Dober dan, Tatjana!
Na obisku prl Tatjani Šušteršlč, državni reprezentantki pri iportnfh invalidih
Tatjana sodi med najboljše športnike invalide. To je doka-zala tudi na evropskem prvenstvu na Dunaju. Zato je skupaj z dru-gimi reprezentanti prejela zlato značko ZTKJ in plaketo ZTKOS.
Ko je ta odlična športnica in kje prebiva? Obiskali jo bomo! Za začetek sem zvedela le: Šte-panjsko naselje. Pa sem se kar hitro znašla. Naš sekretar ZTKO Ciril Hribar vendar stanuje v eni tistih velikih hiš! Rečeno — stor-jeno! Ciril jedobil nalogo, ki jo je odličho opravil. Še več, s Tatjano se je celo dogovoril za čas našega obiska.
Ko smo korakali med množico blokov, smo iz previdnosti vseeno malo pogledovali levo in desno, da bi tudi nazaj grede našli avto-mobile. Naj kar naprej povem, da se je vse srečno končalo, čeprav smo se orientirali po stvareh, ki niso najbolj v čast tako velikemu naselju: po smeteh levo in desno pa še kje, kot da so urejevalci na-selja prehitro pobrali šila in kopi-ta.
Toda naš cilj je bila Tatjana. Naše misli so uhajale k njej in se-veda k športu.
»Dober dan, Tatjana,« in naša predvidevanja so se uresničila. Sedli smo v prijetno urejeni sohi-ci, polni knjig in med sabo smo imeli prijetno sogovornico. Če-prav sta naju spremljevalca Ciril in fotograf Miran zaradi drugih obveznosti hitro zapustila, sva se s Tatjano tako zaklepetali, kot da se poznava že dolga leta.
Tatjana je športnica, ki dobro ve, kaj hoče in nikoli ni sanjala o tem, da bi postala vrhunska športnica. Zato me je kar takoj opozorila, naj jo kljub njenemu članstvu v državni reprezentanci nc tretiram kot vrhunsko športni-
S športom se je pričela ukvar-jati že kot gimnazijska in po tisti nesreči je morala pričeti vse znova. Ponovno je postala šport-nica: iz potrebe po pridobivanju in ohranjanju telesne pripravlje-nosti, brez ambicij, da bi posegala po medaljah. A vsakodnevna športna aktivnost ji ne pomeni le negovanja in skrbi za zdravje,
marveč odpira možnosti in ohra-njanje stikov s športniki; šport ji daje polet za premagovanje vsa-kodnevnih težav. Zelo neguje ta svoj interes. utrjuje si svoje miš-Ijenje in noče biti zadovoljna z doseženim. Skupaj s lovariši v društvu paraplegikov se zavzema za enakopraven položaj invalid-skega športa, ki naj bi ga razvili tudi po drugih republikah. Saj so v svetu po organiziranosti daleč pred nami. Toda zgledi vlečejo in v Sloveniji so storjeni premiki, ki jih bo treba še razvijati in negova-ti. Pa ne gre samo za tekmovalce.
temveč za širše nudenje organizi-rane športne aktivnosti za invali-de, saj jim je vsakodnevno giba-nje za ohranjanje zdravje še kako potrebno.
Tatjana bi bila najbolj vesela, če bi lahko skupaj s tovariši stalno vadtla v primernem, njih prireje-nem športnem centru, kajti dr-žavna reprezentanca se ima mož-nost le občasno pripravljati sku-paj. In najbrž si ne bi smeli dovo-liti tako imenovanih »mrtvih sezon«. Moja sogovornica se tega močno zaveda. Zato svoj prosti čas vsak dan namenja športu. Sama si je pripravila nekaj rekvi-zitov, kot so obtežilne vreče s pe-skom, dnevno izvaja nekatere vaje in dosti se giba na prostem.
Zelo rada igra namizni tenis. Upala je, da bodo v bloku posta-vili kakšno mizo v slabo izkoriš-čeni sušilnici ali v kolesarnici. Morda bo imela prihodnjo zimo več sreče.
Ves čas pogovora sem jo obču-dovala, kajti dejala mi je: »Meni je dan prekratek.« Vsak dan ima izpolnjen do zadnje ure. Se po-sebno v zadnjem letu, ko je po-stala šofer. Avto ji je približal pri-jatelje, opera in gledališče sta ji postala sosedi, ni več kraja, kate-rega ne bi mogla obiskati in tele-vizija, branje ter ročna dela po občasno kuhanje ji samo dopol-njujejo dan.
Tatjana je polna energije. A od tedaj, ko je roka ni ubogala, da bi prijela iglo za šivanje, pa do danes, ko je postala športnica, ki predstavlja našo deželo v svetu. je bila trda pot, polna volje, ki jo najdejo le tisti, ki vedo, kaj hoče-jo.
Na svidenje, Tatjana, na šport-nih igriščih in hvala za tvojo go-stoljubnost!
BREDA FERINCEK