ALOJZ REBULA (1924-2018) f!0STT mt,'MTfg.o. nga-.p. - C.;. BttUU jto; /.Ki. IJ^arU CPI7II7KI J.. DCfl I-v.Tjr iftjcitifcr,. JpJi. AjiTrtmu fifara-aj r a«(OM>« tfdiftilto 301S <$SN11£4 ■ ssKtf ,"ic psu c moriaitD rempiin roAivre ufiVAtto (C T>vi ■ i ■ cdm, d'r:'.,L'jhtor'i? dei1 ca/tto, ib reEburzbiafcita/fte nb, DjivVo f^orTip.nin r^i' V TEJ ŠTEVILKI 10 * 201S ¡N M E M 0 H 1A M 24 Jože Strgar Srečanja z Alojzom Rebulo 25 Kajetan Gantar Iz mojih srečanj z Alojzom Rebulo 29 Zadnja, nagrada za Nokturno na Primorskem 30 Fotografski spomin Alojza Rebule 70 Vladimir Kos Pesmi 03 Kard. Franc Rode »Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih« 04 Martin Brecelj Nasvidenje na novi zemlji 05 Tatjana Rojc Zelo ga bom pogrešala 07 IN M E M O R1A M 55 Edvard Kovač Nekdo, ki je dihal in prepeval romansko poezijo ... 56 Nika Čok Ireni Žerjal v spomin OBLETNICA P. Edvard Kovač PREBRALI SO ZA VAS »Pišite, pišite« 32 na Franc Križnar 56 uy Miroslav Košuta Breda Sček (1893-1968) Majda Artač Sturm a n Rebulov roman Ob pritoku Začetek pravega po navideznem 38 Jankcekjanga 11 Dr. Rozina Ivent Božo Rustja [go Gruden KULTURA Ob slovesu 58 EKOLOGIJA 13 Mojca Polona Vaupotič Darka Zvonar Predan 41 S Francem Kavčičem po poti antike Alojz Rebula (1924-2018) H. J. COP24 ali kako težko je storiti ZGODOVINA 15 korak nazaj Maja Lapornik 63 Rebulova rhema ge n na ion ANTENA Tomaž Simčič 1 o Tržaški škofijski arhiv in prva ±0 43 svetovna vojna Lučka Susič N ov icé Leta in leta je te prostore ožarjal PROSTI CAS njegov duh LITERATURA 20 66 Marija Pirjevec 53 Mitja Petaros Alojz Rebula Tadeja Krečič Scholten Evro kovanci Vatikanske države Prvega ne pozabiš nikoli 22 62 NOVICE KDC Barbara Zlobec Proces na Elizejskih poljanah P i etra Zovatto 69 Božiič Ivo Jevnikar KDČ in prof. Alojz Rebula Avtorji fotografij Alojza Rebule m Peter Cvelbar, Marij Maver, foto KROMA rn zasebniki. Fotografom se iskreno zahvaljujemo za možnost objave njihovih posnetkov. »VEČNO V MOJI SVETLOBI, VEČNO V SLAVI SVETIH« Kard, Franc Rode Končno je dobi l odgovor, ta neugnani spraševal ec, ta strastni radovednež, ta nepomirljivi vrtalec v skrivnost sveta in zgodovine, končno je dobil odgovor. Zdaj ve: vse je ljubezen. Na dnu vsega je nedoumljiva, prvotna, večna milina in ta je ljubezen. Ranljiva ljubezen, na videz nemočna pred zlom, a končno - zanj zdaj - zmagovita, Kaj je moralo biti zate, dragi prijatelj, srečanje sto ljubeznijo? Kako si osupel, kako si zavriskal, kako si s knežjo ponižnostjo pokleknil pred Jagnje in se mu poklonil: Patrem immensae maie-statisl In kaj sl občutil, si zdržal? - Ko te je prižel na prsi in ti rekel: Moj Si! Večno pri meni, zvesti, hrabri, ponižni in ponosni zastavonoša Besede. Večno v moji svetlobi, večno v slavi svetih. 24. oktober 2018 NASVIDENJE NA NOVI ZEMLJI Martin Brecelj Spoštovani in dragi prof. Alojz Rebula! Prinašam Vam pozdrav iz Primorske, s Krasa, kjer ste zagledali luč sveta. Tista naša zemlja je mogoče ena najbornej-ših na Slovenskem, a zna biti ponosno klena in hkrati odprta. Z nje se naravno od pira razgled na Jad ran in širše na Sredozemlje, ki je geografski, a tudi duhovni prostor, v katerem je tekla zibelka civilizacije, ki prekvaša današnji svet. Iz Vašega rodnega Šempolaja se pogled lahko spusti proti zahodu do Ogleja in za obzorjem je mogoče zaslutiti Rim, središče nekoč mogočnega imperija, kije pod svojim zakonom in s svojim jezikom združil Sredozemlje ter dobršen del današnje Evrope. Sloje za eno najvelikopoteznejših političnih tvorb, s kakršnimi si človek skuša urediti obstoj. Tudi Vam, profesorje imponiralo rimsko pravo, a vzljubili ste predvsem latinščino, ki je bila nekoč jezik naše civilizacije. Če se z obronkov Krasa ozremo nekoliko južneje, zagledamo Istro, v duhu pa lahko zaplavamo onkraj dalmatinskih otokov vse do Grčije, domovine Homerja, Hezioda, A j s h i! a, Sofokleja, Evripida, Sokrata, Platona, Aristotela, atom isto v, stoikov in drugih, ki so se v Vaših očeh duhovno dvignili, kolikor je človeku mogoče, A Vas pogled je najraje segal še nekoliko dlje do Svete dežele, kjer se je nebo spustilo na zemljo in se je Bog učlovečil, kakor ste radi poudarjali, z obljubo, da bo odrešil po možnosti ne le slehernega človeka, ampak sleherno bilko in kamen, skratka vse, kar seje prebilo iz niča v bivanje. Svoja spoznanja in uvide ste širili med naš in v širši svet kot besedni ustvarjalec in šolski učitelj, pa tudi kot sooblikovalec našega drobnega kulturnega in pol ¡tič nega življenja. Zahvaljujemo se Vam za izjemno delo. Hvaležni smo predvsem zato, ker seje z Vami pojavil duh, ki nam pomaga os m ¡sijati svojo posebno in mogoče tudi obrobno usodo, pa čeprav Vam ne moremo vsi slediti po vsaki stopinji. Hvala profesor! Rad biVam zaklical: Na svidenje na Novi zemlji! Loka pri Zidanem Mostu, 29.10.2018 Spodaj: eden zadnjih posnetkov doma v Loki (foto P. Cvelbar); na naslednji strani: diskutant na Dragi (foto P, Cvelbar) ZELO GA BOM POGREŠALA Pozdrav Tatjane Rojc na spominskem večeru za Alojzem Rebulo, Peterlinova dvorana 5.11.2018 Tatjana Rojc Obžalujem, da ne morem tudi osebno biti z vami nocoj, tako kot večkrat v teh letih, tudi na srečanjih z dragim profesorjem Alojzom Rebulo, Ob tem slovesu so misli posebej okorne in besede naenkrat pravzaprav banalne, Podobe in spomini, pogovori in pisma, vse se zliva predme kot dar; Alojz Reb o la je namreč zaznamoval vse, ki smo ga poznali alf ki smo bili njegovi dijaki, s svojim smislom za umetnost kot višjo kategorijo duha. Ki ni samo naš, primorski, slovenski, am pak, če povemo s Spoštovani' Kosovelom, sodobni, evropski in večen. Vodi nas v razmišljanje o smislu, tudi ker beseda in um etn ost tesno zaznamujeta našo zemeljsko bit; družba ali narod, ki pozabljata na to izhodišče, to sta družba ali narod mrtvih. Ni naključje, da je Srečko Kosovel, po Prešernu največji slovenski duhovni genij, kakor ga imenuje Rebula, začrtal svoj miselni program v besedah; »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno« in s tem kvalificiral slovensko ustvarjanje, ki za rad i svoje izvirnosti, duhovne ši rine in revolucionarnosti pripada vrhu evrop ske misli, ker potrjuje, da se človekova zavest lahko zasnuje in določa preko umetnosti - v Rebulovem primeru preko besede, ki ostaja za Slovence eno bistvenih področij ali bistveni prostor repre-zentacije in avtorefleksije. Alojz Rebula zapiše v Senčnem plesu leta 1960: »Jezik je življenje samo.« Jezik je seveda najbolj evidentna odlika Rebulovega opusa. Če citat izvzamemo iz konteksta, izzveni kot programski manifest, Pisatelj bi gotovo tovrstni manifest lahko utemeljil na osebni izkušnji človeka, ki je rojen všempolaju pri Trstu letu 1924, torej v kraju in trenutku, kjer je italijanski fašistični režim še bolj zaostril svoj strahotni pritisk. Na Primorskem seje začenjal najhujši genocidski trenutek. In beseda je za otroka, ki se ni mogel prepoznavati v vsiljenem imenu Luigi, bila zares začetek bivanja torej pripadnost in glas, kije bil nedolžno pristen, domač in prepovedan obenem. Tako zna povedati; »A biti Slovenec ni nekaj kozrn o loškega. Je nekaj izključno zgodovinskega; čeprav ta zgodovin skost lahko zraste tudi v kozmično intenzivnost. Zgodovina - to pa je čas in prostor, to je minevanje geoloških dob in srčnih utripov, to je dialektika prahu, ki se vrača v prah. Občutek narodne pripadnosti je bivanjski atribut, podvržen minevanju in zato v različnih časih različen.« Vendar ta primarni inspirativni vzgib, ki ga Rebula utemeljuje kot življenjsko potrebo, se sočasno umešča v transcendentno pomenskost, ki je veza na na Besedo-Verbum, preko katere Rebu la udejanja svoje osebnostno in ustvarjalno bistvo: prevajalec antičnih tekstov in Svetega pisma prav v slednjem prepoznava esenco sakra inosti in doživlja BESEDO, ki jo ume v vseh njenih razsežnostih, kot razodetje Božjega. Kot avtor postane torej v lastnem pričevanju Kristusa dejanski posrednik Božjega, čeprav se zaveda neprehodne limite, ki nam je dana. Za ubeseden je teze in antiteze Alojz Rebula večkrat seže po zgodovinskem romanu (primarni elementi le-tega so prisotni in nuceže v povesti Devinski sholar iz leta 1954), preko katerega primerja in identificira slovenstvo s kulturo krščanstva. Smisel Rebulovega pentatevha, poslednji cilj, prihod v obljubljeno deželo,, znamenje ali vzorni zakon človeštva je iskanje ■ torej tudi literarni tekst po Rebu li na vsak način stremi k Absolutnemu, Rebula izhaja iz življenja, ubeseduje življenje, vendar ta njegova pripoved je stalna repriza intimnega dvogovora zavesti in p roti zavesti, Dopušča si metaforo zgodovine, da pove sodobnost, metaforo pa nadgrajuje s svojo poetiko, zato se fabula razvija znotraj tega dvogovora; beseda je torej katarzično dejanje jaza, saj niha med dobrim in zlim, med upanjem in praznino: nič in antiteza niča, smisel v poetiki kot poanta za negacijo poetike brez smisla. Rebula dejansko ubeseduje disharmonijo sveta in eksistence (svoje lastne ter človekove sploh) v izjemno ha rmonični obliki, ki ji skuša vsebina na nek način slediti: iskanje, širina, terminološke izbire odražajo ta poskus. Vtem ni nikakršnega razkroja ali forsiranja: Rebula ustvarja v spoštovanju besede, ki jo ume kot etično in estetsko dejanje ali točneje, potrebo. Prometejevo usodo tragike eksistence namreč razkraja na posamezne fragmente, s katerimi karakterizira svoje junake, večne iskalce osvobajanja, ki se ne kaže več prek ukradenega ognja, kakor pri Prometejevem mitu. ampak preko Luči in Resnice. Prešernovo razpetost med nebom in peklom je mogoče aplicirati na Rebulovo misel kot v romantičnem pojmovanju Kristusa, utelešenja človeškega in božjega obenem. Mediatortega odnosa med končnim in neskončnim, človeškim in božanskim pa je lahko umetnik, ki mu je dano, da razodene to neskončnost, in torej resnico, kar gotovo predstavlja Alojz Rebula s svojim literarnim in miselnim opusom. Človek je v sodobnem svetu Izgubil Boga, kakor ga ume antika, ki predstavlja sobivanje z Božjim. Kar tudi pomeni, da ta izguba spodbija človekovo bistvo, kakršno je bilo prepoznavno od začetka naše zavestne kulturne biti. Če pa to še dodatno razširimo, odkrijemo pravzaprav izgubo človečanstva ali človečnosti, ki predstavlja izraz Božjega, kar človeka dviga ali ločuje od ostalega sveta. To zaznamuje človekov prepad v svet brez smisla, kar je za Rebulo svet brez Boga in torej brez vrednot in brez Človeka. Svet niča, čemur sc Rebula upira. Krivda človeštva je v negaciji ali preziru Boga. Torej kaj je Bog? In kaj človek? Bog je za Rebulo neskončna skrivnost In kot taka edina možna rešitev, ki nam je dana in nam vendar paradoksno ostaja nerazpoznavna. Zato časovne koordinate njegove pripovedi postanejo nestanovitne, ne obremenjujejo se ali nezavezujejo se, ker se znotraj njih odvija nekaj veliko zanimivejšega: zavest o stalnem razvoju junakov En fabule same, ki je samo pretveza (kakor vedno v literarni fikciji) ali zaznamek o tudi siceršnji nestanovitnosti oziroma o prehaja nju v sfero sodobne svobodnosti, To je razlog, da romana Alojza Rebule ne moremo dokončno uokviriti: lahko bi torej hazardirali trditev, da gre pri Rebulovem pripovednem opusu za neko sublimno literarno hybris, s katero so zaznamovani njegovi junaki in kiji nujno lahko sledi samo katarza prek spoznanja resnično Božjega, Vsako srečanje s predragim Profesorjem je bil praznik hvaležnosti. Še odmeva v meni njegov glas ob poslednjem rojstnem dnevu, ko sva se slišala po telefonu, in v meni odzvanjajo misli, ki sva si jih izmenjala. In vidim ga ob dragi soprogi gospe Zori na tistem ganku v Loki, ko si pomahamo v pozdrav, preden sedem v avto in se odpeljem proti Trstu. Upam, da je Profesor slutil hvaležnost svoje nekdanje dijakinje, ki v njem prepoznava velikega učitelja, velikega duha in velikega pisatelja, predvsem pa velikega človeka. Zelo ga bom pogrešala. (K MEMORIAM »PIŠITE, PIŠITE« p. Edvard Kovač Ko beremo knjige in članke Alojza Rebule, vidimo, da je bil izjemna osebnost, kije imela prebogata doživetja in misel za naš običajni jezik in naša običajna razmišljanja. V sebi je nosil številne paradokse. Prvi velik paradoks je bil, da je bil izjemen latinist, ki je bral in občudoval romansko jezike, pa vendar je ostajal globoko za koreninjen i Slovenec, ki je obvladal čudoviti slovenski jezik. Imel je neizmerno bogastvo besednih izrazov, Ta paradoks je poglabljal v svoji duhovnosti. Na eni strani je bil Grk, velik racionalist, občudoval je Heleniste in sledil njihovi čisti logični misli. Bilje navdušen nad grško svetlobo razuma. In na drugi strani je imel veli k smisel za skrivnost, za tisto, kar je presežno i n nevidno, kar je v globini človeškega srca, kar je 1 onkraj tega stvarstva ali onkraj fizike, Se pravi, imel je smisel za metafiziko, Lahko rečemo, da jev sebi vzdrževal dva svetova, grškega in bibličnega, zato ga lahko imamo za tipičnega Evropejca. Evropa seje res porodila Iz grške misli, toda, da bi lahko obstala, je morala sprejeti biblično misel in duhovnost, kar pomeni spoštovanje vsakega človeka in smisel za skrivnost. Grčija ostaja temelj naši Evropi, a iz Aten moramo iti preko Jeruzalema tudi v Rim, ki simbolizira inštitucijo ali pravno državo. Zato je tudi Alojz Rebula v določenih tren utkih življenja posegel v javno življenje in red ter s svojimi komentarji posegal v družbeno dogajanje in ustanove. Tako bi tudi zanj lahko rekli, da je potoval iz Grčije, iz Aten v Jeruzalem, ker se je spojil z judovstvom in krščanstvom, Levo: Drogo 19&5; spodaj: Rebula prejema nagrado Velikega častnika viteškega reda ¿a zasluge za Republiko Italijo leta 2012 ter preko rimskega prava, preko juridične doslednosti, pripotoval v Trst in Ljubljano. V tem duhu je vse tri svetove ali simbolna mesta združeval v sebi in v svojem ustvarjanju. Alojz Rebula je občudoval naravo, racije imel zelene hribe, bujno rastlinje, bil prijatelj živalim, pa vendar ga nikoli ni premagala skušnjava, da bi postal panteist, namreč da bi to naravo pobožan st vi L V njej je videl Stvarnika, velikodušnost samega Boga, ki se je z lepoto sklonil k nam, ki nas sedaj obdaja. A zanj je bilo poglavitno vprašanje: zakaj trpimo, zakaj obstaja zlo? Pri tej skrivnosti se je zavedal, da je gre za največjo pustolovščino duha: verovati v neskončno ljubezen kljub trpljenju in doživlja nju človeške stiske. Njegovo znamenito predavanje, ki je bilo natisnjeno v knjižici NašeTromostovje, z naslovom »Krščanska avantura«, pokaže, v čem je vsebina krščanske pustolovščine, V tej avanturi je segel do dna človeške duše in v človeku mu ni bilo nič ni tujega, tudi nobena stiska ne in noben obup. Bil je pogumen, ker je vedel, da je na koncu svetloba, ki se bo razgrnila in bosta prišla tolažba in upanje. V njegovem življenju je za ni mivo, da je rad bral mistike in jih občudoval, toda priznal je, da sam ni imel nikoli m ističnega razodetja. Mogoče je to bilo prav zaradi njegove racionalnosti, ki gaje venomer spremljala. A vseeno seje v svoji duhovnosti znal navdušiti nad vsem lepim in od tod tudi njegov izjemno bogat jezik, njegov smisel za estetskost. Rebula seje vse življenje zanimal za toliko reči. Njegova duhovnost je zahtevala, da ostaja moški, ki sicer trpi, marsikaj prenaša, a zaupa, kot pravi Kraševec, ki stopa naprej, Na drugi strani pa je naš pisatelj ohranil otroško dušo, svojo zvedavost. Strašno ga je zanimalo, kako je po smrti. Ko sva govorila, sva vedno prišla na to, da za nas večnost ni predstavljiva, ampak pri vprašanju kako bo po smrti, je gotova le ena stvar, da bomo vsi enkrat zelo presenečeni. Jaz sem takrat dodal, da bodo po smrti najbolj presenečeni teologi, ker bo čisto drugače, kot so si za misijah. V tem je prav tako bila njegova veličina, daje v svoji duhovnosti poznal tudi humor. Kljub temu, da sta mu bila blizu tragično občutje in grenka misel, je oboje premagoval s krščanskim upanjem in se znal nasmehniti ter je govoril tudi o božjem humorju. Kajti pri Bogu, v obzorju neskončne ljubezni, so naše težave in stiske tako majhne in neznatne. Alojz Rebula je vedno postavljal v osrčje vsega človeka njegovo stisko, upanje in ljubezen. Ko sem ga vprašal, katera so mu bila najlepša doživetja v njegovih bogatih letih, je rekel, da so to bile tri stvari: prva stvar, seje odvila na romanju v Lurdu, ko sicer ni doživel mističnega razodetja ampak predvsem Božjo dobroto. Uvidel je, kako vera tolaži, kakšno moč mu daje, da lahko upa proti upanju in zlomi še takšno trpljenje in se ne boji smrti. Še poprej pa gaje doletel najlepši čudež v njegovem življenju: srečanje s kasnejšo soprogo Zoro Tavčar, ki mu je potem vse življenje stala ob strani in mu bila ljubeča žena in sopotnica, tudi oster kritik. Pravi, da brez nje ne bi bil nič. Bila mu je znamenje, da ga spremlja Božja ljubezen. In tretji dogodek, ki je bil sicer kratek, se je odvil v Rimu, ko seje srečal z Janezom Pavlom 11. Papež se mu je pokazal kot preprost, duhovit in prijeten človek. Vsak. pisatelj kdaj zdvomi nad samim seboj in si misli: saj to ni nič vredno, kar počnem, to je neznatno. Toda ko seje poslavljal od Janeza Pavla II., mu je ta dal roko in mu v slovenščini naročil: Pišite, pišite! To sporočilo je bilo zanj tako pomembno, da ga je uresničeval do zadnjega diha, Vemo, da v zadnjem letu življenja ni več videl, a razum mu je še dobro deloval, srce mu je še pelo in duša je še hrepenela, kljub temu, da je telo zelo trpelo. V nedeljo je narekoval svoj zadnji Čredo, o tem, česa Bog potrebuje. Bog si v svoji ponižnosti in dobroti želi nas in nas potrebuje. Njegovo zadnje besedilo je izšlo kot komentar na zadnji strani DrU' zine, v url, ko je odhajal v večnost, so se vrteli stroji in tiskali njegovo zadnje sporočilo, (po radiu Trst A 25.10.2013) Govornik na Taboru Slovenske; prosvete na Rcpentabru leta 1970 ZAČETEK PRAVEGA PO NAVIDEZNEM Miroslav Košuta Spoštovani, zbrali smo se v spomin na občudovanega profesorja in prodornega misleca, največjega slovenskega katoliškega pisatelja našega časa. Zbrali smo se za spoštljiv poklon, ampak v prepričanju, da se poslavljamo od človeka, ki bo še dolgo 2 nami. Vest o smrti Alojza Rebule sem sprejel z globoko prizadetostjo, a tudi s hkratnim olajšanjem, Ponoviti moram, kar sem te dni tako ali drugače že povedal, ponoviti, da mi je bilo in je hudo pri srcu, a mimo trpkega slovesa dragega prijatelja in vzornika, ta odhod vendarle pomeni tud i konec njegovega križevega pota, ki si ga človek težko zamisli, če ga ni spremljal na lastne oči. Kar je meni bilo dano, ker sem ga občasno obiskal v Loki; če sva se prve krati še podala na sprehod do priljubljene kapelice in v polja ob kozokihjebiloz leti zmerom huje. V zadnjem času pa se moram zahvaliti uredniku in prijatelju Mariju M a verju za dvakratni obisk, a nekdanje hudo je bito vsakič še hujše. Bil sem priča, s kolikšnim fizičnim naporom seje prekladal iz sobe v sobo, ko pa seje umestil na kavču, se načudil obisku in razgovoril, je njegov duh zaplaval v vizi je in višave. Zvočni posnetek pogovora bi popolnoma izkrivil podobo, ki nama je bila pred očmi. V Rebuli sta bila še zmeraj zanos in ognjevitost mladega Lojzeta, njegova miselna ostrina, predvsem pa vera, vera, V lepoto, v enkratnost besede in materinščine, v poslanstvo umetnosti. Vera v Vsevi-šnjega, ki si ga je skušal tako ali drugače definirati, čim ostreje izoblikovati podobo, da ga bo spoznal ob skorajšnjem srečanju. Niso ga prizadela vprašanja In pomisleki o neusmiljenosti Boga, ki ga izkuša kot Joba, z vse hujšimi nadlogami in tegobami, od telesnih muk in slepote do izgube hčerke. Spoštovala sva drug drugega, moja vprašanja in ugovori so bili temu primerni. V njem sem še zmerom videl mladega, iz kraškega kamna izklesanega profesorja in pisca Devinskega sholorja, a tudi avtorja mogočne zgodovinske freske VSibifinem vetra, kjer je izza zgodovinskega ozadja spregovoril o V Finžgarjevem domu na Opčinah predstavitev Drage 1988. Od leve: prof. Jožko Pirc, Mnrd Smolič, Dobriča Coste, Alojz Rebula in Peter Močnik akutnih vprašanjih aktualnosti z zamahom velikih umetnikov. Intimno so naju zbližale novele Snegovl Edena, za katerih objavo sem posredoval, kar se je končalo z odrskim krstom izločenega Kralja Matjaža pod svetopisemskim naslovom Hribi, pokrijte nas. Če ta igra ni bila deležna pravega uspeha, je tem večjega požela Operacija Timava. Pogovori na Opčinah so se po selitvi v Zori n rojstni kraj na obrežju Save nadaljevali z dopisovanjem, dokler mu ni vid popolnoma odpovedal. Takrat so ga nadomestili telefonski klici: z druge strani se m i je še pred kratkim oglašal vehementni govornik, ki pa je z veiiko muko sega 1 po a paratu, Potem je tudi telefon odpadel in dolgo zvonit v prazno, dokler se ni nekega jutra oglasil z novico, da Lojzeta ni več, da nas je zapustil sinoči, pravzaprav snoči, bi rekel Legiša, kot je rad poudaril. Zabolelo meje ¡n mi hkrati odleglo v globok vzdih: Lojze, hvala! ■0 najinih odnosih pa več in lepše pove pismo, ki naj ga preberem, da zaslišimo njegove besede, če že ne moremo njegovega glasu: •»Dragi Miro, sobota je, v abstraktnost viseč dant čeprav lepo sončen, sredi popoldneva sem v hiši sam, Zora je v Trstu zarodi obiska svojega milanskega zdravnika, na uho mi iz najbližje soseščine udarjata petjem godba, kar je šele uverturo v gasilsko veselico, kise bo verjetno prevegnila krepko čez polnoč... Zorc) je gorko na te loške gasilce, češ do niso zanič, samo za pitje, jaz jih zagovarjam, da niso krivi, če v Loki premalo gori... Tvoje pismo nosi poštni žig iz Padove, po vidim, da si spet doma. Pred tretjim posegom, kot praviš, čeprav bolj domnevno kot gotovo, se mi zdi. Meni kakšen nov poseg zaenkrat sicer ni obljubljen, a se ga bojim. Dovolj, do narobe stopim, pa se mi moj nožni mehanizem podre.,, Danes sem se ob treh ponoči zbudit in segel po knjigi, ki jo berem, doslej samo v nočnih urah, po pravkar objavljenem »Jezusu iz Nazareta« Benedik ta XVI. Njena biblijska strokovnost me manj priteguje kakor sodobne reference, S katerimi je potresena. Snoči (moj dragi dr. Lino Legiša je hotel tako proti po njegovem afektiranemu sinoči) sem naleiel na interpretacijo Govora na gori in Nietzschejevo ugovarjanje proti njemu. Nietzsche je bil moj opoj pred 60 leti. Danes se mi zdi njegova bogovska poza, vzdrževana z vsakdanjim kupom tablet, čista nepristnost. Zakaj Ti pravim to? Na to misel so me navedli Tvoji paravani in hodniki v bolnici, tisti pogled v onkološki oddelek ... Potrditev prepričanja, ki je zame funda-mentaino, o bedi našega obstoja... Oni Nemec bi bil napisal pesem tabletam, pa bi bil pristen ,,. (Pa še korekturo sem imet k papeževi misli a življenjskem veselju v Homerjevih epih, češ da je to veselje spremljal strah pred hybrisom, pred napuhom. Po mojem gaje spremljalo nekaj hujšega, samo zanikanje življenja, kakor go najdeš na primer priSofoklu...) Babelj — avtor, ki sem ga premalo bral. Ob Tvoji omembi sem si ga spet zaželel. Kakor si žetim skoraj samo še Ruse... Marquez pa me ne priteguje. Pred dnevi me je obiskal mariborski bogostoi/ec — pravzaprav inženir računalništva, ki je pustil svoje podjetje in nevesta pred zakonom in šel na teologijo — navdušen za tega pisatelja, o katerem mi je napisal tudi kratek esej. Zame je latinskoameriška literatura sploh preveč gostobesedno in ne vidi čez plot družbenosti. Oljača. Škoda, da mi nisi povedal o njem kot človeku kaj več, Molitev za mrtve brate je tudi dobro, vendar me je manj prepričala kot Kozara: posebno zadnji del se mi je zdet skonstruiran. No, tudi h Kozah bi imel kakšno pripombo. Na primer to, do je pisec, preveč dekorirai, ko do je nalašč hotel napisati debelo knjigo. Prikaz perverznega ustaštva meje prepričal, n epa lik meniha fro Avguština, kije tako nemogoče skonstruiran in pošastno nekrščanski, da sem se začudit takšnemu psihološkemu konstruktu pri tako talentiranem pisatelju. Praviš, do jezna! brati z dlani, Bit je preveč Inteligenten, da bi tisto počet zares. /..J Z mano?Zadnja revizija zadnjega romana, križi z računalnikom, vsakotedenski Credo za Družino, poročita o knjigah za kulturno rubriko radia Trst, vsakovrstna drobnjod... Z najboljšimi željami zo zdravje in razpoloženje pa pozdrav gospe Lojze. Zora je hotela kaj pripisati, pa jo je slabost vrgla v posteljo. Pozdravlja Tako je pisal pred dobrim desetletjem, V enem zadnjih pisem pa mi zagotavlja,da na lastno smrt nič kaj ne misli, »saj tisto bo šele začetek Pravega po navideznem: ne bom padel v nič, ampak v neskončno Usmiljenje.« OB SLOVESU Prebrano v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu v ponedeljek, 5. novembra 2018 Božo Rustja Slovo od velikega pisatelja v nabito pobi Peterlinovi dvorani Na nocojšnjem srečanju sem tudi v imenu koprskega škofa Jurija Bizjaka, da izrečem v imenu koprske škofije priznanje pokojnemu pisatelju Rebuli. Ob življenjepisih, ki so izšli ob smrti, je bilo skoraj povsod spregledano, da je Škofija Koper Alojzu Rebuli 27. oktobra 2005 podelila svoje najvišje priznanje Odličje sv, J ožef a delavca. Odličja je bil vese 1, saj tudi sam izhaja iz delavske d ružine, je med drugim poudaril ob prejemu. Mislim pa, da sem tukaj tudi v imenu številnih kristjanov, ki so jim besede pisatelja Rebule pomagale na poti vere. To jev nagovoru pri maši v frančiškanski cerkvi v Ljubljani poudaril tud p, Edi Kovač. Odraščali smo v režimu, ki je bil nasproten veri (ne da je danes kaj dosti drugače), kjer so nam stalno ponavljali, kako je vera neumna stvar, kako je Cerkev v zgodovin« delala samo slabo itd. Spominjam se pripovedi nekdanjega spirituala v ljubljanskem bogoslovju dr. Alojza Pirnata, kako ni po odsluženem vojaškem roku mislil nadaljevati študija teologije. Ideološko pranje možganov pri vojakih je opravilo svoje ... Toda ob vrnitvi mu je prišlo v roke predavanje pokojnega pisatelja z naslovom Škandal kriza v škandalu Cerkve. Prebral ga je in tako ga je prepričalo, daje nadaljeval študij teologije. In tu nekje se »ujamem« s pisateljem Rebulo tudi jaz. Tudi menije branje Rebulovih besedil pomagalo na poti vere, zlasti na poti njenega razumskega utemeljevanja, Pa še vse je bilo povedano v tako lepem slogu in izbranem jeziku. Mod vojaškim rokom sem bral knjigo V Sibilinem vetru, po mnenju nekaterih strokovnjakov najboljši roman, ki je izšel v obdobju od druge svetovne vojne do leta 1958 v slovenščini. No, v branju romana v Sibilinem vetru pri vojakih sem podoben pisateljevemu zetu Igorju Tuti, kije tudi bral ta roman pri vojakih, samo v drugi armadi. Ali kaj mi je pomeri šlo b ranje knjige Smer Nova zemlja v času služenja vojaškega roka! Skril sem jo na polico marksistične literature. Tam je bila popolnoma varna, saj tiste police ni nihče niti povohal. Danes sem tukaj tudi zato, ker sem pred dobrimi tridesetimi leti pri svetniškem kandidatu, Antonu Strletu zagovarjal d iplomsko nalogo o skorajšnjem svetniškem kandidatu Alojzi Rebuli z naslovom l/ersko teološka misel v delih Alojza Rebule. Po končani diplomski nalogi sem po prijaznosti g Tomaža Med prijatelji baritonistom Martosom Finkom in Ivom Hvalico Simčiča pisatelja obiskal, mu poklonil diplomsko in z njim naredil intervju, kije bil objavljen v Celovškem zvonu. Spominjam se besed ob prvem srečanju, tako značilnih za profesorja: »In vi ste morali prebrati vse moje knjige?« Hvala Bogu, da sem mu poklonil diplomsko nalogo in seje tako ohranila, saj sem svojo izvirno izgubil (je sicer v dveh knjižnicah). Številnim sem jo posodil in zatrjevali so, da jim je bila v slastno branje, a nekdo mi je pač ni vrnil. Koli kor se spominjam, sem v nekaj poglavjih v diplomski obravnaval temo o veri, Cerkvi, nisem pa obdelal teme o eshato-logiji (to je o poslednjih rečeh, o smrti, poslednji sodbi in življenju po smrti). Bilo seje pač treba omejiti. Gledano z današnjega vidika pa bi bilo umestno obdelati to temo, saj - tako se mi zdi -je Rebula tukaj izviren, ker je obdeloval temo o usodi naroda v eshatonu. Naj samo spomnim na njegovo poglavje knjige Smer Nova zemlja z naslovom Nova Slovenija?. Ne vem, če seje s temo ukvarjal Roman Kozmus, ki je napisal o Rebuli doktorat na Teološki fakulteti. Alojz Rebula je tudi moja vez sto dvorano in z njenimi ponedeljkovimi večeri. 9. januarja 1989 sem tukaj komaj 25,leten predstavljal njegovo knjigo Jutri čez Jordan in pozneje še kakšno drugo. Na poseben način se je najina pot srečala kmalu po osamosvojitvi. Leta 1992 sem novinec pri založbi Ognjišče bil odgovoren za izdajo knjige o ubitem duhovniku, mučencu Filipu Terčelju, kot prve v zbirki Graditelji slovenskega doma, Ta knjižica je pisatelja spodbudila, da se je lotil literarne obdelave toga rnučeniškega in svetniškega duhovnika. Škofija Koper želi začeti postopek za njegovo beatifikacijo. In nastala je knjiga Nokturna za Primorsko, za katero je prejel pisatelj nagrado Kersnik, pa tudi že omenjeno priznanje koprske škofije. Po zaslugi Iva Jevnlkarja so bile ta knjiga in še drugi dve Rebulovi deli prevedene v italijanščino In nekajkrat smo jih skupaj predstavljali. Takrat mu je vid že pešal, pa tudi že telesne moči, a je bil kot vedno iskriv in pronicljiv govornik in sogovornik, ki seje iskreno zanimal za moje delo. Leta 1990, kmalu po posvečenju v duhovnika, natančneje po 8. februarju, ko sem imel slavnostni govor ob Prešernovem dnevu v tej dvorani, mi je umrl oče. Pisatelj Alojz Rebula mi je takrat napisal sožalje (datum 7. lil. 1990), v katerem je napisal; »Moja žena, ki natančneje bere časopise kot jaz, mi je povedala, da ste izgubili dragega □četa. Oh, ta nekrščanski glagol Izgubi ti, ko pokojni dejansko gre v neskončno pridobitev. A to na ravni nevidnega; na tukajšnji ravni se izgubljamo in to boli. Naj vam torej povem, da sva z ženo sočutila vašo bolečino in vključila v najino molitev,« Tudi jaz vsem, ki ob »izgu bi« pokoj nega profesorja čutite bolečino, izrekam svoje sožalje in sočutje, dobesedno, ker ga bom odslej tudi jaz izredno pogrešal, Naj sklenem; ob mašnlškem posvečenju leta 1989 pa mi je pisatelj napisal prečudovite besede: »Dragi g. Božo, božji vinogradnik ste postali te dni. Naj vam bo blagoslovljena prst, ki jo boste obdelovali, pa če bo v sončni milini in v mrku križa; Vstali bo z vami, vaša pomoč, vaša tolažba, vaše plačilo. (4. VII, 1989). Danes te čudovite besede lahko samo v malo spremenjeni obliki izrečem jaz njemu: »Vstali Gospod je z Vami, ozi roma vi ste pri Njem. In sedaj je On vaša tolažba in vaše večno plačilo!« ALOJZ REBULA (1924-2018) Darka Zvonar Predan Tista brez dveh velikih slovenskih pisateljskih imen, 105-letnega Borisa Pahorja in enajst let mlajšega Alojza Rebule, si ne znam zamišljati. Drugi se mi je še la ni odzval na rojstno dnevno voščilo z zahvalo »za to pozornost človeku, ki mu težko voščite še kdaj dosti zdravja, ker je invalid in zadnje mesece oslepet; vendar kljub temu sprejemam življenje in verjamem v njegov globoki smisel« Zdaj seje ta odlični poznavalec antike, profesor latinščine in stare grščine, mož humanistične literarne drže in bojevite, razmišljajoče pripadnosti krščanstvu poslovil od zemeljskega življenja. Sodobnikom in zanamcem je zapustil občudovanja vreden literarni opus, za katerega je prejel, čeprav mu do posvetnih časti ni bilo prav veliko, vrsto nagrad, tudi Prešernovo, s hvaležnostjo se ga spominjajo tudi generacije tržaških dijakov. Povezan je tudi z Mariborom: profesor Jože Kosarje bil njegov prvi založnik, Raselje, otrok fašizma, ki je zaznamoval njegovo mladost, v Sempolaju na tržaškem Krasu, z italijanščino v šoli in s slovenščino doma. V Ljubljani je študiral klasično filologijo, obetala se mu je univerzitetna kariera, potem so ga s fakultete poslali v Trst. Razumel je, daje bilo njegovo ime politično črtano, tega ni nikoli obžaloval Rad je učil na tržaških višjih srednjih šolah s slovenskim učnim programom in to predmete, ki sojih v Sloveniji ukinjali in na koncu ukinili, Že med študijem je spoznal Zoro Tavčar, Štajerko iz Loke pri Zidanem Mostu, zbližala ju je prav literatura. Usojena jima je bila dolga, ustvarjalno bogata skupna pot, prehodila stajo, oba profesorja, oba pi satelja, starša treh prav tako ustvarjalnih hčera, Alenke, Tanje in zdaj že pokojne Marjanke, ne le drug ob drugem, ampak drug z drugim. Na koncu je žena, Rebulova Z ¿eno Zoro Tavčar na Dragi ob življenjskem jubileju 5. septembra 2004 (levo); teto 1993 na Dragi (desno) [N MEMORIAM prva bralka, lektorica, svetovalka, možu posodila tudi svoje oči. Vid mu je namreč (o)pešal, ustvarjalni genij pa ne, tako je zdaj narekoval besedila. Dolgo sta živela med Opčinami nad Trstom, kjer sta si ustvarila dom, In Zorino rodno štajersko Loko, na koncu sta se odločila za slednjo, ki je bila Kraševcu Rebuli, ljubitelju zelenih gozdov, vedno veliko ljubša od asfaltnega Trsta, tega velikega požiralnika slovenskega življa, čeprav je pol svojih romanov umestil prav vanj. Nanj je vezal črnoglede napovedi v zvezi s slovensko prihodnostjo, povezane z našo, kot je rekel, biološko jalovostjo: »Ce ni Slovencev, tudi slovenska kultura nima kaj početi,« Slovenstvu je bil zvest skoz in skoz, samo vtem se z Borisom. Pahorjem, nekoč, ob Kocbekovem pričevanju o po vojni pomorjenih domobrancih, objavljenem v reviji Zaliv, tesnim zaveznikom, nista razšla. Ob poučevanju in potem je bil sodelavec raznih revij in časopisov, znamenitih srečanj v Dragi, slovenskega radia v Trstu ... Katoliško vero, ki ga je rešila pred depresijami, potem ko je neki neetični zdravnik ženi napovedal, da nebo nikoli zdrav, je našel v zreli h letih. Ko je pisal svojo mojstrovino V Sibllinem vetru, ki je izšla, postavljena v davni zgodovinski čas rimskih vojn, leta 1EK5B, in velja za najvišji dosežek njegovega opusa, jo je že bil našel, drugače kot junak tega romana Nemezi-an, ki je bolj agnostik, ki išče. Zgodovina, daljna, antična, in novejša, francoska revolucija, fašistično nasilje, komunizem, udbaštvo, kom inf o mm, trpljenje primorskih duhovnikov ..., vseh teh tem seje loteval v svojih romanih s prepoznavnim, realističnim, filozofsko navdahnjenim slogom, V zadnjem objavljenem, Korintskem stebru, pa je izvirno načel vprašanje slovenskih krščanskih socialistov med drugo svetovno vojno. »Doživljam samo molčanje,« mi je v zvezi z njim sporočil to pomlad. Risal je tudi drame, eseje, dnevnike, premišljeval o raznih vprašanjih od narodnostnih prek nravstveni h do polltičn ih. Čeprav je bila kultu ra zanj veličastna, žlahtna reč, je polemiziral s Cankarjevim prepričanjem, da nas bo prav ona rešila: »Ne bo rešila ničesar, koliko barab je visoko kulturnih. Če že kaj, nas lahko rešuje le etika, občutek za dobro in zlo v človeku.« Po tem načeluje tudi živel. Tako rekoč do zadnjega je objavljal svoj Čredo, znamenite, močno odmevne zapise v katoliškem tedniku Družina, Zadnjega je naslovil: Vsaka tretja misel mi je smrt Objavljeno v dnevniku »Večer«, 25.10.2018 Od zgoraj; predstavitev italijanskega prevoda Sibilinego vetra v Muzeju Revoltella: Miran Košato, Roberto Dedenara, Diomira Fabjan Bajc, Alojz Rebula, Ferruccio Fblkel in Aleksander $kaza; profesor Rebula in Fster Sferco na predstavitvi Savlovega demona; Alojz Rebulo, Andrej Capuder in Zora Tavčar REBULOVA RHEMA GENNAION Govor na žalni seji za Alojzem Rebulo Maja Lapornik Aristofan v Žabah opisuje, ka ko mora bog Dioniz kot razsodnik v dramskem agonu( v umetniškem dvoboju, razsoditi, kdo je boljši - Evripid ali Ajshil. Po Aristofanu naj bi bil boljši tisti, ki zna ustvariti rhemo gennaion, kar bi lahko prevedli z besedno zvezo, s stavki, ki na poseben način nagovorijo in osvojijo gledalca, da ne utihnejo skupaj s predstavo, ampak zaživijo svoje lastno življenje izven dramskega besedila in Izvirnega konteksta, Rhemo gennaion bi lahko torej razumeli kot metaforo za tisti tožko ubesedljivi, dramatični quid, ki se izvirno vpne v konkreten prostor, zadene duha časa, v katerem nastane, ter z umetniško govorico doseže in upo ve d uje bistvo stvari. Spregovoriti o Alojzu Rebuli v pretekliku je za vse njegove drage in ljubljene, za ves slovenski prostor, za našo narodno skupnost skeleče, trpko in boleče. A njegova rhemo genaion o staj a: v nas z neminljivo močjo zori umetnikova beseda, ki je beseda ljubezni in zanosa, gnusa in besa, radosti in bolečine, pa navdušenja nad lepim, zavezanosti slovenski biti, je v svetovne koordinate zazrti slovenski logos, ki je izraz njegove izdelane filozofske misli in intelektualno iščočega krščanskega etosa. Vsaka umetniška skupina, ki se ukvarja z besedo, bržčas ima ustvarjalca, ki ga smatra za svojega. Njegova beseda jo osvoji, srčno priklene nase in jo nagovarja kot malo katera druga, To gotovo velja za umetniški in vedno toplo prijateljski odnos med Radijskim odrom, ki ga predstavljam,, in pisateljem Alojzom Re- bulo. Opus dramatika Rebule, kije nastal za radijsko igralsko skupino in za tržaško radijsko postajo, pa je naravnost osupljiv. Ta radijska ustvarjalna nit se vleče od leta 1963 oz. 1964, ko je Rebula prejel drugo nagrado za radijsko igro Vodo spravo [da, o še danes aktualni spravi je pisal že tedaj) do leta 2004, ko je šla v eter njegova radijska igra Klopotec oz. do leta 2006, ko smo realizirali njegov roman Nokturno za Pomorsko. Vmesje 44 izvirnih radijskih iger ter? daljših ciklusov dramatizacij njegovih proznih del, od katerih je sam dramatiziral kar tri. Za tržaško Slovensko stalno gledališče je Rebula napisal dve igri [Hribi, pokrijte nas, 1983 tor Operacija Timava, 1993), ki sta tudi zaživeli na odrskih deskah. Če sc omejimo na Rebulovo ustvarjanje za radijski medij, lahko rečemo, da gre nedvomno za velik, pomemben opus, ki pa je bi. morda ob veličini prozaista Rebule - pravzaprav skoraj vedno nekoliko prezrt in krivično Alojz Rebulo in posta1vij en n a stra ns k i t i r. Njegove i zv i rn e Sto ne Gabrovec radijske igre ne razkrivajo pisatelja, ki bi kdaj pa kdaj, le priložnostno nekaj napisal tudi za radijski medij, ampak v bistvu dobrega dramatika in pretanjenega poznavalca radijskega medija. Njegova radijska dela odlikujejo sočnost in klenost besede, bogastvo besedišča, ki ni vsakdanje, prepričljivi dialogi, ki ustvarjajo primeren notranji ritem, ob term tudi premišljena in ne vselej enostavna dramska struktura. Te njegove radijske zgodbe največkrat od-slikavajo nek etični konflikt, ki ga Rebula vselej zna Oplemeniti z neverjetno kulturno širino in z intelektualno globino. Gre za prave, žal mnogim nepoznane bisere, ki bi jih morali drugače ovrednotiti, kot smo to lahko storili v preteklosti, Njegova dela so poleg domačih režiserjev (Jože Peterlin, Marjana Prepeluh, Matejka Peterlin Maver in drugi) režirali eminentni režiserji iz osrednje-slovenske-ga prostora. Raiblna Baranovič Batellino, legendama ustanoviteljica slovenskega eksperimentalnega gledališča, je že leta 1976 režirala njegovo igro Polmrak, naslednje leto je Mire Kragelj, dolgoletni radijski in filmski režiser, pri nas režiral njegovo Arijo iz Wagnerja. Nedvomno pa ostaja monumentalna serija s skupnim naslovom Pod starozaveznimi šotori: v letu 1933 je Rebula napisal pet, naslednje leto pa šest celovečernih samostojnih radijskih iger. Vse je režiral Mirko Mahnič, dolgoletni lektor ljubljanske Drame, Kakšno razkošje poznavanja Stare zaveze, pa kakšne pretanjene in fine navezave na bolj sodobne ljudi in na naš čas, kako dodelana izbira Likov, in kakšna poezija besed, dialogov in vseh mogočih detajlov! Tako sozvočje z eminentnimi ustvarjalci iz osrednje slovenskega prostora je imelo v tistih letih seveda za vse nas še dodaten in dragocen pomen, to umetniško sodelovanje pa seje udejanjalo tudi ob Rebuovem pisanju. Prav tako odmeven je bil Rebulov ciklus osmih radijskih iger Po galeriji Herodotovih muz, ki sta ga leta 1995 režirali Marjana Prepeluh in Matejka Peterlin. Rebula j e bi (eden tistih pisateljev, ki so tekst oddali in potem res v ničemer ne pogojevali umetniških izbir drugih radijskih ustvarjalcev, kar je bolj redkost kot pravilo, a so našemu delu potem zelo pozorno sledili rn neštedili z iskrenimi odzivi in z domišljenimi predlogi. SEZNAM IZVIRNIH RADIJSKIH IGER: Devinskishoiar (1963, po istoimenskem proznem delu, rež. Jože Peterlin) Voda sprave (1964,2, nagrada na natečaju RAI, rež. Jože Peterlin) Večer grške dramatike (1965 rež. Jože Peterlin) Kratek preplah v mestu Arbeli (Napisano za jubilej ob 20. obletnici delovanja R.O.; 1967, rež. Jože Peterlin) Pilatova žena (1971, rež. Jože Peterlin) Neznana zvezda (1972, rež Jože Peterlin) Zakopani Prometej (1974, rež. Jože Peterlin) Polmrak (1976, rež. Bal bi n a Bara novic Battellno) Arija iz IVagnerja (1977, rež. Mire Kragelj) Kristus se je rodit v Trstu (1930, prir. Mirko Mahnič, rež. Franko Žerjal) Četrff kralj [1932, rež. Mirko Mahnič) Sonce nad Tigrisom, cikel Pod starozaveznimi šotori (1933, rež. Mirko Mahnič) Potop in mavrica, cikel Pod starozaveznimi šotori [1933,rež, Mirko Mahnič) PriMambrejevem hrastu, cikel Pod starozaveznimi šotori (1983, rež. Mirko Mahnič) Čez galaadske gore, cikel Pod starozaveznimi šotori (1983, rež. Mirko Mahnič) Jožefove žitnice, cikel Pod starozaveznimi šotori (1933, rež. Mirko Mahnič) Morje, rdeče morje, cikel Pod starozaveznimi šotori (1984, rež. Mirko Mahnič) Proti deželi obljube, cike! Pod starozaveznimi šotori (1934, rež. Mirko Mahnič) Satan se predstavi, ci kel Pod starozaveznimi šotori (1984, rež. Mirko Mahnič) Borilec z levi, cikel Pod starozaveznimi šotori (1984, rež. Mirko Mahnič) \/ času ječmenove žetve, cikei Pod starozaveznimi šotori (1934, rež. Mirko Mahnič) V zadnjem desetletju seje pisatelj osebno nekoliko odmaknil od radia, a je bil med nami v dramatizacijah njegovih del; tako smo umetniško u besedili Cesto s cipreso in zvezdo v 30 na d a Ije-vanjih (1999) in Nokturno za Primorsko v 25 nadaljevanjih (2006). Pred štirimi leti sem imela ta privilegij in to Čast, da sem sodelovala pri pisanju utemeljitve nagrade Državljan Evrope in bila potem osebno prisotna v Loki na podelitvi te nagrade. Mislim, da je je bil profesor Rebula iskreno vesel, pošaščen seje prisrčno zahvaljeval vsem predlagateljem, a ob pogovoru z njim šemi je redaj zdel že kot Tilen iz njegovega Zelenega izgnanstva, ki se bodočemu papežu zahvali za ponujeno kanemo priložnost, a s svojim odločnim korakom raje odide svojemu samotnemu, zelenemu Krasu naproti, Rebu la je dobro poznal in doumei vse silnice, ki so privedle do te nagrade, a je bil od te praznične zemskosti hkrati že tako neznansko oddaljen, v tem pa tako zelo svoboden, tako iskreno in močno zazrt v drugačne dimenzije, ki so onkraj časa in prostora. In v tem se mi je zdel se posebno velik, Ne morem drugače, kot da spomin na Alojza Rebulo sklonom kot njegova nekdanja dijakinja. Da, ne poznam dijaka naših generacij pa naj bo to odličnjak ali prefinjeni zabušant ali pa razboleni mladostnik ki bi mu ob imenu profesor Rebula ne zažarele od. Še danes. Kakšna dediščina! Rebula, da, to je bil. profesor z veliko začetnico, Eden izmed zelo redkih, Vedel si, ob vsaki njegovi besedi ali gesti si čutil, da mu gre za vse prekleto zares; pa naj bo to ob prevodu Herodotovega opisa žitnih polj ali pa ob debati o Vidmarju in Javoršku ali o Dantejevi nenadkriljivi veličini in Prešernovem univerzalizmu, aii pa o duhu grške agora, ki smo jo tudi danes tako zelo potrebni. In šlo mu je zares tudi tedaj, ko nas je spraševal o nas samih, o naših pogledih na dogajanja, šlo mu je iskreno zares, tudi ko bi se nam ob naši nevednosti in majhnosti in naivnosti lahko le iz srca širokogrudno nasmejal. Ne morem pa pozabiti naše zadnje učne ure v 3, klasičnem liceju, Slovo. Čisto ob koncu nas je vprašal, katera mislimo, daje najvišja gora sveta. Sošolec Miran, danes profesor Košuta, mu j c geografsko pravilno odgovoril. Pa seje profesor Rebula močno razhudil, malo smo se zdrznili, in v sklandiranem tempu gromko dejal: »Nič vas nisem naučil, prav nič, nič, Kamorkoli vas bo zanesla pot, kjerkoli boste, karkoli boste počeli, zapomnite si; Za nas je najvišja gora na svetu Triglav.« Ta učna ura, ta Triglav profesorja Rebule, še danes raste in zori v vseh nas, neminljivo raste in zori tudi vmeni. * Savlovdemon, cikel. Pod starozaveznimi šotori (1984, rež. Mirko Mahnič) * Noč v Korintu (1989, rež. Marko Sosič.) - Don Kibo t iz Manče, d el rad ij skega varieteja Ulica Castaldi{1990,13 oddaj, rež. Marjana Prepeluh) * Kres na Nanosu [1992, rež, Marjana Prepeluh) * Po galeriji Nerodo tovih muz, S rad ij ski h i ger (1995, rež, Marjana Prepeluh in Matejka Peterlin Maver) * Ajdna (1996, rež. Marjana Prepeluh) ■ Milte et non plus miile ali na prelomu tisočletja (1996, rež. Marko Sosič) ■ Viharno jutro (2000, rež. Marjana Prepeluh) * Zaostritev ali osem angelov Slovenije (2002, rež. Matejka Peterlin Maver) * Vse je Emavs (2003, rež, Matejka Peterlin Maver) * Klopotec (2004, rež, Ivan Buzečan) RADIJSKE DRAMATIZACIJE REBULOVIH PROZNIH DEL: - VStbiiinem vetru, 5. nad. (1975, dram, Zora Tavčar Rebula, rež. Jože Peterlin) • Divji golob, 6. nad. (1977, dram. Alojz Rebula, rež. Lojzka Lombar) • Duh velikih Jezer, 7. nad. (1979, dram, Alojz Rebula, rež. Mirko Mahnič) • EnejSiivijPiccotomini, 8, nad- (19B2, dram. Alojz Rebula, rež, Mirko Mahnič) ■ Senčni ples, 7 nad. (1986, dram. in rez. Jože Babič) * Cesto s cipreso in zvezdo, 30 nad. (1999, prir. in režija Marjana Prepeluh) ■ Nokturno za Primorsko, 25 nad, (2006, prir, in rež. Marjana Prepeluh) M LADI KA 10-2018 | 17 LETA IN LETA JE TE PROSTORE OŽARJAL NJEGOV DUH Lučka Susič Profesor fabula popravlja naloge ista 1950 Alojza Rebulo sem najprej spoznala kot»profesorja« Rebulo, Če povem zelo omejevalno: na višji klasični gimnaziji me je tri leta učil grščino in latinščino. Povedano s temi besedami je to malo več kot nič. Če pa dodam, da nam je med svojimi urami širil obzorja na 360 stopinj s stalnimi ekskurzusi v slovensko in svetovno zakladnico kulture, v filozofijo, religijo in etiko, nam vcepljal pravita demokracije, strpnosti in srčne kulture, se malo približam temu, kar je bil profesor Rebula v razredu. Mi smo seveda capljali za njim, dojeli smo verjetno manj kot polovico tega, kar nam je posredoval, njegov čar in navdušenje pa sta nas hočes-nočeš potegnila za sabo. Ob neizmernem znanju, ki gaje razkrival na vsak korak, pa je bil stalno nenasitno radoveden. Če je kak dijak znal povedati kakšno zgodovinsko ali znanstveno podrobnost, ki jo je kje prebral, je bil takoj navdušen in ga je poslušal kot učenec učitelja. Morda to ne spada med moderna pravila didaktike, a mi smo se učili »zanj*, ker smo ga občudovali, ker ga nismo hoteli razočarati, (spominjam se npr, piflanja imen slovenskih rek in to ne za oceno, samo zanj, ker pravi Slovenci pač poznajo svojo domovino). Bil je strog, dosleden, dobra ocena pri njem je bila zmaga, zadoščenje, Ni pa bil zaprt v svet antike, stalno je prehajal od Literarture in prevodov v aktualne dileme in probleme, in to ognjevito in večkrat izredno duhovito. Stalno so se mu namreč spontano porajale bistroumne duhovitosti, da smo prehajali od stroge resnosti v smeh, Ni mu bilo všeč, če smo pasivno prikimavali, rad je imel ugovore, diskusijo. Samo za en primer se spomnim, d a ga je ta k ugovor (pravzaprav je šlo za najstniško izzivanje) vrgel s tira: ko je sošolec izustil, daje bilo pravilno, da so ukinili revijo Perspektive, Bil je tako globoko razočaran nad njegovim pomanjkanjem demokratičnega čuta,daje sam sebi očital, da nas ni nič naučili Ne spominjam se pa , da bi v razredu kdaj govoril o tragičnosti človekove minljivosti, razen v povezavi z grškimi bajkami. To je bil profesor Rebula v šoli. Izven šole, pri vsakodnevnih opravkih pa je bil ganljivo in prisrčno naiven. Zaradi tega ali občasnih raztresenosti pa smo ga imeli še bolj radi, ker smo ga čutili bliže sebi - če je bil intelektualno nedosegljiv, je bil vsaj človeško blizu nam. Po maturi se mi je, po pravici povedano, lik profesorja Rebule - zame bo vedno ostal »profesor« - nekako odtujil. Redno sem ga sicer srečevala v teh prostorih na predavanjih, pozneje tudi v Dragi, vendar sem - verjetno prav zaradi izredno visokega nivoja njegovih posegov - dobila do njega nekakšno strahospoštovanje. V njegovi prisotnosti si nebi nikoli upala odpreti ust, Kot marsikdo od obiskovalcev ponedeljkovih večerov v DSI sem ga raje samo poslušala, Katerokoli predavanje, katerokoli srečanje je z nj im pridobilo dodano vrednost. Včasih seje splačalo priti na predavanje bolj zaradi diskusije (na kateri je seveda blestel on) kot zaradi predavanja samega. Vsa leta pa sem z zanimanjem prebirala njegove knjige. Te so izhajale v presledkih dveh ali treh let - razen velikega romana l/Sibilinem vetru, za pisanje katerega je porabil štirikrat več časa, saj je izšel šele osem let po Senčnem plesu. Po sili razmer sem se pozneje - že poročena in z otroki- nekoliko znebi la kompleksa manjvrednosti pred njim, kosem za tezo na univerzi izbrala njegove romane, od Senčnega plesa do S n egov Edena. Morala sem k njemu na obisk, vsa v zadregi sem mu razložila, po kaj sem prišla, on pa seje v svoji skromnosti začudil: »A o meni da boste pisali? O mojih romanih? Pa kaj to sploh koga zanima?« Tako sem obnovila stike z Alojzom Rebulo. Po diplomi meje celo prosil, da tezo posodim Claudi ju Magrisu, ker je bila takrat moja teza edino delo o Rebuli, napisano v italijanščini. Sicerjo Rebula vedno trdil, da mu ni dotega, da bi postal znan v italijanskem svetu. Na splošno se mu je zdelo neetično, da bi pisatelj sam sebi delal propagando kjerkoli, posebno ne pred tujci. »Vmes je tudi ponos«, je izjavil na večeru, ki smo ga priredili v teh prostorih, ko sem bila mentorica višješolske mladine Slovenskega kulturnega kluba. Takrat smo, ob njegovi 65-letnici in malo predenje bil prisiljen (po zakonulj, da zapusti klasično in odide v penzijo, priredili Večer z Alojzom Rebulo, ki ga je vodila prof. Diomira Bajc, ki je takrat prevedla več kot 1000 strani dolgi roman V Sibilinem vetru v italijanščino. Italijanski prevod romana ni dobil založnika in zato se je v zvezi s tem razvil pogovor o prodoru Rebulovih del v italijanski svet. Pravzaprav sem imela takrat občutek, da ga je bolj kot ta ponesrečena italijanska izdaja bolela indiferenca (ali prikrito nasprotovanje) Slovenije. V obdobju do osamosvojitve niso v Sloveniji ponatisnili nobenega Rebulovega dela, razen Senčnega plesa, pa čeprav so vsi izvodi pošli. A tudi v zvezi s tem Rebula ni želel »niti z namigom« spodbuditi izida ponatisov, Na istem večeru je na vprašanje »Zakaj?« odgovoril:« Ker je za moj okus nedostojno, da človek samega sebe propagandira in naprej poriva«. Take izjave so nekateri jemali za prevzetnost, tudi ker so bile izrečene vehementno, koc je bila pač njegova navada. Prevzetnost gotovo ni bila Rebulova lastnost, Bil pa je ponosen in tudi kritičen do samega sebe. Iz ljubezni do klasične je npr, napisal odrsko igro Proces na Vrdeli, ob kateri smo se vsi do solz nasmejali (dijake sva režirali Matejka Peterlin in jaz), vendar pa se je Rebula kot avtor skril za psevdonim Anonimus Carsicus in ni želel, da bi razkrili njegovo ime. Ni pa mogel skriti veselja ob izidu svojih knjig in je bil (na svoj malo robat način, s katerim je za k rival sramežljivost) hvaležen urednikom založb, v prvi vrsti prijatelju Mariju Maverju pri Mladiki, da so objavljali njegova dela. Ko sem se pogovarjala z njim, sem imela vtis, da je-vsaj v zadnjih tridesetih letih - zelo užival, ko je pisal svoja dela. Včasih je pripovedoval s takim užitkom o svojih junakih in o zapletih, ki jih je Imel v načrtih zanje, da šemi je zdelo kot da se z njimi seli v odmaknjen svet, ki ga on sam režira. Na naše veliko razočaranje pa seje prav fizično odmaknil od nas, ko mu je začelo zdravje pešati. Prej je leta in leta te prostore ožarja! njegov duh, Ni samo pisal člankov in romanov, ki jih je večkrat izdala založba Mladika, ni samo s svojo Intelektu alno širino razgibaval večerov Društva slovenskih izobražencev, bil je tudi dolga leta soustvarjalec srečanj Draga, z nasveti, pripombami, iskanjem novih bleščečih Imen. Na srečo, ne da bi vedeli, da odhaja od nas, je prav v Mladiki tega meseca izšel zadnji Rebulov intervju, ki gaje Anki Peterlin naklonil v spodbudo mladim Slovenskega kulturnega kluba. Bojim se, da morda prav zato, ker je bil tako »naravno« med nami in i nami, nismo imeli jasno pred sabo njegove veličine, premalokrat na m je skozi možgane šinilo spoznanje, da je Alojz Rebula duh evropske ali telo svetovne razsežnosti. ALOJZ REBULA (Sempolaj, 21. julija 1924 - Topolšica, 23. oktobra 2018) Marija Pirjevec V sodobnem slovenskem pripovedništvu zavzema delo Alojza Rebu le spričo duhovnega bogastva, izjemne kulture, stilne odličnosti ter zavestebe lastni biti posebno mesto. Ena vsebinskih stalnic njegove proze je srečanje med regionalnim in univerzalnim, kar je bistveni problem našega časa in hkrati temeljno vprašanje današnje slovenske kulture. Prav regionalni determinizem, ki se pojavil že v Rebulovih zgodnjih delih, je sprožil zagon v nasprotno smer, k univerzalizmu, Pri tem je značilno, da nikakor ne gre za univerzalizem razvezane vrste, saj je še vedno pripet na tradicijo in z njo globinsko determiniran. Kot pisatelj je Rebula globoko zasajen v sodobnost in preteklost Trsta in Krasa, predvsem v obdobje fašističnega nasilja in tesnobno ozračje prvih povojnih let. Vendar ne gre prezreti, da se prostor njegovih številnih romanov, novel in povesti postopoma močno spreminja in širi od domačega sveta do dalj njih dežel Vzhoda in Nahoda, medtem ko se čas dogajanja razpenja od sedanjosti globoko nazaj v preteklost, v srednji vek, antiko pa še dlje v bibljiske čase (VSibilinem vetru, Zeleno izgnanstvo, Jutri čez Jordan idr,) Skratka, Rebula je avtor, kije silovito vpet v tržaško duhovno in družbeno ozračje, obenem pa svojevrstno odprt v svet, še posebej v sodobno bivanjsko in duhovno problematiko. Ob vsej temat ski raznovrstnosti pa je izjemno zbran v eno samo središče, V tem središču je njegovo tesnobno iskanje Smisla, iskanje, ki je naravnano v krščansko transcendenco in cshatologijo. »Moja največja življenj- ska strast-je izjavil malo pred smrtjo - ni bila literatura: bilo je iskanjesmisla življenja, smisla biti, smisla trpljenja in smisla tega, kar utegne biti po smrti. No, kot sekundarno zanimanje pa je bila literatura in to že od prvih let v gimnaziji.« Prav to gaje delalo nedostopnega, kot je sam poudaril, postmoderni umetnosti in njenemu cinizmu, ki se najbolj razločno kaže V slepoti sodobnih piscev pred »misterijem bivanja«. Rebulovo iskanje izhaja iz spoznanja o tragičnosti človekove eksistence: gre za iskanje poslednjih ontoloških resnic o človeku, o narodu, o svetu, o vesolju in Bogu. Zelo očitno je, daje pisateljeva globinska misel usmerjena proti glavnemu mišljenjskemu toku modernega sveta, proti novoveškemu nihilizmu, ki postopoma preplavlja sodobno zavest S profesorjem Jožefom Peterlinom no Pragi leto 1971 na naslednji strani z vrha: pogovor z Lojzko Bratuž; Zorko Simčič z ženo Minko v Kočevskem Rogu junija J 395; Boris Pahor 'tn Alojz Rebula; Maja in Mitjo Bitežnik, Matejka Peterlin, Lidijo Drobnič, Silva in Livij Valenčič, Alojz Rebula in kulturo. Odpraviti razmerje do Absolutnega bi namreč po njegovem pomenilo črtati iz kulturne zgodovine človeštva vsa višja iskanja,skoraj vso filozofijo in literaturo od Danteja do Dostojevskega. Na Slovenskem bi pomenilo zatajiti Prešerna, Cankarja, Kosovela in še marsikoga. Es h ato loška razsežnost je po Rebulovem pojmovanju neizogibna sestavina vsake pomembne literature. Dodajmo še, da prav metafizična misel, doživljanje človeka sub spetie aetcrni ta tis, uvršča Rebulo med najvidnejše slovenske religiozne pisatelje, kot so npr. Ivan Pregelj, Edvard Kocbek ali Pavle Zidar. Poglavje zaseje pisateljev odnos do jezika. Rojen na robu slovenske zemlje, ki je bila po koncu prve svetovne vojne dodeljena Italiji, je tudi on šel, podobno kot vrsta primorskih besednih ustvarjalcev, skozi mladostno travmo, ki jo je doživel ob skrajnem ponižanju zaradi prepovedi materinščine. Razumljiveje, da je Iz te stiske pogna la njegova posebna privrženost prav temu jeziku, kije zaznamovala vse njegovo ddo, Materni jezik zanj namreč ni samo sredstvo ko munikadje, temveč ontološka kategorija, ki sega v najgloblje plasti človekove biti. Rebuia stilist je primer, kaj lahko iz jezika naredi zatiranje. Občutek jezikovne utesnjenosti sprošča namreč v njem še večjo slogovno prizadetost in dinamiko, saj mu beseda pomeni boj za lastno ogroženo identiteto in svobodo. ti k j' jg Jfi,. ?' ^ 'BI ■m v.*v ; g 1-, ■ si m v; •■■■, m | * jmj f' t Jm-JrMf' - v.; ra 3 j ! .1 PROCES NA ELIZEJSKIH POLJANAH Barbara Zlobec Elizejske poljane so drhtele od vznemirjenja: kot strela z jasnega seje namreč razvedela novica, da se med blažene seli ugleden profesor, pisec in mislec iz slovenskega zamejstva, »Mar ni on tisti, ki je proti nekaterim izmed nas ravno pred tridesetimi leti naščuvat dijake svojega liceja, da so nam kot kriminalcem sodili tam na Vr-deli? Kdo drug bi se namreč lahko skrival za psevdonimom Anonymus Carsi-cus?«, je zlobno jezikala pesnica Sapfo, ki seje prerinila v ospredje, kot običajno v spremstvu svojih dragih učenk, »Ti pa še nisi prebavila dvomov, ki so jih takrat izrazili v zvezi s tvojo lepoto, kaj ne, vijolično kodrasta, čista, medeno se smehljajoča Sapho?«, se je hahljal Homer, utirajoč si pot z beto palico. »Niti ti je nisi do-dobro odnesel, pa čeprav sploh nI go-gotovo, da sl sploh živel«, ga je jeclja je, a odrezavo zavrnil De mosten. »Osmešil te je s p re-prevodom Koseskega, mene pa, ki sem se vedno bo-borll proti imperializmu, so prisilili, da sem na Radiu Trst A govoril proti Listi za Atene ... pa-pardon, za Trst, kije takrat imela škarje in platno v me-mestu v zalivu«. Pri Vergiliju, ki seje debati približal s prijateljem Mecenatom, je tudi v tem primeru prevladal spravljiv in blag značaj: »Profesorju moramo biti hvaležni za marsikaj: leto za letom nas je prebiral in širil svojo ljubezen do literature med dijaki; marsikaj je tudi prevedel, na primer Ajshifa, Pl avta m sveto pismo. Predolgo bi trajalo, če bi našteval, koliko njegovih knjig preveva veličina antike: Vinograd rimske cesarice in Arhipei, pa končno tudi delo V zelenem izgnanstvu, da ne omenjam romana VSibiHnem vetru, pod katerim bi se še sam brez sramu podpisa!.« »Tokrat nas ne boš ujel v svojo mrežo z mehkimi besednimi zavoji!« je renče planil nanj italijanski poet Gabriele D'Annunzio: »Slabič,da ti ni para! Na procesu si brez boja podlegel nasilju in dijaki so v slavnem verzu iu regere imperio popu los, Romane, memento besedo Jmpenum1 nespoštljivo nadomestili s,pilat Nezaslišano - oblast nadomestiti z žogo, ki naj bi ji bili podložni Italijani, zmagovalci nad Sciplo-nom! Kolikšno sramoto pa je nakopal šefe meni z namigovanjem, češ da se tu v onostranstvu bavim s slovensko slovnico, tisto staro, Breznikovo ... pa še res ni: zadnje čase gulim Toporlšlčevo, ki je sedaj na razpolago tudi v nebeškem medmrežju ... A pustimo to: verjetno se spominjate tudi, da seje Julij Cezar, maximus dux, moj vzor, po razsodbi dijaškega sodišča moral udeležiti kar desetih kongresov narodnih manjšin ... stroške revež se danes odplačuje na obroke. In vse to sije drznil, kmečki sin iz Šempoiaja, kjer so se pasle koze, ko je veliki Rim osvajal svet! Jaz se ne uklonim nikoli: na Elizeju ni prostora za slovenskega pisatelja, razen če ne stopi preko mojega trupla!« Spor se je vse bolj razvnemal, a vsi glasovi so potihnili, ko seje med razburjenimi nebesčani pojavila dostojanstvena, v bleščeče beio togo odeta figura: »Blaženemu Scipionu jenumidijskl kralj Masinisa razkril, kot beremo v moji mojstrovini De republica, da so si vsi modrijani, ki so iskali harmonijo sveta, odprli pot v ta kraj, zlasti pa tisti, ki so se z izjemno nadarjenostjo v svojem zemeljskem življenju posvečali preučevanju božjega. To velja tudi za slovenskega zamejca, kije med drugim ljubi! ne samo svojo, ampak tudi tuje kulture, v prvi vrsti italijansko. Našemu tovarišu Danteju je posvetil svojo disertacijo in veliko likov iz njegovih romanov uteleša razgledane, plemenite, globoko čuteče Italijane - pomislite na profesorja De Marti niša ¡zdela Senčni ples ali na Amosa Borsija v Kačji roži.« »Molči, bedak!«, se je zore■ žal Diogen, »tebe, samozvanega naj večjega rimskega govornika, je naš slovenski učenjak cenil tako malo, da se mu celo ni zdelo potrebno, da te pozove na proces ...je pač imel prefinjen okus, raje je Imel nas, Grke, zibelko evropske kulture!« »Kajpraviš, capin ušivi? O meni, ki sem kot konzul Tešil večni Rim?« je Cicero že dvigava! pesti. Že se je zdelo, do se bo prepir sprevrgel v pretep in fizično obračunavanje, ko je Sapfo - že res temperamentna, a vsekakor fina dama, ki ji je kričanje začelo presedati, predlagala; »Spor naj razsodi njegov so roj a k Prešeren: glejte, že se nam približuje izza svetega gozdiča,# Prešeren seje nasmehnil gruči nebeščanov, ki so neučakano zrli vanj: »Naš profesorje celo življenje zastavljal vse svoje moči, da zvestoba slovenstvu, iskanje Resnico in kultura kot ključna dobrina, ki se napaja ob ko reninnh antike, ne bi izginili kot utrinki ugaslih sanj, ki jih sanja generacija za generacijo s pokončno dvignjeno glavo na slovenskih tleh. Zato mu vsekakor pripada častno mesto ob velikanih svetovne književnosti in filozofije ter ostalih pravičnikih. Odrejam, da se sme s temi velikimi umi družiti in pogovarjati: gotovo bo užival pod krošnjami naših Ovtin 0VV S SrSc L V1 a»n <«>*j*>* Krc?*1 Proslava štiridesetletnice Slovenske klasične gimnazije v Trstu 194»-1988 košatih lip in kostanjev, ki ga bodo spominjali na slovensko. zlasti kraško pokrajino. Ukazujem nadalje, naj se ga svojci, prijatelji, bivši dijaki in vsi, ki so ga imeli radi in ki še živijo na zemlji, spominjajo brez solza v očeh i n d a iz spominov nanj črpajo energijo, pokončnost'in ironijo, ki so mu bile lastne.« Sapfo seje namrdnila: »Z odločitvijo se sicer strinjamo, a neka kazen mora biti - vsaj zaradi procesa, ki nam ga je za kuhal« »V redu, naj bo«, seje vdal Prešeren. »Prepovedali mu bomo, da izpije vodo Iz reke Lete - reke pozabe, ki izbriše vse spomine na zemeljske izkušnje] tako nikoli ne bo mogel pozabiti svoje zemlje, svojih ljudi, svojih vrednot in bo vselej bedel nad njimi,« Trsi - kulturni tl«m, srtlHUa roma nje« po stezah in poteh Slovenije. Zgoraj omenjeni trije prijatelji smo, dolga leta zapovrstjo, koračili po različnih predelih naše domovine, Kakšna bogata doživetja so to bila - lepota narave in ob pogovorih globina krščanskega duhal Poleg tega seje Lojze redno udeleževal vsakoletnih srečanj v moji zidanici na Vinjem vrhu nad Belo Cerkvijo. Na Jane zovo, dne 27. decembra, smo se dolga leta in ob vsakem vremenu v širši družbi zbirali v bližnji cerkvici Sv. Janeza evan gel ista, kjer smo se s sv. mašo pridružili širši krajevni skupnosti pri blagoslovu novega vina. Sledilo je druženje v zidani ci, kjer se je razodevala duša dolenjskega človeka in Lojze je bil živo prisoten. Od prvega srečanja naprej sem imel ves čas srečo, veliki privilegij, da sem se lahko prišteval k prijateljem velikega Slovenca Lojzeta Rebule. IZ MOJIH SREČANJ Z ALOJZOM REBULO Kajetan Gantar Alojz Rebula je eno leto pred mojim vpisom na univerzo diplomiral iz klasične filologije. Prvič sem ga v živo videl in slišal kot študent na literarnem večeru., s katerim so slovenski pisatelji iz Trsta nastopili na odru ljubljanske Drame. Osebno sem se z njim srečal dvanajst ali trinajst let za tem, na obisku pri Eriki in Sta n etu G a brovcu, ki sta m u bi la v št u -dentskih letih najboljša prijatelja. Spominjam se, kako je Lojze takrat živahno razpravljal o humusu, ki so ga gnojile in rahljale ideje antičnih mislecev in pesnikov, tako da se je na teh plodnih tleh razraslo krščanstvo, in kako lahko tudi slovenstvo iz tega humusa še danes črpa moč za svojo rast in razcvet. Bilo je kot nekak preludij v poznejša srečanja, dopisovanja in pogovore, ki so se vedno gibala v tri kotniku antika-krščanstvo slovenstvo: preplet in oplajanje teh treh silnic, med katere je razpeta Rebulova poklicna pot, življenjska usoda in pisateljska ustvarjalnost. Svoje zavezanost tem silnicam ni nikoli zatajil, ne samo v literarnem opusu, ampak tudi v vsakdanjih pogovorih, čeprav je bilo za to treba imeti veliko poguma. Svoje slovenstvo je pogumno izpovedoval v tržaškem okolju, kjer je marsikdaj nale tel na gluha ušesa ali sovražne odmeve. Svoje krščanstvo je izpovedoval, tudi če je zašel v družbo ateistov, tudi o delikatnih vprašanjih, kot je prepričanje o navzočnosti hudiča v sodobnem svetu. Z nič manjšo zavzetostjo je izpovedoval prepričanje o permanentnem poslanstvu antike, za kar je včasih treba še več poguma. Če se znajdeš s svojo latinsčl no v družbi sobesednikov, ki so morda uspešni managerji, bi najrajši stisnil rep med noge in se naredil francoza, poljubnega jezikoslovca ali kar koli, samo ne latinca in grkcr. Rebula tega nikoli ni storil,taka drža bi bila tuja njegovemu značaju, Nasprotno, ravno v takšni družbi je včasih prvi provokativno sprožit vprašanje antike in latinščine. Zato ni slučaj, daje na zavihek romana VSibili-nem vetru zapisal Mommsenove besede: Gospodje, o ničemer bot] aktualnem vam ne bi mogel govoriti kakor o antičnem Rimu. O vsem tern in o svojih srečanjih, pismih in pogovorih z njim bi lahko napisal kar celo knjigo. Vendar naj tu obudim spomin samo na nekaj doživetij, ki so se mi močneje vtisnila v zavest. Nekoč sem ga spraševal, kako da šeni bolj posvečal prevajanju antičnih umetnin. Pa mi je zaupal, da sejekot študent nekaj časa ukvarjal z idejo, da b i po slove n i 1 Aj s h i I ovo tri I o gij o O restej o; vprašal j e za mnenje in nasvet profesorja Sovreta, ki mu je odgovoril, da so te tri tragedije s svojo enigmatično metaforiko prave besedne orgije, tako da tudi on sam že dolgo odlaša spoprijem s tem zahtevnim besedilom. Zato se je iz strahospoštovanja do Sovreta rajši lotil prevajanja manj zahtevno Ajshilove tragedije Sedmerice proti Tebam, vendar v svoji hiperkriticnosti še sam ni bil zadovoljen s svojim prevodom. Šele po vztrajnem prigovarjanju je pozneje (leta 2005} privolil, da gre ta njegov prevodni prvenec vtisk. Tudi iz latinščine je prevedel vsaj eno odrsko besedilo, Plav-tovo komedijo Hvalisavi vojščak, ki mu je prav tako dolgo ležala v rokopisu. Za slovenski tržaški radio je priredil ciklus z naslovom Sprehodi po antičnih gajih in zanj prevedel verze iz Arhiioha, Anakreonta, Alkaja, Teokrita, Rufina, Meleagra, Vergilija in Ovidija. Bolj kot na vse drugo pa je bil ponosen na sodelovanje pri novem prevodu Svetega pisma. Iz Stare zaveze je prevajal knjige Makabejcev, iz Nove zaveze Pavlova pisma in Apokalipso. Njegova vnema in prevajalska neposrednost sta mi prišli naj bolj do živega, ko smo se prevajalci pred zadnjo redakcijo sešli na tridnevnem simpoziju v Stični. Ko sem ob kosilu sedel zraven njega, mi je rekel: “Veš, že veliko sem napisal, toda nobeno od mojih izvirnih besedil se mi ne zdi tako pomembno in odgovorno kot to, 'kar delam zdaj, ko me je slovenska Cerkev povabila k prevajanju Svetega pisma” Ko smo nato v delovnem vzdušju razpravljali o nekaterih odprtih vprašanjih, smo se ustavili ob izrazu cestninar: kaj neki si slovenski bralec pod to besedo predstavlja in kako, da to velja za nekaj nizkotnega. Eni so predlagali namesto cestninarja besedo cestor, drugi carinik, tretji mitničar. Nazadnje seje k besedi javil Lojze in razpravljal nekako takole: „Zanimivo, da o rimskih stotnikih, čeprav so dejansko okupatorji, evangelisti nikdar ne zapi šejo nič slabega. Cestninarji so bili najbrž nekaki nadzorniki, ki opazujejo, kdo po cesti prihaja v mesto ali odhaja; in če se jim je zazdela kaka oseba sumljiva, so o njej - morda po naročilu ali pa sami od sebe - obvestili rimske oblastnike. Zato bi mogoče tu še najbolj ustrezal pomenski odtenek naše besede udbovec, Ampak te besede si danes pri nas nihče ne bi upal zapisati. Enkrat samkrat sem jo videl natisnjeno, zapisal jo je Josip Vidmar v kritiki neke gledališke predstave, in sicer o nekem igralcu, ki je svojo vlogo odigral tako medlo kot kak povprečen udbovec. Od presenečenja, če prav vidim, sem si tisti stavek še enkrat prebral." O velikem spoštovanju, ki ga je gojil do svojih akademskih učiteljev, do Sovreta in Grošlja, je večkrat pisal. Sovreta je označeval kot „Herkuia slovensko kulture“. Ob njegovi smrti je zapisal: „Da sem ga imel za svojega profesorja, spada med Stvari, za katere dolgujem hvaležno st življenju ... Nizek, zajeten, z vladarsko glavo. Gosposki kroj in temperamentna kretnja. Nadih imperialnega v tem kulturnem učencu Avstrije, kije govoril in pisal nemščino kot Prus..,. Slišalo seje kot pravljica: sedal je k delu, ko je Ljubljana odhajala spat. In snemal si je odejico s koien, vstajal od dela in legaI, ko je Ljubljana vstajala. To skozi deset let, dvajset, trideset. Kava, cigarete in antika, s tisto granato v glavi,., Ritem, ki ni mogel ubiti samo hribovca, ki se je spustil v slovensko kulturo s tistih vrtoglavih obsavskih drč. In knjiga je prihajala za knjigo ... zlato staro vino v zmerom bolj bleščečih slovenskih sodih, stesanih iz narodne hrastovine, v zlatih obročih ljubezni do materinščine Sončno vesolje Homerjevo, Alshilov, Sofoklejev in Evripidov dialog z usodo, svetostna tesnoba Marka Avre lij a. Avguštinova sla po večnem .„ za vse to je po Sovretovi zaslugi slovenski hram bogatejši... Pa monumentalni Stari Grki, natisnjeni skoraj do poslednjih izvodov za nacistične stope Treba je bilo videti, kako je vse to nastajalo... Tam ob tistem oknu s pogledom na Trdinovo, kjer je presedel vse svoje življenje, ne da bi bil zaradi tega postal kabinetni človek. Tam ob tisti mizi je tudi zaspal. Pozno v nočjo položil počez čez stran grškega lirika nalivno pero za nov delovni dan in potem zaspal,,, Počivaj, profesor Sovre ,,, Dan, ki ga imaš za sabo, je vreden vsega tvojega počitka ... Novo območje živega si presadil na našo domačo reber, da je zdaj zelena tudi od grškega hrasta in od rimskega lovora.” Nič manj ni občudoval profesorja Grošlja, čigar značajske poteze zlahka odkrivamo v liku profesorja Absinta v romanu VSibiiinem vetru, ki se sicer odigrava v času cesarja Marka Avrelija, a je vanj čudovito pričarano vzdušje naših povojnih časov, Srečujemo so s študenti astronomije, ki v Lopi zvezd poslušajo besede profesorja Romba, še bolj zavzeto pa profesorja Absinta, besede, ki jim sežejo do srca: “Kdor se ne misli posvetiti znanosti zvezdnega neba z vso dušo, ampak prihaja sem iz mode ali iz kruboborstva, ta neposvečeni nima v Lopi zvezd kaj iskati! je odmeval Abs in tov glas še iz časa, ko v zvezdah še ni bilo nič sumljivega.” Kako znano zvenijo te izjave slušatelju, ki je nič kolikokrat iz Grošljev! h ust slišal: Kiasična filologija si je zapisala na svoj prapor: akribija! Klasična filologija zahteva celega človeka! Kdor se ne misli z dušo in srcem predati naši znanosti, naj se rajši prepiše drugam! Kruha ne bo! Ni skrivnost, da so zvezde v tem romanu samo šifra za antiko, tako kot je astronomija šifra za klasično filologijo. Prav tako ni slučaj, da je Rebula v svojem romanu znanost o antiki poistovetil z zvezdoslovjem. Pogled v zvezde pomeni antiki najvišji vzpon človeškega duha. Ni naključje, da se največje antične pesniške umetnine, nekaj najlepših Horacijevih od inOvidijevih Metamorfoz, začnejo i n končajo z zve d a mi, z besedo Alojz Rebula in sidera ali asrro. Kot gotovo tudi ni na- Kajetan Gen far ključje,da Dantejeva Božanska komedija izzveni z besedo stelte, zvezde: 1’amor chemuove il Sole e (e attre stdle. Seveda je pogled v zvezde včasih nekaj, kar se zdi skrega no z zdravo kmečko pametjo, Znana je anekdota o Talesu, enem sedmih modrih, ki je padel v jamo, ker je bil preveč zagledan v zvezde in seje ob tem fz njega ponorčevala neizobražena in neuka, a praktična dekla, Nasprotni občutki pa nas navdajo, če beremo, da je Absint, prej učitelj astronomije, preučevanje zvezd nazadnje zamenjal za ukvarjanje z vodnimi črpalkami. Nekaj, česar Rebula nikoli ni storil in česar tudi ne bi mogel storiti, saj je do zadnjega ohranil zvestobo svoji zvezdni znanosti klasični filologiji. Bolj kot za vse drugo pa sem Lojzetu hvaležen za njegov roman Ob babilonski reki. V njem je postavil veličasten in neminljiv spomenik trpljenju in žrtvam tragičnega slovenskega eksodusa maja 1945. Spomenik Marku Bajuku, ki ga prepozna mo v liku ravnatelja Mermo rja, ki je na tujih tleh, v nemogočih razmerah, iz nič zgradil, eno najbolj elitnih slovenskih gimnazij, begunsko gimnazijo v Lienzu in Spitta-lu. Na njej’ seje izobraževala in maturirala vrsta poznejših vrhunskih znanstvenikov, profesorjev na ameriških, kanadskih in argentinskih univerzah, med njimi dva poznejša kardinala. Pri tem ravnatelj Memor svojih dijakov ni samo privedel do mature, ampak se je šel zanje, za njihov študij in eksistenco, pogajat na rektorat graške univerze. Tam je s svojim uglajenim akademskim nastopam, s svojo brezhibno visoko nemščino prepričal vodstvo te starodavne častitljive in ugledne univerze,daje več kot sto slovenskih študentov na njej lahko nadaljevalo in uspešno končalo svoj študij. V zahvalo za vse te njegove na pore pa so angleške okupacijske oblasti sredi najhujše zime v letu 1947 Bajuka z družino vred izgnale iz begunskega taborišča. Obenem je v romanu postavil spomenik tenkočutnemu Johnu Corsellisu, ki ga taboriščniki kličejo s simpatičnim imenom Kardo. Corsellis je svetla izjema mod angleškimi častniki, ki so naše fante načrtno varali in mednje lansirali govorice, da se peljejo v Palmanovo, dejansko pa sojih vPodrožci izročali maščevalnim Titovim krvnikom. Lojze me je ob najinih srečanjih večkrat prosil, naj mu kar največ povem o tem človekoljubnem mi rovniku, ki zaradi ugovora vesti nikoli ni maral nositi orožja in ki mu je naklepna prevara njegovih nadrejenih kot kamen ležala na duši, zato je skušal beguncem po najboljših močeh lajšati trpljenje in lakoto in vsaj na ta način oprati sramoto svojih rojakov. Pisal je staršema, naj mu pošljeta učbenike za slovensko begunsko gimnazijo, na svojo roko seje odpravil v Graz, kjer je v mestu, kije bilo med vojno od bombardiranj razrušeno, iskal in našel domicil za naše študente, da so si v baraki na Hochsteingasse uredili skoraj nekak hote L Predsednik Republike Slovenije, ki naj bi bil kot oče vsem. rojakom, še zlasti pa rojakom na tujem, Corsellisu ni dal odlikovanja, čeprav sem dvema predsednikoma poslal utemeljen predlog za podelitev. S Corsellisom sem se po šestdesetih letih prvič spet srečai 6. junija 2008, ko je prišel v Ljubljano, prav na dan, ko sem iz urada predsednika državo Danila Turka dobil na svoj pismeni pred log telefonsko sporočilo, da Corsellis ne bo odlikovan. Kakšno neverjetno naključje! Ko sem Corsellisu to povedal, mi je rekel: „Pa saj jaz vsega tega nisem delal zato, da bi dobil medaljo; moja vest mi ni dala, da bi z nesrečniki, kot ste takrat bili vi, ravnal drugače.“ In vendar je pacifist, kije umrl 28, novembra 2018, en mesec po Rebulovi smrti (spet neverjetno naključje), naposled le preje! zasluženo priznanje, večje in trajnejše kot je državna medalja, saj mu je slovenski pisatelj v svojem romanu zgradil monumentum oere perennius. In nc nazadnje je Rebula v tem ro manu postavil spomenik tudi mojemu očetu, ki se pojavlja v njem s priimkom Mornik. Oče osmih otrok, eden prvih doktorjev slavistike na komaj ustanovljeni ljubljanski univerzi, ki gaje takoj prvi teden po zasedbi Celja kot prvega prišel aretirat njegov nekdanji dijak Sepp Jelleriz v gestapovski uniformi, in ki je gotovo tudi poskrbel, da je bil izgnan v Srbijo. A po vrnitvi mu ni preostajato drugega kot da je pri Metalki prodajal žeblje, Ko je prosil za službo, ga je šef prosvetnega oddelka na ljubljanskem okraju, po izobrazbi germanist, s katerim sta se pred vojno v Celju, kjer je bil med drugim tudi član Kultu rbu nda, v gimnazijskem zboru tikala, odslovil praznih rok z besedami: „Za vas ni službe v prosveti, iščite sl delo drugje!“ Tudi odmev te epizode lahko beremo v romanu. Hvala ti, Lojze Rebula, hvala tl še posebej za ta roman! Ne najdem besed, s katerimi bi se ti dostojno zahvalil za tvoja žlahtna dela, za vse tvoje neizprosno odkrivanje in oznanjanje zamolča n ih resnic, s katerim si desetletja opozarjal na storjene krivice in nam celil naše rane. ZADNJA NAGRADA ZA NOKTURNO NA PRIMORSKEM Italijanski prevod Rebulovega romana Nokturno za Primorsko je že kmalu po ¡21 d u prejel dve italijanski literarni nagradi; 31. marca 2012 so mu v kraju Riva del Garda podelili Nagrado Mario Rigoni Štern, 2. decembra istega leta pa v Lati sani 19, mednarodno literarno nagrado Latisano za severovzhod - obmejna književnost. V palači Boldrin v kraju Lendinara pri Rovigu pa je 14. oktobra letos knjiga prejela še eno izmed nagrad na 7. mednarodnem literarnem natečaju to Loconda del Doge (Doževo gostišče), Za štiri sekcije natečaja so prireditelji prejeli 539 pesniških, proznih in esejističnih del iz Italije in drugih držav. Na nagrajevanje so povabili tudi pisatelja Alojza Rebulo, ki pa je takrat že ležal v zdravilišču v Topolšici, zato ga je na slovesnosti zastopala Martina Clerici, ki je roman prevedla. Pisatelj pa je na udeležence naslovil zahvalno pismo, ki so ga ganjeno prebrali v dvorani in je njegov zadnji zapis v italijanščini. Tu ga prvič objavljamo v prevodu Nadie Roncelli. Spoštovane gospe in gospodje! Ker se iz zdravstvenih razlogov nisem mogel udeležiti vašega srečanja, čutim potrebo, da vam pošljem svoj pozdrav in da se vam zahvalim. Tuje nekaj besed, ki sem jih narekoval svoji hčerki v bolnišnici v Topolšici ob reki Savi, Najprej bi se rad zahvalil komisiji za nagrado, ki je pozitivno ocenila moje delo, in vsem sodelujočim, ki ste s svojo prisotnostjo želeli počastiti mene, predvsem pa književnost v službi resnice in krščanskega bratstva med ljudstvi, ki jih je zgodovina ločila in ranila, V knjigi obravnavam tragično poglavje v zgodovini Slovencev v Italiji. Živimo na tem ozemlju in ga ljubimo že stoletja, vendar fašizem naš je hotel iztrebiti brez usmiljenja, imel nas je za narod brez vsakršne vrednosti in kulture, odrekel nam je pravico do življenja, pisanja in govorjenja in celo do molitve v lastnem jeziku. Prepovedali so nam celo, da bi počastili svoje mrtve in napisali njihova imena na grobove. Vse življenje hrepenim po resn id in zemeljski pravici, a tudi verujem v odrešenje, ki presega človeško zgodovino. To upanje preveva vsako moje delo, Morda la h ko skupaj delimo željo po* odrešenju, ki od nekdaj razvnema človeško dušo in jo vznemirja. Ne gre le za potrebo po socialni ali državni blaginji, čeprav osvoboditev od revščine in želja po pravičnosti zahtevata našo popolno predanost, Človek teži k nečemu mogočnejšemu in bolj radikalnemu, Neizmerno trpljenje v stvarstvu pa kliče Boga in ga išče. Presenečen vam dajem svojo knjigo, z mešanimi občutki strahu in ponižnosti, Negibnost in slabovidnost mo delata skromnega in spoštljivega do tega, kar je nad nami. Hvaležen sem vam za ta trenutek radosti. Zahvaljujem se vsakemu. kije prebral mojo knjigo in jo ceni, in vsakemu, kije prisluhnil mojim besedam. Knjiga je prostor, v katerem SO naše duše lahko srečajo in kjer ne glede na časovne In prostorske razdalje lahko delimo vrednote, upanja in navdihe. Topolšica, 3. oktobra 2018 Alojz Rebula Na vrhu v sredk z Janezom Pogačnikom; M srednji vrsti levo: leta 1984 v Tinjah z Antonom Trstenjakom; spodaj levo: z Marijem M o ve rje m no Drogi; desno: zaključek tečaja iepe govorice Radijskega odra in predstavitev knjige Nokturno 10 Primorsko 12. junija 2004 (foto Križmončičj Mer vrha levo: Alojz Rebulo in Evgen Bavčar na Dragi 1994: desno: 2 Jožetom Horvatom in Jurijem Paljkom v sredi levo: v Loki leta 1965 z Jožetom Pogačnikom jji soprogo; na proslavi 75 letnico prve slovenske gimnazije v Ljubljani leto 1980 (desno}; spodaj levo: z Miranom Košuto; desno: Saša Martelanc in Alojz Rebula no predstavitvi knjige Previsna letalO. 7.1996 OBLETNICA BREDA ŠČEK (1893-1968) 125-LETNICA ROJSTVA IN 50-LETNICA SMRTI Živela in delovala je v času in prostorih fašizma, nacizma in komunizma - bila je (glasbena) migrantka Franc Križnar Breda (Friderika) Šček (poroti. Orel) se je rodila 20, avgusta 1893 v Trstu, V rojstnem kraju je obiskovala osnovno šolo, od 1907 pa tudi glasbeno šolo Carfoffa. Po preselitvi družine v Gorico (1908) je obiskovala tam učiteljišče in glasbeno šolo, Svoj (glasbeni) talent je izrabila zelo zgodaj, saj je bila že v dijaških letih organistka po cerkvah in zborovodkinja. Potem je v Skednju pri Trstu hkrati zaključila glasbene študije: klavir na konservatoriju, solistično petje in kompozicijo. Na konservatoriju »G, Tartini* v Trstu je opravila izpit za poučevanje zborovskega petja na srednjih šolah (1924); diplomirala pa še iz solo petja na glasbenem liceju »G. B. Martinov Bologni (1930). Služb ovala j e na Goriškem, v Trstu in okolici ter Istri in odtlej v nekdanji Jugoslaviji oz, Sloveniji. Umrla je v Ljubljani 11. marca 1968. Pokopali sojo v družinski grobščekovih p ri žu p n lj ski cerk vi s v. N i ko laja v va si ci Avber pri Tomaju na Primorskem. »[z vseh njenih opusov so še posebej izpostavljeni samospevi. V njih je Breda Šček dosegla vrhunec svoje ustvarjalnosti v vseh pogledih.« Kot ustvarjalka in glasbenica seje najbolj izkazala na področju manjših vokalnih in vokalno instrumentalnih, cerkvenih in posvetnih oblik:zborov in .samospevovter klavirskih skladb. Ukvarjala se je tudi z orkestralno glasbo. Njena slogovno novoromantično usmerjena dela se odlikujejo po izvirnih harmonijah ter sočni 3n doživeti melodiji. Pravi izbruh skladateljsko ustvar jalnosti se kaže v njenem posvetnem ustvarjalnem fragmentu, ki je kvantitativno precej manjši kot pa cerkveni, Največji razmah dobi njena posvetna ustvarjalnost šele po emigraciji v Jugoslavijo za potrebe podeželskih pevskih društev in mladinskih zborov. V eni in drugi sferi seje Ščekova zavestno odrekla kompleksnejšim kompozicijskim rešitvam, ki bi manj veščim izvajalcem postavljale nepremostljive ovire. Iz vseh njenih opusov so še posebej izpostavljeni samospevi. V njih je Breda Šček dosegla vrhunec svoje ustvarjalnosti v vseh pogledih. V tem —1 ^ V -r. ■" Breda Šček, Wikipedijc fragmentu del se zrcali njena življenjska pot in Ščekova se izkaže kot mojstrica ekspresivne, a vendar oblikovno jasne in naravno tekoče melo-dike, ki jo dopolnjuje barvno bogata, na nasičenih poznoromantičnih harmonijah temelječa klavirska spremljava. »Nekaj v njej je zazvenelo in zapelo, toni so se oblikovali in zlivali drug v drugega in šele pozneje se je zavedala, da to ni nobena izmed melodij, ki jih je znata (Breda Šček, 11 let). Življenje in (glasbeno) delo Življenjski in ustvarjalni fragmenti skladateljice B. Šček med Trstom (Gorico), Ločami in Ljubljano Slovenska učiteljica, pianistka in organistka, skladateljica, zborovodkinja in pevka Breda Šček seje rodila strojevodji Jožefu Ščeku ¡z Vipavske doline In Vincenciji (Vinki roj. Kante). Njeni starši niso bili ne intelektualci in ne glasbeniki, ded pa je po kraških vaseh slovel kot izvrsten pevec, zbiratelj ljudskih napevov in avtor. Svojo Ljubezen je prenesel tudi na svojo hčer tako, daje petje ljudskih pesmi napolnjevalo tudi dom Ščekovih. Mlada Friderika je tako že kot otrok znala veliko ljudskih in umetnih pesmi ter jih rada prepevala. Vse to pa ni zadovoljilo njene želje po globljem glasbenem izražanju. Njena najljubša otroška igra je bila, da je z drobnimi prsti igrala na namišljeni klavir, ki pa sprva ni bil drugega kot kuhinjska miza. Oče, ki je spoznal in podpiral hčerin izje mni glasbeni talent, jo je kljub velikim materialnim žrtvam leta 1907, torej že 14-letno, vpisal v glasbeno šolo Catoila v Trstu. Že naslednje leto, po preselitvi družine v Gorico (1903), je Breda svoje glasbeno znanje izpopolnjevala še trt leta v slovenski glasbeni šoli Glasbene matice (ust. na prelomu stoletja, 1399-1900). Tu je dosegla svojo glasbeno izobrazbo pri Emilu Komelu in se hkrati odločila za poklic učiteljice in obiskovala tamkajšnje učiteljišče. Ves ta čas pa v njej glasba ni mirovala: začela je s pevskim kvartetom na učiteljišču in si z nastopi že priborila prvo (plačano) glasbeno zaposlitev. Kot dijakinja! Službo ji je ponudil župnik furlanske cerkve v Gorici, Na enem sa mem obisku pri Ščekovih doma je slišal njeno (klavirsko) igranje. Zaupal ji je vodenje pevskega kora svoje cerkve, za kar je dobila svojo prvo, z glasbenim delom zasluženo plačilo 120 flori n tov. Posegla je po tovrstnem glasbenem slovesu, kot ga je i mel v Gorici pred njo samo še sloviti Marij Kogoj, s kora je šel njen glas »v deveto vas.k F'oskusita se je tudi kot pesnica in pisateljica. Po končanem učiteljišču v Gorici (maturirala je 1912) so bila njena učiteljska službena mesta: Ste ve r-jan (1912-11). Bukovica in Štand rež (1913-16), Skedenj (1916-23), Dolina [1924 26), Slivno pri Nabrežini (1925-30), Materada (1930), Avber pri Sežani (1930-34; kjer pa ni učila, ampak je pri bratu duhovniku Virgilu Ščeku, potem ko je bila kot Slovenka konfinirana na jugu Italije, čakala potni list oz, dovoljenje vizo za takratno Jugoslavijo in jo tudi dobila po skoraj štirih letih), Loče pri Poljčanah (1934-40) in Ljubljana (1940-68); povsod seveda z in za glasbo, kajti povsod je pela, ustanavljala in vodila zbore, komponirala in igrala. Vzporedno, že okrog leta 1916 [ko ji je bilo »že* 23 leti), je šele pričela z resnim glasbenim študijem na konservatoriju »Tartini« v Trstu: klavir pri Adolfu Skeletu, (solo) petje pri Tini Bendazzi Garul-ii, kompozicijo pa pri njenem sinu Valdu Garulliju. Leta 1924 je tam opravila mojstrski državni izpit iz zborovskega petja [Mogistera in Canto Čarate) ter se s tem usposobi la za poučevanje petja na srednjih šolah (Scuo/e Normali). Svojo glasbeno izobraževanje je nadaljevala na glasbenem liceju »Giovanni Battista Martini« v Bologni, kjer je leta 1930 diplomirala iz solopetja in dosegla stopnjo magistre (Licenza normale in canto}.. Njeno glasbeno izobraževanje ji je prineslo tudi preboj iz ozkih krogov podeželskega in primestnega ljubiteljskega glasbenega življenja. Šček je postala prava mala profesionalka na kar več glasbenih področjih. Kljub visoki glasbeni izobrazbi pa v fašistični Italiji ni mogla dobiti ustrezne tovrstne glasbene zaposlitve. Red no je nastopala in s svojimi pevski mi nastopi in izvedbami svojih skladb (samospevi in klavirska dela) seje v drugi polovici 20. let 20, stoletja predstavila širši, in ne le slovenski-tržaški (glasbeni) javnosti. Redno je doživljala ugodne sprejeme. Celo italijanski glasbeni krinki so brez izjem hvalili njen topel mezzosopranski pevski glas, prav tako pa tudi njene skladbe na italijanska in slovenska besedila. V njih so opazili in poudarili predvsem slovansko topli no in čustvenost, Ti ugo dni kritiški odmevi pa so bili žal le zadnji sledovi takratne kozmopolitske širine, značilne za Trst poznega 19. stoletja. Poleg vokalnih, instrumentalnih in vokalno inštrumenta Inih miniatur - skladbe za klavir, samospevi i n zbori - pa je iz tega časa znana njena edina večja tovrstna orkestralna skladba 5-stavčna Piccolo suite per orchestra d'arehi (1929-31), kije doživela eno redkih prvih izvedb 31. junija 1931 v dvorani konservatorija »Giuseppe Tartini« v Trstu. Donedavna je bilo delo izgubljeno, zaradi dvojne signadjje, zavedbe v arhivih Radia Ljubljana in Slovenske filharmonije v Ljubljani, Našel sem jo sam osebno. Če je torej pomenil (prvi) poustvarjalni-izvajalski in tudi že ustvarjalni-kompozicijski vrh »njen* Trst (pred 1934) še na prevladujočem posvetnem področju (kjer pa tudi niso manjkala cerkvena, duhovna dela), sta se prav slednja glasbena fra gmenta nadaljevala in poudarila v njeni ustvarjalnosti. BREDA H EK XX TANTUM ERGO ad <3U.«UGnt vuCLSi ftUBUMLZS ■GOS1TIAE mi VD9JHDATUI 1% anPEHACiTrai^Wiixu ib«jA' Med cerkveno in posvetno giasbo Med Ločami in Ljubljano; zlasti še za Loče (pri Poljčanah) je zapisala sama; »Tukaj sem bila pridna Njen življenjski in delovni, ustvarjalni in poustvarjalni opus slovenske učiteljice, predvsem pa glasbenice, pevke, pianistke, skladateljice, zboro-vodkinje,... rojene Italijanke, preživele vsega šest let (1934-1940) v Ločah pri Poljčanah, je nedvomno največji. V tem času je tam napisala in izdala (v tisku) vsega kar 25 zbirk vokalne glasbe [samospevi in zbori), skupaj 369 del, vokalnih in vokalno instrumentalnih miniatur, cerkvenih in posvetnih (od vsega 649 enot). Kljub temu, daje bila poklicno izšolana pevka, pianistka in Levo: naslovnica Picco-la suite perorchestra d'archi, 1929-32; desno: Bredo {Friderika) Sček (por. OrelJ, Sašo Šantel, risba, 1930-34; spodaj levo: naslovnico Tom tam ergo, 1931 »Njen življenjski in delovni, ustvarjalni in poustvarjalni opus je v letih preživelih v Ločah pri Poljčanah nedvomno največji.« skladateljica, zanjo v takrat fašistični Italiji ni bilo ne mesta in ne prostora. Ker se je obenem Izšolala tudi na učiteljišču, je bila njena profesionalna kariera vseskozi kot učiteljica; v Ločah celo upraviteljica osnovne šole. Njena glavna dela izza časov Loč pri Poljčanah (1934-40}. pa še od prej in kasneje, so številne posamične zbirke, ciklusi - posvetni in cerkveni (mešani, mladinski, moški, otroški in ženski zbori), dve Slovenski maši, 19 zbirk cerkvenih pesmi, Zvonovi v praznik (zbirka klavirskih skladb, 1928-44), zbirke samospevov - Aoste, mi raste (1924), Čez Pohorje sinje (1935), Ljuba si ti pomlad (1938), 7oioin Bori (1952), Oj, Vrba (1954), Med rožami in kantata za zbor, soliste in klavirHasanaginica (1955), 4 zvezki obdelav ljudskih pesmi (od 1945 naprej) idr.; 654 skladb-miniatur, med katerimi so: Blaženo noč, 3 božičnih pesmi zo cerkvene mešane in moške pevsko zbore. Loče 1935; (Prva) Cerkvena pesmarica zo mladinske ati ženske zbore (2 natisa). Ljubljana 1940; (Druga) Cerkvena pesmarica za mladinski ali ženski zbor. Loče 1936; (Tretja) Cerkvena pesmarica za mladinski zb or. Lj u bij a n a 1938 (dve verziji tiska), Čez Pahorje sinje. 9. K nebu povzdignimo soline ofi! Adventna K nebu povzdignimo solzne oči! (za mešani zbor in orgle) -začetek m 8 samospevov s klavirjem (bes. Dr. tvo I. Rudolf). Partit. Loče 1935; Domovini. 13 pesmi za 3- in 4-giasne mladinske ali ženske pevske zbore. Loče 1939; Jugoslavija. Pesmi za 2- in 3-glasne mladinske Spodaj: pevski tečaj organistov in pevovodij v goričkem Alojziievišču (5. z leve sedi B. Sček med Srečkom Kumarjem in Emilom Adamičem) S K DA «!,«..'Ul' xa ¡*Xw.-.i. d.+lfa? £-Tvl, x"-«fc _i.ii.iV'¡du*aA- Žte&fissJtit r&ke fJx? iSi-V.-i ¡AVi ■ j. l ■: H 4=4 m rs v. u t *--i? rs ■■ ■ » t' ■ t r n- ^kirfeiT s f . 4-4 44. th '4\ “> j* ' " "• jtj Zfe& Wl t* ■M ¿ii' tf.drvfc 11 mladinskih pesmi za 1-, 2-, 3- in 4-glasne zbore. Loče 1936; Sto venska masa za mladinski ali ženski zbor na bes. (Fr.) Ksa-verja Meško, Ljubljana 1936 (Ljubljana, april 1943); Slo venska mašo za cerkveni mešani pevski zbor na bes. F. Terčelja. Loče 1936; Srce božje. 8 pesmi v časti Srcu Jezusovemu za cerkveni mešani in moški pevski zbor. Ljubljana 1938; Župnijsko cerkev iv. Nikolajo in nagrobnik Ščeko-vih v Avberju nad Tomajem Društvu slovenskih skladateljev. Pri tem pa je bilo njeno komaj šestletno bivanje in deio v Ločah pri Poljčanah njen zenit: tu je ustvarila največ in najbolj raznolika dela, skoraj dobra polovica vseh njenih del, vokalnih in vokalno instrumentalnih miniatur:samospevi in zbori, je izšla vtisku prav ta m; tudi po »zaslugi« njenega moža notografa in tiskarja Silvestra Orla, ki je bil tako njen prepisovalec, tiskar in še kaj, Z njim je Ščekova živela v zakonu vse od 1934, torej tik ali celo med samimi »njenimi« Ločami, Ustvarjalno in poustvarjalno seje vseskozi udinjala tako na področju cerkvene kot tudi posvetne glasbe. Če je bil njen »italijanski« ustvarjeni del kompozicijsko veli ko bolj zaostren in v tem, ji niso oporekali niti veliko bolj kritični ali skoraj kritikastrski italijanski ocenjevalci, je seveda zdaj v Ločah svoj jezik in kompozicijsko tehniko ublažila, zgladila, V teh njenih delih gre v ved ni primerov za enostavna in krat-kosapna dela (eno- do 2-deine in 3 delne pesemske oblike), vokalnih in vokalno instrumentalnih miniatur (samospevovin /mladinskih/zborov)za omilitev kompozicijskega jezika in govorice. Tako je Ščekova zahtevnost Svojega v začetku dokaj zaostrenega jezika, ki seje dodobra spogledoval z evropsko kompozicijsko ustvarjalnostjo, precej omilila. Saj je bil ie--ta v večini primerov namenjen tudi nešolanim izvajalcem, pevkam in pevcem pa tudi inštrumenta listo m (klavir in orgle). Torej je bil tovrstni opusB. Šček dodobra zamejen z ljubiteljstvom, razen takrat, ko je (šolana) pevka Ščekova tudi sama zapela. ■4^ Sveto noč. 11 božičnih pesmi. Ljubljana 1939; Sveti Andrej, 23 {24} svetniških pesmi za mešani zbor, (Druga pomnožena izdajaj. Loče 1933; Trsom, Gospod. 11 obhajilnih pesmi za mešani zbor, Ljubljana 1939; Trnjev venec. 10 postnih pesmi za cerkveni m ešoni in moški p evski zbor. Ljubljana 1938; V mladih dneh. 20 štajerskih narodnih pesmi za mešani in moški zbor. Pesm i je zapisal Alojz Rupnik, posestnik na M latah. Loče 1937; V Nazaretu roža raste. 12 poljudnih pesmi Materi Božji za mešani zbor. Drugi natis, Loče 1937; Vojaški boben. 13 narodnih pesmi zo 3-giasne mladinske zbore. Loče 1939, V Tebi Kristus. Besedila zložila M. Elizabeta. 11 evharističnih pesmi za cerkveni mešani in moški pevski zbor. Loče 1936, idr. Za profesionalno izobraženo glasbenico, kije uspela z več kot 600 skladbami, na poklicni (profesionalni) poti ni bilo ne mesta in ne prostora; zato je ves svoj življenjski krog delovala kot osnovnošolska učiteljica Namesto zaključka Rojena učiteljica in glasbenica Breda Šček je v Italiji naredila svoje prve (po) ustvarjalne glasbene takte in sicer v Trstu, Svoj skladateljski nimb je zagotovo dosegla v Sloveniji oz. Kraljevini Jugoslaviji in po2. svetovni vojni v Sloveniji oz, NFRJ. Spet kot učiteljica, kije doživela v Ljubljani tudi svojo upokojitev in smrt (le pokopana je na svojem ljubljenem Krasu). Ustvarila in izdala je večino svojih dei prav tu: v Ločah in kasneje oz, kar na koncu pa še v »svojem« strokovnem OBLETNICA IGO GRUDEN (1893 - 1948) Dr. Rozina Švent Minilo je 70 let od pesnikove smrti, a je njegova poezija še ved no aktualna. Na pragu Veselega dneva kulture so v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani skupaj z Društvom slovenskih pisateljev ob razstavi Morje - naše življenje: Odstrti spomini s podstrešje na brežin ske ribiške družine pripravili prireditev Morje - naše življenje v poeziji Iga Grudna. Dogodka so se udeležili ste-vilni sorodniki in obiskovalci, nekaj jih je prišlo tudi iz pesnikove rodne Nabrežine, kar je dogodku dalo še poseben slavnostni pridih. »Igo Gruden je še vedno aktualen zaradi svojega humanizma, pacifizma in zaupanja v človeka, da lahko na koncu vedno premaga zlo.« Prireditev je skorajda ujela tudi datum pesnikove 5 m rti (29. november) in dan pokopa (1. december) na Plečnikovih Žalah. igo Gruden si je sicer želel, da bi bi I. pokopan na pokopališču v Križu blizu Nabrežine, da bi od tam lahko gledal morje, a takratne razmere tega žal niso dopuščale. Seje pa tokratna prireditev ujela z datumom načrtovanega literarnega večera, ki ga je v Trstu 2. decembra 1947 pripravljala Slovensko hrvatska prosvetna zveza Trst, vendar mu zavezniki niso izdali dovoljenja za prestop meje, Lahko pa seje naslednji dan udeležil prireditve v Kopru in se takrat po nekaj letih srečal tudi s sorodniki iz Nabrežine. Na prireditvi, ki jo je povezovala avtorica razstave mag. Polana Sketelj, so sodelovali: - mag. Maja Kostne Grubišič - pozdrav v imenu direktorice dr, Tanje Roženbergar; - Nina Kokelj - pozd rav v imenu Društva slovenskih pisateljev; - Nataša Gruden (snaha), ki je med posameznimi ciklusi brala Grudnove pesmi; - Bogdan Petelin (soavtor besedil razstave)- Igo Gruden in Babčeva družina; - mag. Ivan Vogrič - Večplastnost Grudnove poezije; - dr, Rozina Svent- Pesmi izza žice; - Vera Tuta Ban - Miška osedlana; - Gašper Fatur - recital pesmi Sinku; - Ansambel Ovce - Matej in Iztok, ki sta na začetku in na koncu predstavila nekaj uglasbenih Grudnovih pesmi. Vsak od nastopajočih je predstavil delček bogatega pesniškega opusa Iga Grudna, ki je še vedno aktu a len za radi svojega humanizma, pacifizma in zaupanja v človeka, da lahko na koncu vedno premaga zlo. Opozori nas tudi na ljubezen do slovenskega jezika in naroda, ki ga govori: pristno domoljubje, ki ga Primorci in zamejci občutijo bolj prvinsko kot mi vosrednji Sloveniji. Nekaj njegovih pesmi bi lahko upravičeno uvrstili v evropsko a n to logi j o taboriščne ali socialne lirike. Vera Tuta Ban je predstavila novo izdajo Otroške pesniške zbirke Miška osedlana, ki so jo Ilustrirali otroci iz Nabrežine. Javno je izpostavila željo Primorcev, da bi bil pesnik Igo Gruden deležen tudi kakšnega literarnega simpozija v domovini (tega namreč še n i doživeli} in da bi ta pesniška zbirka bila uvrščena tudi na seznam za Bralno značko, saj si to nedvomno zasluži. Pod vtisom celotnega dogajanja se jo na koncu k besedi prijavil še minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Jožef Česnik, ki je izpostavil delo Zorana Mušiča, ki je s svojimi pretresljivimi risbami iz taborišča Dachau znan po vsem svetu, za sotrpina Iga Grudna pa komajda kdo ve. Prav bi bilo, da ga spoznamo in začnemo ceniti tudi mi. Pesnik Igo Gruden ■ primorski bard, mogočen po postavi, toda izredno nežen in občutljiv v svoji notranjosti, je na lastni koži doživel prav vse strahote 20. stoletja: kot vojak v prvi svetovni vojni na soški fronti, kjer je bil ranjen (ostal je invalid); zaradi fašizma je družina morala zapustiti dom in se raztepla posvetu; kot zapornik in taboriščnik je med drugo svetovno vojno okusil italijanska koncentracijska taborišča, kar je bilo zanj najbolj travmatično. *■ * *• Začetek druge svetovne vojnem napad okupatorjev na Jugoslavijo 6. aprila 1941 sta na pesnika Iga Grudna delovala strahotno boleče, kar seje neposredno odražalo tudi v vsej njegov« poeziji iz tega časa. Še dodatno ga je bremeniLo dejstvo, da je bil primorski begunec, ki je prav zaradi fašizma pobegnil iz rodne Nabrežine. Čeprav ga sama politika nikoli ni posebej zanimala, se jetakoj vključil v delo OF in pomagal po svojih močeh - pogosto je na sodišču zagovarjal politične zapornike. Že konec decembra 1942 (božične racije 21. in 22, decembra, ko je bilo aretira nih kar 500 ljudi) pa je tudi sam doživel aretacijo in se skupaj s številnimi Ljubljančani znašel v Belgijski kasarni - prav na tem prostoru, kjer danes domuje Slovenski etnografski muzej! In tukaj se začenja tudi pesnikov »dnevnik v verzih«, v katerem je opisoval svojo pot zapornika in taboriščnika, ki ga je vodi la od Ljubljane do Visca, Padove, Raba in taborišč v severni Afriki. Pesm i iz prvega obdobja so polne hrepenenja in domotožja, ki pa ga blaži s pesnjenjem in dopisovanjem z domačimi, zato je to ujetost lažje prenašal. Nenehno je nad zaporniki ležala senca negotovosti, saj so od tu ljudi vodili na streljanje v Gramozno jamo ali v internacijo. Le redki so bili izpuščeni. Grudna so 14, marca 1941. odpeljali vtaborišče Visco v Furlanski nižini, ki so ga ob zidanih stavbah in barakah sestavljali tudi številni šotori In kjer je Gruden našel tudi več svojih ljubljanskih znancev (Janez Logar, Fran Novak, Maks Jeza, Zore, Žiberna}. Kljub temu da so bivali za bodečo žico, so se lahko medsebojno družili in sprehajali med šotori. Gruden seje pogosto sprehajal sam in si v beležnico zapisoval stihe, ki so se mu porodili. Prijatelji so mu konec aprila {rojen je bil 18.4, 1893) pripravili skromno slovesnost ob 50-letni-ci rojstva. Nekdo jih je prijavil upravi, zato so jih kazensko premestili v novo taborišče, Chiesanuo va pri Padovi. Še naprej je ohranjal stike s Pepco Zajčevo oz. Ljubljano, kar mu je lajšalo bivanje v taborišču. Tam je ostal do 11. junija 1943 - pod št. 5287, ko so ga premestili na otok Rab. Zapornike so iz Padove prepeljali najprej na Reko (v skupini je bi I tudi dr. Anton Vratuša) in nato na otok Rab. Prav vmesni postanek v zaporu na Reki je pri Grudnu vzbudil strah, da bi ga kot primorskega begunca postavili pred tamkajšnje vojaško sodišče. Na srečo so se zaradi bližajočih se usodnih dogodkov na fronti življenjski pogoji v uničevalnem taborišču na Rabu že precej izboljšali. Ob kapitulaciji Italije se večji del taboriščnikov vključi v partizanske enote, nekaj pa jih ostane na otoku in pomagajo pri upravljanju bolnišnice in urejanju razmer na otoku - med njimi je bii tudi Gruden. Ob bližajoči se nemški ofenzivi se januarja 1944 preko D Lige ga otoka umaknejo najprej na otok Vis in nato z zavezniški mi Ladjami preko Barija, Brindisija in Taranta v severno Afriko - Fort Said (Egipt). Svojo afriško odisejado je Gruden preživel v taboriščih: Amrija pri Kairu (od 15,2,1944), nato ga marca preselijo v taborišče Tolumbatšn na koncu v taborišče El Shatt ob Sueškem prekopu. Zaradi življenjskih pogojev (neznosna vročina, oddaljenost od domovine, nima stikov z domačimi, kar ga spravlja v nenehno skrb in obup} zapade v težko duševno krizo, ki jo rešuje s pesnjenjem in poučevanjem otrok v taborišču. Pesmi, ki so nastale v severni Afriki in jih je pesnik zapisal v oranžno beležnico »Afriške pesmi« (9 x 15,4 cm) so praviloma opremljene tudi z datumom zapisa (prva pesem Taborišče v Amriji je bila napisana 18. 2. 1944 in zadnja, Hamsla, 27. 3. 1944). V tem času vzpostavi pisni stik z dr, Antonom Novačanom, ki mu nekajkrat odpiše in mu pošlje tudi nekaj denarja (skupno 12 funtov). Vseskozi ga Novačan opogumlja, naj vzdrži, in mu obljublja tudi politično rešitev, ko bo prevzel funkcijo v novi begunski vladi, česar pa ni doživel V Grudnovi zapuščini v MUK (Ms 1800) so ohranjena Nova-čanova pisma (13 - od 1919 do 1946), žal pa se niso obranila Grudnova pisma. V tem obdobju objavlja svoje pesmi v listu Bazovica, ki ga ureja Ivan Rudolf. Objavlja pa tudi v drugih jugoslovanskih listih, ki so izhajali v Afriki. v začetku teta 1945 sicerza-klj u č i s vo j o ta bori šč no od i sej a-do, vendar ga dolžnosti radijskega delavca za nekaj mesecev se zadržijo v osvobojenem Beogradu. To obdobje se srečno zaključi junija 1945, ko se vrne v Ljubljano in se 28. julija 1945 poroči s svojo veliko- ljubeznijo Pepco Zajčevo. Svojo srečo dopolni še z rojstvom sinov Primoža 11946) in Aleša (1947). Pesniška zbirka V pregnanstvo (izide decembra 1945) je pesnikov vojni dnevnik v verzih, v katerem opisuje svojo usodo zapornika in taboriščnika in usodo vseh, kijih je na tej poti srečeval. V pesmih izpričuje veliko bolečino zaradi vojnih grozot, pomanjkanja ¡n trpljenja, a nikoli ne obupa! Zlasti ciklus Rabske pesmi, ki jih je zapisal v Padovi, so pretresljivo pričevanje preživelih rabskih internirancev, ki sov svet ponesli tudi vso tragiko preprostih ljudi, ki jih je povsem nedolžne zajela vojna ujma in jih več tisoč položila k večnemu počitku na kamporskem pokopališču. Kako hudo je bito življenje v taborišču, nam v Gonarskih sonetih leta 1942 - v pesmi Vse - v zadnji vrstici izpove tudi France Balantič: za hlebček kruha dal bi kos srca ... Zbirka kpregnanstvo je imela med bralci izreden uspeh (izšla je v 5.000 izvodih in v dveh izdajah), saj so bile vojne rane še odprte in so pesmi ljudi spominjale na pravkar preživele težke čase. Za to pesniško zbirko in za pesniško zbirko Pesnikovo srce ¡1945), je Igo Gruden prejel leta 1947 Prešernovo nagrado. * Vsekakor j e Grudnova poezija navkljub časovni oddaljenosti še zelo aktualna in živa. Svet je še vedno poln beguncev, ki zaradi vojn In težkih ekonomskih razmer bežijo od doma in se zatekajo v begunska taborišča, kjer živijo v pomanjka nju in v nenehnem strahu, da jih bodo vrnili nazaj,ali pa so celo ogrožena njihova življenja. Zlasti v Evropi in tudi v Sloveniji se vse bolj krepijo desne populistične stranke, ki namerno netijo sovraštvo do beguncev. Ob tem pa premnogi pozabljajo, da so bili nekdaj tudi številni Slovenci begunci: Med prvo svetovno vojno so s svojih domov bežali ljudje, ki so živeli v neposredni bližini soške fronte; po koncu prve svetovne vojne je zaradi fašističnega nasilja in krivične rapalske meje več tisoč Slovencev pobegnilo v Jugoslavijo ali se izselilo v Južno Ameriko; po drugi svetovni vojni je na begunsko pot odšlo okoli 20.000 Slovencev, ki so zavetje našli v zavezniški h taboriščih v Avstriji in v Italiji, od koder so se konec štiridesetih let mnogi preselili v prekomorske dežele. Marsikdo bi se moral vprašati, kaj bi se zgodilo, če bi jih takrat na meji zavrnili 727 »Zaradi težkih življenjskih pogojev zapade v težko duševno krizo, ki jo rešuje s pesnjenjem in poučevanjem otrok v taborišču v severni Afriki.« COP24 ALI KAKO TEŽKO JE STORITI KORAK NAZAJ HJ. V Katovicah na Poljskem je v prvi polovici decembra potekala konferenca COP24, ki je spet pokazala, kako težavna so dogovarjanja o omejevanju globalnega segrevanja. Organizatorji so si zastavili cilj, da bodo sprejeli skupna pravila za izvajanje pariškega podnebnega dogovora, ki naj bi ga uresničili do leta 2021, Zasedanje so tokrat priredili v enem najbolj onesnaženih mest v Evropi. Katovice so namreč črne od premoga najslabše vrste. Jasno je, da so na podnebni konferenci prišle še bolj do izraza razlike med razvitimi in manj razvitimi, med bogatimi in revnimi državami, med tistimi, ki močno onesnažujejo, in onimi, ki so šele v razvoju in ki po krivičnem naravnem ravnovesju najbolj občutijo posledice globalnega segrevanja. Prva, velika težava je finančne narave. Temeljno vprašanje jo namreč;" Kdo bo plačal za varstvo okolja?'1 Gotovo je, da sprememba industrijskih procesov po naravi prijaznih načelih v prvi fazi veliko stane. Proizvajalci večinoma tega denarja niso pripravljene plačati. Posebno še, ker borze ocenjujejo gospodarsko stanje danes in jutri. Zaskrblja jih vsaka sprememba, takoj jih zagrabi panika. Zato si ne mo remo predstavljati, da bodo vlagatelji počakali na razvoj novih tehnologij, Že pred nekaj leti so ocenili, da bi morale razvite države tistim, ki so še v razvoju. »Prva, velika težava je finančne narave. Temeljno vprašanje je namreč: "Kdo bo plačal za varstvo okolja?11« ponuditi najmanj 100 milijard dolarjev po moči za uveljavitev podnebnih ukrepov. Za sedaj so zbrali polovico te vsote, nabirka pa teče zelo počasi. Svetovna banka je sicer sporočila, da bo za podnebne ukrepe do leta 2025 namenila 200 milijard dolarjev. Tega denarja pa zaenkrat še ni. □a seje svet oddaljil od prave poti jev Katovicah ugotovil tudi generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. Kljub temu, da je stanje resno in bi morali nujno in takoj zmanjšati izpuste toplogrednih pli rov, pa so ukrepi pomanjkljivi in počasni, je dejal. Različni predstavniki skoraj 200 Antonio Guterres na konferenci v Katovicah držav so opozarjali na to, kar je vsem pred očmi. Samo z dvigom povprečne temperature za eno stopinjo Celzija je v teh zadnjih letih že prišlo do hudih katastrof, začenši s požari, ekstremnimi vremenski mi pojavi in dvigovanjem gladine morja. Izvedenci ocenjujejo, da bi se lahko - češe nič ne spremeni - povprečna temperatura do leta 2030, ki ni več tako daleč, dvignila že za 1,5 stopinje. Če bi se povprečno ogrelo za 2 stopinji glede na predindustrijsko dobo, pa bi bile posledice nepredvidljive in nepovratne. Kot je na podnebni konferenci COP24 še dejal Guterres, bi morali vsi državljani pritisniti na svoje vlade in zahtevati, naj uvedejo ukrepe za omejevanje globalnega segrevanja, Podjetja, ki ne bodo stavila na zeleno gospodarstvo, bodo v prihodnje propadla, je prerokoval. Čeprav mnogi to že vedo, pa je tako težko stopiti korak nazaj ali ubrati drugo smer. Težava je tudi v tem, da skušajo države celotno finančno breme sprememb za varstvo okolja zvrniti na državljane - z novimi davki na onesnažujoče avtomobile, z višanjem cen goriva ali s čem drugim, ki stane veliko več. Če hočemo vedeti, kam to vodi, je dovolj, da pogledamo, kaj se v zadnjih tednih dogaja v Franciji s protesti tako imenovanih "rumenih jopičev". S shodi, ki so bili večkrat nasilni, so najprej začeli zaradi napovedi o višanju trošarin na gorivo, sedaj pa je njihov protest postal simbol boja proti socialnim krivicam in gospodarstvu, ki uničuje naravne vire in prinaša korist le posameznikom. V trenutku, ko primanjkuje dela, ko so tudi v mnogih evropskih državah plače nizke, življenjski stroški pa visoki, od ljudi ne moremo zahtevati, da se odločijo za nakup dragega ekološkega avtomobila ali pri popravilu hiše izbirajo naravi prijazne -in seveda spet veliko dražje - materiale. Država in proizvajalci bi morali poskrbeti, da bi bile cene visoko tehnoloških novih izdelkov sprejemljive. Vsega vendar ne moremo prepustiti Svobodnemu tržišču, zlasti ko gre za prihodnost planeta. Večkrat smo se že posvečali vprašanju neverjetne količine odpadkov, s katerimi dušimo Zemljo. Sredi morja že plava pravi kontinent plastike. Zato v veleblagovnicah -vskladu z evropskimi pravili - sedaj prodajajo razgradljive vrečke, ki so resn ici na ljubo večkrat tako tanke, da svojih nakupov ne uspeš prinesti do doma. Po drugi strani pa je na primer tudi proizvodnja luči zašla na stransko pot. Ker nove LED žarnice trajajo predolgo, so si že izmislili nov trik. Pri nekaterih lučeh namreč, ko pregorijo, žarnice preprosto ni več mogoče zamenjati. Ko bodo pregorele, bomo morali - po petih ali največ »Težava je tudi v tem, da skušajo države celotno finančno breme sprememb za varstvo okolja zvrniti na državljane.« desetih letih - vse skupaj odvreči. Te luči so seveda večinoma iz plastike. Namesto, da bi se stvari izboljševale, imamo občutek, da se večkrat celo slabšajo. Novi brazilski predsednik, skrajni desničar Jair Bolsonaro, je že odpovedal vlogo gostitelja svetovne podnebne konference prihodnje leto. Kot kaže, v podnebne spremembe nc verjame. Med njegove načrte pa sodi tudi avtocesta, ki bi razdelila Amazonski pragozd. Ameriški predsednik Trump, ki je kriv za umik ZDA iz pariškega podnebnega dogovora, pa glede globalnega segrevanja ne verjame niti izvedencem. Kakih 300 vodilnih ameriških znanstvenikov in 700 predstavnikov iz trinajstih agencij ameriške zvezne vladeje konec novembra izdalo nacionalno podnebno oceno, v kateri so ugotovili, da je stanje izredno zaskrbljujoče. Podnebne spremembe, so še zapisali, so v večji meri posledica človeških dejavnosti. Donald Trump pa je v pogovoru za ameriški časopis Washington Post dejal, da to sploh ni res, Pri tem ni pozabil poudariti, da je izjemno inteligenten; veliko pametnejši od vseh znanstvenikov, njegov nepogrešljivi instinkt pa ga vedno vodi do pravih zaključkov. Ameriški predsednik je po družbenih medijih, ki jih pogosto uporablja za lastno hvalo, francoskemu vodstvu, ki so sooča s protesti "rumenih jopičev", svetoval, naj vendar odstopi od "smešnega in izredno dragega" pariškega podnebnega dogovora, ljudem pa naj vrne denar z nižjimi davki. Iz Pariza so mu - z značilno francosko uglajenostjo - že dali vedeti, da ga nihče ni vprašal za nasvet. ANTENA UMRL JE O D V» BOGDAN BERDON VTrstu je 19. novembra umrl odvetnik in javni delavec Bogdan Berdon. Rodil seje 20. septembra 1930 v Rlcmanjib. V mladih letih je okusil zapor Collottijeve tolpe, kot gimnazijec v Postojni pa Goli otok. Leta 1957 je diplomiral na tržaški pravni fakulteti in postal odvetnik. Ob običajnem delu seje veliko ukvarjal s pravnim zagovarjanjem in utemeljevanjem slovenskih pravic. Tako seje boril proti razlaščanju slovenske zemlje, za enakoporavnost slovenskih društev {izbojeval je vpis Slovenskega planinskega društva Trst v italijansko smučarsko zvezo FI5I) in slovenskega jezika. Kot zagovornik prof. Sama Pahorja je tako med drugim dosegel, daje italijansko ustavno sodišče z razsodbo št. 62 iz leta 1992 omogočilo pripadnikom slovenske manjšine, da se poslužujejo svojega maternega jezika v civilnih pravd nih postopkih, O d v. Berdon je o pravnih in manjšinskih vprašanjih v letih 1965-74 veliko pisal za revijo Most, dolgo je sodeloval tudi z nekdanjim Radiom Opčine. AVSTRALSKA MINISTRICA V SENCI Kot je med d rugim 10. novembra poročal Dejan Valentinčič v Sobotni prilogi Dela, imamo Slovenci »ministrico v senci« za zunanje zadeve v Avstraliji, To je Tanya Pliberšek, kije laburistična poslanka od leta 1998 (takrat je bila stara 23 let), Trikrat je bila že ministrica, po porazu laburistov leta 2013 pa je podpredsednica stranke in Članica opozicijske »vlade v senci«. TAMARA BLAZINA PREDSEDNICA DS Na deželnem kongresu Demokratske stranke, kije bil 2. decembra v Gorici, je bil za novega deželnega tajnika izvoljen Cristiano Sc ha uril, ki je strankin deželni svetnik in poročen s slovensko solnico. Svojčas je bil župan vFojdi in deželni odbornik za kmetijstvo. Nova predsednica deželnega sveta Demokratske stranke pa je bivša zgoniška županja, deželna svetnica in nazadnje senatorka Tamara Blazina. Skupinska slika nastopajočih in prizor iz Kerigme Slovenci v Argentini so 25. novembra praznovali svoj 63, Slovenski dan, in sicer v Slomškovem domu v okraju Ramos Mejia v Buenos Airesu, ki je obhajal svojo 57-letnico. Bil je posebno slovesen, saj je bil povezan s 70-letnico priseljevanja povojne politične emigracije v Argentino ih 70-letnico začetka izhajanja v Argentini lista Svobodna Slovenija, ki se je rodil v domovini med okupacijo. Slavje je trajalo ves dan, kronala pa ga je krstna uprizoritev muzikala Kerigma, ki ga je na motive velikega tedna pred leti napisal in uglasbil Martin Sušnik. Nastop več kot 80 igralcev in pevcev ob izjemni sceni in kostumih sta režirala Marta Selan Bruia {glasbeni dei) in Marcelo Brula. POPOLDNEVI O MILANU KOMARJU Zavod Philosophia perennis je 7, decembra priredi I v Ljubljani2. Komarjev popoldan. Nameni zavoda, ki so ga ustanovili lani, so razvijanje krščansko -reali stične misli, še zlasti v povezavi z mislijo slovenskega filozofa prof. Milana Komarja (Ljubljana, 1921 - Buenos Aires, 2006), preučevanje Komarjevega življenja In dela ter objavljanje njegove zapuščine. V njem so zastopniki Slovencev iz matice, zdomstva in zamejstva. Predsednik zavoda je Blaž Ivanc, ravnatelj pa Matija Ogrin, v vodstvu predstavljata naše zamejstvo Peter Černič in Erika Jazbar. Prvi Komarjev popoldan je bil lani v Ljubljani, z delno ponovitvijo na Srečanju pod [¡parni v Gorici. Takrat je prišel med bralce prevod Komarjevih predavanj z naslovom Človeški čas. Tokrat pa so predstavili knjigo Komarjevih ciklov predavanj Problemi človeka v družbi blagostanja (1967} In Svoboda In velikodušnost (1984) v prevodu Iz španščine Andreja Lokarja. Ta knjiga je obenem prva v novi zbirki Grdo et mysterium, za katero skrbi zavod Philosophia perennis v sodelovanju z založbo Družina. Na letošnjem Ko-m a rj e v e m pop o Id n e vu, ki gaje vodil Blaž Ivanc, so prisotni prisluhnili video posnetku Komarjevega učenca Martina Sušnika iz Buenos Airesa na temo V globi ni so visokosti. Novo knjigo je predstavil njen urednik Matija Ogrin, ki je spregovoril tudi na temo Milan Komar in Janez Ludvik Schdnle-ben, nekaj vzporednic ob 400-letnid velikega polihistorja. * V Milin Koiiir r a O £ L £ M I ČLOVEKA V 1Í DL govoriš z molkom. Ponovno boš odkril dobroto, Božič je vsakič, kot ko si bil otrok ko imaš pripravljeno besedo odpuščanja. tudi ti. Arkodijska P rev La d ujejo hladni toni in temnorja- pokrajinct va ban/a_ Poudarka z rdečo barvo sta pretehtano izbrana: na levi strani Salomonov rdeči plašč, na desni na tleh pa rabljev rdeči plašč. Tudi zamolklo zelen zastor in modro ogrinjalo prave matere sta iz Kavčičevega zgodnjega reper toarja. Salomonova razsodniška drža na eni,obup matere na drugi strani, v TRŽAŠKI ŠKOFIJSKI ARHIV IN PRVA SVETOVNA VOJNA Tomaž Simčič Ozemlje trzaško-koprske škofije s sedežem v Trstu je od 30. junija 1828 do konca druge svetovne vojne (formalno do 17. oktobra 1977) poleg Trsta in okolice obsegala tudi del Krasa, Brkine, del Notranjske, velik del obalne in notranje Istre ter istrske Liburnije, Sedeži dekanatov so bili vTrstu, na Opčinah, v Tomaju, Dolini, Jelšanah, Kastavu, Krčanu, Plenu, Pazinu, Buzetu, Oprta-Iju, Umagu, Kopru, Piranu, Krkavčah in Ospu. Kljub prevladi italijanskega pre bivaistva v mestu Trstje bila v celotni škofiji večina prebivalstva slovenske in hrvaške narodnosti. To je bil tudi razlog, da so bili od leta 1828 do 1919, se pravi vse do propada Avstroogrske, vsi tržaški škofje z izjemo Dunajčana Franza X. Nagla (1902-1910) Slovenci ali Hrvati. Slovenec je bil tudi Andrej Karlin, tržaški Škof v obdobju prve svetovne vojne, V teku prve svetovne voj ne (1914-1918) se frontna črta med Avstroogrsko in Kraljevino Italijo v ozemlje tržaško-koprske škofije nikoli ni tako neposredno zajedla kotna primer v ozemlje goriš ke nadškofije. Trst s Krasom, Brkini in Istro je torej v vojnem času ostal v zaledju, in ne na prvi bojni liniji. Kljub temu so zlasti na podeželju vojne razmere iz razumljivih razlogov (pomanjkanje delovne sile ter hrane, obvezna oskrba vojske, tranzit vojne opreme in oboroženih enot itd,) predstavljale za prebivalstvo izredno hudo preizkušnjo. Bolj je bila dežela že sama po sebi revna, večja je bila stiska tudi med vojno, Tako ni naključje, da so naj hujše pritožbe tudi v tem času na škofijske urade prihajale iz Istre, Cerkev je s svojo mrežo dekanij, župnij, kapianij in drugih verskih ustanov na začetku 20. stoletja še vedno predstavljala najbolj kapilarno in organizirano obliko institucionalne navzočnosti na teritoriju. Duhovniki niso bili le duhovni pastirji, ampak v nekem.smislu tudi državni uradniki, posredniki med civilno oblastjo in ljudstvom. Za duhovščino je bi 1 referenčna točka seveda škof. Od njega so prihajala navodila duhovnikom (dekanom, župnikom in kaplanom), duhovniki pa so se nanj obračali s prošnjami, pritožbami, vprašanji, z raznovrstnimi poročili- A tudi škof sam ni bil neodvisen. Na eni strani je bil podrejen sv. Sedežu, na drugi strani pa v skladu z avstrijsko ureditvijo odnosov med Državo in Cerkvijo - cesarju. Za časa avstroogrske monarhije, in seveda toliko bolj tudi v času prve vojne vihre, so biii njegovi sogovorniki veliko boi j pogosto tržaško vladno namestništvo (Staathalterei) ali razna dunajska ministrtrstva kot pa denimo vatikanski uradi ali kongregacije, v tem oziru je bil škof nekakšen posrednik med civilno oblastjo in duhovništvom. Ni čudno torej, da so cerkveni arhivi, zlasti škofijski, neprecenljiv vir zgodovinski h dokumentov, kar velja seveda tudi za obodbje prve svetovne vojne. Za obodbje 1914-19IS hrani tržaški škofijski arhiv skupno41 škatel doku m en tov, 37 iz splošnega in 3 iz zaupnega fonda. Glede na to, da obsega škofijski korespondenčni register približno 1200 številk na leto in če le-tem dodamo še zaupne dokumente, ugotovimo, da obsega celotna dokumentacija tržaškega škofijskega arhiva za obdobje prve svetovne vojne skupno čez 5000 enot. Korespondenca s civilnimi oblastmi (z izjemo tržaškega magistrata in občinskih oblasti v obalni Istri) se odvija v nemščini, z župnijami v italijanščini» slovenščini in hrvaščini, s sv. sedežem v latinščini. Latinski so tudi dekreti in okrožnice. Raziskovalec mora za preučevanje ohranjene dokumentacije torej obvladati pet jezikov, ob tem pa - za raztolmače-nje nemške korespondence - Še pisano gotico. Sistematična preučitev in obdelava celotnega razpoložljivega gradiva je torej dolgotrajno in zahtevno delo, ki terja ekipni profesionalni pristop. O profesionalnem pristopu govorim tudi zato, ker bi bili rezultati, ki bi jih obrodilo morebitno sektorialno usmerjeno raziskovanje, le delno uspešni. Upoštevati moramo, da so nekateri dokumenti, ki obravnavajo prvo svetovno vojno, sicer res zbrani v štirih škatlah (od št, 1076 do št. 1079 splošnega fonda}, toda v mnogi h drugih primerih se to, ka r iščemo, skriva v detajlih in v implicitnih sporočilih splošne korespondence, ki pa se - sodeč po razpoložljivih registrih in tematskih kazalih - v letih 1914-18 odvija, kakor da bi vojne sploh ne bilo. Dopisi, Izrecno namenjeni opisu vojnih razmer, so redki in so nemara zbrani v zgoraj omenjenih škatlah. To pomeni, da bi bilo za celostno obravnavo tematike prve svetovne vojne potrebno prebrati in preučiti vso razpoložljivo dokumentacijo. Kljub omenjenim težavam pa zgledna urejenost tržaškega škofijskega arhiva vendarle omogoča sestavo nekakšnega kažipota, ki utegne biti bodočim raziskovalcem v pomoč. Najprej je potrebno povedati, da so dokumenti tržaškega Škofijskega arhiva od leta 1&36 dalje razdeljeni v dva fonda. Večina gradiva je v ti. splošnem (»gestione ordinaria«), manjši del pa v t i. zaupnem fondu (»gestione pa rti cola re«). Za iskanje po splošnem fondu, kamor seje običajno stekala vsa rutinska korespondenca, imamo na razpolago zaporedni kronološki register in tematska kazala po letnikih. Tematska kazala (»Indici«) so nam v pomoč, če iščemo nekaj zelo specifičnega (na primer podatke o določeni osebi ali o določeni župniji, ustanovi itd). Zaporedni register pa je dragocen zato, ker poleg datuma in signature za vsak dokument navaja »zadevo« s kratko vsebino. Za gradivo iz splošnega fonda si tako lahko raziskovalec, še preden se loti preučevanja dokumentov kottakih, ustvari neko približno sliko o prevladujočih vsebinah. »Cerkveni arhivi, zlasti škofijski, so neprecenljiv vir zgodovinskih dokumentov, kar velja seveda tudi za obodbje prve svetovne vojne.« Tako v predvojnem kot v vojnem času glavni no redne korespondence zavzemajo gmotna vprašanja, povezana z upravljanjem cerkvenega premoženja: zapuščine in oporoke, mašne ustanove, obračuni, proračuni, kongrua, cerkvene gradnje, popravila, oprema župnišč, Nezanemarljiva so dalje cerkvenopravna vprašanja, posebno tista, povezana s cerkvenimi porokami, ali tudi vprašanja, povezana z vodenjem matičnih knjig. Gosto je tudi dopisovanje s tržaškim vladnim namestništvom, v večini primerov v povezavi s prispevki in honorarji, šolstvom, plačami šolnikov, Daje bila država v vojni, je iz registra redne škofijske korespondence razvidno na primer iz razmerovma pogostih vpoklicev duhovnikov pod orožje v vlogi vojnih kuratov, iz dopisov vojaškega ordinariata, iz dokumentov vojaških oblasti ter pogostih vabil vladnega namestništva h gmotnemu podpiranju vojaških napo rov in nabiranju sredstev za pomoč vojnim žrtvam. Nekaj je poročil o aretacijah in konfinacijah duhovnikov, pa tudi o domnevno nepatrlotičnem vedenju nekaterih [italijanskih} redovnic. Gmotna stiska, ki iz leta v leto bolj pesti ljudstvo, Gfl I MLAPWA 10'2019 je razvidna iz naraščajočega Števila v(og za izredno »vojno podporo«: oz, podporo v pomanjkanju, Na škofijo se v tern smislu obračajo ne [e duhovniki, ampak tudi cerkovniki. V zadnjih letih vojne je iz nekaterih krajev slišati, da enostavno primanjkuje hrane in da se ljudje odseljujejo zaradi lakote. Leta 1317—1918 so molitve in procesije za mir pogostejše. Pomemben utegne biti tudi snopič iz leta 1917 z naslovom »statistika verskega življenja v škofiji«, iz katerega bo nemara mogoče sklepati na vpliv, ki so ga imele vojne razmere na versko življenje. V splošnem fondu so tudi že omenjene štiri škatle (od 1076 do 1079), ki hranijo izključno zadeve, povezane z vojno, in za katere arhiv razpolaga s tematskim seznamom zbranega gradiva. V njem bomo našli podobne tematike, kot jih navaja v prejšnjem odstavku omenjeni splošni register. Te so na primer: cepljenje, higienske razmere, vojne podpore, vojni kurati, molitve za mir, rekvizicije cerkvenih kovinskih predmetov, tudi zvonov in orgel, pomanjkanje hrane, pomoč ranjencem, vojne pokojnine itd. V zaupnem fondu se, kot že sama beseda pove, hranijo dokumenti, ki običajno obravnavajo bolj zaupne, kočljive, tudi osebne zadeve ali pa tudi politično občutljive teme in jih je zato ord ¡nanj pridržal zase, jih reševal sam ali s svojimi najtesnejšimi sodelavci, dokumente pa nato shranil v posebne škatle, Količina gradiva iz zaupnega fonda je v primerjavi s splošnim fondom seveda bistveno manjša, za obdobje 1914-1918 vsega tri škatle, Zaupni fond ne razpolaga ne s kazali ne z zaporednim registrom, tako da je treba za vsebino dokumentov vtem primeru pregledati snopič za snopičem, včasih tudi list za listom. Tudi v teh Škatlah so dokumenti sicer opremljeni s signaturo, vendar kronološko zaporedje arhiviranih dokumentov ni dosledno. Vtis je tudi, daje dokumentacija mestoma okrnjena. Temu se ni čuditi, saj gre za akte, ki so bili včasih predmet dolgotrajne obravnave in jih je škof imel dalj časa pri roki na svoji pisalni mizi, včasih tudi po večkrat, saj ni bilo redko, da je zaprtje snopiča omogočil dokument, ki je na škofijo dospel šele po več letih, v vsem tem času pa seje utegnilo zgoditi, da sejeta ali oni akt tudi izgubil, V vsebinskem pogledu za zaupni fond do določene mere veljajo podobne ugotovitve kot za splošnega. Več pa je v njem političnega gradiva in tudi več poročil s terena, Zlasti vteh slednjih bo raziskovalec tu in tam našel tudi podroben opis dogajanja v posameznih župnijah, zlasti na Krasu in v Istri. Zanimiv je ohranjeni zapisnik seje škofovske konference ilirske cerkvene pokrajine, ki obravnava tudi vojno stanje. Zelo zajeten je tudi snopič ohranjenih dokumentov o aretaciji, priporu in končno oprostitvi znanega tržaškega duhovnika in kateheta na c.kr. nemški gimnaziji v Trstu, Jakoba Ukmarja. Dalje je za zgodovino poslednjih let avstroogr skega cesartsva pomembna spomenica, ki sojo škofje ilirske cerkvene po kraji ne konec leta 1916 poslali avstrijski vladi in v kateri so opozorili, d:a lahko Avstrija preživi le, če tudi slovanskim narodom: prizna iste pravice kot Nemcem in Madžarom. Tudi ni mogoče mimo Karlinove Relatio ad limina apostohrum z dne 6, februarja 1913, ki spada med naj temelji tej še tovrstne dokumente, in to ne le za tržaško škofijo. In čeprav vojne razmere v njej niso predmet izrecne obravnave, bo raziskovalec tudi za to področje iz namigov in implicitnih pomenov prišel do marsikaterega zanimivega zaključka. V zad nji h dveh letih vojne (1917 18) so nekoliko pogostejša pisma s podeželja, v katerih župniki škofa seznanjajo s slabimi gmotnimi in duhovnimi razmerami na terenu. Zaupni fond hrani tudi korespondenco med tržaškim škofom Karlinom in novimi italijanskimi oblastniki, vendar le-ta sodi skoraj v celoti v povojno obdobje, ki ni predmet te analize in ki je biia, med drugim, že podrobneje prikazana V zborniku o škofu Karlinu (Karlinov simpozij v Rimu, M D, Celje 1996). Avtor tega prispevka jeza morebitbne nadaljnje raziskovalce prve svetovne vojne na osnovi razpoložljivih registrov in kazal tržaškega škofijskega arhiva pripravil dva kažipota, in sicer: 1} seznam arhivskih enot, ki v kronološkem registru splošnega fonda izrecno omenjajo vojne okoliščine ter 2) okvirni seznam snopičev iz zaupnega fonda, ki bi utegnili biti zanimivi za zgodovino prve svetovne vojne. Oba seznama sta dosegljiva na spletni stra-ni: http://slovenskaprosveta.org/. »Škofje ilirske cerkvene pokrajine so konec leta 1915 opozorili avstrijsko vlado, da lahko Avstrija preživi le, če tudi slovanskim narodom prizna iste pravice kot Nemcem in Madžarom.« EVRO KOVANCI VATIKANSKE DRŽAVE Mitja Petaras Vatikanska mestna država (uradni naziv je Status Civitatis Vaticonae - Stota delta Otta del Vaticano} je teritorialno najmanjša samostojna država nasvetu (njena površna meri le 44 kvadratnih kilometrov ali 44 hektarjev) šteje najmanj prebivalcev oziroma ljudi z vatikanskim državljanstvom (prebivalcev državice je manj kot tisoč, državljanstvo pa jih ima manj kot polovica, velika večina državljanov z vatikanskim potnim listom ne prebiva v Vatikanu, ampak so službeno po celem svetu) in ni vključena v Evropsko unijo. Današnja vatikanska država je nastala 11, februarja leta 1929 s podpisom lateranske pogodbe [»Patti Lateranensi« ali »Trattato Loteranense«, saj sojo podpisali v Lateranski palači, ki stoji v Rimu zunaj obzidja vatikanske države, čeprav je del vatikanskega ozemlja), med tedanjo fašistično kraljevino Italijo in Svetim sedežem (za italijansko stran jo je podpisal tedanji prvi minister Benito M ussolini, za Sveti sedež pa kardinal Pietro Gasparri, ki je bil državni tajnik). 5podpisom lateranske pogodbe so uredili razmere med Kraljevino Italijo in Svetim sedežem, ki je od tedaj politično neodvisen in suveren. Politično gledano je mestna država Vatikan absolutna monarhija (lateransko pogodbo je podpisal papež Pij XI.), katere poglavarje papež, ki ima vse pristojnosti: zakonodajno, izvršilno in sodno oblast (ob smrti ali odstopa izveden- cev državo upravlja kardinalski zbor, Sveti sedež, kije nekakšna državna vlada). Papeža izvoli kardinalski zbor, država ima status teokratične absolutne volilne monarhije. Sme Vatikan je zelo star rimski toponim, kije označeval močvirnato področje na desnem bregu reke Tibere, katero so že stari Rimljani izsušili in nato tam gradili svoje vile. Kot vse moderne države ima tudi vatikanska država uradni jezik (to sta latinščina in italijanščina), svojo zastavo, himno, lastne registrske tablice (z dvema različnima oznakoma: SCV, kateri sledi pet številk za avtomobile v državni lasti ali v lasti raznih družb Svetega sedeža, in CV s petimi številkami za osebne avtomobile prebivalcev, ki so jim dovolili, da avtomobil registrirajo v Vatikanu; mednarodna sigla je V). Vatikan ima tudi lastno policijo, ki jo sestavlja 130 pripadnikov žandarmerlje - Corpo detla Gendarmeria, s katero po konkordatu sodeluje italijanska policija za ohranitevjavnega reda, in znamenito najemniško vojsko, ki jo sestavljajo pripadniki švicarske garde. Danes so predvsem turistična znamenitost, saj je baje njihovo opravo narisal sam Michelangelo - v barvah, ki sojih uporabljali v grbu družine Medici. Švicarska garda je uradna papeževa telesna straža, dobro izurjena in zadolžena za varovanje papeža, apostolske palače in vhodov v Vatikan. Šteje 110 pripadnikov, ki so vsi švicarski državljani katoliške vero izpovedi, obvezno bivajo v Vatikanu in so odslužili najmanj dve leti vojaškega roka. Vatikan ima tudi lastno sodišče ter izdaja svoje znamke in svoj denar. Svoj čas je papeška država že izdajala svoj lastni denar, po podpisu lateranske pogodbe pa so določili, da bo vatikanska valuta enaka italijanski (tedaj so to bile lire), ki jo bodo kovali v italijanski državni kovnici v Rimu, a z lastnimi podobami in napisi. Ko je Italija pristopi la k evropski skupni valuti evro in opustila lire, sije Vatikan izboril pravico kovanja evra, čeprav ni politično vključen v Evropsko unijo, Vatikan ne tiska lastnih bankovcev (čeprav se zdijo vsi evrski bankovci enaki, vsaka država, ki je vključena v projekt evra, ima posebne oznake oz. črke, po katerih lahko izberemo, katera državna centralna banka je dala tiskati določeni bankovec), kuje le lastne kovance. Ker je država izjemno majhna, izdaja neznatno količino kovancev v primerjavi z vsemi evrski mi obtočnimi novci, zato je dejansko vsa kovana količina novcev v rokah zbirateljev ali numizmatikov. Zaradi tega so v Evropski centralni banki zahtevali, da mora določeno količino kovancev tudi Vatikan obvezno izročiti v vsakdanji obtok, (tako da ne bi vseh kovancev skrbno pakirali v posebnih setih, ki so nato naprodaj po mnogo višji ceni, kot je njihova nominalna vrednost), Od julija leta 2010 kujejo novce vrednosti 50 evro cen tov, ki jih delijo po vatikanskih trgovinah (muzejih, na pošti, na železniški postaji, v lekarni ipd.) in so tako kot edini vatikanski evri dobesedno obtočni kovanci, saj so res izročeni v vsesplošni denarni obtok, Prvo serijo vatikanskih ev rakova n-cev so izdali leta 2002, ko je evro postal obtočna valuta in se ga je dalo od tedaj uporabljati po celem evroobmočju in zamenjati v druge valute po celem svetu. N a vseh ko va nci h je na d rža vn i stra n i ali na averzu podoba enaka, takratnega papeža oziroma vrhunskega poglavarja vatikanske države Karola Jožefa Wojtyle, papeža Janeza Pavla II. Kovanci niso bili izročeni v splošni obtok, ampak so vsi v paketih in sojih kovali štiri leta: od Od zgoraj: kovanci s papežem Janezom Pavlom tl,, papežem Benediktom X\/l., papežem Fran čiškom in "sede vacante" leta 2002 do leta 2005. Izjemoma so leta 2005 izdali še posebno serijo »obtočnih« kovancev, saj so po smrti Janeza Pavla II. nakovali serijo novcev z grbom kardi riala kamerlenga, ki urejuje vse državne zadeve, ko ni papeški sedež zaseden -tedaj je to bil kardinal Eduardo Martinez ?-30t Sonnalo. Vsi kovanci imajo isto podobo: kamerlen-gov grb in napisa Citto del Vatkano in Sede vocante MMV z običajnimi dvanajstimi zvezdicami iz zastave Evropske unije. Tedaj so izdali 60.000 paketov z vsemi osmimi evrskimi tečajnimi kovanci. Naslednjega teta, točneje 27. a pri la 2006, so v Vatikan u izdali tretjo serijo vatikanskih »obtočnih« evrov: podoba je na vseh osmih kovancih enaka, in sicer profil Josepha Aloisiusa Ratzingerja oziroma papeža Benedikta XV!. Leta 2010 so prvič uradno izročili v obtok tudi 2 milijona kovancev vrednosti 50 centov, ki so resnično obtočni, saj jih iahko najdemo v splošnem denarnem prometu. Tretjo serijo vatikanskih tečajnih kovancev so izdajali osem let, od leta 2006 do leta 2013 vključno. Februarja tistega leta pa se je papež Benedikt XVI. odpovedal svojemu poslanstvu in je kardinalski zbor izvolil, novega papeža in vatikanskega vladarja. Oktobra leta 2013 so predstavi novo serijo obtočnih novcev, ki so jih kovali od naslednjega leta dalje: prvič so za vatikanske kovance uporabili tri različne portrete papeža Jorgeja Maria Bergoglia: na bronastih centih, medeninastih centih in evrih so različne podobe oziroma papeški profil. Zaradi svoje skromnosti je papež Frančišek že meseca aprila 2016 izrazil željo, da ne bi bil več upodobljen na vatikanskem denarju, tako so od leta 2017 dalje uvedli novo serijo vatikanski h evrov, ki imajo vsi isto podobo, in sicer papeški grb - s heraldičnim simbolom so poudarili, kdo jetrenutni vrhovni državni poglavar. Leta 2013- v Vatikanu niso dali kovati nove serije tečajnih kovancev, ko j e državici predsedoval kamcrleng, to pa zato, ker je že 12. decembra 2008 Evropska komisija določila, da se podobe na tečajnih evrih smejo spremeniti ie v primeru, da se zamenja tudi državni poglavar, ki je bil na evrih upodobljen, trenutna nadomestila pa ne dajejo pravice za spremembo obtočnih evrokovancev. Vseeno pa so v Vatikanu obeležili, da je bil Sveti sedež izpraznjen z izdajo posebnega priložnostnega kovanca vrednosti 2 € (v obsegu 111.000 kosov) in priložnostnim srebrnikom ter zlatnikom; na teh kovancih je bil upodobljen grb kardinala kamer-Lenga, ki je bil takrat Tarcisio Bcrtone, Vemo, da lahko vsaka država vsa ko leto kuje za obtok tud i dva kovanca vrednosti 2 € z različnimi podobami od običajnih, spominske ali priložnostne kovance in se te možnosti poslužuje tudi Vatikan - ker pa ni član Evropske unije, ne kuje skupnih priložnostnih kovancev, ki jih občasno izdajajo z isto upodobitvijo vse članice Evropske unije). Doslej so v Vatika n u izdali 19 različnih priložnostnih kovancev za 2€, od leta 2004 do 2015 po enega (razen leta 2013, ko so izdali tudi drugega zaradi izpraznjenega sedeža - Sede voconte), od leta 2016 naprej pa redno po dva vsako leto. Tudi ti kovanci niso resnično obtočni, saj sojih izdali v posebnem pakiranju (kova na količina ni ha od 115.000 kosov do 80.000 kosov, odvisno od letnikov). Ob navedenih tečajnih kovancih, ki jih lahko teoretično uporabljamo po celem svetu (a so kot rečeno zaradi nizke naklade vsi v rokah zbirateljev ali numizmati kov), izdajajo tudi v Vatikanu vsako leto spominske zlatnike in srebrnike raznih velikosti in različne teže. Tudi ti kovanci so v majhnih količinah, Težji zlatniki, ki tehtajo 30 g zlata čistoče 917/1000, sov količini ie 799 kosov, ostali srebrni ki ali manjši zlatniki teže 3 gramov pa od 3,000 do 5,000 kosov in so namenjeni le zbiralcem. Vatikan ima izredno pestro denarno politiko, s katero promovira obstoj majhne suverene države tudi z izdajanjem kovancev v manjših količinah. Kovanci so lepi in skrbno pakirani. Marsikatera manjša država bi se iahko zgledovala po Vatikanu, ko izdaja svoje evre, da bi bili zanimivi in privlačni za ves svet. Spominski kovanci: obletnica padca berlinskega lidu, rnučeništvo sv. Petra in Pavla, leto astronomije j'r) evropsko leto kulturne dediščine KNJIŽNICA DUŠANA ČERNETA IN PROF. ALOJZ REBULA Ivo Jevnikar Z rajnim prof. Alojzom Rebulo je imela Knjižnica Dušana Černeta posebne vezij ne le zaradi njegovega pisatelj skega opusa, velikega medsebojnega spoštovanja in prijaznih osebnih stikov, temveč tudi zaradi dveh skupnih velikopoteznih pobud. Gre za izdajo treh njegovih knjig v italijanščini in za osnovanje Knjižnice Zore Tavčar in Alojza Rebule. Zato smo čutili trpko, a prijetno dolžnost, da ob njegovem odhodu v večnost še dodatno opozorimo na njegovo osebnost in na njegovo književno delo tudi italijansko javnost v Trstu. Večer v Palači Gopčevič V dvorani Bobi Bazlen v Palači Gopčevič ob kanalu pred Novim sv. Antonom je naša knjižnica 22. novembra, nap red veče r trid esetega d n e va s m rti velikega tržaškega pisatelja, priredila okroglo mizo v italijanskem jeziku Alojz Rebula in njegovo književno delo. To seje zgodilo v sodelovanju z Julijskim knjižničnim sistemom, ki že poldrugo leto povezuje 26 knjižnic na Tržaškem in pospešuje njihovo sodelovanje ter splošno bralno kulturo. V njegovem imenuje pozdravila Gabriella Noric iz tržaške Občinske knjižnice Attilio Hortis. Večerje povezovala prof. Neva Zaghet. Najprej je literarna zgodovinarka in predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm univ. prof. Marija Pirjevec predsta vila temeljne prvi ne Rebulovega opusa. Prevajalka nekaterih Rebulovih del dr. Martina Geriči iz por-denonske pokrajine je obudila spomin Okrogla miza o pisatelju Atojzu Rebuli. Od ieve: Neva Zaghet, Eivia Guagnini, Martina Clerid in Marija Pirjevec (foto domjfSin) na osebna srečanja s pisateljem ter opisala težavnost prevajanja ter prodiranja prevodov na italijanski knjižni trg. Univ. prof. Elvio Guagnini pa seje zaustavil pri bogastvu Rebu lovih literarnih in esejističnih del ter svetoval, italijanskemu bralcu, kako naj se mu približa. V dvorani sta bili tudi obe pisateljevi hčerki, profesorici Alenka in Tanja. Knjižnica pa je poskrbela tudi za razstavo Rebulovih knjig v italijanščini in za natančen seznam, kje se posamezne knjige v italijanščini dobijo v knjižnicah na Tržaškem. Tri Rebulove knjige v italijanščini Knjižnica Dušana Černeta je v letih 2011-12 v sodelovanju s pisateljem in s sredstvi, ki jih je na razpisu prejela od deželne uprave, poskrbela za Izid treh Rebulovih knjig v italijanščini s primernimi spremnimi besedami. Izšle so pri založbi EdtzioniSan Paolo iz Milana. Gre za prevoda romana Nokturno za Primorsko (pod nekoliko prilagojenim naslovom Notturno sullisonzo, ki smo ga izbrali skupno z avtorjem, ga je prevedla Martina Clerici, spremni esej je napisal Božo Rustja) in teoloških razmišljanj Smer - Nova zemlja (Destinazione Nuova Terra, prevedel jih je rajni p. Franc Husu, uvodni esej je prispeval prof, Marino Qu-allzza). Tu pa je še zbirka esejev, predavanj, intervjujev In člankov, ki jih je sam pisatelj napisal v italijanščini in so tako zbrani v izvirni knjigi z naslovom Da Ničen a Trieste {Od Niceje do Trsta, uvodno besedo je podpisal Ivo Jevnikar). Fond KTR v naši knjižnici Leta 20IG pa sta prof. Alojz Rebula in njegova žena prof. Zora Tavčar Rebula zaupaia Knjižnici Dušana Černeta okoli SO srednje velikih zabojev knjig in revij iz svoje bogate zasebne knjižnice. Iz tega nastaja samostojen fond Knjižnica Zore Tavčar in Alojza Rebule (s kratico KTR). V dogovoru s Slovensko prosveto dobiva to gradivo svoje mesto na policah v prehod ni sobi med veliko in malo dvorano v I. nadstropju na Donizettijevi ulici 3, Fond obsega okoii 1.600 enot. Na policah jih je doslej razvrščenih okoli 1.000, v škatlah jih je še okoli 600. V letu 2017 jih je knjižničarka KDČ Lučka Kremžar De Luisa inventarizirala In katalogizirala 215, v letu 201S pa okoli 410. Lani sta ji pri tem nekaj časa pomagala tudi dva dijaka v okviru delovne prakse. Urejanje poteka postopoma ob ostalem rednem delu v knjižnici (skupno je v KDČ zdaj inventarizlranlh 16,975 enot), Težava je tudi vtem, da knjižnica ''poka po šivih",saj zmanjkuje prostora tako za fond KTR kot za ostale fonde in bi nujno potrebovali dodatno skladišče. Vladimir Kos __ v* V * vr # Bozicm noči, preden bo zaspala Morda se, noč, ne čutiš kaj bazično ... pretrudna si od zemeljskih laži. A ker nocoj je božja noč Resničnost, darujeva ti s harfo sen Živi. Se preden ti nocoj oči zaspijo, pomisli: Tu je Božje Detecei in najbrž spi - zato le tiho melodijo za tvoje (in Marijino) srce. Pa lahko noč, oj zemlja, komaj verna! A s harfo bova v noč prepevala: da božja je Ljubezen neizmerna, kljub snegu v srcu - nas ljubiti zna. Vladimir Kos Silvestrovo ob tokijskem pristanu je prišel v tokijski pristan Silvester? Ker midva s harfo silvestrujeva: tako da nama je srce orkester z njuorleanskim ritmom v tratola. Zakaj bi se nocoj ne veselila? Da spet lahko veseli bi biti, naš Ljubi vstal je iz vseh dob mrtvila, prav blizu nas je, diha in živi! Sirene ladijske naj ponorijo! Sa j drugega za jutri ne vedo. Po tem sc midva z novo melodijo na pot podava v zvezd obhodnico. ___________________________________________l ZA SMEH ÍN DOBRO VOLJO Sodnik je potolkel s kladivom in glasno zavpil v nemirni dvoran i, kjer je potekalo sojenje: “Kdorse bo naslednji oglasil, ga bom poslal domovi” “Hura!" seje zadrl obtoženec, ^ Tone in Jože čakata avtobus mestnega prometa in Tone je rekel: “Ali si slišal, daje bila včeraj na avtobusu takšna gneča, da je moral še šofer stati?” S, km “Ati, kaj so pravzaprav predniki?“ vpraša mali Jan. “No, na primer jaz sem eden tvojih prednikov,” pojasni oče sinku, “a stari ata je tudi tvoj prednik. “Aha, razumem, Zakaj pa so potem [judje tako ponosni na svoje prednike?” K, \r Gorenjec je prišel v hote! in povprašal za ceno sobe, “Sobe v prevem nadstropju stanejo 100 evrov, v četrtem SO evrov in v petem nadstropju SO evrov” Gorenjec m u je odgovoril: “Žal mije, ta hotel je prenizek za me l" LISTNICA UPRAVE S DAROVI V TISKOVNI SKLAD: Cveto Ukmar- 20,00 €. DAROVI V SPOMIN: V spomin na prof. Alojza Rebulo daruje sestra Marija 100,0d € za Mladiko; v spomin na prof. Alojza Rebulo daruje Nadja Malalan 20,00 € za Mladiko. Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo. £' Ravnokar sem sanjal, da imam delo!” je rekel uradnik, ko je dvignil glavo s svoje pisalne mize. “Saj si res videti izčrpani” mu je rekel kolega. ^ b Dvojica zapornikov je pobegnila iz zapora. Tekla sta in eden reče drugemu: “Poglej, sneg je začel naletavati!1’ “Ne skrbi, saj im ava verige!” ga potolaži drugi. b ^ W “Kako te je pa včeraj zvečer sprejela žena, ko si prišel tako nabrgljam domov?” “Vame je metala rožice." “Kaj takega?” “Ja, samo iz lončkov jih pa ni dala ” b ^ V Inšpekcija obišče zapore. Enega od zapornikov vprašajo; “Zakaj ste vi tu?” “Ker je zapor tako močno zastražen in je zaporniški zid tako visok.” To številko Mladike posvečamo skoraj v celoti preminulemu pisatelju in akademiku Alojzu Rebuli, zato smo nekaj člankov naših stalnih rubrik morali odložiti na kasnejši čas. Bralcem se za to opravičujemo in jih prosimo za razumevanje. Tej številki prilagamo naročnikom v Italiji poštne položnico za plačilo naročnine 2019, Prosimo Vas, da nam nakažete naročnino in tako prispevate k našemu nadaljnjemu obstoju. Vnaprej lepa hvala. VSEM VOŠČIMO VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO! izhaja mesečno * Letnik 62 Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, UL. Donizetti 3 tel. Ú40 34S0S18; fax 04r¡ trgovinski zbornici v Trstu dne 21.4,1999 pod številko 114276. Član US Pi (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Reg. na sodišču v Trstu št.193 dne 6,4.1957 ISSN 1124-S57X Tisk: Grafika Soča d.0.0. -Nova Gorica Izhajanje revije podpirata Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in neiela FJK, UREDNIŠKI ODBOR Marij Maver (odgovorni urednik), David Bandelj, Andrej Černič, Erika Jazbar, Ivo Jev ni kar, Sasa Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Anka Peterlin, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Jernej Šček in Ivan Žerjal. SVET REVIJE Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Cergol, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čutar, Diomira Fabjan Bajc, Liljana Filipčič, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Ivan Peterlin, Peter Rusija, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Evelina Umek, Neva Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. Posamezna številka Mladike stanc 4,00 G. Celoletna naročnina za Italijo i n d ruge d rža ve 30,00 €; po letalski pošti: Evropa 50,00 €, Amerika 60,00 €, Avstralija 65,00 £. Plačilo s poštnim tekočim računom 11131331 -Mladika-Trst. Na banki: Zadružna kraška banka - Banca di Crédito Cooperativo del Carso (IBAN: IT58 5059 2802 2010 100D 0016 916: SWIFT: CCRTIT2TV0Ü). II 117 986 2018 320131496,10 AJ»jz Retini, OB PRITOKU Jangcekjaatca ALOJZ REBULA PRI ZALOŽBI MLADIKA