• •

- - ■: ,■ .v^ • - • /.■,

' ti;


?V'-‘ v 5 ? 5 . . ; V" f

'  . ^-'r .

,■


/ r  ;

■ - .

' ' 1  *■  - ' ; . . ‘ . '- i ' r  •


i" '

' -•

a V / r ' ■>.:%' ■ V

■

HSfe .' ■ . f ;-  <:, /

C : \  . " -V


§m. y; L  '■

-t - t^rSK

BH

m-



y;.,:- v- ' i-f

~ ^ ' i '* - , ' -

- ,v " ' •'• >" C- •'•'

. •

-f. ->• 't t‘ ; • <*-?* .

.

v - ' ' ■ ' 'T /

-  . -y>r

-rt  •

; ■ -- - •■ . .■• 1

/ •

. Vt.f'-?.:<<&■'  • s‘f-/ • '• -i/’-*

'•■%■£:/ :  '-vv'

Vi'Vi;,rt > -\ ■; ; V" ■ ’

’ * V' * > X  ■ •


r  v.


•; »• vt ; ;-

5  vV; r . ■■■’ p it  ■' .. pP

-4:.it , Hp,-.-

/Im' ’ ■'. '•'! . V' -•> ' - ' - '■>') ■ •• - ■• ■■•. .•. . 'V..

■/ ■ -
' **• - -s -Si- ' ■; ii


m**-

J  : -i

/, r : -  'v ir-v--'. r<  v-

‘.-v. <jo' _

g« •; ■ - S,- ^

..m  >•■ * .7 i , ■' ir

>f- 1 , ■■ '■ , ’■>.?.

' /; ••••

1

-- •»,

•r ... .v

/fj, 7t Z

Nikolaj Zrinjski

hrvatski junak.

Po raznih spisih sostavil

V Ljubljani 1883.

Založil in prodaja Janez Giontini.

Natisnila Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani.

Turški cesar Soliman.

Eden najmogočnejših, pa tudi najgrozovit-
nejših turških cesarjev je bil cesar Soliman ali
Sulejman. Azija, Afrika in Evropa so se mu
pokorile; smrt in ogenj sta ga spremljevala po
njegovih strašnih potih. Opustošil je Hrvatsko,
Ogersko, Štajersko, Kranjsko, da ne govorimo
o deželah v Aziji in Afriki. Komaj je vlado
nastopil, vdaril je z grozno vojsko na krščanske
dežele.

Ogersko deželo je tačas vladal kralj Ljudevit.
Ta kralj je nekaj nepremišljeno ravnal, da ni
počakal na pomoč, ki mu jo je hotel pripeljati
hrvaški junak Frankopan, pa še več krščanskih
vladarjev, ampak s samimi Ogri postavil se
Turkom nasproti. Tako je prišlo do grozne
bitke pri Mohaču dnd 28. avgusta 1526, ki je
za kristjane žalosten konec imela. Padlo je •
30 000 krščanskih vojakov, sedem škofov, cvet
ogerskili vitezev in velikašev, pa ogerski kralj
Ljudevit sam, ki je s konjem vred utonil na

4

begu v nekem močvirji. Prebivalci Belega grada
v Srbiji, kjer Donava mimo teče, gledali so celi
dan, kako je voda na tisoče mrličev mimo nesla.
Dan po groznej bitki so razpeli poleg krvavega
bojišča rudeči šotor cesarja Solimana. Šotor se
je lesketal od zlata in dragih kamenov. Cesarjev
prestol ali tron je bil iz čistega zlata. Pred
šotorom sultanovim pa je bil postavljen grozen
spomenik: dva tisuč odsekanih krščanskih glav
je bilo na kup položenih, med njimi glave sedmih
škofov in mnogih imenitnih grofov in velikašev.

Mladi cesar Soliman, lep človek pa brez
človeškega srca, vsedel se je na zlati prestol in
sprejemal poklone in čestitke od svojih generalov
in doglavnikov ter jih sijajno obdaroval. Sedem
dni in sedem noči so trajale neprestane veselice;
Turki so bili kar pijani od prevzetnosti nad
veliko zmago, počenjali so grozne reči, skrunili
vjete kristjanke in trpinčili možke kristjane, kar
so jih v pesti imeli. Neprenehoma je tekla kri,
ker so vjete vojake na veselje groznega sultana
pred njegovimi očmi morili. Sedmi dan je sultan
Soliman ukazal, naj bode počitek in mir. Toda
za krvoločnika ni bilo dnč, da bi ne prelival
krvi. Kavno ta sedmi dan, ki je bil odločen za
počitek, pustil je štiri tisoč vjetih kristjanov po¬
klati in se zabaval s tem, da jih je slišal vpiti
in stokati. Od vsakih tisoč pustil je samo enega
živeti, toraj vseh skupaj štiri; kakor bi se hotel
norčevati iz človeškega občutka.

5

Od Mohača vdarili so divji Turki na vse
strani ogerske zemlje. Kamor so ti grozni okrut-
niki prišli, povsodi se je valil gosti dim proti
oblakom, ker so vse požigali, kar so človeških
bivališč dosegli; prebivalce pa so brez usmi¬
ljenja morili. Dežela med Donavo in Blatnim
jezerom pokrila se je s pepelom ter oglušila od
upitja nedolžnih žrtev, ki so jih Turki poklali.
Mesto Pečuh (Fiinfkirchen) podalo se je na turško
obljubo, da se ne bo nikomur nič zgodilo. Ko
je pa Turek v mestu bil, nagnal je vse pre¬
bivalce na mestni trg ter jih vse brez usmiljenja
pomoril. Tako so bili Turki figamožje tudi v
svojih obljubah. V puščavo ali pusto Marot je
pribežalo okoli 25000 ljudi, ker so mislili, da
jih tukaj Turki ne bodo našli. Pa grozni Turki
so jih zajeli in jih vseh pet in dvajset tisoč
pomorili. Ropali so cerkve, skrunili Božje po¬
dobe in počenjali take grozovitosti, da se še
vse popisati ne dajo.

Tisti čas je propadlo ogersko kraljestvo in
se ni več vzdignilo kot samostojna država noter
do leta 1867., ko je naš mili cesar Ogrom dal
samoupravo. Celih 200 let je po tej bitki oger-
ska dežela zdihovala pod turškim jarmom, ki je
bil tako krut, da so morale pod bičem robo-
vati najbolj plemenite rodovine.

Nekoliko so bili pa tudi Ogri sami svoje
nesreče krivi, ker niso bili med seboj edini,
ampak se razcepili v dve stranki, in ena teh

strank je še Turke na pomoč klicala zoper drugo
stranko, tako da je turški sultan Soliman ne¬
kako pravico si pridobil, vmešavati se v ogerske
zadeve. Ko je namreč ogerski kralj Ljudevit v
bitki pri Mohaču padel, zbrali so se nekteri
ogerski grofi v Tokaji in si izvolili grofa Janeza
Zapolja za novega kralja. Drugi plemenitaši pa
s to volitvijo niso bili zadovoljni, ter so v Požunu
izbrali avstrijskega vladarja Maksa II. za oger-
skega kralja. Nobeden teh dveh izvoljenih kraljev
se drugemu ni hotel umakniti. Ker je pa Maksi!,
kot avstrijski vladar veliko pomoč za sabo imel,
poiskal si je tudi Janez Zapolja, erdeljski grof,
tako pomoč, ter je Turke poklical na pomoč in
obljubil turškemu cesarju, da hoče njega pri-
poznati kot svojega vrhovnega gospodarja in le
podkralj biti, samo če Maksa in njegove pri¬
staše iz dežele prežene. To je pa prišlo sultanu
Solimanu kakor nalašč, ker je že tako vedno
želel, pasti po krščanskih deželah, zdaj pa je
povod za to našel, ker so ga kristjani sami kli¬
cali. Z veliko močjo je Soliman zgrabil mesto
Budim, Avstrijance pregnal in postavil Zapolja za
kralja, pa ta je moral Turkom pokorščino obljubiti.

Toda bodisi prijatelji ali sovražniki, Turki so
ostali povsod Turki, povsodi so požigali in morili,
ropali in plenili. Ne samo Ogerska, tudi Hrvatska
in slovenske dežele krvavele so iz tisoč ran, ko¬
derkoli se je Turek prikazal. Mnogi prebivalci
so bežali v tuje kraje, mnogo opustošenih gradov

7

in hiš se ni kmalo več postavilo, polje je ostalo
zanemarjeno, najbolj pa polje duševnega napredka,
ker se prebivalci v vednem strahu pred Turki
niso vtegnili baviti z vednostjo in umetnostjo.
'Žalostno je bilo tačas življenje v južnoslovenskih
deželah. Spomin na te grozne čase se je v na¬
šem narodu še do današnjih dni ohranil, in
mnoge narodne pesmice opevajo trpljenje naših
pradedov in dejanja hrabrih vojakov, ki so se
turški sili možato v bran postavljali. Čeravno
pa je Turek Turku podoben, vendar je bil naj¬
silovitejši med turškimi cesarji sultan Soliman.
Celo njegovo življenje bila je vojska, in jok in
krvoprolitje sledila sta njegovim stopinjam. Ves
slovanski jug je neznansko veliko prestal pod
udarci turške silovitosti.

Mnogi zgodovinarji hvalijo cesarja Solimana
ter ga imenujejo »Solimana Velikega". Te je
preslepil zunajni blešč, s katerim se je Soliman
obdajal, in njegove velike zmage. Vendar pa ta
trinog ne zasluži nobenega spoštovanja, ker ni
imel iskrice človeškega občutja, ker je imel bolj
tigrovo, ko človeško srce. To se najbolje vidi iz
njegovega ravnanja proti lastnim sinovom. Z enako
nevsmiljenostjo, kakor tuje ljudi, preganjal je
namreč tudi svojo lastno kri. Me zadosti, da je
svoje vojake v smrt gonil brez ozira, kakor v
mesnico, ne zadosti, da je pustil poklati na ti¬
soče vjetih kristjanov, pustil je zadaviti tudi
svojega lastnega sina in prestolonaslednika princa

Mustafo, ki je bil priljubljen pri vojakih in pri
narodu. Bal se je namreč, da mu bo sin še pred
njegovo smrtjo krono in vladarstvo vzel. Cesar
Soliman je gledal s peklenskim veseljem izzh
pregrinjala, kako so njegovi sužni zamorci pla¬
nili po njegovem sinu Mustafi, ko je, nič hu¬
dega sluteč, prišel svojega očeta obiskat, ter mu
vrgli zanjko okoli vratu ter ga zadavili.

Ravno tako malo, kakor Mustafa, zakrivil je
drugi princ Bajezid, vendar ga je brezsrčni oče
preganjal kakor divjo zver, in ni prej miroval,
dokler ni umoril njega in njegove štiri majhne
otroke.

Tako je cesar Soliman v večnem krvoprolitji
postal dva in sedemdeset let star, tedaj prišel
v leta, ko si človek že počitka želi. Toda v
Solimanu niso mirovale še divje strasti Poželel
si je še enkrat, napasti svoje oči nad moritvijo
brezštevilnih kristjanov. Nameril se je vdariti
na Ogersko, to deželo pod svojo oblast spraviti
in potem napasti cesarsko prestolnico Dunaj ter
ž njim poteptati srce krščanskih dežel.

Tako je prišel z velikansko vojsko pred trd¬
njavo Siget, kjer se mu je z majhno četo v bran
postavil hrvatski junak Nikolaj Šubic grof Zrinjski.

Nikolaj Zrinjski.

Nikolaj jo bil naslednik bogatih hrvaških gro¬
fov Šubicev. Oženjen je bil z grofico Jelico Košen-

9

berg, ktera mu je povila dva otroka, grofico ileno
in enega sina, ki je ob času Zrinjskega smrti
bival na dvoru cesarja Maksa na Dunaji.

Za tistih časov se je vnovič videlo, kako slaba
je človeška duša, kako redko so sejani pravi, trdni
značaji med svetom.

V jugoslovanskih deželah je bilo tačas silno
žalostno. Ker je turška sila vse premagala, zato
so vsi grofi in bogataši izdali svojo domovino,
nekteri celč svojo vero ter se poklonili turškemu
čaru. Le uboga para je veri in domovini zvesta
ostala, pa ni imela moči, da bi oboje branila. Srbski
velikaši so sprejeli mohamedansko vero, da so le svoje
imetje ohranili; tudi hrvaški plemenitaši so se
sultanu uklanjali. Še cel6 stari Šubic, oče Niko¬
laja Zrinjskega, živel je s Turki v prijaznosti,
da bi ne zgubil življenja in premoženja. Nič
bolje ni bilo na Ogerskem. Protikralj Janez Za-
polja je bil zaveznik Turkov in ž njim velik del
ogerskih velikašev. Jn prav ti so klicali in vabili
Turke na Ogersko, da bi cesarju Maksu oblast
in kraljestvo odvzeli. Tako je bilo vse Turkom
prodano v sramoto svetega križa in slovanskega
imena.

Bilo pa je še nekaj hrabrih duš, ki so Turka
iz celega srca črtili, in bolj ko je zmagoval, bolj
so mu pogin obetali in celo življenje svoje po¬
svetili v ta namen, da bi Turkom škodovali. Taki
hrabri in nevpognjeni možje so bežali v hribe in
od tod so Turke napadali. Največ jih je bežalo

10

v tiste silne in nepristopne hribe, ki se skupaj
„Črnagora“ imenujejo, in nasledniki teh beguncev
so današnji Črnogorci, cvet slovanske hrabrosti.
Med tiste hrabre duše, ki so s žalostjo gledale
propad slovanske svobode in teptanje krščanskega
križa, sme se šteti tudi mati Zrinjskega, stara
grofinja in žena starega Šubica. Njo je v srce
peklo, ko je videla, kako se nje mož s Turki
pajdaši, in izgojila je svojega sinka Nikolaja takd,
da je že iz mladosti gorel za čast krščanske vere,
za svobodo domovine in za vojsko proti okrutnim
Turkom.

Kakeršno seme se v mlado srce položi, tako
tudi izraste; zato je odgoja otrčk velike važnosti
za osodo narodov in njih zgodovino; kajti en sam
plemenit in hraber mož zna domovini več kori¬
stiti, kakor tisoč lahkoživcev, ki skrbijo le za sebe
in so pripravljeni, zatajiti Boga in dom, ako se
drugače rešiti ne morejo. To vidimo na izgledu
našega Nikolaja.

Še čisto mlad boril se je s Turki že leta 1530.,
ko so Dunaj oblegali. Pozneje se je odlikoval v
vseh bitkah in odločil zmago pri Pesti. Ni še
dobro stopil v možke leta, in že je njegovo ime
zaslovelo po celem cesarstvu. S hrabrim sercem
je bila združena prevdarna pamet, plemenit čut,
trdna volja, globoka in resnična pobožnost. Komaj
trideset let star, dosegel je najvišo čast, ki jo
en Hrvat doseči zamore, postal je hrvaški ban,
to je: cesarski namestnik Hrvatske, Slavonije in

11

Dalmacije, najviši civilni in vojaški poveljnik.
V najnovejšem času ni hrvaški ban več ko kak
drugi cesarski namestnik; v prejšnjih časih pa
je bil ban poveljnik vseh vojakov, kar jih je
Hrvatska dajala, in ker je štela samo Vojna
Gramca lOOOOO oboroženih mož brez civilne
Hrvatske, ki je bila tudi banu podložna, sme
se reči, da se je vzdignilo na migljej hrvaškega
bana sto in dvajset tisoč oboroženih mož na noge.
Tako moč so hrvaški bani imeli še leta 1849.,
ko je ban Jelačič vzdignil vso hrvaško vojsko
proti Madjarom. Taka oblast tedaj se je izročila
Nikolaju Šubicu grofu Zrinjskemu; se ve, da tačas
ni imel toliko vojakov na razpolaganje, ker Vojna
Krajina ni bila še osnovana. Bolj sposobnega moža
si cesar v tistih burnih časih ni mogel izbrati
za hrvatskega bana. Ko je Zrinjski vlado na¬
stopil, bilo je na Hrvaškem vse v neredu. Po¬
štenja skor ni bilo najti. Boljarji ali velikaši so
bili od Turka podkupljeni, brat je sovražil brata,
nikjer ni bilo najti pravice, nihče si ni bil svest
življenja in premoženja, razun tistih, ki so stali
pod mogočnim turškim zaščitom. Ko je pa Zrinjski
vajeti dobil v svoje železne roke, iztrebil je ne¬
zvesto svojat, preganjal turške zaveznike in pri¬
jatelje ter zbiral okoli sebe krščanske junake, ter
jih navduševal za krščansko vero in za svobodo
domovine. Roparje in tolovaje je uničeval, sirote
in udove pa branil. Začela se je zopet razcvitati
krščanska hrabrost in hrvaško rodoljubje, med

12

tem ko je srbsko pleme zdihovalo pod robstvoin
turškim. Turški cesar je kar z zobmi škripal, ko
je slišal in videl, kako se Hrvaška vzdiguje in
novih moči nabira proti njemu, kako ga zapuščajo
mnogi uplivni velikaši ter se pridružujejo Zrinj¬
skemu, ki jih je z lepimi besedami in grožnjami
opominjal, naj popustč turško prijateljstvo ter
naj se oklenejo krščanskega meča in križa.

Bolj pa, ko je ves slovanski jug bana Niko¬
laja Zrinjskega ljubil in hvalil, ker je videl v
njem bodočega rešitelja iz turške sile, bolj so
bana začeli sovražiti in črniti cesarski dvorniki,
kateri so banu vse mogoče ovire delali in ga
pred cesarjem črnili, da hoče postati hrvaški
kralj in da se niti ne zmeni za svojega gospo¬
darja, cesarja na Dunaji. Tako je Zrinjski za
svoj rodoljubni trud le črno nehvaležnost žel,
kakor se je godilo že marsikteremu plemenitemu
možu pred njim in za njim. Namesto da bi bana
na vso moč podpiral v njegovih domoljubnih na¬
menih, začel ga je cesarski dvor le sumljivo
gledati in njegove korake zalezovati in nadzo¬
rovati.

S krvavečim srcem je ban Zrinjski vse to
videl, pa si ni mogel pomagati; zato je storil,
kar bi bil vsak poštenjak na njegovem mestu,
odložil je bansko čast in se umaknil kot zasebnik
na svoje posestva. Ni ga bolelo, da je zgubil
bansko oblast, ampak bolelo ga je to, ker se je
bal, da pride banska oblast v roke nesposobnega

13

moža, ki bo zopet pokvaril in podrl, kar je bil
on s tolikim trudom zidal v bran domovine.

Grozna turška vojska se privali.

Nikolaju Zrinjskemu ni bilo treba dolgo čakati
na zadostenje užaljene svoje časti; kajti kmalo
je prišel čas, ko je cesar Maks zopet potreboval
svojega hrabrega in zvestega služabnika.

Turški cesar Soliman je vzdignil strašno vojsko
in se namenil in zaklel, da hoče ž njo pogaziti
in podjarmiti celo Evropo. Bila je to trinajsta
vojska, ki jo je stari Soliman še sam vodil. V
neštevilnih trumah valila se je armada iz Cari¬
grada proti Belem gradu. Spredaj je hodilo pet
tisoč janičarov v krasni obleki, z širokimi pla-
vimi hlačami, rudečimi nogovicami, jopice zlato
obrobljene, na glavi visoke, bele kape,

Oboroženi so bili s puškami, sabljami in
pištolami. Lepo osnaženo orožje se je že od
daleč lesketalo v solnčnem svitu. Za temi so
hodili tesarji in pionirji, ki so znali grabne re¬
zati, nasipe nametavati in mostove delati, kjer
so prišli do kake vode. Za temi je šla cela
vrsta strežajev in velblodov, ki so nosili razne
potrebščine za turške generale. Vsak paša je
imel več služabnikov, ki so nosili pred njim eno
zastavo, na katerej je bilo zapisano imč in grb
tistega paše. Tudi so strežaji vodili po več
arabskih kčnj za vsacega generala. Potem so

14

nosili krasni cesarjevi šotor, ki je bil narejen
iz dragocenih preprog in se svetil v najlepših
barvah. Petdeset kčnj je nosilo samo tiste reči,
s katerimi se je imel cesarjevi šotor olepšati in
preskrbeti. Za temi so šli cesarjevi strežaji,
mladi sužnji, ki so nosili opice, papige, morske
mačke in več takih živalij, ki so bile priprav¬
ljene, da cesarja kratkočasijo. Potem so peljali
petdeset cesarjevih arabskih kčnj, da tako lepih
še nihče ni videl, Potem je sledilo v zaprtih
vozovih nekaj cesarskih žend in brez števila
njihovih strežajev. Potem so jahali trije paše
ali generali na črnih konjih. Bili so to Ferhad
paša, Hasan beg in Ahme| paša. Pred vsakim
teh generalov je jahal pisano oblečen Arbanas
ali Albanec, ki je vsak na visokem drogu po tri
konjske repe pred njimi nosil, da je naznanil
čast in dostojanstvo teh generalov. Za njimi pa
so tekli sužni zamorci v belih hlačah in zelenih
jopicah, ter so nosili za svojimi gospodi fajfe za
tobak in flaše s hladilno in okrepčevalno pijačo.
Potem je prijahal na velikem konji debeli paša
Mahomed, eden najbogatejših Turkov tistega časa;
na njegovi strani pa veliki vezir (prvi minister)
Mehmed Sokolovič paša. Ta Sokolovič paša je
bil rojen Srb, kot otrok od Turkov v sužnjost
odpeljan, in tam je, podučen v turški veri, tako
odlikoval se pred vsemi drugimi janičari, da je
hitro lezel navzgor od časti do časti, da je na¬
zadnje postal prvi minister turških cesarjev ter

15

jim dolgo let dobro služil, pa v škodo svojim
rojakom Srbom in drugim Slovanom, katere je
le še zatiral, ker se ni hotel več spominjati
svojega slovanskega rodu. Ta veliki vezir Sokolovič
nam je zopet dokaz, kako smo Slovani pogosto
velike može le za to rodili, da so naš rod iz¬
dali in zatirali. Tudi za Mahomedom tedaj in
za Sokolovi čem je hodila cela tropa strežajev.

Potem so prišli divji čavši, ki so gledajoče
ljudi na stran pehali in streljali v okna, če je
kdo doli gledal, da bi se nihče ne mogel po¬
hvaliti, da je na mogočnega sultana od zgoraj
doli gledal. Zdaj so oznanjevale zastave in na
dolgih, pozlačenih drogih pribiti polumesci, da
se bliža cesar Soliman sam. Na desni in na levi
tekli se črni sužnji, oblečeni s krasno obleko in
noseči na dolgih drogih solnčnike iz indiške svile,
da so cesarju senco delali. Cesar Soliman, star
mož s sivo brado, jahal je na belem konji, ki
se je ves lesketal od biserov in demantov, da ga
pri solncu še pogledati ni bilo mogoče. Sedlo,
jermeni in brzda, pa vsa druga oprava tega
konja bila je tako posejana z žlahtnimi kamni,
da se je svetil v brezštevilnih zvezdah. Ravno
tako je bil cesar ves v demantih. Odet je bil z
rudečim plajščem, ki je bil s popelicami podšit.
Pod plajščem je nosil višnjevo jopo, na kterej
so bili pripeti visoki redovi, ki jih sme le cesar
nositi. Njegovo pokrivalo na glavi, t. j. njegov
turban lesketal se je ves v demantih, smaragdih,

16

rubinih in biserih. Vrh turbana pa je stalo
k viško krasno perje. Na desni pri cesarju je
jahal paša z golim mečem, ki je pomenil
cesarsko moč in oblast, na levi pa Ali paša,
podkralj egiptovski. Za njimi je jahal Kislar-aga,
poveljnik harema in vseh cesarskih strežajev; za
njim pa je šla neštevilna množica cesarskih stre¬
žajev. Potem so prišli trije dečki, ki so jih no¬
sili na belih nosilnicah. Potem je prišel zlati voz
za cesarja, da se je vanj vsedel, kedar se je
naveličal jahati. Eazun cesarja se ni smel nihče
v ta voz vsesti, in kdor bi bil to poskusil, stalo
bi ga bilo življenje. Ta zlati voz je sultan od
francozkega kralja v dar dobil in ga imel v
visoki časti. Potem je prišel en oddelek telesne
straže cesarjeve in za njo spet cela vrsta stre¬
žajev, ki so gonili dve sto z zlatom obloženih
oslov. Še le za temi je prišla cela armada vojakov.
Bilo jih je dve sto tisoč mož in osemdeset tisoč
konj. Za tiste čase bila je to tako velika vojska,
kakoršne noben cesar ali kralj ni premogel.

Pred Belim gradom se je ta silna armada
ustavila, da si odpočije. Cesar Soliman je pustil
svoj krasni šotor in svoj zlati prestol postaviti
na tisti grič, kjer je nekdaj stal grad Hunijad-
skih grofov. Vsa ostala vojska se je utaborila
okoli tega hriba tik velike reke Donave.

Tukaj je sultana pozdravit in se mu poklonit
prišel tisti Žiga Zapolja, ki je bil od ene stranke
ogerskih plemenitašev za ogerskega kralja iz-

17

voljen. Ker je bil namreč sam preslab, da bi bil
premagal svojega protikralja, cesarja Maksa, iskal
je svojo pomoč pri turškem sultanu, kakor že
poprej njegov oče Janez Zapolja. Ta nesrečna
rodovina je rajši izdala ves krščanski svet, nego
bi bila odstopila od svoje dozdevne pravice do
ogerskega prestola. Zadosti sramotno se je moral
senčni kralj Zapolja ponižati pred turškim cesar¬
jem, in še le potem, ko mu je obljubil, da bode
vedno podložnik turškega cesarstva, obljubil mu
je sultan Soliman, da mu bode pomagal proti
cesarju Maksu in mu izročil ogersko kraljestvo
kot sultanu podanemu podkralju. Zapolja je bil
v turškem taboru se ve da s častjo sprejet, ker
se je tudi turški cesar nadejal nekolike pomoči
od njega v vojski proti cesarju Maksu.

Ko je bila pogodba z Zapoljem storjena, sklical
je Soliman svoje generale v posvetovanje skupaj.
Sultan je hotel pri Petrovardinu Donavo prekora¬
čiti. Prašal je generale, kaj mislijo. Bili so raz¬
ličnih misli. Na to jim sultan reče: „Meni sta
znani le dve poti: ali pustimo obč trdnjavi, Siget
in Djulo, na strani in marširamo naravnost proti
Dunaji, ali pa se vrzimo z vso močjo na te dve
trdnjavi, ker v njih se skriva najboljša moč
Hrvatov in Madjarov. Kadar te uničimo, gremo
lahko brez ovire cesarju Maksu naproti, ki pri
Dunaji zbira močno vojsko proti meni. Kaj misliš
ti, Sokolovič?" — »Mogočni moj vladar", odvrne
prvi minister, poturčeni Srb Sokolovič, »jaz mi-

2

18

slim, da bo treba najprej na Ogre vdariti, sicer
nismo varni za hrbtom, če kar naravnost proti
Dunaji gremo, Ogre pa na strani pustimo.
Trdnjavo Siget bomo lahko nenadoma vzeli, ker
sem zvedel, da Zrinjskega ni v njej, ampak da
se ta nevstrašeni naš sovražnik mudi zdaj na
Dunaji*.

»Če Zrinjskega ni v Sigetu*, reče Ali Portuk
paša, »potem bi tudi jaz mislil, da bomo Siget
v prvem naskoku vzeli. Zato le vdarimo na
Siget! “

»Če Zrinjskega ni“, reče Beglerbeg, »potem
bomo Siget vzeli; če je pa not, mislim, da za¬
dostuje, če pustimo posadko okoli trdnjave, z
veliko armado pa gremo naprej*.

»Kaj imate s tem Zrinjskim?* reče sultan
srdito, »ali se bo cela moja armada enega sa¬
mega človeka bala?*

¥ tem je prišel en sel in izročil ministru
Sokoloviču neko novico.

»Kaj je novega?* praša cesar ministra.

»Halla-Eddin efendi mi poroča, da se je
Nikolaj Zrinjski že davno povrnil z Dunaja in
da je zbral v Sigetu odlično četo borivcev, da
se nam v bran postavi*, odgovori Sokolovič.

»Toraj pustimo Siget na strani*, reče Ali
Portuk, »in marširajmo proti Dunaji. Če cesar¬
sko vojsko premagamo na ravnem polji, potem
se mora Siget sam od sebe podati.*. — »Da, da,
pojdimo na Dunaj!* reče več generalov.

19

»Ali ste možje ali ste babe?* reče cesar
Soliman srdito, »kako je to, da vas straši samo
ime »Zrinjski*? Jaz šem si z mečem pol sveta
podvrgel, pa ne vem, če se ljudje mene toliko
bojč, kakor vi tega Zrinjskega. Jaz tega ne
trpim, da bi se moji ljudje še pred kom drugim
tresli, ko pred mano, zato me zelo mika, da bi
vojsko s tem začel, da vdarim na trdnjavico
Siget in jo pokončam s Zrinjskim vred, da bo
enkrat konec tega strahu!*

»Prevdari, slavni vladar —“ hotel je Mu-
stafa paša nekaj ugovarjati, pa cesar mu seže
jezno v hesedo:

»Ne besede več! Pred mano se je tresla
Azija in Afrika, pa se mi bo ustavljal en tak
revni hrvatski grof! Siget je uboga krtina pred
mojo silo in pokazati hočem, da ne poznam no¬
bene ovire na svojih zmagonosnih potih. Moj
sklep je storjen: Najprej bomo ukrotili in uni¬
čili obe trdnjavi Siget in Djulo, potem pa mar-
širamo na Dunaj, da krščanskemu cesarju vza¬
memo krono in kraljestvo. To je moja volja!*

S tem je bil vojni svet končan.

V tem prihiti drug sel, poslan od Hamsa-
bega.

»Kaj je novega?* zarenči cesar nad njim.

»Tvoj pokorni služabnik Hamsabeg me je
poslal, da ti sporočim, slavni vladar, da je on
že trikrat poskušal, most narediti čez Dravo, pa
reka je tako narastla vsled deževja, da mu je

20

vselej vse pričeto delo pokvarila in tramove od¬
nesla. Pri tem je na stotine tvojih pokornih
vojakov smrt storilo. Zato te tvoj pokorni slu¬
žabnik Hamsabeg prosi za milost, da bi smel z
mostom toliko časa počakati, da voda nekoliko
odteče, ker zdaj mu je nemogoče, most nare¬
diti."

„Kaj! jaz naj čakam!" zavpije sultan, „moj
hlapee se predrzne, meni svete dajati! Vsedi se
na konja in urno hiti k Hamsabegu, pa mu
povej, da vojska odrine se danes od Belgrada,
in če most čez Dravo ne bo v dveh dneh na¬
rejen, pustil bom Hamsabega obesiti*.

Res je Soliman precej dal ukaz, naj se cela
vojska vzdigne in odrine. Toda sreča mu ni ho¬
tela več zvesta biti. Komaj se je velika armada
vzdignila na pot, prišla je že druga nepovoljna
novica.

Sultan je bil koj po prihodu v Beligrad poslal
bosanskega pašo s 10 000 možmi naprej. Ti so
šli pri Petrovardinu čez Donavo in vdarili na
Ogersko. To je zvedel Nikolaj Zrinjski. Precej
je zbral nekaj vojske skupaj, in ker je on sam
moral v Sigetu ostati, izročil je poveljništvo čez
te svoje zveste Hrvate Lorencu Juraniču, svojemu
bodočemu zetu, in staremu stotniku Alapiju. Ta
dva sta s svojo četo turško predstražo desetih
tisočev pod bosanskim pašo pri Šiklosu napadla
in. popolnoma potolkla. Ko so namreč Turki, nič
hudega sluteči, v svojem taboru ležali, zalezli so

21

jih Hrvatje po skrivnih potih in jih nenadoma
od vseh strani napadli. Turki so bili tako pre¬
strašeni, da niso vedeli, kaj se z njimi godi.
Bili so večinoma posekani, le malo jih je ušlo.
Ti so prinesli žalostno novico k glavni armadi.
Povedali so, da jih je še mnogo, kar jih Hrvatje
niso posekali, utonilo na begu v podonavskih
močvirjih. Tudi paša iz Bosne in njegov sin sta
utonila. Kristjanom pa je mnogo plena v roke
padlo, osem z zlatom obloženih velblodov (kamel),
mnogo zastav, topov in druzega orožja. To je
naredila Zrinjskega dobro izurjena, hrabra četa
pod poveljem iskrenega junaka Juraniča.

Ko je turški cesar Soliman to zvedel, ni
poznala njegova togota nobenih mej. Že prej je
Zrinjskega iz vseh krščanskih vojakov najbolj
sovražil, tako, da je enkrat, ko je s cesarjem
primirje sklepal, stavil pogodbo, da bo v času
primirja vsem prizanesel, samo Zrinjskemu ne;
zdaj pa je skakal kakor besen in zaklinjal se,
da hoče Zrinjskega uničiti. Pustil je marširati
proti Oseku v Slavoniji. Tukaj je lahko sam
videl, kako borbo je imel Hamsabeg z deročo
Dravo, čez katero je most delal. Čeravno je
Hamsabeg vedno sam pri delavcih bil, jih pri¬
ganjal in vodil, vendar je preteklo sedemnajst
dni, prej da je bil narejen most čez Dravo in
bližne močvirja. Most je bil 4800 pračev dolg
in 14 pračev širok, in ko je bil gotov, inarši-
rala je turška vojska nepretrgoma skozi 24 ur

22

čez njega. Četiri dni pozneje je šel cesar Soli-
man slovesno v mesto Pečuh, Pet turških du¬
hovnov je šlo pred njim, da so peli pesem iz
korana, ki preslavlja zmage mohamedanov. Cesar
Soliman se je vozil v zlatem vozu in pozdravljal
iz njega svoje vojake, ki so bili na oheh straneh
postavljeni. Njegov namen je bil, najprej vdariti
na trdnjavo Siget, ki jo je hranil slavni Nikolaj
Zrinjski.

V Sigetu.

Ko je cesar Maksimiljan zvedel, da se Turk
bliža s tako grozno veliko vojsko ter da se je
zvezal z ogerskim protikraljem Žigo Zapoljem,
da bi podjarmil ogersko deželo in Dunaj ter
ukrotil ves krščanski svet, se je silno prestrašil,
ker ni bil na to pripravljen in ni imel dosti
vojakov pri roki. Tako kmalo pa jih tudi ni
bilo mogoče vkup spraviti, kajti v tistih časih
ni bilo telegrafa in železnic, še dobrih cest ne,
pošta pa tudi ni bila tako redna. Za vojaka ni
bil vsak, ker moral je prej izurjen biti, takih
je bilo pa tačas malo; tudi niso imeli orožja za
toliko ljudi, kolikor jih je bilo treba, če bi se
hoteli Turkom na odprtem polji nasproti posta¬
viti. Turški cesarji so bili namreč prvi, ki so
tako velike armade v boj vodili, kar po sto in
dve sto tisoč mož. Zato so pa tudi lahko vse
premagali, kajti kamor so vdarili, bilo jih je

23

kakor listja in trave. Krščanski vladarji pa so
tačas vojake na stotine šteli; če je imel kak
kralj deset tisoč vojakov, so se g a že vsi bali,
dvajset tisoč mož bila pa je tačas že velika
armada in je moralo že več kraljev, knezov,
škofov in grofov vkup stopiti, da so toliko ljudi
na bojišče postavili.

Dunajski cesar Maks tedaj ni imel mnogo
vojakov pri roki, in bil je v silnih skrbeh, kaj
bo! Se ve da je hitro poslal poslance na vse
krščanske vladarje, naj mu hitro pošljejo pomoči,
ker se bliža grozovitna, brezštevilna turška vojska,
ki žuga ves krščanski svet pokončati. Poslanci so
pač odšli, pa cesar le še ni imel pomoči in kakor
se je tačas vojska počasi nabirala, moral bi še
tedne in mesce čakati, prej da bi kaj krščanskih
vojakov vkup prišlo. V tem času pa bi bili lahko
Turki do Dunaja prišli in vse med potjo pokon¬
čali ter sam Dunaj razdjali. To bi se bilo tudi
zgodilo, ako bi se turška vojska ne bila toliko
časa pred Sigetom zamudila.

Cesarju Maksu je šlo za to, da bi bil časa
dobil za nabiranje vojske. To je bilo pa le tako
mogoče, ako bi se našel kak junak, ki bi Turke
na poti neprestano ustavljal in mudil, da bi ne
mogli hitro naprej. V tem času bi se potem
cesarska vojska in podporne čete od drugih krščan¬
skih vladarjev na Dunaji zbrale in Turku nasproti
stopile. Pa kdo bi bil tisti junak in kje bi bila
tista hrabra četa, ki bi svoje življenje žrtvovala

24

v ta namen, da bi Turka kolikor dolgo mogoče
nazaj držala?

V sili se cesar spomni svojega zvestega Ni¬
kolaja Zrinjskega in govori sam pri sebi: »Zrinj¬
skega so sicer moji dvorniki počrnili, da je hotel
postati hrvaški kralj in mene odstaviti; zato je
tudi odstopil od banove službe, ker je zvedel,
kako se o njem govori. Ako bi bil Zrinjski res
kaj tacega mislil, potem ne bi bil prostovoljno
odstopil od banovanja. Gotovo so ga po nedolž¬
nem obrekovali in jaz sem še nehvaležnež, da
sem na njega čisto pozabil. Zdaj se ga pa spo¬
minjam , ko ga potrebujem! Pa naj že to bo,
kakor hoče, Zrinjski je hraber junak in zaklet
sovražnik Turkov; le on je tisti mož, ki zna
Turke toliko časa muditi in nazaj držati, da se
mi na vojsko pripravimo. Ko je bil Zrinjski še
hrvaški ban, zbiral je vse junaške Hrvate, Srbe
in Kranjce okoli sebe ter jih vadil v orožji in
navduševal za boj proti Turčinu. Ta hrabra, iz¬
urjena in goreča četa je kakor nalašč, da se
Turku za prvi naskok nasproti postavi in v
krščanskem junaštvu samo sebe žrtvuje za blagor
celega krščanstva. Najbolje bo toraj, če Zrinj¬
skemu pišem in ga v imenu križanega Jezusa
in lepe domovine prosim, naj prevzame povelj-
ništvo čez vso vojaško moč, kar je hrvaška de¬
žela premore in kar je tistih zapadnih ogerskih
plemičev in njihovih vojnih hlapcev, kar jih je
na moji strani. (Povedali smo že, da so bili

25

Madjari na dve stranki razkrojeni; eni so bili s
kraljem Žigom Zapoljem, ki je Turke na pomoč
poklical, drugi pa na strani cesarja Maksa. Kar
so ti zvesti Madjari premogli vojakov in kar jih
je hrvaška dežela dala, čez te je cesar izročil
komando grofu Zrinjskemu.) Tako bom naredil,
in mislim, da bo najbolje." To so bile besede
in misli cesarja Maksa; prašal je tudi svoje sve¬
tovalce, in vsi so mu potrdili, da je misel dobra,
Zrinjski pa zanesljiv junak in moder vojskovodja.

Zrinjski se častne, pa težke naloge ni branil.
Vedel je, kako težek boj ga čaka, vendar se ni
branil prilike, kjer mu je bilo moč, Turkom kaj
škodovati; to pa je bilo že vse eno, kje se bije
s Turki, ali pred Sigetom ali pred Dunajem:
kjerkoli se ž njimi bije, povsod brani svojo do¬
movino. Zdaj je Zrinjski hitro nabiral vojsko
skupaj; pod njegovo zastavo so hitro vsi vkup
privreli, ki jih je nekdaj kot hrvaški ban navdu¬
ševal in uril v orožji; vsi po Hrovatiji raztre¬
seni junaki hiteli so pod prapor Zrinjskega, ki
so ga kot junaka, vojskovodjo in plemenitega člo¬
veka čislali in ljubili. Tako je kmalo precejšno
četo jugoslovanskih junakov skupaj spravil, ki so
zares smeli o sebi reči: „Malo nas je, al’ smo
ljudi!"

Saj so Jugoslovani od nekdaj svojo kri pre¬
livali, da so branili zapadne dežele pred navalom
barbarskih Azijatov; toda zahvale niso za to od
zapada nobene želi. Tako se je zbirala tudi

26

Zrinjskega četa kot krvava žrtva za obrambo
krščanskega zapada.

Zrinjski je uvidel, da se bo najložej branil
v trdnjavi Sigetski. Tje je sklenil svojo četo
peljati in se tako dolgo braniti, da bi mu pomoč
od cesarja došla.

Mesto in trdnjava Siget leži dve uri od mesta
Pečuha na Ogerskem pri mali rečici Almašu.
Okoli in okoli mesta je globoko močvirje, le po
eni strani se zamore v mesto priti. Tačas se je
Siget ločil na tri dele: novo mesto, staro mesto
in grad. Od trde ali suhe zemlje se je najprej
prišlo v novo mesto, potem je bil izkopan en
graben, z vodo napolnjen, in čez tistega se je
prišlo v staro mesto, ki je bilo nekaj manjše.
Zopet nekaj stran od starega mesta, v sredi
močvirja, stal je grad s trdnim zidom obdan.
Tudi oboje mesto, novo in staro, bilo je močno
utrjeno, z zidovi in globokimi rOvi obdano.
Med novim in starim mestom je bil en sam
trden most, ki se je dal vsak čas proč vzeti.
Prava trdnjava je bil tisti grad sredi močvirja;
ta trdnjava je imela posebno proti jugu trdno
zidovje, od koder je moral sovražnik priti, če je
trdnjavo naskočiti hotel. Med zidovjem trdnjave
je bilo le nekaj kamnitih hiš; na sredi dvorišča
pa je stal en visok stolp ali turn, ki se je
„ notranji grad“ imenoval. Tako je bila tedaj
Sigetska trdnjava zares močna in težko pristopna.
Od treh strani je bilo vse v močvirji, samo od

27

južne strani se je moglo do mesta; in kdor je
hotel trdnjavo premagati, moral je najprej novo
mesto vzeti, potem vdariti na staro mesto, in še
le, kedar je to v pest dobil, zamogel je začeti
s streljanjem in naskokom na trdnjavo. Hrabri
možje, preskrbljeni z živežem in strelivom, za-
mogli so toraj Siget dolgo časa držati in braniti.
In če je mesto oblegala še tako velika armada,
število jej ni dosti koristilo, ker so zamogli mesto
naskakovati le od ene strani, tako da niso mogli
vsi na enkrat v ogenj stopiti.

Taka je bila s Sigetom leta 1566., ko je
bil Nikolaj Šubic grof Zrinjski, ban hrvaški,
slavonski in dalmatinski, pa tavernik ogerski,
poveljnik Sigetske trdnjave.

Zrinjski je bil osem in štirdeset let star, ko
je to povelje prevzel. Popisali smo ga že, kakšen
možak da je bil. On se ni nobene reči za šalo
podstopil, ampak česar se je lotil, to je tudi
možko izvršil. Zato je tudi pri tej težkej nalogi
resno in krepko prijel vajeti v roke. Najprej je
poslal en oddelek svoje vojske pod Juraničem in
Alapijem turški spredni straži naproti, ker je
zvedel po ogleduhih, kodi bo ta straža šla.
Povedali smo že, kako je bilo teh deset tisoč
Turkov pod bosenskim pašatom pobitih in raz¬
kropljenih.

Med tem časom pa je Zrinjski v Sigetu vse
za obrambo pripravljal. Pregledal je zidovje in
dal popraviti, kjer je kaj manjkalo; pregledal

28

je topove (kanone) in jih postavil vsacega na pravo
mesto. Vojakom je pogum dajal, pa jim tudi ni
prikrival, da jih čaka težek hoj. Da bi svojo
dušo bolj ohrabril in popolnem ločil od posvetnih
željd, prejel je svete zakramente, in tudi svojim
vojakom je to storiti ukazal. Omeniti nam je še
treba, da je imel Zrinjski tudi svojo soprogo Jelico
in svojo hčer Ileno pri sebi v trdnjavi.

Bil je lep poleten večer, ko je grof stopil v
sobo svoje gospd, grofice Jelice, ko je bila ravno
tudi mlada, krasna Ilena navzoča.

»Ljubice moje“, ogovori grof ženski, »v našem
gradu se bo nekoliko oživilo. Pa zato se ni treba
plašiti. Turki sicer niso več daleč. Slišim, da
grejo Zapoljskemu lažikralju na pomoč, stari sivo-
bradec cesar Soliman jih vodi sam. Ali bo pa
tudi na Siget vdaril, tega še ne vem. Pa če
prav, to me nič ne straši. Saj se s sultanom že
poznava. Pred štirimi leti je tam zunaj ležal in
hotel Siget vzeti, pa mu je dolgčas postalo in
se je moral zgubiti, ne da bi kaj opravil. Zato
se ni treba plašiti, ljube moje, če bo začelo
treskati in grmeti iz topov; saj to grmenje ne
bo sveta podrlo. Le poglejta, kako so naši vojaki
veseli, ker se Turka nič ne boje! “

»Ali misliš, dragi Nikita", odvrne mirno in
milo grofinja Jelica, »da bo Turek Siget na¬
skočil?"

»Nič še ni gotovega," reče Zrinjski, »bomo
še le videli, kam se bo obrnil. Nič se ne boj!"

29

„Saj se ne bojim," odvrne grofinja, »saj me
vendar poznaš, da se nikoli nisem bala, s tabo
vred v nevarnost podati se, če je bilo treba. Naj
pride, kar boče, jaz bom ostala mirna, kakor
sem zdaj. Zato mi lahko po pravici poveš, ali
pride Turek na Siget ali ne?"

»Skoraj bi rekel, da bo najprej nas zgrabil,"
odgovori grof. Komaj je to izgovoril, sliši se na
dvorišči peketanje konjskih podkev; Zrinjski po¬
gleda skozi okno in reče grofinji: »Halo! stotnik
Praprotnik je ravno zdaj došel. On nam bo po¬
vedal, kaj je novega!"

»Gospod poveljnik! prinesel sem novico,"
rekel je stotnik pri ustopu v sobo ter se ogledal
na ženske in na grofa, kakor bi hotel vprašati,
če sme vpričo žensk neveselo novico sporočiti.

»Le govorite, gospod stotnik", reče mu
Zrinjski, »saj ženske morajo tudi enkrat zvedeti,
pri čem da smo. Zdaj ali pozneje, to je vse eno".

»Dobro", reče stotnik, »ravno mi sporoči moj
ogleduh, da je Soliman v Pečuhu in da je Turka
okoli mesta, kakor listja in trave. Zvedel je
tudi, da gre turška vojska naravnost proti Si-
getu".

»Saj sem vedel", reče Zrinjski; »naj le pri¬
dejo! Samo to me skrbi, kodi Juranič in Alapi
hodita? Da bi le o pravem času še v trdnjavo
nazaj prišla!"

M dolgo trpelo, pa je prijezdil zopet kak
drug poročnik z novimi poročili. To je šlo zmirom

30

naprej. V obeh mestih in v trdnjavi pa je bilo
vse živo. Bradati možaki so tako z veseljem
sim in tje tekali, kakor bi se pripravljali na
kako gostijo ali ženitovanje. Tu se nikoli ni
zmanjkalo opravila. Največi top trdnjave, zmaj
imenovan, ki je grmel, če je vstrelil, kakor grom
iz oblakov, bil je tam pri uhodu postavljen, od
koder so morali Turki priti. Dva manjša topa,
lesico in volka, nesli so v notranji grad, kjer
sta iz dveh špranj ven kukala. Zidovje okoli
trdnjave in obeh mest se je na novo popravilo
in utrdilo z nasipi. Jz novega mesta so morali
ljudje vse, kar je bilo kaj vredno, v trdnjavo
prenesti, ker je Zrinjski že naprej mislil, da bo
moral novo mesto zažgati, če ga proti toliki sili
več braniti ne bo mogel. Tudi se je lahko na¬
prej vedelo, da bodo Turki na novo mesto grozno
streljali in da se zna pohištvo od samih strelov
vneti.

Med temi opravili je poslal Zrinjski enega
poročnika tudi na cesarja, ter mu v pismu na¬
znanil, da se Turki Sigetu bližajo, da bodo trd¬
njavo oblegali in naskakovali. Prosil je za hitro
pomoč. Tudi drugim prijatlom na Dunaji je pisal,
naj njegovo prošnjo pri cesarju podpirajo.

Ravno je Zrinjski tega poročnika odpravil,
kar zasliši iz starega mesta sim veselo troben¬
tanje. Prišla sta Juranič in Alapi s svojo četo
domu. Vse je bilo po konci in polno veselja,
ko se je videlo, koliko bogatega plena hrabri

31

Hrvatje seboj peljejo in koliko vjetih Turkov. —
»Na zdravje, dragi tovarš“! zakliče stari Alapi
in objame naproti hitečega Zrinjskega.

»Ilena!" zakliče mladi Juranič in hiti vesel
svojej nevesti naproti.

»Ali ste zmagali?" praša grofica.

»Smo, z božjo pomočjo!" odvrne mladenič.

Zdaj sta začela oba, Juranič in Alapi, pra¬
viti, kako sta Turke pri Šiklosu zalezla in po¬
končala.

„Pridi k meni, vrli mladenič”, reče grof
Juraniču, „obnašal si^ se vedno kakor vitez in
hrvatski plemenitaš. Še pozni vnuki bodo tvojo
hrabrost opevali. Svetli cesar naj te odlikuje po
svoje, jaz pa po svoje. Tem, da ljubiš mojo hčer
Tleno in prosil si za njeno roko; evo! od danes
zanaprej je tvoja! Vrednejšega zeta mi ni treba
iskati. Vzemi z njo vred tudi moj blagoslov!”

Veselega srca pa trepetajočih ustnic podasta
si Juranič in lepa grofica Ilena roke v večno
zaroko vpričo častitljivih staršev Zrinjskih. Tisti
trenotek pač nista mislila, da so njuni ljubezni
na svetu le še kratke ure odmerjene.

Ilena in Juranič.

Zrinjskega hči, grofica Ilena, bila je še
zelo mlada, podobna cvetki, ki se ravno raz¬
vija.

32

Hrvatski pesnik Vežič poje o njenej lepoti:

«Gleda četu sa Zrinja djevojka,

«liepa kčerca Šubica Nikole,

«divno čedo, ruža neubrata,

«Božjom iskrom ozračeno zlato;

«struk joj tanki odmjerile Vile,

«bjeli mjesec čelo obrubio;

♦a žarko joj u obilju sunce
«zlatnu kosu po glavi prosulo;

«bielo lice, sniegom se nadtječe,
«rumen-ruža, svježe jagodice,

«a milina neba jutarnjega
«u zjenici, srca provedriei;

«med koralje drobnijeh ustnica
«savila se dva suvoja krasna,

«ko dva biela od bisera niza;

«vrat bijeli, labudovo perje! —»

Milina njenega pogleda in lepi don njenega
glasu očaral je vsako možko bitje. M čudo, da
je mladi junak Juranič kar plamtel in gorel za
to plemenito deklico.

Juranič je bil poštenih hrvaških staršev sin,
vendar se Zrinjskim niti po stanu, niti po pre¬
moženji primerjati ni smel; pač pa po plemeni¬
tosti duše in hrabrosti srca.

Zrinjski si bi bil lahko zeta iskal med naj¬
boljšimi ogerskimi, hrvatskimi in nemškimi ple¬
menitaši. Vendar ni z nevoljo gledal snubitev
revnega Juraniča, ker je bolj cenil pošteno srce,
nego redove, ime in premoženje. Ko je Zrinjski
mladenče zbiral in uril, da bi se kedaj ž njim
vojskovali proti Turku, ni mu bil nobeden tako

33

všeč, ko Juranič. Bil je marljiv, ubogljiv, goreč
in iskren za svoj posel, odkritosrčen in hraber.
Zrinjski je Juraniču največ zaupal, ga obdržal
pri sebi v hiši in ga pošiljal okoli po najime¬
nitnejših poslih. Tako je živel mladi-nič vedno
v sredi ogerskih iu hrvatskih plemenitašev in se
privadil plemenitega vedenja. Y poslanstvih je
prišel večkrat na Dunaj, na nemške in laške
dvore. Tako se je navadil več jezikov in poznal
svet. Pri vitežkih vajah je bil eden najbolj iz¬
urjenih borilcev. Komaj dva in dvajset let star
smel se je imenovati najplemenitejši mladenič
hrvatski. V Zrinji, domačem gradu grofov Šu¬
bicev, bil je Juranič kakor donA, Zrinjski ga ni
od sebe spustil, ker je njemu smel vse zaupati
in je mladi mož tudi vsako nalogo modro in
točno izpeljal. Kadar pa je zapela vojna tro¬
benta, bil je Juranič prvi na svojem mestu in
služil Zrinjskemu kakor desna roka. V vseh bojih
se je Juranič z nenavadno hrabrostjo in bistro¬
umnostjo odlikoval, tako da se mu je smela za¬
upati tudi velika četa v poveljništvo. Ravno smo
slišali, kako se je dobro obnašal pri Šiklosu,
kjer je z Alapijem vodil krščansko vojsko in
Turke hudo namlatil. Bil pa je Juranič v tistih
letih, ko mlado srce po ljubezni hrepeni; in kje
bi si bil mogel vrednejše bitje za svoje plamteče
srce iskati, ko na dvoru Zrinjskem, kjer je cve¬
tela mlada Ilena Zrinjska? Pa tudi lepa grofica
ni mogla nikjer zagledati lepšega junaka od

3

34

Juraniča, in kakor se že godi med mladim sve¬
tom, kmalo je vezala mladi par iskrena ljubezen.
Grof in grofinja sta to videla, pa nista branila,
in Zrinjski je enkrat rekel: „Ne bom zeta iskal
med knezi in grofi, ampak med hrvaškimi ju¬
naki. 8  Ko je Juranič to zvedel, bil je še bolj
goreč za boj in vitežke čine, ter je kar hre¬
penel po priložnosti, kdaj bi zamogel svojo hra¬
brost v polni luči pokazati. To se mu je naj¬
bolje posrečilo pri Šiklosu, kakor smo že povedali.

Toda goreča ljubezen do krasne grofice IIene
ni omehkužila Juraniča; pri vsej ljubezni do
svoje mile neveste je vendar v prvi vrsti gorel
za možke čine in mislil na brambo domovine,
katero je presrčno ljubil in omiloval, ker je videl
njeno nesrečo. Kakor Zrinjskega navduševala je
tudi njega le ta misel, kako bi zdrobil turškega
zmaja in rešil slovanski jug in vse krščanstvo
tega krutega tlačitelja.

Zrinjski brez pomoči.

Yedno bližje pred Siget se je valila nešte-
vilna turška vojska; v trdnjavi pa je bilo tudi
vse živo in pri delu, ker so se pripravljali na
siloviti napad. Zrinjski je pač dobro vedel, da
se vkljub vsej hrabrosti s svojo četico ne bo
mogel dolgo držati proti toliki sili. Turkov je
bilo dvakrat sto tisoč mož s 400 kanoni, Zrinjski
pa je imel komaj 2500 mož in 12 kanonov.

35

Na vsacega kristjana je prišlo 80 Turkov in na
vsak top v Sigetu je odgovarjalo 33 turških to¬
pov. Zrinjski je toraj željno pričakoval, kdaj
pride odgovor od cesarja Maksa in kdaj se ima
od njega pomoči nadejati. Cesarski poslanec je
moral vsak čas priti, sicer ne hi bil več mogel
do Sigeta, ker so se turške spredne straže že
mestu bližale.

Ravno še o pravem času prijezdi slednjič
vendar težko pričakovani poročnik od cesarja.
Bil je madjarski plemenitaš Peter Yilacky.

„Bog vas sprejmi"! zakliče mu Zrinjski na¬
proti, »prinesete mi dvojni dar: cesarjev odgo¬
vor in vas samega. V takih časih, kakor jih
imamo zdaj v Sigetu, je hraber možak več vre¬
den, ko deset miroljubnih mož, ki boja niso va¬
jeni Kako je pa kaj na Dunaji? Ali je že kaj
dosti vojske zbrane"?

»Prišlo je že precej krščanskih vitezov iz
vseh krajev", odgovori Vilackj; »vojvoda savojski
nam je poslal 400 strelcev pod vodstvom grofa
Kamerana. Tudi nam je poljski kralj poslal
3000 izbranih mož pod vodstvom grofa Ladskota;
pa ti se štejejo na Dunaji med Ogre, ker živi
poljski kralj v miru s Turkom, in sultan ne
sme zvedeti, da je tudi nekaj Poljakov v orožji
proti njemu. Tudi iz Anglije je prišlo mnogo
plemenitih vitezov s svojimi hlapci. Nemška
grofa Zweibriicken in Simmern sta pripeljala
600 konjikov, drugi sin bavarskega vojvode pa

3 *

36

400 konjikov. Vojvoda Kozina je poslal iz Flo¬
rence 3000 pešcev, vojvoda ferarski in vojvoda
mantovanski pa sta sama prišla. Iz Francozkega
je prišlo mnogo hrabrili vitezov s svojimi hlapci.
Luka in Genova sta poslali denar, sv. oče papež
so poslali sami 50 000 cekinov denarja. Pa vsak
dan še prihajajo prostovoljci in denarni darovi.
Skoraj bo kakih 80 000 mož skupaj. Glavni po¬
veljnik je cesarjev brat, nadvojvoda Ferdinand;
drugi imenitni generali so vojvoda Miroslav Po¬
morski, grof Giinther Sclnvarzburg, pa vojvoda
Pavel zaderski. Pravijo, da pojde ta vojska na
Ogersko in da se bo pri Babu utrdila in Turkov
pričakovala".

»Ali niste nič o mojem sinu zvedeli"? praša
Zrinjski naprej.

»Mladi grof Jur je pri cesarski telesni straži",
odvrne poročnik. »On bi bil rad z manoj šel v
Siget, pa ni smel. On vas pusti vse prav lepo
pozdraviti. “

»Lepa hvala, Vilacky“, reče Zrinjski in po¬
nudi poročniku roko, »saj boste pri nas ostali v
Sigetu" ?

»Pod vašim praporom, svetli ban, se vedno
rad vojskujem", reče Yilacky; „jaz sem najraje
tam, kjer vidim red in modro poveljništvo. V
cesarskem taboru pa je vse zmešano, nobeden
ne ve, kaj mu je storiti in kje je njegovo mesto,
vsi narodi so križem pomešani in se drug dru-
zega ne razumejo. Kjer pa vi gospodujete, tam

37

vsak vč, kje ima stati in kaj storiti, in tudi
\ 6 ,  da od vas ni pozabljen, ker vi mislite
na vse“.

„Vi me preveč povzdigujete' 4 , reče Zrinjski
na to, „pa moja sreča je v istini ta, če vidim
okoli sebe take junake, kakor ste vi. S takimi
možaki bi celč hudobi vojsko napovedal. Veste,
kak posel boste prevzeli ? Huzarski stotnik Lascy
je na mrzlici zbolel; vi boste prevzeli njegove
konjike in jih vodili, saj vem, da to dobro zuate.
Da bodo pa huzarji več zaupanja do vas imeli,
pustil vas bom kmalo enkrat na Turke planiti,
da bodo vaši ljudje spoznali, da imajo vrlega
stotnika. Bodite mi toraj pozdravljeni, Vilacky.
Ti, Praprotnik, pa poglej po nasipih in zidovih,
če je vse v redu 44 . —

Stotniki, ki so prej okoli Zrinjskega stali,
ko je govoril s cesarskim poročnikom, stopili so
zdaj nazaj, ko je Vilacky odšel. Zrinjski pa je
zdaj odprl cesarsko pismo. Resen in zmirom
bolj resen je postal obraz junaka, ko je pismo
prebiral; čelo, prej tako jasno, se mu je zgr-
bančilo. Pismo je bilo namreč žalostnega za-
popadka in se je glasilo: „Dragi grof Zrinjski!
Držite se v Sigetu, dokler morete, da nam to¬
liko časa pridobite, da zamoremo krščansko
vojsko vkup zbrati. Ne upajte v pomoč, ampak
branite se do zadnjega moža Naša vojska je še
preslaba, da bi se zamogla s turško na odprtem
polji meriti. Osodo celega krščanskega sveta ne

38

smemo na igralno kocko enega samega dneva
postaviti. Utaborili se bomo pri Kabu in tam
pričakovali prihoda sultanovega. Poznam vas,
vaše Hrvate in Madjare; na vas se zanesem.
Zdaj je prišel čas, ko je treba za domovino ju¬
naško umreti. “ —

To pismo prebravši stal je Zrinjski do 1  go
časa zamišljen. Potem pa je rekel sam pri sebi:
„Maksimiljan, veliko ti od mene zahtevaš! Pa
ti veš, da se Zrinjski ne vstraši. Moja sveta
vera in moja domovina mi je več, ko vsi za¬
kladi tega sveta. Mil ujem samo svojo ženo in
svojo nedolžno hčer, ki bo morala umreti v cvetu
svoje mladosti. Ako pa ženske iz trdnjave proč
spravim, potem bodo vsi Sigetski prebivalci po¬
gum zgubili in nad svojo srečo obupali. Zato
morajo moje ženske tukaj ostati. Že dvakrat me
je sovražnik tukaj napadel, pa ženski niste zgu¬
bili poguma. Če sila pride, vem za skrivne pota
pod zemljo, da ji rešim. Ali pa naj se cela
moja hiša žrtvuje kot klavni dar za krščansko
vero, za hrvatsko domovino in za dokaz moje
nepremakljive zvestobe in pokorščine! Toraj z
Bogom naprej!“

Turki pred Sigetom.

En dan pozneje primarširala je spredna straža
turške vojske pred Siget. Zrinjski je poslal nekaj
konjikov Turkom naproti, ki so turško stražo na

39

vse strani razkropili, Dnč 5. avgusta prišla je
cela turška armada. Daleč na okoli, kolikor je
okč obseglo, bil je šotor pri šotoru, koča pri
koči. Bumelski beglerbeg se je z 90 000 možmi
in 300 kanoni postavil na Šmihelski hrib v se¬
veru od Sigeta; Ali paša iz Egipta je stal na
zapadu in jugu, Ali Portuk s 100 topovi pa na
jugu in izhodu.

Ko se je sultan Soliman pred Sigetom po¬
kazal, vihrala je iz turna Sigetske trdnjave ve¬
lika zastava z velikim križem na sredi. Zidovi
trdnjave so bili preoblečeni z rudečim suknom.
S tem je hotel Zrinjski pozdraviti Solimana. En
sam, silno grmeč strel iz velikega topa „zmaja“
so Sigetčani sprožili v pozdrav Turkom. Turški
cesar je mislil, da ga Zrinjski s tem zasmehuje,
zato je ukazal, naj se hitro delajo priprave za
obleganje.

Zrinjski je pustil vse vojake, kar jih ni bilo
na straži, in vse Sigetsko ljudstvo sklicati na
dvorišče trdnjave, da bi jim naznanil cesarsko
sporočilo in svoj sklep.

„Tako slovesnega in resnega, kakor danes,
nisem še videl grofa“, reče stari Alapi okoli
njega stoječim stotnikom, ki so bili zbrani na
povelje svojega komandanta. „Y mnogih bitkah
sem že stal na njegovi strani, pa tako navdu¬
šeno mi njegovo okč še ni bliščelo, ko danes.“

„Lev je vedno goreč, če vidi sovražnika pri¬
pravljenega pred seboj 4 ', reče na to Juranič;

40

„meni je tudi tako, vojna trobenta me z neko
čudno močjo navdaja 4 *.

„To je mlada kri 44 , reče Praprotnik, „Zrinjski
pa ni več tako mlad, da bi hrepenel po boji
zavoljo boja; on ima više misli in namene v
glavi 44 .

„To je veliko krvavo žrtev za vero in do¬
movino 44 , reče Yilacky.

V tem je prišel Zrinjski iz grada na dvo¬
rišče. Ljudstvo in vojaki zakličejo z enim gla¬
som: „Živio Zrinjski, naš poglavar ! 44

„Ali ste vsi možje zbrani, kar vas je voja¬
kov in drugih za brambo sposobnih mož iz
mesta 44 ? praša Zrinjski z močnim glasom.

„Yse je zbrano 44 , odgovorč stotniki.

„Dobro 44 , reče Zrinjski, „poslušajte toraj svo¬
jega poglavarja. Pesne so besede, ki jih imam
z vami govoriti. Znano vam je, da stoji turški
cesar z velikansko armado pred Sigetom. Njegov
namen je, pokončati Siget in nas vse, ki ga
branimo. Zdaj, možje, je treba pokazati, kdo je
junak! — Cesar Maks gre s svojo vojsko proti
Rabu, da se bo tam utaboril in utrdil z nasipi
ter prihod turške armade pričakoval. Cesarska
vojska je pa še preslaba, da bi se zamogla s
Turki na prostem polji meriti. Cesar nam toraj
ne more na pomoč priti. On se zanaša na našo
hrabrost in zvestobo; on vč in upa, da se mi
ne bojimo umreti za lepo ime Jezusovo, za našo
domovino in svobodo. Ne bojte se pred veliko

41

turško silo; saj se tudi neizmerno morje brez
uspeha zaganja v skalo, pa je ne more premak¬
niti. In če je Turkov prav sto na nas enega,
ne obupajte, Bog je z nami in nas bo branil,
če trdno vanj zaupamo. Ves krščanski svet gleda
s trepetom na nas, peščico pogumnih možakov.
Kjerkoli se sveti križ časti, kjer koli gledajo
bele cerkvice z hribov doli v doline, povsodi
leži krščansko ljudstvo na kolenih in moli za
našo zmago. Stopite tedaj kakor možje v trdi
boj in ne strašite se pred smrtjo. Ako bi mene
prej dohitela smrt, ko vas, potem vedite, da
postavim starega tovarša, stotnika Alapija za
poveljnika trdnjave, ter vam ukažem, da ste mu
pokorni, kakor meni. To je moja prva beseda.
Druga naj bo ta: brez reda ni zmage; vsak od
vas je toraj dolžan, svojega predstojnika brez¬
pogojno ubogati. Kdor se le z eno besedo zo¬
perstavi, mora brez usmiljenja vmreti. In kdor
svoje mesto na straži popusti, on mora umreti.
Kdor kako turško pismo vzame in bere, ali kdor
tako čez zid vrženo pismo najde, pa ga ne pri¬
nese precej neodprtega meni, on mora umreti.
In kdor se s svojim tovaršem natihoma in skriv¬
nostno pogovarja, on mora umreti. Kajti mi smo
umirajoči in nemarno nobenih skrivnostij. Z na¬
šimi sovražniki ne poznamo nobene milosti. Vsak
Turek, ki v naše roke pride, mora umreti. Tistih
300 Turkov, ki sta jih Juranič in Alapi pri
Šiklosu vjela, mora umreti, kajti mi nemarno

42

kruha za Turke in ne potrebujemo sovražnikov
med našim zidovjem.

Velika rudeča zastava z belim križem v sredi
vihra z našega turna; to pomeni, da moramo
svojo rudečo kri preliti, da umijemo naše grehe
in pridemo v svete nebesa in vidimo svetli križ
našega gospoda Jezusa. Stojte trdno na braniku
krščanskega sveta, da bodo kruti Turčini vedeli,
s kom imajo opraviti. Zdaj pa poslušajte mojo
prisego, ki jo pošiljam iz globočine svojega srca v
roke vsemogočega Boga!“

Pri teh besedah se vsi odkrijejo, in stare
kakor mlade je groza pretresla, ko se je Zrinjski
odkril, svojo sabljo potegnil, na tla pokleknil in
govoril to-le prisego^

„Jaz Nikolaj Šubic grof Zrinjski prisežem
trojedinemu Bogu, cesarju in domovini zvestobo
do smrti. Bog me naj zapusti in mi naj svojo
milost odtegne, ako vas bom jaz kedaj zapustil
ali izdal. Prisežem pri Bogu in pri svoji ne-
vmrjoči duši, da hočem Siget braniti do zadnje
kaplje krvi in do zadnjega zdihljeja! In zdaj,
tovarši, zahtevam enako prisego tudi od vas!“

Na to so stopili stotniki Alapi, Juranič,
Yilacky in Praprotnik pred grofa, pokleknili na
tla in enako storiti veleli vsem vojakom. Zrinjski
je pa zdaj stal. Stari Alapi poprime za besedo
in priseže v imenu vse vojske, drugi pa so za
njim govorili: — „Grof Zrinjski, mi ti pri-
sežemo zvestobo do smrti. Pokoriti se hočemo

43

vsem tvojim ukazom in rajši umreti za lepo ime
Jezusovo, za cesarja in domovino, ko kedaj tebe
zapustiti ali se ti ustaviti Tako gotovo, kakor
nam Bog pomagaj!“

Po tej resni prisegi, ki je vseh srca pre¬
tresla, vstali so vojaki od tal, in Zrinjski jim
je še rekel: „Bog je slišal vašo prisego. Gorje
tistemu, kdor bi jo prelomil!“

V tem hipu je zagrmel prvi turški top z
Šmihelskega hriba simkaj. Sigetski junaki so
hiteli vsak na svoje mesto.

Prvi naskok.

Tudi cesar Soliman je zbral svoje generale
in jim tako govoril: ,,Poglejte, v to orehovo
lupino so se skrili hajduki, ti neverni, krščeni
psi pod svojim besnim poglavarjem Zrinjskim,
mojim nezvestim hlapcem. Njegov oče se je meni
pokoril in me za milost prosil, in jaz sein mu
prizanesel, kavrini; pa po njegovej smrti mi je
njegov sin pokorščino odrekel in šel med hajduke
in zdaj hajdukuje po mojem cesarstvu in meni
nagaja. Danes je prišel za njega dan plačila.
Kdor od vas je žejen krščanske krvi, kdor si
želi prerokovega raja in njegovega sladkega na¬
smeha, ali kdor si želi krščanskega blaga, —
danes mu je prilika, da si pribori eno ali drugo.
Naskočite toraj to hajduško gnjezdo in razdrite
ga; Zrinjskega pa mi dovedite živega, da ga

44

bo moj minister Sokolovič pred mojimi očmi za¬
klal in da se bom pasel nad njegovimi mukami.
Vse druge pa obesite na kolce. Kdor se umakne
ali od zad ostane, mora umreti. Hajdite, hlapci,
in hitro opravite, nam se mudi na Dunaj!“

Ko je bilo to sultanovo povelje razglašeno,
začela se je premikati vsa grozna turška vojska,
da se je kar zemlja tresla na okoli pod pri¬
tiskom k6nj in vojnikov. Pa tudi sigetski zidovi
so zašumeli pod vikom možakov in žvenkom
orožja. Kakor morski valovi, ki jih nevihta podi,
valili so se Turki truma za trumo proti siget-
skemu novemu mestu, ker le od te strani je
bilo mesto pristopno, dokler je druge strani glo¬
boko močvirje branilo.

Stari krvenik, besni car Soliinan, se je sam
vsedel na konja in svoje neštevilne čete gnal
pred seboj na bojišče. Peklenski posmeh se mu
pozna na ustnicah, ko se domisli, da bo morda
še danes trpinčil starega svojega sovražnika, grofa
Zrinjskega.

Pa ta hudobni posmeh mu kmalo zgine z
lica, nosnice se mu razširijo, črne usta se mu
odprč in žolčne pene iz njih tiščd, divje ok6 pa
se mu v groznem žaru sveti! Kaj to pomeni?
En pogled na sigetske zidove nam bo to raz¬
jasnil. Truma za trumo, val za valom divjih
janičarov je že z divjim naskokom treščil ob
sigetske zidove ter skušal v mesto prodreti, pa
hrabra posadka je vse napade odbila. Krščanski

45

junaki stojč kakor pribiti, in turški car mora z
lastnim očesom gledati, kako njegove ljudi kar
kupoma čez ozidje doli mečejo. In zopet se pri¬
žene nova truma, več tisoč Turkov, kakor
mravlje se spenjajo drug nad druzega, kakor
opice lezejo hitro po lestvicah do površja zidu,
vse črno jih je že blizo pod vrhom — zdaj
skočijo na zid — videc bi sodil, da je krščanska
posadka zgubljena — pa v tem hipu pridrvi
Zrinjski s celo svojo četo na ozidje — kakor
bi trenil, priletč vsi Turki kar zviškoma z zida
doli in se zavalč v globoki jarek okoli zida,
kjer leži že na tisoče mrtvih in ranjenih Turkov,
za katere se nihče ne zmeni.

Ko je sultan Soliman to videl, jahal je ves
besen pod sigetske zidove in začel nad svojimi
vojaki in generali kričati:

„Ali ste možje, ali ste babe, da se pustite
tako sramotno odganjati? Janičari, kje je vaše
hvaljeno junaštvo? Pred hajduki imate strah?
Ta peščica, kar jih je v Sigetu, bi vam morala
za večerjo premalo biti, pa se je strašite in se
jej umikate! Sram vas bodi!“

Na ukaz svojega jeznega cesarja začeli so
Turki zopet naskakovati sigetsko zidovje, toda
vse zastonj. Že vtrujeni in obupani so še prej
počepali z zidovja doli, ko prvi naskakovale!.
Pod zidom v jarku je ležalo že celo brezno
turških teles in pod njimi se je valil potok krvi.
Car Soliman pa je le še gonil svoje čete na

46

zidovje. Pa vsak Turek, ki je do površja prišel,
telebil je zopet nazaj, ali preboden, ali pa po¬
rinjen, in v svojem padcu je vzel še marsikate¬
rega seboj, ki je za njim do površja plezal.
Grozen strah se je polotil janičarov, kakor blisk
se je širil od grude do grude; — kar naenkrat
se vsa turška vojska obrne in jame bežati, kakor
srna pred levovim rujovenjem, ter se ne ozira
na nobeno povelje več. Kakor vrtinec je zasukal
ta splošni beg tudi sultana Solimana in ga pri¬
vlekel do zlatega šotora.

To je bil prvi vroči dan, srečno sicer končan
za kristjansko posadko, toda zmaga je bila kup¬
ljena z mnogimi dragimi žrtvami. Marsikateri
sigetski junak je že prvi dan izdihnil svojo dušo.
Naskakovanje Turkov je trpelo celi dan, zato so
bili Sigetčani silno utrujeni, ker oni so morali
zaradi svojega pičlega števila celi dan na
braniku stati, turške trume so se pa pri juri-
šanji menjale in nastopale druga za drugo. Še
po noči niso Turki popolnoma miru dali. Drugi
dan na vse zgodaj pa se je naskakovanje zopet
začelo in trpelo celi dan. Tretji dan je bilo
ravno tako. Ta dva dneva sta zopet mnogo
žrtev stala sigetsko posadko. Še sreča, da se je
toliko časa držala proti toliki sili!

Zrinjski pa je sam uvidel, da novega mesta
dalje braniti ne more. Zidovje je bilo že vse
razstreljeno in razkrbano; ozidje je bilo široko
in trebalo je mnogo vojakov za brambo. V pre-

47

teklih treh dneh pa se je število njegovih ju¬
nakov že močno skrčilo. Kazalo mu je bolje,
umakniti se v staro mesto nazaj, ki se je dalo
ložej in z manjšo močjo braniti. Ukazal je toraj
vsem prebivalcem novega mesta, naj se preselč
v staro mesto. Potem pa je pustil novo mesto
zažgati. Saj to je bilo že iz početka sklenjeno,
ker so morali novomeščani že koj o prihodu
Turkov svoje dragocene stvari v grad znositi.
Zrinjski je novo mesto le zato branil, da so
imeli Turki več opraviti in da so se dalj časa
pred Sigetom zamudili; kajti s tem je pridobil
cesar čas za nabiranje krščanske vojske.

Turška vojska je še v celih trumah v svoje
šotore bežala, ko se je iz novega mesta plamen
dvignil in osvetlil turško sramoto, ker so morali
gledati, kako je Zrinjski sam zažgal tisti kraj,
ki so ga oni tri dni brez uspeha naskakovali.
Ko je mesto pogorelo, šli so Turki vanj, da bi
kaj naplenili, pa niso nič druzega dobili, ko
pepel.

Med novim in starim mestom je bil jarek
(graben) z vodč, tako da je bilo težko tje priti.
Edini most čez jarek je Zrinjski proč vzdignil.
Če so toraj Turki hoteli staro mesto naskočiti,
morali so nov most narediti ali pa jarek zasuti.
Zato so potrebovali že toliko časa, da so si
kristjani v Sigetu med tem lahko oddahnili in
spočili.

48

Bramba starega mesta.

Ko se je turški cesar Soliman streznil od
svoje ljute jeze in z bistrejšim očesom pogledal
tek stvari, moral je sam pri sebi priznati, da
je nespametno ravnal, ko je tako togotno na¬
skakoval novo mesto, trdnjavi sami pa ni no¬
bene škode prizadjal. Trdnjava je bila namreč s
tako obširnim močvirjem obdana, da streli iz
topov niso prišli preko bara do trdnjave. Yseh
400 topov toraj Turkom nič ni hasnilo. Streljati
so z njimi mogli le na novo mesto, to je pa
zdaj Zrinjski sam požgal. Sultan je spoznal, da
se z naskakovanjem tako dolgo nič ne doseže,
dokler ne bo mogel trdnjave od vseh strani pri¬
jeti; to bo pa le potem mogoče, ako na¬
redi nasipe čez močvirje in če rečici Almašu
drugo strugo izkoplje, da ne bo vedno močvirja
z novo vodo polnila.

Po tem novem sklepu je dal svoje ukaze.
Na tisoče vj* j tih kristjanov je prisilil, da so
morali ob golem kruhu dan na dan delati, na¬
sipe nakladati čez močvirje in Almašu novo
strugo kopati. Pa to je bilo težavno delo. Celi
boršti so morali pasti pod sekiro in pogrezniti
se v močvirje, na tisoče voz kamenja in prsti
se je moralo navoziti, da so se nasipi čez moč¬
virje naredili. Ob enem jih je na stotine noč in
dan kopalo pri novi strugi za reko Almaš. V
kljub temu je trpelo več dni, prej da je bilo

49

kaj storjenega. Pri tolikem številu delavcev je
bilo slednjič delo vendar izgotovljeno, in zdaj so
se pripravili Turki na veliki naskok na staro
mesto, katero so zamogli zdaj od več strani
naenkrat in s celo svojo močjo prijeti. Desno
krilo sta vodila Ferhad paša in beglerbeg Na-
tolski, levo krilo divji paša Mustafa in begler¬
beg Rumulski, središče s topovi pa je vladal
Ali Portuk.

Turški topovi so začeli grmeti in ogenj pa
svinec bljuvati na staro mesto iz 400 žrel. Po¬
sadka v mestu pa je majhna, zidovje že staro
in slabo. Zrinjski je spoznal, če prav še enkrat
odbije naval Turčinov, da bo vendar primoran,
staro mesto popustiti in umakniti se v trdnjavo.
Pa takemu junaku je težko, samo braniti se, pa
ne udarjati. On je poželel, meriti se s samim
turškim čarom, silovitim junakom, in stopiti mu
s sabljo v roki pred oči. Ta želja ga je pri¬
gnala k predrznemu podjetji, da je izbral iz
svojih vojakov tri sto najčvrstejših fantov in udaril
ž njimi v turški tabor. Kakor lovi so se za¬
kadili ti tristoteri Hrvatje med neštevilne Turke,
ter jih sekali z ostrimi sabljami, kakor cvetlične
glave na livadi.

Ko je car Soliman to zapazil, se je v srcu
razveselil in si mislil: „Neumno dela Zrinjski,
da je oslabil posadko, sam pa se spustil z majhno
četico med neštevilno množico moje vojske. Zdaj
hočem jaz z vso silo na mesto pritisniti in ga

4

50

bom lahko vzel, ker je posadka oslabljena. Po¬
tem pa bom Zrinjskega od mesta odrezal in ga
vjel kakor tička.

Takoj je sultan dal potrebne ukaze, naj se
tako stori, kakor si je izmislil. Janičare, asape
in spahije, cvet svoje vojske, je pognal nad tistih
tri sto Hrvatov, ki so z Zrinjskim divjali po tur¬
škem taboru. Yso ostalo vojsko pa je dvignil
proti staremu Sigetu. Ysi topovi so naenkrat
zagrmeli in vsa turška vojska se je vsula nad
sigetsko zidovje. Toda hrabra posadka pod Ju-,
raničem in Alapijem se je trdno držala in od¬
bijala vse napade, akoravno je bila za tri sto mož
oslabljena, katere je Zrinjski v sredi med divjimi
janičari vodil.

Kar je bilo na zidovji možkih premalo, na¬
domestili so ženske in otroci, ki so Turke z
vrelo vodo polivali in s kamenjem pobijali, Si-
getski vojaki pa so delali, kakor besni, streljali,
sekali in pehali Turke čez zid, da jim je kar
vroč pot od čela kapal in se na tleh zmešal s
krvjo ranjenih in ubitih. Gost dim iz tolikih
topov je zakril Siget in vso okolico, tako da se
ni nikamor videlo. V tem groznem mraku pa
je divjala bitka naprej. Topovi so neprenehoma
grmeli kakor grom, ki ga prinese poletna ne¬
vihta, krogle iz pušk pa so brenčale čez zid in
se zvijale kakor kače ter popikale zdaj tega
zdaj onega junaka. Zemlja je ječala v stoterem
trepetu, pod nebom pa se je razlegal jek vpijočih

51

kakor glasovi hudobnih duhov. Vmes pa se je
čulo žvenketanje nčž in sabelj, vpitje ranjenih,
ječanje umirajočih!

V tem je pridirjal Zrinjski s svojo četo v
mesto nazaj. Ko je posekal na tisoče janičarov
in spahijev, prebil se je skozi vso turško vojsko
nazaj v Siget. Z enim pogledom je Zrinjski vse
videl, kaj se godi in kaj je treba storiti. Videl
je neštevilne čete Turkov, ki so naskakovali
mestno zidovje, videl pa tudi, da mala posadka
že omaguje; — le hiter sklep jo zamore še re¬
šiti. Takoj ukaže, tudi staro mesto na vseh stra¬
neh zažgati. Hipoma se je zablisknil plamen od
vseh strani in osvetljeval grozni prizor. Zdaj
ukaže Zrinjski vsemu prebivalstvu in vsem voja¬
kom, naj se hitro umaknejo v trdnjavo. Sigetčani
so še o pravem času, ko je bilo pri tleh še
temno, bežali čez most v trdnjavo, za njimi so
se v lepem redu umikali Zrinjskega vojaki in
most za saboj odmaknili. Turki so zdaj brez
ovire pridrli v staro mesto, pa ogenj in dim sta
jih kmalo spet ven spodila.

Grozen je bil pogled, ko je bilo celo mesto
v plamenu, ki se je dvigal do nebes in raz-
svitljeval turške šotore in trdnjavo in razvaline
novega mesta in na tisoče ranjenih in mrtvih
vojakov in kčnj, ki so na bojišči ležali. Na ti¬
soče ranjenih je stokalo pod zidovjem in na boj¬
nem polji, ki so se s steklenim pogledom proti
nebu ozirali in prosili pomoči, da bi jim kdo s

4 *

52

kupico vode pogasil žarečo žejo, pa niso nikogar
včakali ter pomrli v svojih bolečinah. Eudeči pla¬
men gorečega mesta je razsvitljeval tudi jezero
okoli mesta, v kolikor ni bilo od Turkov zasuto,
in valove Almaša; pa jezero kakor valovi Almaša
so bili vsi rudeči od turške krvi in nič več po¬
dobni navadni vodi.

Car Soliman je stal na krvavem pozorišču.
Videl je na tisoče svojih ljudi mrtvih in ranje¬
nih, gledal grozni požar, pa vse to ga ni ga¬
nilo; le to je njegovo hudobno dušo presunilo,
ko je videl, kako se je Zrinjski srečno prebil
skozi celo njegovo vojsko in se rešil v trdnjavo,
zapustivši goreče mesto. Da se je junaku tolika
predrznost srečno ponesla, to je Solimanov ponos
nemilo dirnulo, in vnovič se je zaklel, da mora
Zrinjskega na vsak način pokončati, če bi ga
stalo prav polovico vojske. Mislil je sam pri
sebi: „Če sem moral že toliko vojakov žrtvo¬
vati, da sem si osvojil novo in staro mesto, pa
se še hvaliti ne smem, da sem si mesto osvojil,
ker je oboje mesto pokončal le požar, ne pa jaz;
— koliko žrtev me bode še stalo, prej da trd¬
njavo samo v pest dobim!" Ob enem je mislil
na sto muk, s katerimi hoče Zrinjskega trpin¬
čiti, če ga živega v pest dobi.

53

Sultan Soliman zboli in hoče Zrinjskega
podkupiti.

Ko je turški cesar tako premišljeval svoj
sramotni poraz pred Sigetom, ko je premislil
zasmehovanje, ki mu ga je Zrinjski s tem storil,
da se je z malo četico upal pregaziti ves turški
tabor in se vendar srečno v trdnjavo preril, ko
je premislil, da morda z vso svojo silo pred
Sigetom ne bo nič opravil in da bo morda še sra¬
motno obleganje pustiti moral, začelo ga je vse
to tako v srce peči, da mu je kar glava težka
postala. Jahajočemu na belem konji je roka
tako oslabela, da je ujzdo iz rok spustil, siva
glava pa mu je na prsi omahnila. Konj ga je
kar sam nesel do zlatega šotora.

Tam so čara s konja doli vzdignili in ga v
posteljo položili. Srčna bolest nad nezgodo svoje
vojske mu je vzela vse dušne in telesne moči.
K temu je še starost pritisnila. Ležal je na zla¬
tih blazinah, pa njegovo lice je dobilo vso smrtno
bledost; neka vročina mu je vdarila v glavo in
mu zmešala pamet. V tej zmedenosti je tako-le
blodil: „Osmanu, prvemu čaru iz našega roda,
se je sanjalo, da je iz nedrij njegove ljubice
Malhatune izrastlo drevo, ki je obsenčilo celi
svet. Pobožni šejk Adžija Edali, oče Malhatune,
je te sanje tako razložil, da postane Osman cesar
in da bo njegov rod prevladal celi svet. Zato
mu je dal Malhatuno za ženo. Osman je res

54

postal kalif in vladar vseh pravovernih moha-
medanov. Car Murat, roka prerokova, si je mnogo
prizadjal, da izpolni sanje Osmanove in si pod¬
vrže celi svet. Toda na Kosovem polji se je
krščeni pes Miloš Obilič preril do carskega šo¬
tora, vrgel čara z prestola, mu pokleknil na
prsi in ga zaklal. Tako je odsekal prvi vrh
Osraanovega drevesa. Pa jaz sem si že v mla¬
dosti mislil: Kar ded ni dovršil, zna dovršiti
vnuk ....  že petdeset let se trudim na bojnem
polji, da bi izpolnil sanje Osmanove in si pod¬
jarmil celi svet. Toda starost me je prehitela
in ne morem dovršiti tega dela. Prej ko se pre¬
selim k preroku, hotel sem še enkrat poskusiti
svojo srečo in pogaziti celo Evropo, kar je ni
še naše, ter si jo podvreči. Pa evo, glej ne¬
sreče! ....  Zrinjski stopi na pozorišče in se
mi ustavi! ....  Zaklal me bo, kakor je Miloš
Obilič čara Murata! . . . . Branite me, janičari!
Zrinjski me hoče zaklati! ....  Eto, glej, tam
je moj sin Mustafa, — on nosi še vrv okoli
vratu, s katero sem ga zadaviti pustil, — glej
njegove debele oči, — višnjev, zabuhel obraz

— črne ustnice! ah, nedajte! ....  evo, evo!
moj sin Bajezid in štiri njegovih otrok! Jaz, jaz
sem jih pustil umoriti! ....  Glej, oba hočeta
moj prestol prebrniti in mene zadaviti!

Groza! — Glej, tam je vezir Mehmed in tam
vezir Ibrahim, glej tam cela vrsta stražnikov,

— vse, vse sem jaz pomoriti dal, ....  zdaj

55

mi grozd, — evo! primite jih! ....  Joj
meni, zdaj gresta Zrinjski in Obilid proti meni,
— vrgla me bosta s prestola, zaklala me
bosta! . . . .“

Tako je blodil car Soliman v svoji bolezni.
Stari grehi so se mu zaželi zbujati v srci, do¬
kaz, da se mu bliža dan sodbe pred večnim sod¬
nikom, katerej tudi brezverec ali drugoverec ne
odide, kajti po klicu vesti, ki ga imajo v prsih,
bodo tudi taki sojeni za svoje dobre ali slabe
dela.

Zvesti služabniki so stali okoli postelje bol¬
nega čara in se posvetovali, kaj bi bilo storiti,
da se car potolaži in njegova bolezen odpravi.
Sklenili so, poslati po velikega duhovna. Veliki
hodža je došel in čakal, da je čaru nekoliko od¬
leglo, začel je hodža čara tolažiti in mu prero¬
kovati Mohamedove nebesa.

Car Soliman se je potolažil in si zaželel
miru in počitka. Pa težko je staremu junaku,
ločiti se od sveta in ne prinesti preroku jabolka
iz zemlje v dar. Tako jabolko se je zdela Soli-
manu sigetska trdnjava, želel je še to v pest
dobiti pred svojo smrtjo, da bi preroku veselje
napravil v nebesih, ako mu prinese ključe od
Sigeta. Zato je pustil poklicati velikega vezira
Sokoloviča in mu govoril: „Kaj je, hlapec?
Sramota nad tebe! Od pol sveta sem vojsko
vkup nabral in vendar si ni še osvojila Sigeta!
Težka bolezen me je potlačila v posteljo, in ne

56

bom več zdrav, ampak preselil se bom k pre¬
roku. Kot dar pa hočem prinesti preroku ključe
od Sigeta, čuješ, hlapec, od Sigeta ključe! Pošlji
odmah k Zrinjskemu poročnika in povej mu, naj
mi predit od Sigeta ključe; povej mu, da ga
hočem za to v visoko čast povzdigniti. Povej
mu, kar je na Ogerskem Zapolja, to bo Zrinjski
na Hrvatskem, namreč kralj pod zaščitom tur¬
škim. K temu mu hočem pridjati še celo Bosno
in vso zemljo, kar sem je od Hrvatske odtrgal.
Ključe, vezir, ključe od Sigeta mi prinesi!*
Yezir je takoj poslal slugo Selima kot po¬
ročnika v sigetski grad in mu obljubil lepo
plačo, ako Zrinjskega pregovori, da cesarju in
krščanstvu nezvest postane in Siget Turkom
preda. Zrinjski je poslušal sultanovo ponudbo in
se precej spomnil besedij svoje matere: »Kdor

s Turkom prijateljstvo sklepa, ta mu roke v
okove ponuja in svojo domovino izdaja.* Zato je
Turku Selimu odgovoril: »Bevni sluga hudobnega
gospodarja! Kralj hrvatske in ogerske dežele
meni ni Sigeta za to izročil, da bi jaz mesto
in svoje poštenje prodajal, ampak da bi jaz
Siget branil pred tvojim gospodom. Kaj bi meni
koristila krona iz nečistih rok? Povej svojemu
čaru, da on nema toliko denarja, da bi Zrinj¬
skega podkupiti zamogel; pa povej mu tudi to,
da to ni pošteno orožje, ako kdo s podkupo¬
vanjem hoče naprej priti. Če tvoj car ne more
v poštenem boji zmagati in si hoče s podkupo-

57

vanjem pomagati, potem je zadosti grdo in sra¬
motno to za njega. “

Selim je prišel nazaj v turški tal)or in ve-
ziru' Sokoloviču sporočil, kaj mu je Zrinjski po¬
vedal. Vezir se je vstrašil in si tega čaru skoraj
povedati ni upal, ker se je bal za svojo glavo.
Vendar se temu sitnemu poslu odtegniti ni mogel.
Gre toraj in sultanu povč, kaj je Zrinjski od¬
govoril na storjeno ponudbo. Ponosni odgovor
Zrinjskega je ošabnega sultana tako nemilo dir-
nul, da mu je vzel kar zavest. Od togote se
mu zasučejo oči, jezik mu otrpne in mrzel pot
mu stopi na čelo. Hotel je še nekaj povedati,

— pa ni mogel. Dvakrat, trikrat se strese in

— bil je mrtev.

Tako je Zrinjskega junaštvo groznemu tri¬
nogu Solimanu vrat zavilo.

Junaška smrt.

Za Solimanovo smrt so vedeli v turškem ta¬
boru samo štirje ljudje, namreč vezir Sokolovič,
paša Mustafa, Ali Portuk in sultanov zdravnik
Levi. Vsi trije generali so si med sabo besedo
dali, da bodo carovo smrt tako dolgo zamolčali,
dokler Siget ne pade, ker niso hoteli vojakov s
tako novico oplašiti. Da bi reč bolj skrivna
ostala, pustili so zdravnika Levija zadaviti. Vo¬
jakom pa so povedali, da bo sultan v kratkem
okreval in se jim pokazal.

58

Vezir Sokolovič je vse ukaze spisal, kakor
bi prišli od cesarja samega, s to zvijačo je pre¬
slepil še generale, da so skozi tri tedne mi¬
slili, da Soliman še živi. Med tem časom pa je
Sokolovič precej poslal zanesljivega poročnika v
Carigrad in Solimanovemu sinu Selimu naznanil
smrt očeta ter mu dal nauke, kako naj stori,
da bo prevzel vlado in krono za svojim očetom.
Selim II. je potem vlado turške države prevzel.

Med tem časom pa je vezir Sokolovič (ža¬
lostna mu majka, kajti bil je rojen Srb in kri¬
stjan, pa v sužnjost odpeljan in poturčen) urno
nadaljeval obleganje Sigeta. Ravno mu je došla
vest, da je Pertev paša s 25 000 možmi pre¬
magal in vzel trdnjavo Djulo, ki jo je predal
poveljnik Keretsenji. Ta zmaga mu je dala nov
pogum.

Junaki v Sigetu so se sicer še vedno krepko
branili, toda Zrinjski je že previdel, da to ne
more dolgo več trpeti, če mu hitra pomoč ne
dojde.

Ako bi bil cesar Maks v tem času imel
dobre svetovalce in umne vojskovodje, on bi bil
Zrinjskemu lahko pomagal. Kajti cesarska vojska
je štela 80 000 mož, pa je brez dela pri Rabu
vtrjena ležala. Turki pred Sigetom pa so bili
že vsi utrujeni od vednih bojev, veliko tisoč je
bilo pobitih, mnoge je pobrala mrzlica, ki je v
tistih močvirnatih krajih navadna bolezen. Ysled
štrapac in raznih nezgod so bili turški vojaki

59

že vsi obupani in malo vneti za vojskovanje.
Ako bi bila cesarska vojska pri Sigetu na Turke
planila, skor gotovo bi bila premagala in Zrinj¬
skega pa njegove ljudi rešila. Tako pa je vod¬
stvo avstrijske armade vse v nemar in Zrinj¬
skega nemili osodi pustilo. To jo prav žalosten
list iz sicer svetle in slavne avstrijske zgodo¬
vine. Zastonj je vsa Evropa denar vkup skla¬
dala in vojake na pomoč pošiljala proti Turku,
kajti ta draga in izbrana vojska ni imela pra¬
vega poveljnika in je brez posla pri Rabu zajce
lovila; hrabri Zrinjski pa je med tem časom
brez pomoči v Sigetu drobil celo turško silo.
Toliko je ležeče na možu, kateri kako reč vodi.
Čestokrat se zbirajo denarji in ljudje za kako
podjetje, če pa ni dobrega voditelja, celo pod¬
jetje nema sadu in uspeha; nasprotno pa pride
kak posamezen, sposoben človek brez posebnih
pomočkov, pa več koristnega naredi, ko tam celo
družtvo z vsem svojim denarjem. Pa tacega na¬
vadno ljudje nečejo podpirati, ampak ga iz za¬
visti le ovirajo in spodkopujejo; le v najhujši
sili ga pozdravijo kot rešitelja.

Vezir Sokolovič je bil moder lisjak. On je
dobro vedel, da se Zrinjski ne more več dolgo
držati, ker je bilo ozidje trdnjave že vse ob¬
streljeno in razpokano, živeža in streliva pa je
v trdnjavi tudi že primanjkovalo. Bal so je
samo tega, da bi znala Zrinjskemu pomoč od
cesarja Maksa priti. Bal se je pa tudi, da bi se

60

mu znali janičari upreti, ko bi zvedeli, da ne-
majo več čara in da se jim tega ni več bati.
Zato je modro prikrival smrt Solimana. Yedel
je vezir, ako Zrinjskemu pomoč dojde, da mora
ali na bojišči zastonj poginiti, ali pa vrat uklo¬
niti svilenej vrvi. Ako pa Zrinjskega premaga
in Siget osvoji, osvetil bi starega čara in se
prikupil novemu. Zviti vezir je vnovič poslal
poročnika k Zrinjskemu in mu sporočil: „Da je
Zrinjski junak med junači, da si je pridobil ne-
venečo slavo boreč se proti vsej turški sili; da
pa naj prihrani sebe in svoje junake za drugi
čas, ker bi bilo greh, take ljudi v pogin tirati.
Kaj hočete braniti porušene zidove*, pisal mu
je dalje, „in zgubiti brez potrebe glavo? Damo
ti prost izhod iz trdnjave, da ideš, kamor ti
drago. In ako hočeš blaga in denarja, dobiš ga
od turškega čara, kolikor hočeš*. Zrinjski pa je
poročniku na kratko odgovoril: „ Dokler sem jaz
živ, ni govora o predaji.*

Zdaj je vezir zopet vse topove na trdnjavo
nastavil in začelo se je strašno streljanje, da so
kar zidovi pokali in hiše v trdnjavi se podirale.
V trdnjavi je vladal grozen strah. Natlačeni so
bili v njej vsi prebivalci novega in starega Si-
geta, toraj tudi ženske in otroci. Primanjkovalo
je že živeža in otroci so jokali in prosili kruha.
Matere so med pokanjem zidov in grmenjem to¬
pov svoje male otroke kviško dvigale in s solz¬
nimi očmi prosile pomoči iz nebes. Nedolžne

61

deklice so klečale po tleh in Boga prosile, naj
jih Turkov ohvarje. Slabi starčki so se spenjali
po razvalinah in gledali s svojimi slabimi očmi,
če ni še pomoč blizo. Pred groznim strelom
turških topov se vse lomi, ruši in razdira. Bilo
je, kakor na sodnji dan. Samo Zrinjski in nje¬
govi junaki stali so neupognjeni ko skala.

Vezir pa je stal ves nevoljen med svojimi
oficirji in jim žugal: „Gospodje, ako mi jutri
do zajutreka ne vzamete Sigeta, zakolnem se na
povelje čara Solimana, da vam pošljem črnega
prijatelja (zamorskega rabeljna), ki vam bo vrgel
vrv okoli vratu in končal vaše strahopetno živ¬
ljenje. Poslal bom potem vaše glave Zrinjskemu,
da bo videl, kakove šalobarde je imel do zdaj
proti sebi. Vi znate, da se naš car nikdar ne
šali, vedite toraj, da mi je on to sporočil in
ukazal, naj vam povem!" Generali in oficirji
turški so šli vsi poparjeni od vezira Sokoloviča.
Nihče ni dvomil, da mora umreti ali v boji ali
pa sramotno po črnem rabeljnu.

Pa kakor je vezir vse pomočke porabil, da
bi svoje ljudi k veči hrabrosti primoral, tako je
tudi Zrinjski iz lastnega nagiba plamtel ves v
bojevitosti in srčno smrti v obraz gledal. Še je
imel nekaj stotin junakov okoli sebe, ki so bili
vsi pripravljeni, rajši junaško umreti, nego se
podati. Kdo bi zamogel ukrotiti take leve v
par urah, kakor je vezir zahteval? — Toda ne
turška hrabrost, ampak nesrečni ogenj požuril

62

je padec Sigeta. Še v tisti noči je namreč
trdnjava začela goreti; vnela se je bila vsled
silnega streljanja turških topov. Zrinjski bi se
bil morda še nekaj dni držal, pa slednjič vendar
ni bilo rešitve. Tako se je pač osoda branilcev
za nekaj dni prej izgotovila. Zmešnjava v trd¬
njavi je bila velikanska, ko je goreti začelo.
Možaki so gasili, kar se je dalo, pa niso mogli
nič ubraniti. Samo notranji grad je bil toliko
oddaljen, da ga ogenj ni mogel z lepa doseči.
Tje je vse bežalo. Ysak si lahko misli, kako
vpitje in klicanje je bilo po trdnjavi, kako so
matere jokale in na pomoč klicale. Možaki se
niso toliko zmenili, ker so tako že vedeli, da
smrti ne uidejo. Zrinjski je stotnike na tihem
v svojo sobo poklical in jim tako govoril: „To-
varši, to veste, da nam je umreti. Ali hočemo
čakati, da nas ogenj zaduši in da nejunaško smrt
storimo? Jaz mislim, da je bolje, ako vdarimo
mi možki iz trdnjave nad Turke in jih še koli¬
kor več mogoče pobijemo ter v slavnem boji
poginemo".— „Dobro, kaj pa bo z ženskami in
otroci?" praša stari Alapi. Zrinjski odgovori:
»Ako jih tukaj pustimo, bodo vsi zgoreli, ako
jih iz trdnjave peljemo, pridejo Turkom v roke,
ženske bodo oskrunjene in trpinčene, otroci pa
v sužnjost odpeljani. Turki pa se ne smejo hva¬
liti, da so mojo ženo ali mojo hčer v pest do¬
bili in osramotili, in mislim, da bo vsak od vas
ravno tako mislil o svojih ženskah. Za nedolžne

63

otroke pa je bolje, da krščeni umijejo, nego bi
prišli nevernikom v oblast, kateri bi jih potur-
čili in zoper kristjane v boj vodili kot janičare.
Jaz si toraj tako mislim: »Naj se eden oglasi,
ki bo potem, ko bomo mi že s Turki v boji,
zažgal našo zalogo strelnega prahu v notranjem
gradu. Strelni prah se bo vžgal in razletel s
tako močjo, da bodo vsi prebivalci pod razvali¬
nami pokopani in vsi Turki, ki bodo slučajno v
bližini trdnjave. Nedolžne žrtve ne smejo od
tega nič zvedeti, da ne bodo preveč v strahu
do tje“.

Stotniki so ta nasvet vsi potrdili.

V tem stopi v sobo grofinja Jelica. »Ne
zamerite gospodje, da sem vaš razgovor skrivej
poslušala*, jih ogovori, »pa če potrebujete po¬
gumnega človeka, ki bo zalogo strelnega prahu
zažgal, potem se vam ponudim jaz, kajti zadosti
moči čutim v sebi za ta čin. Bolje mi je umreti,
nego Turkom v roke pasti. Enake sramote ho¬
čem obvarovati tudi svojo hčer in mnogo poštenih
žend in deklet v Sigetu*.

Možje so kar nazaj stopili in se čudili takej
pogumnosti pri ženski.

Zrinjski pa je svojo gospo objel, jo vpričo
vseh poljubil in rekel: »Poznam te draga Jelica,
bila si vedno taka!* Proti stotnikom obrnen
reče: »Ne dvomite, gospodje, nad mojo gospo,
ona ima možko srce v prsih.* — Vsi so grofinji
roko poljubili in se od nje poslovili. Pred odho-

64

dom pa jim je Zrinjski naročil: „Skličite brez
zamude vse vojake in vse orožja zmožne možake
skupaj, da vdarimo na Turke."

Potem je svojo drago ženo podučil, kako naj
stori in kdaj naj smodnik zažge.

Jutro se je že svitalo, ko so vojaki že vsi
oboroženi na dvorišču stali. Zunajno ozidje in
mnoge hiše v trdnjavi so še vedno gorele. K
sreči je veter dim in ogenj na drugo stran od¬
ganjal, tako da je bilo prebivalcem v notranjem
gradu vsaj za prestajati. Vsi skupaj so poklek¬
nili in duhovnik jim je še nekaj tolažljivih be¬
sedi povedal in sv. mašo na dvorišču bral. Stari
in mladi so tako goreče molili, kakor še nikoli.
Zrinjski se je praznično oblekel v krasno žame¬
tasto obleko, katero je nosil na dan svoje po¬
roke. Prinesli so mu prsni oklep, pa on je
rekel: „Oklepa ne potrebujem, ampak odprtih
prs hočem sovražniku nasproti stopiti, ker nečem
življenja ohraniti in v sužnjost pasti, ampak
iščem smrti." Okoli vrata je dal zlato verižico,
katero mu je cesar enkrat podaril. Na glavo je
postavil črn klobuk s perjem, med katerim se
je svetil en demant. Juranič mu je prinesel
ključe od sigetske trdnjave in 100 cekinov.
Cekine je dal v žep in rekel: „Kdor me mrt¬
vega spozna in me bo slačil, ne sme reči, da
pri meni ni nič dobil, zato naj vzame teh sto
cekinov. Dokler pa se le gibati zamorem, ne bo
nobeden dobil ključev od Sigeta. Zdaj mi pa

65

prinesi več sabelj, Francelj, da si bom enega
izbral." Stari služabnik Francelj je prinesel več
sabelj in Zrinjski jih je začel zbirati: »To
sem nosil pri Pesti", je rekel, »pa ta je za
danes pretežka; ta mi je pomagala pri Oseku;
čakaj, to so mi oče pri Dunaji dali, ko sem
se prvikrat v boju poskusil, naj me spremlja še
pri zadnji poti!"

Potem se je Zrinjski obrnil k svojim vojakom
in jim tako govoril: »Bratje moji in tovarši
moji! Kar smo mogli, to smo storili za sveto
vero in za milo domovino, pa za našega svetlega
cesarja. Prišel pa je drug sovražnik: požar raz¬
saja v trdnjavi, in na tem malem prostoru se
mu umakniti ne moremo; v kratkem so bo spel
tudi do simkaj, kjer smo našli še zadnje zavetje
pred njim. Tukaj požar, tam divji Turek; ali
nam je v ogenj skočiti in zgoreti brez slave,
kakor kozlički na paši, ali pa vdariti v turški
tabor in posekati toliko Turkov, kolikor jih do¬
seči zamoremo. Slavno smo živeli in hočemo tudi
slavno umreti. Odprimo vrata od trdnjave, in
kadar vrata zazijajo, ustrelimo iz vseh topov na
dušmanina in planimo vanj ter vojskujmo se, do¬
kler smrt vsakemu iz nas ne zatisne oči. Stara
knjiga nas uči, da so mučenci bili vedno prvenci
trpečega človečanstva, s svojimi mukami so ro¬
jake jačili, oni jih rešili s svojo krvjo. Tak
mučenik je bil naš narod od davnej, ker on je moral
trpeti za vso Evropo pred divjimi barbari. Toraj

5

66

bratje, kdor je junak, naj gre za mano! Bodimo
danes mučenci za sveto ime Jezusovo in za milo
domovino. Naši potomci nas bodo blagoslavljali
za to. Kar je za mene, vašega poglavarja, do¬
bro, tudi za vas ne sme biti preslabo. Danes
nam vzadnjič solnce sije, pa jutri nam bo po¬
sijalo drugo solnce, ki nikdar ne zaide. “

Hrabra četa je poslušala svojega vojvodo;
srce se je junakom omehčalo, pa ne od strahu,
ampak od Božjega daru; vsi so bili vneti in
navdušeni za to, da junaško umrjejo za sveto
vero in za vojvodo, za mili dom in za čara
Maksa. Ko je Zrinjski zadnjo besedo izustil,
uskliknili so možaki vsi z enim glasom: »Ho¬
čemo umreti s teboj, gospodar!"

Kavno se je solnce od iztoka prikazalo nad
veliko ogersko ravnino, ko so turški topovi vno¬
vič zabobneli, turški oddelki pa začeli vnovič
jurišati na Siget. Pridrli so do zidovja s toliko
večjo ljutostjo, ker so jih gonili paše in begi,
katerim je bil vezir Sokolovič zagrozil, da jih
bo podaviti pustil, ako danes Sigeta ne vzamejo.

Možaki v Sigetu so se še enkrat poslovili
od svojih žena in otrok, Zrinjski je še enkrat
prisrčno objel svojo junaško ženo Jelico in ljubo
hčerko Ileno. Grofinja mu je skrivej na uhč
zašepetala: »Ne boj se, Nikita, vse je priprav¬
ljeno. Kadar bom iz turna videla, da ste vi že
zadosti daleč proč od trdnjave, zapalila bom
smodnik, da vsi z vami ob enem umremo.

67

Z Bogom! z Bogom'! v nebesih se zopet vidimo! “
— Ysa objokana je grofinja peljala svojo hčer
proč, hi se ni mogla iztrgati iz rok svojega
drazega Juraniča. Revica ni nič vedela, da je
nevarnost tako velika in da bo morala še danes
umreti. Juranič je pač vedel, da jemlje slovč
od svetd in od nje, ki mu je najdražji biser na
svetu. Tera v boljši življenje in junaško srce
pa mu nista pustila omagati, izročil je svojo
dušo Bogu in poslal tiho molitvico k nebu tudi
za svojo nedolžno nevesto.

Turki so ravno že plezali po zunanjem, od
požara razbeljenem zidovju, ko je Zrinjski velike
vrata odprl. Kakor lev se je zakadil s svojo

junaško četo med Turke. Ob enem so zagrmeli
vsi topovi grajski in vsuli svoj svinec na Turke.
Zrinjski in njegovi tovarši so Turke tako se¬

kali, da so začeli kar na vse strani pred njim
bežati in se je kar prazen prostor naredil pred
sigetskimi junaki. Vsak, ki je to videl, bi bil
rekel, da si bodo ti možje pot predrli skozi

turški tabor in se rešili. Ko so bili sigetski

vojaki že zadosti oddaljeni od trdnjave, šla je
grofinja Jelica na tihem do tiste kleti, kjer je
bil smodnik spravljen. Odprla je s ključem, ki
ga jej je Zrinjski dal, velike železne vrata, —
še enkrat se prekriža, poklekne in izroči svojo
in vseh prebivalcev duše križanemu Jezusu in
njegovi materi Mariji, — potem prižge bakljo
in jo vrže v veliki kup smodnika! ....

6 *

68

Ravno je bilo pridrlo na tisoče Turkov skozi
odprte vrata in čez zidovje, — menili so, da
najdejo še kak odpor, pa nihče jim uhoda ne
brani! — Žene in otroci zaženč strašen vik in
krik pri pogledu divjih Turkov, ki so s sabljami
v rokah in besnim pogledom drvili se proti no¬
tranjemu gradu, — v tem hipu strašen pok —
in vse je bilo končano! Notranji grad in vsa
trdnjava, žene in otroci in vsi Turki, kar jih
je bilo v trdnjavi ali na zidovji ali blizo trdnjave,
vse je šlo v zrak ali bilo pokopano pod razva¬
linami! — En sam trenotek, pa se ja na ti¬
soče ljudi preselilo v večnost, da še vedeli niso
kedaj!

Vsa turška vojska se je prestrašila, ko je
slišala strašni pok in videla, kak je grozen
plamen proti nebu bruhnil in kamenje, ljudi in
lesene tramove kakor lahko perje v zrak vrgel.

Ko so sigetski junaki v sredi turškega ta¬
bora to videli, kako je vsa trdnjava v zrak zle¬
tela, razveselili so se tisti, ki so za to vedeli,
ker se jim je težka skrb od srca odvalila, da ne
bi njih dragi padli v roke krutega dušmanina.
Zrinjskemu se je zasvetilo oko in rekel je Ju-
raniču, ki je poleg njega stal: »Glej, najini
ljubi ženi sta nama pot pokazali v nebesa, zdaj
nemava na tem svetu nič več iskati, le pojdiva
za njima!" — »Junaška grofinja je svojo na¬
logo dopolnila", reče Juranič; »srečna dežela,
ki ima take junakinje!"

69

Ostali vojaki in Sigetčani, ki niso bili pod¬
učeni, kaj se bo zgodilo, so se sicer prvi tre-
notek prestrašili, pa kmalo so se potolažili in
spoznali, da je bilo bolje, da so jim žene in
otroci v nenadni smrti poginili, nego da bi bili
umirali pod mukami turških trinogov. S toliko
večjo srčnostjo so se borili naprej, ker jih na ta
svet ni nič več vezalo. Kakor nabrušen nož re¬
zala je ta hrabra četa po telesu turške armade.
Sigetski junaki bi se bili morda res z mečem v
roki prerili skozi ves turški tabor, ako bi Turki
ne imeli druzega orožja kakor sablje. Kajti v
tem orožji so bili Hrvatje in Madjari izurjeni in
nobena sila se jim ni mogla protiviti, vse so
pred seboj posekali. Ko so tedaj turški generali
sprevideli, da z nožem in sabljo nič ne opravijo
proti Slovanom in da se v telesni moči in hra¬
brosti ne morejo ž njimi meriti, ukazali so svo¬
jim vojakom, naj se ne spuščajo v bližnji boj
iz oči v oči, ampak naj od daleka streljajo na
Sigetčane.

Začelo se je zdaj streljanje iz tisoč in tisoč
pušk. Puška ni junaško orožje, kajti strahopetnik
zamore ž njo ubiti junaka. Tako so tudi turške
kroglje smrt nosile v vrste Sigetčanov, da je
drug za drugim padel mrtev ali hudo ranjen
na tla. Zrinjskega so bile zadele že tri kroglje,
kajti on je stal v sprednji vrsti; pa v njem je
bilo troje junaških src, dokler je le mogel, šel
je naprej. Zdaj prileti četrta kroglja in ga

70

zadene v srce, da se takoj zgrudi brez zavesti
na tla. Zvesti Juranič se k njemu doli pri¬
pogne in ga še enkrat poljubi na čelo, junak
se poslovi od junaka. V tem hipu pa se vsuje
nova toča turških krogelj med hrabro četo in
tudi Juranič pade mrtev na tla, tik svojega po¬
veljnika in tasta. Po bledem obrazu umirajo¬
čega Zrinjskega se potegne mil nasmehljej, ka¬
kor bi hotel reči: „Storil sem svojo dolžnost in
prestal sem vse zemske bolečine; zdaj grem tje,
kjer ni več krvavih bojev in grenkih solzh.“
Kakor v sanjah se mu je zdelo, da mu pride
ranjka mati naproti in mu reče: „Moj sin,
vreden svojega rodu in svoje matere, držal si
zvesto, kar si meni v mladih letih obljubil.
Večni sodnik naj ti bo milostiv! “ Bolj in bolj
se mu zmrači v glavi in kmalo za tem izdihne
svojo blago dušo.

Stari Alapi pa je divjal naprej, z močnim
glasom krščanskim vojakom pogum dajal in jim
klical: »Fantje, le za mano! Tje gori se pre¬
bijmo do onega griča, kjer se prične veliki
gojzd, tam se znamo rešiti. Le sekajte in po¬
sekajte vse pred sabo! Kmalo bomo tam! “
Komaj to spregovori, zadela je tudi njega turška
kroglja ravno v sence, da je bil v trenotku
mrtev.

Od stotnikov je bil edini Praprotnik še živ.
Po imenu soditi, moral je to kak Kranjec biti.
To je lahko mogoče; saj so Kranjci tačas bili

71

vajeni orožja, ker so se vedno s Turki vojskovali,
in mnogi iz njih so se prostovoljno vdinjali za
vojake. Kranjski vojaki so bili že tačas na do¬
brem glasu in celo iz daljne španske dežele je
kralj poslal svoje ljudi na Kranjsko, da so tukaj
prostovoljce nabirali. Tako je znal priti tudi
Praprotnik kot prostovoljec v sigetski tabor; ali
pa je bil že od prej prijatelj Zrinjskega, ko je
bil ta še hrvatski ban in je hrabro boritelje
proti Turku vkup zbiral, in med temi je bilo
gotovo tudi mnogo Kranjcev.

Praprotnik tedaj je prevzel za Alapijem po-
veljništvo sigetske čete; pa ta je bila že zelo
skrčena, morda jih je bilo še kakih 20 mož za
boj sposobnih. S temi jo je vrezal tje, kamor
je bil Alapi pokazal. Trd je bil boj, mož za
možem je padel; osem mož s Praprotnikom na
čelu pa se je vendar prerilo do tistega gojzda.
Ker so bili kraja vajeni in so steze poznali,
ucvrli so jo hitro po skalovji in gošči, po stezah in
čez prepade, tako da jih Turki niso mogli dohiteti.

Tako je bilo rešenih vsaj teh osem mož iz
cele sigetske posadke, iz vseh starčkov, ženil in
otrčk. Vse druge je smrt pokosila. Še dobro, da
je bilo vsaj teh osem rešenih, da so povedali,
kako je bilo v Sigetu, ker sicer bi mi nič ne
vedeli, kako se je hrabri Zrinjski obnašal, kako
je prisegel in kako so njegovi vojaki prisegali,
kako je vojakom govoril, jih k smrti pripravljal
m navduševal, pa tudi junaško vodil.

72

Tako ss je utrnila najsvitlejša zvezda na
hrvatskem obnebji, ker večega junaka od Zrinj¬
skega hrvatska zemlja ni rodila ne prej ne
pozneje. Naj bode tudi našim Slovencem v iz-
gled, kako je treba sveto vero v srcu ohraniti
vse življenje, da pogum nikdar ne omaga; kako
je treba domovino ljubiti in zanjo vsako žrtvo
darovati, in kako je treba v času nevarnosti ce¬
lega moža pokazati in tako zaslužiti si večno
plačilo v nebesih in vedni, slavni spomin na
zemlji.

Slovanski jug, ti nam porodi več takih m6ž!


, ■- ■' wcs*%fe

•v r-.-.v-".

r  ■' _  >, - '
• : >' • ' • v



‘ 4


. 'Am


'• fe.**#**

• .


$s&.


;/;f

- , ' •• • ■" ■•; ■ v ' r ' ' v '^V • ‘ '

•v'-.  >;č-
-

MET ..v .-.‘r j-;:nv  ■*'■»:■■-"•>■ . r*

i ■ .

•S ■<

■ V*-V ‘ ".-H • ' -S,'- 'v.;

$£ i*?- ■  • • ’ ■ '

:-A V-

<7 • - ■ >'•■ ' 'Mr

;  v :  ■ 7 .... v:'.';-.. * :

:* '. , • •• ' ;-' ■ ,. > . - .,pp

• v. C/'- .


: ■ f' \ J  .

■ .■ ■ . u- ■ ;

■

. ..

;>r- :

- : i; >-- v
'• ■ j r-

\ - r )•/

r 'r\A;

■ k%.  'cC-

: ■< ,  a :  : a#; ;  a “A ■ a V-- - ■ a

'*4 : &?S  :'■.;AAA .VAa.AA.R/ "'A’- AA _

V*'?--', '•:

A|



AM

7*7 aA 5 ;.' ;> J|aya
1

■ AAa " - a

Aa : HAaa


A, 7 - A ' A- A * A

...

it':.2-'V'..: '.X
T^;'' „^v


' 55 %

■ : ;
. • ^ >;; ‘ 'vr-^ r .

V • .. ••' y ''A'A-. A

v V A

•V A f „ '•

AV/


ipm,

■

A

A

A, - a

A A
Yu$i  J

:A A IN -A



• 7 .AA 1 A


. ; ;A V


.'. * A' : :

4 :..'■ .,/7:X;. : ':: j;  : v,'.' V. ,. .«

... - ■;,<

- 7  '- \ Al - A / ■ • •" •) . 7 - •■ f  ; '.:- • A R . •

A A 7


, v ... : 3 ®''. 4 -'SS' :

'A:? VT." ;*.

... AS

^ §A ■ •-

P;‘/A

A <AA ;A A^AA

A, 7 ;.:A 7 ' -

"">,0  -' J " 7  ~.‘^ v  ■- (  C  < / • lA

/ ' ■ Aa 7 A AA ' : - 7 -',

‘:.iVfe,V :.' A ? . 7 ' A.— *> 7 '


'R


' • '

* ■■'

ik: 'kkjftk  :’H


* %.

k  .. 7 R 7 R

. „,.,..., *v.-.7

••; ; I

A A v A ■ '■

... ,...:• -rA,v,..;■■•:;• A

AAAA

/a '

\v,'

r * -

•; v

A, A' •; i| ' • 'Ar

AS" - . . - ‘ ■ . 7  : :■■ "" ■ . '

fA.'■> kf  X/AA:x 77:7; RR. WA  -/ \ . . v ' v  .. ..,;

.;fe;

A;AA'

•AAAAA 7 ;■ 7T^7’/;': - 1  AAA V  . -

''-■ 7 /'^ Ar

>

■

’ -■ .

■ 'R'.' '.-v."■>■. '/' ! '  ■■■''■ ' J 1 ... o

■ A^A ‘7  ■' ■■ ; - : # ■ - 1  "■ . ,■'>■■'< v •

-RAA .A'.. C-. 7 .R /.-v-;' ( " ■■• 5 \- V■

■ 'Vr-.- '■■■>?/ :. x. 7

•■ •>

Sf r  f>  ’ : ■' ' -7  ■■' x.', 7 . , ' /X -

/ k  ",. ...; ‘-R • .. ,.x,.v  ..> >•' ■ v.  -..v- • "; -v-' . ■ . : ^ ■

,  Ar. ,'' A ; aA .V r  0» A’ -f 'A .' : A •-r S AAA^ ^'A-- :

#7' Sl: " -itf  .... - •■: /, v- '7 .

’

" A < 1  1 1  /, : .v.; ; .x:v'"AV':;.,