182 Še nekaj o Rojenicah. Gospod Terstenjak prosi v 44. listu wNovica za kakšno o Rojenicah. Nate! kar je meui znanega. Ko sem majhen bil, so mi stara mati marsikaj vedili povedati in popevati in marsikaj bi bil od njih zapomnil, če bi mi ne bili prezgodaj umerli. Ker mi je Matija ime, so mi večkrat pesem in pripovedko ali legendo od mojega patrona ponovili, ki jo kolikor toliko še znam in toraj tukaj ob kratkem povem. Kadar so oče ali mati svetemu Matiju kruha rezali, vselaj so jim tekle solze z oči. Svetemu Matiju se je to čudno zdelo. Praša enkrat matere, ko so mu ravno kruha rezali: mati, zakaj pa vselaj vekate, kadar meni kruha režete? Mati pa so jeli še bolj vekati. Matija jih le ne neha popraševati in tako dolgo jih moleduje, da so mu povedali in djali: O kaj bi ne vekala, ker boš meni in očetu glavo odsekal. Ko si še majhen v zibeli ležal, pristopile ho h tebi Rojenice in prisojale, da boš Matija svet mož, pa boš očeta in materi glavo odsekal. To je svetema Matiju žal zavdalo; imel je očeta in mater prerad\ da bi mogel kaj takega storiti. Kar jo skrivaj potegne od doma, gre in hodi noč in dan po neznanih krajih dokler ne pride v deveto deželo. V deveti deželi se vstavi in vseli, češ, oče in mati gotovo ne bosta zvedila za me, in jaz jima ne bom odsekal glav. Oženi se ondi v deveti deželi in pobožno živi z zakonsko družo. Enkrat je bil nekje na opravkih. Sreča ga ženska in mu reče: Matija Matija, ti se tukaj madiš, doma pri tvoji gospe pa drugi spe. Sveti Matija babo serpo pogleda in pravi: kar ženske govore, so včasih rade laži bile. To je bila pa hudoba. Berž je dalje šla in se premenila v mladega človeka. Pride mu proti in pravi; Matija Matija, ti se tukaj mudiš, pri tvoji gospe pa drugi spe. Sveti Matija ga pogleda in pravi: kar mladi govore, so rade laži bile. Hudoba gre dalje, premeni se v starega moža in pravi: Matija Matija, ti se tnkaj madiš, pri tvoji gospe pa dragi spe. Matija ga pogleda in pravi: kar stari reko, je časi rado res bilo. Verne se domu in gre naravnost v hram, kjer je njegova in žene postelja stala. Vidi, da možk in ženska vkup ležita. Jeza ga zgrabi, mahne s sekiro in obema glavi odseka in gre iz hrama. Kar mu pride žena naproti vsa vesela in reče: o Matija, povem ti vesele stvari, dobili smo gosposke gosti, tvoj oče in tvoja mati sta prišla k nam vas. V hram sem ju peljala na najino posteljo spat, da si od-počijeta, ker sta od dolgega pota utrujena. Zdaj se Matiju oči odpro kaj je storil, da je očetu in materi fflavo odsekal. Zaveka, zavpije: o Rojenice, Rojeuice! Zato sv. Matija v pratiki še dan današnji s sekiro malajo. To je legenda o sv. Matiju, —pesmi dozdaj še nisim mogel dobiti, pa vem, da bi se na Goreuskem že mogla najti. Če se ne motim, je pred nekaj leti v ^Novicah" g. J. Novak po ti legendi pesemco napravil. *) (Dalje sledi.) *) V „Novicah" leta 1853. Vred. 186 Še nekaj o Rojenicah. (Dalje.) Tudi taka j v Varaždiuu sem dozdaj dobil tri pripovedke, v kterih se Rojenice spominjajo, ki se zraven tega tudi S njeni ce imenujejo. Ker bi predolgo bilo vse povesti tako praviti, kakor sem jih slišal, hočem le prav na kratko povedati. ^^ Ženo popadejo iz cerkve gredoč trudi. Skrije se pod nek most in porodi. Precej so prišle tri Rojenice („to su ove babe, koje sudiju 'sako dete, s kakvum smrtjum prejde iz ovoga svetaa). Ena reče: pogubimo ga precej; druga pravi: ne, bomo ga potem, kadar malo odrase, da bode bolj materi za njega žal; tretja pa je rekla: tudi tega ne; ali če ne bo vzel Vilinskega kralja hčere, potem ga ubijemo. Itako je ostalo. Kadar je deček zrasel, gre iskat Vilinskega kralja hčere najpred k meščevi materi in k mescu, potem k solnčevi materi in solncu; solnce mu ne ve povedati in ga pošlje ;,k buri kobiliiC (to je bila bura ili veter) na neki senokoši, kjer mu je bila trava do kolena. Na buro kobilo sede; bura kobila mu reče: ali ne boš padel? pa se strese, in toliko da ni padel, in strese se v drugo in tretje in toliko da je na nji obvisel. Bura kobila reče: to bo meni škodilo, da si skor padel; pa se zaleti in dirja ž njim kakor tica pod nebom, da priderči do dveh stolpov. Stolpa se koj od kobiline sape puha (,,slapaC4) odpreta in tako hitro zapreta, da sta buri kobili nekaj repa odtergala. Zdaj mu reče: vidiš, to mi je škodilo, ker si ti skoraj z mene padel, kadar sem se bila stresla. Z nova zadirja, da pridirjata do Vilinskih gradov. Reče mu, naj gre v grad, ali naj se varuje, da se ne opije in ne pozabi vselej k njej priti, kadar bo noč, da ga ne po-gubijo. Gre v grad. Tam so se gostili do terde noči in obetali so mu hčer. Pride noč in dobi izgovor, da gre h kobili, ki so ji donesli sto ceutov sena. Kobila ga skrije v rep, da ga niso mogli dobiti, ki so ga iskali, pred petelinjim petjem. Po petelinjem petji pa mu niso mogli več škodovati. Drugo noč ga skrije v grive, in toliko, da ga niso dobili, ker jim je je bila baba „vesticaa povedala, da je kobili v grivi. Ali peteliui so zapeli, pa mu niso nič več smeli narediti. Zdaj so dali po vsem selu vse peteline poklati. Kobila mu reče priskerbeti si dve jajci, in tretjo noč ga skrije v podkev, in. jajci izvali v grivah na vratu, da sta do večera nekoliko zrasla petelinčka. Kadar so ga spet iskali in jim je baba veštica povedala, da je v podkvi, je še mič-kino manjkalo, da ga niso dobili. Ze so ga hoteli iz podkve potegniti, kar petelinčka v grivi zapojeta, pa mu niso nič več mogli. Zdaj je rekel, naj mu dajo hčer, ali mu je niso hoteli dati, ker ni tam spal, kjer so mu posteljo pripravili. Ker je vidil, da mu hčere ne dajo, prosi, da bi mu saj dovolili, da bi hčerka k njemu prišla, da jo kušne. To mu dovolijo. Pride hčerka, spne se k njemu, da jo kušne. On jo priioe, pa jo potegne k sebi na kobilo in kobila beži kar more. Kralj za njima, in trikrat ju je skor došel ali trikrat sta mu ušla, in ko sta bila za stolpom, vidi kralj, da ne more čez stolpe in reče: zet moj, ne hodi dalje, jaz ne morem dalje; nikar mi hčere ne odpelji, da bi ji jaz nič ne dal. Verze uekako čez stolpe uek pas, ki je bil tak, da, kar je hotel, je dobil. Zdaj se je kralj povernil, on se je buri kobili zahvalil in pasu zapovedal, naj ga domii na njegov dom nese, kjer so napravili velike gosti, da je bilo vsem zadosti. — (Konec sledi,) 191 Še nekaj o Rojenicah. (Konec.) Druga pripovedka je pa taka le: Bogat gospod iii imel do 20. leta sina. V 20. leta mu ga žena povije. Pride berač stana prosit, — ali ker je bil gospod terdoserčen, je mogel iti dalje; ali spet se je vernil in pod posteljo skril. Žena porodi sina, in ko je čez kaj časa vse potihnilo in pospalo, prišle so Rojenice s svečo v roki, sodit dete. Berača pod posteljo zbudi ta svetlost in posluša kaj govore. Ena pravi: kako bodemo to dete odso-dile, da bode umerlo? To dete bode raslo in doraslo, ali bodejo ga vzeli v soldate; oče ga ne bode mogel ubraniti, in tam bode tako daleč prišel, da bo zapovednik cele kraljevske vojske. Potem bodo velike vojske uastale, in puška ga bo ubila. Druga reče: ne, to dete, kadar bo 13 let staro, bode zavolj zločiustva obešeno. Tretja pravi: ne, to dete, kadar bo sedem let staro, bode se v tem zdencu utopilo zato, ker ima oče veliko ljubezen do njega in noče ubožcom dajati; potlej bi pa se manj dajal, ker ima sina prerad in bi njemu vse blago spravil. Ta sod je ostal, in Rojenice so odšle. Drugi dan berač pove, kaj so sinu Rojenice prisodile. Gospod da zdenec terdo obzidati in železne vrata do njega narediti, berača pa je prMeržal pri hiši, da bi mu sina varoval. Kadar je prišel odsojeui čas, je deček veliko silo delal k temu zdencu, ali ni mogel noter. Zlezel je na vrata in na vratih umeri. In tako se je spoluila prisodba Rojenic. Tretja pripovedka je le malo od te druge razločna, je pa taka le: Nek ubožec pride na noč v selo k neki hiši stana prosit. Dajo mu, da tam pod streho prenoči. Žena ponoči porodi, in kakor je porodila, prišle so Rojenice. Žena od bolečin ni slišala ne vidila, babica je pa imela zunaj z detetom navadne opravila; sam berač je bil v hiši in poslušal kako so mu prisojevale. Ena je rekla: čez tri leta naj se utopi v zdencu na dvorišči; druga pravi: ne, on naj zrase in postane vojnik, in tam naj od puške pogine; tretja je rekla: ne, ampak kadar bo trinajst let star, takrat naj ga strela z vedrega neba na solnčni prah raznese. Ta sod je ostal in Rojenice so odšle. Drugi dan pove berač, da je slišal nekaj, ali se le čez sedem let je povedal prisodbo. Oče da sina v šolo in zidati da terden grad, da bo sina ob času va-nj zaperl, da ga strela na solučni prah ne raznese. Ko se je čas približeval, sili oče sina v grad in ko mu pove zakaj, reče sin: oče, božja kazen mene povsod lahko doleti; pa vzame knjigo, gre na polje pa se Bogu moli. Pride odločena ura, zablisne se vedro nebo, strela udari v tisti grad in raznese vsega na solnčni prah; on pa na polji bil je zdrav in vesel in je še dolgo živel. — Tudi gosp. Tušek je v 35. listu letošnjih „Novic" tri pripovedke o Rojenicah oznanil in vem, da se še marsikaj o ti stvari med ljudstvom hrani. M. Kračmanov.