v
Stev. 25.
Izhaja vsak četrtek
in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom 7a celo leto 3gld.—kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „. 80 „.. Naročnina se pošilja opravnlštvu v škofijsk. poslopju (Bisehofhof.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
List ljudstvu v poduk.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. —
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12
kr., trikrat 16 kr.
lovno io 19« .liloij^t) 3t
Vabilo na naročbo.
ME" „Slovenski Gospodar" velja od 1. julija do 1. oktobra — 80 kr., od 1. julija do konca leta —■ 1 fl. 60 kr. Denar se najleži po poštnih nakaznicah pošlje.
Magjarsko gospodstvo.
Leta 1848. in 1849. smo zvesti avstrijski narodi, zlasti slovanski, komaj potlačili laske izdajalce, nemške rogovileže in jihove zaveznike — magjarske puntarje. Toda sedaj se je v 30 letih stvar močno predrugačila. Magjari v 'zvezi z nemškimi ustavoverci so na vrhu in gospodujejo po celi Avstriji. Drugi narodi smo v stran potisneni in moramo debelo plačevati, kar nam večina v državnih zborih na Dunaju in v Budimpeštu naložiti blagovoli. Naši ustavoverci se radi ponašajo, kakor da bi oni prvo besedo imeli, a to ni popolnem resnično. Prvo besedo imajo Magjari. Na Ogerskem o tem nihče ne dvomi. Ondi imajo Magjari vse v svoji oblasti. Dobili so venčanega kralja, magjarske ministre, magjarsko vojsko honvedov, magjarske šole, pošte, železnice, sploh vse je magjarsko. Magjari stra-hujejo Hrvatsko in Slavonijo; razdrli so vojaško pokrajino, zatrli srbsko Vojvodino in Banat ter samostojnost Sedmograške popolnem uničili in deželo, v magjarske županije raztrgali. Se več, Magjari so botri ali kumi naših nemških ustavovercev in jih zvesto držijo. To čutijo ustavaki sami; prav dobro vedo, da jihova moč v tem trenutku propade, v katerem jih Magjari zapustijo. To je tudi uzrok, zakaj se je 1. 1867. Magjarom in se bo tudi letos dovolilo vse, kar od nas pri obnovljenju 10-letne nagodbe tirjajo. Iz tega pa je zopet jasno, da Magjari tudi zunaj ogerskib dežel zapovedujejo in na našo znotranjo politiko mogočno upljivajo. Razun tega imajo še po svojem grofu Andras«y-ju, ki je sedaj minister vnanjih zadev, za cesarjem prvo besedo tudi glede naše vnanje politike. Sploh Magjar gospoduje sedaj v Avstriji, kakor še nikoli poprej. Da nas še ni zaplel v krvavo vojsko
zoper Ruse, katere smrtno sovraži, to imamo le svitlemu cesarju zahvaliti in nekaterim zaprekam, črez katere še niti ošabni Magjar skočiti ne more.
Razni narodi na Ogerskem so se magjarske dobe močno bali. Da se niso varali, to jim sedaj potrjujejo britke skušnje. Magjari hočejo vse po-magjariti in se poslužujejo brez ozira, brez srama vsakega stedstva: države, Cerkve, uradov, šol, pošte, železnic, volilnega reda in, kar je najbolj grdo in nesramno — sodnij. Naši prekmurski rojaki slovenski se niti slovenskega pravopisa po-služiti ne smejo; v šolah se rabi budalasto sostav-ljeni magjarski pravopis. Ubogim Slovakom so vzeli vse gimnazije, katere so si sami z težko nabranim denarjem omislili; zatrli so jim tudi Matico slovaško in rabijo pograbljene denarje za pomag-jarenje Slovakov; Rusinci se še genoti ne morejo, številne Rumune hudo tlačijo, najbolj pa pritiskajo na — Srbe. Tem so vželi skoro vse pravice, katere so jim nekdanji cesarji podelili in sedaj preganjajo najodličniše srbske narodnjake po sod-nijab, n. pr. dr. Miletiča, urednika „Zastave" v Novemšadu, dr. Kasipinoviča, advokata v Pančevi. Obadva držijo sedaj že leta dni zaprta in nju dol-žijo veleizdajstva. Toda ne priče, ne sodniki, ne ministri, nihče na svetu ne povč, kaj sta zakrivila. Bilo je lani meseca maja, ko je dr. Miletič, nekoliko tednov pred srbsko-tnrško vojsko, v zadevi svojega lista in da bi sam videl, kako so kaj Srbi pripravljeni, prišel v Belgrad. Bil je takrat tudi sprejet od kneza Milana Obrenoviča in je temu obečal, da ne bode več zoper Obrenoviče pisal. Potem se je 28. maja vrnol nazaj v Novisad. Ali čuda velika, mesec dni potem ga dajo magjarski ministri prijeti in zapreti kot veleizdajalca. Isto so storili tudi dr. Kasipinoviču. Sedaj se je začela sodnijska preiskava. Magjari so privlekli nekega Rankoviča iz Beczkereka. To človeče je izpovedalo, da je dr. Miletič meseca junija v Belgradu v gostilnici pri „srbskem kralju" sklepal strašno srbsko zaroto ter obečal 30.000 Srbov orožati zoper Magjare. Ali sedaj se je po ostri preiskavi pokazalo, da je to vse gola laž. Dr.
Miletič ni bil nikoli pri „srbskem kralju" in meseca junija že doma v Novemsadu. Tudi zoper Kasipinoviča niso mogli ničesar najti, kar bi kazalo na veleizdajstvo. Sodmja je toraj sklenila obadva iz zapora spustiti. Ali magjarski državni pravdnik je ugovarjal in se pritožil pri višji sod-niji. Sedaj »e pa oglasi nek Timarčevič iz Bel-grada. Ta poštenjak izpovč, da je Rankovič pod-mitan hudobnež, ki je tudi njega nagovarjal, naj mu pomaga pričati zoper Miletiča; vse, kar je Rankovič o shodu pri „srbskem kralju" sodniji povedal, je laž. To je bil strašen udarec za mag-jarske ministre pa tudi sodnike. Eden sodnikov se je ustrelil, ker ni privoliti mogel v nadalejšnji zapor. Ostali sodniki so torej prašali magjarske ministre, kaj jim je storiti. Ministri so pa ukazali, da imata obadva Srba ostati v zaporu! Taka je magjarska pravica, tako je magjarsko gospodstvo! Podobno je — turškemu, a ne evropsko krščanskemu! Turk zapira nedolžne ljudi, katerih se boji!
Razglas c. kr. namestnika štajarskega od 15. maja 1877,
dotikajoč se streljanja z možari pri slovesnih okolnostih.
„Ker se opazuje, da se zunaj mest pri slovesnih (prazniških) okolnostih še zmiraj strelja z možari in sicer velikokrat tako, da je z ene strani z» samega strelca in kdor je ž njim nevarno, z druge strani pa za stanovnike dotičnega kraja škodljivo, držim za primerno, da stareje dotične propise o streljanju z nova razglasim ter njih iz-peljevanje ojstro zaukažem. Ustanovila nahajajo se stranoma opetovano razglašena v gubernialni okrožnici od 8. julija 1785, v odloki (dekretu) dvorske kancelarije od 14. februarja 1811 razglašeni po gubernijalnem ukazu od 6. sušca 1811, in v gubernijalnem ukazu od 18. januarja 1825, br. 1271 (deželne postavne zbirke zvez. 7), dalje v namestnijskih odpisih od 14. junija 1854, br. 211 prds. in 9. februarja 1858 (deželnega zak. in ukazn. lista br. 4), ter so sledečega zapopadka: 1. Streljanje z možari je brez razločka slovesne (prazniške) okolnosti, pri koji se namerava strelba, le pod tim pogojem dozvoljeno, da župan za to zna in dozvolo da, dalje da za to naznači posebno mesto ter da se strelja pod očmi moža za nadzor poslanega po županu. 2. Streljati sme se le iz takih možarov, koji imajo propisano znamenje unega, kdor ga je zlil ali skoval, koji so z dvo-strukim (dvojnim) nabitkom skušeni, ter se tedaj brez nevarnost nabijajo in užigajo. 3. Kdor kot obrtnik proda možar brez rečenega znamenja (v broj 2) pride v kazen. 4. Za nabijanje in uži-ganje možarov smejo se rabiti le ljudje, koji to razumijo na tanko, ter je pri tem paziti na vsako nevarnost glede življenja in imetka kojega koli človeka. 5. Prestopke tih ustanovil kaznujejo po § 24 štev. 2 in po § 52 občinskega reda župani, in sicer po § 54 občin, reda držeč se ministeri-
jalnega ukaza od 30. septembra 1857, drž. zak. 198 z globo od 1 do 100 goldinarov ali z zaporom do 14 dni."
Za c. kr. namestnika: C. kr. dvorski svetovalec Kallina s. r.
Gospodarske stvari.
Prva pomoč, če se kdo opeče ali opari.
M. Dandanašnji, ko odprti plameni svitlega plina razsvitljujejo ulice in hiše, ko se je svečava z naglo vnetljivim kamnenim oljem (petrolejem) že v najmanjši koči ubogega bajtarja rekel bi udomačila, ko vroči par toliko množino umetnih na-strojev ali mašin z svojo gonivno močjo tako rekoč oživlja, se tudi dosti večkrat primeri, da se ljudje opečejo ali oparijo. Skoraj ni dneva, da bi se ne slišalo ali bralo o takih in dostikrat groznih nesrečah. Ker pa je tudi pri takih in enakih nesrečnih primerlejih dostikrat največ na nagli in primerni pomoči ležeče in ker je od te rešitev življenja jednega človeka včasih življenje še od več ljudi najbolj od te pomoči odvisno, zato hočemo o prvi pomoči in zdravilnih sredstvih pri opekah in oparih bolj obširno razpravljati in govoriti, da se vedó tudi nezdravniki v takih prigodkih brž pravih ravnil in pomočkov posluževati in da jim ni treba z vsem še le na pomoč poklicanega zdravnika čakati, ki je le predostikrat daleč od rok in tedaj premnogokrat prepozno pride. Rane, ki jih je suha ali mokra gorkota napravila, so različne po stopnji silno8ti, razseglosti in globokosti. One se vrsté od lahke površne kožne razdražbe do popolnega posmojenega pokončanja. Zdravilstvo razločuje med opekami 1., 2., 3. in 4. stopnje, kakor je ali samo koža zarudela, ali so se meburji vzdignili, ali se rana že ognojila ali pa popolnoma že v ogelj spremenila. Za manj hude opeke navadne stopnje, ki so na male prostore na koži omejene, je vročina v znani daljavi prav dober homeo-patični pomoček. Opečen ud se namreč tako blizo luči, ognja, vroče peči ali ognjišča drži, kakor kdo najbolj vroče prenesti more. S prva je bolečina res še hujša, pa kmalo pojema in jenja in opeka ozdravi brez mehurja. Pri otrocih seveda je na ta način težko kaj pomagati, ker se bolečine s prva povečajo. Pri njih tedaj bolje kaže na opečeno mesto pavole ali vate položiti in jo z trdno obezo obezati, da ne more zrak celo nič do rane. Tudi, če se moka ali štupa za lase, pudra imenovana, na ranjeno mesto potrosi, se s tem bolečine polajšajo in rane zacelijo. Ranjeno mesto se prav na debelo z moko ali lasno štupo potrosi in z suho obezo obeže. Kakor hitro ko se bolečina ponovi, se na prejšnjo plast moke zopet na novo moke natrosi tako, da more močna skorja do 25 centimetrov debela postati. Ravno tako je pri lahkih opekah gutaperha v kloroforomu ali ter-
pentinovcu raztopljena in na opečeno mesto položena izvrsten pomoček. Ako pa ti pomočki ne pomagajo, potem se kot najbolj prosto sredstvo pogreti vinski cvet (špirit) pred vsem drugim priporoča. Sploh je pa to sredstvo jedno najboljših in naj priličnej-šib, ako so opečeni kraji veliki in ako je koža še cela. To sredstvo se more pri človeku in živini z dobrim uspehom in lahkim trudom porabiti. V ta namen se zredči špirit z 2 tretjinama 25—36° C. tople vode. Ta tekočina se vlije v skledico in v njo potem lanene ali pavolnate cunjice pomakajo, in ž njimi rane pokrivajo. Te cunjice se morajo pa 2—3krat zložiti in tako še le na rane položiti. Pri polaganju teh v toplem špiritu pomočenih cun-jic pa je treba gledati, da se trdno na rane polo-žč in da ne delajo nobenih gub. Črez te namočene obeze se položi plast vate in potem trdno obeže, da ne more zrak čisto nič do ranjenega mesta. Brž, ko cunjice suhe postanejo, se ali z novimi nadomestč, kar se mora pa kolikor mogoče hitro goditi, ali pa, in to je še bolje, z toplim špiritom zopet pomočijo in z vato in obezami z nova obežejo. Kolikor hitrejše se ta pomoček porabi, toliko hitrejši in vspešnejši je tudi včinek. Le, če se je prej mrzla voda ali druge hladivne reči, kakor nastrgani krompir ali korenje itd. rabil, je vspeh dosti manjši ali tudi čisto nobeni.
(Konec prih.)
Gozdom škodljive živali.
B. Lovne sesavke škodujejo gozdom ravno tako, kakor domača živina. Ker se pa divjačina ne more po pastirjih nadzirati: marveč sledi ne-ovirno svojemu naravnemu nagonu, in je že po natori bolj ali manj na zavživanje lesnih rastlin in drevesnega semena omejena, je tudi škoda, ki jo uzrokuje divjačina po gozdih, veča in zdatneja nego škoda, ki jo dela pašna živina. Po nekterih krajih ima tako imenovana rudečkasta divjačina, jeleni in košute, navado da lušči bukovino, gaber, topol, svibo, čestokrat tudi borovo preklovino. V ta namen odgrize drevesno kožo najpred od spredaj, jo drži čvrsto z zobmi in jo potegne od spodaj na vzgor. Naj več poškodovanja naredi divjačina v jelovih gozdih. A izmed jelovine je poškodovaju najbolj podvržena jelka ali boja, potem mecesen, smreka in naposled bor. Izmed listnatega drevja trpi hrast še največ škode. Črna divječina si išče mladega lesovja in njegovih korenin, A druge gozdne živali, posebno srne, odgrizujejo mlado vršičevje in to tako dolgo, dokler ga doseči morejo: odjedajo mlado hrastovje, da dostikrat izgleda, kakor bi jo kdo s škarjami obstrigel in se ne more lepo in po-voljno razvijati, marveč raste nizko in grmasto. Poškodovanju, ki jo dela divjačina, ste naj manj podvrženi breza in pa jelša.
Sredstva, ki je imamo za odvrnitev škode po divjačini, so naslednja: 1. Pred vsiin drugim je treba, da se divjačina zmanjšuje na primerno srednje število in to toliko časa, dokler se ne
pokaže, da ostaja za primerno gosto izrejo mnogo več zdravega nego poškodovanega lesovja. Črna divjačina naj se zavrne v nalašč zato priredjene in ograjene gaje ali pa v velike cele gozde v takih krajih, koder je lesa čez potrebo in po tem takem tudi les nima toliko vrednosti. 2. Divjačina naj se prav pogostoma vznemiruje in prepodi iz takih krajev, koder se gozdno drevje zareja in pomlajuje, to se pa zgodi z nastavami, s hujskanjem ali ščuvanjem psov in pa s streljanjem v zrak ali brez kugle. 3. Če bi to ne pomagalo, kar se tudi na veliko večkrat ne da izpeljati, ne ostaja nič drugega nego to, da se kraji in prostori, ki jih je treba pred divjačino začuvati in varovati, primerno ogradč. naj bi take ograje bile še tako drage in potrošne. 4. Divjačiui naj se živež poklada v takih letnih časih, ko se razun lesovja prav malo drugega živeža nahaja. S po-sekovanjen lesovja naj se zgodaj začenja, ravno tako tudi s podiranjem mehkega lesa, ktero daje divjačini priložnost, da od mladja brstje in kože objeda.
Druge škodljive v gozdu živeče nelovne živali so: miši in veverice. Miši, ki žive v gozdih so: o) Velika gozdna miš. b) Poljska miš. c) Pot.	(Konjec prih.)
Krote ali krastače so bnčelam škodljive.
M. Akoravno se ne sme tajiti, da so te živali poprek le koristne, so pa vendar za bučelo-rejca blizo ulnjaka nadležne. Neki bučelar je nekega dne kratko pred nevihto, ko so bučele kupoma domu v panj hitele, opazil, kako je krota blizo 50 centim. od najboljšega panja na tleh sedela in prežala. Bila je srednje velikosti in se od časa do časa na zadnje noge vzpela, čudno bitro poskočila in vsakokrat bučelico od te ali one bilke ugrabila. Bučelice so se namreč na bilke vsedale in čakale, dokler bi v panj mogle. Tako jih je krastača vlovila in snedla v kratkem času dvanajst in nobena je ni pičila. Da bi to umarjanje ustavil, je bučelar kroto pograbil in jo 30 metrov proč na neko gredo zanesel, naj bi tam gosenice, polže in drugi mrčes pokončavala. Tri dni pozneje pa je našel isto kroto na starem mestu pred panjem na bučele povračajoče se prežečo. In celo, ko jo je 50 metrov daleč od bučelnjaka zanesel na celo drugi kraj, se je zopet k bučelnjaku povrnila in še dva dni pozneje zopet bučele lovila.
Sejmovi na Štajerskem 25. junija: sv. Juri pod Tabrom, Koujice, Podsreda, sv. Janž na dravskem polju, sv. Lenart, Ribnica, Žetale, Laško; 26. jun. sv. Lovrenc; 30. jun. Zreče, Trnovce, Gomilice, sv. Bolfank, Spod. Polskava.
Sejmovi na Koroškem. 25. jun. Altbofen, Gutštanj, Špital, PGIling; 28. Greifenburg; 29. jun. Pontabla.
Dopisi.
Iz Celja. (Dvojni jub ilej —nov ukaz z a-stran podučevanjavkršč. nauku.) 3. junija se je kakor drugod tudi po cerkvah savinjske doline obhajal spomin 501etnega škofovanja sv. Očeta. Po različnih slovesnostih, ki so se zadnja leta poglavarju kat. Cerkve na čast obhajale, se je naše ljudstvo iz neke verske vnemarnosti predramilo, da se zdaj bolj zanima za osodo sv. Očeta in kat. Cerkve po raznih deželah, kakor nčkdaj. Rimski papež, ki so bili prejšnje čase našemu ljudstvu menj znana oseba, so postali zdaj ljubljenec vernih Slovencev. Tako sijajno, kakor po drugih kat. deželah, se po naših pokrajinah jubilej sv. Očeta ni obhajal. Razun cerkvene slovesnosti — se ni kaj posebnega storilo sv. Očetu na čast. Le tii pa tam si zagledal kakšen kres — po nekterik družbicah se je sv. Očetu napivalo, pobiral se je „Petrov novčič" — to je bilo menda vse. Le Konjičanji ste se kakor že večkrat, tako tudi zdaj slavno obnesli. Drugi jubilej so pa obhajale 9. junija tukajšnje mestne šole. Tega dne je preteklo ravno 100 let, kar se je prejšnja samostanska šola spremenila v glavno okrožno šolo, v kteri so pa zopet le redovniki minoriti ves poduk prevzeli. Imeli so omenjenega dne v ta namen otroci vseh mestnih šol v nemški cerkvi ob 8. uri slovesno sv. mešo, potem so se pa peljali v nemški kazino, kjer se je v primernih govorih otrokom razlagal pomen slavnostnega dne itd. Pred 100 leti so imeli toraj Celjani le samo kloštersko šolo? Da! Le duhovnikom (minoritom) se je vredno zdelo, ljudstvo podučevati v branju itd. in kakor tukaj v Celju, se je godilo še marsikje drugod, da so edino le duhovniki šole ustanavljali in otroke podučevali. In vendar za-moreš danes iz ust vsakega „izobraženca" slišati: da duhovniki so mračnjaki, ki bi radi, da bi ljudsto v „temi" nevednosti ostalo, da zavirajo vedo itd. Zanimivo bi bilo, ko bi se dalo od starih ljudi duhovskega in svetnega stanu, potem iz starih pisem, poizvedeti, kako da se je po posameznih farah začel šolski poduk — v kterem letu, kdo ga je prvi vodil, kakšna plača je bila učeniku odločena itd. Menim, da bi se več ali manj povsod najšlo, da so bili prvi ustanovniki pa tudi učitelji v naših šolah ravno možje tistega stanu, ki se zdaj najbolj natolcuje s tem, da je šole in izobraženost ljudstva zaviral! Ker že o šolah govorim, naj omenim še zadnjega ukaza ministra za poduk in bogočastje. Dunajski listi so nam nedavno povedali, da je zaukazano deželnim in okrajnim šolskim nadzornikom, naj gledajo na to, da se bo tudi krščanski nauk po najboljših pedagogičnih načelih podučeval, in da bi se ta namen dosegel, naj različni nadzorniki ka-teketom svetujejo in ukazujejo. Lepa reč to! Kaj si že svetna oblast vsega ne upa? Tam prepovedujejo nadzorniki učenikom, naj nobene
cerkvene pesmi v šoli ne zapojejo, da se ne bi kje drugoverski otroci žalili, tu žuga učitelj otrokom z zaporom, če bi se udeleževali navadne procesije sv. Rešnjega telesa, mnogo učiteljev in nadzornikov na kat. šolah je protestantov in judov in kteri so katoličani, šo večidel cerkveni nasprotniki — in le ti možje naj zdaj katoliškim kateketom ukazujejo, kako imajo otroke v kršč. nauku podučevati! Cerkev, ki je narode izobrazila, bi več ne bila v stanu, otrok v najpotrebnejših resnicah sv. vere prav podučevati! ? Če Cerkev to pripusti, da se svetna oblast sme mešati v kršč. poduk, s tem naravnost sama sebe zataji ter pripozna, da ni več svoji nalogi kos! — Kaj pa potem, če najde svetni nadzornik, da kateket ne podučuje pravilno ? potem bo moral vsekako k nadzorniku v šolo, da mu ta pove, kako naj v kršč. nauku podučuje? In če še potem ne bo razumel svoje naloge, se bo moral odstaviti, in podučevanje v kršč. nauku se bo učitelju izročilo — ta bo to reč že boljše razumel. Ta ukaz se mi zdi tako važen, da bi ga bilo treba na vse strani pretresati, — in ne še le čakati sadu, kterega bo gotovo obrodil.
Iz Šmarije pri Celju. (Slabi nasledki raz koso vanj a zemljišč) se že nemilo kažejo na mnogovrstni način. Par takih nasledkov hočem dnes popisati. Kdor sedaj toliko denarjev zmore, da nekoliko metrov zemljišča kupi, si že premišljuje, kako bi na njem bajto ali kočo postavil. Spravi si nekoliko lesa, postavi bajto, se oženi in ima kmalu več otrok, kakor šip na oknu. Kmalu je v bajti sama revščina in greh. Zaslužka primanjkuje, mož ali žena zboli, otroci vzrastejo, letina je slaba ; nimajo kaj živeti; prisiljeni so: ali beračiti ali pa krasti. Nimajo drčeta za kurjavo; haj d v sosedov log pobirat dračja ali pa nasekanih drv; hajd v sosedov vinograd po staro kolje, da se odnese in doma hitro podkuri ter kaj scmari. Omisli si kravico ali kožico, pa njej nima kaj položiti, hajd na sosedovo pojato, na bližnji travnik, spašnik, gozd, ali cel6 v gorico si napulit zelenjave, da' si kravico ali drugo žival preživi. Nima prasetu kaj dati, hajd na sosedovo njivo po detelje, korenja ali buč. Nima kaj skuhati, hajd na ljudsko krompirja kopat, fižola trgat, žita smu-kat, zelja sekat in repe ruvat. Nima zaslužka, nima pridelka, hajd po lepega grozdja, dobrega sadja pri sosedu in hajd ž njim v mesto na trg, da si denarja pridobi in nakupi, česar za svoje pohištvo potrebuje. Če ga pri tatbini zgrabiš, si v veliki nevarnosti, da ti nož v trebuh porine, ali streho zapali in se stotero maščuje. Nobena postava, noben čuvaj, noben žandar ti tukaj ne more pomagati in te krivic varovati. Ako pa vendar kdo v6 za izdatno pomoč, ki bi pomagala, čeravno bi se še zanaprej smela zemljišča trgati in raz-kosovati, ta pa nam ga naj le brž naznani in naj nič ne odlaga. Skrajni čas je!
Iz Loč pri Konjicah. Pretečene binkoštne praznike so se naši loški očetje zbrali ne k službi
božji v cerkvi, ampak k srenjski volitvi. To jim je že tako navadno. Ob praznikih obhajajo svoje zbore in veselice; v cerkvi orgle donijo, zraven nje pa kegli letijo; kmetski ljudje grejo v cerkvo, loški očetje pa v ves. Loškim očetom se mili gospodarstvo in glavarstvo odložiti; radi bi še dalje gospodarili in glavarili in so v ta namen svojim ljubljencem, zlasti onim v Žicah, opazno na ušesa zašepetali, da bo volitev. In glej, vsakteri, tudi najmanjši koteč iz drugih far pri nas, je volil naše loške očete. Tudi loška ves, razve par kočljar-jev sama gospoda, je storila tako. Kmetje smo nekateri za volitev vedeli, nekateri pa ne; prišlo nas je malo, večina nas je bila v cerkvi. Zato smo kmetje zoper to volitev ugovor ali protest vložili. Volitevje vseskozi nepostavna in ne more biti veljavna. Če pa glas kmeta nič ne zda, tedaj pa naj loški gospodje le dalje kraljujejo, Žičani pa, kateri so jih volili, jim naj dvorijo ali rep nosijo, ker že tako hočejo, namesto da bi nam bili pomagali neznosljivi jarem otresti!
Od sv. Ruperta nad Laškim. Starega nam nepovoljnega srenjskega predstojnika smo se vendar enkrat znebili, čeravno se je županstva preji-mal, kakor da bi mačka hotel za rep nazaj vleči. Pritožba do slavnega c. k. glavarstva v Celju nam je pomagala, da imamo sedaj novo prestojništvo v srenji. G. Janez Zelič je župan, g. Tomaž Tratnik in g. Jožef Tavornik pa sta njegova svetovalca. To nam je vsem prav, le eno še bi radi dosegli — ljubi mir v srenji. Tega še nimamo. Krivi temu so srenjski računi, zarad katerih se z starim županom porazumiti ne moremo, človek je srenji gospodaril 12 let, njej naložil mnogo dolga in tudi sam sebe gospodarstveno razdjal. Jednaka se tudi po drugod, kakor slišimo, precej pogosto godi županom. Temu se ni čuditi; le pomislimo, koliko potov imajo do gosposke v mesta in trge, kder se lehko zapravljanju in pijančevanju privadijo. Našej srenji se je zarad stroškov okrajnega zastopa laškega bil naložil dolg. 150 fl. in 66 fl. tirja sedaj srenja, naj jih srenji stari župan vrne. Ali temu se ta protivi na vso moč in bodemo se morali zopet obrnoti do c. k. glavarstva, da bo enkrat pri nas red in mir!
Od sv. Jurija na Šavnici. Petdesetletnico Pija IX. smo pri nas kolikor mogoče slovesno in veselo obhajali. Že na predvečer je glasno zvo-nenje zvonov in gromenje številnih možnarjev naznanjalo imenitno slovesnost in kmalu po prvem mraku se je vse polno kresov zasvetilo po prijaznih gričih, zasajenih z žlahtno vinsko trto. Slišalo se je tudi veselo petje okoli kresov zbrane mlajine. Težko se je v šavniški dolini kedaj videlo kaj enakega. V nedeljo 3. junija in potem skozi ves teden je mnogo pobožnih vernikov obojega spola prihajalo v hišo božjo, za ohranjenje sv. Očeta molilo in sv. zakramente prejamalo. Tudi milodarov se je precej nabralo.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. V soboto je bil pri cesarju velik shod ministrov, navzoča sta bila tudi generala Rodič iz Dalmacije in Molinary iz Hrvatske. Pravijo, da bo avstrijski z ogerskim državnim zborom vred odložen do septembra. Tako dobijo cesar laglje prosto roko glede Turčije, kder se bodo v tem času vršile odločilne reči. Dobro znamenje za Avstrijo je hudi to, da ni sprejela ponudbe zvitega Bismarka, ki nam je ponudil tesno zvezo zoper Francoze in Ruse. Magjari in nemški ustavoverci in turkoljubi se vsled odbite ponudbe več ali menj glasno jezijo. Naj se le jezijo! — Na Kranjskem do sedaj pri volitvah volilnih mož povsod zmagujejo Slovenci, čeravno zlasti v litijskem in trebanskem okraju glavar Vestenek hudo pritiska. „Narodna tiskarna" je sklenolo 40% °d delnic odpisati tako, da bodo se te glasile samo na 60 fl. Ostali odstotki so torej zgubljeni, kder so bili vplačani. — Na interpelacijo poslanca Pfeiferja, zakaj se je kranjski zbor pred časom razpustil in sicer sedaj ko ljudje ne utegnejo, je minister Lasser odgovoril, „da je ministrom na prosto voljo dano, kedaj hočejo kaki zbor razpustiti ali volitev razpisati." No, to so Kranjci že davno vedeli! — Na Tirolskem je bil za državni zbor konservativni baron Zallinger zopet izvoljen. — V Spod. Avstrijskem je mesto Amstetten pogorelo, 122 hiš je pokončanih in 300 rodbin brez strehe. Blizu Vrana na Češkem je fabrikant papirja Haase napovedal krido in delo ustavil; tako je hipoma 300 delavcev brez zaslužka; sila je velika, 10 žandarjev je bilo odposlanih, da zabranijo kakovo razsajanje lačnih delavcev. — Hranilnici: böhmische Sparkasse je finančni minister dal za 5 milijonov zlate rente po 50°/o- — Iz Kopra v Istriji pride 10. lovski bataljon v Celje, ker so vojaki na oččh močno zboleli.
Vnanje države. Ruska vlada je dobila v Berolinu, Amsterdamu in Parizu 307 milijonov nemških zlatih mark na posodo. Tudi nemški cesar je najel posojilo 77 milijonov, ob enem pa pruski časniki grozno ščujejo zoper Francoze. Iz tega je vendar le mogoče, da Bismark Francoze na boj zvabi. Močno osupnilo je Nemce, da je kandidat socijalistov Hasenklever v Berolinu 3600 glasov pri volitvi več dobil, kakor pa kandidat liberalcev, jud Löwe. — V Holandiji je umrla kraljica, prebrisana gospa, ki je 1. 1866. kmalu po bitki pri Sadovi pisala pismo francoskemu cesarju Napoleonu III. ter mu prerokovala, da bo še kedaj sam tepen in pregnan z rodbino vred za to, da je prepustil Pijemontezem celo Italijo, Prusom pa celo Nemčijo pograbiti dal — na škodo Avstrije. Angleži sedaj Turka čedalje bolj zapuščajo, zlasti, ker so jim Rusi pismeno zagotovili, da jim prepustijo Egipt in sueški kanal. Francoske republike predsednik Mak-Mahon je zbornico poslancev razpustil; volitve bodo meseca
julija. — Rumuni so se z Rusi zvezali; Srbi bodo se kmalu oklieali neodvisne od Turkov. — Grki bi radi Turku napovedali boj, se pa ne upajo prav zavolj angleškega brodovja, katerega se bojijo. Italijani prežijo pri zadregah Avstrije na južno Tirolsko, Gorico in Trst, pri razpadu Turčije pa na Tunis in Albanijo.
Ruski-rumnnski-črnogorski-turški boj.
Od 2. junija do sedaj se neprestano bijejo Črnogorci z 45.000 Turki, kateri prodirajo od 3 strani v Črnogoro. Na 2 mestih so Turke zbili nazaj, a na tretjem se jih do sedaj niso mogli obraniti. Mehemed-paša (poturčen Nemec) je pri-lomastil od Sjenice in hotel zasesti Vasojevice, pa je bil pri Jelovici strašno tepen; zgubil je blizu 200 mrtvih in ranjenih Turkov. Saib-paša je 3. 4. 5. in 6. junija napadal Boso Petroviča in je dvakrat prišel do Martiničev, ali bil je 3. junija in naposled 6. junija od 16 bataljonov Črnogorcev sijajno premagan; vsakokrat je zgubil po 2000 mož. Menje srečen je bil Vukotič proti Sulejman-paši; ta je po strašnem krvi prelivanju pri Krstacu in Presjeki 5000 tovorov živeža spravil v izstradani Nikšič in stoji sedaj na črnogorski vzemlji in se hoče polastiti Bogetiča, kder imajo Črnogorci največjo zalogo streliva in živeža. Ondi se sedaj strašno bijejo.
V Kavkazu so Rusi vstaše grozno pobili pri Arvatu in blizu reke Kudur; tukaj je pal hrabri ruski general Mikeladžev. V Armeniji napadajo Rusi trdnjavo Kars, katero hočejo šiloma vzeti preden se dalje spustijo proti Erzerumu in Muktar-pašo zgrabijo, ki še vedno tiči pri Zevinu, čeravno je dobil 20 bataljonov pomoči in 600 Magjarov in Poljakov, katerih ni sram Turčinu pomagati. Tudi stari general Klapa je na poti v Erzerum. Iz Karsa so Turki vdrli z 10 bataljoni in so hotli vzeti ruski tabor, so pa bili tepeni tako, da je 200 Turkov mrtvih obležalo. General Tergusakov je prišel do Sajdekana potem ko je Turkom vzel trdnjavo Topro-kale. V Rumuniji je sedaj silno gibanje med Rusi, ker bodo v kratkem Donavo prekoračili na 3 ali 5 mestih. Turki jih pričakujejo v prvi vrsti od Vidina do Mačina z 140.000 vojaki in 272 kanoni, v drugi vrsti od Sumlave do Varne z 86.000 moži in 126 kanoni; reserva jim stoji od Niša do Sofije ter šteje 30.000 mož in 60 kanonov. Rusko bradovje hiti okoli Francoske proti Turčiji; turški admiral Hobart jadra sedaj njej nasproti in jo hoče zgrabiti pri Gibraltaru. Ruski car je 2 nova vojna oddelka t. j. blizu 60.000 mož pozval na bojišče. Najnovejše poročilo javlja, da je ruski general Radecki pri Hrajli že mahnil črez Donavo.
Za poduk in kratek čas.
Črtice iz slovanskega bojišča v Aziji in Evropi.
II. Velemogočni ruski car Aleksander II. se od 5. junija že mudi v Rumuniji, ter ogleduje in
sokoli svojo velikansko južno armado, ki sedaj dela slednje priprave za nevarni prelaz črez Donavo. Mislimo torej, da svojim čestitim bralcem dobro ustrežemo, ako jim ovo armado nekoliko popišemo, to pa po najzanesljivših angleških izvirih. Anglež ni prijatelj Rusu, a neprijatelj ima navadno ostre oči.
Sila številne ruske vojne je šlo v Rumunijo 9. oddelkov ali korov. Vsaki oddelek je sostav-ljen iz pešakov, konjenikov in kanonirjev in vozi seboj vse, česar je za srečno bojevanje sedanje dni treba. Razun tega je na to bojišče poslanih 7 inženirskih bataljonov, 10 regimentov kozakov, 3 baterije lehkih kanonov za planine, 1 baterija mi-trajlez in 3 kompanije mornarjev; skup 310.000 mož, 55.800 konjev in 1008 kanonov (kanoni za planine in težki kanoni za obleganje trdnjav, potem vozni konji tukaj niso všteti.) Vsaki oddelek ima svojega generala za poveljnika. Teh imena so : generali Zorov, Radecki, Vanoski, Hahn, Cimer-man, knez Barklaj, knez Voroncov, knez Savskoj ! in grof Kriidener. Višje poveljništvo pa je izročeno ruskega cara bratu, velikemu knezu Nikolaju, ki je njemu tudi med vsemi brati najbolj podoben. Nikolaj je namreč visoke, orjaške in krepke postave tako, da mu malo ljudi do širokih ram sega; pravi vojak od glave do nog, „z dušom i telesom" ter sedaj 55 let star. Proti vojakom je nenavadno prijazen, za njihove potrebe neizmerno skrben in vseskozi pravičen, pa tudi oster, če je potreba. Nedavno je prišel naglo v Galac, ker je zvedel, da vojaki pomankanje trpč. Takoj ! pokliče oskrbnike ali „liferante" ; morajo mu pokazati kruh in seno in ker je bilo oboje plesnjivo, je dal 3 ustreliti, kakor jim je bilo zažugano, ke-dar so oskrbništvo prejeli. Sedaj so vsi oskrbniki v redu. Desna roka višjemu poveljniku je general Nepokojčički, načelnik generalnemu štabu. Mož je že 73 let star, pa še vedno krepek. Pravijo, da je v vojniških zadevah jako izveden, toda izredno miren in opazen. Bojni načrt za bojišče v Aziji in Evropi pa je izdelal grof Hajdan. Tujcev, zlasti tujih dopisnikov, ne pripuščajo Rusi. Vojakom je pod smrtno kaznijo prepovedano kaj izpovedati o gibanju vojne. Zato pa tudi le malo izvemo, kde prav za prav stojijo posamezni vojni oddelki in kde bodo Donavo premostili. To je modro in turkoljubne pisače evropske strašno jezi, ker ne morejo Turkom z poročili tako streči, kakor lani na Srbskem.
Angleži trdijo, da je rusko pešastvo ali in-fanterija izvrstna, primerno uredjena, dobro oro-žana in z vsem potrebnim dovolj preskrbljena. Bataljoni štejejo po 800—900 mož, ki so razdeljeni na 4 kompanije, katerim je še pridjana 1 kompanija lovcev. Trije bataljoni storijo eden regiment, 4 regimenti pa l divizijo; 2 diviziji ste eden vojni oddelek ali kor. Pešakov je torej skup 172.000 ob Donavi. Vsak nosi seboj po 90 patron, 40 pa jih ima založenih na vozu, ki je pridjan
vsakej kompaniji. Puške imajo same ostroguške t. j. take, ki se od zaja nabijajo, izdelane po načrtu obrista Berdana. Oficirji in korporali so oro-žani tudi z revolverji in pištolami. Čeravno je ruski pešak precej obložen, vendar dobro, hitro in vstrajno maršira, kakor malokateri v Evropi. Pri marširanju radi pojejo in so večjidel veseli in dobre volje. Turški vojaki so veliko bolj tihi, zamišljeni in resnobni, toda oficirje imajo slabo pod-dučene ter gledajo sploh malo na red in varnost. V bojni praski so pa Turki nenavadno hitri in se močno naglijo z streljanjem ter mnogo streliva zastonj postreljajo in popokajo.
Redno rusko konjeništvo je malo različno od sedaj v Evropi navadnega. Rusi imajo husarje, ulane, dragonarje, kakor druge evropske države. Regimenti imajo po 4 škadrone, kojih vsaka šteje 33 oficirjev, 512 konjenikov, 120 vojakov brez konjev, 15 trobentašev, 13 vozov in skup 593 konj. Sedla so težka, pa dobro obšita, da konja nikoli ne obtišijo. Polovica husarjev potem vsi ulani in kozaki imajo dolge sulice ali kopja. Dragonarji so orožani tudi z karabini, kozaki pa z kratkimi puškami. Posebica ruske vojne so na vsak način brzi kozaki. Veliki močni ljudje jalejo na majhnih, slokih ali žilavih in vstrajnih konjičih ter kakor nagli sokoli obletavajo redno vojno ali pa sovražnika in ga nadlegujejo od vseh strani. Kozaki so neprecenljiv del ruske vojne. Vseh konjenikov ob Donavi je 25.000 mož. Turki temu ogromnemu številu nimajo nič jednakega nasproti postaviti; turški konjeniki so že davno prenehali biti, kar so nekdaj bili — strah in groza sosedom.
Ruska artilerija v Rumuniji šteje 18 brigad kanonov za redno porabo na bojišču in 18 baterij kanonov, katerih kanonirji vsi jašejo na konjih, skup 432 kanonov, ki sipljejo na sovražnika 9-funtne kroglje in 576 kanonov z 4funtnimi krog-ljami. Tem še moramo pridjati blizu 500 za planine, 100 težkih Kruppovib kanonov. Ruski ka-noni Re vsi od zaja nabijajo in so iz brona zliti. Posameznim kanonom je odmerjeno po 120—130 nabojev, t. j. pripravljenih krogelj z smodnikom vred. Vsaka baterija šteje 8 kanonov in 6 takih baterij skup stori eno artilerijsko brigado. Za vsako baterijo vozijo založeno strelivo, namreč 170.000 nabojev za 9- in 4funtne kroglje, l'/s milijona kortač in 200 granatov. Glavni poveljnik vsej artileriji je knez Masalski. Turki gleštajo tudi mnogo kanonov ali pri svojem naglem streljanju potrošijo neizmerno streliva. Omenimo še železniški bataljon, ki šteje 900 mož in je namenjen za popravljanje železnice, če bi se kde pokvarila, tudi telegraf je temu oddelku izročen. Najbolj čudovite pa so ruske priprave za prevažanje streliva, živeža, krme, bolenikov, ranjencev itd. Vsakemu peš-regimentu je odmerjenih 41, vsakemu ješ - regimentu pa 13 vozov. Vprežni konji so same velike in močne živali, vseh je 200.000. Tudi priprave za ranjence so izvrst-
no uredjene, knez Vladimir Črkavski je temu oddelku načelnik. Vojaki so z živežem dobro preskrbljeni, vsakemu se na dan odmeri 2 funta črnega kruha, Vi funta mesa, nekaj čaja, rajža in kislega zelja in „kvasa" za piti, t. j. kisle pijače, našemu pivu nekoliko podobne. Temu nasproti so lenobni Turki jako na slabem, trpijo po-mankanje in glad. Sploh ruska armada ob Donavi je močna in izvrstna na vse strani; če ima le nekoliko vojne sreče, potem bode z Turkom bržčas vrezalo za vselej.
Sinešničar 25. Dve mladi gospici sedite na travniku tik ceste. Ko zagledate moža mimo iti, ki je imel že nekoliko osivelih lasi, ga ena porogljivo vpraša: oče, ali bo že skoro na planini sneg zapal ? Mož njej odgovori: „o še dolgo ne, ker se še pasejo na travnikih — krave!"
Razne stvari.
(Zlato poroko) sta imela Jernej in Mica Raz-točuik v Belihvodah. Bila sta 16. jan, 1826 prvič poročena. Obadva sta še precej trdna.
(Pogoreli so) Jožef Gerold v Soboti, Simon Polauec in Pavi Urlep v Stanoskem, Jakob Tanšek na Vrheh, Franc Skorber v Mučeni, Marija Juršič v Orehovi vesi. Tukaj so ¡bržčas otroci kajžo užgali, škode je 300 fl. zavarovnina pa znaša 700 fl.
(Popravljanje savinjske struge.) se je začelo na 5 oddelkih: Nazaret, Polzela, savinjski most, Kazasev most, kapucinarski most. V 10 letih bo popravljanje gotovo in bo stalo vsako leto 14000 fl.
(Obesil) se je 15. t. m. v Svičini Janez Jost, 55 let stari kmetski sin, potem ko je vso dedšino zapravil, revnega življenja se pa kmalu naveličal. Vsa fara je bila črez to grozovito djanje s silno nevoljo napolnjena in faranom se je do mrtveca tako gabilo, da je bilo komaj mogoče ljudi dobiti, ki so nesrečneža pokopali.
(Graščino Iiausambacher) je pl. Feirer prodal grofu Nugent-u za 220.000 gld.
(Petdeset goldinarjev podarili) se svitli cesar gasilnemu društvu pri sv. Lenartu v slov. goricah.
(Spremembe v Lavantinski Škofiji) Prestavljeni so čč. gg. kaplani: Fr. Jan v Koprivnico, — V.
I Tamše v sv. Vid pri Ponkvi, — H. Verk v Pil-štanj. — Č. g. Jož. Jurčič, kaplan pri sv. Benediktu, stopi v začasni pokoj.
Dražbe III. 25. junija Blaž Dobnik v Trni-čah 4021 fl. Blaž Dobovišek vSusemu; 27. junija Janez Klobasa v Savnici, Andrej Kozel v Sedla-šeku 730 fl., Franc Knuplež v Gasteraji 1607 fl. Jožefa Langman v Glažbahu 305 fl. Andrej Storej v Lipi 2424 fl.; 28. junija Marija Klemenčič v koroškem predmestju v Mariboru 8080 fl., Štefan Koh v Soboti 1000 fl., Janez Stern v Slivnici 5402 fl.; 30. junija Štefan Detiček v Slov. Bistrici, Juri Leber v .Šmariji 1470 fl.
(1 HI.
Tržna cena
preteklega tedna po hektolitrih. l"/ioo vag. — 100 kilo = 1 cent in 78 '/, funta.
Mesta		Pšenica		>N K		Ječmen		Oves		Turšica		Proso		Ajda	
		a	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.	fl.	kr.
Maribor .	.	11	10	7	—	5	20	4	—	6	—	6	10	5	80
Ptuj . .		11	50	8	40	6	75	4	—	6	50	6	—	6	10
Ormuž .		8	94	6	84	5	56	3	58	5	21	7	80	4 88	
Gradec .		10	32	6	97	6	—	3	68	5	95	—	—	6	15
Celovec .		10	82	8	72	6	62	4	34	6	98	4	46	7	40
Ljubljana		12	30	7	50	5	20	4	—	6	20	4	70	4	50
Varaždin		9	—	8	—	4	40	4	—	6	10	7	—	6	50
Zagreb .		9	50	8	40	3	80	3	70	6	50		80	7	—
Dunaj Ig	ti	15	30	7	90	9	20	7	70	7	80	—	—	—	—
Pest J"	5	12	48	9	45	6	90	6	52	7	05	5	—	--	—
Najnovejši knrzl na Dunaju.
Papirna renta 60 50 — Srebrna renta 65 90 — Zlata renta 72.25 — Akcije narodne banke 778— Kreditne akcije 141.50 — Napoleon 10-13 — Ces. kr. cekini 6 98 — Srebro 112-10
■iOterlJne številke i
V	Trstu 16. junija 1877: 10 84 59 61 58.
V	Lincu „	„ 17 38 30 4 57.
Prihodnje srečkanje: 30. junija 1877.
V Mariboru. Krompir 4 fl. 70 kr. HI. — fažol 16, leča 30, grah 28 kr. Kg. — Pšeno 12 kr. liter, — Pšenično gres 27, prednja moka 24, srednja 20, polentna moka 12 kr. Kg. — Kravje maslo 1 fl. 20 kr, svinjsko maslo 90, slanina frišna 90, slanina prevojena 86 kr., puter 1 fl. 10 kr. Kg. — Jajce 2 kr. vsako. — Govedina 49, toletjna 52, svinjetina mlada 55 kr. Kg. — Mleko frišno 12, posneto 10 kr. liter. — Drva trda fl. 3 20 mehka, fl. 2*80 Kbmt. — Ogelje trdo fl. — 90, mehko 60 kr. HI. — Seno 3 fl. 50 kr. slama 3 fl. /0 kr., stelja 2 fl. 10 kr. za 100 Kg.
Javno priznanje.
Gospod Albert Samassa, zvonar v Ljubljani, je pred 2 letoma za našo farno ceikvo sv. Magdalene v Rudni (Weissenegg zu Ruden) zlil in priredil novo zvonilo, vse po vrlo dobrih in ceuih plačilnih pogodbah. Zvonovi so farauom na veliko veselje ter se odlikujejo po glasu in opravi. Obžalujemo le, da se je pri zlivanju glede napisov bilo pozabilo na največjo dobrotnieo fare, na blago-rodno grofico Notburgo plemenito Egger, ki ima patronaštvo cerkve sv. Magdalene.
Rude 10. junija 1877.
Franc Miiller, Luka Elirlili,
cerkvena ključarja.
Zahvala in priporočba.
Zahvaljujem se vsem, kateri so me dozdaj z naročili podpirali, prav srčno, in priporočujem se jim, kakor tudi sploh p. n. občinstvu, posebno č. g. duhovnikom, uradnikom itd. v daljno naročbo.
Za poletni čas pripravil sem veliko izbiro novega blaga, katero je pri nizki ceni vendar trdno in lepo.
Prizadeval si bodem, vsakemu njegovo voljo po svoji najboljši moči izpolniti.
Naročila iz dežele izvršujem ravno tako vestno in pridem oddaljenim tudi na dom mere jemat.
Z velikim spoštovanjem
Franc Jesenko,
2—3	krojač v Mariboru, Pfarrhofgasse štev. 15.
Zahvala in priporočba.
Slavnemu občinstvu se podpisani lepo zahvaljujem za skozi mnogo let skazano mu zaupanje, ter naznanjam, da še vedno imam svoje strugar-sko podvzetje v farovžki ulici — Pfarrhofgasse N. 4. — ter prosim za nadalejšnjo počastenje z obilnimi naročili.	a. Mecinger,
[2—2]	strugar.