Vesna Spreitzer RAZVEZANA TIŠINA © Vesna Spreitzer © za to izdajo: Založba Pivec Spremna beseda: Lidija Gačnik Gombač Likovna oprema: Vesna Spreitzer Izid knjige je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=298105344 ISBN 978-961-7026-75-7 (epub) Vse pravice pridržane. Reproduciranje, razmnoževanje in fotokopiranje dela po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah brez soglasja avtorja in založbe ni dovoljeno. Vesna Spreitzer RAZVEZANA TIŠINA Včasih je ogenj sveče dovolj, da se razliješ vame, mi razgališ prsi in razvežeš tišino. I. Z jezikom se dotikam mehkega neba. Vesolje v meni Vse, kar spi, bom zdaj zbudila, za vaše bele roke blagoslovila neslišno pesem iz izvira brez izvira. Negibna speča je tišina, vratovi svetih smrek v njej vam rišejo stopnišče, da stopili boste v globine neme in z belim glasom šepetali vame, ki sem trla vam lupine in sredice sama jedla. Obrusila sem saje s čela in plesen zloščila na koncu vek, ne morem se vam dati čista, preveč je zemlje na obrveh. Skrbno umazan, a pisan svet vam dajem v bele roke vse kar spi je dolgo spalo vse kar spi v njih bo zasijalo Naj se ponovno ustvarim? Vsako rojstvo je boleče. Vedno izgubiš mamo. Tvoja glava vedno zadane v hladen zrak neznanega. Tuje roke ti vtirajo kri in trepetajo, da ne boš odprl pljuč. Vdihneš. Da jih ne bi preveč skrbelo. In najdeš svojo samoto. Izdihneš, da premagaš strah. Poiščem zavetje na vlažni skali, zazrem se v modrino, ki izginja v nebo. Peneči obrazi mi legajo k nogi, podrezam jih s prsti, da usta odpro. Potem sanjam o kapljah v porah brezčasja, kjer bol iz davnine stopi se s soljo. V zboru hrumečem, ki tolče ob skale, izgubljam dotik in postajam telo. Objem Legla bom v tvoje zavetje, v hlad, ki ga je nagrizlo morje. Legla bom v tvojo senco in se privila čisto, čisto k tebi. Kot sestavljanka se bova zložili, tiho dihali in šumeli z valovi, ki nama prihajajo naproti in naju ljubkujejo kot materina roka takrat davno, ko ljubezen še ni bila beseda in sva bili tudi midve eno, kot sva ta trenutek, ko sem lahko skala na obali, ti pa ženska, s katero boš lahko vstala in se odšla ljubit z morjem in soncem. Lahko boš legla na druge obale, na njih plesala, jim pela, se smejala, dokler ne boš želela vedno više, k pticam, zvezdam, dokler ne boš hotela vedeti, kje je začetek in kje konec, dokler ne boš spoznala, da si premajhna in boš spet legla k sebi in boš cela, ker je to vse, kar je. Kdor joče pelod, je pomlad pojedel Iz prsi so pognale veje, olistale so se, ko je prva kaplja padla nanje. Zdaj dežuje mesec dni in popki že nabirajo se v svilo. Še oči odprem in že cvetim. Po trebuhu se razsuje pelod. Ti povem kako drobna sem? Iščem pesem – pa sem v njej. Ena črka v besedi, ena misel v povedi. Zrno v kašči tisočerih, klas v polju glav rumenih. Drobna sem kot sončna pega na ramenu belega telesa. Sem celota in pogoj. Sem edina, ena izmed. Sem okrasje, nuja, radost. Čista slast. Bilka, ki se dviga v rast, cvet, ki vene in umira, koža, ki se od starosti nabira. Sem bistvo, sem balast. Sem življenje v minevanje odeto, ki išče večnost pa je v njej. Drobna želja po svobodi, uresničena v podobi. Moj premik je tvoj izraz. Telus Dobro uhojena pot se razpenja med trtico in atlasom. Njeni hribi se vse bolj napenjajo in doline vedno bolj poglabljajo. Globlje in globlje jo utirajo težke stopinje zvedavih hodcev, ki hitijo od postojanke do postojanke, da bi v svojo drobno knjižico zabeležili še eno transverzalo in se ponosno hvalili, kako lepa, a zahtevna je ta pot in kako so v resnici veseli, da je za njimi, ker je z leti vedno bolj krhka in nevarna, ker jo včasih preplavijo hudourniki in potem se po njej vali kričeče, temno skalovje in se odpirajo vedno globlja brezna, lačna novih fosilnih tvorb, ki jih bodo nekoč strastno proučevale nove generacije in v iskanju resnice potvarjale zgodovino, z njo upravičevale svoj obstoj, nevede, da pod temi trdimi grebeni nekaj utripa in se odšteva, tudi samo nevedno. Grižljaj spoznanja Življenje se je zataknilo v grlu, z besedami preobložen jezik se je začel napihovati in neizrečeno lesti v sapnik, počasi, kot debela kača, ki bi rada iz mojega drobovja iztrgala svoje pozabljeno jabolko. Ve, da je še nisem prebavila, da se Adam še ni prebudil v Evi in jo poljubil v znak sprave. Ko bi me vsaj Bog udaril po hrbtu, da bi izbljuvala kačo ter suhe zataknjene modrosti, iz njih zgradila Babilonski stolp in ga primaknila k drevesu, ki se upogiba pod težo krivde in let, mu naredila oporo, da bi si oddahnil revež, tam v medenici človeštva in bil vreden svojega rajskega porekla. V vrtincu spečih senc se je rodil tvoj smeh Ko je za horizontom izginilo sonce, so se uročene ure potopile v morje. In pravljica, ki je iz njega vstala, vsa bela, je pela o sencah, ki jih je pogoltnilo v peno in jih bljuvalo na obalo vsak dan po malem vsak dan po malem se je smejala noč na dnu oceana. Misel je v daljavi širni spoznala njega, ki je svet nadihal V meglicah zlatih je zatrepetalo sonce in nebeška misel ga je poljubila. Razlila iskra se je v žarenje. Zadonela čez vesolje. Svetlobe zven se vpija vame, v dih me duh neskončni sili. Ko diham z njim, tema usiha. Kot da bi privzdigovala krilo, skrivnost izginja in se luščijo podobe. Sedmero sonc se dvigne nad obzorje. Sedmero senc za mojim hrbtom pade. Ko diham z njimi, tema usiha. Na gladini konca se razlije mesec. II. Odpotovati je treba. Vsak trenutek znova Krožiš v jutru dehtečih popkov magnolij. S perutnic stresaš roso, budiš z njo mi oči. Trzljaj s smehom narišeš, med prste prepleteš mi mir. Ni več črte ločevanja in ugaslih kraterjev bolečin. Je le moč, ki je med nama sotočje sva in sva izvir Sladek je tvoj popek danes. Kot da pravkar dete se je nanj pripelo. Dih tvoj mi ni neznanka, prav zanj sem sončnice v dalj spustila, da kot male in velike glave so nebo prekrile. Še sreča, da je misel v popek zvita in da se za sončnicami svita, nič novega, le staro v močnejši luči. Ob potoku je luč prižgal iz drobnih kresnic. Jata nočnih ptic je z vetrom prignala kočije iz popkov cvetlic. Mehka kot svila je zaplapolala noč pod nežnimi belimi ročicami, ki so vanjo risale valovanje bokov in vpenjale duh po sveži zemlji. Kresna svetloba je razkrivala dolge dišeče kodre v razpršenih glasovih praznovanja. V pesem te napišem, da obstaneš kot trenutek, za vedno poln, moj in znan. Za romanje skozi čas, če kdaj bo nem in morda pozabljen najin glas. Naj v pesem te narišem z dotiki mehkimi kot perje v najini blazini, da padeš vanjo, kot bi padal v naju, ljubeča se v tišini. Daritev V vrtu je cvetela magnolija. Vsako pomlad. Pod njo si mi spletal kite in mi poljubljal prste na nogah. Pod njo sem ti pogrnila odejo in te čakala. Ko si pel, je pod njo lebdel pelod. Ko si jokal, tudi. Pod njo je bilo preveč sence in premalo zraka. Posekala sva jo pozimi, ko je spala. In si ogrela premražene ude. Samo ona ve, kako rad se je pogrezal v oddaljene potoke mehkih blazin. Samo ona, katere odsotnost je zvenela v njegovi glavi. Ko so njeni drobni prsti pobožali prag, se je nekje globoko utrgal plaz. Skrit za milino neskončnih juter se je barval rdeče v obelisk zarji, ki jo je razpihalo sonce. Videla sem, da ji je ušla solza. In potem še ena. Kmalu je bil ves obraz razmočen. Odpela si je prvi gumb in že je lažje dihala. Odpela si je drugi gumb in že je težko dihal. Solze ga niso motile. Nikoli me dan ni tako zelo zapekel v oko, kot takrat, ko sem ju videla stati tam v daljavi, v okrilju jezerskih ptic. Bližina je bila tišina, neskončni val trenutka, ki se razprši. Iz srca gre sonce, da bo jutri vstalo med njima ... Kot slepeča krogla večnosti. Hladna pesem Prisluškujem sencam. Drseče se spuščajo proti nebu in brišejo zvezde, ki so padle vame. Tudi to noč se je nebo razlilo po meni in je mesečina zaječala. Ponoči ne najdeš k meni, raje pošiljaš sence, da pijejo moje zvezdnato nebo, ki se vedno bolj odbija od gladine, ker je vedno bolj noč in ker te ni, da bi se okopal in me ogrel. Kamnite stene so hladne in zrak gost. Vedno manj valujem in se vedno bolj bleščim. Postajam drsališče za žabe, debelo ogledalo, v katerem se ogledujejo sence. Smejijo se mojim visokim stenam, poraslim z mahom, in razpokam v ledeni skorji, ki se nabira po mojem valovanju in ga ustavlja, ustavlja počasi v ledenem poljubu sredi poletja zamrznem Svoje bolečine nočem deliti s Tabo Pusti me, da se kot bolna mačka zavlečem v kot pod oknom in me nikar ne obremenjuj s svojo milostjo in vseodpuščajočo ljubeznijo. Pusti, naj me ta neznosna materializirana ničnost ohromi, da v njej otrdim, postanem pust in kamnit svet. Nikar se mi ne prilizuj s svojo milino! Ko sem kamnita puščava, nočem vedeti, da me božaš s svojimi, od ljubezni solznimi trepalnicami. Moderato cantabile Pripoveduj, jaz pa bom luščil korene tvojih besed in jih obračal nazaj vate, da boš v temni sobi prižgala luč in mi brala iz dlani o usodi, ki se ne bo zgodila. Zdrsela boš s prsti po črti srca in prebudila ptice. Vzletale nama bodo z dlani, ki sva jih tako nerodno sklenila v tej temni sobi z gostim zrakom, nadihanim od zvedavih tujih pogledov. Nikoli ne bodo razumeli, da so ptice v resnici že davno mrtve in jih je obudil le ta bežen dotik na umazani kavarniški mizi v majhnem pristanišču, kjer se igra tvoj otrok in sanja o barki, na kateri ti bo nekoč pripeljal sonce, ki ga vsak večer izgubiš v morju neizrečenega, ko ti rečem pripoveduj, ti pa vstaneš in zašepetaš proti izhodu: ljubim te. Nasvidenje. Menda krvavim, ko se smejiš, kot da ne bi prav ti naluknjal moje kože in ne bi prav skozi te luknjice počasi kapljala na tvoje mehke roke, s katerimi me prav zdaj potiskaš skozi ozke prekate in me siliš naj se že enkrat neham stekati v preširoke struge, naj se že enkrat neham stekati, naj se že enkrat ustavim in obmirujem. Menda krvavim, ko se perforacija na koži spreminja v zemljevid zastojev. Nehanj. ko po tem zemljevidu ne potuješ več s svojimi prsti ko sploh ne potuješ več Veter je odnašal listje s prazne ulice, ki si jo pustil za sabo. Na oknih stanovanj se je nabirala rosa. Rjava teža je sedala na tla in uhajala skozi napol odprta kletna okna. Vlekla se je v zatohle, še vedno po premogu smrdeče prostore. Se lepila na stene, prepojene s srhljivim studom, ali pa obvisela nekje pod stropom, ožganem od zgodovine. Skozi polomljena očesa ulice je zavel ta smrad in imelo me je, da bi spet postala dekle. Pobrala bi nesnago s tal in te šla iskat. Spet sva ostala le midva. Pridi, sedi na rob mojega okostja, Prijatelj. Prosim, ne smej se mojim prazninam. Le glej me mehko in od blizu, da ti bom verjela in si znova pustila rasti meso. potem bova plesala obljubim da bova potem plesala zaobljeni ples III. Kozarec sonca sem izpila. Nikoli več ne ugasnem Ne pozabi name, ko boš letela v krinolini etra in prebijala zvočni zid usod. Jaz bom potovala z ladjo, se pozibavala v morju utvar, sirene me bodo klicale in morda ne bo nikogar, da bi me privezal na jambor. Ko bom že napol nora, pridi pome. In ne pozabi, moja krila so shranjena v koji. Iz ogledala grem Gleda skozi, moški v črnem plašču. Preveč pomembna je njegova misel in previsoko je letel jastreb ta večer, da bi se igral s prsti v škornjih in upognil kolena. A kje je šele jutro v rdečih očeh vile z razmršenimi lasmi in upadlimi lici. Na reko, ki je hladila njene jedre prsi, je pozabila, ko se je tistega dne vrnila v hišo. Rezilo, ki ga je v svoje srce zasadila takrat, ko je v belih hlačnih nogavicah tekla po požgani vasi in klicala mrtve, zbode skozi vsak njen moder pogled. Čeprav je narisal usta, ki so se smejala, so njegove oči žarele v prahu. Prekrhko je ovčje telo med volkovi, da bi hodil naokoli brez maske. Ne zmorem biti več odsev sveta, ki se je nagnetel v meni. Ne zmorem osvobajati ujetih pogledov, zamolčanih krikov in poniklih žalosti. Ne morem biti več odsev sveta, ki se je nagnetel v meni. Ne morem biti več tak svet. Iz ogledala grem. Glasno šibijo se stare stene, odmev pozdravlja medel spomin. Prazno zeva zidovje življenja, na prste že davno ne štejem več let. Otroški smeh je privid brez slike, ruši se hiša od silnih podob. Vrata odpira le molka sila, prag ne pozdravlja več zemeljskih nog. Koprnim po sebi, po otroku iz meda, ovitem v kamilic blagi opoj. Bosonoga poletja iz tvojega vrta ostajajo moje duše ovoj. Nad krvavim poljem tišina ziblje smrt. Naposled izdih. Ujamem ga v telo in vstanem. Poljubljam vsako truplo posebej. Ti in jaz z neštetimi obrazi. Tvoj deški mi je najljubši, skoraj svet je, nedostojen bolečine. Obrišem ga in zemlja poči, v svet v svetu nas pogoltne. Zdaj tema ziblje najino tišino, rdeče polje se razrašča v travnik. našla bom pot iz podzemlja legla v zeleno in se zibala v vetru Videla sem ga, kako je s težkim korakom stopal po preorani zemlji. Sonce mu je grelo hrbet in oči so se mu orosile od vročine. Proti večeru, ko so semena v žepu usahnila in je dan pordečil kožne gube na vratu, se je ustavil. Tiha hvala je veljala njej, ki jo je ljubil; tudi takrat, ko so ga dajali vanjo. Magdalena Na drugi strani dotika je smrt. Tako nežna si z njo, ovijaš jo v rjuhe, kot bi razpenjala bela jadra na barko, ki pluje stran od tvojega brega. Voda v tvojem vodnjaku je živa. Prestopa ostre robove in naplavlja pot, po kateri drsiš s svojimi rokami. Še zadnjič je otipljiv, z neskončnim stikom maziljen. Pripravljena si bila na hlad njegove kože, pa vendar jo v hotenju ženske skrivaj greješ in poljubljaš. Tako milo in skrbno se sklanjaš nad negibnim telesom, skoraj smehljaš se, ker veš, da smrt izginja in ni več druge strani je samo še dotik Vestalka Za tvojim dihom je skrita soba. Povabljena sem, da sedem in si razvežem trebuh. Nisem gost po meri, moje bistvo se takoj izlije v lužo, v zaobljeno praznino, in ponikne v travnata tla. Vse ugaša. Le v tvojem ognjišču vedno glasneje prasketa. Toplota liže raztopljena stopala, da se kot kadilo dvigam pod strop in ti lezem v nos, kožo, oblačila. sedeva skupaj v tej sobi za tvojim dihom kjer vse ugaša in nikoli nič ne ugasne Drevo Prišla sem k tebi domov, ker ti nikoli ne prideš k meni. Prinesla sem svetilko, lahko nama naredim luč iz moje sobe. V tej luči sem vedno nežna. Skrita v dlaneh se razlijem po koži, po tvoji hrapavi koži. Vidim te. V dotiku te vidim. Iz istih elementov sva. Tudi jaz kdaj odrevenim. Takrat je zrak redek in odmeva, v senci se nič ne zgane, nihče se ne razlije po moji koži, po moji hrapavi koži. Veje stegujem po svobodi, kot ti, ki se odmikaš zidovom vsa ta leta, ko si tako zelo tukaj in zveniš, iz svojih korenin zveniš, iz nje zveniš. Jaz sem svoje korenine zvila v popek in jih pojedla. Tudi zato sem prišla k tebi, da se ponovno ukoreninim in tiho počakam na jesen, ko bova skupaj odvrgla svoje liste, spustila vse kar sva ustvarila in pustila, da strohni, zgnije, izgine. Potem bova gola in kdor vidi, naju bo videl. Pestunja Pestujem svet in bosa stopam v kraljestva tišine. V ležečih pokrajinah prepoznavam obraze. Dvigujejo se in se priklanjajo njemu, ki se smehlja v snu. Diši po citrusih in geranjah. Po soli diši in oljčnem olju. Diši po poljubu na čelo. svet se razgrne odpre oči skozi kraljestva tišine se razleze jok V modro nebo sem skočila, da se je zatresla zemlja. Razvila sem povoje, in jih poslala vetru. Oblak je poljubil zaceljene rane. Od svobode sem zajokala in ljudje so se skrili pod dežnike! Hvalnica trenutku Zvoni, ko stopam v slano polje. Odvržem kožo v pristan. Počutim se izbranko jutra, lebdim na solzah svetih sanj. Izpod vek vesolja kane svetloba modra v mojo dlan, razprši se po gladini, izgine v črto, ki srečuje dan. Zvoni, ko stopam v slano polje, in se raztelesim vanj. ko me ni vse bolj utripam neslišen jaz ostane sam Sije soba za domačo zaveso trepalnic. Tišina sonca raztaplja oblike. Praga ni, je le trenutek. In večno žarenje. Vstopi. V RAZPRŠENIH GLASOVIH PRAZNOVANJA Pesmi Razvezane tišine so predihane s krščansko simboliko, mitom in ezoteriko, duhovna tema pa prihaja do nas v plavajočem ritmu, z verzom, ki jo preigrava, zapoje in prizemlji z okoliščinami in trenutkom ustvarjanja. Okoliščine pa so zgolj sklici, priklici druge realnosti, tista točka osebnega, ki je že poligon za neosebno, prosto in večno, kjer se »skrbno umazan, a pisan svet« prečisti, postane posoda uvidov in milega zrenja. V prepletu zvena, pomenov, besed je zaprta skrivnost, znaki kulture in njeni razlomljeni koščki pa vodijo k izviru, ki se izmika in prestavlja, kot da nas pesnica povabi v labirint, ki vsakič izvrže nov cilj. A ne more biti drugače, saj je tudi izvirov te poezije več in so se zlili v celoto »v razpršenih glasovih praznovanja«. V pesmi Ti povem, kako drobna sem? poda Vesna Spreitzer definicijo svojega ustvarjanja, pri čemer se ji zapišejo tudi naslednji verzi: / Sem življenje / v minevanje odeto, / ki išče večnost / pa je v njej. / Drobna želja po svobodi, / uresničena v podobi. / V središče je postavljena podoba, za katero je čutiti simbol, ki pa se ne izrazi v izrecni obliki, ampak s pomočjo metafore in metaforične pokrajine. Izstopa podoba drevesa. V pesmi Drevo se pride pesnica k njemu ponovno ukoreninit, saj je / … svoje korenine / zvila v popek / in jih pojedla /. Korenine tega drevesa pa segajo daleč, v podzemlje, kjer prebivajo sence prednikov, ki se jim v pesmi Vse, kar spi prepusti, da bi prekinile njen molk, razvezale tišino. V pesmi Kdor joče pelod, je pomlad pojedel se deblo kot povezava z zemljo izrazi v podobi prsi, iz katerih poženejo veje; te se v olistanju dotaknejo neba, ki ga pesnica konotira s podobo oči: / Še oči odprem in že / cvetim. / Po trebuhu se razsuje pelod. / Pride do združitve zemeljskega in nebeškega kot ene od oblik doseganja enosti in istosti, k čemur hrepeni lirski subjekt; hkrati pa se v osebni mitologiji premakneta gledišče in pogled. Drevo spoznanja dobrega in zla, ki ga v pesmi Grižljaj spoznanja literarni subjekt rešuje pred težo krivde in let, postane v pesmi Kdor joče pelod, je pomlad pojedel drevo videnja, ki sozvanja z lepoto in rojevanjem glasu. Zmožnost ustvarjanja, zlivanja z glasom upodabljajo ogenj sveče, ognjišče, prasketanje in večno žarenje, prekriva pa se z vzpostavljanjem in ohranjanjem ljubezni. Pesmi Razvezane tišine skozi telesno prestopajo v večno, prevodnik je ogenj. Treba ga je ohraniti, zarotiti, kot svojo celost, sebe v dvojini. Lidija Gačnik Gombač Vesna Spreitzer se je rodila 1975 v Celju, v času študija se je preselila v Maribor, kjer je 15 let delala kot novinarka za kulturo na Radiu Maribor, nato pa še v Uredništvu za kulturo na Radiu Slovenija v Ljubljani. Ob novinarskem delu se je posvečala delu z mladimi – bila je njihova mentorica pri ustvarjanju oddaje za otroke Otroški radijski studio, redaktorica in scenaristka. Bila je urednica Asskalle, kulturne priloge časopisa Spekter. Svojo poezijo je predstavljala v obliki radijskih recitalov: Prebujanja, Iz ogledala grem in v zvočno-vizualnem performansu Bijem. Dvakrat je bila tudi med finalisti Pesniškega turnirja. Razvezana tišina je njen pesniški prvenec, ki se je dolgo razvezoval … Umrla je leta 2016. Kazalo Prednji kolofon Razvezana tišina I. Z jezikom se dotikam mehkega neba. Vesolje v meni Vse, kar spi Naj se ponovno ustvarim? Poiščem zavetje na vlažni skali Objem Kdor joče pelod, je pomlad pojedel Ti povem, kako drobna sem? Telus Grižljaj spoznanja V vrtincu spečih senc se je rodil tvoj smeh Misel je v daljavi širni spoznala njega, ki je svet nadihal II. Odpotovati je treba. Vsak trenutek znova Krožiš v jutru Sladek je tvoj popek danes Ob potoku je luč prižgal V pesem te napišem Daritev Samo ona ve, kako rad se je pogrezal Videla sem, da ji je ušla solza Nikoli me dan ni tako zelo zapekel v oko Hladna pesem Svoje bolečine nočem deliti s Tabo Moderato cantabile Menda krvavim, ko se smejiš Veter je odnašal listje s prazne ulice Spet sva ostala le midva III. Kozarec sonca sem izpila. Nikoli več ne ugasnem Ne pozabi name Iz ogledala grem Glasno šibijo se stare stene Nad krvavim poljem tišina ziblje smrt Videla sem ga kako je s težkim korakom stopal po preorani zemlji Magdalena Vestalka Drevo Pestunja V modro nebo sem skočila Hvalnica trenutku Lidija Gačnik Gombač: V razpršenih glasovih praznovanja (spremna beseda) O avtorici Zadnji kolofon zbirka Vesna Spreitzer RAZVEZANA TIŠINA Spremna beseda Lidija Gačnik Gombač Uredil Nino Flisar Naslovnica Vesna Spreitzer Izdala in založila Založba Pivec Za založbo Milena Pivec Prva elektronska izdaja, Maribor 2018