DEMOKRACIJA PO PORABSKO str. 2
40 LEJT ZA PORABSKO PESEM str. 5
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 1. julija 1993     Leto III, št. 13
PORABSKI SLOVENCI NA KOROŠKEM
BREZ GOSPODARSKE PODLAGE NE GRE
17. in 18. junija se je mudila na avstrijskem Koroškem 6 članska delegacija Zveze Slovencev na Madžarskem. Delegacija, ki je tokrat vračala aprilski obisk koroškim Slovencem, je bila gost Narodnega sveta koroških Slovencev, Enotne liste ter Krščansko kulturne zveze.
Po prihodu v Celovec smo zvedeli za poraz SAK-a na kvalifikacijski tekmi proti Flavii. Slovenski atletski klub je bil letos že drugič koroški nogometni prvak, med drugim tudi s podporo Zveze bank, Posojilnice in drugih slovenskih gospodarskih inštitucij.
Eden od namenov našega obiska je bilo prav gospodarstvo. Želeli smo spoznati predvsem, kako deluje slovensko gospodarstvo na Koroškem.
Obiskali smo Dvojezično trgovsko akademijo v Celovcu, ki tretje leto izobražuje kadre za potrebe gospodarstva. Kot so povedali, so si šteli za velik uspeh, da so dobili poleg klasične slovenske gimnazije še eno srednješolsko ustanovo. Prišli so do spoznanja, da gimnazija usmerja mlade Slovence predvsem v klasične poklice, medtem ko jim za gospodarstvo in bančništvo zmanjkuje dvojezičnih kadrov. Za dvojezične izobražence je precejšnje
povpraševanje ne le v slovenskih podjetjih na Koroškem, temveč tudi v drugih podjetjih ob meji in celo v Sloveniji.
"Ustanavljanje slovenskih hranilnic in posojilnic na Koroškem je bilo tesno povezano z namenom, da se slovensko prebivalstvo reši gospodarske odvisnosti in da s samopomočjo ustvari ugodnejše možnosti tudi za kulturno in politično delovanje, " lahko preberemo v knjižici z naslovom 100 let posojilnice Dobrla vas. Podobnemu razmišlanju smo bili priča v pliberški posojilnici in zadrugi. Zvedeli smo, da je slovenska posojilnica
druga naj večja tovrstna ustanova v mestu in da s precejšnjimi sredstvi podpira delovanje slovenskih kulturnih in športnih društev.
Ogledali smo si osebno podjetje Rutar in blagovnico Krivograd. V pogovoru z gospodom Rutarjem smo zvedeli, da je najnovejša slovenska gospodarska organizacija Gospodarska zveza, ki združuje slovenske podjetnike na Koroškem.
Obisk ni bil namenjen le gospodarstvu, obiskali smo tudi Slovenski oddelek avstrijskega radia in televizije, katerega delovanje nam je predstavil
vodja Mirko Bogataj.
S tajnikom Narodnega sveta mag. Marjanom Pippom smo se pogovarjali predvsem o delovanju Mohorjeve družbe in Mohorjeve ljudske šole. Slišali smo o zanimivi metodi dvojezične šole, ki bi se jo splačalo poskusiti tudi pri nas. V Mohorjevi ljudski šoli jezike namreč dnevno "menjavajo", to se pravi, da en dan poteka pouk v slovenščini, drugi dan v nemščini.
Na pogovorih je bilo tudi precej besed o političnem sodelovanju. Delegaciji sta ugotovili, da so vse tri zamejske slovenske skupnosti, podobno zastopane
v zakonodajnih telesih. Dr. Matevž Grilc je dal pobudo, da bi bilo zelo koristno, če bi se predstavniki Slovencev iz Italije, Avstrije in Madžarske čimprej srečali in se dogovorili za vprašanja, s katerimi bi lahko skupno nastopali bodisi v Sloveniji ali v mednarodnih organizacijah. Predstavniki koroških Slovencev bodo podpirali včlanitev Zveze Slovencev v FUENS (Federalistična unija evropskih narodnih skupnosti).
Spet je bilo precej povedano o akutni temi Porabja. Gre za reševanje slovenskega bogoslužja na Gornjem Seniku. Predsednik Mohorjeve družbe Jože Kopeinig in tajnik Slovenskega dušnopastirskega urada sta nam obljubila, da bosta željo Seničanov posredovala pristojnim.
P. s. Pred kratkim smo dobili od župana Gornjega Senika dobili razveseljive vesti. Vse kaže, da se bo problem slovenskega bogoslužja kmalu rešil. Od 1. julija naj bi vsako nedeljo maševal na Gornjem Seniku gospod Camplin, in to po maši v madžarskem jeziku. Le upamo lahko, da je vest utemeljena in da bo res tako!
M. S.
2
DEMOKRACIJA PO PORABSKO
Kaj pomeni biti Slovenec v Porabju? Nekaj mesecev sem tu med vami, zato sem bila prepričana, da zlahka odgovorim na to vprašanje; ker pa sem po duši raziskovalec in nikoli ne dajem odgovorov in trditev, ki jih ne bi mogla dokazati, vedno bolj čutim, da sem pravzaprav vsak dan dalje od pravega odgovora. Porabsko stvarnost sem spoznala že zelo dobro, in to iz različnih zornih kotov; moram priznati, da sem malo zmedena. Iz statističnih podatkov vem, da je porabskih Slovencev kakih 3. 000. Toda kakšna so merila, ki te ljudi uvrščajo med Slovence? Zaveden pripadnik naroda (v našem primeru Porabski Slovenec) mora v prvi vrsti obvladati, popolnoma obvladati, materni jezik! To je porabskim Slovencem lepa narečna porabska govorica (tudi jaz sem najprej spregovorila v narečju, lepem slovenskogoriškem narečju, ki ga še danes dobro obvladam), knjižna slovenščina, ki se uči v šolah in pridobiva z branjem, pa je nadgradnja vseh jezikovnih oblik in pojavov, torej izbor iz vsega slovenskega jezikovnega bogastva, vseh možnosti in pestrosti. Jezik je torej nekaj živega, zato se nenehno spreminja in obnavlja, tako kot se spreminja naš svet.
Zaveden porabski Slovenec naj bi torej obvladal porabsko slovenščino in le-to učil tudi svoje otroke! Pa je res tako, dragi Porabski Slovenci? Bojim se, da ni. Nekajkrat sem se lahko prepričala, da ni: starši na ves glas razlagajo, kako zavedni Slovenci so, meter vstran od njih pa se njihovi otroci pogovarjajo - madžarsko! Ne razumem tega slovenstva...
Negodovanje in slabo voljo pa je pred kratkim povzročil zapis o Porabskih dnevih, ki ga je napisala urednica Porabja. Bila sem tisto nedeljo na Gornjem Seniku in moram priznati, da je tudi mene motila madžarska maša. Dobila sem tudi vabilo, iz katerega je bilo
razvidno, da je to prireditev Porabski dnevi, torej praznik porabskih Slovencev. Vsak, ki je omenjeno vabilo dobil, je mislil enako: večina stvari bo torej v slovenščini! In potem zjutraj, kot hladen tuš, madžarska maša!
Šele pozneje sem zvedela, da sta bili tisto nedeljo na Gornjem Seniku dve prireditvi: seniški gasilski praznik in Porabski dnevi! In smo spet tu: porabskih Slovencev je tako malo in še ti se ne moremo med sabo sporazumeti in trdno strniti svojih vrst ter združiti svojih moči v obrambo slovenstva... Res žalostno. In na svoji raziskovalni poti različnih resnic ter proučevanju raznih razumevanj porabske demokracije me je pot pripeljala na Gornji Senik, torej na "kraj dogodkov". Na obisk so me namreč povabili Gyorvarijevi, ki so v vasi duša cerkvenega odbora. Po nekaj vljudnostnih stavkih spoznavanja je pogovor nanesel tudi in predvsem na nekatere pereče probleme, s katerimi se srečujejo vaščani. Zgovorna gospa je celo zatrdila, da vsi na Gornjem Seniku mislijo tako, kajti nekatere, oziroma skoraj vse gornjeseniške resnice so me pošteno presenetile. Na Gornjem Seniku sta bili torej tisto nesrečno nedeljo dve prireditvi. Dobro. Zapis v časopisu tega ni jasno nakazal. Še huje pa je, da gornjeseničani močno sovražijo, tako pravi gospa Gyorvarijeva, Zvezo Slovencev, ki jim ne daje tega, kar bi oni od nje pričakovali. Potreben bi bil denar za popravilo cerkve, za šolo, za marsikaj. Vsi problemi se torej sučejo okrog denarja, ki ga po njihovem Zveza troši neodgovorno... Tako menda mislijo Gornjeseničani.
Ker pa jaz nikoli ne ostajam pri eni resnici, sem se podala tudi na Zvezo in svojo raziskovalno pot nadaljevala tam. Ker je torej osnovni problem denar, smo začeli kar tu: Zveza ima predsedstvo, v katerem je tudi predstavnik z Gornjega Senika, in to predsedstvo odloča o
tem, kam in koliko denarja gre v različne namene. Konkretno je za gasilsko prireditev na Gornjem Seniku Zveza plačala prapor, del pogostitve, prevoze in še kaj. O tem, koliko denarja je šlo v posamezne namene, pa bodo predstavniki Zveze že pisali v časopisu sami, kajti jaz sem le radovednica, ki jo vse zanima, ne pa pooblaščena tiskovna predstavnica Zvezinega računovodstva. Na Zvezi pa so mi zatrdili tudi to, da bi velikodušno prispevali denar za obnovo notranjosti gornjeseniške cerkve, če bi jih kdo za ta denar prosil. Toda doslej na predsedstvo Zveze ni prišla nobena prošnja s tako vsebino...
In tu se kot zunanji opazovalec stvari sprašujem: kaj je v Porabju pravzaprav pomembnejše, slovenstvo ali denar? Boste porabski Slovenci res dovolili, da izumrete zaradi banalnosti? In zakaj se neko nedeljo ne zberete, pokličete svoje Zveze in se tako odkrito pogovorite z njimi? Verjemite mi, bilo bi mnogo bolje. Vi bi povedali svoje, oni svoje, vam določene stvari, o katerih ste očitno premalo obveščeni, tudi pojasnili in tako naprej. Se vam zdijo moji nasveti predrzni? Oprostite mi, če vam moje besede zvenijo pridigarsko ali če mislite, da se mene to ne tiče. Pa se me in še kako!
Meni gre samo za ohranitev slovenskega jezika v Porabju, samo za to, da Slovenci ostanejo Slovenci. Saj ste mi rekli, da ste Gornjeseničani v svojih dušah Slovenci, da ste globoko verni in da vam ni vseeno, kaj bo z vami.
"Odpusti jim, Oče, saj ne vedo, kaj delajo, " je rekel umirajoči Kristus na križu. Odpustil je torej tistim, ki so ga pribili na križ...
In za konec: le odkrita beseda bo rešila spore in nesporazume in srčno upam, da bo do nje tudi prišlo. Napake delamo vsi, ena najplemenitejših krščanskih vrlin pa je odpuščanje.
Valerija Perger
NOVE OBČINE V SLOVENIJI PO EVROPSKIH STANDARDIH
Priprave na spremembo lokalne samouprave so že drugo leto čedalje intenzivnejše. Predlog za izdajo zakona, ki ga je pripravila komisija državnega zbora za lokalno samoupravo, je pripravljen za razpravo v državnem zboru. O gradivu za spremembe lokalnih skupnosti pa je v zadnjih tednih tekla pestra in zanimiva razprava na zasedanju državnega zbora in državnega sveta, na posvetu z mednarodno udeležbo s strokovnjaki Sveta Evrope, na posebnem kolokviju v organizaciji slovenskih krščanskih demokratov in Slovenskega akademskega kluba ter na številnih vročih posvetovanjih s predstavniki slovenskih občin.
Znano je, da je bil komunalni sistem v Sloveniji drugačen kot v večini evropskih držav. Sedanja občina je hkrati oblastna in samoupravna skupnost, ki pa je bila kar v 80 % podaljšek državnih organov in je večinoma delala za državo. Občine se še vedno ukvarjajo predvsem s stvarmi, ki so bile odmaknjene od ljudi in njihovih problemov. K sreči so te slabosti in praznino zapolnile krajevne skupnosti, ki so posebej v podeželskih krajih s svojimi akcijami, samoprispevki in prostovoljnim delom krajanov veliko prispevale pri prehodu iz nerazvitosti in zaostalosti. Tako so bili narejeni mnogi infrastrukturni objekti, ceste in telefoni, šole, vrtci, ambulante in kulturni domovi. Občani so se šli pestro lokalno samoupravo vendar na povsem specifičen način v svojih naseljih.
Tako so občine v Sloveniji v povprečju z
32. 000 prebivalci, torej nekajkrat večje kot v evropskih državah. Nova ustava Slovenije je končno odprla možnost za oblikovanje manjših občin. Tako bodo nove občine temeljna oblika krajevne samouprave.
Namesto sedanjih 65 velikih občin bomo imeli okrog 200 manjših s 3 do 5 tisoč prebivalci. Prve nove občine bomo predvidoma dobili že prihodnjo pomlad, ko poteče dosedanjim občinam mandat in bodo volitve za lokalne skupnosti. Tokrat naj bi se hkrati z novo lokalno oblastjo - župani, občinski sveti in občinski odbori - začele tudi nove pristojnosti manjših občin po zakonu o lokalni samoupravi. Nove občine bodo pristojne predvsem za lokalne zadeve, torej za reševanje problemov svojih občanov. Seveda bo možno opravljati tudi del državnih nalog po sporazumu med občino in državo. Ohranili bomo tudi krajevne skupnosti, vaške skupnosti in soseske kot ožje skupnosti. V mestih bodo mestne občine. Občine pa se bodo povezovale v širše lokalne skupnosti - pokrajine, kijih bo v celotni državi med 15 do 20.
Tako se bomo tudi na tem občutljivem področju približali praksi in standardom evropskih držav. Če bomo pri tem znali zagotoviti za nove občine ustrezna materialna sredstva, zavarovati posebne pravice narodnima skupnostima in prisluhniti zahtevam občanov, bo to nova demokratična pridobitev in sredstvo za izboljšanje življenja in položaja ljudi.
Geza Bačič
Porabje, 1. julija 1993
3
BAUKŠE JE PRAVIČEN PA ZADOVOLEN BITI,
(KAKOLI JE TAU NEJ LEKO... )
Letos so se Porabski dnevi dosta pa dosta lüdan sploj vidli, najbole zatok, ka je bila posvečena gorenjoseniška gasilska zastave Doste lüdi nas prosi, naj njim damo tisti video film, šteroga smo dali naredti o tom. Tej lüdje - pa je njij največ - ne znajo, ka je zatok tüj nika malo poprejk tü prišlo. Tak šagau mamo prajti, ka smo lüdje pa nam leko kaj vkriž pride. sploj pa za tau volo tü, ka smo nej gnaki, nej gnake nature. Največkrat pa zatok tü - mislim pri Porabski dnevaj je tau Istina - ka dostakaj naaupek znamo, nej smo dobro informirani. Etak se je pa leko tau zgodilo, ka gda so tej dnevi bili, dosta lüdi me je stavilo pa me je pitalo, kelko pejnaz je pa Zveza dala za te dneve? Tisti lüdje, šteri so nej z Gorenjoga Senika, so gučali, ka prej 300 gezero so dobili gasilci, z Gorenjoga Senika smo pa takšen glas dobili, ka je Slovenska Zveza k tauj deli nika nej dala pa nika nej naredla. No, edno je nej istina. Pošteno je tau, če smo pravični. Pravica je pa etak: predsedništvo Slovenske Zveze je na zastavo dalo 70 gezero forintov. Porabske dneve smo z gasilcami vküp organizirali. Vsakši stopaj, vsakšo malo problemo smo vküp rašüvali. Ceringo smo si tü raztalali. Gasilci so pošteno plačati svoje stroške. Zveza je pa vcuj pomagala. Nej s 300 gezer foríntami, liki kelko je potrejbno bilau. Na-priliko mi smo plačati avtobus, šteri je goslare prpelo od meje. Mi smo plačati tiste lejpe rauže, ka ste tam vidli pa smo je njali v cirkvi. Gasilcom smo dali na te den - vsakšomi - malo pejnaz. Plačati smo sakačice. štere so več kak 300 lüdan küjale. Baug vari, ka bi Zdaj Sto tak mislo na Gorenjom Seniki, ka vam tau v oči mečamo. Nej. Veselilo nas je, ka so gasilci - pa dosta drügi
lidi - tak lepau pripravili te svetek. Tak smo mislili, ka smo mi tü dužni pomagati. Pa smo pomagali tü.
Tisti den sam se srečala z gasilcami tü. Gda so meli obed, sem je pozdravila pa med drugimi lejpimi rečami so mi tau tü povedli, da Slovenski Zvezi zavaiijo pomoč. Tau so tü prajli, ka bi oni sami tau nej mogoči bili naprajti.
Zdaj bi pa na slednje Sto leko pito, Zakoj pa te tau pišemo? Na kratki samo povejmo, zatok, ka tau škemo, ka bi vsakši vedo, ka je pravica. Tisti, šteri so lagvo informirani in te informacije drugim dale davajo, si Zdaj leko prštejo pravico.
V imeni Slovenske Zveze sé pa zavalujemo vsem tistim, šteri so se s svojim delom trüdili, da bi naredli té lejpi den. Če smo pravični, smo leko zadovolni tü.
* * *
PA EŠKE NIKA...
Večkrat čüjemo, da naši lüdje tak gučijo, ka Slovenska Zveza na leto ma telko pa telko milijonov forintov pa lüdje ne znajo prebroditi, kam dejamo te pejnaze.
Nistarni eške tau tü gučijo - nej nam v oči - da si te pejnaza delavci Zveze eden med drugim talajo.
Tau tü leko tak cenimo, da so lüdje lagvo informirani. So pa takšni, šteri furt vse znajo. Zveza je 1991. in 1992. leta dobila po 7, 5 milijonov forinta. Na leto od te 7, 5 milijonov smo dosta dali našim slovenskim vasnicam. Vasnice pa tak dobijo pejnaze, kak so velko, kelko napravijo za slovenski gezik pa za kulturo. S tejn mi dosta pa dosta težav dojvzemamo od samoupravnih organov (önkormányzatoktól). Naj bi bole vidli, ka so dobile Vasnice, vam not pokažamo 1992. leto. V tauj leti smo etak pomagali naše vaši:
Andovci 50. 000, Veri-
ca-Ritkarovci 50. 000, Sakalauvci: gasilci 100. 000, vrtec 100. 000, Števanovci: šport 50. 000, klub
100. 000, 	zdravnik
100. 000, 	tabor 50. 000, šaulski krožek 30. 000, šaulsko športno igrišče
250. 000, 	Gorenji Senik: lutkami 40. 000, gasilci
70. 000, 	mikrobus 500. 000, lesena hiša 100. 000, klub
50. 000, 	nauva bauta
50. 000, 	Monošter: strokovne šaula (ipari iskola)
40. 000, 	gimnazija 45. 000, klub penzionistov 10. 000, vrtec 30. 000, Redeči križ
4. 000, 	Slovenska ves:
kabelska televizija 50. 000 Dolenji Senik: 	vrtec
50. 000, 	klub 30. 000, Sombotel: 	muzej 50. 000,
Visoka pedagoška šola (slovenski-madžarski slovar) 600. 000.
Tau tü vsakši človek dobra vej, da Zveza Sama gordrži kulturne skupine. Lani smo na nji pobrali palajfli 1 milijon forintov. Zvün toga Zveza dosta druge stvari plača, ka se skoruk ne vidi. če samo tau poglednamo, ka smo šaularov) tak na Seniki kak v Števanovca avtobuse plačali, gda so na izlet (kirándulásra) šli po Sloveniji. Zvün toga gor držimo naše prostore, telefon, vodau, elektriko plačüjemo, ka je tau nam tü nej k šenki. Dostakrat z drauvnimi rečami pomagamo šaule, vrtece, kulturne domove. Mislim, tau tü morate znati, ka tisti, šteri tam delajo, majo laun pa ka s tejn odi. Etak pa se pejnazge ponücajo. Vsakšo leto nika pršparamo, zatok ka nam vlada (kormány) sploj kesno da pejnaze, etak pa skurok pau leta moremo s pr-šparanimi pejnazami gazdüvati. Samo eške telko, ka da de konec 1993. leta, vam damo račun od 8 milijonov forintov, stere je zveza letos dobila.
v imenu Zveze Slovencev Irena Barber, Sekretarka
PISMO IZ SOBOTE
LEJS, DREJVA, VEJ KA
Pá je prišo čas, ka mo lidje puno po lesaj ojdili, zaprav že Odimo, ka grbanji pa lisičice že lipou rastejo. Slovenci mamo za takša mesta, gde dosta drejv raste, dosta imen. Pravimo njemi lejs, gauška, loug, šuma, gozd, tistim velkim starim pa pravimo pragozd. Tej slednjih pri nas tak nega več, ške samo v Afriki pa v Ameriki takše najdemo. Samo ge tam ne bi grbanjov brau, ka bi mi kakša kača za šinjek zlejzila ali pa bi me kakšen lejv pojo za malo güžino.
Brez drejve nega lesa. Tou sam Zdaj tak čedno povedo, kak če bi vönajšo, ka je paradajz rdeči. Nema veze. Blanje, foclini, žaganca, dveri, parket, okne, stauci, mize pa vse drügo, ka dobimo z lesa, me gnes ne zanimle. Bole mi je Zanimivo vse tisto, ka si je človek vse vözmislo v zvezi z drejvo. Prvo, ka sam takšogo ške kak mali dečak čüo, je bilou, ka je nekak pravo, stojiš, kak lipov Boug. Ške gnesden mi je nej čistak jasno, Zakoj gli tej Boug mora biti lipov. Že dugo pa razmem, ka če nekomi takšo povejš, njemi s tem daš znati, ka je tisti človek nej za nikši nüc pri kakšom deli. Drugo, stero mi je v vüje prišlo, pa je šlo na moj račun. V osnovnoj šouli sam nej bio glij dober v matematiki. Učitel mi je dopovedavo pa dopovedavo, ge sam pa nika nej razmo. Te pa njemi je vse prejk prišlo, se prijo za glavou pa tak bole za sebe povedo, ka bi bükev prlej razmejla kak pa ges. Dapa tou je ške nej vse. Učitelca pri kemiji je znala praviti, ka mam trdo glavou kak bükov pen. Negi v tom cajti sam se prvič zalübo. Gda sam po dugom cajti tou svojo ljubezen tistoj diklini
vöovado, me poglednola od glave do pete pa tak bole skouzi zobe zasikala: Rajši bi se trikrat z glavou v bükev zaletejla. Ne vem, ka je bükev lüdstvi kriva, vej je velka, močna pa lejpa drejva, ka jo majo za couno. Pa lipa tö, Vejpa jo mamo Slovenci za svojo drejvo, pa tak dober čaj se da sküjati z njenih cvejtov. Mi pa jo nücamo za tou, ka nekomi povejmo, ka je trdi pa nej za nikšen nüc.
Z lejtami sam se že sprijazno, ka lejs ne nücamo samo za praktično stvari. Včasi sam pa bio prav veseli, če sam kakšo nouvo čüo o drejvi ali kaj v zvezi z njouv. Tak sam eden čas fejst nüco te stavek: štrik pa na drejvo, posebno če je Sto povedo kakšo smejšno stvar. No, tou sam nüco tak dugo, dokejč sam enoga takšoga vido, ka je v šumi doj z edne drejve viso. Samo s toga neka drügo vö ide. Slovenci mamo eden film za deco, ka ma naslov Sreča na vrvici (motvouzi). To je film, gde majo deca enoga lejpoga psa pa z njim vsefele norije delajo. S toga pa je lüdstvo vöspravilo neka drügo. Gda sé je tej film najbole vrto, me pajdaš pito: Ka je tou? Sreča na vrvici? Ge sam njemi odvrno, ka je tou film. Pajdaš je pravo, ka neman pojma, ka je sreča na vrvici, te, gda se tašča (anyós) na drejvo obejsi. Smijao sam se, tou je istina. Dapa razmo sam pa ške nej, zakoj je tou leko sreča. Zdaj pa, gda sam že oženjeni, ške kak dobra razmem, od kakše sreče mi je razlago. Naj mi tašče ne zamerijo, tak ali tak je vse tou samo eden hec. Tam negi globoki v srci vas mamo zetovje tak malo vseedno radi.
MIKI
Porabje, 1. julija 1993
4
OD
SLOVENIJE..
2. OBLETNICA SLOVENSKE DRŽAVNOSTI
Ob dnevu državnosti je bila v slovenskem parlamentu slovesna seja. Predsednik Slovenije Milan Kučan, premier Janez Drnovšek in zunanji minister Lojze Peterle so pripravili tiskovno konferenco za domače in tuje novinarje, ki jih je vladni urad povabil na obisk Slovenije ob drugi obletnici samostojnosti.
Osrednja proslava je bila na Trgu republike v Ljubljani, slavnostni govornik je bil predsednik Milan Kučan, v programu pa so sodelovali tudi številni kulturni ustvarjalci in umetniki.
STAVKA KMETOV
Slovenski kmetje so uresničili grožnje in za 4 dni popolnoma ohromili promet na mejnih prehodih med Slovenijo in sosednjimi državami. Od slovenske vlade so zahtevali zvišanje cen za pšenico, živino in zaščitne prelevmane za uvoz kmetijskih pridelkov. Pogajanja z vlado so bila sicer uspešna, vendar ne v celoti, saj slovenska vlada ni pristala na taka povečanja, kot so jih zahtevali kmetje. Po štirih dneh se je stavka končala.
Posledica protesta slovenskih kmetov pa je tudi podražitev mleka in mlečnih izdelkov ter kruha, peciva in pekovskih izdelkov. Mleko in mlečni izdelki so tako v povprečju dražji za sedem, kruh pa se je podražil za 11 do 12 odstotkov. Slovenska kmečka zveza in Delavska zveza pri SLS sta že ostro protestirali, saj se je cena mleka za kmeta povišala le za dva tolarja pri litru, za potrošnika pa tudi za pet tolarjev in več.
CIMBALISTA NI VEČ MED NAMI
Dan po uspešnem nastopu Beltinške bande na Dunaju je sredi prekmurske ravnice prenehalo biti srce Miška Baranje. S 73 leti je bil med mlajšimi člani Beltinške bande, najstarejšega ansambla na svetu. Prekmurje je tako zgubilo legendo prekmurske pevnosti, cimbalista...
EBERLOVI AKVARELI V MUZEJU SAVARIA
Od 18. junija do konca avgusta so v sombotelskem Muzeju Savaria na ogled akvareli in risbe Alojza Eberla (1822- 1887). Razstavo je postavil kustos - umetnostni zgodovinar Janez Balažič iz bogate zbirke Eberlovih del Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti.
Eberl je bil avtodidakt. Po krajšem študiju slikarstva je postal uslužbenec cesarske davčne službe. Že kot otrok je rad risal in slikal, upodobil je tudi svoj rojstni kraj (Tovarna, 1831, in Okolica Wiener Neustadta, 1834). Kot vojak in davčni uslužbenec je prepotoval vso Avstro-Ogrsko. Kot poklicni vojak in potem kot kronist je zabeležil vojaške spopade v krimski vojni tudi s sredstvi likovne umetnosti (Rusko topništvo, 1855). Zanimali so ga pokrajine, ljudje in spomeniki njihove zgodovine. Ob pomoči Eberlovih del lahko spoznamo lepoto "Panonske pokrajine,
1863", "Malih Tatr, 1864", "Liptovske krajine, 1858", Tirolske, Karpatov in naše
Slovenske okrogline. Z upodobitvami ljudi različnih narodnosti nam je
Eberl ohranil tudi etnološko zanimive podatke o oblačilni kulturi le-teh v
drugi polovici 19. stoletja (Tirolca, 1850, Dekle s košaro, 1851, Pastir, 1851,
Lovec, 1873, Sirotica, 1860, Mož v narodni noši, 70. leta, Pražnje opravljen mož, 70. leta). Eberl je rad slikal zgodovinske osebnosti (Teodorik-kralj Ostrogotov, 1847, Cesar Rudolf - grof Habsburški, 1849) in zgodovinsko arhitekturo, gradove ter razvaline le-teh (Razvaline, 1886, Grad, 1855, Grajske razvaline, 1870).
Eberl je s svojimi likovnimi potopisi ohranili za nas lepoto Avstro-Ogrske. V zadnjih desetih letih svojega življenja je deloval v Murski Soboti. Lepota naše Slovenske okrogline ga je tudi navdihnila. O tem pričajo med drugim akvareli o Murski Soboti, rotundi v Selu, drevju pri Noršincih, pokrajini pri Muri, Bakovcih, o soboškem parku, markišavskem logu.
Nekaj slik je poslikal tudi z oljem na platno. Ena od teh je priložena reprodukcija, ki nosi naslov "Dedek z vnučkom".
Marija Kozar
45 KIPÜJEM DRVA!
SLAVSKI LESAUVI IN GAUŠČE (2)
V naši zadnji numari nam je Tišlarski Djauži z Martinja že gučo o lesaj (guščaj), šteri so v Porabji na Vogrskom, njini gazdi pa so doma v Martinji pa drugi vesnicaj v Sloveniji. Gospaud Rogan je tö z Martinja pa mi je etak pripovejdo: "Ka se tiče té naše gaušče na Madžarskom. Mi mamo deset plügov. Od 45-oga do 49-oga oktaubra smo leko šli na Vogrsko kot dvolastniki (kettös tulajdonosok). In mi vse drva, ka smo nücali, smo sekali iz naše gaušče, ka je na Gornjem Seniki. Dja zdaj nemam v Sloveniji niti enoga hloda (bora). Zdaj že 45 lejt moram kipüvati drva! Pri vas je malo drugačni zakon (törvény) kak pri nas. Pri nas Zdaj zakon ide o lastninjenju (kártérítés), ka kaj so komunisti vkraj vzeli, tau se zdaj dava nazaj. Samo pri vas more takše stranka (partija) na oblast (hatalom) priti, ka de tö pavre pomagale, ka de jim grönt nazaj davala. "
Tau Zdaj že pri nas tö delajo.
“A že delajo?! Te pa nikšno gibanje je. Te nikšo vüpanje
zato ge. Nam tö. Samo tau bi tak lejpo bilau, kak za indašnjo Jugoslavijo - nej za tau -, liki za staro staro Jugoslavijo. Te smo mi na Gorenji Sinik k meši ojdli, mi smo na Sinik v mlin vozili. V drugo državo (rosagi smo v mlin vozili, v drugo državo smo odili na oli. Tau si leko šeu ponoči, podnevi, gda si Sto! Pri vas, na vašom bloki sta dva vojaka bila, pri nas je financ büu. Tü ta nutri na Srebrni brejg smo odili na Gornji Sinik. Takše svobodne meje (granice) vendrak nigdar ne bo, kak je te bila! Zdaj, kak je vaš madžarski predsednik Göncz lepau povedo tü: tau bo zdaj svobodna meja. Vüpajmo se, ka rejsan tak bo. Nej kak je prva bilau, ka si nej smo iti cuj granici kak slovenski državljan, ka bi te Srb dojstrejlo. "
Te so tü pri vas bole srbski vojaki bili?
“V karavli (örs) je bilau kauli 20-30 vojakov, od toga sta bila mogauče eden, dva Slovenca. Drugi pa so bili južnjaki: Bosanci, Srbi, Črnogorci, vojvodinski Madžari. Té
Vaugri so bili prejdnji dečki, zato ka so bole kulturni bili kak Srbini pa Bosanci pa Šiptari. "
Srbi so vendrak bili bole ostri tö, nej?
"Ja, ovi so bole ostri bili. "
Kak pri nas Rusi.
"Tako! Čisto pravilno ste povedali! Kak pri vas Rusi! "
Zdaj smo sé je te - Vüpajmo sé - rejšili. Vi pa mi tö.
'Tau je pa po 45 lejtaj nikaj lejpoga. Dja vam povejm, Zdaj leko greš do granice, leko greš Zdaj na Gornji Senik, tisto lüstvo sé, niške te nika ne pita, niške te nika ne stavla, kak je prej bilau! Za komunistični sistem, ka si šeu okrog Hodoša pa tačas, ka si na Gornji Senik prišo, so te staukrat stavili madžarski vojaki. Pa so pükše v té držali, kak če bi kakši bandit šeu!... Rejsan, no!... "
Ste pravili, ka ste par lejt po 45-om leti eške leko prejk granice odili. Kak se je te tau skončalo?
"Tau je bilau po informbiroju. V tisti cajtaj so vse sigurno napravili, ka si več na
Gornji Sinik nej smo iti. Ka smo tá ojdli porce plačüvat tö. Pa té je gnauk Vogrski oficir pravo mojomi oči, ka: Rogan bači, zvozite domau, ka ste dojzosekali, ka mi granico zaprémo! Pa te so za tri gni rejsan granico zaprli. "
Zdaj te té 45 lejt što emo vaš grönt, vaš lejs? Sto tau nüco?
“Od moje sestrične čeri mouž Vogrinčič je edno paut ranč tü sejko po tom mojom lesej. Un je gé gauzdni delavec pri gozdarski zadrugi (erdögazdaság). Un je tü kak delavec sejko, pa se ma po noriji pravo, ka: Djauži, vse mi vö ne zosekaj, ka tau gnauk svejta pá bau moje! Depa tak vejm, kak je. Njemi so njegovi prednji vödali, pa je un mogo sekati... Če dja ne doživim, leko sin doživi, ka sam ma že pokazo, kakšo kroglino lesa mamo! Ešče če bi tak nazaj dali, ešče mamo dosta gor, pa lejpo, kusto! Znate, kak je, vsaki svoje želej... Ste pitali, ka Sto nam je našo gauščo vkrej vzeu? Prekleti komunizem! "
Francek Mukič
Porabje, 1. julija 1993
5
40 LEJT ZA SLOVENSKO PESEM
Da je od toga guč, kelko nas je tüj v Porabji, ki smo Slovenci, te večfele odgovorov dobimo. Edno je pa istina, menja nas je, kak nas bilau pred 10 lejtami, sploj menja pa, kak nas je bilau, povejmo pred 40 lejtami. Srečala sam se že z takšim človekom tüj v Varaša, šteri si je nej dau vöpovedati tau, ka je Sloven, pa gvüšno vejm od njega, da je pravi Sloven, od slovenski starišov rojen. Etak smo pa vsakšomi veseli, šteri se ne zataji, šteri prizna svoj rod, svoj materni gezik. Če pa najdemo takše Slovence tüj med nami, šteri den do dneva nika napravijo za svoj rod, za svoj gezik, za svojo kulturo, tistim smo pa sploj leko radi. Kelko takši lüdi mamo? Žmetno bi bilau konkretno povedati. Po mojem več kak mislimo, pa menja kak bi potrejbno bilau. Tüj je nindar pravica.
Na Gorenjom Seniki je nej malo takšni, šteri sé trüdijo za slovensko kulturo, za slovenski gezik. (S tem neškem tao povedati, ka samo tam gestejo takši lüdje. )
Tam dela največ kulturni skupin, etak je pa istina, ka je nej malo, šteri aldüjejo za slovensko kulturo. Mešani pevski zbor Avgust Pavel je najstarejša skupina v cejlom Porabji, dela že 55 lejt Člani so različne starosti. Če pa gledamo na tau, ka zbor ma takšoga člana, šteri že 40 lejt dela, spejva pri zbori, te se tau nikak lupau čüje.
Vera Gašpar je ta srečna pa flajsna ženska, štera že tak dugo "vküpzvezana" z zborom pa spejvanjem. Sto go ne pozna pa go pogledna, se ma tak vidi, ka ona Sama nejma dosta več lejt kak vsevküp 40. Istina, ka je eške samo v 8. klas šaule ojdla, gda je začnila popejvati z velkimi. Tau je bila velka čest za takšo mlado dekličino.
Vera, gda ste tistoga reda spejvali, Sto je Vodo te vas? Spejvali ste slovenske pesmi tü?
"V Varaša je bila edna mlada leranca, "Baba néni", štera nas je vodila. Sploj dobro nas je včila. Priliko nam je dala za slovensko pesem tü. Nigdar ne pozabim, gda smo najoprvin z velkimi - te smo samo ženske bile - na dva glasa spejvale pesem Micika v püngradi raužce bere. "
Doma so ti nej branili, ka si ojdla spejvat. Gda si sé oženila, mauž ti je nej prepovedo v zbor ojdti?
"Ge sam največ pri stari starišej bila. Samo lejpe spomine mam. Od babice sam sé navčila sploj sploj dosta lejpe pesmi. Tiste sam si dojspisala. Gnes mam napisano kauli 200-250 pesmi. Mauž je meni nej hrano, z menov vred je odo spejvat 15 lejt. "
Dostakrat sam že vidla tvojo irko, gde maš dosta pesmi napisana. Tau so visiko cenili tisti slovenski strokovnjaki tü,
šteri so 1972. leta v Porabji zbirali slovenske pesmi. V edni kusti knigi si omenjena, tam najlepše cenijo tvojo delo. Mislim, ka si ponosna (büszke) na tau.
"Ponosna sam, dapa najbole sam rada te, gda te pesmi leko spejvamotü. Žau, ka je mam dojnapisano, vsakšo ne Znam spejvati. Planeram, gda mo v penziji, ka vred zemam tao zbirko pa če de mogoče, pesmi dam s strokovnjakom dojzamerkati. Vüpam se, ka za tau pomoč dobim. "
Maš dvej čerki pa ednoga sina, že maš vnukico pa vnuka tü. Ka pa oni znajo spejvati?
"Dvej čeri so tü več lejt spejvale v zbori. Vnuki pa sploj radi majo pesem. Ge sam si gordjala, ka je ge navčim. Gnesden že znajo doste slovenski pesmi. Pri nas je cejla držina rada
spejvala. Kak sem že povedla, mauž je tü odo 15 lejt, ranč tak njegva sestra tü. "
Laci, kak je tau, ka je tistoga reda dosta moškov ojdlo spejvat? Po
mojom več, kak gnesden.
"Te je vse ovak bilau. Mladina nej mejla telko prilike kaulagvrat ojti pa smo bola veseli bili, če smo kama Prišli. Tisto so lejpi cajti bili. "
Tak Znam, da več ne Odiš delat. Istina, ka si dugo betežen biu, dapa ozdravo si. Ka bi bilau, če bi znauva začno ojdti spejvat?
"Tak mislim, ka tau več meni nede šlau. Nejman več potrplivost za takšo delo pa doma nakak tü more ostati. "
Vera, ka tebi tau pomeni, ka spej vaš pri zbori? Kelko več znaš, kelko si bogatejša kak tisti, šteri so tau priliko vönjali?
"Tau človek ranč ne more povedati. Naš zbor je dugi lejt dosta pa dosta potoval. Bili smo od Budimpešte do Ljubljane, od Ljubljane do Trsta, od Trsta do Celovca, v Nemčiji, pa vej Baug gde že nej. Kak privatni človek bi nigdar tau nej mogla not z opojdti, zatok, ka človek telko pejnaz nejma. Od morje do najlepše pokrajine, vse smo vidli. Vidli smo pa čüli pa se spoznali z dosti pevci. Dosta smo se včili od nji. Naš pogled na svejt je dosta šurši, kak povejmo, če bi nej ojdli z zborom. Če bi zdaj mlada bila, nikak bi nej vönjala tau priliko. "
Dugo lejt delaš doma v vesi v bauti. Dobro vejm, ka lepau znaš slovenski. V vašoj bauti je potrejbno slovenski gučati?
"Sploj. Mi smo trgé v bauti, vsi smo Slovenci. Starejše lüstvo samo slovenski guči. "
Sto je zadobiu 40 lejt v zbori, Zakoj bi nej leko zadobiu 50 lejt. Vera, ka na tau povejš? Po mojom bi lepau bilau, če bi mejla dobro volau, zdravje, da bi za 10 lejt leko tebe kak jubilantko pozdravili. Tau bi bilau nika posebno. Ne misliš tak?
“Ge sam si od toga že dosta premišlavala. Kak sam že prajla, te dugi cajt sam v sploj dosti mestaj ojdla pa sam dosta vidla. Zame je do tejgamau najlepši itak Šentvid pri Stični. Sto je takšo nej vido, me zaman gočiš, s pamatjov tau ne more gorprijali, ka je tam.
Bilau je tak, da nas je 8-9 gezero lüdi popejvale nagnauk, goslarge so pa igrali. Vlas si nej emo, šteri bi ti nej gorstano, oči so se pa skonzila. Nej istina, ka ge na svejti takša lepota.
Tak mislim, tau mi je dalo mauč za tau, ka gnesden mi ne pride na pamet, da bi tak njala spejvanja. Pa eške nika. Tačas mo na takši srečanji vidla, ka ženske pa nistarni moški pridejo s palicami spejvat, tačas ne njam tak. Ge mo palico tü znala v roko prijeli. Samo pri nas tak mislijo lüdje, ka človek s skupine leko vöostari. Tau je nej istina. Kulturni lüdje do svoje slednje moči igrajo, spejvajo. Če nam palica z rauk spadne, damo jo drugim, mladim. Vüpajmo se, ka go nakak gor vzema. Vüpajmo se, ka slovenska pesem v Porabji ne merjé. "
I. Barber
... DO
MADŽARSKE
SPET RAZISKAVA V PORABJU
GALLUPOV inštitut v teh dneh končuje terensko delo najnovejše raziskave v Porabju. Prva obsežnejša raziskava o Slovencih v Porabju je potekala I. 1984 na Gornjem Seniku, drugo so opravili raziskovalci Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane lani poleti v Monoštru.
Tokratna raziskava zajema vseh 7 vasi v Porabju. Izpolnjujeta se dva vprašalnika, prvi se ukvarja s socialnim in gospodarskim položajem družin, drugi je t. i. narodnostni. Vzorec zajema 400 družin in posameznikov. (Več o raziskavi v naslednji številki).
FOLKLORNA SKUPINA IZ ŽITARE VASI NA GORNJEM SENIKU
26. junija je gostovala FS iz Žitare vasi na avstrijskem Koroškem na Gornjem Seniku. S svojim gostovanjem so vračali lanskoletni obisk Seni-čanov med Slovenci v Avstriji. Skupini sodelujeta že tretje leto. Povezali sta se s pomočjo skupne mentorice Valerije Žalig iz Beltincev. V nedeljo so se seznanjali z znamenitostmi Sombotela in Koszega.
KAJ BO V SLOVENSKIH UTRINKIH?
Naslednja oddaja Slovenskih utrinkov bo 3. julija ob 11. 10. Kako je z zamenjavo forintov in tolarjev? Ali zamenjujejo forinte v Sloveniji in tolarje na Madžarskem? O tem je pripravila prispevek lbolya Dončec-Merkli. Zvedeli boste, kaj so delali vaši otroci na bralnem taboru na Ptuju in Porabski učitelji na seminarju slovenskega jezika v Mariboru.
Porabje, 17. junija 1993
6
ŠENTVID PRI STIČNI
Samo gorenjeseniški pevci majo takšo srečo, ka od leta do leta vidijo v Sloveniji v Sentvidi prireditev (rendezvény), štera je v Evropi tü nika posebnoga. Letos so že 24-krat vküp pozvali tabor za pevce. Ka je té tabor, tau bi vam  zdaj na kratki rada
povedala. Istina, ka steri je eške takšo nej vido, ne more s pametjov gorprijeti, ka tau znamenüje, gda več gezero pevcov vküp pride pa nagnauk spejva. Na ednom tali je tau šendviški pevski tabor. Na drügom tali pa, da na tabor pozovejo zamejske zbore tü, kak je naš. Tej že v soboto večer majo poseba koncert. V nedelo pa se godi nika
velkoga. Že gda je pau devet, začnejo probo. Tisto drži tak 2 vöri. Na sunci, med dosti gezero pevci sprobamo, če mo vedli vküp spejvati. Kak je tau mogoče? Tak ka nam note pošlejo, doma se navčimo pesmi, tam pa z drugimi vred moramo spej-
vati.
Gdaje pa pau dvanajset, se začne povorka (felvonulás). Vsakši nese svojo tablo. Moram povedati, gda naše pevce radi majo v Šentvidi. Dobro edno vöro Odimo, da vsakši na svojo mesto pride. Posaba moški zbori, ženski pa mešani. Venej so naredjena takše velke stumbe na tri strani, ka kumaj gor vidiš. In
sé napunijo. Spotkar pa policijska velka banda rejže, tak ka se vse trausi. Gda je pau edna, te se začne program tabora. Fanfare dajo na znanje začetek. Televizija direktno prenaša, ka se tam godi. Po slovenski himni -štero so goslarge igrali, doste gezero pevcov pa spejvalo -se je začno program. Moški, ženski, mešani pevski zbori so popejvali.
Letos je oprvin malo ovak bijo program napravlani, kak prvin. Če sam dobro štejla, 16 parov plescov je tü nastaupalo. Gorenjske, dolenjske pa belokrajinske plese so plesali. Mi pevci smo njim pa vsi vcuj popejvali. Tau smo se tü mogli doma navčiti. Tau je sploj veselo bilau, ranč tak, kak gda smo z velkov bandov meli skupni program. Dvej pesmi so nam poslali, aj se navčimo. Policaji so te naute začnili rezati, mi pa popejvati. Tisto je tak djalo, ka je našoga busa šofer tak na 3 kilometra daleč bijo, ka je tam skrb emo bus, pa je pravo, ka se je tam eške najbole čülo. Tak pravijo, ka pesem nema meja. Tau je istina. Če spejvaš, si gnaki z drugimi, se nika ne laučiš, doživeš pa nika posebnoga, nika za mir, nika za dobro düšno vest.
I. Barber
FANTU IZ NAGYKANIŽE JE VAŽNO...
Letos so se Porabski učenci spet udeležili bralnega tabora, ki je bil na Ruju. Prišli so učenci z gornjeseniške in monoštrske osnovne šole, vseh skupaj 15. Poleg porabskih učencev je prišel še deček iz Nagykaniže. (Njegova mamica je doma iz Lendave, oče je Madžar iz Madžarske. ) Mama in babica ga učita slovenski jezik, saj živi na takem območju Madžarske, kjer se ne govori slovenščina. Kljub temu se zanima za svoj materni jezik in za državo, kjer govorijo slovenski jezik. Zdaj, ko sem spoznala tega otroka, ne razumem nezanimanja števanovskih osnovnošolcev, ki se niso udeležili tabora, čeprav bi jim zelo koristil.
Na vprašanje, kakšen cilj ima bralni tabor, nam je Dragica Breskvar, voditeljica tabora, povedala: "Predvsem želimo, da otroci izpopolnijo svoje znanje slovenskega jezika, in to na različne načine, predvsem s pomočjo
igre in sicer v literaturi, gledališču, petju in tudi drugače. Letos pa smo še spremenili to, kar smo poskušali že več let, pa nam
m uspelo. Tako da so otroci nameščeni pri družinah. Tako je stik s slovenskim okoljem veliko boljši in
neposreden. "
Dopoldan se ukvarjajo učenci z jezikom, imajo literarne ure, razne vaje in rešujejo naloge. Popoldan se
aktivnosti nadaljujejo v sproščeni obliki.
Andreja Kovač
NAŠE PESMI (52)
SVETI PETER KALENDAR
Peter ména sau dá, sau dja éctji dam, éca méne mlejko dá, mlejko dja mujctji dam, mujc ména müš dá, müš dja ftiča dam, ftič ména pero dá, pero dja popa dam, pop ména knidje dajo, knidje dja Baugi dam, Baug ména krü dá.
(Sakalovci)
-mkm-
SEMINAR PORABSKIH UČITELJEV V MARIBORU
Na Pedagoški fakulteti v Mariboru je bil od 21. do 27. junija seminar slovenskega jezika in kulture za slovenske učitelje iz Porabja, ki sta ga organizirala ministrstvo za šolstvo in šport ter Zavod R Slovenije za šolstvo in šport.
Tovrstno izpopolnjevanje porabskih učiteljev in vzgojiteljic poteka že 25 let. Namen seminarjev je, da si udeleženci izpopolnijo znanje slovenskega knjižnega jezika, da se seznanijo z novostmi slovenske mladinske književnosti, spoznajo nove lingvistične teorije, navsezadnje pa tudi spoznajo matično deželo Slovenijo, kajti vsako leto imajo v programu izlet po Sloveniji, letos celo v Benetke.
Kot novost bi omenili, da so dali organizatorji letošnjega seminarja velik poudarek praktičnim delavnicam, prav tako pa so se udeleženci prvič srečali tudi z jezikovnimi igricami, kot jih uporabljajo na Primorskem, v italijanskem jezikovnem okolju.
Na seminarje je vsa leta prihajalo 10-12 učiteljev, letos pa jih je bilo 13 in ena vzgojiteljica z gornjeseniškega vrtca. Vodja seminarja prof. dr. Zinka Zorko je o udeležbi povedala: "Prvič imamo tako ugledno število. Zelo smo veseli. Radi bi imeli še več vzgojiteljic, da bi tudi zanje pripravili posebne pedagoške delavnice in programe. "
lbolya Dončec
Porabje, 1. julija 1993
7
OTROŠKI SVET
KA JE TAU?
KAK SE ZOVÉ na Gorenjon Siniki:
na Dolenjon Siniki:
v Ritkarovci:
na Verici:
v Števanovci:
v Andovci:
v Slovenskoj vesi:
v Sakalauvci:
Kak so nücali:
Rešitev iz 11. številke
polič - od znotraj in zunaj glazirana posoda za vino
kancsó - kívül és belül mázas borosedčny
Tak sé zové na Gorenjon Siniki: štücek, na Dolenjon Siniki, v Slovenskoj vesi, v Sakalauvci vrč, v Ritkarovci, na Verici, v Števanovci, v Andovci: štöjclin.
Tak so nücali: vino ali most so v štiiceki na Sto djali. Inda so s toga pili tö.
SLOVO OD ŠOLE NA GORNJEM SENIKU
ŠTIRI DNI PO SLOVENIJI
Kot smo že poročali, so bili gornjeseniški osnovnošolci na štiridnevnem izletu po Sloveniji. O tem nam pišejo:
Prvi dan štiridnevnega izleta, 1. junija 1993.
Kot vsako leto, smo se tudi letos pripravljali na izlet. Ta izlet je bil nekaj posebnega, ker smo bili v Avstriji in v Sloveniji.
Zgodaj zjutraj smo krenili od doma čez Rabafiizes. Odpeljali smo se v Gradec. Tam smo si ogledali stolp z uro. S stolpa smo videli skoraj vse mesto. Gradec je drugo največje mesto v Avstriji. Potem smo šli dalje. Dolgo smo se vozili, preden smo prišli v Maribor. Tam smo se z vzpenjačo peljali na Pohorje. To je bilo za nas nekaj posebnega in nepozabnega. Ko smo prišli na vrh gore, smo si ogledali okolico. Vse je bilo zelo lepo. Potovali smo po čudoviti Dravski dolini v Mislinjo. V šoli so nas čakali učenci in starši. Vsak je šel k eni družini. Hitro smo se spoznali in se veliko pogovarjali. Pozno
smo se ulegli. Zjutraj smo se poslovili od gostiteljev, ki so nam pripravili pakete
za na pot.
Bilo je zelo lepo in upam, da se bova kmalu srečali z deklico, pri kateri sem spala.

Drugi dan, 2. junija 1993.
Drugi dan smo šli v Celovec. Tam smo si ogledali cerkev in grad. Grad je na zelo visokem hribu, z njega se vidi skoraj vse mesto. V tem mestu je zelo imenitna razstava, na kateri lahko vidimo vse zanimivosti sveta. Pot smo nadaljevali skozi dolg predor in se ustavili v Vrbi. Tam stoji Prešernova rojstna hiša. V hiši smo
videti Prešernovo pisarno, sobo in kuhinjo. Naslednja postaja naše ekskurzije je bilo morje. Do morja smo se peljali čez visoke hribe. Med hribi pelje vijugasta cesta. Skoraj vsi smo dobili "morsko bolezen”. Spali smo na Debelem Rtiču. Večerja je bila dobra. Ob pol desetih smo šli spat. Za nami je bil lep dan.

Tretji dan, 3. junija 1993.
Zjutraj ob pol osmih smo zajtrkovali in ob osmih smo šli v pristanišče. V pristanišču nas je čakala ladja, ki nam je bila zelo všeč. Nestrpno smo čakali minuto, ko bomo odpluli. Ladja je mirno plula po morju, ki je bilo čisto. Potovanje po morju je trajalo 45 minut. Pristali smo v Piranu. Tam smo si ogledali morski akvarij. Videli smo morske živali, na primer ribe, jegulje, morskega psa, morske zvezde in kumare. Popoldan smo se vračali. Med potjo je začelo deževati, zato smo šli v kabine. Nazaj smo potovali počasi, ker je morje zelo valovilo. Ko smo se vrnili, je spet sijalo sonce. Preoblekli smo se in se šli kopat. Nabirali smo školjke. Vse nam je bilo zelo
všeč. Po večerji smo šli spat.
Vsakdo je hitro zaspal, kajti bili smo utrujeni. V sanjah smo bili na ladji.

Četrti dan, 4. junija 1993.
Tega dneva se nismo veselili, kajti bil je zadnji dan izleta. Radi bi še ostali na morju, da bi se vsaj še enkrat šli kopali, toda pred nami je bil še natrpan program.
Zgodaj zjutraj smo vstali. Vedeli smo, da je pred nami še dolga pot. Po zajtrku smo se poslovili od gostiteljev in šli na avtobus. Bili smo pogumni. Peli smo lepe slovenske in madžarske pesmi.
Prva postaja, kjer smo se ustavili, je bila Lipica. Tam smo si ogledali svetovno znane lipicance. Kdor je želel, je lahko jahal. Us-
tavili smo se v Postojni in si ogledali jamo. Pravijo, da je ta jama druga največja na svetu. Z vlakom in peš smo si jo ogledali. Jama je bila res velika in čudovita. Videli smo tudi tisti del jame, kjer je med vojno več dni gorel bencin. Tam je bilo vse črno in sajasto. Ko smo si vse ogledali, smo šli na avtobus. To je bila naša zadnja postaja v Sloveniji.
Srečno smo prispeli domov, kjer so nas morali poslušati po več ur. Bili smo zelo veseli in upam, da bodo tisti, ki to leto niso bili na tem lepem izletu, imeli priložnost in bodo tudi oni spoznali čudovite Slovenske kraje ter njene kulturne in zgodovinske znamenitosti.
"Potopis" so pripravili: Renata Čizmaš, Tomaž Grebenar, Adrian Takač, Monika Dravec
Porabje, 1. julija 1993
Foto: Sandor Rőth
zavarovalnica triglav d.d
območna enota M. Sobota
69001 Murska Sobota, Lendavska 5
Predstavništva:
Gornja Radgona, sejmišče, tel: 61-697 Radenci, Panonska 1
Lendava, Trg Ljudske pravice 12, tel: 069/75-257 Ljutomer, Ormoška 12, tel: 069/81-136
Zavarovlnica TRIGLAV, Območna enota Murska Sobota že več kot 40 let spremlja življenje in delo ljudi v deželi ob Muri.
Nudimo Vam najsodobnejše načine in oblike zavarovanj Vašega premoženja:
-	požarno zavarovanje nepremičnin,
-	stanovanjsko zavarovanje,
-	zavarovanje stekla,
-	strojelomno zavarovanje,
-	zavarovanje odgovornosti,
-	transportna zavarovnja,
-	zavarovanje kreditov,
-	avtomobilska zavarovanja v obliki paketa,
-	kmetijska zavarovanja vseh dejavnosti, premoženja in oseb na kmetiji.
in oseb z:
-	življenjskim, tolarskim ali deviznim zavarovanjem, ki mu inflacija ne more do živega,
-	nezgodnim zavarovanjem.
Naša zastopniška mreža pokriva vsa naselja, področja in dejavnosti, tako da smo lahko vsak dan v stiku z vsemi, ki nas potrebujejo. Ponosni smo, da je naše sodelovanje z zavarovanci dolgoročno.
ZVESTOBO NAGRAJUJEMO!
NIČ NI TAKO VARNO, DA NE BI POTREBOVALO ZAVAROVANJA
NIKA ZA SMEJ
POSTALE
V našom Varaši v Tromejniki sedi edna lejpa dekla. Nej dugo, pa naš Lujzek tü not staupi v Tromejnik. Zagledna tau lejpo deklo. Lujzek je velki štrik, včasin se vcuj spravi k mladoj dekli. No, dapa probleme so nej male. Lujzek je nej znau nemški dekla je pa iz Avstrije bila pa nej znala nej slovenski pa nej Vogrski. Naš Lujzek pa Zdaj včasin nika vönajde. Vzema eden papir pa pero pa eden auto doj namala. Dekla včasin zna, ka ške Lujzek. Za edno malo že v autoni sedita pa se pelata. Gda sta prišla v Sombotel, Lujzek stane pa doj namala edno gostilno. Za edno malo že tam večerjata. Kumaj sta večerjo dokončala, gda Zdaj dekla prosi papir pa pero pa doj namala edno postalo.
Zdaj sé je vöpokazalo, ka je naš Lujzek zatok itak nej tak velki štrik, kak se drži. Drugi den se sreča s padašom pa ma prpovejda, kak me je šlau pa etak pravi: "Ta avstrijska dekla je pa strašno vrajža. Kak je pa ona tau vönajšla, ka ge v takšoj bauti delam, gde
omare pa postele odavamo... "
TRAUTLI
Naš Hugo je eden den na sodišče üšo pa je not dau taužbo, da se ške laučiti od žene. Birauvga pita: "Človek, zakoj se pa škete razpitati? "
Hugo pa Zdaj etak pravi: "Zatok gospaud birauv, ka me je ona strašno zbantüvala. "
"Kak je pa tau bilau? " pita birauv.
"Ja, tau je tak bilau, " pravi naš Hugo, "ka sam ge eden den domau prišo iz dela, pa not staupim doma, vsepovsedik iščem ženo, pa go nin ne najdem. Staupim v sobo, gde spimo pa go tam zaglednam z ednim mladim moškim v posteli. Ge sam pa Zdaj etak pravo: Ka sé pa tüj godi? Moja draga žena mi pa Zdaj etak prajvi: Ne vidiš, ka sé godi? No, takši si, kak eden trautli. "
ZAUB
Naš Gyüra sé sreča s svojim padašom v Varaša. Pita ga, kak je kaj. Padaš pa Zdaj etak pravi: "Nikak živem, če rejsan nejmam dela, tak kak ti tü nej. Liki vejš ka? Že dva dni me tak zaub boli, ka
sé mi že vse vrti. Ne vejš, kakšo dobra vrastvo? "
Naš Gyüra pa Zdaj etak pravi: "Vejš moj padaš, etognauk sam ge ranč tak bijo. Bolo me je zaub neprestanoma... Že sam nej vedo, ka mo. Üšo sam domau, pa sam sé vcuj potegno k ženi. Po tistoma je zaub včuno pa me od tistogamau ne boli. "
Zdaj pa padaš etak pravi: “Ja, dragi moj Gyüra! Brž mi povej, gde je Zdaj tvoja žena? "
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija