Književna poročila. 37
Književna poročila.
Spektorskij Evgen: Zgodovina socialne filozofije. Zvezek IL XIX. stoletje in začetek XX. Izdala Slovenska Matica v Ljubljani. 1933. Str. VIII + 186.
Knjiga je nadaljevanje v SI. Pravniku, 1. 1933., na strani 351. do 353. prikazane knjige istega avtorja. V prvem delu, lani, je zbral 115 slik po zgodovinskem redu od antične dobe do XIX. stoletja, v drugem pa 94 slik izza XIX. stoletja do začetka XX.; delo je zaključeno. Opravičeno se klanjamo avtorjevi učenosti, ki obvlada z vsestransko izčrpnostjo in močno virtuoznostjo vso obdelano snov. Občudujemo njegov lahkotni stil, ki se kaže v drugi knjigi — za naš okus —^ v še sijajnejši luči kakor v prvi. — In vendar nas navdaja bojazen, da celotna knjiga po obeh delih ne doseže cilja, da bi postala splošno dostopna slika vznika in razvoja evropske socijalne filozofije. Vse je — zlasti v drugem delu — tako silno zgoščeno in zbito, da se bo mogel samo tisti brez težav poglobiti v snov in jo pravilno umeti, ki se je s takim štivom že iz drugih virov do dobra seznanil. Sama po sebi se nam vsiljuje misel, da temu ni in ne more biti kriv pisatelj, ampak le gospodarska kriza, ki je velevala po gmotnih prilikah založnice čim krajši tekst. Tako je pač prišlo, da se je prostor trosil za manj važne slike (n. pr. za Henrika Heineja, str. 109, 110) v večji meri kot za važnejše (n. pr. za Friderika Lista samo 28 vrstic, str. 101, 102). Tako so dobili v slikah svoje poglavje možje, ki takega odlikovanja prav gotovo niso v večji meri zaslužili (n. pr. Welcker, Dahlmann), kot drugi, n. pr. Gumplovicz ali Petražicki, ki se omenjajo le mimogrede (na str. 115, 156, 160, drugi na str. 103, 115). Slovenska starejša generacija pravnikov, ki se je učila iz knjig ustavoznanca in socijologa Gumplovicza, bo to težko razumela. Nekaj podobnega velja za Philippovicha, potomca graničarjev, izrazitega katedrskega socijalista na Dunaju, ki v tekstu nikjer ni naveden, dasi se navaja v literaturi (str. 181) eno izmed njegovih del, pa ne glavno... Nekatera poglavja so sijajno prikazana, druga medleje. Nekatere domislice so rusko-globoke in francosko-blesteče, in vendar vseskozi lahko dostopne; druge, recimo, manj: Sodim n. pr., da razen čitateljev, ki so se umstveno oblikovali ob roki »Neue Freie Presse« (Dunaj) v letih 1880—1900), ne bo zlepa kdo razumel stavka »Teorija o državi je postala formalna kakor Hanslickova teorija muzike«. Na ime glasbenega kritika Eduarda Hanslicka, velikega antagonista R. Wagnerja, se bo še kdo spomnil, o formalnosti njegove teorije muzike pa menda ne bo nihče orientiran (str. 112). Ali: »Rus Gradovskij je očital Cičerinu, da hoče Propileje in Akropolis prenesti v Tambov« (str. 123). Tu ne pomaga niti občni konverzacijski leksikon; vprašati bo treba kakšnega geografa-specijalista, če se hoče izvedeti, kaj je mišljeno, še enkrat pa poudarjamo, da so nekatera poglavja imenitno obdelana in objektivno prikazana. To so pač tista, ki so ostala nekrajšana. Kjer je bilo treba, se je avtor potrudil, da je dal tekstu noto domačnosti, ki je v prvotnem konceptu, namenjenem Rusom, pač ni bilo. On omenja Prešernov citat na zvonu na Sv. Joštu (str. 25), Stanka Vraza in njegov »ilirizem« (m), štrosmayerja (161), Cvijiča (156), Žolgerja in Pitamica (168) itd. To pozornost je treba zabeležiti v pogledu na cilje, ki jih ima založnica.
38 Književna poročila.
Da bi se ti cilji, ki so zbog zbitosti knjige tako zelo v ozadje pomaknjeni, vendar spravili vsaj v izvestni meri v ospredje, bi založnici svetovali, naj za oba dela takoj prihodnje leto napravi in izda skupen obsežen register i po imenih navajanih avtorjev i po stvarnih izrazih. Tak register bi omogočil, da bi se Spektorskega delo mnogo več uporabljalo in izkoriščalo. Če se kdo zanima za Williama Sterna, ki je utiral pota moderni psihologiji, kje naj ga išče? V zaglavjih ali naslovih slik ni nikjer naveden, kar moramo le obžalovati; pač pa najdemo njegov citat na str. 142. Ali pa stvarni pojem »matriarhata« ? Kje bi ga zaslutili? V poglavju o razcvitu naturalizma v dobi od 1. 1848. do 1. 1880. gotovo ne! In vendar se razpravlja baš tu o njem (str. 117) v zvezi z Bachofenovo knjigo. Smatramo za nujno potrebno, da se izda tak register, inače je res škoda, da bi ostalo delo takšnega učenjaka, kakor je Spektorskij, glavnica brez obresti. ..
Na račun slovenskega prevajalca gredo zopet (gl. SI. Pr. li)33, str. 353) nove zmote: »House of commons« ni »zbornica občin« (129), ampak spodnja zbornica; »common law« ni »običajno pravo«, ampak obče pravo (130). Nič manj ne motijo razni, popolnoma nepotrebni nemčizmi kot »zadeva« (stvar), »premoženje« (imovina), zoperstaviti itd., pa še drugi. Izraz »zbornost« (str. 112) ne pove Slovencem ničesar; ruska beseda »sobornost« bi se morala razložiti po svojem smislu.
Dr. Meto«! Dolenc.
Dr. Gregor Wirschubski: Das polnische Strafgesetzbuch vom 11. VII. 1932 und dle kriminalpolitischen Forderungen der Gegenvvart. Risse-Verlag. Dresden. 1933. Str. 52.
Novi poljski kazenski zakonik z dne 11. julija 1932 je dobil obvezno moč z dnem 1. septembra istega leta istočasno s posebnim zakonom o prekrških. Preveden je v nemščino (obstajata celo dva nemška prevoda) in v francoščino. O novi poljski kazenski zakonodaji so pisali v Franciji R. Garraud, v Nemčiji Robert von Hippel, v Avstriji Gleispach, na Če-škoslova.škem — Raucher. Tudi poljski kriminalisti Makarevicz, Makow-ski, Glaser, Rappaport, Lemkin in dr. so objavili več člankov o reformi kazenske zakonodaje na Poljskem v inozemskih strokovnih časopisih.
Knjižica kriminalista Wirschubskega (Wilno) se peča z vprašanjem, ali in v koliko ustreza preosnovano poljsko kazensko pravo zahtevam moderne kriminalne politike. Avtor je navdušen pristaš ekstremne pozitivistične smeri v kazenskem pravu. On ne vidi nobene načelne razlike med zločinci in umobolnimi (str. 16) ter zanika vsak pomen občnoprc-ventivne funkcije kazni (str. 11, 12). Na drugi strani pa je prepričan, da so v istini rojeni zločinci, — »Verbrecher aus Eingeborenem Hang zu Bluttaten und Gewalttatigkeiten« (49). Ni čuda torej, da je njegova sodba o novem poljskem kazenskem zakoniku, ki je zgrajen na istih temeljih kakor večina novejših kazenskih zakonikov in načrtov, v glavnem negativna: »Wir haben festgestellt, dass das polnische StGB auf dem Boden des Vergeltungsstrafrechts aufgebaut ist und lediglich Kon-zessionen an den Z\Weckgedanken im Strafrecht macht« (str. 49). Kljub očividni pretiranosti te kritike je delo Wirschubskega zanimivo, če ne drugače, pa že zaradi tega, ker nas informira o poteku reforme kazenskega prava na Poljskem ter opozarja na različne struje v poljski kazenskopravni doktrini. A. Maklecov.
Književna poročila. 39
Janne Xavier: Nekaj pripomb k logični metodi v pravoslovju. —
V VI. zvezku Rivista internazionale di filosofia del diritto 1. 1933 objavlja profesor komercijalnega prava v Liegeu Xavier Janne pod gornjim naslovom zelo zanimiv članek, ki ga podajamo tu v izvlečku.
Avtor izhaja iz ugotovitve, da smo v vseh področjih našega duhovnega udejstvovanja vezani na dve metodi: prva izhaja iz celokupnosti opazovanih pojavov in izvaja iz njih splošno počelo (indukcija), druga pa se naslanja na to sintetično počelo in iz njega izvaja zaključke glede posameznega pojava (dedukcija). Aristotelova filozofija, srednji vek in sholastika so poudarjali predvsem dedukcijo, naravoslovne vede z R. Baconom pa indukcijo. Indukcija predpostavlja vestno in vztrajno opazovanje dejstev, da odkrijemo njih osnovni zakon, znanstvena odkritja ki so rezultat umnega in metodičnega opazovanja, ki ga zaključi ugotovitev veljavnosti nekega znanstvenega zakona.
V socijalnem redu izvršuje zakonodavec isto funkcijo kakor znanstvenik, ki po podrobni analizi odkrije znanstveni zakon. Marljivo mora opazovati vse socijalne pojave in odkriti one skupne in trajne znake, ki jih formulira v pisanem zakonu. Vrednost pisanega zakona je tako odvisna od veljavnosti predhodne analize zakonodavca. Navzlic temu pa tudi popolna indukcija ne posveča za večne čase veljavnosti tekstov, ker je socijalno življenje po svojem bistvu dinamično.
Po raziskavanju vloge indukcije prehaja avtor na deduktlvno metodo v pravu. Kakor rečeno, izhaja dedukcija iz splošnega principa m ga uporablja na posamezne primere. Gre tu predvsem za silogistično sklepanje, pri katerem je gornji stavek formuliran po znanosti ali po zako-nodavcu, spodnjega pa tvori nek določen primer. Zaključek je vsebovanje spodnjega v gornjem stavku. Kakor ne sme zdravnik pri preiskovanju pacijenta zanemariti nobenega simptoma in mora zajeti neko patološko situacijo, da uporabi nanjo znanstveni princip, kot gornji stavek, tako morata tudi sodnik in odvetnik, ki sta v pravem pomenu zdravnika prava, pravilno subsumirati neko patološko pravno situacijo pod zakonito normo. Dispozitiv sodbe je sklep iz splošne pravne norme (gornjega stavka) in dejanskega stanu (spodnjega stavka). Ni težje naloge kakor pravilna ubranost v sodbi med gornjim stavkom, ki predstavlja s t a 1 r o s t zakonskega teksta, in dolnjim stavkom, ki predstavlja spremenljivost dejanskih situacij. Tekst ostane kakor kartezijska misel neizpre-menjen, dokler ga zakonodavec sam ne izpremeni; človeški socijaJni fakt pa je po svrjem bistvu mobilen: združiti nemobilen princip z mobilnim dejstvom pomeni skoro združitev materije in duha in odtod vse težave, na katere mora po svojem bistvu naleteti vsaka uporaba prava.
Boris Furlan.
Dr. Sajovic Rudolf: Bassegna di letteratura giuridica jugoslava, Anno 1930, Roma 1933, str. 21.
Dr. S a j' o v i c nadaljuje v tem delu pregled vse pravne literature, ki se je v Jugoslaviji publicirala do 1. 1930., tako da imamo do tega leta zbrano in sistematsko po strokah urejeno, z izbornimi vsebinskimi posnetki opremljeno pravno bibliografija. Pravniki imamo v tem oziru gotovo prvenstvo, ker mi ni znano, da bi obstajale tudi iz drugih področij take bibliografije jugoslovanske znanstvene literature, namenjene širokim krogom neslovanskih znanstvenikov. V tem pogledu bi bilo nujno želeti, da bi to prizadevanje našlo čim prej posnemovalcev v vseh drugih
40 Književna poročila.
strokah naše znanosti, s čimer bi se ne pospeševali le duhovni stiki med jugoslovansko znanostjo in inozemstvom, marveč bi imelo to tudi blagodejne posledice v političnem pogledu. O bibliografskih pregledih dr. S a-j o v i C a za prejšnja leta smo že poročali. Tudi pregled za 1. 1930. je razdeljen po raznih pravnih granah, in sicer si sledijo I'> Pravna filozofija in metodologija, Iio Zgodovina prava, III" Kongresi, IV Zbirke zakonov, odločb in razno, V Civilno pravo (s pododdelki a) splošni del, b) osebno in družinsko pravo, c) stvarno pravo, d) dedno pravo, e) obligacije, VI" Trgovinsko pravo. Vil« Pomorsko pravo, VIII" Industrijalno in avtorsko pravo, 1X0 Tiskovno pravo, XP Delovno pravo, XIo Civilni proces in nepravdni postopek, XII" Sodna ureditev, odvetništvo in notarijat, XIII0 Ustavno pravo, XIV" Administrativno pravo, XV" Cerkveno pravo, XVI0 Kazensko pravo, XVII0 Kazenski postopek, XVIII'' Mednarodno javno pravo, XIXo Mednarodno zasebno pravo, XXO Inozemsko pravo, XXIo Primerjalno pravo, XXIIo Unifikacija prava, XXIIIi' Revije. Kakor že omenjeno, so najvažnejša knjižna dela marljivo ekscerpirana in podana njih poglavitna vsebina, tako da se bo mogla tudi mednarodna znanost navzlic neznanju našega jezika nanje ozirati in najti v pregledu dragocena pojasnila o smereh, ki jih naša pravna znanost zasleduje. Bibliografija je izšla v Letopisu za primerjalno pravo in zakonodavne nauke, ki izhaja v Rimu. Boris Furlaii.
StaJnof Petko: Le fonctionnaire. Pariš 1933, str. 100. Kot tretji zvezek Biblioteke Mednarodnega instituta za javno pravo, ki je bil ustanovljen 1. 1927., da pospešuje proučevanje zakonodaje in javnopravnih ustanov raznih držav, je izšla pod gornjim naslovom, monografija, ki jo je napisal dr. Petko Stainof, znani profesor upravnega prava na univerzi v Sofiji. Prof. Stainof zajema problem državnih uradnikov iz širokega vidika in naslanja svoje sinteze na podrobni in izčrpni analizi pozitivnopravne ureditve položaja državnopravnih nameščencev pri raznih narodih. Avtor poudarja pravilno, da sicer ni splošnega ali internacijonalnega uradniškega prava (nemški »Beamten-recht«), da pa moremo vendarle iz različnih pozitivnopravnih sistemov, katerim so državni nameščenci v raznih državah podrejeni, izluščiti neke skupne, čeprav maloštevilne elemente, ki jih srečavamo v vseh teh sistemih. Ugotovitev teh splošnih elementov, na katerih sloni uradniško pravo pri vseh narodih, je naloga, ki si jo je zadal dr. Stainof in ki jo rešuje v svojih zanimivih in jasnih izvajanjih. Važnost avtorjevih raziskavanj je v zvezi z važnostjo obravnavanega predmeta. Odkar se je država znašla v položaju, da je morala sama organizirati neka podjetja, ki naj metodično, trajno in uspešno zadostijo določenim potrebam prebivalstva, je državno uradništvo postalo nujen element javnega življenja. Položaj državnega uradništva je v raznih državah različno urejen: v nekaterih, n. pr. v Švici od leta 1927. dalje, v Nemčiji itd., sloni na ustavi in posebnem zakonu; v Franciji pa sloni — ob nedostajanju ustreznih ustavnih določb in enotnega organskega zakona — na judi-katuri Državnega sveta, ki uživa veliko avtoriteto, tako da je položaj uradnikov v Franciji navzlic temu, da ni enotnih zakonskih določil, v praksi prav tako zajamčen kakor v Nemčiji, Švici itd. V državah, ki so zgodaj opustile policijski režim, kakor n. pr. Francija, Združene države Severne Amerike, Belgija itd., lahko ugotovimo, da so se z novimi režimi poverjale državne službe ljudem, ki so bili sicer dobri politiki in stran-
Književna poročila. 41
karji, ne pa poklicni uradniki. S stabilizacijo teh demokratskih režimov pa se je polagoma stvoril tudi stalni in poklicni kader uradništva in v Franciji, Združenih državah S. A. in drugod lahko opažamo stremljenje, <;dtegniti uradništvo čim bolj vplivom političnih strank. Nasprotno tendenco pa lahko opažamo v onih državah, ki so šele pred kratkim spremenile politični režim in kjer se sedaj nadomešča prejšnji, večinoma apolitični kader uradništva, s poklicnimi strankarji. Navzlic temu pojavu, ki je bil po raznih deželah različen, ugotavlja avtor, da je skoro povsod vidna smer, da se uradništvo profesionalizira in odtegne vplivom političnih strank. Po podrobni analizi tega pojava, ki ga obravnava z juri-dičnega in socijološkega vidika, prehaja avtor k vprašanju o definiciji pojma državnega nameščenca in na razlike med raznimi kategorijami javnih organov. Na osnovi tega ugotavlja avtor tri bistvene sestavine, na katerih sloni pojem uradnika v vseh državah, in sicer: a) javna služba, b) uvrstitev v neko hierarhijo in c) imenovanje s strani države. Nato podaja pregledno sliko o teorijah, ki ra.zlično kvalificirajo pravno bistvo vezi med državnim uradnikom in državo: ali je imenovanje in uvrstitev v državno hierarhijo pogodbeno razmerje, enostranski akt ali pa dvostranski administrativni akt? Vse te teorije obravnava avtor izčrpno in s prodorno kritiko. Zadnje poglavje je posvečeno analizi razmerja med uradnikom in delavcem ter vprašanjem novih teorij o splošnem delovnem pravu. Knjiga se odlikuje po vseskozi jasni dikciji, po konkretnosti svojih izvajanj, ki se nikoli ne izgubljajo v nepotrebnem abstraktnem teoretiziranju, in upoštevanju vse zadevne mednarodne znanstvene literature. Z njo je ugledni pravnik bratskega bolgarskega naroda mnogo doprinesel k razčiščenju velikih spornih vprašanj, ki se nanašajo na položaj državnega uradništva sploh in ki niso zgolj teoretsko pomembna, marveč imajo prav vidne in otipljive posledice tudi v vsakdanjem praktičnem življenju. Zaradi tega je knjiga poklicana, da vzbudi živo zanimanje vseh, ki jim je pri srcu »la chose publique«, ker jasnost v vprašanju državnega uradništva, ki je postalo bistveni del vsakega javnega organizma, more le blagodejno vplivati na razrešitev danes tako čudno zverižene in mnogokrat napačno postavljene javnopravne problematike.       Boris Furlan.
Dr. Dolenc Metod: Teorija sudskog krivičnog postupka za Kraljevina Jugoslavija (Sistematsko prikazanje). Beograd 1933. Založba Geca Kon. Str. 378.
Na prvi pogled se zdi, kakor da bi imeli opraviti s precej skrajšanim prevodom lani v slovenskem jeziku izdanega sistematičnega prikaza o kazenskem postopniku (Glej str. 297 SI. Pravnika iz leta 1932.). Navidezno manjši obseg nove knjige gre pač deloma tudi na račun v celem preprostejše tiskarske opreme. Sicer kaže srbska izdaja bistveno iste vrline, ki sem jih že poudarjal pri oceni slovenske izdaje. Bilo je potrebno, da je avtor svojo knjigo prikrojil novejšemu stanju sodne prakse in zakonodaje, prav nekaterim novejšim uredbam. (§5).
Opuščeno je tu vsako širše primerjavanje z drugim ali celo že preteklim zakonitim stanjem iste panoge. Če poudarja avtor, da mu, žal, ni bilo mogoče ozirati se pri sestavi svojega dela na šele letos v zgodnji pomladi izišli komentar dr. M. P. Cubinskega (ista založba!), bi poudarjal, <ia je tudi čubinskijev izvrstni komentar dokaj pridobil z upoštevanjem avtorjevih spisov o kazenskem formalnem pravu.
42 Književna poročila.
V letošnjem letu sem se uveril, da je Dolenčev sistem o kazenskem postopku dobro razumljiv pravniku začetniku, a prav tako dober je za uvajanje v prakso. Slednje velja še prav posebno glede srbske izdaje.
Dr. Pajnič Edvard.
Dr. Herrnritt Rudolf: Das Verwaltungsverfahren, systeinatische Darstellung auf Grund der neuen osterreichischen und auslandischen Ge-setzgebung. Wien 1932. Verlag Julius Springer, XVI+ 257 strani.
Avstrijski ustavni in upravni jurist dr. Herrnritt je tudi slovenskim juristom dobro znan. Veliko pozornost sta že pred svetovno vojno vzbujali njegovi knjigi »Nationalitat und Recht« (1899) in »Die oster-reichische Parlamentsreform« (1907), dalje njegov jako pregledno in jasno pisani priročnik avstrijskega ustavnega prava (1909). Zanimal se je tudi za češko javnopravno literaturo in hotel v nemščino prevesti upravno-pravna dela 1. 1905. umrlega slovitega češkega pravnika in nekdanjega pravosodnega ministra Pražžka. Ker je v teku let Pražakova knjiga o avstrijskem upravnem upravu dokaj zastarela, se je lotil samostojnega dela in izdal 1. 1921. obsežno, 550 strani obsegajočo knjigo o osnovnih načelih upravnega prava. V tej knjigi, v kateri razmotriva o osnovnih juridičnih pojmih upravnega prava, se ne ozira le na upravno pravo v avstrijski republiki, marveč tudi na ono v tako zvanih nsisledstvenih državah. Po občem naziranju se mu je dobro posrečilo izkristalizirati in opisati poedine pravne institute v Podonavju običajne javne uprave, že 1. 1925. je izdal zopet novo knjigo o avstrijskem upravnem pravu, ki jo imenuje obris pravne teorije in zakonodaje notranje uprave. Ta knjiga upošteva že novo avstrijsko zakonodajo o upravnem postopku, vendar je tej materiji odmenjenih razmeroma malo strani. Za novi avstrijski upravni postopnik so se zanimale tudi sosedne države in v razdobju petih let so njega načela brez posebnih težkoč uvedli tudi v češkoslovaški in poljski republiki in začetkom 1. 1931. tudi v Jugoslaviji. Od Jadranskega in Egejskega pa do Baltiškega morja se torej upravni postopek vrši na sličen način. Ne le zakonodaje raznih držav se bavijo z ureditvijo upravnega, za državo kakor za prebivalstvo toli važnega postopka, nego tudi teoretiki javnega prava se poglabljajo v mnogoštevilne probleme modernega upravnega postopka, ki naj na eni strani omogoča državni upravi in samoupravi upoštevanje javnega interesa, na drugi strani pa ščiti pravice in interese prebivalcev. Zbog tega se je Herrnritt lotil tudi znanstvene predelave upravnega postopka in izdal 1. 1932. sistematski oris upravnega postopka na podlagi nove avstrijske in inozemske zakonodaje. Ozira se seveda predvsem na avstrijske zakone o upravnem postopku, vendar upošteva tudi razlike v češkoslovaških, poljskih in jugoslovanskih postopkih. Deloma primerja njih predpise tudi z nemškimi upravnimi zakoni.
Knjiga, ki bi jo moral poznati vsak temeljitejši upravni jurist tudi v Jugoslaviji, se deli v pet delov. V prvem delu razmotriva o osnovah in o stvarnem področju upravnega postopka, ter je ta del nekak uvod v pravo o upravnem postopku. Drugi del se bavi z občim upravnim postopkom. Drugače kakor jugoslovanski zakon o občem upravnem postopku pa avstrijski obči upravni postopnik ne ureja izvršbe upravnih odločb, in v tem drugem in najvažnejšem, polovico knjige obsegajočem delu pisatelj razpravlja o upravnem predmetu, o osebah upravnega postopka (o upravnih oblastvih in njih stvarni in krajevni pristojnosti, o strankah in drugih
Književna poročila. 43
udeležencih pri upravnem postopku in o zastopanju strank), kakor tudi o občevanju med oblastvi in strankami, potem o ugotovitvi stanja stvari in o upravni odločbi, dalje o pravni moči upravnih odločb in njih izpre-membi po službeni dolžnosti, o rednih pravnih lekih, kakršni so pred-stavke, ugovori in pritožbe, o izrednih pravnih lekih obnove in postavitve v prejšnje stanje, o dolžnosti upravnih oblastev, da odločajo in končno še o stroških upravnega postopka. Tretji del se nanaša na materijalno upravno kazensko pravo, četrti pa na upravni kazenski postopek. V Avstriji je namreč istočasno z občim upravnim postopkom izšel poseben zakon o občih odredbah upravnega kazenskega prava in o upravnem kazenskem postopku. Dasi v Jugoslaviji še nimamo takega zakona, bo vendar tudi ta izvajanja v Herrnrittovi knjigi naš upravni jurist s koristjo prečital in to tembolj, ker je naše dosedanje upravno kazensko pravo dokaj rudimentamo in nujno potrebuje izpopolnitve po občih načelih in osvetlitve raz višje stališče pravne vede.
Peti del razpravlja o upravni izvršbi, za katero velja v Avstriji poseben zakon, seznanja čitatelja z načeli upravne izvršbe, s pravnimi viri te izvršbe, z izvršilnimi naslovi, dalje s pristojnimi izvršilnimi oblastvi, s poedinimi vrstami upravne izvršbe glede denarnih dajatev in drugih obveznosti, z začasnimi odredbami, s pritožbo v izvršilnem postopku in s stroški, ki narastejo v tem postopku.
Proučavanje našega zakona o občem upravnem postopku samo ne zadošča in tudi komentarji, naj bi bili še tako izčrpni, ne morejo pravnika v popolni meri seznaniti z duhom vsega zakona. Za tako spoznanje je treba znanstvene sistematike, ker le ona bo usposobila upravnega jurista, ki ta zakon izvaja, da ga v dvomljivih slučajih pravilno tolmači in njega vrzeli tako izpopolni, kakor to zahteva namen v zakonu izraženih osnovnih načel. Ravno tej nalogi je Herrnrittova knjiga v najlepši meri kos.
Ne sicer v kakšnem komentarju, pač pa v sistemu upravnega postopka pogrešam obsežnejša razglabljanja o svobodni oceni, ki se je uprava po pozitivnih predpisih v izrednem obsegu poslužuje in ki je že zavoljo izključitve upravnosodne poti silno važen pravni pojem, o katerem Herrnritt v svojih prejšnjih delih obširno razpravlja. Tudi sodelovanju uradnih strokovnih organov v upravnem postopku izven dokazovanja bi v sistematski knjigi o upravnem postopku smelo biti nekaj vrstic namenjenih, dasi postopnik sam nima nikakršnih predpisov o tem.
Dr. Steska.
Theodor Reik: Der unbckannte Morder. Von der Tat zum Tater. Wien, 1932. Internationaler PsyhoLinalytischer Verlag. Str. 183. Cena 5.50 mark.
Senzacijonalen naslov, oprema knjige krvavo-kričeča! Pisatelj je psihoanalitik, ki je spisal že mnogo večjih del (n. pr. Gestandniszwang und Strafbediirfnis, Der Schrecken). Za tu naznanjeno delo pa se je dvignila po nemških dnevnikih reklama, da je kakšna epohalna knjiga ne doživi zlepa takšne. Delo ni nezanimivo, polno domislic, ki presenečajo, pa tudi razočarajo. Sklicuje se n. pr. na Goetheja (str. 30.), češ da je rekel, da ne pozna zločinstva, glede katerega bi smatral sebe za nesposobnega, da bi ga storil. In vendar so najboljši biografi tega pesniškega ženija že dokazali da on nikdar ni takšne puhlice izrekel. Krščanski nauk o
M Književna poročila.
transsubstanciaciji se v knjigi z vso vehemenco napada (str. 97., 105., 109., 115.), a brez ozira na zgodovinska dejstva se proglaša kot idejni izvor krščanske evharistije nek kanibalistični ordal pračloveka. Nekritična je trditev, da postaja trud sodnikov, da se dokazni krog po indicijah tesno sklene, nezavestno »intelektni posel tako rekoč športnega značaja« {str. 167.). Takih in enakih deloma pretiravajočih, deloma tendenciozno tveganih, če še tako blesteče razvijanih domislic bi mogli še precej navesti, a vse to ne bi še opravičilo, da se s knjigo tu pečamo. Da o njej sploh poročamo, temu je vzrok splošna orientacija pisatelja, znanega psihoanalitika, napram modernemu kazenskemu pravu. Psihoanalitična šola Freuda in njegovih učencev ni in ne bo nikoli posebna kriminalistična šola. To sama noče biti. R e i k pa gre dalje in trdi v nasprotju z drugimi psihologi in analitiki, da psihoanaliza niti ni sposobna, da bi tvorila pomoč za najdbo materijalne resnice. Po obširnih, mestoma zelo zanimivih raziskovanjih o vlogi indicij psihološke narave, h katerim prišteva ordale, prisego, torturo, prehaja k ra.zlikovanju med »materijalno« in »psihično realiteto«. Racijonalističnemu naziranju, ki ocenjuje indicije samo po pravilih narave in logike, stavlja v nasprotje tajno tendenco, ki vidi v indič-nih predmetih »samodelujoče z močjo opremljene objekte« (str. 128.). Sodniki, izvedenci itd. podležejo skušnjavi, da vrzeli v dokazni verigi na »pameten« način izpopolnijo, kar pa ni njihova naloga; oni naj pojasnijo »resnični« dejanski položaj (str. 150.). Največja zapreka, ki brani, da pride sodnik do pravilnega spoznanja, je njegovo trdno prepričanje, da resnico že ima (str. 151.). To prepričanje pa da vpliva kot nevrotična prisilna predstava. — Pri svojih raziskovanjih prinaša R e i k mnogo primerov justičnih zmot. Za nas Slovence je posebno zanimivo, da je R e i k kot reprezentantivni primer justične zmote obširno obdelal (str. 128.— 138) (— ne slučaj Bratuša, o kojem v vsej knjigi ni opomina, ampak —) neko obsodbo mariborske porote iz 1. 1897., ki jo je pokojni državni pravd-nik mariborski dr. Nemanitsch priobčil v Arh. fiir krim. Anthrop. und Kriminalistik, zv. VI., iz 1. 1901. V glavnem je šlo tu za obsodbo oženje-nega usnjarja, ki da je svojo ljubico umoril, da ga ne bi izdala zaradi požiga, na dosmrtno ječo, dočim je bil pravi morilec lOletni fant, ki bi mu ne bil nihče prisodil spolnih odnošajev do iste, več ko dvakrat starejše ženske, kamo-li umora, pa je vendar po preteku štirih let umor sam priznal, ker ga je vest preveč grizla. (Da odpade na bombastični stii poročevalca Nemanitscha nekoliko sarkastičnih opazk pod črto, to omenjamo samo zato, ker R e i k sam ni opazil, da so se pisali zapisniki v tisti kazenski stvari, kakor tedaj sploh v Mariboru, nemško, dočim bi preprosti razum zahteval tisti jezik, v katerem so priče, obtoženec itd. izpovedali.) Na podlagi analize indicijev iz tega »reprezentativnega« primera dokazuje, kako »hipertrofija« racijonalistične gorečnosti ubija psihično učinkovitost v nezavestnosti počivajočih misli (str. 162.). To je pot, ki vede do »tortura spiritualis« (str. 166.). Že po tem, kar smo tu navedli, se vidi, da je R e i k v celoti svojega dela zastopnik destruktivnih tendenc. Celokupna zgradba sodobnega modernega kazenskega procesa naj pade. A kaj naj pride na njeno mesto ? Tega R e i k sam ne ve, pač pa hoče vsaj nakazati s tem, da na podlagi naukov iz romana Bratje Kara-mazovi izjavlja, da »smo vsi krivi« (str. 163.). Na istem mestu pravi tudi še: »Dejanje kot tako, ki velja danes ^a integralni del kazenskega prava, dobi domnevno drugačno vrednotenje,  a psihologija bo imela drugače
Književna poročila. 45
usmerjeno vlogo.« Kaj je s takimi domislicami pomagano obstoječemu ali bodočemu pravnemu redu? Znanstveni značaj jim moramo odreči.
Dr. Metod Dolenc.
Publikacije seminarja za zgodovino prava v srednji Evropi na pravni fakulteti Komenskega univerze v Bratislavi. Dr. Rudolf Rauscher, učenec prof. O. Balzera in K. Kadleca, profesor na vseučilišču v Bratislavi, si je pridobil v desetih letih svojega znanstvenega udejstvovanja izreden sloves po svojih študijah na polju slovanske pravne zgodo-vinei (dedno pravo, hišna in bratska skupnost, bratska adopcija, božje sodbe, delikti, justicijar, pravni viri). Povsod išče R. Rauscher tudi analogij iz jugoslovanske pravne zgodovine. V svojem seminarju je zbral že precejšno število nadebudnih mladih sil ter izdal s podporo ministrstva več seminarskih razprav.2 Posebno bi opozoril na Bohumil Vobornikovo delo o kraljevi vrhovni oblasti na češkem v dobi stanovske države s posebnim ozirom na 16. stoletje. Pisec obravnava izčrpno kraljev položaj v vojaškem, sodnem, zakonodajnem, fevdnem, finančnem, upravnem in cerkvenem pogledu. Zanimivo je opazovati paralele razvoja na Češkem in v srednjeveški srbski državi Nemanjičev.       Dr. Jos. žontar.
Dr. Štajgr František: Pravo a skutečnosti v civilnčprocesnim re-visnim i-izeni. Bratislava, Pravnicka fakulta university Komenskčho, 1933. Str. 98, Din 30.
Načrt češkoslovaškega grajanskega postopnika dopušča v določbi § 508, 2. odst. tudi pobijanje činjeničnih ugotovitev prizivnega sodišča, ako je prišlo prizivno sodišče do tega, ker ni ali je zmotno uporabilo pravne predpise, ako so te v protislovju s činjeničnimi podlagami ali ako se kot činjenični zaključki protivijo načelom razumne popresoje. Ta določba, ki je posneta po S 534 ogrs. c. pr. r., je izzvala kritiko, da je precej temna in da vzbuja znatne pomisleke (Griia v Čas. pro stštni a pravnu včdu 1932, 155). To mesto vsestransko razjasniti, je naloga nazna-
1 Dčdickž pravo podle českčho prdva zemsk6ho. Bratislava 1922;
O rodinnem nedilu v češkem a uhersk^m prAvu zemskžm pred Tri-partitem. (^Bratislava«. 1. 1928, 630 si.);
O bratrskč adopci v zemsk^m prAvu uherskčm do Verb6czyova Tri-partita (Sbomik včd prž,vnich a statnich XXVin. 1928.);
O regestru Varadinskčm, k dčjindm božich soudfl v Uhrš,ch (»Bratislava« 1. 1929, 23 str.);
Usmrcenl človčka v českšm prš,vu zemsk^m. Bratislava 1927, 88 str.;
O hrždeži a loupeži v českčm pržvu zemskžm. Bratislava. 1929, 100 str;
Ku vzniku popravcfi a opravcfl. Lw6w 1930 (Ksi?ga pami^tkovva ku czci prof. Wl. Abrahama. 11 str.);
O nalezech zemskšho soudu českeho XVI. stol. (Sbornik včd. prav. a. st&t. 1933, 15 str.);
O žilinskem prdvu magdebursk^m nčmeckym jazykem sepsanžm z roku 1378. Bratislava 1933. 69 str.
o Boh. Vobornik, Kralovskd pravomoc v Cechdch v obdobi stdtu sta-vovskeho se zvlaštnim zfetelem k 18. stoleti. Bratislava 1931. 73. str.
Štef. Luby, Liptavsky a Turčiansky register z roku 1391. Bratislava 1932. 96 str.
46 Književna poročila.
njene lepe študije dr. š t a j g r a, ki ga poznamo kot koreferenta z bratislavskega shoda v sekciji za grajanski postopek.
Razprava zasluži tem večjo pozornost tudi z naše strani, ker ne gre pisateljeva namera le za tem, da bi razmejil činjenično stran od pravne in s tem potegnil mejo, kod naj se prične revizijska dejalnost najvišjega sodišča, marveč si je pisatelj zadal nalogo, da dokaže, da nova določba češkosl. načrta ni nič drugega kakor le logični sklep dosedanjih proce-sualnih določb. Najprvo dokazuje, da je istinitost (ali činjenice) spoznanje izkustev, ki daje konkretni temelj za abstraktnopravno spoznanje. Zbog tega med činjenico in obsegom pravne norme (to je med abstraktom činjenične podstave) ni kvalitativnega razločka, temveč je ta zgolj kvantitativen. Prav zato pa je težko, oddeliti eno od drugega. Raziskujejo se na to vsestransko vsi razlogi, ki nudijo revizijskemu sodišču podlago za preskus činjeničnega stanja kakor protislovje s spisi, nedostatna razjasnitev pravde (— rozepfe, Streitsache, v Grpp. le pravna stvar) in pomanjkljiva presoja iste. Tu je zlasti svobodna ocena dokazov tisto, kjer naj zastavi kritika dosedanjih mnenj. Zgrešena je svobodna ocena, ako se ne opira skrbno na posledke vseh dokazov. Za svobodno oceno je mesto tedaj, kadar ni neposrednih in vse drugo izključujočih dokazov, to pa kaže, da daje svobodna ocena pravilni posledek le tedaj, ako je sodnik kritično premotril vse okolnosti in se pri ocenjanju poslužil pravih načel skušenosti. Apelacijsko sodišče naj torej logično sodi. To je pravna dolžnost in to spoznanje je pravno spoznanje, zato pa sme tudi revizijsko sodišče popresoditi v tem pravcu sodbo apelacijskega sodišča. Avtor vidi potrditev svojih izvajanj v tem, da v zadnjem času tudi judikatura vprašanj, kdo je zakrivil poškodbo in o višini škode, ne smatra več za činjenični vprašanji, marveč za pravni. Vendar bo vsem njegovim izvajanjem s stališča doslej veljavnega § 272 c. pr. r. težko pritrditi. Nadalje razmotriva, kdaj je podan revizijski razlog nepravilne pravne presoje, in kakšna bodi v vseh primerih odločba kasacijskega sodišča.
Razprava nudi polno globokih opažanj tudi za prakso po našem Grpp., ki je tudi v tem vprašanju sledil popolnoma avstr. c. pr. r. Obenem podaja lepo sliko, kako kritikujejo drugod svobodno oceno dokazov in kako si zamišljajo odpomoč proti zadevnim sodniškim pogreškom. Ne, kakor nekateri pri nas, z odpravo iste, marveč s pravno kritiko in popre-sojo tudi na najvišji stopnji. Dr. Rudolf Sajovic.
Dr. štajgr František: Organisace a pfislušnost pracovnich soudti. Bratislava. Sbornik Pravnicke Fakulty University Komenskčho, 1933. Str. 71, Din 30.
Jugoslovenski obrtni zakon je ustanovil za sojenje službenih sporov posebne izbrane odbore, ne kot izključna sodišča, pač pa kot posebna poleg drugih že obstoječih. Češkoslovaški zakon št. 131/1931 je stvar glede pristojnosti mnogo bolj poenostavil in ustanovil za podobne spore posebna delovna sodišča in pa posebne, samostojne oddelke sreskih sodišč. Razprava dr. š t a j g r a opisuje in obširno komentira ustanovitev ter organizacijo delovnih sodišč in pravna razmerja njih članov, še prav posebno pa razčlenjuje določbe o stvarni pristojnosti teh sodišč, njih razmerje do drugih organov, krajevno pristojnost in pa odločbo o pristojnosti.
Kakor prej naznanjeno, odlikuje tudi to delo vsestransko in temeljito obravnavanje prikazanega predmeta od vseh strani.
Dr. Rudolf Sajovic.
Književna poročila.        , 47
Er. Ogris Albin: Unifikace Finančniho prldva v Jugoslavii. Komisijska založba Orbis, Bratislava, 1933. Str. 57.
Naznanjena knjiga je tretja, ki jo je izdal bratislavski profesor dr. Rauscher v zbirki »Zpravy listavu slovanskyh prš,v.« Za dr. D o-1 e n C e m, ki je prikazal razvoj jugoslovanskega kazenskega prava, in za dr. P e r i č e m, ki je opisal sedanje stanje jugoslovanskega grajanskega prava, je podal podoben oris našega finančnega prava ljubljanski univ. prof. dr. Ogris. Razprava popisuje našo finančno zakonodajo po letu 1919. in sicer v posameznih oddelkih v letih od 1919—1923, od 1924 do 1928 ter od 1929—1932, poleg tega pa tudi zakonodajo, tičočo se finančnega gospodarstva samouprav. Drugi del razprave je posvečen opisu finančne zakonodaje koncem leta 1932. Obravnavane so tu vse vrste naših javnih dajatev, predvsem seveda neposredni davki. Pisatelj pa tudi ni opustil kratkega orisa budžetnega prava Narodnega predstavništva, zatem organizacije finančne uprave in kontrole nad finančnim gospodarstvom. Razprava, dasi obravnava bogato in pestro vsebino na majhnem prostoru in je zato silno zgoščena, prinaša vendar za inozemstvo pregledno sliko naše jugoslovanske finančne dejalnosti v letih od zedinjenja do 1932 in se zato lepo pridružuje uvodoma navedenima razpravama iz drugih panog jugoslovanskega prava. Dr. R. S.
Staubs Konimentar zum Allgemeinen Deutschen Handelsgesetzbuch. Ausgabe fiir Osterreich. Manz, 1934, 1. in 2. sešitek, cena sešitku S 3.60.
Znani Staubov komentar k trgovinskemu zakoniku je pričel izhajati pravkar v tretji izdaji. Vodstvo izdaje je poverjeno doslejšnjemu prireditelju knjige za Avstrijo, univ. prof. Pisku. Prtreditev posameznih členov zakonika pa so prevzeli poleg Piska še znani avstrijski pravniki: Robert E G r t s c h, Ernst Bettelheim, Artur B o n d i, Heinrich D e m e 1 i u s, Leo Hamburger, Emst K r e t z, Artur L e n h o f f, Rudolf L 6 b 1 in Rudolf Pollak. Nova izdaja je bila že zelo potrebna in bo gotovo vsem dobrodošla. Delo izhaja v sešitkih in je preračunjeno na približno 35 zvezkov. Doslej sta izšla dva, vsak po 64 strani. Cena posameznemu zvezku ali sešitku je S 3.60.    ,
Dr. Korošec Viktor: Raub und Kaufehe Im Hethitischen Becht. Posebni odtis iz »Studi in onore di Salvatore Riccobono«. Palermo, 1932, str. 551—570.
Dr. Nedeljkovič Milorad: Ekonomski i pravni problem uloga na štednju. Beograd, Samozaložba, 1933, str. 71.
Lemkin Raphael: l«s Actes constituant un danger general (intere-tatique) consideršs coname delits de droit des gens. Pariš, 1933 Editions A. Pedone, str. 8.
Liemkin Bapha«!: Akte der Barbarei und des Vandalismus als delicta juris gentium. Posebni odtis iz Das Internationale Anwraltsblatt, Dunaj, 1933, str. 8.
članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv, XIJV.. št. S.:
Tasič Dj.: Francuska pravna misao od 1804 do 1880. Lazarevič A.: O socialnom osiguranju za slučaj bolesti po nemačkom zakonodavstvu. Begovič M.: Organizacija Islamske verske zajednice u Kraljevini Jugoslaviji. Popovič J.: Može li se osnov za sticanje svojine dokazivati sve-docima bez obzira na § 242 G. s. p.? Vlačič L.: Primetbe na bračna pravila Srpske pravoslavne crkve. Blagojevič B.: Neka pitanja povodom stupanja na snagu Grpp.   Cirkovič S.: Medjunarodno-pravne posledice
48 Književna poročila.
istupanja Nemačlte iz Društva narodov. Jovanovič A.: Povečanje važnosti domačeg tržišta kapitala. Sagadin S.: Neke napomene na odluke Držav-nog saveta. — Arhiv, X1IV, št. 6.: Jovanovič S.: Dvodomni sistem u našem Ustavu. Tasič Dj.: Francuska pravna misao od 1880 do danas. Troicki S.: Državna vlsist i crkvena avtokefalija. Petrovič B.: Inkriminacija apsolutno nepodobnog pokušaja u Kz. Kraljevine Jugoslavije i shvatanje ovoga de lege ferenda. Bartoš M.: Nacionalitet trgovačkih društava (povodom projekta Jugoslovenskog trgovačkog zakonika). Čirkovič S.: Organizacija i pravna pitanja na XIV Skupštini Društva naroda. Petrovič D.: Rastava od stola i postelje i porodična penzija (§ 147 Cz.). Stjepanovič N.: Važi li još § 91 Zak. o nar. školama? Ilič A.: Da li lice, koje je postavljeno i stupilo na dužnost prvog dana u mesecu ima pravo na prinadležnosti toga meseca? — Branič, št. II.: Blagojevič V.: Uredba o zaštiti zemljo-radnika i advokata. Subotič Dj.: Mogučnost upisa realnog suvlastništva zgrada u zemlj. knjigama. Boremovič A.: Ko ima da odredjuje trajanje mera bezbednosti iz §§ 51 i 52 Kz? Petrovič V.: Da li je izbor branioca ograničen. Kneževič A.: Trgovačko i ostalo više pomočno osoblje i pitanje njihove otpravnine po zak. o radnjama. Petrovič B.: Da li je 5 157 Grpp. derogirao § 624 S. g. z. u pogledu prestanka punomočja smrču vlasto-davca? — Policija, št. 21.—24.: Subotič D.: Prošlost i budučnost osudje-nikova. Cubinski M.: Olakšavanje i otežavanje okolnosti kod odmeravanja kazne. Arandjelovič D.: O sredstvima obezbedjenja po starom i novom procesnom zakonodavstvu. Lazič D.: Krivična dela protiv javnog mira i poretka (§§ 154—166 Kz.). Uredjenje ustanove G. P. U. u Sovjetske j Rusiji. Ivanovič M.: Da li je postupak pred sreskim sudom oslabio kaz-nenu represaliju. Bubelj-Jarockij: Uloga statistike u državnem i društve-nom životu i rad opšte državne statistike Kraljevine Jugoslavije. Stavriš-Rostuš: Opštinski službenici. Stankovič N.: Može li poverilac privremeno odložiti izvršenje zabrane? Skala A.: Zavodi za vaspitanje dece i mladji maloletnici u našoj državi, žigič V.: O banovinskim uredbama po Ustavu od 3. septembra 1931 g. Levic R.: Lombrozov tip zločinca. Djeloševič B.: O pravnim lekovima u krivičnim delima. — Pravosudje, št. 21., 22.: Culinovič P.: Slobodno sudijsko uverenje i dokazivanje svedocima u Grpp. Milic I.: Još o logici i matematici § 13 št. 3 Stz. Pavlovič T.: Računanje roka za pobijanje pravnih dela u stečajnom postupku. Vukovič M.: Prevozni ugovor. Veček E.: Primena člana 9 Ur. o posredovanju. Nedeljkovič N.: Rok za protivtužbu. Verona A.: Još o nadležnosti sudije pojedinca u gradjanskim pravnim stvarima. Petrovič B.: Smisao § 37 Stz. — L' action obligue u našem privatnom pravu. Blagojevič B.: Je li starina uslov da bi bilo zadruge izmedju oca i njegovih punoletnih sinova? Gavela A.: Raspored rada, jednoobraznost i ekonomija Kp. Steinmetz I.: Društvena kradja. Rukavina B.: Zastarevanje tužbe o naknadi štete, ako je šteta postala s kakova zločinstva (§ 1489 ogz.) s obzirom na Kz. Radovič J.: Istražni zatvor. Umičevič D.: O uračunanju istražnog zatvora. Niko-lajevič R.: Funkcionisanje ekstradicije u prošloj godini. — Pravosudje, št. 23., 24.: Vukčevič R.: Tužba po Grpp. Bušatlič H.: Sudska nadležnost u izvjesnim vakufskim sporovima. Primožič A.: Pravni učinak upisa pomorsko-trgovačkih plovnih objekata u registre brodova. Miletič R.: Ima li zadruge izmedju oca i punoletnih sinova? Sardelič F.: Protivno sta-novište o nadležnosti suca pojedinca u gradjanskim pravnim stvarima. Rukavina B.: Dali če se i pritvor izdržan po naredjenju policijske vlasti
Razne vesti. 49
uračunati u izrečenu kaznu (§ 77 Kz.) ? Culinovič F.: O pri tvoru u postupku pred sreskim sudom. Petrovič B.: Propisi medjunarodnog kri-vičnog prava u Jugoslovenskom krivičnem zakonodavstvu. Klarič F.: Talijansko krivično zakonodavstvo.