Cankarjev glasnik Mesečnik za leposlovje in peuk. Izdaja CANKARJEVA USTANOVA Uredništvo in upravništvo ................ 6411 St. Clair Ave. .Cleveland, Ohio. Urednik: Etbin Kristan Upravnik: Louis Zorko Naročnina za Zedinjene države: Na leto $3.00, pol leta $1.50, za 4 mesece $1.00, posamezen zvezek 30 centov. Za inozemstvo $4.00 na leto. • CANKARJEV GLASNIK (CANKAR'S HERALD) is published monthly by the Cankar Foundation, 6411 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio. Entered aa Second Claas Matter August 31, 1937, at Cleveland, Ohio, under the Act ef March 3, 1879 Subscription rates: Domestic — One year $3.00. Half year $1.50. 4 months $1.00. Foreign $4.00. Single copy 30 cents. Editor: Etbin Kristan Manager: Lout« Zorko ★ * Vsebina ZELENI, CVETNI MAJ...............................................................259 IVAN MOLEK: NA ZEMLJI NI ŽIVLJENJA ..........................264 MILAN MEDVEŠEK: RAZMERE ZAHTEVAJO AKCIJE.....266 KATKA ZUPANČIČ: ŽENSKO DETE ........................................269 IVAN VUK: STOLP ENE MISLI ................................................273 PANDIT DŽAHARLAL NEHRU ................................................276 IVAN JONTEZ: CUREK MRZLE VODE VČASIH DOBRO DE ..............................................................................278 NOVA MOSKVA ............................................................................280 E. K.: OBUJEN SPOMIN ..............................................................281 K. K.: DREJCETOVA POT ..........................................................284 E. K.: JULKINA ZMOTA (nadaljevanje) ..................................285 ANTON DEBELAK: SILA. — RAZVOJ. — RAZOROŽEVANJE ..............................263 OTROK. CQ Neki katoliški škof v Nemčiji je imel pridigo o svetosti doma in o otroškem skrbstvu. Neki rjavosrajč-nik, ki je bil navzoč, je zaklical: "Kakšna predrznost, če hoče kdo, ki nima otrok in jih nikdar ne bo imel, dajati nauke o otrocih!" — škof ga je zavrnil: "Ne bom nikomur dovolil, da žali v tej cerkvi našega firarja!" je dejala gospodinja malodušno. Branjevec se je ozrl po ostalih kupcih in polglasno vprašal: "Povejte, gospa, ali ste prišli kaj kupit, ali mislite začeti političen prepir?" AVTARKIJA. V neko branjarijo v Nemčiji je prišla ženska in dejala: "Rada bi za dve marki salame." — "Je nimam," je odgovoril branjevec. — "Pa mi dajte funt masla." — "Tudi tega nimam." — "No, pa vsaj čebule," BERLINSKI PARLAMENT je bil, kakor znano, zažgan kmalu potem, ko je Hitler postal mali bog. Nemci so sami prepričani, da so to fašisti sami storili, da so mogli obdolžiti komuniste. V zvezi s tem pripovedujejo v Berlinu sledeči dovtip: "V Goeringovo pisarno je planil neki adjutant, ves razburjen in zaklical: 'Ekscelenca, državnozborska palača gori!' — 'Kaj?' se je začudil Goering in potegnil u-ro iz žepa, 'že zdaj?' " "Cankarjev glasnik" mora naprej! Louis Kaferle SE VES TA MESEC se nadaljuje kampanja za Cankarjev glasnik in vsi njegovi prijatelji imajo lepo priliko, da store, kar morejo za dober uspeh. Dve številki še, in naša revija zaključi drugo leto svojega življenja. Kako so začetkoma nekateri majali z glavami, drugi pa se na tihem posmihali: "Napredna revija pri nas? Eno leto jo bodo rinili in potem bo na lepem in brez glasu izdihnila." Pa so se zmotili. Dve leti v razmerah, ki niso bile lahke, ker depresija in recesija in vse take ije niso prizanesle niti našemu ljudstvu, pomenita, da mora drugemu slediti tretje, temu četrto leto in tako dalje, dokler bo slovenskih čitatel jev v tej deželi. Seveda ni dovolj, da se Cankarjev glasnik piše in tiska, tudi ne, da se čita. Vse to se godi, ampak da more revija živeti in napredovati, je treba naročnikov in to je seveda razlog, da se je razpisala kampanja, o kateri se vsi podatki dobe v marčni številki. Kdor pa želi kakšno posebno pojasnilo, ga lahko dobi, če piše upravniku. Doslej so naša društva in tudi posamezniki kazali precej zanimanja za Cankarjev glasnik—nekateri več, drugi manj. Posebno pa so se odlikovala naša kulturna društva, katerih članstvo je spoznalo važnost revije in se vselej odzvalo našemu klicu za sodelovanje pri kakšni prireditvi, za agitacijo in tako podpiralo Cankarjevo ustanovo gmotno in moralno. Na tem mestu jim zato izrekamo svojo zahvalo. V nagrado naj jim bo zavest, da so s tem poslužili ciljem, katerim slede njihove organizacije in podprli slovensko kulturo, kateri služijo. Pri vsaki perijodični izdaji, razen bizniš-kih, katerim je čtivo postranska stvar, veliki oglasi pa bogat vir dobička, so naročniki glavni problem. Razume se. da smo ob času prve kampanje tudi mi dobili nekaj takih, ki nimajo zanimanja za boljše čtivo in ne marajo nič drugega kot domače in mestne novice, ali pa še tega ne in se ob prostem času rajši pomude pri kozarcu ali pri kartah. Veliko ni njih število in nadomešča se sproti z novimi naročniki. Drugačen je pa problem tekih, ki radi čitajo in jim Glasnik ugaja, pa jih drži industrijalna kriza v krempljih in ne morejo pravočasno poravnati naročnine. Take razmere, zlasti če se kriza vleče kakor megla brez vetra, delajo upravništvu sive lase. Da se zamaše take vrzeli, je doslej služil tiskovni sklad in bo še, če se bomo vsi pravočasno pobrigali zanj. Brez obzira na to je pa potrebno, da se pomnoži število naročnikov in se s tem ustvari trdna podlaga tretjemu letniku. Temu namenu služi razpisana kampanja. Da se tukaj doseže popoln uspeh, je potrebno, da se lotijo agitacije po možnosti tudi dosedanji naročniki. Lepo bi bilo, če se vsak naročnik nameni, da pridobi vsaj enega /10-veqa. To ni prehudo delo in se večinoma opravi mimogrede. Vsakdo ima prijatelje in znance in med temi jih je gotovo nekaj, ki ljubijo dobro čtivo in jih je lahko pridobiti. Med naše navade, ki niso posebne hval« vredne, spada odlašanje. "Govoril bom z Maj-kom ;on rad čita kaj lepega in koristnega," si misli prijatelj. Potem pa na tihem doda: "Ampak danes nisem razpoložen: storim jutri ali pojutršnjem." Ta jutri pa ne pride nikdar, ker je tudi pozabljivost človeška lastnost. Namenimo se ta mesec, da ne bomo odlašali in ne pozabljali. Vsak naročnik vsaj enega novega—s tem podvojimo sedanje število in četudi se ne bomo še mogli bahati z milijonsko cirkulacijo kakor razni ameriški listi, bomo vendar imeli podlago, na kateri bo mogoče zanesljivo zidati. Pokojni veliki pisatelj Ivan Cankar, čigar spominu je posvečen Glasnik, je imel trdno vero in zaupanje v tiste, ki so pokazali svojo barvo brez pomislekov, kadar je bilo treba in se odločno postavili na tisto stran, kamor so spadali, če hočemo resnično počastiti njegov spomin, sledimo njegovemu zgledu in njegovim naukom. Ko je Cankar še živel in pisal, se je često dogajalo, da ga tisti, za katere je pisal, niso razumeli in oni, ki so jahali Krpanovo kobilo, so se muzali in govorili: "Kar ti pišeš, ni n l judstvo, ni domače, je previsoko. Nikdar te ne bodo razumeli." Tako so govorili, ker jim ni bilo všeč, da bi ga ljudstvo razumelo. In obra- ' Konec na predzadnji strani) CANKARJEV GLASNIK MESEČNIK ZA LEPOSLOVJE IN POUK IL letnik 1938 ♦ 10. številka Zeleni, cvetni maj... Tako bo zopet prvi maj.. . Na Krasnem trgu v Moskvi bo veličastna parada in — znamenje naših dni! — bo imela pretežno vojaški značaj. Po drugih ruskih mestih bo praznovanje sorazmerno s prebivalstvom in z razvojem industrije. V deželi svastike bodo odigrali navadno farso, ker je z nečem treba varati priprosto ljudstvo. V državah, ki so pod fašističnim vplivom, ne bo ničesar, razen kar se da storiti skrivoma. V Španiji bo žalovanje in tiho preklinjanje izdajstva. V skandinavskih deželah bo lepo kakor vsako leto in po drugih državah, kjer je ostalo še kaj sledu po demokraciji, bo toliko praznovanja, kolikor bodo razmere dopuščale. Ampak vse majske slovesnosti ne bo videti. Na milijone bo src po vsem širnem svetu, ki bodo ta dan kipela bolj kot druge dni, četudi ne bo beseda smela na jezik. Zakaj resnično ni, da .so vsa ljudstva popadala v blato in ravnodušno sprejela kismet kakor jim ga določujejo od blaznosti slepi oblastniki. Slabotneži so se vdali; nobenemu vrtnarju se ne posreči vsaka rastlina in vsakdo se ne more upreti burji. Toda povsod so še močna srca, ki so si ohranila, v kar so verjela in so ukazala upu, naj potrpi in počaka, niso ga pa izgnala v puščavo. In tiho praznovanje teh močnih, ki vedo, da pride njihova ura, bo še večjega pomena od impozantnih parad in javnih slovesnosti, ki so dovoljene. Pa zakaj pravzaprav to obhajan je prvega maja? Povsod in v vseh časih so prazniki imeli svoj pomen. V najstarejših časih jih je narekovala priroda, s katero je bil človek tedaj v tesnejšem s*tiku kot je sedaj po velikih metropolah, kjer komaj ve, ali je nebo jasno ali oblačno, po globokih jamah, kamor sonce sploh ne posije, po zatohlih delavnicah, kjer je leto enako temno kakor zima in so polja in šume in hribi in reke tako daleč, da človek pozabi nanje. Nekdaj je človek moral ravnati svoje življenje po soncu, ki je daljšalo in krajšalo dneve, dajalo toploto in jo jemalo s seboj na svojih dolgih potih; kadar je prihajalo, je bilo veselje, zemlja se je ogrela, trave so začele rasti in cvetke so silile iz tal in tudi v srca je prihajala gorkota. Kadar se je umikalo, je bila žalost, zakaj za seboj je puščalo puščave in strnišča, mraz je prevzel vlado, zemlja je otrpnila, vode so zamrzle in v duše se je naselila slutnja smrti. Zato so pozdravljali prihod sonca in vse njegove prijazne kretnje in so praznovali. Spomin na te čase so vzeli s seboj tudi ko so začeli zidati mesta in tudi svojih praznikov niso pustili, četudi so jim nemara dali druga imena in slavnosti drugo obliko.' Posvečali so jih bogovom, ki so bili poosebljenje prirode in njenih pojavov in ko so jih prevzeli kristjani, so njihove svete osebnosti izpodrinile stare bogove. Ampak doba praznovanja še vedno spominja na začetek in zgodovino. Kaj pa naj pomeni prvi maj? Tisti, ki sovražijo vsako delavsko gibanje, so hitro našli odgovor: "Nimajo dovolj zapovedanih praznikov, pa hočejo še en dan lenobo pasti." — Rekli so tako, ampak svojim besedam sami niso verjeli. Zakaj so se od vsega začetka tako upirali temu praznovanju, da je pogostoma tekla kri, če je šlo le za en dan brezdelja? .. . Vedeli so in razumeli — bolje kot še danes mnogo delavcev samih razume. Kajti če bi vsi vedeli in razumeli, bi se na ta dan po vsej širni zemlji ne opravljalo nobeno delo, razen onega, ki je zaradi varnosti in po razmerah samih neizogibno. Maj je od nekdaj slovel kot najlepši mesec vsega leta, zakaj četudi je začetek pomladi v koledarju že v marcu, čaka priroda — vsaj v naših krajih — še nekoliko tednov, preden začne v njeni delavnici resnično kipeti in vreti. Tedaj pa se nenadoma gola zemlja pokrije, drevje se odene, vode šume, barve se razsujejo in oči se zjasne. Ali je praznovanje prvega maja pozdrav pomladi? Nekaj je v tem. Narava je spala in sedaj se budi. Bilo je kakor da je življenje končano, pa vstaja kakor iz groba in prinaša obljubo. Tudi delavske množice so spale in zdelo se je, da bo to spanje večno kakor smrt. A obljuba je zadonela tudi njim. Ni treba, da bi bila zima ponižanega ljudstva večna; kakor so vzcveteli zvončki in podlesek, vijolice in šmarnice, kakor poganjajo nove veje na grmovju in drevju, tako se prebujajo tudi človeške duše in spoznavajo, da je sonce na nebu. In ko spoznavajo, ga pozdravljajo, zakaj sonce ima veliko moč ne le do žita in rož, ampak tudi do človeških src. Maj napoveduje poletje in zgodnjo jesen, ko bo to, kar sedaj brsti, zorelo in nosilo sad. Takrat se bo dopolnilo, kar se sedaj obljubuje. . . Ampak s tem simbolom ni pomen prvomajskega praznovanja izčrpan. Vse bolj globoko segajo njegove korenine in tam, kjer sesajo žive soke, da more deblo rasti in postati veliko in močno, jih je treba poiskati. Mlada ozelenitev je z obljubo prinesla nepremagljivo hrepenenje po izpolnitvi, po ciljih, ki so jih nevoščljive roke skrbno skrile, ker jih je vodil strah pred uresničenjem. Hrepenenje je ostalo v srcih in žejne oči so gledale v daljavo, kjer se blešči v zlati krasoti, kar je skrito in kar silna želja le sluti. In hrepenenje se je krepčalo, dobilo je peroti in ko se je dvignilo, je bilo — volja. Človek je hotel spoznati cilje in jih razumeti. Ni prišlo kakor razodetje iz neba, zakaj "v potu svojega obraza" je bilo ukazano ne le za motiko in kladivo, ampak za vsako delo, ki naj obrodi. Hodil je po grapavih potih in skalnatih strminah, dvigal je oči v višave in razgrebal zemeljsko skorjo in lahko ni bilo razumevanje. Toda odnehal ni in naposled je spoznal. In ko se mu je zasvetilo spoznanje, se je okrepčala volja. Ni dovolj, da ve; doseči hoče. Povedal je tovarišem, ki so z njim vred okušali grenki kruh trpljenja in nosili breme ponižanja in oči so se odpirale. Tisočerim je prišlo spoznanje kakor ognjeni jeziki nad mizo apostljev in niso bili več sužnji. Zakaj sužnost je v srcih, ki so postala stroji, v njihovih srcih pa je oživela prostost in volja za uresničenje. Tako je prvi maj dobil svoj najvišji pomen. Postal je praznik volje razdedovanih in zatiranih. Nihče jim ga ni dal. Postavili so si ga sami in zato jim je svet. Kakor hočemo danes, tako bomo hoteli, ko pride naš dan. Kakor so bogovi obljubili, da bodo zorele kmetove njive in se bo drevje šibilo od sadja, tako je nam dana obljuba, da naša njiva ne bo jalova, če jo posejemo in obdelamo. Ker je tako obljubljeno, hočemo, da se obljuba izpolni. V znamenje svoje nepremagljive volje smo izbrali svoj dan, da bo svetu jasno: nismo zavrženci, četudi se nam zapirajo vrata, nismo jetniki, četudi nas uklepajo; zlomili bomo verige in odprli vrata in vzeli delež, ki nam je bil ugrabljen in nam gre po zaslugi naših rok in glav. Ni jim prav tako, pa pripovedujejo, da je zapisano: hlapec bodi hlapec. In razlagajo, da je vedno bilo tako in zato mora vedno ostati tako. Tudi so pravili, da je že dovolj praznikov, cerkvenih, državnih in vsakovrstnih, pa čemu še enega? Prebujeni delavec pa je odgovarjal: Hlapec mora biti ponižen, ker je bil ponižan, mi smo pa ponosni in imamo pravico, zakaj brez nas ne bi bilo vas. In včeraj ni bilo kakor predvčera- njem, lani ne kakor predlanskem, to stoletje ne kakor pred tisoč leti. če se je doslej menjalo proti nam, je bilo mogoče tako, ker nismo imeli volje; čas prihaja, ko se bo izpreminjalo za nas. Praznikov je mnogo v neštetih koledarjih, mi pa nimamo nobenega svojega in zato bo prvi maj naš. Na vzhodu in na zapadu, na severu in na jugu ga bomo slavili, beli in črni, rjavi in rumeni in vprašali ne bomo, ali se križaš ali klanjaš, ali prižigaš lučko devici ali budhističnim bogovom. Zakaj človek si, kakršna koli ti je polt in kako se misliš izveličati, je tvoja briga, vseh nas pa je trpljenje in mrak, krivica in prezir. Zato se bo menjalo tako, da pride svoboda in pravičnost in življenje — za vse. Tako si na dan prvega maja podajamo roke čez gore in morja, vsi bratje in sestre, vsi ene volje, vsi bojevniki za en cilj — za svoboden svet. Čim bolj je danes svoboda teptana, čim bolj je vsak veliki rop pravica, čim glasneje renče osvojevalci in groze vsemu svetu, da ga izpremene v eno samo ogromno ječo, tem večji je pomen delavskega praznovanja. Roke se lahko uklenejo, usta za-maše, ali svobodne duše ni mogoče zasužnjiti, žive volje ne ubiti. —Zgodovina je polna črnih dni. Trinoštvo so poznali vsi vekovi, vešala in sekire niso današnja iznajdba. In imena blaznikov, ki jih je slepota dvignila na trone, so zapisana na neštetih straneh človeške zgodovine. Toda človek trpi nekaj časa, trpi morda dolgo, vekomaj pa ne. Kakor je zapisano, da je vladal meč in se šopirila pijana prevzetnost, je tudi zapisano, da so narodi drobili verige, podirali bastilje in da je večna sramota padla na tirane. Volja delavskega ljudstva ni umrla. Kjer je oslabela, jo je treba okrepčati, kjer je zadremala, jo je treba zbuditi, da pripravi tisoče in milijone za tisti čas, ko se bo pisalo novo poglavje v knjigi človeških zgodb. Danes praznujemo prvi maj hrepenenja in volje, tisti dan bomo praznovali prvi maj ZMAGE OSVOBOJENEGA ČLOVEŠTVA. Neki odvetnik, ki je doživel slabe čase, Je stopil v New Yorku v eno najbolj primitivnih gostiln, da bi dobil kakšno jedilo za par centov. Silno se je začudil, ko je v natakarju spoznal bivšega tovariša, s katerim je v boljših časih zastopal važne sodne slučaje. "Za božjo voljo!" je vzkliknil; "vi, pa natakar v takem prostoru?" — Natakar Je odgovoril: "Da, da, ampak vendar ne Jem tukaj!" Ženski klobuki. Londonski "Evening Standard" poroča: "Dvajsetletni Harold Bleakly je bil enajst let popolnoma slep. Z moderno metodo so ga ozdravili in pred kratkim je spregledal. Po svojem prvem izprehodu Je dejal: "Ženski klobuki so smešni." Nagrada za duha. V Landeshutu blizu Breslava v Nemčiji so pred kratkim razpisali nenavadno naprado. Petdeset mark dobi, kdor vjame duha, ki se je baje šest mesecev potikal po mestu. Razpis ne pove, kaj drugega je uganjal ta duh in kako vedo, da ga imajo v mestu. To sicer ne srbi naše kože, ampak petdeset mark—? Zdi se. da imaj« duhovi v tretjem rajhu res majhno ceno. Argon je ime plinskega elementa, ki nima ne duha ne barve in Je težji od zraka. Ne spaja se z nobenim drugim elementom. Cisti argonov plin se mnogo rabi za polnite? električnih žarnic. ANTON DEBELJAK: SILA V areni tamkaj, glej, stoji zamorec: ko bronast kip mogočen se blesti in dvojno čudo njega so pesti, postava mu popolnosti je vzorec. Nasproti stopi mu šibkejši borec, zvijače vse je stuhtal in lesti, za časek Johna res na tla dobi, da s plota črncu se poroga škorec. Jaz tebi, bron, smejati se ne smem. Izdajska tla so kriva, dobro vem, da včasi takšen korenjak omahne. Ugonobila ni te tista brca. Saj vre ti vedno nova moč iz srca, nje pramen tebi zlepa ne presahne. RAZVOJ Vse sviraš, lotiš mola se in dura, za drog poprimeš, primeš tudi veslo, samo da bo na drugi breg te neslo, kjer sveti se postaja "Sinekura". Posrečen si potomec Epikura, ki dolbe si korito z vsako teslo, zdaj belo nosi, zdaj rdeče geslo, neznana mu je idealnost Bura. Do lani stoodstoten zedinitelj poslušal pač si vladajočo stranko, pripravljen iti zanjo v ljuti boj. Sedaj nasprotne vere si učitelj. Kako mi rešiš čudno to uganko? "Temu, prijatelj, pravimo razvoj!" RAZ OROŽEVANJE Končani so že vsi obredi krsta. Kako pač um in snov se skleneta v zmogljivosti Vittoria Veneta? se vse sprašuje tam okoli Trsta. "Čim bolj in bolj se veča ladij vrsta. Po zadnji (to poslušam Ceneta) dve novi hitro se pokreneta, ne manjši niti tanjši za pol prsta." Obrnem se na časnikarja tujca: "So laž besede sladke Sama Ujca, da bodo zajezili orožitev, olajšali možitev in množitev?" Nato možak: "Monsieur, je suis charmfe. Pour dčsarmer il faut bien des arm§es!" Gospod, me veseli (da vas poznam). Za razorožitev (drugih) se je treba pač oborožiti. tff Na zemlji ni življenja Ivan Molek TO JE RADIJSKA POSTAJA KUč v duplini Cek. Zdaj je na vrsti redna "Razprava pri okrogli mizi" in danes razpravljajo trije učenjaki, Pil, žok in Ja o starem vpračanju: Ali je življenje na sosednem planetu Zemlji? Ker je to vprašanje vedno važno za nas, je današnja razprava razširjena po vsem radijskem omrežju na Marsu, cenjene Marsjane pa prosimo, naj vestno poslušajo: * * * ŽOK: Ne vem, tole večno razglabljanje o možnosti in nemožnosti življenja na Zemlji nas že utruja ,kaj ne. Vidva, Pil in Ja, se strinjata, da od zadnje razprave o tem problemu ni bilo nič odkritega ,kar bi podprlo domnevo o dejstvenosti kakšnega inteligentnega življenja , ali sploh življenja na Zemlji. JA: Res je, dragi žok, da naša znanost že dolgo ni dodala nič novega k veliki vsoti znanja o sosednem planetu—in jaz tudi ne vem, čemu tratimo danes čas s ponavljanjem, obračanjem in premlevanjem tega, kar je že znano. Ali bi ne bilo pametno, da enkrat naredimo zaključek: Tako pa tako je! To in to so dokazi za življenje na Zemlji, in to to so pa tehtni dokazi proti življenju—in ta zaključek naj stoji toliko časa, da naša znanost odkrije kaj čisto novega! PIL: Toda, dragi moj Ja, kaj pa so dokazi proti življenju na Zemlji? Vse debele knjige, ki so bile do danes spisane na Marsu proti življenju na Zemlji, so mi znane od prve do zadnje črke, ampak po moji sodbi to niso nobeni tehtni dokazi, to so le hipoteze ali domneve, torej teorije. ŽOK: Da, hipoteze, domneve ali teorije. Ampak, dragi Pil, tvoje ogrevanje za življenje na zemlji je tudi samo domneva, gola teorija. Recimo, da še ne poznamo o tem vprašanju nobenega dejstva, na katero bi se mogli opreti z vso gotovostjo. JA: Kaj pa dognanja našega slavnega učenjaka in klasika Fika? Mar je bil Fik šle-va? Ali ni dognal natanko do zadnje milijon-tinke, kako stoji Zemlja s svojo atmosfero in temperaturo? Mar ni do absolutnosti izmeril količine kisika na Zemlji? In Fik je končno veljavno ugotovil, da je vsako razumno življenje v taki gosti atmosferi, v taki vročini in ob toliki meri kisika nemogoče in basta! ŽOK: Jaz bi pristal na možnost silno primitivnega življenja, zelo drobnega, mikrosko-pičnega življenja, recimo življenja bakterij. Precejšna možnost je, da ima Zemlja bujno floro, rastlinstvo, kajti njeno ozračje je nasičeno z ogljikom in ogljik je hrana za rastline. Seveda, lahko si mislimo, da so na Zemlji drugačne rastline kakor pri nas na Marsu. PIL (tleskne): Aha, prihajaš na moje, dragi žok! če si tam lahko mislimo drugačne rastline, zakaj bi si ne mogl i misliti drugačnega inteligentnega življenja? JA: čemu sem ti citiral Fika, dragi Pil? Fik je vendar natanko izračunal, koliko kisika, koliko vročine in koliko atmosferične gostote in teže more prenesti telo razumnega bitja; ne pozabi, da je zrak na Zemlji tako gost in težak, da pritiska štirinajst funtov na vsak kubični palec. To ni šala ... Mi na Marsu se v hipu sesujemo v prah pod takim pritiskom. PIL: To so relativnosti. Vse mora biti prav na pravem mestu! Ne pozabi pa tudi tega, dragi Ja, da se vročina na Zemlji menja; včasih je tam manj in včasih bolj vroče, na tečajema pa je celo večen sneg in led. To je vendar jasno! ŽOK: Jaz bi priznal, da je morda kaj živega na tečajema Zemlje . . . JA: Fik je dognal-- PIL: Pusti vendar Fika, dragi Ja! Fik se je tudi motil, saj veš. Učil je, da je Mars plošča in da se sonce vrti okoli njega . . . Kasneje je ta otročji nauk zavrgel in pristal na helio-centrizem in Marsovo vrtenje okoli svoje osi in okoli sonca ter na oblino planetov. ŽOK: Res je Fik izpreminjal svoje mnenje in baš s tem je pokazal, da je znanstvenik; kdor slepo trdi le eno, je dogmatik, ni znanstvenik. JA: Pravilno, dragi žok. PIL: Ali me misliš, ljubi žok, suniti pod rebra, češ—jaz sem tudi dogmatik, ker vztrajno slutim, da je življenje na Zemlji—? če sem jaz dogmatik na enem koncu, je prijatelj Ja dogmatik na drugem kraju, ko odločno odklanja možnost ondotnega življenja . . . ŽOK: Nisem nič rekel, dragi Pil! J A: Moja iskrena želja je, draga moja, da absolutno izključimo iz naše razprave vse osebnosti ali reflekcije. Naš veliki Fik ni bil nikdar oseben—in koristilo nam bo, če korakamo po njegovih stezah. ŽOK : To je tudi moja iskrena želja. PIL: Moja tudi, čeprav imam svoje neodvisno mnenje o velikem Fiku. ŽOK : Ali bi ne bil mogoč kompromis? PIL: Kako to misliš, ljubi žok? Kakšen kompromis? ŽOK : Da bi se domenili: življenje na Zemlji deloma je in deloma ga ni? JA : Znanost vendar ne sme kolebati med dilemami in se opirati na kompromise. PIL: čuj, dragi žok! Ako je življenje na Zemlji možno deloma, zakaj ne popolnoma? živa bitja, ki prenesejo hudo vročino na enem ek8tremu, lahko prenesejo hud mraz na drugem; če lahko prenašajo zračni pritisk in obilico dušečega kisika nekod, ga lahko prenašajo povsod, čim priznamo nekaj, je najbolje, da priznamo vse na določni liniji. ŽOK: Kljub temu—se strinjam s teboj le deloma. J A : Jaz pa popolnoma! če ima naš dragi Pil prav, ima prav na vsej črti; ako pa on ni v pravem—in jaz mislim, da ni—je vsa njegova domneva zgrešena. PIL: Vrnimo se k stvari. Ti, ljubi Ja, se opiraš na Fika, ki je res precejšnja avtoriteta, kolikor se tiče proučavanja Zemlje. In glej, dragi Ja ! Fik je lahko tudi moja opora za trditev, da življenje na Zemlji ni izključeno. Fik je dognal, kakor sam veš, da so tiste modrikaste pege na krogli Zemlje—voda. Njegova spektralna analiza je to dokazala. Zemlja ima obilico vode, silno maso vode—in voda je poglavitni pogoj življenja. Saj vidiš, kako se moramo mi na Marsu boriti za vodo in skopariti z vsako kapljico, čudno se ti sliši, kajne! Pri nas je voda naj redkejša in zato najdragocenejša stvar. Baš zato je voda pri nas merilo valute! če je torej na Zemlji takšna masa svobodne vode—oh. presrečna Zemlja!—ni po moji skromni sodbi nobenega razloga, zakaj bi ne bila tista zaloga vode podlaga za najbujnejše življenje . . . ŽOK: Hm!— 7- JA: Imenitno si povedal, dragi moj Pil! Zelo romantično, poetično in tudi sentimentalno, a ne znanstveno . . . Res je, da je Fik konstatiral, da tiste modre pege na Zemlji ne morejo biti nič drugega kakor voda, toda sam si priznal, da Fik ni bil dogmatik in nikakor ni izključeno ,da so tiste pege lahko kaj drugega, na primer ogromne puščave modrikastega peska! PIL: Glej, glej, naš dragi Ja zdaj popravlja svojega velikega Fika! JA (v zadregi): To ni popravljanje. Fik ni absolutno trdil, da so tiste pege na Zemlji voda—ampak recimo, da je bil Fik prepričan—kaj naj to tebi pomaga? Mar podpre to tvojo teorijo? Nikakor ne! Ali misliš, dragi Pil, da je življenje mogoče v—vodi? Vodni pritisk je vendar veliko večji od zračnega tlaka. Ne, dragi moj, ne obilica vode niti pomanjkanje vode ni še noben dokaz za niti proti verjetnosti življenja! ŽOK: Naš dragi Ja razpravlja zelo logično .Prosim, da ga vpoštevaš, dragi Pil. JA: Kaj drugega torej še ostane za ugotovitev življenja na Zemlji? Mar so elektro-magnetične sile kakšna podlaga? ŽOK: Draga moja, kmalu bomo vsi skupaj pri mojem ... Kompromis rad umaknem, lahko pa to reč imenujemo drugače, na primer— kakor sem že sugeriral—lahko brez skrbi zaključimo, da Zemlja lahko nosi na svoji skorji primitivno življenje, zelo, mizerno, priskutno in neumno življenje, toda inteligentnega življenja na Zemlji ni. To zaključimo in pojdimo domov. JA (pogleda Pila): Ali se priključiš Žoko-vemu mnenju PIL (se praska za ušesom): Ako se danes priključim ,to še ne pomeni, da pri tem ostanem . . . .JA: Razumljivo—saj nismo dogmatiki. ŽOK: Tako, tako, draga moja! Torej iz današnje razprave, kolikor smo to staro vprašanje nanovo premleli, pretresli in prekuhali, ne moremo priti do drugega zaključka. Naša znanost je še vedno na stališču, da na našem sosednem planetu Zemlji ni razumnega življenja! Dajemo pa častno besedo, da bomo to staro vprašanje nanovo načeli, čim se pokažejo tehtni razlogi za to . . . * * * Pravkar ste slišali našo redno "Razpravo pri okrogli mizi" in danes so razpravljali trije znani učenjaki Pil, žok in Ja o starem vprašanju: Ali je življenje na sosednem planetu Zemlji? Kakor običajno, bo tudi ta razprava natisnjena v obliki brošure in dobi jo vsakdo, ki pošlje dva bokala vode za tiskovne stroške in poštnino. Pišite na naslov Okrogle mize, duplina Cek. Prihodnja razprava se bo tikala vprašanja: Ali je potreben še en kanal na Marsu? To je radijska postaja Kuč v duplini Cek. Razmere zahtevajo akcije Milan Medvešek AMERIŠKO-SLOVENSKA BARKA se nemirno ziblje in guga na prostornem ameriškem oceanu. Komaj pred dobrimi štiridesetimi leti je odplula iz domačega pristana, a danes že z obupom zremo na njo in se bojimo, da jo jutri pogoltnejo tuji valovi. Ameriški Slovenec, ki je z občudovanja vredno močjo, požrtvovalnostjo in ljubeznijo krmaril svojo barko v tujem svetu, to je: ustanavljal čitalnice in časopise, društva in jednote, narodne domove, kulturne in politične klube, dramske in pevske zbore, se nesebično trudil za podvig svojega gospodarskega. socijalnega in kulturnega nivoja, postane malodušen, ko vidi, da ni rok, ki bi s podvojeno silo zgrabile vesla in gnale barko "oj le naprej, oj le naprej, dokler je še vetra kej," postane žalosten in potrt ob bridkem spoznanju, da njegovi otroci niso docela njegovi otroci in da je zaradi tega njegovi barki, ameriški Sloveniji, odmerjena le še kratka doba življenja. Ob tej ugotovitvi se je že marsikateri idealni kulturni delavec ustavil in se vprašal: "Ali se izplača, iti naprej, ko smo zapisani smrti? ... Ali je trud vreden cene? . . . Razmere so proti nam . . . mladina se ne briga za naše stvari ... še nekaj let in utonemo v ameriški džungli . . ." Na marsikaterega so ta vprašanja tako porazno vplivala, da je opustil aktivnost v našem kulturnem pokretu in se predal brezupnemu malodušju. Da ameriška Slovenija in ž njo njene kulturne, društvene in gospodarske ustanove ne bodo večno živele, je resnica ,to pa ne opravičuje umika in resignacije, kajti tedaj bi bili podobni onemu človeku, ki se je vsedel na kamen ob cesti in sam s seboj modroval: "S tega kamna se ne ganem niti za korak naprej! Neumen bi bil, če bi se še nadalje pehal in boril na tem svetu, saj koncem konca je ves trud zaman, ker bom moral navsezadnje vzlic vsemu umreti." Kdor je podoben temu "modrijanu," je resnično mrtev, kakor bi bili ameriški Slovenci, če bi podlegli podobnemu defetistič-nemu naziranju. O naši fizični smrti v tujini bi bilo brezplodno razpravljati, kajti tej ne moremo uiti. zato pa je toliko bolj važno, da si odgovorimo, kako naj živimo, dokler smo tu; v kateri pra-vec naj usmerimo svoje delo in moči, da bo to delo uspešno in pozitivno, da bo naš trud ret rodil sadove, to je socijalne in kulturne vrednote, ki so edina trajna človeška zapuščina. Oglejmo si malo naše delo. Ne da bi se bahali, moramo reči, da se ameriški Slovenci zelo prizadevamo za svoj gospodarski in kulturni podvig. Vedno govorimo o kulturi in izobrazbi, društvih in sejah, itd. še posebej pa to velja za clevelandsko naselbino. Naši narodni domovi so polni gospodarskega in kulturnega prizadevanja, v njih se vrši seja za sejo, koncert za koncertom, predavanje za predavanjem in igra za igro; naše časopisje neprestano vzpodbuja h kulturnemu in gospodarske-mu udejstvovanju ter prinaša malone vsak dan apele za to ali ono kulturno akcijo, za eno ali drugo prireditev. Vprašanje pa nastane, je li delo našega kulturnega, gospodarskega in socijalnega gibanja tudi tako plodovito kot je obilno, naporno in drago? So li naše številne predstave in prireditve resnično pravo merilo visoke kulture? Ali smo res tako gospodarsko močni kot izkazujejo finančna poročila naših podpornih organizacij ? Ali vse te številne organizacije, bodisi kulturne, podporne ali gospodarske, prinašajo našemu človeku, malemu pro-letarcu tisto, za kar so bile ustanovljene? Taka in podobna vprašanja se piscu po-gostoma vsiljujejo in najbrž tudi mnogim drugim, ali odgovor je vedno negativen, to je, da številčnost, kvantiteta še ne znači kvalitete, da imamo mnogo kulturnih organizacij, ki pa ustvarjajo le malo kulturnih vrednot, da imamo mnogo podpornih in gospodarskih organizacij, ki pa prinašajo veliko manj gmotnosti in blagostanja, kot pa plačujemo v njih blagajne. Ko se je naš človek naselil v Ameriki, je kmalu začutil potrebo ustanavljanja svojih kulturnih, podpornih in drugih organizacij. Dasiravno neizkušen, v domovini vajen večinoma le poljedelskega dela, se je hitro vživel v svojo novo vlogo, vlogo agitator ja-organiza-torja, kajti navdušenje in pridnost sta premagali vse ovire. Raznovrstne organizacije so rasle kot gobe po dežju, kjerkoli je prebival naš človek. Seveda, dokler so se ustanavljale razne organizacije v mejah zdrave in razumne gospodarske in izobraževalne nujnosti, je bilo to masno organiziranje koristno in potrebno, naravnost pravi blagoslov, toda, na veliko škodo našega naseljenca, ta epidemija ustanavljanja potrebnih in nepotrebnih društev se je preveč razširila, kulturno-društveni duh se je pregloboko zajedel v ameriško Slovenijo. Sto in sto društev se je ustanovilo zgolj iz osebnih vzrokov posameznikov, ne pa iz ljudske potrebe. Tajnik, blagajnik ali predsednik ni zmagal pri volitvah, pa je šel na delo in ustanovil novo društvo, ki se ni v svojem bistvu popolnoma nič razlikovalo od prvega, razen v osebah v vodstvu ali odboru; pevec ni pri zboru prišel v poštev v tolikšni meri kot se je njemu zazdelo, pa si je zato umislil nov pevski zbor; urednik, ki se je morda spri z upravnikom, ali oseba, ki ni imela poguma zgrabiti za lopato, toda bi rajša bila urednik, je šla na agitacijo za novo glasilo, vprašala pa se ni, ali pa je bilo treba ali ne. Prav tako je z našimi jednotami. Namesto da bi imeli dve ali tri podporne jed-note, jih imamo celo kupico, ki so si podobne, prodajajo enako zavarovalnino, imajo domala iste smernice in iste dolžnosti. Ako iščemo vzroka za obstoj tolikih jednot, najdemo, da rriso bile zato organizirane, ker dve ali tri niso rnogle absorbirati vseh naših naseljencev, temveč ker ni bilo dovolj prostora za vse voditelje, ki so hoteli biti v ospredju. Vsakdo, ki mu je količkaj pri srcu dobro- bit naroda, mora priznati, da je število tolikih društev naravnost ekstravaganca, drago breme za narod, ki ga komaj nosi, posebno če pomislimo, da so naši naseljenci večinoma mezdni delavci in da se morajo v teh kritičnih ekonomskih časih težko boriti za vsak cent. Namesto da bi bil naš delavec zavarovan pri eni jednoti in pri tej za večjo vsoto, pa jih je mnogo, ki so člani dveh, treh ali celo štirih jednot. Razumljivo, da morajo pri vsaki jednoti posebej prispevati v upravne sklade, iz katerih se plačujejo glasila, tiskovine, uradi, uradniki, zborovanja, agitacija, itd., itd. Poleg teh stroškov plačujejo za upravo pri vsakem društvu posebej. In to še ni vse! Koliko je še drugih stroškov in obveznosti, vedo vsi oni, ki so na razne pritiske pristopili k tolikim organizav cijam. Tipična slika o zavoženi kulturi in neracionalnem gospodarstvu je clevelandska naselbina. Organizacij, društev, ustanov, časopisov in klubov imamo na pretek. Samo podpornih društev je precej nad sto, toda le malo izmed njih šteje nad dvesto članov. Nihče ne more ugovarjati, da bi bila ta društva veliko bolj uspešna v svojem namenu, bolje vodena, nudila več ugodnosti in koristi svojemu članstvu, ako bi se združila v večja društva, zlasti ona, ki so v svojem jedru dobesedno sorodna. Nihče ne more oporekati, če rečem, da bi bilo z združitvijo društev enakih načel prihranjenega veliko članskega denarja, veliko trudapol-nega dela, energije in časa onim javnim delavcem, ki so od jutra do večera na delu za svoje organizacije. Ti bi potem lahko posvetili več časa drugim važnim problemom, ki postajo z vsakim dnevom bolj resni, zlasti v teh časih, ko se tujerodcu-naseljencu radi kon-fuznih ekonomskih razmer nič dobrega ne obeta. Tudi naša mladina potrebuje več pozornosti. Kako pa se godi našim revežem, katerih ni malo? Res, da jih pogostoma ne srečujemo, ker se drže v pozabljenih slumskih četrtih. Da, oni potrebujejo več pozornosti, toda sedaj nima nihče ne časa in ne volje, da bi se spomnil nanje. Nekaj besed o kulturnih društvih! Toliko jih imamo (v mislih imam clevelandsko naselbino), da bi moral biti človek dualen, da bi lahko posetil vse njihove prireditve. Navzlic mnogim predstavam pa jih je le malo, ki bi dosegle umetniško vrednost in ne nudijo du- ševnega užitka poprečnemu inteligentnemu posetniku. Večkrat se opazi, da ni ta ali oni pevski ali dramski zbor v teku zadnjih desetih let niti za ped dvignil svojega kulturnega nivoja. Zakaj ne? Ali naš narod nima daru za umetnost? Ne, to ni vzrok. V nas je vsaj toliko smisla za umetnost kot pri drugih narodih. Da ne podamo boljših predstav, koncertov, itd., je krivo, ker jih podajamo tako pogostoma, ker imamo toliko kulturnih društev, ker so naše moči razcepljene in ker so voditelji kot člani omenjenih kulturnih ustanov zaposleni na vseh straneh in ne morejo posvečati svojega časa le eni skupini. Ako se potem kdo drzne, malo pokritizirati take površne predstave, pa je takoj ogenj v strehi, nazadnje pa te še prepričajo ,da nimaš smisla za umetnost, da če sam ne znaš peti ali igrati, da nimaš pravice kritizirati, da nič ne razumeš, da je bila igra ali koncert naravnost sijajen, za diletante nepre-kosljiv. Hočeš nočeš, jim končno z dolgim obrazom prikimaš, le da jih ne žališ. Ker so razne prireditve neprestano na dnevnem redu, a se le malokdaj razlikujejo druga od druge, je umevno, da je težko privabiti tolikšno avdijenco. da bi se krili stroški s samo vstopnino, zato je potrebno iskati druge vire, ki prinašajo dobiček. Eden izmed teh je prodajanje pijače, posebno žganja, kajti pri njem je največ dobička, čim več ga prodamo, tem več je denarja za kulturo, to se pravi, da moramo naši kulturi prilivati z alkoholom ter jo prisiliti, da bolj bujno raste. Naš namen je sicer dober, saj izobražujemo narod, žalostno je le, da ga istočasno, v imenu kulture potiskamo v pijančevanje. Najbolj žalostno pri tem pa je. da gre dejansko le nekaj odstotkov tega denarja za kulturo, ostalo pa tujim tvrd-kam, izdelovalcem pijače, ki jim je naša kultura zadnja briga! Za vzdrževanje naših številnih društev, časopisov in ustanov moramo iskati še drugih pripomočkov. Oglasi so važen vir. Pošteno je, da naši trgovci in obrtniki prispevajo svoj delež za naš kulturni pokret, ampak, kar je preveč, je preveč. Oni so pritožujejo, da so iskalci oglasov vedno nad njimi. Njih pritožbe so upravičene. Pred kratkim mi je neka oseba pripovedovala, da je vstopila v neko slovensko trgovino z namenom, da vpraša za oglas, toda v trgovini je srečala pet drugih oseb, ki so prav tako nabirale oglase za svoja dru- štva. "Trgovec se mi je zasmilil in odšla sem. ne da bi ga vprašala za oglas, kot sem prvotno nameravala," mi je pravila. Nekateri trgovci podpirajo vsa društva, drugi pa nobenega, to pa radi tega ne, ker se boje prevelikih stroškov. Ako podpro eno društvo z oglasi, morajo tudi drugo. Jasno je, da pri tem trpe tista kulturna društva, ki so najbolj upravičena do podpore. Lahko bi navedel mnogo primerov in slik, ki kažejo, da je naše kulturno, gospodarsko in socijalno delo iz tira. malone anarhično, da mu manjka socijalne zavesti in solidarnosti, vsled česar še oddaleč ne dosežemo tistih rezultatov, katerih si želimo. Zanimivo bi bilo objaviti štatistiko, koliko nas stane vzdrževanje vseh stvari s kulturnimi in izobraževalnimi tendencami, nato pa primerjati rezultate. Kdor misli, da pretiravam, naj izračuna, koliko tisočakov plačujemo za časopise, nato pa naj vse časopise preštudira in določi njihovo izobraževalno vrednost. Našel bo, da vsi časopisi skupaj ne prinesejo dovolj čtiva za en dober časopis. V uvodu članka sem dejal, da je naša situacija v tujini kritična, ker se je tok naseljencev ustavil in vsled česar naša barka nemirno plava po ameriškem oceanu. Kaj naj storimo v očigled teh dejstev? Po kateri poti naj zavijemo? Mar se naj še nadalje izrabljamo, razsipavamo težko prislužen denar, ustanavljamo še več društev in organizacij, nalagamo še težje breme na rame našega malega človeka, ki je že sedaj preveč obložen? Tako postopanje bi samo pospeševalo naš konec ter zrušilo naše kulturne in podporne ustanove, št preden bi dovršile vsaj delno tiste naloge, za katere so jih naši požrtvovalni delavci usta-novili. Položaj, v katerem se danes tujerodci nahajamo, nas svari, da ne smemo nadaljevati po poti, po kateri se preveč utrujamo in izrabljamo. a ciljem se le počasi približujemo. Položaj zahteva, da potegnemo jasno črto, si začrtamo čili, nato pa gremo inteligentno in nesebično na delo za konsolidacijo svojih moči. V našem kulturnem, gospodarskem in socijalnem po-kretu naj nastopi preporod, renesanca, kajti pre i ali slej nas bodo razmere vseeno prisilile. Kje pričeti z delom? Ali naj pričnemo t združevanjem "na daljavo," kot so pričeli oni naši voditelji, ki so ustanovili Jugoslovansko bratsko zajednico? Združevanje po takem načrtu je enostavno zaviranje združevanja! Združevati naj bi se pričela naj prvo naj bližnja in najsorodnejša društva, jednote, ustanove, klubi in časopisi in sicer le tam, kjer bi združenje res koristilo našemu kulturnemu in gospodarskemu napredku vobče. Naš kulturni, gospodarski in socijalni program v bodočnosti naj bi bil: 1.) Združenje sorodnih jednot. 2.) Združenje podpornih društev istih jednot v istih okrožjih. 3.) Združenje časopisov in revij z osnovno istimi tendencami. 4.) Združenje narodnih gospodarskih podjetij in ustanov, kjer koli je taka fuzija mogoča. 5.) Združenje sorodnih kulturnih društev v istih okrožjih. Kot je bil slovenski Cleveland široko polje za ustanavljanje vsakovrstnih organizacij, potrebnih in nepotrebnih, tako je sedaj baš tu lepa prilika, da gremo energično in racijonalno na delo ter pričnemo z likcidacijo te naše drage kulturne in društvene ekstravagance. Vsaj imamo samo v st. clairski okolici tri napredne pevske zbore, faktično pa potrebujemo samo enega in tega toliko boljšega. Med dvema tema zboroma vlada nesrečen spor, ki boli ves napreden narod. Ali se naj ta spor za zmirom nadaljuje in na narodove stroške, ali naj se zbora rajši združita s tretjim ter tako vsi trije skupno ustvarijo višje kulturne vrednote? Voditelji vseh treh zborov trdijo, da so za združenje, toda vsak ima svoje mnenje, pod katero streho naj bi se združili. Pred dvema letoma se je ustanovila Cankarjeva ustanova z namenom, da pod njenim okriljem delujemo za kulturo, književnost in napredek, obenem pa smo v svoj program sprejeli tudi točko, ki nam daje nalogo, delovati za združenje naprednega elementa. Vsi trije zbori so včlanjeni v Cankarjevi ustanovi. Kaj, če bi ti trije zbori pozabili na svoje spore, katerih je že narod sit do grla, posebno pa oni, ki niso imeli s celo afero nič opraviti, in se združili pod okriljem Cankarjeve ustanove? Ako so člani teh zborov resnično za združenje, potem bi morali to sugestijo pozdraviti. Razumljivo, da bi tak združen zbor imel avtonomijo v okvirju C. U. Logično in koristno bi tudi bilo, da se bi tej ustanovi pridružil dramski zbor "Ivan Cankar" in prav tako Slovenska narodna čitalnica. "Ivan Cankar" in čitalnica nista bila najbolj uspešna v svoji kulturni misiji v zadnjih dvanajstih letih. Kaj je temu vzrok, ne bom ponovno razlagal. Trdno sem prepričan, da bi s fuzijo omenjenih kulturnih društev pod okriljem Cankarjeve ustanove storili velik korak naprej, poživili naš kulturni pokret, prihranili narodu denar, ojačili solidarnost in s tako močno in naravnost impo-zantno organizacijo dali krasen zgled drugim organizacijam; pognali bi sentiment po združenju v tok, namesto da bi čakali razmer, ki nam bodo s silo potisnile roko v roko, med tem časom pa s čakanjem samim sebi škodovali. Pojdimo na delo in dokažimo dvoje: da smo dovolj inteligentni za to nalogo in da smo iskreni, kadar govorimo o združenju v teh ali onih vrstah! Iz raznih pogovorov sem prišel do zaključka, da narod, "rank and file" je za združenje, da so besede, ki sem jih napisal, tudi njegove besede. Ta beseda je pa sveta zapoved vsakemu poštenemu narodovemu voditelju, ki je vreden tega naziva. Kaj pravite? Katka Zupančič: v Žensko 'dete Kod se love tvoje misli, tina? Zamišljena ,skoro odsotna se mi zdiš." Tina se je nasmehnila. "Ah, nič hudega ni. Nekoliko zbito se čutim. Premalo spanja menda." "Knjiga? Debata?" sem tipala dalje. "Nič tega," je odvrnila. "Včeraj popoldne sta si ne daleč odtod dve sosedi odprli vsaka svoje okno—" "No, in ...V' Tino je treba spočetka vedno nekoliko drezati, če ne—bi kar na lepem zamahnila z roko in pripomnila, da ni važno. Ali pa bi odela svoj obraz z vso resnobo, kolikor je premore, pa vprašala brez nadaljnjega recimo—kaj boš kuhala za večerjo? ali pa—kaj sem dala za metlo, ki jo je videla pod stopniščem. Taka je njena navada. "—in tako sem morala tudi jaz, ki me je naključje privedlo v območje njunih glasov, slišati—" "Dalje, dalje. Ne izpustim te več, Tina." "Dobro. Sama si kriva, če te bom dolgočasila za kake pol ure ali več! Torej morala sem slišati tudi jaz, da so tam in tam želeli in komaj pričakovali dečka—narodila se je pa deklica . . . "On? Od samega bridkega razočaranja ves razbolen se je napil in bil ko krava neroden . . . Zlo. Seveda zlo. Veliko zlo. Jok in vse. Jezus Kristus! Kakšno razočaranje! Taka smola! Tako ... Oh, oh . . ." Tako je vzklikala prva in prav bala sem se zanjo, kajti viselo je je več zunaj, nego je je bilo notri. Druga pa je ravnodušno zmignila z rameni in da je pač nesreča, je menila suhoparno. Ona da je vse to preizkusila, pa ne le enkrat, marveč dvakrat. Kajti tretjič šele, da jih je Bog uslišal in jim poslal dečka. — Tako, vidiš, deklic ne pošilja Bog. Ali, če jih že pošlje on —naj bo!—jih pošlje menda kar takole tja-vendan, če ne staršem in širnemu svetu za pokoro in kazen . . ." "No, in to te je razburilo? Te oropalo spanca? Pojdi no! Saj to je vendar stara povest, tako stara kakor je star človeški rod. če res dobro premislimo, mora biti presneto majhen odstotek takih ženskih otrok, ki so v resnici dobrodošli. Pa čas, največji ranocelnik, pomaga, celi. Polagoma izravna, oblaži in zgladi vse, tudi tisto raskavost, ki jo ta ali oni bridko razočarani in prevarani oče čuti v grlu, ko bi najrajši klel, pa se mora hliniti in biti blag." Tina se je pretrgano nasmejala. "Po mojem so Indi ravnali bolj človeško, ko so svojo nezaželjeno žensko deco polagali v mokro naročje svete reke Ganges . . . Glej me in kaži svojo ogorčenost kakor hočeš—. Uverjena sem namreč, da se tisto razočaranje staršev nikdar dočista ne izbriše, ampak samo zabriše in še to ne dovolj hitro, da ne bi pustilo posledic v otrokovem duševnem razvoju. Sled ostane— se mi zdi—sled s strupeno klico občutka manjvrednosti . . ." "Kakor da nas ne more življenje obdariti s kalmi in klicami te vrste pozneje!" sem ji oporekala. "Saj veš, kako otežavljeno je naše stališče na življenski pozornici. Obraz in stas, kretnje in 'linija,' vse to pride na tehtnico prvo, potem—če sploh—pride šele intelekt na vrsto- Sicer pa niso ni moški — kar se tiče občutka manjvrednosti—izvzeti. Mnogokateri se treba ali netreba bije po prsih, nastopa ko noben turški paša, samo da bi zakrinkal slabiča v sebi." "Je res tako. Vendar sem prepričana, da bi se mnoga ženska utegnila v tej ali oni panogi javnega delovanja uveljaviti kljub trdim moškim komolcem, bi se—nadarjena in sposobna, po lepem in dobrem stremeča—laže povzpela, dosegla kaj v življenju, če bi se tako rekoč že ob materinih prsih ne bil pogreznil vanjo svinčeno težki predsodek: ženska si... kaj boš . . Nenavadno resno, skoro patetično je izzvenel njen glas. Ali po par trenotkih se ji je že spet pozibaval na ustnicah rahel, porogljiv nasmešek. "Pretiravam, se ti zdi. Slikam vraga gršega kot je . . . Na očeh bi berem misel. Pa ni tako. Bilo bi krivično, če bi zgolj starše jemala na piko, pa ne vpoštevala ozadja—cele verige različnih vzrokov, da imenujem samo očetovsko pravo, ekonomski problem, predvsem pa tradicije, zastarane, ozkotirne, ženskim bitjem sovražne in mačehovske tradicije." "Razmere so pač take, da so izvidi za žensko deco manj ugodni, nego za moško . . Prekinila me je: "In zato je opravičljivo, kaj ne, da sprejemajo na vsem nedolžne novo-rojenke nekako tako, kakor sprejema kmet poplavo! Veš, Elza, tudi jaz sem bila na tak način sprejeta. Tudi jaz sem pomenila smolo. Zato vem, kako je s to rečjo in ti jo lahko opišem. Moj spomin sicer ne sega v zamotano in temno, žalostno smešno prvo poglavje mojega življenja. Toda imela sem botra in ta mi ga je pozneje vse počasi in po koščkih osvetlil, največ seveda sebi v zabavo." 1 "Prihajale so žene k moji materi in kimale ter govorile ena ko druge: "Seveda bo fantiček, kajti čez pas te je za dvojčke premalo, za deklico preveč, za moško dete pa prav toliko kot treba. In mati jim je rada verjela, saj se je to vjemalo z njeno vročo željo. Oče pa je tiste dni požvižgaval, koder je hodil. Imel je glede ženske dece še svoje posebne na- zore. Eno dekle v hiši—pomoč; dve dekleti— zguba; tri—dolg; štiri—bankrot. In ker se je bankrota bal—tri je namreč že imel—je v mislih pestoval sina, ki je bil na poti . . . Deveti mesec je potekal in dejali so, da prihaja čas. Ime je bilo izbrano in boter in botra. Klet je čakala s sodčkom najboljšega; na klopi pri peči pa nova zibelka. "Za sina mora biti vse novo, lepše in boljše!" Tako je odredil oče, pa je staro zibel, ki je zvesto služila prvim trem po vrsti in bi po svoji trpežnosti lahko služila še poznim vnukom, odnesel na tnalo ter jo razsekal za peč. Mati je bila edina, ki se je semintja tegob-no zresnila. "Kaj pa, če ..." S smehom so ji pregnali dvome, ki pa tako niso korenili globoko. Komaj, komaj so čakali, da se naposled dvigne zastor in stopi na oder življenja težko pričakovani sin, bodoči gospodar. Nihče ni bil niti zdaleka pripravljen na strašni polom, ki je sledil. Kajti namesto mladega gospodarja sem privekala na svet jaz— in za menoj še moja dvojčica . . . Uf! Oče je škrtal z zobmi in se očividno bal za svojo glavo, kajti držal se je oberoč zanjo. Drugi pa so imeli dolge, ali pa od same skisanosti zgrbljene, kratke obraze. Zahotelo se mi je nežne materine ljubezni in sem, kolikor sem mogla, milo potožila. Pomagala mi je tudi sestrica, še slabotnejša od mene. Pa je že tako, da v najnujnejših trenot-kih odpove vse—mati je ležala težko bolna in naju skozi solze nemara niti videla ni. Tako nisva imeli žive duše, ki bi se s pravo besedo potegnila za naju in bi skušala dopovedati očetu, da ne moreva nič zato, in kar je, je! ter da goljufije ni bilo v najinem načrtu. Oče se je namreč čutil do kraja ociganjenega, še bolj nego takrat, ko je kupil zdravih par volov, a je imel eden padavico. Vola je prodal mesarju, čeprav pod ceno in stvar je bila končana. Toda naju dve? Nisva vola, niti teleti ne, da bi naju prodal; nisva mački, da bi naju zvezal v cunjo, obtežil, pa vrgel v vodo . . . Položili so naju v posteljo k materi. Oči so ji bile še zmirom polne solz. Pristopil je oče. Nič naju ni pobožal, ne z roko, ne s pogledom. "Nu ?" Mati ni odgovorila. "Pet jih je zdaj ... pet teh ... Hu! — Sina pa nobenega . . ." V odgovor slabotni "oh!" s postelje. "Treba ju poslati takoj h krstu, zelo medli, pravijo, da sta." Niti trohice skrbljivosti—ne očetovske, ne drugačne—ni bilo v njegovem glasu. Stal je poleg postelje in se prek matere zazrl v steno. "In kar dve, dve cmeriki na enkrat, sina pa ne!" Zmajal je z glavo in se odpravljal. Pa se je spomnil in vprašal: "Kako se počutiš?" Nič odgovora. Naglo se je sklonil k materi. Nato pa je zdrvel k vratom in zaklical v kuhinjo, kjer so se ženske vrtele okrog ognjišča. Pričel se je pravi dirindaj. Naju je pograbila tuja roka in odnesla na drugo posteljo. Obrazi so se jim čisto spremenili. Strah in razburjenje je gledalo iz njihovih oči. Posrečilo se jim je, da so mater zbudili in jo zopet privezali k življenju." 2 "Pod čipkastim zastorom in v naročju obilne botre ter z botrom ob desni sva s sestrico še istega dne odmahali h fari, kjer sva že pozno popoldne stopili pred oltar. Seznanili sva se s kaplanom in s soljo ter z mrzlo vodo— toplo sva že poznali—in se zapisali med katoličanke . . . Domov grede se nam ni dalo mimo gostilne. Kar morali smo noter in ostali smo notri do črne noči. Na stolu, k peči obrnjenemu, sva čakali, da se boter in botra odžejata in podpreta. Toda čakanju ni hotelo biti konca in ker je tudi naju zažejalo, sva pričeli obračati pozornost nase. Peli sva tiho in ubrano, kot se za trezne ljudi spodobi. Ali botru se še ni dalo iz gostilne, botri se pa ni mudilo nikamor. Dvignili sva najin duet do tolike višine, da sva priklicali gostilničarko. Ujčkala naju je in tolažila: "Mačici ubogi . . . Kako jima je ime?" "Tinica in — hk — kako je že drugi ime? —hk ... oh, Ančica je—hk menda." Pa da doma mislijo nanjo, zato da se ji kolca, je menila botra. Midve pa nisva bili žejni gostilničarkinih sladkan j in sva šele utihnili, ko naju je botra vzela zopet v svoje naročje in se zazibala proti vratom. Jedva je stopila izpod strehe, že je naju izročila botru: "Na, nesi! Roke me že bole, in tema je ko v rogu. Ti pa se tod okoli dobro spoznaš . . ." "Ho! Tisto pa, tisto-Saj mi žena dovolj gode, češ, ona podpira tri vogale, jaz pa enega— in še tistega tejle gostilni. Torej ni vrag, da se ne bi tod spoznal. Za vsak kamenček, za vsako grivico vem, kje stoji." Krenila sta na desno, po vrtu mimo vodnjaka. Tik ob vodnjaku je bil pedenj visok ob-zidek. Boter se je zadel obenj, se polovil v zraku ,padel na kolena in nato še na komolce. Kolikor se mu je dalo hitro, se je zmohotal kvišku in opozoril botro, ki je bila ostala par korakov zadaj radi zelo nujnega opravka stranskega pomena, pa se je zdaj kljub temi še precej naglo bližala. "Pazi," je dejal, "da ne padeš. Pošast! Pošast! Kako sem mogel pozabiti na ta ozidek! Ampak—hahaha!—punkeljca le nisem spustil iz naročja, punkeljca!" V botri se je zbudila skrb. Zadihala je globoko. "Kaj? Padel si?" "Ne, ne, samo radoveden sem bil, kako daleč je od nosa do—" "Zaboga! Ali veš, kaj neseš?" "Vem. Dvoje petih koles." Medtem je botra že tipala po blazini in za-tipala samo eno glavico—druge ni bilo nikjer... "Ježeš!" se ji je iztrgalo, "ježeš, Štefan— eno dete si izgubil .. ." "Pa vendar ne?!" se je zavzel boter in prvi hip se mu je zdelo celo smešno. Botra se ni utegnila pregovarjati. Težko sopeč je komaj izdavila: "Kje, kje .. ." "Tu nekje bo," je pokazal v temo. Pijanost ga je le nekoliko minila. "Na desno, Marinka, na desno. Kako, da se ne oglasi?" Rad bi se bil malo pohudoval, pa se mu ni posrečilo. Za tega me je Marinka zatipala v visoki mokri travi. Na obrazu ležeči mi je sapa pošla. Kako se naj oglasim? Z naglimi sunki je po-mahnila z menoj na desno in levo, enkrat, dvakrat, trikrat, prav kakor to delajo z omedlelo kokošjo. Tedaj sem ujela sapo—botra je rekla dušo—in sem se zadrla. "Vidiš, že poje; zahvalno pesem poje . . ." Boter se je že spet smejal. Njej pa ni bilo do smeha ne do šale. V svoji ginjenosti je—hvala temni noči!—odprla jopico in mi ponudila svoja ogromna prša; za zabavo seveda, kajti moče ni bilo iz njih nobene. Tako sta lezla vsak z enim detetom proti domu, počasi, drug za drugim in vsakih par minut je vprašala botra: "Imaš dete?" Slednjič je bilo njemu tega vpraševanja dovolj, pa je dejal: "Eh, kaj boš! Saj to na vse zadnje ni taka reč. Kaj pa ona dva z Vranje gore?! Kakor nocoj midva sta se vračala od krsta. Pa ne z dvojčki, ampak z enim samim detetom. Ne z deklico ,temveč z dečkom_ prvorojencem prilično imovite hiše. In sta ga med potjo nekje izgubila. Resnično izgubila. Slaba pot, noč, sneg, vrh vsega pa še malo preveč vina v glavi, na glavi pa zibel z detetom .. V (Prejšnje čase so podeželski novorojenci romali h krstu v lepih pisanih zibelkah na bo-trini glavi.) "Oh, ti moj nebeški oče!" je drgetaje dejala moja topla botra. "Zdaj šele prav čutim, kako jima je moglo biti pri srcu, ko sta dospev-ši domov našla zibel prazno. Zunaj pa noč, sneg, zameti . . . Ježeš!" "To ti je moral biti špas, ko—" "Bog se te usmili! Ne reci, da je bil špas!" "No, pa ne. A nekam smešno je bilo vseeno ,ko je botra vsa napihnjena in kosata, odlo. žila zibel in kažoč nanjo dejala glasno in doneče, kakor da bi udarjala na veliki zvon: 'Na, tukaj sva vama prinesla mladega gospodarja in kristjana—' Pa je dvignila pokrivalo— kristjana pa nikjer . . ." Pritajeno se je zahe-hetal; glasno se ni upal radi nje, ki ni nehala zdihovati in ježešati. "In kako—za pet ran božjih!—kako se je prav za prav izteklo?" "Kako? Tako: s svetilkami in lopatami so šli iskat mladega kristjana in šele proti jutru so našli njegovo v povoje zavito trupelce, dušica pa se jim je smejala iz nebes. Božja volja, so rekli ,da je tako hotela.—Sitna sodnija je še poleti daleč od Vranje gore, pozimi pa še petkrat dalj—zato ni ničesar izvohala. In kaj bi tudi hasnilo? Nič. Ječe morda nekaj in stroškov, sramote pa dovolj vsej Vranji gori za vse čase. Tako pa je bilo dete 'slabotno' in je domov grede lepo zaspalo, krščeno je bilo in hvala Bogu! Sicer pa Vranjegorci nič radi o tem ne govore, rajši zvračajo vse na božjo voljo." (Konec prihodnjič) Petrolej je bil znan že Indijancem. V krajih, kjer i« olje blizu površja, so vrtali par čevljev globoko in na i« način dobili vrelce. Rabili so ga za zdravilo. Zemlja postaja vsako uro skoraj za en funt težja vslee meteoritov, ki padajo nanjo in obleže ali se zarlj«Jo pod površino. Stolp ene misli IVAN VUK (Konec.) TAKO JE PISANO v knjigah življenja onih, ki so pokopani pod razvalinami hrama Nipur: "V tistih časih kraljevanja Maašne Atija so položili temelj mogočni stavbi, 'spomeniku združene misli'—in 'babilonski stolp' se je dvigal od dne do dne više v zrak, proti nebu. Misli v tej in v oni in v tisočerih glavah ljudstva so se strnile v eno samo, mogočno misel in ta enota je ustvarila silovito moč, ki je skladala skale kakor gore kot da bi zbirala suho listje na kup. Vtelešenje združenih misli in moči v eno celoto naj se izrazi v spomeniku, enakem lestvi do neba, kjer se mu odpre vstop, da zasede prostore, ki so mu bili ukradeni z zvijačo in ugrabljeni z nasiljem. "Strašno je bilo padlo prokletstvo bogov na človeka, mu skrivilo hrbet, ga pahnilo v blato in ga z ognjenim mečem pognalo v bedo in obup. Ogromno breme je tedaj nosil na plečih in se ni mogel vzravnati, da bi bil podoben bogovom, razšopirjenim nad vrhovi. "Iz strašnega trpljenja pa se je porodila misel, v ponižanju se je zganil ponos in upor mu je skrčil pest. Mogočen plamen je začel zbirati drobce misli, kakor kladivo je muka udarjala po njih in kakor vari kovač železo in spaja v silnem žaru kosce v celoto, se je tisoč in stotisoč misli združilo v eno samo silno, mogočno enoto. "In človek je zaklical: Enaki smo si, bogovi ošabni in iz močvirja pridemo v višave— k vam. Trpljenja bridkost mi je dala spoznanje in po Jabolku življenja iztegam roko. Skrili »te ga, da bi ga uživali le sami, a tako ga ne morete skriti, da ga ne bi našel, ko me vodi Luč. "Izumili ste trpljenje, da bi se za vekomaj plazil s sklonjeno glavo po mračnih nižavah in vam pripravljal ambrozijo in nektar, a meč se je zasukal proti vam in trpljenje je postalo učitelj in buditelj in mi vrnilo v sužnosti in bedi zavest dostojanstva. Iz trpljenja vstajam jaz, človek, ne več tolpa bosjakov kakor tisoč črvov, temveč sila ene misli, ene volje—človek Velikan. "Vise—više—k vam prihajam, po svoj de- lež, ki ste mi ga ugrabili . . . "In moč človeka je rasla in rasla, se dvigala in krepila in že je bila skoraj enaka moči bogov. "Tedaj pa se je zgodilo, da se je rodila babilonskemu kralju Maašni Atiju zakonska hčerka Jalgan. "In bogovi so si oddahnili in, ko so pogledali novorojenko, so dejali: To je ona, naša odrešenica . . ." * • • Ljudstvo je gradilo stolp združene misli in stavba se je dvigala kakor da raste gora nad gore. Kraljevi svetovalci in pismarji so se po-smehovali in čakali na uro, ko se zruši vsa nemogoča stavba in pobije na tisoče sužnjev, da se ne bodo nikdar več upali, vstajati zoper bogove in njihove namestnike. Toda ko je vrh že prodiral oblake in segal nadnje, jih je zazeblo in smeh jim je zmrznil na ustnih. Eden je zašepetal: "Zidarji se ne šalijo..." Drugi je odgovoril: "Predrznost jih je obšla. Boj hočejo napovedati nam in bogovom." In tretji je dejal: "Bogovi jih bodo strašno kaznovali." Nato so vsi utihnili. Ni jim bilo veselo pri srcu in celo na božjo kazen se niso več zanašali. Obšlo jih je nekaj novega, dotlej neznanega in jih dušilo in širilo slabost po mišicah in živcih; to je bil Strah . . . Posvetovali so se polglasno, zakaj v grlu jih je tiščalo in ko je bilo sklenjeno, so odšli h kralju. "Namestnik bogov si, o kralj, a oči so ti oslepele in ušesa oglušila. V tvojem kraljestvu se je vgnezdila hudobnost in zločinstvo je postalo predrzno, ti pa ne vidiš. Puntajo se tisti, ki bi smeli le ubogati, na boj se pripravljajo oni, ki so le za tlako. Pohujšanje širi pe-roti in leta od ene meje do druge in kmalu bo objelo vso deželo. Stolp se dviga, glej, skoraj sega že do neba in vse ljudstvo postaja človek, hoteč vstopiti v prostore bogov, da jih pahne s prestola. Brez njih si hoče začrtati pot ip izoblikovati usodo. O kralj, namestnik bogov si in sam si bog, a tvoja roka se ne zgane, tvoja peta ne udari, tvoj glas ne zagrmi..." Kralj je namršil čelo in nejevoljno je dejal: "Svetovalci ste, torej svetujte!" Veliki Strah se je umaknil v kot in segli so po knjigah, čitali so in mislili. "Treba je porušiti stolp," je zatrdil prvi. Spogledali so se in zopet prebirali knjige. Listali so in listali in uporno razmišljali. "Kako?" je vprašal eden. "Kako?" je prišel odmev od drugega. "Cela vojska jih gradi, misiče so jim jeklene, silne skale premetavajo kakor snope. Nas je malo, tlačanskega dela nismo vajeni in ne bilo bi častno . . ." je ugibal star pismar. "In združeni so. Silna vojska, pa le ena misel, ena volja, en cilj . . ." je zadumal mlad svetovalec. "Stolp se mora razrušiti!" je vzkliknil veliki besednik. Vsi so ga gledali, pa so momljali: "Naše roke so slabe." — "Ena sama skala bi nas vse pobila." — "Naše knjige ne porušijo stolpa." — "Naša sila tudi ne." Naenkrat je nekdo ,ki je dotlej molčal, zaklical: "Ali nam niso bogovi dali zvijačnosti? Silnejša je od rok in pleč." Kakor da se je zjasnilo mračno nebo, je padla teža od vseh, smehljaj se je vrnil v oči in pljuča so slastno dihala zrak. Kralj se ni oziral nanje, kakor da tavajo njegove misli kdove kod. Tedaj se je eden spomnil njegove hčerke Jalgan in vsi so odšli k njej. Jalgan se je čudovito hitro razvijala in je bila takrat že zrelo, brhko in mično dekle. Dostojanstveniki so se ji poklonili in glavar jo je nagovoril: "O kraljična, tvoj oče je že star po volji bogov in bliža se čas, ko boš morala sesti na prestol. V knjigah je pa pisano, da mora, kdor koli je poklican, preden se mu posadi krona na glavo, dokazati, da je vreden namestnik bogov, ki dajejo oblast in čast, pa jo tudi jemljejo." Ponosno jih je pogledala in malomarno odgovorila: "Vem, svetovalci kraljevski in pismarji." Zazdelo se jim je, da se jih ne boji, pa so nadaljevali bolj ponižno: "Narod te obožuje in težko čaka ,da zavladaš." Jalgan se je smehljala, a besede ni rekla. Tedaj so se ji najvišji izmed njih približali in začeli: "Poznaš tisti stolp, o kraljična, stolp združene misli in dela mu pravi ljudstvo . . ." "Poznam. Velikansko, mogočno delo." Svetovalci so se spogledali in obrazi so se jim skremžili. Mislili so, da bo vse lahko, pa je bilo težko s tem dekletom. Veliki pismar je zmajal z glavo in zamomljal: "Bogokletna je ta zgradba; upor pomeni zoper bogove, zoper kralja in tebe." Prešerno dekle je spoznalo strah svetovalcev in pismarjev in prijetno ji je bilo kakor mački, kadar se igra z mišjo. Tudi ona se je hotela poigrati z velikani, ki so bili majhni pred njo. "Kaj bo, če dozidajo?" je vprašala in ironija je odzvanjala iz njenega glasu. Modrijani so vztrepetali in zaklicali. "Konec sveta! Konec bogov, začetek vlade človeka .. . Gorje tebi tiste dni, o kraljična Jalgan!" "In vam, svetovalci in pismarji." Obup jih je zvijal, da so trepetali in niso mogli obvladati svojih besed. "Nam vsem, nam vsem, ki gospodujemo in ukazujemo in živimo od ljudstva," so mrmrali. Porogljivo se je Jalgan nasmehnila. "Kaj naj storim, svetovalci in pismarji kralja babilonskega, da si zaslužim prestol?" je vprašala in njen glas ni trepetal. "Zruši stolp 'Združene misli in dela!'" je vzkliknil prvi. "Poženi človeka nazaj, da bo hlapec, kakor je bil!" je dodal drugi. še vedno je plaval tisti smehljaj na njenih ustnih. "Svetujte, kraljevi svetovalci, saj to je vaš posel . . .!" Toda sveta sami niso vedeli in železni obroči so jim stiskali glave. Naporno so mislili in globoko, da bi našli rešitev, ki se skriva tam v globočini. Pa niso prodrli do nje. Tedaj je vstal suhljat pismar, ki se je bil ves čas držal zadaj in molčal, pa je počasi prišel naprej in s srepim, zaničljivim pogledom omeril tovariše, potem pa pogledal kra-ljično kakor da ima svedre v očeh: "Jezike jim pomešaj!" Kakor kratek sunek so mu prišle besede iz ust, nato pa se je obrnil in odšel. Vsi so planili po koncu. Ta je zibal glavo, oni se je tolkel po bedrih .tretji je ploskal in se zvijal in vsi so govorili obenem. "Resnično! — Jezike jim je treba zmešati, da ne bodo vedeli na kod ne kam.—Vsak svoj jezik, vsak svojo misel ..." Vsi vzkliki, vsi domisleki so se zlili v en zbor: "Zdaj veš, o Jalgan, kraljična naša!" Jalgan je vstala. "Grem, da naučim ljudstvo, služiti bogovom in vam . . ." » » » Med stavbeniki, ki so ravnali zidanje stolpa, se je začelo opažati neko čudno gibanje. Že nekaj dni se je prikazovala med njimi mlada ženska nenavadne lepote. Ustavljala se je zdaj tu, zdaj tam in pripovedovala čudovite zgodbe. Vedela je o skritih zlatih zakladih, o utrjenih gradovih, kjer so postelje mehke in mize bogato obložene, o prelepih dekletih, ki čakajo na poljube in objeme ... In če se je kdo iz radovednosti oglasil, se je zapeljivo nasmehnila in dejala, da bi jih rada popeljala tja, pa seveda tudi v največji graščini ni dovolj prostora za vse. In kakor mimogrede je dodala, fia si utegne sama izbrati najbolj vredne. S temi besedami pa je vselej izginila. Dekle je izginilo, v duše so se pa vtihotap-Ijale sanje, najprej meglene, a sladke kakor prepovedan sad, a nekaj jim je vdihovalo življenje, da so začele duhteti. Vsak je sanjal