I.

AGODOVIHA

SORSKE FARE.

Spisal

ANTON KOBLAR,

škofijski arkivdr.

V LJUBLJANI.

Natisnila .Narodna tiskarna.
1883 .

KAZALO

k zgodovini Sorske fare.

Poglavje Stran

I. Prirodoznanski in statistični opis.1

II. Fara pod Oglejskimi patrijarhi.10

III. Pod Vetrinjskim samostanom.22

IV. Pod Zatiškim samostanom.30

V. Pod Ljubljanskimi škofi.39

VI. Cerkve . ..43

Vil. Duhovni pastirji.30

VIII. Poslopja in dohodki duhovnov.94

Priloge (listine) .38

- M —*-

Uvod.


Sc

orska fara na Gorenjskem je prva prišla za
p opisovanje na vrsto. Ta fara ima pred dru-

\3 yj; L

a )  gimi nekaj prednosti, zato ker se ravno sedaj
v njej godi imeniten dogodek, ki je epohalen za njeno
zgodovino—namreč zidanje nove ondotne farne cerkve.
Stara Sorska cerkev, ki je potniku po železnici od Medvod
skoraj do Loke tako ljubo migljala ondi raz griča, je
dobivala v zadnjih letih nevarne spoke, da seje morala
podreti, in danes leži ona (razen zvonika) vže vsa v raz¬
valinah. Ko bodo prihajale v tem sostavku črtice o
preteklosti njeni in njenih hčera na beli dan, vstajala
bode pa tudi ona prerojena iz razvalin, in ponosno po¬
zdravljala zopet v svojem novem krilu potnike na želez¬
nici do poznih rodov. Bog daj srečo!

I.

Prirodoznanski in statistični opis Sorske
fare.

Preden začnemo pripovedovati dogodke, ki so
se vršili na ozemlji Sorske fare, naj podamo splošen
opis tega kraja.

Pod tem splošnim opisom razumemo popis lege
in meja, ter prirodoznanske (krajepisne) in statistične
črtice o fari Sorski.

l

—- 2  —


1.) Lega in meje fare.

Skoraj na polu poti med Ljubljano in Loko na Go¬
renjskem leži fara Sora. 1 ) Ona spada sedaj pod dekan-
stvo in okrajno glavarstvo Ljubljansko; sodišče in davčni
urad ima deloma v Ljubljani, deloma v Loki; županstvo,
pošto in železnično postajo pa Medvodami (v Med¬
vodah). — Nekdaj je bila ta fara mnogo večja, kakor je
dandanes. Spadala je do leta 1786 pod Soro tudi vsa
sedanja fara Preska, razen Golobrške soseske, ki je
bila pod Šentvid. Do tega leta, dokler ni Preška fara
samostojna postala, je tudi mi v pričujoči zgodovini
nočemo ločiti od Sore, temuč ozirati se povsod na vso
nekdanjo Sorsko faro, kot na jedno celoto. Le tu v
splošnem opisu sveta smo postavili kraje, ki sedaj spadajo
pod Preski zvon, zarad ložega pregleda med oglate oklepe.

') Sora (kakor se zdaj piše) rabim le zarad blagoglasja.
a pravilno bi se imelo pisati Sovra, na Sovri. Vas Sora leži,
nad roko Soro in je od nje dobila ime. Jezikoslovje, zgodovina,
in tudi sedanje izgovarjanje, nam pa pričajo, da je Sovra prava
pisava. Ime reke Sovre se razlaga (n. pr. v Danici 1. 1863 str.
217) iz „so-vreti“. Tik pod mestom Loko „sovre“ ali skupaj
vre dvojna voda, jedna pride iz Selške in druga iz Poljanske
doline. Tej združeni vodi od Loke do njenega'izliva v Savo
pri Medvodah so morebiti najprej dali ime Sovra. („Sevšira
Poljanšico tu v bistro Sovro strinja.” — S. Hermag., sp. Volčič,
str. 12.) To ime se je pa sčasoma raztegnilo na obe stremeni
te vode nad Loko, in oni iz Selške doline, kot nekoliko manjši,
so tudi rekli Sovrica. Tako nahajamo pisano vže v listinah od
1. 973 in dalje: Soura, Zoura, Zeura, Zaeur, Zauuer, Zouriza,
Zeuritz. (Zahn, Fontes rer. au-tr., 35, 481.) Vsa ta, dasi razna
pisava, odkoder se razlaga tudi sedanje nemško ime: Zeyer, Zaier
itd., pa vender jasno kaže, da so nekdaj sploh izgovarjali Sovra,
in ne Sora. Sovra pa tudi še zdaj pravijo na Poljanskem tej
reki in dolinčini, kjer ona izvira.

— 3 —

Raztezala seje nekdanja Sorska fara med 46° 6' in
46° 9' severne zemljepisne širjave ter 32 ° in 32° 5'
izhodne dolgosti. Ondi, kjer danes hlapon prizvižga spod
Mecenskega klanca, stopil je potnik pred sto leti
vže na Sorski svet. L. 1786 je pa svoje ozemlje Sorska
fara na to stran skrčila do gradu na Goričah 1 ) in južni
del odstopila Preski. Pred to izločitvijo so bile na¬
sledile fare sosedinje Sori: na jugu Šentvidska (sedaj
Preska z vasjo Goričami ) za potokom Zakonšico pod Golim
brdom in sv. Katarino, na vshodu Smleška (kakor sedajj
z reko Savo in vasjo Žeje, na severu Šmartinska pri
Kranji (sedaj Mavčiška) ob Podreškem polji in Staro-
loška (sedaj Reteška) z Gorenjo vasjo, in na zapadu
tudi Starološka (sedaj Loška mestna) z vasjo Hosto in
sv. Barbaro, ter Polhograška fara (sedaj ž njo vred
Sv. Katar inska).

2. Prirodozmnski opis fare.

Ves svet Sorske fare je krasen in rodoviten;
hribje so pokriti z bukovimi gozdi in zelenimi seno¬
žetmi, doline in ravnine so pa okinčane z lepim, rodo¬
vitnim poljem, med katerim šepetajo bistre vode. (J
tem svetu poje pesnik: 2 )

..Zrlo niso krajev lepših nikdar mi oči.“

Oblika : Goriče, na Goričah, je prvotna, kar kaže nemško
Gortschacli, ali v starih listinah celo Gorzacli, in ker je v okolici
kraja ta oblika še zelo navadna, ima več pravice v pismu, kakor
pa raztegnjena beseda: Goričane, na Goričanah, ki je nastala
pozneje po imenovanji prebivalcev, namreč iz Goričanje. Vsaj v
dat. loc. in instr. je bila gotovo krajša oblika prej v navadi.
z ) I. Jenko, „Ljublj. Zvon" I. 262 .

— 4

Nekako polovica Sorske fare, in sicer zapadni
del, leži v hribih in druga polovica je na ravnem.
Jugovshodni obronki Julijskih alp so to hribovje, ki se
vzdiguje z nekaterimi vrhovi še precej mogočno proti
nebu. Tako meri Osolnik 1 ), kjer stoji cerkev sv. Mo-
hora, in od koder je diven razgled po vsi Gorenjski
plati, nad 800 m., 3 ) Hom (Holm) nad Soro ima 719 m.,
Breznik (pravijo mu tudi Brsnik, Vrsnik in Vresnik)
nad Goričami 650 m., Tehbvec pri cerkvi sv. Florijana
685 m. [Veliki Babnik meri 827 m.; Jeterbenk (Jeter-
berg) stoji 775 m., sv. Jakob na Petelincu še 587 m.,
in sv. Marjeta v Žlebeh 408 m. nad morjem. Najniži
svet. je pa Medvodami, med Soro in Savo, namreč
313 m. nad morsko planoto.] Imena vredni so šehribje
Pungrški hrib, Dražnik, (dvojno) Gradišče, Žebnik, Ivov-
čica, Špic, 'Opale, Beve, Požar, Kravjek, Mali Osolnik
in Goveški hrib.

V znožji tega hribovja teče reka Sora. Ta je
zelo bistra pa huda voda, ker prebira si včasih sredi
najlepših travnikov svojo strugo. Posebno okrog vasi
Ladije trga ona svet vže od nekdaj in pušča zdaj tu
zdaj tam ob strani širok prod. Listine desetega sto¬
letja kažejo, da je takrat na reki Sori nekje bil kraj z
imenom „Stresonbrod“, kjer se je šlo čez vodo. Schon-
leben 8 ) trdi, da je bil ta kraj pod vasjo ,Ladija‘. Lahko
je mogoče, da so se todi včasih ladije posluževali za pre-
vožnjo, ki bi bila vasi dala ime. „Ladija, na koji se pre-

‘) Ljudje izgovarjajo 'Osovuik = 'Osolnik, to je „ob
solncu", proti solncu, stoječ hrib. Osojnik, kakor Osoj niča,
Osoje,, hi pomenilo od solnca obrnjen, senčen kraj.

3 ) Mera visočin je vzeta s karte generalnega štaba.

8 ) Annal. Carn. III. p. 528.

hajačez vodo" 1 ), se pa tudi imenuje brod, in tedaj je zelo
verjetno, da je kraja Stresonbrod 2 ) iskati pri sedanji vasi
Ladiji. — Na desnem bregu priteče v Soro več potokov,
ti so: Pungrški, Gosteški, ki je tudi vže omenjen v
listini 1. 989, kot mejnik Loškega posestva Brizinških
škofov, Dražki potok (Dražica), od katerega pravijo, da
se skrije za nekaj časa pod zemljo, tekoč skoz hrib,
da pa nad vasjo Draga zopet pride na dan, in Homški
potok. Vsi ti potoki so le majhne vodice in imajo
kratek tok. Precej velik je pa potok Ločnica, ki pri-
dere po dolini enacega imena mimo farne cerkve v
Soro. Medvodami se združi Sora s svojo materjo Savo.
[V Savo se pa izliva bolj proti izhodu še potok Za-
konšica s pritokoma Prešnico in Maveljšico.]

Na svojem levem bregu nema Sora v Sorski
fari nič pritokov, pac pa se začno razprostirati od
te reke proti Kranju širne Sorske Dobrave 3 ) in staro¬
davno Sorsko polje. Na tem polji so se v petem sto¬
letji krvavo bili stari Gotje se Sciri in Suavi 1 ), tukaj
so se večkrat naši očetje junaško borili zoper krutega
Turka, in tukaj — tako pripoveduje pravljica —■ bo
enkrat še devet kraljev v bitvi skupaj trčilo.

*) Belostenec.

’) Če beremo „Streson“,' kakor ima Scbonleben, je to
morebiti namesto ,.stresen", in ,,brod“ tudi lahko mesto „prod“.
tedaj ..Stresen prod 11  ali raztresen prod ob vodi, kakor se še
zdaj vidi. — Solnimi ima pa v svojih Listinah (str. lojnatem
mestu- „usque ad uadum, quem vulgo Stresonbrod uocant". Po
tej pisavi bi bilo možu, čigar je bil brod, ime Stres, in kraju, kjer
je on prevažal s svojim brodoni, je prišlo ime: Stresov brod.

3 ) Szovrska Dubravua, imenovana v listini 1, 073. (Zaim,
Fontes 35. 405.)

‘j Gr. Tbaluiščlier, Epitoine. p. 31,

— 6  —

„Na krasni strani Gorenjski
Je ravno Sorsko polje,

Junači hrabri slovenski
Pod širnim poljem leže.“

(J. Jenko. Pesmi str. 04.)

3. Statistični opis fare.

V Sorski fari je bilo število vasij, hiš in duš v
raznih časih zelo različno, kakor kaže sledeča pregledna
tabela:

1 Sora ....

2 Rakovnik .

3 Ladija ....

4  Svetje . . . .

5 Spodnja Senica

6 Zgornja Senica

7 Dol.' . . . .

8, Draga ....
!i Gosteče

lOjj Pungart
11 'Osolnik
12, Studenčiče .

13 Tehbvee

j 14 Drnovec in Ločnica
15. [Goriče

16 Vaše .

17 Preska .

18 Žlebi . . . .

19 Medvode] .

I

— 7 —

Ker je statistika važen del zgodovine, poglejmo
še s pomočjo farnih matrik 1 ), koliko ljudij je živelo v
raznih časih po naštetih 19 (oziroma od 1. 1786 14 1 /,
vaseh 2 ); po koliko se jih je na leto rodilo, po koliko
jih je umrlo in po koliko parov bilo poročenih. Izbrane
so v naslednji pregledni tabeli tista leta, ki kažejo naj-
večo razliko glede števila.

‘) Nahajajo se v farnem arhivu na Sori vse krstne, mr¬
liške in poročne knjige od 1. 1697 dalje.

2 ) Opazke k nekaterim imenom vasij :

Pod Soro so od vasi Zgornja Senica h. štev. 1—13, drugi
del te vasi spada pod Rateče. Mimogrede omenimo, da so Nemci
prestavili Senica — Sclnveinitz!

— 8

V zadnjem stoletji, t. j. od leta 1780 — 1880 f
je bilo vse skupaj rojenih v Sorski fari 4431, umrlo
jih je 3946 in poročenih je bilo 827 parov.

Iz mrliških knjig naj posnamemo nekaj podat¬
kov, ki nam kažejo, da so nekdaj dosegali ljudje bolj
visoko starost, kakor naše dni. Razlagati se da ta
prikazen od tod, ker so ljudje živeli priprosteje in
niso še okušali dobrega, pa tudi ne slabega sadu kul¬
ture, kakor ga žal okuša naš rod. Tako so umrli
1. 1728 trije, stari po 100 let, in istega leta so bili
trije drugi zaporedoma pokopani, stari po 90 let.
Šestnajstkrat so samo v prvi polovici 17. stoletja spre¬
mili Sorči svoje po sto let stare ranjke na pokopa¬
lišče sv. Štefana. Med temi umrlimi je bila Barbara

Pungart, nemško: Baumgarten; mogoče, da je bil res
kedaj ondi vrt od kakega gradu.

Vasi Osolnik se tudi pravi v enem delu Govejek in v
drugem Gonte.

Ločnica je cela dolina in vasi v njeni sredi se zdaj reče
Knapovše, odkar so se bili okolo 1. 1855 ondi knapje naselili, ki
so kopali svinčeno rudo. Sezidala se je bila tukaj velika tovarna
(plavž), ki je pa zadnji čas (o. 1. 1872) delo ustavila, ker je ruda
neki pošla. Ljudska pravljica hoče vedeti,, da so uže pred 300
leti imeli rudokopi ondi svojo kapelico, katerojim je bil pa spodplul
in s poslopji vred porušil strašen naliv, ki je bil prišel za kazen,
ker so bili nekega pastirja živega nad mravljišče za pete obesili.

Na Goričah spada od 1. 1786 trinajst hiš z Gradom
vred pod Presko, h, štev. 14—27, s 70 dušami pa pod Soro.

Žlebi, kjer so dolinice res žlebom (žlebovom) podobne,
se imenujejo cela soseska in šest vasic v njej ima svoja imena,
kakor: Stešica, Pristava, Petelinec, Okršlje, Eušine, Grič. Mesto
Žlebi sedaj pravijo navadno Žlebe, je tedaj v nominativu po¬
stalo to ime ženskega spola, v drugih padežih je pa ostalo
moškega, kakor n. pr. Železnike m. Železniki.

— 9

Kozomernik iz Okršlja, stara 108 let, Neža Hren (1. 1718)
stara 110 let, Andrej Ravnikar iz Žlebov star 105 let. —
Najbolj žalostno dogodbo ima pa mrliška knjiga zabe¬
leženo v mesecu maju 1. 1708, ko je devet, še-le okrog
20 let starih osob, nesrečno utonilo v valovih Save.

Najimenitnejša poslopja v fari so gotovo cerkve.
Farna cerkev na Sori je imela nekdaj deset podružnih
cerkva. Te šobile: 1. Sv. Andreja apost. na Gostečem,
2. sv. Mihaela arhang. v Dolu, 3. ss. apost. Petra in
Pavla na Ladiji, 4. sv. Nikolaja škofa pri Jerperci, 5. ss.
Hermagora in Fortunata na Osolniku, G. sv. Florijana
mučenika na Tehovcu, [7. sv. Janeza Krstnika v Preski
8. sv. Marjete dev. in muč. v Žlebeh, 9. sv. Jakoba
apost. na Petelincu in 10. kapela sv. Uršule (pozneje
sv. Frančiška Šaleškega) v gradu na Goričah].

Stalo je na ozemlji Sorske fare v starih časih
več gradov. Goriče, posestvo Ljubljanskih škofov, je
edini še stoječi grad iz novega časa, ki je do 1. 1786
spadal pod Sorsko faro, tega leta pa prišel pod Presko;
vsi drugi so že davno razvaline. Nad sedanjim Go¬
riškim gradom se dviga grič, vrhu katerega je stal
stari Goriški grad, last Koroških in Kranjskih vojvod.
Nad navpično velikansko skalnato steno se vidi še
mnogo starinskega zidovja, izmed katerega pa že rastd
močna drevesa. Skoro čisto se je pa izgubil sled gradu
vrhu hriba Jeterbenka (Ilertenberga) blizu sv. Katarine,
v katerem so gospodovali vitezi Hertenberški v 12. in
13. stoletji. Omeniti nam je še trojno Gradišče, dvojno
v Sorski fari, namreč na holmih nad Gostečim in nad
Drago, in jedno v sedanji Preski fari nad cerkvijo sv. Mar¬
jete v Žlebeh. Ljudstvo trdi, da so na vseh treh krajih v
starih, starih časih stali gradovi. Ker ime Gradišče

2

io —

skoraj povsod na Slovenskem kaže, da je na istem
mestu stal grad ali kaka trdnjavica za časa Rimljanov,
bi smeli ljudstvu prav dati. Pri Dražkem Gradišči
pravijo, da se vidi še nekaj ostankov starega zidu in
pri onem nad sv. Marjeto sem se tega prepričal s svo¬
jimi očmi. Gradove bomo pozneje še v misel vzeli.

Iz najnovejših časov pa ste, razun poslopij Rudolfove
železnice, ki prestriže v precejšni daljavi Sorski svet,
spomina vredni dve tovarni za papir, namreč Medvo¬
dami in na Goričah; prva sedaj v Preški in druga v
Sorski fari. Veliko ljudij dobiva v njih svoj kruh in
papir odtod gre po širnem svetu. Večina prebivalcev
Sorske fare so pa poljedelci in živinorejci, ki žive sicer
ne bahato, vendar pa zadovoljno od dela svojih rok.

II.

Sorska fara pod Oglejskimi patrijarhi do
I. 1342.

Sorska fara se sicer ne nahaja imenovana, med
najstarejimi farami na Kranjskem, vendar je preteklo
vže dolgih 541 let od tistega časa, ki nam poda prve
gotove vire o njenem obstanku. Papežev legat kardinal
Bertrand zapisal je bili. 1323 Kranjske fare, ki so stale
tačas pod Oglejsko škofijo, ter določil, po koliko da so
mu dolžne dajati pristojbin na leto. Ta zapisnik se
nam je ohranil do danes, a v njem Sorske fare ni najti,
dasiravno je ona od nekdaj patrijarhom v Ogleji pri¬
padala in gotovo tudi ob tem času v njihovi oblasti
bila. Vendar nam to ne dokaže, da takrat fara na

— 11  —

Sori še ni bila ustanovljena, ker izpuščenih je iz tega
zapisnika tudi več drugih 1. 1323 vže obstoječih fara
Kranjskih, ki so bile pod Oglejsko škofijo. Mogoče je
pa, da je bil tega leta na Sori le vikarijat ali samo¬
stojna kapelanija. 1 ) TJtemeljenje Sorske fare nam tedaj
zakriva temna preteklost, kakor sploh začetek vseh
starejih fara naše škofije. Da nekoliko izpolnimo to
praznoto, naj se mi dovoli, da izpregovorim najprej
par besedij o uvedenji in utrjenji krščanstva na Kranj¬
skem sploh in s posebnim ozirom na okolico Sorske fare.

Luč sv. vere, ki jo je prižgal evangelist sv. Marka
v velikem mestu Ogleji, ni ostala skrita, temuč prisi-
jala je zelo zgodaj po njegovem nasledniku sv. Herma-
gori (Mohoru) tudi v naše kraje. Pripoveduje se o
sv. Hermagori, Oglejskem škofu, da je sam prišel pri-
digovat z dobrim uspehom v Emono (mesto blizu se¬
danje Ljubljane), in da je tu postavil prvega škofa
precej v prvem stoletji po Kristusu. Pobožna legenda
celo hoče vedeti, da je sv. Hermagora šel na vrh Osol¬
nika (v Sorski fari), kjer se je pogovarjal z Bogom, ki
mu je kazal tek časa, ter mu domovino v varstvo iz¬
ročil. Naša škofija si je izbrala tega svetnika se sv.
Fortunatom za svojega zavetnika.

"V tretjem in četrtem stoletji se je krščanstvo na
Kranjskem, dasiravno večkrat krvavo zatirano, zelo
utrdilo, in v Emoni se je ohranil dlje časa škofovski
sedež, kar nam pričajo imena Emonskih škofov, kakor
sv. Maksima in drugih 2 ). Cesarja Konstantin Veliki in
Teodozij Veliki (378—395) sta pospeševala na vso moč
razširjenje prave vere. Oba sta obiskala Emono in po-

‘) Mittheilungen des hist. Vereines fiir Krain IX. 36.

2 ) Zlati Vek, str 33.

12

sebno je poslednji za sv. vero tukaj veliko lahko storil
o priliki, ko je obhajal, premagavši 1. 388 nasprotnika
Maksima pri Sisciji, v Emono slovesen uhod. Po¬
slanci božji so smeli ob tem času očitno stopiti na dan
in krščanstvo je pognalo v naših krajih lepe korenine.
Ali, kakor krasen meteor, ki se zalesketa na nebu le
za malo časa, potem pa zagrne okolico v še hujo tmino,
tako je tudi po prvem svitu nastala za časa preselje¬
vanja narodov grozna temota v tem vinogradu Gospo¬
dovem. Divja ljudstva so se drvila skozi našo deželo
v krasno Italijo, ljudstva Hunska in Germanska, in
odplula so seboj zadnje sledove kulture krščanske.
Tudi slavna Emona, stolica škofov, je izginila s površja
zemlje, razdejana od Hunskega kralja Atile 1. 452. V
dvojnem pomenu besede je bila tedaj dežela opustošena in
prazna, ker sela so bila požgana in prebivalci, kar jih
je ostalo, popaganjeni. —- V drugi polovici šestega sto¬
letja so naši slovenski pradedi zasedli kraje sedanje
domovine svoje, pa tudi zdaj se glede vere ni še precej
obrnilo na bol je. Slovenci šobili tačas še neverniki in trdo
so se bojevali skoraj dve sto let za svoje malike. Toda
umikati se je jel mrak poganstva tudi med njimi.
Mesto Oglej, odkoder je bila tako blagodejno prisijala
vprvič luč prave vere, dobival je po končanem nesrečnem
cerkvenem razporu, od 1. 698 dalje, zopet staro moč in
veljavo. Njemu gre brez dvombe prva slava, da je po-
kristijanil Krajnske Slovence. Oglejsko cerkev smemo
imenovati mater vseh cerkva na Kranjskem.

Spodbudil je bil pa, kakor se bere 1 ), posebno
modri Alkuin svojega prijatelja Oglejskega patrijarha

'-) Dr. Fr. Kos, Ljublj. Zvon II, s. 656.

— 13 —

Pavlina II., ki je vladal od 1. 774—802, k resnemu apo¬
stolskemu delu med sosednjim slovenskim narodom. Pavlin
poprosi Frankovskega kralja Karola Velikega, da naj
si podvrže Slovence, češ da jih bo mogoče pridobiti za
vero Kristovo. Karl rad ustreže prošnjiku in pošlje
svojega sina Pipina 1. 788 nad slovenske rodove, kateri
jih premaga in spravi pod Frankovsko oblast.

Slovenci so tako sicer izgubili svojo samostojnost,
kar so je imeli še od časa, ko jim jo je bil pridobil hrabri
kralj Samo 1. 624, a odprla se jim je pot do imenitniše
prostosti — one sv. evangelija. Uspešno so pridigovali
misijonarji Oglejski po vsi sedanji deželi Kranjski, ter
zasadili znamenje Križanega tudi na svetu Sorske fare.
Njih delavnost je pa segala še dalječ onkraj Drave na
denašnje Koroško in Štajersko. Solnograškim škofom,
ki so pošiljali vže prej mnogo misijonarjev med Slo¬
vence, se delo, vsaj na Kranjskem, ni toliko odsedalo,
ker oznanovali so Nemci besedo božjo našim prednikom
večjidel v tujem, nerazumljivem jeziku. Ni pa prazna
slutnja, ako rečemo, da so poslanci, ki so prihajali od
Oglejske strani, bili Slovenci, ali vsaj našega jezika
zmožni. Zasedli so bili namreč Slovenci kraje proti
zapadu tako dalječ, da je bilo okrog Čedada in do
Ogleja polno slovenskih naselbin. Kdo bi tajil, da so
se ti kmalu pokristijanili, in da so nje potem pošiljali
patrijarhi iz Ogleja in iz svojega mesta Čedada, 1 ) kjer
se je slovensko govorilo celo na dvoru Frijulskih voj¬
vod, kot blagovestnike med njihove rodne brate?

‘) Čedad, Čevdat, Staro mesto, italj. Cividale, lat. Ci-
vitas Austria, je še danes mesto na Frijulskem na severno plat
Ogleja.

— 14

L. 811 je cesar Karol Veliki določil reko Dravo
za mejo med Oglejsko in Solnograško škofijo. Cesar
Ludovik I. je 27. decembra 1. 820 potrdil patrijarhom
duhovsko oblast nad Kranjsko, in tako je potrdil tudi
kralj Karoloman 1. 879 patrijarhu Valpertu vse cerkveno
posestvo. V potrdilni listini poslednjega so bile po
imenu naštete fare, a žal, da so se ta imena zgodaj za¬
mazala, tako da jib vže zgodovinar De Rubeis v minulem
stoletji ni več mogel brati.

Ob tem času sta živela apostola slovanska ss.
Ciril in Metod. Zadnji je bil škof v sosednji Panoniji
(sedanji spodnji Štajerski in Ogrski). A lahko se reče,
da so bili Kranjci za njunih dnij vže kristijanje, in sv.
brata sta jih morda le utrdila v sv. veri, ko sta prišla
ž njimi v dotiko, potovaje tu mimo v Rim. Sicer pa
ona dva nista mogla mnogo uplivati čez mejo svoje
škofije. Vendar s tem si ne upamo trditi, da bi bilo
njuno veliko delovanje ostalo za Kransko čisto brez
sledu. Liturgija v slovanskem jeziku, kakor sta jo uvedla
ta dva sv. moža, je gotovo zelo mikala tudi Kranjske
Slovence, in nerazumljivo bi nam bilo vže to, odkod
da je prišlo v Kranjsko toliko ostankov liturgičnih
knjig, pisanih posebno v glagolici, ter nahajajočih se
še danes po arhivih naše dežele 1 ), če ne vzamemo, da
so bile sem ter tje na Kranjskem vsaj nekaj časa
cerkve, v katerih se je s privoljenjem škofa obhajala
služba božja v staroslovenskem jeziku.

Posebno živahno cerkveno življenje je nastalo v
naslednjem stoletji v Loški okolici, ko so Frizinški

‘) Mimogrede omenimo, daje par starih zapisnikov v kn.
šk. arhivu Ljublj. vezanih z obreski od glagolitskega misala, in
da smo enako našli pri starih mrliških matrikah Sorskih.

15

škofje 1. 973 dobili vso to okolico v popolno svojo last.
Poprej lesene cerkvice in kapelice so se pozidavale in
fare ustanavljale. Med posestvom patrijarliov in Frizinških
škofov se je 1. 989 postavila pri Loki meja ob gradu
Bosisen (ki je stal prej ko ne na severu od Črnega
Vrha nad Polhovim Gradcem), dalje ob Gosteškem po¬
toku, pa po Sori doli do Stresovega broda, ter proti
severu do ceste na Kranj 1 ) ; — tedaj skoraj ista meja,
kakor je še dandanes med Loško (ter Rateško) in
Sorsko faro. 2 ) In ravno ta meja med dvema gospo¬
darjema nam vnudi misel, da so patrijarhi zelo zgodaj po¬
skrbeli prebivalcem Sorskega sveta, ki so ostali neposredno
pod njihovo oblastjo, in so bili tako ločeni od sosednje Loke
in Matere Fare, za lastno duhovnijo, ali vsaj za svojo
cerkev na Sori. Kdaj da se je to zgodilo, morebiti
še stoji zapisano v kakem arhivu Videnskem ali Be¬
neškem, kamor so se prenesli iz Ogleja mnogi stari,
dragoceni viri za povestnico naše škofije. A mi smo
dolžni pobrati naprej zrna zgodovinska, ki so pri nas
raztrošena, da. konca ne vzemo.

') Zaim, Codex Austr. Frising , I, 43.

2 ) Vasi Gosteče (unkraj potoka) in Pungart, ki ste zdaj
pod Soro, bi tedaj vže 1. 989 po legi svoji pripadli bili škofom
Frizinškim, a vkljub temu se bere v listini od 1. 1215, da ju
je tega leta kupil škof Oton, in sicer prvo za lep denar, drugo
pa za 80 mark. (Zaim. Codex d. Austr. Frising. I. 125.) Leta
1291 in 1318 ste se prištevali te dve vasi, kakor tudi Senica,
še vedno k Loškemu posestvu Frizinških škofov. Na Gostečem
(Goztech) je bilo 1. 1291 sedem, vPungartu (Paumgarten) devet
in na Senici (Schvveiniz) deset kmetov. Te tri vasi so z Rate¬
čami (Ratendorf!) in Godeščem (Niusaezze) sostavljale jedno
davčno sosesko ali županstvo (officium in uilla Niusaezze), ter
plačevale mnogo raznega davka škofovskim uradnikom. (Zahn,
Codex. dipl. Austr Frising., lil. 18G.)

16 —

Važna je, ne-le za Sorsko faro, temuč za vso
Kranjsko, številka 1015, ki se nahaja zapisana nad
vhodom podružnice sv. Andreja na Gostečem, ki nam
priča, da je v tem letu izvestno vže ondi cerkev stala.
O cerkvi sv. Štefana na Sori ne najdemo nikjer zabeležene
številke, ki bi kazala na toliko nje starost. Soditi pa
smemo, da sedanja farna cerkev sv. Stefana ni bila
utemeljena pozneje, kot njena podružnica na Gostečem,
vže iz te okoliščine, ker so prvi čas zelo gledali na
starost cerkva, kot na neko posebno prednost, in po
navadi so le najstareje cerkve povzdigovali v farne
cerkve, če tudi njih lega ni bila za to najbolj pripravna.

Sezimo pa sedaj nazaj in odgovorimo na vpra¬
šanje, po kateri poti  da so prihajali patrijarški
misijonarji na Loški in Sorski svet. Razen velike ceste,
ki je šla iz Ogleja čez Notranjsko v Emono, ter dalje,
kakor trdita zgodovinarja Linhart in Hitzinger 1 ), brž
ko ne mimo Medvod na Mengeš in Trojano, je držala
vže za Rimskih časov tudi važna tovorna pot 2 ) iz Če¬
dada čez Tolminsko na Cerkno, ter dalje ob reki Sori
na Loko in Kranj (Santicum). Po tej tovorni poti je
šla vedno živahna kupčija z raznim blagom, posebno
z Loškim platnom. Da, patrijarhi so še v 14. stoletji
jemali kranjske trgovce, ki so hodili todi po blago v
njihovo mesto Čedad, pod posebno svoje varstvo. 3 ) Ker
je bila ta pot najkrajša, so se je brez dvoma poslužili
tudi misijonarji, da so prišli v kraje Sorske. Trgo-

') Mittheil. d. hist. Ver. fur Krain, IX, G.

2 ) Rutar, Zgod. Tolm. str. 12. — Mittheil. d. hist. Ver. f.
Krain, XI, 21.

’) Rutar, Zgod. Tolm. str. 223.

— 17 —

vinska zveza s Čedadom je pa zelo pospeševala raz¬
širjenje krščanstva ob reki Sori, ker Kranjski trgovci
se niso le kmalu poprijeli v patrijarških mestih vere
Kristove, temuč bili so tudi doma misijonarjem v nji¬
hovem svetem poslu močna podpora.

Če premislimo to tesno zvezo okolice Loške s
Čedadom, če se ozremo na gori omenjeno poznanje
slovenskega jezika v tem mestu, če vzamemo v poštev,
da morebiti ni ravno slučajno izdana bila od patrijarha
listina, zadevajoča podaritev Sorske fare, v mestu Če-
dadskem — nam nehote pride na misel, da so more¬
biti prvi misijonarji, ki so prišli na Soro, poslani bili
prav iz Čedada. To misel bi nam znala potrditi sle¬
deča okoliščina. Znano je, da so prvi oznanovalci sv.
vere imeli navado, da so posvečevali radi istemu svet¬
niku na čast novoutemeljene cerkve, kakor je bil pa-
tron v materi-cerkvi, odkoder so nastopili svoja apo¬
stolska potovanja. Tako je sv. Rupert, ko je bil prišel
od cerkve sv. Petra v Wormsu, ravnal v Juvaviji (Solno-
gradu), Valeriju itd. Patron prastare kapiteljske cerkve
v Čedadu je pa sv. Štefan, prvi mučenik, toraj isti
svetnik, kateremu je posvečena cerkev na Sori. Lehko
je tedaj mogoče, da so prav iz Čedada poslani blago¬
vestniki zgradili na Sori prvo cerkev sv. Štefana, ka¬
tero so pozneje patrijarhi povzdignili v farno cerkev.

Vendar, naj si bo temu kakor hoče, za trdno
vemo le to, da so Oglejski patrijarhi najprej imeli
Sorsko faro ne-le v svoji duhovni oblasti, ampak tudi
popolnoma v svoji lasti, koji so obdržali po vsem ob¬
segu do 1. 1342. Rili so pa patrijarhi nekaj časa tudi
njeni svetni oblastniki, imenovani tačas mejni grofje
Kranjske. Ozrimo se toraj za trenutek na politične

3

— 18  —

razmer6  med patrijarhi in deželo Kranjsko, kolikor
se tičejo ob enem Sorske fare.

Vže 1. 1028 so postali patrijarhi deželni knezi
nad vso svojo cerkveno posestjo, in kot takim so se
plačevali potem državni davki, ter dajala se je od posestva
najemnina, katero so pa spreminjali po svoji volji.
Oddajali so oni gradove, zemljišča in km ete komur so
hoteli, ali v popolno last, ali pa za nekaj časa v fevd
(Lehen), kakor n. pr. grad Goriški grofom Ortenburš-
kim 1 ). Izvrševali so patrijarhi v svojih pokrajinah tudi
najviše sodstvo po izvoljenih si namestnikih, ali pa od¬
dajali to pravico drugim, kakor je to storil patrijarh Gre¬
gorij, ki je začasno izročil sodišče v Loki škofom Fri-
zinškim. Patrijarhi so bili tedaj zelo mogočni možje,
a vendar si svojih svetnih pravic na Kranjskem niso
bili v stanu po dolgo obdržati nemotenih, ker vedno
so jim jih kratili sosednji vojvode, najbolj pa vojvoda
Koroški Ulrik III. Ministerialec tega vojvode Gerloch
Hertenberški (z Jeterbenka) 2 3 ) je celo v Loškem kraji
delal toliko škode, da je bil 1. 1252 primoran položiti
200 mark Ljubljanske veljave v kazen, ter zavezati
se, da pripade ta denar Frizinškim škofom, ako se še
kedaj dotakne njihovih posestev. Enako in še huje so
se napadala posestva patrijarhov, ter se prisvajala kos
za kosom čestokrat po krivici. Omenjeni vojvoda Ulrik
je n. pr. moral 24. nov. 1261. 1. nazaj dati patrijarhom
celo vrsto gradov na Kranjskem, koje si je bil prej
krivično prilastil, in med njimi tudi gradova na Goričah
(Vorzach, Gorizach) in na Jeterbenku (Hertimberch) 8 ).
Le od tod razumemo, zakaj da so bili cesarji vedno

1 ) Mittheil. d. hist. Ver. f. Krain, XI, 39.

2 ) Archiv, v Dr. V. F. Klun, II, 27.

3 ) Mittheil. d. hist. Ver. fiir Krain XIV., 99.

— 19  —

primorani patrijarhom zopet in zopet podeljevati Kranj¬
sko. Tako je bil vže 11. junija 1077. leta cesar Henrik
IV. podaril patrijarhu Sigehardu med drugimi deželami
tudi marko Krajno 1 ), a kmalu je bila izgubljena, ker
ravno ta cesar jo je vnovič podelil patrijarhu Udalriku I.
12. maja 1. 1093. Ponovil je tako podeljenje Kranjske
zopet leta 1214, 7. februvarja, cesar Friderik II., a tudi
sedaj se patrijarhi niso dolgo ustavljali presili in zvi¬
jačam sosednjih vojvod. Svoje oblastnike, katere so
bili oni vže 1. 1077 postavili na pridobljenih gradovih,
kakor tudi na starem gradu na Goričah, so morali od¬
pustiti. Tudi niso bili oni več, kakor nekdaj, najviši
sodniki svojim podložnikom v vseh pravnih razmerah
in izgubili so neomejeno strahovalno pravico, katero so
uživali od 1. 1093.

čeprav je izginjala svetna veljava patrijarhov v
deželah' naših, ker so bile od Ogleja precej oddaljene,
se je vendar trdna ohranila njihova duhovna oblast,
katero so bili proti koncu 11. stoletja uredili povsem
Kranjskem. Poglejmo tedaj še, kakošna da je bila
c er k ovna uprava  v Oglejskem patrijarhatu, in
kakošne pravice da so imeli patrijarhi do Sore, kot
duhovni lastniki fare.

Ker je bila sčasoma postala Oglejska škofija
preobsežna, da bi bili mogli vso sami upravljati, izbirati
so si jeli patrijarhi zgodaj svojih pomočnikov, general¬
nih vikarjev,  in nastavljali so v imenitnejih krajih
nekake velike dekane, zvane naddijakone.

Pomočniki so jim bili večidel podružni, ali pa
namestili škofje, ki so mesto njih posvečevali cerkve

') Marckam Carniolae. De Rubeis, ,Mon. str. 534.

20  —

in altarje, binnovali in vizitovali po farah. Tako se
bere v nekem starem vizitacijskem zapisniku, shranje¬
nem v knezo-škofijskem arhivu Ljubljanskem, da je bil
prišel škof Emonski (Novograški), kot generalni vikarij
Oglejski, leta 1334 posvetit sedanjo cerkev svetega
Andreja na Gostečem, v Sorski fari, in enako 1. 1352
škof Senjski, kot vikarij patrijarha Nikolaja, cerkev sv.
Jederti v Iški (Gštjfdj), sedanje Ižanske fare. Poslednji
generalni vikarij Oglejski, stanujoč na Kranjskem, je
bil Pičenski škof Martin, ki je umrl S. julija 1456. leta
v Ljubljani, in čigar nagrobni spomenik se še vidi v
stolnici Ljubljanski. — Naddijakoni  so pa imeli
paziti nad posamnimi cerkvami in njihovimi vodniki,
ter nad duhovskim blagrom vernikov svojega okraja.
Naddijakoni so bili za vso Krajno, pozneje pa samo za
Gorenjsko stran, postavljeni do ustanovljenja Ljubljanske
škofije, to je do 1. 1461, v Ljubljani, izjemoma'pa tudi
po imenitnih farah, kakor v Kamniku, v Mengšu, v
Vodicah, v Radolici. Med prvimi imenuje se v usta¬
novnem pismu Velesovskega samostana 1. 1238 nad-
dijakon Henrik, ob enem župnik Ljubljanski; isto tako
je bil Ljudovik 1. 1262, dalje Peregrih 1281; 1. 1323
Gregor, Vodiški župnik, 1. 1357 Janez, župnik Men-
giški, 1. 1364 Henrik, župnik Radolški, in drugi. 1 ) Pre¬
pire, ki so nastajali v duhovskih zadevah, razsojali so
patrijarhi po svojih pooblaščencih, odvetnikih imenova¬
nih ; a izvrševali so ti sodstvo izključno le v duhovskih (
in mešanih, nikdar pa ne v čisto svetnih stvareh. — Na
svojih farah, kakor na Sori, so bili patrijarhi prav za
prav sami župniki,  a njih namestniki, voditelji cerkve

*) Conf. Zlati Vek, str. 38.

— 21  —

ali vikarji (sicer tudi župniki imenovani), so opravljali
eerkovne posle, vodili dušno pastirstvo, ter sodili v
malih pravdah župljanov v njihovem imenu. Pobirali
so vikarji tudi, kadar ni bilo za to postavljenega po¬
sebnega svetnega oskrbnika ali gastalda, cerkveno
desetino za patrijarha, po vseh hišah svoje fare, od
vseh pridelkov, od živine in od tega, kar ona daje;
če pa niso hoteli sami pobirati desetine, so pa skrbeli,
da jo je kdo vzel v najem. Iz teh dohodkov se je
vikarij hranil, odštevši gotovo svoto patrijarhom kot
miznino (mensale); ali pa je narobe vikarij vso dese¬
tino odpeljati dal patrijarškim oblastnikom, koder je
dobil sebi določeno letno plačo. Od Sorskih župnikov
tega časa nam je znan le eden po imenu, namreč Fri¬
derik, ki je bil župnik na Sori 1. 1295 1 ). Pomagali so
vikarjem v pastirstvu pomožni  d u h o v n i ki, katere
so si vikarji po svoje izbirali in odpuščali, pa tudi iz
svojega plačevali.

Take so bile razmere na Sori do leta 1342.
Ostala je Sorska fara tudi na dalje odvisna v viših
dubovskih zadevah od Oglejskih patrijarhov, ostala je
še v njihovi škofiji, dokler ni bila ustanovljena škofija
Ljubljanska, a druge pravice do Sore, namreč cerkveno
zavetništvo in ž njim sklenjeno prejemanje farnih do-

‘) Codex dipl. Austriaco-Frisingensis, von J. Zaim, I, p.
455 (koji nam je žal prepozno došel v roko), poda listino, s
katero se je Gerloch Polhograški 14. avg. 1295. 1. v Loki zave¬
zal poravnati vso škodo, katero je naredil njegov stričnik Werso
na posestvu Frizinških škofov (v Lučinah, Lutsschen). Med pri¬
čami je v tej, za Loško okolico zelo važni listini, imenovan
tudi „herr Friederich der pharrer von Zaeur“. Na Sori je obstala
tedaj fara vže v 13. stoletji.

22  —

hodkov po lastnih vikarjih, so 1. 1342 izročili patrijarhi
samostanu Vetrinjskemu na Koroškem. To leto je
tedaj za Sorsko faro zelo imenitno, ker jej je vprvič
prineslo novega gospodarja, pa tudi novega bližega
branitelja njenih pravic.

III.

Sorska fara pod Vetrinjskim samostanom
od 1.1342—1631.

Vetrinjski samostan Cistercijenzov (nem. Victring,
lat. Victoria) je stal unkraj Ljubelja blizu Vrbskega
jezera na sedanjem spodnjem Koroškem. Utemeljen
je bil ta samostan (opatija) od Karantanskega vojvode
Bernharda 1. 1142 in je spadal pod Solnograško ško¬
fijo. V 14. stoletji je živelo v njem mnogo menihov in
jeli so trpeti pomanjkanje. Njegov opat Janez poprosi
Oglejskega patrijarha Bertranda 1 ), da naj mu naklone
kaj podpore. Bertrand podari 1. 1342 samostanu Sorsko
faro in jo vtelesi cerkvici sv. Lenarta, stoječi na Lju¬
belju. Cistercijenzi Vetrinjski so namreč imeli vrhu
tega hriba stan ali prenočišče za tujce, koder so spre¬
jemali in gostili potnike, ki so hodili todi, po davno

‘) Patrij arh Bertrand je vladal od 1. 1333—1350 Oglej¬
sko cerkev. Slul je on za zelo pobožnega in učenega moža,
katerega so kmalu po silni njegovi smrti imeli za svetnika
in papež Klemen VIII. ga je slovesno svetnikom prištel. On je
bil obiskal Ljubljano 1. 1335 in je nazaj grede prenočil v Cerk¬
nici. (De Rubeis, Mon. p. 874.) V naši škofiji obhajamo praznik
tega svetnika 6. junija z lastnim brevlrjarjem in mašo.

— 23

vže znani poti, čez Ljubelj; zraven tega stana je bila pa
njihova, ravno omenjena cerkvica sv. Lenarta, a oboje
je stalo vže v Oglejski škofiji, kar je morebiti uzrok,
da se je tej mali cerkvici vtelesila Sorska fara, ne pa
samostanu samemu.

Ko so tako dobili Vetrinjski opatje Sorsko faro
v svojo last, predrugačile so razmere na Sori ter tako-le
uredile: Smeli so opatje, ne da bi bili koga prašali,

pobirati na Sori farno desetino in druge dohodke, ter
postavljati ondi svoje vikarje, skrbeče za dušno pastirstvo,
katerim so primeren del farnih dohodkov odstopali v
letno plačo. Samo hoditi so morali vikarji, dokler ni
prišla Sora pod Ljubljansko škofijo, na sinode, sklicane
od patrijarhov, izpolnovati patrijarhove ukaze, spreje¬
mati in pogostovati njegove poslance in sploh podložni
mu biti kot svojemu škofu v duhovskih stvareh. Opatje
so pa v znamenje spoštovanja do patrijarhov dolžni
bili pošiljati iz dohodkov Sorske fare vsako leto po
šest liber sveč za kapalo sv. Hilarijav  stolnico Oglej¬
sko, kjer je ležalo njegovo sv. telo. Vse to pove listina,
ki je bila izdana v Čedadu 28. aprila 1342. leta, koje
izvirnik so neki še 1. 1666 pokazali poslanci Zatiškega
samostana ob času vizitacije na Sori Ljubljanskemu
škofu. Za ta izvirnik ne vemo, če se še kje nahaja,
pač pa imamo njega besedni prepis v drugi važni
listini, s katero je patrijarh Nikolaj * 2 ) poprej navedeno

‘) Sv. Bilarij je bil škof v Ogleji okrog 1. 170 (po drugih
90) in je se sv. Tacijanom, dijakonom, prelil za sv. vero svojo
kri. Mi obhajamo njegov spomin 16. marcija.

2 ) Patrijarh Nikolaj (1350—1358) se je maščeval nad mo¬
rilci svojega prednjika Bertranda. On je baje podaril Ljubljansko,
Kranjsko in Radolško faro Avstrijskim vojvodam.

— 24  —

podaritev Sorske fare Vetrinjskemu opatu Nikolaju
28. novembra, 1. 1351 potrdil. Ker je ta listina za Soro,
in zarad mnogih prič v njej naštetih tudi za druge
kraje, toli imenitna, in ker menimo, da še nikjer ni ob¬
javljena v celoti, naj jo vso priobčimo natančno po ori¬
ginalu. (Glej Prilogo št. 1.)

Rekli smo, da je prišla 1. 1461 Sorska fara iz¬
pod Oglejske škofije pod višjo duhovsko oblast Ljubljan¬
skih škofov. V listini najdemo razločno zabeleženo to,
da stoji Sora v Ljublj. škofiji, še-le 1. 1545, vendar nam
potrjuje več dokazov, da se je dogodila ta prememba
precej ob ustanovljenji škofije Ljubljanske. Z ustanovnim
pismom škofije, izdanim v Gradcu 6. decembra 1. 1461
je cesar Friderik III. med drugim podaril škofom tudi
posestvo Goriške graščine, ki je obsegalo več kot po¬
lovico sveta tadanje Sorske fare. (Glej Prilogo št. 2.)

S to podaritvijo so zadobili škofje tudi gospo-
skino in sodno oblast, pravico tlake (Robath), ter vojd-
stvo (Vogteirecht) in druge pravice na ozemlji Sorske
fare in celo nad Sorskemu župniku podložnimi kmeti.
Vse te pravice so nekdaj uživali patrijarhi sami. Ver¬
jetno je tedaj, da so se patrijarhi tem raje iznebili
poslednjih duhovskih pravic do Sore, ker so svetne
prišle v škofovske roke, in da so ob istem času od¬
stopili Sorsko faro Ljubljanski škofiji. Škofje Ljubljanski
so pa tudi jeli odi. 1463 faktično izvrševati višjo duhovsko
oblast: posvečevali in obiskovali so farno cerkev in
njene podružnice, pomagali odločevati v prepirih, tika¬
jočih se duhovskih stvarij, med Sorči in njihovimi vi¬
karji, in potrjevali poslednjim duhovno jurisdikcijo.
Precej 1. 1463 je prvi škof Ljubljanski, Sigismund Lam-
berški (1463—1488), posvetil farno cerkev sv. Štefana

25  —

in v njej dva altarja, 1. 1548 pa četrti škof Urban
Textor (1544—1558) podružnico na Tehovcu. Pozneje
pride ta stvar bolj natanko opisana, ko bo govorjenje
o cerkvah, kakor bo tudi povedano, kako da se pri
obiskovanji Sorskih cerkva škofje niso dali od nikogar
motiti. .Pritožili so se bili Sorči 1. 1542 po Goriškem
oskrbniku Krištofu „von PurgstalP pri škofu Francu
Kazianerju (1536—1544) zarad svojega župnika Jurija,
proseč ga, da naj ga odstavi, češ, da je mož vže pre¬
star, ki ne zna prav maševati, ne krstiti, da se le
smehlja na prižnici ter se sploh preotročje obnaša.
Škof je pisal Vetrinjskemu opatu o tej zadevi in ga
opomnil, da naj jo uravna, če ne bo on moral vmes poseči.
Opat Sebastijan je odgovoril 20. nov. 1542 1. škofu,
da se s tem sicer njegova pravica krati, ker se niso
Sorči najprej nanj obrnili, vendar obljubi, da hoče stvar
poravnati. In res naznani opat v decembru 1543.
leta, da je že v dogovoru z Jernejem Singerjem, kateri
bode o prihodnjem sv. Jurji nastopil faro na Sori.
Včasih je pa tudi škof, ali pa gospodar škofove graščine
na Goričah, priporočil opatu kakega duhovna, da je
dobil Sorsko faro. Tako n. pr. 1. 1612 škof Tomaž
Hren (1598—1630) in njegov brat Andrej Hren (©fjronti),
nadvojvode Ferdinanda deželni svetovalec za Kranjsko
in imetelj graščine na Goričah, priporočita Štefana
Pernerja, ter 1. 1629 Andrej Hren sam zopet Adama
Veternika. Nedvomno je tedaj, da stoji Sorska fara
vže od 1. 1461 neprenehoma pod Ljubljansko škofijo.

Odgovorimo pa sedaj podrobneje na vprašanje,
v kaki razmeri, da je stala v tej dobi Sorska fara s
svojimi vi k ar j i nasproti zavetniku in užitniku svojemu,
samostanu Vetrinjskemu. Ko je bil opat določil, bodisi

4

— 26  —

izmed svetnih duhovnov, ali pa izmed svojih konven-
tualov koga, za vikarja na Soro, podelil je, če ni osebno
tega izvršil, posebnemu odposlancu oblast, da naj gre
vmestit vikarja v duhovno vlast, z izročitvijo ključev
Sorske farne cerkve, in s tem, razen v gospodarstvo
pri cerkvi, tudi v pravico do cerkvenih desetin. Ob
nekem času je pa tak odposlanec vmeščal vikarja tudi
v svetno vlast, vročivši mu ključe od župniške hiše in
gospodarskih poslopij, in s tem v pravico do farne pre-
bende ($Pfarrpfriiiibe) v ožem pomenu, t. j. v pravico
do njenih poslopij, do cehov (jjuufte), dohodkov (Sim
funfte) in dač ((jSiilteu) župnih zemljišč. Dohodki namreč
niso prihajali le od desetinarjev, ki so dajali cerkvi
deseti del žitnih pridelkov, temuč tudi od podložnih
kmetov, ki so stanovali po župnikovih bajtah, in njemu
kot gospodarju proti gotovi plači obdelovali polje.
Omenimo naj, da so včasih opatje sami dajali en del
Sorske desetine v najem, n. pr. 1. 1597 oskrbniku Loške
graščine Jakobu Schreiberju za sedem let proti temu,
da je plačal najemnino naprej in posodil 500 gld. za
„Ambt Spitalitsch 11 . — Vikarij je dobil faro navadno
za vse življenje, ako se je dobro obnašal in izpolnoval
svoje dolžnosti, če ne, ga je pa samostanski predstojnik
tudi lehko odstavil, kadar ga je hotel. Vse to se je
določilo ob vmeščenji novega vikarja s posebno pogodbo.
Mnogokrat je pa moral vikarij dati zavezno pismo (re-
vers), s katerim se je zavezal o svojih dolžnostih: da
hoče opatu, priorju in konventu Vetrinjskemu skazo-
vati pokorščino, skrbeti za čedne cerkve, in če bo v
njih kaj novega treba, ljudi opominjati v sklad, ohra¬
niti vse prejeto pohištvo, odvračati, kolikor se bo dalo
škodo od župniških zemljišč in poslopij (in vodovoda),

— 27  —

ničesar od njih ne samolastno prodati ali zadolžiti ali
zastaviti, marveč ohranjevati je iz svojega v dobrem
stanu in sploh pospeševati vse, kar je konventu v prid.
Zavezal se je tudi imeti vedno duhovnega pomočnika
(©ejellpriefter) in izdrževati ga ob svojih stroških, ter
vsako leto poslati v Vetrinj izkaz o plačanem vojnem
in deželnem davku od prebende. Pravde ni smel po¬
gnati vikarij na svojo roko, temuč moral je prositi
prej dovoljenja od samostana; posebno skrb je pa on
imel obračati na to, da je odpošiljal točno po pogodbi
ob novem letu, ali pa ob „sv. Jurji sv. vitezu“ samo¬
stanu dolžno miznino (mensale) ali penzijo. Leta 1612
je (vsled pogodbe) znašala letna miznina 120 tolarjev
a 70 kr. Kr. velj.), ali 140 Renskih goldinarjev, in štiri
funte popra; za odsočnost pa pet vaganih dukatov v
zlatu in 20 lehtij lepega Kranjskega platna. To je
veljalo „f>etj SSerbiinbung be§ olgemaitten £cutbtftf)abeit
s jhtnbe§ in .ftEpirubteit intb Kraiu." Ob smrti vikarjev je
pa prehajala fara na konvent nazaj.

Razmere med vikarji in samostanom so bile po
tem jasne, bolj zamotane so bile pa one med samo¬
stanom in Ljubljanskimi škofi glede vmestovanja
vikarjev in njih potrjevanja. Škof Franc Kazianer je
menil, da vikarij, kateri njemu ni všeč, in ga on ne
potrdi, ne sme biti vmeščen. Zato je on tožil 1. 1543
opata Sebastijana pri deželni sodniji, češ, da mu opat
krati staro pravico, ker je cerkovniku po sili vzel
ključe in vmestil po svoji volji izbranega si vikarja.
Tožnik je tirjal za to odškodnino tisoč dukatov v zlatu. 1 )
Čutila se je tedaj živo potreba, da se stranki ognete

‘) Mittheil. d. hist. Ver. fiir Krain, XVIII, 1.

— 28  —

pravdi, in da se sklene med njima pogodba zastran vine-
stovanja. Prišel je bil na to meseca marcija 1. 1545
opat Bernhard sam v Ljubljano na dogovor in od škofa
sta bila v zastopnika pooblaščena kanonika stolne cerkve:
Pavl Wiener (ki je žal pozneje postal protestant) in
Matej Valič (Walich). Dogovor, ki je bil sklenjen
pismeno, in po katerem je bila sostavljena pogodba,
se glasi v izvirniku. (Glej pril. št. 3.)

Vsled te poravnave je vmestovanje Sorskega vi¬
karja vršiti se moralo vpričo oskrbnika, oziroma go¬
spodarja Goriške graščine, kateremu se je vikarij za¬
vezal, da bode hodil po starodavni navadi maševat ob
petkih v kapelo sv. Uršule v Goriški grad, in da bode
poslušen škofu, kot svojemu pravemu duhovnemu pred¬
stojniku. Na to je pooblaščenec škofov izročil vikarju
ključe župniškega doma, kot znak svetne vlasti, kakor
je poprej opatov pooblaščenec cerkovne ključe mu po¬
dal, v znamenje, da mu je prisojena duhovska posest.
Opat Vetrinjski je bil dolžan dan vmeščenja teden prej
pismeno naznaniti škofu, ali pa oskrbniku na Goriče.
Ako je škofov odposlanec svetno vlast prišel izročat
še-le pozneje, ko je bil opat svojo vže .izročil, je vendar
med tem vikarij smel stanovati v župniški hiši in uži¬
vati vse dohodke.

Po taki pogodbi bi bila stvar stalno uravnana,
ko bi se ne bila deloma pogodba sama pozabila,
deloma pa okoliščine spremenile. Pod škofom Iva¬
nom Tavčarjem (1580—1597) je bila namreč v tujih
rokah Goriška graščina, katero je leta 1601 nazaj
kupil škof Hren. Opatje Vetrinjski so menili, da se
pri svetnem lastniku graščine ni treba toliko brigati
za pogodbo sklenjeno s škofi, in zato je opat Filip

— 29

26. febr. 1. 1597, po smrti vikarja Mihaela Kunibarja,
posadil na Sori za vikarja enega svojih konventualov,
Andreja Aspero, in mu izročil ne-le duhovno, temuč
i svetno vlast. Tadanji lastnik Goriške graščine, Jurij
Crahath, se vsled tega pritoži pri deželnem glavarstvu
za Kranjsko (tačas je bil glavarstva Viervenvalter Hanns
Bonomo zum Wolffsbtichel vnd Mannsburg) in, opiraje
se na priloženo pogodbo iz 1. 1545, trdi, da tudi njemu
gre pravo vmestovati Sorske župnike v svetno vlast,
ceneč škodo, ker se mu ni dan vmeščenja prijavil, na
500 gld. Glavarstvo pošlje tožbo opatu s pozivom, da
naj se opraviči, in ako meni, da je prav ravnal, naj
pride k prihodnjemu „Hofrechten“, ki bo v Ljubljani
1. 1598 „auf ©ridjtag nad) bent ©ountag Inuocavit." Med
tem je bil izvoljen v Vetrinji za opata Filip, ki je od¬
govoril na poziv, da ako bi sploh kdo imel vojdu
naznaniti dan vmestovanja, v tem slučaji gotovo nihče
ni bil dolžan, ker je vikarij Aspero postavljen le za¬
časno. Crabath se je vnovič pritožil, a vendar je ta
stvar visela, dokler ni Goriški grad prišel v last škofu
Hrenu. Škofov brat Andrej je namreč kot oskrbnik
(pozneje lastnik) graščine Goriške, vmestil precej
6. maja 1. 1601, po prejetem povabilu od opata Jurija,
vikarja Jurija Velana v svetno posest Sorske fare.

Preden preidemo k četrtemu poglavju, v katerem
bodemo pripovedovali dogodke, ki so se godili na Sori
za časa, ko je stala ona pod zavetništvom Zatiškega
samostana, pohvaliti moramo tadanje prebivalce Sorske
fare, izpolnujoče tako vestno svojo versko dolžnost, da
je čestokrat, kakor tudi leta 1631, le en sam se našel
v celi fari, ki ni oddal župniku listka o opravljeni ve¬
likonočni spovedi.

— 30

IV.

Sorska fara pod Zatiškim samostanom od
I. 1631—1733.

Komu se ne stori milo, ko zagleda velikansko
stavbo Zatiškega samostana na Dolenjskem V Koga ne
obhaja plaha groza, kadar stopa po zapuščenih sobah
in razvalini se bližajočih dvoranah tega starodavnega
in nekdaj najbolj cvetočega samostana naše dežele .- 1
Vže 1. 1135., ko je živel še sv. Bernard, je njegov pri¬
jatelj Peregrin, Oglejski patrijarh, dobil od treh ple¬
mičev v last mnogo sveta v Slovenski marki in ute¬
meljil je v Zatičini sedež meniškega življenja, naselivši
semkaj redovnike Cistercijenze. Od utemeljenja samo¬
stana pa do njega izpraznjenja pod cesarjem Jožefom
1. 1784. je živelo tukaj na stovein stove menihov, ki so
mnogo storili v verskem in kulturnem oziru za Do¬
lenjsko stran. Spadalo je nekaj časa pod Zatičino 37
fara in kuracjj na Kranjskem in Štajerskem. Njeni
opatje niso bili le sploh veljavni možje, temuč bili so
večidel cesarski svetniki, nosili so škofovske insignije,
ter imeli tudi skoraj škofovsko veljavo in oblast. Vsa
ta slava Zatiškega samostana je minula.

Za časa, ko je stal Zatiški samostan še v polnem
cvetu, je prišla v njegovo last tudi Sorska fara. Zgo¬
dilo seje to 8. marcija 1. 1631. Kronist P. Pavl Puzel')
nam pove, da je zadel Zatičino kmalu potem hud udarec.
Zato on proslavlja pridobitev Sorske fare, kot posebno
milost, poslano samostanu iz nebes ob zelo britkih

‘) P. Pavl Puzel je bil Zatišk menih. Živel je on v za¬
četku 17. veka in spisal 670 stranij debelo zgodovinsko knjigo
o Zatičini. Ta velevažni rokopis ima sedaj Kranjski muzej.

— 31

časih. Vsled presilnega iztirjevanja vojnega davka so
se bili namreč 1. 1632 uprli Dolenjski kmetje in po¬
klicali so na pomoč sosednje Štajerce. Skoro dve leti
so kmetje divjali in razdevali na posesti Zatiškega sa¬
mostana. Odrekli so tlako in desetino, obdelovanje
polja pustili v nemar in sploh napravili samostanu škode
nad 40 tisoč goldinarjev. Ta kmetski punt je 7. maja
1. 1635 ukrotilo ob stroških samostana 350 Vlahov in
100 Kranjskih konjikov. Pri toliki nesreči in škodi je
samostanu ravno prav jela prihajati raz Sore sicer ne
izdatna, vendar pa dostojna podpora, imenovana miznina
ali penzija, znašajoča na leto 150 Renskih goldinarjev,
šest funtov popra, pet zlatih dukatov in 20 lehtfj platna.

Dobil je pa faro sv. Štefana na Sori 1. 1631 Za-
tiški opat Ivan Anschlaver (1628—1638) od Vetrinj¬
skega opata Jurija Reinprechta (brata prejšnjemu Za-
tiškemu opatu Jakobu Reinprechtu) v zameno za „Ambt
Panderdorff 11 , bolj prav: Bodendorf pri Muravu na Gor¬
njem Štajerskem. V dačni knjigi (Giiltbuch) je bil
dohodek od posestva v Bodendorfu, katero so imeli do
tadaj Zatičanje, cenjen na 25 gld. 57 kr. 1 ) Brž ko

‘) Puzel pravi v omenjenem rokopisnem delu str. 146.
da je Zatiški opat dal pri tej zamenjavi Vetrinjskemu opatu
Preddvorsko graščino na Gorenjskem za Sorsko faro, a to je
menda pomota. Pač so to graščino imeli do tačas še Zatičanje
v lasti, toda v listini od 1. 1631, kojo je brž ko ne Puzel imel
v rokah in jo sedaj hrani Kranjski muzej, ne stoji pisano o pre¬
daji graščine na Vetrinj, marveč to, da so bili še od Vetrinjskih
opatov (1. 1611.), ko je bil Preddvor še njihova last, dohodki
Sorske fare, ki so bili po dačni knjigi prej cenjeni na 10 gld.,
pomnoženi z delom desetine od Preddvorske graščine, vredne
16 gld. 57 kr. Ta dvojni dohodek fare, ki je v istini znašal
skupaj nad 500 gld., se je tudi 1. 1631 v dačno knjigo dal vsak
za-se vpisati, in v skupnem znesku je bilo 26 gld. 57 kr.

— 32  —

ne je bilo pa to posestvo Zatičanom preveč od rok, in
zato so bili tem bolj veseli zamenjave. Cesar Ferdi¬
nand II. je to zamenivno pogodbo potrdil 1. 1633.

Zatičina je dobila zdaj vse tiste pravice do Sore,
kakor jih je poprej imel Vetrinjski samostan in vikarji
Sorski so priznali zdaj Zatiške opate za svoje gospo
darje in kot zaščitnike fare v svetnih stvareh. Opatje
so si izvolili kakega duhovna, ali na njegovo prošnjo,
ali pa na priporočilo koga druzega, za vikarja na Soro,
mu podelili faro, ga predložili škofu Ljubljanskemu, ki
ga je potrdil za duhovno pastirstvo in potem ga ume¬
stili, potrdivši mu, po prejetem reverzu od njega, pra¬
vico vžitka od podložnih kmetov, desetine, kmetije in
posestva. Poleg miznine in izdrževanja svojega kape¬
lama je imel vikarij od župniške hiše in prejete dese¬
tine plačevati deželni davek ter nositi, kakor v prejšnji
dobi pod Vetrinjem, še nekaj drugih bremen.

Razmere na Sori se tedaj pod novim gospodarjem
niso spremenile, samo v redno navado je prišlo, da so
opatje pošiljali novoizvoljene vikarje k Ljubljanskim
škofom, oziroma začasnemu generalnemu vikarju, koder
so ti dobili pravico, da smejo pričeti' izvrševati duhovna
opravila in duhovno pastirstvo. Pred to zadobitvijo so
pa novi vikarji pred škofom imeli napraviti preskušnjo,
da so zadosti podučeni v bogoslovskih vedah. Pri
drugih farah Zatiških, ki so bile vtelesene samostanu
„polnim pravom", ni bilo treba iskati duhovne juris-
dikcije od škofa, temuč delil jo je vikarjem opat sam,
kakor je tudi sam vizitoval vse svoje fare (n. pr. leta
1662 opat Maksimilijan) ne-le v svetnih, ampak tudi
v duhovskih zadevah, in skliceval svoje podložne du¬
hovne na sinode v Zatičino. Sora je delala v vseh teh
stvareh posebno izjemo.

- 33 —

Vže Vetrinju ni bila Sora vtelesena „polnini pfa-
vom“, temuč pridržal si je patrijarh Betrand 1. 1342,
kakor smo videli, nad to faro višjo pastirsko oblast in
nekaj posebnih pravic. Ko so škotje Ljubljanski do¬
bili Soro v svojo škofijo, teh pravic niso le ohranili,
marveč jih pozneje še bolj utrdili, posebno iz tega na¬
mena, da so mogli krepkeje ustavljati se luteranstvn,
ki je v drugi polovici 16. stoletja tudi na Sori pognalo
svoj strupeni kal. Opiraje se na te pravice, so Ljub¬
ljanski škofje zahtevali, da so dolžni Sorski vikarji od
njih dobivati po prestali skušnji duhovno jurisdikcijo
pred nastopom svoje službe, da škofom samim gre ob¬
last vizitovati cerkve Sorske fare, kakor tudi le njim
oblast, klicati vikarje na sinode ter nalagati jim izpol¬
nitev danih cerkvenih ukazov. A glede vseh teh vprašanj
je prišlo v teku časa nekoliko naskriž med Ljubljan¬
skimi škofi in Zatiškimi opati.

Najprej je bil generalni vikarij Ljubljanske ško¬
fije Franc Maksimilijan pl. Vaccano 1 ) segel v tem oziru
nekoliko predaleč. Meneč, da opatje Zatiški nimajo
pravice voliti in nastavljati vikarje na Soro, ter sklice¬
vaje se na splošno cerkveno pravo, po katerem imajo
pri vseh farah, ki niso vtelesene samostanom „pleno
jure 11 , škofje oblast postavljati vikarje, je on kot na¬
mestnik škofov 1. 1651 postavil na Sori samolastno za
vikarja Andreja Jerliha. Zatiški opat se pritoži zarad
tega krušenja svoje pravice pri škofu Otonu grofu pl.
Buchheimu (1641—1664). A poravnana je bila ta za-

‘) Fr. M. pl. Vaccano je bil ob enem tudi škof Pičenjski
(1646 — 1663) in stolni prošt Ljubljanski (1657 — 1663) ter po¬
zneje škof Tržaški (1663—1672).

5

— 34 —

deva še-le 4. maja 1666. leta, o priliki, ko je škof Josip
grof pl. Eabatta (1664—1683) obiskanje imel pri Sorski
farni cerkvi. Povabljen je bil namreč opat Maksimilijan,
po pismu generalnega vikarja Filipa Trpina, od škofa,
da naj pride tega dne na Soro. Ker je bil opat zarad
poslov zadržan, poslal je tja svojega kamornika Ljudo-
vika Raumbschissel-na in opravnika (Amvalt) ter svet¬
nega sodca Jakoba Krašenek-a. Ta dva pokažeta škofu
kupljene pravice Zatiškega samostana, trdeč, da je bilo
ravnanje gen. vikarja Vaccana nepostavno. Ko je škof
stvar uvidel, poslal je opatu v Zatično pismo, v katerem
je razložil, da je sicer gen. vikarij Vaccano imel res
za-se splošno cerkveno pravo, da pa ni vedel za po¬
sebni privilegij Zatiškega samostana, in to tem lože ne,
ker pogodba sklenjena z Vetrinjem 1. 1631 ni bila nič
odobrena od Ljubljanskega škofa, — da pa vendar on
sedaj potrdi to pogodbo in pusti opatom izvolitev in
vmestovanje Sorskih vikarjev, samo da bodo ti vedno
izprašani in potrjeni od Ljubljanskih škofov za duhovno
pastirstvo, kakor zahteva Tridentinski zbor. 5 )

Pa tudi opatje so hoteli prestopati meje svojih
pravic. L. 1715 je konsistorij tirjal .od vikarja Karola
Forstlechnerja, da naj pride k farnemu konkurznemu
izpraševanju, kakor so prišli njegovi predniki, ako hoče
potrjen biti za duhovno pastirstvo. A vikarij, dobivši
miglej iz Zatičine, se je temu upiral, češ, da on ni pro-
vizor na Sori, kakor ga škofijstvo imenuje, ampak da
je vže kanonično vmeščen, tedaj župnik, in župnikom

') Tako potrditev za izvrševanje duhovnega pastirstva so
zmiraj dobivali od škofa tudi pomnožni duhovniki (kaplanje in
snbsidiarjil in sicer na zelo kratke obroke, na pol leta, ali k
vefiemu za eno leto.

— 35 —

ni potreba delati konkurza. Škofijstvo mu nato za¬
grozi, da se mu bode fara vzela, ako ne bode poslušen
ukazu. Forstlecbner se še pritoži pri nunciaturi, a
zastonj, pritožba je bila odbita. Potem se je on udal,
prišel k skušnji in prisojena mu je bila Sorska fara
tudi od duhovne plati.

Druga pravda je tekla zopet glede vizitacije. Ko
je 2. maja 1. 1685. škof Sigmund grof pl. Herberstein
(1683—1701) imel obiskanje na Sori, prišla sta tjekaj
dva patra, poslana od Zatiškega opata (tačas je bil
opatom zgoraj omenjeni Raumbschissel), češ, da bi rada
skupaj s škofom ondi vizitovala cerkev. Ker nista
imela pokazati za to nobenih pravic, jima je škof od¬
govoril, da bode vže sam vse opravil, kakor je bila
doslej navada. Vendar so Zatičanje pozneje toliko do¬
segli, da so smeli (n. p. 1. 1716) poslati ob času ško¬
fovega obiskovanja na Soro dva svojih konventualov
(ali vsaj P. Priorja) kot prisednika, ki sta, kakor škof
v cerkvenih, tako ta dva v svetnih zadevah vizitovala,
pričujoča bila pri zaslišanji duhovnov in ključarjev, ter
povabljena bila na kosilo.

V kateri cerkveni zbor naj hodijo vikarji Sorski,
to vprašanje je tudi prišlo na vrsto. Pozval je bil opat
Sorskega vikarja na svojo sinodo, ki jo je sklical v
Zatičini 1. 1723. Vikanj Forstlechner pa dobi od škofa
zaukaz, da „sub poena suspensionis“ na sinodo v Za-
tičino ne sme iti, dolžan da je pa udeleževati se sinod
Ljubljanske škofije, izpolnovati njih ukrepe in le škofu
odgovor dajati o izvrševanji duhovnega pastirstva, ni¬
kakor pa ne opatu, kakor si je to pravo kot škof pri¬
držal uže patrijarh Bertrand. In to je obveljalo.

— 36 —

Ravnokar smo imeli v mislih vizitacijo cerkva.
Naj opišemo tu red, po katerem se je ona tačas vršila.
Pripeljal se je škof na faro v spremstvu dveh ah treh
odličnih mož. N. pr. 2. junija 1. 1661 so prišli s škofom
Buchheimom na Soro: generalni vikarij Filip Trpin,
kanonik „ad haculum“ Jos. Marka Rossetti in Mgr. Ga¬
briel de Catanea z Dunaja. V sprevodu so šli duhovni
in ljudstvo škofu naproti z nebesom, križem in svečami.
Ko je škof pod nebesom poljubil križ, spremili so ga med
petjem pesni „Veni Creator 11  v župniško hišo, da je
ondi oblekel višnjevi talar, roket in mocet. Potem so
ga ravno tako spremili v cerkev, kjer ga je pred vrati
župnik pokadil. Zapeli so v cerkvi „Saeerdos et pon-
tifex“ in škof je šel počastit sv. Rešnje Telo. Nato je
škof sam po odpeti kratki molitvi radožil ljudstvu uzrok
in namen obiskanja. Pregledal je nadalje obiskalec
vso zidavo cerkve, altarje in cerkveno opravo in ob-
molil na pokopališči pri kostnici (ossuarium) molitve
za mrtve. Slednjič je pa on še ha župnikovem domu
natanko izprašal duhovne in ključarje o njih vedenji
in obnašanji faranov sploh, o stanji cerkvenega pre¬
moženja itd., ter precej na mestu odredil pismeno, kaj
da se ima popraviti ah prenarediti. Po podružnih cer¬
kvah so škofje navadno pošiljali vizitovat generalnega
vikarja.

Izmed škofovih vizitacijskih odredb te dobe so
nekatere spomina vredne, ker nam kažo, kako čudne
navade in razvade so se tačas nahajale na Sori, in
gotovo več ah manj po vsi naši škofiji. Naj toraj ne¬
katere navedemo. Ukazano je bilo (1. 1685), da ne
smeta oba duhovna imeti ob nedeljah in praznikih maš
pri podružnicah, ampak da naj bo take dneve ena

— 37 —

maša vedno doma v farni cerkvi. Drugo duhovno opra¬
vilo naj bo v praznikih ob devetih in naj ne traja čez
poldne (1. 1694). Pred mašo naj se v farni cerkvi ob
nedeljah blagoslavljate sol in voda in ljudstvo naj se
poškropi (1. 1678). Velikonočna sveča naj se vsako
leto obnovi in po vnebohodu shrani v zakristiji. Ob¬
hajilna burza naj se hrani v cerkvi, koder so sv. olja
(1. 1716). Pri podružnicah naj ima župnik en ključ od
cerkovnih denarnic (skrinjic) in drug ključ naj imata
ključarja (1. 1678). Napravi naj se korporalce za sv.
hostijo v obhajilno pušico (1. 1682). Tudi mali otroci
naj se pokopujejo vpričo duhovna (1. 1682). Pazi naj
se na to, če oddajo vsi župljani listke o opravljeni ve¬
likonočni izpovedi. Na izpovednicah naj so nabite po¬
božne podobe in „casus reservati 11 . — Veliki in očitni
grešniki so delali (še 1. 1685) ostro pokoro. Osoba,
ki se je pregrešila z nečistostjo, je morala, ko so ljudje
šli v cerkev in ob času službe božje, stati pred cer-
kovnimi vrati s prižgano svečo v roči. Pri sklenitvi
sv. zakona je duhoven podelil po Solnograškem obred-
niku ženinu in nevesti, ako sta bila oba samskega stanu,
blagoslov precej po kopulaciji. Krščanski nauk za otroke
in odraščene je imel župnik vsako nedeljo ob eni po-
poludne v farni cerkvi, in kadar je bilo opravilo pri
podružnicah, tudi ondi. Pri tem nauku je župnik prišel
v sredo cerkve, hodil gori in doli, razlagal in izpraše¬
val pričujoče ter zabeleževal si njih znanje.

V prvi polovici 18. stoletja je bilo v Sorski fari
še nekaj posebnih cerkvenih navad in obredov, ki so
se pozneje opustili. Na sv. treh kraljev dan se je pred
veliko mašo blagoslavljalo zlato, kadilo in mira; na
veliki četrtek je bil po jutranjkah obhod po pokopa-

— 38 —

lišči s prepevanjem pesni »Christe Iiedemptor". Na
veliko noč je bila procesija s sv. olji, ki je šla iz vasi
Sore v farno cerkev sv. Štefana. Velikonočno izpoved
je vsaka soseska opravljala v svoji podružni cerkvi. Od
ponedeljka po četrti postni nedelji dalje so hodili du¬
hovni vsak dan po podružnicah spovedovat. Na sv. delo¬
pust (dan pred Božičem) je pa hodil kaplan kropit z bla¬
goslovljeno vodo po hišah vseh vasij, stoječih na planem.

Kakor povsod po Kranjskem, tako so tudi Sorči
imeli nekdaj mnogo farnih procesij v unanjefare. Udeležilo
se jih je brez šrevila ljudij in čestokrat so šli z ban¬
deri vse fare. Četrto nedeljo po veliki noči je bila
vsako leto procesija k cerkvi sv. Uršule na Pirševo v
Šmartinski fari, od 1. 1750 se je pa mesto na Pirševo
uvedla procesija k sv. Luciji na Skaručino v Vodiški
fari. Okolo sv. Jurija je bila procesija v Ljubno in po
1. 1750 med potom na Pirševo, na binkoštno nedeljo pa
pa z vsemi banderi v Črni grob pri Loki. V nedeljo
po sv. Trojici je šla fara z banderi k Mariji Dev. na
Breg, Šmartinske fare, na sv. Vida dan v Šentvid nad
Ljubljano, na sv. Ahaca dan na Šmarno goro, na ob¬
iskanje Marijno k sv. Petru v Dvor, Polhograške fare,
na sv. Urha dan v Smlednik, v nedeljo pred sv. Jako¬
bom k sv. Luciji v Dražgoše, tadanje Selške fare (po
1. 1750 pa ta dan na Skaručino), na veliki šmaren na
Dobrovo, vsako tretje leto v Polje pod Ljubljano in
vsako sedmo leto k sv. Primožu nad Kamnikom.

Tako zvane urne maše (za odvrnitev hude ure)
so bile v domači fari v tednu pred binkoštmi in sicer:
v ponedeljek na Osolniku in na Gostečem, pred izpo¬
stavljenim sv. Piešnjim Telesom in s petimi štirimi evan-
gelji okrog cerkve; v torek na Tehovcu in v Dolu; v

— 39 —

sredo v Žlebeh in pri Jeperci; v četrtek pa v Preski
in na Ladij i.

Iz te dobe ne najdemo zapisanih važnejih dogod¬
kov, ki bi se tikali vse fare. Največ posla je dajalo
škofom patronatno vprašanje, ki je res pri fari Sorski
zarad večkratnih sprememb njenih gospodarjev tako
zavozljano in temno, kakor ne pri nobeni drugi fari na
Kranjskem. Da dobimo v to stvar nekoliko luči, jo
je bilo treba s podrobnimi prigodki pojasniti. Kako da
seje pa poskusilo rešiti to neljubo vprašanje, nam pokaže
naslednji oddelek zgodovine Sorske fare.

V.

V. Sorska fara pod Ljubljanskimi škofi
(od 1.1733—1883).

Minulo je ravno poldrugo stoletje, odkar je prišla
Sorska fara izpod Zatiškega samostana v druge roke.
Dogodile so se med tem časom ž njo nekatere važne
premembe, katere je sprožil Dr. Ivan Jakob Schilling.
Ta mož se sme imenovati ob jednem največi dobrotnik
fare. Schilling je bil svoje dni kanonik in generalni
vikarij v Ljubljani ter župnik Kranjski. Veljaven in
učen mož je bil on, pa tudi bogat, kar se posname iz
njegove lepe oporoke. Umrl je 16. junija 1. 1754, star
dva meseca nad 90 let.

Postavljen za generalnega vikarja je Schilling
težko gledal zoprnosti, ki so jih delali zarad Sore Za-
tiški opatje Ljubljanskim škofom, vtikaje se v njihove
pravice, in zato on sklene, da hoče kupiti Sorsko faro

— 40  —

od Zatiškega samostana in podariti jo Ljubljanskim
škofom. Ta naklep se mu uspešno izvede. 26. maja
1. 1731 se je on dogovoril z Zatiškim opatom Aleksan¬
drom v Ljubljani o prodaji fare, in pogodba, ki se je
tačas sklenila, je bila potrjena od cesarja 7. junija
1. 1732 v Pragi. Prava kupna pogodba je bila pa iz¬
delana in od obeh strank podpisana v Ljubljani 4. aprila
1. 1733. Plačal je Schilling Zatičanom za faro 6000 gl.
nemške veljave '), dobil je pa od samostana pravico,
prejemati letno penzijo (miznino) od Sorskega župnika
in postavljati na faro nove župnike, z eno besedo
tedaj: patronsko pravico. Ta pogodba je bila zapisana
na pergamen in listina se tako-le glasi (gl. Pril. št. 4.).

Sorskižupnik Sebastijan Pogačar (1749 — 1755), ki
je rad koval latinske pesni in skladalkronograme o imenit-
nejih dogodkih svojega časa, zapisal je tudi o tem Schillin-
govem činu naslednje vrstice v poročno knjigo Sorske fare :
VenerabILIs

Joannes JaCobVs SChILLIng
VIrtVte,

saplentla, serVItlo epIsCopaLI,
ac seneCtVte MagnVs,
saCerDos IVbILatVs,
nVMerans LVstra XVI
et annos qVatVor
IVs patronatVs In Zaler
eX InDVstrla šibi reCVperaVIt
et Cesslt antlstltl
AEMonensI.

‘) Iz pobotnice Zatiškega opata od 30. jan. 1. 1734 se raz¬
vidi, da je poslal Schilling to svoto na tri strani in sicer:
3000 gld. samostanu v Bistro, 2000 gl. Ivanu Krst. pl. Prešernu
in 1000 gld. gospe Konstanciji Sallachar, upnikom Zatiškim.

41  —

In na drugem mestu piše:

Parochla Zaler

a IVrlsDICtlone SIttICensI feLICIter LIberata,
aC a IVre patronatVs VenDICata.

Schilling pa ni Sorske fare dolgo obdržal za se,
temuč izročil jo je namenu, s katerim jo je kupil.
Edino Jakoba Filipa Zupana je on prezentoval za žup¬
nika na Sori, nato je pa odstopil najprej ustno 5. ju¬
nija 1. 1748 in potem'v svoji pismeni oporoki 9. janu-
varja 1. 1752 pod posebnimi določbami to pravico, nam¬
reč podeljevati faro, Ljubljanskim škofom. Prva taka
določba je, da so dolžni škofje, pri sicer prosti pode¬
litvi fare, ozirati se vedno na prošnje sinov Ljubljanskih
in Kranjskih meščanov in pred drugimi prosilci tem
dajati prednost; druga še važneja določba je pa ta,
da škofje nimajo dobivati letne penzije (200 gld. in
20 lehtij platna) od Sorskega župnika, kakor so jo
poprej vedno prejemali patroni fare, temuč ta dohodek
je volil Schilling v prid subvikarjema v Ljubnem in
v Lipoglavu. Do 1. decembra 1. 1855 so plačevali žup¬
niki Sorski vikarju v Ljubnem po 50 gld. na leto in
subvikarju v Lipoglavu po 150 gld., platno so pa po¬
šiljali po Schillingovem naročilu na petero raznih krajev
do 1. 1848, ko je bila odpravljena bira. Dotična od¬
stavka njegove oporoke se glasita. (Gl. Pril. št. 5.)

Velik dobrotnik Sorske fare se pa sme imenovati
Schilling posebno zavoljo tega, ker je ustanovil po svoji
oporoki beneficij za tretjega duhovnika na Sori. Določil
mu je gotovo plačo in imenoval ga župnikovega sub¬
sidiarna. Vendar o tem pozneje.

6

_ 42 —

tod cesarjem Jožefom II. so se pomnožile, pre-
narejale in uravnavale fare na Kranjskem. Sorsko faro
je zadela pri tej priliki velika prememba. Njen južni
del je bil 1. 1785 odločen od matere fare in ustanov¬
ljena je bila v Preski samostojna duhovnija. Od Sore
so odpadle podružne cerkve v Preski, v Žlebeh, na
Petelincu in grajska kapela na Goričah, in odvzete so
jej bile vasi: Preska, Vaše, Medvode, Žlebi s Stešico
in polovica Gorič. 1 ) Prejemali so vender še dolgo časa
po tej izločitvi župniki in kapelanje Sorski dohodke iz
Preške fare. Preski župnik je dajal Sorskemu vso
štolo, ki jo je prejemal od svojih župljanov, spadajočih
nekdaj pod Sorski zvon. L. 1819 je dvorni dekret sicer
odločil, da dohodki starih fara iz okrožja novih zana-
prej pripadejo novim, a vkljub temu je Preški župnik
Megušar še-le 1. 1840 dobil od vlade privoljenje, da
naj dohodke štole obdrži za-se. Ravno tako je tudi
Sorski kapelan imel biro v Preških vaseh, odločenih
od Sorske fare. Zemljaki so mu dajali po mernik pše¬
nice (14 bokalov) na leto. L. 1840 je bila na prošnjo
Preščanov ta bira ustavljena, nehala je pa tudi dolžnost
Sorskega kapetana, hoditi maševat v nekdanje podruž¬
nice Sorske.

Zelo je bila Sorska fara pomanjšana, ko se je z
izločitvijo Preske odkrojil od nje tako velik kos sveta,
povzdignjena je pa bila Sora, ko jo je 1. septembra
1. 1788 zadela čast, da je bilo ondi postavljeno de-

*) Okrog 1. 1808 so hoteli tudi Ločnico in Tehovec od¬
trgati od Sore in priklopiti ta dva kraja h kapelaniji sv. Kata¬
rine, a ker so se ljudje s Sorskim župnikom na čelu temu upi¬
rali, je ostalo pri starem.

— 43 —

kanstvo. Nadškof Mihael Brigido (1788—-1806) je
namreč pri nastopa svojega dostojanstva uredil nad¬
škofijo Ljubljansko ter razdelil jo na 31 dekanatov.
Med temi je bil tudi dekanat na Sori, kateremu so
bile podredjene naslednje fare in kuracije: Sora, Preska,
Sv. Katarina, Šentvid nad Ljubljano, Dobrova in Bre¬
zovec. Toda le en sam Sorski župnik, namreč Ignacij
Karner, je bil ob jednem tudi dekan. Ko se je pa
1. 1794 preselil Karner v Naklo za župnika, ustanovil
se je ondi dekanat in Sora je izgubila svojo čast.
Zgoraj naštete fare Sorskega dekanata, razun Sore in
Preske, so prišle v oblast dekanu pri oznanjenji M. D.
v Ljubljani. Sora (s Presko) je pa spadala od 2. jan.
1794 do 1. 1823 pod dekanstvo v Šmartnem pri Kranji
(oziroma dekanstvo Loško s sedežem v Šmartnem), od
1. 1823 — 1825 pod dekanstvo Starološko, in škof Ant.
Al. Wolf (1824 — 1859) je podredil 1. 1825 Soro de¬
kanu Ljubljanskemu, kjer je ostala ona do današnjega
dne.

• VI.

Cerkve Sorske fare.

Sorska fara ima lepo število čednih cerkva, po
katerih se nahaja sem ter tje še marsikak izdelek
umetnosti. Opisati hočemo tu lego, zidavo in opravo
vseh cerkva: farne, kakoršna je bila lansko leto, preden
se je podrla, in podružnic, kakoršne zdaj stoje, ter
pridejati povsod zgodovinske beležke iz njihove pre¬
teklosti. Poslednje so vzete večidel iz starih vizita-

— 44  —

cijskih zapisnikov, shranjenih v kn. šk. arhivu Ljub¬
ljanskem.

1. Farna cerkev sv. Štefana na Sori.

Mnogo stoletij se je dvigala, kakor krona nad
lepo ležečo vasjo Soro,*) Sorska farna cerkev, stoječa
na planici ob znožnem grebenu hriba Homa. K njej
je držala pot iz vasi navkreber po kamnitnih stopnicah
mimo župniške hiše in kapelanije, in sicer si jih naštel
do prvega poslopja 14, do druzega 47 in dalje do
cerkve še 83 stopnic.

Vsled mnogih predelav in slabih tal se je jela
cerkev vže davno usedati in pokati, tako, da je dobila
misel, naj se ta cerkev podere in zida nova, mnogo
prijateljev pred več kakor 60 leti. Lansko leto je pa
misel prešla v dejanje. Na pustno nedeljo 1882 so se slo¬
vesno prenesli, po došlem uradnem ukazu, da naj se
cerkev zapre, sv. zakramenti v podružnico Dolsko. V
jeseni se je začela odkrivati cerkvena streha in pre¬
teklo zimo se je podirala cerkev z veliko urnostjo,
tako, da je bila na pomlad vže odnesena groblja sta¬
rega, na nekih krajih kakor jeklo trdega, cerkvenega
zidu. S silo so hoteli ljudje učfniti, podedovavši to nag¬
njenje po svojih prednikih, da naj bi tudi nadalje še
gledal sv. Štefan z višine doli na svojo čredo in zato so

*) V dvanajstem stoletji in dalje je moral todi nekje stati
grad, ker nahajamo več plemenitnikov, ki so dobili ime od kraja
ali pa reke Sore. Tako: Ortwinus de Zower (1154), Heinricus
de Zoure (1178 in 1181). (Šumi, Archiv I. str. 110 in 128.) Ber-
nardusde Zore (1213). Schonleben v svoji knjigi „Grenealogica“
str. 288 meni, da je todi tekla zibel slavni plemeniti rodbini
Saurau-ski.

— 45 —

skušali, še predno so imeli pravi črtež, odnesti v cer¬
kvenem temelju sveta 10 metrov globoko ter tako do¬
biti prostora za povečano novo cerkev. Ali poleg druzih
uzrokov je posebno posipajoče se pokopališče, ki leži
na planiti zadej za cerkvijo, delo zavrlo. Daši se ne
vidi zdaj (meseca avgusta 1883) na mestu farne cerkve
druzega, kakor strahovito razriti jarki in porušeno
kamenje, vender ne bode neprijetno, spominjati se še
v poznejih letih na to, kakošna da je bila stara Sorska
farna cerkev.

O tem, kdaj da se je postavila prva cerkev na
tem kraju, ne moremo druzega reči, kakor: davno,
davno ! Iz najstareje njene dobe, nam je zgodovinsko
znano le to, da je bila v koncu 13. stoletja tukaj vže
farna cerkev. Novo cerkev v čast sv. Štefanu in v njej
dva altarja je posvetil prvi Ljubljanski škof, Sigismund
pl. Lamberg, v nedeljo po malem šmarnu 1. 1470. Pri
podiranji velikega altarja so se našle lani svetinje, na
katerih je vtisnjen v gotskem slogu prekrasno izdelan
in do cela ohranjen Lambergov pečat. V sredi je po¬
doba sv. Trojice, okrog olepšava, spodaj grb Kranjski
in obitelji Lamberške in oh robu napis: „S. Sigismundi
dei gra. epi. laybacen. 1463.“—Pozneje seje ta cerkev
vsaj parkrat predelala in presvetila in obhajalo se je
tudi nje posvečenje ob raznih godovih. Postala je namreč
sčasoma cerkev pretesna, zato so pustili le svetišče
staro, ladijo so pa sezidali na novo. L. 1731. so pa
v primeri z ladijo postavili tudi novo prostorneje sve¬
tišče, seveda v renesančnem slogu. Tako je prišlo, da
so 1. 1717 obhajali Sorči v praznik povišanja sv. Križa
posvečenje svetišča stare cerkve, na dan sv. Lorenca
posvečenje stare cerkve in okrog malega šmarna zopet

46

posvečenje cerkve. Od 1. 1750. dalje se to posvečenje
obhaja v praznik sv. Križa, ali prejšnjo nedeljo, ali pa
na mali šmaren dan, slovesno pa tretjo nedeljo meseca
oktobra. L. 1749. je dal župnik Pogačar popraviti vso
cerkev in prizidati jej 4 metre globoko kapelo. On
sam piše o tem: „(Anno), qVo MatrIX eCCLesla

sanCtl Stephanl fVerat pLene restaVrata, aC InsVper
noVo saCeLLo eXornata“—SVb Sebastlano (Pogačar),
qVI prIMVs In Zaler parocbVs (ab) epIsCopo (Ernest")
fVerat DIsposItVs & InVestltVS. — Zopet so vso
cerkev popravljali 1 . 1820., ko se je sprednji del hotel
odkrhniti od ostalega poslopja. Prevlekli so jo s stroški
600. gl. z močnimi železnimi vezmi, katere so ljudje
letos ob podiranji cerkve s čudenjem izkopavali. Stav¬
beno vodstvo v Ljubljani je vže tačas izreklo, da bodo
vezi staro zidovje le za silo skupaj vlekle, ter da bi
bilo najbolje cerkev podreti. In prav je imelo, kajti
izgubila je bila ona vsled vednih prezidav tudi vso
obliko.

Zadnja cerkev je bila dolga 20 m. in široka 12 m.
Na epistelski strani je bila prizidana kapela in na
evangeljski strani poleg svetišča je stala zakristijica,
ki je nosila kor. Ladijin svod je bil narejen na niške,
lesen, ometan in stukadovan. Sredi cerkve je bila iz¬
kopana velika kripta, ki se pa zadnji čas ni več rabila.
Pevski kor, brez orgelj, zidan 1. 1831., je bil zelo pro¬
storen. Poprej sta bila tu postavljena dva lesena kora,
stoječa jeden nad drugim. Na štirih nogah je stal
pred velikim vhodom zvonik noveje oblike, sezidan prej
ko ne 1. 1721. in povišan v letih 1750 in 1826.

Cerkev je imela poslednji čas štiri alt ar j e, pred
zidanjem stranske kapele pa tri. V svetišči veliki altar

47  —

sv. Štefana, na desni strani slavoloka, vštric prižnice,
altar sv. Jožefa, v kapeli altar Matere Božje, ki je pa
nekdaj stal ob nasprotni steni, koder je bil sedaj altar
sv. Uršule. Na velikem altarji 1. 1631 še ni bilo ta-
bernakeljna, temuč na evangeljski strani pri zidu je
stala tako zvana božja hišica (Sacramentshauschen) za
sv. zakramente. Bila je ona lepo iz kamna izsekana
na kamnitnem stebru. Gori k hišici se je šlo po treh
kamnitnih stopnicah in zaprta je bila ona z železnimi
vratini. Notri so se hranile sv. hostije in sicer v poso¬
dici, izdelani iz srebra in pozlačeni, podobni nizkemu cibo-
riju. Omenjenega leta je pri vizitaciji ukazal škof to hišico
podreti, ondi v zidu napraviti duplinico za sv. olja, za
Najsveteje pa postaviti sredi altarja lesen in pozlačen
tabernakelj s štirimi ogrinjali (conopaea). Taka ogrin¬
jala je imela nekdaj vsaka farna cerkev, če je bila
premožna po več, za razne čase vsako svoje barve, če
je bila pa revna, po jedno s štirimi barvami. L. 1836
se je pri tabernakeljnu farne Sorske cerkve dogodil
strahovit rop. Tat je bil po noči vlomil v cerkev po¬
kradel iz tabernakeljna vse svete posode, sv. hostije
razmetal po pokopališči okrog, posode pa odnesel. K
sreči so tatu vjeli in posode, dasi poškodovane, dobili
nazaj, bogoskrunež je pa našel žalostno smrt v kaznil¬
nici. — Poslednjič je bil ves veliki altar na novo na¬
rejen 1. 1741 v renesančnem slogu, prenovljen je bil
pa 1. 1749 in zopet od slikarja Šubica iz Poljan leta
1871. Tabernakelj je bil nov 1. 1846. V tronu zlata
se bliščečega velikega altarja je stal kip sv. Štefana
in nad njim oni s. Martina. Okrog sv. Štefana je bilo
1. 1682 še mnogo mož na konjih, a na povelje škofovo
so se konji morali odpraviti tačas iz altarja. Župljani

48

z okoličani vred še zdaj časte sv. Štefana, kot patrona
za konje. Nekdaj so prignali na patrocinij vsako leto
mnogo konj pred cerkev, katere je duhoven po službi
božji blagoslovil. Leta 1717 je bilo na sv. Štefana
dan zjutraj po duhovnem opravilu ob osmih blagoslov¬
ljene vode, soli in konj. Po 1. 1760 je blagoslovljenje
konj prenehalo, pač pa se ljudje še močno priporočajo
s. Štefanu za srečo pri konjih. K sv. Štefanu na Soro
so nekdaj hodili v procesiji v praznik Marije Snežnice
Ratečani in v dan sv. Lorenca Smlejci. V praznik
najdenja kostij sv. Štefana se še izpostavljajo njegove
svetinje vernim v počeščenje. Altar sv. Jožefa, nekdaj
ondi sv. Nikolaja, je posvetil 1. 1631 Ljubljanski škof
Rajnald Scbarlichi in pozneje Leopold grof pl. Petazzi.
Pri pečatu na svetinjah se je našel ob robu škofovega
grba napis: „Leopoldus Jos. D. G. Epus. Labacensis R.
J. Princ. Comes de Petazzi 1 '. Sedanji altar je bil nov
1. 1858. V altarji Matere božje v kapeli so se dobile
še svetinje od škofa Seharlichi-a, ki je altar posvetil
1. 1631. Sledeči napis stoji na njih okrog škofovega
grba: „Rainaldus d. g. episcopus labacensis." Nekdaj
je bil to bratovsk altar. V tronu je bil lep, oblečen
kip Matere božje. Četrti altar sv. Uršule je izdelal
in dopolnil z novimi podobami 1. 1876 slikar Štefan
Šubic iz Poljan za 491 gld., našle so se pa v njem
enake svetinje, kakor pri onem sv. Jožefa.

Prižnica je bila prenovljena 1. 1874. Krstni kamen
je stal do 1. 1631 na stebru sredi cerkve, potem so
ga premeknili k zidu in slednjič preložili ga v kapelo.
Prvi sv. križev pot je bil postavljen v Sorski cerkvi
dne 12. sept. 1751; sedanjega je prav lepo izdelal za
500 gl. slikar Šubic Poljanski 1. 1870. Na spovednicah

- 49  -

je bila pred dvesto leti, razun „casus reservati “, na¬
bita tudi bula „Coena Domini 11 . Iz zvonika so se gla¬
sili trije zvonovi, ki zdaj vise v posebni lopi na koncu
pokopališča. Večji ima napis: „Benedict Huetterer

me fudit Labaci 1752“ in telita blizo 20 centov. Srednji
s 14. centi ima napisano: „Fudit me Joannes Jaco-

bus Samassa Labaci 1783“ in zgoraj na klobuku: „A
fulgure et tempestate 11 . Mali, ki tehta 9 centov,
pa nosi napis: „Opus Antonii Samassa Labaci 1742“
ter na klobuku: „R. D. Carolus Valerius Forstlechner
Parochus 11 .

Pokop ovali  so v prej snih časih, pred cesarjem
Jožefom, duhovne in imenitne ljudi v kripto sredi cerkve,
kjer se je še lansko leto dobilo mnogo rakev. Drugi
umrli so našli svoje ležišče okrog cerkve na pokopa¬
lišči, ki je bilo povečano leta 1749 in 1. 1854 (za
70 □sežn.). Izkopane mrtvaške kosti so prej zlagali
v sklad v nalašč za to zidani kostnici, ki je stala še
1. 1717; pred njo so bile vsako leto na vseh svetnikov
dan popoldne večernice za mrtve. Poleg kostnice je
stal na pokopališči dolgo časa kos spokornega križa
(de cruce poenitentiali), kojega je pa škof ukazal 1. 1085
posekati rekoč, da ne bode znamenje križa zoper zapoved
Ivonštantina Vel. rabilo se v zmešnjavo in kazen. Čudna
dogodba se je na pokopališči zgodila 11. maja 1. 1741.
Nek znoreli človek se je bil 1. 1739 obesil in pokopan
je bil brez zvonjenja na Sorskem pokopališči. Omenje¬
nega dne pa pridere iz Smlejske okolice okolo 150
kmetov, oboroženih s kolmi in motikami, nad Sorskega
župnika Forstlechnerja, tirjajoč, naj jim dovoli izko¬
pati samomorilca, češ, kar ta leži v posvečeni zemlji,
ki ga ne more povžiti, je vedno slaba letina in nesreča

7

50

nad nesrečo. Vse opominjevanje župnikovo ničesar ne
izda. Možje se podado na pokopališče in kopljejo,
dokler ne pridejo do nesrečnega mrliča. A v svoje
veliko začudenje vidijo, da je ostalo od njega le še
nekaj večjih kostij s črepinjo in kosec obleke, vse drugo
je bilo že strohnelo. Pometavši to nazaj, jamo zagrebo
in odidejo osupnjeni. Pokopališče sejevsled tega one-
češčenja vnovič blagoslovilo. Izmed rogoviležev so pa
glavnih pet ujeli, katere je kaznovala obojna gosposka.
Svetna jih je zaprla na Ljubljanskem gradu, duhovska
jim je pa potem naložila, da imajo stati neko nedeljo
pred sv. mašo na pokopališči pred cerkvijo in v jedni
roki držati šibo v drugi pa mrtvaško glavo, kar so
tudi izpolnili.

Na Sori je bila od 1. 1085 do cesarja Jožefa II.
imenitna br at o v š č i n a Matere božje, kraljice angeljev.
Na mali šmaren dan je bil glavni praznik bratovščine.
Na bratovskem altavji Matere božje, za čigar svečavo
so skrbeli udje sami, se je ta dan bralo več sv. maš;
sosednji duhovni so bili povabljeni, da so pomagali
spovedovati, in udje so zadobili na.ta praznik popolne
odpustke. Drugi dan ste bili dve sv. maši z biljami
za mrtve ude. O praznikih Marijnih so dobivali udje
odpustka sedem let in sedem kvadrigen. L. 1739. je
dobil ta bratovski altar od papeža Klemena XII. pri¬
vilegij za maše vernih duš dan z osmino in za vse
sabote v letu. (Ord. arhiv Ljublj.) Ob sabotah zvečer
so se molile tu litanije Matere božje. Molil se je tudi za
mrtve ude bratovščine vsako kvaterno nedeljo po pri¬
digi rožni venec z litanijami in vsak mesec se je da¬
rovala jedna s. maša v isti namen.

- 51  —

Farna cerkev je imela 1. 1685. tri podložne kmete
in jedno lastno njivo, katero je dajala v najem. V ja-
ščikih (tružicah) se je hranilo cerkveno premo¬
ženje,  oskrbovano od župnika in obeh ključarjev.
Tako je bilo n. pr. 1. 1641 v cerkveni blagajnici ob
času vizitacije : G cekinov, 40 srebrnih kron, 8 tolarjev,
7 dukatov in 15 gld. 30 kr. Farni cerkovnik je dobival
nekdaj od zemljakov po pol mernika soršice na leto
za svojo plačo.

Mašne ustanove  so na Sori od sledečih ustanov-
nikov: Helena Jcnkin (od 1. 1807), Helena Jenko (1832),
Neža Starman (1847), Jakob Čarman (1846), Kat. Dr¬
novšek (1853), Mina Svoljšak (1854), škof A. A.
Wolf (185 1), Ilel. Eržen (1855), Marija Jamnik (1856),
Kat. Drnovšek (1859), Marija Golar (1859), N. Lušina
(1859), Jož. Zavrl (1860), Franc Starman (1870), Prim.
Kunstelj (1873), Matej Čarman (1873), Jož. Sušnik
(1873), Jan. Seničar (1874), Anton Košenina (1875),
Matija Drol (1876), Marija Kajžar (1876), Jera Homeč
(1877) in Janez Jamnik (molitvena in mašna) (1881).

2. Podružnica sv. Petra ap. na Lddiji.

Kake pol ure od farne cerkve stoji tik nad reko Soro
in nad železnico na mali višini cerkvica sv. Petra na La-
diji. Posvečenje se obhaja drugo nedeljo po sv. Jerneji, ali
v nedeljo pred malini šmarnom. Pod sosesko te podružnice
spadajo vasi: Ladija, Spodnja Senica, Goriče in Rakovnik.
Cerkev ni ravno stara, zidana je v priprostem renesan¬
čnem slogu. Dolga je ona 15-5 m. in široka 5 m. Zvonik
stoji ondi, kjer bi imela biti velika vrata, a od znotraj cerkve
je vanj vhod, ki ima gotsk svod z oslovskim hrbtom. Pozna
se na cerkvi, da je bila pozneje podaljšana ter skle-

— 52 —

njena z zvonikom, in v tem sklepu sta na straneh dva
vhoda v cerkev. L. 1669 je stala pred cerkvijo na mestu
zvonika zidana lopa in v njej zidana prižnica, ki se je
rabila ob shodih za pridige pod milim nebom. Zvonik
pa je čepel tačas sredi cerkvene strehe, bil je lesen
in nosil je železnega petelina na vrhu. Tudi cerkvena
ladija je sedaj obokana skoraj gotovo od 1. 1776, kakor
kaže letnica nad slavolokom, a 1. 1631 je bilo obokano
samo svetišče, v ladiji je bil pa lesen, ploskan in po¬
barvan strop. Na epistelski strani stoji zakristija,
okrog cerkve pa ni niti pokopališča, niti zidu.

Altarja sta v cerkvi dva: veliki sv. Petra in
stranski sv. Notburge, na evangeljski plati nasproti pri¬
žnici. V tronu velikega altarja sta videti sv. Peter in Pavel,
na zunanji podobi je pa naslikan samo spokorjeni s. Peter,
a to je krasno delo, prej ko ne Mencingarjevo. Nič
manj občudovanja vredna ni, deloma z vso umetniško
spretnotjo naslikana, podoba sv. Notburge v stranskem
altarji. Miloba na obrazu svetnice in tipni izraz pri
beraču: obeh se težko nagleda, in vse kaže, daje po¬
dobo izdelal mojster Layer. Spodaj ria tem altarji je
stara podoba Matere božje. L. 1631 je stal samo po¬
svečeni veliki altar v cerkvi. Na strani je pa ravno
tega leta ukazal vizitator podreti altar sv. Katarine,
ker je bil preozek in zanemarjen, ter njegovo kamenje
raznesti po zidu okrog cerkve. Podrl se je tačas tudi
altar, stoječ na prostem zunaj cerkve, pri velikem in
edinem vhodu. Pustilo se je od njega le še nekaj
zidu, da se ob shodih nanj poklada miloščina. Ta zid
s kamnitno ploščo se še vidi za durmi v cerkvi. Altar
sv. Notburge je bil na novo postavljen 1. 1660,

— 53  —

V zvoniku visita zdaj dva zvonova: velikega je
vlil Anton Samassa 1. 1827, malega pa Gašper Franki
v Ljubljani 1. 1704. Poslednji je v zvezi z žalostno
dogodbo. Ko sta 19. junija 1. 1724 cerkovnik in njegova
žena zvonila na Ladiji hudi uri, je udarila strela v
zvonik in oba ubila. Vžc 1. 1661. se je tukaj oprav¬
ljala maša zoper hudo uro; dajalo je 14 kmetov po
eden sold na leto. Razun tc maše so bile na Ladiji še
maše sledeče dneve: v dan posvečenja cerkve, spreo¬
brnjenja sv. Pavla, v torek prošnjega tedna, v praznik
sv. Petra in Pavla (patronsko opravilo), v praznik sv.
Notburge in nedolžnih otročičev.

Dohodke je dobivala cerkev leta 1669 iz edne
njive in ednega travnika, katera je obdelovala srenja.

3. Podružnica sv. Mihaela arh. v Dolu.

Najbliže farni cerkvi, oddaljena le dobrih 10 mi¬
nut, stoji cerkvica sv. Mihaela in sicer, prav kakor be¬
seda kaže, v dolu, ob reki Sori. V svoji srenji ima
ona vasi: Dol in Drago. Posvečevanje se obhaja pri
njej v nedeljo po sv. Jakobu, patrocinij pa na dan sv.
Ane. Do 1. 1685 se je patrocinij pri Dolski cerkvi ob¬
hajal redno v praznik sv. Mihaela, a ker je na ta dan
preveč ljudij hodilo na semenj v Loko, dobi tadanji
župnik privoljenje, da sme biti patrocinij v praznik sv.
Ane. Tej svetnici v čast se je pozneje postavil v
cerkvi stranski altar. Cerkev je zidana v čisto rene¬
sančnem slogu, morebiti ravno v letu 1781, kakor kaže
letnica na edinih cerkvenih vratih. Dolga je ona 1 L5 m.
široka pa v ladiji 7 m. in v svetišči le 3-7 m. —tedaj
veliko premajhna za vso mnogoštevilno farno občino,
ki se sedaj, za porušenja farne cerkve, semkaj zbira

54  —

k službi božji. L. 1631 je morala biti ta cerkev, ali
njena prednica, še mnogo manjša, ker je imela vsega
skupaj le dvoje oken, in bila je tako zapuščena, da
jej je manjkalo vsega potrebnega, še celo mize pri
edinem altarčku sv. Mihaela. Zunaj cerkve na levi
strani vhoda v lopi je pač stal še drug altar, a tega
so ukazali podreti 1. 1664. Pri tem altarji je maševal
prej duhoven, kadar so Ločani in Godeščani prišli v
procesiji z obljubim mašo na dan sv. Vida, ter pridi-
goval je raz zidane prižnice, stoječe poleg vrat, ljud¬
stvo je bilo pa zbrano zunaj pokopališča na lepi pla¬
njavi.

Cerkev je bila presnažena 1. 1868, kakor pove
letnica na zvoniku in druga nad slavolokom v cerkvi.
V njej stojita dva altarja: veliki sv. Mihaela in stranski
sv. Ane. Oba sta posvečena. Poslednjega je posvetil
1. 1761., ko je bil isti na novo postavljen, po dovr¬
šenem posvečenji altarja sv. Jožefa v'farni cerkvi, škof
Leopold grof pl. Pctazzi. Pri altarji sv. Mihaela je bila
nekdaj o prazniku prikazanja sv. Mihaela slovesna sv.
maša za odvrnjenje povodnji. Dalje so bile v tej cerkvi
maše: v dan sv. Marka, sv. Ane, sv. Mihaela, v po¬
nedeljek prošnjega tedna in na osmino sv. Eešnjega
Telesa, ali pa (po 1. 1750) v nedeljo po prazniku sv.
Telesa. Obhajala se je namreč ta dan tukaj procesija
z Najsvetejim in peli so se navadni štirje evangeliji.

Zvonik, ki je bil 1. 1661 še lesen, stoječ na sredi
cerkvene strehe z dvema zvončkoma, sezidan je zdaj
, pred cerkvenim vhodom in v njem vise trije zvonovi.
Velikega in malega je vlil Albert Samassa 1. 1877,
srednji je pa od 1. 1707. Okrog cerkve je bilo nekdaj
pokopališče, ki se pa vže 1. 1661 ni več rabilo. Tega

— 55 —

leta je ukazal obiskalec cerkve posekati zelo star, ve-
likansk hrast, ki je rastel sredi njive božje in grozil
cerkev podreti. Srenjani, pravi stara knjiga, so ža¬
lostni in neradi položili sekiro na veličastno drevo.

Cerkev je imela razun neke hišice, zidane 1. 1639,
tudi njivo, imenovano „cerkovnica“. Od hišice je do¬
bivala ona (1. 1669) stanovnine po 1 gl. 25 kr. na leto;
njivo s tremi merniki posetve jej je pa obdelovala
srenja, katera je pridajala o mlačvi še svoje štiri mer¬
nike pšenice za cerkvene potrebe, in poklonila župniku
prašička o sv. Mihaelu.

4. Podružnica sv. Nikolaja šk. pri Jerperei

Poleg starodavne velike ceste, ki gre iz Medvod
na Kranj, pičlo uro od farne cerkve, stoji v lepi rav¬
nini cerkev sv. Nikolaja pri Jerperei. Ime Jerperca 1 ) je
nastalo skoraj gotovo iz nemškega „Herberge“, ker je
bila nekdaj ondi ob cesti prenočilnica za popotnike.
Takih prenočilnic ob cestah nahajamo na večih krajih
vže v 12. stoletji, in zraven kako kapelico. Tudi za¬
četek cerkve sv. Nikolaja je gotovo star. Ona šteje v
svojo sosesko vasi Zgornja Senica in Svetje. Posve¬
čenje cerkve se obhaja v nedeljo pred sv. Jernejem,
prav stari „semenj“ je bil pa kedaj v nedeljo po sv.
Juriju. Sedanja cerkev je dolga 14 m. široka pa 5'5 m.
Zidana je bila ona v začetku 16. veka v gotskem slogu,
a prestala je potem mnogo predelav. Posvečena je
bila pa ta cerkev najprej od Oglejskemu patrijarhu
podložnega škofa Daniela de Rubeis 13. junija 1512,

') Sliši se tudi izgovarjava: Jeprca, Jeperica; v stavili
nemških listinah je pa razun Herberg tudi Eperg pisano.

— 56  —

potem pa zopet, ne verno iz kakega uzroka, od Ljub¬
ljanskega škofa Urbana Textorja 5. julija 1541. Po-
svečevalno pismo prvega se glasi: (Gl. Pril. št. G.)

Prezbiterij, ki se konca s tremi stranmi osmo-
kota, je ohranil še gotsko obliko. Skazo dela le štiri-
voglato okno na epistelski strani. Za velikim altarjem
je pa troje poznogotskih oken, ki so s podboji razde¬
ljena v dva dela. V njih se nahajajo okrogle sipice in
mreževina z dvema ribjima mehurjema (Fischblasen).
Na sklepnikih v zvezdnatem svodu so rože in po¬
dobe, in sicer na ednem podoba sv. Nikolaja, na drugem
pa Kristusova. Rebra slone na konzolah iz pozneje
gotike. Na gotskem slavoloku je letnica 1808. Tega
leta je bila cerkev pogorela. Ladij a, razu n velikih vrat,
ima pa vže čisto renesančen obraz, ker je bila, zna-
biti po pogorišči, z obokom vred vsa prestrojena.

Trije altarji so v cerkvi in toliko jih je stalo
vže 1. 1631. Veliki, posvečen v čast sv. Nikolaju, je bil
nov 1. 1841. Na epistelski strani je postavila srenja
1. 1711 na mestu, kjer je 1. 1631 bil razdrt altar sv.
Nikolaja, in kjer je potem stala prižnica, nov altar sv.
Lucije za 90 gld. Ustanovila se je tačas tudi maša,
ki naj se opravlja pri tem altarji vsako leto na dan
sv. Lucije, ter določilo se je, da naj mašnik dobiva
za to po tri libre (=40  cruciferos Carniolicos). Sedanji
altar sv. Lucije je delo iz poznejega časa, kakor tudi
oni sv. Marije Magdalene na evangeljski plati. Altar,
ki je nekdaj bil postavljen, kakor skoro pri vseh cer¬
kvah, v prostorni lopi pred cerkvijo, se je podrl leta
1654.

Kor je v cerkvi lesen, tlak pa kameniten. Mal,
lesen zvonik se je nekdaj dvigal vrh cerkvene strehe,

— 57 —-

dandanes pa stoji širok zvonik, sezidan. 1. 1721, na
evangeljski plati svetišča. Po pogorišču so zvonik po¬
pravljali 1. 1835 ter zastrojili 160 gld. V njegovem
zidu se vidi poleg ogorelih tramov čudno kamenje, ob¬
stoječe iz mnogobojnih zrn, imenovano Posavske „la-
bere“. Pod zvonikom tiči zakristija, v njegovih linah
pa visita dva zvonova, katera je vlil 1. 1806 Vincencij
Samassa v Ljubljani. Na zunanji cerkveni steni je
naslikan sv. Nikolaj in pod njim ta-le kronogram:
DIVe NICoLae, sIs qVesVmVs nobls aVXILIaus VbIqVe.

Zid okrog cerkve še zaznamova, kako veliko je
bilo nekdaj pokopališče. Napravili so namreč novo po¬
kopališče pri Jerperci 1. 1603, ko je razsajala po
Kranjskem huda kužna bolezen in so ljudje zelo mrli.
Škof Tomaž Hreli je je tega leta sam blagoslovil. Pri¬
poveduje nam ta škof obširno v svojem dnevniku 1 ),
kako je na dan sv. Matevža, ko je bil prišel pokopa¬
lišče blagoslavljat, silno dež lil, tako, da je to opra¬
vilo moral preložiti na dan sv. Mihaela, in le v cerkvi
je 319. podelil zakrament sv. birme. Ko pa na sv.
Mihaela dan zopet pride blagoslovit pokopališče, ni nič
bolje z vremenom: curkoma lije z neba. Škof gre na
prižnico in govori dolgo o svetosti, spoštljivosti in ne-
oskrunljivosti pokopališč, preden prične veliko mašo.
Na koncu pridige on ljudstvo opomni, naj moli, da bi
se izvedrilo. In glejte! dež res poneha, škof Hren pa
pri najlepšem vremenu pokopališče blagoslovi, v dnev¬
nik pa tudi ne pozabi pristaviti svojega „Laus Deo!“

Maše so pri Jerperci: o patrociniji in posvečenji
cerkve, na praznik sv. Marije Magd. in sv. Lucije. L.

‘) Shranjen je ta sedaj v kapiteljskem arhivu Zagrebškem.

8

58 —

1711 je imela cerkev tri lastne njive, katere je obde¬
lovala soseska, in pa jedno hišico z vrtom. Vrt je bil
kupljen vže 1. 1599 od Akacija Čugl-na, gradskega
grofa Ljubljanskega. Hiša cerkovnikova je dvakrat
pogorela, namreč 1. 1808 s cerkvijo vred, in potem
zopet septembra 1. 1854.

V začetku tega stoletja, ko so se prenarejale fare,
so hoteli ustanoviti pri Jerperci samostojno kuracijo, a
podrl se je ves načrt pred zvršetkom.

5. Podružnica sv. Andreja ap. na Gostečem.

Med najznameniteje in najstareje podružne cerkve
na Kranjskem spada cerkvica sv. Andreja na Gostečem.
Odtod se šteje do Sore pol ure in do Loke jedno uro
hoda, cerkev sama pa stoji blizu ceste pod zelenim
gričem, ob potoku Gosteškem. Za ta potok vemo iz
listin, da je nosil pred 900 leti isto ime, kakor dan¬
danes, bobnu nad cerkvijo se pa pravi Gradišče, in na
njem se menda še dobi sled starega zidovja. Vže oko¬
lica cerkve je tedaj znamenita in nas zatopi v davno
preteklost. In cerkvica sama! Na široko je znana
pravljica, da so prvo cerkev na Gostečem še „adje“
zidali, ter »ajdovsko mašo" notri imeli. Take pravljice,
ki se ohranijo med ljudmi skoz stoletja, imajo nekaj
zgodovinskega zrna v sebi Nemogoče ni, da je pred
krščansko cerkvijo stal tukaj pogansk tempelj, skoraj
gotovo je pa, da letnica 1015, ki stoji zapisana, kar
ljudje pomnijo, nad velikim vbodom, naznanja, kedaj
da je prva cerkev bila ondi postavljena. Sedanja cerkev
je bila zidana v začetku 14. stoletja, tedaj še v cvetu
gotike. Posvetil jo je, kakor nam listine pričajo, prvo

— 59 —

nedeljo po Binkoštih 1. 1334 Natalis, škof Emonski,
kot generalni vikarij Oglejskega patrijarha. Na isto
nedeljo obhaja ona še danes svoje posvečenje, ter Go¬
stečam in Pungrčani, ki spadajo v njeno sosesko, svoj
„ semenj".

Cerkev je 17-5 m. dolga in 5’5 m. široka. Sve¬
tišče, ki je za edno stopnjo vzvišeno, ima zadej tri
strani osmovogelnika, v katerih je troje še dobro ohran¬
jenih prvotnih gotskih oken. Razdeljena so okna s pod¬
boji na dva dela, ki sta zgoraj sklenjena s šilastima
trilistnima lokoma (spitzige Kleeblattbogen). Nosovi so
žlebasto profilovani. Polje nad lokoma je okrašeno pri
dveh stranskih oknih s čisto geometričnim čvetero-
'listom (Vierpass), v srednjem oknu, ki seje menda po¬
zneje popravljalo, sta mesto čveterolista dva ribja me¬
hurja. V vseh treh oknih so še stare okrogle šipice v
svinec vdelane. Nepotrebno štirivoglato okno na evan¬
geljski strani se je napravilo 1. 1654. Svetišče ima
dve svodni poli z gotsko olepšavo. Nad prvo polo pri
ladiji stoji nad svetiščem zvonik na štirih debelih kam-
n itn ih nogah, ki bi znale biti še ostanek zvonika iz
romanske dobe, kajti pri gotskih cerkvdh se ni več
stavil tako trden zvonik in na tem mestu. V drugi
poli, ali pravem svetišči, slone rebra na konzolah in v
sklepniku je podoba sv. Andreja. Prezreti ne smemo
tu ob steni dveh svečnikov lepega kovaškega dela iz
renesančne dobe. V 17. veku so še prižigali na njih
nataknjene sveče, ki so gorele pri sv. maši, a samo
med povzdigovanjem. Na epistelski strani svetišča
stoji zakristija, zidana okrog 1. 1660. Nad njenim
gotskim vhodom z železnimi vratmi so slike apostolov:
Jude, Mateja in Pavla in sv. Janeza Krstnika, ter nad

— 60  —

njimi poleg sv. Andreja letnica 1619; na nasprotni
steni so pa: Jezus, Marija, Peter, Andrej in evangeljska
slika ribjega lova. Nekdaj je bilo zmalano vse sve¬
tišče, a sedaj je večji njega del pobeljen. Nad slavo¬
lokom stoji napis: „Gloria in altissimis Deo“ z letnico
1699. Leseni, ravni, kasetni strop v ladiji je bil na¬
pravljen še pred 1. 1631. Srednja kaseta je v podobi
križa in po vsem stropu se vidijo razne podobe. Pri
lesenem koru na epistelski strani ladije je ostalo še
jedno gotsko oknice s šilastim trilistnim lokom, kakoršne
je nekdaj imela vsa ladija. Cerkvena vrata so močna,
hrastova in zelo stara. V njih sredi je izbita luknja,
katero, pravijo ljudje, da je izsekal Turek, ko je hotel
prodreti v cerkev in pomoriti tu zbrane kristijane, a
ustavila da ga je roka božja. Na zunanji strani cerkve
se še vidi na zidu podoba sv. Krištofa. Zvonik so po¬
pravljali večkrat vže v tem stoletji, kakor nam povedo
na njem letnice: 1828, 1838, 1851 in 1863. V njem
visita dva zvonova. Veliki ima napis: „Lucas Dimiz
me fudit Labaci 1737“; malega je pa vlil Samassa leta
1850. Okrog cerkve je zid, ki spominja na nekdanje
pokopališče. '

Cerkev ima sedaj tri altarje, katere je 1. 1631
biskovalec našel vse posvečene. Veliki altar s. Andreja
je posvetil zgoraj omenjeni škof Natalis 1. 1334. Na njem
ste zadej zapisani dve letnici 1693 in 1870. Prva
pove, kedaj da je bil sedanji nadmizni del altarja nov, in
druga kedaj predelan. Na moški strani v ladiji je altar
sv. Ahacija in na ženski sv. Katarine. Oba sta bila
nova 1. 1868. Tudi pri tej podružnici je bil do leta
1654 še jeden altar zunaj cerkve, pred vhodom na
evangeljski strani.

61  —

Mašne ustanove so napravile na Gostečem: Marija
Žerovnik (1. 1851), Helena Štrekel (1. 1852) in Jera
Hafner (1. 1879). Razim patrocinija in dedikacije se
obhajajo pri tej cerkvi sv maše: na dan sv. Urbana, sv.
Ahacija, v petek po sv. Jerneji (obljubila), na dan sv.
Egidija in sv. Katarine. Nekdaj (1717) je bila tukaj
še tudi maša v petek po sv. Telesu in v praznik naj¬
denja sv. Križa. Po končani sv. maši je bila po so¬
seski slovesna procesija z Najsvetejim, shranjenim v
burzi, in peli so se štirje evangeliji, organista iz Loke
so pa najemali, da je skrbel za petje.

Gosteška cerkev je bila svoje dni premožna, ker
so ljudje hodili k sv. Andreju na božjo pot. L. 1631
je dobivala ona polovico dohodkov od deseterih krav,
katere je redila srenja. Tudi dokaj denarja je imela
ona tačas na posodi, ter vlekla obrestij po 2 kr. od
goldinarja, ali po grošu od dukata. Cerkovnik je imel
svojo hišico in je pobiral pri kmetih biro, in sicer po
l 1 /2  mernika soršice na leto.

Ker se je srenja s ključarjema vred branila leta
1654 škofovemu vizitatorju, gen. vikarju Filipu Trpinu,
odpreti cerkvene blagajnice, jo je zadela huda kazen,
namreč interdikt, ki je trajal od 1. 1654 — 1660. Vrata
Gosteške cerkve so bila zaprta, zvonovi so obmolknili
in daritev sv. maše se ni nikdar opravljala, dokler ni
nehala „pertinacia sacrilegorum Gostezhanorum".

6. Podružnica sv. Hermagore šk. in Fortu-
nata dij. na 'Osolniku.

Hrib Osolnik se dviga 80ff m. nad morjem in
nosi na svojem vrhuncu cerkev sv. Hermagore in For-
tunata. Se Sore se pride gori po zložni poti v pol-

— 62

drugi uri. Povzdignjenega se čuti človek, ko ogleduje
s te gorske osi (Spitze) pod seboj prekrasni svet in ume,
zakaj da so naši predniki tako radi stavili cerkve po
vrhovih gora. Tu je razgrnjena pred teboj vsa Go¬
renjska ravnina, omejena z sivimi snežniki in belo
Ljubljano in tam na zapadu ukazuje troglavi velikan
veličastnemu polku Julijskih sinov tja notri do golih
Kraških višin.

Povodu, da se je zidala cerkev na tej gori, pod¬
laga stara legenda imeniten dogodek. Sam sv. Her-
magora, katerega je bil na priporočilo sv. Marke po¬
svetil apostelj sv. Peter za prvega škofa Oglejske cerkve 1 ),
pravi legenda, je bil dospel v te kraje, „ter šel na
Osolnik pri Loki, kjer se je z Bogom pogovarjal in
mu je Bog kazal tek časa, ter mu domovino v varstvo
izročil. Še sedaj se kažejo stopinje po senožeti tega
hriba, katere ljudstvo temu aposteljnu pripisuje, in se
zagrniti ne dajo 11 . 2 ) Kedaj da se je prva cerkvica posta¬
vila na to visočino, nam ni znano, morebiti kmalu po
letu 1281, ko seje v sinodi Oglejski sklenilo, da naj se
praznik sv. Hermagore in Fortunata obhaja slovesno po
vsej škofiji. Omenimo naj pri tej priliki ostankov starega
zidu, ki se dobe blizu cerkve, na tako zvanem Rožni¬
kovem Gradišči. Soseska sv. Hermagore je majhna ;
k njej spadajo le tri gorske vasice 'Osolnik, Govejek
in Gonte 3 ). L. 1669 se je poleg stare dedikacije v
nedeljo po sv. Mihaelu obhajala tudi nova na šesto
nedeljo po Binkoštih. Poslednja se obhaja še naše dni.

‘) Marian, Austr. sacra, IV. 50.

2 ) St.  Hermagora, sp. Volčič str. 5.

s ) Gonte, ali gonje, menda pomeni kraj, koder se živina
goni na pašo.

— 63  —

Sedanja cerkev je bila zidana za časa, ko se je
najhuje širila protestantska vera po naši deželi, namreč
okrog 1. 1551, kakor kaže letnica na notranji strani
slavoloka pred svetiščem, in sicer v gotskem slogu.
Dolga je ona 12 m. in široka 5 - 5 m. Na svodu v
svetišči in deloma pri oknih je zidava pozne gotike še
dobro ohranjena. Na sprednji strani slavoloka pa na¬
znanja številka 1661, da je bila cerkev tega leta pre¬
delana. Posvetil jo je z novim velikim altarjem vred
Ljubljanski škof Oton grof pl. Buchheiin 12. julija 1661.
Strop v ladiji še ni star; raven je, kakor je bil po¬
prejšnji, samo, da je ta narejen iz močnih, pobeljenih
tramov, stari je bil pa iz lehnih, pobarvanih kaset.
Zakristija, ki je bila prizidana svetišču po 1. 1661,
stoji nizko doli na epistelski strani, in v njej je shra¬
njena stara, kamnita posoda za olje. Kor je lesen, in
tlak iz cementa je bil narejen 1. 1690 ter je stal 130 gl.
Med cerkvijo in zvonikom, stoječim pred velikim vho¬
dom, se nahaja lopa ali veža, odkoder so okna v cerkev.
V lopi, postrojem 1. 1654 je bila nekdaj zidana priž¬
nica, in od tod je pridigoval duhovnik po ravni pred
cerkvijo zbranim romarjem, ki so prihajali, posebno iz
Loških hribov, na Osolnik na božjo pot. Tačas še ni
stal tukaj zvonik, temuč na cerkveni strehi, kajti ta
zidani zvonik še ni videl treh rodov. Sedanji mali
zvon, ki je bil vlit 1. 1659 in posvečen od škofa Pi-
čenjskega, je dobil 1. 1736 tovariša od zvonarja Luke
Pimiza v Ljubljani za 116 gld. Prvi tehta okrog treh in
drugi okrog ošinili stotov. Skodljasta cerkvena streha je
bila nova I. 1755; okrog cerkve pa ni bilo nikdar zidu.

Trije altarji so v cerkvi. Pri velikem altarji je
posebno lepa podoba sv. Hermagore in Fortun ata. Iz-

— 64 —

delal je ta altar 1. 1701 v renesančnem slogu mojster
Franc Slamnik iz Ljubljane za 290 gld. in 4 krone.
Pod menzo je deska od starega altarja, ki je bil po¬
svečen 1. 1661, z dotično letnico. Pri stranskih dveh
altarjih je na moški plati v tronu sv. Damijan in na
levi sv. Jedert. Oba altarja sta bila nova 1. 1862.

Razun obhajanja patrocinija in dedikacije posebnili
gotovih maš na Osolniku ni. Cerkev tudi nima svo¬
jega posestva, le štirje sosedni kmetje so jej nekdaj
obsevali jedno njivico z mernikom ovsa, sicer se je pa
ona popravljala iz gole miloščine.

7. Podružnica sv. Florijana muc. na Tehoveu.

Tehovška cerkev sv. Florijana stoji na 685 m.
visokem hribu, in da se pride do nje, se potrebuje od
farne cerkve jedno uro hoda. Pod njeno srenjo spa¬
dajo vasi: Tehovec 1 ), Studenčiče, Drnovec in Ločnica.
Obletnica cerkvenega posvečenja je v nedeljo pred sv.
Lavrencem. Tudi te cerkve začetek nam ni znan.
Gotovo pa zidalci prve cerkve na Tehoveu vže nekaj
stoletij počivajo v grobu. Prvi zgodovinski dogodek od
nje imamo iz srede šestnajstega stoletja. Cerkev je
bila namreč pri neki priliki razsvečena. Prej ko ne
je strela udarila va-njo in koga ubila, kakor se je bilo
zgodilo pod škofom Hrenom s cerkvijo sv. Neže na Kumu.
Tehovško cerkev je tedaj zopet spravil in posvetil z
dvema altarjema vred Ljubljanski škof Urban Textor
4. julija 1548 leta. Matrikula Sorskega farnega arhiva
o tem tako-le govori: (Glj. Pril. št. 7.)

‘) V starih pismih se nahaja pisano: Tahovz, Tochouz
in Dohouez. Korenika tej besedi je dioh, Lnft, prim dahniti itd
Tedaj Tiahovec ali Dhiovee, lnftiger Berg.

— 65  —

Sedanja cerkev je zidana v renesančnem slogu.
Povečali so svetišče stare cerkve 1. 1654 in ladijo se
slavolokom popravljali 1. 1669 ter v drugič 1. 1778.
Namesto poprejšnega, ravnega, lesenega stropa je dobila
cerkev 1. 1788 v ladiji zidan svod in ta letnica stoji
zapisana na slavoloku ter zunaj cerkve. Redka pri¬
kazen je velika, zidana, pred cerkvijo stoječa lopa s
tremi vhodi. Ko bi ne bila ta lopa tako pozno zidana
— kajti 1. 1654 je bila ona še majhna in v njej poleg
altarja zidana prižnica — mislil bi človek, da ima pred
seboj dvor (atrium), kakor se nahaja po starih bazilikah,
samo da mesto vodnjaka stoji tu v sredi zvonik na
štirih nogah. Druga znamenitost je veliki zvon, ki visi
v zvoniku. On je iz Turških časov, ter spominja na
slavno zmago, katero so Slovenci s Hrvati na dan sv.
Ahacija 22. junija 1593 zadobili pod svojim poveljnikom
Andrejem Turjaškim pri Sisku nad Turki. Gotovo se¬
je razlegalo neizmerno veselje po osvobojeni naši do¬
movini, ko je kruti sovražnik Hasan paša 1 ) premagan
bil in utonil v valovih Kulpe. Zato ima ta zvon, vlit
precej po tej zmagi, na klobuku napis: „Mentem sanctam
spontaneam ad onorem dei et patrie liberationis“ in
spodaj ob robu pa v majuskulah: „ Opus Joannis Albino
1594, Marco Marin, Cameraro 11  (ključar). Manji zvon
hna napisano: „A fulgure et tempestate, libera nos
Domine“; „Casparus Franchi me fudit Labaci 1724“.
Pokopališča okrog cerkve ni bilo nikdar, in do 1. 1654
tndi zakristija še ni bila zidana.

Cerkev ima sedaj tri altarje, kakor jih je imela
k 1654. Veliki je sv. Florijana, na strani jeden sv.

l ) Iz plašča tega paše se je naredil mašni plašč, ki se še
rabi v Ljubljanski stolni cerkvi na god sv. Ahacija.

9

— 66  —

Volbenka, drugi sv. Primoža. Nekdaj sta bila posve¬
čena stranska altarja drugima svetnikoma na čast.
Škof Urban je namreč posvetil altar na evangeljski
plati v čast sv. Servaciju in onega na epistelski v čast
sv. Janezu Krstniku. Pri prenovitvi altarja sta prišla
svetnika, ki sta bila poprej v tronu, nekoliko više nad
tron, kakor se je to godilo skoraj povsod, kjer so spre¬
minjali patrone altarjem. Sedanja dva mala altarja sta
bila nova 1. 1868.

Na Tehovec je šla poprej na sv. Florijana dan
procesija z banderi in gori je bila maša s pridigo.
Druge maše so bile, razun na nedeljo, ko se je obha¬
jalo posvečenje cerkve, v praznik sv. Primoža, ter po¬
zneje sv. Matevža in Volbenka.

Na cerkvenem svetu je nekdaj 8 občanov pose-
valo po dva starija ovsa ali pšenice na leto. Cerkev
je imela 1. 1669 tudi hišico, ki se je dajala v najem
za 1 gld. 20 kr. in pa nekaj zemlje na Svetji. Cer¬
kovnik je pa dobival tačas za plačo od osmih zemljakov
po mernik prosa in libro denarja na leto.

8. Podružnica sv. Janeza Krstnika v Preski.

Sedanja farna cerkev sv. Janeza Krstnika v Preski
je bila do 1. 1785 podružnica Sorska. Ker pride ona.
kakor tudi nasledne cerkve, pri opisovanji Preske fare
posebej omenjena, zabeležiti imamo tu le njih starejo
zgodovino, dokler so one spadale pod Soro. Kraj, kjer
stoji danes Preska, je pokrival morebiti v starih časih
zaraščen gozd, skozi kateri so presekali pot, ter vasi
ali kapelici, ki je ondi nastala, rekli v Preseki. Potr¬
juje nam to pisava tega imena, ki se nahaja po sta-

— 67 —

rejih pismih, kakor: Preseka, Presseka, Pressika. Od
Sore do Preske, kjer drži dobra cesta, se potrebuje tri
četrtinke ure hoda. Pod sosesko Preske podružnice
so pa spadale nekdaj vasi: Preska, Medvode, Vaše in
Goriče.

Ob utemeljenji cerkvice sv. Janeza Krstnika, ki
je bil vže pri starih Frankih zelo češčen svetnik, in ki pri
Slovanih spominja na češčenje poganskega boga Kresa,
naši viri molče. Še-le to nam je znano, da je Preška
cerkev v začetku 17. veka imela tri altarje, namreč
velikega, posvečenega v čast sv. Janezu, na evangeljski
strani v cerkvi altar sv. Jerneja, in tretji altar pri cer¬
kvenem vhodu pod milim nebom. Ko je pa 1. 1631
škofov obiskalec ukazal altar na prostem podreti, ostala
sta le dva altarja v cerkvi. L. 1654 se je na novo na¬
pravil prav lep veliki altar, za kateri je samo nepo-
zlačeni kip svetnika v tronu stal 165 gld. Ob istem
času se je podrl altar sv. Jerneja in postavil se je na
istem mestu altar Matere božje ter dodala sta se cerkvi
še dva nova altarja, namreč eden sv. Martina in drugi
sv. Valentina. Malo poprej so bili pa Preščanje pri¬
zidali k 14' dolgi cerkveni ladiji novo, obokano sve¬
tišče, ki je merilo 10'. Tudi leseni zvonik z dvema
zvončkoma se ni več podal na strehi prenovljene cerkve,
in sezidali so tačas nov zvonik na mestu lope pred
edinimi cerkvenimi durmi, ostavili so pa leseni, kasetni
in pobarvani strop v cerkveni ladiji. Cerkev in nove
altarje je posvetil potem 1. 1661. škof Oton grof pl.
Buc-hheim, ki je vložil v veliki altar stare svetinje.
Kapela žalostne Matere božje na epistelski plati se je
prizidala 1. 1721, in vsa cerkev z zvonikom seje vnovič
prestrojila 1. 1741, kakor kaže letnica nad velikim vho-

68  —

dom. Tačas je ona dobila sedanjo svojo čudno skrčeno,
križevo obliko in posvetil jo je menda škof Leopold
grof pl. Petazzi 1. 1761. Okrog cerkve je bilo vže leta
1641 pokopališče, obdano z zidom.

Posebne imenitnosti je bila pri Preski podružnici
nadbratovščina Matere božje sedem žalostij, ki se je
tu ustanovila 1. 1721 in odpravljena bila pod cesarjem
Jožefom II. 1. 1783. Po njeni ustanovitvi se je altar
Matere božje prenesel v novo kapelo na epistelsko plat
in imenoval se odslej bratovski altar. Udov, vpisanih
v posebno knjigo, je štela ona zelo veliko in tudi iz
daljnih fara. Na tiho nedeljo v postu se je obhajal
vsako leto glavni praznik bratovščine. Ta dan .je
bilo v Preski dvojno slovesno duhovno opravilo in bralo
se je več sv. maš. Sorski in sosedni duhovni so prišli
spovedovat in bratovski udje so zadobili popolne od¬
pustke. Drugi dan po tem prazniku ste bili vedno po
dve sv. maši z biljami za mrtve ude in v isti namen
opravljala se je vsak mesec po edna sv. maša z lita¬
nijami pri bratovskem altarji. Velika slovesnost se je
vršila tudi vsako leto na tretjo nedeljo meseca sep¬
tembra, ko se je obhajal zopet titulami praznik bra¬
tovščine. Prihajali so slednjič vsako tretjo nedeljo v
mesecu proti večeru ljudje v sprevodu, katerega je
vodil duhovnik se Sore, k bratovskemu altarju v
Presko, kjer so se molile litanije žalostne Matere božje.

Razun bratovskih maš so bile v Preski še gotove
maše na dan sv. Valentina, sv. Marke, ko je tja pri¬
hajala, kakor prošnji teden, farna procesija, na praznik
sv. Janeza Krstnika (patronsko opravilo) in obglavljenja
sv. Janeza, v dan sv. Jerneja in v nedeljo po povišanji
sv. Križa (obakrat se je obhajalo vže 1. 1717 posve-

69 —

čenje cerkve), v dan sv. Martina (maša s pridigo) in
sv. Janeza evang. (po maši blagoslovljenje vina).

Posestva je imela cerkev v 17. stoletji: tri hišice
z vrtom in njivo „Cerkovnico“ Medvodami, kar je da¬
jala ona v najem za 12 gld. 57 kr. na leto. Cerkovnik je
dobival bire od 17. kmetov po mernik soršice in imel
je svojo hišico vže 1. 1654.

9. Podružnica sv. Marjete muč. v Žlebšh.

Poleg Gosteške cerkve je bila v Sorski fari naj-
znameniteja podružna cerkev ona sv. Marjete v Žlebeh.
Ozrimo se najpoprej na njeno okolico. Koliko zgodo¬
vine skriva v sebi to sedaj pozabljeno zatišje gorsko,
imenovano se skupnim imenom soseska Podkrajška!

Pod to sosesko, v kateri stoji tudi cerkev sv.
Jakoba na Petelincu, spada mnogo malih vasic, kojih
imena smo zgoraj vže našteli; njih središče je pa
Zlebska cerkev. Precej nad cerkvijo se dviga zelen
holm, imenovan Gradišča. Po vsem njegovem grebenu
se nahaja za ped globoko pod rušo in drevesnimi ko¬
reninami prastaro zidovje, koje bi se izplačalo preiskati
globokeje. Stopi po poti navzgor, ki vede k sv. Ka¬
tarini, in tu dospeš v pol ure na vrhunec hriba Jeter-
benka, kjer se ti zopet odkrijejo kakih 8 m. široke
razvaline, kraju pa pravijo ljudje na Gradu. Gospodo¬
vali so tukaj v 12. in 13. stoletji roparski vitezi Her-
tenbergi, ki so se kakor jastrebi večkrat spuščali raz
veličastne višine doli nad uboge seljane in vlačili na¬
ropano blago nazaj gori v stolpu podoben grad. Med
ljudstvom se je ohranilo še dovolj spomina na-nje in
na one žalostne čase. Povedali ti bodo stari Podkrajci,
kako so bili ti -roparji" v zvezi z graščaki v Polhovem

— 70 t-

Gradcu, v sovraštvu pa z onimi v Smledniku; kako so
imeli časih narobe kovane konje, da se po sledu ni
znalo, jahajo li v dolino, ali se vračajo s plenom
obloženi v svoje gnezdo. Pokažejo ti kraj pri Hutnah,
kjer so imeli lovske pse, drug kraj z imenom Turnček,
kjer je imel paznik svoje mesto, dalje na Kašči, kjer
je bila žitna zaloga, in precej spodaj vas Pristavo, kjer
so bili grajski posli in živina. Še danes se pri nekej
hiši na Pristavi reče pri Slugi. Zadnji graščak in nje¬
gova gospa sta bila pa djbra človeka, in, da bi po¬
ravnala krivice svojih prednikov, sta zidala — pravijo
ljudje — vsak na svoje ime cerkev; on je zidal ka¬
pelico sv. Jakoba na Petelincu, ona pa cerkev sv. Mar¬
jete v Žlebeh. Zidarji so prišli od sv. Primoža nad
Kamnikom, in ko so izgotovili cerkev v Žlebeh, za katero
so porabili kamenje starega gradu na Jeterb enku, šli so
zidat ono sv. Petra v Dvoru. Tako ljudska pripovedka.

Sedaj pa stopimo na zgodovinska tla. Čuditi se
moramo, da se je po mnogih preteklih vekih med
ljudmi ohranilo še toliko spominov na nekdanje čase,
ki se zelo vjemajo z zgodovinskimi dogodki. Iz listin
nam je znano, da so vitezi Hertenberški 1 ) res delali

‘) Ime Hertenberg je v listinah razno pisano, kakor:
Hertenberg, Hirtenberg, Herembercli, Hortenberch in najbolj
pravo je Hartenberg. „Hart“ je staronemška beseda in pomeni
„gozd“, tedaj Hartenberg ali Waldenberg = gozdnat hrib. Her-
tenberžani so bili ministerijalci Koroških vojvod, 1. 1261 so pa
dobili svoj grad v fevd od Oglejskih patrijarhov. Naj našte¬
jemo tu nekatere plemenitaže Hertenberške in letnice, kdaj da se ti
nahajajo po raznih listinah imenovani. Prikažejo se oni najprej
nazoči pri desetih konjiških igrah (1. 1165). V listinah pa slede
tako-le: Seyfridus (1147), Henricus (1177), Herlochus (1207,
1215), Reinbotlius (1254,) Gerlochus (Gerlaeus) (1245, 1252, 1253,

— 71 —

krivice okoličanom. Prepričamo se pa tudi, da zidanje
sedanje cerkve sv. Marjete spada v isto dobo, kakor jo
ljudje zaznamujejo. Zidana je bila namreč cerkev sv.
Primoža nad Kamnikom v podobnem slogu okrog leta
1472, cerkev sv. Petra v Dvoru je bila pa dovršena
v letih 1525—1561. Ravno v sredi med obema, namreč
v začetku 16. stoletja seje  pa gradila cerkev Žlebska,
ter dozidala se skoraj gotovo 1. 1526, kakor kaže let¬
nica nad slavolokom v cerkvi. V spodnjem delu cerkve
se vidi mnogo starinskega kamna, pri katerem se
očitno ne da dvomiti, da je bil vzet iz starega gradu.
Mogoče bi bilo, da se je pri velikem potresu 1. 1511
razrušil tudi grad na Jeterbenku, kakor je znano, da
se je zgodilo z gradom v Polhovem gradcu, in da so
iz grajskih razvalin sezidali ondi cerkev sv. Petra, tu pa
cerkev sv. Marjete. Da, še celo ako premislimo, da
borna soseska ni mogla biti v stanu, postaviti sama poleg
cerkve sv. Jakoba še veliko iu lepo cerkev sv. Marjete,
potrdi se mnenje, da se je, če ne obe, zidala vsaj po-
sledna cerkev z grajskim denarjem.

Po okoliščinah se pa da sklepati, da je uže pred
15. stoletjem, tedaj pred sedanjo cerkvijo, stala na tem
mestu kaka cerkev sv. Marjete. Ta svetnica predstavlja
po svoji podobi zmago nad ravno zatrtim zmajem, nam¬
reč poganstvom, in zato se utemeljenje cerkva sv. Mar¬
jete sme prištevati najstarejim v deželi. V Žlebeh se

1261, 1265,1268, 1269, 1270, 1271, 1278, 1285), Hertlinus (1260),
Ortlinus (1295), Ulricus in Otto (1312), Gotfridus (sin Gerlochov)
(1318); Rusleus (1370). Imena Hertenberžank so bila: Agatha, Si-
bylla, Verena, Osanna, Dorothea itd. Naštevati vse vire, odkoder
so vzeti ti podatki, bi bilo za tukaj preobširno. V Sorski fari je
izumrla rodovina Hertonbergov (Jeterbergov) v preteklem stoletji.

je še ohranila pravljica o velikanskem pozoji (lintvernu),
ki je ondi, kjer zdaj stoji cerkev sv. Marjete, prebival,
ter žrl ljudi in živino. Ta stara pravljica ima v sebi
sled poganstva. In ako se ozremo na zgodovinsko zna¬
menito okolico te cerkve, se nam starost nje utemeljenja
potrdi.

Vendar naj si bo temu kakor drago, znamenita
in stara dovolj je vže sedanja cerkev sv. Marjete. Zi¬
dana je ona v poznogotskem slogu z jedno ladijo, in
zidava ni še skoro nič pokvarjena. Cerkveni zid je
silno debel. Po dolgosti meri cerkev 19 - 5 m., na ši-
rokost ima 8’5 m. ter v svetišči 4'5 m. Glede veli¬
kosti bi tedaj ona lehko služila za marsikako farno
cerkev. V svetišči je dvoje gotskih oken, razdeljenih
s podboji v dva dela. Tretje okno za altarjem je zazi¬
dano, mesto njega pa na epistelski strani izbito jedno
štirivoglato. Tudi v ladiji je troje prvotnih oken in
vsako okno v cerkvi ima okrogle sipice, polje nad lo¬
koma je pa okrašeno z različnimi, seveda negeometrič-
nimi olepšavami. Nad vhodom je veliko okroglo okno.
Svod nosijo v svetišči, kakor tudi v ladiji, kamnitni
stebri ob stenah, in šibka rebra se strinjajo v sklep-
nike, na katerih ste v svetišči podobi Marije in sv.
Marjete, v ladiji pa Kristusova. Preslikan je bil ves
svod 1. 1742, a delo ni hvale vredno. V 16. stoletji
je bil strop v ladiji še lesen in raven. Pod gotskim
slavolokom stoji na evangeljski strani stara, trohnela
prižnica. Zraven nje je kamnitna posoda za olje, prav
kakor je stala ona 1. 1669, dasiravno je vizitator tačas
ukazal, da naj se odpravi od ondod. Le velike skrinje
za cerkveno žito, katera se je nekdaj nahajala po vseh
podružnih cerkvah, danes ni videti več. Na evangelj-

— 73 —

ski plati svetišča je mala zakristija, ki je bila prizi¬
dana 1. 1754. Omeniti nam je še letnice 1G80, zapisane
na debelem drogu sredi gotskega slavoloka. Cerkev
ima bandero , na katerem so podobe sv. Marjete, sv.
Uršule in sv. Jedrti. Zunaj cerkve so kamnite pod-
pornje, ki so za svetiščem pra v lično izdelane, in nad
cerkvijo se dviga visoka streha, pokrita se skodljami.
Vendar stopimo vnovič skoz gotski vhod v cerkev, da
si ogledamo altarje.

Do I. 1631 je imela ta cerkev pet altarjev. V
koru je bil veliki sv. Marjete, na evangeljski strani pri
slavoloku posvečeni altar sv. Sebastijana in sv. Antona
Pušč., na epist. strani altar sv. Lenarta in ravno sredi
cerkve altar sv. Trojice. Vsi ti so bili posvečeni. Peti
altar pred cerkvijo poleg vrat se je ukazal 1. 1631
podreti, Vidi se danes od njega, kakor tudi od nek¬
danje zidane prižnice, le nekoliko sledu. Tudi altar
sv. Trojice na sredi cerkve se je ukazal 1. 1641 pre¬
staviti k zidu na evangeljsko stran, koder še danes
stoji. Škoda je pa, da se je Vsled tega zazidalo za
njim stoječe okno, in tako trla se harmonija cerkve.
Ko se je bila 1. 1645 cerkev na Petelincu zaprla, za¬
čeli so sv. Jakoba častiti v Žlebski cerkvi, in sicer se
je postavila njegova podoba v tron pri altarji sv. Le¬
narta. Pozneje je zopet sv. Lenart prišel na svoje
mesto. Sedanji veliki altar sv. Marjete je bil narejen
v cvetu renesance. Postavljena sta na njem velika
trivogelnika s kostmi svetnikov. Odlikuje se ves altar,
kakor tudi prva dva stranska, po drobnem in okusnem
rezljanji. Za posledna dva nam je znano, da ju je
izdelal v začetku 18. veka podobar Mihael Slamnik,

pri velikem je pa še posebne, menda zgodovinske zna¬
lo

— 74  —

menitosti, stara podoba nad tronom, ki stavi pred oči
pastirja, pasočega ovčice ob zelenem hribu. Znabiti je
to v zvezi s kako dogodbo pred zidanjem cerkve. Ne
prezrimo tudi lepih starih altarnih blazin iz vtisnjenega
usnja, ki leže na altarjih.

Močno zidani in široki zvonik stoji ločen od cerkve.
Med njim in cerkvijo dela vez lesena streha, ki na¬
pravlja ob ednem lopo pred cerkvenim vhodom. A'
sprednjem licu zvonika je vzidan starinsk kamniten kip
sv. Marjete. Prav mičen razgled je iz zvonikovih lin
po prijazni okolici. V linah vise trije zvonovi, kakor
so viseli vže pred 200 leti, samo da je mali zvon dobi!
med tem časom dva pomlajena vrstnika. Veliki ima
napis: „Opus Joannis Antonii Samassa, Labac.i 174 G “ ;
srednji: „Benedictus Hueterer me fudit Labaci 1751“,
in mali: „Illustrissimus Dns Dns Joannes Sigismundus
Cusitz Vicecapitaneus Ogellinensis me fie. fe. a. I). 1654“.
V zvoniku je tudi ura. Okrog zvonika in cerkve se je
postavil zid leta 1738; pokopovali pa pri sv. Marjeti
niso nikoli, razun če kdo najde todi kje sledove po¬
ganskih gomil, kar bi se po izreku nekega izvedenca
smelo pričakovati.

V nedeljo po sv. Jerneji, na katero je v Žlebeh
„žegnanje“, in v praznik sv. Marjete, kot na patrocinij,
obhajale so se nekdaj tu slovesne maše in prihajali so
semkaj župljani z banderi vse fare. Razun teh dnij so
bile vedno gotove maše: na dan sv. Ant. Pušč. in na
dan sv. Sebastijana pri njunem altarji, dalje v praznik
sv. Blaža, velikonočni ponedeljek (opravilo), v petek po
vnebohodu, binkoštni ponedeljek (opravilo), v dan sv.
Lenarta (s pridigo) ih v dan sv. Tomaža.

— 75 —

L. 16G9 je imela cerkev v posesti edno hišico,
sicer se je pa ona popravljala iz milih darov vse oko¬
lice. Mežnija zraven cerkve je bila nova 1. 1668 in
cerkovnik je dobival nekdaj od desetih kmetov po mer¬
nik prosa na leto.

10. Podružnica sv. Jakoba ap. na Petelineu.

Cerkev sv. Jakoba na Petelincn stoji na robu so¬
seske Podkrajške blizo sv. Katarine in je oddaljena od
Sore dve uri. O začetku te cerkvice in njenem ime¬
novanji se nahaja med ljudmi kopa pravljic. Nekateri
trdijo, da se kraju zato pravi Peteiinec, ker je nek¬
daj cerkovnik imel navado, da je zjutraj zelo zgodaj
dan zvonil z edinim malim zvonom sv. Jakoba, in ljudje
v soseski so norčevaje se začeli rekati: „Vže poje

peteiinec 8 . Drugi pripovedujejo, da se je takrat,
ko so hoteli na Petelineu novo cerkev zidati, škof temu
močno upiral, ter enkrat na Goriškem gradu, ko so ga
zopet prišli prosit dovoljenja ravno med obedom, rekel:
»Prej bo ta peteiinec na mizi zapel, kakor bodete vi
novo cerkev zidali." P>og je pa čudež storil in praženi
peteiinec je zapel. Škof se potem ni več branil dati
privoljenje. - Peteiinec je naslikan tudi na podobi, ki
stoji sedaj v lopi te cerkvice. Nekdaj je bila ona pod
mizo velikega altarja. To podobo razlagajo ljudje
tako-le: Dva romarja sta šla od tod na božjo pot k
sv. Jakobu v Galicijo. Prenočita v neki krčmi in hu¬
dobna gospodinja jima podvrže nekaj zlatnine, potem
ju pa gre tožit k sodniku, da sta jo okradla. Sodnik
ju da obesiti. Drugi dan pride nekdo sodniku med
obedom pravit, da obešenca živita na vislicah. Sodnik

— 76 -

pravi, da toliko, kakor petelinec, katerega je ravno
mislil pokusiti. Ali petelinec skoči kvišku, ter gre pred
sodnikom in poklicano gospodinjo naravnost do obe-
šencev, katera so potem oprostili. V spomin na to
dogodbo se je zidala cerkev na Petelinci. —Da bi bil
posledui „graščak Jakob z Gradu“ sezidal to cerkev,
smo vže zgoraj omenili.

Sedanja cerkev sv. Jakoba je zidana na pečino sredi
strmega hriba in sicer v renesančnem slogu. Delo se
je dovršilo skoraj gotovo 1. 1751, kakor kažeti letnici
na vratih in nad slavolokom v cerkvi. O prejšnji
cerkvi je pisano, da je bila zelo majhna, a tudi ta ni
velika; dolga je 11'5 m. in v ladiji 7 m. široka. Za¬
kristije in prižnice nima. Dva altarčka jo kinčata; v
velikem je sv. Jakob, v stranskem na evangeljski plati
sta pa sv. Kozma in Damijan. Poslednemu nasproti
je omara za cerkveno obleko in nad njo podoba sv.
Jakoba iz starega altarja. Na zidu zraven nje visi
tabla, na kateri je zapisano, da je papež Klemen 14.
podelil 25. junija 1772. leta vsem, ki obiščejo to cerkev
drugo nedeljo po veliki noči in izpolnijo navadne po¬
goje, popolen odpustek, ter obiskalcem- sploh nekaj
malih odpustkov.

V zvoniku, stoječem nad lopo, sta dva majhna
zvonova. Večji ima napis: „Opus Casparus Franchi
Labaci 1733“; mali je pa zelo podolgast in star, ter
nosi, razim podobe žalostne Matere božje, štirikrat na¬
pisano v gotskih majuskulah: ..MARIA UNR.“ Zvonik
in cerkev sta krita s hrastovimi skodljami.

Ker je bila soseska Podkrajška prerevna, da bi
bila mogla poleg Žlebske cerkve dostojno oskrbovati
tudi cerkev na Petelincu, je bila posledna parkrat za-

— n —

prta in zapuščena, Zgodilo se je to 1. 1654, ko jo je
razsvetil škof Buchheim, pobravši iz nje svetinje, in ta
zapuščenost je trajala do 29. novembra 1687 leta.
Ista osoda je bila zopet Petelinško cerkev zadela leta
1779, ko je bilo Sorskemu dekanu Karnerju ukazano,
da naj jo zapre. A prebivalci Jame in Babnega Dola
so izprosili, da se je kmalu odprla, češ, da od drugod
ne slišijo zvonu, kakor s Petelinca.

Maše so se opravljale v tej podružnici: v praznik
sv. Jederti, sv. Jurija, sv. Filipa in Jakoba, sv. Jakoba
(patroeinij) in drugo nedeljo po veliki noči, ko se je
obhajalo posvečenje cerkve. Leta 1654 se je njeno po¬
svečenje praznovalo v nedeljo po sv. Jerneji, in sicer je
ta dan bila zorna maša na Petelincu. velika pa v Žlebeh.

Cerkovnik je nekdaj dobival od 10. kmetov na
leto po mernik žita, po jeden sir in dva hleba, —
Cerkev je pa imela vže 1. 1654 Ilovnikovo kajžo z vrtom
in jedno kravo v lasti.

11. Kapela sv. Frančiška Sal. na Goričah.

Stari Goriški grad je stal na holmu tik nad se¬
danjim gradom istega imena in oddaljen pol ure
od Sore. V njem se je nahajala kapela sv. Uršule.
Izpregovorimo najprej nekoliko besedij o gradu samem.
Prišteval se je ta grad najstarejim in najmogočnejim
v deželi. Prvo nam potrdi zgodovinar Schijnleben J ),
ki meni, da se je Goriški grad sezidal vže 1. 928;
drugo nam pa pričajo še sedaj vidne razvaline in imena
njegovih gospodarjev. Sprva so brez dvoma na njem sta¬
novali gospodje, kojih rodovina si je od gorice, kamor

Carniolia, Ann. p. 491,

78 —

seje bil postavil grad, vzela pridevek „Goriški". 1 ) Ti so
bili sicer lastniki gradu, vendar odvisni od Koroških
'vojvod.

Ko je bila pa razpadla vojvodina Koroška 1. 1077,
dobili so Gorice v oblast Oglejski patrijarbi, ter postavili
gori precej to leto svojega oblastnika. Ulrik, vojvoda
Koroški, se je bil pozneje gradu zopet polastil, a pri¬
moran je bil vrniti ga patrijarhom 1. 1201. L. 1295. 2 )
najdemo todi še nekega Konrada s priimkom »mladi
Oglejec in grajski grof Goriški". Kmalu potem so se
začeli vrstiti, kot gospodarji Goriškega gradu, 3 ) grofje
Sternberški, Ortenburški in Celjski do 1. 1420, ko je
prešlo to posestvo na vladarje Avstrijske. Ob usta-
novljenji Ljubljanske škofije 1. 1461 so Habsburžani
podarili Goriško graščino Ljubljanskim škofom.

V kapelo sv. Uršule na stari Goriški grad so
bodili maševat vsak petek v letu župniki Sorski. Ko
je 1. 1613 v grad udarila strela, .je on pogorel, in ni
se več zidal na griču, temuč spodaj na ravnici, koder
sedaj stoji. To zidanje je pričel škof Oton grof
Bucbheim 4 ) (1641 — 1664). Ta škof je prebival v gradu
vže leta 1654. Za zidanje novega gradu se je pora-

') V listinah se iz starih časov le malo imen Goriških
plemenitnikov nahaja, kakor Galtenus 1. 1221 in Ultzmanus z
ženo Truto 1 1261. in 1. 1269. Ohranila se je vendar ta rodo¬
vina še nekaj stoletij potem, ko ni več imela na Goričah svo¬
jega domovanja.

s ) Zalin. Frising. 1. 449.

3 ) Valvasor XI, 190.

4 ) n Častnim vetus in collo Dirutum et recens ah Ottone
Friderieo Ep. Lab. in piano a fundamentis erectum.“ Schonlebeii,
Genealogica.

— 79 —

bilo gradivo strarega. Njegov naslednik Josip grof
Rabatta je posKpje s kapelo vred dopolnil, in prenesel
svetinje sv. Uršule iz altarja starega gradu v novo
kapelo, ter jih vložil v edini altar, postavljen na čast
tej svetnici. Župnika Sorski in Šmartinski pod Šmarino
goro sta se odslej vrstila za opravljanje maš ob petkih
v Goriški kapeli. Bilo je tukaj tudi ob nedeljah več¬
krat duhovno opravilo s pridigo. Imenitni škof Ernest
grof Attems je pa od leta 1743—1757 Goriški grad
popolnoma prestrojil in deloma povišal, ter tudi kapelo
vso prenaredil.

Veliki altar je posvetil Attems 22. junija, t. j. peto
nedeljo po Binkoštih, 1. 1755 v čast sv. Frančišku Šale¬
škemu; sv. Uršule altar je pa postal stranski altar in
se je postavil na evangeljski plati. Oba altarja, ki še
zdaj stojita, sta lepo izdelana in se odlikujeta po prav
krasnih Mencingerjevih slikah. Podobe tega umetnika
se vidijo tudi na stropu in ob stenah kapele in stavijo
pred oči življenje sv. Frančiška. Zraven kora stoji
podpis: „Valentin Metzinger pinxit 1753.“ Na koru
je tretji posvečeni altar sv. Križa in nad stranskim
vbodom na epist. strani Attemsov grb. Kapela sega v
drugo nadstropje, ter je 8 m. dolga in 7 m. široka.
Pred Attemsovim časom je bil zraven kapele zidan
zvonik. Zvon od škofa Hrena še sedaj visi pod stre-
šino nad kapelo in vabi ljudi k molitvi in sv. maši.
Napis ima: „Jesus, Maria, Sancta Anna audi nos, nam
te filius nihil negans honorat, salva nos Jesu, pro qui-
bus virgo mater et avia orant. Amen. Anno Christi
1G26.“ Spomin na posvečenje kapele se je vže od
nekdaj obhajal v praznik sv. Uršule.

— 80 —

VII.

Duhovni pastirji Sorske fare.

Po troje duhovnih pastirjev je imela nekaj časa
Sora: župnika, kapelana in benefidjata. Do cesarja
Jožefa dobe so se župniki večjidel imenovali vikarje
ali oskrbnike fare. Ker pa niso mogli oni vsega du-
hovskega posla sami opravljati, izbirali so si duhovnih
pomočnikov ali kapelanov, jih jemali v službo in od¬
puščali po svoji volji, tirjajoč od njih le spričevalo le¬
pega vedenja in od škofa podeljene duhovne jurisdik-
cije. V začetku tega stoletja so kapelane jeli dekre-
tovati škofje. Ko se je s povzdigo duhovnega življenja
pokazalo, da je treba večih duhovnikov na fari, in župniku
v olajšavo bremena, je posebni dobrotnik Sorske fare,
generalni vikarij dr. Jakob Schilling, volil po svoji opo¬
roki 9. jan. 1. 1752 svoto 2000 gld. za beneficij, ter
tako ustanovil plačo za druzega duhovnega pomočnika
na Sori. Imel je ta duhovnik razna imena, kakor be-
ueficijat, substitut, subsidijarij, supernumerarij, mane-
mirarij itd. Dotični odstavek Schillingove blage opo¬
roke se pa glasi v izvirniku: (Glej Pril. št. 8.)

Slede naj tu imena in kratke životopisne črtice
vseh duhovnih pastirjev Sorskih, kolikor jih je bilo
mogoče poizvedeti. 1 )

1. Župniki Sorski:

Friderik, leta 1295.

Jurij, 1. 1542.

Jernej Singer, 1. 1544.

*) Za podlago temu odstavku so služili zapiski, sostav-
ljeni v posebni, od župnika Belina spisani knjigi, ki se nahaja
v farnem arhivu Sorskem.

— si —

Tomaž Tomažič (?). Novoverstvu prijatelj.

Mihael Rilling, 1552—1567.

Lorene Rožman, 1567—1582. Popolen privrženec
reformacije.

Mihael Kunibar, ?—1597. Tega leta umrl na Sori.

0. Andrej Aspero, 1597—1601. Vetrinjsk menih
in le začasen oskrbnik fare.

Jnrij Velan, 1601—1607. Napravil je on vodo¬
vod pred župniško hišo. Pozneje je postal župnik
Mengeški.

Štefan Perner, 1607—1619. Umrl na Sori.

Adam Veternik, 1619—1629. Veternik je menda
še rabil Oglejsko cerkveno pratiko. Rojen je bil on
v Naklem 1. 1591, umrl je pa na Sori meseca ju¬
nija 1629.

Jurij Freudenschuss, 1629—1649. Porojen v
Kranji 1. 1591; prvo tonzuro dobil od škofa Hrena
1. 1615. Služil za kapelana v Naklem 1. 1618—1620.
Pred prihodom na Soro je bil on vikarij v Podbrezjah.
Umrl 1. 1650.

Nikolaj Šinigoj, 1650—1651. Umrl ob letužup-
nikovanja na Sori.

Audrej Jerlih, 1651—1693. Rojen 1. 1615 na
Sori. 23 let staremu je dal škof Scharlichi niže redove,
v mašnika je bil pa posvečen na titel Zatiškega samo¬
stana v Vidmu. Jerlih je služil prvo leto za kapelana
na Sori, potem dve leti v Kameniku, 8 let v Loki in
2 leti je bil vikarjem v Kameniku. Zatiški opat Ivan
mu je na to podelil Sorsko faro. Bil je on goreč in
natančen duhoven ter do ubozih mehkega srca. Resig-
noval je bil zarad bolehnosti in starosti vže 1. 1676

na faro, ki je bila nato podeljena Sorskemu kapelami

11

— 82

Andreju Vodniku. Toda preprosili so starčeka, da jo je
še prevzel in vodil do svoje smrti, t. j. do 1. 1693.

Dr. Andrej Vodnik, 1694—1713. Rojen v Loki
1. 1636 in posvečen v Vidmu 1. 1660 na titel samo
stana na Studencu na Štajerskem. Andrej Vodnik je
bil doktor modroslovja, pobožen mož in izglednega
življenja. Po svojem posvečenji v mašnika se je učil
on še 7 let bogoslovja in modroslovja. Služil je 2 leti
za kapelana v Watendorfu v Avstriji, 1. 1660 je pa
prišel na Soro in todi kaplanoval 24 let, potem pa še
17 let vladal faro kot župnik. L. 1697 je začel on
pisati farne matice, ki so še sedaj ohranjene. V krstni
knjigi prva stoji hči Goriškega oskrbnika Trebarja,
kateri je bil kum Smleški župnik Gregor Lukanič,
kumica pa Uršula Žlebnica. Krstil je kapelan Sorski
Matija Vodnik. Župnik Andrej Vodnik je umrl na
Sori 1. 1713, ter pokopan bil sredi cerkve sv. Štefana,
kjer so mu na rako napravili sledeči napis:

„Hic jacet Andreas Magister cognomine Vodnik,
Cui Deus aeternos det super Astra dies.“
Valerij Karol Forstlechner, 1713—1747. Umrl
na Sori 11. oktobra 1747 in pokopan bil v kripti farne
cerkve.

Dr. Jakob Filip Zupan, 1747—1749. Pozneje
vikarij pri sv. Petru v Ljubljani. Njega je prezentoval
Schilling za faro Sorsko.

Sebastijan Pogačar, 1749—1755. Rodil se je on
v Zgornjih Gorjah 17. jan. 1693. Krstil ga je ondi
župnik Matija Ločnikar, ki je bil doma se Sore. Bo¬
goslovje je Pogačar dovršil v Gradcu, niže redove je
prejel od Ljubljanskega škofa Kauniza, mašništvo pa
od Pičenskega škofa Jurija Marotti-ja 1. 1725. Služil

— 83

je za kapelami v Braslovčah 5 mesecev, na Straži

pri Gornjem Gradu 4 mesece, v Pilštanju ob Sotli 6

mesecev, v Št. Petru pod Gorami 1 leto, na Brezovcu
5 let, v Kranji 3 leta; za vikarja je bil v Radolici 5

let, v Srednji Vasi v Bohinju 5 let, dalje na Igu; z

Iga je prišel na Soro 1. 1749 in odtod je šel v Ljubno.
Pogačar je skoval več latinskih pesnij moralnega obsega
in brez števila kronogramov. Vse to je zapisoval v poročno *
knjigo Sorsko (št. III). Tako je zabeležil on tudi čr¬
tice iz svojega življenja. N. pr. „SebastIanVs (Pogazhar)
CarnloLVs annorVM qVIngVaginta VI, natVs In ter-
litorlo VeLDensI; qVI praeCeDentes orDInes Inlta
praeparatlone reCepIt ab antlstlte LabaCensI Fran-
CIsCo CaroLo; hls habltls saCerDotlo InltlatVs ab
EpIsCopo Georgio MarottI; tanDeM WoliInIa Venlens
f Ver at a gratlosa sVperlorltate faCtVs paroChVs In
Igg; DenIqVe Igglo sanltatls gratla, proVt optaVerat
IpseMet enIXe, Consentlente EpIsCopo fVIt transpo-
sltVs In Zaler; hlC obltVM eXpeCtans Instanter sV-
splrans petlt, Vt DeVs agonlsatVro sit propItIVs“.

Josip Anton Muschel, 1755—1762. Bil je on
kapelan na Sori 1734—1737, a utonil je v reki Sori
4. julija 1762, ko je hotel, vračaje se iz Smlednika,
blizo Zgornje Senice z vozom prepeljati se čez vodo.

Ignacij Landscliiitz, 1762 — 1763.

Franc Ksav. pl, Schildenfeld, 1763—1767.

Valentin Ksaverij Ettel, 1767—1768.

Ivan Krstu. Sanlzin, 1768 — 1773. On je resig-
noval na faro.

Josip Maren, 1773 — 1777. Maren je bil rojen
v Spodnji Šiški 1 . 1736, v duhovna pa posvečen 1 . 1760.
Bogoslovja se je on učil v Gornjem Gradu in bil ondi

84 —

2 leti v službi, nadalje je pa kapelanoval v Lučah 3 leta,
na Vranskem 5 let in na Sori 4 leta. Postal je potem
vikarij pri sv. Petru v Ljubljani, čez 2 leti je prišel
nazaj na Soro, nato se je podal za kurata na Kurešček
in poslednjič je bil vikarij v Rovtih.

Ignacij Karner, župnik 1777 —1793 in dekan
na Sori 1788—1793. Rojen je bil on v Radolici 30. ju¬
lija 1732, posvečen 1. 1755. Služil je Karner najprej
v Mošnjah, potem bil kapelan pri klarisinjah v Ljub
ljani, dalje 10 let kapelan v Kranji, 4 leta župnik
vPodbrezjah; 24. oktobra 1777 je prišel na Soro, ter
odšel 1. 1793 za župnika in dekana v Naklo, koder je
umrl 1. 1795.

Andrej Tomazin, 1794—1798. Rojen vPodbrezjah
1. 1753, posvečen 1. 1777. Služil je 3 leta v Rovtih,
dalje v Lučah in na Vrhniki. Se Sore je šel nazaj
na Vrhniko za župnika in je umrl ondi.

Josip Steinmetz, 1798—1807. Ljubljančan, rojen
30. decembra 1763 in posvečen 7. julija 1788. Po do¬
vršenih bogoslovskih vedah v občnem semenišči v
Gradcu je on služil za subsidijarja v Polhovem Gradcu.
Umrl je kot župnik Ižanski dne 3. dec. 1830.

Matej Banko, 1807—1824. Porodil se v Kranji.
Župnikoval na Zalem Logu in potem na Sori, kjer je
umrl 28. aprila 1824 ter pokopan bil na Sorskem po¬
kopališči.

Franc Okoren, 1824—1833. V Ljubljani rojen
27. sept. 1770, posvečen 28. avg. 1796. Bilje Okoren
kapelan v Šmarij! in lokalni kapelan na Robu. Se Sore
je šel on v pokoj v Radomlje, kjer je umrl prvo ad¬
ventno nedeljo 1. 1833, zadet od mrtvuda v cerkvi
ravno med daritvijo sv. maše.

85 —

Karl Leben, 1833—1844. Ljubljančan, rojen 5 no¬
vembra 1823. Bil je on pristav na bogoslovski fakul¬
teti v Ljubljani, potem je kapelanoval na Dobrovi, v
Yodicah ;  v Šmartnu pred Kranjem in v Cerkljah. Pre¬
selil se je se Sore za župnika v Šmartno pred Kranj,
kjer je umrl 17. aprila 1863.

Anton Belin, 1844—1867. Rojen v Ljubljani
12. dec. 1804, posv. 24. avg. 1828. Prvo leto je bil
škofijski kancelist, potem pa kapelan na Sori 9 let, lo¬
kalni kapelan pri sv. Katarini 6 let. Se Sore je prišel
po 23-letnem župnikovanji za kanonika v Novo Mesto
in je umrl todi 19. aprila 1870.

Josip Grmek, 1867. Imenovan župnikom je re-
signoval na faro še pred investituro.

Vencelj Peharec, 1867—1881. Rojen Ljubljančan
7. septemb. 1828, posveč. 28. dec. 1851. Kapelansko
službo je opravljal v Sostrem do 1853, v Gorjah do
1855, v Predoslih do 1856, v Šenčurji pri Kranji do
1859, na Igu do 1860, v Kameniku do 1862, na
Brdu do 1863 in do 1. 1867 je bil župnik na Fužinah.
Peharec je umrl za mrtvudom v Ljubljanski bolnici
9. jan. 1881 in leži pokopan na Ljubljanskem poko¬
pališči.

Č. g.  Franc Porenta, 1881—. Rojen v Spodnjem
Bitinji v Starološki fari 5. apr. 1848, posveč. 31. ju¬
lija 1871. Bil je on kapelan pri sv. Križu poleg Turna
do maja 1873 in naslednih 8 let kapelan pri sv. Petru
v Ljubljani; 24. aprila 1881 je bil pa kanonično vme¬
sen na faro Sorsko. Prevzel je na-se težavno breme:
zidanje nove farne cerkve. K izvršitvi pomozi Bog!

— 86

2 .  Kapelani Sorski:

Štefan, leta 1582.

Tomaž Jurman, 1. 1625.

Ivan Vesa, 1. 1634.

N. Čarman, 1. 1635.

Martin Dreyer, 1. 1649.

Ivan Vencelj, 1. 1651.

Jakob Erjavec, 1. 1654.

Ivan Špilaler, 1656—1660. Služil je on prej v
Oglejski škofiji.

Sebastijan Bizant, 1660—1670. On je bil rojen
na Ladiji v Sorski fari, ter posvečen bil 1. 1664 od
Pičenskega škofa Pavla de Tauris.

Andrej Vodnik, 1670 — 1694. Od 1. 1681 dalje
je bil on v svetnih rečeh upravitelj fare. (Obširneje o
njem glej zgoraj pri župnikih Sorskih.)

Matija Vodnik, 1694—1704. Umrl je 24. no¬
vembra 1704 in pokopan bil na Sori.

Dr. Josip Anton Juraj, 1704—1705. Eojen v
Vodiški fari. Se Sore je šel kapelanovat v Naklo; po¬
tem je bil župnikom v Vodicah in slednjič zopet v
Naklem, kjer je umrl 9. aprila 1722.

Valentin Klinar, 1705—1707.

Jakob Homan, 1707—1709.

Peter Inglie, 1709—1710.

Matija Bobnar, 1710—1712.

Tomaž Jamšek, 1712—1716. Umrl v Šmartnem
pri Kranji.

Sebastijan Pogačar, 1723—1724. (Glej župnike
Sorske.)

— 87 —

Dr. Daniel Josip Drganšek, 1724—1726. Bilje
on pozneje vikarij v Podčetrtku in 1. 1739 je postal
komisarij Savinjski v Pilštanju.

Simon Vačavnik, 1726—1734. L. 1737 je prišel
on za kapelana v Šmartno pred Kranj, 1. 1738 je po¬
stal župnik Preddvorski in 1. 1741 vodja pri sv. Joštu
nad Kranjem.

Josip Anton Muschel, 1734—1737. (Glej žup¬
nike Sorske.)

Anton Winter, 1737—1740. Šel je se Sore za
spovednika h klarisinjam v Ljubljano.

Kanci jan SoHer, 1740—1744.

Ivan Pogačnik, 1744—1747.

Klemen Kopavnik, 1747 —1752.

Franc Šubic, 1752.

Franc Karol Benegalia, 1752 — 1755. Prišel je
na Soro iz Šoštanja.

Josip Haselbacher, 1755—1758. Umrl kapelan
na Igu 1759.

Karol Josip Hren, 1759—1766. Rojen v Ljub¬
ljani. Pred 1. 1759 kapelanoval v Kranji.

Josip Maren, 176(5—1770. (Glej župnike Sorske.)

Ivan Zerer, 1770 — 1774.

Josip Bastanci, 1774—1775.

Filip Markič, 1775—1777.

Ivan Hrovat, 1777—1778. Rojen v Kranji 25. de¬
cembra 1745, posveč. 1769.

Jakob Bistan, 1778—1781.

Jurij Sclmtzmann, 1781—1782.

Andrej Ahačič, 1782—1783. Rojen v Ljubnem
na Štajerskem 23. okt. 1758, posvečen 1782. Prvo leto
je služil na Sori, potem pa na Igu. L. 1785 je postal

— 88

župnik Dobrovski in je umrl v Ljubljani kot dekan
Šmarijski.

Mihael Šešek, 1783—1784. Rojen v Šentjerneji
J. 1755, posv. 1. 1780. On je bil bistrega uma in pri¬
jatelj knjigam. Služil je v Gradu, v Radolici in na
Sori. Potem je bil spovednik uršulinkam v Ljubljani
in 1. 1788 župnik Grajski.

Ivan Božič, 1784. Rojen v Mošnjah 1. 1754,
posv. 1. 1778. Bil je kapelanom tudi na Igu in šel za
vikarja v Lipoglav.

Peter Zupan, 1784—1785. Rodil se je v Ra-
dolici 1. 1756, posvečen bil 1. 1780. Kapelanoval je
na Igu, v Šmartnem pri Kranji, na Sori, pri sv. Petru
v Ljubljani, ter bil provizorjem v Javoru.

Luka Virtič, 1786—1788. Doma z Brezovice
blizo sv. Katarine. L. 1797 je bil kurat na Gostečem.

Jernej Boštijančič, 1788—1791. Rojen v Me-
šačah, Mošenjske fare, 1. 1654, posv. 1. 1779. Kape¬
lanom je bil v Ljubnem, v Gradu, v stolnici Ljubljanski
in potem na Sori.

Ivan Hafner, 1791—1794. Rojen 1: 1759, posv.
1. 1784; služil na Sori, v Kranji in na Brdu.

Josip Pelz, 1794-1795.

Prane Praprotnik, 1795—1798. Umrl kot dekan
v Šmartnem pri Litiji 1. 1832.

Ivan Eržen, 1. 1798.

Matej Brenk, 1798—1810. Umrl 1. 1828 kot
župnik Cerkljanski.

Jakob Majdič, 1807—1808.

Štefan Oguliu, 1810—1814. Rojen 1. 1785, po¬
svečen 1809, umrl župnik na Vinici 1. 1858.

— 89 -

Ivan Brecelnik, 1814—1816. Rojen v Šentvidu
nad Ljubljano 1. 1788, posv. 1814, umrl župnik v Dolu
1. 1862.

Matej Šnsf, 1816—1826. Rojen v Idriji 1. 1788,
posv. 1. 1814. Bil je župnikom v Spodnji Idriji in umrl
v Loki 1. 1844.

Frane Kozoglav, 1826—1827. Rojen v Stopičah
15. sept. 1798, posv. 1. 1824, umrl v Ljubljani 19. no¬
vembra 1883. V svoji oporoki se je on še spomnil
na farno cerkev, pri kateri je služil pred 57. leti.

Štefan Kobav, 1827—1829. Rojen v Idriji leta
1797, posv. 1825, umrl župnik v Adleščah 1. 1850.

Anton Belin, 1829—1838. (Glej Sorske župnike.)

Josip Zupin, 1838—1845. Rojen v Cerkljah leta
1702, posv. 1. 1829. Prišel je na Soro iz Predoselj
in bil žlipnikom na Črnučah od 1.1854.

Ignacij Pez, 1844—1852. Rojen v Črnomlji
1. 1812, posv. 1. 1840. Pred 1. 1844 je bil on nekaj
časa oskrbnik Preske fare, umrl je pa kot kurat na
Goričici 1. 1866.

Č. g. Andrej Stritar, 1852—1861. Laščan, roj.
22. nov. 1823, posveč. 1. 1848. Novomašnik je prišel
za kapelana na Prem 1. 1849. Živel je na Skaručini
in sedaj biva v Mostah pri Komendi.

Č. g. Sebastijan Čebašek, 1861 — 1865. Rojen
v  Trbojah 19. jan. 18.28, posv. 1854. Poslan je bil
b 1855 za kapelana v Št. Vid pri Cirknici, 1857 v
Šmarije, 1861 na Soro, 1865 na Brdo, 1866 v Mirno
Peč, 1872 v Žužemberk in od 1 . 1873 je v pokoju na
Kureščeku.

C. g. Matej Jereb, 1865 — 1870. Rojen v Idriji

10. sept 1837, posv. 12. febr. 1860. Dekretovan je

12

— 90 -

bil 1. 1860 v Sostro, 1863 v Šmartno pri Litiji, 1865
na Soro in 1870 je dobil faro Javorško, kjer še zdaj
deluje.

Č. g. Henrik Dejak, 1870—1877. Rojen v Ljub¬
ljani 13. julija 1840, posv. 1863. Prišel je 1. 1863
za kapelana na Dole, 1864 v Radeče, 1867 na Roli.
Bistrico, 1869 v Polhov Gradec, 1870 na Soro, 1877
za kurata v Budanje in od 1. 1881 enako službo
opravlja v Vrhpolji. Gospod Dejak je izvrsten slikar
in je tudi na Sori in na Goričah zapustil nekaj spo¬
menikov te umeteljnosti.

Č. g. Ivan Vrhovnik, 1877 - 1881. Rojen v Ljub¬
ljani 24. junija 1854, posv. 27. jul. 1877. Se Sore je
šel kapelanovat v Naklo 16. okt. 1881, kjer še sedaj
radi v vinogradu Gospodovem.

3. Benefieijati Sorski:

Ivan Krnliek, 1. 1709.

Ivau Jurij Weiss, 1712.

Tobija Bačnik, 1712.

Josip Reber, 1712—1715.

Matija Zvoljenek, 1716 — 1737. Umrl je on
21. febr. 1737, star 54 let, in leži pokopan na Sori.

Josip Žlebnik, 1723.

Kancijan Soller, 1737—1740. (Glej zgoraj ka-
pelane.)

Ivan Tomaž Južina, 1 737.

Ivan Pogačnik, 1740—1744. (Glej kapel. Sorske.)

Matej Justin, 1744—1748.

Tomaž Bloh, 1751—1755.

Franc Strupi, 1756—1757.

— 91

Fidel Klobus, 1758.

Jurij Bitence, 1758.

Jurij Mole, 1760 — 1761.

Josip Hranilovič, 1761—1762.

Nikola Mulej, 1762—1769.

Josip Slralien, 1769—1772.

Anton Scliliber, 1772—1773.

Ivan Hrovat, 1773. (Glej kapelane Sorske.)

Mihael Debeljak, 1774—1777.

Simon Sovinec, 1778. Rojen v Vodicah 7. okt.
1744, posv. 177 1.

Martin Zottel, 1778 -1782. Rojen v Zgošah v
Begunjski fari leta 1743, posv. 1768. Bil je on duh.
pomočnik pri sv. Joštu, v Bohinju, na Sori, v Kranjski
gori in 1. 178S grajski duhoven v Grimšicah na Bledu.

Jo‘sip Farger, 1782— 1784. Rojen 1. 1741 v
Kranji, posv. 1766. On je bil prefekt študij v Ljublj.
semenišči, kapelan na Vranskem, v Pilštanju in pri
klarisinjah v Ljubljani, dalje benef. na Sori in lokalni
kapelan pri sv. Treh Kraljih.

Ivan Schlager, 1783. Rojen 1. 174 1 v Žusemu
na Stajarskem, posv. 1. 1763. Kapelanoval je on v
Šmartnem pri Litiji, na Krki, v Mengšu, in 1. 1788 je
bil vikarjem na Črnučah.

Anton Boucelj, 1783.

Valentin Vodnik (P. Marcelijan, razfrančiškau)
1784—1785. Rodil se je Vodnik 3. febr. 1758 pri Ži-
bertu v Šiški; stopil je 1. 1775 v frančiškanski red.
Škof Herbersteiu ga pa „vun pošlje, duše past“ in
sicer na Soro. Pasel jih je todi od 10. aprila 1784
do 15. febr. 1785, potem pa v Gradu, v Ribnici in kot
lokalni kapelan v Koprivniku v Bohinju. Pozneje je

92  —

postal on profesor in šolski vodja v Ljubljani, kjer je
umrl 8. jan. 1819 Vodnik je bil velik učenjak prvi
pesnik in buditelj slovenskega naroda, kateremu vsi
Slovenci hranijo hvaležen spomin.

Ivan Pogačnik (P. Floribert, razfrančiškan), 1785
—1786. Rojen v Ljubljani 1. 1759, posv. 1. 1783. Bil
je on izvrsten govornik. Se Sore je šel služit v Pred
dvor in na to za lokalnega kapelana v Rudnik.

Ivan Visintini (P. Angelik, razkapucin), 1786.
Rojen v Kranji 1. 1754. Od 1. 1782—1788 je bil fu¬
žinski kapelan v Bohinju.

N. Erbežnik (P. Ciril, razfrančiškan), 1786 — 1787.
Pri sv. Buhu poleg Loke rojen 1. 1748, posv. 1. 1773.
Erbežnik je 6 let misijonaril po Macedoniji in Albaniji,
potem je bil kapelanom pri fari M. D. oznanjenja v Ljub¬
ljani in odtod je prišel na Soro. Umrl je v Ljubljani
1. 1833.

Josip Jenko, 1788—1790. Rojen v Šiški 1. 1761,
posv. 1788.

Jakob Križaj, 1790—1794. Umrl župnik v Vi¬
šnji Gori 1. 1832.

Simon Schuarz, 1793. Rojen 1. 1731, posv. 1757.
Služil je v Leskovici 8 let, v Javorjah 3 leta, nadalje
pa v Loki in na Sori. Šel je v pokoj v Loko 62
let star.

Luka Doljak, 1794—1795. Rojen v Gargaru na
Goriškem 1. 1754, posv. 1781. Po službi na Goriškem
ga najdemo v Hinjah in v Škocijanu pri Dobravi. Umrl
je 1. 1825 v pokoji v Krašinji.

Bernard Bunde, 1796. Umrl 1. 1837 v Šmihelju
pri Nov. Mestu.

93 —

Blaž Mrvee, 1832 - 1833. Rojen v Vodicah 3. fe-
brnvarija 1807, posv. 1832. Iz kapelanske službe v
Kameniku je priseli. 1851 za župnika v Nevlje, koder
je umrl 25. decembra 1879.

4. Duhovniki, rojeni v Sorski fari.

Andre Jerlili. (Glej župnike Sorske.)

Sebastijan Bizant. (Glej kapelane Sorske.)

Lnka Polenec. On je bil leta 1682 kapelan v
Kranjski Gori.

Matija Ločnikar; o njem smo vže omenili, da je
bil 1. 1693 župnik v Gorjah.

Blaž Lušina. Doma z Gostečega h. št. 16; rojen
26. jan. 1773, je služil v Krškem in v Polžniku, ter
umrl župnik pri Beli Cerkvi 15. julija 1829.

Jurij Kalan, z Gostečega Kalanov, h. št. 8, rojen
4. aprila 1774, posv. 3. sept. 1798, umrl kot župnik in
bivši dekan 17. febr. 1844 v Šmartnem pri Kranji.

Ivan Gaber, rojen na Spodnji Senici, h. št. 12,
dne 15. maja 1775. Leta 1808 je bil on župnik v
Zatičini in II. sept. 1824 je umrl kot župnik v Ško-
cijanu pri Dobravi.

Tomaž Štrekelj, Kunšlov iz Pungarta h. št. 12.
Rojen 19. dec. 1794, posvečen 1. 1827. On je bil od¬
puščen v Goriško škofijo in je ondi umrl kot lokalni
kapelan okrog 1. 1840.

Jurij Štrekelj, brat prejšnjemu, rojen 28. febr.
1805. Stopil je bil v kapucinski red in dobil ime
Peter.

C. g. Jernej Babnik, Strojarjev, rojen na Goričah,
h-št. 21, dne 9. avgusta 1829, v mašnika posvečen
30. julija 1854. Novo mašo je pel na Sori 15. av-

94 —

gusta 1854. Služil je za kapelana v Karani Gorici do
1. 1860, v Železnikih do l 1870, potem 5 let za lo¬
kalnega kapelana na Uncu in od 1. 1875 je župnik na
Dobrovi pri Ljubljani.

Martin Lnšina, Pustotnikov, rojen na Goričah,
št. 7 dne 9. novembra 1829. Stopivši v red frančiš¬
kanski je obhajal novo mašo 14. oktobra 1855. L. 1862
je bil izvoljen provincijalom, a uže leto pozneje je dal
slovo tej časti in svetu, namreč 15. marcija 1863.

Č. g. Ivan Belec, Mlinarjev se Sore, h. št. 34.
Rojen 17. junija 1843, posv. 9. julija 1870. Pel je
novo mašo na Sori in ondi nekoliko pomagal v pastir¬
stvu, potem je bil pa poslan 1. 1870 za kapelana v
Črnomelj, 1873 na Trato, 1876 v Logatec, 1878 v
Hrenovice, 1879 za kurata v Podkraj, 1881 v Podvelb
in 1872 za kap. v Lašče.

Č. g. Nikolaj Križaj, Polencev z Gornje Senice
h. št. 2. Rojen 5. dec. 1845, posvečen 30. jul. 1872
in novo mašo pel 11. avgusta 1872. Po kratkem ka-
pelanovanji v Metliki seje on preselil v Semič, odkoder
je šel oskrbovat za nekaj mesecev faro Dragatuško,
potem je pa 1. 1877 odšel za kapelana na Ig in leta
1880 je dobil faro Godoviško, katero sedaj vlada. Žal,
da s tem gospodom moramo tudi vže skleniti vrsto du¬
hovnov, rojakov Sorskih.

Vlil. Poslopja in dohodki duhovnov Sorskih.

Župniški dom z gospodarskimi poslopji je stal na
Sori vže nekdaj na istem mestu, koder stoji danes.
L. 1552 so bila vsa ta poslopja v slabem stanu, veči¬
noma lesena, a ko so bila pod vikarjem Rillingom dva-

— 95

krat do tal pogorela, postrojila so se na novo s pod¬
poro Vetrinjskega opata Bernharda prav trdno in pri-
lično. Vikarij je odslej imel svojo hišo na pol zidano
in na pol leseno. V hlevu je bilo 1. 1629 prostora za
20 glav goveje živine in v konjušnji za tri konje. Se¬
danjo hišo je prezidal in hlev z novega postavil župnik
Leben.

Sorski kapelanje so imeli vže pred dvesto leti svojo
hišico, a proti koncu 17. stoletja so vendar oni stano¬
vali v župnem domu, ker je bila kapelanija preborna.
Ko so jo nekoliko popravili, podučevali so kapelanje
v njej otroke in imeli tako zvano trivijalno šolo. Leta
1872 se je pa zidalo primerno šolsko poslopje na sredi
vasi. Tudi kapelanje so dobili 1. 1850 novo mično hišo
precej pod staro farno cerkvijo za stanovanje.

O d o h o d k i h župnikovih, kakoršni so bili v starih
časili, smo vže zgoraj nekoliko omenili. Lahko so tačas
izhajali župniki. Imeli so svojo obširno kmetijo, 10
podložnih kmetov in več druzih kmetov, ki so jim da¬
jali desetino, in hodili na roboto in tlako po 7 dnij v
letu. Svoja posestva so imeli župniki v Leševji, v
Erziji, na Vidmu, „am Gross vnd Clain Nakhoualle"
itd. Cisti naturalni dohodki brez domače porabe so
1. 1690 znašali 613 gld. Od tega je dobival patron
na leto 200 gld. miznine in cesarskega davka je bilo
102 gld. Priboljšek so imeli župniki od vina, ker so
dobivali od škofa pravico, da so je smeli točiti ljudem,
ki so prinesli h krstu ali prišli k poroki. Pozneje je
pa posebno občutno breme postala miznima, katero so
oni dajali patronu in od 1. 1752 po Schillingovem do¬
ločilu pošiljali v Ljubno in Lipoglav. Tožili so župniki,
da še črnega kruha ne bodo imeli, če se jim miznina

— 96 —

ne pregleda. „NIsI MInVatVr penslo, YIX poteiit
paroChVs hlC DIV sVbsIstere 8  —tako je pisal župnik
Pogačar. Na pomoč je priskočil v tej bedi darežljivi
škof A. A. Wolf z znamenito mašno ustanovo. Dal je
tri zaveznice po 1000 gld., od katerih obresti dobiva
župnik, ki opravlja za pokoj duše ranjcega vladike
štiri sv. maše in sicer kvaterni teden. Ko so nehali
urbarski dohodki (desetina, lavdemij itd.) ustanovila se
je leta 1855 za vsako faro posebej zemljiško-razbreme-
nilna odškodna glavnica. Iz Sorskih dohodkov znaša
ona za Soro 4700 gl., za Lipoglav 3000 gl., za Ljubno
1000 gl. Te svote so naložene v zemljiško-razbreme-
nilnih obveznicah. Kongruin) dopolnilo je vsled tega
za Sorskega župnika neznatno.

Kapelanje so nekdaj dobivali vso plačo od žup¬
nika. Zelo zgodaj je bila pa tudi prišla v navado ka-
pelanska bira. Dajali so jim zemljaki vsak po mernik
pšenice na leto, kar je znašalo skupaj 20 starjev (80
mernikov). Starij pšenice je kapelan Andrej Vodnik
prodal še zelo v ceno, namreč za 1 gl. 40 kr. Leta
1842 je imel kapelan še zapisane 57 mernikov pšenične
bire v Sorski in 23 v Preski fari. Opravljal je on za
to na leto 18 sv. maš, ki so se oznanjale za posamne
soseske. Hrano brez vina ima kapelan prosto pri žup¬
niku. V poboljšek vživa on tudi vso pogrebno in nekaj
poročne štolnine. Župnik Jerlih je kapelanu Andreju
Vodniku prvi naklonil štolne dohodke, zato, ker je ta
mesto njega opravljal posebne župniške posle, potem
se je pa ta navada ohranila.

Izpregovorimo še besedico o Schillingovem usta¬
novnem zakladu za benefidjata Sorskega. Primorani so
bili župniki vže zdavno vsled preobilnega dela dobivati

- 97

si dveh pomočnikov in posebno druzega čisto iz svojega
plačevati. Ko je 1. 1752 volil Schilling, kakor smo
videli, 2000 gld. za beneficij, ki se je še-le 13. jan.
1791 po ustanovnem pismu postavno potrdil, bilo je
župniku stanje olajšano. On je vlekel obresti iz Schil-
lingovega zaklada, beneficijatu je pa dajal prosto|hrano
in stanovanje, ter vrh tega še po 50 gld. na leto. Ob
času, ko je bil beneficij izpraznjen, so se njegovi inter-
kalarni prihodki prištevali k glavnici. Vsled tega, in
ker je bila 1. 1833 še srenja pridejala svojih 300 gl.,
je glavnica narastla 1. 1868 na 8655 gl. Tega leta
se je pa nepostavno ukazalo, da naj se interkalar steka
v verski zaklad in 29. novembra 1879 se je določilo,
da naj obresti Schillingovega beneficija uživata Sorski
in Preški župnik v poboljšek svoje plače, da jima pa
zato odpade enaka svota kot kongruino dopolnilo iz
verskega zaklada. Želeti bi tedaj bilo, da se vsaj s
prihodnjim uravnanjem duhovske plače Schillingov be¬
neficij zopet oživi v smislu blagega ustanovnika, ter
tako nakloni prava pomoč župniku, pa tudi dušna po¬
moč vrlemu in vernemu ljudstvu prelepe Sorske fare.

13

— 98  —

Priloge

k zgodovini Sorske fare.

I. Nos Nicolaits dei gratia sancte sedis Aguilegensis

Patriarcha. Vnimrsis et singnlis presentem paginam

inspectnns uolumus fore notum, quod ad nostram acce-

dens presmtiam diledus in christo lieligiosus et honestns

* vir frater Nicolaits Abbas Monasterii Victoriensis ordinis

■ Cistercimsis Salzburgensis dioecesis, nobis humiliter sup-

plicavit, ut cum felicis memorie Betrandus Patriarcha

aquilegensis predecessor noster, aduertens notabiles def-

fectns, quos Monasterium ipsum, in quo degit honorabilis

Conuentus d magnus tnonachorum et fratrum, in Vino

d aliis necessariis mstinebat, ecdesiam, sen plebern sancti

Stephani in Zauuer nostre Aquilegensis dioecesis, ad def-

fectus hujusmodi remouendos, caritatis ac pietatis intuitu,

ecclesie seu Capelle sancti Leonardi in Monte Leubel

diete nostre dioecesis ad Abbatem et Monasterium ipsum

spectanti annexerit, incorporauerit d uniuerit de Capituli

nostri Aquilegensis consensu pariter et assensu, prout in

•

') Original na pergamenu je hranjen v kn. šk. arhivu
Ljubljanskem. Pergamen je znotraj Cisto bel, zunaj rumenkast.
Na rudeči svilnati vrvici visi velik voščen pečat, lepo izdelan
in nepokvarjen. Narejena je njega skledica iz rujavelega voska
in va-njo je vlit rudeč vosek, v kateri je vtisnjena ta-le podoba:
Patrijarh Nikolaj sedi na prestolu, blagoslavljajoč z desno in v
levi držeč križ; na njegovi desni in levi strani sta pa grba.
Okrog podobe ob robu je napis: S. NICHOLAI Dl ET APL1CE
SEDIS GRACIA SACTE SEDIS AQUILEGEN PATRIARCHE.

— 99

opera .concernunt cupientes guantum cmn deo possumus
benigni et favorabiles invmiri, predicti Abbatis devotis
supplicationibus inclinati, Annexionem, incorporationem
modi approbare, ratificare et confirmare, ac innouare be¬
nignim dignaremur. Nos vero in Mis que pie caritatis
quodctm priuilegio Sigillis eiusdem nostri preclecessoris et
dieti Capituli roborato tenoris infrascripti plenius con-
tinetur annexionem, incorporationem et Vnionem hujus¬
ed Vnionem per Prcdecessorem nostrum antedictum pre-
misse ecclesie sancti Leonardi faetarn de dieta ecclesia,
seu plebe Sancti Stephani in Zauner, numerando omnia et
singula in eodem priuilegio contenta, omni modo, jure et
forma gitibus melius possumus auetoritate ordinaria tenore
presentium, approbamus, ratificamus et confirmamus ac
etiam innouamus. Tenor autem predicti Privilegii tališ
est: Sande sediš Aguilegensis dei gratia nos Patriarcha
Bertrandus, Vniversis presentes litteras inspeduris ad
perpetuam rei memoriam. Porreda nobis ex parte Ve-
nerabilis fratris Johannis Abbatis Monasterii Victo-
riensis ordinis Oisterciensis Salzburgensis dioecesis Ca-
pellani nostri dilecti petitio continebat, quod cmn id-
detn Monasterium de Vidoria in quo degit Conuen
tus lionarabilis et tnagnus Monachorum et fratrum,
Vini et alioruni necessariorum pro sustentatione ipsius,
deffedus notabiles patiatur, ecclesiam seu plebem sancti
Stephani in Zauuer, nostre Aguilegensis dioecesis, ad nos
et ecclesiam nostram spedantem, pro hujusmodi deffedibus
subtollendis, ecclesie, seu Capslle beati Leonardi in Monte
Leubel, nostre dioecesis ad ipsum .Abbatem et ejus Mo¬
nasterium spedanti amiedere, incorporare et unire pietatis
intuitu benignim dignarenvur. Nos autem aduertentes dignum
esse, quod ad ipsum Monasterium in cpio uiget regularis

100  —

uita d honestas, ut ad laudem diuini nobis de bono in
melius prosperdur, caritatis opera impendentes, largitatis
nostre munificentiam ostendamus. Idcirco eiusdem Ab-
batis doniš uirtutum plurimum decorati deuotis supplica-
tionibus annuentes, prefatam ecclesiam, seu plebem sandi
Stephani in Zauuer, diete Capelle sandi Leonardi in
Monte Leubel predide nostre dioecesis ad predidum Ab¬
batem et eius Monasterium in perpetuum annedmus, in-
corporamus et Vnimus. Ita quod post incorpondionem
annezionem et Vnionem liuiusmodi, cedente uel decedente
eiusdem plebis plebano et Eedore, seu ipsa ecclesia guovis
alio modo vacante, liceat eidern Abbati Vidoriensi et eius
Successoribus canonice intrantibus, ipsiusgue Canuentui
audoritate propria, cuiuscungue alterius licentia uel as-
sensu minime reguisitis, eiusdem ecclesie, seu plebis sandi
Stephani in Zauuer possessionem apprehendere, et illam in
usns et sustentationem didorum Monasterii et Conuentus
perpduo rdinere, Ita tamen, quod in dieta ecclesia, seu
plebe, per ipsurn Abbatem et Conuentum gdoneus insti-
tuatur Vicarius, per quem cura geratur animarum, et
peseruiatur laudabiliter in diuinis. Qui quidem Vicarius,
ad Sgnodum nostram uocatus, accedere teneatur, constitu-
tionesque Sgnodales editas et edendas inuiolabiliter obseruare
Nuntios sedis apostolice, atque nostros benigne recipere ac
tradare, procurationes Legatorum eiusdem sedis et nostras
et jura alia Episcopalia persoluere, reseruata eidem Vica-
rio per dictum Abbatem et Conuentum instituendo de
pirouentibus diete plebis congrua portione, de qua comode
sustentari possit, d predida atquejalia ineumbentia onera
supportare. Ceterum uolumus, quod in honoris et dominii
signum predidus Abbas, eiusgue Successores et Conuen¬
tus, nobis et nostris Successoribus, ac ecclesie Aquilegensi

lor —

Annuatim in festo sondi Helari pro eius Capelle lu-
minariis in eadem Aguilegensi ecclesia site, in qm
ipsius d aliorum guatuor Sandorum corpora regui-
escunt Sex libras Cere dare d soluere teneantur. In cuius
rei testimonium presentes fieri iussimm nostri Sigilli ap-
pensime munitas. Datum in nostra Patriarchali Civitate
Austria. Die decimoodauo mensis Aprilis. Anno Dami-
nicae nativitatis Milesimo Trecentesimo Qmdragesimo
secundo. Indidione decima. In Christi nomine Amen
Anno nativitatis eiusdem Millesimo Trecentesimo Quadra-
gesimo secundo. Indidione decima. Die Vicesimoseptimo
Mensis Maii. Presentibvs prudentibus uiris presbgtero
Dominico de Justinopoli, Canonico eeclesie sancti Stephani
de Aguilegia. Gabriele cujusdem Domini Henrici de
Cremona Vtini. Daniele de Malfiastris de eodem loco
Civitatis Austrie comorantibus. Hermano Zambonini. de
Glemona d Martino notark de Arjuilegia testihus d aliis.
Congregatis Venerabilibus viris dommis Guilliehno De-
cano. Canonicis et Capitido eeclesie Aguilegensis in Ca?
pilulo eiusdem eeclesie et tamepiam Capitulum more so-
lito specialiter ad infraseripta, in (p(o interfuermt Domini
Ottolinus de Pergamo, Morandus de Pumliis, Franciscus,
Johannes et Ambrosius de Laturre, Johannes de Ose-
nago, Ragnaldinus de Zauatariis et Gullielmus Saverg
de Cremona omnes Canonici diete eeclesie, cum plures
non sint residentes personaliter in eadem, predictis con-
cessioni, Vnioni, incorporationi et annexioni, d omnibus
in supradieto priuilegio contentis suutn unanimiter et con-
corditer prebuerunt assensum panter et consensum. Et
in hujus testimonium et euidentiam clariorem, appendi
eidem priuilegio Sigillum dieti Capituli mandaverunt.
Adum in Capitido maioris eeclesie Aguilegensis. Ego

— 102  —

Paulus cuiusdam magistri J&hannis de Mutina puhlieus
Jrnperiali auctoritate notarius predidis interfui et rogatus
scripsi. In cuius rei testimmium presentes fieri iussi-
mus et nostri Sigilli munimine roborari. Datum Vtini
in nostro Patriarchali Palatio Die decimooctauo mensis
nouembris. Anno Dominice natiuitatis Millesimo Trecen-
tesimo Quinquagesinwprinio. Indictione guarta.  . (Glej
stran 24.)

II.  Nosprefato Episcopo seu eius Mense Episcopali
Inprimis Castrum nostrum Gortschach iuxta Lagbacum Ui¬
dem situatum pleno iure cum omnibus suis Jurisdictio-
nibus temporalibus Villis, possessimibus, fructibus, pro-
uentibus, Bedditibus, Šilu,is, pascuis, Piscarm, Nemoribus,
Montibus, Vallibus Acptis, Fluuiis d aguarum decursibus,
Molendinis et Molendinonim locis ac miuersis terris
arabilibus eultis d inču It is d guibusUbet utilitatmn in-
tegritatibus guibuscuncpie vocabtdis nmicupentur donamus
et asignamus.“  (Glej stran 24.)

III.  „Zivischen des Hochtvierdigen Fiirsten vnnd
Herrn Herrn Vrban, Bischouen Zue Lagbadt dc. volmdchtig
Geivallt vnnd Beuelchhaber. Der tvierdigen Herrn Paulle
Wiener. vnnd Herrn Mathessm Walich. Bagd Thaemb-
herrn. des Bistumbs Lagbach. Audi des Erivierdigen In
Gott, vnnd Herrn Bernnhardten Abbte Zue Vittring, ht in
schivebennden Irrungen, die Lehenschafft, Confirmation,
Vogtheg, vnnd Annders die Pharr Zeger vnndter Gort-
schach gelegen betreffenndt, vollgennde Enndtliche vergleich-
hanndlung Abgeredt vnnd Beschlossen, Audi Bed, Bar-
theien : diesdbig Zu hallten vnnd Zuuolziehen verpindtlich
Angenomen wie hernnach hegriffen, Nemblichen Also.

— 103  —

Dieiveill sich in vorigen geschicht der handlung,
Sonil Zuegetragen, das von Einem. vnnd dem Anndern
tail. Audi sonnderlidien durch Dem Edlen vnnd Vesten
Cristofen von Purkhstall Zue Purgstall. gezigen Innhaber
vnnd Phanndtherr. der Herschafft Gortsdiach. Betreffenndt
Anngeregte Jchriegt Par Hanndlung, zum Lanndesrechten
oder Andern Verhbren,fur die Lanndsfurstlich Obrickhait
In Ghrain geivachsen, Darilber ettvas Vmvillenns. Sambt
beden Bartheien, Vnkhosten, vnnd Zerung Eruolgl, vnnd
Aufgeloffen medit sein. So soli mit diser fregen Wil-
kliUrlichen Angenomben Vergleichhandlung, derselbig Vn-
unll, Audi alles was nodi Im Lanndsrediten vnnd Zue
verher stuennde, Neben Allem aufgeloffnem Vnnkhosten
ganntzlidi Mn. Ab. Todt. vnnd Erlosdien sein. Einer
gegen dem Anndten weiter nicht zugedennkhen, oder zn
Anndten haben.

Souill vnnd ivas Aber des Hreni von Vittring Lehen-
schaft Confirmation .Bestatung Vnnd Einsetzung der Phare,
khirchen Zue Zeger. ivie vorbenenndt. belangenndt. Ist
Beschlossen vnnd von baiden Bartheien Angenommen, Da
Nun Hinfuren der Herr Abbte Zue Vittring seine
Naehkhomen, durch s g selbs oder Ir e Beuelchhaber: Sich
der Lehennsdiafft. Confirmation, Bestatung, vnnd Ein¬
setzung. Eines Pfarrers. Alls offt es sich zue fallen
schickht. Mit iiberanndtivortung. der Pfarrkhirchen vnnd
der Schlissl darzue gehorig. Nach geistlicher Ordnung.
gebrauchen soli vnnd mag.

Vnnd Nachdem Aber Ein Pharrer Zue Zeger, Alle
Fregtag In dem Schloss Gortschach, Ein Mess zehalten
Schuldig. vnnd der Jurisdidion Lagbacher Bistumbs
vnntenvorffen, Audi In diser guetigen. vergleich Hand¬
lung vermeldt tvorden. Das der Pfarrkhirchen, Vnnd des

Pharrers Zue Zeger mndterthanen mnd mntersdssen dem
Hochgedachten Herni Bischoue zue Lagbach etc. Geuogt.
Soli soliche Einsetzung In Eines Yeden Phlegers, oder
Innhabers der Herrschaft Gortschach, oder seines Beuelch-
habers gegenwurt beschehen der beg solicher Einsetzung
Lauter vermelden solle, dass Er Pharrer mit der wochent-
lichen mess Alle Fregtag. ivie von Allter Herkhomen:
gehorsam vnnd gewčirtig seg, mnd dem Herrn Bischoue
Zue Lagbach. oder seiner furstlichen genaden Vicari Ge¬
neral, Als seiner geistlichen Ordennlichen Furgesetzten
Obrickhait. Alle Billiche gehorsam Lagste.

So Nun soliche Einsetzung.  (ivie vorsteet ) beschehen.
Allssdan soli der Fhleger Zue Gortschach, oder wem der
Herr Bischoue von Lagbach. darzue verordennt. In ge-
gemmrt Eines Herrn Abbts Zue Vittring, oder desselben
gewaltstrager dem Pharrer den Pharrhoff, Alls die welt-
lich Possess. Neben den darzue gehorigen Schlisseln, Vber
vnnd Einantivorten.

Auch der Phleger, mnd Gerichtsherr dem Pharrer
mit lautern u: ort en Anntzaigen, dass dem Herrn Bischoue
Zue Lagbach vnnd seinen Nachkhomen, Auch der Herr¬
schaft Gortschach solich Einanntivortung der Possess. lie-
gender vnnd iveltlichen gueter, on Schaden beschehen seg,
mit vorbehallt der mndterthanen, vnnd vmidtersčissen.
Vogteg. Bobat vnnd aller iveltlichen Jurisdiction, ivie
von Allter Herkhomen.

Doch soli soliches dem Herrn Abbt von Vittring.
In iveliches selbs, oder seines Beuelchhabers begsein, ver-
meldt Anntzaigen beschehen, mit Iren Stillschiveigen. An
den gerechtigkhaiten der Lehennschafft Bestatung, Ein¬
setzung. vnnd habennden Fueg. des der Stifft Vittring
Begnadt. Auch an Schaden vnnd Nachtail sein.

— 105  —

Damit auch Khonnfftig Zeit khain Misfuerstandt.
In beruerter Einsetzung , Eines Pharrers zae Zeger Er.
tcachse, ist jur Ain Nodturfft bedacht, Auff dass Ain
Herr Abbt Zm Vittring, oder sein Beuelchshaber deti tag,
vntld Zeti, d er Einsetzung, dem Herrn Bisrhouen mn
Lagbadi, oder dem Plileger. oder Innhaher der Iferschafft
Oortschadi, Siben oder Acht tag davuor, geschrifftlich
verkhundige, damit Zue solicher Einsetzung Yemanndts,
Es seij der Phleger Zue Gortschach, oder wer dem Herrn
von Lai/ladi gefelig, die sadien wie Obsteet Zuuerichtn
Verordennt icerde.

Wo aber Ye Zue solidnem tag von gedachts Herr-
Bischoues tvegen Niemandts Erschin, So soli mnd mag
irollgedaditer Herr Abbt, oder sein Beuelchshaber, mit der
geistlichen Inuestierung mnd Einsetzung,  (wie Oberi rer-
meldt) verfaren, Doch so soli dem Herrn Bischoue an
seiner Jurisdidion, der wochentlidien Mess, Vogteg, Robat,
mnd Ander gerechtigkheit an Schaden sein, Vnnd soli
nicht dessticeniger, durch des Herrn Bischoues. Beuelchs¬
haber oder Phleger volgenndts dem Pharrer die iveltliche
Possession, des Pharrhofs wie oben begriffen, Zue gelegner
Zeit, Eingeandtumi iverden. Weliches gleichermassen dem
Herrn Abbt Zue Vittring; Obgleich Niemandt, von seinen
tvegen gegemmrtig, an seiner Lehenschafft, Confinnation,
Einsetzung mnd gerechtigkeit, an Schaden sein solle.
Doch soli der Pfarrer mitler Zeit nicht clestoiceniger Im
Pharrhof sein ivonnung haben Treulich unnd Vngeuerlieh.

Demnadi vnnd damit Aber. soliche Enndtlidie ver-
gleichhandlung, Zue Khonnjftiger gedechtnus gebracht ge-
halten mnd voltzogen tverdt, So soli mit Annkhonnffi
des hochgedachten Herrn Bischouen Zue Lagbach etc.
ivelicher der Zeit. Bei Romischer Khu Mt. mnd nicht Im

14

106  —

Lannt ist Zwen gleichlautenndt vertragsbrief, aufgericht
mit beder Herrn Secrete Innsigl verferiigt vnnd //edem
Herrn Einer behenndigt icerden, Treulich rund vnge-
uerlich

Bes Zue UrJchundt haben der IVoldgedacht. Herr Abbt
Zue Vittring etc Zugleich Herr Pauli Wiener, vnnd Herr
Mathes Walich, Alls geiealtstrager hochgedachts Herrn Bi-
schoue Zue Lagbach. Bagd Thuembherrn etc. Irr Pedtschaft
hierumiter gedruckht. vnnd mit Iren Aigenhanden Vnnter-
Hchribm. Bese!fen Zue Lagbach den dreg Zehennden tag
Momiats Marti. Im Fimfftzehenhnideti vnnd darnach
Im Fmiffvnnd Viertzigssten Jare.

L. S. L. S. L. S.

Bernhardt Abbt

Zue Vittring manupropria.

Paulus iVienner

T/membher Zu Laibach m. p.

Matliias iValich

Thnembher zue Legbach m. p.“  (Glej stran 28.)

IV. Demnach lauth der Kay. und Landesfurstlich.
anf die in dem Stifft Sittkherischen schuldens JVesseu an-
gegrdnete liochansechliche Comnmsion eingeloffenen aller-
gdigsten Resolution de Data Wien 16 Juli intimato Grdz
■5. September 17110, und zivar § lino Verstattet ivorden
zu Behuff dern Stifft Creditprn die Sitticherisclie gcguisitg
oder Allodialia Umen Creditoribus m Soh/tum anzutvegssen,
oder anderiverts zu Verkauffen, ah ist aufhoche interpo-
sition ernent liochanseldicher Commission zickchen Iliro
Hochtvurde/n Herrn Herrn Alexander Abbt.en N. Herrn
P. Priorn, .und Convent zu Sittich an einem,:. dan
Iliro Ilochiciirdm Herrn lokam Jacob Schilling Cano-

— 107  —

niču m und Vicarium generalem zu Lnvbach miter Dato
Lagbach 86 Mag 1731 Miindtlich tvegen der Sitticheri-
eclten Allodial Pfarr Zeger in ober Orain Ligendt nacli-
folgender dmtract geschlossen }  no dan nacher hoff ad
ratificandum angezeigt, mul entlich von Sr. Rom. Kag.
audi Krni gl. Catli. Magtt. miter Dato Prag 7. Jung, in-
timato Grčiz 12 Decembri* 1732 allergdigst Ratihabirt,
und entlich ad perprtuam rei memoriali/ zu piipier ge-
bracht tvorden; ^  17,ss

Erstliclien iiberlasset und iibergibtivoU ernenter Herr
Abbte, N Pterr P. Prior um/ Concent 'dime Herrn Schil-
ling Vorberuhrt Vorhiu Von dem Stifft Vitring pr cine
in ober Steger zu Murnu gelegene Podenclorff ge-
nanelte giilt unter 8. Martg 1631 aigenthumblich ainge-
tausclite Pfarr Zeger, oder Villmehr dero temporalitat
mit deni jure Patronatu s, al/er an und Zuegehor, tvie
soldie das Stifft Sittich genossen, oder geniessen hette Konen
hiemit Kduffiich und im aigen, alsso dass zu nechst,
Riinfftigen georgg Besagte temporalitat Ihme Herrn er-
kauffer zu' aigner beliebigen Disposition Von den Lobi.
Sfijft sambt denen darzu gehorigen schriften, Vrbargen,
Reversalien, und Registern eingeantivmlhet werden solle
dagegen

Andertens Verobligirt sich mehi- ermelter her er-
kauffer Johann Jacob Schilling den Coiinnissionaliter ab-
geredeten Kaafschilling envehnt Pfarrlicher temporalitet
mit 6000 fl. T. TV. id, est Sechs Tausendt gulden Teu-
tsrlier TVehrung dem Lobi. Stifft Sittich mit, demme (der
Tlerr erkauffer denen Stifftlichen Creditoribm) ivelche
Beg der Kag. Commission auf diesen Kaufscliilling ge-
griffen diese 6000 ft. secundum seriem Classificationi*

— 108  —

erlegen, and so Vili Sitticherische schuldt Brie#\ and
rešpective guittungen ilime Herrn Abbtm einantivorthen
solle :) zu erfuhlen. Alles Treulich, and Beg dem Land-
schaden-Bimdt in Krain. Za Vrkundt desseii seint zwey
gleichlautendte exemplaria dieser allergdigt Ratificirten
Kcinff abredt errichtet und so ivohl Von denen hochan-
sehlichen Kay. Commissarien, cds Von Beijden Contrahi-
rendten Theillen gefortiget und Jedem Theill eines zue-
gestellt icorden. Lagbach den 4. Aprili 1733.

Anthoni Josseph gr. V. Guetperg m. p. Commissionis
praeses Carl August Sebfehllter Ruessenstein m. p. als In
Sacben geordenter hgserl. Commissarim
Sig. Joseph de Capini m. p. alss in Sachen geordenter
Katg. Commissarim.

Alexander Abbte Vdt Erzbriester zu H Uti eh.

P. Wilchelm Prior.

P. Augustin Senior.

P. Daniel.

P. Carolus p. t. Cdmmerer des Convent aldaJ)  (Glej

stran 40.)

V. „Zweynzigsten. Legiere ich, dass mir iiber die
Pfarr Zeger  (loelclie ich alleinig um den zivischen den
Bgsthum Lagbach und Stifft Sittich daurenden Uralten
Stritt zu hoben, mit grossen iibermčissigen Unkosten au
mich gebracht) in aigen zuestehende jus Patronatus lhro
Hochfiirstl. Gnaden, mečnem gnadigsten Herrn Herrn

‘) Ta listina, ki se hrani v kn. šk. arhivu Ljublj., ima v le¬
senih škatljicah čvetero pečatov in jeden je odtrgan. Prvi je
Guetpergov, drugi Coppinijev, tretji opata in četrti konventa
Zatiškega.

— 109  —

Ordinario, und allen Hochderoselbeu, Succesoribus plem
jure, jedoch tiso, und dergestalten, dass Hochgedacht
seme fiirstl. Grnden, und alle dero Successores an Bgstmn
sothanne Pfarr Zeger je, und allezeit einem Burgerlichen
zu Laibach, oder zu Krainburg gebohren Sohi Suh poemi
nidlitatis actus zu conferimi schiddig segn solleu. Lero-
halben dami ich iiber diese Pfarr Zeger Behbrige Schrifften
in Specie den Kauf-Brief, und die (Juittung etc. Bezalil-
ten KaufSehilligs Ikro Hochfiirstl. Gnaden, dermahligen
Gnadigsten Ordinario den 5. Jung 1748 zu Zeger in
Pfanltoff triiridichm behundiget liabe, loelche audi regi-
striert und in dem arckivio Episcopali aufbehalten te er den
sollen.“

„l)arUber ordue und Verschuffe ich, dass dar Herr
Subvicarius zu Lippoglau seine praebendam mit Hundert
und filnffzig Gulden, Sage 150 fl. dami der zu Maria
Lauffen mit filnffzig Gulden, id est 50 fl. Begde Ten-
scher Whr. Von der Pfarr Zeger Jahrlich mit Zuei~
hundert Gulden, Sage 200 fl. zu raichenden pension
ziehen, und Von dasselbst aus pundual, und richtig gegen
Behoriger QuiUung, tvelche Von deni II. Pfarrer Zn Zeger
in Sgnodo producirt icerden solle, Bezali icerden sollen,
und Weillen ein zeitliclier Pfarrer zu Zeger nebst denen
obgedachten zivei hundert Gulden jdhrlichenpension, zwan-
zig Staab schone, Subtile reisten Leinbath audi zu raidien
liat, also statuiere, und Versdiaffe ich hiemit, dass diese
20 Staab Leinbath das erste mahi nadi nieinen zeitlichen
Hintritt der Domkirchen zu Lagbach, das amlere Jalir
in die Sacristeg auf St. Peter in der Vorstatt Lagbach
zu des altern H. Vicam/ Hahden ; das Dritte Jalir der
Pfarr-Sacristeg zu Crainburg zu Handen des dasselbstigeu
II. Pfarrers; das Vierte Jalir der Sacristeg zu Lippo-

— 110

lau za Handen des II. Subvicarii aldotien; d as Fiinjfte
Jahr der Sacristeg zu Zeger und der Sacristeg zu Maria
Lauffen, Und zwar zu gleichen Thellen entricht, und dieser
fur und /tir Vem fiinff zu fiinff Jahr auf eivig ivechsel-
weiss gehalten und observied, auch der Herr Pfarrer zu
Zetjer die Besckeinigtmgen dauon in Sgnodo zu producie-
ren sckuldig sega sol/e. Anheg gebiitte, und Verbiitte zum
Beschluss dieses Paragraphi liiemit, tlass etn Zeitlicher
Pfarrer zn Zeger diese mit zwei hundert gulden, dami
20 Staab schonen, Subtilen Leinbath zu raichen haben-
den pension Suh nullo imaginabili praetertu gesteigeH
icerden solle, noch ldinne.“  (Glej stran 41.)

VI. Daniel de Bubeis, Dei et Aplicae. Sediš gratia
Epus. Caprulanus in Patriarchatn et dioecesi Aguil. pro
Emo. in Christo patre et Dno. Dno. Garlo sancti Marci
smeta* atgue sedis Atjuileien. Patini, dignissimo, vir.
sitator, et suffraganeus generedis Vniuersis et singulis
Christi fidelibm lias nostras litteras inspeduris salntem
in Dno. sempitermm. Harum serie litterarum vniuer-
sitati uestre votlim facimus, tptod Nos anno Nativitatis
Dni. 1512 Indict. Vta. die ttero Sabbato XIII men.
Junii Spiritus s. gratia suffidti, pinta ritum, modam
et formam s. Bom. Eccl., Gonsuetudinem ac nor¬
mam a sanctis patribas traditam, rite et solemniter Con-
šečrauimus et dedieauimus Ecclesiam S. Nicolai in Cam-
pis, filialem Ecclesiam S. Stephani in Zeger, Lagbacensis
dioee. at/m mo ehts Altan in honorem S. Nicolai, Leo¬
nardi d Osnaldi. In gno reposuimus relignias savetorum
Mene , Protin et Grisogoni. . ..  (Tu je v obširnih stavkih
obiskovalcem cerkve podeljenih nekaj odpustkov.) Da¬
tum In oppido Krainburge anno Indici, die et mense


— 111  —

guibus supra Pontificatvs Ss. in Christo Patris et D. D.
Leonis diuina prouidentia pape Xmi. Anno Vto. Augu-
stinus Sanctoninus Curie Pathalis Aguileien. Cancella-
rius.  (Glej stran 56.)

VIJ. „ Vigore Bullae ddto. 4. mensis Julii 1548
Ecclesiam jUialem Sandi Floriani in Tohoutze reconciliavit
TJrbanus Textor, Episcopus Labacensis, simulgue Alf arin
Sandorum Servatii et Joannis Baptistae consecravit guarta
die mensis Julii Anno Domini Millesimo Quingentesimo
Qiladragesimo Odavo.“  (Glej stran 64.)

VILI. »Eglfftens : nacli genauer Ueberlegung finde
ich, dass Beg der Pfarr Z e yer  , Pfarr Pirckendorff und
Pfarr E. Creuz ausser NeumarcMl zn Beforderung der
Seelsorg, ivelche anjezo dem Herrn Pfarrer aus Mangel
genugsamer Geistlichkeit selu- Beschtvdrlich fahlet, mehr
IIH. Geistliche erforderlich segnd, als tvil ich jeder Pfarr
erst benanter Dregen Pfarren zway Taussend Gulden,
Sage 2000 fl. sogestalt, und gegen deme , dass Von dem
dauon fahlenden Interesse meh ein Eerr Substitutus in
Subsidimn eines zeitlichen Eerrn Pfarrers in sein II.
Pfarrers Kost, und gegen JahrUch Urne reichenden
funffzig Gulden, Sage 50 fl. zu einer Beghilff fur und
fiir geludten iverden solle, Vermacht und- Verordnet liaben.
Zu tvelchem Ende dami ein jedwederer Zeitlicher Eerr
Pfarrer obersogten Dregen Pfarren das faldende Interesse
jahrlich zu beheben, Vnd das hieobstehende genau zu
Befolgen haben wierdet.“_  (Glej stran 80.)