Štev. II.	V Ljubljani 1. novembra 1875.	Leto V.
) tiči pevski razidó se
Na jesen tja v južni svet, A od tamkaj povemo se Zopet k nam v pomladnji cvet.
To je vedel P li ni j slavni, Znal je tudi Cu vi er,*) In ta nauk starodavni . Terdijo še zdaj ljudje.
Nij izimka še nobeden
Učenjak o tem sledil; Ali meni ptiček jeden Sam sobój ga je učil.
On ima pravila druga:
V letu je blažil naš kraj, Na jesen je zlètel z juga, Sévercem prepeva zdaj.
Lujiea Pesjakova.
Izhaja 1. dné v
mesecu in stoji za vse leto po pošti
za pol leta 1 gl. 30 kr.
Brez pošte : za vse leto 2 gl. 40 kr., za pol leta 1 gl. 20 kr.
Naročnina naj se naprej plačuje in pošilja uredništvu v špi-talskih ulicah hiš. št.
273 v Ljubljani. ( Lai-bai'h.j
Vile.
(Češka narodna pripovedka; poslov. Iv. T.) Bil je deček siromak, ki nij imel očeta ne matere. Treba mu je bilo poiskati si službe, ako je hotel živeti. Dolgo se je klatil sem ter tjà, iskajóé si gospodarja, a zamàn, nihče ga nij hotel pod streho. Necega dné pride do samotne kócice, ki je stala ob robu velicega gozda. Na pragu je sedel starček, ki nij imel oči, nego samo temne prazne jamice v glavi. Koze v hlevu so beketale, a starček jim govori: „rad bi vas, uboge kozice, pognal na pašo, a nemam ga človeka, da bi šel z vami." — „Oče! jaz grem rad s kozami,"
*) Citaj: Kivié,
oglasi se deček siromak; „vzemite me v službo." — „A kdo si ti? in kako ti je ime?" Deček siromak mu vse na drobno pové, kdo in od kod da je, ter da mu je ime Ivica. — „Dobro, moj Ivica ! vzamem te v službo, nego najprej da mi koze na pašo odreneš. Ali tja na óni bribec v gozdu da mi jih ne goniš: dobile bi te Vile, in v sladko spanje te zazibavši izteknile bi ti oči, kakor so to storile meni ubogemu siromaku." — „Ne skerbite za-me, oče," odgovori Ivica, „meni Vile oči ne iztaknejo." To rekši izpusti koze iz hleva ter je odréne na pašo.
Pervi in drugi dan je Ivica pasel koze tam ob robu bližnjega brezika. A tretji dan reče sam v sebi : „kaj bi se bal, Ivica ? poženi koze tjä, kjer je boljši in lepši pašnik !" Takój si odreže tri zelene šibice iz germa kopinjeka, dene je v klobuk ter gòni koze naravnost v gozd tjä na óni zeleni hribec, kamor mu je bil slepi starec prepovedal. Koze se takój razkropé po pašniku, a Ivica sede v senco pod drevo. Nij se dolgo hladil v senci, da iznenädoma stopi prédenj lepa krasna gospä, vsa v belej obleki. Dolgi lasje so jej viseli po ledjih lepo razčesljani, černi kakor vran, a oči je imela kakor ternjólice. „Bog ti pomózi, dobri pastir!" nagovori ga bela gospä „glej kakšna jabolka rastó v našem ovočnjaku (sadnem vertu) ! Evo ti jedno jabolko, okusi je, kako je sladkó." To rekši, podä mu lepo rumeno jabolko. Ali Ivica je dobro znal, ako bi vzel to jabolko in bi je snédel, da takój zaspi, in Vila mu oči iztakne. Zatorej reče: „lepa hvala, dobra in ljubezniva gospä! moj gospodar ima v vertu mnogo ovočnih dreves, na katerih rastó še lepša jabolka; uže sem jih do gerla sit!" — „Nu, ako jih ne želiš, nečem ti jih ntìditi", odgovori Vila in otide.
Malo potem pride druga, še lepša gospä, ki je nesla v roci lepo cvetico. Prijazno se mu nasmehne in reče: „Bog ti pomózi dobri pastir ! pogledi, kako lepo cvetico sem utergala tam na zelenej livadi ! in kako prijetno diši, poduhaj jo malo." — „Lepa hvala dobra in ljubezniva gospä! moj gospodar ima še lepše cvetice na cvetličnem vertu; naduhal sem se jih uže do sercä ! — „Nu, ker ti moja cvetica nij po volji, pustijo!" odgovori bela gospä serdito, oberne se in otide.
Za malo časa pride tretja gospä, najmlajša in od vseh najlepša. „Bog ti pomózi dobri pastir!" — «Veruj mi, da si lep inkrepäk deček," reče Vila, „a bil bi še lepši, ako bi imel lasé lepo razčesane ; daj, date malo počešem!" Ivica ne reče ničesar; a ko stopi Vila k njemu, da ga poeesljä, vzame hitro klobuk z glave, potegne kopinjasto šibico, in šic ! udari Vilo po roci. — Vila zavpije iz vsega gerla: „joj, pomagajte, pomagajte! ter začne jokati a z mesta se niti geniti ne more. Ivica se malo briga za njeni jók, stopi k njej in jej roki zveže s kopinjasto Šibico. Zdajci priskočite drugi dve Vili v pomoč, a ko ugledate vjeto sestro z zvezanima rokama, prosite Ivico, naj jo reši bodečega ternja in jo izpusti. „Rešita ju sami !" odgovori Ivica. — „Joj, tega ne moreve; roke so nama premehke in zbödle.bi se ob ternje!" Ali vidéé da deček nikakor neče oprostiti vjete Vile, stopite k sestri, da jej razvežete roki. V to priskoči Ivica, in šio! šic! ošine ju po rokah'sè šibico ter obema zveže roki. „Takó, zdaj ste v mojej oblàsti, vi hudobne Vile, ki ste mojemu gospodarju oči izteknile."
Zdaj hiti Ivica domóv h gospodarju ter mu reče: „Oče! idite z menoj,
našel sem je, ki vam oči vernejo." A kedar prideta na 6ni hribec v gozdu, reče deček siromak pervej Vili: „zdaj mi povedi kje so starčeve oči? ako mi tega ne poveš, veržem te tjà doli v vodo. — „Ne stori tega za božjo voljo ! Ivica, ne stori tega!" prosi ga Vila, „jaz ti starčeve oči vernem." In odpelje ga v veliko votlino mej skalovjem, kjer je bil velik kùp samih oči, velikih in majhnih, černih, modrih, sivih in zelenih. Vila odbere dve oči iz kupa ter ju podä pastirju. A ko ju Ivica vdene v starčkovo glavo, začne starec zdiho-vati, govoreč: „aj, jaz siromak! to nijso moje oči; vidim same sove!" Ivica se razjezi, popade Vilo ter jo verže v vodo.
Zdaj reče drugej Vili: „povédi mi ti, kje so starčeve oči?" Tudi ta se začne izgovarjati, da za oči nič ne vé; ali ko jej deček zapreti, da tudi njo verže v vodo, odpelje ga v óno isto votline ter mu odbere dve oči. A slepi starec se jezi ter reče : „aj, to nijso moje oči; vidim same kokoši !" In zgodilo se je tudi drugej Vili kakor pervej, da jo deček verže v vodo.
„Povédi mi ti, kje so starčeve oči?" reče zdaj Ivica tretjej, najmlajšej Vili. Ta ga odpelje v votlino, in izbere mu dve oči. A ko ju Ivica vdéne v starčevo glavo, vzdihne starec, da nijso njegove oči, govoreč : „vidim same ščuke!" Ivica, videč, da ga je tudi ta Vila prevarila, hotel jo je v vodi utopiti; ali Vila ga prosi, jokajöö: „ne stori tega, za Boga te prosim, Ivica ne stori tega! jaz ti dam prave starčeve oči!" In odbere mu ju izpod velicega kupa. A kedar ju Ivica zasadi v starčeve jamice, vzklikne starec veselo : „to — to so moje oči ! hvala Bogu ! zdaj zopet dobro vidim. "
Od tega časa sta Ivica in starček živela jednako v lepej slogi. Ivica je pasel kozé, a starček je delal domä sir, ki sta ga skupaj jedla. A Vile se nijso nikoli več prikazale na onem zelenem hribcu v bližnjem breziku.
Mlaka in potok.
(Podoba slabega in dobrega človeka.)
Bilo je necega dné po leti. Oče vstanejo zjutraj rano, da gredó pogledat na polje. Sè soboj vzamejo oba otroka, Miljutina in Gojka. Pot je pripelje ijiemo velike smerdeče mlake, ki je stala ob cesti. Takój si Miljutin zatisne nos ter zavpije „fej, kako smerdi ta gerda mlaka! Oče, hitimo, da poprej pridemo memo; ne morem tega gerdega smradu prenesti." — „A jaz bi rekel, da ostanimo malo tukaj, ker tudi mlaka ali luža ima marsikaj podučnega za vaju," rekó oče ter postanejo.
„Kaj?" reče Miljutin, čudeč se, „ta gerda in smerdeča mlaka bi imela kaj podučnega za naju? Tega uže ne verjamem!"
„A vendar stoji, kakor sem rekel," rečejo oče. „Aline vesta, da je ljubi Bog tudi gerde, gnjusne stvari ustvaril ter jih je postavil poleg lepih in mič-nih, a to zategadelj, da nas lepe stvari potem še bolj mikajo ? Ravno zato ima ta mlaka dokäj podučnega za nas ljudi."
„Zatorej vas lepo prosim, oče, povédite nama, kak nauk nam daje ta gerda mlaka tukaj ob cesti?" reče starejši sin Gojko.
„To je takó," rečejo oče, „mlaka ali luža nam je podoba slabega, izpri-
11*
denega človeka. Stoječa voda se kmalu izpridi, začne gnjiti in smerdi. Tako tudi človek, ki neče delati, popači se ves na duši in na telesu ter se pogrezuje v blato nečistosti in drugih gerdih pregreškov. „Lenoba je mati vseh pregreh" — tako se glasi uže star prigovor, ki je in ostane zmirom resničen. Gnjila voda, kakoršno vidite tukaj v tej mlaki, uij v pijačo niti ljudem niti živini; samo žabe in močeradi prebivajo v njej. Ob krajih take vode ne raste dru-zega nego same koprive in osat. Vidita, tak je tudi nemàreu ali izpriden človek; on nikomur ne koristi ter nema nobene vrednosti za svojega bližnjega, ker nij za drugo na tem svetu nego v nadlogo in izpodtiko dobrim ljudem. Len ali nemaren človek oslabi na duši in telesu ter ne donaša nobenega sadu. On je kakor neobdelan svet, ki tudi druzega ne donaša nego ternje in osat. Hudobnega človeka noč in dan žge in grize notranji červ, t. j. njegova lastna vest mu ne dä nikoli miru niti pokoja. — V kalnej in smerdljivej vodi, kakor jo vidita tukaj v tej mlaki, se tudi ljubo solnce ne more tako čisto odsévati kakor to vidita v Čistej vodi. Le poglejta, kako témno in medlo se odsévajo solnčni žarki iz smerdljive mlake, vidi se nam, kakor bi hotela ugàsniti lepa solnčna podoba.
Eavno tako otemni tudi duša in sercé hudobnega Človega ter počasi uga-suje v njem podoba božja. O kako se mi smili tak ubog nesrečen človek, zapuščen od Boga in od vseh dobrih ljudi."
Tako je govoril oče svojima otrokoma dalje idóé v bližnjo dobravo. Otroka sta šla tiho za njim, premišljajčč očetove besede. Gojko prime očeta za roko in reče : „ljubi oče ! pokazali ste nama podobo brezbožnega človeka, prosim vas, da nama zdaj pokažete podobo dobrega in bogoljubnega človeka!"
„To mi je lehko," odgovori oče. Tdko podobo imata precej tukaj na zelenem travniku. Le poglejta tam 6ni potoček, ki se vije kakor srebern pas po zelenej travi. On vama je podoba dobrega, plemenitega človeka! Voda v potoku ne stoji, nego vedno teče naprej, a to stori, da je njegova voda zmirom čista in hladna. Kako vesel je žejni popotnik, kedar pride do bistrega in hladnega potoka, da se napije njegove čiste in zdrave vode! Voda iz potoka se tudi razlije po zelenem travniku, da potlej vse lepše in veseleje raste.
Takšen je tudi dober in plemenit človek ; on zmirom dela ter nij nikoli len ali nemaren. On tudi drugim ljudem dobro dela ; vsacemu je prijatelj in dober pomočnik v nadlogah in potrebah. — Ob bregovih potoka raste zelena in bujna trava, pomešana s pisanimi cveticami. Tu je tiha in ponižna vijolica, tam zopet lepa modra potočnica, vsak ima rad te lepe cvetice ; otroci je nabirajo v šopke in vence.
Tako tudi v persih bogoljubnega človeka prebiva zgolj nedolžno veselje, vsak se mu rad bliža, vsak se rad ž njim druži in razgovarja.
Kakor se v čistej vodi rumeno solnce v vsej svojej lepoti odseva, tako in še lepše se odséva podoba božja v čistej duši nepokvarjenega človega. In ta čisti odsev podobe božje se mu razliva po vsem obličji ter mu daje nepo-pisljivo miloto in lepoto.
Povédita mi zdaj, ljuba otroka, katera podoba se vama bolj dopada?"
„Ta poslednja podoba dobrega človeka," odgovorita jednoglasno Miljutin in Gojko ter pristavita še besede : „o naj bi tudi jaz bil podoben čistemu potočku !"
Jlladinoljub.
Papež Pij IX.
Plemenita obitelj na Laškem je imela navado vsake pomlädi potovati na lepo svoje posestvo, ki nij bilo daleč od Rima. Tu je ostala po več mesecev in še le na jésen se je vernila zopet v Rim. Sinek te plemenite rodovine, po imenu Jovanko, bil je zelò živahen deček in se je najraje igral po polji. Necega dné otide k bližnjemu ribnjaku, ki je bil zmirom" polhen vode, da vidi, kako ribice švigajo ob svojih plavutih hitro kakor blisek po čistej vodi. Ribice, te ljubke in nedolžne živalce, bile so mu najljubše, zató jih je tudi najraje gledal. Veselo skače deček okoh ribnjaka ter niti ne misli nató, da bi se mu znalo kaj žalega prigoditi. Zdaj stopi bližej k vodi, in glej! — noga mu iz-poderkne in deček pade v vodo. Uže se je potäpljal, ko mu prihiti čverst kmetski mladeneč v pomoč. Naglo skoči v vodo, prime Jovanka za ovratnik in ga srečno izvleče na suho. — Kaj mislite otroci, je-li ta dobri kmetski mladeneč znal, do kolike časti se povzdigne deček, ki ga je on iz vode potegnil ter tako smerti otel ? Nikakor ne ! A še manj si je misliti mogel, koliko terpljenja čaka Jovančka na njegove stare dni, kajti deček Jovanko nij bil nihče drugi nego naš sv. oče papež Pij IX, katerega sliko vam denašnji „Vertec" kaže.
Angel varuh vedno je na strani, Da otroke pred nesrečo hrani ; Njemu radi se priporočite, Brambe, varstva vsaki dan prosite.
Iv. T.
Šolska pesen.
I, i, i, i, i, Uk naj te skerbi! Kdor je priden in nčan, Ta povsod je spoštovan.
\	Mi i, i, i,
Uk^f te skerbi!
U, u, u, u, u, Dérzi se redü! Kdor posluša, pazi rad, Hitro nauči se brat'. U, u, u, u, u, Derži se redii!
E, e, e, e, e, Izpod rok vse gre, Če se truda ne bojiš, Ko v učilnici sediš. E, e, e, e, e, Izpod rok vse gre.
O, o, o, o, o, Peti znaš lepó, Čitaš, pišeš tudi v že ; Risat' vadi zdaj roke! O, o, o, o, o, Peti znaš lepó!
I, u, e, o, a, Ko se uk konča, Brez hrupečih vsi glasov, Mirni pojdite domóv ! I, u, e, o, a, Ko se uk konča
Iv. Miklošič.
Strahovi.
„Lovro, pojdi in posvéti gospodu majorju iu stotniku tja do vélike ceste, temà je kakor v mehu!"
„Dà, dà, hodi tako dober in posvéti nama, saj ne bode zastonj," rečeta jednoglasno major in stotnik.
„Prosim gospod major, fantu nij treba nič dajati, on mora storiti, kar mu veleva oče. Dobri in zdravi nogi ima, in tja do velike ceste tudi nij daleč."
„Oče! saj rad posvétim gospodoma, a poglejte, ta konec sveče je prekratek; prosim, dajte mi druzega, nekoliko daljšega!"
„Nù, tja do velike ceste in nazaj bode uže dosti. Zdaj le idi!"
Lovro prizgé svečo, vtaknejo jo v svetilnico ter otide z gospodoma.
Do vélike ceste prišedši, hoče se Lovro takój verniti. Ali trebušasti major ga prosi, naj bi jima še dalje svetil. „Veš kaj Lovro," reče major, „svéti nama še tja do mitnice, to je komaj četert ure od tukaj in dobodeš sreberno dvajse-tico. " —
„Sreberno dvajsetico!" misli si Lovro, ki je izveršil jedva deset let, to je lep novec; toliko še nikoli nijsem imel. Samo tja do mitnice naj še posvétim in dvajsetica je moja." Nič ne reče Lovro, nego naravnost naprej koraka, ter svéti gospodoma še dalje.
Za malo časa stoje vsi trije pred mitnico. — „Zdaj smo uže tukaj," reče Lovro ter vzdigne svetilnico, da vidi, koliko sveče mu je izgorelo. „Lepa hvala!" reče mu major, seže v žep in mu podà dvajsetico, katero Lovro veselo vzame. „Pozdravi nama očeta!" reče stotnik in mu stisne tudi nekaj v róko. — „Velicega veselja se Lovro niti ne zahvàli; takój se oberne ter hiti domóv, boječ se, da bi mu sveča ne izgorela. Ali gorjé! še nij bil na pólu pota, da mu sveča ugasne. Temà je, da ne vidi niti dveh korakov izpred sebe. Ali novci, ki je derži čversto v roci, izpodbujajo ga, da ne izgubi poguma. Le berzo naprej !" misli sam v sebi, „za pol ure si dornà in v roci imaš več nego sreberno dvajsetico. Gotovo ste dve!" Tako misléé, dirja po cesti kakor da bi bil nör. Njegova sreča, da je znal pot in da je uže bil na vélikej cesti. Ali „noč ima svojo moč," pravi prigovor in baš tega se je bal Lovro. Še dober četert ure in Lovro bi bil domà. Ali joj si ga njemu! strašna podoba se mu prikaže. Veliko, odperto žrelo ima, strašne zobé in goreč jezik. Trupla je majhnega in černega. Nekako čudno gerči in se valja tam po cesti. Še nekoliko stopinj in Lovro mora iti memo nje.
Merzla polt ga oblije. Čim bolj se bliža tej čudnej prikazni, tem straš-nejša se mu dozdeva. Jedva je stal na nogah, derhtajóé po vseh udih od strahù. Uže misli, da mu je zadnja ura odbila, ker vsak trenotek ga lehko pohrusta 6na pošast, ki se valja tam na cesti. „Pogum veljà!" misli si Lovro ter jo naglo zavije z ceste na stran, skoči na sosedov travnik ter teče kolikor more proti dómu. Zdaj pogleda nazaj ter vidi, da se ognjeno strašilo počasi premika naprej. A glej, v tem trenotji zašumi nekaj okoli njega,in čudne podobe ga obkr0žijo. K sreči nij bilo nič druzega nego suho koruzno steblovje na sosedovej njivi, kamor je Lovro s travnika pribežal. „Bog bodi z manojt
a vsa nesreča daleč od mene," vzdihne ubogi Lovro ter teče po sosedovej njivi, da se koruzovina pred njim podira.
Ali o joj ! zopet drug strah. Lovro zadene v neko terdo stvar in najeden-krat se mu nekaj vsuje kakor toča po glavi in po herbtu. Ubogi Lovro zaječi, trese se kakor šiba na vodi ter se niti geniti ne more z mesta. „Lovro, ali si ti? Stoj, in ne boj se!" oglasi se zdaj chug znani glas; bil je sosedov hlapec, stari Matija, ki je nesel polno vrečo kostanja iz bližnje vasi. Noč ga je zatekla na potu. Lovro se zadene vanj, vreča se odveže in kostanj se vsuje kakor toča po njem. Zdaj se Lovro nekoliko opogumi ter pripoveduje staremu Matiji o ónej pošasti, ki jo je videl tam na vélikej cesti. Matija se mu smeje ter reče: „kako si vendar neumen. Óna prikazen nij nihče drugi nego Roži-čev Peter, ki gre pijan domóv. Le poglej ga, še zdaj se vidi kako omahuje sè svetilnico v roci, prepirajóc se sam sè soboj. Šel je nekaj minut pred mano iz Baričeve kerčme, kjer so ga vèn vergli zaradi prepira." Zdaj se še le Lovru oči odpró, kdo je bila óna pošast na cesti z velicim, odpertim žrelom, sè strašnimi zobmi in gorečim jezikom, ki je tako čudno godernjala valjajóé se po tleh. Nihče drugi nego Eožičev Peter, ki je padel sè svetilnico ter se nij mogel pobrati. Sram je bilo Lovra, da je moral toliko strahu prestati.
„A zdaj idi hitro v hišo in prosi očeta za luč," reče stari Matija, da morem kostanj pobrati, saj si ti kriv, da sem ga stresel.
„In jaz sem izgubil dve sreberni dvajsetici, ki sta mi ju dala major in stotnik," reče Lovro ter hiti iz verta v hišo, da prinese luč.
Glejte otroci, tako si človek dela sam strahove, katerih nikjer nij. — Imejte vedno Boga pred očmi, — ako je Bog z vami, kdo je, da bi se ga bali?
Ivan Zamik.
Bog je pravičen.
Mlademu človeku, ki se je vozil po cesti, splašijo se konji, voz se pre-verne in ubogi človek si tako hudo poškoduje nogo't, da mu jo je takój bilo treba odrezati.
V bolezni ga obišče njegov prijatelj ter ga miluje zaradi tolike nesreče. Mentirà zoper Boga ter pravi: „to nij po pravici, da Bog dopušča tolike nadloge na ubozega^^veka !"
„„Prijatelj, gledi, da se ne pregrešiš zoper Bogà!"" reče mu bolnik; — „„ravno s to nogó, ki sem si jo zlomil, udaril sem v mladosti in pahnil skozi vrata svojo mater, katera je nató bridko zajokala, milo pogledala k nebu ter globoko vzdihnila. Ta njeni vzdihljej je uslišal, njene solzé in pogled je videl pravični in vsevideči Bog, ter me je zdaj tako hudo kaznoval.""
Otroci! zapišite si globoko v sercé zapoved božjo, ki pravi: „spoštuj očetain mater, dase ti dobro godi in da dolgo živiš nazemlji!"
Pred premisli, kaj storiš, Da se kje ne pregrešiš.

Sv. Peter in tesarji.
(Češka pripovedka o Kristu.)
Krist in sv. Peter sta šla mimo kmetske kerčme, kjer so se tesarji dobro gostili in plesali. „Ljubi gospod," reče Peter, ki je rad plesal, „daj tudi meni denes v to gostilnico iti." Jezus odgovori: „Peter, razveseljevanje na plesišči nama ne pristoji." A ker Peter ne prestane prositi, reče mu izveličar: „idi, če nij drugače, a samo za četert ure; jaz v tem posedim na tem pripravnem brunu in te počakam."
Predno sv. Peter vesel otide, prilepi mu izveličar gósli na herbet. Ko vkerčmo stopi, zakriče tesarji ob jednem: „nov godec, nov godec!" A Peter, (o góselcah nič nij vedel) stopi k deklicam in hoče zaplesati. Tesarji nijso bili zadovoljni, naganjäje ga, da bi jim zagodel. Sv. Peter se je branil, da nij godec. A tesarji se razserdé, misleč, da .s^- jim hoče rogati. Petra so tako po herbtu nabili, da so se gosli na sto kjfeeev razletele. Napósled so svetega moža prijeli ter sunili skozi vrata. Ko pride tepen nazaj h Gospodu, zavpije razkačen: „oj nastavnik (mojster), neotesanci so ti tesarji! Pretepli so me ! Ako bi mogel, zabiti bi jim hotel žrebljev povsod v debla, da bi si vse sekire skerhali." — „To bi bilo preveč," odgovori Jezus, „narediva jim same terde gerče v debla, in dosti bodo kaznjevani!" Od tedaj so v drevji terde gerče, katere tesarskim sekiram delajo skerbine.
S. Meglic.
Mačka in sinica.
Mačka: „Kakó si pela prelepó, Da skače serce mi živ0! Prileti semkaj dòlu k meni, In jéderca si v kljunček dèni."
Sinica: Ti zvita si, to davno vém, Pri tebi zobati ne smem;
V	zelenem gozdku jaz prebivam,
V	svobodi jéderca uživam."
*
* * Sinica v gózdek odleti,
In kislo mačka se derži.	iv. iWkioàié.
Kakšni bodite otroci doma.
Otroci naj se ne nagibljejo preko oken visokih poslopij ; naj še ne igrajo okolo vodnjakov (štiren), okolo cest in voznih potov, okolo apnenih ali drugačnih jam, niti ne pri vodah. Naj se umaknejo od ondód, kjer zidajo ali stavijo poslopje. Otroci naj se ne igrajo z ostrimi stvarmi ter jih ne jemljó v usta; naj se ne pläzijo po lestvah (lojtrah), po drevji, zidinah in drugih višavah ter se ne spenjajo na kóla, niti naj ne tékajo za njimi ali se obešajo na-nja ; naj se ne silijo z ognjem, svečo, ogljem, smodnikom in puško ; že mnogo otrok se je takisto ranilo, da so potem ostali pohabljeni, ali sè jih tudi u-smertilo; nekateri so veliko nesrečo storili sebi, svojim stžrišem ali hiši, tudi vsemu mestu, vsemu tergu ali vsej vasi.
Boj na Lipovem.
Podo	_	______; _ _ ____
in hrabri Černogorci s kervolößnimi Turki. Kneževina černogorska"je"podobna našemu pustemu krasu, kmetijstvo je zelò zanemarjeno; a temu nij čudo,
ker se je treba hrabrim Černogorcem skoraj vedno boriti v večjih ali manjših bitkah z nevernimi kervoloki Turki.
Na čelu černogorske vlade je knez, ki se imenuje „knjaz i gospodar slobodne Cerne gore i Berdah." Od 1831. leta si izbira knez vsako leto starešinstvo, obstoječe iz predsednika, podpredsednika in 14 udov. To starešinstvo ima vse tekoče deržavne posle reševati in kazenske razsodbe izverševati s pomočjo kapetanov, katerih je 100 v deželi, in pandurov, katerih je 420. Pri važnih zadevah skliče knez skupščino. Vsa dežela je razdeljena v 8 nahij, katere se delijo v 44 plemen. — 1860. leta je bd černogorski knez Danilo v Kotoru od nekega izgnanega Černogorca zavratno ustreljen. Njegova žena Darinka je proglasila po njegovej smerti Nikico, sina kneževega brata, za kneza, ki se je brez zaprek lotil vlade.
Ko so Cernogorci pomagali Hercegovincem, ki so bili vstali pod Luko Vukalovićem, zapleli so se tudi oni v vojsko s Turki, ter so jo tako slavno zmagali, da so se vse sosednje krajine združile s Cerno goro. Ali kmalu so Turki z veliko silo udarili od dveh strani na deželo in jo začeli z velikimi izgubami dobivati. Ker ste bili obe vojski upešani, sklenil se je mir v stolnem černogorskem mestu Cetinji 9. sept. 1862. 1., in Cerna gora je bila prisiljena po imenu pripoznati turško nàdoblast.
Pod turškim sultanom Azisom so udarili Turki v novejšej dobi na Lipovo selo (vas) v Cernej gori, katero so zažgali ter mnogo junaške kervi prelili. To kervavo bitko nam opisuje Černogorec Savo M. Martinovič, vernivši se v domovino, potem ko je bil 16 let v Avstriji pregnanec, v lepih verzih. Mej drugim pripoveduje, da se je v tem boji posebno odlikoval B aj o B o š-kovic, ter danjemu gre čast, daje po vitežki potolkel turške zmaje in volkove.
Princ Evgen.
Princa Evgena, rojenega v Parizu 1663. leta, pridobüa si je Avstrija po nekem posebnem slučaji, kakor pozneje vélikega vojevodo Lavdona.
Evgena je hotel oča imeti duhovna ter ga je zató tudi pošiljal v Šolo. Ali sina je bolj :-'ikal vojaški stan in zató je prosil francozkega kralja Ludo-vikaXIV., za kapitan ovo službo pri dragoncih. A kralj mu po nasvetu svojega vojnega ministra, ki je bil zelò sovražen celej Evgenovej ródbini, odbije prošnjo, pristavljajoč mu, da naj ostane v svojej dosedanjej službi. To ga je zelò razjezilo. Ujezila so ga tudi mnoga razžalovanja, katere je morala terpeti njegova mati, in posnemajóé zgled svojih dveh bratov, stopd je 1683. leta v avstrijsko službo. — Už0 pod lotrinškim vojvodom Karlom, odlikoval se je posebno v bitkah proti Turku. Pač so se kesali Francozje čuvši o junaških činih svojega rojaka. — 1697. leta je posekal Ozmane v grozovitej bitki pri Centi. Vsled tega je dobil nadpoveljništvo cesarske vojne.
16. avgusta 1717. leta je vzel mesto Beligrad in je Turke takó naklepal, da je bilo treba skleniti pasarovički mir, ter je imela Avstrija potem celih petnajst let mir pred krutimi mahomedani.
Umeri je na svojem lepeni gradu Belvedere, 72 let star 21. aprila 1736. leta, obžalovan od cesarja, vojakov in od vseh, ki so ga poznali. V—ž—.
Ivan Kristijan Andersen.
Uže v zadnjem „Vertčevem" listu sem vam povedal, preljubi otroci, da je umeri sloveči danski pisatelj Ivan Kristijan Andersen, ki je sè svojimi mičnimi pripovedkami očaroval ves svet. Naj vam denes povem nekoliko več o tem slovečem pisatelji, ki je bil posebno vam otrokom velik prijatelj.
Andersen se je rodil 2. aprila 1805. leta v mestu Odensee na fün-landskem otoku. Odensee je največje mesto na otoku Fiinenu z veliko obertnijo.
Njegov oče je bil ubog črevljar, a mati perica. Uže v zgodnjej mladosti mu je oče pripovedoval lepe pripovedke iz tako imenovane knjige „tisoč in jedna noč," katere je Ivanek zelò rad poslušal. Jedva se je naučil čitati in pisati, uže je mislil na to, kako bi napisal gledališko igro. Zna se, da so bili njegovi pervi umotvori zelò slabi, ker je bil še premlad. Zaradi tega so ga njegovi součenci zasramovali in mu so rekli „komedijant."
Andersen je zgodaj izgubil očeta. Ker nij hotel ubožnej materi biti v skerb, šel je v bližnjo predilnico ; a nij dolgo ostal tukaj, kajti njegovo mehko sercé nij moglo prenašati preklinjanja in drugih nespodobnosti tovarniških učencev. Mati ga je hotela dati h krojaču, a nij imel veselja do tega rokodelstva. V njegovem serci so uže zgodaj pognale pesniške misli globoke korenine. Zatorej prosi matere, da bi mu dala njegove prihranjene novce, katerih je bilo komaj kakih trinajst tólarjev, ker bi rad potoval v Kodanj. Kodanj je glavno in stolno mesto danskega kraljestva ; večina ga je na otoku - Seelandu, a majhen kos na dobro obdelanem otočici Amageru ter je skoraj najlepše mesto v celej Evropi. V to véliko mesto prišedši, sprejeli so ga dobri Ijudjé. Tukaj se je učil péti, igrati v gledališči in plesati. Zopet je začel poskušati, da bi pisal gledališke igre, a vse zamän, nij mu šlo izpod rok, kajti k temu je treba znanja, kakoršnega Andersen do zdaj še nij imel. Zaénè se resno učiti in natihoma tudi pisati. Tudi na pot se podä, a to najprej na Nemško, kjer si je mnogo prijateljev pridobil; potem potuje tudi na Francozko, v Italijo, Angležko, Španijo, Gerško in celò v malo Azijo. Vse, kar je na svojem potovanji videl in skusil, pripoveduje v posebnih svojih spisih, ter pravi, da se mu vse njegovo življenje zdi prijetno, bogato in srečno. Na drugem mestu zopet pravi: „moje življenje leži pred meno; ako lepo in bogato, da ne more biti lepše in bogatejše. Ćutim, da sem popolnoma srečen.
Andersen je mnogo pisal in vse, kar je napisal, lepo in prijetno je, polno najlepših fantazij, v lepem in krasnem jeziku. Zatorej po vsej pravici zasluži ime. „kralja danskih pisateljev." A Andersen sè svojimi prelepimi spisi nij razveseljeval s^mo danskih otrok, on nij pisal samo za svoj närod, nego on je pisal za vsacega dobrega otroka in za vsak nàrod. Oglejmo si malo njegova slovstvena dela.
Kako je Andersen pisal pripovedke, kaže nam v tretjem zvezku svojih slovstvenih del, kjer pravi: „jaz sem pripovedke pisal po ukazu svojih improvizatorjev (takih pesnikov, ki pesni kujejo brez pripravljanja). Tako mi je n. pr. pesnik Thiele ukazal, da mu napišem pripovedko o piščalki, katera samo na desno stran piska, in jaz mu napišem pripovedko: „vse na desno stran." — Ko necega dné srečam znanega Thorwaldsena, reče mi, da bi mu kaj šaljivega napisal o igli, in jaz mu spišem pripovedko „o igli." Tako je
mnogo Andersenovih pripovedek postalo. —Njegova perva pripovedka, ki jo je 1829. leta spisal, nij bila ugodno sprejeta. Pozneje izdä zopet isto pripovedko, a to-pod dragim naslovom, in zdaj je ljudémverlo dopadia, — 1830. leta je izdal pervo zbirko svojih pesni, katerim je sledil drago leto takój zopet drugi zvezek. 1831. 1. je potoval v severno Nemčijo, kjer se je soznanil v Berolinu sè slovečim Chamissom, a v Draždanah sè slovečim Tieckom. Istega leta je bil tudi najugodnejši čas njegovim pripovedkam. Napisal je štiri večja dela, mej katerimi je posebno zanimiva pripovedka „mali in veliki Klavs."
Njegove pripovedke so redoma izhajale vsacega leta na božič. Mnogo jih je uže preloženih v druge tuje jezike, a nekoliko tudi v naš mili slovenski jezik, ter bi vredno bilo, da se vsi Andersenovi spisi prelože v naš rodni jezik, ker plemenitijo nežno otroško sercé.
Andersen je pisal ves čas do svoje smerti. Umeri je letos 4. avgusta v Kodanji, kjer ga je velika množica ljudi spremila na pokopališče, mej njimi celò kraljevski dvórniki in poslanci. Tako je umeri Ivan Kristijan Andersen, ali v naših sercih še živi in bode živel na veke. Na njegov grob so mu položili lep venec s prelepim trakom, na katerem je bilo zapisano: „Umeri si, ali v otročjih sercih še zmiraj živiš," a na drugej stràni so bile besede: „V spomin največjemu pesniku Andersenu."
Tudi ti, preljuba slovenska mladina, imela bodeš še mnogo priložnosti, da se bolje upoznaš s prelepimi spisi pokojnega pesnika. Beri je rada, saj jih je tudi tebi napisal v spomin, ako tudi mu nijsi v rodu niti po kervi niti po jeziku. „Vertec" vam je uže nekoliko njegovih pripovedek prinesel v slo-venskej prestavi, a prijatelji vaši bodo skerbeli, da vam jih še mnogo mnogo prinese v poduk in zabàvo.
I. T.
Pokopališče.
Kad hodim na pokopališče. Tam je vse tiho in mirno, a prijazna cer-kevca sè svojim belim zvonikom gleda in nadzoruje zelene grobove.
Tu počivajo umerli ljudjé drug poleg dražega: stari in mladi, bogati in.ubožni; a cvetice na grobovih se vijó, kakor bi hotele govoriti: „počivajte mirno in sladkó pod persteno gomilo, dragi ljudje, saj skoraj pride dan, ko se zopet prebudite ; cvetice to dobro vemo.
Ob grobéh hodijo ljudje tiho in resno, marsikateri tudi joka. Žalostno je res za vsacega, kedar mu kdo umré. Pridejo možje v černej obleki, odnesó merliča v lesenej kersti (tragi) ter ga spuste v hladni grob.
Tam pod ónim zelenim gričkom počiva moj preljubi oče, moja preljuba mati, ki mi je tolikokrat rézala kruha. Idem tja, da jima položim venec na óni leseni križ.
X>. J ur Ha.
-:-E--
^HIHSh^ «V , ff * **
I^rirodopisuo - natoroziiansko polje.
Bernardinski pes.
Nij je živali na vsem svetu, katera bi bila Človeku bolj udaua, nego je pes. On je jedina žival, ki se povsod derži in spremlja človeka. On mu čuva hišo in čredo, premoženje in življenje, pomaga mu loviti divjačino, kaže mu pot in celò v kolca vprežen vozi mu različno blagó. V nevarnosti brani gospodarja in bori se zanj do zadnjega diha. Da bi se gospodarju priljubil, nauči se plesati,- bóbnati, po vervi hoditi, strdžiti in celò iz pištole streljati. Pes je mnogoverstnih plemen in dobro vem, da vsi poznate mesarskega, ovčarskega in lovskega psa. Tudi kodra poznate, ki ima lepo kodrasto dlako in se rad nauči razno katerih šal. A denes sem se namenil vam povedati o nekem drugem psu, ki opravlja dela usmiljenega Samaritana in to na gori sv. Bernarda. Tega psa vam kaže denašnja „„Vertčeva"" slika.
■ Franjo	^^^^^^^ - ? . ^^Éf	P°letje je
Erjavec v	Jr43t-	komaJ <1<:>-
svojej knji-	set čistih in
gi „domače	||HHBj|P^^^^^^^^^^^Bfel»	mirnih dni,
in tuie ži-	V&v* HBffiP	da bi ne bi-
in tuje ži- _ _	_________
vali ovako:	fjMf^rr'1-^ X	lo viharja,
„Bernar-	^^^S^^^j^^B^pEBMift ^^^^	snega in
dinski psi	megle. Tu-
so domä na	WÈ/jj^m^ ^flP^^gJe^T^^pt	kaj sneži sa-
Švicarskem	mo P° leti»
v samosta-	^^Šil^^K^MB^'^ -À	a P° zimi
nu sv. Ber-	padajo ne-
narda, kile-	izrečeno
ži na viso-	drobne le-
blizu ^2530	tine, katere
metrov nad	veter naku-
piči po nekaterih krajih po 10 do po 12 metrov visoko; ž njim zamete vse pote in steze, vse prepade in brezna.
Preko gore sv. Bernarda je prelaz iz Švicarskega na Laško z najvišjim zimskim stanovališčem. Samo po letu, kedar je popolnoma mirno vreme, je ■je ta pot brez nevarnosti za človeško življenje. A v viharnem vremenu in po zimi je zelò nevaren in vsako leto se gode tod nesreče. Ali pade popotnik v kako jamo, ali ga pokoplje snežni plaz, ali zgreši pot v gostej, megli in tava po samoti, dokler ga lakota in trudnost ne prevladate, ali naposled omamljen.
od mraza zaspi in se nikdar več ne prebudi. Ako ne bi bilo tukaj mnibov, nihče ne bi mogel brez nevarnosti preko tega gorskega sedla.
Uzé osem sto let stanujejo na gori sv. Bernarda mnihi in strežejo popotnim Ijudém brez plačila. V njihovih terdno zidanih hišah je v sili prostora za 200 ljudi in ogenj v velikih pečeh gori leto in dan. Vsak dan prehodita dva hlapca s psi ta nevarni pot. Pervi gre od samostana do nizko ležeče staje, kjer derzé svojo živino, a drugi gre od staje do samostana. Kedar je gerdo vreme, gredó psi, hlapci in mnihi z lopatami, z vervmi, z nosilnicami, z jedjó in pijačo oskerbljeni iskat nesrečnikov. Kjer koli se pokaže kak sled, gredó za njim, gledajo na pse, kako se obnašajo ter si dado znamenja z rogovi. Ti psi imajo neizrečeno dober nos; takój zavohajo človeški sled. Po ves dan hodijo sami po vseh potih in preiščejo vse razpoke in globeli. Ako najdejo oterp-nelega človeka hitro tekó po najkrajšem potu domóv, glasno in veselo lajejo in vodijo mnihe, ki so zmirom pripravljeni iti v pomoč. Ako pridejo psi do novega plaza, preiskujejo ga od vseh strani, ali ne bi bilo kje človeškega sledu, in ako so obvohali zakopanega popotnika, zacnó ga izkäpati z močnimi kremplji. Navadno nosijo na vratu čutarico ali barilček z dobrim vinom, ali košek z jedmi, a na herbtu imajo privezane volnate odeje. V samostanu so vpisana imena mnogih in mnogih ljudi, katerim so ti psi oteli življenje.
Najimenitnejši mej njimi je bil Bari, ki je gotovo vreden, da se ga spomnimo z nekoliko versticami. Dvanajst let je služil v samostanu človeštvu v prid, in on sam je štirdesetim ljudem rešil življenje. Bari je bil neizrečeno priden in vnet v svojem poklicu. Njega nij bilo nikdar treba opominjati na delo. Ko se je vlegla megla na gore, ali ko se je približevalo hudo vreme, nij ga bilo moči prideržati v samostanu. Prelajal in preiskaval je zmirom najnevarnejše kraje. Nek0č je našel v ledenej jami uže na pol zmerz-neno speče dete, ki je zašlo s pravega pota. Bari je dete z jezikom lizal in grel, da ga je prebudil, potlej se mu je znal tako prikupiti, da mu je dete sedlo na herbet in se mu je oklenilo okoli vrata. Tako ga je ves vesel prinesel do samostanskih vrat.
Ko se je pes Bari postaral, vzelo ga je mesto Bern v rejo in ko je poginil, natlačili so njegovo kožo ter tako stoji še dandanes v bernskem muzeji. Vsak tujec, ki pride v Bern, gre v muzej, da si ogleda'tega usmiljenega Samaritana v pasjej podobi."
V Voda.
Voda je največji dar božji. Voda nas poji. Kako Žejnega človeka okrepča in oživi! Z vodo si kuhamo jedila; vode nam je treba v umivànje, kópauje, pranje; ona nas čisti nesnage in blata ter ne dà boleznim na-nas; tudi nas ozdravi od mnogih bolezni. Z vodo bélimo platno, z vodo gasimo ögenj, z vodo zalivamo verte, da nam zelišča veseléje rastó ; voda nam goni mline ter nosi ladije. Zatorej se ljudjé naseljävajo tja, kodar je dovolj vode. Vasi, tergi in mesta napredujejo pri vödah. V vodi živi brez števila živali, največje in najmanjše ; ne vé se jim niti število niti imé. V vodi in ob vodi raste brez števila bilja. Na zemlji nij nobene stvari, katera bi mogla biti brez vode. —
Čista voda je prozorna,*) kakor steklo. Če nij prozorna, to nij čista. Čista voda nema nikakoršnega vkusa niti duha ; ako ima, nij čista, čista voda nema nikakoršne barve; ako ima, nij čista. — Kadar se voda segreje, izpremeni se v soparo. Sopara je lehka ter ide k višku ; od nje se v višini naredé oblaki. Kadar vodo prime mraz, tedaj zmerzne ter se zledi. Po zimi se zledé vse male vode ; izvirki in studenci ne zmerznejo, ker njih voda ide iz globočine, a v globočini je, kakor v kleti, topleje. — Vode imamo v studencih, izvirkih ali vrelcih, potokih, rekah, bàrah ali močvirjih in mlakah ; imamo je v zemlji in na nebu. Izmej vod so nekatere stoječe ter se kažejo mertve, a nekatere so tek6če, in te so žive.
Drobtine.
(Zagreb) je glavno mesto nam sosednje hervatske dežele, stoji blizu reke Save na lepej daleč se raztezajoč^ ravnini. Šteje blizu 20,000 prebivalcev. Tu je jugoslovansko vseučilišče Pranje Josipa L, ki je bilo z veliko svečanostjo 1874.1. odperto. Za-• nimiv je posebno na štiri ogle zidan zvonik škofijske stolne cerkve, ki je 86 metrov visok.
(Aga) je staroturška beseda in znäöi toliko, kolikor starejši brat (senior). Dandenes rabijo to besedo na Turškem samo tedaj, kedar naziv-ljajo višje osobe, n. pr. sužnji svojega gospodarja.
(Malec ali gips) je žvepleno kislo apno, ki se dobiva v velicih skladih ali gorah. V prah somleti malec popije blizu 27 odstotkov vode, katero zopet hitro oddaje.
Kratkočasnice.
* „No, Andrejček, kam pa greš tako naglo?" povpraša sosed Vertino-vega Andrejčka, ki je urnih nog korakal mimo njegove hiše. „Očetu grem
st^rari.
naproti," odgovori Andrejček. — „Oča pridejo še le jutri domóv," reče sosed. — „To dobro vem," odgovori Andrejček, „ali jutri nemam časa, ker imamo šolo!"
*	„Miha ali uže spiš?" povpraša sosed soseda zvečer pri oknu. „O ne spim še ne," odgovori sosed od znotraj. „Kaj bi pa rad, Matija ?" — „Nu, bodi tako dober in posodi mi dva goldinarja!" — „E glej ga no, saj vendar spim!" odgovori sosed od znotraj.
*	Kmet ukrade kravo, kar se pa kmalu zvé. Moral je pred sodnika. A sodnik, ki nij znal slovenskega jezika, vpraša kmeta: „no, kje ste priženil kravo?" Kmet odgovori: „jaz nijsem oženjen, samec sem še!" Sodnik se jezi in pravi: „jaz ne prašam, ali ste oženjen ali samec, nego kje ste priženil kravo?" — Kmet zopet odgovori: „jaz sem samec in nijsem priženil krave. " — Sodnik se še bolj jezi. Nató pristopi drug gospod in pravi: „ne jezite se gospod sodnik ; kakor vidim, se vi dva ne razumeta. Vam bi treba kmeta vprašati : „odkod ste prignali kravo?"
*) Prozorna je tista stvar, skozi katero steklo. — Pis.
naše oko more tako videti, kakor n. pr. skozi
Čudna beseda.
V poprešnjih starih časih so imeli tako imenovani čarovniki neko posebno skrivnostno besedo, ki jim je rabila v sredstvo, da so babjeverno ljudstvo ozdravljali različnih bolezni, posebno merzlice. Ta čudna beseda se glasi „a brak a dabra" in so jo pisali tako:
A It It I K A 1» t II II % II II 1 li A II t II II II I li 4 I* A It A Ji A I» A KAD A
To res čudno besedo bereš v vsakej ver-sti, ako jej pristaviš čerke poprejšnjih verst.
Računska naloga.
(Priobčil Oto Mayr.)
Sosed ima na vertu jabolčna, hruš-kova in breskova drevesa, a tudi ima malinovo in kopinjevo germovje. Ger-mov je 6 več nego dreves. Jabolčnih dreves je dvakrat toliko, kolikorbreskovih in za polovici manj negomalmovihgermov. Kopi-njevi germi so 4 man j negojehruškovih dreves.
Kdo ugane, koliko je v sosedovem vertu jabolčnih, koliko hruškovih in koliko bresko-vih dreves, in koliko malmovih in kopinjevih germov ?
Obrazec za risanie.
Zabavna naloga.
(Priobčil Oto Mayr.)
Preložite pismena (čerke) v naslednjem kvadratu tako, da čitate iste besede po na-opičnem in ravnoležnem redu.
Perva beseda znači rastlino, ki raste povsod v naših gozdih.
Druga beseda znači koristno domačo žival. Tretja beseđa zna-
a	a	a	a
1	I	I	s
o	o	e	e
It	b	It	S
či starega ogerskega kralja.
četerta beseda značimohamedanskegaboga.
(Rešitev in imena resilcev v prih. listu.)
Rešitev naloge sè številkami v 10 „Vert-čevem" listu.
1. 6. 7. 8. ~ puta; 2. 8. 5. 8. = rana; 3. 9. 8. rr Ema; 4. 10. 11. 2. 3. 12. — škorec; 3. 7. 5. 8. zz Etna; 2. 11. 2. 8,—roka; 5. 3. 8. 1. 3. 13. rr Neapel. Perve številke vsake besede so : 1. 2.3.4.3.2.5. — P r e š e r n.
Prav so jo rešili: Gg. Iv. Zamik, učitelj v Knežaku ; Krčev Peter in Kmetelcev France, učenca v Kranji.
Rešitev uganke:
Jajce.
Prav jo je rešil: Gosp. Iv. Zarnik, učitelj v Knežaku.
LISTNICA. Gg. A. M. v Lj.: Večina Vaših spisov nij ugodna za natis. Povest „Spreobernjeni zapravljivem" bila je nzè natisnena v letošnjem „Vertcu," vzemite list štev. 3. in čitajte jo. Vi ste jo le nekoliko drugače preslikali. Sploh bi Vam sove-tovali, da si "pri prestavah iz drugib jezikov boljših stvari izberete nego so te, ki ste nam je zadnjič poslali. Niti otroci niti naši kmetski Ijudjč, katerem je „Vertec" najbolj namenjen, ne vedo, kdo in kaj je „Febus," „filomela" itd. Cimu nam je treba teh izrazov! — Iv. Z. v K. : Pesni, ki ste nam je poslali, zelo bo pomanjkljive: treba bi vse predelati, predno se dado v natis ; a to bi nas stalo mnogo truda, ter je už^ bolje, da sami kaj skujemo. Sploh se nam ne dopada, da v pesni toliko kerstnih imen vpletate ! — O. M. v Gradcu : I)ve Vaši nalogi smo radi priobčili, a ostalih ne moremo, ker so pretežke in nerazumljive slovenskej mladini. Poslednjo palo go s križem je „Vertec" prinesel už0 1871. leta. Kako to, da „Vertec" tako malo čitate!? — Fr. P. v C. : Vsi „Vertčevi" tečaji se še dobodo po 1 gl. 3o kr., samo od 1873. 1. ga nemamo več, ker smo se ravnali po številu naročnikov. — Ig. M. v Ž. : Vsakemu listu bi radi dodali kak napev, ali to nij mogoče, ker je naročnikov premalo. Skerbite da dobodemo mnogo novih naročnikov in „Vertec" bode vsem ustrezal. —
Kdor ima še vse in dobro obranjene „Vertčeve" liste od 1873. leta in je želi prodati, naj to „V er tč. uredništvu" naznani.
lidatelj, založnik iu urednik Ivan Tomšić- Tiskala Klein in Kovač (Egrova tisk.) v Ljubljani