ritOTEA

ali

navod k pobožnemu življenju.

Francoski spisal

Sveti Frančišek Salezij.

Poslovenil

Franc Rup,

duhoven Keržke škofije.

Izdala dražba sv. Mohora.

Z dovoljenjem visokočastitega Kerškega knezoškofijstva.

Y Celovcu 1880.

Natisnila tiskarnica družbe sv. Moliora.

;


45403

„Kafcor solnce hliščeče, tato se je oe zasvetil v hiši Božji."

(Prid. 50, 7.)

Slovenci in Slovenke!

„Sodite popolnoma, kakor je popolnoma Oče v
nebesih !“ Tako opominja nas usmiljeni Jezus, tako pri¬
poroča nam pobožnost in nam veli, naj bi po Bogu se
ravnali.

Bosti imamo že pobožnih bukev, starih in novih,
ktere nas pobožno živeti učijo; vendar spisane so večidel
le za mlade ljudi, in kažejo tako rekoč le perv e stopinje
proti nebesom. Za odraščene ljudi nam v slovenski
besedi pomanjkuje bukev, ktere bi pobožne duše ravnale
še k višej pobožnosti.

Odraščeni ljudje pobožno živeti radi mudijo. Godi
se jim, kakor malopridnemu drevesu , ki vigredi (spom¬
ladi) lepo cveti, ob času poletne vročine oslabi in nobe¬
nega sadu ne prinese. Marsikteri mož, ki je v svojih
mladih letih prav goreče Bogu služil, se je ohladil in
ves posveten postal. Marsiktera žena je zdaj v pobož¬
nosti celo oslabela, čeravno je bila prej ko deklica vsa
Bogu vdana in pobožna. Iz žlahtnega cvetja mladih dni
— sadu čednosti pri možih in ženah ni. In to je žalost,
zakaj Jezus govori: „ Drevo, ki dobrega sadu ne prinese,

l*

IV

bo posekano in v ogenj verženo. 11  — Lepe bukve „Filotea“
naj bojo toraj izročene posebno odraščenim kristjanom,
ktere za nebeško kraljestvo in njega pravico kaj skerbi.

Imenitne in nikoli dosti 'prebrane bukve pobožnosti
so Tomaža Kempčana:  „ Hoja za Kristusom“. One dušo
bogaboječo storijo, in bogaboječost je začetek keršanske
modrosti. Bogaboječost pa stori nektere duše preveč boječe
in strašljive; ona jim dela marsikteri, včasi tudi nevaren
strah, kteri je v prevelike dvome zakoplje, iz kterih si
pomagati ne znajo. Takim dušam je Filotea prav Iju-
beznjiva prijatljica in svetovalka, Mera je pelje iz boga-
boječosti nevarnega strahu v priserčno ljubezen Božjo.
Filotea kaže, kako človek vsakega stanu, tudi imeniten
in premožen, lehko pobožno živi, ne pa posvetno, naj si
je ravno med svetom.  — Oh, kako je tega potreba!

Pobožna duša hodi na zemlji vedno pred Bogom,
in Bog jej daje tudi v posvetni bridkosti okušati nebeške
sladkosti. Brez pobožnosti bi bila tudi nebesa le pekel.

Ne dajte se motiti toraj, ljube duše! od posvetne
modrosti, ktera vam pobožnost rada ostudno dela. Kakor
razsvetli živ plamen človeku obličje, tako razdeni prava
pobožnost kristjana, da je ljub Bogu in vsem pravičnim
ljudem. „Pobožnost je za vse dobra, pravi sv. Pavl,
ker obljubo sedanjega in prihodnjega življenja ima. u
In to je prava modrost.

Dolgo -so že želeli dobri dušni pastirji, posebno pa
spovedniki, da bi zamogli prelepe bukve sv. Frančiška
Salezijana, kterim je Filotea ime, bogoljubnim dušam

v

dati v roke. Zdaj so je nam poslovenili dober prijatelj,
hvalo jim vemo za to. Najboljša hvala pa bo to, da
bukve skerbno prebiramo, pa tudi eden za drugega
molimo.

Tako bo tudi vsak Slovenec in vsaka Slovenka živa
Filotea, to se reče: Duša, ktera Boga ljubi. „In kdor
mene ljubi, reče Jezus, tega tudi jaz ljubim, pa tudi
moj Oče njega ljubi, in bova prišla in pri njem pre¬
bivala.  “ Amen.

Anton Martin Slomšek,

knez in škof.

VI

Priporočertje in izročenje pričujočih bukev.

O mili Jezus, moj Gospod, moj Odrešenih in moj
Bog! Tukaj ležim pred nogami tvojega veličastva in
le-te liste tvojej slavi posvetim in darujem. Oživi s svojim
blagoslovom vse besede v njih, da bojo duše, za Mere
sem je spisal, po njih razsvetljene, kar jim tako priserčno
želim. Posebno želim pa to, da bi tiste duše prosile
tvoje neskončno usmiljenje tudi za me: naj bi jaz, ki
na tem svetu drugim pot zveličanja kažem, na onem
svetil večno zaveržen in osramoten ne bil. 0 naj bi
nekdaj ž njimi sklenjen tebi prepeval ko hvalno pesem
vekomaj tisto besedo, ktero pri vsaki težavi in stiski tega
življenja ko znamenje svoje zvestosti iz vsega serca za¬
kličem: Živi Jezus, Jezus naj živi! Zares Gospod Jezus!
živi in kraljuj v naših sercih od vekomaj do vekomaj.
Amen.

F. S.

V vod.

Ljubljeni bralec!

Prosim te, leri le-ta vvod na svoje in na moje veselje.

^i^ertnarica Glicera je znala cvetljice, iz kterili je
spletala svoje vence, tako umetno verstiti in zlagati, da so
se, čeravno ene in tiste, vendar prav močno med seboj
razločevale. Še imenitni slikar ali malar Pavzija z vsemi
svojimi barvami ni zamogel tako različnih zleg posnemati.
Enako dela tudi sv. Duh, kteri nam po peresu in po ustih
svojih služabnikov daje prav mnogotere nauke o pobožnosti.
On izliva tako čudno različnost v njih podučenja, da se
nam kaže nauk, čeravno povsod eden in tisti, vendar za-
volj svoje zlege ali razlage silno različen. Jaz toraj gotovo
ne morem, pa tudi nočem in ne smem, v tem navodu kaj
druzega učiti kakor tisti, kteri so pisali o tej reči pred
menoj. Jaz podam tebi, ljubljeni bralec! tako rekoč ravno
tiste cvetljice ko drugi; pa vendar je venec, kterega sem
jaz spletel iz njih, zavolj svoje zlege od druzih popolnoma,
različen.

Vsi skoraj, kteri so o pobožnosti pisali, so prizadevali
si tiste podučiti, kteri so svetu popolnoma se odmeknili;
učili so vsaj takošno pobožnost, ktera tej popolni samoti
pot napravlja. Moj namen pa je, da podučim tiste, kteri
živč po velikih mestih, v svojem domačem krogu in celo
na vladarskem dvoru. Ker taki zarad svojega stanu neko
dostojnost v svojem zunanjem kazati morajo, zato se jim
pobožno življenje skoraj nemogoče zdi, in zategavolj v
svojem stanu na-nj še mislijo ne. Taki menijo, da ravno
tako nikdo po palmi keršanske pobožnosti segati ne sme,
dokler živi v stiski posvetnih opravil; kakor nobena žival
ne sme jagod onega drevesa zavžiti, kteremu naturoznanci
„Palma Kristi 41  pravijo. Takim hočem to-le v premislek
dati: Ostrige so rojene in izrejene sicer sredi morja, pa

8

vendar nobene kapljice morske vode v se ne dobijo; vse
morje je sicer bridko in slano, pa vendar se nahajajo (pri
helidoskih otokih) tudi sladki vrelci v njem; neke habate
muhice celo skoz ogenj in plamen letajo, pa si vendar
perutnic ne osmode. Ravno tako zamore tudi serčna in
stanovitna duša v družbi s svetom živeti, da-si ne pije
kalnih njegovih valov. Ona zamore vrelce pobožnosti na¬
hajati celo v obilnosti posvetnih grenkost, in zamore sredi
skoz žareči plamen posvetnega življenja tekati, pa vendar
si ne užge nježnih perut svetega poželjenja in pobožnosti.
Težko je to zares, pa ravno zategavolj bi želel, da bi
marsikteri bolj goreče kakor dozdaj si prizadevali, podpirati
dobro voljo tistih, kteri z velikodušnim sercem terdno
sklenejo na pot pobožnosti se podati. Ravno to si priza¬
devam s tem spisovanjem tudi jaz pri vsej svojej veliki
slabosti.

Da pa ta navod natisnjen na svitlo pride, to ne godi
se na moj ukaz; k temu sem bil tako-le napeljan. Se ni
dolgo, odkar je bila neka pohlevna in poštena žena od
Božje milosti opominjevana, naj pot pobožnosti nastopi, in
ona je mene v tem posebne pomoči prosila. Jaz sam sem
bil jej v marsičem hvale dolžen, in ker sem zapazil pri
njej že dolgo prej veliko nagnjenje k pravi pobožnosti,
zato sem jo, kolikor sem zamogel, skerbno učil. In ko sem
jo prevodil že skoz vse njenemu stanu in njenim željam
primerne vadbe, zapustil sem jej nektere spise o svojem
nauku, da bi se, če bo treba, v njih sveta iskala. Ona je
pozneje pokazala te liste nekemu imenitnemu in pobožnemu
mnihu; ta je pa menil, da bi bili ti spisi tudi drugim
koristni, in zategavolj me je silno nadlegoval, naj je na¬
tisniti dam. Lehko zares me je pregovoril, ker sta njegova
prijaznost čez mojo voljo, in njegova učenost čez mojo
zastopnost veliko zamogla.

Da bi ti listi v veči prid služili in za branje prijet¬
nejši postali, zato sem je predelal, je razverstil in jim tudi
dodal nektera koristna opominjevanja in nauke, kakor se
mi je za moj namen potrebno zdelo. Pa resnično! javelne
se je zamoglo to s toliko skerbljivostjo storiti, kakor je
bilo potreba. Zatorej ne najdeš ničesar do kraja izdelanega;
ti najdeš le zbirko naukov, ktere z resnično dobro voljo
dajem, in ktere toliko razločno ter zastopno razlagam,
kolikor zamorem. Na lepoto besedi še mislil nisem, ker
imam zadosti drugih reči opraviti.

9

Po vsem podučevanji nagovarjam Filoteo, ker želim
tiste, kar sem iz začetka le za eno dušo spisal, na vse
oberniti; zatoraj potrebujem tacega priimka, ki se vsaki
duši prileže, ktera pobožno živeti želi. Ime Filotea  pa
pomenja b o g o 1 j u b n o dušo.

Ker tedaj v tem celem spisu tako dušo pred očmi
imam, ktera želi z gorečimi željami po pobožnosti vzdig¬
niti se k ljubezni Božji; zato sem razdelil ta navod v pe¬
tero bukev. V pervih si prizadevam, da bi po nekterih
opominih in začetnih vadbah to željo duše spremenil v
terden sklep, kar se tudi po njeni spovedi čez celo živ¬
ljenje zgodi. Zdaj sprejeme presveto obhajilo, v kterem se
duša popolnoma izroči svojemu zveličarju, in vsa srečna
stopi v njegovo sveto ljubezen. Potem jo peljem k višej
popolnosti, in jej kažem dva velika pripomočka, po kterih
se zamore čedalje bolj z božjim veličastvom skleniti. Pervi
teh pripomočkov je sveta molitev, po kteri nas ljubeznjivi
Bog k sebi vleče; drugi je sprejemanje svetih zakramentov,
po kterih Bog k nam pride. In v tem obstoje druge bukve.
Tretje bukve obsegajo vse, česar potrebuje Filotea k spol-
novanju tistih čednost, ktere najbolj pospešujejo njeno na¬
predovanje v dušnem življenji. Razlagam jej pa le samo
to bolj na posebej, česar sama ne bi lehko našla, in tudi
v svojem sercu ne zapazila, četerte bukve imajo namen,
odkriti jej nektere zanjke sovražnikov njenega zveličanja.
Podučujem jo, kako naj se jih izogiba, da bi po svoji sveti
poti varno dalje hodila. V petih bukvah pokličem Filoteo
v samoto, naj se tam spočije, oživi in si novih moči pri-
pridobi, da bo zamogla dalje in serčniše po tem potu hoditi.

Naši časi so prav čudni in vidim, da bodo marsikteri
rekli: Le mnihom in takim, kteri se k pobožnemu življenju
slovesno zavežejo, se spodobi, da spisujejo posebne in zbrane
vaje k pobožnemu življenju. Za tako delo je več časa po¬
treba, kakor ga kak škof uterpeti zamore, kteremu je iz¬
ročena tako velika škofija, kakor je moja. To tirja preveč
duševnih moči, te pa imajo pri škofu že prej dosti važnejih
skerbi in opravil.

Pa vendar ti povem, ljubi bralec! kar imenitni in
sveti Dionizij govori, da je posebno dolžnost škofov, naj
za to skerbijo, da duše v pobožnosti rasejo. Kakor Serafim
nad angelje, tako so oni nad ljudi na najviše mesto po¬
stavljeni, in svoje dni najboljše v to obernejo, da duše
pobožnosti uče. Škofi in cerkveni očetje pervih časov svoje

10

službe gotovo niso manj ljubili kakor mi: pa vendar niso
zamudili še posebno voditi dosti pobožnih duš, ktere so
njih prijazni skerbi se izročile, kakor se iz njih pisem
vidi. V tem so aposteljne posnemali, kteri so si, čeravno
so spravljali žetev vsega sveta v žitnico Gospodovo, vendar
izbirali nektere klase s posebno skerbjo in radostjo. Kdo
ne bi vedel, da so bili Timotej, Tit, Filemon, Onezim,
sveta Tekla in Agapija posebno ljubljeni duhovni otroci
imenitnega sv. Pavla; sv. Marka in sv. Petronila sta pa
bila učenca sv. Petra. Sveta Petronila je bila, tako spri-
čujeta učena moža Baroni in Galoni, samo duhovska hčer
sv. Petra, ne pa telesna. In mar ni pisal sv. Janez eno
svojih očitnih pisem pobožni gospej Elekti?

V resnici je težavno, duše posebej voditi, vendar je
to le tolažbe polna težava, kakor jo občutijo ženjice na
polji in tergalci v vinogradu; ti so le takrat prav dobre
volje, kadar imajo dela zadosti. Pri tem opravilu se oživlja
in krepča delavcem serce od ljubeznjivosti, ki iz njega iz¬
vira; to gre ravno tako, kakor se godi v srečni Arabiji
tistim, kteri dišeči cimet nosijo. Kadar najde tigra enega
svojih mladičev, kterega lovec njej na pot verze, da bi jo
pomudil, z drugimi pa ubežal, tedaj ga zadene na svoj
herbet, tako pravi pravljica, naj bi bil še tako velik in
težek, in ga skrije v svoj berlog. Ta teža je v teku celo
nič ne zaderžuje, ker jej materinska ljubezen butaro po-
lajšuje, in jo k naglosti žene. S koliko večo ljubeznijo bo
prevzelo očetovsko serce težavno skerb za tako dušo, ktera
resnično popolnoma živeti želi? Sprejelo jo bo kakor mati,
ktera svoje dete v naročji nosi, in vendar teže svojega
ljubljenca ne občuti.

Očetovskega serca je pa k temu vendar le potreba.
Zato imenujejo aposteljni in vsi apostolski možje svoje
učence ne samo svoje otroke, temuč svoje otročiče,  da
bi s tem imenom pokazali svojo ljubeznjivost do njih.

Zraven tega pa rad spoznam, ljubi bralec! da pišem
o pobožnosti, čeravno sam nisem pobožen; vendar gotovo
iz serca želim, da bi pobožen postal. In ravno ta znotranja
želja me spodbuja, naj tebe podučujem, zakaj nek zavolj
visoke učenosti imeniten mož pravi: ,,Dober navod nekaj
se naučiti je to, da se učiš; še boljši, da poslušaš; najboljši
pa, da sam drage podučuješA Zatoraj pravi sv. Avguštin
v nekem pismu do svoje dukovske hčere Florencije: „Do-
stikrat se pripeti, da ravno po tem zaslužimo sami spre-

11

jeti, če drugim delimo, in da se sami izučimo, dokler druge
podučujemo.“

Slavni kralj Aleksander je dal Kampaspo, ktero je
priserčno ljubil, od imenitnega Apeleta malati ali slikati.
Ker je pa moral slikar njo zdaj prav pogosto in natanjčno
ogledovati, utisnil se je njen obraz prav globoko njemu v
serce, da se je vnelo ljubezni do nje, dokler jo je malal.
Tako močno je bil ljubezni ranjen, da se je Aleksander
njega usmilil, ko je zapazil njegovo strast, in dal mu je
najljubšo svojo prijatljico za ženo. V tem, pravi Plinij, ni
pokazala se menje njegova velikodušnost, ko v najslavnejši
zmagi čez sovražnike.

Meni se pa dozdeva, ljubi bralec! da zategavolj, ker
sem škof, Bog od mene tirja, naj bi jaz tebi popisal pre-
ljubeznjive podobe ne samo čednosti sploh., temuč Božje
najljubše prijatljice, svete pobožnosti. In prav rad se tega
poprimem, nekaj zato, da svojo dolžnost pokorno dopolnim;
nekaj pa tudi zato, ker upam, da se bo vtisnila podoba
sv. pobožnosti tudi v moje serce, dokler jo drugim popi¬
sujem. Kadar pa zagleda Božje veličastvo v meni to go¬
rečo ljubezen do pobožnosti, tedaj bo Bog znabiti na večno
jo združil z mojim, sercem.

Ko je napajala lepa in sramožljiva Rebeka Izakove
kamele ali velbljode, tedaj je bila izvoljena za njegovo
nevesto, in je sprejela zlate perstane in uhane od njega
poslane. Zarad te predpodobe upam tudi jaz od neizmerne
milosti svojega Boga, da ho On morebiti milo pogledal na
mojo dušo, in jo izvolil za svojo nevesto, ako njegove
drage ovčice vodim k zveličavnim potokom pobožnosti.
Upam, da bo On meni na ušesi šepetal zlate besede svoje
sv. ljubezni, in moji roki moč dodelil, da je tudi v djanji
dopolnim. V tem obstoji prav za prav resnična pobožnost,
ktero bi od Božjega usmiljenja rad sprosil sebi in vsem
otrokom svete cerkve Božje. Njej pa za vselej izročim in
podveržem svoje spise, svoja dela in besede, svojo voljo in
svoje misli.

V Anezi na god sv. Marije Magdalene leta 1609.

Navod k pobožnemu življenju.


Zapopadek. Potrebni opomini in vadbe, ktere duše od njenega pervega
poželjenja po pobožnem življenji pripeljejo do terdnega sklepa,
tako živeti.

I. Postava.

Popis prave pobožnosti.

'£i bi bila rada pobožna, ljuba Bilotea! ker si po
keršanski izrejena, in ker dobro veš, kako čez vse prijetna
da je ta čednost pred očmi Božjega veličastva. Ker pa
pregreški, kteri so v začetka kacega opravila še majhni,
narasejo s časoma v neizmerno, da se potem skoraj odpra¬
viti ne dajo: zategavoljo moraš najprej zvedeti, kaj da je
prav za prav čednost keršanske pobožnosti. Veliko je sicer
spreveržekov pobožnosti, vendar prava pobožnost je le ena
sama. Ko bi bilo tebi to neznano, tedaj bi lehko zašla, in
bi hodila po potu kake krive in prazne pobožnosti.

Avrelij * je izobrazil vsako obličje svojih podob po
licu tistih oseb, ktere so mu bile drage. Tako si upodobi
tudi pobožnost vsak po svojem nagnjenji in po svoji do¬
mišljiji. Kdor se rad posti, ta misli, da je prav pobožen,
ako se le posti; čeravno bi bilo njegovo serce polno sov¬
raštva. Zarad prevelike zmernosti ne upa se, pomočiti svoj
jezik v vino, še v vodo ne; vendar on se ne boji, poma¬
kati ga po obrekovanji in opravljanji v kri svojega bliž¬
njega. Drugih kdo se šteje prav pobožnega, ker domoli
vsakega dne lepo število molitev; čeravno potem svoj jezik
odveže, da se razlije v ojstrih, prevzetnih in zaničevalnih
besedah čez domače in sosede. Ta-le deli rad v Boga ime
iz svojega žepa in imetja; vendar on ne more se pripraviti,

Avrelij je bi! nak sloveč malar ali slikar starih časov.

13

da bi pohlevnost iz svojega serca delil. Tisti zopet rad od-
' pusti svojim sovražnikom, da bi pa posodnikom povernil

posojeno blago, k temu ga prižene le ojstra pravica. Vse
te ljudi štejemo navadno med pobožne, pa vendar pobožni
nikar niso. Savlovi hlapci so iskali Davida v njegovi lastni
hiši, Mihola pa je položila klado z Davidovim oblačilom
v njegovo postelj, in je s tem oslepila je, da so menili, da
David tam bolan spava. Ravno tako se pokrivajo nekteri
z zunanjimi, sveti pobožnosti lastnimi deli, in svet je ima
za resnično pobožne in bogoljubne. Pa zares! takošnji
ljudje so le podoba in senca pobožnosti.

Prava in živa pobožnost, ljuba Filotea! je sezidana
na ljubezen Božjo; in prav za prav pobožnost druzega nič
ni, ko prava ljubezen do Boga. Pa ne kakoršna si bodi
ljubezen le po imenu; zakaj Božja ljubezen, ki našim dušam
lepoto deli, imenuje se milost  (g nad  a),  ker nas očem
Božjega veličastva stori mile ali dopadljive. Ako nam ta
ljubezen moč podeli,^dobro storiti, potem jej pravimo de¬
la v n a 1 j u b e z e n. Ce pa povzdigne se na to visoko stopnjo
popolnosti, da nas ne le samo spodbada, to kar je dobro
storiti, temuč tiste tudi skerbno, pogosto in naglo oprav¬
ljati: tedaj dobi ime pobožnosti.  Štruci ali noji* ne
letajo nikdar; kokoši le težko, nizko in malokdaj; golobi
in lastovke pa letajo pogosto, hitro in visoko. Tako se
tudi grešniki nikdar ne vzdignejo do Boga; zmiraj se ver-
tijo na nizkem, blizo zemlje in le iz ljubezni do nje. Tisti
sploh pošteni ljudje, kteri se pobožnosti še niso poprijeli,
vzdignejo se sicer po svojih dobrih delih do Boga, vendar
le malokdaj, in tedaj še težko in počasi. Pobožne duše pa
vzdigajo se v pogostem in naglem letanji visoko do Boga.
Da kratko izrečem, pobožnost ni ničesar druzega, ko du¬
hovna moč in živahnost, po kteri delavna lju¬
bezen v nas, ali pa mi v njej, svoj opravek
hitro in zvesto doprinaša.  In kakor je delavni lju¬
bezni lastno, da nas napeljuje k spolnovanju vseh in vsake
zapovedi Božje: tako je tudi pobožnosti lastno, da nas na¬
peljuje, naj bi zapovedi Božje urno in zvesto spolnovali.
Zatoraj tudi tisti, kteri ne spolnuje vseh zapovedi Božjih,
ne more imenovati se ne dober ne pobožen. Zakaj mi
potrebujemo, ako hočemo v resnici pobožni biti, zraven

* Noji so naj več e in po 2 do 3  cente težke tiče, stanujejo pa le
v toplejih krajih.

14

delavne ljubezni še žive in bistre urnosti, toliko dobrega
storiti, kolikor le zamoremo.

Ker tedaj pobožnost obstoji v neki vzvišeni in goreči
ljubezni, zato ne stori le samo, da smo delavni in skerbni
v spolnovanji vseh. Božjih zapoved; temuč ona nas tudi
vžiga, da hitro in radostni toliko dobrih del doprinesemo,
kolikor le zamoremo, čeravno niso zapovedana, ampak le
svetovana, ali po znotranjem razsvetljenji zaznamovana.
Tak človek, ki je ravnokar ozdravel, gre le tako daleč,
kakor daleč mu je treba, in še tje le počasi in težavno.
Enako stopa grešnik, od svoje krivice ozdravljen, le tako
daleč, kakor daleč mu Bog zapove, in še tje le počasi in
težavno, dokler duha pobožnosti ne doseže. Potem pa, ko
je popolnoma zdrav človek, ne le hodi, temuč teka in
skaka po potu Božjih zapovedi; on gre še dalje, in hiti
po stezi zveličavnega sveta in nebeškega razsvetljenja. Sploh
delavna ljubezen tako malo loči se od pobožnosti, ko plamen
od ognja; posebno zato, ker je delavna ljubezen ogenj,
kteri postane pobožnost, kedar visoko gori. Pobožnost
toraj nič druzega ne doda delavni ljubezni, ko plamen,
kteii stori, da ona ni samo v spolnovanji zapoved Božjih
hitra, delavna in skerbna, temuč tudi v vadbi zveličavnega
sveta in nebeškega navdajanja.

II, Postava.

0 lastnostih in o imenitnosti prave pobožnosti.

Tisti, kteri so hotli Izraelsko ljudstvo ostrašiti, naj
ne bi podali se v obljubljeno deželo, pravili so jim, da
tista dežela svoje prebivalce požira. Hotli so reči, da je
zrak v njej tako strupen, da bi bilo nemogoče dolgo v njej
živeti; prebivalci so pa tako strašni in velikanski, da druge
ljudi kakor kobilice žero. Tako, ljuba Eilotea! obrekuje
svet kolikor le zamofe sveto pobožnost; on popisuje po¬
božne s kislim, žalostnim in zopernim obrazom, in glasno
oznanuje, da stori pobožnost ljudi otožne in nesterpljive.
Jozve in Kaleb sta pa očitno pričala, da obljubljena dežela
ni le samo zdrava in prijetna, temuč v njej prebivati je tudi
sladko in veselo. Tako nas zagotovlja tudi sv. Duh po
govoru vseh svetnikov, in naš Zveličar sam nas uči po

15

svojih Božjih ustih, da je pobožno življenje prijetno, srečno
in prijazno življenje.

Svet vidi sicer, da se pobožni postijo, molijo, zaniče¬
vanja voljno prenašajo, bolnikom strežejo, v Boga ime da¬
jejo, budijo, jezo krotijo, svoje strasti berzdajo in odpravijo,
prepovedanega veselja se zderžujejo in še drugih takih del
doprinašajo, ktera so že sama na sebi in po svojej natori
težavna in zoperna. Svet pa nikdar ne vidi znotranje in
serčne pobožnosti, ktera vsa ta dela tako močno sladi in
polajšuje. Poglej bučele na timsi (timijanu), jako grenek
je sok, kterega dobivajo iz te rastline, pa vendar ga one
spremene po svojej prirojeni lastnosti v sladko sterd. O
posvetnež! zares veliko veliko bridkosti najdejo pobožne
duše v vadbah svojega zatajevanja; ali celo v teh vadbah
spremenijo bridko zatajevanje v sladkost in prijetnost.
Plamen in goreče baklje, kolesa in meči so se zdeli mu¬
čencem prijetne cvetljice in dišave; zakaj bili so pobožni.
Ako pa zamore moč pobožnosti najgrozovitnejše muke in
celo še smert ozaljšati s prijetnostjo, kaj bo le zamogla v
delih čednosti? Sladkor stori nezrelo sadje sladko, in od¬
vzame zrelemu vso grenkost in škodljivost. Pobožnost je
pravi dušni sladkor, ki odvzeme delom pokorjenja vso
grenkost in veselicam vso škodljivost. Ona odžene od bolnih
otožnost, od bogatih lakomnost, od stiskanih maloserčnost,
od srečnih prevzetnost, od puščavnikov žalost, in od pri¬
ljudnih razuzdanost. Tročina je ona po zimi, rosa po letu;
ona ve z obilnostjo ravnati, pa tudi revščino prenašati;
čast in zaničevanje jej je enako zveličavno; in skoraj zmi-
rom sprejema z enakim sercem veselje in žalost, ter nas
napolnuje s prečudno prijetnostjo.

Poglej Jakobovo lestvico a H lojtro, zakaj ona je prava
podoba pobožnega življenja. Dve ranti vidiš po strani, med
kterirna se navzgor hodi, in v kterih so klini vdelani; te
zaznamujete molitev,  ktera nam Božjo ljubezen sprosi,
in zakramente,  po kterih nam ona doide. Klini druzega
niso, ko različne stopnje delavne.ljubezni, po kteri se stopa
od ene čednosti do druge navzgor; ali se gre po dobrih
delih do prenašanja bližnjega in njemu doli na pomoč;
ali pa se vzdiguje po sv. premišljevanji celo noter do naj¬
prijaznejšega zedinjenja z Bogom. Poglej tedaj tiste, Filo-
tea! ki so na lestvici; ljudje so z angeljskimi serci, ali pa
angelji v človeških telesih, čeravno niso mladi, vendar
svetijo se vsi mladenško, ker gospoduje v njih duhovna

16

moo in urnost. S perutami za letanje so obdarovani, in
vzdigajo se s sveto molitvijo k Bogu navzgor; imajo pa
tudi noge, da z ljudmi sprehajajo se v svetem in prijaznem
zaderžanji. Lep in vesel je njih obraz, ker vse prijazno in
pohlevno sprejemajo; gole so njih roke, noge in glava,
ker namen njih misel, nagibov in djanj le v tem obstoji,
da Bogu dopadejo. Drugi udje njih telesa so pokriti, vendar
le z lepo in lahko obleko; to pa pomenja, da vživajo sicer
ta svet in posvetne reči, vendar le spodobno in priprosto;
kakor memogrede vživajo, česar jim je po njih stanu po¬
treba. Takošni so pobožni. Veruj mi, ljuba Filotea! pobož¬
nost je prijetnost vseh prijetnosti, kraljica vseh čednosti,
popolnost delavne ljubezni. Če ljubezen primerimo mleku,
tedaj je pobožnost sladkota; če ljubezen primerimo kaki
rastlini, tedaj je pobožnost cvetljica; če jo primerimo žlaht¬
nemu kamnu, tedaj je pobožnost ognjeni blišč; če jo pri¬
merimo balzamu, tedaj je pobožnost njegova dišava, in
sicer žlahtna dišava, ktera krepča ljudi in angelje raz¬
veseljuje.

III. Postava.

Pobožnost se daje z vsakim poklicom in stanom

skleniti.

Bog je pri stvarjenji rastlinam zaukazal, naj vsaka
po svojem plemenu sad rodi; tako ukazuje tudi kristjanom,
živečim rastlinam v svoji cerkvi, da naj vsak po svojem
stanu prinese sad pobožnosti. Drugače mora za pobožnost
skerbeti žlahtnik, umetnik, rokodelec, drugače hlapec, knez,
drugače deklica, omožena in udova. In ne le samo to,
temuč vadba v pobožnosti mora prileči se tudi močem,
opravkom in dolžnostim vsakega posebej. Ljuba Filotea!
ali bi se spodobilo, da bi škof kakor puščavnik samotno
živeti hotel; da bi zakonski po kapucinsko nobenega pre¬
moženja ne zbirali; ali da bi rokodelec mnihu enako ves
dan v cerkvi tičal, mnih pa cel dan bližnjemu na službo
stal, ali kakor kak škof različnim opravkom se daroval?
Ali taka pobožnost ne bi bila smešna, napačna in nesterp-
ljiva? In vendar prigodi se prav pogosto ta napačnost;
svet pa razločka ne dela ali delati noče med pravo pobož¬
nostjo in med nepremišljenostjo tistih, ki se pobožne štejejo.

17

Svet zategavolj mermra in dolži pobožnost, čeravno ona
vseh teh napak kar nič ni kriva.

Ne, ne, moja Filotea! pobožnost ničesar ne spači, če
je le prava, temuč le vse boljše naredi; ako se pa ona
ustavlja spodobnemu poklicu kacega človeka, tedaj je go¬
tovo napačna. Bučela, pravi Aristotelj* posesa cvetljicam
njih med, cvetljic pa ne poškoduje; ^vse lepo cveteče, ka-
koršne je našla, takošne je zapusti. Se več pa stori prava
pobožnost; ne le-to, da nobenemu poklicu ali opravilu
nikakor ni nasprotna, temuč olepša in ozaljša še vsacega.
Ce veržeš žlahtno kamenje v med, še bolj bliščeče po svojih
barvah bo postalo: tako postane vsak v svojem poklicu
prijazniši, ako združi ž njim pobožnost. Priserčniša postane
po njej ljubezen zakonskih, zvestejša služba podložnih do
gosposke, vsak stan postane po njej bolj ljubeznjiv in prijeten.

Kdor bi učil ali terdil, da pobožnost ne prilega se
šotorom vojakov, izbam rokodelcev, dvorom kraljev in
hiševanju zakonskih: ta bi se grozno motil in celo krivo-
vero širil. Ne rečem, Filotea! da bi zgolj premišljevalna,
m le mnihom pa drugim redovnikom lastna pobožnost,
dala se združiti z imenovanimi stanovi. Vendar zraven
teh je še prav mnogo drugih plemen pobožnosti, ki se
tistim v zveličanje prilegajo, kteri med svetom žive. Priče
tega so nam v stari zavezi Abraham, Izak in Jakob, Da¬
vid, Job, Tobija, Sara, Bebeka in Judita. V novi zavezi
so živeli sv. Jožef, Lidija in sv. Krispin popolnoma sveto
pri rokodelstvu; sveta Marta, Monika, Akvila, Priscila pri
hiševanji; Komeli, Sebastijan, Mavrici pod vojaškim orož¬
jem; Konštantin, ^Helena, Ludovik, Amadej in Edvard na
svojih prestolih. Še to se je zgodilo, da so nekteri pobož¬
nost zgubili v samoti, čeravno je ta popolnosti tako pri-
hČna; pridobili in obderžali so jo pa sredi med viharnim
svetom, čeravno se svet popolnosti tako neugoden dozdeva.
Po resnici omeni sv. Gregor, da je Lot, v mestu sicer
cist, v samoti zabredel v nečistost. Naj smo tedaj kjer¬
koli hočemo, po pobožnem življenji zamoremo in moramo
hrepeneti.

* Aristotelj je bil imeniten modrijan starih časov.

filotea.

2

18

IV. Postava.

O potrebnem vodniku na pot in po poti pobožnosti.

Ko je dobil mladi Tobija ukaz, naj se v Rages poda,
tedaj je rekel: Jaz pota ne znam. ,,Pojdi tedaj, odgovorijo
mu oče, pa poišči si spremljevalca, da te popelje. “ Ravno
to rečem tudi tebi, ljuba Filotea! Ako imaš resnično voljo,
pot pobožnosti nastopiti, tedaj poišči si v čednosti dobro
uterjenega spremljevalca, da te bo vodil in peljal. Nauk
vseh naukov je ta, pravi pobožni Avila: „Išči voljo Božjo,
kar le zamoreš, vendar je ne boš spoznal nikdar tako go¬
tovo, kakor po potu te ponižne pokorščine; nje so skerbno
se deržali in jo priporočali vsi pobožni minulih časov. “
Sveta mati Terezija je videla nekdaj, kako ojstro se pokori
pobožna Katarina Korduvanska, in je želela jo v tem po¬
snemati; pa spovednik so jej to prepovedali, in zelo jo je
mikalo, da bi jih v tej reči ne ubogala. Ker je pa ostala
svojemu spovedniku vendar pokorna, zato jej je Bog nekdaj
rekel: „Moja hčer, ti hodiš po dobrem in varnem potu;

ti gledaš sicer na pokoro, ktero una dela, pa ljubša mi
je tvoja pokorščina. In to čednost je prav posebno ljubila,
in skazovala jo je vsem svojim predpostavljenim; zavezala
se je pa še s posebno obljubo do nekega imenitnega slu¬
žabnika Božjega, da se njegovemu vodstvu podverže, in
da njega uboga. Ravno to jej je prav veliko pripomoglo
pri napredovanji v dobrem, pa tudi veliko tolažbe jej je
donašalo. Enako je pred njo in za njo veliko pobožnih
duš podverglo svojo voljo volji Božjih služabnikov; to so
pa storile zategavolj, da bi Bogu večo pokorščino skazo-
vati zamogle. Tako ponižnost sv. Katarina Sienska v svojih
pogovorih močno hvali. Sveta kneginja Elizabeta se je
izročila s popolno pokornostjo svojemu učeniku Konradu,
naj jo vodi. Izmed tistih imenitnih naukov, ktere je sv.
kralj Ludovik* dal pred svojo smertjo svojemu sinu, je
eden tudi ta: Pogosto hodi k spovedi, izvoli si zvedenega
spovednika, da bo zastopil, tebe modro v tem podučiti,
česar je tebi potreba.

„Zvest prijatelj, pravi sv. pismo, je močna bramba;
kdor ga je našel, našel je zaklad. Zvest prijatelj je zdra-

* Sv. Ludovik je bil francoski kralj, in je patron francoske dežele,
zato se v teb bukvah večkrat imenuje.

19

vilo življenja in neumerjo.čnosti; kteri se Boga boje, ga
uajdejo.“ Kakor vidiš, zadevajo te Božje besede posebno
neumerjočnost, zavolj nje potrebujemo pred vsem drugim
tega zvestega prijatelja. On bo nas opominjal, nam sveto¬
val, naša djanja ivodil, in tako nas obvaroval zanjk in
zmot hudega sovražnika. Ko zaklad modrosti bo nas varoval
v naših nadlogah in težavah; ko zdravilo bo krepčal in
tolažil naša serca v dušnih boleznih; hudega bo nas varoval,
in spreminjal bo naše dobro v boljše; in če nas kaka bo¬
lezen -naleti, tedaj bo ubranil, da nas ne pripelje do smerti,
zakaj on nas bo rešil iz nje.

Pa kdo bo našel tega prijatelja? „ Tisti, odgovore
bukve modrosti, kteri se Boga boje“; to se pravi: ponižni,
kteri v duhu rasti resnično želijo. Ker je tedaj toliko na
tem ležeče, da nastopiš sveto potovanje pobožnosti s kakim
dobrim vodnikom: zatoraj prosi Boga prav goreče, naj
tebi enega po svoji volji podeli. In terdno zaupaj, čeravno
bi moral kakor mlademu Tobiju tebi poslati angelja iz
nebes, dobrega in zvestega spovednika bo tebi dal.

Pa angelj mora on tebi vendar le biti. S tem hočem
reči, če si ga našla, ne imej ga le samo za navadnega
Človeka; in ne zanašaj se toliko na njega in njegovo uče¬
nost, kakor veliko več na Boga, ki bo v svojej milosti po
tem človeku s teboj govoril; on bo to položil v njegovo
serce in v njegova usta, česar je tebi v zveličanje potreba.
Poslušaj ga toraj kakor angelja Božjega, kteri pride iz
nebes, da tebe gori pripelje. Bodi odkritoserčna do njega;
odpri mu svoje serce, in odkrivaj pred njim zvesto vse,
kar imaš dobrega ali hudega na sebi, brez vse hinavščine
in zvijačnosti. Tako bo dobro na tebi se preiskalo in po-
terdilo, hudo pa bo se zboljšalo in ozdravilo; tako postaneš
v žalosti okrepčana in tolažena, v veselji pa boš zmerna
in nikdar prevzetna. Imej do njega veliko zaupanje s po¬
božnim spoštovanjem sklenjeno, spoštovanje pa naj ne bo
manjšalo zaupanja, zaupanje pa spoštovanja naj ne bo
ustavljalo. Zaupaj mu s spoštovanjem hčere do očeta;
spoštuj ga z zaupanjem sina do matere. Da kratko povem,
ta prijaznost mora biti vsa močna in rahla, vsa sveta, vsa
pobožna; ona mora vsa Božja, vsa duhovna biti.

„Zatoraj izvoli si enega izmed tavžent“, pravi Avila;
jaz pa pravim, izmed deset tavžent, zakaj manj jih je,
kakor se povedati da, ki bi bili za to opravilo sposobni.
Napolnjen mora biti delavne ljubezni, učenosti in modrosti;

2 *

20

ako bi le ene teli lastnosti ne imel, že bi bilo to nevarno.
Zategavolj še enkrat rečem: Prosi Boga zdihovaje za njega;
in Če si ga našla, potem zalivali se Božjemu veličastvu,
za-nj, ostani mu stanovitna, in ne išči si druzega. Živi pa
priprosto, ponižno in zaupljivo, zakaj tvoja pot bo čez
vse srečna.

V. Postava.

Da mora s čiščenjem duše se začeti.

„Cvetljice so se prikazale v našem kraju, pravi ženin
v visoki pesmi, čas obrezovanja in čiščenja je prišel.“ Kaj
so cvetljice našega serca druzega, moja Filotea! ko pobožne
želje njegove? Kadar se toraj te pokažejo, tedaj mora roka
za šerp prijeti, da se požanjejo vsa mertva in nepotrebna
dela iz naše vesti. Po postavi Mozesovi je morala vsaka
ptujčeva hčer, ki je hotla kakemu izraelskemu sinu se za¬
ročiti, sleči oblačilo svoje sužnosti, nohte porezati in lase
ostriči. To, mora storiti tudi duša, ktera hrepeni po česti,
da bi nevesta Sinu Božjega postala. Sleči mora starega
človeka, in greh zapustivši mora novega človeka obleči;
potem mora še obrezati in s pota spraviti vse zaderžke,
kteri jo odmikajo od ljubezni do Boga. Začetek našega
ozdravljanja obstoji v tem, da se očistimo hudih in škod¬
ljivih sokov ali tekočin.

Popolnoma očiščen kar naenkrat je bil sv. Pavl; tako
tudi sv. Katarina iz Genove, sv. Magdalena in Pelagija,
in še nekaj malo drugih. Vendar takošno čiščenje je prav
čudežno, in je tako malo navadno v kraljestvu milosti,
kakor vstajenje mertvih v kraljestvu nature; na-nj se toraj
ne smemo zanašati. Navadno čiščenje in ozdravljanje telesa,
in enako tudi duše, gre le počasi naprej, in sicer od stopnje
do stopnje, s skerbjo in po malem.

Perute imajo sicer angelji na Jakobovi lestvici, pa
vendar he letajo, ampak od stopnje do stopnje stopajo po
versti gor in dolj. Duša, ktera se vzdiguje iz greha k po¬
božnosti, je podobna jutemi zarji, ki pri svojem vzhodu
ne prešine na enkrat teme, temuč le počasi. Zdravje,
le po malem zadobljeno, pravijo zdravniki, je vselej naj¬
temnejše. Telesne bolezni priderejo na konji in po pošti,
odlezejo pa le k nogam in počasi; ravno tako je tudi z

21

dušnimi bolezni. Serčna moraš toraj, moja Filotea! in vsa
poterpežljiva biti pri tem početji. Nektere duše začnejo
omahovati in se tako bati, da mislijo skoraj od začetega
pobožnega življenja odstopiti, ker zapazijo nektere slabosti
še potem v sebi, ko so se že nekaj časa v pobožnosti va¬
dile. Take so zares prav pomilovanja vredne! V nič manjši
nevarnosti pa znajdejo se tisti, kteri prejšnjim ravno na¬
sprotno mislijo, da so še pervi den svojega čiščenja očistili
se svojih grehov. Še preden so začeli, že štejejo se svete;
še perut nimajo, in že letati začno. O Filotea! v veliki
nevarnosti so zares, da se v greh povernejo, ker svojega
zdravnika prenaglo zapuste. „Ne vstani, preden se zdani,
pravi prerok, vstani potem, ko si že sedel. “ Pač je on sam
spolnoval ta nauk prav zvesto, ker v novič po čiščenji
zdihuje, čeravno je bil že očiščen in omit.

Svojo dušo čistiti moramo le s smertjo prenehati.
Ne obupajmo tedaj zavolj svojih pregreškov, zakaj naša
popolnost obstoji v tem, da se ž njimi vojskujemo. Vojsko¬
vati se ž njimi pa ne moremo, če jih ne vidimo, pa tudi
premagati jih ne moremo, če jih ne srečamo. Naša zmaga
nikakor ne obstoji v tem, da pregreškov na sebi ne čutimo,
temuč v tem, da v nje ne privolimo.

V pregreške pa tako dolgo ne privolimo, dokler smo
od njih nadlegovani, dokler so nam nadležni. V tem du¬
hovnem boju moramo sicer včasi ranjeni biti, da ob po¬
nižnost ne pridemo; premagani vendar nikoli ne bomo,
ako le ne zgubimo življenja ali pa serčnosti. Duhovnega
življenja nam ne morejo odvzeti odpustljivi grehi, tudi
nepopolnosti ne; le samo po smertnem grehu se zgubi.
Vendar to nam mora v skerbi biti, da nam zavolj njih
serce ne upade. „Reši me, Gospod! tako je klical David,
boječnosti in maloserčnosti.“ Blažena sreča v tem boju je
za nas to, da vselej zmagamo, ako se le vojskovati hočemo!

VI. Postava,

0 pervem čiščenji duše, ali o čiščenji od smertnih

grehov.

Pervo in silno potrebno čiščenje je to, da se očistimo
grehov, in pripomoček k temu je sveti zakrament pokore.

22

Poišči si toraj najboljšega spovednika ko moreš, in vzemi
v roke ene tistih bukvic, ktere so nalašč za to zložene,
da se vesti pripomaga k čistej spovedi. Takošne bukve so
spisali Ludovik iz Granade, Bruno, Arija, Avgeri in dragi *.
Pazljivo beri ene ali druge teh bukev, in ohrani si od
verste do verste v spominu, v čem da si razžalila Boga.
Premisli svoje življenje sem od perve ure, odkar si zamogla
ločiti dobro od hudega, noter do danešnjega dne. Oe se
pa na svoj spomin ne zaneseš, pa zapisaj si, kar si zapa¬
zila, In kadar si tako zbrala vse grehe svoje vesti, potem
je za verzi, in odpovej se jim s toliko grevengo in žalostjo,
kakoršno tvoje serce le obuditi zamore. Zraven tega pre¬
misli sledeče štiri reči: da si zapravila po grehu milost
Božjo, da si zgubila svoj sedež v nebeškem raju, da si za¬
služila večne bolečine pekla, in da si odpovedala se lju¬
bezni Božji. Saj vidiš, Filotea! da govorim tukaj o spovedi
čez celo življenje. Jaz sicer ne terdim, da je vsakemu ne-
obhodno potrebna, vendar menim, da ti bo v tem začetku
prav koristna; in zato jo tebi priporočam., kar zamorem.
Dostikrat so navadne spovedi tistih, ki živijo po splošni
šegi sveta, polne največih pogreškov. Taki se pogosto ne
pripravijo prav, ali vsaj ne zadosti skerbno, tudi jim več¬
krat pomanjkuje potrebne grevenge. Pogosto gredo celo s
skrivno željo k spovedi, da se bojo potem spet v greh
povemili. To pa godi se tedaj, kadar nočejo priložnosti v
greh se izogibati, in tudi ne rabiti potrebnih pripomočkov,
da bi svoje življenje prav poboljšali. V vseh teh okoljšči-
nah je spoved čez celo življenje potrebna, da duša mir
zadobi. Zraven tega pa pripelje nas taka spoved tudi k
pravemu spoznanju samega sebe. Ona nas nagne, da se
sramujemo prejšnjega življenja, in da občudujemo milost
Božjo, ktera je z nami tako dolgo poterpljenje imela. Ona
potolaži naša serca, in podeli nam serčni mir. Ona obudi
v nas dobre sklepe, in daje našemu duhovskemu očetu
priložnost, da nas tega opominjajo, česar je našemu duš¬
nemu stanu najbolj potreba. Ona podeli nam tudi serčnost, da
se njemu v prihodnjih spovedih z vsem zaupanjem odkrivamo.

Ker tedaj govorim o splošnem obnovljenji našega
serca, in o popolnem spreobernjenji naših duš do Boga:
zato menim, ljuba Filotea! da moram tebi vsakako pripo¬
ročati to splošno spoved čez vse življenje.

* Za Slovence so: Dušna paša, življenja srečen pot, keršansko
devištvo, duhovni tovarš in še več drugih.

23

VIL Postava,

0 drugem čiščenji duše, namreč o čiščenji od
nagnjenja v greh.

Izraelski otroci so šli sicer vsi iz egiptovske dežele,
vendar ne vsi veselo in zadovoljno, zatoraj so v puščavi
paarsikteri si nazaj želeli po zapuščenih egiptovskih čebulih
in loncih mesa. Ravno tako najdejo se tudi spokorniki,
kteri so greh sicer zapustili, nagnjenju v greh se pa ne
odpovedo. Oni sklenejo, nikdar več ne grešiti, vendar le
nekako otožno vzemejo od grešnega veselja slovo. Njih
serce se grehu odreče, in ga zares zapusti, pa vendar se
ozirajo še večkrat po zapuščenem kraju, kakor Lotova
žena po Sodomi. Zderžujejo se greha, kakor bolniki dinjih
buč ali melon, kterih le zato ne jedo, ker jim je zdravnik
s smertjo protil. To zderževanje jim pa težko dene, zato
radi o njih govore in še premišljujejo, ali bi res bile tako
nevarne; vsaj obvohati je želijo in srečne štejejo tiste,
kteri jih vživati smejo. Enako se zderžujejo boječi in le¬
nobni spokorniki greha nekaj časa, pa vsi žalostni; radi
bi grešili, ako bi le večnemu pogubljenju uiti zamogli;
s priserčninp veseljem govorijo o grehu, in štejejo grešnike
za srečne, človek, ki je mislil maščevati se, spremeni pri
spovedi sicer svoj sklep, pa v kratkem ga vidimo med
njegovimi prijatelji in slišimo, s kakošnim veseljem o svojej
pravdi govori. On pravi, da bi bil to ali uno storil, ako
bi ga strah Božji ne bil zaderževal; pravi, da je postava
Božja tako težka, posebno v tem, kar odpuščanje zadeva;
on tudi zdihuje, da bi le bilo dovoljeno maščevati se! Kdo
ne vidi, da je ta ubogi človek sicer že zunaj greha, vendar
Še ves omrežen od nagnjenja v greh. V djanji je že zunaj
Egipta, po svojem poželjenji pa še notri, in zdihuje po
česnu in čebulu, kterega, je tam do sitega užival. Ravno
tako je tudi z ono žensko, ktera svojo pregrešno ljubezen
sicer zaničuje, pa se vendar še veseli, ako jo nesramni
priliznjenci obdajajo in božajo. Oh, v koliki nevarnosti se
znajdejo takošni ljudje!

Moja Filotea! ti si sklenila pobožno življenje začeti,
zato moraš ne le samo grehu se odpovedati, temuč tudi
svoje serce popolnoma osnažiti vsake ljubezni do njega.
Zakaj to bi delalo tebi nevarnost, da spet v greh zapadeš;

24

tudi bi znalo to kalno nagnjenje tvojo dušo tako oslabiti
in obložiti, da bi jej nemogoče postalo, svoja dobra dela
urno, goreče in pogosto opravljati; in glej, ravno v tem
zadnjem pa obstoji življenje pobožnosti. Take duše, ktere
so zapustile pot pregrehe, pa še niso se popolnoma znebile
nagnjenja v greh, so po mojej misli dekletom podobne,
ktere bledico imajo. Da-si niso bolne, je vendar vse njih
djanje in nehanje bolehno; jed jim ne diši, pokojnega
spanja nimajo, smeje se brez veselja in bolj lazijo ko
hodijo. Zakaj ravno tako opravljajo one duše dobro s to¬
liko mlačnostjo in dušno zaspanostjo, da jemljejo še svojim
redkim in majhnim dobrim delom vso lepoto.

VIII. Postava.

0 pripomočkih k drugemu čiščenju.

Pervi pripomoček in podlaga temu čiščenju je to, da
si prav živo pred oči stavimo neizrečeno škodo, ki iz greha
izvira; to nas pripelje do resnične grevenge in do serčne
žalosti čez grehe. Naj je grevenga še tako majhna, da je
le resnična, že zamore nas vseh grehov očistiti, posebno
če jo združimo z močjo sv. zakramentov. Ce je pa velika
in živa, tedaj očisti nas tudi vsakega nagnjenja v greh.
Malo ali nekaj sovraštva že stori, da človeka, kterega so¬
vražimo, težko in nevoljni vidimo, ter se njega izogibamo.
Ako pa je to sovraštvo veliko in hudo, tedaj se njega iz¬
ogibljemo in ga zaničujemo: pa tudi njegovi tovarši in
sorodniki ter prijatelji so nam zoperni, še celo njegova
podoba in vse, kar je njegovega. Tako sklene tudi spo¬
kornik, kteri svoj greh le nekoliko pa resnično obžaluje,
da nikoli več ne bo grešil; če pa obžaluje močno in pri-
serčno svoj greh, tedaj ne sovraži le samo greh, temuč
tudi vse, kar je grešnega, kar v greh priložnost daje, kar
se greha derži. Zatoraj moramo, moja Filotea! svojo gre-
vengo in žalost v sebi kolikor mogoče množiti, da se bo
razširila tudi čez vse, kar je z grehom združeno.

Ko se je spreobernila velika spokornica Magdalena,
spodila je tako popolnoma od sebe vse veselje in dopadenje,
ki ga je kedaj nad grehom imela, da se tega potem še
spominjala več ni. Tako spričuje tudi David, da mu ni bil

25

zopem le samo greli, temuo tudi vsi poti in steze do njega.
Ravno v tem pa obstoji pomlajenje duše, ktero ravno ta
prerok obnovljenji orla primerja.

Da si to spoznanje in grevengo pridobiš, premišljuj
skerbno sledeče reči, ktere bojo s pomočjo božje milosti
zaterle v tvojem sercu ves greb in vso grešno ljubezen.
Vendar prav je moraš premišljevati, zakaj le v ta namen
sem je spisal. Premišljuj tedaj eno za drugo po tej versti,
kakor so tukaj postavljene; vsakega dne premisli eno in
sicer zjutraj, ako zamoreš, zakaj ta čas je za vsako dušno
opravilo najbolj priležen. Ponovi in prevdarjaj to še večkrat
Čez den. Če pa za znotranjo molitev še prave zastopnosti
nimaš, tedaj beri prej to, kar je o njej v sledečih drugih
bukvah zapisano.

IX. Postava.

Pervo premišljevanje.

0 stvarjenji.

Priprava.

1. Spomni se, da si v pričo Boga.

2. Prosi ga, naj tebe razsveti.

Deli premišljevanja.

1. Premisli, da tebe pred tako malo leti še na svetu
ni bilo, in da je to bitje, ktero si zdaj ti, bilo zgolj nič.
Kje smo mi tedaj bili, o moja duša! — Tako dolgo je že
svet stal, in od nas ni bilo še nobenegh sledu!

2. Bog je tebe potegnil iz tega nič, da te je vpo-
dobil v bitje, kakoršno si zdaj. To je storil, ne kakor da
bi tebe njemu potreba bilo, temuč le iz golega usmiljenja
in dobrote.

3. Premisli to svoje bitje, ktero je Bog tebi dal;
najimenitnejše je med vsemi vidnimi stvarmi; odmenjeno
*nu j e , da vekomaj živi, in da se popolnoma sklene z
Božjim veličastvom.

26

Občutij eji in sklepi.

1. Ponižaj se globoko pred Bogom, in reci iz dna

svojega serca s kraljevim pevcem: „0 moja duša! vedi,

da je Gospod tvoj Bog; da te je on sam upodobil, in da
nisi sama iz sebe svoje bitje dobila. Gospod, moj Bog!
jaz sem delo tvojih rok.“ Gospod! jaz sem pred teboj
kakor golo nič; kako si spomnil se mene, da si me vstvaril ?
O moja duša! pogreznjena si bila v brezno večnega nič;
in še zdaj bi bila v njem, ko bi te ne bil Bog sam iz
njega potegnil; in kako bi bilo s teboj v onem nič?

2. Zahvali se Bogu: O moj veliki, moj dobrotljivi
stvarnik! koliko hvale sem tebi dolžna. Do mojega nič si
se približal, da mene vzdigneš; in v svojej milosti si me
upodobil v bitje, ktero sem. Kaj zamorem storiti, da tvoje
sveto ime kedaj po vrednem cestim, in da se tvojej ne-
skončnej dobroti zahvalim?

3. Obtoži se pred Bogom: Oh moj stvarnik! na¬
mestil da bi v ljubezni s teboj se sklenila in v pokorščini
tebi služila: sem spuntala se z napačnim poželjenjem zoper
tebe, sem ločila se od tebe in tebe zapustila, da bi se
grehu in krivici vdala. Tako malo sem obrajtala tvojo
večno dobroto, ko da bi ti nikdar moj stvarnik ne bil.

Terden sklep.

Zatorej nič več nočem sama sebi dopasti, ker sama
iz sebe cisto nič nisem. Zakaj se prevzemaš, o prah in
pepel! ali da boljše rečem: zares golo nič, zakaj se povzdi¬
guješ? •—- Da se ponižam, hočem to in takošno zaničevanje
prenašati; spremeniti hočem svoje življenje in posihmal
zvesto služiti svojemu stvarniku; in v česti hočem imeti
življenje, ki ga je meni podelil. Popolnoma ga hočem ob¬
račati na zvesto spolnovanje njegove sv. volje, in sicer po
pripomočkih, kteri se mi bodo pokazali; za nje pa hočem
svojega duhovskega očeta vprašati.

Končanje.

1. Zahvali Boga!  Poveličuj, moja duša! Boga
in vse, kar je v meni, naj hvali njegovo sveto ime:
zakaj njegova milost me je iz nič potegnila, in njegova
dobrota me je vstvarila.

27

2. Darovanje. Tebi, o moj Bog! darujem svoje
življenje, ktero si meni podelil; iz celega svojega serca ga
tebi darujem in posvetim za vselej.

3. Prošnja.  O moj Bog! poterdi me v teh. občut-
ljejih in sklepih. O visokočeščena Devica! priporoči me
usmiljenju svojega Sina, kakor tudi vse tiste, za ktere
sem dolžna moliti. Oče naš . . . Ceščena si Marija . . .

Po dokončanem premišljevanji naberi si (dokler nekaj
minut po svojej izbi se sprehajaš) šopek žlahtnih cvetljic
pobožnosti. Vzemi je iz ravnokar dokončanega premišlje¬
vanja, in ohrani si je, da ti bojo ves den dajale prijeten
duh pobožnosti.

X, Postava.

Drugo premišljevanje.

0 namenu, kteremu smo vstvarjeni.

Priprava.

1. Spomni se, da si v pričo Boga.

2. Prosi Boga, naj tebe razsveti.

Deli premišljevanja.

1. Nikar ni postavil tebe Bog na ta svet, ko da bi
tebe kaj potreboval, ker mu celo k nobenemu pridu nisi.
Le zategavolj je tebe postavil na svet, da bi on svojo mi¬
lost in veličastvo tebi delil, in tako'razodeval svojo do¬
broto nad teboj. Zato je dal tebi um, da bi ga spoznala;
spomin, da bi njega se spominjala; voljo, da bi ga ljubila;
domišljijo, da bi premišljevala njegove dobrote; očesi, da
bi gledala čuda vsemogočnosti njegove; jezik, da bi ga
cestila; in ravno zategavolj je dal tebi tudi vse druge
dušne zmožnosti.

2. Ker si tedaj v tak namen vstvarjena in na ta
svet postavljena, zato bi imela vsa temu namenu nasprotna
dela zavreči in se jih izogibati. Taka dela pa, ktera k
temu namenu nič ne pripomorejo, zaničuj kakor prazna in
Uepotrebna.

28

3. Pomisli, kako nesrečen da je svet, ki se tega ne
spominja, temuč le naprej živi, kakor da bi bil le samo
zato vstvarjen, da si zida hiše, da drevje sadi, da bogastva
zbira in neumnosti počenja.

Občutljeji in sklepi.

1. Osramoti se in očitaj svojej duši njeno revščino
in slepoto, ktera je bila do zdaj tolika, da je na te resnice
malo mislila ali celo nič ne. Govori jej takole: Oh na kaj
sem mislila, o Bog! ker na tebe nisem? česa sem se spo¬
minjala, če sem tebe pozabila? Kaj sem ljubila, dokler
tebe nisem ljubila ? Le z resnico bi imela se nasititi, pa
napolnila sem se z nečimumostjo; svetu sem služila, kteri
je le za to vstvarjen, da naj bi meni služil.

2. Daj slovo svojemu prejšnjemu življenju. Jaz od¬
rečem se vam, vsega pomena in prida prazne misli; in
odpovem se vam, gnjusobni in nečimurni spomini! Jaz
zapuščam vas, nezveste in hudobne tovaršije, nesrečne
službe, nehvaležna plačila in sitne prijaznosti!

3. Spreoberni se k Bogu. Ti sam, o moj Bog, moj
Zveličar! naj boš v prihodnje začetek in konec vseh mojih
misli. Nikdar naj ne misli več moja duša kaj tacega, kar
bi zamoglo biti tebi zoperno. Vse dni mojega življenja
naj pomni moj spomin velikost tvoje milosti, ktero si
meni tako dobrotljivo delil. Ti si veselje mojega serca, ti
si prijaznost moje ljubezni.

Zaničevati hočem toraj te in one neumnosti in kratko¬
časne veselice, ki so mene dosihmal veselile; zaničevati
te in one prazne opravke, s kterimi sem zapravljala svoje
dni; zaničevati ta in ona nagnjenja, ki so deržala moje
serce vklenjeno; in skerbno hočem te in one pripomočke
rabiti zoper nje.

Končanje.

1. Zahvali se Bogu,  ki je tebe tako visokemu
namenu vstvaril. Za sebe si mene vstvaril, o Bog! da bi
vekomaj vživljala neizmernost tvojega veličastva. Kdaj
bom tega kaj vredna, in kdaj bom tebe po vrednosti čestila'?

2. Darovanje.  Tebi, o dobrotljivi stvarnik! da¬
rujem te občutljeje in sklepe z vso svojo dušo in iz celega
serca.

29

3. Prošnja. K tebi zdihujem, o Bog! sprejemi
milostljivo moje zdihljeje in želje. Blagoslovi s svojim sv.
blagoslovom mojo dušo, da bo po zasluženji predrage kervi,
ktero je prelil tvoj edinorojeni Sin na stebru sv. križa, te
sklepe spolnila.

Naberi si zopet duhoven šopek iz evetljic pobožnosti.

XI. Postava.

Tretje premišljevanje.

0 božjih dobrotah.

Priprava.

1. Spomni se, da si v pričo Boga.

2. Prosi Boga, naj tebe i-azsveti.

Deli premišljevanja.

1. Premisli telesne zmožnosti,  ktere je Bog
tebi podelil. Kakošno telo je tebi dal, da lehko živiš, in
kakošne pripomočke, da ga ohraniš; kakošno zdravje in
pripušoeno veselje, kakošne prijatelje in moči! Premisli to
dobro in poglej, koliko jih je gotovo boljših od tebe, kteri
teh dobrot pogrešajo; nekterim manjka popolno telo,
zdravje ali kak poseben ud; drugi so zasramovani, zaniče¬
vani in obrekovani; še drugi se znajdejo v siromaštvu in
v dolgih boleznih. Da bi pa ti enako nesrečna postala,
tega Bog ni pripustil.

2. Premisli dušne zmožnosti.  Koliko beda¬
stih, neumnih in norih ljudi je na tem svetu! Zakaj nisi
tudi ti v njih številu ? — Zategavolj ne, ker je Bog skazal
tebi posebno milost. — Koliko jih je, kteri so izrasli brez
Vsega dobrega zaderžanja, sirovi in nevedni; Božja previd¬
nost je pa oskerbela, da si bila ti pošteno izrejena.

3. Premisli še dobrote,  ktere je tvoja duša
sprejela. O Filotea! otrok sv. cerkve si; že od otročjih
let je dal Bog tebe podučevati v svojem spoznavanji.
Kolikokrat je delil tebi svoje zakramente! kolikokrat je
ganil tvoje serce, in je tebe klical po znotranjem razsvet-

30

ljenji in svarjenji in po nagibih, naj bi se poboljšala!
Kolikokrat je tebi tvoje grehe odpustil! Kolikokrat je tebe
rešil iz nevarnosti večnega pogubljenja! Mar pretečena
leta niso dajala tebi priložnosti in časa, da bi bila skerbela
za zveličanje svoje duše? Preglej vse to posebej in videla
boš, kako milosti in dobrote poln je bil Bog do tebe.

Občutij eji in sklepi.

1. Občuduj dobrotljivost Božjo.  O kako
milostljiv in ljubezni poln je moj Bog do mene! O kako
prijazen je on! Kako bogato, o Gospod! je tvoje serce
usmiljenja, in kako rado milosti deli! O moja duša! le
oznanuj dobrote, ki jih je tebi skazal Gospod.

2. Obžaluj svojo nehvaležnost.  In kdo sem
jaz, o Gospod! da si mene se spominjal? Kako brez mere
velika je moja nevrednost! Oh, tvoje dobrote sem z nogami
teptala, tvojim milostim sem nečast storila. Jaz sem v
slabo obračala in zaničevala tvojo neizmerno dobrotljivost;
velikosti tvojega usmiljenja in tvoje milosti sem postavljala
nasproti velikost svoje nehvaležnosti!

3. Spo dbudi se k hvaležnosti.  Zdrami se, moje
serce! in v prihodnje ne bodi več nezvesto in nehvaležno
do tega visokega dobrotnika. In zakaj bi moja duša odslej
ne bila svojemu Bogu podložna, kteri je skazal meni toliko
čudežev in dobrot?

4. O Filotea! zderžuj toraj svoje telo teh in onih
želj, in daruj ga službi svojega Boga, ki je toliko za-nj
storil. Obračaj vse moči svoje duše v to, da Boga po teh
in onih pripomočkih spoznaš, in se njega s hvaležnim sercem
spominjaš. Porabi skerbno vse pripomočke, ki jih tebi
cerkev ponuja, da se izveličaš in Boga ljubiš. Zares sta¬
novitno hočem moliti, svete zakramente pogosto sprejemati,
besedo Božjo poslušati; hočem pa tudi to spolnovati, kar
mi zveličavno svetovanje in znotranje razsvetljenje očita.

Končanje.

1. Zahvali se Bogu za znanje, ktero ti je o tvojih
dolžnostih podelil, in za vse dobrote, ki jih je tebi kedaj
skazal.

2. Prinesi njemu v dar svoje serce z vsemi njego¬
vimi sklepi.

31

3. Prosi ga, naj tebe zarad smerti svojega edino-
rojenega Sina okrepča, da svoje sklepe tudi zvesto spol-
nuješ. Zdihuj za predprošnjo prečiste Device in svetnikov.

4. Naberi si spet šopek iz cvetljic pobožnosti.

XII. Postava.

Četerto premišljevanje.

0 grehu.

Priprava.

1. Spomni se, da si v pričo Boga.

2. Prosi ga, naj tebe razsveti.

Deli premišljevanja.

1. Pomisli, kako dolgo je že, odkar si začela grešiti,
in glej, kako so se namnožile od tistega pervega začetka
pregrehe v tvojem sercu. Premisli tudi, kako si vsakega
dne je množila zoper Boga, zoper samo sebe in zoper bliž¬
njega z mislimi, z besedami in z djanjem.

2. Premisli svoja grešna nagnjenja, in kako močno
si ravnala se po njih. Iz teh dveh delov premišljevanja
boš spoznala, da število tvojih grehov presega število las
tvoje glave, in še celo peska v morji.

3. Premisli posebno greh svojih grehov, nehvaležnost
do Boga ; ta greh se razliva čez druge grehe in je v ne¬
izmerno povišuje. Poglej toraj, koliko dobrot je tebi Bog
podelil, in kako si je obračala vse v hudo zoper svojega
dobrotnika. Poglej posebno tudi, koliko znotranjih opomi¬
nov si zaničevala, koliko dobrih nagibov si v nemar pu¬
ščala. In še več! kolikokrat si sprejela sv. zakramente, in
kje je njih sad? Kaj je postalo iz tistih žlahtnih kamnov,
s kterimi je tebe olepšal nebeški tvoj ženin ? Vse to si
oskrunila s svojimi pregrehami; pa s kakošno pripravo si
sprejemala svete zakramente? Spomni se svoje nehvalež¬
nosti, da si zmiraj bežala od svojega Boga in proti svo¬
jemu pogubljenju hitela, čeravno je on tolikokrat željno
tebi nasproti prišel, da bi tebe pogubljenja rešil.

32

Občutijeji in sklepi.

1. Osramoti sama sebe zavolj svoje rev¬
ščine. O moj Bog! kako smem še prederzniti se, da pred
tvoje obličje stopim? Oh, jaz sem le izveržek sveta, polna
nehvaležnosti in hudobije! Tako ni le enega mojih po-
čutkov, ni le ene moči moje duše, ktere jaz ne bi bila
skazila, oslabila in ogerdila? Tedaj še enega dne ni mi¬
nulo v mojem življenji, kterega jaz ne bi bila kaj hudega
storila? Ali sem s tem plačevala dobrote svojemu stvar¬
niku, in s tem po vrače vala prelito kri svojemu zveličarju?

2. Prosi za odpuščanje,  in verzi se kakor zgub¬
ljeni sin, kakor Magdalena, kakor tista prešestnioa pred
noge svojega Gospoda. O Gospod! usmili se te grešne
duše; o Bog, živi studenec usmiljenja! usmili se tega ne¬
vrednega serca.

3. Skleni svoje življenje poboljšati.  Nikar
več, o Gospod! nikdar, s pomočjo tvoje milosti nikolj več
nočem grehu se vdati. — Oh, le preveč sem greh ljubila;
vendar zdaj ga sovražim in objemem tebe, Oče usmiljenja!
Le tebi hočem živeti in umreti.

4 .  Da grehe svojega minulega življenja zbrišem,
hočem se jih odkrito obtožiti, in do najmanjšega vse hočem
iz svoje duše spoditi.

5. Karkoli zamorem, hočem si prizadevati, da bom
vse izrastke grehov iztergala iz svojega serca; posebno pa
te in tiste, ki mene najhujše nadlegujejo.

6. Zatorej hočem vse pripomočke, ki se bojo meni
nasvetovali, pridno obračati v svoje zveličanje. Nikolj naj
se mi ne bo dosti zdelo, naj storim kolikor hočem, da
toliko krivico popravim.

Končanje.

1. Zahvali se Bogu,  ki je noter do te ure čakal
na te, in te-le zveličavne misli v tebi obudil.

2. Podaj mu svoje serce v dar,  da svoje dobre
misli v djanja spreoberneš.

3. Prosi  ga,  naj bi tebe okrepčal itd.

33

XIII, Postava,

Peto premišljevanje.

0 smerti

Priprava.

1. Spomni se, da si v pričo Boga.

2. Prosi ga, naj tebi svojo milost da.

3. Misli si, da ležiš na smertni postelji brez vsega
upanja, da kedaj še ozdraviš.

Deli premišljevanja.

1. Premisli, da dneva svoje smerti nikdo ne ve. O
moja duša! ven pojdeš nekdaj iz tega telesa, vendar kedaj?
Po zimi, po letu? na deželi, v mestu? podne ali ponoči?
neprevidoma ali previdoma? vsled kake bolezni ali po
naglem naključji? Boš imela še časa se spovedati ali ne?
Bodo tvoj spovednik ali dušni zdravnik tebi pričujoči ali
ne ? — Oh, od vsega tega nam ničesar ni znano; le samo
to vemo, da bomo umerli, in gotovo prej kakor menimo.

2. Pomisli, da bo potem vse posvetno za te končano.

Potem za tebe ne bo več sveta; pred tvojimi očmi bo
zginil. In ravno tako je; zakaj v tistem trenutku bodo
Vse veselice, nečimurnosti, posvetni kratkočasi in prazna
ljubezen se nam zdele kakor senčne podobe in motne
megle. Tedaj boš zdihovala: O jaz neumna duša! za ka-

košne čenčarije, za kakošne neumnosti sem razžalila svo¬
jega Boga. — Videla boš, da si Boga za prazno nič za¬
pustila. Temu nasproti se bodo pa tačas zdela tebi pobožnost
in dobra dela prav prijetna in ljubeznjiva. O zakaj nisem
hodila po tem lepem in prijaznem potu! — Takrat bodo
grehi, ki se zdaj tebi majhni zdijo, vzdigali se pred teboj
kakor gore, in majhna bo le tvoja pobožnost.

3. Pomisli žalostno slovo, ki ga bo tvoja duša na
Večno dala tej zemlji. Na večno bo se poslovila od bo¬
gastva in nečimurnosti, od tovaršij in poželjenj, od kratko-
časov, od prijateljev in sosedov, od sorodnikov, otrok, za¬
rotnikov in od vsakega vidnega bitja. Zadnjič bo slovo
vzela še od svojega lastnega telesa, ktero bo zapustila

edo, suho, skaženo, gerdo in smerdeče.

Filo‘ej,.

3

34

4. Pomisli, kako naglo bojo to truplo vzdignili, in
ga hitro v perst zakopali. In kadar bo vse to storjeno,
potem bo svet le malo več mislil na te; spominjal se bo
tebe tako malo, kakor ti tistih, ki so že umerli. Bog mu
(jej) daj večni mir in pokoj! to bo se reklo in s tem bo
konec. O smert, kako potreba je, da se tebe spominjamo;
kako neusmiljena in grozovitna si ti!

5. Pomisli, da duša, ločena od svojega trupla, na¬
stopi svoj pot na desno ali na levo. O moja duša! po
kterem potu boš pa ti hodila? — Zares po nobenem dru¬
gem, ko po tistem, po kterem si že tukaj na svetu hoditi
začela.

Občutljeji in sklepi.

1. Zdihuj k Bogu  in izroči se njegovim očetov¬
skim rokam. O Gospod! sprejmi mene tistega strašnega
dne v svoje sveto varstvo. Daj, da mi bo tista ura pri¬
jetna in mila, obiskuj me z bridkostjo rajši vse druge ure
mojega življenja.

2 .  Zaverzi svet.  Ker ure ne vem, ob kteri moram
zapustiti tebe, o svet, zato se tebi nikoli več zaupati
nočem. O dragi prijatelji in sorodniki! pripustite, da vas
posihmal le samo s tisto sv. prijaznostjo ljubim, ktera celo
večnost terpeti zamore. Zakaj bi se z vami tako zvezala,
da bi ta zveza enkrat morala na večno razvezana biti ?

Pripravljati se hočem za tisto resno uro, in iz vseh
moči hočem si prizadevati, da storim to stopinjo v večnost
sebi v zveličanje. Zavarovati hočem svojo vest, kolikor le
morem, in popraviti hočem te in tiste pregreške, dokler je
čas. Preskerbeti se hočem z vsem, česar mi je na dolgo
potovanje potreba, da srečno pridem na zaželjeni kraj.

Končanje.

Zahvali se Bogu za dobre sklepe, ki si je z njegovo
milostjo storila. Daruj je veličastvu Božjemu, in zdihuj
v novič k Bogu, naj on zarad zasluženja Jezusove smerti
podeli tudi tebi srečno smert. Kliči tudi deviško Mati in
svetnike na predprošnjo. Oče naš ... Oeščena si Marija ..!

Naberi si snopič duhovnih cvetljic za svoj pogreb.

35

XIV, Postava.

Šesto premišljevanje.

0 sodbi.

Priprava.

1. Spomni se, da si v pričo Boga.

2. Prosi ga, naj tebe razsveti.

Deli premišljevanja.

1. Kadar bo zadnji čas pri kraju, kterega je Bog
tej zemlji odločil; in kadar bo se pokazalo veliko število
strašnih znamenj, pred kterimi bodo ljudje stermeli strahu
in trepeta: tedaj bo padel povodnji enako ogenj iz nebes,
in bo obličje zemlje požgal; vse bo spremenil v pepel, in
nobena vseh vidnih stvari ne bo ušla strašni vročini njegovi.

2. Po tem navalu plamena in bliska bojo vstali vsi
ljudje po vsem svetu iz grobov, in prikazali se bojo na
klic nadangelja v dolini Jozafat. Pa oh, kako različni!
Obdani eni s čestitljivimi in svetlo - blišeečimi telesi, z
gnjusobnimi in ostudnimi drugi.

3. Pomisli na svitlobo veličastva, v kterej bo prišel
najviši sodnik, obdan od vseh angeljev in svetnikov. Pred
njim bo svitljeje ko solnce se bliščal križ, ko bandero
milosti pravičnim, ko znamenje groze hudobnim.

4. Po svojih strašnih besedah bo potem najviši sod¬
nik naglo ločil dobre od hudih. Na svojo desnico bo po¬
stavil ene, na levico druge. O večna ločitev, po kteri
nobena teh trum celo večnost ne snide se več z drugo.

5. Ko so vsi se razločili, in ko so se odperle bukve
Vesti: tedaj se vidi jasno hudobija grešnikov in njih za¬
ničevanje, ki so ga kazali do Boga. - Pa ravno tako jasno
se blišči tudi pokora pravičnih in pomoč milosti Božje v
njih, zakaj tačas nič ne ho skritega. O Bog, koliko osra-
nrotenje za ene, in kolika tolažba za druge!

6. Prevdari in premisli zdaj besede zadnje razsodbe
čez hudobne: „Proč, vi prokleti v večni ogenj, ki je pri¬
pravljen hudičem in njegovim angeljemP Tehtaj in pre¬
sodi težo teh besedi. „Proč,“ jim veli. Oh ti beseda več¬
nega zaverženja, ktero Bog čez tiste nesrečne zagrozi,

3 *

36

ktere zažene na vekomaj izpred svojega obličja! „Prokleti“
je imenuje. O moja duša! kako strašno prekletstvo; tako
prekletstvo, ki vse hudo obsega in vse zlo zapopade. Pre¬
kletstvo, ki ne bo nikdar preklicano, ki vse čase, oh vso
večnost obseže. On pristavlja še: „v večni ogenj. 11  Poglej
jo, o moja duša! to veliko večnost. O večna, brezkončna
večnost terpljenja, kako strašna si ti!

7. Premisli temu nasproti pa tudi razsodbo za dobre.
„Pridite“, pravi sodnik. O sladka beseda zveličanja, s
ktero nas Bog k sebi vabi, in nas v naročje svoje milosti
kliče. „Pridite blagoslovljeni mojega Očeta! 11  o zveličavni
blagoslov, ki vse blagoslove v sebi ima! „Posedite kra¬
ljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta. 11  0 ne¬
izrečeno velika milost, to kraljestvo je brez konca!

Občutljeji in sklepi.

1. Tresi se, moja duša! kadar to premisliš. O Bog!
kdo me bo varoval tistega dne, ko se bodo stermenja
tresli vsi stebri nebes.

2. Prekolni svoje grehe; zakaj le oni sami bi znali
tistega strašnega dne tebe pogubiti.

Oh sama se hočem zdaj soditi, da nekdaj ne bom
obsojena. Spraševati hočem svojo vest, obtožiti se in se
poboljšati, da me sodnik tistega strašnega dne ne pogubi.
Spovedati se toraj hočem, in zveličavni nauk si k sercu
vzeti itd.

Končanje.

Zahvali se Bogu, ki je tebi dal pripomočke, da boš
tistega dne brez skerbi, in kteri je tebi podelil čas za
pokore.

Daruj mu svoje serce, da bi to pokoro storiti zamogla,
in prosi ga pomoči, da jo po vrednem opraviš. Oče naš ...
češčena si Marija . . .

Vtergaj si kako cvetljico pobožnosti.

37

XV. Postava.

Sedmo premišljevanje.

0 peklu.

Priprava.

1. Spomni se, da si v pričo Boga.

2. Ponižaj se, in prosi za Božjo pomoč.

3. Misli si temno in vso z žvepljem in smerdljivo
smoljo napolnjeno pa goreče mesto polno prebivalcev,
kterih nobeden ne more uiti.

Deli premišljevanja.

1. Pogubljeni so tako zaperti v globočini peklenskega
brezna, kakor v kakem nesrečnem mestu, in tam terpe na
Vseh počutkih in udih svojih neizrekljive bolečine. Kakor
so prej vse svoje počutke in ude v hudo obračali, tako
terpe zdaj na vseh svojih počutkih po grehu zaslužene
kazni. V kazen za krive in poželjive poglede morajo njih
oči gledati pekel in preostudne pošasti hudičev. Njih ušesa,
ki so poslušala nekdaj s tolikim veseljem pregrešne besede,
tukaj ne slišijo nič druzega, ko jok, vpitje in zdihovanje
obupajočih. Kavno tako tudi drugi počutki.

2. Pa zraven teh muk teži pogubljene še ena ne¬
izrečeno veča muka od vseh drugih; ta namreč, da veko¬
maj nikdar ne bojo več gledali česti in veličastva Božjega.
Prijaznega obličja svojega očeta ne gledati, to je bilo
Absolonu že teže kakor pregnanstvo; o Bog, kako ne¬
skončno težka bo še le kazen, na večno od tebe ločenemu
biti, in nikdar ne gledati tvojega milega in prijaznega

obličja!

3. Pomisli posebno večnost teh kazen, kar samo že
pekel strašen stori. Oh, če nam že holha v ušesu, če nam
že vročina kake male merzlice kratko noč tako dolgo in
težavno stori: kako strašna bo še le noč večnosti, ki konca
nima, v tolikih težavah? Večno obupanje, preklinjevanje
in brezkončno jezo porodi le-ta večnost.

Občutijeji in sklepi.

Prestraši svojo dušo z besedami Izaija preroka: O

moja duša! ali bi mar hotla na večno živeti v tej nengas-

88

Ijivi žerjavici, pod tem žerečim ognjem? Ali hočeš Boga
na vekomaj pogrešati?

Spoznaj, da si to kazen zares zaslužila, in kolikokrat
si jo zaslužila! — Zatoraj pa hočem zdaj na drugi pot se
podati; zakaj bi mar hodila doli proti temu breznu ?

Posiliti se toraj hočem v teh in onih okoljščinah, da
v greh ne zapadem, ker mi le on sam večno smert pri¬
nesti zamore.

Zahvali se, daruj, prosi itd.

XYL Postava.

Osmo premišljevanje.

0 svetem raju.

Priprava.

1. Spomni se, da si v pričo Boga.

2. Prosi ga, naj tebe razsveti.

Ušli premišljevanja.

1. Misli si lepo in jasno noč, in glej, kako prijetno
je, če gledaš nebo z neštevilno množico različnih in bliš-
čečih se zvezd. Dodaj tej lepoti še lep in jasen den, vendar
tako, da solnčna svitloba ne skriva zvezdne in lunine le¬
pote ; pa gotovo še terditi smeš, da vsa ta lepota zgine
ko prazno nič, če jo primerjaš lepoti nebeškega raja. O
kako vreden je ta kraj, da po njem poželjenje imamo;
o kako veličastno je to mesto!

Premisli žlahtnost, lepoto, veliko število prebivalcev
in mestjanov te svete dežele. Premisli miljone in miljone
kerubinov in serafmov, vse trume aposteljnov, mučenikov,
spoznavalcev, devic in svetih žen; brezštevilna je ta truma.
O kako srečna je ta tovaršija! Najzadnji med njimi je
lepši, ko vesoljni svet; kakošno veselje mora pa biti, ogle¬
dovati nje vse! In kako zveličani so, o Bog! Neprenehoma
prepevajo sladko pesem večne ljubezni; vselej se spreha¬
jajo večne radosti polni! Eden drugemu delijo neizrekljive
sladkosti, in živijo v neizmernem veselji presrečne in ne-
razločljive zaveze.

39

3. Pomisli zadnjič njih neizrečeno srečo, da vedno
uživljajo Boga. Bog sam je na večno razveseljuje s svojim
premilim obličjem, in po tem razveselji vliva v njih serca
neskončno radost. — O srečen, kdor je na večno sklenjen
s svojim začetnikom! — Veselim ptičicam enako se zib¬
ljejo in prepevajo tam v sapi večnega Boga, kteri je ob¬
daja z neizrečenim veseljem od vseh strani. Eden više ko
drugi, pa brez zavida, prepevajo hvalne pesmi svojemu
stvarniku v cest: „Bodi nam vekomaj češčen, o dobrot¬

ljivi, o vzvišeni naš stvarnik in odrešenik, kteri si do nas
toliko prijazen, in kteri nam svoje veličastvo tako do¬
brotno skazuješ,“ Bog pa blagoslovlja z večnim blago¬
slovom vse svoje svetnike. „Bodite mi večno blagoslov¬
ljene, predrage mi stvari, ki mi tako zvesto služite, ki me
na večno hvalite, in me neprenehoma s toliko ljubeznijo
ljubite!“

Občutijeji in sklepi.

1. Občuduj in hvali to svojo nebeško domovino. O
kako si lep, moj nebeški Jeruzalem, in kako srečni so
prebivalci v tebi!

2. Očitaj svojemu sercu, da je bilo do zdaj tako
mlačno, in da je tako daleč zašlo od pota do tega pre¬
slavnega prebivališča. — Oh zakaj sem se tako daleč od¬
maknila od svoje najviše sreče? O jaz reva! za tako
minljivo veselje sem zapustila tavžent in tavžentkrat one
večne sladkosti! Kako sem bila nespametna; da le neči-
murne in prazne želje spolnim, zaničevala sem večnih želj
vredna bogastva!

3. Zdihuj z vso gorečnostjo svojega serca po tistem
presrečnem prebivališču. O moj dobrotljivi, moj najviši
G-ospod! ker je dopadlo tvoji milosti, da moje stopinje na
švoja pota pripelješ: zategavolj nikdar in nikoli nočem več
odverniti se od njih. Dvigni se, moja duša! in hodi gor
k temu neskončnemu miru; hiti gor v to srečno deželo
obljube; kaj hočeš dalje še v tem revnem Egiptu?

Ogibati se hočem teh in onih reči, ki me odvračajo
od tega pota, ali me na njem mudijo. Storiti hočem to
in tisto, kar me na tem potu podpirati zamore.

Zahvali se, daruj, prosi.

40

XVII. Postava,

Deveto premišljevanje,

v kterem si duša nebesa izvoli.

Priprava.

1. Spomni se, da si v pričo Boga.

2. Ponižaj se pred Bogom, in prosi ga, naj tebe
razsveti.

Deli premišljevanja.

1. Misli si, da si na kaki livadi ali ravnini, čisto
sama si tam s svojim angelj varhom, kakor nekdaj mladi
Tobija na potu v Rages. Tvoj angelj tebi pokaže na vi¬
šini odpert paradiž z veseljem, ki je bilo popisano v po¬
prejšnjem premišljevanji o svetem raju. V globočini pa
tebi pokaže pekel z vsemi strašnimi rečmi, kakor so bile
popisane v premišljevanji o peklu. Ko si podala se v duhu
na ta kraj, in pokleknila pred svojega angelja, potem
premisli:

2. Kako preresnično je vendar, da stojiš sredi med
paradižem in peklom, in da obojne mesto odperto stoji,
tebe sprejeti, kamor si sama izvoliš.

3. Premisli, da bo kraj, za kterega se zdaj na tem
svetu odločiš, na večno tvoj delež.

4. Čeravno obojni kraj odpert stoji in tebe sprejme,
kakor si ga sama izvoliš; in čeravno je Bog pripravljen,
tebi enega iz pravičnosti, druzega pa iz usmiljenja pode¬
liti : vendar Bog neizrečeno želi, da si nebesa izvoliš. Tudi
sili tebe tvoj angelj z vso močjo tje, ter tebi od Boga po¬
nuja na ti-suč in tisuč milosti in pomoči, da bi tebi gori
pomagal.

5. Jezus Kristus gleda iz nebeških višav z očmi

milosti svoje na tebe in te priserčno kliče: „Pridi, pre-

ljubljena duša! v večni počitek; pridi v naročje milosti
moje, ki je v neizmerni ljubezni pripravila tebi neumerjoče
sladkosti. “ Poglej z znotranjimi očmi svojega duha preče-
stito Devico, ki tvojo dušo po materno vabi: „0 moja

hčer! ne zaničuj vroče želje mojega Sina, tudi ne toliko
mojih zdihljejev za te, ker ž njim v preserčnih željah za
tvoje zveličanje gorim. 1 ' Ozri se gori k svetnikom, ki tebe

41

tako ljubeznjivo opominjajo; poglej k miljonom svetih duš,
ki tako milo tebe vabijo in tako sercno želijo, da bi tvoje
serce kedaj ž njimi sklenjeno Boga vekomaj cestilo. Oni
tebe zagotovljajo, da pot v nebesa dolgo ni tako težaven,
kakor ga svet popisuje. „Le veruj nam, prijatljica ljuba!
kličejo tvoji duši naproti, kdor dobro ogleda pot pobož¬
nosti, po kterem smo me prišle sem gori, ta bo spoznal:
da smo prišle v domovino sladkosti po dosti sladkejem
veselji, kakor ga koli svet dati zamore. u

Izvoljenje.

1. O pekel, jaz tebe sovražim zdaj in vekomaj; jaz
sovražim tvoje kazni in terpljenja, jaz sovražim tvojo stra¬
hovito in strašno večnost, in posebno sovražim tvoja pre-
klinjevanja in kletve, ktere vekomaj izdihaš proti mojemu
Bogu. — Vse svoje serce in svojo dušo pa obernem do
tebe, o prijazni paradiž, o večno veličastvo, o brezkončno
zveličanje! KSTa vselej in za gotovo si izvolim svoje mesto
in stanovanje v tvojih lepih in svetih prebivališčih, v
tvojih nebeških in izvoljenih šotorih.

2. Čestim, o moj Bog! in objemem usmiljenje tvoje,
ki ga meni tako dobrotljivo ponujaš. O Jezus, moj izve-
ličar! s hvaležnim sercem objemem tvojo večno ljubezen,
in sprejemem mesto in prebivališče, ki si ga v presrečnem
Jeruzalemu meni pridobil. In zategavolj posebno ga sebi
izvolim, da bom tebe tam večno ljubila in hvalila.

3. Vzemi milosti, ki je tebi prečista Devica in svet¬
niki ponujajo; obljubi jim, da hošeš gor proti njim hoditi;
podaj roke svojemu angelj varhu, da bo tebe vodil, in
nagovarjaj svojo dušo, da naj si nebesa izvoli.

XVIII. Postava.

Deseto premišljevanje,

v kterem si duša pobožno življenje izvoli.

Priprava.

1. Spomni se, da si v pričo Boga.

2. Ponižaj se pred Božjim obličjem, in prosi ga nje¬
gove nebeške pomoči.

42

Deli premišljevanja.

]. Misli si, da bi spet bila na kaki prostorni livadi;
sama stojiš tam s svojim sv. angelj varkom, in zraven
sebe vidiš satana na vzvišenem prestolu, obdanega od
trume peklenskih, dubov. Zraven hudiča pa stoji velika
množica posvetnjakov, kteri se pred njim odkrivajo, ga za
svojega gospodarja spoznavajo, in njemu služijo zdaj po
tem, zdaj po kakem drugem grehu. Poglej tam obnašanje
vseh nesrečnih dvornikov tega ostudnega kralja. Sovraštva,
zavida in jeze tako rekoč stekli, penijo se pervi, med seboj
pa morijo se drugi. Lakomnih želj vsi goreči hrepenijo
tretji, si nagrabiti obilo bogastva: še drugi pa, vsi le ne-
čimurnosti vdani, ne poznajo druzega veselja, kakor abotne
in prazne veselice. Ti se topijo v nezmernosti svoji; in se
poživinijo v ostudni poželjivosti. Glej, kako so vsi brez
pokoja, neredni in nesterpljivi! Glej, kako se med seboj
zaničujejo in se ljubijo le na zunanje, le na goljufni videz !
Tukaj vidiš nesrečno in od tega prekletega kralja stiskano
deželo, ktero gotovo pomilovati moraš.

2. Na desnici pa poglej križanega Jezusa, kteri s
preserčno ljubeznijo prosi za revne sužnje satanove, da bi
bi bili odrešeni tako grozne sužnosti; On jih ljubeznjivo k
sebi kliče. Glej, velika truma pobožnih duš stoji s svojimi
angelji okoli njega. Premisli lepoto tega kraljestva pobož¬
nosti. O kako ljubeznjiv je pogled te deviške družbe obo¬
jega spola, bolj se svetijo, kakor lilija cveteča. O kako
prijeten je pogled te družbe vdov, polne so svetega zata¬
jevanja in ponižnosti. Glej velike verste po zakramentu
zakona zvezanih zakonskih; v nasprotnem spoštovanji ži¬
vijo tako mirno med seboj, to pa brez velike djanske
ljubezni ne bi bilo mogoče. Glej, kako te pobožne duše
skerb za časno srečo sklepajo s skerbjo za znotranji svoj
tempelj; in ljubezen do zakonskega sklepajo z ljubeznijo
do nebeškega ženina. Poglej kamorkoli hočeš, gledala boš
vse v svetem in pohlevnem ter prijaznem obnašanji; vsi
poslušajo svojega zapovedovalca Jezusa, kterega vsak v
svoje serce vsaditi želi. Veselijo se sicer, pa v mirnem,
ljubeznipolnem in modrem veselji; ljubijo se sicer med
seboj, pa v sveti in brezmadežni ljubezni. Kdor je izmed
tega pohlevnega ljudstva s težavami obložen, on zategavolj
ni prežalosten, in svoje serčnosti ne zgubi. Poglej zadnjič

43

še očesi svojega zveličarja, kteri jih tolaži; videla boš tudi,
da vsi le po njem hrepenijo.

3. Po terdnih in pobožnih sklepih si sicer zapustila
satana in njegovo nesrečno druhal, pa vendar še nisi prišla
do kralja Jezusa. Tudi še nisi se sklenila ž njegovo srečno
in sveto družbo pobožnih duš, zakaj ti se majaš še zmiraj
v sredi med obema.

4. Prečestita Devica, sveti Jožef, sveti Ludovik,
sveta Monika in na sto tisuč drugih, kteri so nekdaj na
svetu živeli, vabijo te in spodbujajo tebe.

5. Križani kralj tebe kliče po tvojem imenu: „Pridi,
o preljubljena duša! pridi, s eestjo te bom kronal! u

Izvoljenj e.

1. O svet, o goljufna množica! Ne, nikdar ne boš
več gledal posihmal mene pod tvojim banderom! Za vselej
sem se odrekla tvoji neumnosti in tvoji slepoti! O kralj
ošabnosti, o kralj nesreče, peklenski duh! tebi se odrečem
z vsem tvojim praznim lišpom, jaz tebe preklinjam z vsem
tvojim djanjem.

2. K tebi se obernem, o sladki Jezus, kralj zveličanja
in večne cesti! Tebe objemem z vsemi močmi svoje duše;
tebe molim iz celega serca ; tebe si izvolim zdaj in vekomaj
za svojega kralja in edinega Gospoda. Tebi prisežem sta¬
novitno zvestobo; tebi se za vselej podveržem; v čisti po¬
korščini se vklonim tvojim sv. postavam in naredbam.

3. O presveta Devica, moja ljubeznjiva Gospa! tebe
izvolim za svojo vodnico; pod tvoje bandero se podam, in
posebno češčenje tebi obljubim.

4. O sveti angelj varh! vpelji me v ta sveti zbor

in ne zapusti me, dokler ne pridem do presrečne te dru¬
žine ; ž njo hočem vekomaj klicati: „Naj živi Jezus,

Jezixs naj živi ! u

XIX. Postava.

Kako se opravi spoved čez celo življenje.

Ta so tedaj, ljuba Dilotea! našemu namenu potrebna
premišljevanja; kadar si je končala, podaj se serčno in

44

ponižno k spovedi čez celo življenje. Prav na serce pa
tebi povem, ne daj se motiti po nobeni boječnosti. Škor¬
pijon je strupen, če nas pikne; v olji raztopljen je pa
dobro zdravilo zoper njegov lasten strup. Greh je le tedaj
gerd, kadar ga storimo; če pa spremenimo ga v spoved in
pokoro, tedaj postane spodoben in celiven (to je, on nam
ne škoduje več). Grevenga in spoved ste tako lepi in tako
prijetnega duha, da greh v kraj pripravite in njegov smrad
odpodite. Simon gobovi imenuje Magdaleno grešnico, Božji
zveličar pa govori ravno nasprotno; on jemlje v misel le
prijetno dišavo, ktero je ona razlila, in govori le o velikosti
njene ljubezni. Ce smo v resnici pobožni, o moja Filotea!
tedaj bo nam naš greh neizrečeno zopem, ker se po njem
Bog razžali. Spoved ali obtoženje naših grehov bo nam
pa sladko in veselo, ker se po njem Bog cesti. Mi obču¬
timo pa tudi nekako polajšanje, če zdravniku na tenjko
odkrijemo bolezen, ktera nas stiska.

Kadar se bližaš svojemu duhovnemu očetu, tedaj si
misli, da se znajdeš na hribu Golgate pred nogami križa¬
nega Jezusa Kristusa, in njegova kri tebe obroslja od
vseh strani, da tebe tvojih grehov omije. In glej, prav za
prav sicer ne kri Odrešenikova, vendar pa zasluženje nje¬
gove prelite kervi bogato škropi spokorne duše okoli spo¬
vednice zbrane. Odkrito toraj odpri svoje serce, da boš po
moči svete spovedi izgnala svoje grehe iz njega. Kakor
grehi zginjajo, po tej meri gre zasluženje Božjega terp-
ljenja v tvoje serce, da boš po moči svete spovedi izgnala
svoje grehe iz njega. Kakor grehi zginjajo, po tej meri
gre zasluženje Božjega terpljenja v tvoje serce, in ga na-
polnuje s svojimi blagodarmi.

Povej pa vse na tenjko, brez ovinkov in brez zvijač,
in pripravi svojo vest v resničen pokoj. Potem poslušaj
opomine in ukaze Božjega služabnika, in reci v svojem
sercu: „Govori Gospod, tvoj služabnik posluša!“ Zares

večnega Boga samega poslušaš, moja Filotea! zakaj on je
rekel svojim služabnikom: ,,Kdor vas posluša, mene po¬

sluša !“ Potem pa vzemi naslednje visoko poterjenje v roko,
in skleni ž njim svojo grevengo. Vendar prej ga premisli
in dobro prevdari; preberi ga toraj pazljivo, in kolikor
mogoče s čutečim sercem.

45

XX. Postava,

Vi-soko poterjenje, po kterem duša terdno sklene,
Bogu služiti in pokoro storiti.

Jaz spodaj podpisana duša sem se postavila v pričo
večnega Boga in celega nebeškega (dvora) društva, in sem
premislila neizmerno usmiljenje Božje dobrote do mene,
njegove najnevrednejše in najmenjše stvari, ktero je iz
nič vstvaril, obderžal in obvaroval, ktero je rešil iz toliko
nevarnosti, in jo s toliko dobrotami obdaroval. — Premis¬
lila sem tudi še posebej nezapopadljivo poterpežljivost in
dobroto, s ktero me je dobrotljivi Bog prenašal celo v
mojih hudobijah, s ktero me je tolikokrat in tako prijazno
razsvetil in me k poboljšanju vabil, s ktero je noter do
tega . . . leta mojega življenja čakal na mojo grevengo
in pokoro; jaz sem pa po preveliki nehvaležnosti, zvijači
in nezvestobi odkladala svoje poboljšanje le od dneva do
dneva, in sem njega tako neumno žalila, ker sem zaniče¬
vala milost njegovo. — Na dalje sem premislila, da sem
bila na den svojega sv. kersta tako zveličavno darovana
in posvečena svojemu Bogu. naj bi bila hčer njegova; pa
vkljub obljubi v mojem imenu takrat dani sem jaz vendar
svoje serce tolikokrat, tako nesrečno in tako ostudno
oskrunila, omadežila, in ga zoper veličastvo Božje vzdi¬
govala. — Vse to sem premislila, in zdaj se obernem vsaj
enkrat spet sama v se, zato se veržem s celim sercem in
z vso dušo pred sedež Božje pravice; tam spoznam in raz¬
odenem, da sem po pravici obdolžena in obtožena te hu¬
dobije, da sem razžalila veličastvo Božje. Jaz se tudi
obtožim, da sem po svojih grehih, za ktere je na križu
umeri Jezus Kristus, zadolžila njegovo terpljenje, zategadelj
pa sem zaslužila, da bi bila večno zaveržena in pogubljena.

Ker pa zdaj vse grehe svojega pretečenega življenja
obžalujem iz vse svoje duše in iz vseh moči, zato obernem
se spet k sedežu milosti ravno tistega večnega Boga in
prosim: O moj Bog! dodeli mi milost odpuščenja in usmi¬
ljenja. pa tudi popolnoma odvezo vseh mojih grehov; in
to dodeli mi zarad terpljenja in smerti ravno tega Gospoda
in zveličarja moje duše, v kterega jaz kakor v terdno
skalo svoje upanje stavljam in se upiram. Tudi ponavljam
tisto zavezo zvestosti, ki je bila pri mojem kerstu oblub-
Ijena in storjena večnemu Bogu v mojem imenu, zraven

46

pa odpovem se hudiču in svetu in mesu za zdaj in vselej;
sovražiti hočem vsa peklenska navdajanja, nečimurnosti
in mesene sladi. — Danes obernem se k svojemu'milosti
in ljubezni polnemu Bogu, ter za vselej želim, izvolim in
sklenem: Da bom njega zdaj in vekomaj ljubila in njemu
služila. Zatoraj izročim, posvetim in darujem njemu tudi
svojo dušo z vsemi njenimi močmi, svoje serce z vsemi
njegovimi zmožnostmi, svoje telo z vsemi njegovimi po-
čutki. Tudi zaterdim, da nobenega počutka svojega bitja
ne bom nikdar obračala zoper njegovo voljo in zoper nje¬
govo najviše veličastvo; njemu se v duhu darujem in v
lastnino izročim, da naj bi bila jaz Bogu vekomaj vdana,
pokorna in zvesta stvar. Tega svojega terdnega sklepa pa
nikdar nočem preklicati ali obžalovati.

Vendar oh! če bi se meni zgodilo po navdajanji sov¬
ražnika ali po lastni slabosti, da bi kakor si hodi nezvesta
postala temu svojemu sklepu: za takrat obljubim in po
milosti sv. Duha posihmal sklenem, da se bom kar na-
gloma vzdignila; kakor hitro svoj padec zagledam, hočem
brez odloga v milost Božjo se poverniti. To je moja volja,
moja misel, moj nepremenljivi in terdni sklep, kterega brez
izjemka in zaderžka storim in poterdim. In to storim v
presveti pričujočnosti svojega Boga, in pred obličjem zma¬
govalne cerkve moje matere, ktera po svojem služabniku
posluša in sprejema to mojo obljubo. O večni, vsemogočni
in neskončno dobrotljivi Bog! Oče, Sin in sv. Duh! poterdi
me v tem mojem sklepu in daj, da pride ta moja pri-
serčna in znotranja daritev v prijetni dišavi do tebe. In
ker si me ti v svojej milosti razsvetil, o podeli mi tudi
moč, da ta sklep tudi izpeljem. O Bog! ti si moj Bog;
Bog mojega serca, Bog moje duše, Bog mojega duha;
za to tebe spoznam in molim zdaj in vekomaj. Jezus
naj živi!

XXI. Postava.

Končanje tega pervega čiščenja.

Po le-tej visoki obljubi čakaj pazljivo in odpri ušesa
svojega serca, da slišiš besede odveze, ktero s sedeža svoje
milosti, tam v nebesih pred vsemi angelji in svetniki, iz-

47

reče tvojej duši zveličar sam, dokler podelijo tebi mašnik
na zemlji odvezo v njegovem imenu. In glej, cela truma
nebeških duhov je vesela tvoje sreče in povzdigne vesele
hvalne pesmi; v neizrekljivi radosti poda ona bratovske
ljubezni poljub tvojemu sercu, ki je zdaj posvečeno in mi¬
losti spet pridobljeno.

O moja Filotea! kako čudna zaveza je ta, po kteri
storiš ti z večnim Bogom tako srečno pogodbo, po kterej
se njemu daruješ; in si ž njim večno življenje pridobiš.
Le stori še eno. Vzemi pero in podpisaj voljno to za¬
obljubo, potem pa stopi pred altar, kjer bo tudi Bog pod¬
pisal tebi podeljeno odvezo in obljubo nebeškega raja. On
jo bo po svojem presvetem zakramentu na tvoje serce
položil, in jo kakor s presvetim znamenjem zapečatil. Tako
bo, ljuba Filotea! po mojih mislih tvoje serce očiščeno
greha in vsake ljubezni do njega. Nagibi v greh pa iz¬
virajo iz naše slabosti in grešne poželjivosti; to pa zamo-
remo, dokler tukaj na svetu živimo, sicer berzdati, nikdar
pa čisto zatreti. Taki nagibi v greh se vcimijo toraj silno
lehko spet v naši duši, zatoraj hočem tebi tukaj še nektere
nasvete ali nauke podati; če je spolnuješ, bojo tebe v pri¬
hodnje varovali smertnega greha in vsake ljubezni do njega.
Tako greh ne bo našel nikdar več prostora v tvojem
sercu. Ravno ti nauki vodijo pa tudi k bolj popolnem
Čiščenju, zato hočem tebi (preden prej omenjene nauke
razložim) povedati nekaj še o tistem višem čiščenju, v
ktero tebe napeljati želim.

XXII. Postava.

Da moramo se čistiti tudi nagnjenja do odpustljivih

grehov.

Jasneje se den zjasni, bolj razločno nam kaže o-
gledalo vse madeže in proge na našem obličji. In jasneje
luč .sv. Duha našo vest razsvetljuje, tim bolj razločno
in na tenjko gledamo tudi mi vse grehe, nagnjenja
in slabosti, ki zaderžujejo naše stopinje od prave pobož¬
nosti. Ravno ta luč, ki nam kaže te slabosti in pre-
greške, užiga tudi željo v nas, da se jih čistimo in je
odpravljamo.

48

Ljuba Filotea! smertnih grehov in nagnjenja do njih
si po zgoraj imenovanih vadbah se očistila; jpa našla boš,
da bivajo v tvojej duši še marsikteri nagibi do odpustljivih
grehov. Jaz ne pravim, da boš našla prave odpustljive
grehe, pa našla boš nagibe in nagnjenja do njih. Zakaj
prav velik razloček je pri tem. Cisto in popolnoma brez
odpustljivih grehov biti ne moremo, vsaj dolgo ne bomo
brez njih. In zares je velik razloček med tem, da se kdo
zlaže eden ali dvakrat za šalo in le v majhnih rečeh, in
med tem, da ima kdo dopadenje do laži, in da zmiraj
nagnjenje do tega greha V sebi redi.

Zatoraj pravim, da mora duša se očistiti vsake lju¬
bezni do odpustljivih grehov; to se pravi, nikdar ne smemo
volje imeti, v kterem koli si bodi grehu zaostati in ga še
doprinašati. Bila bi pa tudi velika gerdoba, če bi vede
hotli ohraniti v svojej vesti kaj Bogu prav zopernega,
kakor je zares volja, njemu kar ne dopasti. Odpustljivi
greh, naj bo še tako majhen, je vselej zopern Gospodu
Bogu, čeravno ne tako močno, da bi zavolj njega nas ve¬
komaj pogubiti hotel. Če je pa odpustljivi greh njemu
zopern, tedaj volja in ljubezen do odpustljivega greha
nista nič druzega, kakor predvzetje, veličastvu Božjemu
se zameriti. Ali je pa mogoče, da bi se kaka dobra duša
Bogu ne le samo zameriti hotla, temuč da bi imela še
svoje dopadenje nad tem, da se njemu zameri?

To dopadenje nad odpustljivim grehom sa ustavlja
pobožnosti ravno tako, kakor se ustavlja ljubezni dopadenje
nad smertnim grehom. Ono slabi dušne moči, odganja
Božje tolažbe, skušnjavam duri odpira, in čeravno po njem
duša ne umerje, vendar prav hudo oboli. „Mertvi komarji,
pravijo bukve Modrosti, spridijo prijetnost mazila.S  temi
besedami se nam kaže, da komarji, literi ne ostanejo dolgo
časa na mazilu, temuč le memogrede nekaj od njega lizajo,
ne spridijo več ko to, kar vzemejo, ker drugo celo ostane.
Ako pa v mazilu poginejo, tedaj mu vzemejo vrednost in
ga spridijo. Ravno tako je z odpustljivimi grehi. Ce se v
kako pobožno dušo vlezejo, pa^ ne ostanejo dolgo v njej,
tedaj ji ne škodujejo veliko. Ce pa zavolj dopadenja, ki
ga duša nad njimi ima, dolgo v njej ostanejo, tedaj jo
obropajo zares tudi prijetne in lepe dišave, namreč svete
pobožnosti.

Pajki sicer ne morijo bučel, pa vendar jim spridijo
med, in s svojimi mrežami tako omotajo medne celice, da

49

bučelice svojega dela dokončati ne morejo, ako pajki dolgo
tam ostanejo. Tako tudi odpustljivi greh naše duše sicer
ne zamori, vendar pa spridi njeno pobožnost; on tako
močno omoti dušne moči po slabili navadah in nagibih,
da duša zanaprej v spolnovanji svojih opravil ne more
več deržati se hitre ljubezni, v kteri pobožnost obstoji.
To se pa tedaj zgodi, kadar ostane odpustljivi greh po
dopadenji, ki ga nad njim imamo, v našej vesti. Malo ima
v sebi, o moja Filotea! če kako majhno laž izrečemo, ali
če se nekoliko prevzememo v besedah, v djanjih, v po¬
gledih, v oblačilu, v lepotičji, v igri in plesu. Vendar te
dušne pajke, če zaidejo v našo vest, moramo spet odpoditi
in izgnati, kakor bučele z natornimi pajki storijo. Ako pa
pripustimo jim, da se v našem sercu vgnjezdijo, in še do-
padenje nad njimi imamo, ter je zaderžujemo in množimo,
tedaj bomo kmalo videli, da je naš med s panjem naše
vesti vred postal strupen in okužen. Pa spet vprašujem,
ali bo kaka blaga duša našla dopadenje nad tem, da svojemu
Bogu ne dopade? ali bo do tega ljubezen gojila, da bi
njemu zoperna postala? ali bo mar kaj tacega poželela, od
Česar ve, da je ostudno Božjim očem?

XXIII. Postava,

Da je treba čistiti se nagnjenja do nepotrebnih
in nevarnih reči.

Igre, plesi, pojedine, lišp in gledišča sama na sebi
niso nič kaj hudega. To so le navadne reči, ktere posta¬
nejo po tem dobre ali hude, kakor se jih poslužimo. Ne¬
marne so pa te reči vendar le, in še nevarnejše je, imeti
Nagnjenje do njih. Povem tebi, Filotea! zatoraj le-to:
Človek sicer sme igrati, plesati, lišpati se, spodobna gle¬
dišča obiskovati, pojedine napravljati ali pri njih biti; pa
to je pobožnosti vendar nasproti, še celo močno škodljivo
in nevarno, ako dopadenje nad njimi imamo. V tem nič
ni hudega, da kaj tacega storimo; vendar prav me zastopi,
da nad tem dopadenje imamo, to je hudo. Škodo nam pri¬
nese, če njivo svojega serca obsejemo s tako praznim in
dbotnim nagnjenjem; tako nagnjenje jemlje prostor vtis-

Filotsa. 4

50

kom zvelicanskih resnic, in našo dušo tako prerase, da
nima več moči za svete nagibe in sklepe.

Tako nekdaj Nacarejci niso se zderževali le samo
vsega, kar vpijani, temoč tudi grozdja in še celo nezrelega.
In to niso storili zategavolj, ker zrelo ali nezrelo grozdje
vpijani, temoč zategavolj, ker bi z zobanjem nezrelih jagod
v nevarnost prišli, zrelo grozdje jesti; grozdje bi pa v njih
znabiti obudilo poželjenje po novem ali starem vinu. Za-
toraj ne pravim, da bi onih nevarnih reči nikdar se po-
služiti ne smeli; vendar pa rečem, da serca nikdar obešati
ne smemo, ako pobožnosti raniti nočemo. Kadar se jeleni
prepasejo, tedaj se poskrijejo v gosti les, ker čutijo, da je
debelost toliko zaderžuje, da bežati ne bi zamogli, če bi
je kdo preganjal. Ako pa človeško serce preobloži se z
nepridnim in nevarnim nagnjenjem, tedaj ne more hitro,
lehko in serčno tekati proti svojemu Bogu, pravemu na¬
menu ali koncu pobožnosti. Mali otroci letajo za metulji,
da se upotijo; in nihče jim tega ne zameri, ker so otroci.
Bi pa mar ne bilo smešno, še celo gerdo, ako bi odraščeni
ljudje serčno veselje imeli na tako nevrednih igračah,
ktere niso le samo prazne, temoč nas še v nevarnost stav-
Ijajo, da se spačimo in ukončamo, dokler za njimi tekamo?
Žatoraj ti povem, ljuba Filotea! da moramo takošnega
nagnjenja se očistiti; čeravno tista djanja niso vselej po¬
božnosti nasprotna, vendar prinese veselje do njih zmiraj
škodo.

XXIV. Postava.

Da moramo so čistiti tudi slabosti.

Zraven tega, moja Filotea! imamo še nektera natorna
nagnjenja, ktera niso ne smertni, ne odpustljivi grehi, ker
ne izhajajo iz naših djanskih grehov. Imenujemo je nepo¬
polnosti, in njih djanjem rečemo pregreški in slabosti.
Sveti Hieronim pove, da je bila sv. Pavla prav močno
nagnjena k žalosti in otožnosti; ob smerti svojega moža
in svojih otrok je bila vsakokrat v nevarnosti, da za ža¬
lostjo umerje. To je bila nepopolnost in nikar greh, ker
je to nagnjenje zoper svojo voljo občutila v sebi. Najdejo
se ljudje, kteri so z mladega lehkomiseljni, drugi so močno

51

nagnjeni k prepiru, še drugi so svojeglavni, kadar bi imeli
priterditi mislim drugih ljudi. Ti so nagnjeni k ne volji,
drugi k jezi, tretji k ljubezni, in sploh je je malo ljudi,
V kterih bi se kaka nepopolnost ne našla, čeravno so pa
take slabosti vsakemu kakor prirojene, dajo se vendar s
skerbnostjo in z nasprotnim nagnjenjem zboljšati in zmenj-
sati, še celo pregnati in odpraviti. Povedati tebi hočem
z daij ljuba Filotea! česa nam je treba storiti, da ta namen
dosežemo. Našli so pripomoček, da spremenijo drevesa, ki
grenke mandeljne rodijo, v sladek sad noseča; ako se
namreč prevertajo pri korenini, da jim.sok izteče. Zakaj
bi pa bilo nam nemogoče, svoje napačno nagnjenje pre¬
gnati iz duše in se zboljšati? Nikdo nima tako dobre na¬
ture, da po slabih navadah ne bi zamogla se pohujšati ali
spriditi; in tudi nikdo nima tako hudobnega serca, da bi
Po milosti Božji in po pridnosti in skerbnosti ne dalo
so ukrotiti in spreoberniti. Jaz hočem toraj tebi nektere
vadbe popisati, po kterih boš zamogla svojo dušo očistiti
nevarnega nagnjenja, nepopolnosti in vsega dopadenja do
odpustljivih grehov. Tako boš svojo vest čedalje bolj za¬
varovala pred vsakim smertnim grehom. Bog daj tebi
nulost, da je dobro spolnuješ.

52

Zapopadek. Nekteri nauki, po kterih zamoremo svojo dušo z molitvijo
in svetimi zakraimnti k Bogu vzdigniti.

L Postava.

0 potrebnosti molitve.

1. Ni reči, da bi naš um tako gotovo očistila nje¬
gove nevednosti, in našo voljo njenih grešnih nagibov,
kakor molitev. Ona razsvitljuje naš um se svetlobo Božje
luči, in užiga našo voljo z ognjem nebeške ljubezni. Ona
je voda obilnega blagoslova, ž njo porosene zelene in cveto
rastline naših dobrih del. Ona opera našo dušo njenih ne¬
popolnosti, in suši kalne strasti našega serca.

2. Nad vse drugo pa priporočam tebi znotranjo mo¬
litev serca, posebno tisto, ktera se derži življenja in ter-
pljenja našega Gospoda in Zveličarja. Ako ga v premišlje¬
vanji velikokrat gledaš, tedaj bo od njega napolnjena vsa
tvoja duša. Jasno se bo tebi odpiralo njegovo življenje, in
ti sama boš tudi po njegovem zgledu živela. On je luč
sveta; v njem tedaj, po njem in zavolj njega moramo
razsvetljeni biti. On je drevo poželjenja, v kterega senci
se naj mi okrepčamo. On je živi studenec Jakobov, v
kterem se morajo vsi naši madeži oprati. Ker otroci ne¬
prenehoma poslušajo svojo mater, in za njo besede izgo¬
varjati skušajo: zategavolj in tako se naučijo njenega
jezika. Enako bomo tudi mi po pripomoči Božje milosti
naučili se tako govoriti in delati, kakor naš ljubi Jezus
sam, če se bližamo v premišljevanji svojemu Zveličarju,
ter njegove sv. besede, djanja in nagnjenja pretehtajemo.
Tukaj naj bi ostali; in veruj mi, Filotea! le skoz ta vrata
zamoremo priti do Boga Očeta. Glej, kakor nam steklo ali
ogledalo ničesar vidnega ne pokaže, če ni od zadej s kakim
listom cina ali svinca obloženo, tako tudi mi ne bi za-

53

mogli tukaj gledati Božjega bitja, če ne bi bilo sklenjeno
s presvetim človeštvom odrešenikovim. Njegovo življenje
in smert sta najpriliznejša, najprijetnejša in najkoristnejša
reč, ki jo za svoje premišljevanje izvoliti znamo. Zveličar
ni zastonj imenoval sebe kruli, ki je iz nebes prišel. Kakor
vsako reč s kruhom jemo, tako naj bi tudi svojega Zveli¬
čarja v vseli svojih molitvah in djanjik premišljevali,
ogledovali in iskali. Njegovo življenje in njegova smert
sta bila od mnogoterih duhovnih učenikov popisana, in v
dele premišljevanja razdeljena. Posebno pa naj so tebi
sledeči priporočeni: Sv. Bonaventura, Belintani, Bruno,

Kapilija, Ludovik iz Granade in du Pont *

3. Obračaj vsakega dne po eno uro v to premišlje¬
vanje, in če je mogoče, pervo jutranjo uro, ker ob tem
Času tvoje serce še ni tako raztreseno; tudi je zavolj po¬
nočnega počitka bolj mirno in urno, kakor druge mali.
Pa tudi ne obračaj čez eno uro časa na to, če ne takrat,
kadar bi tebi tvoj duhovni oče tako ukazali.

4. Ce zamoreš to premišljevanje v cerkvi opravljati,
in tam zadosti pokoja najdeš: to bo tebi najložeje in naj¬
bolj ročno. Ne oče ne mati, ne zaročenec ne zaročnica, ne
drugih kdo ne more tebi po pravici zabraniti, da po eno
nro v cerkvi ostajaš. Ker se pod nekako pokorščino znaj¬
deš, zato bi doma, mislim si, le težko zamogla si izbrati
kako priložno in prosto uro.

5. Začenjaj vsako, bodi si znotranjo ali ustmeno
molitev s spominom, da si v pričo Boga; derži se tega
nauka vselej in kmalo boš spoznala, v kolik prid bo tebi
ta navada.

6. če mi hočeš verovati in ubogati, moli Očenaš,
češčenasimarijo in sv. vero po latinski,** pa vadi se zra¬
ven tudi, da vsako besedo v svojem maternem jeziku
dobro zastopiš. Tako boš zamogla prečudni in presladki
pomen teh svetih molitev vendar okusiti z ustmi svojega
serca, čeravno je moliš v splošnem cerkvenem jeziku.
Besede prav pazljivo izgovarjaj, in obračaj vse občutke na
njih pomen. Tudi nikar ne hiti, da bi je velikrat ponav¬
ljala, ternuč prizadevaj si, da to, kar moliš, iz dna svojega

* Ti še niso poslovenjeni. Mi imamo le pridige, križeve pote,
Kalvarijo, Kristusovo življenje in smert poleg Erkarda.

** To le tistim velja, kteri vsaj nekoliko latinskega umevajo:
Francozom, Španjolcem, Lahom itd., — Slovencem se to ne more pri¬
poročati.

54

serca moliš. En sam Očenaš, pobožno obmoljen, ima večo
moč, kakor njih veliko pa v naglici in le poveršno opravljenih.

7. Molitev sv roženkranca je prav koristna molitev,
če jo prav opravljati znaš; zatoraj naj bi imela ene tistih
bukvic, ktere uče, kako ga moramo prav moliti. Prav
koristne so tudi litanije našega Zveličarja, prečiste Device,
vseh svetnikov in tudi druge ustrie molitve, kakor se na¬
hajajo v dobrih in poterjenih molitevnih bukvah. Ge je
pa tebi dodeljen dar znotranje molitve, dajaj tej molitvi
vselej pervo mesto. In ko bi tebi potem zavolj mnogih
opravkov, ali zavolj kaj druzega ne ostalo več časa za
ustno molitev, tedaj se zavolj tega ne straši. Zadosti je,
da pred ali po premišljevanji moliš Očenaš, Ceščenasimarijo
in sv. vero.

8. Čutiš pa med ustno molitvijo, da se nagiba in
kliče tvoje serce k znotranjej molitvi, tedaj ne ustavljaj se
temu klicu, temuč oberni počasi svoje serce tje. Vendar
ne boj se, da ustne molitve nisi končala, ktero si opraviti
sklenila; zakaj znotranja molitev, ktero si na mestu ustne
opravila, je Bogu dopadljiviša in tvojej duši bolj koristna.
Tega pa o duhovnih urah ne mislim, zakaj če si po svojem,
stanu je opravljati dolžna, tedaj jih ne smeš opuščati.

9. Kp bi pa zavolj mnogoterih opravil ali zavolj kaj
druzega se prigodilo, cla bi tebi celo predpoldne preteklo
brez vadbe znotranje molitve, česar se naj po moči varu¬
ješ; tedaj si prizadevaj, da nadomestiš to opuščanje po¬
poldne, ob kaki uri, ki je že nekaj dalje od dvanajste. Ko
bi hotla znotranjo molitev koj po južini začeti, dokler
zavžita jed še ni razdjana, tedaj bi prej ko ne zraven
zadremala; tudi bi bilo to tvojemu zdravju škodljivo.

Ko bi pa celi den k temu časa ne našla, tedaj nado¬
mesti to zgubo po večem številu kratkih pa ognjenih mo¬
litvic, ali po branji v kakih pobožnih bukvah. Združi pa
s tem kako delo pokore, da se izogneš hudih nasledkov
tega pregreška., in terdno skleni, da začneš prihodnjega
dne svoja pobožna opravila z novo gorečnostjo.

II. Postava.

Kratko napeljevanje k premišljevanji, in sicer naj¬
prej o pričujočnosti Božji, kar je k pripravi pervič

potrebno.

Morebiti pa, moja Filotea! še nimaš nobenega zapo-
padka o znotranji molitvi, ker jih je, žalibog! v zdanjem
času le malo, ki bi o njej kaj vedeli. Zatoraj pokažem
tebi tukaj kratek na vod k tej molitvi; med tem pa lehko
naučiš se kaj več o njej po branji lepih in za to spisanih
bukev, posebno pa po lastni skušnji. Jaz govorim toraj
najprej o pripravi, ki iz dveh delov obstoji. Pervi del je
to, da se spomniš, da si v pričo Boga; drugi del je pa to,
da Boga prosiš, naj tebe razsveti in tebi pomaga. Da bi
se spomnila, da si vselej v pričo Boga, zato tebi pokažem
Čvetero pripomočkov, kterih se v začetku lehko poslužiš.

Pervi obstoji v tem, da se spomniš živo in pazno
ysepričujočnosti Božje. To se pravi, ti moraš pomisliti, da
je Bog pričujoč po vseh rečeh in povsod, da ni kraja ne
kterekoli stvari na celem svetu, kjer on ne bi bil resnično
pričujoč. Kakor najdejo ptice povsod zraka, kamorkoli
iste, tako najdemo tudi mi, kjerkoli smo in kamorkoli se
°bernemo, povsod Boga pričujočega. Vsak pozna to res¬
nico, vendar ne prizadeva si vsak, da bi jo zastopil. Slepci
ne vidijo kralja, ki pred njimi stoji, vendar pa stoje z do¬
stojnim spoštovanjem pred njim, kakor le zvedo, da. so
Pred njim. Ker pa ne gledajo ga, zato tudi lehko pozabijo,
da je pričujoč; in še ložeje in prej pozabijo, njemu skazo-
Vati spodobno čast in spoštovanje. Moja Filotea! mi ne
vidimo Boga, ki je nam pričujoč; sveta vera sicer opo¬
minja nas njegove pričujočnosti, pa vendar lehko pozabimo
na njega, ker ga ne gledamo s svojimi očmi; potem^pa
tako obnašamo se, ko da bi bil Bog -prav daleč od nas. Če¬
ravno vemo, da je po vseh rečeh in povsod pričujoč, ven¬
dar na to ne mislimo; to pa ravno toliko velja, ko da bi
tega ne vedeli. Zatoraj moramo pred molitvijo svojo dušo
Vselej nagniti, da bo prav pazljivo se spomnila te Božje
pričujočnosti. Dobro je vedel kraljevi prerok David za to
resnico, ko je zaklical: „Ce stopim gor v nebesa, ti si tam;
m če stopim doli do pekla, si tudi tam.“ Tako moramo
razložiti tudi besede Jakobove, ktere je lestvico ogledovaje
zaklical: „0 kako strašen je ta kraj! resnično tukaj je

56

Bog, in jaz tega nisem vedel!“ Hotel je reči, jaz tega
nisem se spomnil; zakaj neznano mu ni moglo biti, da je
Bog povsod pričujoč. Kadar se toraj k molitvi podaš, tedaj
reci iz vsega serca svojemu sercu: O moje serce, moje

serce! zares Bog je tukaj.

Drugi pripomoček, da se postaviš v vsepričujočnost
Božjo, bodi tebi ta misel: da Bog ni pričujoč le samo na
tem kraju, kjer se znajdeš, temuč čisto posebno v tvojem
sercu in v znotranjem tvojega duha. Tega oživlja s svojo
Božjo pričujočnostjo, tam je pričujoč ko serce tvojega serca,
ko duh tvojega duha. Kakor se razliva duša po vsem te¬
lesu. in se znajde po vseh udih pričujoča, pa vendar svoj
posebni sedež v sercu ima: tako stanuje tudi Bog, čeravno
po vseh rečeh popolnoma pričujoč, vendar čisto posebno
v našem sercu.

Zategavolj je David Boga imenoval „Boga svojega
serca“, in sv. Pavl govori „v njem živimo, se gibljemo
in smo.“ Ako to resnico prav premisliš, tedaj zadobiš v
svojem sercu veliko spoštovanje do Boga, ki je v tebi tako
popolnoma pričujoč.

Tretji pripomoček je to. da premišljujemo našega
Zveličarja, kako gleda iz nebeških višin na vsakega člo¬
veka , vzlasti na kristjane, svoje otroke, posebno pa gleda
na tiste, ki molijo ter opazuje njih djanje in zaderžanje.
In to ni le samo kaka prazna domišljija, temuč resnica;
zakaj on nas vedno gleda od zgoraj, čeravno mi njega ne
vidimo. Tako ga je videl sv. Stefan v svojih mukah. Po
resnici zamoremo toraj reči z nevesto v visoki pesmi:
„On stoji za steno gleda skoz okno, in vidi skoz omrežje■!“

Ceterti pripomoček obstoji v tem, da si mislimo G-o-
spoda v svojem presv. človeštvu blizo nas, kakor si v
misel jemljemo kakega prijatelja, in zraven po navadi
rečemo.: Lepo si mislim tega ali onega, kako dela to ali
tisto; zdi se mi, kakor da bi ga videl itd. Oe bi bilo presv.
Kešnje telo pričujoče, tedaj pričujočnost Božja ne bi bila
le samo umišljena, temuč resnična. Podobe kruha so kakor
zagrinjalo, izza kterega nas vidi in gleda naš ljubezni-
polni Odrešenik; on je tam resnično pričujoč, čeravno ga
mi ne vidimo v njegovi pravi podobi. — Porabi toraj
enega teh čvetero pripomočkov, da zastaviš svojo dušo v
pričujočnost Božjo, preden moliti začneš. Yseh štirih ni
treba na enkrat, po eden je za enkrat dosti, le oberni tega
prav kratko in priprosto v ta namen.

III, Postava,

Klicanje v pomoč, kar je k pripravi drugič potrebno.

Klicanje v pomoč se tako-le opravi. Kadar se čuti
duša v pričujočnosti Božji, tedaj naj se verže v najnižem
spoštovanji pred njega, in naj se spozna popolnoma ne¬
vredno, da bi prebivala pred najvišim veličastvom. Vendar
ona naj nikdar ne pozabi, da je volja ravno tiste neskončne
dobrote Božje, da naj bi ga duša prosila za milost, njemu
v tem premišljevanji prav služiti in ga moliti. Ako hočeš,
znaš izreči tudi nektere kratke in ognjene besede; postavim
te-le izreke Davidove in druge enake stavke: „Ne zaverzi
me, o Bog! spred svojega obličja, in ne odvzemi mi po¬
moči svojega svetega duha. Luč tvojega obličja naj sveti
nad tvojo služabnico, da premišljujem čudeže tvoje. Daj
mi zastopnosti, da preiskujem tvojo postavo, in jo v svojem
sercu ohranim. Jaz sem služabnica tvoja, daj mi spoznanja!"
Tudi bo tebi koristno, če svojega angelja varha in tudi
svetnike v pomoč kličeš, kteri se znajdejo v tistej skriv¬
nosti, ktero ravno premišljuješ. Tako zamoreš v premišlje¬
vanji o smerti našega zveličarja v pomoč klicati deviško
Mater, svetega Janeza, sv. Magdaleno, skesanega razboj¬
nika: da bi bilo tudi tebi podeljeno znotranje nagnjenje
in občutki, ktere so oni občutili. Ravno tako zamoreš v
premišljevanji svoje smerti angelj varha svojega na pomoč
klicati, zakaj on bo takrat zraven tebe; prosi ga pred
premišljevanjem, naj bi zdaj tebi obudil v ta namen po¬
trebnih misli. Ravno to zadene tudi vsako drugo skrivnost.

IV. Postava.

Premišljenje skrivnosti, kar je k pripravi tretjič

potreba.

Po teh dveh delih premišljevanja ostane še tretji,
kteri pa ni za vsako premišljevanje potreben; tega ime¬
nujejo nekteri domišljenje kraja, drugi pa znotranjo nalogo.
Ona obstoji v tem, da si skrivnost ali resnico, ktero pre¬
mišljevati hočemo, tako postavimo pred naše dušne oči,
ko da bi se godila zares, in sicer ravno pred nami. Po-

58

stavim, ako hočeš Jezusa na križu premišljevati, tedaj si
znaš pred oči postaviti, ko da bi bila sama pričujoča na
hribu Golgate, in da bi gledala s svojimi očmi, kar se je
godilo na den njegovega križanja. Ali pa misli si, če je
to tebi ljubši, zakaj oboje je eno in tisto: da se godi na
tem mestu, kjer si, ravno zdaj križanje Gospodovo, kakor
so ga nam popisali evangelisti. Ravno to stori, če smert
premišljuješ, kakor sem opomnil že v premišljevanji o njej;
to velja tudi za premišljevanje o peklu in enakih skriv¬
nostih , pri kterih se znajdejo vidne in občutne reči. Pri
vseh takih resnicah, ktere zapopadejo v sebi zgolj nevidne
reči, pa ne more govoriti se od tega umišljenja; postavim
takrat, kadar premišljuješ visokost Božjo, imenitnost čed¬
nosti, ali namen, kteremu si vstvarjena. Resnica je sicer,
da je nam kaka prilika ali podoba koristna, da se ž njo
ložeje povzdignemo do premišljevanja; vendar je pogosto
prav težko, kako priležno najti. Jaz pa hočem tebe voditi
le po priprostem potu, da se tvoja dušna moč ne upeha
preveč po enakih iznajdbah. — Po tem umišljenji zagra¬
dimo toraj svojega duha med meje tiste skrivnosti, ktero
premišljevati hočemo, da ne bo prosto zahajal zdaj sem
zdaj tje. Ravno tako naj zavarujemo mi svojega duha,
kakor zaprejo ptico v kletko, ali denejo sokola v jermen,
da obsedi na roči sokolnikovi. Rekli bodo sicer tebi, daje
boljše, po priprosti misli svete vere, ali po kaki podobi
našega razuma in naše pameti povzdigovati se do premiš¬
ljevanja teh skrivnosti. Rekli bodo tudi, da je boljše,
umišljevati si, da se gode te skrivnosti v našem lastnem
znotranjem itd. Pa to je iz začetka pretežko, in dokler
tebe Bog više ne povzdigne, svetujem tebi, Pilotea! da
ostaneš v nizki dolini, ktero jaz tebi kažem.

V. Postava.

Prevdarjanje, kar je drugi del premišljevanja.

Na domišljenje sledi delo zastopnosti, ktero premiš¬
ljevanje (prevdarjanje) imenujemo; obstoji pa v tem, da
si eden ali večkrat premislimo skrivnost v ta namen, da
bi občutke svoje ljubezni povzdignili do Boga in do Božjih
reči. V tem se premišljevanje loči od uka in drugih misel

59

ter prevdarjanj, da te nimajo čednosti ali ljubezni Božje
za svoj namen, temuč kaj druzega: postavim to, da bi si
pridobili znanja, zastran kake reči kaj govoriti ali pisati,
ali o njej se pričkati. Postavi tedaj svojega duha po spre¬
jetem nauku v meje kake tvarine, ktero premišljevati
hočeš. To pa stori po domišljenji, če je tista tvarina ob¬
čutna, ali po priprosti misli, če je tista tvarina nevidna;
m potem začni o tej reči premišljevati. Da se tega ložeje
navadiš, najdeš v zgoraj pokazanih premišljevanjih celo
izdelane izglede. Ako najde tvoj duh v kteiem teh delov
premišljevanja zadosti luči, dopadenja in koristi, ostani pri
njemu in ne hodi dalje. Delaj bučelicam enako, one ne
zapustijo cvetljice, dokler najdejo v njej dosti medu. Če
pa tebi kak del premišljevanja odreče, česar iščeš, tedaj
s 0 podaj po nekterih poskušnjah k drugemu. Vse to pa
opravljaj po versti, priprosto in brez prenagljenja.

VI. Postava.

Občutljeji in sklepi, kar je tretji del premišljevanja.

Premišljevanje vzbuja zveličanska ganjenja v našej
volji ali v občutnem delu naše duše. Takošna so: ljubezen
ho Boga in bližnjega, želja po nebesih in po večnem zve¬
ličanji, gorečnost za zveličanje duš, posnemanje življenja
Uašega Zveličarja, usmiljenje, občudovanje, veselje, radost
nad milostjo Božjo, strah pred sodbo in peklom, sovraštvo
ho greha, zaupanje na Božjo dobroto in usmiljenje, sramota
Čez naše minulo pa slabo življenje. In v teh občutljejih
naj se naš duh razlije in razširi, kolikor zamore. Ako želiš
v  tem kako pomoč, poišči pervi del premišljevanj Don
A-ndreja Kapilija-ta, in beri predgovor; tam uči, kako naj
človek razširja svoje občutljeje. Se razločnejše pa kaže to
-P' Arija po svojem nauku o znotranji molitvi.'*

Vendar ni toliko treba, moja Pilotea! da bi dolgo
°stajala pri teh splošnih ganjenjih, temuč spreobračaj le v
Posamne in posebne sklepe za svoje poboljšanje. Tako po¬
stavim, bo perva beseda Jezusova na križu tvojo dušo go¬
tovo ganila do želje, svojim sovražnikom odpustiti in je

* V slovenskem jeziku imamo premišljevanje od štirih poslednik
redi v bukvah „Poglc<l v vednost 11  imenovanih; tudi v molitvenih knjigah:
»Nebeška hrana", »Šmarnice", ki jih je družba sv. Mohora izdala.

60

ljubiti, da bi tako za njim bodila. Pa povem tebi, da ima
to le malo vrednosti, ako zraven ne storiš kakega poseb¬
nega sklepa, na primer tako-le: No, posibmal nočem se

več jeziti zavolj zbadljivih besed, ktere govori čez me ta
ali tisti, bodi si moj sosed ali moja soseda, moj hlapec ali
moja dekla. Tudi nočem se več jeziti zavolj zaničevanja,
s kterim ta ali tisti z menoj ravna. Temu nasproti pa
hočem to ali tisto storiti, da ga sebi pridobim in potola¬
žim. — Enako se ravnaj tudi v drugih rečeh. Po takem
djanji, Eilotea! boš svoje pregreške v kratkem odpravila:
po samo splošnih ganjenjih bi pa prišla še le pozno in
težko tako daleč.

VIL Postava.

Končanje in šopek duhovnih cvetljic.

Premišljevanje se konča s trojnim opravilom, ktero
mora se storiti z največo ponižnostjo. Pervo teh je zahvala,
s ktero se zahvalimo Bogu za vsa dobra nagnjenja in
sklepe, ki jih je obudil v nas. Zahvalimo se pa tudi za
njegovo milost in usmiljenje, ki smo ga našli v premišlje¬
vanji te skrivnosti. Drugo je darovanje, v kterem darujemo
Bogu njegovo lastno dobroto in milost, smert, kri in čed¬
nosti njegovega Sina z našimi občutljeji in sklepi vred.

Tretje obstoji v prošnji, s ktero Boga iz dna svojega
serca prosimo: naj bi nas deležne storil milosti in čednosti
svojega Sina, in naj bi blagoslovil naše občutljeje in sklepe,
da bi je zvesto spolnovati zamogli. Potem molimo tudi
za cerkev, za svoje duhovne pastirje, za sorodnike, prija¬
telje in druge ljudi, zraven pa kličemo preblaženo Devico,
angelje in svetnike za pomoč. Zadnjič se moli še, ko splošna
in potrebna molitev vseh vernih kristjanov, Gospodova
molitev in angeljsko češčenje.

Vsemu temu še dostavljam, da naj se nabere šopek
cvetljic pobožnosti; in kaj s tem menim, to bom koj raz¬
ložil. Kdor je prehodil lep vertič, ne gre rad od njega, da
bi si ne utergal čvetero ali petero cvetljic; te vzeme s
seboj, da je hrani čez den, in da se veseli njih dišave.
Tako moramo tudi mi, če se je v premišljevanji naš duh
sprehajal po vertu kake skrivnosti, vselej si izbrati dve

61

ali tri misli, ktere so nas najbolj vnemale, in ktere so na¬
šemu poboljsanju najbolj koristne. Teh moramo se spo¬
minjati večkrat čez den, in se naduhati njih duhovne di¬
šave. To mora pa na tem mestu se zgoditi, kjer smo pre¬
mišljevali; saj bi zamogli nekaj časa se tam pomuditi, in
na samem sem ter tje hoditi.

VIII. Postava.

Še nekteri zveličavni opomini zastran premi¬
šljevanja.

Pred vsem drugim, Filotea! moraš po dokončanem
premišljevanji svoje dobre sklepe in misli v spominu ob-
deržati, da je čez den skerbno v djanje spreminjati moreš.
Glej to je prav za prav sad premišljevanja; brez tega bi
Premišljevanje bilo ne le samo brez prida, temuč še celo
škodljivo. Premišljene pa ne spolnjene čednosti napihnejo
pogosto serce in dušo tako, da na zadnje mislimo, da smo
že resnično to, kar smo postati sklenili. Da pa resnično
to postanemo, kar smo skLenili postati, temu morajo naši
sklepi biti živi in terdni. Ako taki niso, tedaj so zastonj,
in tudi nevarni so, če ne spremenijo se v djanje. Zatoraj
mora nam biti prav v skerbi, da storjene sklepe spolnimo
tudi v djanji. In ravno v ta namen moramo iskati ne le
majhnih, temuč tudi večih priložnosti, v teh pa moramo
se prav obnašati. Na primer, ako sem sklenil, po krotkosti
si pridobiti tiste, kteri me žalijo: tedaj bom gledal, da je
tistega dne srečam in je prijazno pozdravim. Ako pa ne
srečam jih, tedaj bom vsaj dobro govoril o njih in za
nje molil.

Ko si končala to serčno molitev, tedaj skerbno pazi,
da tvoje serce kje hudo ne zadene; zakaj takrat bi razlila
s© tebi dišava, ktero si v molitvi si nabrala. To se pravi,
°stani še nekaj časa, ako mogoče, v svetem pokoju. Oberni
svoje serce le počasi od molitve do dragih opravil, in
ohrani si najdalje ko mogoče zbranost in občutek pobož¬
nosti. Kdor bi v kaki dragoceni porcelanasti ali stekleni
posodi sprejel kako tekočo reč velike vrednosti, naj jo nese
domu: tisti bi gotovo varno hodil in ne gledal na stran;
temuč pazil bi tak človek zdaj pred se, da ob kak kamen

62

ne zadene, zdaj na svojo posodo, da iz nje kaj ne razlije.
Tako se moraš obnašati tudi ti, kadar si premišljevanje
dokončala; varuj in pazi, da se ne razmisliš prenaglo,
temuč glej priprosto pred se. Ako pa tebe kdo sreča, da
moraš ž njim govoriti ali njega poslušati, in se njemu iz¬
ogniti ne moreš ; potem stori, česar predrugačiti ne moreš.
Vendar stori to tako, da paziš zraven tudi na svoje serce,
da bo dišava svete molitve tebi najmanj ko mogoče se
razlila.

Navaditi se moraš tudi, podajati se od molitve k
vsakemu delu, kterega koli tirja tvoj stan po pravici od
tebe, čeravno bi se zdelo tebi to opravilo še tako daleč
od občutljejev, ktere si imela med molitvijo. Tako mora
pravdnik od molitve se podajati k izdelovanji pravde,
kupec b kupčiji, gospodinja k dolžnostim svojega stanu
in k hišnim opravilom; to mora pa storiti s toliko pohlev¬
nostjo in mirnostjo, da se njeno serce skoz to nič ne skali.
Ker je eno in drugo po naredbi Božje previdnosti, zato
moramo v duhu ponižnosti in pobožnosti prestopati od
enega k drugemu.

Gotovo sa bode kdaj tudi zgodilo, da se bo tvoje
serce hitro po pripravi občutilo prav k Bogu vlečeno in
ginjeno. Tedaj, moja Filotea! prepusti se čisto temu ob¬
čutku, in ne glej na vodilo, ki ga jaz tebi dajem. Občut-
ljeji in sklepi pridejo sicer v obče še le po premišljevanji,
vendar ne premišljuj dalje o tej reči, če tebi podeli sveti
Buh te občutijeje pred premišljevanjem. Namen premiš¬
ljevanja zares noben drugi ni, kakor ta, da se občutki
obude.

Da tebi kratko povem, kadar koli se tebi občutljeji
zbujajo, podaj se občutljejem in daj jim prostor, naj pri¬
dejo že pred premišljevanjem ali po njem. Odkazal sem
jim sicer lastno njih mesto še le po premišljevanji, pa to
sem storil le zategavolj, da bi pokazal posamne dele znot-
ranje molitve bolj razločno. Sicer je pa splošen nauk, da
ti občutljeji nikdar ne smejo se ustavljati, kadar se zbude,
temuč da se morajo dopustiti. In to ne velja le samo od
drugih dobrih občutkov, temuč tudi od darovanja, od za¬
hvale, od prošnje, ktere smemo opravljati tudi med pre¬
mišljevanjem samim. Teh ravno tako malo smemo okraj¬
šati, ko drugih, čeravno je moramo ob koncu premišlje¬
vanja zbrati in ponoviti. Kar pa sklepe zadeva, oni naj
slede vselej občutljejem, in naj se sklepajo še le na konec

63

Vsega premišljevanja. To pa godi se posebno zategavolj,
ker postavljamo v sklepih pred duha posamne in znane
reči; te bi pa lehko stavile nas v nevarnost, da svoje
misli raztresemo, ko bi sklepe prej delali.

Pri oboutljejih in sklepih je koristno, da se zraven
pogovaijamo, in da nagovarjamo zdaj našega Zveličarja,
zdaj v tej skrivnosti zapopadene svetnike, zdaj sami sebe,
zdaj svoje serce, ali grešnike, ali tudi nežive stvari.* Mi
vidimo, da so v svojih premišljevanjih ravno tako delali
tudi David in drugi svetniki.

IX. Postava.

0 suhoti serca med premišljevanjem.

Ko bi se tebi zgodilo, moja Pilotea! da bi ne obču¬
tila v premišljevanji ne veselja niti tolažbe: tedaj, pri-
serčno te prosim, ne daj se motiti zavolj tega, temuč pri¬
beži včasi k ustmeni molitvi. Obtoži sama sebe pri milem
zveličarju, spoznaj svojo nevrednost, prosi ga njegove po¬
moči, poljubi podobo njegovo, ce jo imaš pri sebi, in reci
njemu one besede očaka Jakoba: „ Gospod! jaz tebe ne

pustim, dokler me nisi blagoslovil . 11  Ali reci tiste besede,
ktere je rekla kananejska žena: „Zares Gospod! (jaz sem
sicer psiček), ali psički dobivajo vsaj drobtinice, ki padajo
raz mize njih gospodov . 11

Drugokrat vzemi kake bukve v roko in pazljivo beri,
dokler se tvoje serce ne zbudi in zave. Spodbujaj svoje
serce včasi tudi po kakem zunanjem opravilu pobožnosti;
postavim, verzi se na svoj obraz, skleni roki križem na
persi, ali objemi sveto razpelo, če se znajdeš na samotnem
kraju. Ko bi pa po vsem tem ne občutila nobene znot-
ranje tolažbe, vendar ne daj se prestrašiti, naj si bo tvoje
serce še tako zapuščeno, temuč stanovitno čakaj z vsem
spoštovanjem pred svojim Bogom. Koliko je vendar dvor-
nikov, kteri prihajajo po stokrat na leto v sobano svojega
kralja, čeravno nimajo upanja, da bi je nagovoril; le samo
Zategavolj dohajajo, da bi je kralj pogledal, in da bi oni
zamogli svojo podložnost njemu skazati. Tako naj bi tudi

. * Prav lep zgled takih nagovorov najdeš v Tomaž Kempčanovi

“Ggi: „Hoja za Kristusom", posebno v tretjih bukvah

64

mi, ljuba Filotea! le v ta namen se podajali k sveti mo¬
litvi, da svojo dolžnost storimo in svojo zvestobo spričamo.

Ako nas toraj po sv. nagibih in po znotranji tolažbi
nagovarja veličastvo Božje, to je zares naj veča cest in
najslajše veselje za nas. Ako pa ne spozna nas tokošne
milosti vredne, in nas čakajoče ne nagovarja., kakor da bi
nas ne videlo, ali mi v pričo njega ne bi bili, tudi takrat
ne smemo odstopiti., temuč v mirnem in pobožnem spošto¬
vanji moramo čakati pred to najvišo dobroto. Gotovo mi¬
lostno bo sprejela našo poterpežljivost, zagledala bo našo
stanovitnost v njeni službi, in kadar spet pridemo pred
njo, tedaj bode nas prijazno objela. Po sladkem tolaženji
bo govorila z nami in nam občutiti dajala prijetnost svete
molitve. Ko bi se pa tudi to ne zgodilo, tedaj naj bo nam
zadosti, moja Filotea! da smo pri njem in pred njegovim
svetim obličjem; saj je tudi to silno velika čest za nas.

X. Postava.

Zjutranja vadba.

Zraven te znotranje molitve, ki sama za se obstoji,
in zraven drugih ustnih molitev, ktere vsakega dne oprav¬
ljamo, se najde še pet drugih in krajših molitev, ktere so
tako rekoč rastlike in veje one veče znotranje molitve.
Med njimi ima, kakor priprava za vsa dela vsacega zjut¬
ranja molitev pervo mesto. In ta molitev ima se tako-le
opravljati:

1. Moli Gospoda svojega Boga iz dna svojega serca
in zahvali se njemu, da te je ohranil celo noč. Ko bi pa
v tistej bila kak greh storila, tedaj prosi ponižno za
odpuščanje.

2 .  Pomisli, da je bil danešnji den tebi od Boga po¬
deljen, da si pridobiš danes prihodnji den večnosti. Terdno
skleni, da hočeš na to obračati vse ure celega dneva.

3. Poglej na opravila, družbe in tiste priložnosti
Bogu služiti, v ktere bi danes lehko prišla. Poglej pa tudi
na skušnjave, ktere tebi prote in varuj se, da Boga ne
razžališ po kaki jezi, po napuhu, ali po kaki drugi nered-
nosti. Potem skleni sveto in terdno, da hočeš vse pripo¬
močke, ktere v svojej oblasti imaš, obračati v službo Božjo

in v zboljšanje svojega duhovnega življenja. Skleni pa
tudi, da hočeš vsega se varovati, zoper vse se vojskovati,
vsemu se ustavljati, in vse premagovati, karkoli bi znalo
se zgoditi tebi zoper cest Božjo in zveličanje tvoje duše.
Tudi je še’ premalo, če le samo sklepe delaš, temuč pripravi
si tudi pripomočke, da svoje sklepe spolniš. Postavim, ako
že prej vem, da bom moral se pečati s človekom, kteri je
strasten in nagle jeze, tedaj bom sklenil, nič ne razjeziti
Se  in njega ne razžaliti. Pa mislil bom že prej tudi na
krotke besede, s kterimi ga bom nagovarjal, ali pa bom
si nekoga, poiskal, kdor mi pomaga njega utolažiti. Ako
Previdim, da bom kakega bolnika obiskal, tedaj hočem
misliti na priležno uro, na tolažilne besede in na to, kako
ki mu pomagati zamogel. Ravno to velja tudi zastran dru¬
gih priložnosti.

4. Potem ponižaj se pred Bogom in spoznaj, da sama
lz  sebe ne moreš izpeljati ničesar vsega tega, kar si se
namenila, bodisi hudega se varovati, ali kaj dobrega do¬
prinesti. In kakor bi imela svoje serce na roči, daruj ga
z  vsemi dobrimi sklepi vred Božjemu veličastvu. Prosi
Boga priserčno, naj vzeme tvoje serce v svoje varstvo, in
naj ga podpira, da bo svojo službo zvesto dopolnovalo.
Zdihuj k Bogu s temi in enakimi besedami: O Gospod!

Poglej to ubogo in slabo serce, ktero je sprejelo po tvoji
milosti marsikter dober nagib; pa ono je preslabo in pre¬
revno, da bi tudi speljalo to dobro, po kterem hrepeni, če
nau ti ne podeliš svojega nebeškega blagoslova. Da bi ga
meni milostljivo okušati dal, za to tebe prosim, oh Oče
Usmiljenja! po zasluženji terpljenja tvojega Sina; Njemu
v  cest posvečujem danešnji den in vse dni svojega življe¬
nja. Potem kliči še preblaženo Devico, svojega angelj
y arha in svetnike, naj tebe varujejo.

Vse te vadbe pa morajo biti kratke, in naj so stor¬
jene z živimi občutki; in če je mogoče, stori je še prej,
da iz sobe greš. Tako bo po moči te vadbe delo celega
dne oškropljeno z roso blagoslova Božjega.

XI. Postava,

Večerna vadba in izpraševanje vesti.

Kakor bi imela pred telesno južino po premišljevanji
ueržati duhovni obed; ravno tako bi imela tudi pred svojo

Filotea. 5

66

večerjo zaužiti kratko in pobožno duhovno večerjo. Pridobi
si toraj nekoliko časa pred večerjo, verzi se pred križa¬
nega Jezusa na svoja kolena, in zberi svojega duha spet
v pobožnosti. Znabiti si se odmeknila čez den preveč od
nje, ker si- bila zamišljena v mnogotere opravke. Postavi
si po znotranjem pogledu Jezusa pred svoje oči; oživi v
svojem sercu po nekterih živih zdihljejih in poniževanjih
spet ogenj svojega zjutranjega premišljevanja, in poglej
ljubezni-polno na Zveličarja svoje duše. Prehodi še enkrat
tiste dele svojega zjutranjega premišljevanja, kteri so tebe
najbolj ganili; ali pa oserči se po kakem novem nagibu,
kakor že tebi najbolj dopade.

Kako se vest izprašuje, to je tako že vsakemu znano;
stori se pa naj vsakega dne, preden gremo spat. Potreba
je namreč:

1. Da se Bogu zahvalimo, da je nas po svojej milosti
ohranil čez den.

2. Da preiščemo, kako smo se obnašali vsako uro
pretečenega dneva. Da pa to ložeje opravimo, moramo
pomisliti: Kje, s kom in v kakošnih družbah ter opravilih
smo se znašli.

3. Ako po takem preiskovanji najdemo, da smo kaj
dobrega storili, tedaj zahvalimo se Bogu za to. Ako pa

. najdemo, da smo se pregrešili, naj si bo že v mislih, v
besedah ali v djanji, tedaj moramo prositi Božje veličastvo
za odpuščanje. Terdno moramo zraven tudi skleniti, da se
bomo zavolj tega o pervej priložnosti pri sv. spovedi ob¬
tožili, in skerbno se poboljšali.

4. Potem priporočimo Božji previdnosti svojo dušo in
svoje telo, cerkev, sorodnike in prijatelje. Zadnjič prosimo
še prečisto Devico, sv. angelj varha in svetnike, da naj bi
nas varovali, in naj bi čuvali nad nami. Na to pa podajmo
se z blagoslovom in milostjo Božjo k pokoju, in uživajmo
počitek, kterega nam je Bog potrebnega spoznal.

Ta večerna vadba se ne sme nikdar opuščati, pa tudi
■jutranja ne. Glej, po jutranji vadbi odpiramo okna svoje
duše solncu pravice; po večerni vadbi je pa zapremo
peklenskim temam.

67

XII. Postava,

O duhovni samoti.

Tukaj bi posebno želel, ljuba Filotea! da moj nasvet
poslušaš in tudi spolnuješ; zakaj ravno v tem nauku ob¬
stoji eden naj goto vej šili pripomočkov, da bolj in bolj raseš
v duhovnem življenji.

Spominjaj se čez den, kolikorkrat je tebi mogoče,
pricujočnosti Božje. Da pa to storiti zamoreš, posluži se
onega tistih čvetero pripomočkov, ktere sem tebi zgoraj
pokazal. Premisli, kaj Bog stori in kaj ti delaš; videla boš,
da je njegovo obličje obernjeno neprenehoma k tebi, in da
te gleda z očmi neizrečene ljubezni. O Bog! morala bi
zaklicati, zakaj ne gledam jaz vedno na te, kakor ti na
pie? Zakaj se ti mene tolikokrat spominjaš, in zakaj se
Jaz tebe tako redkokdaj spomnim? Kje pa sve, o moja
duša! le Bog je najino pravo mesto, kje sve pa midve?

Ptice imajo svoja gnezda na drevji, da se ob potrebi
podajo v nje; jeleni, imajo svoja germovja in gošče, kamor
se poskrijejo, in kjer v poletni vročini iščejo senčni hlad.
Havno tako, moja Filotea! morajo tudi naša serca si iz¬
brati vsakega dne kako varno prebivališče; na griču Gol-
gate, ali v ranah našega Zveličarja, ali na kakem drugem
luestu blizo njega si morajo zavetja iskati ob vsaki pri¬
ložnosti. Tam si moramo odpočiti in oddahniti od zuna¬
njih opravil, in kakor v neki terdnjavi se zavarovati zoper
vsako skušnjavo. Blagor duši, ktera zamore svojemu Zve¬
ličarju v resnici reči: „Ti si kraj mojega pribežališča, ti

si moja varna terdnjava, moja streha ob dežu, in moja
senca ob solnčni vročini!“

Ne pozabi toraj, moja Filotea! da večkrat zbežiš v
samoto svojega serca, čeravno se znajdeš po zunanjem med
ljudmi in pri delu. Množica, ktera tebe obdaja, ne mole
ualiti te znotranje samote, ker tvojega serca obdajati ne
naore, čeravno obdaja tvoje truplo;, tvoje serce pa ostane
samo, pri Bogu da, samotno. Po tem se je ravnal kralj
■David, kakor razodeva sam na mnogoterih krajih svojih
psalmov, čeravno je bil od zunanjih opravkov ves obsut.
On pravi na primer: „O Gospod! vselej sem pri tebi, vselej
vidim svojega Boga pred seboj; k tebi sem povzdignil
svoje oči, o Bog! kteri v nebesih prebivaš. Moje oči so
Vselej obernjene na Boga!“

5 *

68

Saj so naši pogovori le redkokdaj tako resni, da ne
bi zamogli odtegniti jim od časa do časa svojega serca,
in ga peljati v to Božjo samoto.

Katarini Sionski so vzeli njeni starši čas in kraj za
molitev ter premišljevanje; pa Bog je dal jej na misel,
naj si napravi v sredi svojega serca molitven hramič, v
kterega bi zamogla vsaj po duhu pribežati v vseh svojih
opravilih, da bi tam se izročevala tej srečni in sveti samoti.
In ker je ona to zvesto opravljala, zato jej svet s svojim
zalezovanjem ni bil nadležen; saj se je ona zapirala v svoj
znotranji hramič, in tam se je tolažila s svojim nebeškim
ženinom. Včasi je svetovala tudi svojim duhovnim hčeram,
naj si sezidajo v svojih sercih skrito izbico, in naj v njej
prebivajo.

Pokliči tedaj svojo dušo večkrat v najznotranji kraj
svojega serca. Daleč od vseh ljudi boš zamogla tam go¬
voriti z Bogom zastran svoje duše, in zamogla boš z Da¬
vidom njemu reči: „ čuval sem in sem enak postal peli¬

kanu v puščavi. Enak sem bil ponočni vrani ali sovi v
njeni hišici in samotnem vrabcu na strehi . u  Te besede
nam kažejo po njih besednem pomenu, da je imel ta veliki
kralj navado, pritergovati si nekoliko ur, ktere je v samoti
posvetil premišljevanji duhovnih reči. Zraven tega nam
kažejo te besede po svojem skrivnostnem pomenu trojno
samoto, kakor tri šotore puščavnikov, po kterih zamoremo
po zgledu našega Zveličarja samotno se sprehajati. Zakaj
na Golgati je bil pelikanu v puščavi enak, ker je s svojo
kervjo dal novo življenje svojim mertvim otročičem. V
svojem rojstvu, ko je objokoval v tistem samotnem hlevu
naše grehe in hudobije, bil je enak ponočni sovi. V svojem
vnebohodu je pa bil enak vrabcu na strehi, ker se je ločil
in vzdignil proti nebesom, ktera so kakor streha tega
sveta. Na teh treh krajih toraj, sredi vseh stisk zunanjih
opravil, moramo napraviti svoje puščavniške šotore. Ko je
bival rajni Eleacar, knez v Arianu na Francoskem, dolgo
časa daleč od svoje pobožne žene Delfine, poslala je ona
nekoga do njega, naj ga uprašuje po njegovem zdravji.
In mož je pismeno jej to-le odgovoril: „ Ljuba žena, prav
dobro se počutim; če me pa videti želiš, poišči me v
stranskej rani našega ljubezni polnega Jezusa. Tam sta¬
nujem, in tam me vselej najti zamoreš; na kakem drugem
kraju bi me zastonj iskala. “ To je bil zares keršansk vitez!

69

XIII. Postava.

O svetih zdihljejih, o kratkih pa serčnih molitvicah
in o pobožnih misfih.

Mi se zatekamo k Bogu, ker po njem hrepenimo;
po njem pa zato hrepenimo, da bi pri njem zavetja dobili.
Zato si podajajo naši goreči zdihljeji in duhovna samota
©den drugemu roke, oboje pa izhaja iz pobožnih misli.

, Zdihuj toraj pogosto, moja Filotea! po Bogu, s krat¬
kimi pa ognjenimi zdihljeji svojega serca. Občuduj njegovo
lepoto, kliči ga na pomoč, verzi se v duhu pred njegov
križ, moli njegovo dobroto, in posvetuj se ž njim pogosto
zastran svojega zveličanja. Daruj mu po tavžentkrat na
den svojo dušo, obračaj svoje znotranje oko na njegovo
Prijetnost; ponudi mu svojo roko, kakor malo dete
svojemu očetu, da bi te vodil. Položi si ga kakor dišeč
snopek rožič na svoje persi, in vsadi si ga kakor zastavo
v  svojo dušo. Obudi v svojem sercu še tavžent občutljejev
Božje ljubezni, da se vnemaš k lepi in priserčni ljubezni
do tega nebeškega ženina.

Kratke pa serčne molitvice imajo se tako opravljati,
kakor je nasvetuje veliki sv. Avguštin pobožni ženi Pavli.
■Moja Filotea! ako se naše serce vda sladki družbi in pri¬
jaznosti s svojim Bogom, tedaj bo napolnjeno z dišavo
njegovih popolnosti. Ta vadba pa ni težka, ker se zlaga z
Vsakim naših opravil in del, ter jih kar nič ne ustavlja,
v tem znotranjem povzdigovanji in v tej duhovni samoti
ne mudimo se dolgo, zato naše opravilo ne zaostaja, ampak
gre le še urnejše od rok. Popotnik, kteri nekoliko vina
Popije, da bi svoje ude okrepčal, in svoja usta ohladil, on
na svojem potovanji ne zaostaja, čeravno nekoliko časa
postoji. On si zbira le novih moči, da svoj pot dohodi
te m hitreje in ložeje; le zategavolj nekaj postoji, da bi
potem toliko hitreje stopal.

Nekteri so si nabrali lepo število ustnih zdihljejev
ljubezni do Boga, ki so zares prav koristni. Jaz pa menim,
da naj ne bi se deržali teh ali onih besed. Govori s sercem
*n jezikom, kar tebi ljubezen ravno vda, zakaj vdala ti bo
pesed, kolikor jih hočeš. Pri vsem tem je pa vendar veliko
rzrekov, kteri imajo to posebno moč, da serce utolažijo.
M©d temi so vzlasti ognjeni zdihljeji, kakor se nahajajo
l' a ko pogosto v Davidovih psalmih, pobožno izgovarjanja

70

imena Jezusovega, in še precej izrazov goreče ljubezni v
visoki pesmi. Tudi duhovne pesmi so dobre za to, ako se
pazljivo pojo.

Tisti, ki gorijo človeške in natorne ljubezni, obračajo
skoraj vse svoje misli na ljubljeno stvar; njih serce je
vedno gorečih v občutljejev polno, in njih usta so polna
hvale za njo. Če niso pri svojej ljubljeni stvari, takrat ne
zamude nobene priložnosti, da bi skazali jej po pismih
svojo ljubezen; še skoraj drevesa ne puste, v kterega kožo
ne bi vrezali njim ljubega imena. Tako tudi duše, ki lju¬
bijo Boga, ne prenehajo na-nj misliti, po njem zdihovati,
in o njem govoriti. Rade bi, če bi bilo mogoče, zapisale
sladko in presladko ime Jezus  v serca vseh ljudi.

Vse stvarivabijo pobožne k Božjej lju bežni,
in ni je reči, ktera jim ne bi oznanjevala hvalo njih pre¬
skrbljenega Boga. „Vse, kar je na zemlji, pravi za sv. An¬
tonom tudi sv. Avguštin, govori ž njimi sicer molče, pa
vendar prav zastopno o tej ljubezni. Njih serce pa, ganjeno
teh pogovorov in sv. misel, povzdigne se po ljubeznjivih
zdihljejih in gorečih molitvicah visoko do Boga.“ Tukaj
podam le nektere izglede o tem. Sv. Gregor, Nacianski
škof, je pravil sam svojemu ljudstvu, da je enkrat na sa¬
motnem bregu gor in doli grede gledal na igranje valov.
Približevali so se bregu, metali so na suho ostrige in male
polže, stebla in morske trave, školjke in druge drobne
reči, ktere morje izmetuje. Nastopni valovi so pa nekaj
teh reči spet pobrali in požerli, le samo okoli ležeče skale
so ostale terdno in nepremakljivo na svojem mestu, če¬
ravno so valovi dervili na nje, in butali z vso silo ob nje.
Pri tem je izustil lepo misel, da so slabe duše podobne
ostrigam, morskim polžem, školjkam in travi, ker dajo
prevzeti in posiliti se zdaj od težav zdaj od tolažbe, kakor
si namreč igrajo valovi sreče ž' njimi. Močne duše pa
terdno in nepremakljivo prestoje vsako burjo, prav skalam
enako. In iz teh misel vnel se mu je Davidov zdihljej:
„Gospod reši me, zakaj valovi so priderli v mojo dušo;
Gospod reši me iz globočine voda; potopil sem se v glo¬
bočino morja, in vihar me je požerl.“ Zakaj on je bil
takrat v veliki zadregi, ker je potegnil trinog Maksim
njegovo škofijo na se.

Sv. Fulgencij, škof Ruspa imenovanega mesta, je nek¬
daj prišel v zbor rimskih plemenitašev, ktere je ravno na¬
govarjal Teodorik, gotiški kralj. Ko je pa videl blišč in

71

bogastvo toliko mogočnih., ki so sedeli po versti svoje
imenitnosti; tedaj je rekel sam pri sebi: „0 Bog! kako

lep mora biti še le nebeški Jeruzalem,^ ker se lesketa že
ta pozemski Rim v toliki krasoti! Ce se blišče na tem
svetu čestilci nečimurnosti že v toliki lepoti, kakošna čast
mora še le na unem svetu čakati tistih, ki gledajo samo
Besnico! 11  —■ O sv. Anzelmu, škofu Kanterburškem, se
pripoveduje, da je imel čudni dar, povzdigniti se od prav
vsakdanjih reči naglo do pobožnih misel. Jahal je ta po¬
božni mož nekdaj na deželo; nek majhen zajček od psov
nagnan, pribeži pod njegovega konja, kakor v edino za¬
vetje v smertnej nevarnosti. Ker pa noben okoli konja
stoječih in lajajočih psov ni upal se zajca popasti, začeli
so lovci na glas se smejati tej nenavadni dogodbi. Sv. An-
zehn se pa razjoka in pravi: „0h, vi se smejite, uboga

stvar se pa ne smeji; ravno tako delajo sovražniki naše
duše. Kadar so jo po mnogih zvijačah zmotili in v greh
napeljali, potem se postavljajo v smertni uri še okoli nje,
da bi jo v svojo oblast dobili in požerli. Ona se pa trese
in trepeče, ter išče povsod pomoči in zavetja; če pa tega
ne najde, smejo se jej sovražniki. 11  To je rekel, in jezdil
je zdihovaje naprej.

Konštantin Veliki* **  je poslal nekdaj sv. Antonu
prav spoštljivo pismo. Zavolj tega so prav močno se čudili
učenci tega svetnika, ki so stali okoli njega. On pa jim
je rekel: „Kaj čudite se nad tem, da kak kralj piše

kakemu človeku? čudite se rajše, da večni Bog ni le
samo zapisal svojo postavo umerljivim ljudem, temuč tudi
Ustmeno ž njimi govoril po svojem edinorojenem Sinu. 11
Ko je nekdaj sv. Frančišek zagledal eno jagnje samo med
Čredo kozlov, rekel je svojim tovaršem: „Grlejte, kakor se
sprehaja to ubogo jagnje med kozli, tako je krotek in po¬
nižen hodil nekdaj naš Gospod med farizeji. 11  Drugokrat
je pa videl, kako je svinja tergala nježno jagnjiče, in je
s solznimi očmi zaklical: „0 majhno jagnjiče! kako živo
mi kažeš podobo smerti mojega Zveličarja! 11  — Ko je bil
sv. Frančišek Borgias,'*'* veliki mož naših dni, še vojvod
Gandije, obujal je na lovih do tisuč pobožnih misel. „čudim

* Konštantin je til pervi keršanski cesar v Rmm, in je vladal
ao leta 337; Anton je pa je bil začetnik nemškega življenja, umeri je
leta 356.

** Sveti Frančišek B. je bil tretji general Jezaitovskega reda;
arncrl je leta 1572.

72

se, je rekel pozneje sam, da se podajajo sokoli tako hitro
na roko sokolca nazaj, ter si dajo oči zakriti in se na kol
prikleniti; ljudje pa tako ustavljajo se Božjemu glasu!“
Sv. Bazilij je rekel pozneje sam, da roža med ternjem
ljudem ta-le nauk daje: „ Vedite vi umirajoči! da je naj¬

prijetnejša reč tega sveta združena z žalostjo. Me ni brez
bridkosti, vedno je pridružena radosti žalost, zakonu udov-
stvo, časti zaničevanje, rodovitnosti skerb, visokosti po¬
trata, veselju naveličanje, zdravju bolezen. 11  „Lepa cvetljica
je vertnarica, pravi ta svetnik, pa prav žalostnega me
dela, ker me opominja mojega greha, zavolj kterega je
bila zemlja prekleta, da mora ternje nositi. “

Neka pobožna duša je gledala v jasni poletni noči v
nek potoček, videla je v njem lepo zvezdnato nebo, in je
zaklicala: „0 Bog! ravno te zvezde bojo nekdaj pod mo¬
jima nogama, kadar mi boš pripravil v svojih svetih šo¬
torih prebivališče! In kakor se vpodobljajo zvezde v po¬
toku na zemlji, tako v nebesih vpodobljajo se pozemski
ljudje v živih vodah Božje ljubezni.“ Nekdo drugi .je pa
videl, kako so dervile vode v potoku naprej in je zaklical:
„Ne, nikdar ne bo več počivala moja duša, dokler se ne
razlije v svoj začetek, v. neskončnega Boga. 11  Sv. Fran¬
čiška je ogledovala nek ličen potoček, in je pokleknila ob
njegovem robu, da bi molila; bila je pa v duhu zamak¬
njena, ter je z rahlim glasom ponavljala večkrat te-le
besede: „Milost mojega Boga se razteka rahlo in mirno,

kakor ta-le potoček. 11  Nekdo pa, ko je videl cvetoča dre¬
vesa, je zdiliovaje zaklical: „0h zakaj sem pa jaz sam na
vertu cerkve Božje brez cvetja? 11  Še nekdo drugi je pa
zdihnil, ko je videl piščeta zbrana pod perutami koklje:
„Ohrani nas, o Gospod, pod senco svojih perut! 11  In spet
nekdo je rekel solnčno rožo premišljevaje: „Kdaj, o moj

Bog! kdaj bo moja duša šla za glasom tvoje milosti? 11  Ko
je pa pogledal na neke majhne rožice, ki imajo sicer lepo
podobo pa nobene vonjave, takrat je rekel: „Takošne so

moje misli, zavite so sicer v lepe besede, pa so brez sadu
in vspeka. 11

Vidiš, ljuba Filotea! da vse, kar se nam kaže v tem
življenji v toliki različnosti, zna obujati v nas zveličavne
misli in zdihljeje. Gorje jim, ki odvračajo stvari od njih
stvarnika, in je obračajo v greh; blagor pa tistim, ki ob¬
račajo stvari v slavo njih Stvarnika in resnici na cest.
Sv. Gregor Nacijančan je rekel: „Jaz imam navado, da

>

73

obračam vse reči v svoj duliovni prid.“ Le beri pobožni
nadgrobni govor, ki ga je zložil sv. Hieronim sv. Pavli.
Ljubeznjivo tam opazuješ, kako je bila ona polna gorečih
zdihljejev in svetih misli, ktere je pri vsakej priložnosti
obujala.

V tej vadbi duhovne samote in kratkih ognjenih mo¬
litvic obstoji veliko opravilo pobožnosti. Te zamorejo vse
druge molitve nadomestovati; one same pa ne dajo se
nadomestiti po skoraj nobenem drugem pripomočku. Brez
njih. pač ni mogoče znotranjega premišljevalnega življenja,
in le slabo se bomo obnašali v djanskem življenji brez
njih. Brez njih je počitek le postopanje in delo le zaderžek.
Zatoraj tebi prav na serce navežem, da naj se vdaš tej
vadbi iz cele duše, in da naj nikdar ne odstopiš od nje.

XIV. Postava.

0 sveti mesi, in kako naj jo slišimo?

1. Tebi še, nisem nič povedal o presvetej, previsokej
J n Božjej daritvi: o zakramentu sv. meše, ki je med vad¬
bami pobožnosti to, kar je solnce med zvezdami. Ona je
v resnici duša pobožnosti, središče sv. keršanske vere, v
kterem počivajo vse njene skrivnosti in zapovedi. Ona je
neizrečena skrivnost Božje ljubezni; po njej se Bog z nami
v djanji sklepa, in nam v svojej ljubeznjivosti deli svoje
najimenitnejše darove in milosti.

2. Molitev, združena s to Božjo daritvijo, ima ne-
^rekljivo moč v sebi. Kakor na svojem ljubljencu sloneča
dobiva duša pri sv. mesi obilnost nebeških milosti od Je¬
zusa. On jo navdaja s toliko prijetno dišavo in duhovno
sladkostjo, da postaja enaka stebru prijetnih dišav, mire,
kadila in vseh dragih mazil. Tako jo namreč opeva visoka
pesem ljubezni.

3. Skerbi toraj, kolikor le moreš, da boš vsakega
nne pri svetej meši, in da boš z duhovnikom darovala za

in za vso cerkev daritev Odrešenikovo njegovemu Očetu
■Bogu. , ; Vselej se znajdejo tam, govori sv. Janez Krizostom,
trume angeljev, da se svojo pričujočnostjo počaste to pre¬
deto skrivnost, če se jim pridružimo mi z ravno tistim
namenom, tedaj ni mogoče, da bi po tej pričujočnosti ne

74

postali deležni nebeških milosti. “ Trume zmagovalne in
vojskovalne cerkve se združijo v tej Božjej daritvi, da bi
si pridobile z Jezusom, po njem in v njem serce Boga
nebeškega Očeta, in da bi obernile Božje usmiljenje na
nas. Kakošen prid toraj za dušo, ktera s svojimi pobožnimi
obcutljeji pripomore, da se doseže ta. draga in poželjenja
vredna dobrota!

4. Če te zaderžuje kak nepremagljiv ovirek, da ne
moreš telesno pričujoča biti pri tej presveti daritvi, tedaj
pošlji tje vsaj svoje serce, da boš tam v duhu pričujoča.
Podaj se tedaj ob kaki jutranji uri vsaj po duhu v cerkev,
če drugače ne moreš. Zedini svoj namen z namenom vseh
kristjanov, in stori na tem mestu, kjer si, v mislih vse to,
kar bi bila storila, če bi bila v kaki cerkvi resnično pri¬
čujoča pri daritvi svete meše.

če hočeš toraj slišati sv. mešo, naj si je v djanji ali
le duhovno, tedaj 1. pripravljaj se z mešnikom, dokler ne
pristopi k altarju. Ta priprava obstoji v tem, da se misliš
v pričo Boga, da spoznaš svojo nevrednost, in da zavolj
svojih grehov odpuščanja prosiš. 2. Od časa, ko je stopil
mešnik pred altar do evangelja, premišljuj priprosto in
splošno prihod in življenje našega Odrešenika na tem svetu.
3. Od evangelja noter do konca krede ali vere premišljuj
pridigarsko opravilo našega Zveličarja; poterdi tudi, da
hočeš v veri in v družbi katoliške cerkve živeti in umreti,
njegovej svetej besedi pa ubogati. 4. Od vere naprej do
Pater noster ah Očenaša vravnaj svoje serce in svoje
misli tako, da boš premišljevala sv. skrivnosti terpljenja
in smerti našega Božjega. Zveličarja. Te skrivnosti se po¬
stavljajo v resnici in v njih bitju po tej daritvi pred nas.
Daruj je z mešnikom in z vsem ljudstvom Bogu Očetu,
naj so njemu v čest in tebi v zveličanje. 5. Od Očenaša
do sv. obhajila povzdigni svoje serce po sv. hrepenenji,
in obujaj goreče želje, da bi bila sklenjena po zvezi večne
ljubezni z našim Božjim Odrešenikom. 6. Od obhajila do
konca zahvaljuj se večnemu Bogu za njegovo včlovečenje,
za njegovo življenje, terpljenje in smert; zahvaljuj se
njemu tudi za ljubezen, ktero je nam skazal v tej pre-
svetej daritvi. Prosi iz dna svojega serca, da naj bi za¬
volj tega bil vekomaj milostljiv tebi, tvojim sorodnikom,
prijateljem in vsej cerkvi. Potem pa sprejmi pobožno in
s serčno ponižnostjo blagoslov, ki ga tebi Glospod po svo¬
jem služabniku deli.

75

Ako pa hočeš med sv. meso opravljati svoja vsak¬
danja premišljevanja o svetih skrivnostih, tedaj ni ravno
potreba, da bi se po vsakem tukaj imenovanem delu rav¬
nala. Zadosti je, če obemeš koj od začetka svoj namen na
to, da hočeš po svojem premišljevanji in svojej molitvi to
presv. daritev moliti, in jo Bogu izročiti. Saj obsega pre¬
mišljevanje vsa ta opravila ali naravnost ali pa molče.

XV. Postava.

0 drugih očitnih in splošnih vadbah pobožnosti.

Zraven tega, ljuba Filotea! naj si ob nedeljah in
.praznikih, ako ti okoljščine dopuste, tudi pri duhovnih
urah, ki se v koru opravljajo, in pri večernicah. Ker so ti
dnevi Bogu posebno posvečeni, zato moramo ob njih tudi
več storiti za Božjo cest in hvalo, kakor druge dni. Po
takem boš' občutila preveliko sladkost pobožnosti, kakor
jo je občutil nekdaj sv. Avguštin. On namreč pripoveduje
v svoji očitni spovedi, da se je tajalo njemu serce v pri¬
jetnosti, in da so mu oči plavale v solzah, ko je poslušal
v začetku svojega spreobernjenja prepevati cerkvene ure.
Ver h tega (in to naj za vselej povem) izvira človeku zmi-
raj veči prid in tolažba iz očitne Božje službe cerkvene,
kakor iz samovoljnih pobožnih opravil. Bog sam je za¬
ukazal, da naj združenje v cerkvi in ž njo više cenimo,
kakor vse druge posamezne vadbe in pobožnosti.

- Pristopi rada bratovščinam svojega domačega kraja,
posebno tistim, kterih pobožna opravila več dušnega prida
iu sv. veselja prineso; s tem se podveržeš neki Bogu prav
dopadljivi pokorščini, čeravno cerkev bratovščin ne zapo¬
veduje naravnost, pa vendar je priporoča, ker jim deli od¬
pustke in druge dobrote, da bi na znanje dajala svoje do-
padenje nad njih pomnoženjem. Saj je to vselej delo
ljubezni, ako v družbi z drugimi kaj dobrega opravljamo,
iu njih dobre namene pospešujemo, čeravno bi znabiti
sami za se ravno tako dobra dela opravljali, in je sami
celo rajše opravljali, vendar pomnoži se čest Božja
veliko bolj, ako zedinjamo svoja dobra dela z dobrimi deli
uaših bratov in bližnjih.

Kavno to velja tudi od vseh drugih očitnih molitev

76

in svetili opravil. K njim moramo mi tudi prinesti seboj
svoj lasten zgled, da bližnjega spodbujamo, in svojo lju¬
bezen, da Boga počastimo. Vse to p,a moramo storiti z
dobrim namenom vsem v prid.

XVI. Postava.

Da naj svetnike častimo in na pomoč kličemo.

Ker nam pošilja Bog svoje razsvetljenje večkrat po
svojih angeljih, zato moramo tudi mi večkrat po ravno
tem potu svoje zdihljeje k njemu pošiljati. Zveličane duše
odmerlih so z angelji v nebesih, in so po besedah našega
Zveličarja angeljem enake; tudi one nam navdajajo zveli¬
čavne misli, in prosijo Boga za nas po svojej svetej mo¬
litvi. Združimo toraj, moja Filotea! naša serca s temi ne¬
beškimi duhovi in zveličanimi dušami. Kakor se nauoe
mladi slavčeki petja od starih, tako bomo tudi mi po tej
sv. družbi s svetniki kmalo prišli tje, da bomo veliko bolje
moliti znali in Božje hvalnice popevati. „Psalme bom pre¬
peval, je rekel David, pred obličjem tvojih angeljev! u

V česti imej, spoštuj in ljubi s posebno ljubeznijo
prečisto in visoko hvaljeno Devico Marijo, ktera je, kakor
Mati našega najvišega Brata, tudi naša prava mati. K
njej naj pribežimo, in v njeno naročje naj pritečemo ob
vsakej priložnosti s popolnim zaupanjem, saj smo njeni
otročiči. Zdihujmo pogosto k tej sladki materi, in kličimo
materno ljubezen v pomoč; prizadevajmo si, da posnemamo
njene visoke čednosti, redimo pa tudi v svojem sercu res¬
nično otročje občutljeje do nje.

Seznani se tudi prav dobro s svetimi angelji: po¬
gosto se spomni, kako so v življenji pri tebi, čeravno jih
ne vidiš. Posebno pa ljubi in česti angelja škofije, v kteri
živiš; tako tudi angelje varhe tistih, med kterimi živiš,
prav posebno pa svojega lastnega angelja Zdihuj pogosto
k njim, hvali je in začenjaj ž njih pomočjo vsako opravilo,
naj si je že duhovno ali posvetno, da bojo pospeševali
tvoje dobre namene.

Imenitni Peter Faber je bil v pobožni družbi Jezu¬
sovega imena (med Jezviti) pervi mešnik, pervi pridigar,
pervi učenik bogoslovja in pervi spremljevavec sv. Igna-

77

cija, začetnika te družbe. Ta mož je šel nekdaj iz Nem¬
škega nazaj, kjer se je veliko trudil v cest našega Gospoda
Jezusa; potoval je takrat skoz našo škofijo, v kteri je bil
rojen. In pravil je takrat, da je na potovanji skoz mnoge
krivoveri vdane kraje občutil neizrekljivo tolažbo, kjer je
v vsaki fari pozdravljal njene angelje varhe. Pravil je tudi,
da je očividno spoznaval njih varstvo in pomoč, ker so ga
varovali pred zalezovanjem odpadencev, in mu pripeljali
mnogo voljnih in besedi zveličanja odpertih sere. To po¬
božnost je priporočal s toliko gorečnostjo, da je neka tedaj
še mlada gospodična prav ginjena pravila o tem še pred
Štirimi leti, to je več ko šestdeset let po njegovi smerti.*
Jaz sam sem občutil posebno veselje, ko sem lanskega leta
posvečeval nek altar v tistej majhni in med visokimi go¬
rami ležeči vasi Vilaret, v kterej je bil rojen ta veliki
služabnik Božji.

Izvoli si tudi še posebno nektere svetnike, kterih
življenje te najbolj zanimiva in k posnemanju spodbuja;
izberi si take, v kterih predprošnjo posebno zaupanje staviš.
Svetnik tvojega imena je bil tebi že pri kerstu odkazan.

XVII. Postava.

Kako naj se Božja beseda posluša in bere.

Sprejemaj Božjo besedo s spoštovanjem, naj jo že od
svojih duhovnih prijateljev slišiš v prijaznih pogovorih,
ali v pridigah, poslušaj jo zmiraj pazljivo in spodobno;
obračaj si jo vselej z vso skerbjo v dobro in ne dopusti,
da bi padla na tla. Kakor žlahten balzam jo vzemi v svoje
serce, in posnemaj s tem prečisto Devico, ki je z največo
skerbjo v svojem sercu ohranjevala vsako besedo, ki je
bila izgovorjena v čest njenemu Sinu. Spomni se tudi, da
Bog besede, ktere obračamo v molitvi v njega, v tej meri
sprejema, v kterej sprejemamo mi njegove besede, ktere
nam po pridigarjevih ustih govori.

Imej vselej kake lepe ter pobožne bukve pri sebi. Pri-
poročenja vredne so bukve sv. Bonaventure, Gersona, Dio¬
nizija Kartuzijama, Ludovika Blozija, Ludovika Granaškega,

Tukaj meni sv. Salezij štiri leta, preden je spisal te bukve.

78

Stela-ja, Arije, Pineli-ja, du Pont-a, duhovna vojska, spo¬
vedi sv. Avguština, pisma sv. Hieronima, in druge takošne.*
Beri vsakega dne nekaj prav pobožno v njih, in imej te
bukve za pisma, ktere so poslali tebi svetniki iz nebes,
da bi ti pokazali pot do tje, in da bi te oserčili, naj se
podaš na pot do njih. Beri tudi zgodbe in življenje svet¬
nikov; v njih boš kakor v ogledalu gledala podobo ker-
šanskega življenja, njih dela pa obračaj po svojem stanu
sebi v prid. Čeravno nektera dela svetnikov takim ljudem,
ki med svetom žive, niso povsem v posnemanje dana,
vendar znamo več ali manj po njih živeti. Postavim samoto
pervega puščavnika, svetega Pavla, zamoreš posnemati v
svojej duhovni in resnični samoti, o kterej sem že govoril
in še bom. Bavno tako zamoreš tudi posnemati popolnoma
uboštvo sv. Frančiška, ako z uboštvom tako ravnaš, kakor
bom tebi nekaj pozneje razkazal. Isto velja tudi zastran
več drugih čednosti. To se ve, da nam daje nekteri živo topiš
več luči za vravnanje našega življenja, nekteri drugi
pa manj.

Prav naukov polno je življenje serafinske matere
Terezije, tudi životopisi pervih pobožnih mož iz družbe
Jezusove, življenje sv. Karola Boromeja nadškofa Milan¬
skega, življenje sv. Ludovika, zgodbe frančiškanskega reda
in še več tacega. So pa tudi še drugi, ki nas bolj bude k
občudovanju kakor k posnemanju; takošno je, postavim,
življenje sv. Marije Egiptovske, sv. Katarine Grenueške in
sv. Katarine Sienske, sv. Angele in enacih. Pa tudi taki
životopisi nam podele veliko veselje do svete ljubezni Božje.

V besedi navdihnjenje zastopimo vse znotranje nagibe,
ganjenja, očitanja, pa tudi grevengo, razsvetljenje in spo¬
znanje, ktera Bog v nas opravlja. On nagovarja z očetovsko
skerbljivostjo in ljubeznijo naše serce, da bi ga obudil,

* Do zdaj imamo le samo bukve od duhovne vojske v slovenskem
jeziku. Priporočati pa smemo tudi Tomaža Kempčana, Življenja srečen
pot, Keršansko devištvo, Kalvarijo, Kristusovo življenje in smert.

 Postava,

Kako naj Božja navdihnjenja sprejemamo.

79

oseroil in ga spodbudil ter užgal k svetim čednostim, k
nebeški ljubezni, k dobrim sklepom in splok k vsemu, kar
nas na potu večnega zveličanja podpira. To imenuje ne¬
beški ženin v visoki pesmi: „Pred durmi stati in terkati;
nevesti na serce govoriti; jo zbujati, če spi; jo klicati in
iskati, če je doma; jo vabiti na svoj med in jej pomigniti,
naj si terga cvetljice in jabelka v našem vertu; jo siliti,
naj prepeva in naj daje svoj blagi glas slišati našim uše¬
som. a  Treba mi je prilike, da to zastopnejše razložim.

Da se zakon prav sklene, temu je od nevestine strani
treba treh reči. Pervič mora se jej volja razodeti, drugič
mora ona to voljo za dobro spoznati, in tretjič mora ona
v to tudi privoliti. Tako godi se tudi, če želi Bog v nas,
po nas in z nami speljati kako veliko delo ljubezni. On
nam pervič po razsvetljenji razodene svojo voljo, taisto mi
potem za dobro spoznamo, in tretjič v njo privolimo. Ka¬
kor so tri stopinje v greh navzdol: skušnjava, veselje in
privoljenje; tako so tudi tri stopinje k čednosti navzgor.
Te tri stopinje so pa sledeče: navdihnjen]e, ki je skušnjavi
nasproti; radost, ki je veselju nad skušnjavo nasproti; in
privoljenje v milost, ki je nasproti privoljenju v greh.

Naj bi si trajalo navdihnjenje celo naše življenje,
vendar bi mi Bogu nikdar ^ne dopadli, če bi nas taisto ne
napolnovalo z veseljem. Še razžalili bi s tem svitlega
Boga, kakor so ga razžalili Izraelci, ktere je on po svojih
lastnih Tjesedah spremljeval in nagovarjal štirdeset let. Pa
Izraelci tega nagovarjenja niso hotli razumeti, zategavoijo
je tudi zaprisegel, da nikdar ne bodo prišli do miru. Ravno
tako bi kak žlahtnik, ki je dolgo časa snubil kako gospo¬
dično, po pravici bil. nevoljen, ako bi ona le ne hotla pri¬
voliti v ponujeno zaročenje.

Veselje nad Božjim navdihnjenjem je že precejšna
stopnja k cesti Božji; po njem že začenjamo dopadati
Božjemu veličastvu. Dasiravno to veselje ni nobeno pravo
privoljenje, vendar je gotovo približevanje k privoljenju.
Dobro znamenje in silno zveličavno je to, da z veseljem
poslušamo Božjo besedo, ki je kakor zunanje navdihovanje.
Ravno tako je tudi silno zveličavno in Bogu prijetno, ako
z veseljem sprejemamo znotranja navdihovanja. To je ve¬
selje, o kterem pravi nevesta v visoki pesmi: „Moja
duša se je raztopila radosti v meni, ko je moj ljubček
govoril. “

Tako je tudi žlahtnik vesel nad gospodično, kterej

80

zamore s čem postreči; in Se vidi, da njej njegove po¬
strežbe dopadajo, sprejema to za znamenje njene prijaznosti..

Vendar pa dopolni^, se zveličavno delo še le potem,
ko smo privolili va-nj. če nas milost nagovarja, in se mi
tega nagovarjanja veselimo, pri vsem tem pa vendar od¬
rečemo Gospodu Bogu svoje privoljenje, tedaj smo v res¬
nici silno nehvaležni, in razžalimo s tem Božje veličastvo
prav močno, ker je zaničevanje oči vidno veliko veče. To
se je zgodilo nevesti v visoki pesmi. Ona ni odperla vrat,
da si je prijetni glas njenega preljubega užigal njeno serce
s sveto radostjo. Le prazno se mu je izgovarjala, zatega-
voljo je šel tudi ženin v pravični jezi naprej, in jo je
zapustil. Savno tako bi žlahtnik, ki je gospodično dolgo
časa snubil, in kterega snubenje je ona rada videla, na¬
zadnje pa zavergla, bil bolj po pravici nevoljen, kakor
tedaj , ko bi ona njegovo snubenje niti rada videla, ne
dobro sprejemala. Zatoraj skleni, ljuba Pilotea! da hočeš
vsako navdihnjenje Božje z veseljem sprejeti; in kadar
občutiš navdihnjenje, sprejemi ga, kakor kacega poslanca
nebeškega kralja, kteri hoče s teboj zaroko obhajati. Po¬
slušaj mirno njegove nasvete, premišljuj ljubezen, s ktero
ginja to navdihnjenje tvoje serce, in prijazno sprejemaj te
svete nagibe.

Vdaj se temu svetemu navdihnjenju s popolnim, lju¬
bečim in stanovitnim privoljenjem, in Bog, kterega ne
moreš za dolžnika si storiti, on bo zavolj te ljubeče vda¬
nosti štel se tebi za dolžnika. Preden pa privoliš v ime¬
nitnih in nenavadnih rečeh, posvetuj se vselej prej s svo¬
jim dušnim vodnikom, da ne boš kje goljufana; on bo
preiskal, je mar to navdihnjenje resnično ali goljufno. Ce
zapazi sovražnik kako dušo, ki je kmalo pripravljena pri¬
voliti, tedaj rad goljufije poda, da jo zmoti; to se pa nik¬
dar ne more zgoditi, dokler je duša svojemu vodniku v
ponižnosti pokorna.

Ako je privoljenje dano, potem je vse skerbi in pri¬
zadevanja treba, da ga doveršimo, in da navdihnjenje v
djanji spolnimo; to je najviša stopinja prave čednosti. Pri¬
voljenje v sercu rediti, pa ga ne spolniti, to bi se reklo,
kak vinograd zasaditi, pa ne hoteti, da bi sadu donašal.

K vsemu temu prav čudno pripomore to, da se va¬
dimo v jutranjem premišljevanji in v duhovni samoti, kakor
sem to že prej opisal. S tem se storimo ne le samo sploh temuč
prav posebej pripravne, vsako dobro delo dobro doprinašati.

81

XIX. Postava.

O svetej spovedi.

Naš Zveličar je zapustil svojej cerkvi zakrament po¬
kore ali spovedi, da bi se v njem očiščevali vseh hudobij,
naj smo ognjušeni ž njimi še tolikokrat in še tako močno.
Ne dopusti toraj nikdar, moja Filotea! da bi ostajalo tvoje
serce dolgo časa v grehu, ker imaš tako lehek in zdaten
pripomoček, da se očistiš. Levinja, ki se je pridružila leo¬
pardu, hitro teče se kopat, da bi se osnažila smradu, ki
se je nje prijel v družbi s to živaljo, da lev ne bi bil
Razžaljen in razserden, kadar pride k njej nazaj. Tako naj
se duša sebe sama prestraši, če je privolila v greh, in naj
se hitro očisti že zavolj spoštovanja, ki ga je očem Bož¬
jega veličastva dolžna. O zakaj umiramo za dušno smertjo,
ko imamo tako močno zdravilo nasproti!

Spoveduj se ponižno in pobožno vsakega osmega dne,*
če je mogoče vselej, kadar greš k sv. obhajilu, čeravno
ki tebi tvoja vest ne očitala nobenega smertnega greha.
£° tej spovedi ne zadobiš le samo odpuščanje vseh od¬
pustljivih grehov, kterih se obtožiš; temuč zraven tega
Zadobiš še veliko moč, tistih v prihodnje se izogibati. Tudi
z adobiš veliko razsvetljenje, grehe spoznavati, in obilno
milostne pomoči, da zamoreš vso škodo poravnati, ktero
so bili grehi tebi storili. Vadila se boš tudi v čednostih
Ponižnosti, pokornosti, priprostosti in ljubezni. V samem
opravilu spovedi boš spolnovala večo čednost, kakor v
kterem koli drugem delu. Obudi vselej veliko gnjusobo
^ad grehi, kterih se spoveš, naj so si še tako majhni; pa
tudi terdno si predvzemi, da se jih v prihodnje varuješ,
klarsikteri se obtožujejo odpustljivih grehov le tako po
v erhu in iz navade, pa nimajo misli, -da bi zastran njih se
zboljšali. Taki ostanejo celo življenje ž njimi obloženi, in
s® pripravijo s tem ob veliko milosti in duhovnega sadri.
Ako se toraj obtožiš, da si se zlagala, čeravno s tem ni¬
komur nisi Škode naredila; ali če se obtožiš, da si predolgo
igrala, ali izrekla kako nespodobno besedo, tedaj obudi
Rpevengo čez vse to in skleni, v tem se poboljšati. Res
ki s spovedjo napek ravnali, ako bi se obtoževali velikih

* To velja le samo tistim, kterim to njili stan dopušča, in jim
Tovednik dovolijo. Posebno pa velja to redovnikom in nunam.

Filotea. G

82

ali odpustljivih grehov, pa ne imeli volje, teh se očistiti;
saj je spoved postavljena vendar le zategavolj, da bi se po
njej očistili.

Zderžuj se tistih nedoločnih in praznih obtoževanj,
ktera omenjajo nekteri že iz navade. Ne reci: Jaz nisem
ljubila Boga tako, kakor bi ga ljubiti imela; nisem molila
s toliko priserčnostjo, kakor se spodobi; svetih zakramentov
nisem sprejemala z dostojno pobožnostjo itd. Po takem
ničesar posameznega ne poveš, iz česar bi spovednik za-
mogel spoznati, kakošna je tvoja vest; saj ni človeka na
zemlji, še svetnika v nebesih ne, ki ne bi zamogel ravno
to reči. Poišči toraj, kaj posebnega te napeljuje, da se tako
obtožiš, in če si to našla, potem spoznaj svoje grehe pri-
prosto in naravnost. Postavim, ti se obtožiš, da bližnjega
nisi tako ljubila, kakor bi bila zamogla. Ali pride to mar
iz tega, da si v velikej zadregi videla kacega ubozega,
kteremu bi bila lehko pomagala in ga potolažila, pa vendar
nisi se njega usmilila? Če je temu tako, tedaj obtoži se
posebej in reci: Vidila sem nekega siromaka v velikej
zadregi, pa nisem mu pomagala, čeravno bi lehko; in ta
greh sem storila iz neskerbnosti, iz terdoserčnosti, ali iz
zaničevanja. Povej vse tako, kakor to v svojem sercu za
resnico spoznaš. Tudi ne obtoži se samo, da nisi molila s
pravo spodobnostjo; temuč povej, ali si bila mar prosto¬
voljno v molitvi razmišljena? Znabiti iz nemarnosti nisi
se deržala in spomnila časa, kraja in telesnega stanu, kar
je k pobožnej molitvi tudi potreba. Potem se obtoži prav
priprosto, kakor že svoj greh spoznaš, in ne zabredi v
tisto splošno ali poveršno obtoženje, ktero pri spovedi ni¬
kamor ne kaže.

Naj ne bo ti zadosti, da poveš svoje odpustljive grehe,
kakor so sami na sebi; temuč obtoži se tudi zastran na¬
giba, kteri te je napeljal v nje. Tako naj ne bo tebi za¬
dosti obtoženje, da si se zlagala, pa s tem nikomur ne
škodovala. Obtoži se tudi, če se je zgodilo to zatega-
voljo, da bi se hvalila ali izgovarjala; ali si to storila iz
abotnega veselja 1 , mar iz samovoljnosti? Ge si v igri se
pregrešila, tedaj razloži, če se je zgodilo to iz dobičkarije,
ali iz dopadenja nad kratkočasom itd. Povej še, ali si ostala
dolgo časa v hudem, ker čas po navadi močno povišuje
greh. Prav velik razloček je med hitro nečimurnostjo, ki
je vnemala naše misli kak četert ure, in med drugo, ki je
omadeževala naše serce cel den, ali dva, ali tri dni. Raz-

83

odeti se mora toraj djanje, nagib in trajanje grehov. Pri
obtoženji odpustljivih grehov sicer ni treba nam boječim
biti, tudi nismo zaderžani, da bi se jih spovedati morali.
Kdor pa želi svojo dušo prav očistiti, in se povzdigniti do
tem više pobožnosti, tisti naj skerbi, da svojemu dušnemu
zdravniku dobro razloži vsako, tudi najmanjšo bolezen,
ktere se ozdraviti želi.

Razodevaj vestno tudi vse to, česar je razložiti po¬
treba, da se tvoje zadolženje pokaže bolj razločno; posta¬
vim, povej vzrok, ki te je v jezo do nekoga napravil. Tak
človek, ki mi je zopern, mi zna kako besedo v šali pove¬
dati, in zlo mu zamerim to, ter se jezim nad njim. Kak
drugi pa, ki mi je všeč, bi znal brez zamere mi reči kaj
veliko bolj ostrega. Zavolj tega bom se tako-le obtožil:
Dal sem se jezi tako premagati, da sem zoper nekoga za¬
ničljive besede govoril, ker sem mu to zameril, kar mi je
rekel. Tega nisem storil toliko zavolj besed, ktere je iz¬
govoril , temuč le bolj zategavolj, ker ga nisem sterpeti
mogel. — Da svoj greh zastopno razložiš, bo včasi tudi
dobro, da izgovorjene besede poveš. — Ce se obtožimo
tako brez vsega zaderžka, tedaj ne odkrijemo le samo
storjenih grehov, ampak tudi hudo nagnjenje, navade in
druge korenine grehov. Le tako si pridobi spovednik po¬
polnoma znanje našega serca, ktero poravnuje, najde pa
tudi zdravila, s kterimi bi se ozdraviti dalo. Vendar vselej
moramo, najbolj ko mogoče, tistega zakrivati, ki je k na¬
šemu grehu pripomagal.

Pazi tudi na nektere grehe, kteri tiče in gospodujejo
čisto skrivaj v tvojej vesti, da se tudi teh spoveš in oči¬
stiš. V ta namen beri lepo pazno G., 27., 28., 29., 35. in
36. postavo v tretjih, in. 8. postavo v četertih bukvah. Pa
ne išči za kar si bodi druzega spovednika; če si enega si
izvolila, ostani mu stanovitna, in odkrivaj mu ob določenih
dneh svojo vest. Brez vsega zaderžka mu povej svoje
storjene grehe; od časa do časa (znabiti na mesec ali na
dva mesca po enkrat) pa razloži mu zraven svojih grehov
tudi svoja nagnjenja, čeravno te niso napravila v greh.
Dovej, postavim, ali te žalost stiska, ali otožnost gloda na
tvojem sercu, ali občutiš v sebi nagnjenje do veselic, do
Časnega blaga itd.

6 *

84

XX. Postava,

0 pogostejem sv. obhajilu.

Pripoveduje se, daje Mitridat, kralj v azijskem Pontu,
iznašel zdravilo zoper strup, po njem Mitridat imenovano.
S tem je tako močno okrepčal svoje truplo, da pozneje,
čeravno je skušal, ni zamogel po strupu si vzeti življenje,
da bi se rešil rimske sužnosti. Naš ljubezni polni Odrešenik
je pa postavil zakrament Rešnjega Telesa, ki zapopada
resnično v sebi njegovo presveto telo in kri, da bi vsak
živel vekomaj, kdor ga zavžije. Zatoraj tudi vsak, kdor ga
pogosto in pobožno sprejema, tako uterdi zdravje in živ¬
ljenje svoje duše, da je skoraj nemogoče, da bi ostrupilo
ga kako si bodi hudo nagnjenje. Resnično, mi ne moremo
živeti od tega kruha, zraven pa na duši umirati. V ze¬
meljskem paradižu sta postala perva dva človeka na telesu
neumerjoča, ker sta uživala sad od drevesa življenja, ktero
je vsadil Bog na sredo paradiža. Enako tudi nikdo ne
more duhovne smerti umreti, kdor pogosto in po vrednem
zavživa ta presveti zakrament življenja, presveto Rešnje
Telo. Najmehkejše in gnjilobi najbolj podverženo sadje,
kakor črešnje in slive ter jagode, obderži se celo leto, če
se s sladkorjem ali medom prevre. Zato tudi ni čuditi se,
da se obvarujejo naše tako slabe in revne duše gnjilobe
greha, če se preslajšajo in zavarovajo z nestrohljivim mesom
in kervjo Božjega Sina. O moja Filotea! obmolkniti bodo
morali kristjani, ki bodo pahnjeni v pogubljenje, kadar
jim bo pokazal pravični sodnik, kako nepotrebno jim je
'bilo, na duši umreti. Saj jim je bilo po zavživanji njego¬
vega presv. Telesa, ki ga je nam ravno zategavoljo zapustil,
tako lehko mogoče, obderžati si življenje in zdravje! Za¬
kaj ste umerli, o nesrečneži! poreče jim, dokler ste v svojej
oblasti imeli sad in živež življenja?

„Sveto obhajilo vsakega dne sprejemati, tega nočem
ne hvaliti, niti k temu prigovarjati. Vsako nedeljo k Božji
mizi pristopati, to pa svetujem in k temu opominjam vsa¬
kega, če njegovo serce le nima nobenega nagnjenja v greh.“
To so lastne besede sv. Avguština, s kterimi tudi jaz ne
hvalim in ne odsvetujem, vsakega dne sprejemati presveto
obhajilo. To prepuščam modri razsodbi duhovnega očeta
tistih, kteri to storiti mislijo. Tako pogostnemu obhajilu
je treba velike svetosti duše; zato ni varno, ga sploh pri-

85

poročati. Ker pa ta svetost, da si je kaj silno visokega,
vendar najde se pri marsikterej duši, zato tudi ni dobro,
vsakemu ga odreči in prepovedati. Gledati se mora v tej
reči na znotranji stan vsakega posebej, in ne bi bilo modro,
vsakemu brez razločka priporočati to pogostno zavživanje
presvetega zakramenta. Bilo bi pa tudi ravno tako nemodro,
vsakega zavolj tega grajati, sosebno tedaj, kadar se ravna
po nasvetu kakega izučenega spovednika. Prav lep je odgo¬
vor, kterega je dala sv. Katarina Sienska tistim, ki so
očitali jej pogosto sveto obhajilo. Kekli so namreč, da sv.
Avguštin vsakdanjega obhajila ne hvali niti graja. „Ze
prav, je odgovorila Katarina, če ga sv. Avguštin ne graja,
pa tudi vi ne grajajte ga, in s tem sem zadovoljna.“

Ti pa vidiš, Filotea! da sv. Avguštin prav močno
opominja in svetuje, vsako nedeljo pristopati k sv. obhajilu;
zatoraj stori to, kolikor je tebi mogoče. Ti nimaš nika-
koršne ljubezni do smertnega, in še do odpustljivega greha
ne; tako mora biti, in želim, da naj bi tako bilo. Zato si
pa ravno v takošnem stanu, kakoršnega sv. Avguštin hoče ;
in še v lepšem stanu si, ker nimaš le nobenega nagnjenja
v greh, temuo tudi nobene ljubezni do njega. Dokler ta-
košna ostaneš, smela bi v prid svoje duše še večkrat spre¬
jemati sv. obhajilo, ako bi to tvoj dušni vodnik za dobro
spoznali.

Pri vsem tem bi pa vendar lehko se znašli nekteri
pravični zaderžki, kteri bi tvojega modrega spovednika
napeljali, da ti prepove to pogosto obhajilo. Postavim, ako
si ti pod nekako pokorščino, ljudje pa, kterim si pokorščino
in spoštovanje dolžna, tako slabo podučeni ali tako čudni,
da bi se nad tem spodtikali in pohujšali. če te vidijo to¬
likokrat pri sv, obhajilu. Takrat bi bilo dobro, če vse prav
premislim, da se njih slabosti nekoliko podaš, in potem le
Vsakih štirnajst dni k Božjej mizi "hodiš. To stori pa le
tedaj, kadar se ta zopernost po nobenej reči ne da prema¬
gati. V tej zadevi sploh ne daje se nobeno pravilo za¬
ukazati; ravnati se imamo le po tem, kar duhovni oče za
najbolje spoznajo. Za gotovo pa morem terditi, da tisti,
ki hočejo Bogu pobožno služiti, svetega obhajila ne smejo
dalje odlagati, kakor od enega mesca na drugi.

če se modro obnašaš, ne bodo te zaderževali ne oče
ne mati, ne mož ne žena od pogostnega obhajila. Na den
svojega obhajila ne zamudi dolžnosti svojega stanu, temuč
opravljaj je tako zvesto in skerbno, kakor druge mali.

8G

Tega dne bodi še bolj pohlevna in prijazna do drugih
ljudi, in jim tudi ne odreci nobene dolžnosti, naj si bo
kakoršna hoče. Potem smeš upati, da ne bodo od sv. ob¬
hajila te zaderževali, ker jim to nikakoršne škode ne pri¬
nese. Le tedaj znabiti bi se tebi upirali, ako bi bili preveč
spačeni in svojeglavni, da bi si ničesar pametnega dopo¬
vedati ne dali. Takrat bi pa morala, kakor sem že rekel,
nekoliko se po njih ravnati, če tebi tvoj spovednik tako
svetujejo.

Tukaj moram spregovoriti še eno besedo za zakonske.
V starej zavezi je Bog posojevalcem prepovedal, ob praz¬
nikih tirjati dolg; dolžnikom pa ni prepovedal, ob praz¬
nikih svoj dolg tistim, plačati, ki ga tega dne tirjajo. Da
si ni kak velik greh, vendar je nespodobno, zakonsko
dolžnost tirjati na den sv. obhajila. Toraj zavolj spolnjenja
te dolžnosti ne sme nihče biti obropan sv. obhajila, ako
ga k temu spodbuja njegova pobožnost. V začetku ker-
šanske cerkve so bili kristjani vsakega dne pri sv. obha¬
jilu, čeravno so bili zakonski in z otroci obdarovani. Za-
toraj sem rekel, da pogostno obhajilo ne prinese nobene
nadležnosti ne očetom, ne ženam, ne možem, ako le tista
duša, ktera sv. obhajilo sprejema, obnaša se pametno in
modro. Kar telesne bolezni zadeva, teh po pravici nobena
ne more zaderževati tebe od sv. obhajila, Če ne prevelika
slabost želodca, ki ničesar ne prenese.

Da kdo sme vsakega osmega dne k ,sv. obhajilu pri¬
stopiti, temu je neobhodno potreba: daje  njegova duša
čista smertnega greha. da je prosta vsakega nagnjenja k
odpustljivim grehom, in da verh tega občuti v sebi veliko
željo po sv. obhajilu. Da pa sme kdo vsakega dne pri¬
stopiti, tak človek mora imeti večidel že premagana vsa
huda nagnjenja; tudi se sme to zgoditi le na besedo du¬
hovnega očeta.

XXI. Postava,

Kako naj sveto obhajilo sprejemamo.

Na večer pred sv. obhajilom začni svoje pripravljanje,
v svetej ljubezni zdihuj in povzdigni svojega duha k Bogu.
Podaj se nekaj prej k počitku, da boš zamogla bolj zgodaj
vstati. Ako se po noči prebudiš, o tedaj napolni si serce

87

in usta z blagodišečimi besedami pobožnosti, da bo napol¬
nila se tvoja duša s prijetno dišavo, in da bo nebeškega
ženina vredno sprejela. Dokler ti spavaš, budi on in na¬
pravlja tebi brez števila milosti in darov, ako si priprav¬
ljena je sprejeti. Zjutraj pa vzdigni se z velikim veseljem
nad srečo, ktero danes zadobiti upaš; opravi spoved in
stopi z velikim zaupanjem pa tudi z veliko ponižnostjo
tje pred altar; potem sprejemi tisto nebeško jed, ki te k
neumerjočnosti redi. Kadar si izgovorila tiste svete besede:
„0 Gospod, jaz nisem vreden itd.“, potem ne gani več
svoje glave ali svojega jezika ne k molitvi niti k zdiho-
vanju. Spodobno in zmerno odpri svoja usta, svojo glavo
pa toliko povzdigni, kolikor je potreba, da bodo mašnik
leliko videli, kaj opravljajo. Polna vere, upanja in ljubezni
sprejemi tistega, v kterega veruješ, v kterega upaš, in
kterega ljubiš. O moja Filotea! bučelica si nabira iz rožic
roso nebes in žlahtni sok zemlje, ga spremeni v med ter
ga nese v svojo celico. Enako vzamejo tudi mašnik z al-
tarja Odrešenika sveta, pravega Sinu Božjega, ki je kakor
rosa prišel iz nebes. Oni vzamejo pravega sina Device, ki
je kakor roža pricvetel iz zemlje človeškega rodu, in tega
ti položijo v usta, ko najprijetnejšo jed.

Sprejmi ga najlepše ko moreš, in če si ga sprejela,
o tedaj oserči svojega duha, da se vzdigne in poveličuje
kralja nebes. Pogovarjaj se ž njim o svojem znotranjem
stanu, in premišljuj ga v svojem oserčji, kamor se je za-
volj tvojega zveličanja podal. Pozdravi ga z najlepšo po¬
božnostjo , ki je tebi mogoča, in nosi ga pri vseh svojih
opravilih tako, da se bo videlo, da je Bog s teboj. — Ako
pa te visoke sreče nimaš, tedaj sprejmi ga saj v duhu, in
zedini se v gorečih željah z mesom Odrešenikovim,' ki nam
življenje deli.

Troj naj viši namen pri sv. čbhajilu bodi ta, ^da v
ljubezni Božji rasteš, v njej se krepčaš in tolažiš. Čutov
ljubezni polna moraš to sprejeti, kar tebi saipa Ljubezen
deli. Pač v nobenem svojih del naš Zveličar ne more se
skazati toliko ljubeznjivega in priserčnega, kakor v tem
sv. zakramentu. Tukaj se čisto vniči in se v našo jed
spreoberne, da bi s svojim bitjem naša serca prešinil, in
se tako prav ozko sklenil z dušo in s telesom svojih vernih.

če te vprašujejo otroci sveta, zakaj se približuješ tako
velikokrat Božjej mizi, reci jim, da storiš to zategavoljo,
da bi se svojih napak očistila, svoje revščine se znebila,

88

v svojih težavah se tolažila, v svojej slabosti se podpirala.
Povej jim, da je pogostnega obhajila potreba dvojnim lju¬
dem, namreč popolnim in nepopolnim. Popolnim ali svetim
ga je treba, ker bi pri toliko dobri pripravi ravnali čez
vse nespametno, ako bi ne približevali se viru in studencu
vse popolnosti; nepopolnim in grešnim ga je pa treba., da
bi v tem zakramentu zadobili si pravo popolnost. Močnim
ga je treba, da ne oslabe, slabim, da se okrepčajo; bolnim,
da ozdrave, zdravim, da ne zbolijo. Povej jim, da je toraj
tebi, ki si nepopolna, slaba in bolna, silno potreba, da se
mnogokrat zedinjaš s svojo Popolnostjo, s svojo Močjo in
s svojim Zdravnikom. Peci jim, da morajo tisti, ki niso
preveč obloženi s posvetnimi opravki, velikokrat se pri¬
bliževati k Božjej mizi, ker jih delo ne zaderžuje. Povej
jim tudi, da to naj še tisti store, ki so zamotani v mnoge
posvetne reči, ker jim je tega silno potreba; kdor se ve¬
liko s težavami ubija in mnogo dela, potrebuje pogosteje
in bolj tečnih jedi, ko drugih kdo. Peci jim, da zategavolj
sprejemaš presveti zakrament, da bi se naučila, ga prav
sprejemati; le redkokdaj se tako delo prav opravi, v kte-
rem se vadili nismo.

Sprejemaj sv. obhajilo pogosto, moja Filotea! Spre¬
jemaj ga tolikokrat, kolikorkrat je tebi mogoče, vendar
vselej le s privoljenjem svojega duhovnega očeta. In kakor
v naših hribih dobivajo zajci po zimi belo dlako, ker dru-
zega ne vidijo, in za pijačo druzega ne vživajo ko sneg:
tako boš tudi ti, veruj mi, po vednem češčenji in zavži-
vanji Lepote, Dobrote in čistosti postala sama vsa lepa,
vsa dobra in vsa čista.

89

Zapopadek. Mnogoteii nauki o vadbi v čednostih.

I. Postava,

Kakošne čednosti naj si izvolimo.

Matica pri bučelieah nikdar ne spusti se na travnik,
da bi je cel roj ne obdajal. Tako tudi delavna ljubezen
nikdar ne pride v serce, da bi ne stopila va-nj s celo to-
varšijo drugih, čednosti; te vodi potem kakor vojvoda svoje
vojake, in deli razne opravke med nje. Vendar ne daje
vsem na enkrat opravil, tudi ne vsem enakih, ne ob vsa¬
kem času, ne na vsakem mestu. Pravični človek je podo¬
ben drevesu ob bregu vode zasajenemu, ki prirodi ob svo¬
jem času sad; zakaj če ljubezen dušo napolnuje, tedaj pri¬
nese v njej sadje, in sicer vsako ob njegovem času. Nek
pregovor sv. pisma pravi: „G-odba, da si je sama na sebi
prijetna, postane ob času žalovanja nadležna . 14  Velika na¬
paka, v ktero nekteri zabredejo, je obnašanje tistih, ki se
lotijo ene ali druge posamezne čednosti, ter jo hočejo pri
vsaki priložnosti, in še prav svojeglavno skazovati. Taki
so podobni tistim starim modrijanom, kterih eden se je
zmiraj smejati, drugi pa zmiraj jokati hotel. Se nespamet-
neje ravnajo taki, kteri vedno grajajo in krivo sodijo tiste,
ki se ne vadijo vedno v ravno teh čednostih. „Veselite se
z veselimi in jokajte z jokajočimi) to je nauk aposteljna,
zakaj ljubezen je poterpežljiva, dobrotljiva, radodarna,
modra in postrežljiva . 11

Nektere čednosti so pa vendar take, da se zamorejo
skoraj vselej in povsod spolnovati, ne le samo v nekterih
okoliščinah; one niso le same na sebi vse prijetne, temuc
podpirajo še tudi vse druge čednosti, in lepšajo njih sad.
Le redkokrat imamo priložnost, skazovati se velikodušne,
serčne in radodarne; drugače je pa s pohlevnostjo, zmer¬
nostjo, spodobnostjo, prijaznostjo in ponižnostjo; z duhom
teh čednosti naj se oživlja vse naše djanje. Zares so nek-

90

tere čednosti bolj imenitne ko te, vendar tek spolnovati
je bolj potreba. Tako je sladkor žlahtnejši ko sol, vendar
sploh je nam večkrat in bolj soli potreba. Toraj moramo
teh splošnih čednost vselej precej pripravljenih in pri na¬
redi imeti, ker jih je skoraj zmiraj in povsod potreba.

Med čednostmi si moramo za vadbo pred vsemi dru¬
gimi tiste odbrati, ktere zadevajo spolno vanj e naših dolž¬
nost, ne pa tistih, ktere so našemu sercu najbolj všeč.
Sveta Pavla je bila sosebno nagnjena, svoje telo ojstro po¬
koriti, da bi toliko več občutila sladkost duhovnega živ¬
ljenja. Potrebnejša pa je bila jej pokorščina do predpo¬
stavljenih; zato jo je grajal sv. Hieronim, da je zoper sve¬
tovanje svojega škofa slabila po nezmernih pokorilih svoje
telo. Aposteljni so bili v to poklicani, da naj sv. evangelje
oznanujejo, in dušam nebeški kruh dele; zato so oni prav
razsodili, da ne bi storili prav, ako bi zanemarjali svoj
sveti poklic, in se pečali s skerbjo za uboge, čeravno je
ta čednost sama na sebi vsa imenitna. Vsakemu stanu je
treba kake posebne čednosti; druge čednosti iščemo pri
višem duhovnem pastirju, druge pri deželskem oblastniku,
druge pri vojaku, druge pri zakonski ženi, in še druge pri
vdovi. Čeravno naj bi vsi imeli vse čednosti na sebi, ven¬
dar vseh enako spolnovati ne moremo. Vsak naj spolnuje
posebno tiste čednosti, ktere so dolžnostim njegovega po¬
klica najbolj potrebne.

Izmed čednost, ki ne zadevajo posebno našega stanu,
moramo najboljše izbrati, ne pa najimenitnejših. Premične
zvezde ali planeti se dozdevajo našim očem navadno veliko
veče ko stalne zvezde, vendar ne dosežejo stalnih zvezd ne
po velikosti niti po vrednosti. Le zato se vidijo veliko
veče, ker je njih steza bližej pri nas, in ker obstoje iz bolj
navadnih terdih reči. Ravno tako so nektere čednosti, ker
so bližej in bolj vidne ter skoraj za prijeti, od ljudi prav
hvaljene in veliko bolj čislane od drugih. Tako polaga
ljudstvo vselej večo vrednost na telesno milošnjo, kakor
na dušno; večo vrednost daje ostremu oblačilu pokore, postu,
bičanju in drugim pokorilom života, kakor krotkosti, do¬
broti, spodobnosti in drugim pokorilom serca, ktera so ven¬
dar vsa boljša in žlahtnejša. Moja Filotea! zberi si toraj
najboljše in ne najbolj slovečih, najvrednejše in ne najsvit-
lejših, najkoristnejše in ne najbolj čudnih čednosti.

Dobro je tudi, da si odbere vsak človek eno čednost
posebej, da se v njej vadi; ne tako, da bi zavolj tega

91

opuščal drugih čednosti, temuč zategavolj, da bi svojega
duha ložeje ravnal in ga mlačnosti varoval.

Svetemu Janezu, Aleksandrijskemu škofu, se je pri¬
kazala nekdaj prelepa in čez vse prijetna devica, svetle!]'ša
ko solnce, po kraljičino oblečena, venec iz oljkinih vejic na
glavi noseča. Ona mu je tako-le rekla: „ Jaz sem najstarša
hčer kraljeva; ako me izvoliš za prijatljico, te bom peljala
pred njegovo obličje, in ti boš našel milost pred njim. u
Svetnik je pa spoznal, da mu je Bog v tej prikazni pri¬
poročil milost do ubogih; in tej čednosti se je on tako za
vsem vdal, da je zavolj tega dobil po vsej cerkvi priimek
Janez Milošnik. Sv. Evlogij iz Aleksandrije je občutil močno
željo v sebi, Bogu posebno služiti, pa ni našel zadosti moči
v sebi, po puščavniško živeti, ali v pokorščino kakega dru-
zega človeka se podati. Zatorej je vzel nekega ubogega,
zapuščenega in od gob vsega shujšanega človeka k sebi,
da bi na njem vadil se ljubezni in zatajevanja samega sebe.
Da bi pa to delo ljubezni bolj popolnoma opravljal, zato
se je z obljubo zavezal, da bo reveža kakor hlapec svojega
gospodarja spoštoval, čedil in mu stregel. Ko sta pozneje
gobovi in Evlogij bila oba v skušnjavi, da eden druzega
zapustita, sta oba poprašala velikega svetnika Antonija za
svet. Ta je rekel njima: „Ne tako, moja deca! da bi eden
druzega zapustila; oba sta že blizo konca, in v nevarnost
bi se postavila, da svoje krone zgubita, ako vaju angelj
Gospodovi ne bi našel združenih/ 1

Sveti Ludovik, francoski kralj, je obiskoval bolnišnice,
in je bolnikom z lastnima rokama stregel, ko da bi se temu
bil s kako pogodbo zavezal. Sveti Frančišek Serafiški je
čislal ubožnost čez vse, imenoval jo je svojo gospo. Ravno
tako je bil sv. Dominik za pridigovanje ves vnet, zato je
dobil po njem ustanovljeni red ime pridigarskega reda.
Sv. Gregor Veliki je imel v tem’ posebno veselje, da je
po zgledu očaka Abrahama sprejemal popotnike; postal je
pa tudi sreče deležen, da je v podobi popotnika postregel
nekdaj kralju česti, Jezusu samemu. Tobija je dajal svojo
ljubezen do bližnjega s tem na znanje, da je merliče po¬
kopaval. Sv. Elizabeta, čeravno je bila svitla kneginja, je
posebno rada sama sebe poniževala. Ko je postala sv.
Katarina vdova, izročila se je vsa postrežbi po bolnišnicah.
Kasijan pripoveduje, da je neka pobožna devica, ki je
močno želela se v poterpežljivosti vaditi, prišla k sv. Ata-
naziju; na njeno prošnjo jej je on poslal neko ubogo, zraven

92

pa režečo, serdito in vso nepriljudno ženo v hišo. Ta je
pobožno deklico v enomer dražila, in jej dajala s tem mnoge
priložnosti, da se je vadila dosti krotbosti in pohlevnosti.
Med Božjimi služabniki se vdajo toraj ne.kteri temu, da
bolnikom strežejo; drugi temu, da uboge preskerbujejo;
tretji temu, da male otroke keršanskega nauka uče; četerti
temu, da spravljajo zmotene in zgubljene ovčice v krilo
sv. cerkve nazaj; še drugi se vdajajo temu, da lepšajo
cerkve in altarje; drugi pa temu, da napravljajo mir in
edinost med ljudmi. Vsi ti so podobni všivalcem ali ve-
zecem, kteri v mnogoverstne reči všivajo ali vezejo svilo,
zlato in srebro; to pa delajo tako prijetno in različno, da
sestavljajo s tem vse baze rož. Tem enako se vdajo one
pobožne duše kaki lastni ali posebni čednosti, in jo imajo
za dno svojega duhovnega vezenja, ker vezejo va-nj v pri¬
jetni različnosti vse druge čednosti. Te duše obračajo svoja
opravila in svoje občutljeje na posebni namen svoje perve
in poglavitne čednosti, in zategavolj je tem lepše zverstu-
jejo in sestavljajo. Tako pa kažejo v opravljanji svojih
čednost tudi bolj zvedenega duha:

„Da lično vse stoji v obleki svatovski

In roža rožici svetlobo podeli. u

Ce nas kaka pregreha močno nadleguje, tedaj moramo,
kolikor le mogoče, vaditi se v nasprotni čednosti; druge
čednosti moramo pa tako opravljati, da je obračamo vse
na to čednost. Tako bomo sovražnika premagali, in bomo
dosegli to čednost, ki je do zdaj še nismo imeli, v vseh
drugih pa bomo bolj popolni postali. Na primer, če sem
k napuhu ali k jezi priganjan, tedaj moram v vseh rečeh
se nagibati k ponižnosti in krotkosti; in v to moram ob¬
račati vsa svoja pobožna opravila, molitev, zakramente,
modro in serčno ter zmerno obnašanje. Da divji merjasci
obojstrijo si zobe očnjake, pilijo in brusijo si je na drugih
zobeh, in tako store še te ojstre in režeče. Ravno tako
naj dela tudi pobožna duša, ktera hoče v kakej čednosti
resnično popolnoma postati, da bi se nje posluževala kakor
močnega orodja. To svojo čednost naj ona brusi in riba
ob drugih čednostih; in te druge čednosti bodo postale
ravno po tem, da brusijo ono pervo čednost, same bolj po¬
polnoma in bliščeče. Tako je postal Job popolnoma svet
in vseh drugih čednosti bogat, ker se je vadil prav posebne
poterpežljivosti v tako različnih skušnjavah, ki so ga stis¬
kale od vseh strani. Sveti Gregor Nacijancen pripoveduje,

93

da je že nektera duša, ki je resnično in popolnoma vadila
se le samo v enej čednosti, povzdignila se do verha ker-
šanske popolnosti. Da to dokaže, opominja na zgled Ra-
habe, ktera je z veliko ljubeznijo pogostovala tujce in po
ravno tem veliko čest dosegla. Vendar se samo ob sebi
že zastopi, da se mora tako delo opravljati prav na posebno,
z veliko gorečnostjo in ljubeznijo.

II. Postava,

Nadaljevanje ravno te stvari: o izbiranji čednost.

čez vse lepo govori sv. Avguštin, da začetniki v
pobožnosti store nektere pregrehe, ktere bi morali grajati
in zavreči, ako bi je sodili ojstro po pravilih popolnosti;
vendar pa zaslužijo le hvalo, ker napovedujejo veliko po¬
božnost, in jej še pot pripravljajo. Tak pregrešek je nizka
in hlapčevska plašnost, ki nareja preveliko boječnost tistim,
ki so zapustili še le pred nekaj časom stezo pregreh. Ona
je v tem začetku vsega priporočenja vredna Čednost, in je
tudi gotovo znamenje, da v prihodnje vest čista ostane.
Pa ravno to boječnost bi zamogli na tistih grajati, ki so
Že dolgo časa na pravem potu popolnosti. V njih sercih
naj bi že ljubezen gospodarila, ta pa odpravi sčasoma ves
hlapčevski strah.

Sveti Bernard je bil iz začetka silno hud in ojster
proti tistim, ki so se izročili njegovemu vodstvu. Koj iz
začetka jim je povedal, da morajo truplo zapustiti in kar
le z dušo k njemu priti. Kadar je njih spoved sprejemal,
tedaj je očital jim neizrečeno ojstro vse njih slabosti, če¬
ravno so bile še tako majhne. On je duše teh ubogih no¬
vincev s toliko gorečnostjo zbujal k popolnosti, da je po
svojej ojstrosti jih več odstrašil od pota popolnosti, kakor
jih na-nj pripeljal. Zakaj vsa serčnost in moč jim je upadla,
ko so videli s toliko silo se priganjane na tako ozki in
stermi poti. —- Moja Filotea! ognjena gorečnost do popolne
Čistosti je nagnila tega velikega svetnika k takošnemu
ravnanju; ta gorečnost sama na sebi je bila velika čednost,
pa taka čednost, ki hvaliti ni. Tudi ga je ozdravil
tega sam Bog v neki sv. prikazni, in On je vlil v njegovo
serce toliko pohlevnega, prijaznega in prijetnega duha, da

94

je potem ves drugačen postal, in se z veliko žalostjo ob¬
tožil svoje prevelike ojstrosti in reznosti. Postal je toliko
usmiljen in ljubeznjiv do vsakega, da je vsem bil vse, da
bi vse Bogu pridobil.

Sveti Hieronim je popisal življenje sv. Pavle, svoje
duhovske bčere, in pravi o njej, da je bila v pokorjenju
svojega telesa preveč ojstra in svojeglavna; rajše se je
deržala svoje terme, kakor modrega sveta njenega škofa,
svetega Epifanija. Dalje pravi, da je bila tudi preveč k
žalosti nagnjena, in pri smerti njenega moža in njenih
otrok se je dala tako prevzeti prevelikej žalosti, da je
skoraj za njo umerla. Na to pravi ta sv. oče: „Lehko bi
kdo mislil, da namestu hvale te svetnice opisujem njene
slabosti; pa na pričo kličem Jezusa, kteremu je ona služila,
in kteremu tudi jaz služiti želim, da v tem in onem nič
ne rečem, kar bi res ne bilo. Priprosto kakor kristjan o
kristjanu pripovedujem, kar o njej omeniti vem; jaz opi¬
sujem njeno življenje, pa ne njene hvale; kažem pa tudi,
da bi njene napake na kakem drugem človeku bile čednosti. a
S temi besedami reče, da bi slabosti in napake sv. Pavle
v manj popolnej duši bile zaslužile ime visoke čednosti.
Saj se najde v resnici marsiktero djanje, ki je pri popolnih
sicer nepopolnost; veljalo bi pa ravno to djanje pri nepo¬
polnih za veliko čednost.

Dobro znamenje je za bolnika, če mu proti koncu
bolezni noge otekajo, zakaj to pričuje, da se okrepčana
natura izpraznuje preobilnih mokrot in sokov. Ravno to
bi pa bilo pri zdravem telesu zlo hudo znamenje; pričevalo
bi namreč, da natura nima dosti moči te mokrote in šoke
razdjati in razdeliti. Moja Filotea! od takih ljudi, kterik
čednosti imajo še kake pregreške, moramo dobro misliti,
zakaj sami svetniki niso bili brez pregreškov. Ti pa bodi
vsa skerbna, da se vadiš v popolnosti tako, da z modrostjo
združiš tudi zvestobo. Da boš pa to zamogla, stori po
nasvetu bukev Modrosti, in ne upiraj se na svojo lastno
zastopnost, temuč podverzi se zastopnosti tistih, ktere je
Bog tebi za vodnike dal.

Še so nektere reci, ktere šteje marsikdo med čednosti,
ktere pa čednosti nikar niso; o teh moram tebi tudi nekaj
povedati. Sem spadajo zamaknjenost, neobčutnost života,
združenje duše z Bogom, povzdignjenje trupla od zemlje,
in druge enake visoke reči; o teh nektere bukve govore
ter obetajo, da pripeljejo dušo od premišljevanja do gle-

95

danja, do bistvenega približanja duše k Bogu, do nadze¬
meljsko vzvišenega življenja. Te visoke reci, ljuba Filotea!
niso nobene čednosti; to so le plačila, ktera Bog za že
spolnjene čednosti deli. Da še bolj na tanko povem, to
so le preskušnje ali preokusi sreče prihodnjega življenja,
kterih pokaže Bog včasi človeku, da bi vžgal v njem
željo po tem zveličanji, ki mu je pripravljeno v nebesih.
Pa nihče ne sme takošnih milosti ne iskati in ne poželeti,
ker jih celo nič ne potrebuje k temu, da bi Bogu lepo
služil in njega ljubil; le ljubezen do Boga in njegova služba
bodi edino naše hrepenenje. Tudi so te milosti večidel
take, da se po človeškem prizadetji pridobiti ne dajo; one
se polotijo človeka same ob sebi, tako da jih on sam v
sebi zbujati ne more. — Vsemu temu še dostavljam , da
smo mi le samo sklep storili, resnično biti pravični in po¬
božni ljudje; pa prizadevati si moramo tudi, da ta sklep
spolnimo. Ako pa hoče Bog povzdigniti nas do tiste angeljske
popolnosti, no prav, dobri angelji bomo potem še tudi; vendar
vse to prepustimo Bogu.

Priprosto, ponižno in pobožno vadimo se v tistih manj
imenitnih čednostih, za ktere je podelil naš Gospod Bog
zadosti moči našej slabosti in skerbnosti. Jaz menim namreč
poterpežljivost, pohlevnost, pokorjenje serca, ponižnost,
pokornost, uboštvo, čistost, usmiljenje do ubozega bližnjega,
prenašanje njegovih slabosti, skerbljivost in sveto gorečnost;
v teh naj se vadimo. Tiste nadzemeljske popolnosti pre¬
pustimo dušam, ki so nad zemljo povzdignjene; mi ne za¬
služimo nobene tako visoke stopnje v službi Božji. Imejmo
že to za visoko čest, da smemo Bogu streči v kuhinji in
pekariji, in da smemo njegovi hlapci, strežaji in vratarji
biti. Pri njem je potem ležeče, ali hoče nas še više po¬
vzdigniti, in nas poklicati v svoje lastno prebivališče in
med svoje skrivne svetovalce. In to se lehko zgodi, ljuba
Filotea! zakaj ta kralj česti ne plačuje svojih služabnikov
po imenitnosti službe, v kterej se znajdejo, temuč po lju¬
bezni in ponižnosti, s ktero opravljajo službo svojo.

Ko je Savi iskal osle svojega očeta, tedaj je našel
krono izraelskega ljudstva. Ko je Rebeka napajala Abra¬
hamove velblode, takrat je postala žena njegovega sina.
Ko je Rut pobirala klasje za Bocovimi ženjicami, in pred
njega pokleknila, takrat je bila sprejeta na njegovo stran,
in je bila izvoljena za njegovo ženo. Gotova resnica je to,
da tisti, ki napuhnjeno in prederzno hrepene po tistih

96

visokih in posebnih milostih, silno lehko zabredejo v
zmotnjave, sleparije in praznosti. Tudi ne prigodi se redko,
da taki, Id se angelje domišljujejo, še pridni ljudje niso;
več imenitnosti se nahaja v njih besedah in izrekih, kakor
v njih občutkih in djanjih. Vendar nikogar ne smemo
zaničevati, tudi ne prederzno soditi; le Boga hvalimo zavolj
visokih čednosti drugih ljudi, pa hodimo ponižno po svojej
nižej stezi naprej. Naša pot je sicer nižeja, pa bolj varna;
ni tako imenitna, pa je našej slabosti in našej revščini
bolj primerna. Po njej bode Bog, ako ponižno in zvesto
hodimo naprej, nas pripeljal do imenitne višave.

III. Postava,

0 poterpežljivosti.

„Potreba vam je poterpežljivosti, da Božjo voljo do-
polnivši dosežete obljubo.“ Tako govori apostelj, in prav
tako je, kakor je tudi naš Zveličar učil: „V svojej poter¬
pežljivosti bote svoje duše ohranili. “ Velika sreča je za
človeka, moja Filotea! da svojo dušo ohrani; in po¬
polnejša je naša poterpežljivost, popolnejše ohranimo
tudi svojo dušo. Prevdari pogosto, da je naš Zveličar nas
odrešil po terpljenji in po bolečinah; zato moramo tudi
mi ravno tako skerbeti v terpljenji in v težavah za svoje
zveličanje. Bazžaljenje, nasprotovanje in vse zoperno
moramo prenašati z največo krotkostjo, ki je nam mogoča.

Tvoja poterpežljivost naj ne obsega samo voljno pre¬
našanje tega ali unega razžaljenja, te ali une težave; ona
naj se raztega na vsaktero zopernost, ktero ti Bog pošlje
ali vsaj dopusti. Najdejo se nekteri možje, ki so le takih
težav prenašati voljni, ktere so združene s Čestjo. Postavim
oni radi prenašajo, da so bili v bitvi ranjeni ah v vojski
vlovljeni, da zavolj vere preganjanje terpe, ali da v kakej
pravdi ubožajo, če je le ne zgube. Takošni ne ljubijo te¬
žave, temuč le cest, ki jim iz težave prihaja. — Pravi
služabnik Božji pa vsako težavo mirno prenaša, naj je ž
njo sklenjeno že osramotenje ali cest. Veselje nareja serč-
nemu pa dobremu človeku, da ga hudobni zaničujejo, gra¬
jajo in slabo sodijo; vendar grajanje in slabe sodbe ter
preganjanja od pobožnih ljudi prenašati z mirnim sercem,

97

temu je treba duše, ki je zares velika. Veliki in sveti
škof Karl Boromej je dolgo časa mirno prenašal hudo gra¬
janje, s kterim ga je očitno raz leče sramotil nek pridigar
iz silno ojstrega reda. To njegovo poterpljenje bolj spoštujem,
kakor vse, kar je moral od drugih prestati. Želo bučele
nas veliko bolj boli, kakor vbod komarja; ravno tako nas
veliko bolj zaboli, če nas pobožni ljudje zaničujejo in nam
nasprotujejo, kakor vse to, kar nam drugih kdo stori. Ki
nič kaj redkega, da dva dobra človeka, ki imata sicer oba
dober namen, pa vsak svojo misel, ojstro stopita eden
zoper druzega in si nasprotujeta.

Bodi poterpežljiva ne le v tem, kar zadeva najhujšo
težavo, temuč tudi v tem, kar zadeva okoliščine in doletke,
ki so sklenjeni ž njo. Marsikdo bi rad terpel, ako bi le
zamoglo brez sitnosti se zgoditi. Ne dene mi težko, da
sem ubožal, pravi nekdo; le to mi težko de, da mi
zavolj tega ni mogoče svojim prijateljem postreči, svojih
otrok dobro oskerbeti in pošteno živeti. Drugi pa pravi:
Za vse to se malo zmenim, le to me peče, da bojo
ljudje te misli, da sem sam tega kriv. Še nekdo drugi bi
bil prav vesel, da v ga obrekujejo, ako bi le obrekovalcem
nikdo ne veroval! Še so taki, ki pravijo, da bi že radi pre¬
našali nekaj tega, kar terpe, le celo terpljenje jim je pre-
težavno. Taki pravijo, da niso nevoljni zavolj tega,_ ker
So bolni; le to je teži, da nimajo denarjev za ozdravljanje,
ali da so tistim nadležni, pri kterih so. Jaz pa povem ti,
Daoja Filotea! da moramo biti zadovoljni in poterpežljivi
ne le v bolezni sploh, ampak tudi ravno v tej bolezni, v
kterej Bog hoče; ravno tam, kjer on hoče; med ljudmi,
med kterimi on hoče; in z vsemi zopernostmi, s kterimi
on hoče. Enako naj se zaderžamo tudi v vseh drugih
bridkostih. Doleti tebe kaka težava, tedaj si moraš po
Božjej volji skerbno poiskati vse nasprotne pripomočke;
Če tega ne storiš, pa^. pomoči le pričakuješ, tedaj si Božje
Veličastvo skušala. Ce si pa vse storila, kar je tebi mo¬
goče, potem vdaj se popolnoma v voljo Božjo in pričakuj
to, kar bo Bog naredil. Ako je volja Božja, da najdena
pomoč premaga težavo, tedaj se mu zahvali z največo po¬
nižnostjo; je pa njemu dopadljivo, da težava premaga po¬
točke, potem hvali ga v poterpljenji.

Svetujem tebi, kar nam sv. Gregor svetuje: Ako te po
pravici kakega pregreška obdolže, kterega si zares storila,
tedaj se globoko ponižaj in spoznaj, da zaslužiš še več,

Filotea. 7

98

kakor to obdolženje. Je pa obdolženje krivično, potem iz¬
govori se na kratko, in odkritoserčno povej, da si nedolžna.
Toliko spoštovanja si dolžna resnici in temu, da daješ bliž¬
njemu lep izgled. Ako pa tebe po tvojem resničnem in
pravičnem izgovoru še naprej dolže, potem ostani mirna
in ne prizadevaj si, da bi tvoj izgovor obveljal. Če si do¬
polnila prej dolžnost do resnice, pa dopolni jo zdaj še do
ponižnosti. Tako ne škoduješ ne svojemu dobremu imenu,
in tudi ne lepej želji, ki jo moraš imeti po pokoju, po krat¬
kosti in ponižnosti.

Potoži se najmenj ko mogoče čez krivico, ktero ti je
kdo storil; zakaj gotovo je, da tisti, ki tožuje, sploh tudi
greši. To pa zategavoljo, ker nam naša lastna ljubezen
kaže razžaljenje vselej veče in občutnejše, kakor je v res¬
nici. Najbolj se pa varuj, svoja toževanja nositi pred ušesa
takošnih Jjudi, ktere lehko jeza prime, in kteri radi hudo
mislijo. Ce upaš, ga se znebiš s toževanjem zlega, ali da
se s tem potolažiš; tedaj se znaš potožiti pri mirnih dušah,
ki imajo serčno ljubezen do Boga. Drugi bi, namesto da
ti serce potolažijo, ga še le bolj razdražili; namesto da ti
iztegnejo tern, ki te bode, bi ga tebi vtisnili še globokeje
v nogo.

Nekteri bolniki in žalostni ter razžaljeni se skerbno
varujejo tožiti in svoje slabo serce kazati. To bi v njih
očeh (kar je tudi resnica) očitno naznanjalo veliko slabost,
pomanjkanje moči in serčnosti. Vendar oni prav močno
želijo, in obračajo z vsemi umetnimi ovinki svoj govor tako,
da bi je vsak prav iz serca pomiloval, in da bi je štel ne
le za močno pobite, temuč tudi za poterpežljive in serčne.
To je sicer zares neka poterpežljivost, pa goljufna poter-
pežljivost, ki nič druzegani, kakor silno premetena in jako
olišpana hvaleželjnost in prevzetnost. O takošnih pravi
apostelj: „Imajo cest, vendar ne pred Bogom.“ Pravi po-
terpežljivec ne tožuje čez svoje terpljenje, in ne želi, da
bi ga kdo pomiloval. Brez ovinkov, resnično in priprosto
govori o svojej težavi, zraven pa ne zdihuje, ne tožuje, in
svojega križa ne povečuje. On prenese sicer voljno, Če
ga kdo milu je; tega pa ne, do bi ga kdo zavolj kaj tacega
pomiloval, kar ga ne stiska; takemu kar na ravnost pove,
tožuje^pa ne zavolj njih.

če te bojo obrekovali in dražili zavolj tvojih pobož¬
nih opravil (in to bodo gotovo), tedaj spominjaj se besed
našega Gospoda Jezusa: „Žena v porodu žaluje, če je pa

99

otroka porodila, tedaj pozabi žalost zavolj veselja, da je
človek rojen na svet.“ V svojej duši si spočela ti po po¬
božnosti najčestitljiviše dete celega sveta, Jezusa Kristusa.
Preden se razcveti in vleže, boš gotovo terpela bolečine
in težave; pa bodi serčna, da so le prestane te bolečine,
potem tebe Čaka največe veselje, ker si takošnega človeka
porodila na svet. Porodi se pa tebi Jezus tedaj, če si ga
v svojem sercu in v svojih delih popolnoma izobrazila s
tem, da povsod posnemaš njegovo življenje.

Oe si bolna, tedaj daruj vse svoje bolečine in težave
službi Gospodovi in prosi ga, naj bi združil tvoje terp-
ljenje s tistim velikim terpljenjem, ki ga je On sam za te
prestal. Ubogaj zdravnika, in jemlji zavolj Boga rada
zdravila in jedi in druge pripomočke, zraven pa spomni
se žolča, ki ga je pil On iz ljubezni do tebe. Želi si ozdra¬
veti, da bi Njemu služila; ne brani se terpeti, da mu skažeš
pokorščino; in pripravi se umreti, da bi ga hvalila in
uživljala. Spomni se, da dobivajo bučelice, kadar delajo
sterd, svoj živež iz prav bridkih zelišč. Enako tudi mi
nikdar ne skazujemo veče ponižnosti, in tudi nikdar ne
spolnujemo slajših čednosti, kakor takrat, kadar uživljamo
kruh bridkosti in težav. Kakor je sterd iz timijana, iz
neke majhne pa grenke rastline, med vsemi najboljša:
tako je tudi čednost, ki se opravlja v grenkosti najnižih
in naj britkejših težav, med vsemi najbolj imenitna.

Ž znotranjimi očmi svojega duha glej in premišljuj
večkrat Jezusa, da je križan, gol, preklinjan, obrekovan,
zapuščen, in da je stiskan od vsake težave, žalosti in bo¬
lečine. Premisli tudi, da vse svoje terpljenje ne moreš
Njegovemu primerjati, ne po velikosti niti po številu. Ne
pozabi, da vse, kar le zamoreš kdaj za Njega terpeti, v
nobeno število ne pride, če svojo pptežo za Njega primerjaš
težavam, ktere je On preterpel za te.

Premisli, da so bile bolečine, ktere so nekdaj mučenci
prestajali, in da so težave, ktere mnogi ljudje še zdaj
prenašajo, čez vse veliko veče od vsega, kar ti terpiš. To
premisli in reci: „Oh moje terpljenje je tolažba, moje bo¬
lečine so rože, če je primerjam terpljenju in bolečinam
tistih, kteri obmahujejo v vednem umiranji brez pomoči,
brez tolažbe, brez polajšanja, stiskani od neskončno večih
težav ! w

7

100

IV, Postava.

O ponižnosti v zunanjem.

„Pojdi, je rekel prerok Elizej ubogej udovi, vzemi
na posodo veliko praznih  posod, in nalij olja v nje.“
Da sprejememo milost Božjo v svoja serca, morajo taista
prazna biti vse nečimurne hvaleželjnosti. če zapazi zidni
sokolič druge ropne tiče, tedaj zavrešči in je oplaši z neko
njemu lastno in skrito močjo; zatoraj ga golobje nad vse
tiče radi imajo, in prebivajo brez vse skerbi blizo njega.
Enako oplaši ponižnost satana, in ohrani milosti in darove
sv. Duha v naših sercih. Zatoraj so tudi vsi svetniki, po¬
sebno pa Kralj svetnikov in njegova prečestita Mati, po¬
sebno spoštovali to imenitno čednost, in jo nad vse druge
čednosti ljubili.

Nečimurno imenujem hvalo, ktero kdo sam sebi pri-
lastuje zavolj kaj tacega, kar ni v nas; ali zavolj kaj ta-
cega, kar je sicer v nas in naše, pa vredno ni, da bi se
zavolj tega kdo hvalil. Žlahtnost imenitnega rodu, veljava
pri imenitnih ljudeh, spoštovanje ljudstva; to so reči, ki
niso v nas, ampak leže v naših predstarših ali v spošto¬
vanji drugih ljudi. Nekteri  se napihujejo, da je groza,
ker sede na lepem konju, ker nosijo velik šop pisanega
perja za klobukom, in ker so prav štimano oblečeni. Pa
kje je še kdo, da to za golo nečimurnost ne bi spoznal?
če bi pri tem že kaj česti bilo, šla bi konju, tiču ali ši-
varju; in kako nevredno je, da si kdo cest izposodi od
konja, tiča ali šivanke? Drugi  mislijo, kdo ve kaj so,
ker imajo silne berke, gosto in lepo zaraščeno brado, čedno
zrahljane lase, bele in mehke roke, ker so umi in berhki
na plesu, ker so znajdeni v igri ali v petji. Mar niso taki
vsi močni slabe pameti, da s toliko praznimi rečmi hočejo
povzdigniti svojo serčnost, in pomnožiti svojo čest? Spet
drugi  hočejo, da bi je zavolj nekoliko plitvega znanja
ves svet spoštoval in čestil, kakor da bi moral vsak od
njih se učiti, in je za svoje učenike spoznati; takošnim
pristuje prav za prav ime „šolskih lisjakov u . Še drugi
se šopirijo kakor pavi zavolj svoje lepote, in menijo, da
ga ni človeka, ki bi se v nje ne zaljubil. Vse to je prav
neslano, prav neumno in prevzetno, čest, ktero si kdo pri-
lastuje zavolj toliko minejočih in navadnih reči, imenujemo
nečimurno, prazno in nespametno čest.

101

Kar je resnično dobrega, to se spozna kakor dober
balzam. Balzam se pa s tem poskuša, da ga po kapljicah
v vodo kanemo; če se vleže na dno in se tam zasede, te¬
daj ga imamo za najboljšega in prežlahtnega. Kavno tako
se daje tudi spoznati, če je kak človek zares moder, učen,
velikodušen in dober. Pogleda se namreč na to, ali se
obračajo njegove dobre lastnosti na ponižnost in pobožnost
ali ne. če so njegove lastnosti takošne, tedaj so zares
dobre; če pa po verhu plavajo in se očem kazati hočejo,
potem imajo toliko menj vrednosti, kolikor več zunanjega
lišpa iščejo. Biserji, ki se store in rasejo ob času vetra
ali gramskega vdarjanja, imajo le samo zunanjo lupino bi-
serja, znotraj so pa prazni in nimajo nič v sebi. Kavno
tako imajo tudi človeške čednosti in lepe lastnosti, ki iz¬
hajajo iz napuha in nečimurnosti, le zunanjo bliščobo do¬
brega,^ zares so pa brez jedra, brez mozga in terdnosti.

čestitljive službe, visok stan, in imenitnost so podobne
žofranu, ki tim lepše izrase, čim bolj se z nogami tepta.
Nobena čest ni več, biti lepe postave, ako se zavolj tega
bahamo in sami sebe ogledujemo; lepota le tedaj dopade,
če se ne lepša. Znanje tudi tistemu nobene česti ne pri¬
nese, kdor se zavolj njega napihuje, in se v šolskega lis¬
jaka spridi.

Kdor se dela hitro razžaljenega, če se mu zavolj nje¬
govega stanu, imena in prednosti ne skazuje zadosti velika
čest; ta nas le sam napeljuje, da ga zaničujemo in zasme¬
hujemo z njegovo čestjo vred. To pa še poverh, da tak
človek svoje lastnosti izroča razsodbi drugih ljudi, kteri
mu spoštovanje radi odrečejo. Prav lepa zares je čest, če
se dobi v dar; pa prav gerda postane, če se išče, če se
tirja, in če se prisiliti hoče. Kadar se pav razšopiri, da
bi se ogledal, razprostre svoje lepo -perje v solncu; pa ravno
med tem pokaže tudi po vsem svojem životu, da ima kaj
gerdega na sebi. Rože so lepe, dokler imajo korenino v
zemlji; one pa venejo, kakor v roke pridejo. Tisti, ki
duhajo le memogrede in od daleč omotna ali spavna ja-
buka, ožive od prijetnega duha tega sadu. Tisti pa, ki
vohajo ravno ta sad blizo in dolgo časa, postanejo omoteni,

bolehni in zaspani. Kavno tako prav prijetno razveseli

čest tudi tiste, kteri jo vživljajo le od daleč in le memo¬
grede, pa se zraven ne zamude in se za njo ne poganjajo.

Kdor pa veže svoje serce na njo in se na njej pase, ta

naženje po njej le osramotenje in grajo.

102

Z ljubeznijo do čistosti in s hrepenenjem po njej se
začne naša čednost; z ljubeznijo do cesti in s hrepenenjem
po njej pa začenja se naša malopridnost in nevrednost.
Duše, ki so zares žlahtne, ne bojo drazega časa kratile z
nečimumim iskanjem visokega stanu, cesti in zunanje ime¬
nitnosti. One imajo dosti drugih opravkov, za ta prazni
lišp naj se tergajo le postopači. Kdor si zamore biserjev
nabasati, ta se ne bo za ostrigami poganjal; in kdor po
čednosti hrepeni, ta ne bo iskal česti. Vendar sme si vsak
zavarovati in ohraniti svojo posvetno imenitnost; s tem ne
bo si kdo skrunil ali ranil ponižnosti, če le stori vse to
priprosto in brez prepira. Bogati tergovci, ki se vračajo iz
Peruanske dežele v Evropo nazaj, prineso seboj tam pri¬
dobljeno zlato in srebro; zraven tega pa radi pripeljejo še
kako opico ali papigo, ker so take stvari tam dober knp
in tudi ladje preveč ne obteže. Kavno tako tudi ni prepo¬
vedano tistim, ki hrepene po čednosti, da bi seboj vzeli
svoje posvetne imenitnosti in česti. Vendar te reči jih ne
smejo preveč motiti in muditi, ne smejo jim napravljati
nobene prevzetnosti, nobenega nepokoja, nobenega prepira
in hrupa. Tukaj pa ne govorim o možeh, kterih imenit¬
nost deržavo zadene; tudi ne menim nekterih posebnih
prilik, ki imajo velike nasledke za seboj. V takih okoliš¬
činah naj vsak to varuje, kar je njegovega; in vsak naj
se obnaša povsod pametno in prevdarno, pa tudi ljubez-
njivo in priljudno.

V. Postava.

0 znotranji ponižnosti.

Ti pa želiš, moja Filotea! da naj bi te na potu po¬
nižnosti še dalje peljal, zakaj to, kar sem do zdaj povedal
o njej, je bolj podobno človeški modrosti, kakor ponižnosti.

Nahajajo se nekteri, ki nočejo in se tudi ne upajo
premišljevati in prevdarjati milosti, ktere je Bog jim po¬
delil, da ne bi postali prevzetni ali sami sebi dopadljivi;
pa v tem se močno motijo. Premišljevanje Božjih dobrot
je po besedah angeljskega učenika (svetega Tomaža Akvin-
čana) najboljši pripomoček, da se povzdignemo k ljubezni
do Boga; zakaj Boga toliko priserčniše ljubimo, kolikor

103

bolj njegove dobrote spoznamo. Vselej nas posebne dobrote
bolj spodbujajo ko splošne, zato je moramo tudi toliko
pazljiviši premišljevati. Gotovo je, da nas nič ne poniža
toliko pred Božjim usmiljenjem, ko veliko število njegovih
dobrot; pa tudi pred njegovo pravico nas nič toliko ne
osramoti, ko veliko število naših hudobij. Oh premislimo
le, kaj je storil On za nas, in kaj smo mi za povračilo
Njemu storili; in ker premišljujemo svoje grehe po samem,
premišljujmo po samem še njegove dobrote. Ne bojmo se,
da bi spoznanje Božjih dobrot nas spodbujalo k napuhu,
da le te resnice ne zgubimo spred Oči, da dobro, kar na
sebi imamo, ni od nas. Ali so mule zategavolj mar manj
okorne in smerdljive živali, ker nosijo drago in dišeče
orodje kraljevo? „Kaj pa imamo dobrega, da bi ne bili
sprejeli; in če smo ga sprejeli, zakaj bi hotli s tem se
prevzemati ? 11  Živo ogledovanje sprejetih milost nas spod¬
buja le v  k ponižnosti, zakaj spoznanje stori, da smo hva¬
ležni. Ce bi nas pa vendar, dokler milosti Božje spregle¬
dujemo, navdala kaka prevzetnost, saj jo kmalo odženemo,
ako pogledamo na svojo nehvaležnost, na svoje grehe in
slabosti. Oe spregledamo, kaj smo storili, kadar Bog z
nami ni bil, tedaj bomo celo lehko spoznali, da dobro,
kar doprinašamo, ne izvira iz nas, da pa tudi naše ni. In
tako se bo zgodilo, da bomo sicer svojega dobrega se ve¬
selili, in to veselo uživali, kar je nam Bog dobrega dal;
pri vsem tem pa bomo skazovali čest le samo Bogu, ker
je On sam začetnik vsega dobrega.

Tako spoznava preblažena Devica, da je Bog storil
nadnjo velike reči; vendar to spoznanje jo tudi napeljuje,
da sama sebe poniža, Bogu pa čest skazuje. Veselo je za¬
klicala: „Moja duša poveličuje Gospoda, zakaj velike reči
je storil z menoj!“

Velikokrat rečemo, da smo golo nič, da smo smeti
sveta, da nas ni druzega ko revščina; pa močno bi nas
zabolelo, ako bi ljudje se deržali naše besede in povsod
razglasili, da smo v resnici takošni, kakor pravimo, da
smo. Pač tako ravnamo, kakor da bi bežali in se poskrili,
pa le zato, da bi drugi tekli za nami in nas poiskali. Mi
se delamo, kakor da bi hotli najzadnji biti, in na zadnjem
mestu mize sedeti, pa le zategavolj o, da bi bili s toliko
večo čestjo na sprednji kraj posajeni. Resnično pobožni
Človek ne stavlja svoje ponižnosti na ogled, in ponižnih
besed nima v ustih veliko. Ponižnost bi skrila najrajše

104

samo sebe, hliniti se, ali bližnjega pohujšati, tedaj bi se
delala še napuhnjeno in gizdavo, da bi med takimi deli
še tembolj se skrila, in čisto neznano pa varno živela. Jaz
toraj tako-le mislim, moja Filotea! ne govorimo celo no¬
benih ponižnih besed; ali pa govorimo je s prav takim
znotranjim počutkom, ki se popolnoma zlaga z našimi be¬
sedami. Ne pobešajmo nikdar očes, če ne ponižamo ž njimi
tudi našega serca; tudi ne delajmo se nikdar, ko da bi
hotli zadnji biti, ako zadnji zares biti nočemo.

Potem nauku se imamo tako sploh ravnati, da tukaj
po mojej misli nobenega izjemka ni; le zarad priljudnosti
se včasi zgodi, da kedaj ponudimo nekomu čest pred se¬
boj, čeravno vemo, da je ne bo sprejel. V tem pa ni ne
zvijače niti hinavske ponižnosti, zakaj v tej reči je pri-
prosta ponudba cesti le začetek česti; ker mu pa cele
cesti dati ne moremo, zato ne storimo slabo, če mu damo
njen začetek. Ravno tako je z nekterimi besedami spošto¬
vanja in pozdravljanja. Da-si te prav za prav niso videti
resnične, vendar dosti na resnico meje, če le tisti, ki je
izgovarja, resnično namen ima, tega spoštovati, kteremu
jih je govoril. Takošne besede imajo sicer več v sebi,
kakor mi reči hočemo, vendar ž njimi ne storimo nič kri¬
vega, ako je sploh šega, tako govoriti. Zares bi pa jaz
silno rad, da bi naše besede bile, kolikor mogoče, našim
mislim enake; da bi se tako povsod in po vseh rečeh
ravnali po priprosti in ljubi ravnoserčnosti.

človek, ki je zares ponižen, bi rajše imel, da bi mu
kdo drugi rekel, da je slab in nevreden, kakor da si to
sam pravi. On vsaj besede ne odbija, ako ve, da drugi
ljudje o njem zares tako pravijo, temuč s celim sercem še
temu priterdi. Ker to sam o sebi terdno veruje, zato je
vesel, ako še drugi o njem ravno tako mislijo. Veliko jih
je, ki pravijo, da prepuščajo znotranjo molitev tistim, ki
so bolj popolnoma, ker oni vredni niso, jo opravljati. Še
drugi so, ki terdijo, da se ne upajo pogosto k sv. obhajilu
hoditi, ker se ne spoznajo zadosti vrednih. Toti pravijo,
da bi nemara pobožnost oskrunili, ako bi tudi oni hotli
pobožni biti, ki so toliko nevredni in slabotni ljudje. Tisti
se spet branijo, svoje zmožnosti obračati v službo Božjo
in bližnjemu v prid, in terdijo, da dobro poznajo svojo
slabost, zakaj oni bi se prevzeli, ako bi postali orodje
Božje za eno ali drugo dobro delo; tudi se boje, da bi
sami ne bili pogubljeni, dokler bi kazali drugim pravi

105

pot. Vse to je le zvijača in taka pobožnost, ktera ni le
samo lažnjiva, ampak tudi hudobna. Po njej človek prav
zvito in skrivno zaničuje Božje darove, gotovo pa zakriva
se pod takošno zunanjo pobožnostjo prav posebna ljubezen
za svoje lastne misli in terme, ali za svojo lenobo.

„Poželi si kako znamenje od Boga, bodi si v viso-
čini nebes, ali v globočini morja“, tako je rekel prerok
malopridnemu Ahacu. In ta mu je odgovoril: „Ne, jaz ne
poželim si nobenega znamenja, in nočem skušati GlospodaP
Oj hudobnež, ali se ne dela, ko da bi imel največe spo¬
štovanje do Boga? Pa vendar brani se, ko da bi bil prav
ponižen, poželeti si milost, ktero mu usmiljenje Božje po¬
nuja. Ali ni vedel, da je to gotova prevzetnost, ako se
odpovedamo blagrom, s literimi nas Bog obdarovati hoče?
Ali ni vedel, da je naša dolžnost, sprejemati Božje darove,
če se nam ponujajo? Ali ni vedel, da je ponižnost tudi v
tem, ako se po vsej moči podveržemo vsemu, kar Bog
želi? Želja našega Boga je pa ta, da naj bi mi bili po¬
polnoma, naj bi se ž njim sklenili, in naj bi kolikor mo¬
goče njemu nasledovali. Prevzetnež, ki zaupa le v samega
sebe, on se po pravici boji kaj začeti; ponižni je pa toliko
bolj serčen, kolikor slabejšega se spozna. Po tej meri,
kakor sam sebe za malo obrajta, postaja serčnejši, ker je
zastavil vse svoje zaupanje v Boga. Bog pa ima nad tem
svoje dopadenje, da poveličuje svojo vsemogočnost v našej
slabosti, in da povišuje svoje usmiljenje čez našo revščino.
Zatoraj smemo z zaupanjem vse ponižno in pobožno za¬
četi, karkoli spoznajo naši dušni pastirji za naš dušni prid
koristnega.

Če se kdo dela, ko da bi vedel, česar ne ve, to je
očitna neumnost; in če se kdo dela v kakej reči učenega,
o kterej je dobro prepričan , da je ne zastopi, to je pre¬
vzetnost, da ni za prenesti. Kar mene zadene, jaz bi še v
takih rečeh ne hotel se delati učenega, ktere zastopim;
pa v njih nevednega tudi ne bi hotel se kazati. Ako lju¬
bezen tako tirja, tedaj moramo odkrito in ljubeznjivo ne
le samo to povedati, kar je bližnjemu v poduk potrebnega,
temuč njemu tudi to razložiti, kar njega utolažiti zamore.
Zakaj ponižnost sicer zakriva čednosti, da bi je sebi ohra¬
nila in obderžala; ona jim daje pa tudi očitno svetiti,
kadar ljubezen tako ukazuje, da se čednosti pomnožijo,
povišajo in da bolj popolnoma postanejo. In v tem je enaka
tistemu drevesu, ki raste na otoku Tilos imenovanem. To

106

drevo zapira svoje lepe, vertnicam podobne rože čez noč,
in je odpira le jutranjemu solncu; zato pravijo prebivalci
tistega kraja, da te rože po noči spavajo. Ravno tako za¬
kriva in zapira ponižnost naše čednosti. Ona ne blišči
kakor človeška, temuč kakor nebeška, ne kakor nravna.,
temuč kakor Božja čednost. Ljubezen pa naj vselej obseva
našo ponižnost; zakaj tako poniževanje, ki ljubezni naspro¬
tuje, gotovo ni prava ponižnost.

Jaz ne bi hotel se delati nevednega, pa tudi ne
modrega. Da bi se modrega delal, to mi brani ponižnost;
priprosta ravnoserčnost pa brani mi , da bi se nevednega
delal. Ce prevzetnost nasprotuje ponižnosti, tedaj naspro¬
tuje tudi zvijača, prekanjenost in hinavščina priprosti
ravnoserčnosti. Kazali so se nekteri veliki služabniki Božji
sicer nespametne, da bi postali v očeh sveta zaničljivi;
vendar nje moramo zategavolj le občudovati, pa ne posne¬
mati. Gotovo so imeli svoje vzroke, da so hodili po tako
nenavadnih potih; in ti poti so bili le njim lastni, pa tako
posebni, da jih nihče ne sme obračati sebi v izgled. David
je plesal in skakal pred skrinjo zaveze bolj, kakor je bilo
po navadni šegi spodobno; da bi se pa v tem nespametnega
delal, tega še mislil ni. On je ravnal priprosto in brez
vsega krivega namena; njegovo zunanje gibanje je ozna¬
njevalo le neizmerno in nenavadno veselje njegovega serca.
Njegova žena Mihola mu je tedaj očitala, da je to rav¬
nanje neumno, on pa ni postal jezen, čeravno se je videl
zaničevanega, temuč le na^dalje je dajal na znanje svoje
resnično in serčno veselje. Se veselega se je kazal zatega¬
volj , ker je moral zavoljo svojega Boga nekoliko zaniče¬
vanja prenašati. Ako bi se toraj zgodilo, da bi kdo zavolj
opravil prave in serčne pobožnosti deržal tebe za neumno
ali zaničljivo, takrat bo storila ponižnost v tebi, da boš
veselila se tega zaničevanja; saj ga nisi ti kriva, temuč
tisti, ki tebe zaničujejo.

VI. Postava,

Ponižnost stori, da ljubimo svojo lastno nizkost.

Jaz segam še dalje, moja Filotea! in tebi rečem, da
naj v vseh rečeh in po vseh krajih ljubiš svojo lastno niz-

107

kost; pa tebi odgovarjam, da Latinci ponižnosti pravijo
nizkost, nizkosti pa pravijo ponižnost. Preblažena Devica
pravi v svojej hvalni pesmi, da je Gospod pogledal na po¬
nižnost svoje dekle, in da bo ona zategavolj češčena od
vseh rodov ko blažena ali žegnana. S temi besedami hoče
reči, da je Gospod milostno pogledal njeno ponižanje, njeno
majhenost in nizkost, ter jo napolnil z milostmi in nebeš¬
kimi darovi. Vendar je čednost ponižnosti močno različna
od nizkosti. Zakaj nizkost ni nič druzega, kakor majhinost
in nevrednost, ki v nas tiči, čeravno na njo ne mislimo.
Čednost ponižnosti je pa pravo spoznanje in prostovoljno
priznanje naše nevrednosti. Visoki verh ponižnosti ob¬
stoji toraj v tem, da svojo nizkost ne le prostovoljno pri-
poznamo, temne jo poveril še ljubimo, in si v njej dopa-
demo. Tega pa ne smemo storiti zategavolj, ker bi nam
pomanjkalo serčnosti in blagodušnosti; temuč le zategavolj,
da bi s tem bolj poviševali veličastvo Božje, in bližnjega
vse več obrajtali ko sami sebe. K temu te nagovarjam.

Da me pa bolj zastopiš, moraš vedeti, da je med. te¬
žavami, ktere nas zadevajo, nekaj takih,, ki nas ponižajo,
nekaj pa takih, ki nam cest prineso. Kdor zagleda po¬
božnega puščavnika v razterganem oblačilu in mraza se
tresočega, tisti ima njegovo obleko v cesti in miluje nje¬
govo terpljenje. Zagledamo pa kakega ubogega rokodelca,
ubožanega žlahtnika, revno gospodično v takej obleki; radi
je zategavolj zaničujemo ter zasramujemo, in tako postaja
uboštvo sramotivno. Ako kak mnih od svojega vikšega,
ali kak otrok od svojega očeta mirno in pohlevno sprejeme
kako ojstro grajanje, to imenuje vsak zatajevanje, pokor¬
ščino in modrost. Bi pa kak žla.htnik, ali kaka imenitna
gospa ravno tako se obnašala proti komu drugemu, ki jej
terde besede pravi, te ponižnosti, čeravno bi prišla iz same
ljubezni do Boga, nihče ne bi drugače imenoval, kakor
plašljivost in brezserčno boječnost. In to je spet tako
terpljenje, ki človeka ponižuje. Enega človeka vjeda rak
na rami, druzega pa na obličji; pervi mora le terpljenje
nositi, drugi pa terpi, in zraven mora prenašati še zasra¬
movanje, zaničevanje in poniževanje. Zatoraj pravim, da
ni zadosti, če le samo terpljenje za ljubo imamo, in to se
godi po polerpežljivosti.; mi moramo s terpljenjem vred
ljubiti še poniževanje, to pa dela čednost ponižnosti.

Med čednostmi so nadalje nektere take, da ponižajo,
druge pa take, da k cesti pripomorejo. Poterpežljivost,

108

krotkost, priprostost in celo ponižnost so take čednosti,
ktere otroci tega sveta imajo za neznatne in zaničljive;
temu nasproti pa visoko cenijo modrost, serčnost in rado¬
darnost. So tudi opravila ene in iste čednosti, izmed kterih
so nektera zaničevana, druga pa čislana. V Boga ime da¬
jati in razžaljenja odpuščati, to ste čednosti te verste;
pervo sicer vsak povzdiguje, druga je pa v očeh posvet-
njakov prav zaničljiva. Kak mlad žlahtnik ali kaka mlada
gospa naj sta si svesta, da ju bodo ljudje njihovega stanu
karali in zasmehovali, ako razuzdani družbi ne dasta se
zapeljati v napačnost, v pijančevanje, na ples ali k nespo¬
dobni noši; njih lepo zaderžanje dobi še ime hinavščine
ali potuhe. Takošno krivico ljubiti, pravi se, ljubiti svoje
ponižanje ah svojo nizkost; o tem pa hočem povedati še
kak drug primer. Dolžni smo bolnike obiskovati; ako me
pošljejo k prav revnemu bolniku, to je po misli sveta po¬
nižanje za me, in to ponižanje bom ljubil. Pošljejo me pa
k bolniku imenitnega stanu, to je ponižanje po duhu, ker
v tem ni veliko čednosti in zasluženja, zatoraj bom ljubil
tudi to ponižanje. Kdor pade sredi vesi, ta odnese zraven
škode še zasramovanje, in to ponižanje naj ljubi.

Nekaj pregreškov je še celo takih, pri kterih je po¬
nižanje edina škoda. Ponižnost sicer ne tirja, da naj bi mi
nalašč v take pregreške zapadali; vendar to tirja od nas,
da naj ne žalujemo preveč, če smo v nje zapadli. Med
take pregreške štejem nektere nepremišljenosti, nepriljud¬
nosti in zanemare, kterih moramo se varovati že iz priljud¬
nosti in prevdarnosti. če smo se prenaglili, in kterega
takih pregreškov storili; tedaj pa vdajmo se tudi ponižanju,
ki iz tega izvira, in ga s sveto ponižnostjo pohlevno pre¬
nesimo. Še veliko več rečem. Ako bi jaz v jezi ali v pre-
šernosti toliko se spozabil, da bi govoril nespodobne besede,
po kterih bi razžalil Boga in bližnjega, tedaj bom to sicer
serčno obžaloval, in težo mi bo delal ta greh, tudi si bom
prizadeval, da po svojej moči to poravnam; vendar z lju¬
beznijo bom sprejel tudi ponižanje, ktero me je zavolj tega
zadelo, če bi se dalo ločiti eno od druzega, tedaj bi greh
iz serca obžaloval, ponižanje pa ohranil ter ponižno pre¬
našal. ^

čeravno pa ljubimo ponižanje, ki izvira iz kake na¬
pake, moramo vendar si prizadevati, da odpravimo tisto
napako, ktera je nam to ponižanje napravila. To moramo
pa storiti z vsemi pametnimi in pravičnimi pripomočki,

109

vzlasti tedaj, če ima ta napaka hude nasledke. Ako bi imel
na obrazu kako hudo rano, skerbel bom, da jo ozdravim;
vendar ne tako, da bi zraven pozabil na svoje prejšnje
ponižanje. Ce sem storil kaj napačnega, kar pa nikogar
ni razžalilo, takrat ne bom izgovarjal se zavolj tega; saj
ne traja dolgo, čeravno je bilo zares kaj napačnega. Izgo¬
varjati se bi zamogel le samo zavolj poniževanja, ki izvira
iz tega za me; tega ponižnost nikar pripustiti ne more.
Ge sem pa razžalil ali pobujšal nekoga po nepazljivosti ali
nepremišljenosti, tedaj moram po kakem resničnem izgo¬
voru škodo popraviti. To moram storiti posebno zatega-
voljo, ker tak pregrešek delj časa ostane, ljubezen do bliž¬
njega me pa veže, naj ga odpravim. VČasi pa tirja lju¬
bezen od nas, da odpravimo ponižanje spred očes, ga ven¬
dar skriti in zakleniti v svoje serce, da tam služi nam
v prid.

Hočeš mar vedeti, moja Filotea! ktera poniževanja so
najboljša? Jasno tebi povem, da je tisto ponižanje našej
duši najbolj v prid, Bogu pa najbolj dopadljivo, ktero nas
zadene prav nenadoma, ali ktero prinese naš poklic seboj.
To pa zategavolj, ker tacega ponižanja nismo mi sami si
izvolili, temuč ga tako sprejeli, kakor je nam poslal ga
Bog, ki vselej bolje izbere kakor mi. Ako bi pa ponižanje
na izbero imeli, tedaj si izberimo največe, ono je zmiraj
najboljše. Največe ponižanje je pa tisto, ki je našemu
nagnjenju najbolj nasproti, da le našemu poklicu ni na¬
sprotno. Da tebi enkrat za vselej povem: naše izberanje
(naša lastna volja) pokaži in pomenjša skoraj vse čednosti,
ker jim jemlje veči del zasluženja. Oh kdo bo nam podelil
milost, da bi s tistim, imenitnim kraljem reči zamogli:
„Rajše hočem v hiši Gospodovi biti zaničevan, kakor pre¬
bivati v šotorih grešnikov!“ To zampre nam le samo tisti
dati, kteri je v življenji in smerti prenašal zaničevanje in
zasramovanje ljudstva, da bi le nas povišal. — Zdaj sem
povedal tebi marsikaj, kar se bo tebi težko zdelo, ako vse
prav premisliš; pa veruj mi le, slajše ti postane kakor sladkor
in med, ako začneš po njem se ravnati.

110

VIL Postava.

Kako naj se ohrani v ponižnosti tudi dobro ime.

Hvala, cest in slava ne deli se človeku zavolj kake
priproste, temuč zavolj kake imenitne čednosti. Zakaj s
pohvalo hočemo navdati nekomu visoke misli o imenitnosti
kakega posamnega človeka; s počeščenjem pa dajemo njemu
na znanje, da ga tudi mi visoko čislamo. Slava pa po
mojej misli nič druzega ni, kakor nek odlesk dobrega imena,
ki se blišči iz vse skazovane in hvale in cesti. Počeščenje
in pohvaljenje sta enaka dvema zlatima kamnoma visoke
vrednosti; če se ta dva združita, izhaja ko zlitek slava iz
njih. Ponižnost pa tega ne prenese, da bi mi sami o sebi
kaj velikega mislili, ali da bi hotli kaj več biti, kakor kdo
drugi. Zategavolj ona tudi nikdar dovoliti ne more, da
bi mi hrepeneli po hvali, po cesti in slavi, ki gredo le
samo imenitnosti. Vendar derži se ponižnost nauka bukev
Modrosti, ki nas opominja, da naj skerbimo za svoje dobro
ime. Dobro ime ni spoštovanje zavolj kake posamne ime¬
nitnosti, ampak le zavolj občnoznane poštenosti in pravič¬
nosti. Ponižnost nam pa ne prepoveduje, da svojo pošte¬
nost in pravičnost na sebi spoznamo, in da si zavolj tega
dobro ime želimo. Pes bi se ponižnost malo menila za
dobro ime, ako bi ljubezen brez njega obstati zamogla.
Dobro ime je družbinskemu življenju lepa podpora; brez
njega bi mi človeški družbi ne le samo nič ne koristili,
temuč bi jej bili zavolj pohujšanja še škodljivi. Zategavolj
tirja ljubezen, ponižnost pa dovoljuje, da si dobro ime že¬
limo, in da ga skerbno varujemo.

Dobro ime je človeku to, kar je lepo zeleno listje
drevesu. Listje samo na sebi ima le malo vrednosti, pa
vendar drevesu veliko koristi, ker ga ne le samo lepša,
temuč varuje tudi mlado sadje njegovo. Kavno tako tudi
dobro ime, ki samo na sebi ni vredno prevelike skerbi,
mnogo koristi nam po tem, da lepša naše življenje, in da
varuje naše čednosti, vzlasti pa takrat, dokler so še maj-
hene in rahle. Dolžnost, ohraniti si svoje dobro ime, in
to zares biti, kar drugi o nas mislijo, ta dolžnost močno
spodbuja vsako blago serce, in ga z rahlo silo vodi k do¬
bremu. Ohraniva svoje čednosti, moja Filotea! ker so do¬
padljive Bogu, največemu in najvišemu namenu naših del.
Kdor sadje shranjuje, prevre ga najprej v sladkorju, in ga

111

spravi potem še v posode, ki so nalašč za to pripravljene.
Enako moramo tudi mi, čeravno je ljubezen Božja najviša
varhinja naših čednost, vendar še skerbeti za dobro ime,
ki lepo in vspešno varuje naše čednosti.

V tej reči pa ne smemo biti preveč občutljivi, ne
preveč natanjčni in preobčutni. Kdor je za ohranjenje
svojega dobrega imena preskerben, ta je tistim enak, ki
jemljejo zavolj najmenjše bolehnosti zdravila; oni menijo
tako zdravje si zavarovati, pa ravno s tem ga podkopljejo
do kraja. Kavno tako zgube tisti, ki svoje dobro ime s
preveliko skerbjo ohraniti iščejo, nazadnje ga prav popol¬
noma. Zakaj ta preskerbna oboutnost stori, da postanejo
prepirljivi, terdovratni in neprenesljivi, to podžiga pa tudi
hudobijo obrekovalcev.

Razžaljenje in obrekovanje zanemarjati, prezirati in
zaničevati, to je navadno veliko boljši pripomoček zoper
obrekovanje, kakor občutljivost, prepir in maščevanje. Za¬
ničevanje uniči ali potlači nasprotnika, jeza ga pa oserči
ali ojači. Krokodili škodujejo le tistim, ki strah pred
njimi imajo; in zares tudi obrekovanje le tistim škoduje,
ki se zanj brigajo.

Ako se nezmerno bojimo, da bi zgubili svoje dobro
ime, to nam naznanja, da se zanašamo tudi mi sami le
malo na njegovo terdnost, in da se naše življenje nam
samim dobrega imena vredno ne zdi. Mesta, ki imajo čez
velike reke samo lesene mostove, so v vednem strahu, da
je pobere jim perva povodenj; mesta pa, ki so oskerbljena
z zidanimi mostovi, boje se le nenavadno velikih voda.
Tako zaničujejo tudi keršanske in v čednosti dobro uter-
jene duše vse napade hudobnih jezikov; tiste pa, ki čutijo
svojo slabost, postajajo pri vsakej dogodbi nepokojne.
Moja Filotea! kdor povsod na to namerja, da bi pri 'tebi
v cesti ostal; ta jo bo gotovo zgubil. Kdor pa za svojo
cest berači pri ljudeh, kterim je vzela pregreha cest in po¬
štenje, tak po pravici zasluži, da zgubi vso cest in dobro ime.

Dobro ime ti bodi kakor izobešnik, kteri kaže pre¬
bivališče čednosti; čednost naj ima toraj povsod in po
vsem pervo čest. Keče toraj kdo , da si hinavec, ker po¬
božno živiš,, ali da si bojazljivec, ker si kako razžaljenje
odpustil, temu se smejaj, zakaj takošne sodbe pridejo le
od abotnih in malopridnih ljudi, čeravno bi zgubili pri
tem svoje dobro ime , vendar ne smemo zategavoljo
zapustiti čednosti, tudi ne odstopiti od steze do nje.

112

Sadje na drevji je vedno več vredno ko perje; tako
je tudi znotranje duhovno blago zmiraj boljše od zunanjega.
Na dobrem imenu naj bo nam veliko ležeče, tudi smemo
zanj se potegniti; molika pa vendar ne smemo storiti iz
njega. Kakor očesa dobrih ne smemo razžaliti, tako tudi
ne smemo si prizadevati, da bi ustregli očesu hudobnih.
Brada je lepota moškega obraza, in lasje so lepota ženske
glave. Ako se populijo možu lasje iz brade, ali ženi iz
glave s korenino vred, težko bodo kdaj še na novo zrastli;
če se pa le porežejo ali pristrižejo, kmalo se bodo spet
obrastli, in še terdnejši ter gostejši bodo postali, kakor so
bili poprej. Po besedah Davidovih so jeziki opravljivcev
zbrušenim Škarjam enaki; če nam vzamejo dobro ime, ali
ga nam čisto odstrižejo, tedaj bodimo le brez skerbi, zakaj
kmalo bo izrastlo nam na novo in še lepše pa terdnejše.
Ako pa nam odvzamejo dobro ime naše pregrehe, naša
lenoba in naše slabo življenje, tedaj bomo pač težko kdaj
v novič si ga pridobili, ker je izruvano s korenino vred.
Korenina dobrega imena je pa lepo in pošteno zaderžanje,
ki nam varuje našo čest, dokler smo zares pošteni.

Zapustiti moramo toraj tisto nečimumo tovaršijo,
tiste nepridne šege, tisto abotno prijaznost, ako bi škodo¬
vale našemu dobremu imenu, zakaj boljše je dobro ime,
kakor na jezero praznih kratkočasov. Če nas pa kdo za¬
voljo tega sovraži in obrekuje, če kdo zavolj tega mermra
in nam kljubuje, ker opravljamo pobožna dela, ker po
pobožnosti hrepenimo, ker skerbimo za večne darove', ta-
cega pa le pustimo, kakor pregovor pravi, da naj psom
enako luno oblaja. S tem lajanjem obudi k večemu tu pa
tam kako hudo misel o našem dobrem imenu, in tako po¬
reže ter postriže lase našega dobrega imena. Pa to nič ne
de, saj bo nam vnovič obrastlo. Nož obrekovanja bo ravno
tako koristil našej cesti, kakor vinski nož koristi terti,
ktera za njim dober in obilen sad požene.

Le vselej se obračajmo na križanega Jezusa, in osta¬
nimo v njegovej svetej službi z zaupanjem in priprosto,
vendar modro in premišljeno; On bo varh našega dobrega
imena. Čeravno tedaj pripusti, da nam odvzame kdo dobro
ime, dal bo nam zanj še boljšega; Bog pa to tudi zatega-
volj dopušča, da rastemo v svetej ponižnosti, ktere je en
sam lot boljši, ko sto liber česti. Obreče nas kdo po kri¬
vici, tedaj postavimo mirno obrekovanji resnico nasproti;
Če pa obrekovanje le ne mine, pa ostanimo serčni v po-

113

niževanji samega sebe. Nikdar ne moremo svojega dobrega
imena bolj obvarovati, ko tedaj, če ga položimo s svojo
dušo vred v roke Božje. Svetemu Pavlu enako naj slu¬
žimo tudi mi Bogu z dobrim in slabim imenom, da bomo
potem z Davidom reči zamogli: „Moj Bog! zavolj Tebe se
je zgodilo, da sem bil zasramovan, in da je pokrivalo
osramotenje moje obličje“.

Izvzamem vendar nektere gerde in nesramne pre¬
grehe, kterih obdolženja nikdo terpeti ne sme, ako zamore
po pravici njega se znebiti. Izvzamem tudi nektere osebe,
kterih dobro ime je mnogim v njih dušni prid potrebno.
V takej okoliščini moramo dobro ime mirno si iskati in
tirjati, tako namreč uče sveti učeniki.

VIII. Postava.

0 krotkosti do bližnjega in o pripomočkih zoper jezo.

Sveta krizma, ktere se posluži po apostoljskem izro¬
čilu sveta cerkev pri sv. birmi, in pri raznih posvečenjih,
obstoji iz oljkinega olja in balzama. Te dve reči pome-
njate tudi dve preljubi čednosti, ki ste svetile v presvetem
človeštvu Jezusa Kristusa. Te dve je nam On sam prav
posebno priporočal, naj bi mi po njih posvečevali svoja
serca njegovej službi, in je darovali njegovemu nasledo-
vanju. „Učite se od mene, je rekel, zakaj jaz sem krotak
in iz serca ponižen. “ Popolnoma nas dela ponižnost do
Boga, popolnoma tudi krotkost do bližnjega. Balzam, kteri
se zasede med vsemi tekočinami vselej na dno, pomenja
ponižnost; oljkino olje pa, ki vselej po verhu plava, po¬
menja prijaznost in krotkost, ki vse^premaga in vse čed¬
nosti presveti. Ona je cvetlica ljubezni, in cveti po besedah
sv. Bernarda tedaj v svojej popolnosti, če ni le samo po-
terpežljiva, temuč tudi krotka in prijazna.

Pazi dobro, moja Filotea! da bo ta skrivnostni balzam,
ki obstoji iz krotkosti in ponižnosti, resnično v tvojem
sercu doma. Ena največih sleparij sovražnikovih je ta, da
dosti ljudi te dve čednosti ima le v besedah in na licu;
zraven pa taki ne preiskujejo na drobno svojih znotranjih
nagibov, in se štejejo že med ponižne, čeravno ponižni
nikar niso. To pa spoznava se na tem, da so taki pri vsej
svojej dozdevni ponižnosti in sladkani pohlevnosti naenkrat

Filotea. 8

114

po koncu, ako zadenejo le na kako nekoliko bodečo be¬
sedico , ali na kako majhno razžaljenje. Kdor vzeme kot
zdravilo zoper strup tisto mazilo, ki se mu pravi mazilo
sv. Petra,  tisti ne oteče, ako ga pikne gad, da je le to
mazilo prav žlahtno. Enako tudi krotkost in ponižnost, da
so te čednosti le prave in žlahtne, obvarujete nas oteka in
vročine, ki je vzbujate jeza in razžaljenje v našem sercu.
Ako tedaj otečemo od jeze, nevolje in prevzetnosti, kadar
nas pikajo jeziki opravljivcev in nasprotnikov, to je zna¬
menje in nam spričuje, da naša ponižnost in krotkost niste
prave, temuč le umišljene in hinavske.

Ko je sveti in kraljevski očak Jožef poslal svoje brate
iz Egipta nazaj v hišo svojega očeta, dal jim je sam ta-le
nauk na pot: „Ne jezite se po poti med seboj.“ Kavno to
rečem tudi jaz tebi, moja Filotea! To svetno življenje je le
potovanje proti večnosrečnemuživljenju; ne jezimo se toraj
po poti med seboj, temuč hodimo mirno, krotko in prijazno
z množico svojih bratov in spremljevalcev. Prav določno
in brez vsega izjemka tebi povem: Nikoli se ne jezi, če
le zamoreš, in nikar se ne daj spregovoriti, da bi jezi od-
perla duri svojega serca. Jasno in brez vsega zaderžka
govori sv. Jakob: „da jeza človeka ne spolnuje Božje pra¬
vice/ 1  Kes je treba, da se hudemu ustavljamo, in da od¬
ganjamo pregrehe svojih podložnih stanovitno, serčno, pa
vendar zraven pohlevno in mirno. Nič ne ukroti serditega
slona toliko, kakor pogled na kako jagnje; in nič ne ustavlja
moči topov ali kanonov toliko, kakor nekaj volne. Svar¬
jenje, ki je dano sicer po pameti pa tudi z jezo, nikar ne
bo toliko koristilo, kakor tako svarjenje, la izhaja le iz
pameti same. Z umom obdarovana duša je pameti po svojej
natori podložna, zato si jo jeza le po sili zamore podvreči.
Ce se toraj pamet znajde v tovaršiji jeze, tedaj dela
ona sama našej duši zopemo; njeno sicer pravično go¬
spodarstvo pride ob vso čest, ker ima sebi za silo slabo
tovaršico.

Ljudstva si štejejo za veliko čest in tolažbo, ako je
obiščejo njih vladarji z mirnim spremstvom; ako pa pridejo
z armadami obdani, tedaj je njih prihod neprijeten in škod¬
ljiv, čeravno so vojaki za srečo dežele potrebni. Naj gle¬
dajo viši še tako skerbno na pošteno obnašanje vojakov,
vendar ne bodo zamogli zavarovati, da ne bi se zgodilo
kje kaj napačnega, kar ljudstvu težko dene. Dokler pamet
sama gospodari in svoje kazni, svoja svarjenja ter očitanja

115

sicer ojstro in natanjcno, vendar mirno deli, do tje bo vsak
je sprejemal z dobrim sercem in je za pravične štel. A k o
pa pamet pripelje seboj prepir, jezo in nevoljo, ktere ime¬
nuje sv. Avguštin njene vojake, potem bojo sicer bali se
je, ljubili je pa ne bojo, še njeno lastno serce postane po¬
tem prav stiskano in užaljeno. Isti sv. Avguštin piše Pro-
futuru: „Boljše je, da zabranimo tudi pravični in zmerni
jezi pristop, kakor da bi ga jej dovolili, čeravno bi bila le
prav majhna. Zakaj jeza, če se je vrila v naše serce, ne
daje se koj z lepa izgnati. Ona pride kot majhen popek,
pa kmalo korenine požene , in preden se tega zavemo, iz-
rase v veliko drevo. Če si pridobi jeza le eno samo noč,
da se nagne nad njo solnce za goro, kar apostelj prepo¬
veduje ; potem se spreverže v sovraštvo, in le komaj bo
mogoče, se ga znebiti. Na tisuč podpihovavcev se bo jej
pridružilo , in tako bo jeza rastla ter močnejša postajala,
zakaj jezen človek nikdar ne misli, da bi bila njegova jeza
krivična. “

Boljše je toraj, da si prizadevamo brez jeze živeti,
kakor da bi hotli zmerno in modro se je posluževati. Ako
pa zavolj naše nepopolnosti in slabosti vendar nas obide
jeza, takrat je boljše, da jo hitro odpodimo, kakor da bi ž
njo se pričkali. Ona je že taka, da si osvoji kmalo ves
grad, če jej privolimo le kak majhen prostorček. Podobna
je kači, ktera potegne kmalo celo truplo skoz razpoklino,
da le enkrat glavo skoz pomoli. — Kako pa bom jo od-
podila, me znabiti vprašuješ? — Moja Filotea! kadar se
vjeziš, tedaj moraš naglo pa brez togote in tudi ne šiloma,
temuč pohlevno pa skerbno zbrati svoje dušne moči. Pri
zborih in shodih zgodi se dostikrat, da varhi in strežaji
več nepokoja narede s svojim vpitjem: posluh, mirno! kakor
tisti ljudje, kterim pokoj ukazujejo. Ravno tako se tudi
Večkrat prigodi, da mi. dokler jezo utolažiti skušamo, veči
nepokoj v svojem sercu sprožimo, kakor bi ga bila jeza
sama naredila. V tak nepokoj postavljeno serce pa ne za-
more več samega sebe ukrotiti.

V tem mirnem prizadetji stori, kar je svetoval sv.
Avguštin v svojej visoki starosti mlademu škofu Avksiliju:
Stori, kar se možu spodobi! Ako bi se pa tebi zgodilo, kar
se je pripetilo možu po volji Božji, kteri v svojih psalmih
prepeva: „Moje oko je okaljeno zavolj silnosti moje jeze u ,
tedaj pribeži k Bogu in reci: ,,Usmili se me, o Gospod! u
da bo stegnil svojo desnico in tvojo jezo ukrotil. Boga naj

8 *

116

tedaj na pomoč kličemo, kadar nam jeza naganja, kakor
so ga aposteljni klicali v valovili burje na morji. On bo
zapovedal valovom našega serca, da se bodo vlegli in ve¬
lika tihota bo nastala. Pa še enkrat tebi povem, da mora
molitev zoper pričujočo in rastočo ter nagajočo jezo biti
pohlevna in mirna, nikar pa nepokojna; to velja tudi o
vseh pripomočkih, ktere zoper jezo imamo.

Kakor hitro se zaveš, da si kaj v jezi počela, popravi
hitro ta pogrešek s kakim djanjem krotkosti do tega člo¬
veka , čez kterega si se razjezila. Zoper laž je najboljši
pripomoček ta, da besedo hitro nazaj vzememo, kadar
zapazimo, da nismo resnico govorili. Enako tudi zoper
jezo veliko pomaga, ako po nasprotni krotkosti ta pre-
grešek popravimo; vselej se nove rane rajše začele, kakor
zastarane.

Ob času mirnega pokoja, kadar v sebi nobenega mi-
kanja k jezi ne občutiš, nabiraj si tudi lep zaklad krotkosti
in serčne dobrote; vsa svoja opravila pa opravljaj z naj-
večo mirnostjo, naj so že majhna ali velika. Spominjaj se
zraven, da nevesta v visoki pesmi nima le samo medu na
jeziku, temuč tudi v svojih persih, in da nima le samo
medu, temuč tudi mleka. Ravno tako naj ne bo le samo
naš jezik, to je naša beseda, sladek proti bližnjemu, temuč
sladke naj bojo tudi naša persa, to je vsa znotranjost naše
duše. Sladkost meda, ki je ves dišeč in žlahten, pa naj ne
bi imeli le samo v družbi z drugimi ter tujimi ljudmi;
temuč tudi prijetnost mleka naj bi imeli do naših domačih
ljudi in do bližnjih sosedov. V tem se taki močno pregreše,
kteri se na tujem angelje kažejo, doma pa kakor hudiči
divjajo.

IX. Postava.

0 krotkosti samega sebe.

S krotkostjo najlepše ravnamo, ako jo na nas same
tako obračamo, da nikdar ne režimo sami čez sebe in čez
naše nepopolnosti. Pamet sicer tirja, da naj svoje grehe
obžalujemo in je zaveržemo, pa vendar grevenga nikdar
ne sme se sprevreči v sovraštvo, togoto in jezo. V tem se
pregreši veliko ljudi prav hudo, ker se jezijo čez to, da

117

so jezni bili; ker postanejo nevoljni čez to, da so nevoljni
bili; ker mermrajo čez to, da so mermrali. S tem rede in
in obderžujejo takošni jezo v svojem sercu. Čeravno se do¬
zdeva, da druga jeza nič ne pomaga; ona le pri pervej
priložnosti kakej novi jezi duri odpira in pot poravnuje.
Zraven tega pripelje ta jeza, ta ostrost in togota do samega
sebe v napuli, izvira pa iz ljubezni do nas samih; zakaj
ta naša lastna ljubezen postane nemirna, kadar vidi, da
smo še nepopolnoma. Naša ne volja čez storjene grehe naj
bo toraj mirna, pokojna in terdna. Sodnik takrat hudobneže
vse hujše kaznuje, kadar sodbo pametno in mimo izreče
čez nje, kakor takrat, kadar je obsodi v jezi in naglici;
zakaj če v jezi sodi, tedaj ne obsodi hudobije, kakoršna je
sama na sebi, temuč le po tem, kakoršen je ravno on sam.
Kavno tako kaznujemo tudi mi sami sebe veliko bolj po
mirni in stanovitni grevengi, kakor po britkem, divjem in
serditem kesanju. To pa godi se vzlasti zategavoljo, ker ono
divje kesanje ne obujamo toliko po velikosti svojih zmot,
temuč po nagibu svojega serca. Postavim, kdor čistost prav
posebno ljubi, ta bo zavolj najmenjšega pregreška zoper
to čednost se prav posebno jezil čez samega sebe; da je
pa bližnjega oB vse dobro ime pripravil, temu se bo zna-
biti smejal. Kdor pa opravljivost sovraži, ta se bo jezil
znabiti že zavolj najmenjšega mermranja zoper bližnjega,
vendar nič ne bo se zmenil za to, da je gerdo grešil zoper
čistost. Takošnih primerov se najde zadosti; vse to pa iz¬
vira od tod, da takošni ljudje svoje vesti ne sodijo po pa¬
meti, temuč po nagibu svojega serca.

Veruj mi, moja Pilotea! da pohlevno in priserčno
opominjevanje očetovsko več zamore čez otroka, in da ga
k poboljšanju vselej bolj spodbuja, kakor očetova jeza in
togota. Ravno taka je z našim sercem. Ako se je pregre¬
šilo, in mi očitamo njemu pohlevno ter krotko njegov pre-
grešek; če kažemo do njega več pomilovanja ko jeze, in
ga tako k poboljšanju vabimo, tedaj bo občutilo vse večo
grevengo in bo bolj presunjeno, kakor bi to po divji, ser-
diti in nagli grevengi mogoče bilo.

Postavim, če bi jaz imel ljubeznjivo željo, obvarovati
se pregreška nečimurne prevzetnosti, in če bi vendar le
daleč v ta greh zašel, tedaj svojega serca ne bi blizo tako-le
grajal: „Mar nisi gerdo in ostudno, da si po toliko sklepih
vendar le dalo se zapeljati v nečimurnost! Vzemi konec v
svojej sramoti, in ne vzdiguj več svojih očes proti nebesom,

118

ti slepo, neumno, goljufno in svojemu Bogu nezvesto serce ! u
Tako ne bi grajal svojega serca, tudi ne temu enako;
temveč pametno in le bolj pomilovaje bi ga nagovarjal:
„Vzdigni se, revno serce! glej v jamo sva padla, čeravno
sva tolikokrat si predjemala, izogibati se je. O vzdigniva
se in zapustiva to zmoto za vselej; zdihujva k Božjej mi¬
losti in imejva terdno zaupanje, da nama pomaga bolj sta¬
novitnim biti. Podajva se spet na pot ponižnosti nazaj, le
bodiva serčna in odslej bolj skerbna. Bog bo nama po¬
magal in bova močna zadosti. “ Za tem očitanjem bi jaz
storil terden sklep, da ne bom nikdar več zašel v ta pre-
grešek; tudi bi jaz skle n il. da bom zvesto porabil temu
namenu pripravne pripomočke in to, kar mi nasvetujejo
moj dušni vodnik.

Ako bi pa kdo našel, da njegovo serce po tem po¬
hlevnem posvarjenji ni zadosti ginjeno, tak zna tudi z
močnejšim in hujšim očitanjem poskusiti, da svoje serce
bolj osramoti in ostraši. Vendar temu ojstremu ravnanju
naj sledi mehkeje opominjevanje; tvoja žalost in tvoja jeza
pa naj se konča z milim in ljubeznjivim zaupanjem v Boga.
Tako je storil tudi tisti veliki spokornik, kteri je g^ede na
veliko žalost svoje duše jo pokrepčal s sledečimi besedami:
„Zakaj si žalostna, moja duša, in zakaj me motiš? Zaupaj
v Boga, zakaj jaz ga hočem še hvaliti, ker je On veselje
mojega obličja in moj Bog!“ Mirno in krotko vzdigni toraj
svoje serce, ako je padlo, in ponižuj se globoko pred Bogom
ter spoznaj svojo revščino. Pa nič ne čudi se svojemu padcu,
saj ni nič čudnega, da je bolezen bolna, slabost slaba, rev¬
ščina pa revna. Vendar obžaljuj iz vse moči razžaljenje,
ki si ga Bogu storila; obudi veliko serčnost in zaupanje
v njegovo milost, in vnovič stopi na stezo čednosti, od
ktere si odstopila.

X. Postava.

Da naj svoja dela skerbljivo, vendar brez pre-
naglosti in boječnosti opravljamo.

Skerbljivost in pridnost, s kterima naj svoja dela oprav¬
ljamo , moramo dobro ločiti od skerbi, boječnosti in pre-
naglosti. Angelji skerbe za naše zveličanje in opravljajo to

119

svoje delo z veliko pridnostjo; vendar zavolj tega niso si
ne v skerbi, ne boječi, ne prenagli. Skerbljivost in pridnost
ste ž njih ljubeznijo v družbi, vendar njih zveličanju čisto
nasproti bi bila skerb, boječnost in prenaglost. Skerbljivost
in pridnost sicer daste se združiti z dušnim mirom in po¬
kojem, skerb in boječnost pa ne, še menj pa prenaglost.

Bodi toraj skerbljiva in pridna v vseh opravilih svo¬
jega poklica, moja Filotea! zakaj Bog jih je tebi izročil
in hoče, da je z veliko skerbljivostjo opravljaš. Če je tebi
mogoče, ne bodi pri svojih delih preboječa in preskerbna;
to se pravi, ne začenjaj svojih opravil z nepokojem, z bo-
ječnostjo in naglico, tudi ne preženi se pri delu. Vsako
prenagljenje moti našo pamet in naš presodek, in tako nam
brani, da bi reč, ktero smo v naglici začeli, tudi dobro
dokončali.

Ko je naš zveličar svaril sveto Marto, jej je rekel:
,, Marta, Marta, ti si skerbna in se trudiš za veliko reči D
Vidiš, če bi ona le samo skerbljiva bila, tedaj ne bi bila
si v skerbi; ker je bila pa boječa in nepokojna, zatoraj se
je prenaglila in je postala zmočena, in zategavoljo jo graja
Gospod. Vode, ki pohlevno po ravninah teko, nosijo velike
ladije in dosti blaga, in dež, ki pohlevno pada na travnike,
je stori rodovitne in bogate. Take reke in dereče vode, ki
v velikih valovih hrušče, pa pokončavajo bližnjo okolico
in niso pripravne za kupčijo, da bi se prevažalo blago po
njih; njim enako narejajo tudi nalivi in plohe hudo škodo
na polji in po travnikih. Nikdar ni delo , ki se prenaglo
opravlja, dobro opravljeno. — Se ženi, pa ne preženi se;
hiti, pa ne prenaglo, to je star pregovor. „Kdor dirja, pravi
Salomon, je v nevarnosti, da pade ali pa zadene.“ Dosti
hitro delamo, če le dobro delamo. Čmelji vse veči hrup
napravljajo, in veliko bolj se jim mudi ko bučelicam, ven¬
dar oni le samo vosek narede, ne pa sterdi. Enako tudi
tisti ne opravijo veliko, kteri delajo z bolečimi skerbmi in
s hrumečo delavnostjo, pa tudi nič dobrega ne store. Ko¬
marji nam niso nadležni zavolj svoje moči, temuc zavolj
njih velikega števila; tako tudi velika dela ne motijo nas
toliko kakor majhna, če jih prav veliko imamo. Sprejemaj
toraj mirno svoja dela, kakor tebi nastopajo, in glej v , da
eno za drugim po versti opraviš, kakor so prišla. Če bi
hotla vse na enkrat, ali vse križem oskerbovati, tedaj bi
se ž njimi toliko trudila, da bi se utrudila in pod njih težo
opešala, pa vendar bi še ničesar ne opravila.

120

V vseh. svojih opravilih upiraj se na Božjo previdnost,
in po njej naj se vse skončuje, kar začenjaš; pa tudi ti si
prizadevaj , da boš prav krotko to storila, kar zamoreš.
Potem pa bodi si svesta, da tebi vse dobro izteče, naj se
dozdeva tebi že dobro ali hudo; le terdno zaupanje imej
v Boga,

Majhni otroci deržijo se z eno roko svojega očeta,
dokler tergajo z drugo jagode in maline po germovji. Njim
enako primi se tudi ti, dokler z eno roko nabiraš in osker-
buješ blago tega sveta, z drugo roko vselej roke svojega
nebeškega Očeta, in včasih poglej gori k njemu, če so mar
tvoji opravki njemu dopadljivi. Pa varuj se, da njegove
roke in njegovega varstva ne spustiš, in nikar ne misli,
da bi brez njega več nabrala ali več premogla. Ce tebe
Bog zapusti, še stopinje ne boš več storila, da bi kje ne
zadela ali nekam padla. Moja Filotea! kadar oskerbuješ
navadna opravila, ktera ne tirjajo neprenehano in natanjčne
pazljivosti, tedaj glej več na Boga kakor na delo. Ako so pa
tvoja opravila velike važnosti, tako da tirjajo vso tvojo
pazljivost, tedaj pa zraven dela le včasi povzdigni k Bogu
svoj pogled. Delaj enako mornarjem na morji, kteri več¬
krat pogledujejo na nebo ko na morje, po kterem se vo¬
zijo, da bi varno prišli na zaželjeni breg. Tako bo delal
Bog s teboj , v tebe in za tebe, in po tvojem delu bo
okrepčevala tebe tolažba.

XI. Postava.

0 pokorščini.

Le ljubezen sama pripelje do popolnosti; pokorščina
čistost in uboštvo so pa trije pravi pripomočki, da jo do¬
sežemo. Pokorščina daruje naše serce, čistost naše truplo
in uboštvo naše premoženje ljubezni in službi Božji. To so
tri mladike duhovnega križa, vendar vcepljene so vse tri
na četerto, ktera je sveta ponižnost. Tu o teh čednostih
ne govorim za take, kteri z obljubami kakega reda slo¬
vesno se zavežejo, ker to le redovnike same zadeva; tudi
ne govorim za take, kteri z obljubami svojevoljno tem čed¬
nostim se darujejo. Obljuba sicer pridobi vsem čednostim
obilnejše milosti in zasluge, pa vendar ni potreba, da se

121

jim z obljubami zavežemo, da smo jim le sicer vdani.
Očitno zaobljubljene postavijo sicer te čednosti človeka na
pot popolnosti; vendar zadosti je tudi že, da je le priprosto
spolnujemo, in pripeljale nas bojo do popolnosti, zakaj med
potom popolnosti in med popolnostjo samo je velik raz¬
loček. "Vsi škofje, duhovniki in redovniki so na potu po¬
polnosti , zategavolj pa še niso popolnoma, kar žalibog le
prevečkrat videti zamoremo. Zatoraj si prizadevajva, moja
Filotea! da te tri čednosti vsak po svojem stanu v djanji
skazujeva. Čeravno naju ne postavijo na pot popolnosti,
vendar popeljejo naju do popolnosti same. Verh tega smo
pa tako že vsi dolžni te tri čednosti spolnovati, čeravno
ne vsi enako.

Dvojna je pokorščina, perva je potrebna, druga je
prostovoljna. Po potrebni pokorščini si dolžna, da si po¬
korna svojim duhovskim predpostavljenim, škofu, fajmoštru
in njih namestnikom. Ravno tako bodi pokoma tudi dežel¬
skim predpostavljenim, svojemu vladarju in gosposkam,
ktere je On črez deželo postavil. Pokoma naj boš zadnjič
še svojemu očetu in svojej materi, svojemu gospodarju in
svojej gospodinji. To pokorščino imenujemo potrebno, ker
nikdo ne sme se odreči dolžnosti, da uboga tem predpo¬
stavljenim, zakaj Bog sam jim je dal po njih stanu oblast,
da nam zapovedujejo in ukazujejo. Ubogaj toraj njih ukazom,
ker je to potrebno in tvoja dolžnost; ubogaj tudi njih sve¬
tovanji, da postaneš popolnoma, in če ljubezen ter modrost
drugače ne ukazujete, tedaj ubogaj tudi njih željam in
nagnjenjem. Ubogaj je, če tebi ukažejo jesti ali počivati;
v takih rečeh ubogati sicer še ni nobena čednost, pa ven¬
dar bi bilo to precejšen pregrešek, ako ne bi ubogala.
Ubogaj pri rečeh, ki nimajo nobene važnosti; postavim,
ako tebi ukažejo, da naj oblečeš to ali ono obleko, da naj
po tem ali po onem potu hodiš , da naj poješ ali molčiš.
Taka pokorščina je že velike hvale vredna; pa ubogaj še
v težkih neprijetnih in težavnih rečeh, in tvoja pokorščina
je popolnoma. Ubogaj pohlevno, brez vsega izgovarjanja,
veselo in brez mermranja. Ubogaj iz ljubezni do tistega,
kteri je za nas postal pokoren do smerti na križu, in kteri
je po besedah sv. Bernarda, rajši hotel zgubiti življenje
kakor pokorščino.

Da se navadiš, svojim predpostavljenim lehko biti
pokorna, podajaj se rada v voljo tistih, ki so tebi enaki;
vdaj se njih mislim v takih rečeh, ki niso hudobne, to pa

122

stori brez vsega prepira in brez svojeglavnosti. Spolnuj
tudi rada, kar tvoji podložni žele, da to le pamet pripušča,
pa ne ravnaj kruto in terdo ž njimi, dokler so dobri.

Močno se moti, kdor meni, da bi bil ko mnih ali mina,
lehko pokoren, ako se brani, tistim pokorščino skazovati,
ktere je Bog njemu za prednike postavil.

Prostovoljno pokorščino pa imenujemo tisto, v ktero
se kdo po lastni volji zaveže, ktere nam toraj nikdo ne
naklada. Splob si nihče ne izvoli svojega vladarja, tudi ne
škofa , tudi ne očeta in mater, še tudi ne vselej svojega
zakonskega družnika; prosto pa izvolimo si svojega spo¬
vednika in dušnega vodnika. Naj se že kdo, kadar si iz¬
voli spovednika, njemu po kakej zaobljubi zaveže, da bo
mu pokoren; ali naj se poda nekomu v pokorščino brez
zaobljube, oboje imenujemo prostovoljno pokorščino, zakaj
ona izhaja obekrat iz naše proste volje, in se upira na
naše lastno izvoljenje. O svetej Tereziji beremo, da se je
zavezala z očitno zaobljubo predniku svojega reda, zraven
tega je pa zavezala se s priprosto obljubo še spovedniku
G-racianu, da bo po vsem njemu pokorna.

Sploh moramo vsakemu predpostavljenemu pokorni
biti v tem, kar zadeva njegovo oblast čez nas. Vladarju
moramo pokorni biti v vseh rečeh, ktere zadevajo deželno
varnost in druge očitne naredbe; duhovskim predpostav¬
ljenim v tem, kar zadeva duhovno naše vodstvo; staršem,
gospodarjem, sozakonskim v vseh hišnih opravilih; spoved¬
niku in dušnemu vodniku pa v tem, kar zadeva posebno
vodstvo naše duše.

Daj, da tebi vsa dela pobožnosti, ktera naj opravljaš,
tvoj duhovni oče zaukažejo; po takem zadobijo vse večo
vrednost, in imajo dvojno dobroto ter milost. Pervo imajo
že sama v sebi, ker so pobožna, drugo pa dobe po pokor¬
ščini, s ktero so prevzeta, in s ktero se opravljajo. Blagor
pokornim, zakaj Bog nikdar ne bo dopustil, da bi zašli.

XII. Postava.

Da je čistost potrebna.

čistost je lilija med čednostmi, ona povzdiguje člo¬
veka skoraj do angeljev. Nič ni lepega brez snažnosti,

123

snažnost človeška je pa čistost, čistosti se pravi tudi, da
je poštenost, in ohraniti jo štejemo za cest; tudi jej pra¬
vimo , da je brezmadežnost, njej nasprotni pregrehi pa
rečemo spačenost. Da kratko rečem, ona ima to posebno
slavo, da je najlepša in najsvitlejša čednost naše duše in
našega telesa.

Nikdar in nobenkrat ni dopuščeno, da bi upotrebovali
svoje telo v kako nečisto veselje; le samo v pravični za¬
vezi zakonski nadomestuje se po svetosti zakona pregrešek,
ki iz sladnosti izvira. Pa tudi v zakonu se mora pravi
namen ohraniti pred očmi, da vsaj volja čista ostane, če¬
ravno v spolnovanji tiste nekaj nespodobnega leži.

čisto serce je kakor školjka bisernica, ki še kapljice
vode ne vzame v se, če ne pade z neba; tako tudi čisto
serce nobenega mesenega veselja ne more uživati, če ni v
zakonski zavezi, ktera je iz nebes izročena. Zunaj zakona
v prostovoljnih in le mesenih mislih na to še misliti ne sme.

Pervič, moja Filotea! varuj se vsaktere prepovedane
sladnosti; prepovedana je pa vsaka zunaj zakona, in še
celo v zakonski zavezi ni dovoljena, ako nasprotuje na¬
menu in svetosti zakona.

Drugič prepovej si, kolikor le zamoreš, vsako nepo¬
trebno in predolgo razveseljevanje, čeravno bi bilo pripu-
ščeno in dovoljeno.

Tretjič ne navezuj svojih čutov na natorne in postavne
sladi v zakonu. Potrebne so sicer namenu, kteremu je ta
sv. zakrament postavljen, vendar svojih misli in svojega
serca na nje navezati nikdar ne smeš.

Prav nikogar ni, da mu te čednosti ne bi bilo jako
potreba. Udovam je treba močne in serčne čistosti, ktera
ne sovraži le samo pričujočih in prihodnjih nevarnosti,
temuč se ustavlja tudi mislim, ktere v njih sercih lehko
vzbuja spomin na pripuščeno veselje prejšnjega zakona;
in ravno zategavoljo so udove nečistim nagibom bolj pod-
veržene. Zatorej občuduje sv. Avguštin toliko čistost svo¬
jega ljubljenega Alipija; zakaj ta je sovražil mesene sladi,
in si je spravil je popolnoma iz misli, čeravno mu v nje¬
govi mladosti niso ostale neznane. Popolnoma zrelo in zdravo
sadje se daje shranjevati v slami, v pesku, in v njegovem
lastnem perji; otolčeno in poškodovano pa nikakor ne.
Zares se daje še neomadežena čistost po marsikterih pri¬
pomočkih tudi ohraniti; vendar ničesar ne more obvarovati

124

že omadeževane in oskrunjene čistosti, če ne prav posebna
pobožnost, ktera je pravi sladkor in med našega serca.

Mladenčem in devicam je priproste in prav natanjčne
čistosti potreba, da odženejo vsako radovedno misel iz svo¬
jega serca, in da zaveržejo z resničnim sovraštvom vsako
nečisto veselje. Saj zares vredno ni, da bi ga ljudje po-
želili, ker je že po svojej natori bolj živinsko. Skerbno naj
toraj te duše varujejo, da nikdar ne zgube prepričanja, da
je čistost brez izimka boljša od vsega, kar je njej nasproti.
Sveti Hieronim pravi: ^Sovražnik močno naganja deviške
ljudi k poželjenju, da naj bi sladnost okusili; on jo po¬
stavlja jim veliko močnejšo in veselejšo pred oči, kakor je
zares; in to jim napravlja dostikrat veliko nepokoja, ker
si mislijo neznano reč toliko prijetno. u  Mali metulji rado¬
vedno obletavajo plamen, kadar zagledajo, da bi poskusili,
če je tudi sladek, ker je tako lep; ta misel je žene proti
plamenu, pa že v pervem naletu se osmode. Enako se daje
tudi mladina tako zrabiti goljufni in hudobni želji po me¬
seni sladnosti, da najde po mnogoterih radovednih mislih
v njej zadnjič še svojo pogubo. Taki ravnajo bolj neumno
ko metulji, zakaj metulji si lehko mislijo, da je ogenj pri¬
jeten in sladek, ker je tako lep in svetel. Mladina pa že
prej ve, da je to, kar išče, nespodobno in nepošteno, pa
vendar ne preneha, visoko vrednost prištevati neumni in
živinski sladnosti.

Zakonskim posebno, kar se sploh komaj premisli, je
čistosti prav potreba; njih čistost ne obstoji v popolnem
zderžanji, temuč le v pravični zmernosti. Po mojih mislih
je veliko teža zapoved: Jezite se, pa ne grešite, kakor

zapoved: Ne jezite se nikar ne! Ložeje je, popolnoma se
jeze zderževati, kakor prave mejnike jej stavljati. Ravno
tako je tudi ložeje, mesenih sladi popolnoma se zderžati,
kakor je obderžati med mejniki zmernosti. Posvečena prostost
zakonskega stanu ima sicer posebno moč, da gasi ogenj
poželjenja, vendar slabost tistih, kterim je ta prostost dana,
lehko zajde od dovoljenega v razuzdanje, od pravice v
krivico. Nahajajo se bogatini, kteri ne kradejo iz potrebe,
temuč iz lakomnosti; tako tudi ni malo zakonskih, kteri
se pregreše po sami nezmernosti in poželjivosti, da-si imajo
po pravici svojega zakonskega družnika, s kterim naj bi
bili zadovoljni. Njih poželjenje je podobno letečemu pla¬
menu, kteri semtertje divja, vse požge in nikjer ne obstoji.
Močna zdravila jemati je zmiraj zelo nevarno, zakaj če se

125

jih preveč vzame, ali če zdravila niso dobro napravljena,
vselej so nam veliko na škodi. Zakonska zaveza je sicer
zapovedana, in je deloma tudi ko pripomoček zoper pože-
ljivost vstanovljena, ter je zares prav dober pripomoček
zoper njo, pa vendar je le neko močno zdravilo, ki toraj
lehko škoduje, ako se ž njim prav pametno ne ravna.

Dostikrat se zgodi, dolgih bolezen še opomnim ne, da
marsiktera opravila in dela ločijo može od njih žen. Za-
toraj je zakonskim dvojne čistosti potreba. Perve jim je
treba, da se popolnoma zderžujeta, ako sta ločena eden od
druzega, kar sem ravnokar omenil; in druge jim je treba,
da ohranita zmernost med seboj, ako sta navadno le skupaj.
Sveta Katarina Sienska je videla med prekletimi veliko
duš, ki so terpele grozne muke, ker so oskrunile svetost
zakonsko. Tako hudih bolečin pa niso imele zavolj velikosti
greha, zakaj ubivanje in bogokletstvo so še hujše pregrehe,
temuč zategavolj, ker si taki grešniki iz tega nobene vesti
ne delajo, ter dolgo v tem grehu žive.

Spoznaš torej, da je čistost vsem stanovom potrebna.
„ Imej te z vsemi mir in svetost, brez ktere nihče Boga
gledal ne bo a , pravi apostelj. Svetost pa pomenja tukaj
čistost, tako namreč razlagata sv. cerkvena očeta Hieronim
in Krizostom ta stavek. Ne ne, moja Filotea! brez čistosti
nihče ne bo Boga gledal; nihče ne bo prebival v svetih
šotorih njegovih, kdor ni čistega serca. Zveličar sam pravi:
„Psi in nečistniki bodo iz njega zaperti.“ „Blagor njim, ki
so čistega serca, zakaj oni bodo Boga gledali!“

XIII. Postava.

Nauki, kako naj čistost ohranimo.

Bodi prav posebno skerbna, da se izogneš vsaki pri¬
ložnosti, ktera k mesenim sladnostim vabi, zakaj to zlo ali ta
greh se poloti človeka prav iznenadoma. Kak neznaten za¬
četek ima lehko prav hude nasledke; zmiraj je pa ložeje,
rane se varovati, kakor jo ozdravljati.

Človeška trupla so podobna steklenim posodam, kterih
ne moremo tako skupaj nositi, da bi ena v drugo se za¬
devale, ako nočemo, da bi se nam zdrobile. Podobna so
naša trupla tudi sadju, ktero kmalo madeže dobi, ako se

126

j

eno druzega dotika, čeravno je novo in brez ran. Še celo
voda, naj je v kakej posodi še tako čista, ne more obra¬
niti svoje čistosti, ako pride kaka žival do nje. Ne dopusti
nikdar, moja Bilotea! da bi se dotikal tebe kdo nespodobno,
iz prešernosti ali iz prijaznosti, čeravno bi po takem djanji,
ki je bolj nespametno kakor hudobno, čistost ostala zna-
biti še nepokvarjena, vendar je to škodljivo in vzeme roži
nedolžnosti njeno živahnost in njen cvetni prah. Kdor
pa daje nepošteno se dotikati, ta podkopuje svojo čistost
do kraja.

čistost se sicer serca derži, pa telo je prav za prav
njeni predmet. Zatorej zamore se zgubiti po vseh zunanjih
počutkih telesa, pa tudi po vseh mislih in željah serca.
Nečistost je, ako kdo nečiste reči gleda, posluša, govori,
voha ali otipa, če se tega serce veseli in raduje. Apostelj
uči to s kratkimi besedami: ^Nečistost naj se med vami
še imenuje ne . 44  Bučele se ne samo nobene merhovine ne
dotikajo, temuč beže še pred vsakim smradom, ki pride od
tiste strani, in ga močno sovražijo. Nevesta v visoki pesmi
ima roke, s kterih mira kaplja, ki trohljivosti in gnjilobe
varuje; njeni ustnici ste sklenjeni z motvoz jo, to pomenja
lepoto in sramožljivost njenih besed; njene oči so golobje
oči, to kaže njeno snažnost; njene ušesi ste z zlatimi tra¬
kovi opleteni, in to je znamenje njene čistosti; njen nos
je kakor cedra naLibanu, cedreni les pa nikdar ne strohni.

Taka naj bo čista duša, snažna in sramožljiva na rokah,
ustnicah, ušesih, očeh in po celem životu.

Sem spada tudi izrek, o kterem govori stari učenik
Kasijan, ki ga je slišal iz ust svetega Bazilija Velikega. t
Ta je sam o sebi pripovedovaje enkrat rekel: „Jaz ne vem,
kaj je ženska, pa vendar nisem deviški . 44  Zares se daje
čistost zgubiti na toliko načinov, kolikor je plemen nečistosti
in nesramnosti; zakaj ta oslabi, rani, ali umori čistost po
meri svoje veče ali manje hudobije. Nektere nepremišljene,
neumne in telesne prijaznosti in derznosti so take, da
čistosti sicer prav za prav ne ranijo, vendar jo oslabe in
odvzamejo njeni lepoti ves blišč. Še so druge prijaznosti
in derznosti, ktere niso le samo nepremišljene, ampak pre¬
grešne, ne le samo neumne, temuč nespodobne, ne le samo
telesne, temuč mesene; s takimi se čistost k menjšemu
močno rani in zmanjša, jaz pravim k menjšemu, ker čistost
tudi umerje in popolnoma konec vzeme, ako te hudobne
neumnosti v telesu obude zadnji opravek mesene sladi. S

127

tem se čistost ukonča še bolj nevredno, gerdo in nesrečno,
kakor celo po kurbanji, prešestvu in kervosramstvu. Zadnje
gerdobije so grebi, prejšnje so pa prave pošasti hudobije
in pregrešnosti, tako namreč pravi Tertulijan v bukvah o
čistosti. Jaz pa s Kasijanom vred menim, da sv. Bazilij ni
imel takih spak v mislih, ko se je obtožil, da ni deviški.
Jaz mislim, da je s temi besedami menil le hude in ne¬
sramne misli, ktere mu telesa sicer niso omadežile, vendar
so njemu serce oskrunile; čistost serca pa toliko skerbno
varujejo lepe duše.

Ne pajdaši se nikdar z nečistimi ljudmi, vzlasti pa
tedaj ne, če so tudi nesramno prederzni, to so pa skoraj
vselej. Če kozli dotikajo se mandeljnov s svojim jezikom,
tako gre neka pravljica, spremene njih sladkost v grenkost.
Ravno tako tudi tisti smradljivi ljudje ne govore skoraj
z nobenim človekom, da ne bi oslabili kakor si bodi nje¬
gove čistosti, naj je človek že njihovega ali druzega spola.
Zmajem enako imajo strup v svojih očeh, še njih sapa je
Škodljiva.

Vendar rada derži se ljudi, kteri ljubijo čistost in
čednost. Beri in premišljuj pogosto pobožne in svete reči,
zakaj beseda Božja je čista, in stori tiste čiste, ki imajo
dopadenje nad njo. Zatoraj primerja David besedo Božjo
topazu, žlahtnemu kamnu, kteri ima to lastnost, da plamen
poželjivosti zatira.

Sklepaj se vedno po premišljevanji duhovno, po svetem
obhajilu pa djansko s križanim Jezusom. Pravijo, da tisti,
kdor leži na zelišču agnus castus (čisto jagnje) imenovanem,
postane čist in sramožljiv. Ljuba Filotea! ako bo počivalo
tvoje serce na našem Jezusu, kteri je pravo in neomade-
ževano Jagnje, potem bo tvoja duša in tvoje serce gotovo
kmalo se očedilo vsega blata nesnažnosti in nečistosti.

Kako se daje uboštvo v duhu ohraniti sredi

„Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kra¬
ljestvo!“ Gorje toraj bogatim v duhu, zakaj njih je pekel.
Bogat v duhu je ta, kdor svoje bogastvo v sercu, ali svoje

Postava.

bogastva.

128

serce v svojem bogastvu ima; ubog v duhu je ta, kdor
nima bogastva v svojem sercu, pa tudi svojega serca ne v
bogastvu. Ptice vodomci si delajo jabuku podobna gnjezda,
in puste jim le eno samo majhno odpertino na zgoraj.
Taka gnjezda spravijo na morsko obrežje, in je narede
tako močna in nepremočljiva, da še kapljice vode noter
ne pride, če valovi na-nj pluskajo. Zmiraj plavajo po verhu
vode, in gospodujejo čez 'morje na morji in v morji. Enako,
moja Filotea! naj bo tvoje serce zmiraj nebesom odperto,
bogastvu in minejoČim rečem pa zaperto. Če si bogata,
tedaj skerbno obvaruj svoje serce vse ljubezni do bogastva.
Serce mora zmiraj gospodarstvo obderžati, sredi bogastva
naj bo brez bogastva in gospodar bogastva. O ne sili tega
nebeškega duha med pozemeljsko bogastvo; zmiraj naj bo
nad njim, nikdar pa v njem.

Strupa imeti in s strupom zavdan biti, to ste dve čisto
različne reči. Skoraj vsi zdravniki imajo strupa, da zamo-
rejo njega o različnih priložnostih se poslužiti; zategavolj
pa še niso s strupom zavdani, ker nimajo strupa v telesu,
temuč le v svojih shrambah. Tako zamoreš tudi ti bogastva
imeti, in vendar od njega ne zavdana biti, če ga namreč
imaš v svojej hiši ali v svojej mošnji, v svojem sercu pa
ne. Resnično bogatemu, zraven pa ubogemu v duhu biti,
to je kristjanu prava sreča; zakaj tako ima srečo bogastva
za ta svet, zasluženje uboštva pa za drugi.

Moja Filotea! nikdo ne bo kdaj obstal, da je lakomen ;
vsak odriva od sebe to gerdobo in umazanost serca. Ne-
kteri se izgovarjajo s potrebno skerbjo za mnogo otrok, in
s tem, da modrost tirja, da naj si prihranijo nekaj premo¬
ženja. Taki radi rekajo, da tega nikdar preveč ni, ker na¬
stopajo zmiraj take potrebe, ktere tirjajo, da bi človek še
več imel. Celo največi skopuhi ne obstoje, da bi bili la¬
komni , še v svojej vesti ne mislijo, da so zares skopuhi.
Lakomnost je močna bolezen, ktera človeka tim bolj ob¬
čutnega dela, čim bolj se razgreje in narašča. Mozes je
videl sv. ogenj, ki je gorel v germu, kteri pa zgorel ni;
nesveti ogenj lakomnosti pa požre in požge skopuha, če¬
ravno ga ne smodi. Skopuh se hvali s prijetnim hladom
sredi najhujega ognja in plamena; svoj nenasitljivi pohlep
po denarju imenuje le prav navadno žejo.

Ako stanovitno, goreče in nepokojno želiš blaga, kte-
rega nimaš, tedaj ga želiš krivično, zakaj ti si že prav

129

lakomna. Kdor stanovitno, goreče in nepokojno piti želi,
čeravno le vode, ta očitno kaže, da ima vročinsko bolezen.

O moja Filotea! jaz zares ne vem, ali bi bila želja
mar pravična, ako bi želeli take reči po pravici imeti, ktere
so po pravici lastnina nekoga druzega. Dozdeva se mi, da
bi mi po nezložnosti ali nepriročnosti bližnjega radi zlož-
nost ali priročnost imeli. Mar tisti, ki nekaj po pravici
posedi, nima več pravice, da svoje imetje po pravici obderži,
kakor je imamo mi, da si njegovo imetje po pravici želimo?
Čemu torej zdaljšamo svojo željo noter do njegove zlož-
nosti, ob ktero bi ga radi pripravili? To poželjenje, ako bi
se dalo že reči, da je po pravici, vsaj ni po ljubezni; zakaj
mi sami bi nikdar ne Kotli, da bi kdo, čeravno po pravici,
tisto blago želel, ktero hočemo mi sebi po pravici obder-
žati. To je bilAhabov greh, da je želel Nabotov vinograd
po pravici imeti, dokler ga je Nabot še bolj po pravici ob-
deržati hotel. Ahab ga je želel goreče, stanovitno ter ne¬
pokojno, in s tem je Grospoda razžalil.

Zatiraj svoje želje po pesestvu svojega bližnjega tako
dolgo, moja Filotea! da bo on sam želeti začel, da bi se
ga znebil. Tako bo njegova žeja opravičevala tvojo željo,
in bo spremenila jo še tudi v delo kerščanske ljubezni.
Kad dovolim, da pomnožiš svoje blago in premoženje, da
ga pomnožiš ne le samo po pravici, ampak tudi krotko in
po ljubezni. Ce preveč visiš na posestvu svojega blaga, in
se zanj preveč prizadevaš; če svoje serce in svoje misli
nanj obesiš, in le s trepetanjem na to misliš, da bi znala
ga zgubiti, tedaj pa za gotovo veruj mi, da bolehaš za
vročinsko boleznijo; zakaj taki pijejo njim podano vodo
z neko goltnostjo, urnostjo in zadovoljnostjo, ki se pri
zdravih navadno ne nahaja. Ni mogoče, da bi nekomu
kaka reč dopadla, in da bi on vendar ljubezni do nje ne
dobil. Ako prideš ob svoje blago, in tvoje serce zavolj
tega močno žaluje, ter se utolažiti ne da, potem veruj mi,
moja Filotea! da močno na njem visiš. Ničesar ne spričuje
toliko nagnjenja do kake zgubljene reči, ko žalost po
njeni zgubi.

Zatoraj nikdar ne poželi z velikim poželjenjem blaga,
kterega nimaš; tudi ne obešaj preveč svojega serca na to,
kar imaš; in ne bodi neutolažljiva nad kako škodo in
zgubo, potem znaš upati, da si zraven resničnega bogastva
uboga v duhu in zatoraj srečna, ker je nebeško kraljestvo
tvoje. —


Filotea.

9

130

XV. Postava.

Kako se v pravem bogastvu vendar živi resnično

ubožno.

Slikar Parazij je opisal Atensko ljudstvo prav živo
in pomenljivo. Atenci so bili njemu ljudje neenakega in
nestanovitnega značaja, jezni, krivični, spremenljivi, pri¬
ljudni, dobrotljivi, usmiljeni, prevzetni in ponižni, serčni
in boječi skupaj. Ravno tako bi tudi jaz, moja Filotea!
tebi rad na serce položil bogastvo in uboštvo, veliko skerb-
nost za časno blago, in veliko zaničevanje taistega ob enem.

Bolj kakor posvetni ljudje bodi ti skerbna, da s svo¬
jim blagom koristno in pridno ravnaš. Povej mi, mar
vertnarji kraljev in imenitnih gospodov ne oskerbujejo in
lepšajo njim izročene verte bolj skerbno in pridno, kakor
bi oskerbovali svoje lastne? Zakaj mar to? Grotovo zatega-
voljo, ker si mislijo te vertove kot verte svojih gospodarjev,
kterim po teh službah ustreči hočejo. Moja Filotea! bo¬
gastvo , ki ga mi imamo, ni naše, temuč Bog ga je nam
izročil, da ga oskerbujemo; on pa hoče, da naj mi sad in
prid iz njega dobivamo, zatoraj mu skazujemo po tej skerb-
nosti nekaj dopadljivega.

Veča in bolj resna mora toraj naša skerbnost biti,
kakor je skerbnost posvetnih ljudi za njih posestva. Po-
svetnjaki si prizadevajo le iz ljubezni do samih sebe, mi
pa naj delamo iz ljubezni do Boga. Ljubezen do samega
sebe je polna nepokoja in sile, tako je tudi skerb, ki iz
te ljubezni izvira, vsa nepokojna in prisiljena. Kakor je
pa ljubezen do Boga krotka, mirna in pokojna, tako je
tudi skerb, ki iz nje izhaja, vsa krotka, mirna in prijazna.
Imejmo toraj to ljubezni polno skerbnost, da si ohranimo
in celo tudi pomnožimo svoje časno blago, ako se temu
priložnost poda, in če naš stan to dopušča, zakaj Bog hoče,
da iz ljubezni do njega tako ravnamo.

Varuj se pa tudi, da tebe ljubezen do samega sebe
ne ogoljufa, zakaj ta se pogosto tako zavije v podobo lju¬
bezni do Boga, da težko pervo razločiš od druge. Da toraj
ta zmota tebe ne obide, in da skerb za časno blago ne
spreverže se v lakomnost; zategavoljo se spominjaj tega
in spolnuj to, kar sem v zadnji postavi učil, in živi sredi
svojega bogastva včasi zares in resnično ubožno.

Odloči toraj le kak del svojega premoženja, in s

131

serčno ljubeznijo ga daj ubogim; zakaj kdor od tega proč
daje, kar ima, ta postaja za ravno toliko ubožniši, in več
ko daš, ubožnejši boš. Bog bo tebi to povernil ne le samo
na onem, temue že na 'tem svetu. Ničesar ne prinese čas¬
nemu blagu toliko blagoslova, kakor v Boga ime (miloščino)
dajati; do tega časa pa, da tebi Bog poveme, postaneš
zares toliko ubožnejša. O sveto in bogato ubožanje, ki ga
miloščina pripelje s seboj!

Ljubi uboge in uboštvo, zakaj po tej ljubezni po¬
staneš zares uboga; saj pravi sv. pismo „da smo enaki
rečem, ktere ljubimo“. Ljubezen dela se ljubeče sebi enake.
„Kdo boluje, da bi jaz ne zbolel,“ kliče apostelj Pavl.
Zamogel je pa tudi reči: kdo je ubog, da bi jaz ž njim
ubog ne bil? zakaj enacega, ga je storila ljubezen tistim,
ktere je ljubil. Ako toraj uboge ljubiš, tedaj postaneš de¬
ležna njihovega uboštva, in postaneš uboga kakor so oni.

če pa ljubiš uboge, tedaj spravi se večkrat med nje;
sprejemaj je rada in obiskuj je rada; govori rada ž njimi
in bodi vesela, ako se tebi v cerkvi, na potu, ali kje dru¬
god bližajo. Bodi do njili ubožna z jezikom, to je, govori
ž njimi, kakor bi bila izmed njih; z rokami pa bodi bo¬
gata do njih, in kot bogatejša dajaj jim od svojega
bogastva.

Ako hočeš še več storiti, moja Filotea! tedaj ne bo
tebi zadosti, da si ubožna kakor ubožni, temuč bodi še
ubožnejša od njih. Kako pa to? Služabnik je manj ko
gospod, bodi toraj dekla ubogih; postrezi jim v njih po¬
steljah, ako so bolni, in sicer z lastnima rokama; bodi jim
kuharica, in to na lastne stroške, bodi jim šivilja in pe¬
rica. O moja Filotea! slavnejša je taka služba, kakor ob¬
last čez celo kraljestvo. Nikdar ne morem se načuditi go¬
rečnosti, s ktero je ta nasvet vsestransko spolnoval sv.
Ludovik, eden izmed največih kraljev pod solncem. Veli¬
kokrat je stregel pid mizi ubogim, kterim je živež osker-
boval; skoraj vsacega dne je vzel kterega k svojej mizi,
in večkrat je z neverjetno ljubeznijo jedel to, kar jim je
ostalo. Kadar je obiskoval bolnišnice, kar je pogosto storil,
tedaj je postregel navadno tistim bolnikom, kteri so bili
obdani z najgroznejšimi bolezni, z gobami, ranami in ena¬
kimi zlegi. Ker je pa spoštoval v njih Zveličarja, zato je
stregel jim kleče, odkrit, in je ravnal ž njimi s toliko
sladko ljubeznijo, da komaj najboljša mati svojemu pre¬
ljubemu otroku tako postreže. Sveta Elizabeta, hčer oger-

9 *

132

skega kralja Andreja, je velikokrat se pridružila ubogim,
in je večkrat sredi svojik gospa se oblekla kakor kaka
uboga žena, ter jim rekla: „Ako bi jaz bila ubožna, bi

se tako-le nosila“. O moja Filotea! kako uboga sta bila
ta kralj in ta kneginja v svojem bogastvu, in kako bogata
v svojem uboštvu!

Blagor tistim, ki so tako ubožni, zakaj njih je nebeško
kraljestvo. „Jaz sem bil lačen in vi ste me nasitili, jaz
sem bil nag, in vi ste me oblekli; posedite kraljestvo,
ktero je za vas pripravljeno od začetka sveta. “ Tako bo
na veliki den sodbe rekel kralj ubogih in kraljev.

Nikogar ni, da bi ga o marsikaki priložnosti ne zadelo
nekako pomanjkanje ali nekaka sitnost. Včasi pride kak
gost, kteremu bi radi lepo postregli, kar bi bila tudi naša
dolžnost, pa ravno takrat nimamo s čem. Svojo boljšo
obleko imamo znabiti na kakem kraju, na nekem drugem
bi pa potrebovali jo, ker moramo se pokazati v dostojnem
oblačilu. Zgoditi se zna, da vsa dobra vina v kletu spre¬
meni svoj okus ali nam sahnejo, in ravno zdaj imamo le
slabo in kislo vino. Znabiti smo na kmetih ali na kaki
pristavi, kjer vsega pomanjkuje, kjer ne najdemo ne postelje,
ne izbe, ne mize, ne postrežbe. Da sploh rečem, večkrat
se zgodi, da nekaj potrebujemo, čeravno smo sicer še toliko
premožni. Tedaj smo resnično ubožni v tem, cesar je
nam potreba. Veseli se takih dogodkov, moja Filotea!
sprejemaj je z dobro voljo, in je prenašaj z veselim sercem.

Včasi zadenejo tebe nesreče, po kterih več ali menj
ubožaš, postavim toča, požar, povodenj, suša, tatvine ah
krivica. Tedaj je za te pravi žetvini čas uboštva, vendar
moraš takošno manjšanje svojega premoženja pohlevno
prenašati, in krotko ter poterpežljivo v to ubožanje se
podati. i

Ezav je stopil pred svojega očeta s kosmatima in
dlakastima rokama, tako je storil tudi Jakob. Ker pa dlake
na Jakobovih rokah niso tičale v koži, temuč le v rokovicah,
zato so se dale njemu lehko izpuliti, da ga ni bolelo in
tudi ne ranilo. Ezavove dlake so pa bile priraščene koži,
ktera je bila njemu že od rojstva kosmata in obraščena;
ako bi njemu kdo dlako izpuliti hotel, gotovo bi ga močno
ranil, in on bi hudo vpil, se jezil in branil. Glej, moja
Filotea! če je nam naše blago kakor na serce priraščeno,
in če ga nam hudo vreme, kak tolovaj ali goljuf nekaj
vzeme, tedaj toževanja in strahu ter nevolje ne bo konca.

i

133

Ce pa blago nam ‘ le samo v skerbi leži, ktero je nam Bog
izročil, ne pa v našem sercu; potem ž njim ne zgubimo
ne serca, ne uma, čeravno bi bilo nam blago odvzeto.
Zastran oblačila je pa med človekom in živino ta raz¬
loček, da je živini oblačilo priraščeno, človeku pa le od
zunaj na telesu leži, da ga po svojej volji obleči ali sleči
zamore.

XVI, Postava.

0 duhu bogastva v resničnem uboštvu.

Ce si resnično ubožna, preljuba Filotea! oj potem
bodi tudi ubožna po duhu. Iz sile naredi čednost, in
oberni si žlahtni biser uboštva po celi vrednosti sebi
v prid. Njegova svetloba se ne sveti brez zagrinjala
na tem svetu, pa zato nič ni manj neizrečeno lep in
žlahten.

Poterpi, zakaj v dobri družini se znajdeš; naš Zve¬
ličar, preblažena Devica, aposteljni in premnogi svetniki
obojega spola so bili ubožni in so blago zaničevali, čeravno
bi lehko bili bogati. Koliko imenitnih tega sveta je z
največo skerbjo iskalo sveto uboštvo po samostanih in
bolnišnicah, da-si je ustavljalo se jim vse. Veliko so si
prizadevali, da bi ga našli; to spričujejo sveti Aleksij, sveta
Pavla, sveti Pavlin, sveta Angela in mnogo drugih. In
glej, moja Filotea! uboštvo tebe bolj ljubi ko druge; saj
je prišlo samo k tebi, da ga ni bilo treba iskati, in brez
vsega prizadevanja si ga našla. Oj objemi ga toraj kakor
drazega prijatelja Kristusovega, kteri je tudi v uboštvu
bil rojen, v uboštvu živel in umeri, kteri je v celem živ¬
ljenji imel uboštvo za tovarša in rednika.

Dvoje lastnosti posebno ima tvoje uboštvo v sebi,
moja Filotea! ktere tebe lehko pripeljejo do velikega za-
služenja. Perva je to, da te ni zadelo po tvojem lastnem
izvoljenji, temuč po samem pripuščenji Božjem; Bog je po¬
stavil tebe v uboštvo, čeravno ti s svojo voljo temu nič
nisi pripomogla. Kar pa mi po sami volji Božji sprejememo,
to mu je vselej prav dopadljivo, če storimo to le z voljnim
sercem in z ljubeznijo do njegove svete volje. Kjer je
manj našega, tam je več Božjega; da pa kako terpljenja

134

zategavoljo voljno in radi sprejemamo, ker ga nam volja Božja
pošilja, to dela taisto neizrečeno dobro.

Druga posebnost tvojega uboštva je to, da je tvoje
uboštvo resnično ubogo ali revno. Uboštvo, ki ga bvalijo,
povzdigujejo, spoštujejo, podpirajo in po zmožnosti manjšajo,
tako uboštvo ima nekaj bogastvu podobnega v sebi, revno
vsaj gotovo ni. Uboštvo pa, ki je zaničevano, zasramovano,
nam očitano in zapuščeno, tako uboštvo je v resnici revno
ali ubogo. In takošno je večidel uboštvo tistih, ki zunaj
samostanov žive; ker si taki uboštvo niso sami izvolili,
zategavoljo ga jim nikdo ne obrajta. In ravno zato, ker
ga jim nikdo ne obrajta, je njih uboštvo ubožnejši ko
uboštvo samostanskih prebivalcev. Vendar pa ima sa¬
mostansko ah meniško uboštvo veliko vrednost, in je vse
hvale vredno že zavolj obljube in namena, zavolj kterega
je izvoljeno.

Ne toži toraj čez svoje uboštvo, ljubljena Filotea!
zakaj mi tožimo le čez kaj tacega, kar je nam zoperno;
če je pa uboštvo tebi zoperno, potem nisi več uboga, ampak
bogata v duhu. Ne toži, da nimaš potrebne pomoči, zakaj
ravno v tem obstoji imenitnost uboštva. Kdor bi sicer rad
ubožen bil, da bi le nobene sitnosti v tem ne občutil, tak
bi bil močno prevzeten; zakaj tak noče nič druzega, ko
cest uboštva in dobroto bogastva.

Ne sramuj se ubožna biti in milodarov prositi. Kar
se tebi podeli, to sprejemi ponižno, in pohlevno prenesi,
če tebe kje prazno odpravijo. Spominjaj se pogosto pota,
ki ga je storila naša ljuba Mati, presveta Devica, s svojim
ljubim Sinom v Egipt; koliko zaničevanja, uboštva in težav
je ona tam prestala! Ce tako živiš, tedaj boš v svojem
uboštvu neizrečeno bogata.

XVII. Postava.

0 prijateljstvu, in sicer pervič o slabih prijateljih.

Med nagibi naše duše stoji ljubezen na pervem mestu;
ona je kraljica vseh -nagnjenj našega serca, in je vse pre-
stvarja po svoji lastni podobi; ona nas dela tistej reči enake,
ktero ljubimo. Pazi toraj dobro, moja Filotea! da tvoja
ljubezen nikdar ne bo huda, zakaj kmalo bi ti sama vsa

135

huda postala. Pa ni je ljubezni, M bi bila toliko nevarna,
kakor je prijateljstvo; zakaj vsaka druga ljubezen zamore
brez razgovorov obstati, prijateljstvo se pa upira na med¬
sebojne pogovore, in zatoraj prijateljstva z nekom skoraj
misliti ne moremo, da bi eden misel druzega ne bi se
navzel.

1. Vsaka ljubezen še ni prijateljstvo; zakaj mi lehko
nekoga ljubimo, kteri nas nasprotno ne ljubi. Takemu ob¬
čutku našemu pravimo ljubezen, ne pa prijateljstvo; pri¬
jateljstvo obstoji v vzajemni ljubezni; in nagnjenje ni
prijateljstvo, če ljubezen m vzajemna. 2. Tudi še ni
zadosti, da je ljubezen vzajemna; prijatelji, ki eden dru¬
zega ljubijo, morajo vzajemnega nagnjenja si tudi svesti
biti; če tega ni, tedaj je med njima sicer ljubezen, pa ne
prijateljstvo. 3. Cez vse to mora med njimi še kaka zaveza
biti, na ktero se njih. prijateljstvo upira.

Kakor so pa zaveze mnogotere, tako so tudi prija¬
teljstva mnogotera; te zaveze se pa razločujejo po mnogo¬
terih rečeh in posebnostih, ktere se nasprotno med zave¬
zanimi delijo. Ako so te reči krive in nečimurne, potem
je prijateljstvo samo krivo in nečimurno; če so pa te reči
prave in resnične, tedaj je tudi prijateljstvo pravo in res¬
nično; in boljše so te reči, boljše je tudi prijateljstvo
samo. Sterd, nabrana iz cveta najboljših rož, je boljša od
vsake druge sterdi; ravno tako je tudi ona ljubezen silno
dobra, ki izvira iz dobre zaveze. Nahaja se (v Herakliji
na Pontu) neka sterd, ki je strupena, in po kteri tisti ob-
divjajo, kteri jo zavžijejo, zakaj ona se nabira iz strupe¬
nega zelišča, ki ga volčji koren imenujejo, kteri tam po¬
gosto raste. Temu enako je tudi tako prijateljstvo krivo
in pregrešno, ktero se upira na nasprotno podeljenje krivih
in pregrešnih reči.

Združenje mesenih poželjenj je nek nasprotni nagib
in živinski nagon, kteri imena prijateljstva tako malo za¬
služi, kakor združenje konj in oslov ob enaki priložnosti.
Ako bi v zakonski zavezi ne bilo nobene druge zveze od
te, tedaj bi v njej tudi nobenega prijateljstva ne bilo.
Ker je pa v njej zraven tega združeno tudi življenje,
združena skerbljivost, združeno posestvo in nagnjenje, in
nerazvezljiva zvestoba, zato je zakon pravo in sveto pri¬
jateljstvo.

Prijateljstvo, ki je sezidano na podeljenje posvetnega
veselja, je vselej sirovo in ni vredno lepega imena prija-

136

teljstva; enako je tudi prijateljstvo, ki se upira na le na¬
videzne in nečimurne popolnosti, zakaj tudi te dobivajo
svojo vrednost od zunanjih občutkov. Posvetno veselje
imenujem jaz tisto, ki naravnost in posebno zunanje po-
čutke zadeva; takošno je veselje, kaj lepega gledati, kak
prijeten glas poslušati, kaj potipati itd. Navidezne in ne¬
čimurne popolnosti imenujem pa take urnosti in prazne
lastnosti, ktere slaba pamet popolnosti imenuje. — Le po¬
slušajmo veče število deklic, žen in mladih ljudi; brez po¬
misleka očitno pravijo: ta mladi mož je prav popolnoma,
on dobro plesa, igra izverstno vsako igro, hodi lepo oblečen,
poje prijazno, je šaljivega obnašanja in vendar spodoben.
Taki imajo toraj največe norce za najpopolnejše ljudi. Ker
vse te lastnosti le počutke zadevajo, zato imenujemo tudi
prijateljstva, ki iz njih izvirajo: posvetna, nečimurna, min¬
ljiva; vendar bolj po pravici bi se takim rečem reklo, da
so neumnosti, ne pa prijateljstva.

Takošua so večidel prijateljstva mladih ljudi, kteri
imajo svoje veselje nad neobrito brado, nad konji, nad za¬
ljubljenimi pogledi, nad oblačili, nad lepim obnašanjem in
nad bedastimi pogovori. Pač nikomur ne pristova ta¬
košno prijateljstvo, kakor le mladosti; zakaj njene čed¬
nosti se začnejo še le zbujati, in njen razum se začne še
le razvijati.

Ako se najdejo enake norčije in prazna prijateljstva
med takimi osebami različnega spola, ktere ne mislijo v
zakon se jemati, tedaj imenujemo to prijaznost ljubovanje.
Ker je ljubovanje le nedozorel pričetek, ali timveč le senca
prijateljstva, zatoraj ga zavolj njegove prevelike nečimur-
nosti in nepopolnosti ne moremo imenovati ne prijateljstvo
niti ljubezen. Po njem so serca moških in ženskih vneta,
premrežena in med seboj zapletena v prazna in neumna
nagnjenja; in vsa ta nagnjenja se upirajo na one neumne
zveze in minljive prijaznosti, o kterih smo prej govorili.
To abotno ljubovanje se skončuje po navadi z nesramnostjo
in gerdo kurbarijo, čeravno iz začetka to ni bil namen

0 nečimurnem ljubovanji.

137

tistih, ki so enako prijaznost med seboj začeli, če bi iz
začetka že bil njih namen ostuden, tedaj njih prijaznost
ne bi bila več ljubovanje, temuč očitna nečistost in gnju-
soba. Voasi minejo celo leta, da po takej neumnosti oslep¬
ljeni še niso nič storili, kar bi Čistost trupla naravnost
oskrunilo. Dosti jim je že, da si nasitijo svoje serce z
željami, zdihovanjem, poljubovanjem in drugimi enakimi
neumnostmi.

To delajo posvetnjaki iz mnogoterih nagibov; nekteri
zraven nimajo druzega namena, ko tega, da si nasitijo
preveliko lakoto svojega serca s podeljeno in s sprejemano
ljubeznijo. Pri izvoljenji svoje ljubezni pazijo taki le samo
na svoj okus in čut; kadar se snidejo s kako prijazno osebo,
koj začnejo ž njo takošno ljubovanje, njenega serca in
njenega zaderžanja pa ne preiščejo prej bolj na drobno.
Po takem se zamotajo tako hudo v te nesrečne zanjke, da
se pozneje le s težavo razvozljati zamorejo. Drugi se dajo
iz same prevzetnosti v take reči zapeljati in menijo, da
je velika cest za nje, ako po ljubezni serca vjamejo in
sebi navežejo. Ker imajo takošni pri ljubovanji le čest
za svoj namen, zato nastavljajo svoje mreže in zanjke
imenitnim, visokim in slovečim osebam, še druge naganja
njih zaljubljeno nagnjenje in ob enem tudi prevzetnost k
takemu ljubovanju. Njih serce je sicer k ljubezni nagnjeno,
pa vendar ne bi dali se v ljubezen zapeljati, ako bi zraven
nobene cesti ne bilo si pridobiti.

Vsa takošna prijateljstva so hudobna, neumna in ne-
Čimurna. Hudobna so, ker se končajo z grehom zoper
čistost, in ker vkradejo ljubezen in serce Bogu, ženi ali
možu, kterim po pravici gre. Neumna so, ker so brez
pametnega vzroka in namena. Nečimurna so pa zategavolj,
ker se v njih ne najde ne dobička, ne česti, ne utolaženja.
Taka ljubovanja le pokvarjajo čaš, podkopujejo dobro ime
in ne dajajo druzega veselja, ko neko gnanje nekaj želeti
in upati, čeravno človek še ve ne prav, kaj mar upa in
želi. Zmiraj se dozdeva tem ubogim in zmotanim sirotam,
ko da bi v razodevanji vzajemne ljubezni ležalo nekaj
skrivnega in vsega poželjenja vrednega; pa vendar nikdar
ne morejo povedati, kaj brez konca oživlja njih želje, in
kaj je neprenehoma napolnuje z nezaupanjem, z ljubosum¬
nostjo in z nepokojem.

O tej reči piše prav lepo sv. Gregor v nekem pismu
zoper prevzetne žene. Tu sem naj postavim nekoliko be-

138

sedi, ktere so sicer le ženam namenjene, pa tudi možem
koristiti zamorejo. „Lepota, kakoršno je Bog tebi dal, za¬
dostuje tvojemu možu; ako pa hočeš še drugim dopasti, in
ako hočeš svojo lepoto kakor za tičji lov razpeto mrežo
nastavljati, kaj pa bo iz tega? Dopadel bo tebi tisti, kte-
remu bo tvoja lepota dopadla; zaljubljene poglede boš po-
vračevala z zaljubljenimi pogledi. Za temi pride iz začetka
kak prijazen nasmeh, in potem na skrivnem rahle besede
ljubezni. Pa kmalo si postaneta bolj prijazna in začneta
ljubovanje med seboj. In varuj se praviti, nagli moj jezik!
kaj se bo potem godilo. Pa vendar moram izreči to resnico:
Kar mladi ljudje in žene v tako neumnem ljubovanji po¬
čenjajo, to nikdar ni brez velikega napeljevanja v greh.
Vse to hudo prilizovanje je v zvezi med seboj in eno pride
za drugim. Ono je kakor železo, ki je bilo od kakega
magneta na se potegnjeno; tako železo poteguje namreč še
več druzega železa na se. u

O kako prav govori ta imenitni škof! Kaj misliš zdaj
začeti, mar k ljubezni vnemati? — Poslušaj me malo in
vedi, da nihče ne vjame hote nekoga z ljubeznijo, da bi
poslednjič sam od ljubezni vnet ne bil. Kdor v tej igri
lovi, ta se sam vlovi. Zelišče Aproksis se vname, kadar
blizo sebe ognja čuti, in je v tem prava podoba naših sere.
Kakor ta občutijo, da kdo ljubezni do njih gori, potem se
vname tudi v njih kmalo enaki plamen nasprotne ljubezni.
Kaj pa je že, zna nekdo reči, če ta plamen en trenutek
občutim, da se njemu le prijeti ne dam. O kako močno
se motiš! Ta ogenj ljubezni je močneji in vse globokeje
seže, kakor ti misliti zamoreš. Le eno iskro misliš ti
sprejeti v serce, pa se čudivša boš zapazila, kako se poloti
naenkrat celega serca, kako vse tvoje sklepe v pepel spre¬
meni, in tvoje dobro ime v dim razkadi. „Kdo bo pomi¬
loval sleparja, ako ga je kača piknila,“ pravijo bukve mo¬
drosti. In za njimi kličem tudi jaz: O nepremišljeni ne¬
umneži, ali mar mislite, da zamorete ljubezen tako zarotiti,
da bi ž njo storiti zamogli, kar se vam poljubi? Igrati se
hočete ž njo, pa nevarno vas bo piknila in vgriznila. In
veste, kaj bodo ljudje k temu rekli? Vsak vas bo zasme¬
hoval in vas zasramoval, da ste hotli ljubezen zarotiti,
in da ste z bedastim zaupanjem v nedrije si vzeli ne¬
varno kačo, ki vas je ranila in tako ob dušo in ob čest
pripravila.

O Bog! kolika slepota je vendar to, da najžlahtnejše

139

blago naše duše tako brez skerbi v igro postavimo, in za
tako minljive zastave v nevarnost denemo. Zares, moja
Filotea! Bog koče človeka le zavolj duše, dušo pa zavolj
volje, in voljo le samo zavolj ljubezni. Oh koliko manje
imamo ljubezni, kakor je nam je potreba; neskončno več
naj bi je še imeli, da bi Boga tako ljubili, kakor je ljubiti
ga naša dolžnost! Mi abotni ljudje pa zametujemo in za¬
pravljamo svojo ljubezen, kakor bije imeli preveč, za minljive
in nevredne reči. Ravno ta veliki Bog, kteri je prideržal
sebi le edino ljubezen naših duš, ker je nas vstvaril, od¬
rešil, in ker nas ohranuje; tirjal bo pa od nas ojster od¬
govor, če njemu po neumnem ljubezen prikrajšamo, ter jo
na toliko nečimurne reči obesimo. Že vsako nepotrebno
besedo bo ojstro razsodil, kako bo obsodil še le tista nespa¬
metna, nespodobna, neumna in škodljiva prijateljstva!

Orehovo drevo vinogradom in polju silno škoduje,
ker izraste debelo in veliko, zato obsede veliko prostora,
in popije zemlji ves sok, da jej ni več mogoče, drugih
zelišč okoli njega preživljati. Njegov razprostrani verh
napravlja s svojim širokim listjem gosto senco, jemlje
zemlji vso toploto, in tudi memogredoče vabi, da okoli
njega vse pomandrajo in pokvarijo, dokler njegovo sadje
izklatiti skušajo. Ravno tako škodljivo je duši ljubovanje,
zakaj to se duše tako močno poloti, in to vse njene občutke
tako do čistega na se potegne, da je potem dušna moč za
Vsako dobro delo preslaba. Listja pa, to je pogovorov,
shodov in zaljubljenih besed je toliko število, da te abot¬
nosti duše ves dragi čas požrejo. Tudi pripelje to ljubovanje
toliko skušnjav s seboj, toliko raztresenja, sumljivih misli
in drugih škodljivih nasledkov, da se po njih vse serce
pokvari in pomandra. Da kratko izrečem: Ljubovanje ne
odpodi le samo nebeške ljubezni, temuč tudi strah Božji:
ono oslabi serce in podere dobro Ime, je igrača postopačev,
pa kuga serca.

XIX. Postava.

0 pravem prijateljstvu.

O moja Filotea! ljubi vsakega človeka z veliko in
serčno ljubeznijo; pa le samo s tistimi skleni svojo prija-

140

teljsko zavezo, s kterimi se o tem posvetovati zamoreš,
kar k čednosti pomaga. In žlahtnejše čednosti v tej
družbi opravljati zamoreš, bolj popolnoma je tudi tvoje
prijateljstvo. Ako si znanosti in uk zamenjata, tedaj je
prijateljstvo zares prav hvale vredno; pa še večo hvalo
zasluži, če eden druzega oserčujete k čednostim, k mod¬
rosti, k ponižnosti, k stanovitnosti in pravičnosti. Ako se
v tej tovaršiji pogovarjate o sveti ljubezni, o pobožnosti,
o keršanski popolnosti: o kako žlahtno in visoko je potem
vaše prijateljstvo! Visoko je, ker od Boga pride, visoko je,
ker k Bogu pelje; visoko je, ker je v Bogu sklenjeno;
visoko je, ker bo v Bogu vekomaj obstalo. O kako dobro
je, ljubiti že tukaj, kakor se ljubijo v nebesih; okusiti že
na tem svetu tako medsebojno ljubezen, kakoršna bo nas
na onem svetu vezala na vekomaj! Tu ne govorim o ker¬
šanski ljubezni sploh, kakoršno smo vsakemu človeku dolžni;
kar tukaj pravim, to zadeva le duhovsko prijateljstvo, po
kterem si dvoje, troje, ali več duš zamenja svojo pobožnost
in svoje občutljeje, da postanejo tako eno serce in ena
duša. Prav po pravici zamorejo take duše s psalmopevcem
reči; „Glej, kako dobro in kako prijetno je, kjer bratje
vkupaj prebivajo. “  Tako je zares, žlahten balzam pobožnosti
se pretaka po njih pogostih razgovorih iz enega serca v
drugo; prav po pravici se daje reči, da je Bog svoj bla¬
goslov in svoje poživljenje na večne čase čez to prijatelj¬
stvo razlil.

Vsa druga prijateljstva so po mojej misli le senca
proti temu; njih vezi so le verige iz stekla ali mavca
(ketine glažaste ali gipsaste), ako je primerimo tej veliki
in vsi zlati vezi svete pobožnosti. ,

Ne sklepaj nikdar drugačnega prijateljstva, če ga s
kom sklepaš. Zategavoljo pa tudi nikdar ne razdiraj in ne
zaničuj taka prijateljstva, v ktera tebe natura in prejšnje
dolžnosti vežejo, postavim prijaznost do sorodnikov, rojakov,
dobrotnikov, sosedov in do drugih. Tu govorim le samo o
tistih prijateljstvih, ktere ti sama sklepaš.

Znal bi tebi nekdo reči, da naj do nikogar nimaš
celo nobenega posebnega nagnjenja ah prijateljstva, ker
to serce preveč napolnuje, duha raztresa, in včasih še ne-
vošljivost zbuja. Tega nasveta ne derži se, moja Filotea!
Brali so omenjeni ljudje v spisih nekterih pobožnih in
svetih mož, da je zasebno prijateljstvo in nenavadno nag¬
njenje do nekoga samostanskim osebam močno škodljivo;

141

iz tega pa že sklepajo, da ravno to velja enako tudi za
druge ljudi. V tem je pa velik razloček. V dobro vrav-
nanem samostanu imajo vsi ravno tisti namen, in ta je po¬
božnost; tam takih, posebnih družb ali zavez ni potreba;
zakaj mnihi bi lehko zašli v ločitve in razdertja, ako bi se
to, kar vse zadeva, posebej iskalo. Tistim dušam pa, ktere
med svetom živeče po pravi čednosti hrepene, je brez raz¬
ločka potreba, da se sklenejo v pobožnem in svetem pri¬
jateljstvu med seboj, da se tako oserčujejo, podpirajo in k
Vsemu dobremu se spodbujajo. Popotnikom, ki hodijo po
ravnem, ni treba, da si roke podajo, da bi varneje hodili;
potreba je pa tega onim, ki hodijo po stermih in opolzkih
potih. Enako tudi tistim, ki žive po samostanih, ni treba
nobenega naposebnega prijateljstva; potreba pa ga je tis¬
tim pobožnim ljudem, kteri morajo živeti sredi sveta, da
po raznih stermih in hudih potih, kterih se izogniti ne
morejo, eden druzega varujejo in si naprej pomagajo. Na
svetu ne hrepene vsi ljudje po enem in istem namenu ali
cilju, tudi nimajo vsi enekega nagnjenja; zatoraj je treba
se odločiti, in po svojem namenu si delati posebna prija¬
teljstva. To je sicer zares odločenje, pa sveto odločenje,
ki nobenega razdertja ne napravi, če ne tega, da se loči
hudo od dobrega, ovce od kozlov, bučelice od os, to je pa
zares prav potrebno.

Ne daje se nikar tajiti, da je naš Zveličar z bolj go¬
rečo ljubeznijo ljubil svetega Janeza, Lacarja, Marto in
Magdaleno; sveto pismo nam to spriČuje. Tudi vemo, da
je sv. Peter priserčno ljubil svojega Marka in sv. Petro-
nilo, in ravno tako je ljubil sveti Pavl svojega Timoteja
in sveto Teklo. Več- ko stokrat se hvali sv. Gregor Naci-
jančan svojega priserčnega prijateljstva s svetim Bazilijem
Velikim, in ga popisuje s sledečimi besedami; „Bilo je,
kakor da bi bila v nama obema le ena sama duša, ki
dvoje trupel oživlja. Tistim sicer nimamo verovati, kteri
pravijo, da je vse v vsem, vendar nama naj se veruje, da
sva bila oba v enem in eden v drugem. Oba sva imela
isti namen, živeti po čednos' 11

smertjo se ločiti od tega uruerijivega življenja. oven
Avguštin spričuje, da je sveti Ambrož ljubil sveto Moniko
zavolj posebnih čednosti, ktere je na njej videl, in da je
tudi ona ljubila njega kakor angelja Božjega.

Pa brez potrebe se mudim tako dolgo pri tej reči,

nati po upanji prihodnjega

142

ktera je že sama na sebi dosti zastopna. Sveti Hieronim,
sveti Avguštin, sveti Gregor, sveti Bernard in največi slu¬
žabniki Božji so imeli prav posebna prijateljstva, to pa
njih popolne svetosti kar nič ni krajšalo. Sveti Pavl, ki
očita paganom ali ajdom njih razpertije, očita jim tudi, da
so brez vse priserčnosti, to je brez vse pripravnosti za
prijateljstvo; in sveti Tomaž prišteva prijateljstvo čed¬
nostim, kar stori tudi vsak razumen modrijan. On pa go¬
vori o zasebnem prijateljstvu, ker popolnoma prijateljstvo,
kakor on pravi, le majhno število ljudi obsegati zamore.
Naša popolnost toraj ne obstoji v tem, da nobenega pri¬
jateljstva ne sklenemo, temuč v tem, da nimamo prijatelj¬
stva zunaj dobrega, pobožnega in svetega.

XX. Postava.

0 razločku med pravimi in krivimi prijateljstvi.

Poslušaj zdaj, moja Filotea! neko prav potrebno
opombo. Med iz Herakleje, ki je toliko strupen, je na
videz zdravemu medu enak, močno nevarno pa je, zavžiti
enega na mestu druzega ali obojega vkup, zakaj dobrota
enega ne jemlje strupa drugemu. Varno moramo se ob¬
našati v prijateljstvih posebno takrat, če so bila na kteri-
koli namen sklenjena med osebami različnega spola, zakaj
pogosto ogoljufa satan serca ljubečih. Začetek se stori
s čednostno ali sveto ljubeznijo'; ako pa nismo prav paz¬
ljivi sami na sebe, kmalo se vrini vmes tudi nečimurna
ljubezen; ta pa izdivja potem v posvetno ljubezen in po¬
stane naposled mesena. Še celo duhovna ljubezen ni brez
vse nevarnosti, ako se človek terdno ne zavaruje; le nekaj
teže se tukaj zmota pridruži, ker čistost in belota te lju¬
bezni vsak madež bolj razločno pokažeta, ako ga hoče sa¬
tanova zvijačnost vplesti, če misli satan kaj tacega po¬
četi, tedaj se čuda zvito obnaša, in skuša strup nečistosti
prav skrivaj primešati, da ga skoraj ni poznati.

Posvetno prijateljstvo zamoreš s tem razločiti od
svetega, s čem se razločuje med iz Herakleje od zdravega
medu. Heraklejski med je na jeziku slajši od navadnega,
ker ga volčji kren presladi; temu enako je posvetno pri¬
jateljstvo preslajeno s prav veliko sladko-medenimi besedami,

143

z zaljubljenimi govori, s polivalo lepote in nježnosti pa
drugih lastnosti, ki v oči padajo. Sveto prijateljstvo je
pa v besedi priprosto in odkritoserčno, ničesar ne more
hvaliti druzega, ko čednosti in milost Božjo, svojo edino
podporo, na ktero se naslanja. Heraklejski med napravlja,
če se zavžije, omotico v glavi; krivo prijateljstvo pa na¬
pravlja omotico v duhu. Po njem omoteni začnejo v čistosti
in pobožnosti omahovati, dobivajo poželjive in zaljubljene
pa razuzdane poglede, k mesenemu prilizovanju so močno
naganjam, rahlo zdihujejo, da ne najdejo povemjene ljubezni,
nekako posebno vabljivo in zapeljivo se nastavljajo, zaljub¬
ljene pogovore, poljubovanja in druge nespodobne prijaznosti
radi imajo. Vse to so pa gotova znamenja in resnični
napovedovalci, da se čednosti naglo bliža smert. Vendar sveto
prijateljstvo ima le priproste in sramožljive oči, le čisto
in odkritoserčno razodevanje prijaznosti, zdihovanje le po
nebesih, skrivnosti le zastran dušne lepote, tožbe le zavolj
premalo ljubezni do Boga; in to so samo gotova znamenja
Čistosti.

Heraklejski med temni telesno oko, posvetno prija¬
teljstvo pa oko duha, in sicer tako močno, da tisti, ki se
mu podajo, dobro delati menijo, dokler le hudo storijo;
oni se izogibajo ljudi, in ljubijo temo. Sveto prijateljstvo
pa ima bistre in jasne oči, ne skriva se, temuč se rado
pokaže pred čednostnimi ljudmi, Heraklejski med zapušča
še v ustih veliko grenkobo. Ravno tako končavajo kriva
prijateljstva z mesenim in nečistim govorjenjem in po-
željenjem; če se pa drugi brani, potem slede razžaljenja,
opravljanja, prevara, žalost, osramotenje in ljubosumnost,
konec vsega je pa dostikrat živinsko divjanje. Cisto pri¬
jateljstvo je pa vedno enako spodobno, enako priljudno in
prijazno, in se nikdar ne spreverže; le čedalje bolj sveto
se serca sklenejo, da postanejo lepa in živa podoba pre¬
srečnega prijateljstva med prebivalci nebes.

Sveti Gregor Nazijančan pravi, da pav, kadar svoja
pereta razprostre in vpije, njega poslušajoče pavice močno
k pohotnosti nagiba, če se pa kak človek kakor pav šopiri
in lepotici, in brez sramožljivosti s kako žensko ljubuje
ter šepeta, čeravno ne misli jo v zakon vzeti; tedaj ima
gotovo le samo ta namen, da jo v kako nečisto djanje
zapelje. Vsaka poštena žena naj si ušesa zaderžuje, da klica
takošnih pavov ne sliši, in glasu zapeljivca ne zastopi, ki
jo zvito premotiti hoče. Ako pa njega posluša, potem gorje

144

I

jej ! zakaj to je zares hudo znamenje, da bo kmalo pokvarjeno
njeno serce.

Ako se mladi ljudje tako obnašajo, nastavljajo, Ijubu-
jejo, ali pogovarjajo, da ne bi radi, ako bi je tedaj našli
njih starejši, drugi možje in žene, ali njih spovedniki;
takrat imajo med seboj vse kaj druzega, ne pa spodobnost
in pobožnost. Prečista Devica je ostermela, ko je zagledala
angelja v človeški podobi, ker je bila sama, in ker je on
jo povzigoval s preveliko, čeravno nebeško pohvalo. O
Zveličar sveta! čistost ostermi pred angeljem v človeški
podobi; nečistost pa ne bi bala se človeka, kteri se prikaže
sicer v angeljski podobi, pa jo povzdiguje s človeško in
posvetno hvalo?

XXI. Postava.

Svarila in vračila zoper hudo prijateljstvo.

Kteri so pa pripomočki zoper ta izrodek in izverželi
abotnega ljubovanja in nečistih neumnost? Kadar se tebe
lotiti hoče, hitro nagni svoje serce na drago stran, in za-
ničevaje to nečimurnost pribeži h križu Odrešenikovemu.
Vzemi njegovo temjevo krono, in ž njo si spleti po bese¬
dah sv. pisma ograjo okoli svojega serca, da tiste majhne
lisice ne bodo mogle do njega. Bodi varna in nikar ne
podajaj se v kak razgovor s tem sovražnikom. Nikar ne
reci: „Poslušala ga sicer bom, pa nič tega ne bom storila,
kar mi poreče; le uho mu nastavljam, svoje serce mu pa
terdno zapiram.“ O moja Filotea! oboroži se v takih časih
z ojstrostjo. Serce in uho sta si preveč v zvezi, ko da bi
misliti mogli, da serce ne bo občutilo tega, kar skoz uho
pride. Kakor je nemogoče ustaviti reko, ki se je zavalila
čez kak breg navzdolj, tako se tudi čez vse težko ubrani,
da bi ljubezen, ki je priderla skoz ušesa, do serca ne
prišla. Zvedeni Alkmeon terdi, da koze skoz ušesa dihajo,
ne pa skoz nosnice; ker pa Aristotelj tega ne poterdi, zato
ne vem, kdo izmed obeh ima prav. To pa dobro vem, da
se naše serce skoz ušesa oddihuje; serce oddaja svoje misli
po jeziku, svojo sapo pa dobiva po ušesih, po kterih se
mu dovažajo misli drugih ljudi. Varujmo toraj svoja ušesa
sape nečistih besed, zakaj te bi znale naše serce kmalo


145

okužiti. Nikar in na noben izgovor ne poslušaj kako ne¬
spodobno ponudbo; le v tej samej okoliščini je tebi dovo¬
ljeno, da smeš nepriljudna in še celo sirova biti.

Spomni se, da si svoje serce Bogu posvetila, in svojo
ljubezen njemu v dar prinesla. Bilo bi Božji rop, ako bi
ga le nekoliko njemu zaderžala. Daruj mu ga še na novo
po tavžent dobrih sklepih in obljubah, in derži se teh,
kakor jelen goščave. Kliči Boga v pomoč, in pomagal ti
bo, in varoval bo tvojo ljubezen, da bo le v njem in za
njega ^gorela.

če si pa v mrežo te nespametne ljubezni že zamotana,
o Bog! kako težko se boš premagala in izmotala. Stopi
pred veličastvo Božje, spoznaj pred njim svojo veliko rev¬
ščino, svojo slabost in prevzetnost, in zaverzi ta začeta
ljubovanja z največo resničnostjo, ki jo tvoje serce premore.
Odreci se temu, odpovej se vsaki obljubi, ki je bila zavoljo
tega tebi dana, in terdno skleni, da se nikdar ne boš več
podala v kako enako tovaršijo.

Prav posebno pa tebi svetujem, da kraj zapustiš, če
je to le količkaj mogoče. Pravijo, da od gadov pičeni le
težko dajo se ozdraviti v pričo takih, ki so bili tudi od
gadov pičeni. Temu enako ljubezni ranjeni človek težko
ozdravi, dokler ostane blizo tacega, ki je enako ranjen.
Spremenjeni kraj veliko pripomore, da se zaceli gorečnost
bolečine in ljubezni. V svojih drugih bukvah od pokore
govori sv. Ambrozij o nekem mladenču, kteri je prišel po
dolgem potovanji na dom, pa bil ves spremenjen in neke
abotne ljubezni popolnoma ozdravljen. Njegova nespametna
ljuba ga sreča in nagovori tako-le: „Ali me ne spoznaš

v eč, glej, jaz sem še vselej ravno tista!“ On je-pa odgo¬
voril jej : ' „Pač zares, pa jaz nisem več ravno tisti ! 11  Da
je svoj kraj zapustil, to je njega_tako srečno spremenilo.
Tudi sveti Avguštin pove, da je zapustil Tegaste, kjer je
njegov preljubi prijatelj umeri, in se podal v Kartagino,
da si utolaži žalost nad smertjo svojega prijatelja.

Kaj pa je tistemu storiti, kteri kraj zapustiti ne more?
Izogibati se mora vsakega posebnega shoda, vsakega skriv¬
nega pogovora, vsakega zaljubljenega pogleda, vsakega
nasmeha, in sploh vsake družbe in vsakega napeljevanja,
ki bi zamogla ta smradljivi in spačeni ogenj ohraniti ali
podpihati. Če je pa kedaj prisiljen, da z nekdanjim tovar-
Šeni govori, tedaj naj mu k večemu kratko, serčno in
Tesno napove za vekomaj sklenjeno slovo. Glasno kličem

Filotea. 10

146

vsem, ki so zamotani v te nesrečne zaderge ljubezni: Raz¬
režite, razsekajte, razdrobite je! Nikar počasi razparati
tako neumnih prijateljstev, le raztergati je moramo; ne
počasi odpenjati teh zavez, temuč razčesniti ali presekati
se morajo, ker traki in vezi nič ne veljajo. Rahlo ravnati
se ne sme s tako ljubeznijo, ki je ljubezni do Boga tako
vsa nasprotna.

„Da si po takem ravnanji raztergam vezi te sramo-
tivne sužnosti, ostal mi bo vendar še nekak občutek tega;
sledi in maroge bojo ostale še zmiraj vtisnjene v moj spo¬
mini — Ne ne, moja Filotea! tega ne bo nikar, da le
obudiš toliko grevengo čez svoje zadolženje, kolikoršne je
vredno. Potem te ne bo spodbadal noben drug občutek,
kakor le velika gnjusoba nad to gerdo ljubeznijo in nje¬
nimi nasledki; prosta boš ostala vsega nagnjenja do za¬
puščenega tovarša, le samo iz keršanske ljubezni boš njega
še ljubila zavoljo Boga. Ako pa zavoljo tvoje nepopolne
grevenge še ostanejo v tebi hudi nekaki nagibi, tedaj pelji
svojo dušo v duhovno samoto, kakor sem te spredaj učil,
in zaderžuj se v njej, dokler le zamoreš. Odpovej se po
sto in stokratnim povzdigovanji svojega duha vsemu svo¬
jemu nagnjenju, in zataji ga iz vseh svojih moči. Beri
večkrat kake duhovne bukve, hodi pogosteje k sv. spovedi
in k presvetemu obhajilu. Pogovori se ponižno in odkrito-
serčno s svojim duhovnim vodnikom, in razodeni mu svoja
znotranja nagnjenja in svoje skušnjave; če pa tega tebi
ni mogoče, tedaj govori s kako drugo zvesto in pobožno
dušo. Nič se ne boj, Bog bo tebe gotovo vsake strasti
rešil, ako le zvesta in stanovitna ostaneš v spolnovanji teh
čednosti.

„Mar ni to nehvaležno, mi znabiti porečeš, če tako
naglo in neusmiljeno razderem znanje ?“ — O blažena ne¬
hvaležnost, ki nam pridobiva dopadenje Božje! Ne, za
Boga ne, moja Filotea! to ni nehvaležnost, to je le dobrota,
ki jo svojemu tovaršu podeliš. Ce raztergaš svoje vezi, je
raztergaš tudi njemu, ker so bile ob enem obeh; in če¬
ravno bi on svoje sreče naenkrat ne spoznal, jo bo vsaj
pozneje spoznal, in s hvaležnim sercem bo s teboj klical:
„0 Gospod! ti si raztergal moje vezi; hvalne daritve ti
hočem prinesti, in klical bom tvoje sveto ime!“

147

XXII. Postava.

Še nekaj drugih naukov o prijateljstvu.

Še moram tebi o tej reci neko potrebno svarilo po¬
dati. Prijateljstvo koče med se ljubečimi veliko združbo
ali pogosto občevanje, drugače ne more niti se začeti ne
obstati. Zato se pogosto zgodi, da prijatelj hitro zaupa
prijatelju vse skrivnosti svojega serca. Nagnjenja in ob¬
čutki, ki so počivali v globočini serca, pridejo po vzajem¬
nem (nasprotnem) razodevanji čutov in nagibov iz enega
serca lahko v drugo. Prav posebno se pa to takrat godi,
kadar tega tudi čestimo in spoštujemo, kterega ljubimo;
zakaj takrat odpremo svoje serce tako prav vse njegovemu
prijateljstvu, da iz prijaznosti sprejememo v svoje serce
tudi prijateljeve misli in nagnjenja, naj so že dobra ali
huda. Bučelice, ki nabirajo Heraklejski med, iščejo zares
le medu; zraven pa naserkajo prav nevede tudi strupnih
lastnosti volčjega korena, na kterem med pobirajo. Prava
podoba taeega prijateljstva, ktero z dobrim tudi hudo
sprejema! — Tukaj posebno, moja Pilotea! moramo pred
očmi si ohraniti besedo, ktero je večkrat ponavljal Zveličar
naših duš rekoč: „Bodite modri menjalci in kupcevalci!“ To
se pravi, ne jemljite z dobrim denarjem tudi taeega, ki
nič ne velja; tudi ne jemljite s čistim zlatom še ponare¬
jenega. Izberite vselej dobro izmed slabejega, zakaj skoraj
ni človeka, kteri bi nekterih nepopolnost na sebi ne imel;
in zakaj bi mar pregreške in slabosti svojega prijatelja
jemali s prijateljstvom vred od njega? Ljubiti ga sicer
moramo, čeravno ima slabosti na sebi, pa teh ne smemo
ne ljubiti ne sprejeti; prijateljstvo hoče sicer nasprotno
podeljenje dobrega, hudega pa ne. Tisti, ki zajemajo pesek
iz reke Tajo, odločujejo zlato ter ga jemljejo s seboj, pesek
pa puščajo na produ. Enako naj tudi oni, ki uživljajo
družbo dobrega prijateljstva, pridno odbirajo pesek nepo¬
polnosti, in naj nikar ne dopuste, da bi se vtisnil njim v
serce. Sveti Gregor Nacijančan pripoveduje to, da so nek-
teri prijatelji in občudovalci svetega Bazilija tako daleč
segali v posnemanji njegovega življenja, da so se ravnali
po njem celo v njegovih zunanjih nepopolnostih: v nje¬
govem počasnem in dobro premišljenem govoru, v podobi
njegove brade, in v njegovi hoji. Vidimo tudi, da zakonski
in otroci ter prijatelji, ki se med seboj močno spoštujejo,

10 *

148

si navzemejo marsiktere slabosti eden od druzega, bodi si
iz prijaznosti ali iz praznega nagnjenja, druge posnemati.
To pa nikar ne sme se goditi. Vsak ima zares že zadosti
svojib lastnik nepopolnosti, zakaj bi sebi še tujih slabosti
nakladal? Prijateljstvo tega ne tirja, temuč nas le zavezuje,
da si eden drugemu pomagamo, rešiti se vsakoršne nepo¬
polnosti. S slabostmi svojega prijatelja moramo sicer po-
terpljenje imeti, pa teh odobriti ne smemo, še manj pa
jih smemo posnemati.

Jaz govorim zdaj le o nepopolnostih, zakaj grehov
na prijateljih ne smemo ne pohvaliti ne terpeti. Slabo in
hudo je tako prijateljstvo, ki vidi prijatelja konec jemati,
in mu ne pomaga, ki ga za tako rano umirati vidi, pa si
ne upa, s prijaznim posvarjenjem ga rešiti. Pravo in živo
prijateljstvo med grešniki ne more obstati. Pravijo, da mo¬
čerad ogenj ugasi, v kterega se vleže; gotovo pa greh
prijateljstvo razdere, če med prijatelje svoje prebivališče
postavi. Ce greh kmalo preide, preplaši ga prijateljstvo
s posvarjenjem, da se ne verne več nazaj; ako se pa greh
pomudi in se udomači, potem prijateljstvo gotovo neha,
ker brez prave čednosti nikar ne more obstati. Koliko
manj je še le dovoljeno, grešiti iz ljubezni do prijatelja.
Tak ni več prijatelj, temuč sovražnik, kdor nas hoče v
greh napeljati, kdor hoče prijatelja spačiti, in ga v pogub¬
ljenje pripraviti. Najgotovejše znamenje hudega prijatelj¬
stva je to, da se s takim človekom derži, kteri je kakej
pregrehi vdan, naj je kakoršna si hoče. če je tisti, kterega
ljubimo, kakej pregrehi vdan, potem, je gotovo tudi naše
prijateljstvo pregrešno. Prijateljstvo zamore le na pravo
čednost se upirati, zato mora tukaj pred očmi imeti go¬
tovo kako neumno in le dozdevno čednost, ali kako te¬
lesno lastnost.

Prijateljstvo, ki ga kupčevalci sklepajo med seboj, je
le po zunanjem, pravemu prijateljstvu podobno, ker ni
sklenjeno iz ljubezni do oseb, temuč iz ljubezni do dobička.

Poslednjič zasliši tudi še dva izreka Božja; ona sta
dva terdna stebra, ki podpirata keršansko življenje. Pervi
je izrek Modrega, ki pravi: „Kdor se Boga boji, bo dobro
prijateljstvo imel.“ Drugi so besede svetega Jakoba: pri¬
jateljstvo tega sveta je Bogu sovražno. 14

149

XXIII. Postava.

0 djanjih zunanjega pokorjenja.

. Nekteri naturoznanci, ki so o poljedelstvu pisali,
terdijo sledečo reč. Ako se zapiše na celo in še zdravo
mandeljnovo jederce kaka beseda, in se dene jedro spet v
koščico pa se dobro zaperto v zemljo vsadi, potem imajo
Vsi mandeljni tistega drevesa, ki je prirastlo iz tega jedra,
omenjeno besedo vpisano in vtisnjeno. Jaz pa to terdim,
moja Filotea! da tisti nikar nimajo prav, kteri začenjajo
z  zunanjem, z obnašanjem, z oblačilom in z lasmi, ako
kočejo kakega človeka spreoberniti.

Le od znotraj se mora začeti. „Spreobernite se k meni,
pravi Bog, iz vsega svojega serca; dete moje, daj mi serce
svoje ! u  Ker je serce izvir vseh našik djanj, zato so naša
djanja taka, kakoršno je serce. Božji ženin v visoki pesmi
Vabi dušo k sebi, in jej tako-le govori: „Položi me ko pečat
Ha svoje serce, kakor pečat na svojo ramo.“ In po pravici
tako govori, zakaj kdor ima Jezusa Kristusa v sercu, ga
ko kmalo tudi v svojem zunanjem djanji imel. Zatoraj
kocem tebi, moja ljubljena Filotea! pred vsemi rečmi v
serce zapisati in vtisniti to sveto in prečestito besedo:
Jezus naj živi!“  Močno sem prepričan, da bo potem
tvoje življenje, ki izvira iz tvojega serca, kakor mandelj¬
novo zerno iz jedra, te besede zveličanja imelo zapisane in
vtisnjene v vseh svojih djanjih, ki so sad njegov. Kakor
ta sladki Jezus v tvojem sercu živi, tako bo živel tudi v
Vseh tvojih djanjih in v vsem tvojem zunanjem obnašanji.
V tvojih oččh, v tvojih ustah, v tvojih rokah in še celo
Ha tvojih laseh se bo On razodeval, in ti boš s sv. Pavlom
*eči zamogla: „Jaz živim, pa ne več jaz, temuč Jezus živi
v meni.“ Da kratko izrečem: kdor si pridobi serce človeško,
°H si je vsega človeka pridobil. Vendar treba je temu
sercu, s kterim začeti hočemo, da ga tudi podučimo, kako
Haj vravna svoje zunanje zaderžanje, da v njem ne bo se
Pokazala le samo sveta pobožnost, temuč tudi velika mod¬
rost in premišljenost. Zatoraj hočem tukaj nektere nauke
tebi kratko podati.

Ako zamoreš se postiti, potem dobro storiš, če se ne
Postiš le samo ob zapovedanih postih, temuč tudi še nek-
tere druge dni. Post navadno povzdiguje duha in meso
kroti, čednost množi in nam pridobiva veliko plačilo za

150

nebesa; pa tudi to je velik dobiček posta, da ž njim po-
žrešnost premagamo, in telo pod postavo duha spravimo.
In da si ne postimo se preveč terdo, vendar se nas sov¬
ražnik veliko več boji, ako ve, da se postiti zamoremo.
Srede, petki in sabote so taki dnevi, ob kterih so si pervi
kristjani v jedi pritergovali. Odberi si toraj izmed teh dni
nektere, kakor te že tvoja pobožnost nagiba, in kakor
tebi zastopna razsodba tvojega duhovnega vodnika nasvetuje.

Rad tukaj rečem, kar je rekel Hieronim pobožni ženi
Leti: „Dolgi in čezmerni posti mi čisto nič ne dopadejo,

posebno pri tistih ne, ki so še v mladih letih. “ Po lastni
skušnji sem zvedel, da mlad osel s ceste stopiti hoče, če
se med potom utrudi; tako tudi mladi ljudje, ki si po
preojstrih postih bolehnost nakopljejo, lehko obernejo se
od ojstrosti na mehkužnost. V dveh okoliščinah so jeleni
za dir nepripravni: kadar so po predobri paši predebeli,
in kadar so po preslabi paši presuhi. Najbolj smo od skušnjav
takrat nadlegovani, kadar svoje telo preveč redimo, in
kadar ga preveč slabimo; pervo ga dela prevzetnega, ker
mu predobro gre, drugo pa stori ga otožnega, ker mu
prehudo gre. Kakor mi telesa ne moremo nositi, če je pre¬
debelo, tako telo nas ne more nositi, če je presuho. Ta ne¬
zmernost v postih, v noši rašovnikov, in v rabi drugih
pokoril stori, da najboljša leta marsikterega človeka po¬
stanejo nepripravna za skazovanje djanske ljubezni do bliž¬
njega. To se je zgodilo sv. Bernardu, in on je obžaloval,
da je s svojim truplom preojstro ravnal. Cim ostrejši so
nekteri iz začetka proti svojemu truplu, tim bolj so poz¬
neje prisiljeni, varovati ga. Ali mar ne bi bili bolje storili,
ako bi bili zmiraj enako ž njim ravnali, in sicer tako,
kakor se njih poklicu in njih službi prileže?

Post in delo slabita in krotita meso. Ako je tebi
tvoje delo potrebno, in če povišuje Božjo čest, tedaj mi je
ljubše, da težo dela prenašaš, kakor da se s postom ubijaš.
To je tudi misel sv. cerkve, ktera polajšuje delavcem za¬
povedane postne dni, če morajo take težke reči delati,
ktere so Bogu dopadljive in bližnjemu koristne. Nekomu
se težko dozdeva postiti se, drugemu bolnikom streči, jet¬
nike obiskovati, spovedovati, pridigovati, žalostne tolažiti,
moliti in druga enaka dela opravljati. To prizadetje in
opravilo je pa bolj koristno, kakor post; oboje sicer člo¬
veka enako utrudi, pa to prinese bolji sad kakor post in
telesna pokorila. Zatoraj je v obče ali sploh bolje, da truplo

151

več kakor je ravno potreba pri moči obderžimo, kakor da
ga čez mero slabimo. Slabiti ga še zmiraj zamoremo, kadar
le hočemo; moči mu dodjati pa ne zamoremo zmiraj, kakor
in kadar bi hotli.

Po mojej misli moramo v velikej cesti imeti tiste
besede, ktere je govoril naš Božji Zveličar Jezus Kristus
svojim učencem: „Jejte, kar se pred vas postavi!“ Boljše
je, da ješ brez vsega izberanja, kar se pred te postavi,
naj ti diši ali ne, kakor da bi si izberala vselej le najslabše
jedi. Zadnje se mi dozdeva sicer bolj ojstro, pervo pa ima
več zatajevanja v sebi, ker se ne odpovemo le samo svo¬
jemu okusu, temuč tudi svoji volji ali izberi. To pa ni
majhno pokorjenje, ako svoj okus po volji vsakega obračaš,
in ga pri vsaki priložnosti premaguješ. To je pa tudi ta-
košno pokorjenje, ki ga nikdo ne zapazi; to nikomur ne
dela poteze, družbinskemu življenju se pa posebno lepo
prileže. Da kdo eno reč odrine in po drugej seže; da kdo
vse okuša in načenja, pa nič dosti dobrega in dosti snaž¬
nega ne najde; da kdo pri vsakem grižljeju kaj opazuje,
to je znamenje razvajenega serca, ki je le v okrožnike in
sklede zamišljeno.

Više cenim sv. Bernarda, da je nekdaj namesto vode
ali vina olje pil (ker se je tako pred njega postavilo), ka¬
kor ko bi 'bil nalašč pelina pil. Ravno v tej neskerbnosti
na to, kaj naj bi jedli in pili, obstoji popolnoma spolno-
vanje tistih svetih besedi: „ Jejte, kar se pred vas postavi!“
Sem pa zares jedi ne štejem, ktere so zdravju škodljive,
ali bi celo našega duha hudo navdale, kakor se nekterim
godi, če vživajo vroče, močno dišeče, okajene ali napiha-
joče jedi. Tudi take priložnosti izvzemem, o kterih potre¬
buje natura okrepčanja in pomoči, da bo zamogla kako
veče delo k cesti Božji doprinesti. Stanovitna in pametna
zmernost je boljša, kakor dolga in prisiljena zderžnost,
ktera se pa večkrat preterga po večih počitkih in po
dobrem gostovanji.

Bič, ko pokorilo zmerno upotrebovan, ima čudno moč,
da novo oživlja hrepenenje po pobožnosti. Zimnato spo¬
korno oblačilo ali rašovnik močno kroti telo, vendar ni ga
priporočati zakonskim in takim ljudem, ki so bolj slabot¬
nega života, pa tudi tistim ne, ki morajo težko delati. Ob
najimenitnejših dneh pokore se zna človek ž njim pokoriti,
a ko kak moder spovednik k temu nasvetujejo.

Koč imamo na spanje obračati, in sicer vsak po po-

152

trebi svojega trupla, in kolikor je treba, da Človek potem
zamore čez den budeti in svoja dela opravljati. Sv. pismo
nam priporoča večkrat prav posebno jutranje ure ko naj¬
boljše in najrodovitnejše celega dne; to priporočajo tudi
zgledi svetnikov, in še zdrava pamet nas tega uči. Ker pa
Kristus naš Gospod imenuje se celo „Solnce pravice 11 , in
ker ima preblažena Devica priimek „Zgodnja Danica 11 ,
zato štejem za lepo navado in skerb, če se na večer zgodaj
spat podajamo, da zamoremo druzega dne spet zgodaj
vstajati. Gotovo je ta čas najprijazniši, najprijetniši in naj-
pokojniši; še celo tičice nas tedaj kličejo, naj vstanemo in
Bogu kvalo dajemo. Zgodaj vstajati toraj ni le samo zdravju
v prid, temuč pomaga tudi k svetosti.

Balaam je na svojej oslici jezdil k kralju Balaku;
ker pa ni nič dobrega v mislili imel, zato ga je čakal an-
gelj Božji z golim mečem, da bi ga na potu umoril. Ko
je oslica angelja zagledala, tedaj je trikrat kakor prepla¬
šena skočila v stran, pa Balaam je neusmiljeno pretepal
jo s svojo palico in jo naganjal naprej. Ko jo v tretjič
bije, zgrudi se živalica pod njim na tla, in ga po velikem
čudežu tako-le nagovori: „Kaj sem ti storila, da me že v
tretje pretepaš ? 11  In zdaj so se Balaamu odperle oči, da
je angelja videj, ki ga je nagovoril rekoč: „Zakaj pretepaš
svojo oslico? Ce ona ne bi bila meni se umaknila, bi jaz
tebe bil umoril, njej pa življenje pustil . 11  Balaam je pa
rekel angelju: „ Gospod! grešil sem, zakaj jaz nisem vedel,
da si ti postavil se zoper mene na pot . 11  Glej, ljuba Filo-
tea! Balaam je te nesreče kriv, pa pretepa ubogo živalico,
ktera je v vsem tem nedolžna. To se nahaja mnogokrat
tudi v našem življenji. Tam neka žena vidi svojega moža
ali svoje dete bolno, in kar hitro začne se postiti, rašovnik
nositi, se bičati, kakor je storil nekdaj David ob enakej
priložnosti. O prijatljica moja! ti biješ svojega ubozega
osla, ti trudiš svoje telo, pa vendar je ono nedolžno nad
hudim, kar je tebe zadelo, in nedolžno je nad tem, da je
Bog vzdignil svojo roko zoper tebe. Poboljšaj svoje serce,
ki je tega tvojega moža kakor kaj Božjega častilo, ki je
temu tvojemu otroku spregledovalo na jezero napak, in
redilo v njem napuh, nečimurnost in čestilakomnost. Oni
mož spozna, da je večkrat zapadel grehu nečistosti; nje¬
gova vest se vzdigne kakor za kazen z golim mečem nad
njega, da bi ga s svetim strahom presunila. Naglo se člo¬
vek svojega greha zave in zakliče: Joj tebi, nezvesto meso,

153

ki si se spuntalo, in joj tebi, nezvesti život, ki si me sov¬
ražniku izdal! In glej, ves razkačen se loti života in ga
nezmerno terpinči s hudim bičanjem, s preterdim postom
in z neprenosljivimi rašovniki. O uboga duša! ako bi za-
moglo tvoje meso govoriti kakor Balaamova oslica, reklo
bi tebi: Zakaj pobijaš mene, ubozega reveža? Zoper tebe
samo, moja duša! vzdiguje Bog svojo roko, ti si zlobno
grešila. Zakaj me vodiš v one hude priložnosti do grelia?
Zakaj obračaš moje oči, moje roke, moj jezik v nečistost?
Zakaj me omadežuješ po nesramnih mislih? Imej dobre
misli, in ne bo se vzdigovalo v meni hudo poželjenje.
Pajdaši se s čistimi ljudmi, in nikar ne bo več pohotnost
me vabila v greh. Oh, ti sama mečeš me v ogenj pa hočeš
da naj ne gorim; dim pihaš mi v oči pa hočeš, da naj ne
bi se vnele ali otekle. In gotovo te nagovarja v taki oko¬
liščini tudi sam Bog rekoč: „Vdarjajte, terkajte in razdro¬
bite posebno svoja serca, zakaj zoper nje se je vžgala moja
jeza.“ Da se človek serbečice (serbenja) znebi, temu je
pred vsem treba, da se kri očisti in jetre ponovijo. Ravno tako
je tudi, ako hočemo svojih grehov se ozdraviti; dobro
je sicer, da truplo pokorimo, pa prav posebno moramo
svoje misli očistiti in svoja serca ponoviti. Zatoraj naj
nikdo ne začne s telesnimi pokorili se pokoriti, če ni prej
se posvetoval s svojim dušnim vodnikom.

XXIV. Postava.

0 družbah in o samoti.

Tekati za družbami ali tovaršijami, in izogibati se
jih, oboje je prenapeto, in se 'he prileže pobožnosti, ki
naj vse dolžnosti družbinskega življenja v lepem redu ob-
derži. Izogibati se družb ali tovaršij, to kaže neko zani¬
čevanje in zametovanje bližnjega; jih nalašč iskati, to je
pa znamenje lenobe in brezposlenosti. Bližnjega moramo
ljubiti kakor samega sebe. Da mu to ljubezen skažemo,
zato ne smemo se izogibati njegove družbe; vendar v zna¬
menje, da tudi sami sebe ljubimo, moramo sami pri sebi
ostati, kadar smo pri sebi. Pri sebi smo pa, kadar smo
sami. „Misli na sebe samega, potem na druge, “ pravi sv.
Bernard. Ako te toraj ničesar ne vabi, da naj bi se j^gdala

154


v družbo, ali druge v svojej hiši sprejemala, tedaj ostani
sama v sebi in se pogovarjaj s svojim sercem, če pa tebe
kdo obišče, ali če tebe kak pameten vzrok kliče, da naj
kako družbo obiščeš, potem pojdi z Bogom, moja Filotea!
in gledaj svojega bližnjega z veselim očesom in sercem.

Slabe družbe se imenujejo tiste, v ktere se shajajo
ljudje s slabim namenom; pa tudi take, v kterih so družniki
hudobni, nepremišljeni in razuzdani. Teh moramo se
izogibati, kakor se izogibajo bučele os in obadov. Nevaren
je pot, sapa in sline tistih ljudi, ki so bili od steklih psov
vgriznjeni, posebno otrokom in ljudem rahlega života:
enako tudi brez velike nevarnosti ne da se pečati s hudob¬
nimi in razuzdanimi ljudmi. Posebno naj bojo pa taki prav
vami, kterih čednost je še rahla in neuterjena.

Nektere družbe so tudi take, da se obiskujejo le samo
v ta namen, da se človek razvedri, in da si po trudopolnih
opravilih nekaj oddahne. Tam sicer ne smemo vsega se
podati, vendar smemo na nje toliko časa obračati, kolikor
ga jejnam za odpočitek potreba.

Še so druge družbe, ki se shajajo in obiskujejo. Izmed,
te verste so nasprotna obiskovanja in nekteri shodi, ki se
bližnjemu v čest store. Da si nam ni treba v tem preveč
skerbnim biti, vendar tudi ne smemo biti tako nepriljudni,
da bi se nič ne zmenili za nje. Dolžnost priljudnosti naj
bi vselej lepo spolnovali, le varovali naj bi se zraven vse
neotesanosti in lehkomiseljnosti.

Zdaj naj govorim še o koristnih družbah, v ktere se
zbirajo pobožne in krepostne duše. O moja Filotea! za
veliko srečo si štej, ako pogosto v take družbe priti zamoreš.
Vinske terte, ki med oljkami rasejo, nosijo oljnato in po
olji dišeče grozdje; in duša, ki se rada med pobožnimi
ljudmi zaderžuje, mora njih lastnosti na se vzeti. Troti
sami ne morejo sterdi narediti, pa vendar pomagajo bučelam
napravljati je. Ravno tako družbovanje s pobožnimi dušami
močno pospešuje ali povišuje našo pobožnost.

V vsakej družbi mora biti vse odkrito, priprosto in
spodobno. Nekteri so taki, da ničesar ne počnejo, kar bi
ne bilo tako prisiljeno, da vsakega nadleguje. Ako bi kdo
hotel zmiraj le pevajoč ali svoje korake števajoč govoriti
ali hoditi, tak človek bi bil vsakemu drugemu prav zopern.
Ravno tako so tisti celi družbi silno na poti, kteri se ne
ganejo drugače, kakor nekako naučeno in prisiljeno, in
kakor po meri. Nje menda ničesar druzega k temu ne naganja,

155

kakor njih. skriti napuh! Zmerna dobro voljnost naj ima v
naših pogovorih pervo mesto. Njima na veliko cest se pri¬
poveduje o sv. Romualdu in sv. Antonu, da je bilo pri
vsej njuni ojstri spokornosti njih obličje vselej dobrotljivo
in priljudno. „Smejite se s se smejočimi in veselite se z
Veselimi,“ opominjam tebe z besedami svetega aposteljna;
j,veseli se vselej, vendar v Gospodu, in tvoja spodobnost
naj bo znana vsem ljudem.“ Da se pa v Gospodu veseliš,
temu mora podlaga tvojega veselja ne le samo pripuščena,
temuč tudi spodobna biti. Enemu nekako zanjko nastaviti,
da bi padel, drugega černiti, tretjemu zabavljati, hudoum-
nemu kaj žalega storiti: to je abotno ter divje veselje; in
smejati se kaj tacemu je vselej prav nerodno.

V znotranjo samoto zamoreš se podajati tudi iz srede
najglasnejše družbe, kakor sem te učil že v 12. postavi
II. bukev; vendar zraven te samote ljubi vselej tudi resnično
ali telesno samoto. Ni treba, da bežiš v kako puščavo,
kakor so storili sveta Marija Egiptovska, sv. Pavl, sv. Anton,
sv. Arsea in drugi pobožni očaki; temuč zaderži se nekoliko
Časa v svojej izbi, na svojem vertu, ali na kakem drugem
kraju, kjer zamoreš v znotranje svojega serca se podati,
kjer zamoreš svojo dušo po svetih in pobožnih mislih raz¬
veseliti , ali s pobožnim branjem razvedriti. V tem posnemaj
zgled velikega škofa Gregorja Nacijančana, ki sam o sebi
to-le pripoveduje: „Proti solnčnemu zahodu sem se sprehajal
sam s seboj ob morskem bregu; treba mi je tega odpočitka,
da si po njem razjasnim duha, in si butaro navadnih
opravkov odtresem. 11  In potem razlaga ono zveličavno misel,
ktero sem že na nekem prejšnjem mestu omenil.* Lep
zgled o tem nam daje tudi sv. Avguštin na sv. Ambroziju.
On pravi, da je večkrat stopil v izbo tega slovečega moža,
ker je bilo to vsakemu dovoljeno, in ga je tam molčeč
ogledoval, kako je bral. čez nekaj časa pa je podal se spet
prav tiho ven in si mislil, da temu velikemu dušnemu
pastirju ne sme se jemati ta kratkočas, kterega mu je pri
toliko opravilih potreba, da si duha poživi in razjasni. Tudi
Gospod Jezus je rekel nekdaj svojim aposteljnom, ki so
ttiu pravili, kako so pridigovali in kaj so še storili: „Pojdite
v samoto, in si malo oddahnite.“

* II. buk. 13. post.

156


XXV. Postava,

O spodobnosti v oblačilih.

Sveti Pavl naroča pobožnim ženam, naj se spodobno
oblačijo, in se pošteno pa le zmerno lišpajo. Spodobnost
lišpa in obleke pa leži v tem, kako je vrezana, iz česa je,
in kako je snažna. Snažno naj bo vsako naše oblačilo, na
nobenem ne smemo kako nečednost ali zamazenje terpeti.
Zunanja snažnost je že nekako podoba znotranje. Bog sam
zapoveduje telesno snažnost služabnikom altarja in tistim,
kterim je perva skerb za pobožnost izročena.

Iz česa naj bo oblačilo, in kako naj bo prirezano, to
vravnava keršanska spodobnost po mnogih, okoliščinah; po
tem namreč se ravna, kakošen je letni čas, kakošna starost,
kakošen stan človeka, in kakor to prinese družba ali pri¬
ložnost s seboj. Lepše se oblačimo sploh ob praznikih, in
sicer tem lepše, čem viši ali slovesneji je praznik. Ob času
pokore, kakor v postu, oblačimo se bolj priprosto; na
ženitninah nosimo svatovska oblačila, pri pogrebih pa
obleko žalovanja. Na dvorih knezov^povišamo svoj stan,
pri svojih doma pa spet znižamo ga. Zena sme se spodobno
lišpati in naj to stori, če je pri svojem možu; ako se pa
lišpa, če moža ni pri njej , tedaj bi jo po pravici kdo uprašati
zamogel, komu mar s svojim Hšpom dopasti hoče ? Devicam
se sme nekaj več lišpa dovoliti, da ne bi zavolj vnemamosti
v svojej noši brez moža ostale. Tudi vdovam, ki bi rade
se spet omožile, nikdo ne bo zameril, ako se nekoliko
lišpajo. Ker so pa že gospodinje bile, zato naj ne navešajo
preveč kinčarije na se, saj je derži že vsak za bolj resnobne,
ker so že okusile žalovanje vdovskega stanu. Takim vdovam,
ki niso postale le samo po telesu vdove, temuč tudi po
sercu, pa ne spodobi se drugo lišpanje, ko ponižnost, spo¬
dobnost in pobožnost. Ako na to gredo, da bi može z
ljubeznijo navdale, potem niso prave vdove; če pa tega
nočejo, čemu bi pa orodje ljubezni s seboj nosile ? Kdor
gostov noče, naj vzeme oštirsko znamenje raz hiše. Starim
ljudem se vse smeji, ako se gizdalinom enako lišpajo; ta
abotnost se daje le na mladini še nekako prenesti.

Bodi snažna, moja Filotea! in ničesa v tvojej obleki
naj ne bo raztergano ali nespodobno. To kaže, da tiste
malo Čislamo, s kterimi se shajamo, ako pridemo nespo¬
dobno oblečeni pred nje; varuj se pa tudi vse kinčarije,

157

prevzetnosti in gizdave noše. Kolikor se le da, derži se
zmiraj priprostosti in spodobnosti, ki zares lepoto najbolj
po vzdigujete in gerd obraz najbolj zagovarjate. Sveti Peter
opominja posebno mlade žene, naj ne nosijo kodravih,
zvitih in pletenih las. Možem, ki to nespametno lišpanje
ljubijo, pravi vsak, da so se pohabili. Čistosti takih žensk,
ki se rade šopirijo, nihče veliko ne obrajta; vsaj toliko
pa zamore se reči, da je v tem lišpu in teh norostih najti
ni. Nekdo se sicer izgovarja, da s tem ničesar hudega ne
namerava. Jaz pa odgovarjam, kakor sem že nekje drugod
izrekel, da hudič vedno kaj hudega namerja. Jaz bi rad,
da bi moji pobožni bralci in moje pobožne bralke izmed
vse družbe bili najboljši, pa ne najbolj imenitno in najbolj
olišpano oblečeni,' in da bi bili, kakor govorijo bukve
pregovorov, ozaljšani s prijetnostjo in spodobnostjo ter s
Čestitljivostjo. Sveti Ludovik pravi, da naj bi se oblačili
Vsak po svojem stanu, da modri in pobožni ne porečejo,
ti storiš preveč; pa tudi ne mladi ljudje, ti storiš premalo.
Ako pa s spodobnostjo mladim ljudem ne zadostujemo,
potem ravnajmo se po misli modrih.

XXVI. Postava.

0 pogovorih, in sicer pervič, kako naj z Bogom

govorimo.

Zdravniki si pridobijo po spregledovanji jezika veliko
znanje tega, kakošno da je zdravje kakega človeka; ravno
tako so tudi naše besede resnično znamenje tega, kako se
duša počuti. „Po svojih besedah, pravi Zveličar, boš
opravičen, in po svojih besedah boš pogubljen.“ Hitro
seže roka po tistem delu trupla, ki nas boli, hitro jezik
po reči, ktero ljubimo.

Ako toraj Boga preserčno ljubiš, moja Pilotea! tedaj
boš pogosto se pogovarjala o njem s svojimi domačimi, s
sosedi in prijatelji. Ne dvomim tega, „zakaj usta pravičnega
kodo modrost premišljevale, in njegov jezik bo resnico
oznanjal. “ Kakor bučelice s svojimi majhenimi usti le medu
se dotikajo, tako bo tudi tvoj jezik vedno oslajen preve¬
like sladkosti svojega Boga; in nikdar ne bo občutil veče
sladkosti kakor tedaj, ako teče čest in hvala Božjega imena

158


čez tvoje ustnice. Kadar je izrekel sv. Frančišek Serafski
ime svojega Gospoda Boga, takrat je vselej oblizoval in
sesal svoje ustnice, kakor da bi dobival iz njih največo
pozemsko sladkost.

Govori pa vselej o Bogu tako, kakor se spodobi
Božji svetlosti; to se pravi, govori spodobno in pobožno,
ne pa sebi dopadljivo, tudi ne pridigarsko, temuč v duhu
pohlevnosti, ljubezni in ponižnosti. Po zgledu neveste v
visoki pesmi trosi tudi ti, kakor še zamoreš, čudno sladki
med pobožnosti in nebeških reči zdaj v uho pervega, zdaj
drugega človeka. Prosi tudi iz dna svojega serca, da naj
Bog to sveto roso v serca tistih vtisne, kteri tebe poslušajo.

Zraven tega pa opravljaj to angeljsko opravilo krotko in
ljubeznjivo, nikar pa s hudimi besedami; temuč storijo tako,
kakor Bog nebeško prijetne misli dušam obuja. Čudežno
moč ima ljubeznjivo in prijazno dopovedovanje dobre reči,
in s posebno močjo vabi serca nase.

Ne govori toraj le tako memogrede in za kratek čas
o Bogu in o pobožnosti; temuč kadar govoriš, bodi vsa
pobožna in dobro premisli, kaj govoriš. To tebi rečem, da
se varuješ prevzetnosti nekterili ljudi, ki se radi med po¬
božne štejejo. Imajo namreč pri vsakej priložnosti, čeravno
na to ne mislijo, svete in goreče besede v ustih, in potem
že menijo, da so zares taki, kakor njih besede kažejo, to
pa ni resnica.

XXVII. Postava,

0 spodobnosti v besedah in o spoštovanji, ki smo
ga dolžni ljudem.

„Kdor se v besedi ne pregreši, pravi sv. Jakob, ta
je popoln človek. “ Bodi prav posebno skerbna, da ti nik¬
dar ne uide kaka nespodobna beseda iz ust. Čeravno ti
takošne besede z nobenim hudim namenom ne izrečeš,
znajo pa tisti, kteri tebe poslušajo, vse drugače jo razlo¬
žiti. Nespodobna beseda, ki pade v slabo serce, razširi se
v njem in pridobi si prostora, kakor kaplja olja, ki na
sukno pade; večkrat se pa serca tako poloti, da ga na¬
polni s tisučerimi nevarnimi mislimi in skušnjavami. Kakor
telesni strup skoz usta noter pride, tako pride strup serca

159

skoz uho, in usmertenja je kriv tisti jezik, ki je strupno
besedo izgovoril. Ako izbruhnjeni strup po naključji serca
poslušalcev ni okužil, vendar ta sreča, da namreč po njem
serca niso bila umorjena, ni pripisovati strupu. Nihče naj
mi tukaj ne vgovarja, da s tem ničesar tako hudega ne
namerja; večna resnica, kterej so znane vse človeške misli,
pravi nam naravnost: „Usta govore iz obilnosti serca.“

(.Cesar je polno serce, to rado iz ust gre.) Da si mi zraven
nič hudega ne mislimo, pa sovražnik našega zveličanja
misli gotovo veliko hudega. On prav skrivaj te slabe be¬
sede tako obrača, da ž njimi kako človeško dušo prebode.
Pravijo, da ima tisti, kdor angeličnili korenin zavživa,
zmiraj lepodišečo sapo; ravno tako so tudi besede tistih,
kterim kraljuje spodobnost in čistost v sercu, zmiraj spo¬
dobne in prijazne pa čiste. Nesramnih in nespodobnih reči
nam apostelj še imenovati prepoveduje, in nas zagotovlja
„da dobrega zaderžanja nič toliko ne popači, kakor nečisti
pogovori. “

Brez mere bolj strupene so nečiste besede tedaj, ako
se prikrito, zavito in dvoumno izgovarjajo ; zakaj čim tenjša
je pušica, tim ložeje gre v telo, in čim bolj je beseda pre¬
metena, tim globokeje se vtisne v serce. Kdor pa meni,
da skazuje se družbi s tacimi besedami olikanega, ta zares
ne ve, čemu so družbe. Družbe naj bodo bučelnemu roju
enake, in naj se zato sklepajo, da zbirajo med prijaznega
in spodobnega pogovarjanja; pa nikar naj ne bodo podobne
roju os, ki se zbirajo, da kako gnjilo merhovino posesajo.
Ce tebi kak bedak nespodobne besede blodi, daj mu ob¬
čutiti, da s tem žali tvoja ušesa, in oberni se na drugo
stran, ali stori to, kar že pove tebi modra zastopnost.

Ena najhujših slabost, s ktero zamore tvoje serce
biti zavdano, je zasmehovanje (ali oponašanje). To pre¬
greho Bog prav posebno sovraži, in je že večkrat ojstro
jo kaznoval. Ničesar ni ljubezni in še več pobožnosti to¬
liko nasprotno, kakor zaničevanje bližnjega. Zasmehovanje
m oponašanje pa nikdar ni brez tega zaničevanja: zasme¬
hovanje je toraj velik greh, in po pravici pravijo bogo¬
slovci (v Božjih rečeh izučeni možje), da je zasmehovanje
Hajhujše razžaljenje, ki se zamore bližnjemu z besedami
storiti. Pri drugih razžaljenjih ostane vsaj še nekako spo¬
štovanje do razžaljenega, zasmehovanje pa podaja se njemu
z  očitnim zaničevanjem.

Šale in dovtipne besede, kakor si je dovoli družba

160

med seboj z veselim sercem in s spodobno dobro voljnostjo,
to spada k tisti čednosti, ktero so Greki eutrapelia
imenovali, mi bi jej vesela kratkočasnost reči zamogli. Po
njej si delamo spodobno in prijazno kratek čas z dogod-
bami, ktere iz človeške nepopolnosti izvirajo; vendar pa¬
ziti moramo, da to spodobno veselje ne zdivja v zasmeho¬
vanje. Zasmehovanje nas napeljuje, da se iz zaničevanja
bližnjemu smejimo; dobrovoljnost in šala pa napravljate
iz prijaznosti in dobrega serca pohleven nasmeh, ki ga
spremlja kaka šaljiva beseda. Sveti Ludovik je rekel svo¬
jim duhovnom, ako so hotli po pojedini govoriti ž njim o
visocih rečeh: „Zdaj ni čas, da bi učeno govorili, temuč da
po kakej veseli besedi se razvedrimo; vsak naj spodobno
kramlja, kar se mu poljubi. “ To je rekel iz prijaznosti do
imenitnih gostov, ki so želeli iz ust svojega kralja kako
veselo besedo slišati. Vendar, moja Filotea! porabimo ure
svojega kratkočasa vselej tako, da zraven svete večnosti
ne zapravimo,' temuč po pobožnosti je sebi obranimo.

XXVIII, Postava,

0 krivičnih sodbah.

„Ne sodite, da ne bote obsojeni, in ne pogubljajte,
da ne bote pogubljeni“, pravi Zveličar naših duš. Sveti
apostelj pa uči: „Ne sodite pred časom, dokler Gospod ne
pride, ki bo skrivnost teme razodel, in namene sere odkril. “
O kako močno merzijo Gospodu Bogu prederzne sodbe!
Prederzne so pa sodbe človeških otrok zategavoljo, ker
nikdo ni čez druzega sodnik, in ker po svoji sodbi prila-
stujemo si cest našega Gospoda in najvišega Sodnika.
Prederzne so tudi zategavoljo, ker največa hudobija v na¬
menu in želji serca leži, to je pa nam popolnoma skrito.
Prederzne so še, ker ima vsak s tem zadosti opraviti, da
samega sebe sodi, ni mu toraj treba, po krivici še sodbo
čez druge si prilastovati. Ce nočemo sojeni biti, temu je enako
treba, da drugih ne sodimo. Naš Zveličar Jezus nam pervo
prepoveduje, njegov apostelj nam pa drugo zapoveduje,
rekoč: „Ako bi mi sami sebe sodili, ne bi bili enkrat so¬
jeni.‘ £  Pa žalibog! mi delamo temu ravno nasproti. Mi
zmiraj le to delamo, kar je nam prepovedano, ker sodimo

161

svojega bližnjega pri vsakej priložnosti; nikdar pa ne sto¬
rimo tega, kar nam je zapovedano, nikdar namreč samih
sebe ne sodimo.

Da svoje krivične sodbe ustavimo, moramo gledati
na vzroke, iz kterih izvirajo. Ne-kterim ljudem je terdo,
bridko in nepriljudno serce kakor priraščeno. Taki ogrenijo
vse, kar vidijo in slišijo; oni po besedah prerokovih spre¬
mene svojo sodbo v pelin, ker sodijo bližnjega vselej le z
ojstrostjo in grenkostjo. Takim je prav treba, da pridejo
kakemu zastopnemu dušnemu zdravniku v roke. Ker jim
je ta grenkost serca naturna, zato je težko jo premagati.
Ona sama na sebi sicer ni greh, temuč le neka nepopolnost,
Vendar nevarna je, ker v dušo pelje prederzno sodbo in
opravljivost, ter njima gospodovati daje. Prederzno sodijo
nekteri iz prevzetnosti, ne iz grenkosti, ker mislijo, da
svojo cest za toliko povišajo, za kolikor cest bližnjega po¬
nižajo. Prevzeten in napihnjen je tak duh, kteri samega
sebe občuduje, in samega sebe v cesti tako visoko stavlja,
da vse drugo za majheno in slabo ima. „Jaz nisem kakor
so drugi ljudjerekel  je oni abotni farizej. Še so drugi,
ki sicer niso tako očitno prevzetni, temuč oni opazujejo
le z neko dopadljivostjo slabosti na bližnjih, med tem pa
s serčnim veseljem dajejo okušati dobro, s kterim se ob¬
darovane mislijo. In ta dopadljivost nad samem sebi je
tako skrita in nevidljiva, da je ne zapazi, kdor nima prav
bistrega očesa; še celo tisti ne vedo za njo, kteri jo imajo
na sebi, ako jim tega ne dokažemo. Da sami sebe pohva¬
lijo in izgovarjajo, in da si potolažijo svojo nemirno vest,
zato nekteri radi to povdarjajo, da imajo drugi ravno tisto
a li še kako večo pregreho na sebi. Taki toraj menijo, da
bo njih greh zatoraj menj hudoben, ker se nahaja veliko
število enakih grešnikov. Nekterj, prederzno sodijo, le da
bi modrovati in nagnjenja ter zaderžanje drugih pretehta¬
vati zamogli. če na svojo nesrečo v svojih sodbah nekteri-
krat resnico zadenejo, potem raste jim prederznost in ve¬
selje do tega, da se jim to prav težko ustavi. Drugi sodijo
iz hude strasti, in mislijo zmiraj dobro o tistih, ktere lju¬
bijo, in zmiraj hudo o tistih, ktere sovražijo. Le nekaj
čudnega se včasi zgodi, da iz prevelike ljubezni hudo so¬
dijo ono reč, ktero ljubijo. In to je zares neroden nastopek
Uečiste, nepopolne in bolne ljubezni, namreč ljubosumnosti.
Kakor je vsakemu znano, obdolži ljubosumnost druge ne¬
zvestobe ali prešestva že zavolj enega samega pogleda,
Filotea. 11

162

ali zavolj kakega malega nasmeha. Tudi boječnost, česti-
lakomnost in druge dušne slabosti pripomorejo veliko k
prederznim in sumljivim sodbam.

Pa ktere pripomočke naj jemljemo zoper to? Kdor
pije soka etjjopskega zelišča, ki se Ofiusa imenuje, ta
menda meni povsod videti kačo in strašne pošasti. Tako
tudi tisti, ki so žerli strup prevzetnosti, nevošljivosti,
čestiželjnosti in sovraštva, nobene reči ne vidijo, ki v njih
očeh ne bi bila hudobna in kazni vredna. Da oni pervi
ozdravijo, morajo menda vina iz palmovega sadu piti, tem
drugim pa tudi kličem, pijte po vsej moči vina svete lju¬
bezni, pregnala vam bo škodljivi sok, ki vas napeljuje na
te kačje sodbe. Ljubezen se boji na hudo zadeti, veliko
menj pa ga sama išče; ako še vendar na-nj zadene, pa
oberne svoje obličje v stran, kakor bi ga ne bila zapazila.
Kakor ljubezen hudo zasledi, hitro že zapre svoje oči, še
preden hudo vidi, potem pa v sveti priprostosti misli, da
to ni bilo hudo, temuč le senca hudega. Ako je pa prisi¬
ljena, hudobijo spoznati, tedaj se hitro proč oberne in si
prizadeva, da njeno podobo spravi iz svojega spomina.
Ljubezen je gotovo zdravilo zoper vsako zlo, posebno pa
zoper to. Zlateničnemu se dozdeva vsaka reč rumena; in
kdor se te bolezni znebiti želi, mora menda zelišče mleček
na podplate si navezati in ga nekaj časa nositi. Navada
druge soditi, je zares dušna zlatenica, ktera za njo bolnim
vse reči hudobne kaže. Kdor pa te bolezni ozdraveti želi,
on naj položi zdravilo ne na oči, ne na možgane, temuč
na serce aji na svoj čut, ker ta je duši tako rekoč noga
in roka. Ce je tvoje serce krotko, bo krotka tudi tvoja
sodba; če je tvoje serce polno ljubezni, bo enako Ijubez-
njiva tudi sodba tvoja.

Troje prelepih zgledov ti o tem povem. Izak je rekel,
da je Rebeka njegova sestra; Abimelek pa je videl, kako
je ž njo prijazno ravnal in priserčno jo objemal, in hitro
je sodil, da je ona le njegova žena. Hudobno oko bi rajše
sodilo, da je ona njegova vlačuga, ali da je njuna prijaz¬
nost kervosramna pregrešnost, če je ona zares njegova
sestra; Abimelek je pa vse bolj ljubeznjivo sodil. Tudi mi,
moja Filotea! moramo tako delati, in kolikor je nam mo¬
goče, vse bližnjemu na cest razlagati. Čeravno bi imela
kaka reč na sto strani, moramo jo vendar vselej od naj¬
lepše strani pogledati. Marija Devica je bila noseča, to je
sv. Jožef jasno videl. Ker jo je pa poznal, daje  vsa sveta,

168

pa angeljsko čista, zato ni mogel verjeti, da bi ona svojo
obljubo prelomila in po nezvestobi v ta stan prišla. Sklenil
je toraj, jo zapustiti in sodbo Gospodu Bogu izročiti. Imel
je sicer zadosten vzrok, da bi hudo mislil o presv. Devici,
pa vendar ni kotel jo obsoditi. Zakaj mar tako ? Ker je
bil pravičen; tako namreč pričuje o njem sv. Duh. Ako
pravični ne more zakriti ne djanja ne namena kakega
človeka, kterega sicer za pobožnega pozna, vendar ga še
ne obsodi, temuč prepušča sodbo Bogu samemu. Tako je
storil tudi križani Zveličar. Ker greha tistih, ki so ga
križali, ni mogel zagovarjati, pomenjšal je vsaj njih hudo¬
bijo, in je izgovarjal je z nevednostjo. Ako tedaj kak greh
izgovarjati ne moremo, pomilujmo ga vsaj, in pripisujmo
ga najbolj prenesljivemu vzroku, nevednosti ali človeški
slabosti.

Ali mar celo nikdar ne smemo bližnjega soditi? —
Nikdar, zares nikdar. Moja Filotea! Bog sam sodi krivične
po pravici. Svojo sodbo sicer naznanja našim ušesom tudi
po glasu gosposke, ker je ona njegov služabnik ali tolmač;
pa tudi gosposka ne sme drugače soditi, kakor tako, kakor
se je kot njegov tolmač od Boga učila. Če drugače sodi,
in če se ravna po svojem lastnem nagnjenji, potem sodi
zares ona sama, in bo toraj tudi sojena, človeku samemu
na sebi, ali človeku kot človeku je prepovedano soditi druge.

Kako reč ogledovati ali spoznavati, to še ni nobena
sodba; sodba mora (vsaj po smislu sv. pisma) zmiraj kak
vzrok imeti, naj bo ta že majhen ali velik, resničen ali
dozdeven, in ta vzrok se mora prej preiskati. Zato pravi
sv. pismo: „Kdor ne veruje, on je že sojen“, ker o nje¬

govem pogubljenji ni več dvomiti. Ali toraj ni greh, ako
nad svojim bližnjim dvomimo ? — Ne, zakaj ni prepove¬
dano dvomiti, temuč soditi je prepovedano; pa vendar ne
smemo ne dvomiti ne sumiti, če nas ne silijo k temu
prav imenitni vzroki in dokazi, sicer bi bili dvomi in sum
prederzni. Ako bi bilo kako hudobno oko videlo Jakoba,
ko je pri studencu Rahelo poljubil; ali če bi videlo Rahelo,
ko je vzela uhane in naročnike iz rok pt-ujca Eliecarja,
gotovo bi bilo hudo mislilo o teh dveh izgledih čistosti,
da-si brez vsakega vzroka ali povoda, če je kako djanje
samo na sebi nepomenljivo, potem je prederzen sum, ako
iz njega kaj hudega sklepamo; drugače je pa tedaj, kadar
še več okoliščin to precej dokazuje. Tudi to je prederzna
sodba, ako iz enega samega djanja že sklepamo, da je člo-

11 *

164

vek graje vreden. Pa kmalo bom o tej reči bolj jasno
govoril.

Kdor na lastno vest resnično skerb ima, tak s krat-
koma ne bo lehko bližnjega slabo sodil. Ako bučele v
meglenem vremenu oblake zapazijo, tedaj se povernejo v
svoje panje ali sode, in predeljujejo svojo shranjeno sterd.
Temu enako tudi misli pobožnih duš ne spuščajo se v
kalne in zamotane pravde in v meglena djanja svojega
bližnjega. Da svojih očes ne omotijo, zato se potegnejo v
svoje lastno serce nazaj, da tam oskerbujejo in spolnujejo
dobre sklepe za svoje lastno poboljšanje.

Le duša, ki nič ne velja, peča se s sodbami drugih
ljudi. Izvzeti so tukaj pa tisti, kteri morajo svojo družino
ali deželo oskerbovati. Njim je to ena najpervih dolžnosti,
ki je v vesti veže, da naj pazijo na zaderžanje drugih
ljudi. Taki naj z ljubeznijo in krotkostjo spolnujejo svojo
dolžnost, in naj to svoje opazovanje brez potrebe ne dajo
na znanje.

XXIX. Postava.

0 obrekovanji.

Iz prederznih sodb izhaja nepokoj, zaničevanje bliž¬
njega, prevzetnost, lastna dopadljivost in na tisuče drugih
prav škodljivih nasledkov. Med temi ima pervo mesto
obrekovanje, ki je prava kuga človeških družb. O da bi
jaz imel žareč ogelj od svetega altarja, ž njim bi se do¬
taknil človeških ust, in jim tako odvzel njih hudobijo, ter
je greha očistil, kakor tisti Seraf, ki je očistil usta Izaiju
preroku. Kdor bi obrekovanje z zemlje spravil, oni bi od¬
vzel največi del grehov krivičnosti.

Kdorkoli dobro ime svojega bližnjega po krivici pri¬
krajša, stori greh in dolžen je, da ga po verne ali poravna,
in to po verujenje je različno po različnosti obrekovanja.
Nikdo ne more s tujim blagom obložen v nebesa priti,
med vsem časnim blagom je pa dobro ime najboljše. Ob¬
rekovanje je nekako uboju podobno. Trojno je namreč
naše življenje, duhovno, ki v milosti Božji obstoji; telesno,
ki se po duši obderži; in družinsko, ki se na čest in dobro
ime upira. Obrekovalec doprinese z enim samim zbodljejem
svojega jezika navadno trojni uboj, on umori po duhovno

165

svojo lastno dušo pa tudi dušo tega, kdor ga posluša, in
opravi ob družinsko življenje tistega, kterega obrekuje.
Sveti Bernard pravi: „ Obrekovalec in poslušalec imata

oba hudiča pri sebi; enemu sedi na jeziku, drugemu pa
čepi v ušesu!“ David pravi o obrekovalcih: „Ošpičili so

si jezike svoje kakor kača. 1 ' Kače pa imajo viličast jezik,
ki ima dva konca. Ravno tak jezik ima tudi opravljivec,
z enim samim vbodom prebode in ostrupi uho poslušav-
Čevo in dobro ime tistega, o kterem govori.

Zatoraj zarotim tebe, preljuba Filotea! da nikogar ne
opravljaš, ne naravnost in ne po ovinkih. Varuj se vendar
čez vse skerbno, da bližnjega ne boš obdolžila izmišljenih
pregreh in hudobij, pa tudi ne raznašala njegovih skrivnih
in skritih grehov, ali že očitnih povišala. Tudi ne smeš
kako dobro njegovo delo na hudo stran razlagati, ali tajiti
dobro, ki je od njega tebi znano, ali ga hudovoljno zakri¬
vati ali pomenjšati. Dvojen je greh, ako lažeš in zraven
bližnjemu škoduješ.

Kdor vpleta burke in prijaznosti v svoj govor, in o
nekomu celo hvalevredne reči kvasi, preden ga obrekovati
začne, tak je med vsemi najbolj strupen in zvit obreko¬
valec. ,, Odkrito povem, pravijo na primer, da ga prav rad
imam, in da je prav zastopen človek; pa kar je res, to je
res, gerdo je ravnal, da je bil tako nezvest. Ona je zares
deklič spodobnega obnašanja, pa zapeljati se je dalari In
Še več temu enako zvijajo besede; kdo tukaj zvijače ne
vidi? Kdor hoče z lokom streliti, ta potegne,pušico kolikor
zamore k sebi, pa le zategavolj, da jo potem s tim večjo
močjo odstreli. Zdi se mi tudi, da ravno omenjeni ljudje
pušico obrekovanja k sebi vlečejo, da bi jo tim bolj po¬
gnali , in da bi ona tim globokeje se zasadila v serce po-
slušavcev. Tako obrekovanje, ki se šaljivo stori, je še bolj
neusmiljeno, kakor vsako drugo,- Smerdljivec ali pikasti
mišjek* sam na sebi ni nagel strup, in se daje z zdravili
Še pregnati; če se pa z vinom mešan pije, potem je vsako
zdravilo zastonj. Tako tudi obrekovanje, ktero bi lehko
šlo pri enem ušesu noter in pri drugem ven, terdno ostane
v sercu pričujočih, ako se oslajša s kako smešno ali do-
ntipno besedo. „Oni imajo, pravi David, gadji strup na
svojih jezikih.“ če gad nekoga pikne, to se od začetka
skoraj nič ne pozna, in strup napravlja od začetka le pri-

* Trobelika, Schierling.

166

jetno serbenje; potem oteče serce in drob ter potegne ves
strup na se, da zoper to ni več zdravila.

Ne reci, tisti je pijanec, čeravno bi ga videla pija¬
nega ; tudi ne reci, oni je prešestnik, če si ga v tem grebu
dobila; in ne reci, ta je kervosramnež, ker si ga v tej
pregrehi zalezla, zakaj eno samo djanje še ne stori imena.
Solnce je enkrat obstalo, da je poveličalo Jozvetovo zmago,
enkrat je pa otemnelo, daje obžalovalo smert Odrešenikovo;
pa vendar nikdo ne bo terdil, da je solnce nepremično
ali temno. Noe se je enkrat vpijanil, Lot pa tudi, in zad¬
nji je doprinesel enkrat tudi kervosramnost; pa vendar ni
bil pijanec ne pervi in ne drugi, in Lot ni bil kervo¬
sramnež. Tudi sv. Peter ni bil kervoželjen, ker je enkrat
kri prelil, ali bogokletnež, ker je enkrat po krivem zapri¬
segel. Da kdo od kake čednosti ali od kake hudobije ime
dobi, ta je moral že precej se uterditi v njej in se je
privaditi. Pa še tedaj, ako bi bil kdo v kaki pregrehi že
dolgo živel, bi tisti lehko laž govoril, kdor ga pregrešnega
imenuje. Simon gobovi imenuje Magdaleno grešnico, ker
je pred kratkim še grešnica bila; pa vendar je očitno lagal,
zakaj ona ni bila več grešnica, temuč sveta spokornica,
zatoraj je Odrešenik očitno jo zagovarjal. — Tisti bedasti
farizej je imel mavtarja za velikega grešnika, in morda še
za krivičnika, prešestnika in tatu; pa močno se je motil,
zakaj v tisti uri je bil opravičen. Kako zamoremo za go¬
tovo terditi, da je tisti še danes grešnik, ki je bil včeraj ?
saj je Božja dobrota tolika, da je en sam trenutek zadosti,
da si kdo milost izprosi in zadobi! — Včerajšnji den naj
nikdar danešnjega ne sodi, pa tudi danešnji naj ne ob¬
sodi včerajšnjega; zadnji den je tisti den, ki vse druge
obsodi.

Zatoraj nikdar ne zamoremo reči, da je kdo hudoben,
če ne postavimo se v nevarnost, da bi kaj neresničnega
izrekli. Kadar govoriti moramo, tedaj smemo le to reči,
da je kdo to ali ono hudo reč storil, da je takrat slabo
živel, da zdaj hudo ravna; nikoli pa ne moremo od včeraj
na denes, ali od denes na včeraj, in še manj na jutre
sklepati.

Mi naj bomo na to prav skerbni, da bližnjega ne
obrekujemo, pa ravno tako naj se varujemo tudi nasprot¬
nega greha. Nekteri tako daleč zajdejo, da celo hudobijo
hvalijo in dobro o njej govorijo, da bi le obrekovanja se
izognili. Če je kdo zares opravljivec, tega ne izgovarjaj s

167

tem, da bi ga odkritoserčnega imenovala; o taki osebi, ki
je očitno prevzetna, ne reka j, da je le snažna in veliko¬
dušna; in nevarnih tovaršij ne imenuj nedolžno prijaznost;
ne lepšaj nepokornosti z imenom serčnosti, ali napuha z
imenom odkritosti, ali nečistosti z imenom prijateljstva. Da
se izognemo hudobni opravljivosti, ljuba Filotea! temu ne
smemo drugim hudobijam potuho dajati, in je hvalisati ali
zagovarjati. Hudobijo moramo naravnost in brez ovinkov
imenovati hudobijo, in to moramo grajati, kar je graje
vredno. Tako damo Bogu čest, vendar vse mora se zgo¬
diti po sledečih pogojih.

Hudobije drugih se grajajo le tedaj koristno in po
pravici, kadar to tirja sreča tistega, o kterem se govori,
ali korist tistih, s kterimi se govori. Postavim, nekdo pri¬
poveduje pred mladimi dekleti nespodobne prijaznosti med
tem in ono, in razlaga očitno njih nesramne govore in
obnašanja. Ako te hudobije zdaj očitno ne grajam, temuč
jo zagovarjati skušam, potem zapeljem s tem nedolžne
duše, ki so me poslušale, da one lehko kaj enakega storijo,
kadar se jim priložnost ponuja. Njih sreča toraj tirja, da
te reči kaj hitro in očitno grajam, če ne vidim kako pri¬
ložnost, ob kteri bi zamogel omenjeno dobro delo storiti
k večemu pridu in k menjši škodi tistih, o kterih se
govori.

Zraven tega moram še pravico imeti, da kaj takega
grajam. Ce sem eden najimenitnejših v družbi pa molčim,
to je ravno tako dobro, kakor bi hudobijo poterdil. Ce sem
pa eden najzadnjih, potem mi ne gre druge soditi. Vsako¬
krat pa moram svoje besede dobro premisliti, da tudi le
ene ne bom preveč govoril. Na primer, ako grajam prijaznost
tega mladenča z ono deklico, o Filotea! kako natanko
moram tehtnico deržati, da reči le za las teže ne naredim.
Ce se reč le malo tako kaže, tedaj bom le samo to povedal
in nič druzega; če je bila ta reč le lehkomiseljna naglost,
takrat jej tudi besedice več ne bom pristavil. Ako pa reč
ni lehkomiselna, in če tudi ne kaže očitno kaj hudega,
temuč reči le tako stoje, da bi kakemu hudobnemu očesu
zamogle dati priložnost k obrekovanju: potem bom ali čisto
molčal, ali le samo to povedal, kar je. Dokler o bližnjem
govorim, je jezik v mojih ustih kakor britvica v rokah
zdravnika, kteri med žilami in čutnicami rezati hoče.
Zarez, ki ga naredim, mora tako natančno primerjen biti,
da ne rečem ne manj .ne več, kakor je. Poslednjič moraš

168

pred vsem na to dobro paziti, da kazni vrednemu človeku
kolikor mogoče prizanašaš, dokler hudobijo tepeš.

Res se sme o ostudnih, raznesenih in očitnih grešnikih
odkritoserčno govoriti; toda goditi se mora v duhu lju¬
bezni in usmiljenja, ne pa s prederznim napuhom, ali z
dopadenjem nad tujimi napakami; to poslednje je znamenje,
sla’ ega in zaničljivega serca. V tem izvzemem posebno
očitne sovražnike Božje in njegove cerkve, take naj raz-
vpijemo, kolikor zamoremo; med nje štejemo družbe raz¬
kolnikov in odpadencev. Ljubezen nas žene, da zoper
volka na pomoč vpijemo, če je med ovcami, da se odpodi,
naj bo že kjer hoče.

Vsak se že prederzne, kralje in oblastnike precenjati
in soditi, in cela ljudstva obrekovati, kakor se mu zdi.
Moja Filotea! ne stori te napake nikdar ne, zakaj s tem
Boga razžališ, in zraven si napraviš še na tisuče prepirov
in sitnosti.

Ce slišiš o nekem slabo govoriti, tedaj si prizadeni,
kolikor se po pravici in spodobnosti daje, da postane to
obtoženje negotovo; če tega storiti ne zamoreš, pa zago¬
varjaj namen obdolženega, da ni bil tako slab. Ako tudi
to ne bi bilo mogoče, pa razodevaj pomilovanje do njega
in opomni pričujoče, da se ima le samo Božji milosti za¬
hvaliti, kdor ne pade. S kako pohlevno besedo ali po
svojem obnašanji pa tako uravnaj, da bo opravljivec svojo
zmoto spoznal, in povej kaj dobrega o razžaljenem človeku,
če je tebi o njem kaj znano.

XXX. Postava.

Še nekaj naukov o pogovorih.

Naše besede naj bodo pohlevne, odkritoserčne, resnične,
ravne, nepristranske in poštene. Varuj se dvostranskih,
zvitih in hinavskih besed; čeravno ni zmiraj dobro, vsako
resnico naravnost povedati, vendar nikdar ni dovoljeno, zoper
resnico govoriti. Navadi se, da s premislikom nikdar ne
boš se zlagala; ne zato, da bi se izgovorila, tudi ne zavolj
kake druge reči, in spominjaj se, da Bog je le Bog resnice.
Ce si kje nepremišljeno izrekla nekaj neresničnega, in če
zamoreš svoj pregrešek s tem popraviti, da ga prekličeš,

169

tedaj le stori to; resničen izgovor zagovaija človeka veliko
prijetnejše in močnejše kakor laž.

S kakim modrim ovinkom zamoremo včasi resnico
umno in pametno zakriti, vendar to smemo le v takih
imenitnih okoljščinah storiti, kadar je zavolj Božje česri
in službe zares potrebno. Brez te potrebe so enaki ovinki
nevarni, zakaj sv. pismo pravi: .sveti Duh ne stanuje v
lažnjivem in dvestranskem sercu. Nobena zvijača ni tako
dobra in hvalevredna, kakor poštenost. Posvetna modrost
in mesena zvijača greste le otrokom tega sveta; otroci
Božji pa ne hodijo po ovinkih, in brez vsake gube je njih
serce. „Kdor priprosto hodi, on hodi varno,“ pravi Modri.
Laž, dvestranost in hinavstvo so zmiraj gotovo znamenje
slabega in spačenega serca.

Sv. Avguštin pravi v četertih bukvah svojih izpovedi,
da ste njegova duša in duša njegovega prijatelja bile le
ena sama duša, in da mu je pri smerti tega prijatelja
življenje se zdelo neprenesljivo. Le na pol živeč ni hotel
dalje živeti, pa tudi umreti se je zategavolj bal, da njegov
prijatelj ne bi ves izumerl. Pa te besede so se njemu zdele
pozneje preveč visokoleteče in priliznjene; zato je preklical
je v bukvah svojih preklicovanj, in je imenuje golo abotnost.
Vidiš, moja Filotea! kako ojstro je sodila ta velika in lepa
duša posiljene besede. Odkritoserčnost in priprostost ter
poštenost so zares velika lepota keršanskega življenja.
„Rekel sem, paziti hočem na svoja pota, da z jezikom ne
bom se pregrešil. O G-ospod, postavi stražo pred moja
usta, in z durmi zapri moje ustnice!“ Tako pravi David.

Nek koristen opominj svetega kralja Ludovika je
sledeči: Nikomur no ugovarjaj, ako iz privoljenja ne postane
kak greh, ali kaka druga velika škoda v  To je rekel, da
bi zavaroval vsakoršen kreg in prepir. Ge je pa potrebno,
da se nekomu ustavljamo, ali da svojo misel nj ego vej nasproti
postavimo, tedaj moramo to z veliko kratkostjo in ličnostjo
storiti; serca našega bližnjega pa ne smemo siliti, vsaj se
s silo tako nič ne opravi.

Malo govoriti so modrijani starih časov prav posebno
priporočali; to pa ne obstoji v tem, da se malo besedi iz¬
reče, temuč v tem, da se ne govori veliko nepotrebnih
reči. V govoru se ne gleda toliko na število, kolikor na
veljavo ali pomen besedi, in meni se dozdeva, da se je pri
obema nezmernosti varovati. Premodrega in preveč res¬
nobnega se kazati, in v družbi vzajemnemu pogovoru nič

170

ne prireči, to kaže po mojih mislih nezaupnost ali nekako
prevzetno zaničevanje do družbe. Zmiraj žlobudrati in
norce prodajati, drugim pa nobene priložnosti ne pustiti,
da bi se nakramljali: to pa je znamenje nepremišljenosti in
otročjosti.

Svetemu Ludoviku se je težko zdelo, ako so se v
družbi skrivaj pogovarjali, kakor bi nekaj ugibali; posebno
pri mizi tega ni mogel sterpeti, da kdo ne bi mislil, da
se o bližnjih hudo govori. Rekel je: „Kdor je za mizo v
dobri družbi, pa kaj veselega ali kratkočasnega povedati
hoče, ta naj glasno pove, da bo vsak slišal; ako pa
ima kaj imenitnega, tedaj naj molči, in naj nič ne pravi
o tem."

XXXI. Postava,

0 kratkočasiti in o odpočitkih, in sicer o dovoljenih
in poštenih.

Včasi moramo svojemu duhu nekaj počitka dati, in
svoj život po kakem kratkočasu poživiti. Svetega evan¬
gelista Janeza, tako pripoveduje Kasijan, je zapazil enkrat
nek lovec, ko je ravno jerebico deržal na roči, in s tem
si kratek čas delal, da je s tičem prijazno igral. In lovec
ga je vprašal, zakaj on, tako imeniten in svet mož, za¬
pravlja čas s tako navadnimi in nevrednimi rečmi? Za
odgovor je Janez lovca vprašal: „Zakaj pa ti svoj lok nimaš
vselej napet ?“ Lovec mu odgovori: „Zmiraj napet in skrvljen
bi lehko zgubil za takrat svojo gibčnost, kadar ga najbolj
potrebujem.“ „ Tedaj se pa tudi ne čudi, mu je rekel

apostelj, ako jaz svojemu duhu dovolim nekaj počitka, da
se malo oddahne od truda in dela, in da zamore potem
toliko više k premišljevanji se povzdigniti. “ Gotovo bi
bilo napačno, ako bi kdo bil tako ojster, neotesan in ne¬
priljuden, da ne bi privolil ne sebi in ne drugim kakšnega
počitka.

Jasnega zraka se nadihati, sprehajati se, v veselem
in prijaznem krogu se veseliti, na piščal piskati ali na
strune igrati, prepevati, na lov hoditi: to so prav spodobni
kratkočasi. Ako se jih dobro poslužiti hočemo, uprašajmo
le svojo navadno zastopnost, ona daje vsaki reči njeno versto,
njen čas, njen kraj in njeno mero.

171


Drage igre so take, da je v njih dobiček nekako
plačilo za urnost života ali duha; na primer, žogo metati,
pilo izbijati, bet sukati, za stavo tekati, šah igrati in Špane
vlačiti: to so sami na sebi dobri in dovoljeni kratkočasi.
Le nezmernosti se je varovati v tem, kar zadeva čas, dokler
igramo in stavo, ki jo zastavimo. Ako se oberne preveč
časa na to, potem ni več odpočitek, temuo postane golo
delo; duh in truplo se takrat zraven nič ne spočijeta, temuč
še bolj se 'oba omotita in utrudita. Ge kdo pet do šest
ur šah igra, ta bo truden, kadar preneha. Predolgo^ časa
Žogo metati trupla ne izbrihta, temuč ga le vpeha. Ge se
stavlja v igro prevelik denar, to lehko nagne igravca v
lakomnost; pa tudi zares ni po pravici, da se stavlja veliko
denarja na tako neimenitne in nepotrebne zvedenosti, kakor
je prebrisanost v igri. Pred vsem pa varuj se, moja Filotea!
da si na take reči duha ne navežeš. Naj je igra ali kratko-
čas še toliko spodoben, vendar ostane še zmiraj napačno,
da mu kdo izroči celo svoje serce in vse svoje čute. Ne
rečem, da pri igranji ne bi smeli svojih misel pri igri
imeti, sicer ne bi se kratkočasili: jaz le pravim, da igri
ne smemo celega serca tako prodati, da bi po njej poželeli,
na njej slast imeli, in za njo hrepeneli.

XXXII. Postava.

0 prepovedanih igrah.

Kvartati, s kockami ali kobri igrati, ali pečati se z
drugimi enakimi igrami, pri kterih se dobivlja dobiček
posebno po naključji ali po sreči: to so plesu enako nevarne
igre. Take igre so pa tudi same -na sebi hude in po svojej
naturi kazni vredne, zato so od deželske in duhovske
gosposke prepovedane. Znabiti me vprašuješ, kaj je mar
toliko hudega zraven ? Temu odgovorim: V teh igrah ne
dobiva se dobiček po pameti, temuč po sreči; in prav po¬
gosto tak dobi, kteri po svoji učenosti in zastopnosti nic
ne bi zaslužil. Tu se toraj pamet zasmehuje. Ti praviš:
„Mi smo pa tako se dogovorili!“ Bes je, pa to le toliko
spričuje, da tisti drugim krivice ne dela, dar dobi. Iz tega
pa še ne sledi, da ta dogovor ni nespameten in igra tudi.
Dobiček bi imel biti plačilo zastopnosti, tukaj pa postane

172

plačilo sreče; vendar njej nobeno plačilo ne gre, ker ona
ne izvira iz nas.

Igre imajo ime kratkočasov, in so za kratek čas iz-
najdene, vendar človeka celo ne kratkočasijo, temuč ga le
močno vtrndijo. Mar to ni zares trud, ako je duh po
vedni pazljivosti napet, in še stiskan po vedni nepokojnosti,
boječnosti in naglosti? Ali se najde bolj žalostna in bolj
otožna pazljivost, kakor med igralci? Še govoriti se ne
sme med igro, ne smejati se, ne odkašljati se, sicer se igralci
že jezijo.

Veselje pri igri obstoji edino v dobičku; ali pa to
veselje ni čez vse hudobno, ki zamore le iz škode in ne-
volje soigralca izvirati? Sramotno zares je tako veselje.
Iz teh treh vzrokov so toraj igre prepovedane. Veliki
kralj sv. Ljudovik je slišal, da njegov brat knez Anjouski
igra z gospodom Balterom nemurskim; tedaj je vstal iz
svoje postelje, čeravno je bil bolan, in podal se v njih
izbo. Zgrabil je Špane, kocke in nekaj denarjev, pa je
vse vkupaj vergel čez okno v morje, tako je postal nevoljen
čez oba igralca. Ko je sveta in čista devica Sara govo¬
rila z Bogom o svojej čistosti, mu je rekla: „Ti veš, o
Gospod, da z igralci se nikdar nisem pečala!“

XXXIII. Postava.

0 plesih in drugih dovoljenih pa nevarnih
kratkočasili.

Plesi in bali sami na sebi niso pregrešni; kakor se
pa navadno obhajajo, taki so močno k hudemu nagnjeni,
in so toraj nevarnosti polni. Napravljajo se večidel po
noči; v mraku in v temi pa prerado vpleta se kaj hudega
med to veselico, ki je že po svojej naturi hudemu priležna.
Pri plesu se neprenehoma budi, in tako v zgubo gredo
juterne ure prihodnjega dneva, in se potrati priložnost,
v tem času Bogu služiti. S kratkoma,, zmiraj je abotno,
ako se spreminja den v noč, luč v temo in dobro delo v
neumnost. Vsak si prizadeva, da prinese več nečimur-
nosti seboj na ples; nečimumost pa tako pospešuje grešno
življenje in nevarno poznanje med plesavci, da se to večidel
na plesih začne.

173

O plesu ti rečem, Filotea! kar pravijo zdravniki o
gobah. Oni pravijo, da najboljše niso nič prida; in jaz
tebi rečem, da tudi najboljši ples ni veliko prida. Ako pa
gobe jesti moraš, tedaj skerb imej, da bodo dobro priprav¬
ljene. Oe moraš na ples zavolj nekega tacega vzroka, ki
ga ne moreš odvreči, tedaj dobro pazi, da bo ples dobro
pripravljen. — Kako pa naj bo pripravljen? — S spodob¬
nostjo, resnobo in z dobrim namenom. Malo jih vžij in
redkokdaj, pravijo zdravniki o gobah; čeravno so dobro
napravljene, vendar je že to strup, ako jih je veliko.
Plesaj malo in ne pogosto; če drugače ravnaš, postavljaš
se že v nevarnost, da preveliko nagnjenje do plesa dobiš.

Ker so gobe polne sesavk in majhnih odpertin, zato
lehko vzamejo ves strup na se, ki je blizo njih; če so
blizo kač, pa kačji strup na se vzamejo. Plesi in drugi
enaki ponočni shodi vlečejo radi za seboj vse grehe in
napake, ki so na enem kraju doma, taki so prepiri, zavid,
zasramovanje in grešna ljubezen. Kakor se odprejo vsled
telesnega gibanja plesavcem poltne ljuknjice telesa, po tej
meri se odpirajo tudi njih serca. Ako ob taki priložnosti
približa se strupna kača, in tebi na uho zašepeče kako
nesramno ter priliznjeno besedo; ali če te pogleda kak
močerad z nečistim pogledom, in tebi priliznjeno miglje,
kako lehko se da takrat serce vjeti in ostrupiti!

Taki nespodobni kratkočasi, moja Filotea! so sploh
silno nevarni; oni odpode duha pobožnosti, oslabijo dušne
moči, ohladijo sveto ljubezen, in zbudijo na tisuč hudega
nagnjenja v sercu. Zatoraj je velike modrosti temu treba,
kdor se jih vdeležuje.

Zdravniki pravijo, da mora ta, kdor je gobe jedel,
posebno dobrega in močnega vina piti. Jaz pa pravim, da
naj se po plesu premišljujejo svete in zveličavne reči, ki
zamorejo razgnati tiste nevarne vtiske, ktere je veselje
nepremišljenega plesa znabiti sercu vtisnilo. „Kaj pa naj
premislim po plesu ?“

1. Dokler si plesala, je gorelo veliko duš v peklu
zavoljo takih grehov, ktere so pri plesu ali zavoljo plesa
doprinesle.

2. Veliko menihov in pobožnih duš je bilo v ravno
tisti uri pred Bogom zbranih; oni so prepevali njegovo
hvalo, in občudovali njegovo neskončno lepoto. O kako
brez primera lepše so oni porabili svoj čas, kakor ti svojega!

3. Dokler si ti plesala, se je ločilo od tega sveta

174

na tisuče duš v velikih smertnih težavah. Veliko tavžent
ljudi obojega spola je terpelo hude bolečine v svojih po¬
steljah ; ležali so po bolnišnicah in pod milim nebom;
bolehali so za kerčem, za pljučnico, za gorečo tresliko.
Oh nobenega počitka niso imeli; ali to ne žene tebe k
usmiljenju? Ali nič ne pomisliš, da boš tem enako nekdaj
ti zdihovala, dokler bodo drugi plesali?

4. Naš Gospod Jezus, presveta Devica, angelji in
svetniki so videli tebe na plesu. O kako so milovali tebe,
ko so gledali tvoje serce, ki se je vdalo toliki abotnosti,
in je toliko pazilo na to otročjost.

5. Oh, dokler si se tam mudila, bežal je čas in bliže
se je pomaknila smert. Glej, kako se ti smeji in te vabi
na svoj  ples, kjer bodo zgrevani zdihljeji čez tvoje grehe
edina tvoja muzika. Tam boš storila le en sam skok, skok
iz življenja v smert, zakaj prestop iz časa v večno veselje
ali v večno terpljenje traja le eden trenutek. — Te reči
tebi zdaj jaz v premislek podam; več in boljših ti bo Bog
vdihnil, ako prebiva njegov strah v tvojem sercu.

XXXIV. Postava,

V kterih okoliščinah se sme igrati ali plesati?

Igrati ali plesati je takrat dovoljeno, kadar se zgodi
za odpočitek, in ne iz samega nagnjenja do tega; zgodi
se naj malokdaj in kratko, s tem se ne smemo utruditi
ali omotiti. Kdor bi iz tega navado si naredil, ta bi od¬
počitek spremenil v delo. „V kterih okoliščinah pa sme
se igrati in plesati ?“ Primernih priložnosti za ples in za
poštene igre je več; malo pa jih je za prepovedane igre,
ker so te bolj graje vredne, in same na sebi bolj nevarne.
Zato rečem na kratko, plesaj in igraj le ob takih prilož¬
nostih, kakor sem ti je naznanil, ako namreč tebi modrost
in priljudnost tako svetujete, da kaki pošteni družbi do-
padeš ali ustrežeš. Iz dobrega namena volji drugih se po¬
dati, to spreminja navadne reči v dobre, in nevarne v do¬
voljene; še tistim odvzame hudobijo, ktere so nekako hu¬
dobne. Zato tudi igre za večo srečo, ki same na sebi niso
brez graje, prenehajo biti grajevredne, če nas priljudna
prizanesljivost pripelje v nje.

175

Tolažilo me je, ko sem bral v življenji sv. Karola
Boromeja, da je Švicarjem nekoliko takih reci dovolil, v
kterih je bil sicer ves ojster; bral sem tudi, da sv. Ignacij
ni se branil, ko ga je nekdo na igro povabil. Tudi sveta
Elizabeta, ogerska kraljičina, je večkrat plesala in igrala,
kadar je bila v kratkočasnih družbah, in s tem svojej po¬
božnosti ni škodovala. Pobožnost se je tako močno vkore-
ninila v njeni duši, da je napredovala ali rastla v svetosti,
Čeravno je bila sredi posvetne visokosti in bliščobe, na
ktero je bila po svojem stanu navezana. V tem je bila
prav skalam enaka, ki obdajajo jezero Reate in zmiraj
rastejo, kadar valovi ob nje vdarjajo. Velik ogenj se više
vzdigne, če ga veter podpihuje j majhen ogenj pa ob
vetru ugasne, če ni skerbno zakrit.

Da naj smo zvesti v velikih in majhnih rečeh.

Božji ženin v visoki pesmi pravi, da mu je njegova
nevesta zmagala serce z enim svojih očes in z enim svojih
las. Med vsemi zunanjimi udi človeškega trupla, kar za¬
deva umetno sestavo in njegovo opravilo, noben ud ni
tako žlahten kakor oko, in noben ni tako navaden kakor
las. S tem primerom nam Božji ženin na znanje daje, da
njemu niso dopadljiva le samo imenitna dela pobožnih
ljudi, temuč tudi njih navadna in nizka opravila. Kdor
mu hoče dopadljivo služiti, on mora toraj z veliko skerbjo
na to gledati, da mu ne bo služil le v visokih in velikih,
temuč tudi v nizkih in navadnih rečeh; po obojih zamo-
remo enako njegovo serce z ljubeznijo zmagati.

Pripravi se toraj, moja Filotea! da terpiš mnoge in
velike težave in celo muke za Boga. Bodi pripravljena,
ako bi njegovi sveti volji dopadlo, da mu izročiš tudi to,
kar ti je najdrajše, očeta, mater, zakonskega družnika,
otroke, in celo svoje oči in svoje življenje. Dokler pa Božja
previdnost tebi ne pošlje tako občutnih in velikih težav,
in tvojih očes ne tirja, daruj jej vsaj svoje lase. To se
pravi, preterpi pohlevno tisto majheno razžaljenje, tisto
majheno zgubo, tiste majhene sitnosti, ki te skoraj vsakega
dne zadevajo. Ako preneseš tako majhene reči v duhu

Postava.

176

in občutku ljubezni, potem si boš njegovo serce vse pri¬
dobila, in ga v svojo lastnino spravila. Tista vsakdanja
majhena dela keršanskega usmiljenja, tista bolečina v glavi
ali v zobeb, tisto terganje po udih, nevoljni značaj moža
ali žene, tista potrupljena posoda, tisto zasmehovanje ali
mermranje, tista zguba rokovic ali robca, tista majhena
sitnost zgodnjega spanja, da bo drugi den mogoče prej k
molitvi ali k sv. obhajilu priti, tista majhena nadležnost,
da moraš nektera dela pobožnosti očitno opravljati, sploh
vse majhene sitnosti in težave postanejo Božji dobroti prav
dopadljive, ako je sprejmemo v duhu keršanske ljubezni,
in je tudi v tem duhu prenesemo. Za en sam požirek vode
je Božja dobrota obljubila svojim zvestim služabnikom
morje neskončnega zveličanja. Ker pa take priložnosti
skoraj vsakega dne ponujajo se, zato imamo v njih, če le
hočemo, velik pripomoček, da si veliko dušnega bogastva
naberemo.

Ko sem bral v življenji sv. Katarine Sienske, koliko¬
krat je bila v duhu zamaknjena, kako vzvišeno in modro
je govorila, kako prečudne nauke je dajala, takrat sem za
gotovo zvedel, da je z očesom svoje znotranje zamišlje¬
nosti zmagala serce svojega nebeškega ženina. Enako to¬
lažbo sem tudi občutil, ko sem bral, da je v kuhinji svoje
očetovske hiše ponižno sukala raženj, ogenj vpihala, raz-
netila, kuhala in moko kvasila. Najbolj navadna dela je
opravljala z velikim veseljem, ki je bilo oživljeno od pri-
sercne ljubezni do Boga. Kratka in priprosta premišlje¬
vanja, ktera je opravljala sredi svojih nizkih in navadnih
del, ne štejem za manjša, kakor zamaknjenja in vzvišena
razsvetljenja, s kterimi je tolikokrat bila od zgoraj obda¬
rovana. Znabiti so bile jej te podeljene le kot plačilo za
njeno ponižnost in za ponižanje njeno. Premišljevala je
pa tako-le: Mislila si je, ko je za očeta kuhala, da kakor
druga Marta streže Gospodu Jezusu; v svojej materi je
gledala presveto Devico, v svojih bratih pa aposteljne.
Tako se je v duhu oserčevala, da streže vsem nebeškim
prebivalcem, in zato je opravljala vse s prečudno ljubez¬
nijo, ker je vedela, da je volja Najvišega. Ta izgled, moja
Eilotea! postavim tebi zato pred oči, da vidiš, koliko je
na tem ležeče, da vsa svoja dela storimo v cest ali službo
Božjega veličastva, čeravno so prav navadna in priprosta.

Zatoraj tebi priporočam kolikor zamorem, da naj
posnemaš tisto močno ženo, ktero je imenitni Salomon

177

tako močno hvalil. Ona je s svojima rokama se poprijela
težkih, žlahtnih in imenitnih reči, zraven tega pa presti
ni pozabila. Težkih reči se je z rokama poprijela, in s
perstami je sukala niti. Tako poprimi se tudi ti težkih
reči, vadi se molitve in premišljevanja pa pogostnega spre¬
jemanja zakramentov. Z gorečnostjo zbujaj ljubezen Božjo
v dušah, z dobrimi misli navdajaj njih serca, in opravljaj
Velike ter imenitne reči, kakor je tvoj stan dopušča. Pri
tem pa ne pozabi na prejo, to se pravi, opravljaj tiste
navadne in nizke čednosti in dobra dela, ktera rožicam
enako izpod križa rastejo. Taka dela so: ubogim postreči,
bolnike obiskovati, domačo družino oskerbovati, in zastopno
ter modro storiti vse druge domače opravke, kteri človeku
Časa ne dajo, da bi brez posla postajal. Med temi opravili
delaj si premišljevanja, kakor so bila tista, ki sem ti je
ravnokar o sv. Katarini povedal.

V velikih rečeh Bogu služiti imamo redkokdaj pri¬
ložnost, v majhenih rečeh pa prav pogosto. „Kdor pa bo
v majhnem zvest, pravi Zveličar, ta bo čez veliko postav¬
ljeni Delaj toraj v imenu Božjem in vse bo prav storjeno,
naj ješ ali piješ, naj spiš ah počivaš, naj kuhaš ali kaj
druzega opravljaš. Da le vse prav vravnaš, potem boš go¬
tovo v Božjih rečeh čedalje bolj popolnoma postajala; to
se pravi, ako vse zategavolj storiš, ker Bog hoče, da storiš.

XXXVI. Postava.

Da naj imamo pravično in pametno serce.

Ljudje (človekit smo mi le po svojej pameti; vendar
s o resnično pametni ljudje kaj redkega, ker nas od pameti
Navadno odvračuje lastna ljubezen. Ta nas zapelje nevi-
doma v stoterne sicer majhene, pa nevarne krivice, ktere
pokončajo vinograde naših sere enako tistim lisicam, o
bterih visoka pesem pove. Ravno zato, ker so majhne, ne
denimo se za nje; ker pa je njih število veliko, zato na¬
pravijo vendar le veliko škodo.

Mar to ni hudobija in nespamet, kar ti bom zdaj
Povedal ? Zavolj kake majhne stvarice obdolžimo bližnjega,
Sa mi sebe pa izgovarjamo v mnogih rečeh. Prodajali bi
ra di vse drago, kupovali pa vse prav ceno. Mi tirjamo, da

Fili.tea. 12

178

naj bi z bližnjim se ravnalo po ojstri pravici, nam pa naj
bi vse se spregledalo in prizaneslo. Mi želimo, da naj naših
besed nihče ne bi štel nam v hudo, zraven smo pa silno
občutljivi, če kdo čez nas kaj zine. Mi mislimo, da naj bi
bližnji nam prodal, kar je njemu samemu ljubo; ali mar
ne bi bilo bolj spodobno, da naj bližnji obrani njemu drago
reč, mi pa svoj denar? Prav za hudo mu jemljemo, če se
našim željam ne vda; ali mar on ne bi imel veliko bolj
prav, da bi nam to v hudo štel, da ga nadlegujemo?

če kdo izmed naših podložnih ni tak, kakoršnega si
želimo, ali če smo na njega nevoljni postali, potem mu
očitamo vse, kar počne, in zmiraj ga žalimo ter vedno
mislimo, kako bi ga izplačali, če je pa kdo po kaki telesni
prijetnosti nam se prikupil, temu vse prizanesemo, karkoli
stori. Nahajajo se pridni in ljubeznjivi otroci, kteri od
staršev zategavolj skoraj ne dobijo prijaznega pogleda, ker
imajo kak telesen pogrešek na sebi. Nahajajo se pa tudi
prav hudi otroci, ki so zavolj svoje telesne lepote ljub¬
ljenček! svojih staršev. Povsod bogate bolj čislamo, kakor
ubožne, čeravno niso boljšega stanu, ne boljšega zaderžanja;
saj še tisti v naših očeh več velja, kdor boljšo obleko
ima. Svojo pravico tirjamo natenko, pa hočemo, da naj
bi drugi pri svojih tirjatvah bili zmerni, čest svojega
stanu visoko obrajtamo in hočemo, da naj bi drugi proti
nam bili vsi ponižni in pohlevni. Padi tožimo čez bližnjega,
čez nas bi pa ne smel nihče se pritožiti. Kar mi drugim
storimo, to visoko cenimo, kar pa drugi za nas store, to
se nam vse premalo zdi.

Da kratko povem, taki smo, kakor jerebice iz Paila-
gonije, ki imajo dva serca. Krotko, ljubeznjivo, prijazno
serce imajo za se; terdo, ojstro in bodeče serce pa imajo
za druge, tako vsaj pravi pravljica o njih. Dvojno mero
imamo tudi mi; perva nam služi, da svojo priložnost in
svoj dobiček prav visoko odmerimo, drugo pa jemljemo,
da priložnost in dobiček bližnjega njemu na škodo prav
pičlo odkažemo. Sveto pismo pa pravi; „Usta hudobnega
so govorila iz enega in še enega serca;“ to se pravi, oni
imajo dvojno serce. Gnjusoba je pred Bogom, imeti dvojno
mero, eno preveliko, da ž njo kupujemo, in drugo pre-
majheno, da ž njo dajamo in prodajamo. Moja Filotea!
bodi mirnodušna in pravična v svojih djanjih; sama sebe
stavljaj zmiraj na mesto bližnjega, in bližnjega stavljaj
na svoje mesto, pa boš pravično sodila. Kadar prodajaš,

179

tedaj si misli, da kupuješ; in kadar kupuješ, tedaj si misli,
da prodajaš, pa boš pravično kupovala in prodajala.

Vse te krivice so majbene, ker ne vežejo nas k po-
vračevanju, in ker ostajamo v mejak tega, kar nas ne
pripelje v sitnosti. Pa vendar je treba, da se v tek kri¬
vicah poboljšamo; zakaj pri teh pomanjkuje veliko pameti
in ljubezni, in zares so tudi krivične. Nikdar nam to ne
bo škodovalo, da dobroserčno, pošteno in prijazno živimo,
in da s pravičnim, dobrim in pametnim sercem ravnamo.
Ne pozabi toraj, mojaPilotea! da svoje serce večkrat pre-
iščeš, ali je do bližnjega tako, kakor želiš, da bi njegovo
serce bilo do tebe, ako bi ti bila na njegovem mestu. To
je jedro prave pameti. Cesarju Trajanu so njegovi prija¬
telji očitali, da preveč ponižuje svojo visokost, ker pre-
lehko pusti vsakega pred se. Pa cesar je jim odgovoril:
„Kaj, ali mar ne bom podložnim tak cesar, kakoršnega bi
si sam cesarja želel, ako bi jaz podložen bil ?“

XXXVII. Postava,

0 poželjenji.

Vsak že ve, da imamo se varovati poželjenja po
grešnih rečeh, zakaj poželjenje po hudem stori nas hu¬
dobne. Jaz pa tebi še rečem, moja Pilotea! da naj nikdar
ne poželiš kaj takega, kar bi tvojej duši škodovati zamoglo.
Sem spadajo plesi, igre in marsikteri drugi kratkočasi;
Škodovati pa zamore tebi tudi visok stan, častne službe,
še celo prikazni in zamaknjenja. Mnogo nevarnosti, mnogo
nečimurnosti in zmote se rado pridruži takim rečem. Tudi
ne poželi si takih reči, ktere so predaleč od tebe, in ktere
zamorejo še le čez dolgo časa se zgoditi. Dosti jih je takih
ljudi, ki brez prida utrudjajo in raztresajo s takimi že¬
ljami svoje serce, in se stavljajo v veliki pa nevarni ne-
pokoj. čemu je mladenču moreča želja po kakej službi,
še preden je čas? če omožena žena po nunskem stanu
zdihuje, kaj pomaga jej njeno hrepenenje? Mar ni čas po
nepridnem zgubljen, ako blago svojega bližnjega kupiti
želim, še preden mu je na prodaj ? če sem bolan, pa močno
Želim pridigovati, ali sveto mešo brati, ali bolnike obisko¬
vati, ali opravljati druga pobožna dela, ktera le zdravi

12 *

180

zamorejo, mar takošne želje niso prazne, ker nimam moči,
da bi je spolnoval? Enake želje jemljejo le prostor drugim
željam, ktere naj bi mi imeli; takosne so, da naj bi bili
prav poterpežljivi in Bogu vdani, da naj bi sami sebi od-
umerli, in da naj bi bili pokorni ter pohlevni v svojem
terpljenji. Le samo to hoče prav za prav volja Božja od
nas. Navadno so pa nase želje podobne željam nosečih
žen, ktere žele jeseni novonabranih češenj, vigredi pa novo-
naterganega grozdja.

Nikar ne morem poterditi, da bi ta, kdor je dolžno¬
stim enega stanu zavezan, poželel kako drugo življenje,
ki se ne daje z njegovim stanom združiti; ali da bi taka
pobožna dela opravljal, ktera so njegovemu stanu vsa
nasprotna, zakaj v to moti serce in mu jemlje moč za po¬
trebna opravila. Ce bi jaz poželel po kartuzijanski samoti,
tedaj bi zastonj z željami se ukvarjal, pa ta želja bi tudi
še bila v meni na mestu tiste želje, ktero bi jaz naj imel,
namreč da naj spolnujem dolžnosti svojega pričujočega
stanu. — Tudi nočem, da bi si kdo želel boljše zastopnosti
in jasnega razsodka, zakaj take želje so zastonj in jem¬
ljejo prostor tistim željam, ktere bi tak naj imel, namreč
da naj svojo pamet požlahtnuje in vselej v dobro porabi.
Tudi nočem, da bi kdo za Božjo službo si želel pripo¬
močkov , kterih nima; temuč le želim, da naj bi vsak
zvesto se poslužil teh pripomočkov, ktere v svojej oblasti
ima. To pa zadeva le take želje, ki serce zastonj tergajo,
navadne in priproste želje nam ne škodujejo, da jih le
preveč pogosto ne imamo.

Ne poželi si nobenega križa, če ni po meri poter-
pežljivosti, s ktero si prestajala dozdajne težave. Ta se
moti, kdor si kak križ želi, dokler mu serčnosti pomanj-
kuje, kako razžaljenje prenesti. Večkrat obudi sovražnik
v nas velike želje po takih rečeh, ki so daleč od nas, in
in nas nikdar zadele ne bodo, da bi odvernil naše serce
od pričujočih reči, ki nam, čeravno so majhene, vendar
zamorejo velik dobiček prinesti. V svojih domišljijah po¬
bijamo pošasti v Afriških puščavah, med tem pa morijo
nas, ker smo premalo pazljivi, majhne kače, ki ob potih
lazijo.

Ne želi si skušnjav, zakaj to bi bila sama prederz-
nost. Pa pripravljaj svoje serce, da je boš serčno priča¬
kovala , in da boš se braniti zamogla, kadar bi se tebe
lotile.

181

Mnogotere jedi ob enem zavžite, posebno če jih. je
veliko, stiskajo vselej želodec in ga spridijo. ako je slab.
Ne napolnuj svoje duše z mnogoterimi željami; ne s po¬
svetnimi, ker take bi tebe vso spridile, pa tudi ne z du¬
hovnimi, ker bi te preveč zmotile. Ce je tvoja duša dobro
očiščena, in se čuti brez vseh škodljivih reči, potem ima
prav velik glad po duhovnih rečeh, in v svojej veliki
lakoti želi si stoterna opravila pobožnosti, pokorjenja, lju¬
bezni in molitve. Tak glad je zares dobro znamenje, moja
Filotea! vendar premisli , ali boš zamogla vse prebaviti,
kar vžiješ. Izberi si toraj po nasvetu svojega duhovskega
očeta med tolikimi željami tiste, ktere zdaj spolniti in
storiti zamoreš. In te potem stanovitno spolnuj, in Bog
bo tebi drugih poslal, ktere boš ob svojem času tudi spol¬
nila. Tako ne boš s praznimi željami si zapravljala čas.
S tem pa ne rečem, da moraš kako dobro željo zanemariti;
jaz tebe le opominjam, da naj svoje želje po versti spre¬
gleduješ. Tiste želje, ktere se zdaj spolniti ne dajo, mo¬
ramo tako dolgo zakrivati v dnu svojega serca, da pi-ide
Versta na nje; med tem moramo pa spolno vati tiste, ktere
so že godne in dozorele. In to ne velja le samo o duhov¬
nih, temuč tudi o tacih željah, ktere zadevajo posvetne
reči, ker sicer nikdar ne bi zamogli brez nepokoja in bo-
Ječnosti živeti.

XXXVIII. Postava,

Nauki za zakonske.

„Zakon je velik zakrament (jaz rečem) v Kristusu
in v njegovej cerkvi. “ Od vseh, v 1  vseh, in v vsem, to se
Pravi, po vseh njegovih delih naj se zakon v veliki Česti
hna. Od vseh; zakaj tudi device naj ga ponižno čestijo.
V vseh; zakaj enako svet je zakon med ubogimi, kakor
*ned bogatimi. V vsem; zakaj svet je njegov začetek,
njegov namen, njegov prid, njegovo znamenje in njegov
°bsežek. On je sadišče ali sadni vert keršanstva, ki na-
polnuje zemljo z vernimi, da bi v nebesih enkrat število
izvoljenih dopolnili. Da se ohrani zakonski stan, to je za
deržavo prav posebno važna reč, ker je zakon začetek in
izvir vseh njenih naprav in družb.

182

O da bi vendar bil Božji Sin povabljen na vse že-
nitnine, kakor je bil k tistej v Kani povabljen; potem
zakonskim nikdar ne bi pomanjkalo vina tolažbe in bla¬
goslova. Da pa tega pomankuje, le iz začetka znabiti ne,
to prihaja edino le iz tega, ker se vabi na svatovščino
Adonis (nečimurnost) namesto Božjega Odrešenika, in "Ve¬
nera (nesramnost) namesto visoko hvaljene Device Marije.
— Kdor hoče lepa in pisana jagnjeta imeti, ta mora, kadar
se zbirajo in parijo, pisane palice deržati pred nje. Kdor
pa v zakonu sreče in blagoslova imeti želi, ta mora pri
ženitvi svetost in visokost tega zakramenta si postaviti
pred oči. Namesto tega pa rado vsili se nezmerno razuz-
danje med svatovske veselice, pojedine in govore. Ni toraj
čuda, ako izvira iz tega tako veliko hudih nasledkov.

Nad vse priporočam zakonskim tisto vzajemno lju¬
bezen, ktero jim sv. Duh po toliko krajih svetega pisma
nasvetuje. O zakonski! abotno je to, ako se vam reče:
Ljubite se z natorno ljubeznijo med seboj, zakaj to stori
tudi par gerlic. Tudi nič ni, ako vam pravijo: Ljubite se
s človeško ljubeznijo, zakaj to so storili tudi pagani. Jaz
vam pa rečem besede slavnoznanega aposteljna Pavla:
„Možje, ljubite svoje žene, kakor ljubi Jezus svojo cerkev;
in ve žene, ljubite svoje može, kakor cerkev ljubi Kristusa,
svojega Zveličarja ! 11  Bog sam je pripeljal Evo pred našega
pervega očeta Adama; enako je tudi Bog sam sklenil po¬
svečeno zvezo vašega zakona, in z^ nevidno roko je pri¬
peljal enega od vaju pred druzega. Cernu toraj ne ljubita
se z vso sveto, vso Božjo ljubeznijo?

Pervi nastopek te ljubezni je nerazločljiva zveza vaj-
nih sere. če se zlimate dve hojevi dili, in če je lim priden,
potem boste se dale na vsakem drugem mestu prej raz¬
klati, kakor tam, kjer ste zlimane. Bog sam je sklenil s
svojo kervjo moža in ženo; zato je ta sklenitev tako močna,
da ima prej telo se ločiti od duše, kakor mož od žene.
In ta zveza ne velja posebno o telesih, temuč posebno o
sercih, o nagnjenji in o ljubezni.

Drugi nasledek te ljubezni naj bo neprelomljiva zve¬
stoba obeh zakonskih med seboj. Pečati so bili nekdaj v
perstane vrezani, to spričuje tudi sv. pismo, zatoraj cer¬
kveni obred pri poroki to-le pomenja: Cerkev blagoslovi
perstan po mešnikovi roki, in ga poda najprej ženinu. S
tem cerkev v podobi izreče, da zdaj po moči sv. zakra¬
menta za vselej zapečati njegovo serce; in da odsihmal

183

nikdar ne sme ne ime ne ljubezen kake druge ženske najti
duri do njegovega serca, dokler bo živela ta ženska, ktero je
zdaj za ženo dobil. Potem poda ženin perstan nevesti, naj
tudi ona ve, da nikdar več ne sme odpreti svojega serca
drugemu možu, dokler bo živel ta na zemlji, kterega je
Bog jej ravno zdaj dal.

Tretji sad zakona je postaven zarod in izreja otrok.
Velika cest je za vas, zakonski! da Bog, ko hoče množiti
število tistih duš, ki so poklicane vekomaj njega čestiti in
hvaliti, jemlje vas za sodelavce take imenitne reči. Vi
rodite trupla, v nje pa Bog kakor nebeško roso vdihne
duše, ktere po svojej sapi v naših telesih vstvari.

Imejte toraj, vi možje! blago in stanovitno ter pri-
serčno ljubezen do svojih žen. Zato je bila žena vzeta iz
rebra pervega moža, ki je njegovemu sercu najbliže, da
naj bi jo priserčno in iskreno ljubil. Slabosti in reve vaših
žen, naj so telesne ali dušne, ne smejo vas siliti, da bi je
dražili ali zasramovali; one naj le nagnejo vas k ljubezni-
polnemu in krotkemu usmiljenju. Nje je Bog take vstvari!,
da prirase vam veče spoštovanje po tem, da one vam
ubogajo; in da vi, čeravno je imate za svoje družice, ven¬
dar ostanete njih glava in njih predpostavljeni. In ve
žene! ljubite svoje može, ktere je vam Bog dal, s pri¬
serčno in blago ter s spoštovanja polno ljubeznijo. Bog je
vstvaril moža zato močnejega in višega spola, ker je hotel,
da naj bi žena, ki je kost iz njegove kosti in meso iz
njegovega mesa, bila možu podložna. Hotel je tudi, da
naj bi žena se dala možu voditi, ker izhaja iz njegovega
rebra in iz njegove pashe. To podložnost vam priporoča
sveto pismo prav posebno, in ravno to sveto pismo vam
polajšuje tudi to vašo butaro. Tirja sicer od vas, da se
podveržete v ljubezni svojim možem, pa tudi njim ukazuje,
da naj spolnujejo svojo oblast z veliko ljubeznijo, priserč-
nostjo in dobroto. „Vi možje, govori sv. Peter, ravnajte
pametno s svojimi ženami, kakor z rahlimi posodami, in
imejte^ je v česti“.

čeravno vas močno opominjam, da naj višate in
množite med seboj vzajemno ljubezen, ktero ste si dolžni,
vendar varujte se, da se vaša ljubezen ne spreverne v
ljubosumnost ali strah za zvestobo. Kakor se zarede červi
tudi v najžlahtnejših in najbolj zrelih jabelkah, tako se
izcimi ljubosumnost tudi iz najgorečniše in najpriserčniše
ljubezni zakonskih; in po njej pa popači in razdere se

184

prava ljubezen, zakaj s časoma izraste iz tega prepir in
ločitev. Ljubosumnost tam gotovo nikdar ni doma, kjer
se nasprotno nagnjenje upira na čednosti; zatoraj je ljubo¬
sumnost zanesljivo znamenje zgolj mesene ljubezni, ki se
je prikradla v tako serce, v kterem je našla nezrelo, ne¬
stanovitno in do nezaupljivosti nagnjeno čednost. Zatoraj
je to abotna pohvala prijateljstva, ako ga kdo z ljubo¬
sumnostjo povišati hoče. Ljubosumnost je sicer priča ve¬
like, pa ne tudi poštene in velikodušne prijaznosti; veliko¬
dušno in pravo prijateljstvo se zanaša na terdnost čednosti
pri ljubljenem človeku, ljubosumnost pa nad njo dvomi.

Vi možje! ako želite, da bi bile vaše žene vam zveste,
učite je z lastnim zgledom te čednosti. Sveti Gregor Na-
cijančan pravi: „Kako zamorete vi tirjati zvestosti od

svojih žen, če sami nezvesto živite? Kako tirjate od njih,
česar jim sami ne daste? Mar hočete, da naj bodo sra-
možljive, pa bodite vi sramožljivi do njih; po besedah sv.
Pavla naj ohrani vsak svoje posodo v posvečenje. Ako pa
vi sami učite je potuhnjenosti, potem ni se čuditi, da na¬
pravlja vam njih razuzdanje sramoto. In ve ženske! vaša
cest je na ozko sklenjena z vašo sramožljivostjo in z lepim
zaderžanjem. Iskreno varujte svojo cest, in nikakor ne
dovolite, da bi razuzdanje otemnelo blišč vašega dobrega
imena.

Boj se vsakega zalezovanja, naj se ti dozdeva še
tako majheno, in ne terpi nikdar prilizovanja blizo sebe.
Kdorkoli hvali tvojo lepoto in tvojo čedno postavo, tega
se varuj. Kdor kako reč hvali, pa je kupiti ne more, ta
je v veliki skušnjavi, da bi jo vkradel. Kdor pa tebe
hvali in zraven o tvojem možu hudo govori, tak tebe hudo
žali, zakaj on jasno kaže, da te hoče zapeljati. On te
šteje pa tudi že za napol zmagano, zakaj kupčija z drugim
kupcem je že na pol sklenjena, ako pervega več nočemo.
Že v starih časih so gospe, kakor še zdaj, rade nosile
nekaj biserov v svojih ušesih; zgodovinar Plinij meni,
da so to storile le zavoljo veselja, da bi rožljati slišale,
kadar zadevajo eden v druzega. Jaz pa vem, da je veliki
prijatelj Božji Izak poslal sramožljivi Rebeki uhane, ko
pervo pričo svoje ljubezni do nje; zato menim, da ta lišp
skrivnostno to pomenja, da naj žena zvestobo ohrani
svojemu možu. V njenem ušesu naj se nikdar ne sliši
kak drug govor ali šum, kakor le prijazen in prijeten glas
sramožljivih besedi, ki so pravi angeljski biseri iz jutrove

185

dežele. Zares nikdar ne smemo pozabiti, da duša dobiva
strup^po ušesih, kakor telo po ustili.

če se ljubezni pridruži zvestoba, tedaj porodi se iz
njih. zmiraj vernost in zaupljivost. Zatoraj so sveti možje
in svete žene visoko cenili v svojem zakonu medsebojno
ljubkovanje. Abimelek je videl iz svojega okna Izaka in
Rebeko v tako priserčnem ljubkovanji, da je iz tega skle¬
pal, da sta zakonska, čeravno nič nespodobnega nista sto¬
rila, saj sta bila najbolj sramožljiva dva zakonska stare
zaveze. Slavni sv. Ludovik je bil prav ojster do svojega
trupla, pa nič menje priserčen je bil tudi v ljubezni do
svoje žene; skoraj grajali so ga zavoljo tega, da seje
preveč vdal takemu ljubkovanju. On je pa zares le hvalo
zaslužil, ker je znal svojega serčnega in vojaškega duha
primeriti tako majhnim dolžnostim, ki so tudi potrebne,
da se ohrani zakonska ljubezen, čeravno tako spričevanje
čiste in odkritoserčne prijaznosti ne veže sere, vendar eno
drugemu bliže spravi, in je prijetno vabilo na kako Ijubez-
njivo pogovarjanje med njima.

Ko je sv. Monika nosila sv. Avguština, ga je veliko j
krat darovala ker sanski veri in Božji službi; tudi on sam
spričuje, „da je že pred svojim rojstvom okusil sol Božjoh
To je lep nauk za keršanske žene, da naj sad svojega
zakona darujejo Božji visokosti, še preden ga porodijo.
Bog, ki daritve ponižnega in voljnega serca dopadljivo
sprejema, navadno ob takem času blagoslovi in spolnuje
materam želje. Priče tega so Samuel, sveti Tomaž Akvin,
sveti Andrej, škof mesta Fiezole in več drugih. Mati sve¬
tega Bernarda, takega sina vredna mati, je vzela hitro
po porodu vsako svoje dete v svoje naročje in ga je pri¬
nesla Jezusu Kristusu v dar. Od tega časa je ljubila ga
kakor sveto in od Boga jej izročeno zastavo ; ona je pa
tudi toliko srečo imela, da so postali vsi njeni sedem otroci
svetniki. Kadar pa te preljube stvarice pamet dobivati
začnejo, takrat si morajo starejši vse prizadevati, da obu¬
dijo strah Božji v njih sercih. Pač je spolnovala sv. Blanka
to dolžnost s sveto gorečnostjo, in večkrat je rekla svojemu
sinu, svetemu kralju Ludoviku: „ Raj še bi videla, ljubi sin!
tebe pred svojimi očmi umirati, kakor le en samkrat smertno
grešiti. “ In tako globoko so se vtisnile te besede v dušo
tega svetega sina, da jih, kakor on sam pravi, v celem
svojem svojem življenji nobenega dne ni pozabil; vedno
si je prizadeval, da ta Božji nauk spolnuje. Dobra hiša

186

ni ta, kjer se zbira veliko bogastva, temuč tista, kjer se
izrejajo otroci v čednosti in v strahu Božjem. Zato naj
vam nobena skerb in noben trud ne bo prevelik, ker dobri
otroci so v Sest svojih staršev.

Tako je odganjala tudi sv. Monika hudobno nagnjenje
svojega sina, sv. Avguština, s toliko gorečnostjo in s tako
terdno stanovitnostjo, da je šla za njim čez hribe in morja.
Po svojih solzah za sinom je spreobernila njegovo dušo,
in tako ga je bolj srečno zopet pridobila, kakor takrat,
ko ga je kakor mati pervikrat povila.

Sveti Pavl prepušča ženam skerb za hišo, zato nek-
teri po pravici menijo, da pobožnost žen družinam veliko
več koristi, kakor pobožnost mož; ti so večidel zunaj doma,
zato ne morejo tako lehko domače k pobožnosti napeljevati.
Zategavolj Salomon v svojih pregovorih zamožnost cele hiše
pripisuje skerbnosti in pridnosti dobre gospodinje, ktero v
svojih pregovorih popisuje.

V bukvah stvarjenja beremo, da je Izak prosil za
svojo ženo Rebeko, ko je videl jo nerodovitno; prav po
hebrejskih besedah sv. pisma se bere, da je njej nasproti
k Bogu molil. Bila sta toraj oba v hiši molitve, in sta
molila eden proti drugemu obemjena, in tako opravljena
molitev moževa je bila uslišana. Ravno to je najviše in
najzdatnejše združenje moža in žene, ako se združita oba
k sveti pobožnosti, v kterej eden druzega bolj oserčujeta.

Nektero sadje, postavim kutine, je zavolj svojega
bridkega okusa le tedaj dobro, ako se pokuha. Še drugo
sadje zavolj svoje, mehkosti in rahlosti ne daje se shraniti,
če ga ne zavremo v sladkorju ah v sterdi; takošne so
češnje in slive. Temu enako naj žene želijo, da bi njih
možje bili s sladkorjem pobožnosti vsi povlečeni; zakaj
mož brez pobožnosti je ojstro, bridko in terdo bitje. Ravno
tako naj tudi možje želijo, da bi njih žene pobožne bile;
zakaj brez pobožnosti je ženska vsa preslaba, nestanovitna
in prav v nevarnosti, da poštenost omadeži ali jo zapusti.
Sveti Pavl pravi: „Neveren mož se posveti po verni ženi,
in neverna žena se posveti po vernem možu;“ v tej ozki
zakonski zavezi zamore eden lehko opominjati druzega k
sveti pobožnosti. Kako velik bo pa ta blagoslov zakonski
še le takrat, ako veren mož in verna žena posvečujeta
eden druzega v pravem strahu Božjem!

Zakonska morata eden drugemu toliko prizanašati,
da se nikdar oba ob enem ne jezita, sicer bi bil kreg in

187

prepir med njima. Bučelice tam menda nikdar ne ostanejo,
kjer se jek razlega, ali se sliši kako drugo šumenje. Enako
tudi sv. Duh v taki hiši ne prebiva, kjer se sliši prepir,
besedovanje, kreg in vpitje.

Sveti Gregor Nacij ančan spričuje, da so ob njegovem
času zakonski vsakega leta obhajali obletnico svoje poroke.
O kako močno bi jaz želel, da bi ta navada se vpeljala
tudi danešnje dni! Pri temu ne bi bilo treba posvetnih
kratkočasov, temuč mož in žena naj opravita sv. spoved,
in naj sprejmeta presveto obhajilo. Potem naj z večo go¬
rečnostjo kakor sicer prosita Boga za zakonsko srečo, in
naj ponovita svoj blagi sklep. da hočeta po medsebojni
prijaznosti in zvestosti čedalje bolj se posvečevati. Tako
bi oba zakonska v Bogu se spočivala, in tako si polajšala
butaro in težave svojega stanu.

XXXIX. Postava.

0 zakonski spodobnosti.

Po nauku sv. Pavla mora zakonska postelj biti brez¬
madežna; to se pravi, biti mora brez nečistosti in brez
vsakega druzega mesenega omadeženja. Zatoraj je bil sveti
zakon v pozemskem paradižu že postavljen, dokler tj e še
ni bilo nobene razuzdane poželjivosti in nič druzegft ne¬
spodobnega. — Mesena poželjivost in slast pri jedi sta si
podobne, zakaj oboje zadeva telo; pervo pa imenujemo
zavoljo njene živinske silnosti vzlasti meseno poželjivost.
Razložil bom toraj po enem to, kar o drugem pristojno
težko povem.

1. Jesti je zapovedano, da se človek preživlja in
ohrani. Dobro je in zdravo ter od Boga zapovedano, da
zategavolj jemo, da se preživljamo in ohranimo. Tako je
tudi to, česar je v zakonu treba, da se otroci rodijo in
človeški rod ohrani, dobro in pravično djanje, ker je to
pervi namen zakonske zveze.

2. Ne zategavolj jesti, da si življenje ohranimo, temuc
posebno zategavolj, da si ohranimo med seboj prijaznost,
ktero smo eden drugemu dolžni, to je čisto spodobno in
hvalevredno. Sv. Pavl imenuje medsebojno spolnovanje
pravičnega poželjenja v svetem zakonu dolžnost. In tako

188

velika je ta dolžnost, da ne dovoljuje, da bi eden se od¬
tegnil tej dolžnosti brez proste in neprisiljene volje dru-
zega, tudi ne zavolj kakega pobožnega opravila. To me je
nagnilo, da sem v postavi o svetem obhajilu nekaj o tej
reči povedal. Koliko menj je še privoljeno, da bi kdo tej
dolžnosti se odrekel zavolj kake izmišljene pobožnosti, ali
zavolj jeze in nevolje.

3. Kteri jedo zavolj dolžne nasprotne prijaznosti,
taki jedo prostovoljno in ne kakor prisiljeni, in zraven še
kažejo, da jim diši. Tako naj se spolnuje tudi zakonska
dolžnost, vselej z vso zvestostjo in radovoljnostjo; in sicer
naj se to dela ravno tako, kakor bi bilo upanje otroke
roditi, čeravno bi tedaj zavolj kakih posebnih okoliščin
kaj takega upati ne bilo.

4. Če kdo ne je iz teh pervih dveh vzrokov, temuč
le zategavolj, ker mu jed diši, to se daje sicer še prenesti,
pa hvale vredno ni. Zgolj veselje mesenega nagona še ni
zadosti, da bi kako djanje po njem postalo hvale vredno ;
vendar toliko je še, da se vsaj prenesti da.

5. Ne samo jesti, ker človeku diši, temuč nezmerno
in iz požrešnosti jesti, to je več ali menj kazni vredno,
kakor je razuzdanje veče. ali menje.

6. Požrešnost v jedi pa ne leži le samo v tem, da
se preveč jedi vžije, temuč tudi v tem, kako se jed vživa.
Ne sme se pozabiti, da sterd, ki je bučelicam tako lastna
in potrebna, jim vendar škodovati zamore, da za njo zbo¬
lijo; to se res zgodi, ako je vigredi preveč zavžijejo. Ta
nezmernost jim napravi drisko in celo smert; poslednje se
vzlasti tedaj zgodi, ako si sprednji del glave preveč s
sterdjo namažejo. Tako je tudi zakonsko združenje v ne¬
kakih okoliščinah zakonskim zlo nevarno, čeravno je samo
na sebi sveto, pravično, priporočanja vredno in deržavi
jako koristno. Zakaj njih duše večkrat zavolj odpustljivih
grehov nevarno zbolijo, in ta bolezen izvira iz njih ne¬
zmernosti. Včasi pa zakonski svoje duše po smertnem grehu
popolnoma zamorijo, in to se zgodi, ako se moti in spre-
oberne tisti red, ki je temu postavljen, da se otroci rodijo.
Vsi taki grehi so potem več ali menj gnjusobni, da kdo
postavljeni red več ali menj zapusti; zrniraj pa so take
reči smertni grehi. Ker je porod otrok pervi in najimenit-
niši namen zakona, zato nikdar ni dovoljeno, odstopiti od
reda, ki je temu postavljen. Ta red tudi tedaj ne sme se
sprevemiti, kadar roditev otrok zavolj kakih okoliščin

189

mogoča ni; to se takrat zgodi, če je kdo nerodoviten, ali
če je žena že noseča. Tudi takrat je telesno združenje
pravično in dovoljeno, da se spolnujejo postave naturne
roditve; zakaj kak dogodek ne more zabraniti dolžnosti,
ktero daje zakonskim glavni namen zakona. Gnjusoba je
bilo pred Bogom tisto nesramno in pogubljivo djanje,
ki ga je storil Onan v svojem zakonu, kakor to kažejo
besede sv. pisma v 38. postavi bukev stvarjenja. Nekteri
krivoverci so sicer terdili, da je le zlobni namen onega
hudobneža Bogu bil zopern; pa sv. pismo vse drugače
govori in naravnost pravi, da je djanje, ki ga je storil,
samo na sebi bilo ostudno in gnjusoba pred Bogom.

7. Pred obedom na jedi misliti, to^ je znamenje
spridenega, gerdega in nesramnega serca. Se gerši je, ee
kdo po jedi na slastno veselje misli, ki ga je med jedjo
imel, in če kdo svoje misli in besede omadežuje s spomi¬
nom na sladnost, s ktero je vsak grižljej požiral. Tako
delajo tisti, kteri pred jedjo svoje misli na raženj obračajo,
po jedi pa na sklede. Zares so taki ljudje pravi kuhinjski
hlapci, kteri svoj trebuh, kakor pravi sv. Pavl, za Boga
postavijo. Čedni ljudje ne mislijo na pojedino, dokler se
za mizo ne vsedejo; po jedi pa si izmijejo roke in usta,
da se jih ne derži dalje ne duh in ne okus zavžite jedi.

Prav nekretna žival je slon ali elefant, vendar je
med živalmi najimenitnejša, ker po svojej zastopnosti vse
druge presega. Le eno reč naj ti o njegovej čednosti po¬
vem. On ostane zmiraj pri eni samici, in je ne zamenja;
ktero si je izvolil, tisto priserčno rad ima. Le vsako tretje
leto se pari ž njo, in še takrat le pet dni; to se zgodi
tako na skrivnem, da ga pri tem še nikdo ni videl. Šestega
dne pa leti naravnost v vodo, da umije svoje celo truplo,
ker nesnažen nikdar ne bi se vernil k svoji čredi nazaj.
Mar to niso lepe lastnosti na taki živali! Ona opominja
zakonske, da naj svojega serca ne vežejo na meseno slast,
kterej se podajo po namenu svojega stanu. Zakonski naj
kmalo po spolnjeni zakonski dolžnosti očedijo in opero
svoje misli in svoje serce, da bodo potem s prav neome¬
jenim duhom zamogli opravljati druge, bolj čiste in blage
dolžnosti. jRavno ta prelepi nauk daje sv. Pavl Korinčanom
rekoč: „Čas je kratek, zato naj tisti, ki imajo žene, bodo
taki, kakor jih ne bi imeli. “ Po razlaganji sv. Gregorja
ima tisti ženo, kakor je ne bi imel, kdor ž njo tako vživa
telesno veselje, da zavolj njega ne zamuja skerbi za dušno

190

veselje. Kar se je tukaj o možu reklo, to velja tudi o
ženi, kakor ravno tisti apostelj pravi: „Kteri se pečajo s

tem svetom, naj bodo taki, kakor se ž njim ne bi pečali. “
Vsak naj se peča s tem svetom po svojem poklicu, pa naj
se ž njim tako peča, da nanj ne naveže svojega serca in
svojih misli. Potem bo z naglim in voljnim sercem zamogel
Bogu tako služiti, kakor bi se s svetom ne pečal.

Prava nesreča človeška v tem obstoji, pravi sv. Av¬
guštin, da hoče človek tiste reči vživati, kterih se naj bi
le poslužil, in da hoče takih reči se le poslužiti, ktere naj
bi vžival. Duhovne reči naj vživamo, telesnih pa naj se
poslužimo. Ako pa red spreveržemo, da telesne reči posta¬
nejo naš vžitek ali naše veselje, potem poživinimo tudi
pametno dušo. In tako mislim, da sem vse povedal, kar
sem povedati hotel, in da sem brez imena tudi to razložil,
kar nisem izreči hotel.

XL. Postava.

Opomini za vdove.

Sveti Pavl opominja svojega Timoteja in ob enem
vse duhovne pastirje s sledečimi besedami: „Spoštuj vdove,
ki so v resnici vdove. “ Da je pa kaka žena prava vdova,
temu je treba jej naslednjih lastnosti:

1. Da vdova ni le po telesu, temuč tudi po duhu
vdova; to se pravi, da je ona nepremakljivo sklenila, v
stanu čistega devištva preživeti svoje dni. Ktere so le
tako dolgo vdove, da zamorejo se spet omožiti, take so le
po telesu ločene od možev, z voljo in sercem so ž njimi
še sklenjene. Ako vdova, da bi za svoj stan v dobrem se
uterdila, daruje Gospodu Bogu po kakej obljubi svoje telo
in svojo čistost, tedaj povzdigne svoj stan z lepim lišpom
in zavaruje veliko močneje svoj sklep. Zakaj ona vidi potem,
da ne sme več čistosti se odreči, če se ž njo ne odreče
tudi nebesom; in zatoraj bo toliko skerbno varovala svoj
sklep, da v svojem sercu še za trenutek ne bo dala pro¬
stora najmenjšej misli na kako drugo možitev. Taka ob¬
ljuba postane toraj terden zid med njeno dušo in med
vsemi misli, ki so njenemu sklepu nasprotne. To obljubo
tudi sv. Avguštin keršanskim vdovam močno priporoča. Še

191

dalje sega stari in učeni Origen; on svetuje vdanim ženam,
da naj keršansko vdovstvo že v zakonu obljubijo, ako bi
njih možje pred njimi umerli. Po tej prezgodnji obljubi
si zaslužijo že med veseljem svojega zakona še cisto vdov¬
stvo za njim. Obljuba po svojej moči stori, da vsa djanja,
ki iz nje izhajajo, Bogu bolj dopadejo; ona povišuje moč,
vse dobro veselo spolnovati, in daruje Bogu vsak sad naše
dobre volje; ona pa daruje Bogu tudi dobro voljo našo,
ki je tako rekoč deblo našega djanja.

Po čistosti darujemo Bogu svoje truplo, vendar ohra¬
nimo si oblast, da ga ob svojem času damo kdaj pože-
ljivosti. Po obljubi čistosti pa darujemo svoje truplo Bogu
popolnoma in neomejeno, in si ne prihranimo nobene ob¬
lasti, da bi to obljubo kedaj smeli nazaj vzeti. Tako po¬
stanemo srečni sužnji storjene obljube, in zares bolj čes-
titljiva je ta sužnost, kakor vsako gospodstvo. Jaz za vsem
priterdim opominom teh velikih cerkvenih učenikov; ob
enem pa tudi želim, da bi tiste srečne duše, ki hočejo se
jih deržati, pri temu zastopno in sveto ter resnično se ob¬
našale. One naj svoje moči prej dobro premislijo, naj Boga
za razsvetljenje prosijo, in naj s kakim modrim in pobož¬
nim spovednikom se pogovorijo, zakaj z večim pridom se
bo potem vse to zgodilo.

2 .  Vdova naj se drugi možitvi čisto in radovoljno
odreče, da zamore svoje serce in vse svoje misli z večo
Čistostjo oberniti k Bogu, in da zamore z Božjo visokostjo
združiti svoje serce z vsemi njegovimi nagnjenji in ob¬
čutki. Ako jo zaderžuje od druge možitve želja, svojim
otrokom več bogastva prihraniti, ali kak drug posvetni
namen, to vdovi znabiti čest prinese; vendar česti pred
Bogom jej to že ne napravi, ker pred Bogom ničesar prave
česti zaslužiti ne more, kar se ne zgodi zavolj Boga.

3. Zraven tega mora vdoVh, ki hoče resnično vdova
biti, prostovoljno se zderžati vseh posvetnih in praznih
veselic. „ Vdova, ki živi v poželjivosti, je še živeča mertva,“
pravi sv. Pavl. Ako bi ktera rada bila resnična vdova,
pa tudi drugim dopastiželi; ako prilizovanje in zaljubljene
besede rada posluša, na plese in k pojedinam zahaja; ako
se lišpa, in bi rada lepa ter nježna bila, taka vdova po
telesu sicer živi, po duhu je pa mertva. Naj je grešna
ljubezen izobešena na šopku čapljinih belih peres, ali naj
mreži enako zakriva kot tenki pajčolan obličje, na tem
nič ni ležeče, zakaj pogosto se daje černo na belo, da se

192

barva bolj pozna in nečimurnost poviša. Ker je vdova v
tem že izkušena, kako se najložeje zbuja dopadenje pri
možeh, zato stavlja njih sercem bolj nevarne mreže. Vdova
toraj, ki živi v poželjivosti, ona je živa že mertva, in je
prav za prav le prazna podoba vdove.

„Nastopil je čas, da se sadje obreže, zakaj gerlični
glas se je zaslišal v naših krajih,“ tako peva visoka pesem.
Posvetne preobilnosti obrezati je vsakemu treba, kdor
hoče pobožno živeti, vzlasti je pa tega treba pravej vdovi,
ktera čistej gerlici enako še solze pretaka, in zgubljenega
moža obžaluje. Ko je prišla Noema iz Moaba v Betlehem
nazaj, tedaj so žene, ki so jo poznale v začetku njenega
zakona, vprašale se med seboj: „ A.li to ni Noema (ljubez-
njiva in lepa)?“ Ona pa je rekla: ,,Prosim vas, ne ime¬

nujte me Noema, temuč recite mi Mara (bridka), zakaj
Gospod me je z bridkostjo napolnil. “ To je rekla zatega-
volj, ker je njen mož umeri. Tako tudi pobožna vdova
noče, da bi jo ljubeznjivo in lepo imenovali; dosti jej je,
da je taka, kakoršno jo Bog imeti hoče, daje  namreč
ponižna in. nizka v njegovih očeh.

Svetilnice, ki so napolnjene z dišečim oljem, dajejo
prijeten duh od sebe, kadar ugasnejo. Tako razširjajo tudi
vdove, kterih ljubezen je bila v zakonu čista, še bolj pri¬
jetno dišavo čednosti in čistosti, kadar ugasne njih luč,
to je, kadar umeije njih mož. Da moža ljubijo, dokler je
pri življenji, to pri ženah ni nič redkega; vendar moža
tako ljubiti, da žena po njegovi smerti nobenega druzega
moža več noče, to je stopinja ljubezni, ki je le resničnim
vdovam lastna. Na Boga zaupati, dokler je mož hiši pod¬
pora , to ni nič kaj posebnega, da pa nekdo na Boga za¬
upa , ko mu je podpora vzeta, to je zares velike hvale
vredno. Zato se tudi v vdovskem stanu veliko ložeje
spozna, koliko je kdo v zakonskem stanu čednosti imel.

Ako ima vdova še otrok, kteri potrebujejo njene po¬
moči in njenega vodstva v tem, kar zadeva njih zveličanje
in njih časno oskerbljenje, taka vdova svojih otrok zapu¬
stiti nikar ne sme. Sveti Pavl določno pravi, da je ta
skerb njena dolžnost, da tako svojim otrokom poverne,
kar je sama od svojih staršev sprejela. „Kdor za svoje
domače, posebno pa za svojo družino, skerbi nima, on je
hujši kakor pagan.“ Kadar pa otroci ne potrebujejo več
njenega vodstva, potem naj zbere vdova vse svoje misli
in želje, in naj je obrača bolj popolnoma na to, da bi


193

više in više rasla v ljubezni do Boga. — Če pravo vdovo
ne sili posebno velika potreba, da se meša v zunanja opra¬
vila, postavim v pravde, takrat naj se jim popolnoma od¬
reče, in naj vravnuje svoja opravila prav posebno mirno,
Čeravno pri tem ne bi bilo vselej največ prida upati. Prid
šumečega življenja bi moral zares prav velik biti, da bi
presegel prid svetega in stalnega miru. Pravde in druga
posvetna opravila raztresajo serce, in odprejo večkrat duri
sovražnikom čistosti. Da bi tistim vstregel, kterih prijaz¬
nosti potrebuje, stori človek marsikaj tacega, kar ni spo¬
dobno, kar ni pobožno, in kar Bogu ne dopade.

Molitev naj bo stalno opravilo vdove. Ker druge lju¬
bezni več imeti ne sme, kakor le do Boga, zato tudi drugih
besed naj skoraj nima, kakor le za Boga. Pravijo, da že¬
lezo ne daje se magnetu tako močno na se potegniti, če
je kak diamant blizo; ako se pa ta odpravi, potem se že¬
lezo hitro magnetu bliža. Ravno tako tudi serce vdovino,
dokler je živel mož, ni zamoglo popolnoma k Bogu se vzdi¬
gniti; po smerti moževi pa naj hitro nebeški dišavi na¬
sproti leti, in z nevesto v visoki pesmi naj reče: „0 Go¬
spod ! ker sem zdaj vsa svoja, vzemi me ti vso za svojo;
vleci me k sebi, dišavi tvojih mazil hitimo nasproti.“

Sveti vdovi pristojne čednosti so te: da se popolnoma
spodobno obnaša; da se odreče česti, družbam, visokemu
stanu in vsaki nečimurnosti; da rada postreže ubogim in
bolnikom; da žalostne tolaži in dekleta pobožnosti uči,
mladim ženam pa naj daje izversten zgled vseh čednosti.
Potrebnost in navadna priprostost naj bote lišp vdovine
obleke, ponižnost in prijaznost kine njenih opravil, spodob
nostin priljudnost lepota njenega govora, čistost in sra-

možljivost krasota njenih očes, in Jezus križani naj bo

edina ljubezen njenega serca.

Da kratko izrečem, prava vdova je v cerkvi med že¬
nami in dekliči to, kar je pomladanska vijolica med ro¬
žami. Vijolica razširja prav prijetno dišavo, in se skriva
skoraj vselej pod širokim listjem svojega nizkega kraja;

temna je, in cvet’ rada le v hladnih in senčnatih ter sa¬

motnih' krajih. Njej podobno naj tudi vdova razširja okoli
sebe dišavo pobožnosti, ponižnosti, pokorjenja in sramež¬
ljivosti. Ona naj rada ostaje v tihi samoti, da v njenem
sercu ne bo žarečih žarkov zbujala želja po bogastvu, po
Česti, ali celo po ljubezni. „In srečna bo, pravi apostelj, če
tako ostane “

13

Filotea.

194

Znal bi o tem še marsikaj povedati, pa mislim, da bo
zadosti. Za cest svojega stanu prav skerbne vdove še
opomnim, da naj pazljivo berejo lepa pisma, ktera je sv.
Hieronim pisal Furiji, Silviji in drugim ženam, ki so bile
srečne dubovske bčere tako imenitnenega očeta. Njegovim
opominom nič ne vem dodjati, le to omenim, da resnična
vdova nikdar ne sme takih grajati ali dražiti, ktere se
omožijo še drugi, tretji ali četertikrat: to včasi Bog sebi
na cest tako vravna. Tudi ne smemo nikdar pozabiti ti¬
stega nauka cerkvenih učenikov, da ima vdovstvo in de-
vištvo v nebesih le tako in toliko česti, kolikor je daje
jim ponižnost.

XLL Postava.

Beseda devicam.

Device! vam imam povedati le par besedi, drugo naj¬
dete vse kje drugod. Ako gre vaša misel po zakonu na
svetu, tedaj ohranite z vso skerbjo svojo ljubezen za svo¬
jega moža. Za veliko goljufijo to štejem, ako se poda možu
po ljubezni že vso razjedeno, poterto in vsahnjeno serce,
na mestu celega in odkritodušnega. če pa kliče vas vaša
sreča k čisti in deviški ter duhovski poroki, in če hočete
svoje devištvo zmiraj si ohraniti, o tedaj prihranite z naj-
večo skerbnostjo svojo ljubezen tistemu nebeškemu ženinu-
On je naj viša čistost, zato ničesar ne ljubi toliko, kakor
čistost in pervino vseh reči, posebno pa ljubezni. Sv.
Hieronim vam podaja po svojih listih vse potrebne nauke
o tem. In ker vas veže k pokornosti že vaš stan, zato si
izvolite vodnika, da po njegovem vodstvu do više in više
pobožnosti pridete. Le tako zamorete svoje serce in svoje
telo popolnoma darovati visokosti Božjej.

195

V

Zapopadek: Potrebni nauki zoper navadne skušnjave.

L Postava.

Da nimamo se meniti za besede posvetnjakov.

Kadar otroci sveta zapazijo, da si sklenila pobožno
živeti, bodo pognali na tebe jezero pušic najstrapnejših
govorov in obrekovanj. Najzlobnejši izmed njih bodo tvoje
življenje razglašali za hinavsko, svetohlinsko in potuhnjeno.
Rekli bojo, svet je odvernil svoje obličje od tebe, zato si,
od njega zaničevana, potegnila z Bogom. Tvoji prijatelji
pa bodo si prizadevali, da bi dali tebi mnogo po njih misli
prav zastopnih in prijaznih svetov. Rekli bodo ti, da tako
postaneš vsa otožna, da pri ljudeh zaupanje zgubiš, da boš
pred časom se postarala, in da bodo zaostajali zavolj tega
tudi tvoji hišni opravki. Oni porečejo, na svetu se mora s
svetom živeti, človek zamore tudi zveličan biti, da-si tako
Čudnih in majhnih reči ne spolnuje itd.

Moja Filotea! vse to je nečimurno, nespametno in
neumno govorjenje. Tem ljudem ni skerbi ne za tvoje
zdravje ne za tvojo srečo. „Ako. bi vi bili od tega sveta,
pravi Zveličar, tedaj bi svet ljubil, kar je njegovega; ker
pa niste od tega sveta, zatoraj vas svet sovraži. u  Videli
smo imenitne može in tudi gospe, ki so vso noč in celo
Več noči posedali pri kvartali, ali pri kaki dragi igri. Ali
pa najde se kaka ostrejša, otožniša in sitnejša pazljivost
kakor je ta? Vendar zavoljo tega posvetni ljudje besedice
ne zinejo; noben prijatelj zavolj tega ne postane nepokojen.
Ce pa kako uro premišljevanji darujemo, ali če nekoliko
P^ej vstanemo kakor po navadi, da bi se za sv. obhajilo
pripravili, potem že vsak zdravnika kliče, naj nas ozdravi
otožnosti in zlatenice. Trideset noči naj se na plesu pre-

13*

196

budi, in nihče se čez to ne pritoži, zavolj budenja na sveti
večer ali božič pa drugi den vsak kašlja in toži, da ga
grize! Kdo ne spozna iz tega, da je svet krivičen sodnik!
Mehek in dober je do svojih, pa ojster in hud do Božjih
otrok.

S svetom nikdar ne zamoremo v lepi zastopnosti
biti, če nočemo ž njim se vdreti v pogubljenje. Nikakor
ni mogoče, da bi mu vstregli, zakaj svet je sam s seboj
preveč razdvojen. „Janez je prišel, pravi Zveličar, in ni
jedel ne pil, in rečete, da ima hudiča; potem je prišel Sin
človekov, in je jedel in pil, in vi pravite, da je Samarijan!“
Gotovo, moja Filotea! gotovo se bo svet nad nami po-
hujšal, ako se ž njim smejimo, ž njim igramo in plesamo;
in če tega ne storimo, pa bo nas hinavščine ali otožnosti
dolžil. Ako se lepo oblačimo, nam svet hude namene pod¬
tika; ako pa zanemarjamo se, nas dolži, da smo preveč i
priprosti. Naše pošteno veselje bo imenoval razuzdanje,
naša pokorjenja mu bodo mračna otožnost, in ker nas
zmiraj postransko gleda, zato ni mogoče, da bi mu kedaj
bili po volji. Svet naše nepopolnosti poviša, in je kakor
grehe razvpije; smertne grehe kuje iz naših odpustljivih
grehov; pregreške naše človeške slabosti spreminja v pre¬
grehe zlobne hudovoljnosti. Po besedah aposteljna je lju¬
bezen dobrotljiva, svet je pa na mestu tega hudoben. Ka¬
kor ljubezen ne misli nič hudega, tako samo misli svet le
samo hudo; in če ne more obdolžiti našega djanja, dolži
vsaj naše namene. Naj imajo ovce roge ali ne, naj sp bele
ali Černe, davil je bo volk ravno tako, da le do njih more.

Naj že počenjamo karkoli hočemo, svet bo zoper nas.
Ostanemo dolgo v spovednici, tedaj bo upraševal, česa se
mar tako dolgo spovedujemo; mudimo se le kratko, pa
poreče, da nismo vsega povedali. Spregledoval bo vsa naša
djanja, in zavolj ene same jezne besede se bo priduševal,
da nas ni prestati. Skerb za našo časno srečo mu bo la¬
komnost se zdela, naša pohlevnost pa bo mu abotnost.
Temu nasproti pa jezo posvetnjakov imenuje serčnost, njih
lakomnost varčnost, zaupljivo pečanje z drugimi pa pošteno
pogovarjanje. Zmiraj podirajo pajki, kar so bučelice na¬
pravile.

Pusti ga slepca, naj kriči, dokler se mu ljubi, moja
Filotea! naj se dere kakor ponočna sova, ki podnevne
ptice plaši. Bodimo stanovitni v svojem predvzetji, nepre¬
makljivi v svojih sklepih. Naša stanovitnost naj spričujei

197

če nam je bila resnica, ko smo Bogu se darovali in k
banderu pobožnosti prisegli. Zvezde premičnice imajo stal¬
nim zvezdam skoraj enako svetlobo; pa kmalo se zgube
premičnice, ker so le naglo memo leteči ognji, stalne zvezde
pa ohranijo zmiraj svojo svetlobo. Tako ste si hinavščina
in resnična pobožnost v zunanjem močno podobni, pa kmalo
se daste razločiti, ker hinavščina nima stanovitnosti; ona
se razkadi kakor dim, kadar se vzdigne, prava čednost je
pa vselej terdna in stanovitna. Da zavarujemo začetek svoje
pobožnosti, temu nam prav veliko koristi, ako se vzdigneta
zasramovanje in opravljivost čez nas. Zakaj po takem se
obvarujemo lastne dopadljivosti in prevzetnosti, ki pobož¬
nost večkrat že v korenini zadušite. Enake ste tistim
egiptovskim babicam, kterim je zlobni Farao zapovedal,
naj vse izraelske fantiče hitro po porodu zamore. Mi smo
svetu križani, in svet naj bo nam križan; za nespametne
nas svet ima, imejmo ga mi za blaznega.

II. Postava.

Da nam je treba serčnim biti.

Da-si je luč našim očem lepa in ljuba, vendar nas
slepi, če smo bili dolgo časa na temnem; in preden se s
prebivalci kacega tujega kraja sprijaznimo, smo vselej
nekaj časa nekako plahi, čeravno so oni prav prijazni in
priljudni z nami. Zgoditi se zna, moja ljuba Eilotea! da
pri tem spreminu tvojega življenja na vstane v tvojem
sercu marsikak vihar, in da veliko in splošno slovo, ki si
ga dala svetu, zapusti v tebi nek občutek žalosti in malo-
serčnosti. Oe je to se zgodilo, prosim te, poterpi le neko¬
liko, zakaj to ničesar ne pomenja. To je le majhno za¬
vzetje, ki ga nova reč s seboj prinese; minulo bo, in obilna
tolažba ti bo serce napolnila. Žalostna boš znabiti iz za¬
četka, da čest in hvalo pogrešaš, ki so jo neumneži in
priliznjeni zasmehovalci tvoji nečimurnosti dajali; ali bi
pa hotla na večno čest pogrešati, ktero ti bo Bog gotovo
podelil? Znabiti se vračajo minljivi kratkočasi in veselice,
v kterih si preživela minula leta, v tvoje serce, da bi ga
odvernili in nezvestega storili; ali bi pa zamogla se odpo¬
vedati tisti srečni večnosti, da bi se vdala toliko goljuf-

198

nemu veselju? Veruj mi, ato stanovitna ostaneš, pa bo
tvoje serce kmalo se napolnilo z neizrečeno sladkim ve¬
seljem. Sama boš spoznala, da je vsa sladkost sveta le pelin
proti temu nebeškemu medu, in da en sam den v pobož¬
nosti preživljen preseže tavžent let posvetnega veselja.

Zdaj vendar vidiš, kako visok je hrib keršanske po¬
polnosti. O Bog! zakličeš, kako mi bo mogoče priti na ta
hrib? Potolaži se, moja Pilotea! Kadar tiste majhne mu¬
šice, iz kterili postanejo bučele, začenjajo neko podobo
dobivati, tedaj je imenujemo červiče; one še ne zamorejo
se vzdigniti na cvetljice, še menj na sosedne griče in hribe,
da bi sterdi same si nabirale. Zatoraj se živijo takrat s
tisto sterdjo, ktero so jim napravile stare bučele, med tem
pa zrastejo jim habice, da potem celo sosesko lehko oblete.
Tudi mi smo zares le majhne mušice v pobožnosti, in še
ne zamoremo po naši želji se vzdigniti, ki nas naganja,
do verha keršanske pobožnosti dospeti. Da pa s časom po
svojih željah in svojih sklepih le nekako podobo dobimo,
potem nam bodo tudi perute zrastle. Mi smemo toraj upati,
da bomo tudi še nekdaj duhovne bučelice, in da bomo
nekdaj visoko leteli. Do tje pa živimo od medu teh naukov,
ktere so nam pobožni prednamci zapustili. Prosimo pa tudi
Boga, da naj nam podeli perute golobov, da ne bomo le
samo v sedanjem življenji letali, temuč tudi v srečni več¬
nosti prihodnjega življenja počivali.

III. Postava.

0 posebnostih skušnjav in o razločku med občut¬
kom in privoljenjem v nje.

Misli si, moja Pilotea! kako mlado in od njenega
moža priserčno ljubljeno kneginjo. Njo hoče nek hudobnež
zapeljati in jej vzeti lepoto zakonske zvestobe, zato jej
pošlje nesramnega posla, da naj jej odkrije njegovo ostudno
ponudbo. Najprej razodene ta človek gospej namen njego¬
vega gospodarja. Potem ta ponudba njej dopade, ali merzi;
in poslednjič ona v to ponudbo privoli, ali se jej odreče.
Tako pošiljajo tudi satan, svet in meso svoje skušnjave
in poželjenja naši duši, ktero Božjemu Sinu zaročeno vidijo.
S tem se jej 1. greh ponuja ; 2. greh se jej dopade ali se

199

jej merzi; 3. in ona v njega privoli ali se mu odreče. To
so tako rekoč tri stopnje, po kterih se gre doli do greha:
skušnjava, dopadenje in privoljenje. Na vsakem grehu
sicer ne dajejo se vse tri reči razločno spoznavati, pa
vendar so prav očitne pri velikih in groznih grehih.

Ako bi bili do kakega greha skuševani skoz celo
življenje, bi se vendar Božji svetosti ne zamerili, če bi
bil nam greh le zopern, in če bi mi v njega le nikdar ne
privolili. To pa zatoraj ne, ker v skušnjavi nismo delavni,
temuč terpeči; in ker nikakoršnega dopadenja na njej
nimamo, zato se ž njo tildi nikakor nismo zadolžili. Sveti
Pavl je bil prav dolgo od mesa skušan, zavoljo tega pa
Bogu prav nič ni bil zopern, temuč Bog je bil po tem
poveličan. Blažena Angela Folinjska je občutila tako
strašne skušnjave života, da nas njeno pripovedovanje k
pomilovanju sili. Nič menjše niso bile skušnjave svetega
Frančiška Serafskega in svetega Benedikta. Tako močno
so skušnjave na ta dva pritiskale, da se je valjal eden po
ternji, drugi po snegu, da bi je odgnal. In vendar po tem
nista zgubila milosti Božje, ampak bila je njima le obilno
pomnožena.

Serčna moraš toraj biti v skušnjavah, moja Filotea!
in ne misli, da si premagana, dokler so tebi zoperne. Za¬
pomni si njih razloček, ki je med njih občutkom in med
privoljenjem v nje. Občutiti je zamoremo, čeravno so nam
prav močno zoperne; privoliti v nje pa ne zamoremo, če
nam niso že prej dopadle, zakaj dopadenje pelje kakor
stopnja do privoljenja. Naj toraj sovražniki našega zveli¬
čanja dajejo nam ponudb in vabil kolikor hočejo; naj le
čakajo pred durmi našega serca, da bi se jim odperlo;
naj nam nasvetujejo, kar hočejo, dokler ostane naše pred-
vzetje terdno, da nad njimi dopadenja imeti nočemo, tako
dolgo ni mogoče, da bi Boga razžalili. Saj tudi mož tisti
gospej, o kterej sem ti pravil, ne more zameriti ono vabilo,
ki je bilo njej poslano, ako ona na njem ni imela nobenega
dopadenja. Med dušo in tisto gospo je pa še ta razloček,
da zamore žena posla odpoditi in ga nikdar več poslušati,
ko je zvedela njegov derzen namen; duši pa ni vselej
niogoče, da bi bila za skušnjavo neobčutna, vendar zmiraj
jej je mogoče, da v skušnjavo ne privoli. Zato tudi skuš¬
njava nam nikdar škodovati ne more, čeravno bi prav
dolgo in prav hudo pritiskala, dokler nam ostane zoperna
ali nedopadljiva.

200

Zastran poželjivosti, ki skušnjavam rada sledi, tebi
to-le povem: Naša duša obstoji tako rekoč iz dveh delov,
iz zverhnjega in spodnjega; spodnji pa ne uboga zmiraj
zverhnjega, temuč večkrat sam za se dela. Tako zgodi se,
da spodnji del brez dovoljenja zverhnjega dopadenje ima
na skušnjavi. To je tisti boj in tista vojska, ktero apostelj
popisuje rekoč, da meso poželi zoper duha, in da ima člo¬
vek postavo udov in postavo duha itd.

Ali si kedaj videla, moja Filotea! kup žerjavice s
pepelom pokrite? Oe deset ali dvanajst ur pozneje prideš
tam ognja iskat, našla ga boš le malo po sredi, in še tega
komaj zadosti. Bil je pa ogenj vendar še notri, ker se je
našel; in s tem zamoreš lehko vse drugo že mertvo oglje
spet oživiti. Prav tako je tudi z ljubeznijo do Boga, ki
je med velikimi in močnimi skušnjavami naše duhovno
življenje. Skušnjava razširja poželjenje po spodnjem delu
naše duše; in kakor se dozdeva, pokrije vso dušo s pepelom,
in pomenjša ljubezen Božjo prav posebno močno. Zakaj
nikjer je več ni, kakor le v sredi serca in v zadnjem koticu
volje; še dozdeva se skoraj, da je celo tam ni, tako težko
se zasledi. Ljubezen je pa vendar resnično še tam, čeravno
je vse zmoteno po naši duši in po našem truplu. To spoznamo
iz tega, da vendar še terden sklep imamo, ne v greh in
ne v skušnjavo privoliti; in ker je poželjenje, ki zunanjemu
človeku dopade, znotranjemu zoperno. In kolikor že po-
željivost voljo obdaja, vendar ni še v njej; to kaže, da
poželjivost ni prostovoljna, in zatoraj tudi nikdar greh
biti ne more.

IV. Postava.

Dve prav imenitni dogodbi o tem.

Ker je veliko na tem ležeče, da vse to prav zastopiš,
zato moram tebi to bolj jasno razložiti. Sveti Hieronim
pravi o nekem mladenču, da so ga na mehko postelj djali,
in ga s svilnatimi vezmi na njo privezali. Potem so ga
gerdo otipovali in mnogotero k nesramnosti vabili; verh
tega je še neka lepa pa nesramna ženska nalašč zato pri
njem ležala, da bi poderla njegovo stanovitnost. Mar ta
mladenič ni občutil pregrozno mikanje poželjivosti? Mar
niso bili vsi njegovi čuti zares od poželjivosti navzeti, m

201

njegova domišljija mar ni bila po pričujočih, sladnostnih
rečeh vsa vneta? Gotovo da tako. Pa vendar je pokazal
med tako velikimi napadi, med najhujšo burjo skušnjav,
in med tako vabljivo sladnostjo, ki ga je obdajala od vseh
strani, da njegovo serce ni bilo premagano, in da njegova
volja nikakor ni privolila. Ko je videl, da se je spuntalo
vse zoper njega, in da mu noben ud telesa ni več v oblasti
zunaj jezika samega: tedaj si je odgriznil jezik, in ga je
plunil v obličje tisti nesramni ženski, ki je njegovo dušo
z nečistostjo bolj mučila, kakor bi rabeljni kedaj z mukami
njegovo truplo zamogli. In ravno zategavoljo je trinog,
ki se ni upal, s telesnimi mukami ga premagati, hotel po
meseni poželjivosti ga požugati.

Prečudno je tudi popisovanje vojske, ktero je sveta
Katarina prestala v neki okoliščini, ki je sprednji povesti
podobna. Bog je hudemu duhu pripustil, da sme čistost
te device napasti z vso njemu znano zlobnostjo, le samo
dotakniti se je ne sme. Zbudil je toraj v njenem sercu
brez števila nečistih občutkov; da bi jo tem hujše dražil,
vzel si je drugih duhov tame v pomoč. Ti so prikazali
se v moških in ženskih podobah, in so pred njenimi očmi
vganjali vsako nesramnost in djanja najgerše nečistosti;
temu gnjusobnemu djanju so pridružili še najbolj nesramne
besede, pogovore in vabljenja. Bile so te nesramnosti sicer
od zunaj, vendar skoz počutke so segale sveti Katarini tudi
globoko v serce. Ona sama pove, da je bila od njih vsa
navzeta, da jej nič druzega ni ostalo, kakor samo viša
volja, ki od te burje nagnjusnega poželjenja ni bila vneta.
In jako dolgo je trajala ta vojska, zadnjič pa se je prikazal
jej 'Kristus, kteremu je rekla: O kje si bil, moj preljubljeni
Gospod! dokler je bilo moje serce tako vse polno teme in
nesnage? Na to jej je Božji Zveličar odgovoril: „V tvojem
sercu sem bil, moja hčer! ; ‘ In" kako si zamogel, mu reče
Katarina, prebivati v mojem sercu, ki je bilo tako polno
najgerše gnjusobe; ali je tvoje prebivališče na tako nesnažnih
krajih? Gospod je odgovoril: „Povej mi, jeli so vzbujale
te nečiste misli tvojega serca v tebi veselje ali žalost,
bridkost ali dopadljivost ?“ Oh pregrozno bridkost in žalost,
je odgovorila. „In’kdo, pravi Gospod, je razgernil v tvojem
sercu to veliko bridkost in žalost, če ne jaz, ki sem v
sredi tvoje duše prebival? Veruj mi, moja hčer! ako bi
jaz ne bil zraven bil, bi bile gotovo zmagale tvojo voljo
te misli, ki so bile okoli nje, pa je niso zamogle zmagati.

202

Usilile bi te bile, in z dopadenjem bi je bila tvoja prosta
volja sprejela, in bi tvojo dušo zamorila. Ker sem pa jaz
v tvojem znotranjem prebival, zbujal sem to merzenje in
upiranje v tebi, po kterih se je tvoje serce skušnjavi
ustavljalo, kolikor mu je bilo moči. Ker pa ni toliko za-
moglo, kolikor bi rado, zato je občutilo še veče sovraštvo
do skušnjave in do samega sebe. Zatoraj si po teh vojskah
veliko sebi zaslužila, mnogo sebi pridobila, in v čednosti
ter moči visoko rasla. a

Vidiš moja Filotea! kako je ta ogenj bil s pepelom
pokrit, kako sta skušnjava in poželjenje segala že v serce,
in kako sta voljo obdajala. Vidiš, kako je volja le s po¬
močjo Zveličarja samega, po svoji bridkosti in žalosti in
po tvojem studu do hudega, zmiraj odrekala svoje privo¬
ljenje grehu, ki jo je obdajal od vseh strani. O Bog!
kako velika je bridkost duše, ktera Boga ljubi pa še tega
ne ve, ali je Bog v njej ali ne, in če ni mar popolnoma
iigasnila v njej Božja ljubezen, za ktero se vojskuje! Pa
to je ravno najlepši svet popolnosti nebeške ljubezni, da
ljubeče naganja, za ljubezen terpeti in se vojskovati, če¬
ravno človek ne ve, ah ima ljubezen, za ktero in po kteri
se vojskuje.

V. Postava,

Spodbuda za tako dušo, ki je v velikih skušnjavah.

Moja Filotea! tiste silne napade in tako velike skuš¬
njave pripušča Bog le takim dušam, ktere hoče povzdi¬
gniti k čisti in vzvišeni ljubezni do njega. Gotovosti pa
take skušnjave še nikomur ne dajo, da pride do tje ; zakaj
zgodilo se je večkrat, da take duše, ki so v tako silnih
skušnjavah ostale stanovitne, niso vdale se zvesto milosti
Božjej, in da so bile potem v majhnih skušnjavah prema¬
gane. To povem tebi zategavolj, da boš vedela, da hoče Bog
tebi kako posebno milost dati, kadar kaka velika skušnjava
na te pritiska; ž njo razodeva tebi, da te hoče pred svojim
obličjem povišati. O takem času ne smeš biti menj po¬
nižna in boječa; in čeravno si srečno prestala največe skuš¬
njave, tudi tedaj ne zanašaj se nikdar, da boš zmagala
najmenjše skušnjave brez neprenehane zvestobe do Boga.

Naj so skušnjave velike, ki te nadlegujejo, in naj je

203

veliko tudi poželjenje, ki za njimi pritiska, to naj tebe ne
plaši. Dokler tvoja volja ne le skušnjavi, ampak tudi po-
željenju odreka svoje privoljenje, tako dolgo tudi Bog s
tem ni razžaljen. Ako človek v omedlevici leži, in no¬
benega znamenja življenja več ne kaže, tedaj mu roko
položimo na serce. Ge se občuti v njem le kako majheno
gibanje, že sklepamo, da je še živ, in da bi zamogel kdo
s kako močno dišečo vodo ali s kakim serce krepčavnim
zdravilom ga spet k sebi in k moči pripraviti. Tako se
včasi tudi prigodi, da se znajde naša duša zavolj prevelikih
skušnjav kakor v omedlevici, in da je ob vso moč prišla,
in da nima nobenega duhovnega življenja in nobenega gi¬
banja več. Hočemo pa vedeti, kako je ž njo, položimo le
roko na serce; le preiščimo, ali še spolnujeta serce in volja
svoje dolžnosti: ali se temu ustavljata, da bi v skušnjavo
in v poželjenje privolila in da bi se za njima podala. Dokler
je še gibanje, ustavljanja v našem sercu, tako dolgo smo
si gotovi, da je v nas ljubezen, življenje naše duše, in da
je v našem sercu Jezus naš Odrešenik, da si skrit in za-
gemjen. Zatoraj zamoremo po stanovitni molitvi, po svetih
zakramentih, in po zaupanji na Boga zadobiti novo moč,
in spet priti k popolnemu in veselemu življenju.

VI. Postava,

Kako zamoreta skušnjava in poželjenje greh biti.

Mlada kneginja, o kteri se je spredaj govorilo, nikar
ni kriva nesramne ponudbe, ki je njej bila dana, ker se
je to zgodilo zoper njeno voljo. Če bi pa ona po kakem
vabilu človeka k temu sklepu bila nagnila; in če bi ona
bila hotla z ljubeznijo vneti nestkmneža, ki za njo lazi;
tedaj bi ona po njegovi ponudbi se štela razžaljeno. Enako
zadolžimo se včasi tudi mi po samoedini skušnjavi, ker
smo je sami krivi. Na primer, če vem, da med igro rad
jezen postajam, potem preklinjam in se rotim, in da me
igra v to skušnjavo napeljuje; takrat grešim, kolikorkrat
koli igrati začnem, ker sam pripeljem ali zadolžim vse skuš¬
njave, ki med igro pridejo čez me. Ako vem. da mi pri¬
naša kaka družba skušnjavo in padec, in se vendar še pro¬
stovoljno tje podam; tedaj sem gotovo zadolžil tudi vse
skušnjave, ki me tam napadajo.

204

Ce je mogoče, ubraniti se poželjenju, ki izvira iz skuš¬
njave, tedaj je vselej greh, vdati se mu. Greh je tem
veči ali menjši, čim veči ali menjši, cim daljši ali krajši
je veselje, ki se je zavolj njega občutilo in privoljenje, ki
se mu je dalo. Omenjena mlada kneginja je gotovo graje-
vredna, ako nesramno poaudbo ne le samo posluša, temuo
tudi še potem dopadenje nad njo občuti, in svoje serce z
radostjo na njo obrača. Da-si nima volje, ono ponudbo
djansko spolniti, pa vendar privoljuje v znotranje izročenje
svojega serca že po veselji, ki ga nad to ponudbo občuti.
Vselej pa je grešno, da izroči kdo svoje serce ali svoje
truplo nekaj nesramnemu; nesramnost pa obstoji tako po¬
sebno v izročenji serca, da brez njega telesno djanje noben
greh biti ne more.

Ako si toraj h kakemu grehu skušana, tedaj premisji,
ali te skušnjave mar nisi sama prostovoljno sprožila? Ce
je tako, tedaj je zavolj nevarnosti, v ktero si prostovoljno
se podala, skušnjava že sama na sebi greh za te. To se
pa tako zastopi: ako bi lehko bila priložnosti se izognila,
in ako si skušnjavo že popred videla, ali bi jo vsaj že na¬
prej videti morala. Ce pa skušnjavi nobene priložnosti
nisi dala, takrat tudi nikakor ne more se tebi v greh pri¬
števati.

Ako je mogoče bilo, ustaviti poželjenje, ki za skušnjavo
nastopi, pa se vendar ni ustavilo, to je vselej nekak greh.
Ta greh je po tem veči ali menjši, da smo kratko ali dolgo
v njem se zaderžali, in da smo veliko ali malo veselja nad
njim imeli, čeravno kaka ženska nikogar ne bi napeljala
k ljubovanju, pa imela bi nad tem dopadenje: že bi se
zadolžila, da si bi to dopadenje ne imelo druzega vzroka
kakor ljubovanje samo. Ako bi pa tisti, na primer, ki jo
hoče z ljubeznijo navdati, prav lepo na strune igral; in če
bi ona nobenega dopadenja ne imela nad njegovim snu-
benjem, temuč le nad sladkim glasom njegovih strun: ta¬
krat bi ona sicer ne imela nobenega greha, pa tudi do-
padanja nad strunami ne bi smela dolgo obderžati, da ne
bi kje se spremenilo v dopadenje nad snubenjem. Ravno
tako tudi ne grešim, ako mi kdo odkrije kak zvito izmiš¬
ljen naklep, kako bi se maščeval nad svojim sovražnikom;
jaz pa nad ponujenim maščevanjem sicer veselja ne bi
imel, in tudi vanj ne bi privolil, ampak le nad izmišljeno
zvijačo se smejal. Nevarno bi pa bilo, kaj tacega dolgo v

205

mislih si obderžati, zakaj lehko bi me v to nagnilo, da bi
maščevanje meni dopadlo.

Včasi smo pa od kakega napadka k poželjenju pre¬
nagljeni, še preden se prav zavemo. To zamore k večemu
biti kak majhen odpustljiv greh. Ta greh veči postaja,
ako iz lenobe v hudem nekaj časa potem še ostanemo, ko
smo ga spoznali; ako se s poželjenjem tako rekoč pogajamo,
mar bi se mu vdali, ali ga odpodili. Še veči zraste greh,
ako se ga sicer zavemo, pa vendar še nekaj časa v njem
ostanemo brez volje ga odgnati. Ako pa radovoljno in
premišljeno dopadenje imamo nad takim poželjenjem, tedaj
je ta premišljenost ali radovoljnost že sama na sebi velik
greh, če je tista reč znamenito huda, do ktere dopadenje
imamo. Velika gerdoba je za ženo, ako pripušča prepove¬
dano ljubkovanje, čeravno ne bi imela nikakoršne misli,
da bi njemu se zares podala.

VIL Postava.

Pripomočki zoper velike skušnjave.

Kadar kako skušnjavo v svojem sercu občutiš, tedaj
obnašaj se tako, kakor mladi otroci, kadar volka ali med¬
veda na polji zagledajo. Nanagloma zbežijo v naročje
svojega očeta, ali v krilo svoje matere, ali vsaj kličejo je
na ves glas za pomoč in varstvo. Beži ti ravno tako k
Bogu, in zdihuj po njegovem usmiljenji in po njegovi po¬
moči. To je pripomoček, kterega je nas Gospod učil rekoč:
„Molite, da v skušnjavo ne padete. 14

Ako pa zagledaš, da skušnjava vendar ne preneha,
ali da močnejša prihaja, tedaj v duhu hitro križ objemi,
kakor bi videla križanega Jezusa pred seboj. Poterdi njemu,
da v skušnjavo nikdar ne privoliš, in prosi ga pomoči zo¬
per njo; dokler traja tvoja skušnjava, tako dolgo tudi po-
terjuj. da v njo privolila nikdar ne boš.

Med tem terjenjem in ustavljanjem pa skušnjavi ni¬
kar ne glej v obličje. Zakaj lehko bi skušnjava, ako jo
ogleduješ, oslabila _ tvojo moč, vzlasti če je velika.

Razvedri svojega duha po kakem dobrem in poštenem
opravilu; zakaj če pridejo taka opravila v tvoje serce in

206

se tam vsedejo, potem bodo ona kmalo odgnala vse skuš¬
njave in slabe misli iz njega.

Poglavitno zdravilo zoper vsako majbeno ali veliko
skušnjavo je pa to, da svoje serce odkrijemo, in da raz¬
odenemo svoje misli, čute in nagnjenja svojemu dušnemu
vodniku. Le dobro si vtisni sledečo besedo v spomin:
perva pogodba, ki jo stori hudi duh z dušo, ktero zapeljati
noče, je ta, da naj molči. Tako tudi tisti, ki hočejo kako
ženo ah deklico zapeljati, jim posebno prepovedajo, da naj
tega ne razodenejo očetu ali možu. Bog pa želi pri svojih
razsvetljenjih posebno to, naj je razodenemo svojim pred¬
postavljenim in vodnikom.

Ako nam po vsem tem skušnjava še nagaja, da nas
plaši in preganja, takrat nam ni nič druzega storiti, kakor
serčno in stanovitno se ustavljati, da v hudobijo ne pri¬
volimo. Kakor nikdo ne zamore dekleta za ženo dobiti,
dokler ona sama noče, tako tudi naša duša ne more po¬
škodovana biti, dokler sama ne privoli, da-si bi bila še
toliko splašena.

Ne podaj se v nikak prepir s svojim sovražnikom ;
ne odgovori mu nobene besede zunaj tiste, s ktero mu je
Jezus odgovoril, in ga ž njo osramotil: „Poberi se, satan!
Boga svojega Gospoda samega moli, in njemu samemu
služi!“ Sramožljiva žena še z eno besedo ne sme odgo¬
voriti nesramnežu, ki jo zalezuje; tudi ne sme onemu v
oči pogledati, kdor jo v nečistost zapeljati hoče. Ona ga
mora hitro zapustiti, in svoje serce k svojemu možu ober-
niti; temu naj zvestobo ponovi, zapeljivcu pa naj ne od¬
govarja. Enako naj tudi pobožna duša, na ktero skušnjava
pritiska, ne podaja se ž njo v noben prepir ali pogovor,
temuč naj le oberne se k Jezusu, svojemu ženinu; njemu
naj vnovič zvestobo poterdi in naj zapriseže, da hoče
zmiraj in večno njegova biti.

VIII. Postava.

Da moramo majhnim skušnjavam se ustavljati.

Zoper velike skušnjave moramo se sicer vojskovati z
nepremakljivo serčnostjo, in zmaga čez nje je nam sicer
silno koristna, vendar včasi imamo še veči dobiček, ako


207

se zoper majhne skušnjave dobro vojskujemo. Kar moč
zadene, v tem so velike skušnjave hujše od majhnih; po
številu njihovem so pa majhne toliko hujše od večih, da
zamore zmaga čez nje se primerjati zmagi čez največe.
Volkovi in medvedje so zares bolj nevarni kakor komarji;
vendar delajo nam veliko menje sitnosti in ne volje, in
tudi ne dražijo toliko naše poterpežljivosti. Lehko se ob¬
varujemo uboja; pa težko se zderžimo marsiktere jezice,
h kteri se nam priložnost pogosto podaja. Lehko se zder-
žita mož in žena prešestovanja; pa ne tako lehko kakega
nepravega pogleda, skrivne besede ljubezni, majhnih pri¬
jaznosti in prilizovanja, ki se izreče ali posluša. Lehko je
možu ali ženi, da telesno nimata nobenih soljubnikov; pa
teže njima je, da v sercu nobenemu soljubniku prostora
ne dajeta. Lehko je, zakonske zvestobe ne prelomiti; ne
tako lehko pa, zakonske ljubezni nikar nič ne raniti.
Lehko je, tujega blaga ne krasti; teže je, po strani ne
gledati po njem, in ga ne poželeti. Lehko je, pred sod¬
nijo nikdar krivo ne pričati; teže je pa, v družbi nič ta-
cega ne govoriti, kar bi resnično ne bilo. Lehko je, ne
vpijaniti se; teže je pa, zmiraj zmeren biti. Lehko je, dru¬
gemu smerti ne želeti; pa teže je, njemu nadlege ne že¬
leti, njega ne obrekovati, in njega ne zaničevati. Da
kratko rečem, vse te majhene skušnjave k jezi, natolce¬
vanju, ljubosumnosti, zavidu, prilizovanju, abotnosti, neči-
murnosti, lišpavosti, zvijačnosti in k nečistim mislim, to
so vedne vaje v pobožnosti tudi za najbolj pobožne in
najbolj stanovitne. Zato, moja Filotea! moramo z največo
skerbjo in. pridnostjo na to vojsko se pripraviti. In le
veruj mi, kolikorkrat zmagamo te majhne sovražnike, s
toliko žlahtnimi kamni bo olepšana krona cesti, ktero nam
Bog v svojih nebesih pripravlja. Zatoraj ustavljajmo se
skerbno in pridno malim in slabim skušnjavam, dokler
priložnosti nimamo, zoper velike junaško se vojskovati.

IX. Postava.

Kako naj majhne skušnjave premagamo.

Tiste majhne skušnjave k nečistosti, sumljivosti, ne-
volji, zaljubljenosti in k drugim takim rečem nas zmiraj

208

nadlegujejo kakor komarji in muke. One nas tako rekoč
zdaj v nosnice zdaj v lica zbadajo, in ni mogoče, da bi
se popolnoma zavarovali pred njih nadležnostjo. Zoper nje
nimamo boljšega zdravila od tega, da se za nje preveč ne
zmenimo, čeravno nam to dosti nadležnosti napraviti zna,
vendar nam škodovati nikdar ne more, ako smo le terdnega
sklepa, da Bogu zvesti ostanemo.

Zaničuj toraj take skušnjave, in še misli ne na nje.
Pusti je, naj brenčijo kakor komarji okoli tvojih ušes, dokler
se jim poljubi; naj letajo okoli tebe, kakor muham pustimo
letati okoli nas. Ako pa vbodejo te in čutiš, da se hočejo
za nekaj časa v tvoje serce vsesti, tedaj poženi je naprej,
in ne prepiraj se ž njimi. Tudi ne odgovarjaj jim ničesar
ne, temuč stori nekaj njim nasprotnega, vzlasti kako delo
ljubezni do Boga. Ako po mojih besedah ravnaš, ne ženi
se nikdar svojeglavno, da bi vsaki skušnjavi, ki jo občutiš,
hctla z veliko močjo nasprotno čednost nasproti postaviti,
zakaj to bi bilo že vojskovanje ž njo. Kadar si opravila
djanje nasprotne čednosti (če namreč dobiš toliko časa, da
zamoreš skušnjavo spoznati), potem oberni svoje serce le
do križanega Jezusa, in poljubi s pobožno ljubeznijo svete
njegove noge. To je najboljši pripomoček, da zmagamo
sovražnika v malih in velikih skušnjavah. Ljubezen do
Boga zapopada v sebi popolnost vseh čednosti, in sicer še
bolj , kakor čednosti same, zato je tudi gotovo zdravilo
zoper vse hudobije, če se tvoja duša navadi, v vsaki
skušnjavi v to splošno zavetje pribežati, potem ne bo jej
več treba, da bi vsako skušnjavo posebej ogledovala in
preiskovala; temuč ona bo hitro k temu poglavitnemu
pripomočku se obernila. Ta pripomoček je pa hudemu
sovražniku tako strašen, da kmalo preneha skušati nas, ker
vidi, da nas skušnjave vodijo k Božji ljubezni.

X. Postava.

t

Kako naj svoje serce zoper skušnjave okrepčamo.

Premisli od časa do časa, kteri nagibi in ktera nagnjenja
v tvojem sercu posebno gospodarijo; in kadar si je spoznala,
začni tako živeti, da boš tistim z mislimi, besedami in
djanjem nasprotovala. Ako občutiš, na primer, da je tvoje

209

serce k nečimurnosti nagnjeno, tedaj premisli večkrat
človeško revščino. Kako nadležne bojo na smertni postelji
tvoji vesti te nečimurnosti; kako nevredne so žlahtnega
serca; le igre in abotnosti so, in zato se spodobijo le otrokom
itd. Govori pogosto zoper nečimnrnost, in čeravno bi se
tebi zdelo, da ti ne gre prav iz serca, vendar jo le zaničuj.
Tako bo vsaj že tvoje poštenje tebe vezalo, vselej neci-
murnosti se varovati in njej nasproti ravnati. Ako pogosto
zoper kako reč govorimo, s tem sami sebe spodbadamo
sovražiti jo, da-si smo od kraja k njej nagnjeni bili. Stori
toliko ponižnih in ponižavnih opravil, kolikor le zamoreš,
čeravno bi se tebi zdelo, da je le z nevoljo opravljaš, zakaj
tako se privadiš ponižnosti in oslabiš prevzetnost. In če
potem kaka skušnjava zares pritisne, bo vsaj tvoje nagnjenje
ne posebno se jej uklanjalo; in tako zadobivljaš večo moč,
njej se ustavljati.

Ako si nagnjena na lakomnost, pa pomisli pogosto
nespamet tega greha, ki nas dela sužnje tistih reči, ki so
le vstvarjene, da bi nam služile. Pomisli tudi, da mora
človek ob smertni uri vse zapustiti; da mora vse drugemu
izročiti, kteri bo to kmalo zapravil, ali kteremu bo to večno
pogubo prineslo itd. Govori pogosto zoper lakomnost; hvali
zaničevanje tega sveta; posili se, da obilo miloščine daješ,
in da tu pa tam zamudiš dano priložnost, sebi kaj pridobiti
in svoje blago pomnožiti.

Če si sama k ljubezni nagnjena, ali vsaj k temu, da v
drugih ljubezen zbujaš, tedaj pomisli, kako nevarno je to
veselje za tebe in druge. Pomisli, kako nevredno je' to,
da oskruniš najžlahtnejši občutek svojega serca, in ga s
kratkočasom zapravljaš. Pomisli, da je to očitno znamenje
nepremišljenega duha, ki po pravici grajo zasluži. Hvali
pogostoma čistost in priprostost serca, in ravnaj tudi po
tem, kolikor le zamoreš; zraven tega pa zderžuj se tudi
vsake lišparije in vsega ljubovanja.

Sploh spolnuj ob času miru veliko del nasprotne
čednosti; čas miru je pa tedaj, kadar te nobena skušnjava
ne vabi v ta greh, h kteremu si posebno nagnjena. Ako
se nobena priložnost za to ne primeri, pa sama poišči jo,
in pojdi njej nasproti. Tako si uterdiš svoje serce zoper
vsako prihodnjo skušnjavo.

Filotea.

14

210


XI. Postava.

0 nepokoju.

Nepokoj ni le samo skuštrava; on je tudi izvir, iz
kterega in po kterem veliko skušnjav prihaja. Zato hočem
o njem nekaj bolj obširno govoriti. Žalost je bolečina na¬
šega serca čez nekaj hudega, Iti je zoper našo voljo v nas;
naj hudo že zunaj pride, kakor uboštvo, bolezen, zaniče¬
vanje, ali naj je v našem znotranjem, kakor nevednost,
suhota, nevolja in skušnjava. Ako duša občuti, da jo stiska
kaj tacega, to težko prenaša, od tod je žalostna; in kmalo
si želi, da bi bila od tega hudega rešena in išče pripomoč¬
kov, da bi se ga znebila. Do sem ima duša prav; zakaj
po svojem natornem nagibu vsak le dobro želi, in se
izogiba tega, kar se mu hudo dozdeva.

Ako duša pomoči išče, svojega zlega se rešiti zavolj
Boga, tedaj jo bo iskala poterpežljivo, pohlevno, ponižno
in mirno. Svoje rešenje bo pričakovala bolj od Božje mi¬
losti in previdnosti, kakor od svoje lastne skerbi, svoje
pridnosti in svojega prizadetja. Ako pa išče to rešenje iz
lastne ljubezni do sebe, tedaj bo z veliko naglostjo in silo
po teh pripomočkih hrepenela, kakor bi izhajali več iz
njenega prizadetja, kakor iz Božje dobrote. Ne pravim, da
taka duša zares to misli, vendar rečem, da tako ravna,
kakor v bi to mislila.

Ce pa ne najde, česar želi, postane močno nepokojna
in nepoterpežljiva; s tem pa svojih pričujočih težav nič ne
pomenjša, temuč je še pomnoži. Zato zapade duša tako
nezmernemu nepokoju in žalosti, in tako močno zgublja
serčnost, da na misel pride, za njo ne bi bilo več nobene po¬
moči. Grlej tedaj, kako ta žalost, ki je bila od začetka
pravična, rodi nepokoj; nepokoj pa rodi nezmerno žalost,
kar je silno nevarno.

Nepokoj je zraven greha največe hudo, kar zamore
dušo zadeti. Znotranji nemir in punt zamoreta deržavo
razdjati, in jo storita nezmožno, da bi mogla sovražnikom
se braniti. Ravno tako zgubi tudi naše serce po znotran¬
jem nepokoju in puntu svojo moč, pridobljene čednosti si
prihraniti. Sčasoma pa zgubi tudi moč, skušnjavam hudega
sovražnika se braniti; ta pa prizadeva si po vsej moči, da
potem svoj dobiček ima.

Nepokoj nastane iz napačnega poželjenja, znebiti se

211

kakega zlega, ali pridobiti si kaj dobrega, kar se pogreša.
Toraj ničesar ni, kar bi hudo tako močno shujšalo, in do¬
bro toliko odganjalo, kakor nepokoj in prenagljenje. Ptice
ravno zategavoljo zamotajo se v mreže, ker se preveč po¬
ganjajo in se po sili razvozljati skušajo, kadar zapazijo, da
so vjete; s tem se pa le hujše zamrežijo. Ako toraj čutiš
veliko željo v sebi, kakega zlega se rešiti, ali kaj dobrega
si pridobiti, tedaj potolaži in pomiri pred vsem najprej
svoje serce. Svoje misli in svojo voljo stori pohlevne, in
pusti svojej želji krotko in mirno njen tek, potrebnih pri¬
pomočkov pa se po versti posluži. Jaz pravim, da naj to
storiš pohlevno in mirno; vendar ne delaj vnemamo, te-
muč le brez prenagljenja brez zmote in nepokoja, sicer ne
dosežeš, kar iščeš, temuč le vse popačiš, in postala bi še
bolj zmotena, kakor si bila poprej.

„Moja duša je vedno v mojih rokah, pravi David, in
tvojih zapoved nisem pozabil. “ Preišči se večkrat čez den,
vsaj pa na jutro in na večer, ali je mar tvoja duša še v
tvojih rokah, ali sta jo tebi znabiti vzela strast in nepo¬
koj. Poglej ali je tvoje serce še v tvoji oblasti, ali se je tvo¬
jim rokam izmuznilo, da bi se vdalo kakemu napačnemu
gnanju po ljubezni, sovraštvu, zavidu, poželjivosti, strahu,
nevolji ali veselju. Ako je zares zašlo, pa poišči ga, in
mimo ga pelji pred Boga nazaj, in podverzi pokorno vse
svoje čute in želje vodstvu Božje volje. Kdor se boji, kaj
dragocenega zgubiti, derži to skerbno v rokah zatisnjeno.
Tako naj bi tudi mi s tistim velikim kraljem zmiraj go¬
vorili: „0 moj Bog! moja duša je v nevarnosti, zato jo
nosim zmiraj v svojih rokah, in tako nisem pozabil tvoje
postave. “

Ne dopusti svojim željam nikdar, čeravno bi bile prav
majhne in nepomenljive, da bi te vznemirjale; zakaj za
majhnimi bi prišle veče in bolj pomenljive, in te bi našle
tvoje serce k nepokoju in zmotnjavi bolj pripravljeno. Ako
toraj čutiš, da hoče nepokoj vriniti se v tvoje serce, takrat
izroči se Gospodu Bogu in terdno skleni, da tega ničesar sto¬
riti nočeš, kar bo tvoja volja tirjala od tebe, dokler ves ta
nepokoj ne mine. Tako ravnaj, če želja ne zadene kaj ta-
cega, kar se odložiti ne da. Če pa to ne da se odložiti, takrat
derži s pohlevno in mirno silo svoje serce na se, in zaderžuj
tek svojega poželjenia kolikor zamoreš; in še tedaj ne spol-
nuj svojega opravila po svoji želji, temuč po zdravi pameti.

Oe je tebi mogoče, odkrij svoj nepokoj svojemu duš-

14 *

212

nemu vodniku, ali vsaj kakemu zvestemu in pobožnemu
prijatelju, in veruj mi, da bo te to kmalo vpokojilo. Bole¬
čine drugim odkrivati, sercu ravno tako dobro de, kakor
kri puščati truplu tacega, kteri za stanovitno vročino bo-
luje; to je zdravilo nad vsa zdravila. Zatoraj je tudi sv.
Ludovik svojega sina tako-le opominjal: „Ako občutiš kak
nepokoj v svojem sercu, povej to hitro svojemu spovedniku
ali kakemu drugemu pobožnemu človeku; tako boš od njega
tolažbo sprejel, in ž njo boš svoje terpljenje ložeje prenašal.“

XII. Postava.

0 žalosti.

„Žalost, ki je od Boga, pravi sv. Pavl, v  rodi pokoro
k zveličanju; žalost sveta pa rodi smert.“ Žalost zamore
toraj dobra ali huda biti po različnem sadu, kterega v nas
rodi; vendar, da po pravici rečem, ona več hudega kakor
dobrega sadu prinese. Dober sad, ki ga žalost rodi, je le
samo dvojin: namreč usmiljenje in pokorjenje. Hudi sad
je pa šesteren: namreč boječnost, lenoba, nevolja, ljubo¬
sumnost, zavid in nepoterpežljivost. Zategavoljo tudi pravi
Modri: „Žalost jih veliko zamori, in nič ni prida v njej“,
zakaj za dve dobri vodici, ki izvirate iz žalosti, jih vre
šest drugih prav škodljivih iz nje.

Sovražniku zveličanja služi žalost za orodje, da ž njo
pobožne v skušnjavo napeljuje. Kakor si prizadeva, da
hudobne v njih grehih vesele obderži, tako skuša tudi po¬
božne zapeljati, da bi v svojih dobrih delih žalostni bili.
Hudo zamore le tako pospeševati, da taisto vse prijazno in
prijetno kaže; pa tudi od dobrega zamore le tako odvra-
čevati, da kaže taisto terdo in težko. Veliko dopadenje
ima stari skušnjavec nad žalostjo in otožnostjo; ker je sam
ves žalosten in otožen, in ker bo vekomaj takošen, zato
želi, da bi vsak njemu bil enak.

Huda žalost dušo vso omoti, jo vznemiri, zbudi ne¬
zmeren strah v njej, jej pristudi molitev, stiska in slabi
možgane. Huda žalost jemlje duši prevdarek, sklep, raz-
sodek in serčnost; ona slabi moči in je skratkoma podobna
terdi zimi, ki zemlji vso lepoto vzeme, in stori, da vse ži¬
vali mraza oterpnejo. Žalost odvzeme duši vso prijetnost,
in kerči ter ustavlja skoraj vse njene moči.

213

Ko bi se tebi keda,j zgodilo, moja Filotea! da bi te
napadla ta huda žalost, takrat se posluži sledečih pripo¬
močkov zoper njo: '„Ce  je kdo žalosten, naj moli,“ pravi
sv. Jakob. Prav poseben pripomoček je molitev, zakaj
molitev povzdiguje naše serce k Bogu, ki je naša edina
tolažba, naše edino veselje. Pri molitvi pa posluži se takih
občutljejev, in takih znotranjih ter zunanjih besed, ktere
zamorejo zaupanje in ljubezen do Boga obuditi. Rabi na
primer sledeče: O Bog milosti! o neskončno dobrotljivi
Bog! o usmiljeni Zveličar! Bog mojega serca, moje veselje,
moje upanje, moj ženin, prelj ubij eni moje duše! in rabi še
druge takim podobne besede.

Ustavljaj se z vso silo nagnjenju k žalosti; in čeravno
se tebi dozdeva, da je vse, kar tačas storiš, le vse merzlo
in žalostno ter dreveno, vendar ne opuščaj svojih opravil
pobožnosti, če zapazi vrag, ki nas z žalostjo od dobrih
del odverniti skuša, da je vendar le opravljamo; in da imajo
za nas še več zasluženja, ker je s posiljenim duhom storimo:
potem kmalo preneha z žalostjo nas skušati.

Prepeva; duhovne pesmi; zakaj pogosto je že hudi
sovražnik zavoljo njih pustil svoje strupno početje. To spri-
čuje oni hudi duh, ki je Savla mučil, njegova moč je bila
po Davidovih psalmih odgnana.

Koristno je tudi, zunanjih opravil se poprijeti in je
po priložnosti spreminjati, da se tako duša odtegne od reči,
ktera jo teži., in da duša svoje moči poživi ter ogreje.
Žalost je neka bolezen serca, in izvira večkrat iz merzle
in suhe nature.

Opravljaj tudi zunanja dela pobožnosti, čeravno ne bi
imela veselja do njih. Objemi podobo križanega Jezusa;
poljubi njegove svete roke in noge, povzdigni oči in roke
proti nebesom, in vzdigni se s svojim glasom k Bogu po
besedah ljubezni in zaupanja. Sem spadajo sledeče besede:
„Moj ljubljeni je moj, in jaz sem njegova; moj ljubljenec
mi je kakor šopek mire, počival mi bo na sercu. — Moje
oči gledajo zmiraj za teboj, o Gospod! kdaj me boš poto¬
lažil? — O Jezus, bodi moj Zveličar! — Naj živi Jezus,
in moja duša bo živela. — Kdo me bo ločil od ljubezni
do mojega Boga?“ In še druge takošne izreke lehko
jemlješ.

Zmerno se bičati pomaga zoper žalost, ker ta zunanja
težava, ktero si sami naložimo, nam pridobi znotranjo to¬
lažbo. Ker čuti duša bolečine od zunaj, zato odverne se

214

od tistih, ki jo od znotraj nadlegujejo. Pogostno spreje¬
manje presv. obhajila je prav posebno koristno, zakaj ta
nebeški kruh krepča serce in razveseljuje duha.

Vsa nagnjenja, omote in navdihnjenja, ki izvirajo iz
tvoje žalosti, razodevaj svojemu duhovnemu vodniku in
spovedniku zvesto pa ponižno. Išči tovaršijo in pogovore
s takimi, kterim so pota naše duše znana, in pogovarjaj se
tačas še več ž njimi, kakor sicer. Zadnjič in poslednjič
pa vdaj se v roke Božje in se pripravi, da nadlogo svoje
žalosti s poterpljenjem prenašaš kakor pravično kazen za
svoje neumno veselje; in terdno zaupaj, da bo po zveličavni
skušnji Bog tebe rešil žalosti.

XIII. Postava,

0 duhovni in občutni tolažbi, kako naj se v njej

obnašamo.

Bog zmiraj obderžuje stan tega velikega sveta v
vednem spremenu, po kterem se sprevrača zmiraj den v
noč, vigred v polletje, polletje v jesen, jesen v zimo in
zima v vigred; tudi ni eden den vselej drugemu podoben.
Dnevi so solnčni, megleni, deževni, suhi, vetrovni, in ta
spremena daje zemlji veliko lepoto. Bavno tako je s člo¬
vekom, ki je po starem pregovoru sam za se majhen svet.
Človek nikdar ni v istem stanu, in njegovo življenje na
tej zemlji preteče valovom enako, ki se gibajo in zibajo v
vednem spremenu. Zdaj ga vzdigajo v upanji, zdaj ga v
strahu potapljajo; zdaj ga obračajo s tolažbo na pravo,
zdaj z žalostjo na levo stran. Nikdar ni eden njegovih
dni drugemu popolnoma enak, še ena ura drugi ne.

Prav imeniten je ta nauk; prizadevajmo si toraj, da
si v tolikih spremembah dogodb ohranimo nespremenjeno
serce. Naj se vse reči še toliko vertijo in spreminjajo okoli
nas, vendar stanovitno in nepremakljivo glejmo povsod in
vselej na Boga; .le po njem hrepenimo, in le njega samega
iščimo. Na ktero stran koli ladja plava, mar na jutro ali
proti polnoči, in naj kteri koli veter pihlja; zmiraj kaže
magn etna iglica* proti svetli severni zvezdi ali na polnoč.

* Magnetna iglica je majhna železna igla, lii na tanki niti visi
ali na ojstrini počez sloni, ima pa to lastnost, da se zasuče sama zmiraj
na polnočno stran. Tako mornarjem pot kaže.

Naj že ne le samo okoli nas, temne tudi v našem znotranjem
vse križem gre; naj je naša duša žalostna ali vesela, naj
se znajde v bridkosti in žalosti ali v sladkosti; naj se ziblje
v pokoju ali v nepokoju, v jasnosti ali v temoti, v skušnjavi
ali v miru, v uboštvu ali v nevolji, v suhoti ali v sladki
tolažbi: zmiraj in vselej naj se obrača naša duša, ki je
naša magnetna iglica, stanovitno in neprenehoma k ljubezni
do Boga svojega Stvarnika, svojega Odrešenika, svoje edine
dobrote. „Naj živimo ali umerjemo. Božji smo, pravi apostelj,
kdo bo nas ločil od ljubezni do Boga?“ Zares ne zdaj in
nikdar nas nobena reč ne bo ločila od Božje ljubezni; ne
žalost in ne strah, ne smert in ne življenje, ne sedanja bo¬
lečina in ne boječnost pred prihodnjim terpljenjem, ne
zvijača hudega sovražnika in ne sreča tolažbe, tudi ne
brezen revščine, ne duhovna sladkost in ne dušna suhota.
Vse to naj nas nikdar ne loči od te svete ljubezni, ki je
v Jezusa Kristusa uterjena.

Ta terdni sklep, Boga nikdar ne zapustiti, in od lju¬
bezni do njega nikdar ne odjenjati, varuje našo dušo v
stiski toliko različnih nagibov, ktere jej človeško djanje
pripelje. Ce napade veter nanagloma bučelice po tratah,
poprimejo se menda hitro kamenčekov, da zamorejo vetru
vsaj nekoliko se ustaviti, in da jih piš ne odnese. Tako
tudi duša, ki po terdnem sklepu objame ljubezen do
Boga, stanovitna ostane v nestanovitnosti in spremembi
tolažbe in težav, naj so te dušne ali časne, znotranje ali
zunanje.

Zraven tega splošnega nauka je nam še nekterih po¬
sebnih opominov treba. Jaz rečem toraj :

1. Pobožnost ne obstoji v prijetnem občutku, ne v
sladkosti, ne v tolažbi, tudi ne v tisti občutni rahlosti serca,
ki nas gane k solzam in k zdihovanju, in nas pri kakem
duhovnem opravku navdaja s "prijetnim veseljem. Moja
ljuba Filotea! ta prijetni občutek se močno loči od po¬
božnosti. Prav veliko je duš, ktere imajo to rahločutnost,
in ktere občutijo to tolaženje; zraven so pa vendar zlo
hndobne, in zatoraj ljubezni Božje celo nimajo, veliko
menj pa imajo še prave pobožnosti. Ko je Savi preganjal
ubozega Davida na smert, in ko je ta bežal pred njim v
puščavo Engadi imenovano, takrat je zašel Savi čisto sam
v neko gorsko votlino, v kteri je bil David skrit s svojimi
ljudmi. Lehko bi ga bil David pri tej priložnosti umoril,
pa še prestrašiti ga ni hotel; ampak pustil ga je mirno iti

216

iz berloga. Potem še le je David klical za njim, da bi ga
prepričal svoje nedolžnosti, in da bi mu pokazal, da je
imel njegovo življenje v svojili rokah. Kaj ni potem Savi
vse počel, da bi spričal, kako pohlevno je postalo njegovo
serce do Davida! Imenoval ga je svojega sina, jokal in
zdihoval je na glas, hvalil ga je in priznaval njegovo ve¬
likodušnost; še molil je za njega, in napovedal mu je nje¬
govo prihodnjo čest, in priporočal mu je nastopnike svoje
hiše. Ali je bilo mogoče, bolj prijaznega in utolaženega
se skazovati? Vendar njegovo serce pri vsem tem ni
bilo spremenjeno; in ravno tako grozovitno je potem
Davida preganjal, kakor popred. Taka je tudi z ljudmi,
kteri v svojem sercu globoko ginjeni postanejo, kadar Božjo
dobroto in terpljenje Gospodovo premišljujejo; oni začnejo
zdihovati, jokati in milo se zahvaljevati. Človek bi zares
mislil, da je njih serce velike pobožnosti napolnjeno; naj
pa skusimo je, bomo pa vse kaj druzega našli. V prav
vročem poletji padajo nagle plohe sicer v debelih kapljah
na zemljo, pa je vendar ne premočijo, temuč le gobe kvišku
izženo. Kavno tako tudi oni mehki občutljeji in one solze,
ki na hudobno serce padejo, pa ga ne presunejo, niso sercu
v noben prid. Taki zmoteni ljudje bi zraven vsega tega
ne povernili le enega samega peneza krivičnega blaga; in
bi se ne odpovedali le enemu samemu spačenemu nagnjenju;
in tudi ne bi prenesli le najmenjše nepriležnosti iz ljubezni
do Zveličarja, kterega so ravnokar objokovali. Po pravici
smemo toraj pobožna ganjenja takih sere duhovne gobe
imenovati, ker niso nobena prava pobožnost, temuč pogosto
le goljufna zvijača sovražnikova. On s takimi tolažbicami
duše pase in je v to napeljuje, da so s tem zadovoljne in
tega vesele, pa da ne iščejo več prave pobožnosti. Prava
pobožnost pa obstoji v stanovitni, serčni, hitri in delavni
volji, to izpeljati ali spolniti, kar smo spoznali Božjim očem
prijetno in dopadljivo.

Otrok se bo milo in bridko jokal, ako vidi, kako se
materi žila preseka in kri pušča. Pa ravno tej materi, za
ktero se tako bridko joka, ne bi dal kako jabuko ali za¬
vitek sladkarije, ki je ravno v roči ima, ako bi tega po¬
želela. Takošni so večidel naši rahli občutki pobožnosti.
Bridko se jočemo, če vidimo, kako se križanemu Jezusu
vtisne sulica, ktera njegovo sveto serce prebode. O moja
Filotea! pač storimo prav, da solze točimo zavolj smerti
in grozovitnega terpljenja našega usmiljenega Zveličarja;

217

pa zakaj mu z dobrim, sercem ne podamo jabuka, kterega
tako terdno v rokah deržimo, in ktero on tako močno
poželi. Jaz menim, zakaj ne podamo njemu svojega serca,
ki je edino jabuko ljubezni, ktero hoče ta ljubljeni Zveličar
od nas. Zakaj mu ne darujemo marsikterih nagnjenj, kratko-
časov, dopadenja, ktera bi On rad našim rokam iztergal,
pa jih izmakniti ne more, ker so naša sladkarija, po kteri
veliko bolj poželimo, kakor po njegovi nebeški milosti? Oh
to so le prijateljstva majhnih otrok, sicer so priserčna pa
le slaba, domišljena so pa brez nasledkov. Prava pobožnost
ne obstoji v tem rahločutji, ne v teh telesnih občutkih.
Pogosto izvirajo taki občutljeji iz same nature, ki je vsa
mehka in pripravna za vsak občutek, ki ga jej vtisniti
hočemo. Večkrat prihajajo tudi iz zvijače hudega sovražnika,
ki vtiskuje našej domišljiji take podobe, da bi nas le pri
njih zaderžal.

2. Vendar so ti prijetni občutki in to rahločutje po¬
gosto prav dobri in prav koristni; zakaj oni zbudijo željo
in lakoto v duši, oživajo serce, in razprostrejo čez naša
pobožna dela neko radost in veselje; to pa dela naše de¬
lanje še od zunaj lepo in prijetno. To je radost, ktero nad
Božjimi rečmi občutimo, in zavolj ktere je David zaklical:
„0 G-ospod! kako sladke so tvoje besede mojemu gerlu,
slajše kakor med so v mojih ustah.“ In zares je najmenjša
tolažba, ki jo nam pobožnost podeli, boljša od najprijet-
niših kratkočasov sveta. Persi in mleko milosti Božjega
ženina teknejo duši vse bolje, kakor najžlahtnejše vino
posvetnega veselja. Kdor je pervega kdaj okusil, temu je
vsako drugo veselje žolč in pelin. Kteri imajo v ustih
skitiško zelišče, * tisti občutijo nad njim takošno sladkost,
da niso ne lačni in ne žejni. Enako temu je tudi nemo¬
goče, da bi duše, kterim je Bog podelil to nebeško mano
znotranje tolažbe in nebeške sladkosti, kdaj poželele po¬
svetnega veselja, ali da bi ga s pravim dopadenjem uži¬
vati zamogle. One so nekak predokusek tistih neumerljivih
sladkosti, ktere Bog tistim dušam podeli, ki njega iščejo;
one so poslajena zernica, ktera On svojim otročičem daje,
da bi je k sebi privadil; one so serce okrepčavne vode,
ktere jim deli, da bi je poživil, so pa tudi nadavek (ara)
večnih plačil. Pravijo, da je Aleksander, dokler se je vozil

* Skitje so bili neko staro ljudstvo, o kterem se je govorilo,
da so lehko več dni brez živeža. Po njih ima ono basensko zelišže
svoje ime.

218

še na širnem morji, zasledil srečno Arabijo že po prijetnem
duhu prelepih dišav, kterega mu je veter nasproti prinesel;
in s tem je on sebe in svoje prebivalce oserčaval. Tako
dobivamo večkrat tudi mi sladkost in dišave nebeške pri¬
jetnosti na tem morji minljivega življenja. In te nam po¬
delijo gotovo nek predokusek tistih radosti presrečne ne¬
beške domovine, po kterih zdihujemo in hrepenimo.

3. Morebiti pa stavljaš sledeče vprašanje. Ker se na¬
hajajo občutne tolažbe, ki so zveličavne, in ktere od Boga
pridejo; in ker se nahajajo tudi prazne in nevarne ter
celo še prav škodljive, ktere izvirajo iz nature ali od sov¬
ražnika samega, kako pa zamorem razločiti in spoznati
eno od druge, dobro od hude ali prazne? — Kar zadeva
občutke in nagibe naše duše, o tern velja ta splošen nauk,
da naj je spoznavamo na njih sadu. Naša serca so drevju
podobna; njih nagibi so veje, in njih djanja so sad. Tisto
serce je dobro, ktero ima dobre nagibe; in tisti nagibi so
dobri, kteri doprinašajo v nas dobre nasledke in sveta
dela. Ce tista rahločutnost, tisti prijetni in tolažljivi ob¬
čutki nas store bolj ponižne, bolj poterpežljive, bolj po¬
hlevne, bolj ljubeznjive in miloserčne do bližnjega; če
store, da mi bolj skerbno svojo poželjivost in svoja slaba
nagnjenja morimo, in da mi bolj stanovitno opravljamo
svoja pobožna opravila; če store, da smo bolj ubogljivi in
voljni do svojih predpostavljenih, in bolj priprosti v svojem
obnašanji, potem, moja Filotea! so gotovo od Boga. če so
pa te prijaznosti le za nas same prijetne ; če nas storijo
radovedne, bridke, razža.ljive, nesterpne, svojeglavne, pre¬
vzetne in terde do bližnjega; če zavolj njih mislimo, da
smo že sveti, in se nočemo nobenemu vodstvu in opominu
več podvreči, potem so oni tolažljivi občutki brez vsega
dvoma goljufni in pogubljivi. Dobro drevo nosi le dober sad.

4. Ako je naše serce po tej sladki tolažbi razve¬
seljeno, tedaj se moramo globoko pred Bogom ponižati.
Varujmo se, da zavolj teh prijetnih občutkov kje ne re¬
čemo: „0 kako sem pobožen!“ Ne tako, moja Filotea! ti
darovi nas ne store bolj pobožne; zakaj pobožnost ne ob¬
stoji v tem, kakor sem ti že prej povedal. Recimo rajše:
O kako dobrotljiv je Bog do'tistih, ki v njega zaupajo in
do duše, ki njega išče! Kdor nekaj sladkorja (cukra) v
ustih ima, on zategavoljo ne more reči, da so njegova usta
sladka, temuč le to zamore reči, da je sladkor sladek,
čeravno je duhovna sladkost prav Ijubeznjiva-, in Bog, ki

219

jo nam podeli, prav dobrotljiv, vendar še ne spričuje, da
je tisti pobožen, kdor jo sprejema.

5. Mi se moramo še med otročiče prištevati, kterim
je mleka potreba; in pomisliti moramo, da se ram ta slad¬
karija zato daje, ker naše še rahlo in slabo serce vabila
potrebuje, da se k ljubezni do Boga povzdiga.

6. Da sploh, in navadno govorim, te milosti in blagre
moramo ponižno sprejemati in je prav visoko spoštovati.
To pa zategavoljo, ker so sami na sebi veliko vredni, in
še več zategavoljo, ker je nam polaga Božja roka v serce.
Ona dela neki materi podobno, ktera svojim otročičem
eno sladko zernice za drugim v usta daje, da je utolaži.
Če bi otrok pri pameti bil, tedaj bi bolj občudoval ljubezen
materno, kakor sladkost sladkorjevo. To ima toraj zares
nekaj v sebi, moja Filotea! da je nekdo s takimi sladkostmi
obdarovan; pa sladkost nad vse sladkosti je ta, da obču¬
duješ ljubezni polno in materinsko roko Božjo, ktera nam
polaga te sladkosti v usta, v serce, v dušo in v misli.

7. Oe smo je z vso ponižnostjo sprejeli, potem se jih
poslužimo skerbno po volji Tistega, kteri je nam je podelil.
Vendar zakaj mar podeli nam Bog take sladkosti ? — Za¬
tegavoljo , da obudi v nas več pohlevnosti do bližnjega,
in več ljubezni do njega samega. Mati daje otroku slad¬
karije, da bi jo poljuboval; poljubimo toraj tudi mi tega
dobrotljivega Zveličarja, ki nam toliko sladkosti podeli.
Zveličarja pa s tem poljubimo, da ga ubogamo, da njegove
zapovedi spolnujemo, da njegovo voljo storimo, da se po
njegovih željah ravnamo. Da kratko izrečem, Zveličarja
poljubimo s tem, da ga s pokorščino in zvestobo ljubo
objamemo. Kadar smo kako duhovno tolažbo sprejeli,
tistega dne spolnujmo dobro z večo skerbjo in bolj se
ponižajmo.

8. Zraven vsega tega moramo.od časa do časa se odreči
takim sladkostim, rahlim in tolažljivim občutkom. Svoje
serce moramo od njih odtegniti in terditi, da je sicer po¬
nižno sprejemamo in ljubimo, ker je nam Bog pošilja, in
ker nas spodbujajo k ljubezni do njega. Terditi moramo
pa tudi, da jih prav za prav ne iščemo, ampak le Boga

j in njegovo ljubezen; da ne iščemo tolažbe, temuč tolaž-
nika; ne sladkosti, temuč sladkega Zveličarja; ne prijet¬
nosti, temuč Tistega, ki je prijetnost nebes in zemlje. V
takih mislih bodimo pripravljeni, da terdni ostanemo v
ljubezni do Boga tudi tedaj, če bi ves čas svojega živ-

220

ljenja nobene tolažbe več ne bi dobili. Na hribu Golgate
recimo ravno tako, kakor na gori Tabor k Bogu: „0

Gospod! pri tebi je dobro biti, naj si ž'e na križu ali v
svojej cesti.“

9. Poslednjič te sledečega opomnim. Ako bi bila tebi
podeljena velika obilnost takošnih tolažb, rahlih občutkov,
solz in sladkost, ali kaj posebnega v njih; tedaj pogovori
se o tem odkritoserčno s svojim spovednikom, da boš zve¬
dela, kako naj se v njih zmerno obnašaš. Sveto pismo
pravi: „Ce si medu našel, pa jej od njega, kolikor ti je
potreba. u

XIV. Postava,

0 duhovni zapuščenosti in suhoti.

Stori tedaj, kar sem tebi ravno povedal, moja Filotea,
ako te razveseljuje znotranja tolažba. Pa ne bo zmiraj
terpel ta lepi in prijetni čas; ampak tako se boš občutila
včasi prazno vsega občutka pobožnosti, da ti bo v sercu,
kakor bi bila tvoja duša pusta, nerodovitna in suha zemlja.
Ne boš našla pota in steze do Boga, in ne vode milosti,
da bi svojo dušo v njeni suhoti poškropila, ki jo dela suhi
zemlji podobno. O kako reven je tak stan duše sosebno
takrat, kadar je bridkost silno velika. Kakor svoje dni
Davidu, tako so duši noč in den solze njena hrana; med
tem pa sovražnik skuša, s premnogimi sleparijami jo spra¬
viti v obupanje. On jo zasmehuje in jej pravi: Reva, kje
je tvoj Bog? po kterem potu zamoreš ga najti? kdo ti bo
posihmal veselje njegove svete milosti delil?

Kaj boš tačas storila, moja Filotea? Dobro spreglej,
od kod je to hudo; zakaj pogosto mi sami zadolžimo svojo
zapuščenost in suhoto.

1. Kakor mati ne poda sladkorja svojemu otroku, ki
ima gliste (červe), tako tudi Bog odvzeme nam tisti tolaž-
ljivi občutek, ako se rede gliste napuha v nas. „Dobro mi
je, o moj Bog! reci z Davidom, da si me ponižal.“

2. Ako prijetnosti in radosti Božje ljubezni o pravem
času zbirati zanemaramo, tedaj je odtegne Bog od nas, da
našo lenobo po pravici kaznuje. Izraelec, ki je zamudil,
mane na vse zgodaj si nabrati, po solnčnem vzhodu ni več

221

zamogel, si je dobiti, zakaj tačas je bila že vsa stajena
in zlita.

3. Premnogokrat ležimo tudi mi, kakor nevesta visoke
pesmi v postelji telesnega veselja in minljivega tolaženja ;
ženin naših duš pa terka med tem na vrata, našega serca.
On nas od zunaj nagovarja, da naj bi se pobožnih vadb
prav resno poprijeli; mi pa njemu ne odpremo, ker je nam
žal, zapustiti to neumno veselje in se ločiti od teh goljuf-
nih veselic. Jezus Kristus pa gre memo, in pusti nas le¬
žati. če hočemo pozneje ga poiskati, potem si moramo
veliko prizadjati, da ga najdemo. In prav po pravici je
zadela nas ta kazen, ker smo bili njegovi ljubezni tako
nezvesti, da smo od nje odstopili, da bi za nečimurnimi
rečmi tega sveta dirjati zamogli. Pa saj imaš zdaj egip¬
tovske moke, zato ostaneš brez nebeške rose Božje mane!
Bučele sovražijo vsako po človeškem umu napravljeno di¬
šavo; tako tudi prijetnost sv. Duha ne strinja se z goljuf-
nim veseljem sveta.

4. Dvoumnost in zvitost serca pri spovedi in v du¬
hovnih pogovorih s spovednikom pripelje tudi suhoto in
zapuščenost s seboj. Ker si sv. Duha nalegala, zato ni se
čuditi, da odtegne tebi svojo tolažbo. Ti nočeš priprosto
in brez zvitosti ravnati, kakor majli otroci; zato tudi ni¬
kdar ne dobiš sladkarij, ki so otročičem pripravljene.

5. Do sitega se napolnuješ s posvetnim veseljem in
se čudiš, v  da se tebi duhovnega veselja studi ? Star pregovor
pravi: „če so golobje siti, jim češnje ne diše. Lačne je na¬
polnil z blagoslovom, prepeva preblažena Devica, in boga¬
tine je pustil prazne.“ Kdor je bogat posvetnega veselja,
on ni sposoben za duhovno.

6. če si dobro obvarovala sad poprejšnih duhovnih
tolažb, potem ti bodo še nove poclane; zakaj tistemu, kdor
ima, njemu se bo še dodalo. Kdor pa nima, kar se mu
je podelilo, kdor je to po svojej vnemarnosti zgubil, njemu
se bo še to odvzelo, česar nima: to se pravi, vzele se mu
bojo milosti, ktere so bile njemu namenjene. Dež oživlja
le tista zelišča, ki so še zelena; ktera pa ne zelene več,
tist im  vzeme celo življenje, ki ga nimajo, zakaj popolnoma
vsahnejo po dežu. Po marsikterik enakih vzrokih zgubimo
tolažbo pobožnosti, in zapademo puščobi in suhoti duha.
Preiščimo si toraj vest, znabiti zapazimo v nas enake pre-
greške. Zapomni si pa moja Filotea! da pri tem preis¬
kovanji ne smemo preojstro in preboječe ravnati. Ako smo

222

v tein obziru svoje življenje zvesto spregledali, in v nas
korenino zlega zasledili, potem zahvalimo se Božji dobroti;
zakaj na pol je zlo že odgnano, da je nam le znan njegov
izvir. Če pa ničesar ne najdeš, kar bi ravno to suhoto ;
tebi bilo nakljuoilo, tedaj ne preiskuj dalje, temuč stori,
kar ti bom zdaj povedal, pa ne spregleduj več posamnih
okoljščin.

1. Ponižaj se globoko pred Bogom v spoznanji svoje
revščine in nevrednosti. Oh kaj sem, če sem sama sebi
prepuščena! Bes druzega me ni, kakor osušena in od vseh
strani razpokana zemlja, ki s svojimi spoklinami naznanja
žejo po nebeškem dežu, med tem pa jo veter raznaša in
razdeva.

2. Kliči k Bogu in prosi ga, naj tebe tolaži. „Daj
mi, o Bog! veselje svojega zveličanja nazaj; moj Oče, ako
je mogoče, vzemi od mene ta kelih terpljenja.“ Odstopi,
o nerodovitni sever suhote, in pridi sem, o prijetni jug
tolaženja! Pihljaj po mojem vertiču, pa bojo ta pobožna
oserčevanja razširjala prijetno dišavo.

3. Podaj se k svojemu spovedniku, in odkrij mu ves
stan svojega serca. Odgerni mu najskrivnejše kote svoje
duše, in poslušaj z otročjo priprostostjo in ponižnostjo sve¬
tovanje , ki ga bo tebi dal. Zakaj Bog ljubi pokorščino
nad vse, in podeli pogostokrat obilni blagoslov svetovanju,
ki ga iščemo pri drugih, posebno pri voditeljih svoje duše,
čeravno nam ne dozdeva se v njem noben poseben prid
ležeč. Tako so poštah valovi reke Jordanske Naamanu
neizrekljivo zdravi, ko mu je svetoval prerok Elizej, naj
se jih posluži, čeravno temu človek ne bi mogel pametnega
vzroka najti.

4. Po vsem tem je v takih in enakih suhotah serca
najbolj koristno, in tudi k dobremu najbolj to služi, da zmenj-
šamo željo, takih težav rešenim biti. Ni prepovedano, pri-
prosto rešenja si želeti, le preveč po njem hrepeneti ne smemo.

Z vsem moramo Božji previdnosti se podvreči, da se bo godila
nad nami Božja volja celo med ternjem in med takimi
željami. Kličimo toraj ob takih časih: „Oh Oče, ako je
mogoče, vzemi ta kelih od mene.“ Pa pristavimo tudi z
veliko serčnostjo: „Vendar ne kakor jaz hočem, temno
kakor ti hočeš. “  In pri teh besedah ostanimo z največo
mirnostjo, ki je nam mogoča. Ce nas Bog zagleda v tako
sveti mirnodušnosti, potem nas bo oveselil z marsikako
milostjo in z marsikterim darom. Enako se je nekdaj

223

godilo Abrahamu. Ko je Bog videl, da je on pripravljen,
darovati svojega lastnega sina Izaka, pa je bil zadovoljen
že s to čisto pokorščino , ker je gledal to njegovo mirno-
dušnost. Bog ga je potem še oveselil, ker se mu je to-
lažljivo pokazal in ga presladko blagoslovil. V vsaki težavi,
bodi si dušna ali telesna, in kadarkoli se nam odtegne
občutna pobožnost, recimo iz celega serca in popolnoma
podverženi: „ Gospod mi je dal to tolažbo, Gospod jo mi
je spet odvzel, njegovo sv. ime naj bo češčeno. u  če osta¬
nemo tako ponižni, potem bo nam svojo sladko milost
spet podelil, kakor je storil Jobu, kteri je v vseli svojih,
težavah imel enake besede v ustih.

5. Na zadnje, moja Filotea! nikdar ne smemo v no¬
beni znotranji suhoti serčnosti zgubiti; in dokler s poter-
pljenjem pričakujemo, da se preverne naša znotranja to¬
lažba, le hodimo zmiraj po svojem navadnem potu. Zavoljo
tega nobenega djanja pobožnosti ne smemo zamuditi, temuč
še pomnožiti moramo svoja dobra dela. In ker svojemu
preljubemu ženinu nimamo rahlih sladkarij podati, pa po¬
dajmo mu suhih. Njemu je vse eno, da je le serce, ki mu
jih daruje, terdno sklenilo, njega ljubiti. V lepi in pri¬
jazni spomladi spravijo bučelice več sterdi, in zaplodijo
tem menje mladih bučelic; zavoljo prijetnega vremena se
toliko zamude s poberanjem sterdene rose po rožicah, da
na izrejo mladih červičev pozabijo, če je pa spomlad
ojstra in meglena, tedaj si pa več bučelic priredijo in
manj sterdi nabero. Ker v oblačnem vremenu ne morejo
okoli letati, da bi sterdi si naberale, pa s tem pečajo se,
da svoj rod obderže in množijo. Kavno tako se večkrat
zgodi, moja Filotea! da se duša toliko zamudi pri vži-
vanji solnčne spomladi duhovnih tolažil, da zavolj pre¬
obilnosti teh sladkosti veliko manj dobrih del opravlja.
Sredi duhovne suhote in zapuščenosti, kadar se čuti brez
sladkega občutka pobožnosti, tedaj pa duša pogosto opravlja
prava dela pobožnosti; in takrat zaredi v svojem sercu
bogati rod pravih čednosti poterpljenja, ponižnosti, rado-
voljnega ponižanja, vdanosti in krotenja lastne ljubezni.

Zatoraj se marsikteri močno motijo, posebno iz žen¬
skega spola, ako mislijo, da Bogu taka služba manj dopade,
ktero skazujemo njemu brez sladkosti, brez rahlosti in
skoraj neobčutno. Naše djanje je rožam podobno, ktere se
nam dozdevajo sicer lepše in prijetniše, dokler zelenijo, pa
imajo veliko večo dišavo in moč, kadar so suhe. čeravno

so naša dela, storjena z ono rahločutnostjo, nam samim
prijetnejša, ker gledamo le svoje vesele občutke, vendar
imajo pred Bogom večo dišavo in moč, ako smo je opra¬
vili v suhoti in zapuščenosti serca. Zares, moja Filotea!
ob času suhote priganja nas naša volja kakor s silo k Božji
službi, zato mora volja biti tudi bolj močna in stanovitna,
kakor ob času sladkosti. To ni ravno nič posebnega, da
kdo ob času miru in sredi vseh prijetnosti dvorske lepote
svojemu knezu služi. Da pa kdo njemu služi v težavni
vojski, sredi prepirov in preganjanj, to je znamenje prave
zvestobe in stanovitnosti. Blažena Angela Folinjska je
rekla, da je tista molitev Bogu najprijetnejša, ktera se po¬
siljeno opravi; in ktero ne začnemo iz veselja in nagnjenja,
temuč le samo zategavoljo, da bi Bogu dopadli. H taki mo¬
litvi nas pelje naša volja tako rekoč zoper našo voljo, in
ona posili in premaga vsako suhoto, naj se jej še toliko
ustavlja. Kavno to velja pa sploh tudi o vseh dobrih delih;
zakaj ona imajo toliko večo vrednost pred Božjimi očmi,
kolikor več znotranje ali zunanje zopernosti občutimo,
dokler je spolnujemo. Čistost Božje ljubezni se sveti tim
bolj v našem trudu po čednostih, čim menje pazimo zraven
na svoj lasten prid. Kad in lehko poljubi otrok materi
roko, kadar mu sladkarije podaja; pa veliko ljubezen do
nje spričuje s tem, da jej roko poljubi tudi takrat, ko mu
je dala pelina, ali kako drugo grenko zdravilo.

XV, Postava.

Poterjenje in pojasnjenje do zdaj rečenega po neki
imenitni dogodbi.

Da tebi ta nauk bolj jasno razložim, hočem tebi iz
življenja sv. Bernarda povedati nekaj posebno lepega; to
sem našel v bukvah nekega učenega in bistroumnega spi-
sovatelja. On tako-le govori: Tisti, kteri Bogu služiti zač¬
nejo, pa še ne poznajo odvzetja občutne milosti in drugih
sprememb v duhovnem življenji iz lastne skušnje, taki
zgubijo pogosto naenkrat vso serčnost. Oni se pogreznejo
v otožnost in žalost serca, kadar nenadoma pogrešajo okus
občutne pobožnosti, to prijetno luč, ki je vabi, da naj bi
po Božjem potu naglo naprej hodili. V duhovnem življenji

225

izučeni to tabo razjasnujejo, da pametna natura ne more
dolgo ostati lačna, tudi ne brez kakega razveseljenja, bodi
si nebeškega ali pozemskega. Duše, ki so po veselem za-
vživanji duhovnega veselja same čez se povzdignjene, one
se lehko odrečejo vsem zunanjim rečem. Pa zgodi se jim
tudi, da se jim dozdeva, kakor da bi ne bile ne v nebesih
in ne na zemlji, in kakor bi bile v večni temnoti pokopane.
To godi se takrat, kadar jim je po Božji naredbi odteg¬
njeno to duhovno veselje; kadar poverh tega še občutijo
se brez vse telesne tolažbe; in kadar še niso navajene, s
poterpljenjem pričakovati, da se poveme pravo solnce. Za-
toraj zdihujejo in ječijo kakor mali otroci, kteri se persom
odstavljajo; in taki napravljajo drugim veliko sitnosti,
posebno pa sebi samim.

Sledeče se je toraj zgodilo na potovanji, o kterem
govorim, nekemu žlahtniku iz družbe sv. Bernarda. Ime
mu je bilo Bogomir Peronski, on se je še le pred kratkim
časom posvetil Božji službi. Ta mož tedaj je postal na¬
enkrat ves suh v svojem znotranjem, bil je brez vsake
tolažbe, in v vojski z znotranjimi temnotami. Zato je
začel misliti na svoje posvetne prijatelje, na sorodnike in
na svoje zapuščeno premoženje; in obsule so ga tako grozne
skušnjave, da jih že od zunaj ni zamogel več prikrivati.
Eden njegovih najboljih tovaršev je zapazil to, in se je
njemu bližal, ter ga skrivaj uprašal: „Kaj ti pa je, Bogomir!
zakaj pa si zoper svojo navado tako zamišljen in žalosten ? u
In Bogomir je globoko zdihnil ter mu odgovoril: „Oh

moj brat! za vse svoje življenje ne bom več vesel.“ Te
besede so ganile tovarša do usmiljenja, in gorečnost bra¬
tovske ljubezni ga je gnala, da se je hitro podal k očetu
cele družbe, k svetemu Bernardu; njemu je vse razodel.
Svetnik hitro spozna veliko nevarnost, v kteri je bil Bogo¬
mir, zato se poda v neko bližnjo cerkev, da bi za njega
molil. Bogomir je pa od žalosti posiljen naslonil glavo na
nek kamen, in je zaspal. Za kratko časa vstaneta oba,
eden od molitve, v kteri je milost sprosil, drugi pa iz
svojega spanja. In glej, Bogomir je bil tako veselega in
prijaznega obličja, da se je njegov prijatelj začudil nad
tolikim in tako naglim spremenom. Prijazno mu je očital
malo prej dani odgovor, pa Bogomir mu reče: „Prej sem
tebi rekel, da ne bom nikdar več vesel, zdaj pa tebi za-
terdim, da ne bom nikdar več žalosten. “

Tako se je skončala skušnjava tega pobožnega moža.

Filofea. , 15

226

Učimo se pa, ljuba Filotea! iz te prigodbe:

1. Da Bog tistim, ki se posvetijo njegovi sv. službi,
daje prijetni okus nebeškega veselja, da bi je odtegnil od
posvetnih želj in je spodbudil, da naj po njegovi Božji
ljubezni hrepene.

2. Da nam ravno tisti ljubezni polni Bog po svoji
modri previdnosti včasi odtegne mleko in sterd tolažbe,
da bi se odstavili, in da bi tako se naučili, zavživati suhi
in tečni kruh krepke pobožnosti, ki je uterjena po zoper-
nostih in skušnjavah.

3. Da med to duhovno suhoto vzdignejo se včasi
silno velike skušnjave. Tem moramo sereno se ustavljati,
ker ne prihajajo od Boga; suhoto pa moramo vendar po-
terpežljivo prenesti, ker jo pošilja Bog, da nas vadi
in skuša.

4. Da v znotranjih stiskah nikdar ne smemo serč-
nosti zgubiti, tudi ne tako govoriti, kakor oni Bogomir:
„Nikdar ne bom več veseltemuč  sredi temne noči pri¬
čakujmo luč. Pa tudi v najlepšem duhovnem vremenu ne
smemo reči: Jaz ne bom nikdar več žalosten. Ne tako,
temuč v dobrem času moramo hudih dni se spominjati,
to nas uče bukve Modrosti. Upati moramo v žalosti, bati
se pa v radosti, vselej pa naj bomo ponižni.

5. Da je v tej reči prav dober pripomoček ta, da
odkrijemo svoje terpljenje kakemu duhovnemu prijatelju,
kteri nas tolažiti zamore.

Ob koncu tega prav potrebnega poduka še opomnim,
da tudi tukaj imata naš ljubi Bog in sovražnik našega
zveličanja povsem različne namene. Zakaj Bog hoče po tej
suhoti nas pripeljati do velike čistosti serca, do popolnega
zatajevanja samega sebe, in do tega, da v njegovi službi
si popolnoma odrečemo svojo lastno složnost. Hudi duh pa
s svojim djanjem to namerja, da bi mi zgubili serčnost, da
bi se povernili k posvetnim veselicam, in da bi mi sebi
samim in drugim postali nadležni. S tem hoče nas od sv.
pobožnosti odverniti, in jo nam očerniti ali pristuditi. Ge
pa zvesto spolnuješ te nauke, ktere sem tebi dal, tedaj v
teh znotranjih težavah s svetimi vadbami svojo popolnost
močno množiš. Preden pa ta nauk sklenem, opomnim še
to, da izhaja ta nevolja, ta suhota in zapuščenost včasi
tudi iz telesne bolehnosti. Včasi smo vsi oslabljeni, na
primer po predolgem budenji, po delih pokorjenja, po postih,
pa tudi trudnosti, zaspanosti, po težavah in drugih enakih


227

slabostih. Take reči izhajajo sicer le iz trupla, pa vendar
stiskajo enako tudi duha, ker sta si truplo in duša tako
ozko in tesno sklenjena med seboj. Y takih priložnostih
moramo zmiraj skerbeti, da nektera dobra dela storimo s
serčnim duhom in z vzvišeno voljo, čeravno se nam do¬
zdeva, da vsa naša duša spi, in da je od dremote in trud-
nosti posiljena, vendar dela našega duha prav dopadejo
Bogu. V takošnih okoljščinah zamoremo z nevesto v visoki
pesmi reči: „Jaz spim, moje serce pa budi.“ In da-si naj¬
demo, kakor sem že prej rekel, v sebi menj veselja, da bi
v takih okoljščinah kaj dobrega storili, vendar imamo pri
takih opravilih več zasluženja in več čednosti. Takrat si
zamoremo tudi s tem pomagati, da svoje truplo okrepčamo
s kakim dovoljenim veseljem in kratkočasom. Zatoraj je
sveti Frančišek Serafiški zapovedal učencem svojega reda,
da naj si v svojih opravilih toliko opočijejo, da po njih
svete gorečnosti ne motijo.

Ker govorim ravno o tem imenitnem očaku, zato še
to opomnim, da je bil on nekdaj od tako silne otožnosti
stiskan in prevzet, da je kazal jo celo v svojem zunanjem
zaderžanji. S svojimi tovarši govoriti mu ni bilo mogoče;
če se jim je odtegnil, takrat mu je bilo še teže. Postiti se,
in druga pokorila opravljati ga je utrudilo, in molitev mu
ni podelila nobenega polajšanja. V takem stanu je preživel
celi dve leti, in zdelo se mu je, da je od Boga čisto za¬
puščen. Ko je pa ta strašni vihar ponižno prestal, povernil
mu je Bog zadnjič na enkrat spet zveličavni mir. Ako so
toraj največi služabniki Božji v take skušnjave bili po¬
stavljeni, potem naj se ne čudijo najmenjši njegovi služab¬
niki, da nje tudi kaj tacega zadene.

15 *

228

Zapopadek. Vadbe in nauki, kako naj dušo ponovimo in jo v pobož¬
nosti nterdimo.

L Postava.

Da naj pobožne sklepe na leto enkrat s sledečimi
vadbami ponovimo.

Pri teh vadbah je pervic najbolj potrebno, da spo¬
znamo, kako potrebne da so. Prav lehko zapusti človeška
natura svoje zveličavne sklepe; slabost života je tako ve¬
lika, da dušo vedno teži, in pod se vleče, če ona ne vzdiga
se pogosto po moči terdnih sklepov navzgor. Saj tudi
ptice večkrat naglo padejo na tla, če se ne vzdigajo vedno
navzgor, in če ne migajo vedno perut, da bi v svojem
letu se obderžale. Zatoraj je treba, ljuba Pilotea! da več¬
krat ponoviš in poterdiš pobožne svoje sklepe Bogu služiti;
če tega ne storiš, znala bi zabresti v prejšnji ali v še
hujši stan svoje duše. Je že tako v duhovnem življenji,
če zaidemo v stare grehe, tedaj pademo vselej globokeje,
kakor smo bili prej, ko smo k pobožnosti se vzdignili. Ni
je ure, naj bo še tako dobra, da ne bi bilo treba vsakega
dne jo navijati, in naj manj enkrat v letu jo vso razdjati,
da se vsak kosec posebej rije osnaži, in da se poškodovani
deli poravnajo. Tako je tudi s tem, kdor za svoje ljubo
serce pravo skerb ima. Tak ga naj s poprej imenovanimi
dobrimi deli zjutraj in zvečer v Bogu navija; verh tega
naj še večkrat svoj stan ogleduje, svoje znotranje poravna
in popravi; poslednjič naj svoje serce še vsako leto naj-
menj po enkrat čisto razloži, in naj vsak kosec posebej
dobro ogleda. To se pravi, človek mora vsako nagnjenje
in vsak nagib svojega serca pregledati in preiskati, da za-
more vse pogreške popraviti, kteri bi znašli se v njem.
Urar pomaže z rahlim oljem kolesa, peresa in vse pre-

229

makijive dele svoje ure, da se vsa reč ložeje giba, in da
se je rija ne prime. Ravno tako naj tudi pobožna duša
svoje serce dobro razloži, potem ga naj lepo ponovi in z
mazilom sv. zakramentov pokore in obhajila poživi. To
pobožno opravilo bo poživilo tvoje od časa oslabljene moči;
to bo tebi serce ogrelo in bo zeleno rast podelilo tvojim
dobrim sklepom, in dalo bo novo cvetje čednostim tvo¬
jega serca.

Kristjani pervih časov so spolnovali to z veliko skerbjo.
Kakor nam pripoveduje sveti Gregor, Nacijanski škof, so
posebno tistega dne, ko se spominja cerkev Zveličarjevega
kersta, čestitljivo ponavljali svojo vero in kerstno obljubo.
Storimo tudi mi tako, ljuba Filotea! radi se k temu pri¬
pravljajmo, in opravimo to delo z vso skerbjo. Ako si po
nasvetu svojega spovednika sebi izvolila pripravni čas, in
ako si več kakor sploh se podala v duhovno ter resnično
samoto, potem opravi o sledečih rečeh po dvoje ali troje
premišljevanj. To pa stori po tistem nauku, ki sem ga
tebi v drugih bukvah tega spisa podal.

II. Postava,

Premišljevanje o dobroti, ktero je nam Bog s tem
skazal, da je nas poklical v svojo sv. službo.
Sklenjeno je to premišljevanje z ravno spredaj
stoječo terdno obljubo.

1. Premisli dele svoje obljube. Pervi del je ta, da
si za vselej se odpovedala smertnemu grehu, da si ga za¬
pustila, ga zavergla in sovraštvo do njega obudila. Drugi
je ta, da si svojo dušo in svoje telo z vsem, kar se ga
derži, posvetila in darovala ljubezni in službi Božji. Tretji
je ta, da se hočeš z milostjo Božjo hitro spet vzdigniti,
ako bi po kakem grešnem djanji zapadla v greh. Mar
niso to lepi, pravični, spodobni in blagi sklepi? Premisli
globoko v svojej duši, kako svete, kako pametne, in kako
vesele da so take obljube.

2. Premisli, komu si to obljubila. Bogu samemu si
to obljubo storila. Ako že pametna obljuba, ktero smo
kakemu človeku storili, nas veže, da naj jo spolnimo, ko¬
liko bolj nas veže še le obljuba, ktero smo Bogu storili!

230

„Tebi, o Gospod! je govorilo moje serce, pravi David, in
je izgovorilo ono besedo zveličanja; ne, nikar je ne bom
pozabil. “

3. Premisli, v pričo koga si to obljubila. Glej, ob¬
ljubila si to pred obličjem celega nebeškega dvora. Pre-
blažena Devica, sv. Jožef, tvoj angelj varh, sv. Ludovik,
vse izvoljene trume nebeških prebivalcev so gledale tebe,
so zdihovale v svetem veselji, in so poterdile tvoje besede.
Z očmi neizrekljive ljubezni so gledale, kako si pred no¬
gami svojega Odrešenika darovala svoje serce njegovi
službi. Prav posebno veselje je bilo zavoljo tega v ne¬
beškem Jeruzalemu; in spomin tega veselja se bo obhajal
tam takrat spet, ko boš z resničnim sercem svoje sklepe
ponavljala.

4. Premisli pripomočke, s kterimi si storila svojo
obljubo; o kako ljubezni in milosti poln je bil tačas Bog
do tebe! Povej, mar ni res, da si bila s sladkim spodbu¬
janjem sv. Duha k temu vabljena? Mar niso bile iz pre¬
rahle in delavne ljubezni spletene vervice ali spone, s kte¬
rimi je Bog tvoj čolnič vlekel v zavetje zveličanja? Kako
je vendar ljubeznjivo tebe silil k sebi z nebeško sladkostjo;
to je, po molitvi, po sv. zakramentih in po dobrih bukvah!
O moja Filotea! spala si, in Bog je čuval nad teboj, misli
miru in ljubezni je mislil za tvoje serce.*

5. Premisli, kedaj te je Bog pripeljal do takih sv.
sklepov. V cvetu tvojih let se je to zgodilo. Kako velika
je vendar ta sreča, da tako zgodaj spoznaš, kar zmiraj še
prepozno spoznamo! Ko je sv. Avguštin v svojem tridesetem
letu občutil ta klic v svojem sercu, tedaj je ves goreč zaklical:
„0 vedno stara in vedno mlada Lepota, kako pozno sem
tebe spoznal; oh videl sem te, in te nisem gledati hotel!“
Tudi ti bi sicer reči zamogla, o večna sladkost, da tebe
nisem prej okusila! Pa kaj, tačas tega še vredna nisi bila.
Ker pa zdaj milost spoznaš, ktero je skazal Bog tebi s
tem, da je tebe v tvojej mladosti poklical, zatoraj reci z
Davidom: „Moj Bog, že v mladosti si me razsvetil in ganil
moje serce ; v  zatoraj hočem tvoje usmiljenje oznanjevati na
vekomaj.“ Ce si pa bila v svojej starosti poklicana, o moja

* 0 grešnik! pomisli vendar, koliko veselja in lepote tvojo dušo
čaka, ako se ona od svojih grehov oberne k Bogu Vsi grešniki vkupaj
ne zavžijejo toliko veselja, kolikor ga duša občuti, ko stopi v službo
Božjo.

231

Filotea! tedaj spoznaj to preveliko milost, da je Bog tebe
poklical še pred tvojo smertjo, čeravno si toliko pretečenih
let napek obernila. Ako On tvoje nesrečno življenje ne bi
ustavil ob pravem času, bi ti na večno nesrečna postala.

6. Premisli nasledke tega poklica. Ce se ne motim,
našla boš veliko spremenjenje v sebi, ako spregledaš, kaj
si zdaj in kaj si nekdaj bila. Mar to ne šteješ sebi v ve¬
liko srečo, da zdaj po molitvi z Bogom govoriti znaš; da
njega ljubiti zdaj močno želiš; da si ukrotila in premagala
zdaj mnogotera huda nagnjenja, ki so tebe prej motila;
da si se izognila mnogo grehom in madežem svoje vesti;
da si zdaj tudi veliko večkrat sprejela sv. obhajilo, kakor
poprej? O kako velike so te milosti; z mero svetosti je
meri, zakaj roka Najvišega je to storila. „ Dobrotljiva roka
Božja je ravnala z menoj, pravi David, njegova desnica
me je vzdigovala. Blagor meni, jaz ne bom umeri, še bom
živel in čuda njegove dobrote bom oznanjal z ustmi, s
sercem in z djanjem.“

To celo premišljevanje, ktero je očitno obilen studenec
zveličavnih misli, končaj s priserčno zahvalo in z gorečo
molitvijo ter s terdnim sklepom, da hočeš te gnade sebi
v prid oberniti. Prav ponižno in z velikim zaupanjem
pojdi potem na svoja vsakdanja opravila. Tudi si pred-
vzemi, da hočeš svoje sklepe po drugem delu teh vadb
serčno in terdno ponoviti.

III. Postava.

Kako naj svojo dušo preiskujemo, če je in koliko
je v pobožnosti rastla.

Drugi del te vadbe je nekaj dolg, pa ni ravno treba,
da ga na enkrat dodelaš; lehko si ga v več kosov razdeliš.
Enkrat premisli svoje obnašanje proti Bogu, drugikrat svoje
zaderžanje proti sebi samej, tretjikrat pa odloči pazno pre¬
mišljevanje svojih znotranjih nagibov.

Ni treba, da bi to premišljevanje kleče opravljala; le
iz začetka in konca znaš poklekniti, ker tedaj znotranje
občutke obujaš. Prav koristno zamoreš druge dele tega iz¬
praševanja opravljati po svojej izbi gor in dolj grede, tudi
v postelji leže, če budiš in nisi zaspana; vendar prej mo-

raš te vadbe prebrati. Treba je pa, da se ta drugi del iz¬
praševanja za najmenj tri dni in dve noči dokonča , in da
se vsakega dne in vsake noči kaka ura ali vsaj nekoliko
časa v to oberne. Ce bi ta vadba preveč se pretergovala,
in če bi vmes predolgo časa preteklo; zgubila bi vso svojo
moč,  in bi premalo se serca prijela. Po vsakem delu tega
izpraševanja si zapomni, v čem da si grešila, kteremu pre-
grešku si najbolj nagnjena, in ktere nepopolnosti si najbolj
občutila. Teh se spovej, posvetuj se zavolj njih s svojim
spovednikom, stori dobre sklepe in okrepčaj svoje serce.

M sicer čez vse potrebno, da bi za čas tega preisko¬
vanja se odločila od ljudi; pa stori to proti večeru, da več
časa zadobiš in pokoj uživljaš. Pokoj ni le samo telesu,
temuč tudi duši potreben, da ložeje premišljevati zamore.
Gez den pa vzdiguj pogosto svoje serce k Bogu, k pre-
blaženi Devici, k angeljem in k celemu nebeškemu Jeru¬
zalemu; zraven pa naj gori tvoje serce ljubezni do Boga
in naj željno prosi, da naj bi Bog tvojej duši dal popol¬
nosti. Da to preiskovanje dobro začneš, misli si sledeče
reči:

1. Da si v pričo Boga.

2. Pokliči sv. Duha, naj tebe s svojo nebeško lučjo
razsveti, da boš sv. Avguštinu enako sama sebe spoznala.
Ta svetnik je velikokrat v ponižnosti svojega serca klical
pred Bogom: ,,Gospod, da bi jaz vendar tebe spoznal; da
bi jaz vendar samega sebe spoznal!“ Tako je uprašal tudi
sv. Frančišek svojega Boga: „Kdo si ti, in kdo sem jaz ?“
Poterdi pred Bogom, da svoje rasti v dobrem nočeš zate-
gavoljo spoznati, da bi sama v sebi se veselila, temuč le
zategavoljo, da bi se v Bogu radovala; tudi ne zategavoljo,
da bi sama sebe čestila, temuč zategavoljo, da bi Bogu čest
dajala in njemu iz serca se zahvalila.

Ako pa najdeš, da nisi vel i ko boljša postala, temveč
se celo pohujšala, tedaj terdno skleni, da zavoljo tega nočeš
serčnosti zgubiti. Tvoja gorečnost naj se ne ohladi po kaki
nevolji ali obupnosti; le na novo in veliko bolj se oserči,
ponižaj se pred Bogom, in ž njegovo pomočjo skušaj svoje
pregreške odpraviti.

Potem premišljuj mirno in tiho, kako si do zdajne
ure se obnašala do Boga, do bližnjega in sama do sebe.

233

IV. Postava,

Preiskovanje, kako se je naša duša obnašala
proti Bogu.

1. Kako pa je s tvojim sercem v tem, kar smertne
grehe zadene? Ali imaš stanovitno voljo, da ne boš nikdar
več grešila, naj se že zgodi kar hoče? Ali si ta svoj sklep
od svoje zaobljube sem neprenehoma sebi ohranila? Tako-
šen sklep je terdna podlaga vsega duhovnega življenja.

2. Kako je s tvojim sercem v tem, kar zapovedi Božje
zadene? Ali se tebi zdijo dobre, ljubeznjive in prijetne?
O moja hčer! kdor ima nepopačen okus in zdrav želodec,
tisti ljubi zdrave jedi, škodljivih se njemu pa studi.

3. Kako je s tvojim sercem v tem, kar odpustljive
grehe zadene ? Celo in popolnoma se jih obvarovati, to sicer
ni mogoče; vendar pomisli, če si do kterega posebno nag¬
njena, in kar je še hujše, če imaš do kterega kako posebno
veselje ali ljubezen.

4. Kako je s tvojim sercem v tem, kar pobožna opra¬
vila zadene? Ali je ljubiš in v česti imaš, ali se dozdevajo
tebi težavna, ali se tebi merzi do njih; kteremu pa obču¬
tiš se najbolj ali najmenj nagnjeno? Ktera sledečih reči
ustavlja se tvojemu sercu: Poslušati Božjo besedo, jo 'brati,
o njej se pogovarjati, jo premišljevati, k Bogu zdihovati,
se spovedovati, duhovni poduk sprejemati, na sv. obhajilo
se pripravljati, ga sprejemati? Ako najdeš med temi kako
opravilo, kteremu se tvoje serce manj nagiba, tedaj preišči,
od kod mar pride tvoj stud do njega, in kaj bi mar bilo
tega krivo?

5. Kako je tvoje serce za Boga vneto? Ali se spo¬
minjaš njega z veseljem, in mar"zbuja ta spomin prijetne
občutke v tebi? Veselja poln je David zaklical: „Spomnil
sem se svojega Boga, in zatoraj sem se razveselil. 11  Ali
občutiš v svojem sercu neko nagnjenje, njega ljubiti in
posebno željo, to ljubezen okusiti? Ali tvoje serce občuti
kako posebno veselje nad tem, da se spominja neizmerne
velikosti Božje, njegove dobrotljivosti in njegove ljubez¬
njive lepote? Kadar se spomniš Boga sredi posvetnih opra¬
vil in nečimurnosti; ali se ne vnema tedaj tvoje serce, ali
se tebi ne zdi, kakor da bi k njemu se obračalo in njemu
nasproti šlo? Zares se nahaja dosti takošnjih duš.


234

Kadar pride mož domu iz daljnih dežel, in ga nje¬
gova žena gredočega zagleda ter njegov glas zasliši; tedaj
popusti vse druge misli in misli le na svojega moža. Naj
bo ona preobložena s preveliko opravili, naj ima v mislih
še tako potrebne reči, vse to jej serca ne bo moglo zader-
žati. Ravno tako delajo duše, ktere Boga priserčno ljubijo.
Naj imajo še toliko opravil, vendar skoraj vse drugo po¬
zabijo, kadar se zbudi njih spomin na Boga. In to storijo
zavoljo veselja, da se jim je povernil ta sladki spomin; tako
zaderžanje je pa posebno dobro znamenje.

7. Kako si pa vneta do Jezusa Kristusa, Božjega
Sina? Ali občutiš željo in veselje v sebi blizo njega biti?
Bučele so rade blizo svoje sterdi, ose pa rade blizo kakega
smradu. Tako so tudi pobožne duše rade blizo Jezusa in
občutijo presladko ljubezen do njega; hudobne duše pa
veselijo se le samo posvetnih reči.

8. Kaj občuti tvoje serce do visoko hvaljene Device
Marije, do svetnikov in do svojega angelja varha? Ali je
serčno ljubiš, ali imaš posebno zaupanje do njih varstva,
ali tebi dopadejo zgodbe ali popisi njih življenja, pa njim
skazovana čest in njih podobe?

9. Kaj pa s tvojim jezikom; kako govoriš od Boga?
Ali te veseli po svojem stanu in po svojem znanju dobro
o njem govoriti? Ali rada prepevaš hvalo njegovo?

10. Kaj je s tvojimi djanji? Ali tebi zunanja čest
Božja pri sercu leži, ali rada v čest Božjo kaj storiš?
Kdor Boga ljubi, ta ljubi z Bogom tudi lepoto njegove hiše.

11. Ali se spomniš, da bi zavolj Boga bila se od¬
rekla kedaj kakemu nagnjenju, ali zavolj njega kaj za¬
pustila? Glej, gotovo znamenje ljubezni jp to, da iz lju¬
bezni do tega, kterega ljubimo, kako reč zapustimo. Kaj
pa si ti zapustila kedaj zavoljo Boga?

V. Postava.

Preiskovanje, kako se mi obnašamo do nas samih.

Kako ljubiš samo sebe; mar ljubiš zavoljo tega sveta
sebe preveč? Ako je taka s teboj, tedaj gotovo želiš na
vselej tukaj ostati, in si zelo prizadevaš, da se na tej
zemlji prav zavarješ; ako pa nebesa ljubiš, tedaj boš že-

235

lela, to življenje zapustiti, ali boš vsaj mimo prenesla, če
tebe Bog izmed živili pokliče.

1. Ali je tvoja ljubezen do sebe same v lepem redu,
ali je zmerna? le nezmerna ljubezen do nas samih donaša
nam škodo in pogubo. Zapovedana ljubezen pa hoče od
nas, da naj ljubimo dušo več ko telo; da naj se več po¬
trudimo , pridobiti si čednosti kot drugih reči; in da naj
nebeško cest više cenimo, kot posvetno in minljivo pohvalo.
Lepo uravnano serce reče večkrat sebi, kaj bodo angelji
rekli; malokrat pa reče, kaj bodo rekli ljudje?

2. Kakošno ljubezen pa gojiš do svojega serca? Ali
je tebi znabiti nadležno, da ga moraš v njegovih slabostih
prenašati? Oh tvoja dolžnost je, da njemu pomagaš in
njemu pomoč oskerbiš, ako ga njegova nagnjenja stiskajo;
da mu pomagati zamoreš, deni vse drugo na stran.

3. Za koga se imaš, če se Bogu primeriš; gotovo za
nič ? Ni sicer to nobena ponižnost, ako se kaka muhica za
nič ima, če se gori primerja; tudi ne tedaj, če se kapljica
vode meri z morjem, ali ognjena iskrica s solncem, in se
za nič spozna. Prava ponižnost pa v tem obstoji, da ne
štejemo se za več, kakor je bližnji, in da tudi ne želimo,
da naj bi nas bližnji za kaj več šteli, kot so oni. Kako
je pa s teboj, kar to zadene?

4. Preiskuj sama sebe zastran svojega jezika. Ali se
bahaš tako ali tako, na ta ali na drugi način? Ali se
sama sebi prilizuješ, ali sama sebe hvališ, kadar o se i
govoriš ?

5. Premišljuj sebe zavoljo svojih djanj. Ali si do¬
puščaš kak kratkočas, ki je tvojemu zdravju škodljiv? to
se pravi, ne privoli si kako nečimurno, prazno veselje.
Ali brez potrebe predolgo budiš itd.?

VI. Postava.

Preiskovanje, kako se je naša duša obnašala do

bližnjega.

Pred vsem drugim naj se zakonski ljubijo med seboj
s pohlevno, mirno, terdno in stanovitno ljubeznijo,
zakaj Bog tako hoče in ukazuje. Kavno to velja staršem
in bližnjim sorodnikom ali žlahti, tudi prijateljem, vsakemu
po svoji stopnji.

236

Da sploh govorim: Kakošno pa je tvoje serce do
bližnjega, ali ga ljubiš priserčno in iz ljubezni do Boga?
Da me prav zastopiš, misli na neke sitne in jezave ljudi.
Ravno pri takih imamo priložnost, da pokažemo na bliž¬
njem svojo ljubezen do Boga; vzlasti pri takih, kteri so
nam z besedo ali z djanjem kaj žalega storili. Preišči
svoje serce dobro, ali je takim z ljubeznijo vdano, in ali
tebi veliko teže dela, do takošnih prijazno se obnašati.

Ali si naglo zraven, ako se o bližnjem hudo govori,
posebno o takošnih ljudeh, kterih ne ljubiš? Ali nikdar
ne žališ bližnjega ti sama, ali po kakem drugem človeku?
če imaš le nekoliko zdrave pameti, boš to lehko na sebi
spoznala.

VIL Postava,

Preiskovanje nagibov naše duše.

Ta del sem zategavoljo razložil, ker obstoji v njem
spoznanje naše rasti v duhovnem življenji; zakaj preisko¬
vanje samo grehov gre prav za prav v spoved takih, kteri
si ne prizadevajo kaj posebno, v dobrem dalje naprej priti.

V premišljevanji vsakega oddelka posebej pa ne smemo
preveč boječi biti, ampak prav priprosto moramo to delo
opraviti. Premisliti moramo, kakošno je od tega časa, kar
smo obljubo storili, naše serce bilo proti vsakemu posebej,
in v čem smo se pregrešili bolj očitno zoper ta ali drugi
oddelek.

Da pa vse to bolj okrajšamo, obemimo svoje preisko¬
vanje le naravnost na izpraševanje svojih nagibov, če se
nam ne poljubi, vsako reč posebej preiskovati, tedaj
se lehko izprašujemo, kakošni smo bili in kako smo se
zaderžali :

V ljubezni do Boga, do bližnjih, do samih sebe.

V sovraštvu do greha, kteri-je v nas, in do tistega,
kteri je v drugih; zakaj pokončanje obojega moramo želeti.

V svojih željah po premoženji, po veselji in po cesti.

V nemarnosti kak greh storiti, ali nekaj časnega
blaga zgubiti; zakaj enega se bojimo pogosto preveč, dru-
zega premalo.

V upanji, ktero smo stavljali preobilno na ta svet in
na stvari, premalo pa na Boga in na večne reči.

237


V žalosti, kadar je zavoljo posvetnih ter neČimurnih
reči bila prevelika.

V veselji, če je bilo brezmerno in zavoljo neumnih reči.

Kteri nagibi pa zaderžujejo naše serce, kteri imajo

ga v oblasti, in kteri mu največ škode narede?

Stan svoje duše najbolj spoznamo iz nagibov serca,
ako vsakega posebej potipljemo. Kdor na strune igra, ta
vse strune prebira, in slaboglasne s tem uravna, da je že
nategne ali razpusti. Enako moramo tudi mi poskušati
strune svoje duše, ljubezen, sovraštvo, poželjenje, strah,
upanje, žalost in veselje. Ako je najdemo neubrane za
pesem, ktero pevati hočemo, namreč za cest Božjo, tedaj
je moramo z milostjo Božjo in po nasvetu svojega duhov¬
nega očeta spet ubrati.

YIII. Postava,

Občutljeji, ktere naj po tem izpraševanji obudimo.

Ako si po mirnem premišljevanji vsakega oddelka
prejšnjega preiskovanja spoznala, kaka da je s teboj, potem
obudi v svojej duši občutke, kakoršne tebi zdaj nasvetujem.

Zahvali se Bogu za malo poboljšanje, ktero si sem
od svoje obljube znabiti zagledala v svojem življenji. Po¬
nižaj se globoko pred Bogom in spoznaj, da si sama kriva,
ako nisi kar nič v dobrem dorastla. To pa zategavoljo, ker
nisi serčno in stanovitno ter zvesto se vdajala razsvet¬
ljenju in oserčenju ter znotranjemu nagibanju, ktera je
Bog v molitvi in še drugekrati tebi obujal.

Obljubi Bogu, da ga hočeš vekomaj hvaliti za milosti,
ktere je tebi podelil, da bi od ..tvojih nagnjenj pripeljal
tebe do tega malega poboljšanja.

Prosi ga odpuščanja zavoljo nezvestobe, s ktero si te
milosti tako malo obračala sebi v prid.

Daruj mu svoje serce, naj ga vzame vsega v svojo
oblast.

Prosi ga pomoči, da boš zamogla v prihodnje njemu
popolnoma zvesta biti.

Pokliči v pomoč tudi preblaženo Devico, svojega an-
gelja varha in patrona, svetega Jožefa in vse druge svet¬
nike Božje.

238

IX. Postava.

Premišljevanja, da ponovimo svoje dobre sklepe.

Oe si tabo se izprašala, in če  si s kakim modrim in
skušenim spovednikom dobro se pogovorila zavoljo svojih
pregreškov in pripomočkov zoper nje, tedaj premisli sle¬
deča prevdarjanja, in vzemi vsakega dne eno, in to stori
ob navadnem času molitve. Kar pa zadeva pripravo in
znotranje občutke, v tem je vse tako, kakor pri premišlje¬
vanjih v pervih bukvah. Misli si namreč pred vsem dra¬
gim, da si v pričo Boga; in prosi za njegovo milost, da
se v njegovi sveti ljubezni in v njegovi službi dobro po-
terdiš in ustanoviš.

X. Postava.

Pervo prevdarjanje, o imenitnosti naše duše.

Premišljuj žlahtnost in visokost svoje duše, ktera je s
toliko zastopnostjo obdarovana, da spozna ves ta vidni
svet. Verh tega spozna še to, da so angelji, da so nebesa,
da je Bog, in da je On najviše in naj dobro tljiviše in ne¬
izrečeno popolnoma bitje. Duša spozna, da je večnost, in
znano njej je, kako naj na tem vidnem svetu živi, da bo
po smerti kedaj zamogla z angelji v nebesih se skleniti
in Boga vekomaj vživati.

Tudi ima duša prosto in blago voljo, po kteri za-
more Boga ljubiti, in ga zavoljo njegove dobrote nikar ne
sovražiti. Glej, kako žlahtno je tvoje serce! Kakor nobena
gnjiloba ne zamore zaderžati bučel, ki le po cvetji hre¬
pene in se le tam zaderžujejo, tako zamore tudi tvoje
serce le v Bogu počivati, in nobena stvar ga nasititi ne
more. Le pokliči si v spomin najljubše in najprijetniše
veselje, ki je prej tebi serce vnemalo in razsodi po pra¬
vici, ali ni bilo polno nadležnega straha, polno velikih
skerbi in nepokoja? In zavoljo teh je tvoje serce bridko
zdihovalo.

Oh kako naglo teka naše serce za stvarmi, in misli
pri njih ugasiti svoje goreče želje. Ko pa pride do njih,
vendar čuti, da mora spet od kraja iskati; zakaj nič ga
ne more utolažiti, ker Bog ne pripusti, da bi našlo kak

239

drug kraj, kjer bi počivati zamoglo. Podobno je serce
tisti golobici, ktera je iz Noetove ladje izletela; ono ne
najde počivališča, dokler se ne poverne k Bogu, iz kterega
svoj začetek ima. O koliko prirojene lepote ima vendar
naše serce! Zakaj ga vendar silimo zoper njegovo voljo,
da naj bi služilo stvarem?

Neci toraj: o moja lepa duša! ti zamoreš Boga spoz¬
nati in po njem hrepeneti, zakaj bi hotla z navadnimi
rečmi zadovoljna biti? Do večnosti imaš pravico, zakaj bi
bile tebi minute? Pač po pravici je obžaloval zgubljeni
sin zraven drugih reči tudi to, da je moral z nesnažnimi
živali jesti, čeravno bi bil pri mizi svojega očeta lehko
se redil z izbranimi jedmi. O duša! ti zamoreš Boga za-
popasti, gorje tebi, ako si zadovoljna z nekaj drugim, kar
bi manj bilo. Povzdigni svojo dušo s temi mislimi, opomni
jo, da je večna ter večnosti vredna, in obudi tako še novo
serčnost v njej.

XI. Postava.

Drugo prevdarjanje, o imenitnosti čednosti.

Pomisli, da le čednosti in pobožnost zamorejo tvojo
dušo na tem svetu srečno storiti. Premisli, kako so čed¬
nosti prijetne in lepe; le primeri jim ravno nasprotne
pregrehe. Kako lepa in prijetna je vendar poterpežljivost,
če jo maščevanju primeriš; kako lepa je krotkost, če jo
primeriš jezi in divjanju; kako lepa je ponižnost, če jo
primeriš prevzetnosti in čestiželjnosti; kako lepa je rado¬
darnost, če jo primeriš lakomnosti; kako lepa je ljubezen
v primeru z nevošljivostjo, in zmernost v primeru z raz¬
uzdanostjo! čednostim je lastna "ta prečudna moč, da dušo
napolnujejo z neizrečeno sladkostjo in veliko Ijubeznji-
vostjo, ako smo je spolnjevali; pregrehe pa zapuščajo v
duši le glodajočo bridkost in žalost. Na delo toraj! zakaj
ne bi se potrudili, da si napolnimo svojo dušo s to neiz¬
rekljivo sladkostjo! j 5

Kdor ima le nektere pregrehe na sebi, ta ni vesel,
in kdor jih veliko ima, on je žalosten; kdor pa le nektere
čednosti ima, že občuti zadovoljnost v sebi, in ta raste s
čednostmi veča in veča. O pobožno življenje, kako lepo,
kako sladko, kako prijetno in ljubeznjivo si ti ! Ti oslajšaš

240

bridkost in razgemeš čez veselje prijetnost. Dobro je brez
tebe budo, in veselje je brez tebe polno nepokoja, omote
in plašnosti. O kdor bi tebe spoznal, on bi gotovo kakor
Samarijanka zaklical: „ Gospod, daj mi te vode! u  Ta zdih-
ljej je bil navaden Serafinski materi Tereziji in sv. Kata¬
rini, pa imele ste temn drug vzrok.

XII. Postava.

Tretje prevdarjenje, o zgledih svetnikov.

Premišljuj zglede svetnikov vsake starosti, obojega
spola in vseh stanov. Koliko vendar so se potrudili, da bi
ljubili Boga in bili njegovi pobožni otroci! Poglej one
eestitljive in v svojih sklepih nepremakljive mučence! Ko¬
liko težav so vendar prenašali, da bi svoje sklepe viteško
izpeljali. Spominjaj se tistih lepih in cvetočih devic; bolj
bele se bile čistosti kot lilije, in bolj rudeče ljubezni kot
rože. V dvanajstem, nektere druge v trinajstem, petnajstem
dvajsetem in petindvajsetem letu svoje starosti so hotle
rajše na tisuč muk ah težav prestati, kakor odstopiti od
tega, kar so pobožnega sklenile. Bile so stanovitne ne le
samo v svoji veri, temuč tudi v tem, kar zadeva čestito
spričevanje njih pobožnosti. Nektere so rajše umerle, ko
da bi devištvo zgubile; druge so rajše smert si izvolile,
ko da bi prenehale stiskanim streči, mučene tolažiti in
mertve pokopavati. O Bog! koliko terdnosti je pokazal ta
rahli spol ob takošnih priložnostih!

Poglej na tako veliko število svetih spoznovalcev. S
koliko serčnostjo so zaničevali ta svet; kako nepremagljivo
so stali v svojih sklepih! Ničesar jih ni zamoglo od teh
odverniti, brez vsakega zaderžeka so se jih prijeli, in so
brez izjemka spolnovali je noter do konca. Kaj ne piše
mar sv. Avguštin zastran svoje matere sv. Monike! S ko¬
liko serčnostjo je svojemu sklepu zvesta ostala, da hoče ko
žena in ko vdova Bogu služiti! In kaj ne pripoveduje mar
sv. Hieronim o svoji duhovni hčeri sv. Pavlini, ki je pre¬
stala preveliko različnih nesreč in težav! Svetniki so bili
to, kar smo mi; delali so za ravno tistega Boga, in trudili
so se za ravno tiste čednosti. Zakaj bi pa mi v svojem
stanu in po svojem poklicu ravno tega ne storili, da do¬
polnimo svoj žlahtni sklep in svojo sveto obljubo?

241

■z

;e

>r

;a

si

Le

>

LO

3t

m

le

>d

le

to

LO

e )

tn

ta

S

70

ih

30

30

0-

iO

ar

e-

ili

Qi

m

o-

XIII. Postava,

Četerto prevdarjanje, o ljubezni Jezusa Kristusa

do nas.

Premisli ljubezen, po kteri je naš ljubi Zveličar Jezus
Kristus tako veliko preterpel, posebno na Oljski gori in
na Golgati. Za tebe je bila ta ljubezen darovana; po vseli
teh bolečinah in težavah je zadobil tvojemu sercu od Boga
Očeta zveličavna predvzetja in sklepe. Po njem nam je
pridobil tudi vse nam potrebne milosti, da te sklepe o-
hranimo, redimo, uterdimo in je izpeljati zamoremo. O moj
sklep, kako žlahten si ti; ti si sad tako imenitnega dre¬
vesa, sad terpljenja mojega Odrešenika!

O kako posebno naj tebe moja duša ljubi, ker si bil
mojemu Jezusu toliko drag! O Zveličar moje duše, ti si
umeri na križu, da mi dobre sklepe pridobiš! O podeli mi
tudi to milost, da rajši umerjem, kakor da bi od njih od¬
stopila.

Glej, moja Filotea! gotovo je to, da je naš preljubi
Jezus s križa videl tvoje serce, in da je v ljubezni se
njega spominjal; in s to ljubeznijo je tebi pridobil vse
dobro, kar boš kedaj imela, in tudi tvoje dobre sklepe.
Zares, ljuba Filotea! vsi zamoremo z Jeremijem reči:
„Gospod, preden sem bil, videl si me, in si me po imenu
poklical!“ Božja dobrota je ljubeznjivo in usmiljeno nam
oskerbela vse splošne in tudi vse posebne pripomočke do
našega zveličanja, zatoraj tudi naše sklepe. Kakor pri¬
pravlja skerbna mati za otroka že prej zibelj, plenice, po¬
voje in strežnico, tako je Božja dobrota, ko je izvolila tebe
za svojega otroka, že prej tebi pripravila na drevesu sv.
križa vse to, česar je bilo tebi potreba. Zveličar je tebi
pripravil duhovno zibelj, plenice, povoje in strežnico, in
kar ti je k zveličanju y prid; pripravil je tebi namreč vse
pripomočke, nagibe in milosti, s kterimi tvojo dušo vodi
in jo do popolnosti pripeljati hoče. Zakaj prav milosti poln
je visel naš Zveličar na stebru sv. križa.

O moj Bog! kako globoko naj mi to vtisnemo si v
svoj spomin. Ali je mogoče, da je moj Božji Zveličar lju¬
bil mene, in sicer tako priserčno ljubil, da je na mene
posebej mislil, in da se je spomnil vseh tistih majhnih
reči, po kterih me je k sebi vabil? O kako naj bi mi vse
to ljubili, objemali in v svoj prid obračali! O kako neiz-

Filotea. 16

242

rečeno ljubeznjiva je ta misel, da je ljubeče serce Jezusovo
mislilo na Filoteo, da jo je ljubilo, in jej oskerbelo toliko
tavžent pripomočkov do zveličanja, kakor da ne bi bilo
mislilo na nobeno drugo dušo na zemlji. Ce solnce kak
kraj obseva, obsije ga tako, kakor da bi nikjer drugod ne
sijalo, temuč le samo ta kraj obsevalo. Ravno tako je mis¬
lil in skerbel naš Zveličar za vse svoje ljube otroke, in je
na vsakega tako posebej mislil, kakor da se drugih ne bi
bil spominjal. „Ljubil me je in se za me daroval,“ pravi
sv. Pavl, dozdeva se meni, da hoče s tem reči: za mene
samega se je tako daroval, ko da za druge ničesar ne bi
bil storil. Moja Filotea! ta misel naj se tvoji duši globoko
vtisne, da boš svoje sklepe priserčno ljubila in je redila,
ker so bili tvojemu Odrešeniku toliko dragi.

XIV, Postava.

Peto prevdarjanje, o večni ljubezni Božji do nas.

Premisli večno ljubezen, s ktero je Bog tebe ljubil.
Še preden je terpel Jezus Kristus ko človek na križu za
te, že je Bog v svojej milosti tebe zaznamoval, in je tebe
že neskončno ljubil. Kdaj toraj je Bog začel tebe ljubiti?
Tedaj, ko je začel Bog biti. Kedaj je pa začel Bog biti ?
Nikdar ne, zakaj On je vselej bil brez začetka in brez
konca, in zatoraj je tebe ljubil že od vekomaj. Milosti in
dobrote, ktere je tebi dal, je tebi že od vekomaj pripravil.
Po ustih prerokovih pravi tebi in vsakemu drugemu: „Z

večno ljubeznijo sem tebe ljubil, zatoraj sem te usmiljeno
vlekel na se.“ Mislil je toraj tudi na to, da v tebi obudi
sklep, njemu služiti.

O Bog, kakošni so ti moji sklepi! Bog se je spomi¬
njal jih od vekomaj, On je videl je in je je budil. Kako
dragi in žlahtni naj bi nam zmiraj bili! Vse naj bi mi
prej prestati hotli, kakor le nekoliko od njih odstopiti.
Zares nikdar ne smemo odstopiti od njih, čeravno bi se
posul zavolj tega ves svet; zakaj ves svet ni tolike vred¬
nosti kot ena duša, duša brez dobrih sklepov pa nobene
vrednosti nima.


243

XV. Postava.

Povzdigovanje duha po ravno končanih premišlje¬
vanjih sploh in konec te vadbe.

O dragi sklepi! vi ste lepo drevo življenja, ki ga je
Bog s svojo roko zasadil v sredi mojega serca; moj Odre¬
šenik pa koče ga zalivati s svojo predrago kervjo, da bi
raslo in sad prineslo. Tavžentkrat rajši kocem umreti, ka¬
kor pripustiti, da bi ga meni kdo iz serca iztergal. Ne,
nikdar  ne bo mi nečimurnost, ali poželjivost, ali bogastvo,
tudi ne težava tega mojega sklepa podreti zamogla.

Ti sam, o Gospod! si ga zasadil; v svojem očetov¬
skem sercu si prikranjeval od vekomaj to lepo drevo za
moj vert, da bi obrodilo tukaj tebe vreden sad. Ok koliko
je vendar duš, ki niso bile tako posebno osrečene. Kako
toraj zamorem kedaj zadosti se ponižati pod roko tvojega
usmiljenja!

O lepi in sveti sklepi, ako vas jaz okranim, okranite
tudi vi mene; ako vi v mojej duši živite, potem bo moja
duša v vas živela. Živite toraj vekomaj v mojem sercu, o
sklepi, ktere je moj usmiljeni Bog vekomaj z menoj imel.
Živite in mudite se vekomaj v meni, zakaj nikdar nočem
odstopiti od vas.

če si tako obudila svoje občutke, potem to prevdari,
kakošni pripomočki bi zamogli te drage sklepe tebi obra¬
niti; poterdi pa tudi, da je kočeš zvesto sebi v prid ob¬
račati. Taki pripomočki so sledeči: pogostna molitev, sveti
zakramenti, dobra dela, potem pa tudi to, da se poboljšaš
v spoznanih pregreških, da se izogibaš priložnosti v grek,
in da se ravnaš po opominih, ki se zategavoljo tebi dajejo.

Kadar si tako v novic poživljena in tako rekoč prero¬
jena, tedaj poterdi tisuč in tisučkrat, da hočeš v svojih
sklepih stanovitna ostati. Kakor bi deržala svoje serce,
svojo dušo in svojo voljo v rokah, tako izreči, posveti in
daruj je Bogu. Obljubi tudi, da je kočeš v rokah Božjega
veličastva pustiti, in da kočeš povsod po njegovem ukazu
se ravnati. Prosi Boga, da naj tebe vso ponovi, in da naj
blagoslovi in poterdi ponovljeno tvojo čestito obljubo. Po-

16 *

244

kliči tudi na pomoč prečisto Devico, svojega sv. angelja
varlia, svetega Ludovika* in druge svetnike.

S tako živim spoznanjem svojega serca verzi se pred
noge svojega spovednika. Obtoži se svojih večih pregreš-
kov, ktere si od svoje zadnje velike ali občne spovedi storila,
potem pa sprejemi odvezo ravno tako, kakor pervikrat. Iz¬
reci pred svojim spovednikom spet čestito svoje poterjenje,
in je v novo podpisaj. Pod vsem tem pa pojdi k mizi Božji,
in združi svoje ponovljeno serce s svojim začetnikom in
Zveličarjem v zakramentu Rešnjega telesa.

Kakošne naj bodo po tej vadbi naše misli.

Na den tega ponovljenja svojega duha in sledeče dni
ponavljaj večkrat s sercem in z ustmi tiste ljubezni
žareče besede sv. Pavla, sv. Avguština, sv. Katarine iz
Genove in drugih svetnikov: „Ne, jaz nisem več svoja,

naj živim ali umerjem, Zveličarjeva sem, ničesar nimam
več od sebe, in ničesar ni več mojega, moje bitje je Je¬
zus, ki v meni živi in vse, kar svojega imenovati morem,
je to, da sem njegova; o svet, pač si bil ti vedno ti sam,
in jaz sem bila vselej jaz sama, pa od zdaj ne bohi več
jaz sama.“ Zares mi ne bomo več mi sami, zakaj vse spreo-
bernjeno serce bomo imeli. Hudi svet, ki nas je toliko¬
krat goljufal, on se naj sam goljufa nad nami; videl bo
naše spreobernjenje le sčasoma, zatoraj bo nas še zmiraj
imel za Ezave, čeravno smo že Jakobi.

Te vadbe morajo vse počivati prav globoko v našem
sercu, in prav mirno ter rahlo moramo od premišljevanja
in prevdarjanja se povračati k svojim opravilom in v družbo
nazaj, sicer bi dišeče olje naših dobrih sklepov se razlilo.
Glej, Pilotea! globoko in dobro, vendar brez vsega telesnega
ali dušnega truda, mora premočiti našo dušo olje dobrih
sklepov.

* Sv. Ludovik je bil francoski kralj, in je francoske dežele jo-
sebni patron. Zategavoljo ga tako pogosto imenuje sv. Salezij, ki je
bil tudi Francoz. Varh našega cesarstva je sv. Leopold, nekdanji av¬
strijski vojvoda; zatoraj znaš na mestu Ludovika njega imenovati, ali pa
sv. Jožefa ali sv. Mohora.

Postava.

245

XVII. Postava.

Odgovor dvema ugovoroma, ktera bi lehko kdo
stavil zoper ta navod.

Moja Filotea! svet bo ti pravil, daje  teh. naukov in
vadb toliko število, da tisti skoraj ničesar ne bi mogel
druzega početi, kdor bi se po njih ravnati hotel. O moja
Filotea! da-si mi ničesar druzega ne bi delali, vendar bi
že to bilo zadosti; saj takrat nič ne bi delali druzega ko
to, kaj naj bi bilo na svetu naše delo! Ali ne vidiš, kako
je ugovor zvit? Ce bi mi hotli vse te vadbe vsakega dne
dodelati, tedaj bi nam gotovo vsako trohico časa vzele.
Treba je pa le to, da opravimo vsako vadbo ob njenem
mestu, in kadar se nam temu priložnost ponuja. Koliko
zapoved se najde vendar v bukvah deželnih postav in
pravic! Vse morajo sicer spolnovane biti, vendar le tu pa
tam o posebnih priložnostih se spolnijo, in ni potreba
vsakega dne vsako posebej spolnovati. Kralj David je bil
s premnogimi in težavnimi opravki obložen, pa je oprav¬
ljal veliko več pobožnih opravil, kakor sem jih tebi jaz
pokazal. Sveti kralj Ludovik, enako izversten ob času
vojske in ob času miru, je s posebno skerbjo pravico delil,
in zraven še vladal zadeve vsega kraljestva. Vsakega dne
je bil pri dveh sv. mešah, molil je s svojim domačim
duhovnikom duhovske večernice, in je opravljal redno
svoja premišljevanja. Vsak petek je obiskoval bolnišnice,
večkrat se je spovedoval in bičal, pogosto je bil pri pri¬
digah in duhovskih pogovorih. Zraven tega pa ni opustil
le ene same priložnosti, da bi to oskerbel, kar je bilo celi
deželi v prid. Na njegovem kraljevskem dvoru je pa bilo
tako lepo in cestitljivo, da pri nobenem njegovih prednikov
ne enako. Začni toraj brez vše skerbi te svete vadbe, ka¬
kor sem je tebi razkazal. Bog ti bo dal zadosti moči in
časa, da boš zamogla tudi vsa svoja druga opravila storiti,
čeravno bi moral ustaviti solnce v njegovem teku, kakor
se je to zgodilo ob času Jozvetovem. Ce Bog z nami dela,
tedaj opravimo vselej zadosti.

Svet bo tudi še terdil, da si jaz skoraj za gotovo
mislim, da ima moja Filotea dar znotranje molitve; ker pa
tega daru nima vsak človek, zatoraj ta navod ne prileže
se vsaki duši. dej, tega sem se jaz dobro spominjal. Bes¬
nica je, da nima vsak daru znotranje molitve; pa ravno

246

tako gotovo je tudi, da si ta dar vsak pridobiti zamore;
čeravno bi bil bolj slabe zastopnosti, to mu nič ne brani.
Poiskati pa mora si dobrega dušnega pastirja, in za ta dar
toliko se potruditi, kolikor je vreden. Ko bi pa vendar
nekteri se znašli, ki tega daru celo nimajo (kar je po
mojej misli le prav redkokrat), takim pa njih spovednik
lehko pomagajo s tem, da jih podučijo, kako naj dele tega
premišljevanja pazljivo berejo ali poslušajo.

XVIII. Postava.

Troje poslednjih in prav imenitnih opominov za¬
stran tega navoda.

Perve dni vsakega mesca ponavljaj čestitljivo obljubo,
kakor se nahaja v pervih bukvah, in spričuj tako rekoč
vsako uro, da hočeš po tej obljubi živeti. Reci toraj z
Davidom: „Ne, na večno ne bom pozabil tvojih zapoved,
zakaj po njih si me oživil. “ Kadar občutiš kako mlačnost
ali kako duhovno venenje (umiranje) v svojej duši, tedaj
vzemi v roke svojo čestito obljubo, poklekni ponižno pred
kak križ, in izgovori jo v novič prav iz serca. Dosti to¬
lažbe in polajšanja boš našla v tem.

Spoznavaj brez strahu tudi drugim, da hočeš biti
pobožna, ne da si že pobožna; tudi ne sramuj se tistih
navadnih in potrebnih opravil, ki do ljubezni Božje vodijo.
Tudi serčno obstoj, da skušaš v premišljevanji se vaditi;
da bi rajše umerla, kakor kak smerten greh storila; da
imaš terdno voljo, svete zakramente prav pogosto spreje¬
mati; in da hočeš spolnovati nasvete svojega duhovnega
zdravnika, tega pa zavolj različnih reči ni ravno treba
vselej imenovati. To očitno in serčno spoznanje, da hoče¬
mo Bogu služiti, in da smo njegovi službi popolnoma se
vdali: to je Najvišemu prav dopadljivo, zakaj On noče, da
bi mi njega ali njegovega križa se sramovali. Tako spoz¬
navanje zastopi tudi pot svetnim vabilom, in nas veže še
pri naši vesti, da naj stanovitni ostanemo. Modrijani so
očitno spoznavali se za modrijane, da je vsak pustil je
mimo in po njih volji živeti. Tako moramo tudi mi očitno
za take se spoznati, kteri hočejo pobožno živeti. Ako tebi
kdo reče, da je mogoče tudi brez spolnovanja teh naukov

247

in vadb pobožno živeti, temu prijazno reci, da zavolj svoje
velike slabosti potrebuješ veliko več pomoči in podpore
kakor drugi.

In zdaj, preljuba moja Filotea! tebe zarotim pri
vsem, kar je svetega v nebesih in na zemlji; pri svetem
kerstu, ki si ga sprejela, pri deviških persih, ki so Kri¬
stusa dojile, pri ljubezni-polnem sercu, s kterim je On
tebe ljubil, pri Božjem usmiljenji, v ktero upaš: hodi naprej,
in stanovitna ostani v tem zveličavnem začetji pobožnega
življenja. Naši dnevi se raztekajo in smert je pred durmi.

Že kliče trobenta na odhod, pravi sv. Gregor Nacijančan,
da se vsaki pripraviti zna, zakaj sodba je blizo.“ Ko je
videla mati svetega Simfronija, da ga peljejo v smert, te¬
daj je klicala za njim: „Moj sin, moj sin, spominjaj se

večnega življenja; poglej gor proti nebesom in misli na
tega, ki tam kraljuje; skoraj bo bližnja smert sklenila
kratki tek tvojega življenja.“ Moja Filotea! tako kličem
tebi tudi jaz, poglej gori proti nebesom, in ne zapusti jih
nikdar več zavolj zemlje; premisli pekel, in ne verzi se
v njega zavolj nekoliko trenutkov; spominjaj se Jezusa
Kristusa, in ne zataji ga zavolj tega sveta. Kadar pa
dozdeva se tebi trud pobožnega življenja težek, tedaj pre¬
pevaj, kakor nekdaj sveti Frančišek:

„Le sladkost mi je, kar zdaj terpim,

„Ker se večne sreče veselim!“

Jezus naj živi! Njemu naj bo z Očetom in sv. Du¬
hom hvala, cest in slava zdaj in vekomaj. Amen.


.248



I. Jutranja molitev.

V imenu f Boga Očeta in f Sina in sv. f Duha.

Amen.

Oče nebeški! lepo se Ti zahvaljujem, da si me ohranil
nicojšno noč; ohrani me tudi denešnji den vsega hudega
na duši in na telesu, Vse moje djanje in nehanje naj bo
Tebi v cest, meni pa v izveličanje. Amen.

Jezus, Marija, Jožef! Vam izročim svojo dušo in telo.

O Bog, verujem v Tebe, ker si neskončna resnica in
modrost; — poterdi mojo vero. — O Bog, upam v Tebe,
ker si neskončno dobrotljiv in usmiljen; — pomnoži moje
upanje. — 0 Bog, ljubim Tebe, ker si neskončna dobrota
in lepota; — užgi mojo ljubezen.

Marija, mati milosti — kraljica dobrotljivosti — skuš¬
njav nas varuj vsaki čas, — na smertno uro sprejmi nas.

Angelj Božji, varuh moj, —• povsodi mi na strani
stoj! — Ti Božja milost me je izročila, — o naj bi vselej
tvoja roka me vodila!

(Vsakokrat 100 dni odpustka. Pij VII. 15. maja 1821.)

Blagoslovi f o Gospod, mene in vse, za ktere sem
dolžen moliti, in varuj nas vsega hudega in pripelji nas
v večno zveličanje. ^ Amen.

Oče naš . . . Ceščena si . . . Vera.

II. Večerna molitev.

Ako si zelo zdelan in utrujen, da dolgo moliti ne
moreš, preglej vsaj ob kratkem svojo vest, in skleni z na¬
slednjimi zdihljeji:

Oče nebeški! lepo Te zahvalim za vse dobrote Tvoje;

— prosim Te, odpusti mi grehe moje, — in daj mi ljubo 'S
lehko noč. - — Marija moja ljuba mati, — na tvojem sercu
mi daj zaspati. — Preljubi angelj, varuh moj,  — varvaj
me nicoj. — O Bog, dušam v vicah daj sveti raj — in
večna luč jim sveti naj. Amen.

249

lil. Tri Božje čednosti.

Yera.

Verujem v Tebe, pravi trojedini Bog, Oče, Sin in sv.
Duh, kteri si vse vstvaril, kteri vse ohraniš in vladaš,
kteri dobro plačuješ in hudo strahuješ. Verujem, da je Sin
Božji za nas človek postal, da nas je s svojo smertjo na
križi odrešil, da nas sv. Duh s svojo gnado posvečuje.
Verujem in terdim vse, kar si Ti, o Bog, razodel, kar je
Jezus Kristus učil, kar so apostoli oznanovali, in kar nam
sv. rimska katoliška cerkev verovati zapoveduje. Vse to
verujem, ker si Ti, o Bog, večna in neskončna resnica in
modrost, ki ne moreš ne goljufati, ne goljufan biti. O Bog,
pomnoži mojo vero.

Upanje.

Upam in se zanašam na Tvojo neskončno dobroto in
milost, o Bog, da mi boš po neskončnem zasluženji Svojega
edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, v tem življenji spo¬
znanje, pravo obžalovanje in odpuščenje vseh mojih grehov,
po smerti pa večno zveličanje dal in dodelil, Tebe od ob¬
ličja do obličja gledati, ljubiti in brez konca vživati. Upam
tudi od Tebe potrebnih pripomočkov, vse to doseči. Upam
to od Tebe, ker si Ti to obljubil, kteri si vsegamogočen,
zvest, neskončno dobrotljiv in usmiljen. O Bog, poterdi
moje upanje.

Ljubezen.

O moj Bog, ljubim Te iz vsega svojega serca in črez
vse, ker si Ti največa dobrota, neskončno popolnoma, in
vse ljubezni vreden. Ljubim Te tudi zato, ker si do mene
in vseh stvari neskončno dobrotljiv in usmiljen. Želim iz
celega serca, da bi Te ravno tako ljubil, kakor so Te Tvoji
najzvestejši služabniki ljubili in Te še ljubijo. Z njih lju¬
beznijo sklenem svojo nepopolnoma ljubezen; pomnoži jo
v meni, o dobrotljivi Gospod! bolj in bolj.

Ker Te tedaj resnično in iz serca ljubiti želim, in si
zavoljo tega veliko prizadevam, mi je iz serca žal, da sem
Tebe, svojo neskončno dobroto, ktero črez vse ljubim, Tebe,
svojega Stvarnika, Odrešenika in Posvečevalca razserdil.
Žal mi je, da sem grešil, da sem Tebe, svojega vsegamo-

250

gočnega Gospoda, svojega najboljšega Očeta razžalil. Terdno
sklenem, vse grehe in vse grešne priložnosti zapustiti,
storjene grehe čedalje bolj obžalovati, in nikdar več zoper
Tvojo sveto voljo ravnati. Vzemi me zopet za svojega
otroka, in dodeli mi gnado, ta svoj sklep dopolniti. To Te
prosim po neskončnem zasluženji Tvojega Sina, našega
Gospoda in Zveličarja, Jezusa Kristusa. Amen.

Kadarkoli tri Božje čednosti — fe tudi z bolj kratkimi besedami,
kakor je tukaj zapisano — moliš, prejmeš odpustek 7 let in 7 karen.
Ce jih pa moliš skozi celi mesec vsak den, zamoreš še verh tega enkrat
popolne odpustke pod navadnimi pogodbami prejeti. Benedikt XIV.
28. januarja 1756.

IV. Molitev sv.Tomaža Akvinskega pred sv. obhajilom.

Vsegamogočni, večni Bog! glej, bližam se v zakra¬
mentu Tvojega edinorojenega Sina, Gospoda našega Jezusa.
Bližam se kakor bolnik zdravniku, kakor gobovi studencu
usmiljenja, kakor slepec svitlobi večne luči, kakor revež
in siromak Gospodu nebes in zemlje. Zato Te prosim po
obilnosti Tvojega neskončnega usmiljenja: ozdravi mojo bo¬
lezen , omij mojo nesnago, razsveti mojo slepoto, ob¬
dari moje uboštvo in pokrij nagoto moje duše, da vredno
prejmem kruh angeljski, Kralja vseh kraljev in Gospoda
vseh gospodov. Daj mi, da ga prejmem s tako častjo in
ponižnostjo, s tako skesanostjo in čistostjo, s tako vero in
pobožnostjo, s takim sklepom in hrepenenjem, kakor je
vse to potrebno v zveličanje moje duše. Daj mi, da ne
bodo kar moja usta Gospodovega telesa zavžila, ampak da
bo tudi moja duša moč in sad tega zavžitja občutila. O
usmiljeni Bog! daj mi, da bom telo Tvojega edinorojenega
Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ga je iz Marije
Device na se vzel, tabo sprejel, da bom že na zemlji zdru¬
žen z njegovim skrivnostnim telesom in prištet njegovim
udom. O predobrotljivi Oče! dodeli mi slednjič, da Tvojega
preljubljenega Sina, kterega tukaj na svojem potovanji pod
podobo kruha skritega vživam, tamkaj v večnosti brez za¬
grinjala gledam, kakor s Teboj živi in kraljuje vekomaj.
Amen.

V. Molitev sv. Tomaža Akvinskega po sv. obhajilu.

Sveti Gospod, vsegamogočni Oče, večni Bog! sprejmi
mojo zahvalo, da si mene grešnika, svojega nevrednega

251

služabnika, brez vsega zasluženja, le po polni dobroti svo¬
jega usmiljenja nasitil s predragim Telesom in s Kervjo
Svojega Sina, Gospoda našega Jezusa Kristusa. Dodeli, Te
prosim, de mi to obhajilo ne bode v sodbo in pogubljenje,
ampak v odpuščenje grehov in v zveličanje moje duše. V
vojski bodi mi orožje vere in škit dobre volje. Naj izčisti
iz mene vso hudobijo, in iztrebi vsako sladnost in poželji-
vost. Naj pomnoži v meni ljubezen in poterpežljivost, po¬
nižnost in pokorščino in vsaktero čednost. Naj mu bo
močna bramba zoper napade vseh vidnih in nevidnih sov¬
ražnikov, in mogočna berzda vseh hudih nagnjenj dušnih
in telesnih. Naj me s Teboj, ki si edini, pravi Bog, neraz-
vezljivo sklene in srečno pripelje k mojemu zadnjemu
cilju in koncu. Slednjič Te še prosim, da me enkrat k oni
nepopisljivo sladki večerji milostno pripelješ, kjer si Ti s
svojim Sinom in sv. Duhom svojim svetnikom prava luč,
popolno nasitenje, večno veselje, doveršena radost in po¬
polno zveličanje. Po ravno tem Kristusu, Gospodu našem.
Amen.

VI. Te Deum laudamus ali zahvalna pesem.

1. Tebe, Bog, vsi hvalimo, — Ko Gospoda Te častimo,

— Tvojo moč spoznavamo, — Vsi skoz njo smo in živimo;

— Vse, kar stvaril si, kriči: — Večni! Ti naš Oče si.

2. Vse, kar nebo v sebi ima, — Angelji in Kerubini,

— Oblastnikov vojska vsa, — Vse Moči in Serafini; —
Vse, vse poje na ves glas: — Tvojo hvalo vsaki čas.

3. Trikrat svet Bog Sabaot, — Bog neskončane ob¬
lasti, — Celega sveta Gospod, — Vse je polno Tvoje časti,

— Zemlja, morje in nebo — Je od nje napolnjeno.

4. Tebi vsi apostoli, — Martemiki in preroki — Hva¬
lijo, da njihov si — Mojster in Gospod visoki, — Kteri
jih napolnil si, — Z duhom svoje svetosti.

5. Oče! Tebi večnemu, — Tvojemu edinem Sini, —
Tudi Duhu svetemu, — Tri osebe, Bog edini! — Po vsem
svetu cerkev vsa, — Dolžno čast in hvalo da.

6. Sin Očeta večnega, — Kristus, kralj nebeške časti!

— Prišel rešit grešnika — Iz hudičeve oblasti, — Si iz
Device meso vzel, — Bog in človek biti htel.

7. Nebo ni zaperto več — Kerščenikom v pravi veri;

— Sterl si britke smerti meč. — In odperl nebeški dveri;

— Na desnici tam sediš, — Dokler k sodbi me zbudiš.

252

8. Tebe zato prosimo —• Mi skoz Tvojo kerv oprani,

— Kteri k Tvoji službi smo — ’Z Tvoje milosti izbrani:

— Med svetnike v sveti raj — Mam po smerti priti daj.

9. Ljudstvu Svojemu, Gospod! — Ktero Tvoja je er¬
bija, — K zveličanju kaži pot; — Da peklenska hudobija

— Mam ne škodi, žegnaj nas — Tu in tam na večni čas.

10. Vsaki den želimo mi — Tebe, vel’ki Bog, častiti,

— In v imenu Tvojem vsi, — Kar potrebno je, prositi,

Da brez vsega greha bo — Vsako delo storjeno.

11. "Usmili, Bog, oj usmili se! — črez sirote nas
uboge! — Upamo, Gospod, na Te, — Da od nas boš vzel
nadloge: — Tako nas usmili se, —- Kakor upamo na te.

V. Ceščen si Gospod, Bog naših očetov. E. In hva¬
ljen in slavljen vekomaj.

V. Častimo Očeta in Sina s svetim Duhom. E. Hva¬
limo in povišujmo ga vekomaj.

V. Duša moja hvali Gospoda. E. In ne pozabi nikdar
njegovih' dobrot.

V. Gospod, usliši mojo molitev. E. In moje vpitje
naj k Tebi pride.

V. Gospod bodi z vami. E. In s tvojim duhom.
Molimo.

O Bog, čigar usmiljenje nima števila, in čigar do¬
brote bogastvo je brezkončno; Tvoje premilo veličastvo
za dodeljene darove hvalimo in tvojo milost neprenehoma
prosimo, da, ki prošnikom deliš, česar želijo, jih tudi za-
naprej ne zapustiš, ampak za večno plačilo pripraviš.

O Bog, kteri si serce svojih vernih po razsvetljenji
sv. Duha učil; daj, da ravno v tem duhu, kar je prav,
spoznamo, in se njegove tolažbe vselej veselimo.

O Bog, ki nikogar, ki v Tebe zaupa, preveč stiskati
ne pustiš, temuč pohlevnim'prošnjam dobrotljivo na pomoč
prideš, Tebi se zahvaljujemo za uslišane naše prošnje in
dopolnjene želje, ter Te ponižno prosimo, da vseh zoper-
nosti vselej obvarovani bodemo. Po Jezusu Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

-'AAA*yV\A-~

Kazalo.

Stran

Predgovor . . . ■.„• ■ • • 3

Priporočenje in izročenje pričujočih bukev.6

Vvod.7

Perve bukve.

Druge bukve.

Stran.

I.

II.

III.

IV.

V.

VI.

VII.

VIII.

IX.

X.

XI.

XII.

XIII.

XIV.

XV.

XVI.

XVII.

XVIII.

XIX

XX.

XXI.

I.

II.

m.

IV.

v.

VI.

VII.

VIII.

IX.

X.

XI.

XII.

XIII.

XIV.

XV.

XVI. Postava.
XVII. „
XVIII
XIX.

XX

XXI.

XXII.

XXIII

XXIV.

XXV.

XXVI.

XXVII.

XXVIII.

XXIX.

XXX.

XXXI.

XXXII.

XXXIII

XXXIV.

XXXV. „
XXXVI.

XXXVII.

XXXVIII.

XXXIX. „
XL. „
XL1. „

Stran.

O duhu bogastva v resničnem uboštvu . . 133

O prijateljstvu, in sicer pervič o slabih prijateljih 134
O nečimurnem ljubovanji ....  136

O pravem prijateljstvu.139

O razločku med pravimi in krivimi prijateljstvi 142
Svarila in vračila zoper hudo prijateljstvo . 144
Še nekaj drugih naukov o prijateljstvu . 147
O djanjih zunanjega pokorjenja . . . 149

O družbah in o samoti.153

O spodobnosti v oblačilih ....  156

O pogovorih, in sicer pervič, kako naj z Bogom

govorimo.157

O spodobnosti v besedah in o spoštovanji, ki

smo ga dolžni ljudem.158

O krivičnih sodbah.160

O obrekovanji.164

Še nekaj naukov o pogovorih ....  168
O kratkočasih in o odpočitkih, in sicer o do¬
voljenih in poštenih.170

O prepovedanih igrah.171

O plesih in drugih dovoljenih pa nevarnih

kratkočasih.172

V lcterih okoliščinah se sme igrati ali plesati . 174
Da naj smo zvesti v velikih in majhnih rečeh 175

Da naj imamo pravično in pametno serce . 177

O požeijenji.179

Nauki za zakonske.181

O zakonski spodobnosti.187

Opomini za vdove.190

Beseda devicam.198

Četerte bukve.

I. Postava. Da nimamo se meniti za besede posvetnjakov 195

II. r  Da nam je treba serčnim biti . . . 197

HI. „ O posebnostih skušnjav in o razločku med ob¬
čutkom in privoljenjem v nje . . . 198

IV. „ Dve prav imenitni dogodbi o tem . . . 200

V. „ Spodbuda za tako dušo, kije v velikih skušnjavah 202

VI. „ Kako zamoreta skušnjava in poželjenje greh biti 203

VII. r  Pripomočki zoper velike skušnjave . . . 205

VIII. „ Da moramo majhnim skušnjavam se ustavljati 206

IX. „ Kako naj majhne skušnjave premagamo . . 207

X. „ Kako naj svoje serce zoper skušnjave okrepčamo 208

XI. „ O nepokoju.210

XII. „ O žalosti.212

XIII. „ O duhovni in občutni tolažbi, kako naj se v

njej obnašamo . . . _ . . .214

XIV. „ O duhovni zapuščenosti in suhoti . . . 220

XV. „ Poterjenje in pojasnjenje do zdaj rečenega po

neki imenitni dogodbi ..... 224

Pete bukve.

Stran.

I. Postava.

II.

n

v.

VI.

n

n

VII.

VIII.
IX.

x.

XI.

XII.

XIII.

X

X

«

rt

rt

rt

n

XIV.

XV.

n

rt

XVI.

XVII.

n

rt

XVIII.

Da naj pobožne sklepe na leto enkrat s slede¬
čimi vadbami ponovimo ....  228
Premišljevanje o dobroti, ktero nam je Bog s
tem skazal, da nas je poklical v svojo sveto
službo. Sklenjeno je to premišljevanje z ravno
spredaj stoječo terdno obljubo . . . 229

Kako naj svojo dušo preiskujemo, če je in ko¬
liko je v pobožnosti rastla ....  231
Preiskovanje, kako se je naša duša obnašala

proti Bogu.233

Preiskovanje, kako se mi obnašamo do nas samih 234
Preiskovanje, kako se je naša duša obnašala

do bližnjega.235

Preiskovanje nagibov naše duše . . . 236

Občutljeji, ktere naj po tem izpraševanji obudimo 237
Premišljevanja, da ponovimo svoje dobre sklepe 238
Pervo prevdarjanje, o imenitnosti naše duše . 238
Drugo prevdarjanje, o imenitnosti čednosti . 239
Tretje prevdarjenje ;  o zgledih svetnikov . . 240

Ceterto prevdarjanje, o ljubezni Jezusa Kris¬
tusa do nas .......  241

Peto prevdarjanje, o večni ljubezni Božji do nas 242
Povzdigovanje duha po ravno končanih premiš¬
ljevanjih sploh in konec te vadbe . . 243

Kakošne naj bodo po tej vadbi naše misli . 244
Odgovor dvema ugovoroma, ktera bi lehko kdo

stavil zoper ta navod.245

Troje poslednjih in prav imenitnih opominov
zastran tega navoda.246

Dodatek.

I. Jutranja molitev.

II. Večerna molitev.

III. Tri Božje čednosti. Vera, Upanje, Ljubezen .

IV. Molitev sv. Tomaža Akvinskega pred sv. obhajilom

V. „ „ „ „ po sv. obhajilu

VI. Te Deum laudamus ali zahvalna pesem .

248

248

249

250

250

251

ran.

228

229

231

233

234

235

236

237

238

238

239

140

241

'42

43

244

245
46

48

48

49

50

50

51

Cena nekterim družbinim knjigam.

Večina knjig, ki jih je družba sv. Mohora od leta 1860
do letos izdala, je že pošla, le sledeče bukve se pri družbi
zamorejo še naročiti in veljajo:

1. Dr. Rogač  in Torkar:  Življenje svetnikov I. do IX. snopič,

vsaki snopič po .60 kr.

2. Kociančič:  Kristusovo življenje in smert, I., II,, III., IV., V.,

Vi., VII., Vlil. in IX. snopič, vsaki po.50 „

3. Erjavec:  Živali v podobah I. del (domače).50 „

Živali v podob. III. del (ptice I. snopič).50 „

Živali v podobah IV. del (ptice II. snopič).40 ,, .

Živali II. in V. del sta že pošla.

4. Kosar:  Nebeška hrana, (molitvena knjiga), 2 dela, vsaki del

mehko vezan .70 „

(Terdo v pert vezana 1 gold. 10 kr., v pert z zlato ob¬
rezo 1 gld. kr. in v usnje z zlato obrezo 1 gld. 40 kr.)

5. Stare:  ObčnazgodovinaI.,II.,III.,IV.,V.inVI.snopič,vsakipo 50 „

6. Dovče:  Umni kmetovalec I., II. in III. snopič, vsaki po . . 40 .,

7. Volčič:  Domači zdravnik.35 „

8. Dr. Sernec:  Nauk o gospodinjstvu in Sumper:  Bučelarček . 40 „

9. Jančar:  Vinorejec.30

10. Tomšič:  Sadjereja v pogovijrih . ,. ..16 „

11. Lesar:  Zgodbe katoliške cerkve.  40 „

. 12. Podlaz:  Zlate bukve slovenskega vedeža.40 ,,

13. Slemenih:  Izdajavec, povest ..40 „

14. Ogrinec:  Setev in žetev, povest.20 „

15. Večernice 24. zvezek (povesti in podučni spisi).30 „

16. Večernice 15. in 23. zvezek, vsaki po.20 „

17. Parapat:  Robinzon. 40 „

18. Jšmuc:  Nebeška krona.50 „

19. Levstik:  Kraljedvorski rokopis.10 „

20. Slemenih:  Križem sveta, povest.20 „

21. J. Gomilšdk:  Potovanje v Rim ...  50 „

22. L Defčnik :  Slovenski Goffine I. in II. snopič, vsaki po . 50 „

23. K. Kuralt:  Umni sadjerejec ..40 „

24. Slovenske večernice 34. zvezek ... -.30 „

25. A. Praprotnik:  Slovenski spisovnik.70 „

Brnžniki pa dobijo vse zgoraj omenjene knjige
broširane za polovico  naznanjene cene.

Tvarnp kazalo

f»c= v

k n življeriju %eJS&jcfy“ velja 10 kr.