Birgit Rommelspaclier SOCIALNO DELO IN ČLOVEKOVE PRAVICE Zadnja leta je vedno več strokovnjakov in organi- zacij s področja socialnega dela poskušalo posta- viti človekove pravice za novo paradigmo. Te razu- memo kot iz svetovne razprave izhajajoč nabor etičnih standardov in so delo v nastajanju, ki ved- no znova vključuje nove skupine in odpira nova obzorja. Pričujoča polemika je torej razmislek o globalizaciji in internacionaUzaciji etičnih stan- dardov. Tudi zaradi tega morajo biti človekove pra- vice del ne le politike v njenem najširšem pomenu, temveč tudi sestavni del teorije in prakse social- nega dela. Težko bi dandanes našli kogar koli, ki bi ugo- varjal tej tezi. Že samo sklicevanje na človekove pravice nas namreč obda s posebno avrò višje mo- ralne avtoritete in daje vtis sodobnosti. Toda ali bi sprejetje nove paradigme tudi dejansko pome- nilo spremembo znotraj socialnega dela? Od skli- cevanja na človekove pravice lahko kaj kmalu ne ostane nič drugega kot izraz dobre volje in samo- idealizacija. Se več - kot je v preteklosti pokazalo že dosti primerov, lahko sklicevanje nanje pogosto rabi za legitimizacijo problematičnih praks. Na mestu je torej vprašanje, ali socialno delo v resnici potrebuje novo etično orientacijo in, kar je še bolj pomembno, ali ti standardi v resnici pri- našajo kaj novega. Internacionalizacija je od vsega začetka ena od usmeritev socialnega dela. Tudi kar zadeva etične standarde, lahko rečemo, da je boj za socialne pravice in socialno pravičnost že od nekdaj v središču socialnega dela. Na koncu lahko dodamo še to, da tudi visoki etični standardi ne preprečujejo socialnemu delu, da ne bi bilo ena od glavnih institucij, ki podpira idejo o dru- žbeni normativnosti in učinkovitosti. Povedano z drugimi besedami: socialnega dela ni zavezanost k socialni pravičnosti nikoH odvrnila od reprodu- ciranja družbene realnosti, ki jo zaznamujejo dru- žbeni razredi, spolna hierarhija in delitev na »nas« in »druge«. Etični standardi, zgodovinsko gleda- no, niso nikoli imeli dovolj moči, da bi lahko pre- prečiU marginaliziranje, zatiranje aH socialno iz- ključenost. Temeljni razmislek v ozadju tehnik iz- ključevanja je bil, da je vse tovrstno delovanje v interesu izključenega. Ravno ti standardi so po- gosto dajali legitimnost takemu početju. Čemu torej ponovno odkrivati etična načela, ko pa je socialno delo že zgodovinsko zaznamovano z zavezanostjo družbenim vrednotam in socialni pravičnosti, hkrati pa tudi s prakso socialnega iz- ključevanja in vzpostavljanja družbenih hierarhij? PROTISLOVNOST ^ ČLOVEKOVIH PRAVIC Zanimivo je, da lahko nekaj podobnega opazimo pri polemiki o človekovih pravicah. Zgodovina člo- vekovih pravic ni le zgodovina vedno bolj obšir- nega in vedno bolje izoblikovanega spiska etičnih standardov, temveč je hkrati tudi zgodovina zlorab in funkcionalizacije. Plašč človekovih pravic je že ničkolikokrat služil za opravičevanje politične in kulturne dominacije in celo vojaških posegov in političnih zločinov. Hkrati je sklicevanje na člo- vekove pravice, vse od prvega pojava ob koncu 18. stoletja v na novo nastalih ZDA in med fran- cosko revolucijo, vedno znova porodilo politične odpore in gibanja za emancipacijo. To protislovje je ena od glavnih značilnosti človekovih pravic. Na eni strani so naslavljale vse ljudi sveta, na drugi strani pa so se nanašale le na peščico - po navadi na tiste, ki so jih izoblikovaU. V preteklosti so bili to najprej in predvsem beli meščani, kristjani. Ženske, pripadniki nižjih dru- žbenih slojev, sužnji, ameriški staroselci in nekri- stjani, še posebej pa ludje so bili iz te zgodbe iz- ključeni. Utemeljitelji človekovih pravic so si 205 BIRGIT ROMMELSPACHER prilastili nauk univerzalizma in moč, da govorijo v imenu vseh ostalih. Domnevati, da je bilo nji- hovo lastno gledišče univerzalno, je močno pro- tislovno. V resnici jim je iluzija veličine omogočila prilastitev simbolične moči, hkrati pa so izražali zavezanost enakosti in pravici za vse človeštvo. Zavoljo vsiljevanja lastnega pojmovanja svobode in enakosti vsem ostalim so se njihovi nameni po- gosto sprevrgli. Svetle ideje so se v resnici pogosto spremenile v instrument zatiranja. Človekove pravice niso zgolj spisek etičnih standardov, temveč so hkrati posledica in izraz stalnega boja med silami ekonomskega, politič- nega in kulturnega gospostva na eni strani in si- lami emancipacije na drugi. So odsev stalnega pro- cesa konstrukcije in dekonstrukcije, kjer tisti, ki so izključeni, postavljajo vsakokratno družbeno realnost pod vprašaj. To lahko časovno ponazo- rimo s polemiko o človekovih pravicah. V tej zvezi po navadi govorimo o več generacijah človekovih pravic. Prva generacija človekovih pravic so klasične »državljanske in politične pravice«. Gre za pravico do samoodločbe, svobodo govora, izražanja ver- skega prepričanja itn. Prva generacija večinoma meri na zaščito posameznika pred posegi države v njegovo življenje. Te pravice so utemeljili najprej in predvsem premožnejši sloji, ki jim ni bilo treba pretirano skrbeti, da bi jih kdo oviral ali omejeval. Njihova vloga je definirati politiko v skladu z inte- resi utemeljiteljev. Na tem mestu se poraja vpra- šanje o položaju tistih ljudi, ki nimajo možnosti, da bi uveljavljali svoje pravice, saj so jim nedo- stopna osnovna sredstva, ki bi to omogočala, m Zato je bila pozneje kot nasprotje negativnim pravicam utemeljena druga generacija človekovih pravic - t. i. »pozitivne pravice«. Te ne merijo na zagotavljanje »svobode pred« čim (zlasti pred posegi države), temveč na pravico do pridobitve česa. Tukaj gre za pravico do ustrezne življenjske ravni, npr. za pravico do pitne vode, hrane in zdravstvene nege, pravico do izobrazbe, pravične zaposlitve itn. Te pozitivne pravice so pogosto kritizirali, saj so osredotočene zlasti na zadovoljitev individual- nih potreb. Ne upoštevajo namreč, da življenjski standard in možnost individualne samorealizacije pogosto nista odvisna toliko od posameznih prilo- žnosti kot od družbenega statusa. To postane očit- no ob naravnih katastrofah, med vojnami ali v ekonomskih krizah. V teh primerih se ne giblje- mo več na polju individualnih pravic, temveč se dotikamo položaja družbe kot celote in hkrati položaja različnih skupin znotraj nje. Te namreč prvenstveno oblikujejo življenjske pogoje. T. i. tretja generacija človekovih pravic se torej ukvarja s »kolektivnimi pravicami« oz. s »pravicami manj- šin«. Sem se umešča že leta trajajoča borba za umestitev pravic žensk med človekove pravice; pri tem se sklicujejo na številne specifične načine dis- kriminacije in ogrožanja ženske integritete, ki se ne morejo primerjati s tistimi, kjer so v vlogi žrtve moški. Podobno so pravica etničnih manjšin do kulturne samoodločbe, pravica ne biti diskrimini- ran, pravica do uporabe lastnega jezika in ostale pravice bistveni sestavni del kolektivnih pravic. Opazimo lahko, da seznam človekovih pravic vključuje vedno več različnih skupin, njihove po- glede in specifične skrbi, in napolnjuje »stare« pravice z novimi pomeni. Pravica do svobode go- vora ne pove na primer nič o tem, kdo ima v neki družbi moč in privilegij, da ga slišijo, kakor tudi ne pove nič o tem, v katerem jeziku ima kdo mož- nost izraziti svoje prepričanje. Posledično torej v bistvu zanika pomembnost družbene in kulturne moči. To izvira iz tega, da so pravico na začetku definirali tisti, ki imajo v družbi moč. Polemika o človekovih pravicah je postala prostor globalne razprave in odseva različna gledišča in socialne boje. Ravno v tem gre iskati glavni razlog, zaradi katerega bi mogla navdihovati tudi socialno delo kot stroko. To ne pomeni vsiljevanja novih ali po- novnega odkrivanja obstoječih etičnih standardov, temveč gre zgolj za izpraševanje lastnih vrednot in norm v luči te globalne polemike. ČLOVEKOVE PRAVICE ií KOT IZZIV SOCIALNEMU DELU Sklicevanje na človekove pravice poudarja, da: 1 ) lahko o socialnih problemih razmišljamo le večslojno, vključujoč vedno več mednarodnih in globalnih vidikov 2) so polje socialnega dela vseskoz definirali politični boji za socialno pravičnost in emanci- patorna gibanja in da je treba to zgodovino re- flektirati 3) je nujno, da socialno delo ohranja distanco do svoje pogosto dvojne in protislovne vloge, ko na eni strani reproducira družbeno strukturo mo- či in dominacije, na drugi pa ji oporeka; pri tem je treba še zlasti upoštevati polemiko o razmerju med univerzalizmom in relativizmom. 206 SOCIALNO DELO IN ČLOVEKOVE PRAVICE Osredotočenost na pravice ljudi ne ponuja zgolj močnih argumentov zoper paternalistični in tehnokratski tip socialnega dela, temveč pomeni hkrati tudi obrambo zoper nevarnost nekritičnega in samozadostnega tipa socialnega dela, ki svojim standardom pripiše normativnost ali celo univer- zalnost in jih vsiljuje kot najboljše za vse. V nada- ljevanju podajam nekaj kratkih primerov, kako se vprašanje univerzalnosti, sicer že v jedru pole- mike o človekovih pravicah, izkaže za uporabno v razmišljanjih znotraj socialnega dela. Nenehna internacionalizacija vseh družb, do katere je pri- vedla globalizacija, je velik izziv za socialno delo, saj je treba ugotoviti, ali razHčna stališča dovolj dobro odražajo koncepte in institucije stroke. Za primer lahko vzamemo Nemčijo (očitno so v ne- katerih drugih državah razmere drugačne, zlasti v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, kjer obstaja precej daljša tradicija razprav o multikulturnosti), kjer moramo priznati, da je socialno delo pred- vsem reproduciralo monokulturno realnost ter ignoriralo in zanikalo obstoj pluralizma v družbi in med prebivalstvom. Socialno delo je tako posta- lo močna institucija, ki je utrjevala hegemonijo večinskega pogleda. To postane očitno, če vzame- mo pod drobnogled predstavnike stroke, koncep- te in standarde profesionalizacije. Uporaba »jezika« je en primer. Po listini o člo- vekovih pravicah mora vsakdo imeti zagotovljeno pravico do izražanja v maternem jeziku. Še zlasti je to pomembno tedaj, ko gre za intimne in osebne zadeve in je treba zgraditi odnos zaupanja. V veči- ni nemških psihosocialnih služb ni tako. Narobe, med nemškimi strokovnjaki velja znanje nemščine za neke vrste vstopnico v nemško družbo in ga pogosto pričakujejo od uporabnikov svojih sto- ritev. Priseljenci in celo begunci, ki želijo biti de- ležni socialnih storitev, v praksi tako nimajo druge možnosti, kot da se prilagodijo. V bistvu je torej večina tista, ki s svojim stališčem definira način komunikacije. Ne strokovnjaki, temveč »Drugi« so se prisiljeni naučiti jezika. Strokovnjakom, dominantni skupini, pa pozi- cije tistega, ki mu je dana moč definiranja in posle- dično analiziranja problemov, ne omogoči le jezik, temveč tudi način intervencije. Empirične razi- skave kažejo, da imajo etnične manjšine iz različ- nih razlogov dosti več psihosocialnih problemov kot pripadniki večine, hkrati pa niso deležni za- dostne pomoči, da bi se lahko soočili s temi problemi.(Gaitanides 1995; Becker et al. 1998). Ohranjanje različnih standardov socialnih storitev tako krepi delitev na večino in manjšino. Večina konceptov socialnega dela definira mi- gracije in socializacijo v multikulturnem okolju najprej in predvsem kot problem. Trk kultur in podvojeni standardi, ki veljajo v družini in širši družbi, naj bi med priseljensko mladino povzročili dezorientiranost in prikrite konflikte, kar naj bi se izražalo v neuspehih v šoH, konfliktih v družim ali nasilju in kriminalu. Tovrstne enostavne rešitve s svojim kulturološkim in esencialističnim pogle- dom precej otežijo razločevanje med osebnimi, socialnimi, spolno specifičnimi in kulturnimi pro- blemi. Zanimivo je, da navadno zanemarimo pojem »kultura«, ko govorimo o problemih, s katerimi se soočajo pripadniki večine. Morda bi lažje reše- vali posameznikove osebne in socialne probleme, če bi odraščali v bolj monokulturnem okolju, kjer le težko srečamo različne poglede in nasprotujoča si stališča? Kaj pomeni pripadati dominantni kul- turi? Kaj pomeni biti bel(a) kristjan(ka)? Moji štu- denti na vprašanje o tem, kaj pomeni biti kristjan, večinoma nimajo odgovora. Hkrati so prepričani, da dobro vedo, kaj pomeni biti musliman. Podob- no jih v Nemčiji večina težko pojasni, kaj pomeni biti Nemec, medtem ko na vprašanje, kaj so tujci, zlahka dobiš mnoštvo odgovorov. Opaziti je moč osupljiv kontrast med zaverovanostjo v svoje pred- stave o Drugem in pomanjkanjem znanja o sebi. Obstaja precej argumentov, da lastna kultura, lastna barva kože ali lastna religija niso pomembni dejavniki, še zlasti ne za pripadnika dominantne skupine. Te identitete naj bi bili naravne in očitne, saj ravno one primarno konstituirajo tisto, kar naj bi veljalo za splošno normo. Skozi taka neza- vedna pojmovanja se izrecno izraža dominacija večine. Zavedanje lastnega položaja nujno vklju- čuje vednost o družbeni strukturi moči in zave- danje o njej. To vodi do spoznanja, da obstajajo tudi drugi pogledi in da je posploševanje lastnega stališča močno povezano z lastnim družbenim po- ložajem. Hkrati pokaže, kako zelo je Drugi pove- zan z Jazom. Nekoga lahko označiš za črnca le, če hkrati ostale oz. sebe označiš za belca. Vednost opozarja na razkorak med lastnimi etičnimi standardi in nepravično družbo in belci se tega raje ne zavedajo. Z besedami Elaine Pinderhughes (1989): »Odetost v nezavedno in predsodke po- maga ohranjati podobo o lastnem 'dobrem Jazu'.« Obravnavanje Drugih skoz odnos do Jaza pa na drugi strani pogosto pripelje do psihičnih nape- tosti, občutkov krivde in negotovosti ob stikih s 207 BIRGIT ROMMELSPACHER pripadniki diskriminirane skupine. Tu so razlogi, da je plašč naivnih predsodkov pogosto udobnejša izbira. Tako človek zadrži naravnost in sponta- nost, medtem ko kritična samorefleksija ne poma- ga vselej k dobremu počutju. Poleg konceptov antirasizma in kulturnega plu- ralizma pa se vendarle pojavljajo tudi drugi prime- ri izpraševanja položaja večine. Moške študije so v preteklih letih prinesle raziskave, ki povedo veliko o tem, kaj pomeni biti moški, socializiran v patriarhalni družbi. Že dolgo tega so prve femi- nistke od moških zahtevale večjo samokritičnost do konceptov moškosti. Nekaj moških se je upalo sprejeti izziv in rezultat tega so zelo zanimive študije o prednostih in slabostih dominacije in njenega ponotranjenja. Študije kažejo, da obstaja hierarhija med različnimi tipi moškosti in da je treba razumeti podreditev žensk tudi kot eno od strategij v bitki med moškimi različnih družbenih in etničnih razredov in različne spolne usmerje- nosti - med tekmujočimi podobami moškosti torej (Connell 1998). Polemika jasno kaže, kako so podobe o Jazu in o Drugem tesno povezane z družbeno struk- turo moči. Za socialno delo to najprej in predvsem pomeni, da mora kritično vrednotiti lastne kon- cepte in se vprašati, kako stroka ustvarja norme, ki reproducirajo socialne, kulturne in spolno spe- cifične hierarhije. V tem kontekstu je lahko debata o človekovih pravicah zelo plodna, saj se dotika funkcije norm in vrednot ne samo znotraj dolo- čene družbe, temveč v globalni perspektivi. Ta razprava daje jasno vedeti, da je lahko vzposta- vitev splošnih standardov le posledica stalnega dialoga med vsemi vpletenimi in da ta dialog vedno implicira delitev moči. Če naj bo ideja člo- vekovih pravic podlaga globalne človeške družbe, mora priti do delitve moči tudi na materialni ravni, ne le simbolično s sprejemom teze, da »lastna perspektiva ni edina«. Človekove pravice torej niso nov okvir social- nega dela, lahko pa ponudijo širši pogled ter hkrati okrepijo tiste tradicije znotraj socialnega dela, ki izhajajo iz bojev za socialno pravičnost in emancipacijo. Polemika o človekovih pravicah bo, upajmo, porodila samokritično refleksijo, ki bo vztrajno spraševala, kdo je v družbi tisti, ki ima moč, da definira, in zakaj je tako. 208 SOCIALNO DELO IN ČLOVEKOVE PRAVICE LITERATURA Becker, Astrid, Hamburger, Franz, Lenninger, Peter Franz (1998), Anforderungsprofile und Qualifi- kationsmerkmale in der Sozialen Arbeit der Caritas mit Migrantinnen. Freiburg im Breisgau: Lambertus. Bielefeld!, Heiner (1999), Universale Menschenrechte angesichts der Pluralität der Kulturen. V: Hans-Richard Reuter (ur.), Ethik der Menschenrechte: Zum Streit um die Universalität einer Idee I. Tübingen: Mohr Siebeck (43-73). Bobbio, Norberto (1999), Das Zeitalter der Menschenrechte: Ist Toleranz durchsetzbar? Berlin: Wagenbach. Connell, Robert W. (1998), Der gemachte Mann: Konstruktion und Krise von Männlichkeiten. Opladen: Leske und Budrich. DoMiNELLi, Lena (1988), Anti-Racist Social Work. London: MacMillan Press. Gaitanides, Stefan (1995), Interkulturelle Öffnung der sozialen Dienste. V: Klaus Barwig, Wolfgang Hinz-Rommel (ur.). Interkulturelle Öffnung sozialer Dienste. Freiburg im Breisgau: Lambertus (65— 81). ^ RoMMELSPACHER, Birgit (2002), Anerkennung und Ausgrenzung: Deutschland als multikulturelle Gesellschaft. Frankfurt/M: Campus. Staub-Bernasconi, Silivia (1998), Soziale Arbeit als Menschenrechtsprofession. V: Armin Wöhrle (ur.), Profession und Wissenschaft Sozialer Arbeit. Pfaffenweiler: Centaurus. 209