Černe bukve.
Ni davnej, kar je gospodinja A. F. iz B—š—, ko je nesla k apnenci delavcem jesti, dala malega hišnega psa va-njo vreči, da je uboga žival živa v ognji se pekla in strašne bolečine terpela, preden je poginila. Zakaj je to storila, nam nobeden povedati ni mogel; aH da bi mu več jesti ne dajala, ali zavoljo kake vraže, da bi se „apno srečno skuhalo4* *), ne vemo; to pa vemo, da strašno neusmiljenega serca mora biti, kdor je v stanu ubogo žival tako grozovito končati! Ako se hočeš kake živine znebiti, končaj jo hitro kakor si bodi, pa ne terpinči je, preden jo umoriš, in ne kaži tako očitno, da tudi do človeka je neusmiljen, komur se ne smili živina. Ko bi ta ženska v Ter s tu bila, bi jo bila gosposka gotovo ostro pokorila; ker je pa pri nas ni doletela nobena kazen, jo zapišemo v ,,černe bukve" s tistim vred, ki je na nje ukaz vergel psička v apnenco, čeravno se sedaj sramuje in se noče izdati, kdo da je bil, ker vsi pošteni, ki so vidili to terpin-čenje, so se hudovali nad hudobno babo in njenim poma-gačem.  — Iz Istre.
229
*) Vulcano canem sacrificavit,   ut   calcis   fornax,   haberet   felicem eventum.                                                                                  Pis.