Povesf dveli bra.ov. (Zgodovinska črtica.) Pozoriš.e dogodkov, ki jih nameravamo opisati, je bilo na severnem delu Pohorja. Kmetje v omenjenem kraju so takrat, ko sc začenja ta povest, živeli precej drugačno življenje, fcakor ga živimo dandanes. Braziljske kave niso poznali; tudi čaja — razen lipovega — niso pili. Govedina se je kadila na mizi le ob največjih praznikih; pač pa se je pojedlo mnogo ovčjega rnesa. posebno ob košnji in žetvi. Jako v čislih je bilo takrat suho sadje: jabolke, razrezane na krhlje; hruške, debele in drobne; najbolj pa češplje; posebno v poletnem vročem času, so posušeno sadje, ikuhano in ohlajeno, uživali v vseh kmečkih hišah. V sedajnih časih nobena gospodinja ne sme pred posle in šihtarje postaviti kaj takega; kvečjemu s češpljami sc ženske še tu in tam zadovoljijo, moškim pa bi posušena in mehko kuhana hruška najbrž pokvarila drobovino. Enako preprosti, kakor v hrani, s. bili tudi v obleki. Lan (len) so sejali -povsod; iz njega pridelano platno so rabili ne samo za spodnjo, tcmveč deloma tudi za vrhnjo obleko. Vsak kmet je imel primerno število ovc; iz volno so delali domači tkalci resvino in lodn. Iz tega blaga je napravil krojač obleko za vse moške pri hiši. Ko se je za&ela mestna moda polagorna širiti tudi med kmeti, so se ženske 'kaj naglo začele oprijemati novosti v obleki in si kupovati fabriško sukno, svilo in žamet, — med tem ko so se moški še dolgo držali starih navad. Takrat je tudi nastal pregovor: Židana žena pa lodnast mož. V začetku poprejšnjega stoletja sta gospodarila na srednje-veliki kmetiji zakonca Blaž in Terezija. Manjša polovica posestva je obstojala iz njiv, travnikov in pašnika, večja polovica pa iz lepega smrekovega in hojevega gozda. Kot gozdna posestnika sta imela v lasti tudi tretjino žage ob potoku Radolni. Ker sta se vedn-o ravnala po navodilu: moli in delaj!, zato je tudi v njuni hiši vladala prava Ijubezen, zadovoljnost in družinski mir. Bog jima je dal dva sinčka: Štefeka in Frančeka. Nenavadno jc bifo za tisti čas, da ju je oče pošiljal v dobro pol ure oddaljeni trg v šolo. Štefek jc bil bolj šibek in ne posebno trdnega zdravja. Kazal je že kot šolarček veselje do molitve in samote, zato se je materi porodila želja, da bi šel študirat za »gospoda«. Ker tudi oče ni bil temu nasproten, je šel Štefek po dovršeni Ijudski šoli v Maribor in pozneje v Gradec, fejer je dokončal bogoslovje in postal duhovnik. Novomašniško gostijo mu je priredil boter Martin, ki je bil trden kmet in je imel svojo domačijo na visokem hribu z lepim razgledom. Ker je bil botrov dom od župnijske cerkve oddaljen dobro uro, je služil novomašnik Štefan prvo najsvetejšo daritev — meseca avgusta 1844 — v četrt ure oddaljeni, lepi in prostorni podružnici, posvečeni v čast velikemu misijonarju in ustanovitelju jezuitskega reda, h kateri so v tistem času v obilnem številu romali Pohorci in Kobanci od blizu in daleč. Franc, ki je bil velike, močne in zale postave, je po očetovi smrti prevzel posestvo. Oženil se je s premožno vdovo, ki je bila 7 let starejša od njega. Ker je hodil v šolo in bil »pismen«, je veljal j_a najbolj študiranega in prebrisanega v občinl. Zato so ga tudi občani ob priliki, ko je avstrijski cesar ddl Sv.;t_rn narodom ustavo, izvolili za župana. Ob enem z župansko izvolitvijo so morali občani Francu na občinske stroške postaviti še eno hišno poslopje, kjer je imel nastanjeno občinsko pisarno, dve ječi za morebitne aretirance in še par drugih prostorov. V spomin na to ima ta kmetija še zdaj dvojno hišn-o poslopje. Župan Franc je bil na svojo službo nemalo ponosen. Ko se je v bližnjem trgu ustanovila c. kr. okrajna sodnija, ki pa je zaradi premajhnega delokroga obstojala samo 5 let, se je Franc čisto pogospodil. Uradniki pri okrajni sodniji so kmalu zavohali županovo častihlepnost; kadili so mu in ga častili za »gospoda«, a on . im je v zahvalo pogosto prirejal pojedine, ki sicer niso dosegale obilnosti in dobrot pojedin evangeljskega bogatina ali rimskega Lukula, pa vseeno povzročale izdatke, ki se niso krili z dohodki posestva. Gospodarstvo mu je začelo nazadovati še tembolj, ker tudi v njegovem zakonskem življenju ni bilo vse v redu. Prav posebno, odkar je umrl sosed Drčej, je župan Franc čedalje manj maral za — svojo postarno ženo, tembolj pa se za- nimal za vdovelo sosedo, mlado in zalo Pepco. Materi županji to ni ostalo prikrito, zato je nastajala med njima vedno večja mržnja in od dne do dne se je množil kreg in prepir. Vendar si zaradi nazadovanja gospodarstva župan Fi'_iiC ni bil posebno v skrbi. »Nimam strahu, da bi se zdeiai iil prišel ob svoj grunt«, je rekel večkrat svojim gosposkim in kmečkim prijateljem. »Brat Štefan ima precej pod palcem, vedno je bolehen in dolgo ne bo več; komu Iruge.nu naj zapusti svoje prihranke če ne meni!?« Tako je modroval Franc in delal račun brez »krčmarja«. Štefan je po 161etnem kaplanovanju dobil župnijo Sv.Jurija na Kobanskem. Ni imel sreče. Dne 8. marca 1863 mu je pogorelo župnišče in šola. Zato je že naslednje leto prosil in tudi dobil župnijo Sv. Martina v bližini Maribora. Ker je bil skromen in varčen, si je v teku svojega službovanja prihranil lepo svoto denarja. Rad je imel svojega brata in je bil namenjen, sporočiti mu dobršen del svojega premoženja. Kakor pa vsaka stvar pride enkrat na svetlo, je tudi župniku Štefanu prišlo na ušesa razsipno in pohuljšljivo življenje bratovo in kako težko že čaka na njeg-ove prihranke. Štefan je dobro vedel, da človek ne sme na prvi hip vsega verjeti, kar o svojem bližnjem slabega sliši; zato je sklenil, da hoče o razme- rah na bratovem domu bolj zanesljivo poizvedeti. Bilo je ob času otavske košnje, zvečer ob večni luči, ko prikrevsa na dvorišče, kjer je gospodaril Franc (ki pa takrat že ni bil več župan), star in čisto sključea berač, hoteč prositi za nekaj večerje in prenočišče. Iz hiše se je glasilo žensko kreganje in vpitje, vmes .(.' padale robate kletve in ostudne besede, ki značijo same grde lastnosti. Berač si ne upa v hišo, rajši gre v hlev in se vsede na pol polomljeno klop. V; hlovu vpraša priletnega hlapca: »Kaj pa pomeni ta vrišč v hiši?« — »Kaj pomeni!« ponovi hlapec, »to pomeni, da pri nas ni več ljubega miru! Odkar pač imata naš gospodar in sosedinja-vdova nedovoljeno razmerje med seboj, je pri nas pravi pekel!« In še vzdihujoč pristavi: »Oh, ko bi vse to vedel.gospod Štefan!« — »Kdo pa je gospod Štefan?« pozorno vpraša berač. — »Gospod Štefan je brat našega gospodarja in že ve. let župnik pri Sv. Martinu!« odgovori hlapec. — Esrae iii vprašal ne besedice več, kakor da bi ga to vse, 'kar je slišai, ne zanimal-o ddsti; a v resnici si je mislil: hvala Bogu, ravno prav sem prišel! Nič ni več prosil večerje, temveč švedral v bližnjo stelno uto, se zvalil na mehko in prijetno dišečo praprot ter zaspal. Naslednje jutro je takoj po za* jutreku odšel po poti, po kateri je prejšnji dan prišel. Silno se mu je mudilo preko Drave mimo Šmarjete v grabo Sv. Martina, da čimpreje naznani župniku Štefanu, kako izvrstno se mu je posrečilo od njega samega naročeno poizvedovanje. Z žalostnim obrazom in bridkostjo v srcu je poslušal župnik Štefan beračevo poročilo. Po kratkem premišljeva-nju je storil odločen sklep: Nekaj malc^-i. bom sporočil bratu v oporoki, da ne bo zamogel reči, da sem ga čisto prezrl; da bi pa z večino mojih prihrankov podpiral njegovo pregrešno življenje, tega Jcot duhovnik nočem, ne m-orem in ne smom! Kakor sklenil, tako storil. Ko je dne 15. marca 1879 župnik Štefan — 60 let star — odšel v večnost po svoje plačilo, je brat Franc podedoval za njim v oporoki mu določeni drobec premoženja, s lcaterim si ni m-ogel 'kdovekaj pomagati. Gospodarstvo mu je šlo polagoma, a sigurno navzdol, končno je moral posestvo prodati in je umrl — zapuščen in pozabljen —- 6. septembra 1894. Spomin na njega vedno bolj gineva, tem bolj pa se blesti spomin njegovega brata Štefana, ki je večino prenroženja volil Dijaškemu semenišču v Mariboru, in s tem pomagal položiti temelj zavodu, v katerem se nam odgojujej-o duhovski in svetni voditelji. Grob nekdanjega župana Franca je ze prerasla trava in zastonj iščeš križ z napisom, iki bi ikazal kraj njegovega po.ivališča; nasprotno pa kaže gomilo ponižnega župnika Štcfana mi-amornat spomenik z napisom, da ga je: V hvaležni spomin svojemu dobrotniku postavilo Dijaško semenišce. Komposteljski.