Ivan Albreht: Trpinom.                                           193
Pokojnik se je bavil tudi z dialekti svoje ožje domovine. V tej_j>trgki se je spoprijateljil z znanim slavistom Baudouinom de Courtenayjem ter je 1878 izdal v Peterburgu slovenski pisano študijo o narečjih beneških Slovencev. Govoril je slovenski, hrvatski, nemški, italijanski, seveda tudi furlanski dialekt.
Za znano publikacijo „Die osterreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild" je v opisu Primorskega in Dalmacije očrtal „Slavische Sprache und Literatur" (1891).
Svoji profesorski stroki je posvetil dvoje spisov iz svojih mlajših let: razpravo o Horaciju (1867.) in grško gramatiko v laščini (1870); grščina mu je bila posebno draga. Pozneje ga je služba zanesla na širše šolsko polje in tu si je pridobil posebnih zaslug, ki so prava in trajna njegova vrednost.
Segalo bi predaleč, ako bi Klodiča na tem mestu ocenjeval kot šolnika. Le to naj poudarim, da je očividno močno Klodičeva zasluga, če imamo dandanes na Primorskem bolj slovansko šolstvo j nego drugje. Kar nam o tem poroča Glaser v »Zgodovini slovenskega slovstva" (IV, 325), sloni najbrž na lastnih pojasnilih Klodi-čevih.   Za  svoje zasluge na šolskem polju je dobil Klodič 1. 1879.
•Kot/dopomilo'naj omenim nesloga v^jEcRnošti" z dtfe zTrebruarja 1914 in v »Učit. tovarišu" št. 50 (6. marca), ki ga je priobčil Janko Leban.
Ivan Albreht;
S
Trpinom.
li so skozi mrak, šli so skozi noč kot kipeča lava; divje pesmi vrele so iz prsi.
Njih, oči kot ogenj so grozile in roke kot jeklo so pretile.
Takrat sem jih vzljubil: „0^ trpeči, jaz sem vaš!"
DAD
DlD