Trud za odločilen vpliv na Balkanu Posojila brez trgovskih stikov Francoski politiki so bili prepričani, da zadostuje za vzdrževanje v svetovni vojni pridobljene naklonjenosti in hvaležnosti napraffl Franciji, ako se dovoli denarno slabejšim balkanskim državam od časa do časa kako znatnejše posojilo. Francoska država je dovolila od leta 1919. državam na Balkanu tale posojila: Jugoslaviji 4.317,000.000 frankov, Romuniji 8,549.000, Turciji 4.470.G00.000, Bolgariji 742,000.000 inMadžarski 3.229,000.000 frankov. Ta denar je bil uporabljen po pretežni večini za oborožitev, za zgradbo cest, nabavo prometnih sredstev, za letala itd. Narod kot tak je zvedel o teh posojilih potom neznatnih časnikarskih obvestil. Prav dobro je ljudstvo opazilo, da ni bilo mogoče balkanskim državam kljub največjemu prizadevanju poživiti trgovski promet z zapadnima velesilama. Nemčija in Italija sta izpodrinili na Balkanu zapadni velesili Pač pa sta zastavili velesili osi Nemčija in Italija vse moči, da sta stopili na Balkanu v najožje trgovske stike, kar je povsem uspelo Nemčiji. O kakem nemškem posojilu ni bilo niti govora, vendar pa je prodajala Nemčija vse, kar koli je hotela kaka balkanska država kupiti. Tudi to je resnica, da ni bilo mogoče dobiti od Nemcev deviz pri prodaji, dobilo se je pa potom izmenjave vse, kar bi bili Balkanci sicer lahko kupili za te devize. Večji in manjši trgovci so se navadili kmalu na to, da so po poti izmenjavanja dobavljali skoro vse potrebščine iz Nemčije. Najožje trgovske stike so znali Nemci z živahno propagando dvigniti tako visoko na Balkanu, da so izpodrinili z leti vpliv zapadnih velesil. Pri tem izpodrivanju velja za Nemce stari pregovor. ki pravi, da gre Ijubezen skozi želodec. Če že ne povsod na Balkanu, pa vendar se je v pretežni večini balkanskih držav prelevilo francosko in angleško prijateljstvo ter naklonjenost na korist Nemčije in Italije. Usidranje Rusije na Balkanu Tretja velesila, katera skuša po končani vojni na Finskem prodreti čim bolj globoko na Balkan, je sovjetska Rusija. Letonska, Litva in Estonska, Besarabija in Bukovina so prešle brez strela v rusko posest. Sovjetski politiki so molčeči ljudje in za svojo politiko niti ne navajajo vzrokov ter pojasnil. Ruski radio in listi ponavljajo dnevno: »Caristična Rusija je izgubila vojno, Ljeninova Rusija je v vojni izgubljene pokrajine odstopila, Stali- nova Rusija pa si gre zopet po izgubljeno, ker je velika država in se ne more nikdar odreči sigurnosti naravnih mej.« Rusija hoče za vsako ceno, preden se bo podala na pot svetovne revolucije, vzpostaviti Rusijo, kakor je bila leta 1914. Ona hoče nazaj svoje prejšnje naravne meje, katere bodo znatno povzdignile varnost države, preden tro sama odločno posegla v evropsko politiko. Po natančnem načrtu je Rusija na delu v onih sosednih državah, v katerih lahko računa na lahke uspehe. Nič čudnega ni, ako slišimo in čitamo, da se bodo sestali nemški zunanji minister Ribbentrop, italijanski grof Ciano in i jvjetski komisar za zunanje zadeve Molotov. Pri tem 3estanku bi r-aj šlo za razdelitev rusko-italijanskih in rusko-nemških koristi ter vpliva na Balkanu.