—   151    —
Potovanje
po nekterih jugo-slavenskih krajih.
Spisal M.  Verne.
7. pismo.
Dragi prijatel!
Verhnika ima več prav lepih hiš. Poseben kine pa ji je velika in krasna, še le letos sozidana cerkev sv. Pavla. Poprejšna farna cerkev je bila že davno premajhna, in častiti g*. tehantPečar je verle Verhničane napravil, si z lastnimi stroški novo sozidati. Stroškov pa je bilo veliko, in nabirati jih, je opomnjenima te-hantu mnogo skerbi napravilo. Za svoj trud, za svoje goreče prizadevanje in velike skerbi ima pa zdaj veselje, de je fara s krasno, dovolj prostorno cerkvijo previdena kakor gre.
Ker slm bil več dni na Verhniki, sim imel čas, tudi Verhuiško okolico ogledati. Narprej sim šel na severno stran po lepi, skoraj dve uri dolgi, pa ne široki dolini v Podli po, kjer sim se soznanil z ondaš-njim g. fajmoštram Hicinger-jem, iskrenim rodolju-bam in posebno pridnim pisateljem slovenskim, ki verh mnogo druziga tudi cerkveno zgodovino, mende pervi v slovenskim narečji, piše.
Drugikrat sim šel še nekoliko dalje bolj proti izhodu v Horjul. Tu me je g. fajmošter Je r al a, ki ga ljudje zastran njegove pohlevnosti in miloserčnosti visoko spoštujejo, prav prijazno sprejel. Vselej sim vesel, kader se s kakošnim takim verlim možem sni-dem , ki v tihim stranskim kotiču , za kteriga svet ne ve in ne mara, med priprostim ljudstvam, ko oče vsred svoje družine, živi in veliko dobriga dela in pospešuje. Majhna, pa zala Horjulska dolina pa bi mi bila Le bolj dopadla, ako bi o nekterih krajih preveč mo-cirna ne bila. Horjulci so si nov, 24 centov težek zvon napravili in so ga, ravno ko sim tam bil, v zvonik stavili. Našim rojakam je soglasno zvonenje posebno veselje , in pobožni deželi so lepe bele cerkve, večidel na gričih, krasen kinč.
Iz Horjula sim še tisti dan v drugo , nekoliko prostorniši dolino, namreč v Polhovgradec prišel. Tudi ondašnji duhovni so me prijazno sprejeli, in iz serca sim bil vesel , odkritoserčnost najti, kakoršne ni povsod. Nar več pa me je veselilo, de sim, kar mi je bilo že dolgo pri sercu, priložnost imel, se g. grofu Blagaj-u in njegovi gospej pokloniti. Cela dežela ju spoštuje zastran miloserčne priljudnosti, in resnično sta vse hvale in časti vredna. Gospod grof, verli domorodec naš je po rodu slavnih mende rimskih Ursinov. Že pod ogerskim kraljem Ludovikam okoli leta 1350 se je odraseik te slavne rodovine na Hor-vaškim vstanovil, pa še le 200 let pozneje, ko so siloviti Turki Blagajsko grajščino napadli in vzeli, se je Franc Ursini v letu 1547 na Krajnsko preselil, in od takrat so Blagajski Ursini tudi naši vedno blagi in domoljubni Krajnci. — Nekdanji Polhov grad je bil na okroglim stermim griču ravno nad vasjo. Sedanji grad pa je blizo vasi v nekim kotu na severno-izhodni strani. Cerkvi, ki je popolnama greški križ, in v kteri so pod vodstvam g. R i ha r-ja ravno nove orgije stavili, ni kaj reči, kakor de je znabiti nekoliko premajhna. — Tu sim ogledal tudi delavnico nekiga p o do barja, ki, desiravno samouk, lesene podobe prav lično in umetno izdeluje.
Iz Polhoviga gradca sim šel po dolgi zali dolini svojiga nekdanjiga součenca g. Poklukar-ja, fajmo-štra na Dobrovo, obiskat.
Nekoliko od Polhoviga gradca, ali marveč sred pota med Polhovim gradcam in Dobrovo, sim prišel v Dvor, kjer sim staro, veliko cerkev sv. Petra našel, kakoršne se tu nisim nadjal. Vsa je iz rezaniga kamna, in že v letu 1544 je bila sozidana, kakor napis nad krasnimi velikimi vrati pove: „Gregorius Rucken-stain Magister operis An. Dom. MDXLIIII." Škoda, de prenisko stoji ? in de je nekdo notranje stebre z neko rumeno barvo olosal. — Tudi Dobrova ima prav zalo cerkev, kamor Ljubljančani pogostama na božjo pot hodijo , kakor so pobožni ljudje že v začetku trinajstiga stoletja hodili. Fajmoštrovo pohištvo, nekoliko više ko cerkev, na griču sred mnoziga sadnigadrevja, je veliko in lepo kot grad.
Iz Dobrove sim se na Verhniko vernil, in potem na južno stran v Borovnico (Franzdorf) šel. Pot pelje čez Ljubljanco po lepim rodovitnim polji v veliko premožno vas z imenam Ver t, ki je stric Verhnike in komaj pol četerti ure od nje; — dalje pa poleg viso-ciga ogojzdeniga hriba. Iz tega hriba izvirajo tudi nektere majhne reke, namreč mala Ljubljanica, Bistra, Borovnica in še dalje proti izhodu l še a, ki se vse v Ljubljanico stekajo, in vodo nar berže iz Cerk-niskiga jezera dobivajo. — V eni uri se pride v Bistro (Freudenthaf) , kije bila nekdaj bogat meniški samostan konec velike ravnine Ljubljanskiga močirja. Dandanašnji grad je verliga rodoljuba g. Galle-ta s krasnim vertam in z lepimi ribniki* — Še eno uro naprej je v ravnim, pa ne širokim kotu med visokimi hribi Borovnica, kjer se zdaj krasno, važno delo izpeljuje, namreč čudovid potovod ali most za železnico. Kakih 220 sežnjev bo dolg in 20 sežnjev visok; gotovo je malo takih na svet«. Ta potovod bo tedaj čudež človeške umetnosti, in bo z mnogimi čudeži narave notranje Krajnsko znamenito kinčil ; tode še nekoliko let bo treba čakati preden bo doveršen.