Književna poročila doseči isto, ni mogoče osigurati delavcu pravice do življenja in dela...» (str. 79); «ako ne poboljšate same sebe (= sami ali kvečjemu sami h) in izpolnite svoje dolžnosti (pravilna ednina, str. 89). Besedni red se cesto preveč uklanja italijanskemu. Zaimek se ne more nanašati na samostalnik, ki tiči v pridevniku; v stavku: «Ko so kristjani oznanili svetu, da so vsi ljudje otroci božji in bratje v N j e m» (str. 18), moramo konec izpopolniti: «... in bratje v B o g u». Prevajalec včasih pozabi na koncu, kako je stavek začel (str. 24). «Voi siete educabili» sloveni Gradnik tvorno namesto trpno: «Vi ste v z g o j e v a 1 n i» (str. 50), pozneje pa dobro: «Bog vas je ustvaril sposobne za vzgojo» (str. 61). Lahko bi bil tvegal tudi neologizem «vzgojljiv», kakor ima nove besede: «stvarina» (str. 23, => le cose create), «tvorevine» (str. 41, = creazione), «prinujajoč» (str. 86, = costringendo). Le s trenutno zaslepljenostjo si morem razlagati, če Gradnik besedilo: «capacita... che ... giacerebbero sterili, inerti, non rivelandosi che a lampi, senza regolare sviluppo» sloveni takole: «sposob-nosti... ki bi... ostali jalovi in gnili in bi se pojavljali le tupatam, kakor bliski, ne da bi urejevali razvoj a»; «regolare» je namreč prevajalec krivo umel kot glagol, pa je pridevnik. Manjših netočnosti je še marsikaj in precej tudi tiskovnih pogreškov; na str. 26. so n. pr. zmešane vrste 6 do 8 od spodaj. Ker je knjiga za Slovence res važna, jo priporočamo. V celoti so Mazzini-jeve misli v njej precej dobro izražene. Morebitna druga izdaja pa bi se morala prav temeljito pregledati, da se odpravijo nedostatki, ki ne smejo kvariti takega «katekizma» in «neizčrpnega vira misli in naukov za vsakega javnega delavca». A.Budal. SRBSKO-HRVATSKA DELA Dragiša Vasic: Devetsto treča. (Majski prevrat.) Priloži za istoriju Srbije od 8. jula 1900 do 17. januara 1907. Beograd 1925. Živko Madjarevič i drug. Str. 214. O prvi Vasičevi knjigi «Karakter i mentalitet jednog pokolenja» je 1. 1919. tu podrobno poročal A. Melik. V naslednjem letu je obelodanil avtor svoje vojniške vtise z albanske meje «Dva meseca u Jugoslovenskom Sibiru». V obeh publikacijah kaže pisec mnogo zmisla za trenutno važnost, za umevanje povojne psihe, za plemenite težnje v sodobni družbi. Slična opažanja prinašajo «Utuljena kandila» (1922), med tem ko so poznejše «Crvene magle» manj uspel poskus, v celoti dojeti današnji tip človeka. A «Vitlo i druge priče» (1924) vsebuje jedrnate povesti, ki jih je prištevati med najodličnejše proizvode povojne novelistike. Osnovna poteza leposlovca Vasica, ki v kratkem izda še novelo «Bakuč Ulija», je neka plahost pred življenjem, bolest prividov, burkanje strasti kot posledica podedovanih nagonov, nečiste pohote; zatem pa stremljenje po detinski nedolžnosti. Svoj pripovedniški dar je Vasic uporabil v zgodovinskem delu o majskem prevratu 1905. Ako je A.France rekel nekje: «L'histoire est un a rt et non pas«une science», imamo v tem izbornem zborniku lep dokaz, kako je historičen spis lahko znanstveno točen in obenem umetniško dovršen. Od kraja do konca Čutiš očitno prizadevanje za golo resnico brez kakršnihkoli ozirov. Dr. Vasic je leta 1903. kot maturant videl v usodni noči na lastne oči dokaj dogodkov in v sledečih počitnicah vrgel na papir svoje dojme. Njegov rokopis je ob avstrijski zasedbi nazadnje zabredel v špecerijsko trgovino, kjer je 312 Književna poročila pred malo leti avtor po naključju zasledil neke odlomke. Videč, koliko podrobnosti mu je bilo dodobra prešlo iz spomina, se je poglobil v omenjeno prekucijo ter oprt na lastne in tuje zapiske kakor tudi raznotere ustne podatke razširil svoj prvotni zametek v razsežno monografijo. Kritično je očrtal lik poslednjih Obrenovičev, kralja Milana in verolomnega, absolutističnega sina Aleksandra z njegovo ženo Drago Mašinovo, ki je kanila spraviti na prestol svojega nepriljubljenega brata Nikodija. Nekatere — izjalovljene — zarote so prav dramatski prikazane, n. pr. naklep s cijankalijem, preizkušenim na mački. Poglavje «Noč 28.—29. maja» pa je med vsemi dvanajstimi biser: po svoji vsebini napeto kakor najduhovitejši detektivski roman. Nenadne zapreke, na katere so zdaj pa zdaj naleteli zarotniki, streljajoč pomotoma v temi celo lastne pristaše, preden so zadeli kraljevsko dvojico, pomenijo višek razburljivih prizorov. Brez dvoma bo knjiga, velepomembua za pojmovanje južnoslova^nske sodobnosti, ugajala nič manj laiku nego strokovnjaku. Cissotlancem bodi povedano, da je izdana v latinici, zato pa je tiskarski škrat uspešno sejal svojo ljuliko. J- Šega. Milan Vukasovič: Kroz život. 1925. S. B. Cvijanovič, Beograd 1925. Str. 72. Din 10-—. Moderna biblioteka je objavila že dobršno skupino piscev iz vseh evropskih krajev. Od domačih so doslej zastopani Sremac, Sekuličeva. Crnjanski, Petrovič, Živadinovič, Čosič in sin goriškega rojaka Stibila — Aukasoviča, čigar posamezni spisi so najprej zagledali beli dan v francoščini. Na tem mestu se je že govorilo o Vukasovičevem prvencu «Basnih», potlej o «Sto basnih» in «Mojem gavranu». V tisku so še «Muzika vremena* in «Lutanje», kakor tudi drama «Naša kuča». Iz zadnje številke Živanovičevega «\'enca», kjer naš naslovnik stalno sodeluje, posnemam, da je letos izdal «Životinjsko carstvo», zgodbico za deco. Navzlic vrvežu življenja, kamor ga sili njegovo zvanje, najde avtor še prilike, da včasih utrga na vrtu notranjega sveta plod, ki diši zdaj po misli, zdaj po čuvstvu, vonja zdaj po smehu, zdaj po pridušeni tugi. Pred mano je snopec natanko sto dušeslovnih pove-stic, od katerih posamezne nalikujejo bolj iverim ali utrinkom, n. pr. IX. «Kakšen je to beli mrak?» se iznenadeno vpraša razburjena troha prahu. ko je zabredla iz mraka v solnčni pramen. Slikajo človeško nedoslednost, omejenost, bedastočo, samoljubje in kar je še sličnih slabosti. Pod vidikom večnosti. Trenutno pomembne so le malo-katere, n. pr. zabavijica na nedavno poslovanje mirovne konference (XIV). Nosilci fabule so cesto živali vseh vrst. Krajše in srednje stvarce so najbolj učinkovite, daljše se mi vidijo nekam razblinjene, tako Čežnja, posvečena J. Živanoviču, ali Gob, poklonjen Phileasu Lebesgue-u. Globoko gledanje v življenje pa je dobilo lep izraz, čistejši nego pri tolikih ciriličarjih. Trebilec jezika, Vatroslav Rožič (Barbarizmi), bi mu kvečjemu očital kak «cviker» ali rečenico: to me čudi (prema nemačkome) za: tome se čudim. A. Debeljak. TUJA DELA Tesniere Lucien: Les formes du duel en Slovene. Pariš 1925. Velika Sn. 45-4 str. — Isti: Atlas linguistique pour ser vir a 1'etude du duel en Slovene. 35 X 44 cm, 39 str. + 70 kart. (Travaux publies par 1' Institut d' Etudes Sla-ves III.) Ko je Čop v poletju 1831. pošiljal ŠafaHku svoje prispevke za zgodovino slovenske književnosti, jih je opremil z obširnimi pripombami. Med drugim 313