V Ljubljani, dne 15. septembra 1933,
Cena posamezni številki Din 3'—
leto. XV.
»NAŠ GLAS" Izide vaakega prvega, in petnajstega v mesecu. Naročnina za celo leto Din 40'—, za pol leta Din 20‘—, za četrt leta Din 10*—. — Za inozemstvo je dodati poštnino. e= Oglasi po ceniku. =
NAŠ GLAS
Uredništvo i Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 11.467.
List za državne nameščence in upokojence.
E. J.
Zadrugarjeva moralna zavest.
Iz »Zadrugar j a«, glasila ljubljanske železničarske nabavljalne zadruge, prinašamo ta zanimivi članek:
»Zagruge predstavljajo organizirano voljo, ki naj da človeštvu poleg ekonomskih dobrin tudi soeiajne, kulturne in moralne dobrine. S to voljo stoji in pade zadružništvo.
Današnjega spačenega gospodarskega in družabnega reda ne moremo zagovarjati. Zgubil je svojo psiho, ki je njegov obstoj upravičevala in njegov razvoj kontrolirala. Psiha sedanjega kakor vsakega drugega družabnega reda pa je brezpogojno priznanje etičnih zakonov in morale. Ker je naš red zgubil svojo moralo, so padle vse meje pohlepni gonji za denarjem in so se odprla pota za vsakovrstna izkoriščanja. Ker je naš red zgubil moralo, je mogel obveljati princip o močnejšem, kateremu se mora podrediti slabejši. Ker je izginila morala, ,se je zdelo popolnoma prav, če se človek, živo bitje, vrednoti enako kakor denar, ki je mrtvo blago. Ker ni več morale v našem redu, se je mogla naseliti goljufija in varanje v malem in velikem.
Če si stavijo zadruge kot glavni postulat, da je treba vrniti družabnemu redu spoštovanje etičnega zakona, morajo seveda usmeriti temu primemo in odgovarjajoče svoje delova-nje. Vzgojiti morajo v svojem članstvu novega človeka in mu dati moralno moč za dosego ciljev, ki jih prepoveduje zadružna ideja. Moralna moč vsakemu človeku ni prirojena. Pridobiti si jo more edinole z delom, s tveganjem, s požrtvovalnostjo in vztrajnim in mirnim prenašanjem vsake težave in dolžnosti. Moralne sile so tiste, ki dovoljujejo uspeh, one dajejo življenje in dušo materialnim .sredstvom.
Dobro je, če si na tem mestu .zopet in zopet prikličemo v spomin, kako se je ustanavljala prva zadruga, ki nam služi še dandanes za vzor. Ustanovitelji so imeli v sebi združene vse one moralne sile, ki so za veliko idejo in veliko delo potrebne: delavnost, tveganje, požrtvovalnost in vztrajnost.
Ni bila baš privlačna Žabja ulica v Rochdale (Ročdel) na Angleškem in je nosila upravičeno to ime, ker je bila zanemarjena in zelo skromna. V taki odbijajoči okolici so si izbrali pionirji zadružništva svoje izhodišče, kjer so ustanovili prvo konsumno zadrugo na svetu. V takratnih časih še niso bila lancashirska (lenkešerska) skladišča tako ogromna kot dandanes, kjer so dobili ti pionirji v najem klet od gospoda Dunlop-a (Doinlop) za 10 funtov letno in za dobo treh let. Viljem Cooper (Kuper) je bil izbran za blagajnika, čigar naloga je bila v prvem času zelo lahka. Z vlogo »prodajalca« je bil poverjen Samuel Achwath (Ešuord). Njegova blagovna zaloga je obstojala v ftajskromnejši množini moke, .sirovega masla, sladkorja in ovsenega zdroba. Z Vsem skupaj bi komaj napolnili še tako majhno kolonijalno trgovinico, ker Pionirjem je ostalo po nakupu in plačilu najpotrebnejšega inventarja komaj 14 do 15 funtov za nabavo blagovne haloge. Tako so odprli »pošteni pionir-ii«, kakor so se sami nazvali, pustega ’n v letu najdaljšega večera, to je ~1- decembra 1844, svojo trgovinico.
‘ e po letih, ko je bila njih trgovina že Rogata in so lahko gledali na velike jmpehe, so se ustanovitelji spominjali e z nasmehom na ta izredni otvoritve-*1 dan.
Trgovci v mestu so zaznali, da ko-a ajo proti njim novi konkurenti in 'V ta večer se je obrnilo marsikatero
radovedno v Žabjo ulico v priča-
kovanju sovražnika. A sovražnika ni bilo možno dolgo opoziti, ker se je bal stopiti v javnost. Le malo število za-drugarjev se je tajinstveno sestalo, da prisostvuje otvoritvi lastne trgovine. Tako so stali v nizkem, mračnem skladiščnem prostoru kakor zarotniki in se posvetovali, kdo bo predrznež, ki odpre vrata in izložbo ter izpostavi škodoželjni javnosti njih skromno podjetje. Vsakdo ,se je bal zasmehovanja in norčevanja, zato so oklevali z otvoritvijo. Slednjič je skočil k vratom njih pomočnik, jih je odprl in nekaj hipov nato se je hotelo vse, kar se je zbralo v Žabji ulici, razpočiti od smeha.
V Lancachiru o imeli poulične pobaline, kakor jih ima vsako drugo mesto, in vsako mesto ima svoje tipične pobaline, ki imajo prav posebno lastnost, osmešiti vsako stvar. Take pobaline je imel Rochdale v svojih tkalskih učenčkih, to so bili 10- do 15-letni dečki, ki so pri tkalskih strojih izmenjavali polna vretena s praznimi. Spadali so v tkalnice, kakor spadajo v nje parni stroji. Če jih ni bilo v tovarne, je vse delo počivalo, česar so se posluževali delavci, kadar so hoteli imeti prost dan. Namignili so dečkom, naj izostanejo in so tako še oni praznovali.
Poleg drugih so se tudi ti pobalini zbrali v Žabji ulici ob otvoritvi zadružne trgovine in z radoznalo zlobnostjo in predrznostjo pazili na vse, kar se ima zgoditi. Postavili so se prav pred vrata trgovine, pregledovali izložbo sirovega masla in ovsenega zdroba z vso jim lastno nesramnostjo in glasno delali opazke. Slednjič so se združili v klice: »Hobo, znoreli tkalci so vendar odprli svojo trgovino!«
_Od tedaj kupuje že 'tretji rod tkalskih učencev sirovo maslo in ovseni zdrob v trgovini »znorelih tkalcev«. Marsikateri dan bi ne mogli napolniti svojih želodcev z obilno in zdravo hrano, če bi ne bili napravili tkalci te »norosti«.
Naši zadružni pritlikavci so kmalu uvideli, da morajo premostiti večje zapreke in težkoče kakor so bila pobalinstva tkalskih učenčkov. Njih mali kapital jih je primoral k nakupovanju potrebščin le v malih količinah, kar je neugodno vplivalo na cene in kakovost robe. Vrhu tega so bili nekateri člani zadolženi pri različnih trgovcih in si niso upali kupovati v zadružni trgovini. Drugi zopet niso hoteli uvideti, kakor še dandanes, lastne korist ali niso hoteli žrtvovati malenkostne udobnosti in izgube časa. Zgodilo se je tudi, da je bila ena ali druga roba tuintam slabša in nekoliko dražja kot v zasebni trgovini. Take težkoče, ki so bile napram stavljenemu cilju malenkostne, pre-bodnjega značaja in nevažne, so odbijale kupce, akoravno je bila zadruga osnovana samo v Interesu tkalcev. In če je mož uvidel svojo dolžnost in korist, ni mogel svoje žene prepričati o koristnosti zadružne trgovine. Če pa ni žena za tako stvar popolno in vsa zavzeta, ostane uspeh nepopoln in omejen. Tudi v tistih časih so se ženei, kot nekatere še dandanes, izognile vsaki, četudi malenkostni nepriliki in niso hotele prezreti malih pomanjkljivosti pri nakupu in se strašile zgube časa in mlaega ovinka do zadružne trgovine.
Rochdalski zadrugarji se niso ustrašili vseh teh .neprilik. Kot smernico so si postavili geslo: »Dobro blago, poštena mera in dostojna postrežba.« Nakupuj brez »glihanja«, prodajaj brez goljufije! Zavedali so se, da nudijo dostojnemu človeku taka načela večjo nravstveno zadovoljstvo kakor nakup potrebščin po ceni, ki je sicer nekoliko
nižja, ki jo pa doseže po ponižujočem »glihanju«. Težko je bilo premagati stare predsodke in razvade. Človek je v svoji površnosti slab in nedosleden, kar pokaže ravno pri nakupu. Od prodajalca zahteva poštenosti, torej mora biti tudi sam pošten kupec. Kako nespametno je, ko zabavljamo čez prodajalce, češ, da so nepošteni, a mi sami jih kot kupci silimo k nepoštenosti. Naša pamet nam mora povedati, da prodajalec, ki prodaja stalno robo ceneje kot ostali, ne more biti soliden, nam nudi slabše blago in ga moramo imeti na sumu, da goljufa ali pri kakovosti ali pri meri.
Mali rochdalski zadrugarji so se odločili raje dvigniti kupčevo moralo kot dvigniti in povečati čisti dobiček. Ravno v tem oziru je zadruga uspela in je dvignila pri svojih članih in odjemalcih njih moralo na višjo stopnjo. Večina članov je bila zvesta svoji zadrugi; hodili so od blizu in daleč ,v svojo trgovino ne oziraje se, ali so bile cene visoke ali nizke, ali je bila kakovost robe dobra ali slaba, kupovali so, ker so vedeli, da je to njih dolžnost. Niso se pustili vplivati po svojih ženah in so jih sčasoma potegnili za seboj, da so postale i one navdušene in zadovoljne zadrugarice.
Kot že omenjeno, so pionirji nakupovali v prvih letih le v malih količinah, in ker niso imeli še prave izkušnje, so si nabavljali tuintam moko, ki ni bila baš najboljša. Ko je zadruga prodajala nekoč moko z nekim priokusom, so se otroci zadrugarja Smithiesa pritožili svojemu očetu radi slabega okusa, Iki ga je imel kruh, spečen iz moke iz zadrugine trgovine. Smithies jih je zavrnil in jih podučil: »Zadruga je kupila moko, da jo proda in jo člani porabijo za svojo prehrano. Zato moramo mi zaužiti oni del, četudi slabše
Slabo poldrugo leto je minilo od predzadnjega občnega zbora naše zadruge, pa je naraslo število njenih aktivnih članov za več kot 100%. Preurejeni simpatični lokali, živahnejše delovanje, splošno razširjenje delokroga, vse to je povzročilo ta lepi porast.
In vendar ne moremo in ne smemo biti zadovoljni, če pomislimo, da je pri tolikih tisočih državnih uslužbencev v Ljubljani in v okolici le okoli 800 aktivnih članov naše zadruge. To število je za ljubljansko državno usluž-benstvo naravnost sramotno, ko ima nabavljalna zadruga v Mariboru, kjer je seveda mnogo manj drž. uslužben-stva kot v Ljubljani, okoli 3000 članov, in to zvestih, vnetih, pravih za-drugarjev, ki ne izstopajo iz zadruge, če jih ta opomni (mariborska zadruga je pri izterjevanju dolgov dosledno neizprosna), ali če v prodajalni ob navalu ne pridejo pri priči na vrsto. Zavedajo se, da zadruga ne more brez kapitala plodonosno delovati in napredovati; če je pa v zadružni prodajalni naval, je to le razveseljiv pojav: prijaznejša je polna trgovina kot prazna. Vendar bi se dal naval znatno omiliti, če bi člani bili bolj disciplinirani. Vsaka gospodinja pač ve, kaj potrebuje v svojem gospodinjstvu vsak mesec in koliko, in vse to naj dobavi pri mesečnem skupnem naročilu, potem ji ne bo treba vsak dan hoditi oz. pošiljati v trgovino in je ne bo po nepotrebnem obremenjevala.
Aktivni zadrugarji so se gotovo že prepričali, da dobe v zadrugi najboljše blago. Odbor se trudi, da postreže članom v vsakem oziru. Odbor se je pa tudi drugače pobrigal za bla-
kakovosti, ki odpade na nas, kakor jo morajo zaužiti ostali še ubožnejši zadrugarji. Krivično je zahtevati, naj jo pojedo le ostali člani, mi pa naj počakamo na novo, boljšo moko, ali naj jo celo kupimo v drugi trgovini. To bi bilo proti solidarnsti in morali.«
Vsi zadrugarji pa niso bili tako zvesti in moralno visoko stoječi kot Smithies. Zato so zahtevali zadrugarji, ki so se vestno držali svoje zadružne trgovine, naj se prisilijo člani, ki ne kupujejo robe, ki jo ima zadruga v zalogi, h kupovanju v zadružni trgovini. Takratni zadrugin tajnik Jakob Daly (Dejli) je celo predlagal, naj se izključijo iz članstva. Predlog m prodrl. Proti je nastopil Karol Howarth (Hau-ers) z zelo tehtnim razlogom, da se ne sme članom omejevati svoboda. Iz svobodne volje naj se članstvo oklene svoje zadruge, ker le taki bodo moralno silni in dobri člani.
Howarth je imel prav in njegova osnova je obvladala vse zadružništvo do danes. Iz svobodne volje mora delati vsak zadrugar za cilje, ki smo jih uvodoma navedli in ki naj pomagajo človeštvu iz kaosa, v katerem živimo. Ogromna organizaciaj od danes, ki jo predstavlja zadružništvo v svojih večjih in manjših edinicah-zadrugah, nam bo dala vse one ekonomske, socialne in kulturne dobrine, ako bo sodelovalo vse članstvo s pravim moralnim čuvstvom in z moralnimi dejanji. Ustanovitelj velike religije Konfucij je rekel nekoč: »Ako hočemo osrečiti vso domovino, moramo početi z malim in najprej urediti svojo hišo, ali še preden začneš urejevati svojo hišo, prični pri sebi in uredi samega sebe.« Tako bo izšlo poboljšanje človeštva iz malih krogov k širšim in zadružno podrobno delo bo igralo pri tem veliko vlog.«
gor svojih članov, ko je na njegov predlog zadnji občni zbor sprejel pravilnike dvojnega zavarovanja za primer smrti. Čim več bo član nabavil v zadrugi in čim več bo zadrugar jev, tem večja bo podpora v primeru smrti člana, njegovega zakonskega druga ali otroka. Toda ne le dobro blago, vsakoletna dividenda, podpora v primeru smrti, tudi zbiranje zadružnega kapitala je za zadrugarje velikanskega pomena, saj razpolagajo z njim zadružniki sami, ustvarjajo si lahko razne koristne ustanove in si na ta način pomagajo, se osamosvajajo; s tem pomagajo v veliki meri dvigniti ugled svoj in sploh celokupnega državnega uslužbenstva.
Brez vsakega dvoma je, da je za-drugarstvo na pohodu, da je bodočnost njegova. Razumljivo, saj je le ono pravičen posredovalec med producentom in konsumentom. Zadrugarji so posredovalci sami sebi in imajo tako sami korist od tega posredovanja, le da se tega do sedaj državni uslužbenci v splošnem premalo zavedamo. Premalo se zavedamo, da je zadruga naš skupni, prijazni dom, kjer se moramo počutiti kot v lastni družini. Že zdrav egoizem nas mora siliti k temu, da delamo za njen pro-cvit, da jo vsi skupaj širimo in krepimo. Vsi aktivni zadrugarji morajo biti ne le zvesti člani, ampak tudi vneti propagatorji zadružne ideje.
»Svoji k svojim!« je staro preizkušeno geslo, razumljivo pri naši zadrugi tem bolj, ker tu nimaš škode, ampak le gmotno korist.
Glejmo, da se bo število aktivnih zadrugarjev zopet kmalu podvojilo!
Rč.:
Ljubljanska nabavljalna zadruga.
A. Spende:
Čemu Društvo drž. upokojencev v Mariboru?
Pod tem naslovom je priobčil »Naš Glas« v 16. številki dne 15. avg. t. 1. članek v naslovu navedenega mariborskega društva. Iz tega članka posnemamo,
»da niso bojevniki, ne bojna fronta, boreča se za skupne idealne, ne za skupne kulturne svrhe, ne za splošni gospodarski napredek itd.,« temveč »... ker mi hočemo le živeti, pošteno in dostojno živeti, tudi zadnje dneve svojega življenja« itd.- »in če spregovori eno društvo in se zavzame za smotre, vsem upokojencem enake, ne govori samo v svojem, temveč v imenu vsega upokojenštva. In iz tega vidika se mi v Mariboru oglašamo pri ministrstvih vedno v imenu vsega upokojenštva in prisojamo isto pravico tudi vsem bratskim društvom.«
V 10. številki dne 15. maja t. 1. je bil objavljen članek istega društva pod naslovom: »Separatna organizacija drž. upokojencev v Mariboru«. V tem članku se naglaša, da so imeli mariborski državni upokojenci več let samostojno društvo, ki je dobilo opetovano priznanje, da je marljivo izpolnjevalo svoje dolžnosti (— uspehi?! —), imelo svoje lastno glasilo »Državni upokojenec« itd. »Bilo je najmočnejše društvo te vrste v Sloveniji. Da se ustvari enotna močna organizacija, se je to društvo prostovoljno razšlo in je ustanovilo ljubljansko društvo za mariborske upokojence »Podružnico reorganiziranega Društva drž. upokojencev (-enk) v Ljubljani.« V tem članku se nadalje naglaša, da skupno delovanje ni šlo. O vzrokih nesoglasij razpravljati bi bilo odveč. Kot enakopravni državljani so imeli mariborski upokojenci pravico, da so razpustili podružnico in ustanovili samostojno društvo. S tem se ni hotelo postaviti izven skupnega dela z drugimi organizacijami, ampak je svojo ustanovitev naznanilo vsem društvom upokojencev z željo, da želi sodelovati v dobrobit upokojencev.
Od vseh društev je dobilo mariborsko društvo simpatične odgovore, le ljubljansko društvo je odgovorifb, da smatra nadaljnje dopisovanje nepotrebnim in da ne bo na mariborske dopise v bodoče odgovarjalo.«
Smatral sem za potrebno, na navedem najvažnejše in najpomembnejše odstavke iz obeh mariborskih člankov, da bo moj odgovor bolj razum Ijiv. Predvsem moram poudariti, da je društveni odbor ljubljanskega društva sklenil, da na prvi članek v 10. številki ne odgovarja, ker je vsa zadeva bila itak dovolj pojasnjena v mojem članku v 24. številki »Našega Glasu« z dne 15. oktobra 1932: »To dobro ni, to zdravo ni —«, oziroma v oficielnem pojasnilu ljubljan. društva drž. upokojencev v 8. številki »Našega Glasu« z dne 15. aprila t. L: »Ustanovitev separatnega društva upokojencev v Mariboru«.
Vsa zadeva bi bila torej za nas končana, če bi je ne bil spravil, — nc po naši krivdi —, spredaj naveden’ mariborski članek zopet v javnost, Naj mi bodo torej dovoljena nasled rja pojasnila — sine iure et studio.
Predvsem se moram dotakniti Dostavka v članku mariborskega društva v tem listu z dne 15. maja: »...toda skupno delovanje ni šlo. O vzrokih nesoglasij razpravljati bi bilo odveč.«
Ti vzroki so bili jasno razložen: že v 24. številki »Našega Glasu« z dne 15. oktobra 1932. V tem članku so bila stavljena važna podčrtana vprašanja, na katera iščem zaman pojasnila v obeh prej citiranih člankih mariborskega društva. Še manj, da bi skušalo vsebino mojega članka ovreči. Kje je torej krivda, da skupno delovanje ni šlo, namreč med društvom in njegovo podružnico!?
Da je mariborsko društvo naznanilo svojo ustanovitev ostalini obstoječim društvom, je brezdvomno stvar takta. Ravno tako so pozdravni odgovori društvu upokojencev iz drugih banovin čin takta, vljudnosti. Vprašam pa, če je mariborskim tovarišem znano, kako mnenje imajo vsi ti predstavniki društev upokojencev v ostalih banovinah glede ustanovitve več društev v eni banovini?
Vrlhovno vodilno načelo je in ostane: Za vsako banovino po eno društvo! To naj se, — če je le mogoče in izvedljivo — ustanovi na sedežu banske uprave in finančne direkcije, da zamore vsak čas intervenirati pri teh in ostalih najvišjih oblastvih v banovini. Kjer to nikakor ni šlo (bodisi zaradi nebrižnosti ali nemarnosti drž. upokojencev v teh mestih), so se ustanovila enotna, skupna banovinska društva v drugih mestih izven sedeža banovine, kot n. pr. v Somboru. Pa tudi v teh primerih veljaj osnovno pravilo: Za vsako banovino ena sama skupna, enotna organizacija! Vsako cepljenje moči je nevarno, škodljivo celoti in posameznikom.
Propagatorji — oz. če se ne motim:	dva propagatorja — zopetne
ustanovitve mariborskega društva so s tem činom javno izrazili nezaupnico ljubljanskega društva; navzlic temu pa zahtevajo oz. želijo, naj pozdravljamo ustanovitev drugega nepotrebnega društva v naši banovini!?
V	članku v 10. številki »Našega Glasu« z dne 15. maja t. 1. stoji ob koncu: »Ker pa je ljubljansko društvo zadevo spravilo v javnost, smo tudi mariborski upokojenci primorani stopiti v javnost ter proti tonu, v katerem piše ljubljansko društvo, odločno protestirati. »Sem mnenja, da je bila dolžnost našega društva, vso zadevo pojasniti vsem upokojencem naše banovine zaradi informacije in razmišljanja o potrebi ustanovitve separatnega društva v Mariboru.
V	navedenem svojem članku sem poudarjal, da se je z zopetno ustanovitvijo mariborskega društva ideji enotne skupne organizacije državnih upokojencev po banovinaJh, ki jo je započelo bratsko- sarajevsko združenje, silno škodovalo. V popolnem ne-pojmovanju situacije se je s tem korakom izrekla, nezaupnica ljubljanskemu glavnemu odboru, a tudi sarajevskemu združenju, s katerim je naše društvo napravilo skupno vse potrebne korake, odposlalo deputacijo, da smo skušali rešiti, kar se je še dalo. Ker nikakor ni bilo mogoče drugega doseči, smo preprečili vsaj redukcijo prejemkov staroupokojencev, ki je bila že predvidena, kakor so bili tudi prejemki najnižjih aktivnih drž. upokojencev reducirani.
Prepričan sem, da je celokupna armada drž. upokojencev ne le v naši banovini temveč v vseh banovinah mnenja, da je ustanavljanje več društev v eni banovini škodljivo interesom državnega upokojenštva, ker se s tem le cepijo moči. Naj mi bo dovoljeno, da citiram izjavo sarajevskega društva: »Nesložni, razdrobljeni na nebroj slabotnih drobcev upokojenci ne bodo nikdar nič dosegli, posebno če bodo poslušali posamezne separatistične tovariše, ki ovirajo ustvaritev enotne močne organizacije.« Da je to mišljenje pravilno, nam priča dopis v>Udruženja jugoslov. penzionera za dunavsku banovinu« v Somboru, ki je ljubljanskemu društvu drž. upokojen-cev(enk) sporočilo dne 23. junija t. 1. naslednje: »Nadejamo -se, da boste naše stališče v celoti odobrili, da ločene akcije ne vodijo k cilju, in da je moralna dolžnost posebnega mariborskega društva, da se sporazume z Vami in postane Vaša podružnica, ker pri ustanovitvi »Zveze« pride v poštev samo Vaše društvo kot edini poklicani zastopnik vseh upokojencev in upokojenk dravske banovine.« — Iz tega dopisa je razvidno, da naše na-ziranje popolnoma deli tudi sombor-ska bratska organizacija. Opozarjam tudi na uvodni članek v 12. številki »Našega Glasa« z dne 15. julija t. L, ki vsebuje dragocene misli odličnega zadružnega organizatorja, gimnazijskega direktorja v pokoju, v Kranju, g. Košnika: »K našemu položaju«: »Nezadovoljni smo. Imamo polno opravičenih teženj, ne dosežemo pa skoraj nič. Iščemo sredstev in potov, kako bi si pomagali, pri tem pa krenemo na stranpota v upanju, da je to boljši način. Ne zavedamo se, da si bomo s cepljenjem svojih moči le poslabšali svoj položaj. Na enak način bi si za-
megli ustanoviti upokojenci svoja društva v vseh podeželskih centrih, kakor v Kranju, Novem mestu, Celju itd. Nastalo bi polno lokalnih organizacij, ki bi bile igračke v rokah posameznikov. Imeli bi seje, sestavljali bi
prošnje, predlagali bi predstavke, vršili bi intervencije itd., uspeh bi pa bil še manjši kot dosedaj, ko imamo enotno organizacijo, ki govori v imenu nas vseh.«
(Konec prihodnjič,)
Odmera in nakazilo pokojnine.
Ljubljansko »Društvo drž. upoko-jencev(enk) se je dne 31. avgusta 1933. obrnilo s sledečim pismom naravnost na finančnega ministra, gospoda drja Milorada R. Đorđevića:
»Po jasni določbi § 155. uradniškega zakona od 31. marca 1931. teko osebni pokojninski prejemki upokojencu od prvega dne prihodnjega meseca po mesecu, v katerem je bil razrešen aktivnega službovanja, rodbinski pokojninski prejemki pa od prvega dne prihodnjega meseca po vladate-Ijevi smrti.
Količina osebne pokojnine -se po določbi 2. odst. § 128. u. z. mora določiti z isto rešitvijo, s katero se uslužbenec upokoji oziroma, če je bil upokojen s kraljevim ukazom, z rešitvijo, ki se izda najdlje v 15 dneh od dne ukaza.
Po teh predpisih uradniškega zakona bi torej praviloma ne moglo priti v izplačevanju službenih prejemkov zaradi upokojitve ali smrti aktivnih oz. upokojenih uslužbencev, do zastoja. Vendar je pa notorično, da morajo na novo upokojeni uslužbenci redno dalj časa, pogostoma po več mesecev čakati na izplačilo pripadajoče pokojnine. Prav tako morajo rodbine umrlih aktivnih in upokojenih uslužbencev čakati dolge mesece na ureditev in izplačilo rodbinske pokojnine. V vseh takih primerih se morajo upokojenci in njihove rodbine zadolževati, ker so v ogromni večini primerov navezani absolutno samo na svoje prejemke od države. V današnjih težkih časih jim je pa tudi zadolževanje skoro povsem onemogočeno, tako da premnogi upokojenci in njihove rodbine trpe zaradi prekinitve izplačevanja pripadajočih prejemkov po več mesecev veliko pomanjkanje in revščino.
Ker je podpisanemu društvu znano, da Vi, veleblagorodni gospod minister, iskreno in odločno želite, da se odpravijo vse nepotrebne ovire v poslovanju s pokojninskimi zadevami, tako da bodo upokojenci prejemali pokojnine točno, v redu in brez prekinitve, si dovoljujemo predložiti Vam naslednjo
Prošnjo:
Da se zajamči pravilno izvajanje § 155. uradniškega zakona, naj mini-
strski svet sklene in priporoči vsem gg. resortnim ministrom, naj poskrbe, da se na novo upokojeni uslužbenci ne bodo prej razreševali aktivnega službovanja, preden ne bodo vse formali-tete glede izplačila njihove pokojnine definitivno urejene. Zlasti naj se ne razrešijo dolžnosti, dokler ne bo k dekretu o reguliranju penzije izdana odločba o soglasnosti glavne kontrole in izdana izplačilna naredba. Dokler se vse to ne uredi, naj se upokojenemu uslužbencu izplačujejo njegovi aktivi-fcetni prejemki, ki se po definitivni odmeri pokojnine obračunajo.
Kot vrhovni princip naj velja: noben državni uslužbenec ne sme zaradi administrativnih ukrepov ostati brez prejemkov.
Ob smrti aktivnega ali upokojene-ga^uslužbenca naj se njegovi rodbini začasno, dokler ne bodo definitivno urejene vse formalitete glede odmere in izplačila rodbinske pokojnine, izplačuje akontacija po službenem predlogu pristojne finančne direkcije, ki je umrlemu nakazovala prejemke. To izplačilo naj se odredi uradoma, brez posebne prošnje pokojnikove rodbine.
Da se bodo odločbe o upokojitvi in odmeri pokojnine mogie reševati brez nepotrebnega dopisovanja in iskanja raznih dokumentov, naj se odredi striktno izvajanje določil § 129. u. z., po katerih veljajo podatki usluž-benskega lista in overjenih prepisov dokumentov, ki so istemu priloženi, kot polno vredni uradni podatki za odmero pokojnine. Zato naj se naknadno predlaganje raznih dokumentov, ki se zahtevajo od strank, kot nepotrebno opusti.
Končno prosimo najvljudneje gospoda ministra, da blagovoli posvečati vsemu poslovanju s pokojninskimi zadevami še nadalje toliko pažnje, kakor doslej in skrbeti, da se vsi ti posli kot izredno nujni rešujejo brez odlašanja, vestno in točno.
Za dosedanjo naklonjenost vsemu stanu drž. upokojencev se podpisano društvo Vašemu veleblagorodju najvdaneje zahvaljuje z zagotovili globokega spoštovanja.«
Lilleg Makso,	Spende Anton,
t. č. preds,	t. č. tajnik.
Prenos pokojnin.
(Za pospešitev postopanja.)
V	ti velevažni in za vsakogar prizadetega zelo mučni zadevi je bila ministrstvu za finance poslana nedavno ta-le vloga oz. prošnja:
»Z odločbo od 22. oktobra 1932., št. 46.609/1, je p. n. ministrstvo odredilo postopek ob prenosu pokojninskih prejemkov z ene finančne direkcije na drugo, kadar se upokojenec za stalno preseli na ozemlje druge finančne direkcije. Ta prenos se mora izvršiti potom p. n. ministrstva, ki izda direkciji, katera je krajevno pristojna za novo upokojenčevo bivališče, po ureditvi vseh formalitet predpisano izplačilno naredbo.
Pri tem prenosu pokojnin zahtevajo finačne direkcije v smislu citirane odločbe p. n. ministrstva razne listine o upokojitvi in drugo. Ker mnogi upokojenci teh listin več nimajo ali se posamezni dokumenti (—kakor na primer odločbe o soglasnosti glavne kontrole z upokojitvenimi dekreti —) v uradnih arhivih ne morejo najti, se prenos pokojnin često zavleče za več mesecev.
V	imenu svojega članstva, kakor sploh vseh upokojencev dravske banovine, si podpisano društvo dovoljuje predložiti p. n. ministrstvu naslednjo
prošnjo:
I. Postopek glede prenosa pokojnin iz ene finančne direkcije na drugo
naj se kolikor mogoče poenostavi, da ne bodo ostali upokojenci brez vsake lastne krivde po cele mesece brez pokojnine.
II.	Vsi posli, ki se tičejo prenašanja pokojnin, naj se tako pri finančnih direkcijah, kakor pri p. n. ministrstvu, opravljajo z največjo ekspe-ditivnostjo in pospešeno, tako da ne bo nepotrebnih zastankov, ki povzročajo upokojencem velike težave in ogrožajo njihov obstoj.
III.	Dokler se formalnosti, zvezane s prenosom pokojnine, ne izvrše, naj preselivšemu se upokojencu izpD' čuje pokojnine še naprej dotedanja direkcija proti predložitvi nove prija' ve za draginjske doklade. Definitiven prenos pokojnine naj se izvrši šele, ko bodo1 vsi potrebni dokumenti in ostali podatki zbrani.«
Lilleg Makso,	Spende Anton,
t. č. preds.	t. č. tajnik-
Zahvala.
Podpisana Koechler Marija, vdova mag. direktorja, se zahvaljujem Na-bavljalni zadrugi državnih uslužbencev v Mariboru, ki mi je takoj ob prijavi smrti izplačala posmrtnino po svojem soprogu Alojziju, v znesku Din 5.675
Koechler Morijo
Izplačevanje pokojnin v inozemstvo«
Dravski finančni direkciji je bila dne 31. avgusta t. 1. predložena sledeča vloga:	»Podpisanemu društvu so
sporočili člani, bivajoči v inozemstvu, ki prejemajo tam svoje pokojnine v smislu obstoječih predpisov, da se jim je v zadnjem času nenadoma in brez obvestila ustavilo izplačevanje pokojninskih prejemkov. Po informaciji pri odseku za računovodstvo p. n. direkcije se je to zgodilo zato, ker se zahteva po najnovejših naredbah od naših upokojencev v inozemstvu, da morajo biti potrdila o doživetju, katera jim izdajajo krajevno pristojni župni uradi, potrjena od kr. konzulatov naše države.
Prosimo p. n. direkcijo, da ta predpis v bodoče ne izvaja več, ker je v premnogih primerih s tem upokojencem onemogočeno redno prejemanje pokojnine. Tisti naši upokojenci v inozemstvu, ki ne žive v mestu, kjer se nahaja naš konzulat, morajo dotična potrdila predlagati — največkrat po pošti — konzulatu, ki jih na to šele potrdi. Vse to povzroča silne zamude in zakasnitve, ker se pokojnina ne
likvidira, preden upokojenec ne predloži potrdila, da je bil prvega dne do-tičnega meseca še živ.
Ta predpis je pa tudi brez pravega pomena in haska, ker naši konzulati itak ne morejo vedeti, da-li je potrdilo župnega urada resnično in verodostojno ali ne. Zato je to vidiranje brez vsake realne koristi in zgolj prazna formaliteta, ki pa uboge upokojence hudo zadene.
Ponavljamo prošnjo, naj se p. n. direkcija izvoli tudi v bodoče zadovoljiti s potrdili pristojnih župnih uradov, kakor je bilo doslej vsa leta, ker je vidiranje s strani konzulatov mučno za upokojence, za konzulate pa nepotrebna in brezplodna obremenitev z delom.
Če p. n. direkcija ne bi mogla sama ugoditi ti naši vljudni prošnji, prosimo naj to predstavko predloži s priporočilom finančnemu ministrstvu v ugoditev.
Lilleg Makso,	Spende Anton,
t. č. preds.	t. č. tajnik.
Prostovoljni pristop k uradniškemu pokojninskemu skladu.
Ministrstvu za finance je ob koncu avgusta predložilo ljubljansko»Društvo drž. upokojencev in upokojenk« naslednjo prošnjo za pojasnilo: »V »Službenih Novinah« od 20. julija 1933, štev. 162/XLV je bilo objavljeno »navodilo za izvrševanje § 272. uradniškega zakona od 31. marca 1931.«
Po čl. 14 tega navodila, daje vsa pojasnila v tem vprašanju p. n. obči Oddelek finačnega ministrstva.
Ker so nekatere določbe v teh navodilih nejasne, si podpisano društvo dovoljuje prositi ministrstvo za pojas-n,1°, in sicer:
1. Če staroupokojenci (t. j. tisti, ki so bili upokojeni po zakonih izpred 1. septembra 1923.) po čl. 2 cit. navodil postanejo vplačevalci uradniškega pokojninskega fonda, da si na ta način zvišajo odstotek pokojninske osnove za rodbinsko pokojnino, ali morajo plačevati vloge v pokojninski fond neomejeno, t. j. tudi po odplačilu
! prispevkov za dobo od datuma upokojitve pa do 31. marca 1931., torej do svoje smrti?
Če taki staroupokojenci postanejo vplačevalci, ali morajo plačevati poleg naknadnih prispevkov obenem tudi še redne običajne vloge v pokojninski fond?
2. Kako si morejo izboljšati odstotek pokojninske podlage za rodbinsko pokojnino tisti upokojenci, ki so bili upokojeni z zelo nizkim številom službenih let? Če so bili upokojeni samo nekaj let pred 31. marcem 1931., ali si morejo izboljšati odstotek od odmerne podlage samo za toliko let, kolikor jih loči od datuma upokojitve do 31. marca 1931.?
Primer: Upokojenec upokojen leta 1930. z 20 službenimi leti — za koliko odstotkov si more zvišati odmer-no osnovo za rodbinsko pokojnino?
Ali se takim upkojencem, ki že po uradniškem zakonu samem itak morajo biti vlagatelji v pokojninski fond,
A. Delorde:
Sumnja.
Prvikrat po tragičnem dogodku je stopil spet Raymond Bercier v svojo delavnico, prvikrat je zapustil bolniško sobo, v kateri je visel med življenjem in smrtjo.
Bil je podoben človeku, ki se je prebudil iz strašnih sanj in ki resničnosti sko-to ne more več razločevati od blodnih nočnih prividov. Spet se je videl, kako leži pred leti v bolnici, kjer se je med vojno zdravil po hudem zastupljenju s plinom, kako mu je stregla Germaine Fortier, ki je bila tako dražestno plavolasa v svoji bolničarski obleki! Koliko tolažbe je bilo v njenem pogledu, v njenem smehljaju, v vsaki njenih kretenj! Prav res, ona ga je redila, vrnila mu je življenjsko radost. Kma-In po premirju sta se poročila. Nato je spet pričel svoje delo kot arhitekt in posli so se ugodno razvijali. Zdelo se je, da mu sPet sije sonce v mali vili, kjer je stanoval.
In tedaj se je nenadoma, strahotno in °hurno odigrala drama. Samo nekaj mi-^ut, ko niso pazili nanj, se je mali Peter-Cek igral sam ob tolmunu... iz vode so §a potegnili mrtvega.
Raymond Bercier se je stresel. Kako le mogel pretrpeti ta strašni udarec?... ^Pet je videl pogreb pred seboj, malo ra-. in nato nič več. Spomin se mu je skalil, bil je hudo bolan. Toda zdaj je mi-^ho! Tem slabše! Živel naj bi spet...
, Pristopil je k mizi, ki je bila vsa po-rita z risbami in načrti. Nenadoma je Odstopil. Med papirji je opazil »mrtvaško lasko, ki jo je prvič zagledal. h.. ko ga je minil prvi strah, se mu je vr-11 spomin. Saj je sam zahteval, naj po-ftanrejo ta odlitek s sinčkovega obraza, ^reden so ga položili v krsto. Obotavljaje Oni Vze* masko v roko in jo natančno k edovM. Dolgo je sedel brez besed, ves Opijen v premišljevanje. Minute so tekle, da bi mogel odtrgati oči od maske. In
dovt 86 ^sbo polagoma polastilo ču-Sev‘to razburjenje in v njegove sanjarije t Je vmešalo čuvstvo groze pred neko 110 skrivnostjo. Neme ustnice maske
so se hotele odpreti — se je zdelo — da zakličejo poslednji krik. Za zaprtimi vekami je oče videl pogled, poln groze. Katero strahoto so neki videle te oči, preden so se za zmerom zaprle?
Raymond je začutil leden pot na čelu. Zaslutil je strašno grozečo obtožbo, ki ji še ni razumel smisla. Toda grožnja si je navzela obliko in ko je strmel v to brezkrvno obličje, se je očetu nenadoma grozotno porazno posvetilo, da mu kliče sin: »Umorili so me, maščuj me!«
Norost — vse to. Strahovi bolestne živčnosti. Ko se je pogledal v zrcalo, je videl spačen obraz. Zmignil je z rameni in zazdel se je sam sebi smešen. Toda že trenotek kesneje ga je ta omama vnovič zajela in mu uklenila možgane kot zahrbtne klešče. Odkod ta skrivnostni in strašno prepričevalni vpliv?
Ni se upal do kraja zasledovati svoje misli... Privid je postal tako močan, da je že odprl usta, da zakriči od groze. Tedaj so se nenadoma odprla vrata in Marija, stara služkinja, je vstopila. Imela je čemern obraz, sive lase in je govorila zelo glasno.
»Gospod Beauchamp je prišel iz Pariza. Rad bi govoril z vami... Naj ga pripeljem?«
Georges Beauchamp, njegov mladostni prijatelj, je bil preiskovalni sodnik v Parizu. Z drznostjo svojih sklepanj in z vztrajno odločnostjo, s katero je dokončal navzlic oviram vsako preiskavo, se je zelo proslavil. Raymondu se je vest o njegovem prihodu zdela kot odrešenje. »Da, gospod Beauchamp naj kar vstopil«
Trenotek kesneje je gost vstopil v sobo. Bil je mož s širokim, malce golim čelom in živahnimi, predirnimi očmi za roženimi naočniki. Prijatelja sta se objela. Od pogreba se že nista videla. Iz rahločutnosti je govoril sodnik o samih vsakdanjih rečeh, toda prav kmalu je pričel Raymond govoriti o groznih prividih, ki so ga popolnoma zajeli. Beauchamp je nagnil glavo in sočutno poslušal. »Saj to je blaznost,« je izjavil, ko je oni utihnil. Raymond je obupan zamahnil z roko.
tudi po 1. aprilu 1931. morejo prišteti še prostovoljno naknadno vplačana službena leta, katera jim manjkajo do polnih let?
Prosimo za čim prejšnje pojasnilo, ker se mnogi elani, ki žele prosto-
voljno pristopiti k uradniškemu pokojninskemu skladu, obračajo na podpisano društvo za informacije, katerih pa jim zaradi nejasnega besedila cit. »navodila« od 30. junija 1933. štev. 28.521/1 ne moremo nuditi.«
Za pravilno odmero kuluka.
Finančnemu ministrstvu je bilo zaradi povračila preveč pobrane odkupnine od osebnega dela drž. upokojencev predložena naslednja spomenica:
»Do leta 1933. se je upokojencem kot odkupnina za osebno delo odmerjal in odtegoval po 4. odst. § 38 »zakona o samoupravnih cestah« z dne 8. maja 1929. tridnevni iznos od vseh pokojninskih prejemkov.
Ministrstvo za gradbe je na podlagi razsodbe državnega sveta z dne 5. novembra 1932., štev 17.065, odločilo, da »se lični rad penzionerima razrezu j e in naplaćuje samo od one penzije, koja je dobivena od njihove osnovne i položajne plate bez ikakvih drugih prinadležnosti, koja ulaze u penzijski uslov.«
Po ti odločbi se je državnim upokojencem za leto 1933. preveč odmerjeni in meseca februarja odtegnjeni
tridnevni iznos povrnil v gotovini meseca maja tega leta.
Po smislu prej navedene razsodbe in v skladu z odločbo ministrstva za zgradbe bi se moral povrniti vsem državnim upokojencem tudi protizakonito preveč odtegnjena odkupnina (kuluk) t. j. letno razlika tridnevnega iznosa med celotnimi pokojninskimi prejemki in med osnovno ter položajno plačo — za vso prejšnjo dobo do leta 1933.
Prosimo vdano, da finančno ministrstvo to povračilo odredi oz., če to iz budžetarnih ali drugih vzrokov ni mogoče, zaukaže, da se v februarju 1934. pri odtegljajih odkupnine po citiranem zakonu upoštevajo ta preplačila in se odbitki za toliko znižajo.«
V Ljubljani, dne 30. avgusta 1933.
Društvo drž. upokojencev in upokojenk v Ljubljani,
Kaj je z železniškimi lagodnostmi za upokojence?
Že pred Božičem je bila objava v »Jutru«, ki smo jo pač opravičeno smatrali za oficijelno, da se bližajo vprašanja stalnih udobnosti za državne upokojence na železnicah in paro-brodih uresničenju. Naši deputaciji je gospod minister dr. Kramer izrečno izjavil, da mu je predmetno objavo »v pero narekoval gospod prometni minister sam«! Od takrat je minulo že osem mesecev. Društvo državnih upokojencev je urgiralo to zadevo vsepovsod pri vsaki priliki. Interveniralo je ponovno ustno in pismeno pri posameznih gg. senatorjih in narodnih poslancih. Reklo se nam je že pred meseci, da je pravilnik že izgotovljen.
Dobili smo pred kratkim spet iz krogov državnih poslancev zagotovilo, da se bo to vprašanje v jesenskem zasedanju spravilo, ako bo treba, potom interpelacije na dnevni red narodne skupščine.
Vsi merodajni faktorji so našim deputacijam vedno zatrjevali, da je to vprašanje brez težave izvedljivo, ker ne posega niti najmanj v državni proračun, nasprotno bi bilo le v korist državni blagajni, ker bi se državni upokojenci pri polovičnih cenah pogosteje vozili, posebno na krajših progah, in bi ne bili vagoni tako prazni, kakor so sedaj.
Državni upokojenci smo storili pri volitvah v polni meri svojo dolžnost, zato smemo tudi v polni meri pričakovati, da se vsaj to vprašanje iz prej navedenega vzroka in tudi zaradi dejstva, ker uživajo to udobnost državni upokojenci skoro v vseh državah, čim prej v smislu obljub reši. Pokojnine so pri vseh upokojencih, posebno zaradi previsokih najemnin, nezadostne za še tako skromno preživljanje. Upokojencev se polašča bridko razočaranje in obup. __________
»Vem, da je blaznost. Toda kaj naj storim zoper to pošast? Mrtvaška maska me je začarala!«
»Otročarije, prevroča domišljija te ima za norca. Samo malo pomisli. Svojega mnenja ne moreš utemeljiti samo z besedami in možganskimi utvarami, temveč je treba dejstev. Okoliščine, v katerih je tvoj sinček umrl, zadostujejo, da izločiš vsako dru-' go domnevo, razen nezgode.«
»Vem vse to, prijatelj, toda...«
»Kaj — toda? Bodi vendar pameten. Za domnevani zločin je treba krivca. In kdo naj bi ga bil umoril, te vprašam?«
Raymond Bercier si je pogladil čelo z roko kot človek, ki se je prebudil iz hudih sanj. »Res je, blazen sem. Ko se je nesreča zgodila, smo bili trije doma, Germaine, jaz in naša stara Marija. Prav tako nesmiselno bi bilo sumničiti Marijo kot mojo ženo.«
V nekih resnih urah življenja pade včasih besedica, ki lahko na vso našo prihodnost vpliva usodno zlohotno. Smo jo izpregovorili mi ali neka zla sila, ki živi na dnu naših duš?
»Prav tako nesmiselno bi bilo sumničiti Marijo kot mojo ženo.«
Nenadoma so se v sodnikovem spominu pojavili že davno pozabljeni odsevi. Spomnil se je, kako se je obnašala Germaine pri poroki: kako je komaj prikrivala mržnjo, katero ji je vzbujal Peterček, spominjal se je tudi, kako hladno, skoro odbijajoče mu je vračala njegovo ljubkovanje. Mar ni pod pretvezo, da se otrok ne sme premehkužno vzgojiti, dosegla pri svojem možu, da je poslal Peterčka v vzgojevališče in da je vselej prebil samo počitnice pri očetu? — Dotle Beauchamp na to ni bil mislil, da bi iz teh posameznosti kaj sklepal, toda besede, katere je izpregovoril Raymond, so ga prisilile, da je pričel razmišljati, sumiti in iskati dokazov.
Raymond ni slutil, kaj se je odigravalo v prijateljevi duši. Z očmi, uprtimi v praznino, je nadaljeval: »Moja žena, ah Georges, če bi ti vedel, kaj mi je bila od smrti malčka! Noč in dan je čula pri meni, mi
stregla in spala komaj uro, dve, dokler se niso zdravniki prepričali, da ozdravim. Marija mi je povedala ...«
Beauchamp je potreboval to zagotovilo, da si je pregnal umazano sumnjo, ki ga je navdajala še trenotek poprej.
»Kako plemenito dušo ima,« je Ray-mond iznova pričel. »Le pomisli, kako bridko si je očitala, da je bila včasih pretrda s Petrom. Vest jo je pekla, ubogo žensko — toda kaj pa ti je?«
Majhna Buddhina soha, katero je preiskovalni sodnik živčno vrtel med prsti, je padla na preprogo.
»Meni... nič. Le kako sem neroden,« je rekel Beachamp s prisiljenim smehljajem. »Slišiš, Raymond, dejal si mi, da ste bili na dan nezgode samo trije v hiši. Saj vendar stanuje še nekdo tod, kuharica.«
»Klotilda? Da, seveda! Ona se je največ pečala z otrokom, če ni bilo žene doma, zakaj naše stare Marije se je Peter zmerom malce bal, čeprav je srčno dobra pod grobo zunanjostjo.«
»In kje je bila Klotilda?«
»Tisto popoldne, ko se je dogodila nezgoda, je odšla z doma. Po kosilu jo je poslala žena po opravkih.«
»Tako,« je preprosto dejal preiskovalni sodnik.
Čeprav se je naporno trudil, da se iztrga sumnji, se je vendar zmerom iznova vračal k nji nazaj. Ista dejstva, ki za Ray-monda, zaslepljenega od ljubezni, niso bila nič sumljiva, so se v očeh njegovega prijatelja nagromadila v piramido grozečih sumničenj. Obnašanje mlade žene napram otroku, okoliščina, da je na dan otrokove smrti odstranila Klotildo, njeno priznanje tisto jutro pred pogrebom, da jo peče vest. In na vprašanje, polno bojazni: »Kdo ga je umoril?« — je odgovoril v njem glas, ki ga ni mogel več udušiti: »Germaine.«
Ta prepričanost mu je zadala tako bolečino, da je začutil potrebo, da ostane sam s svojimi- mislimi. Naredil je, kakor da mora naglo s prihodnjim vlakom nazaj v Pariz, vstal in se poslovil od prijatelja. Ko je odprl vrata, se mu je zdelo, da sliši
Predložitev prijav v oktobrskem
terminu.
Vse članstvo opozarjamo, da morajo po pravilniku o delu odsekov računovodstva pri finančnih direkcijah predložiti vsi državni upokojenci, njihove vdove, sirote itd. prijave za prejem draginjskih doklad na predpisanih obrazcih pristojni finančni direkciji dvakrat na leto.
Letošnji drugi termin je 10. oktober. Najkesneje do tega dne morajo biti prijave vložene.
Spomladi je poslala finančna direkcija vsem drž. upokojencem itd., ki prejemajo draginj,ske doklade, po dva izvoda s poukom na posebni rdeči poli. Opozarjamo na ta pouk kakor tudi
na navodila, tiskana na drugi strani vsake prijave.
V pouku navedenih dokumentov ni treba vnovič prilagati, če so bili že predloženi oz. je to potrebno le ob iz-premembah, ki vplivajo na pravico do priznanja višje osebne kakor tudi rodbinske draginj,ske doklade. (Za novega člana rodbine, preselitev iz nižjega v višji drag. razred, poroka itd.).
Kdor potrebuje iz tega onega vzroka za oktobrski termin tiskovine, naj jih ne naroča pri finančni direkciji, ki jih nima na zalogi, temveč pri našem društvu, ali pa v trafikah po vseh večjih krajih. Cena 1 Din za izvod.
Vestnik.
Zakon o zaščiti državnih uslužbencev in upokojencev. Listi so poročali, da so hišni lastniki prosili vlado, naj se tudi na njih raztegne veljavnost zakona o zaščiti kmetovalcev. Misel ni slaba, treba bi bilo le razširiti veljavnost zakona tudi na nas, državne nameščence in upokojence, ki se prav gotovo ne nahajamo v nič boljšem položaju kot kmetje in hišni posestniki. V zvezi ,s tem bi pa bilo treba čim prej rešiti vprašanje razdolžitve državnega uslužbenstva, ki tone v dolgovih.
Zborovanje monopolskih uradnikov. Dne 15. oktobra se vrši v Beogradu I. redni letni občni zbor Združenja monopolskih uradnikov kraljevine Jugoslavije. Na tem zborovanju se voli odbor in se bodo spremenila v nekaterih podrobnostih pravila. Zborovanju morejo prisostvovati samo monopolski uradniki, uradniški pripravniki in upokojeni uradniki, ki so člani organizacije. Zvaničniki, služitelji in dnevničarji monopolske stroke po novih pravilih, ki so bila prilagođena določbam § 76. u. z., ne morejo biti več člani združenja, in to že od 16. oktobra 1932 dalje.
Poštarsko glasilo. Osrednji skupni organ p. t. t. uslužbencev kraljevine Jugoslavije »Jugo,slovenska pošta, telegraf in telefon«, ki izhaja v Beogradu dvakrat na mesec, se tiska v 8000 izvodih. Posamezne številke imajo redoma po 4 strani. List objavlja članke v cirilici in latinici, pa tudi slovenske prispevke.
šum tihih korakov in polastila se ga je misel, da je nekdo prisluškoval. Toda ko je stopil na stopnice, ni opazil nikogar.
Kdo drugi bi se bil morda na njegovem mestu smejal domnevi zločina? Toda on... Deset let odgovornega poklica ga je naučilo, da ni nič nemogočega. Vzel je ravno svoj klobuk z obešala, ko je stopila gori na stopnice Germaine in naglo prihitela, da ga pozdravi:
»Vi tod, gospod Beauchamp? Nihče me ni obvestil, da ste prišli. Ste govorili z Raymondom? Kakšen se vam vidi?«
Pogledal jo je. Kako lepa je bila z velikimi žalostnimi očmi v bledem obrazu! Zakaj je moral prav ta trenotek pomisliti na sliko neke obtoženke, katero je pred kratkim zasliševal?
Germaine ga je peljala nazaj v salon in rekla: »Raymond je še zelo slaboten, kajne? Moj Bog, ta strašna nezgoda! Če pomislim, da je še pred nekaj tedni ubogi Peterček bil med nami, da se je igral v tej sobi...«
»Ko je bil še živ, vam ni bilo prav mnogo zanj...« Te besede so Beauchampu skoro nehote ušle.
Germaine ga je pogledala s svojimi jasnimi očmi, v katerih je bila žalost in senca očitka.
»Res je,« je priznala. »Krivična sem bila z malim ubožčkom. Če bi le slutili, kako se kesam zdaj tega! Tako mi je, kakor da sem za zmerom izgubljena, kakor da nikdar ne bom mogla pozabiti na to strašno nezgodo...«
Način, kako je Germaine izustila te besede, je vzbudil sodnikovo pozornost. Zato je odvrnil? »Nezgodo? Ste o tem tako trdno prepričani?«
Mlada žena je strepetala. Malce živčno je vprašala: »Kaj mislite s tem?«
Beauchamp jo je motril brez usmiljenja. Poklicna dolžnost se je prebudila v njem. Pred njim ni stala več žena najbližjega prijatelja, temveč osumljenka.
Globoka tišina je zavladala za trenotek med obema, ki sta se zdaj opazovala z zamolklo sovražnostjo. Beauchamp je
Nova železničarska čebelarska zadruga. Meseca junija ,so železniški uslužbenci v Subotici ustanovili čebelarsko zadrugo. Člani imajo pravico do brezplačnega prevoza čebelnih panjev in orodja in razne druge ugodnosti. V Ljubljani čebelarska železničarska zadruga že posluje nekaj let in prinaša članom znatne koristi. Čebelarstvo se zadnji čas med državnimi železničarji, pa tudi med drugimi uslužbenci, ki imajo svoje domove, močno širi. Priporočljivo je še zlasti za upokojence, ki se temu lepemu, pa tudi koristnemu poslu morejo posvetiti z vso vnemo.
Mleko... Da, toda če se samo pije, je težko prebavno, dočim se prebavlja s Kathreiner Kneippovo sladno kavo in pravim »Franckovim« dodatkom trikrat lažje in trikrat hitreje!
Zdravljenje v javnih bolnicah. Po
novem pravilniku o bolničnih pristojbinah v državnih in banovinskih bolnicah so spremenjene določbe glede zdravljenja državnih aktivnih in upokojenih uslužbencev v teh zavodih. Odslej imajo aktivni in upokojeni državni in banovinski uslužbenci in njihove rodbine pravico do brezplačnega zdravljenja, in sicer: 1. višji državni uradniki od V. polož. skupine navzgor v I. razredu (kolikor je takih mest praznih); 2. uradniki od X. do VI. skupine in uradniški pripravniki v II. razredu; 3. zvaničniki in služitelji pa v III. razredu bolnice. Kdor se želi zdraviti v višjem razredu, kot mu pripada, mora doplačati razliko na oskrbovalnim. — :
spregovoril prvi: »Kaj sem mislil s tem? Bolj ko premišljujem, bolj se mi usiljuje prepričanje, da smrt Peterčka ni bila zgolj slučaj.«
»Hočete mar reči s tem, da gre za zločin?« Zdelo se je, da Germaine obžaluje, ker je preveč povedala in z veselim smehljajem, ki se ni skladal z močno negotovim zvokom njenega glasu, je rekla: »Saj ne mislite resno, kajneda?«
»Le sami malo pomislite, Peterček ni bil več dete... Bil je že zadosti star, da se je znal varovati, ko se je igral ob tolmunu. In ni mogoče verjeti, da bi bil padel v vodo, če ga ne bi bil...«
»Če ga ne bi bil...?« je Germaine zajecljala, bleda kot mrlič.
»Če ga ne bi bil nekdo pahnil v vodo,« je trdo izjavil preiskovalni sodnik.
Mlada žena ga je trepetaje opazovala. Oči so se ji od groze razširile in navzele zmeden izraz in roke so se ji tresle. Naslonila se je ob zid, kakor da išče oporo. Vsakemu drugemu razen Beauchampu bi se bila zasmilila. Toda sodnik je bil preveč prepričan, da je na pravem sledu, tako da ni mogel poslušati drugega glasu kot glas dolžnosti. S pretečo kretnjo je stopil k Germaini.
»Dovolj je pretvarjanja! Dovolj laži! Hočem vedeti resnico. Berem jo že iz vaših oči, ki me ne morejo več pogledati. Bodite odkriti. To je edino, kar vam še ostane.«
Germaine je zakričala in prestrašena zapičila vanj svoje od groze široko razprte oči. »Jaz ga nisem, jaz ga nisem!« je zavzdihnila.
»Torej, prosim resnico!« je Beauchamp odločno nadaljeval. »Vse vas obremenjuje. Vaša mržnja napram otroku, ki se je zdel ovira med vami in Raymondom... Vaš kes po zločinu in skrbnost, s katero ste pred dejanjem odstranili kuharico, ki je navadno pazila na otroka.«
Prenehal je. Germaine se mu je zgrudila k nogam in se ga oklepala: »Usmilite se Raymonda in nikar mu nič ne povejte. Nikdar, nikdar ne sme nič zvedeti.«
Pristojbin za zdravniško nego, zdravila, obveze in ostale bolniške potrebščine državni uslužbenci in upokojenci tre plačajo, ne glede na razred, ki jim pripada.
Takse za vloge pri državnem svetu. Finančno ministrstvo je izdalo pojasnilo glede kolekovanja vlog, kadar stranka javlja državnemu svetu, da upravno oblastvo ni izdalo v roku treh mesecev nove odločbe v smislu že izdane razsodbe državnega sveta, kakor to predpisuje zakon o državnem svetu :n upravnih sodiščih. Po tem pojasnilu taka vloga ni pravno sredstvo niti pritožba, temveč enostavna predstavka, s katero stranka opozarja državni svet, da upravno oblastvo ni izdailo v določenem roku nove upravne odločbe. Namen te vloge je pa, naj državni svet izda nadomestno odločbo namesto upravnega akta, katerega bi moralo izdati na podlagi razsodbe upravno ob-iastvo v treh mesecih. Zato je treba za 'ako vlogo plačati samo takso iz tar. post. 1 in 5 taks. zakona.
Plačevanje davkov z žitom. Dunavska finančna direkcija v Novem Sadu je opozorila javnost, da nekateri davkoplačevalci odlašajo s plačilom državnih davkov, ker upajo, da bodo mogli plačati — enako kakor je to bilo uvedeno na Madžarskem — z žitom. Po tem razglasu je docela izključeno, da bi se ta način plačevanja javnih davščin uvedel tudi pri nas, ker je tudi tehnično neizvedljiv. Zato se pozivajo davkoplačevalci, naj davke brez odlašanja plačajo v gotovini.
Odkod visoke najemnine? Pred vojno je pri nas nesel denar, vložen v stanovanjske hiše, povprečno čistih 2 uo 3%, v najugodnejših primerih po
POZOR! Današnjo številko, ki je posvečena predvsem zadevam državnih upokojencev, dobe brezplačno vsi naši društveni člani, kakor tudi državni upokojenci - nečlani, ki so plačali v sklad v svrho izdaje teh posebnih številk za tekoče leto 10 Din. ■— Ker je veliko število naših društvenih članov, ki so stalni naročniki lista, je mogoče, da dobe nekateri to številko dvakrat. Vse te prosimo, da vrnejo eno številko na upravo lista s pripombo: »Dvakrat. Nazaj!«
Društveni lokal je v poslopju Delavske zbornice na Miklošičevi cesti štev. 22 v Ljubljani. Društvena pisarna se nahaja v . III. nadstropju; vstop skozi glavni vhod tam, kjer je v pritličju velika dvorana. — Uradne ure: vsako sredo dopoldne od
Beauchamp je zmagoslavno odvrnil' »Končno ste priznali! Vedel sem, da ste morilka!« — — —
Ta trenotek so se vrata naglo odprla in na pragu se je prikazala Marija. Videti je bilo, da je stara ženica globoko pretresena.
»Gospod Beauchamp,« je zaklicala, »poslušajte me, vse vam pojasnim.«
Germaine je hotela spregovoriti in ji zaukazati, naj molči. Toda že je služkinja s hropečim glasom pričela:	»Ne smete
sumničiti milostive go,spe, saj ni prav nič kriva Peterčkove smrti!«
»Torej to ste bili vi?« je Beauchamp osuplo vzkliknil.
»Le poslušajte, vse boste izvedeli po pravici: tistega dne, ko se je zgodilo, se je mali igral na vrtu. Sedela sem na klopi in pletla. Tedaj me je poklicala gospa. Šla sem k nji. Hotela mi je nekaj naročiti. Ko sem opravila, sem se vrnila spet na vrt, da pogledam za Peterčkom ... Toda komaj sem prišla na vrt, slišim, kako Peterček kriči iz tolmuna. Stečem... In ko pridem tja, je otrok že izginil in videla sem milostivega gospoda, ki je bil po zraku krog sebe kakor divjak in ga je bilo kar strašno pogledati v obraz.«
»Kaj bi s temi bajkami?« je zakričal Beauchamp, ki ni več vedel, čemu naj verjame.
Starka je svečano dvignila roko: »Pri Bogu, gola resnica. Gotovo ni storil gospod tega s slabim namenom. Ubožec ni vedel, kaj dela ... imel je svoj napad.«
»Svoj napad?«
»Da, svoj božjastni napad. Od vojne ima od časa do časa te strašne napade. Tedaj kriči, pade na tla, zbija krog sebe in omedli. In ko se prebudi, se ničesar več ne spominja.«
Beauchampu se je zdelo, da sanja. Ni mogel verjeti, da stara ženica laže. Resnica ima glasove, ki sodnika ne morejo prevariti.
»Je to res?« je samo vprašal in se obrnil k Germaini.
Mlada žena se je zgrudila v naslanjač
in tiho plakala. Prikimala je.
4%. Dohodek od hišne posesti je bil torej povprečno nižji od običajne obrestne mere v hranilnicah. Danes pa zahtevajo hišni lastniki pri nas, naj vložena glavnica nosi vsaj najmanj 10 odstotkov čistih dohodkov, čeprav se je obrestna mera za hranilne vloge med tem že znatno znižala. Zaradi teh neopravičenih zahtev hišnih gospodarjev so danes pri nas najemnine tako pretirano visoke.
Maksimiranje najemnin. Na zadnjem zborovanju zastopnikov Delavskih zbornic v Beogradu je bila sprejeta zahteva, naj se stanovanjske najemnine v bodoče zakonsko maksimirajo. Za hiše, sezidane pred vojno, naj se določi najemnina v razmerju 1 : 10. V novih hišah naj pa najemnina ne donaša več kot 4% zazidane glavnice, potrebne za zgradbo dotične hiše. Rok za amortizacijo vložene stavbne glavnice naj se prisilno podaljša na najmanj 30 let.
Slovenska Matica objavlja, da lahko sprejmejo člani letošnje knjige v društveni pisarni (Kongresni trg št. 7) vsak delavnik v uradnih urah ves mesec september. — V oktobru se dostavljajo na dom po raznašalki proti dostavnim 2 Din. — Informacije zaradi vezave, menjave nevezanih za vezane itd. se dobe v Matični pisarni.
Zahvala.
Podpisana Kolar Milka, vdova pošt. uradnika, se zahvaljujem Nabavijalni zadrugi drž. uslužbencev v Mariboru, ki mi je takoj ob prijavi smrti izplačala posmrtnino po svojem soprogu Kolar Franju, v znesku Din 4.406' —.
Kolar Milka
11. do 12. ure, vsak torek in četrtek pa popoldne cd 5. do 6. ure. — V nujnih primerih naj se obračajo člani na društvo pismeno. Vloge lahko oddajo tudi v pisemski nabiralnik, ki visi poleg vrat pisarne.
Posmrtno zavarovanje upokojencev.
Zagrebško združenje državnih upokojen- J cev je ustanovilo v okrilju svojega društva poseben posmrtninski sklad. Vpisnina znaša enkrat za vselej 10 Din, članarina 7 dinarjev, tako da mora vsak član navedene organizacije zagrebških upokojencev plačevati na mesec po 10 Din, ker znaša še red-' na mesečna članarina 3 Din za člana. Posmrtnina bo znašala za vsak primer 2000 dinarjev, vendar šele ko bo število članov sklada dovolj veliko.
»Ko sem to videla, sem vedela, da se je zgodila nesreča. Gospod je zagnal otroka v vodo ali pa se je otrok ustrašil očeta, se umaknil in padel v tolmun. Ne vem, Nisem imela časa razmišljati o tem. Naglo sem tekla po gospo. Storili sva vse mogoče, da rešiva Peterčka, toda tolmun je globok. Ko sva malega privlekli na suho, mu srce že ni več bilo ... Gospod je ležal, kakor da je brez življenja, na tleh. Spravili sva ga v hišo, ga položili v spalnico in ko se je prebudil, sva mu rekli, da je Peterček padel v vodo, ko ni bilo nikogar v bližini. Vzgojila sem gospoda Berciera, bila sem mu skoro mati. Nisem mu mogla povedati, kako se je stvar zares zgodila. Milostljiva gospa in jaz sva zamolčali tajnost in jaz bi bila za zmerom molčala, če ne bi bila pravkar iz sosednje sobe vsega slišala.«
Beauchamp je globoko zavzdihnil. Priklonil se je Germaini. »Gospa, mi morete še kdaj odpustiti?«
Mlada žena je dvignila lepe oči, v katerih so se blesketale solze: »Kaj nameravate zdaj storiti?«
Preiskovalni sodnik jo je pogledal za trenotek, odgovoril pa ni. Razumel je, da leži usoda dveh ljudi v njegovih rokah. Kaj naj stori? Naj izroči Raymonda sodišču? To bi bila njegova sodniška dolžnost. Toda kaj bi bilo z Raymondom? Oprostili bi ga, nato pa morda vtaknili v blaznico, kar bi bilo zanj še strašnejše od ječe ali prisilne delavnice.
Ostal je torej samo en izhod: molk' Pozabiti strašno tajnost, katero mu je razodel slučaj.
»Pomirite se,« je resno dejal. »Nikdar ne bo nihče o tem nič izvedel. Zločini, katere zagreši slepa usoda, ne sodijo p°d človeške zakone. Vaša ljubezen bo zlomila prokletstvo, ki leži sedaj na Raymondu i11 spet bosta srečna oba.«
Tako naglo, da ji ni mogel preprečiti' ga je Germaine prijela za roko in mu jo poljubila. Rahlo jo ji je izmaknil in odše' do vrat. Že na pragu se je še enkrat obrnil.
»Odnesite mrtvaško masko malega Peterčka na njegov grob, kadar bosta šla prihodnjič z Raymondom na pokopališče,« ,
Društvena obvestila za državne upokojence.
Pisemski naslov društva: »Društvo državnih upokojencev (-enk) v Ljubljani«, Miklošičeva cesta 22 (Delavska zbornica).
Opozorilo članom! Vse člane, ki so v zadnjem času prejeli položnice z vpisanimi zneski zapadle članarine, prosimo, naj članarino po možnosti takoj poravnajo. Če tega ne morejo storiti naenkrat, naj nakažejo vsaj del zaostanka, ostalo pa prihodnjič.
Ugodnosti pri dentistih. Gg. dentisti Maks Šramel, Aleksandrova cesta št. 5, Milan Virant, Sv. Jakoba trg 7 in dipl. dentist Pavel V r a n k a r , Tavčarjeva ul. 2/1, priznavajo našim članom upokojencem in njih rodbinskim članom proti društvenim izkaznicam znatne popuste za vsa den-tistična dela. Po dogovoru tudi obročna plačila. Cene s popusti so številčno specificirane.
Ugodnosti v kopališču »Slon«. Naši člani so deležni znatnega popusta v kopa-
Večina državnih uslužbencev in upo- I kojencev, ki imajo otroke v srednjih šolah, pride septembra vsakega leta v velike izredne denarne stiske. Za šolnino in nakup knjig in drugih šolskih potrebščin morajo imeti pripravljenih 500 do 1000 Din, — pri več otrokih tudi več — tako, da si je treba naenkrat odtrgati polovico mesečnih prejemkov ali še več. Nekatere trgovine s šolskimi potrebščinami ponujajo svoje blago na mesečne obroke. Marsikdo kupi na ta način blago draže ali si nabavi več, nego je neobhodno potrebno. Otvorjen kredit v trgovinah s šolskimi potrebščinami tudi lahko zapelje učenca, da nabavlja potrebščine brez vednosti staršev in jih drugim prodaja. Šolske potrebščine naj se nabav-
Somborski list državnih upokojencev »Naša Reč«, ki je v imenu Udruženja jugo-slov. penzionera za dun. banovinu v Som-boru pozval vse organizacije upokojencev V državi, naj se izjavijo glede ustanovitve Osrednje zveze upokojenskih organizacij, objavlja, da je prejelo ondotno udruženje odgovore od društev iz Ljubljane, Zagreba in Skoplja.
Zagrebško društvo piše: »Priporočamo ' am> da načrt zvezinih pravil vsestransko obdelate in ga dostavite vsem društvom v državi in da skrbite, da bodo pravila čimprej izdelana, ker je to za nas živ-Ijensko vprašanje, ki, kakor sami veste, ne trpi odlašanja.«
Organizacija upokojencev v Skoplju je odgovorila: »Zvezo upokojenskih društev si predstavljamo kot izvršilni organ banovinskih društev, kot pooblaščenega posredovalca med vsemi pokrajinskimi društvi in ministrstvi, narodnim predstavništvom, državnim svetom, glavno kontrolo in drugimi državnimi ustanovami v Beogradu. Prosimo bratski odbor v Somboru, da svoje delo nadaljuje in izdela v prodrobnostih Potrebni načrt. Podpisani odbor ostane v Vsakem primeru lojalni sotrudnik pri začeti akciji, kakor tudi pri vsaki drugi, ki se tiče upokojenškega stanu.«
Naše ljubljansko »Društvo državnih upokojencev in upokojenk« je pa odgovorilo med drugim: »Pozdravljamo idejo o osnovanju zveze banovinskih društev dr-
Dravska finančna direkcija v Ljubljani opozarja vse državne upokojence, da je bilo v ljubljanskem »Službenem listu« od 16. avgusta t. L, kos 66, objavljeno »Navodilo za izvrševanje § 272. zakona o uradnikih od 31. III. 1931.« Po tem navodilu smejo zaradi izboljšanja svoje bodoče rodbinske pokojnine v smislu navedenega S 272 u. z. naknadno vplačati prispevke v Uradn. pokojnin, sklad vsi drž. upokojenci,
M so bili upokojeni po zakonih, veljavnih Pred 1. aprilom 1931. Praktičen pomen ima ^ 272. u. z. samo za upokojence, ki niso b'li upokojeni s polnimi službenimi leti, 2aradi česar bi njihove družine po njih snrrti ne dobile rodbinske pokojnine v naj-Vlšji možni izmeri. Upokojenci, upokojeni Prejemki po zakonih, veljavnih izpred |
v.. Ljubljanski »Pohod« je v svoji 35. šte-j1 bi z dne 2. septembra t. 1. objavil na-ednji poučni članek:
»Kot povsod, se zgubljamo tudi pri ob-.^vnavanju tega problema v malenkostih tev ^c^r0^n0St'^’ ne 'ddimo pa onih naj-vor ■ />0iaV0V’ k* Lažejo, da se celo odgo-ai n’ faktorji ne zavedajo vse teže in aktu-°sti tega problema, Ni prav, če ima ko-
lišču »Slon« za vse vrste kopeli. Izkaznice se dobe med poslovnimi urami v društveni pisarni ali pismeno po 25 par za izvod. Najbolje je, da naroči vsak po več izvodov.
Ugodnosti za društvene člane. Za malenkostno članarino 3 Din so že zdaj deležni naši člani znatnih popustov pri mestnem pogrebnem zavodu v Ljubljani, kjer znaša popust v L razr. 400 Din, v II. razr. 250 Din, v tretjem 170 Din in v četrtem 100 Din. Natančnejši pogoji pri društvu. Skušali bomo doseči znižanje stanarin, elektrike, plina itd. — vsaj za gmotno slabše drž. upokojence. A tudi za podeželske člane, posebno v večjih centrih stanujoče, bo društvo posredovalo po nasvetu svojih članov za popuste in olajšave. Namen in dolžnost društva je torej: Osebne intervencije in spomenice v odločilnih trenutkih pri višjih oblastih in v karitativnem pravcu olajšanje življenjskih pogojev državnih upokojencev.
Ijajo le v najpotrebnejši meri proti takojšnjemu plačilu.
Dolg se mora plačati in si morajo starši v mesečnih obrokih pritrgovati. Svetujem, da bi starši pričenši z mesecem oktobrom mesečno vlagali pri kreditni zadrugi desetino potrebnega zneska za prihodnji september. Kreditna zadruga jim bo mesečne vloge obrestovala in koncem avgusta izplačala vso vlogo. Hranilni in posojilni konzorcij, kreditna zadruga državnih uslužbencev v Ljubljani, Gajeva ulica 9, sprejema take vloge v gotovini v pisarni ali nakazane po poštni hranilnici, ali z odtegljajem od mesečnih prejemkov po pristojnem računovodstvu.
žavnih upokojencev. Isto smatramo za neobhodno potrebno, za conditio sine qua non, preko katere bomo mogli uspešno doseči naše zahteve.«
K temu vprašanju objavljamo iz zagrebškega glasila ondotne upokojenske organizacije, »Penzioner«, od 25. junija 1933. še naslednje obvestilo: »Na mnogo vprašanj naših podružnic in poverjenikov o načrtu zveze vseh upokojenskih društev v Jugoslaviji odgovarjamo: Nikdar ne bodemo pristali na nobeno zvezo, ki bi vsa banovinska društva upokojencev pretvorila v svoje inkasatorje, kakor je bilo to že jasno poudarjeno v 5. številki »Penzionera« (uvodni članek), temveč smo pripravljeni samo zastopati skupno naše stanovske interese pred pristojnimi oblastvi in se pri tem držati načela: »Vsi za enega, eden za vse«. To je tudi povedano v 4. številki našega glasila in to v članku »Anketa o ustanovitvi zveze upokojenskih društev«.
Osnutek pravil za zvezo društev upokojencev je v glavnih obrisih že izdelan. Odbor organizacije v Somboru ga bo še pregledal in izpopolnil, nato ga bo nemudoma razposlal vsem bratskim društvom v izjavo s prošnjo, da o njem razpravljajo in sporoče svoje eventualne predloge. Če bi se na ta način pismeno ne moglo doseči soglasje, bi se pri ustni razpravi na posebni anketi načrt še enkrat predelal in dokončno oblikoval. Kdaj se bo vršila ta l anketa, še ni določeno.
L septembra 1923., morejo postati prostovoljno vplačevale! ur. pokojninskega sklada in plačajo naknadno prispevke za čas od upokojitve do vložitve te prošnje. Po zakonu od 31. julija 1923. (oz. analognih zakonih o drž. prometnem osebju, ustroju vojske in mornarice ter žandarmerije) pa morajo upokojenci naknadno doplačati vloge za čas od upokojitve do 31. marca 1931., ker po tem času itak že po zakonu samem morajo vplačevati v sklad. — Prošnje za dovolitev naknadnega vplačila v uradn. pokojninski sklad je treba predlagati naravnost in neposredno občnemu oddelku finančnega ministrstva v Beogradu. Podrobne določbe, kako je opremiti te prošnje, vsebuje že navedeno »navodilo«, objavljeno v »Službenem listu«.
ličkaj dobro situiran državni ali zasebni nameščenec poleg glavne svoje službe, ki mu nudi primerno eksistenco, še eno ali več drugih stranskih služb in dohodkov. Še manj pa je prav, če se dogaja to pri visokih gospodih, ki imajo že itak za današnje razmere ogromne mesečne prejemke.
Bodimo iskreni in poglejmo si n. pr.
kakega našega senatorja. Ima kot senator
mesečnih Din 7500'—, kot funkcionar senata še posebej Din 1500'—-, glavno pa črpa iz svoje dobre vpeljane življenjske pozicije, pa naj jo predstavlja odvetniška pisarna, ali pa zasigurana in prav lepa penzija. Ko je bilo treba imenovati komisarje ali gerente nekaterim našim denarnim zavodom, pa sta bila osrečena s tem mestom zaporedoma kar dva senatorja, ki dobivata vsak po Din 6000’— prejemkov za izvrševanje tega posla.
Ali je to potrebno v časih, ko imamo množico brezposelnih strokovnjakov, ki po svoji sposobnosti prav gotovo ne zastajajo za našimi senatorji v upravljanju in nadzorovanju denarnih zavodov? Politični moment ne igra in ne sme igrati nobene vloge, gre vendar le samo za najstrožje nadzorstvo nad poslovanjem takih zavodov, tako nadzorstvo pa naj izvršuje vedno le človek, ki se spozna sam v vse tajnosti in podrobnosti knjigovodstva, bilanciranja
Drobne vesti.
Neredno izplačevanje prejemkov občinskim upokojencem. Ker so se v zadnjih mesecih spet pojavile nerodnosti izplačevanje pokojninskih prejemkov upokojenih občinskih uslužbencev na ozemlju dunavske banovine, je tamkajšnja organizacija upokojencev v Somboru intervenirala pri banski upravi. Ta je izdala strogo naredbo podrejenim organom, da morajo občine redno vplačevati svoje prispevke v pokojninski sklad, iz katerega se izplačujejo pokojnine občinskim upokojencem. Da je prišlo do zastankov, je vzrok ta, ker nekateri okraji dolgujejo po več milijonov dinarjev na teh prispevkih. Zaradi tega imajo občinski upokojenci dobiti pokojnino še za več mesecev nazaj.
Znižanje vožnje upokojenih železničarjev. Po neki odločbi prometnega ministrstva morajo upokojeni železničarji oz. njihovi svojci pred vsakim potovanjem zaprositi pri načelniku postaje dovoljenje za potovanje po znižani (režijski) ceni. Zaradi tega predpisa je železniškim upokojencem časih, zlasti v nujnih primerih, potovanje otežkočeno oz. sploh nemogoče, ker si ne morejo pravočasno preskrbeti potrebnega dovoljenja. Da se ta predpis omili, je somborsko Združenje upokojencev za dunavsko banovino sklenilo, da s posebnim odposlanstvom zaprosi prometnega ministra za odpomoč.
Organizacija upokojencev v Novem Sadu. Državni in samoupravni upokojenci iz mesta in okraja novosadskega so se organizirali pri društvu upokojencev za dunavsku banovinu v Somboru. Meseca junija so imeli v Novem Sadu ustanovni občni zbor. Za predsednika podružnice je bil izvoljen Mita Đorđević, ravnatelj meščanske šole v pokoju.
Povračilo izdatkov za intervencije. Zagrebška organizacija upokojencev objavlja v svojem listu »Penzioner« naslednje: »Ker naše mlado društvo nima toliko članov, da bi poleg rednih izdatkov moglo iz članarine pokrivati tudi vse stroške za intervencije, zato se vsi, ki žele kakšno posredovanje, vljudno prosijo, da za stroške ali vnaprej pošljejo majhno vsoto ali se pa zavežejo, da bodo poravnali stroške, ko jim sporočimo uspeh posredovanja.«
Iz »Penzionera«, glasila zagrebškega Udruženja državnih penzionera savske banovine objavljamo v prevodu naslednje opozorilo: »Upokojenci(ke) in vdove upokojencev v savski banovini naj ne zahajajo v kavarne in gostilne, ki nočejo naročiti našega glasila »Penzioner«.
Fo svetu.
Odpust poročenih uslužbenk na Češkoslovaškem. Češkoslovaška vlada pripravlja zakon, po katerem se bo izvršil pregled vseh žensk, ki so v državni službi. Odpuščene bodo vse tiste državne nameščen-ke, ki so poročene in imajo njihovi možje od svoje zaposlitve ali premoženja toliko dohodkov, da morejo ženo 'in družino dostojno in stanu primerno preživljati. S temi ukrepi upa vlada, da bo mogla preskrbeti številnim nezaposlenim moškim nastavitev v državni službi. — Enake ukrepe pripravljajo tudi na Bolgarskem.
Avstrijski minister in uradniško vprašanje. Avstrijski minister za trgovino in promet, Fritz Stockinger, je v časopisu »Burgenlandische Heimat«, ki izhaja v Eisenstadtu, objavil članek o vladi in srednjem sloju, v katerem piše tudi naslednje: »Ker pozna veliki pomen gospodarsko krepkega srednjega stanu za obstoj naše domovine, je sedanja vlada trdno pripravljena, storiti vse, da zaustavi napredujoče osiromašenje delavnih krogov in da omogoči srednjemu sloju, da si opomore. V tem smislu je navzlic vsem državno finančnim težavam zadnjega časa vlada že večkrat in ponovno razglasila svoj sklep, da ne bo državnemu uradništvu naložila nobenih novih žrtev več s tem, da bi jim znižala prejemke, s čimer je brez dvoma ravnala tudi v smislu in v interesu naših produktivnih stanov.«
Šolnina in kreditna zadruga.
Ustanovitev zveze upokojenskih društev.
Naknadno prostovoljno vplačilo vlog v uradniški pokojninski sklad.
K vprašanju dvojnih služb.
itd. Nimamo nič proti osebam naših gg. senatorjev, smatramo pa. da je stanje naših denarnih zavodov tako resno in obupno, da je potrebna največja energija. Tako energijo pa more izživljati le telesno in strokovno polnovreden mož. Ker so naši gg. senatorji zastopniki naroda in države, morajo kot taki sočuvstvovati z narodom v vseh njegovih tegobah in morajo sami dajati svetal vzgled v tem idealnem in nesebičnem delovanju za bedni narod. Upra vičen je torej naš poziv, naj naši gg. senatorji, ki imajo vsi zasigurane eksistence, čeprav ne bi bili senatorji, prostovoljno opuste zasedbo vseh onih mest, katera bi lahko zasedli drugi, socialno in materialno mnogo šibkejši, strokovno pa gotovo vsaj enakovredni možje. Vemo, da bo odjeknil ta apel neprijetno. Imamo pa pogum, izraziti javno to, kar se s skrajno nevoljo in na zelo omalovažujoč način govori povsod.«
Znižanje železničarskih plač v Avstriji. V Avstriji pripravljajo zakon, s katerim naj bi ■ se odpravila pravica železniškega osebja do soodločevanja v železniški upravi in pravica do volitve obratnih zaupnikov. Razen tega naj bi se prejemki osebja znižali'za približno 26 milijonov šilingov. Znižale naj bi se po tem osnutku postranske dajatve za 15%, doklade za ekseku-tivno osebje za 66%, nagrade za nočno delo pa za 30%. Tudi nabavni prispevek za obleko naj se zniža za 40%, odmerna podlaga za pokojnino, ki znaša zdaj 90% zadnje aktivitetne plače, naj se pa zniža na 78'3%.
Statistika upokojencev na Madžarskem. Po uradni statistikii ima danes Madžarska 120.740 državnih uslužbencev, upokojencev pa je nad 121.800, torej nekaj več kot aktivnih uslužbencev. Število upokojencev se je v zadnjih dveh letih povečalo za 9914 oseb. Ker izkazuje načrt drž. proračuna za prihodnje leto velik primanjkljaj, pripravlja madžarska vlada zakon o znižanju prejemkov aktivnih, zlasti pa upokojenih državnih uslužbencev.
Prejemki angleških uslužbencev. Plače angleških javnih uslužbencev so, kar je gotovo znano tudi našim bralcem, razdeljene v dvoje sestavin: v temeljno plačo in draginjske doklade, ki se urejajo in spreminjajo po stanju indeksa cen. Te spremembe se določajo na novo vsakih šest mesecev, kakor pač indeks raste ali pada. Že od leta 1931 poskuša vlada, da bi ta plačni sistem odpravila in ga zamenjala s stalnim načinom izplačevanja prejemkov. Vendar je bilo prav zadnji čas sklenjeno, da se dokončna ureditev in stabilizacija prejemkov izvrši šele s 1. aprilom 1934. Po ti določbi bo mogoče za naprej spreminjati doklado le, če bi v teku šestih zaporednih mesecev padel uradni indeks cen izpod 35 ali pa narasel preko 60, ker se bo do nove ureditve prejemkov računal indeks po stanju 50. Zaradi te odločitve tudi ni prišlo do nameravanega znižanja prejemkov, katero naj bi se bilo izvedlo minilo zimo.
14 točk javnih uslužbencev.
Ob zadnjem znižanju službenih prejemkov avstrijskega učiteljstva je dunajsko strokovno glasilo »Niederdsterreichi-sches Lehrerblatt«, objavilo naslednjih »14 napadalnih točk«. Ker so tudi pri nas razmere kar ge tiče uradniških plač precej slične avstrijskim in smo tudi mi doživeli še nedavno slična znižanja prejemkov, objavljamo nekatere teh zanimivih in hudo-mušno-resnih točk. Tu jih imate!
»Povedati morate mesarju, da ste prisiljeni zaradi znižanja plač kupovati manj mesa kot prej. Zahtevati morate, da košček, za katerega je zahtevani kos prevelik, odreže, ker se morate »še bolj« omejiti.
Izjaviti morate trgovcu, da tega in onega ne morete kupiti, čeprav bi to radi storili, ker so vam znižali plačo.
Čevljarju morate povedati, da z novim parom čevljev ta mesec na žalost ni nič in da boste na vse zadnje prisiljeni, kupiti si v trgovini cenejše čevlje, ker ...
Krojaču morate obžalovaje pojasniti, da o novi obleki v teh okoliščinah žal ne more biti niti govora, ker...
Brivcu morate sporočiti, da se boste poslej brili sami in da ste prisiljeni svojim malim lase sami striči, ker ...
Gostilničarju, ki hoče postaviti pred vas še vrček piva, morate vdano izjaviti, da ste žal prisiljeni odreči se mu, ker...
Vse varčevalne ukrepe, katere bi bila dežela mogla storiti, da bi si bila uredila svoje gospodarstvo, ne da bi nas učitelje plačevala najslabše na vsem ozemlju Avstrijske republike, si morate ohraniti ne le v vašem strokovnem listu, temveč tudi v glavi, da jih morete ob primerni priliki koristno uporabiti.
Trgovcem in obrtnikom, pa tudi kmetom, morate zmerom z nova predočevati, da celotna vsota »prihrankov«, ki so jih pri nas prištedili, na vse zadnje manjka spet njihovemu mošnjičku, ker se je naša
kupna moč za znatno število odstotkov skrčila.
Te točke morate vašim ženam toliko časa prebirati, da jim preidejo v meso in kri. Žene niso le vaše življenjske, temveč tudi borbene tovarišice. Koristijo vam lahko ogromno.
Prebivalstvu morate predočevati škodo in nevarnost, ki nastane zaradi splošnega poslabšanja šolstva za celokupnost in za njihove otroke.
Wilsonovih 14 točk svet na žalost ni upošteval. Držite se teh in koristile vam bodo. Treba je samo — da hočete!«
Obleke kemično čisti, barva, pUsKt« bi lika tovarna 10 8. St E I 83,
Narodno gospodarstvo.
Finančno stanje naših železnic. V mi-nilem proračunskem letu bi morala po proračunu prinesti vsa državna podjetja 752 milijonov dohodkov, v resnici pa so vrgla komaj 241 milijonov. Ta dohodek izvira v prvi vrsti od pošte in telegrafa, poštne hranilnice in državne hipotekarne banke. Železnice so pa izkazale napram proračunu velik primanjkljaj. Dohodki železnic naj bi po proračunu znašali 2434 milijonov, dosegla pa se je v resnici samo vsota 1886 milijonov (razlika znaša tedaj 548 milijonov). Ker je pa železniška uprava od izdatkov, dovoljenih s proračunom v višini 2146 milijonov, prihranila 93 milijonov, so torej bili izdatki za 167 milijonov večji od dohodkov. Napram pričakovanemu znesku dohodkov so ti padli za 455 milijonov. Ta statistika dokazuje, da je bil lanski državni proračun preveč optimistično sestavljen, na drugi strani pa, da se znaki splošnega gospodarskega zastoja in pomanjkanja denarja pojavljajo v vse večji meri tudi pri državnih prometnih sredstvih.
Zdravstveni drobiž.
Preprečenje angleške bolezni. Da se
prepreči angleška bolezen dojenčka, je po» trebna v prvi vrsti smotrena prehrana, zla* sti da ga ne prenasitimo in prenakrmimo; drugi bistveni pogoj je dober svež zrak in sonce. Najboljše sredstvo za uspevanje takšnih otrok je kolikor mogoče dolgo bi* vanje v prostem sončnem zraku. Dalje ne smemo zanemarjati gojitve kože in mora* mo paziti tudi na dobro prebavo. A sonce je prav posebno važno, in se v najnovej* šem času priporoča celo umetno višinsko sonce — poleg fosfornega ribjega olja in vigantola — kot sigurno zdravilno in pre* prečevalno sredstvo proti rahitidi.
Tuberkuloza je kljub vsem higienskim naredbam še zmeraj tako zelo razširjena ljudska bolezen, da se daleko pretežna ve* čina ljudi prej ali slej od nje inficira. Pač pa se pojavi bolezen neredko v tako lahki obliki, da se od nje napadene osebe prav nič ne čutijo bolne ali pa komaj omembe vredno in da ostane bolezen večkrat celo trajno nepoznana. Iz tega sledi, da vsebu* je bacile tuberkuloze in jih more ob pri* liki izločiti ne samo tuberkulozni, temveč včasih tudi navidezno zdravi. Zato se na vse ljudi obrača opomin, naj ne pljujejo brezskrbno po tleh, temveč naj se poslu, žujejo pljuvalnika, pljuvalne žepne stekle* niče in v sili robca.
Zdravljenje morfinista brez zdravn ka je izključeno, zlasti še zdravljenje v do* mači oskrbi. Uspešno moremo zdraviti morfinista le v zaprtem zdravilišču potom stroge odjemalne ali odtegovalne kure. Tako zdravljenje traja osem do dvanajst tednov in dalje. Prigovarjanje, sugestija in hipnoza morejo zdravljenje nekoliko pod* preti, samo zase je pa vse to popolnoma brezuspešno. Prej ko se prične odjemalno zdravljenje, prej je mogoče upati na uspeh.
Očala nas ne razvadijo, temveč nam razbremenijo oči in jim prihranijo nepo*
trebno delo. Prikladna morajo biti name, nu, kateremu so določena. Zdravnik do* loči, ali jih nosimo stalno ali samo pri do, ločenem delu; in tudi le zdravnik določi, kako močna naj bodo. Če spimo, je k r v * ni pritisk nekoliko manjši kot če bdimo.
Ne pljuvaj okoli! Nikdo ne sme plju* vati po tleh! Nikdo! Tudi tisti ne, ki je zdrav! Samo tedaj, če se bomo vsi držali tega navodila, bo mogla biti odstranjena nevarnost prenašanja bolezni po izpljunkih, torej v prvi vrsti nevarnost prenosa tuberkuloze. Tudi zdrav človek ne sme pljuvati okoli. Na eni strani misli mnogo ljudi, da so zdravi, v resnici pa niso in svoje bolezin le ne poznajo; na drugi strani pa pljuvanje zdravih zapelje marsikakšnega bolnega, da tudi on pljuje.
Z osušenjem prosto izvrženega, bacilov polnega izpljunka in dvignjenjem potom čevljev ali kakorkoli fino zdrobljenih drob* cev, morejo priti bacili tuberkuloze sami zase ali pa skupaj s prahom do vdihanja 'in morejo inficirati s tuberkulozo doslej zdrave ljudi.
Torej veljaj splošno pravilo: Ne plju* vaj po tleh in ne pljuvaj okoli!
Konjsko meso. Konjsko meso vsebuje 74.2 odst. vode 21.5 odst. beljakovine, 2.5 odst. maščobe in 1 odst. pepela; srednje goveje meso ima 71.5 odst. vode, 201 odst.
. beljakovine in 7.4 odst. maščobe in 1 odst. pepela. Redilna vrednost konjskega mesa je enaka oni pustega govejega mesa. Re, dilna vrednost mastne visokokvalitetne go* vedine je pa, po izrabljivih kalorijah izra* čunjena, dosti večja kot ona navadnega konjskega mesa.
Debelost ali tolščica. Tolščica skoraj nikoli ni dobra in glejmo, da jo odpravimo. Najboljše raztolščilno zdravljenje je še ve* dno dietetično (nikakšne maščobe, nobe* nih ogljikovih hidratov, malo beljakovine in mnogo celuloze v hrani). Večkrat se mora dietetična metoda kombinirati z od* jemanjem vode. To je odvisno od oblike tolščice. Najlaže se zdravi tolščica, ki je
nastala vsled preobilne jedi, in pa ona, ki je nastala vsled premajhnega dela ali gb banja. Veliko težje je zdravljenje konšti* tucielne, na podedovani dispoziciji družin* ske tolščice. Zelo težko se da ozdraviti tudi tolščica, ki je nastala vsled motenja žlez z notranjo sekrecijo. Kjer se je tol* ščica združila z zapiranjem vode, raztol* ščenje brez odjemanja vode ni mogoče. V vseh primerih tolščice so pa dietetični predpisi vendarle na prvem mestu.
Citronsko zdravljenje traja štiri tedne in obstoji v tem, da spijemo vsak dan sok 1 do 10 citron s sladkorjem ali brez njega, z vodo ali pa sok sam.
Škilaste operirajo zdravniki navadno šele po 14. letu.
Umetno višinsko sonce pri tuberkulozi ne vpliva specifično na bacile, temveč sa* mo s tem, da dovaja kožo telesa do moč* nejšega delovanja, kar pospeši splošno okrepitev telesa in pomnoži njegovo od* pornost. Skozi kožo pa žarki umetnega vi* šinskega sonca ne prodrejo.
Če si suh! Če si suh in se hočeš zre* diti, uživaj veliko masti in mnogo močna* tih jedi, tudi riža in krompirja. Pij pri vsakem obedu namestu vode kozarec mle* ka; pa najsi bo toplo ali mrzlo, surovo ali skuhano. Zlasti dobro učinkuje uživanje olja, sira, surovega masla, račje tolšče, sla. nine,- rumenjaka, smetane, riža, rezancev, zmečkanega krompirja, žemelj, sladkorja, čokolade, finih močnatih jedi in tort. Rabi* jo se tudi injekcije raznih medikamentov, tako n. pr. arzenika.
Čebela ima v svojem strupenem me* hurčku okoli eno četrtino miligrama stru* penega soka. Proti revmatizmu uporabljeni čebelni strup je vsebovan v prepa* ratih imenin in apicosan.
40 let je minilo, odkar je Behring iz* našel antitoksin tetana in difterije — ter se je z njegovo pomočjo rešilo v tej dobi nešteto bolnikov.
(Iz »Zdravja«.)
ŠIRITE „NAŠ G L A S “
Varno naložite svoj denar v
VZAJEMNI POSOJILNICI
REG1STROVANI ZADRUGI Z OMEJENO ZAVEZO
V LJUBLJANI ♦ MIKLOŠIČEVA CESTA ŠT. 7
POLEG GRAND HOTELA UNION V LASTNI PALAČI
Obrestuje najugodneje Telefonska številka 2412 Štev. poštne hran. 11.165
Tovariši!
Kupujte pri tvrdkah, ki ogiašujejo v „NAŠEM GLASU"! Kdor podpira nas, ga podpiramo mi!
si
Nogavice, kravate, žepne robce, rokavice, vezenine, čipke, D. M. C. sukanec, gumbi, potrebščine za šivilje, krojače in čevljarje v največji
izberi pri
Josip PETELINC, Ljubljana
===== (blizu Prešernovega spomenika) ob vodi . ."r.-=
Priporočamo tvrdko
1. Tičar, Ljubljana
za nakup vseh pisarniških in šolskih potrebščin.
Telefon štev. 2312 Račun pošt. hran. 10.761
1 ♦
UČITEUSKA TISKARNA
LJUBLJANA, FRANČIŠKANSKA ULICA
JE NAJMODERNEJE UREJENA IN IZVRŠUJE VSA TISKARSKA DELA OD NAJPREPROSTEJŠIH DO NAJMODERNEJŠIH
Tiska šolske, mladinske, leposlovne In znanstvene knjigo 5 Nu-strlrane knjige v enobarvnem ali večbarvnem tisku; brošure In knjige v vseh nakladah, časopise, revije In mladinske liste. Okusna oprema Ilustriranih katalogov, cenikov In reklamnih listov
LASTNA TVORNICA ŠOLSKIH ZVEZKOV
Za dame
najelegantnejši damski plašči izgotovljeni in po meri Za gospode po meri vsakršna oblačila
Sport za dame in gospode
vsa športna oblačila, dežni plašči, trenčkoti, pumparice, smučarske drese itd.
Za d 6 C O razna oblačila izgotovljena
K. Pučnik
Šelenburgova ulica št. 1 nasproti kavarne „Zvezda“
Za cenj. uradništvo znatno nižje cene in ugodnosti pri odplačevanju
'
ir
I Dežnike Nogavice |
I
jll
II
|!
|
1
1
I
VSE IZ LASTNE TOVARNE
I||j v priznano solidni in elegantni izdelavi [i|j
II]	ODDAJAMO PO TOVARNIŠKIH CENAH	jjg!
jtfj	v naši prodajalni v Ljubljani,	jfji
jij	PRED ŠKOFIJO 10	fj
j|j PRVA JUGOSLOVANSKA TOVARNA DEŽNIKOV IN NOGAVIC [||
I	JOSIP VIDMAR	I
j|:l _	_ _ „	_ _ ____ _ ________sij
| Zadruga državnih uslužbencev za nabavo potrebščin, Ljubljana
g Vodnikov trg št. 5. .	“ " ”
r. z. z o. z.
Telefon št. 2421. g
0*
| Državni uslužbenci!
% Vaša nakupovalnica mora biti edino zadružna prodajalna. V zalogi ima vedno sveže špecerijsko blago. Dostava na dom brez-I plačna. Preskrbuje kurivo, posreduje nakup manu faktur neg a blaga pri Zadrugi državnih železničarjev in pri tvrdki Teokarovič.
Širite zadružno misel med svojimi tovariši!
Izdaja za konzorcij »Naš GlasM odgovorni uredni5" Karl Dobida. — Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik France Štrukelj). Vsi v Ljubljani.