Dr. Ant. Br^elj: Arterioskleroza. (Od ve? strani smo prejeli željo, naj pišemo o tej bolezni. Naš priznani strokovnjak, dr. Brecelj se je naši želji rad odzval in poslal sledečo razpravo.) S to grško skovanko (arteria = žila odvodnica in skleros = trd) označujemo bolezen, ki nam žile otrjuje in celo apneni (z apnenimi solmi pre-paja), po naše bi ji torej rekli otrje-nje ali poapnenje žil odvodnic. Bolezen ni redka, a strah pred njo je v nekih krogih naše družbe večji kakor pred jetiko in rakom i odtod je nastala želia, naj »Domoljub« kaj izpre-govori o arteriosklerozi. I. Uvodna pojasnila. Vsak del in delec našega telesa potrebuje, da živi in dela, sproti hra-nivne snovi. Te snovi dobiva po krvi. Kri se pretaka po žilah in sicer po žilah odvodnicah ali utripnicah (arterijah), ki prihajajo kakor vejice in veje iz velikega debla, glavne odvodnice (aorte), ta pa. izhaja iz srca. — Vsak najmanjši delec našega telesa je prepleten ali opleten z gostim omrežjem najmanjših žilic, ki, jim pravimo žile lasnice (kapilare) radi neke podobnosti s tenkimi lasmi; iz krvi v lasnicah se telo hrani. Odvisne in obrabljene snovi teko v isti smeri naprej v lasnicah (ali v pomožnih žilah mezgovnicah), lasnice se združujejo v večje žilice, te v žile, ki jim pravimo dovodnice (vene), ker dovajajo kri k »rcu nazaj. Srce žene kakor močna brizga kri po odvodnicah v telo do najmanjših njegovih delcev v lasnič- ne pleteže, iz teh jo vleče po dovod-nicah kot krepka črpalka nazaj v se. To je krvni obtok, ki se vrši v živem telesu neprestano in s precejšnjo naglico, zakaj tekom ene same minute obkroži kri približno dvakrat vse telo. Značilna posebnost žil, zlasti odvodnic ali utripnic je njihova izredna prožnost ali elastičnost; ena in ista žila je včasih zelo tenka, včasih znatno ali večkratno širša. Ako telesni del ali ud miruje, ne rabi dosti hrane, v tem stanju je žila tenka; ako pa ud ali telesni del opravlja delo ali celo naporno delo, rabi vec ali zelo mnogo hrane, zato se žila razširi, da dovaja dovolj hrane. Žile se torej ožijo ali širijo po dejanski potrebi svojega področja. V zdravem stanju telesa je mirovanje uda ali organa združeno z malokrvjem ob zoženih žilah, delovanje pa z obilokrjem pri razširjenem žilju. Zilje je prožno, a ne samo trpno raztezno ali trpno zožijivo kakor gumijeva cev, marveč žilje je tudi samo-gibno, samo se oži in samo se širi ne glede na vsebino, množino krvi. Srednja plast žilne stene, in ta je pri žilah odvodnicah najmočnejša, sestoji iz mišičnih (»mesnatih«) vlaken ,ki se^pod vplivom posebnega žilnega živčevja krčijo in tako žilo .ožijo, če pa žilno mišičje omlahne, se žila razširi. Sicer pa ima žilna stena v vseh- plasteh obilo prožnih vlaken; med notranjo in srednjo plastjo je vložena močna prožna mrena. Zanimivo je, da imajo vse žile in žilice vsaka svoje ožilje, pleteže lasnic, pač radi lastne prehrane. II. O uzrokih. Mnogim se zdi arterioskleroza le nekak naravni pojav ostarelosti. To pa ne drži, ker je dosti starih ljudi, ki imajo zdrave žile in ker se pojavlja ta bolezen v najbolj nevarnih oblikah (srce in možgani) v srednji ali zrelejši dobi (40—55 let), opažamo jo celo pri mladih in nedoraslih ljudeh. Seve, v starosti je bolezen razmeroma pogostnejša iz lahko umevnih razlogov. Veliko primerov te bolezni ima svoj izvor v prenapornem delu. Naporno delo zahteva v delujočem organu ali udu več krvi, žile v njem so s krvjo prenapolnjene in prenapete, če traja tako stanje zdržema, brez zadostnih odmorov, se prožne sestavine v žilnih stenah gube ter nadomeščajo z manjvrednim, neprožnim vezivom, skratka otrdevajo. Pri telesnem napornem delu trpi žil je na udih in pri srcu, pri duševnem v možganih. Nekatere kužne bolezni nam kvarijo žile, da otrdevajo. Najbolj znana v tem pogledu in strašna je spolna kuga sifila, ki se rada loteva velike odvodnice, srčnih in možganskih žil. Te izpremembe se pokažejo navadno več let ali desetletij po okužbi. Zastrupljenja so menda najbolj pogosti vzrok arterioskleroze in sicer tista počasna, neopazno nastopajoča, kronična zastrupljenja z zunanjimi in notranjimi strupi. Semkaj štejejo strupe, ki jih vživamo kot poživila in sicer alkohol, nikotin in kofein, ki imajo vsi nek svojevrsten dražeč vpliv na srce in žile. Še bolj nevaren za žile je svinec, ki se ž njim obrtoma zastrupljajo crkostavci, slikarji in še drugi, ki imajo opraviti s svičnenimi stvarmi. Še večje važnosti za postanek arterioskleroze so pa tako zvani notranji strupi, ki nastajajo v telesu samem in so prav za prav ali razkroj-nine zavžite hrane, ali razpadline telesnih sestavin^ ki se ali zadostno ne uporabljajo ali pravilno ne izločujejo. Nepravilno razmerje sestavnih snovi v krvi, tudi če je vsaka snov zase pra- vilna in dobra, povzroča raznovrstne bolezni in tudi arteriosklerozo. Žile trpe pri sladkorni bolezni, kjer je kri preplavljena z odvisnim sladkorjem, pri protinu, kjer je moteno presnav-ljanje beljakovin, pri zamaščenosti, ki je svojevrstna motnja v meni tol-ščobe. Učeniaki so v zadnjih desetletjih odkrili mnogo važnih podrobnosti v tem pogledu ter nam razbi-strili vpogled v postanek arterioskleroze. Ravnokar omenjene bolezni spadajo v vrsto konstitucijskih bolezni, ki so nekako v zvezi z našo splošno konstitucijo ali splošnim sestavom. Splošni sestav pa se prenaša od rodu do rodu, je torej deden, zato je tudi arterioskleroza v tem smislu dedna bolezen, ker se naklonjenost do te bolezni deduje. V premnogih točno opazovanih družinah je bilo ugotovljeno, da so potomci zapadli posledicam arterioskleroze (srčni ali možganski kapi) približno v isti življenjski dobi in isti obliki kakor njihovi predniki v prvem, drugem ali višjem rodu. S temi učenjaškimi ugotovitvami se na splošno strinja navadna življenjska izkušnja. Arterioskleroza se kaj rada razvije pri ljudeh, ki se pre-napenjajo v duševnem ali telesnem pogledu, še raiše pri onih, ki pijejo kupo življenjskih radosti v polnih po-žirkih, ki se vdajajo nerednemu, razbrzdanemu in nasladnemu življenju. V teh primerih se kopičijo škodljivosti za žilje očividno. III. Kako nastaja bolezen? Ko izgublja žila svojo odlično lastnost, prožnost, to je sposobnost, da se prilagodi vsakokratni potrebi pravšnega krvnega obtoka, zmanjšanega ali povečanega, ko se spreminja mehka in prožna žila v trdo in togo cev, pravimo takemu bolestnemu vršenju otr-jevanje ali arterioskleroza. Prožna vlakna in prav tako mišični kosmiči v žilni steni se izrabljajo* in ginejo zaradi prekomerne rabe? (^pretegovanja«), pa tudi radi nezadostne ali nepravšne prehrane po lastnih žilicah-lasnicah ali celo radi strupenih snovi v krvi, ki naravnost kvarijo prozna vlakna ali mišice. Živo telo pa skuša vsako nastalo škodo sproti popraviti. Rana v koži se nam zaceli sama, zlomljena kost se zraste. Tako nastajajo nadomestki za izgubo in poprave za okvaro telesnih delov, ki jim pravimo brazgotine. Brazgotine so nadomestki ali poprave, ki pa največkrat niso toliko vredni in tako vporabni kakršen je bil prvotno nepokvarjen del, ker so narejeni iz slabših, nadomestilnih snovi. Tako je tudi v žilah. Izrabljena prožna vlakna, pokvarjene mišične kosmiče nadomešča telo z navadnim, neprožnim, grobim vezivom, v žilah se tvorijo večje in manjše brazgotine, žila se otrjuje in odebeli. Največkrat se v otrdelih žilah votlina žile zoži, zato žila ne more več propuščati toliko krvi mimo, kakor prej pri delu, tudi ne more pri mirovanju primeri? •-> se zožiti, ker je trda. To je huda za .a, krvni obtok je zelo moten in ž njim prehrana in delovanje oskrbovanih delov telesa, udov in organov. To škodo si popravlja telo na ta način, da začenja srce poganjati kri v žile z večjo silo (z močnejšim pritiskom), da krvni pritok še zadošča potrebam navzlic zoženim žilam. Krvni pritisk ali tlak krvi v žilah je pri arteriosklerozi zvišan, srce se poveča in kasneje razširi. Zvišani krvni pritisk pa vpliva zelo neugodno nazaj na žile same; zlo narašča. Prožne sestavine žilnih sten ginejo hitrejše, radi stisnjenih lasničnih pletežev trpi tudi prehrana žil samih. V brazgotine se usedajo apnenčaste in podobne soli, ovapnele šile so krhke. Tako spremenjena žila kaj rada poči, ako se itak previsoki pritisk še količkaj zviša, iz počene žile se razlije kri v obližje. Posledice take notranje krvavitve so zelo različne, odvisne so od velikosti počene žile in kakovosti obližja, škoda se ravna po življenjski važnosti tako okvarjenega organa. Ako poči kaka večja žila in ima kri kam odtekati, nastopi notranja izkrvavitev. V drugih primerih, ko ne pride do izkrvavitve, izstopivša kri poškoduje ali razruši organske dele, kamor se je razlila, naposled se kri strdi. Ako človek tako poškodbo preživi, se tekom mesecev kri porazgubi, na okvarjenem mestu se najde kasneje večja ali manjša brazgotina ali pa s sirotko napolnjen mehur. Časih pa žila ne poči popolnoma in naglo, zaradi poke v notranjih plasteh se srednje in zunanje plasti žilne stene razširijo v mehaste izbokline ali nabrekline (anevrizma pravijo taki okvari), ki s svojim pritiskom na obližje povzročajo razna motenja, na koncu pa taka nabreklina poči, in krvavi! Otrdela ali poapnela žila ima včasih drugačen usoden razvoj. Notranja povrhnica v skvarjenih žilah ni več gladka, marveč grbančasta, časih celo razjedena. Na takih mestih se kri zaustavlja, sprijemlje in celo strjuje. Razpadline žile same ali pa košček strjene krvi se zatakne v manjšo žilo in jo zamaši (embolija pravijo takemu zamašenju), ali pa se v skvarjeni žili kri kar celotno sesiri, vsa prej te-" koča kri v žili se strdi (tej strditvi krvi v žili sami pravijo tromboza). V obeh primerih, ko se žila zamaši ali se kri v njej strdi, je krvni dotok ustavljen in pripadajoče področje uda ali organa brez hrane, obsojeno na pogin. Tako se tudi dejansko dogaja, kjer dovodnice, vsaka zase, brez zveze z drugimi, oskrbujejo vsaka svoj ločeni del organa. Tako urejene odvod-nice-končnice poznamo najbolj v možganih in deloma v drugem drobju po zlih posledicah, ves zamašeni žili pripadajoči del organa odmre. Povsod drugod v telesu je krvni obtok tako urejen, da če se katera žila zamaši ali drugače pokvari, priteka v ta ogroženi del telesa po žilah zveznicah kri po ovinkih in da se take žile zveznice, ako so zdrave, razvijejo do popolne sposobnosti in povsem nadomeste prvotno glavno žilo Pran e. (Nadaljevanje.) Kaj je umazanost na perilu in oblekah? Umazanost lahko precej točno določimo. Povečini so to snovi, ki jih izloča naše telo potom kože in ki so vsled zunanjih vplivov pomešane še s prahom, sajami in drugimi tvarinami. Razen maščob so vse te snovi v vodi lahko topljive. Težko topljiv pa je kožni prhljaj (beljakovina) in krvni madeži, posebno če so zastareli. Za perilo je priporočljivo, da ga pred namakanjem izkrtačimo. Posebno važno je iztepanje nogavic, ker ostra-nimo s tem iz njih drobna zrnca peska, ki drugače zelo razdenejo in uničijo fina vlakenca. Umazanost na perilu moramo pred pranjem tmeljito odmočiti v topli vodi. V ta namen perilo namočimo in sicer na večer ali popoldne pred pranjem. Predolgo ležanje perila v vodi pa ni dobro, ker postane rado sivo. Sedaj, ko vemo iz kakšnih sestavin ob-stoia nesnaga, lahko takoj ugotovimo, da "sama čista voda ne more raztopiti vse umazanije na njem. Pridejati ji je treba še nekaj, kar topi maščobe in beljakovine. V splošnem jemljemo za to s o d o, ki nam obenem tudi omehča trdo vodoi Dobimo pa že veliko milejše in popolnoma neškodljivo sredstvo za namakanje z imenom »Bur-nus«. Za pranje jemljimo če le mogoče mehko vodo, t. j. deževnico ali snež-nico. Če uporabljamo trdo vodo, porabimo po nepotrebnem preveč mila, ki se v tem slučaju takoj zveže z apnencem v vodi in tvori neraztopno apneno milo, ki se izloča v obliki trdih belih kosmičev. V krajih, kjer je na razpolago mehka voda, naj se gospodinje ne poslužujejo sode, ker je ostro sredstvo in razjeda vlakna blaga. Voda za namakanje bodi mlačna in ne sme imeti več kot 43° C. Na dan pranja zakurimo kotel za perilo in pripravimo dosti vroče vode. Pri pranju začnemo vedno z boljšim perilom in tega tudi najprvo skuhamo. Umazano vodo, v kateri se je namakalo perilo odlijemo, rtalijemo nanj čiste mlačne vode in izperemo v tej j kos za kosom. Tako izprano perilo ra-milimo, izmencamo in se pri tem potrudimo, da odstranimo vso nesnago-. Nato ga speremo z vročo in z mrzlo vodo. Potem perilo zopet namilimo in drugič zmencamo. Sedaj mora biti žs popolnoma čisto, vendar ga še prekuhamo. Kotel napolnimo do % z vodo, y kateri smo raztopili nekoliko sode in na listke zrezanega mila. Ko voda v kotlu zavre, zložimo vanjo perilo. Vsak kos razgrnemo narazen in ga razprostrtega položimo v vodo. Fino perilo pa zavežemo v rutico ali vrečico, da -e med kuhanjem ne poškoduje. Perilo kuhamo 10—-20 minut in ga med term večkrat obrnemo in potlačimo, da stojii 1 voda vedno nad perilom. Kotel ne sme ' biti preveč poln,' da se voda med perii-lom lahko giblje. Ako pa ne gre vse perilo naenkrat v kotel ga kuhamo po večkrat, toda vsakokrat v vedno drugii, čisti vodi. Skuhano perilo zopet ponovno izmeneamo in zložimo v posodo z vročo vodo, da gre milo iz njega. Potem perilo izplaknemo; to končno iz;-plakovanje je posebne važnosti. Poi-vršno splaknieno perilo ni nikoli lepk a v e 1 j z aa ovijanje perila« napravljen izz močne žičnate kljuke, ki jo s pomočioo -vijaka pritrdimo na rob škafa ali če-j- j bra. Perilo, ki ga hočemo oviti (po>- i sebno priporočljiv je ta kavelj za velike kose) nataknemo čez sredo na kljuko, ki ga drži. Oba konca perila pa primemo skupaj in ovijamo. S. H. Kisanle zel a. Kislo zelje je v naših krajih, pa menda tudi po vsem svetu od nekdaj čislana, zdrava jed, ki se pripravlja baš ta mesec. Vobče moramo priznati, da je pravilno ravnanje pri tem poslu znano, saj uživa baš naše kislo zelje velik sloves ne samo doma, ampak tudi v inozemstvu. Kliub temu pa menda ne bo zamere, ako opozorimo zlasti mlajše gospodinje na nekatere okolnosti, ki jih je treba uvaževati, ako hočemo pripraviti lepo, okusno in trpežno kislo zelje. 1. Kislo zelje mora biti belo. Le tako je lepo in dobro. To bomo pa dosegli le tedaj, ako uporabljamo popolnoma razvite, trde, čvrste g 1 a -v e. Mehke vehaste glave ne dado lepega kislega zelia. 2. Zelje je treba ribati čimprej, dokler so glave še sveže in sočne. Čimdlje leži na kupu, tembolj vene jo — izgubljajo vodo — tem težje se potem zelje stlači in* tem kes-neje začne kipeti. 3. Ko zelje pripravljamo za ribanjo, temeljito in skrbno osnažimogla-v e. Odstranimo vse zunanje liste, zlasti pa izrežimo vse nagnite ali drugače pokvarjene dele. Večje glave prerežimo čez pol in izrežimo kocen. Posodo (kad) za zelje je treba o pravem času pripraviti — temljito osnažiti in zamo-čiti, da ne pušča. 4. Zelje treba sproti, ko ga ribamo, tlačiti v plasteh v kad. Vsako plast moramo stlačiti tako čvrsto, da stopi čez voda. Ko bi zribano zelje čakalo na kupu le 12 ur, bi zelo porjavelo in izgubilo lepo" prikupijivo obliko. Kjer tlačijo zelje z nogami, je treba, da oblečemo na temeljito osna-žene noge bele močne nogavice. 5. Ne solite zelja preveč! Preslano zelje ni okusno. Nikari ne mislite, da sol, zelje ohranjuje (kon- servira). Ne! To nalogo ima mlečna kislina, ki se tvori pri kipenju. Solimo samo zaradi okusa. Za 50 kg zelja zadostuje Vi kg soli. Med zelje devajo tudi razne dišave kakor drobno zre-zane kutine ali jabolka, grozdje ali liste od vinske trte, brinjeve jagode, ku-mino itd. Ko je zelje stlačeno, oziroma posoda napolnjena, pregrnemo po zelju čist platnen prt, nanj položimo lesen pokrov, ki ga obtežimo s snažno umitimi kamni. Voda naj sega 3—4 prste čez zelje. 6. Posoda z zeljem mora stati iz-početka na toplem, sicer zelje ne more kipeti. Pozneje, ko pokipi (se skisa), je lahko bolj na hladnem. V 3,4 tednih je kisanje gotovo, ako stoji posoda v v topli kleti ali v kakem drugem primernem prostoru. Da je treba kislo zelje pogostokrat — navadno vsak teden — snažiti, je splošno znano. Na vrhu in ob straneh, kjer pride v stik z zrakom, se namreč kvari in razkraja. H. Kuhinja. Kako ohranimo peteršiljeve liste zelene. Liste položimo v kozarec, ki ga pokrijemo. Tako ostanejo listi 1 cel teden sveži. Krušna juha. Kos kruha zreži m t pečici posuši. Nato ga v možnarju stolci ali z valjarjem steri. Nato stres; kruh v lonec in nalij vanj lVi 1 mrzle vode in počasi kuhaj. Preden postaviš juho na mizo ji prideni 2 žlici kisle smetane in eno stepeno jajce. Postavj juho z opečenimi krušnimi rezinami na mizo. Zdrobova juha z gobami. V 3 dkg sirovega masla zarumeni 6 dkg zdroba in počasi prilivaj 1 lA litra tople vode ali krompirjevke, osoli ter kuhaj deset minut. Posebej pa duši eno pest poparjenih in vretih gob z nekoliko drobno zrezano čebulo in zelenim peterši-ljem ter jih prideni zdrobu. Ko vse skupaj še par minut vre, postavi juho na mizo. Ako hočeš juho zboljšati ji ppdeni še en zmešan rumenjak. Kašnata juha z gobami. Štiri polne žlice kaše z vrelo vodo polij, odcedi in se z mrzlo vodo splakni. Nato kuhaj kašo v li/2 l osolje'ne vode. Posebej napravi bledo prežganje, v katero si pridejala žlico drobno zrezanega zelenega peteršilja, nekoliko čebule, strok češnja in eno pest poparjenih in ožetih gob, vse skupaj duši K ure, nakar stresi gobe v napol kuhano kašo. Ko si vse skupaj še nekaj minut kuhala, je juha gotova. Olirovtova mešanica. Majhno ohrov-tovo glavo zreži na debele rezance in jo duši v 1 žlici masti. Ko je napol dušena ji prideni osminko litra riža, nekoliko drobno zrezane čebule in duši z nekai žlic tople vode, osoli in duši do mehkega. Nato stresi mešanico na krožnik in potresi z nastrganim bohinjskim sirom. Čebulna bržola (rospratelj). Bržolo potolči in posoli. Razgrej v plitvi kozi nekoliko (pol žlice) masti in ko je vroča, položi vanjo bržolo ter jo peci dve minuti, nato jo obrni in jo peci zopet dve minuti. Prideni ji tudi nekaj koščkov čebule. Ko se čebula nekoliko zarumeni, vzemi bržolo iz koze, v kozo pa prilij dve žlici juhe, ko prevre položi bržolo nazaj in jo daj takoj z omako na mizo. Kocenle rsa ©gen!! Sedaj je doba, ko spravljamo zelje z zeljnikov -in z vrtov. Pri tem poslu pa ljudje navadno ne ravnajo prav. Glave posekajo, odpadle liste in vehe skrbno poberejo, k o c e n j e pa na-navadno puste na njivi ali na gredi in ga pozneje podorjejo ali podštihajo. Na vrtovih ga zmečejo včasih tudi na kompost. Tako ravnanje s kocenjem je pa zelo napačno. V kocenju in v koreninah se namreč nahajajo trije hudi za-jedavci zelja, ki napravijo včasih velikansko škodo, zlasti po vrtovih, kjer gnoje močno a hlevskim gnojem. Dva — in siqer k 1 j u n o t a j in zeljna muha, spadata k živalskim zajedav-cem, golšavost zelja je pa glivi-časta bolezen. Vsi trije zajedavci uničujejo mlade zeljne rastline in sicer v koreninah. Kjer najdemo na spodnjem delu kocena kot lešnik debele nabrek-line in v njih bele »črve« (žerke ali ličinke), imamo opraviti s k j u n o t a -j e m. Kjer pa razjedajo zeljne korenine ličinke kar na vrhu, je to zalega zeljne muhe. Otekline po kocenu, v katerih ni nikake živali, povzroča pa neka glivica. Tako zelje je g o 1 š a v o (krofasto). Kdor pušča zeljno kocenje kar na gredi, ali ga zmeče na kompost, prav izdatno podpira naštete zajedavce v njih razvoju in razmnoževanju. Iz kocenja pridejo v zemljo, kjer so. na varnem do drugega leta, ko bomo sadili zopet zelje, karfijole, kolerabe, ohrovt itd. Če hočemo temeljito zagosti tem zajedavcem in se jih iznebiti do dobrega, ni drugega sredstva nego da kocenje skrbno porujemo in takoj na mestu sežgemo. Če ga denemo na kompost, je isto kakor če bi ga pustili na gredi. Napačno bi tudi bilo, ko bi zmetali kocenje na kup, češ da bi ga pozneje požgali. Ličinke zajedavcev sedaj na jesen dorastejo in zlezejo iz kocenja v zemljo, kamor ne moremo za njimi. Ponekod režejo in kuhajo kocenje prašičem. To je samo na sebi dobro, toda zanesljivo ni tako kakor ogenj, ker vsega kocenja ne moremo pokrmiti v par dneh. Če pa z njim čakamo dlje časa, nam škodljivec, ki je notri, »pokaže fige«. H- Razno. ga Za kuharice. Neki angleški tovarnar je začel izdelovati posebne lonce iz aluminija. V lesenem roču je vdelana posebna piščalka, ki pokliče kuharico, ko začne voda, juha, mleko itd. vreti. Mož je iznašel tudi kožico, ki ima pripravo, da začne piskati, ko se začenja pečenka ali prikuha smoditi. Za zaspane kuharice prav nalašč. Mamice in gospodinje! Več glav več ve! Sporočite nam, kako vam vaša priloga ugaja. Povejte, kaj bi vam bilo všeč in kaj vam ni in o čem želite da pišemo. Vsak upravičen nasvet je dobrodošel. Zadostuje ena dopisnica na uredništvo. mmmmmm Večer. Aj, mar so zvezdice padle z neba? — Vsevprek čez rosne poljane in trate plavajo lučke srebrne in zlate. Vetrc poredno se z njimi igra. Aj niso zvezdice padle z neba. Z murnčki sestre kresnice svatujejo, vigred zeleno svečano praznujejo. Zbor žabjih grl vmes koncert svoj ima. Lep je, prelep je ta božji večer. Ves je kot pravljica, ves je ko* sanja. Z zlatimi strunami v srca pozvanja: Božji lepoti ni konca nikjer-- F. VViedemann - M. K.: ZakaI pa ne? Janezek je imel nesrečno navado, da je ugovarjal mami in očetu, če sta mu kakšno reč prepovedala, vedno z enimi in istimi besedami: »Zakaj pa ne?« Če je očka dejal: »Janezek, kadar je človek ves vroč in poten, ne sme takoj piti mrzle vode,« je Janezek takoj nesmiselno zablebetal: »Zakaj pa ne?« Če je mama dejala: /Janezek, tako maihni dečki kot si ti, ne smejo segati odraslim v besedo,« je Janezek brezskrbno pristavil: »Zakaj pa ne?« Bilo je nekega dne pozimi. Vaški baier se je kar čez noč odel z gladkim, kristalno svetlim ledom. Ker pa mraz še ni bil tako hud, je bila ledena skoria še zelo tanka in rahla. Janezku ni dala žilica miru toliko časa, dokler se ni.izmuznil z drsalkami pod pazduho iz hiše in jo mahnil proti bajerju. Toda motil se je pobič, če je mislil, da ga pri tem nihče ni opazil. Opazil ga je oče in nekaj kakor temna slutnja ga je obšla. Neopaženo mu je sledil od daleč ... Janezek si je ročno nataknil drsalke na nege in veselo stopil na led. Ves prestrašen je prihitel oče za njim in zaupil s svarečim glasom: »Janezek, Janezek, ali mi ne gres hitro z leda! Fant neumni, ali ne vidiš, kako tenak je še led? Zdaj še ni čas za drsanje!« Janezek se je okrenil in svojeglavo odgovoril: »Zakaj ne?« Komaj pa je bil te besede dobro izustil, že je pod njegovimi nogami nekaj rezko zahreščalo. Led se je udri... Janezek je zakričal, da je šlo skozi mozeg in se hotel rešiti z naglim skokom na breg. Toda bilo je prepozno: nastala razpoka ga je potegnila vase, in Janezek bi bil utonil, da ni planil k njemu oče in ga z velikim naporom in nevarnostjo za lastno življenje izvlekel iz vode. Kal'o se le opica učila človeškega dela. Ko so po grehu prvih staršev vse živali z njima vred morale zapustiti raj in so bile zato jezne na nju, so se tudi oprostile njegovega gospodarstva. Najbolj divje živali, kakor lev, tiger, leopard so se umaknile ^aleč v puščavo; volk, medved, lisica v gozd, kjer so živele od ropa. Boječe živali: jelen, srna, zajec, veverice so se skrile V gozd, kjer so našle pašo. Pohlevne živali pa, kakor voli, krave, ovce, konji in psi, pa so si kmalu zopet zaželeli gospodar ja-človeka, ki bi skrbel zanje. Zato so se posvetovale in končno sklenile, da si bodo zbrale opico za svojega gospodarja, ker je človeku najbolj podobna; saj napravi Včasih tako pameten obraz, hodi po dveh nogah, kakor človek in ima roke ter zna z njimi prijemati. Da bi se pa za svoje gospodarstvo nad vsemi živalmi usposobila, so jo poslali za nekaj časa v bližino člo- veka, kjer naj bi se vsega potrebnega naučila. Opica je bila takoj pripravljena in je šla tja, kjer sta živela Adam in Eva s svojimi otroki. Tam se je sedla na jablano in je opazovala, kaj ljudje delajo. Kdor bi jo videl tam tako mirno sedeti in pametno ogledovati ljudi, bi si moral misliti: »Če se ta ne bo vsega naučila, se pa tudi nobeden ne bo!« Prvi teden je imela nalogo, naučiti se, kako si človek pripravi svoj dom; kajti tudi živali so se hotele pred grdim vremenom zavarovati. In je videla, kako je Adam vzel sekiro in je sekal drevesa, da so popadala na tla in kako jih je potem obte-sal v bruna in tramove ter jih sestavil v kočo. Komaj je opica vse to samo malo časa opazovala, je rekla sama pri sebi: »Oho, če ni nič drugega, to bom pa že znala in je stekla k živalim nazaj. Sklicala jih je skupaj, rekoč: »Pridite gledat, kaj sem se pri človeku naučila; največji stavbenik na svetu sem jaz.« In je vzela kol ter je z njim mlatila okoli sebe po drevesnih deblih, toda nobeno drevo se ni premaknilo. Živali so se jI smejale, opica pa je bila jezna. Drugi teden naj bi se šla učit, kako človek obdeluje polje. Zopet je sedla na jablano in je gledala, kako Adam dela. Z obema rokama je zasadil lopato v tla in jo je obrnil, da je prišla črna zemlja na vrh. Videla pa je tudi, kako si je privezal rjuho na vrat in kako je jemal iz nje zrna in jih sipal v zemljo. Zopet si je mislila: »To pa že znam,« in je odhitela k živalim in jim že od daleč klicala: »Pridite me gledat, kako znam kmetovati!« Adamu je vzela skrivaj lopato in rjuho, da bi se pred njimi bolj postavila. Res so jo prišle gledat vse živali in opica se je takoj lotila dela. Ukradeno lopato je prijela z obema rokama in jo z vso močjo tiščala v zemljo; toda namesto da bi železni konec zasadila v zemljo, je zasadila ročaj, železni konec pa je držala v rokah in si jih je do krvi obrezala. Od bolečin je zakričala in je vrgla lopato iz rok. K sreči je bil blizu tam pes, ki ji je oblizal krvave rane, da so se kmalu zacelile. Zdaj je opica rekla: »Kopanje je pač postranska stvar, glavno je sejanje!« In si je privezala rjuho na vrat in je nasula vanjo peska; metala ga je okoli sebe in tudi živalim v oči. Kmalu so pa živali spoznale, da tako kmetovanje ne bo imelo uspeha in so zapustile opico. Tretji teden naj bi se šla opica učit kuhanja; bližala se je jesen in zima in živali bi bile imele rade tudi kdaj toplo kosilo. (Dalje sledi.) Za smeh. Mali upornik. Otrok prijoka iz šole domov. »Zakaj pa jočeš?« ga vprašajo. »Gospod učitelj so me nabili.« »Zakaj so te pa nabili?« »Zato, ker so bili močnejši odi mene!« Mlad bahač. Mama: »Kakšen pa si? Sta se pa že spet stepla s tistim Grdi-novim Janezkom. Mar ti bom zmeromi nove obleke kupovala?« Sinko: »Oh, mama, to ni nič. Pri Grdinovih bodo morali vsega Janezka novega kupiti, tako sem ga zdelal !