73174 7 revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI • CENA 4 DIN TIMOV1PATENTIMOV1 NAPRAVA ZA SLIKANJE FANTAZIJSKIH SLIK: MIŠKI DASTE KOŠČEK SIRA (1). TA GA PRIČNE HLA¬ STNO GLODATI. GLASOVE. KI PRI TEM NASTANEJO, PRESTREŽE PRISLUŠKOVALNA NAPRAVA (2) IN JIH PREK OJAČEVALNIKA (3) DOVAJA (4) NA STENO AKVARIJA. ZLATA RIBICA (5) SE ZA¬ RADI TEGA VZNEMIRI IN ZAČNE HITRO PLAVATI SEM IN TJA. PRI TEM POTEZA ZA VRVICO (6). S ČEMER ZANIHA POSEBEN VZVOD (7), NA KATEREM JE PRITRJEN ČOPIČ Z BARVO (8). TAKO NASTANE NA PLATNU FANTAZIJSKA SLIKA. MIMOGREDE POVEDANO, TA ZVRST JE DANES ZE¬ LO V MODI IN GRE TUDI DOBRO V DENAR. PRVI KORAKI: PrVi feflNfe O MAGNETU Vrata Tomaževe omare so bila vedno od¬ prta. Mamica se je jezila in Tomaža ne¬ nehno opozarjala, naj vrata vendar za¬ pira. Tomaž se je trudil in vrata zapiral, a vedno so se sama znova odprla. Očka je obljubil, da bo to nevšečnost odpravil. Iz trgovine je prinesel nekaj vijakov in dva kosa kovine. Tomaž je mislil, da bo vstavil novo ključavnico, a kosa kovine nista bila podobna ključavnici. Očka je videl, kako radoveden je Tomaž, zato je prijel eno izmed ploščic ter jo približal drugi. Ploščici sta se tako tesno sprijeli, da ju je komaj ločil. V roki je držal magnet. Z magnetom se je približal vi¬ jakom. Uh, kako je Tomažu ugajal ples vijakov. Sedaj je razumel: magnet bo na okviru omare, druga železna ploščica pa na vratih. Tomaževih težav bo prav go¬ tovo konec. Še posebno se je razveselil, ko mu je očka obljubil magnet in svojo obljubo tudi izpolnil. Preizkušanju ni bilo konca. Poglejmo, kaj je odkril. PRVA NALOGA: PREIZKUSIMO MAGNET Tomaž si je na mizo pripravil radirko, pisarniške sponke, zamašek, šilček, bu¬ cike, bakreno žico, aluminijasto folijo, šestilo in škarje. Ali znate našteti mate¬ riale, iz katerih so vsi ti predmeti na¬ rejeni? Tomaž se jim je približal z ma¬ gnetom. Obkrožite da ali ne pri nasled¬ njih stavkih, kakor mislite, da je prav: Magnet je privlačil vse pred¬ mete. Magnet je privlačil samo ra¬ dirko, ki je iz gume. Magnet je privlačil samo ne¬ katere predmete. Magnet je privlačil samo ti¬ ste predmete, ki vsebujejo železo. da — ne da — ne da — ne da — ne Magnet privlači vsako kovino. da — ne Z magnetom lahko ugotovimo, kateri predmeti vsebujejo železo. Tomažev magnet dvigne škarje in šestilo. Dvigne tudi več žebljičkov hkrati ali bu¬ cik. Tomažev magnet je torej zelo močan. Koliko žebljičkov hkrati lahko dvigne vaš magnet? Poizkusite dvigniti žebljičke na oba načina, kot kaže risba. 289 V katerem primeru je magnet dvignil več žebljičkov? Poizkusite dvigniti žeb¬ ljičke z drugim koncem magneta. Je sila na obeh koncih enako velika? Privlači magnet tudi v sredini? Tomaža je zelo za¬ nimalo, ali seže sila magneta tudi skozi papir, skozi les ali skozi plastiko. List papirja je položil med bucike in mag¬ net. Prečrtaj napačni stavek: Papir privlači bucike. Magnet tudi skozi papir privlači bucike. Tomaž je napravil enak poizkus še z de¬ ščico in s kosom plastike. Poizkusite in dopolnite stavek: Magnetna sila deluje tudi skozi . Kot vsem otrokom, je bilo tudi Polonci preizkušanje magneta nadvse zanimivo. Že dalj časa ga je imela med svojimi igračami. Ko je Tomaž prinesel še svoj magnet, se je med njima razvilo pravo tekmovanje, kdo ima boljši magnet, ka¬ teri privlači z večjo silo. A bila sta zelo enaka. Ko je želela Polonca primerjati še njuno dolžino in se je Tomaževemu mag¬ netu približala s svojim, se je Tomažev magnet odmaknil. To sta še večkrat po¬ izkusila, dokler se Tomažev magnet na mizi ni zasukal. Nasprotni konec je z ve¬ liko silo privlačil. Ali magnet ni na obeh koncih enak? Obračala sta ju nad buci¬ kami, a vedno sta delovala kot prej. Mag¬ neta sta torej nekaj posebnega samo med seboj. Dva konca se med seboj pri¬ vlačita ali odbijata. Saj to bi se dalo iz¬ koristiti za zanimivo igrico. DRUGA NALOGA: VODIMO SPLAV Z MAGNETOM V večji umivalnik natočite vode. Magnet pritrdite na deščico, na splav iz zamaškov ali v prirezan jogurtov kozarček. Na obodu umivalnika zaznamujemo dve toč¬ ki — pristanišči. Položimo splav na vodo. Ko se mu bomo približali z drugim mag¬ netom, bo splav zaplul proti našemu mag¬ netu ali od njega proč. Prva igra: Pripeljimo splav čim hitreje v nasprotno pristanišče. Ocenjujmo čas. Druga igra: Skušajmo splav potopiti. Tretja igra: Igrata dva, vsak s svojim magnetom. Lastnik splava skuša splav pripeljati v pristanišče, drugi ga pri tem ovira. Nasprotnik lahko splav potopi. Kdor zmaga, postane lastnik splava. Polončine in Tomaževe bitke se je udele¬ žil celo Aleš. Toda Aleš je s svojim mag¬ netom vedno zmagal. Ker taka neenaka igra ni zanimiva, je obema razložil, za¬ kaj zmaguje. Poslušajte: Na njegovem magnetu je bila vsaka stran drugače označena. Na enem koncu je imel plav obroček, na drugem pa rdečega. Zapom¬ niti si je bilo treba le, katero stran spla¬ va je pritegnil njegov rdeči konec in ka¬ tero stran je ta konec odbijal. V roki je seveda magnet nenehno obračal. Sklenili so tako označiti še druge magnete. Če Aleš obesi svoj magnet na vrvico, se mu RDEČE MODRO JUŽNI SEVERNI POL POL modra stran vedno obrne v določeno smer. Očka pravi, da je to smer proti severu. Obesili so še druge magnete v pri¬ merni razdalji in vsi so se obrnili v isto smer. Sedaj jim ni bilo več težko natak¬ niti na iste konce plave obročke in rde¬ če. Magnete so sneli in napravili nov po¬ izkus: približali so dva konca z modrim 290 obročkom. Odbila sta se. Tudi dva z rde¬ čim sta se odbila. Nasprotno pa sta se dva različno obarvana konca privlačila. Pravimo, da ima vsak magnet dva pola. Povedali smo že, da se je modri pol obr¬ nil vedno proti severu, zato ga imenuje¬ mo severni pol. Nasprotni konec je torej južni pol. Aleš ima v svoji zbirki Elektro-pionir okroglo škatlico, v kateri je tenka rde- če-modra magnetna igla. Njen modri ko¬ nec vedno kaže proti severu. To je mag¬ netna igla, napravo pa imenuje Aleš KOMPAS. Pod iglo so zapisane strani S neba. Kompas vrtimo, dokler se magnet¬ na igla natančno ne pokriva s črtico, ki označuje sever. Tudi vse ostale strani ne¬ ga bomo hitro našli. Označene strani ne¬ ba pod magnetno iglo imenujemo vetrov- nica. Aleš pravi, da je dobro imeti kompas vedno pri sebi, saj se z njegovo pomočjo lahko dobro orientiramo tudi v megli ali temi. Iz vsakega paličastega magneta lah¬ ko sami napravimo kompas. Aleš nam za¬ stavlja tretjo nalogo. TRETJA NALOGA: NAPRAVIMO KOMPAS Potrebujemo: paličast magnet, vrvico, kos papirja, dva svinčnika in naslonjali dveh stolov. Magnet skozi sredino obesi¬ mo na vrvico, vrvico pritrdimo na svinč¬ nik in svinčnik naslonimo na naslonjala dveh stolov. Pod magnet podstavimo pa¬ pir in počakamo, da se magnet umiri. Na papir narišemo smer magneta. Do tu vam nalogo kaže risba. Sami morate svoj kompas dokončati in izrisati celo vetrov- nico. Naj vam pomagam: Modri konec magneta kaže proti . Imenujemo ga ... Rdeči konec mag¬ neta kaže proti . Imenujemo ga . Proti severu kaže vedno isti / vedno drug konec magneta. Smer vzhod—zahod je vzporedna / pra¬ vokotna na smer sever—jug. Štirim sme¬ rem neba pravimo glavne. Naštej jih. Vmes so še stranske strani neba. Slišal si že: jugovzhod. Kje leži ta smer? In ka¬ ko imenujemo ostale stranske strani ne¬ ba? Kompas je gotov. V svoji sobi se z njim lahko odlično znajdete. Zunaj ga seveda lahko obesite kar na vejo. Že pri prvi nalogi smo ugotovili, da je magnet železo. Vendar vsako železo še ni magnet. Aleš je prijel žebelj in ga po¬ tisnil med bucike. Žebljiček bucik ne pri¬ vlači. Potegnite z magnetom nekajkrat po žeblju in se z njim ponovno približaj¬ te bucikam. Železo, ki ni magnetno, lah¬ ko za nekaj časa omagnetimo. Poizkusi¬ te omagnetiti aluminij ali baker. Ne gre. Torej ima magnetne lastnosti res samo železo. Metka pa zna železo omagnetiti še dru¬ gače. Pripravimo si baterijo, izolirano ba¬ kreno žico in žebelj. Okoli žeblja tesno navijte žico. Priključite navito žico na baterijo in se z žebljem dotaknite bucik. Dopolnite: žebelj, okoli katerega teče električni tok, postane ...-. 291 Kako boste bucike sneli? Prekinite tok. Sklenite tok. Približajte naš magnet k magnetni igli v kompasu. Kaj je prav? Žebljiček je postal magnet. da — ne Ima dva pola. da — ne Ima samo seveni pol. da — ne žebljiček ostane magnet tudi, ko tok prekinemo. da — ne Našo napravico imenujemo elektromag¬ net. Kako ga koristno uporabljajo v žele¬ zarnah? Tehniki imamo za dele elektromagneta posebna imena: Izolirano električno žico smo navijali, in vsakokrat, ko smo že¬ belj enkrat ovili, smo napravili en ovoj. Vse ovoje imenujemo tuljava. Železni že¬ belj v sredini je jedro. Metkin elektromagnet ima za jedro vijak z matico. Tuljavnik je izdelala iz karto¬ na, nanj pa je navila tri plasti bakrene žice, 0,5 mm debele. Paziti morate le, da ostaneta konca žice dovolj dolga, saj ju boste morali speljati do baterije. Ves po¬ stopek izdelave imate narisan. Da ne bo¬ ste pozabili: tam, kjer se žica dotika po¬ lov baterije, ne sme imeti izolacije. Odstranite jo z žepnim nožičem. Tončka Zupančič ČETRTA NALOGA: NAPRAVIMO ELEKTROMAGNET Metka ima še vedno žerjav, ki si ga je izdelala iz žice. Na ta žerjav je namesto kavlja za dviganje in prenašanje bremen pritrdila elektromagnet. Kakšen tovor lahko dvigne? 292 ABC ELEKTRONIKE ZA ZAČETNIKE Mali transistorski gramofonski ojačeval¬ nik Temu delu bo kos vsak radioamater — začetnik. Mali transistorski gramofonski ojačevalnik je preprosta, a zelo koristna naprava. Najprej morate seveda imeti gramofon. Mislimo na navaden električni gramofon brez ojačevala. Včasih ga lah¬ ko za nizko ceno kupite v trgovini Mla¬ di tehnik. Nato morate kupiti ali pa iz¬ delati transformator za zvonec. Našega gramofonskega ojačevalnika namreč ne napaja baterija, temveč dobiva energijo iz električnega omrežja prek transforma¬ torja oziroma prek usmerjevalne stopnje za napajanje. Usmerjevalna stopnja sestoji iz transfor¬ matorja, usmernika in filtra. O transfor¬ matorju smo že govorili. Usmernik je sestavljen iz štirih diod A A 101, ali po¬ dobnih, ki so vezane v tako imenovanem grec spoju. Filter ima samo en elektro¬ litski kondenzator 100 |xF. Ves ostali material najdete v kompletih RK, in sicer dva transistorja AC 530, iz¬ hodni transformator, zvočnik, potencio¬ meter 50 KQ, upore in kondenzatorje. Ojačevalnik lahko gradite na standardni šasiji TN sistema. Vse, kar je treba ve¬ deti, boste našli v knjigi Mala škola elektronike na strani 206. Ojačevalnik lahko gradite tudi na tiskanem vezju in ga vgradite v ohišje samega gramofona. Preizkus Ko smo vse pregledali in odstranili mo¬ rebitne napake, povežemo ojačevalnik z zvočnikom in gramofonom ter s kablom za napajanje iz krajevnega električnega omrežja. Nato položimo gramofonsko ploščo in sprožimo gramofon. S potencio¬ metrom 50 Kfi uravnavamo jakost repro¬ dukcije. če se morda z vrtenjem gumba potenciometra v desno jakost zmanjšuje, zamenjajte priključna konca potencio¬ metra. Morda boste dosegli boljši zvok z za¬ menjavo uporov 100 in 12 Kfi. To sta upora, ki sta vezana na bazo prvega in drugega transistorja. Kdor nima zvočnika ali pa želi sam po¬ slušati ploščo, naj priključi namesto iz¬ hodnega transformatorja slušalke. Da bi se izognili dvema priključkoma na krajevno omrežje (en priključek ima gra¬ mofon oz. njegov motor, drugi priklju¬ ček pa naš ojačevalnik), vežite priklju¬ ček ojačevalnika, ko ga vgradite v gra¬ mofon, vzporedno k motorju. Ko boste vključili gramofon, bo hkrati vključen tudi ojačevalnik. V. Ivkovič 293 MODELARJI: rakete, ’’’ % avtomobili,čolni, letala <1 VEČSTOPENJSKE RAKETE Do sedaj smo se ukvarjali le z enosto¬ penjskimi raketami, vendar pa imamo za to več razlogov. Prvič, skoraj vse, kar ve¬ lja za enostopenjske rakete, velja tudi za večstopenjske, in drugič, če ne ra¬ zumete principov enostopenjskih raket, ne boste nikoli razumeli principov več¬ stopenjskih. Serijsko stopnjevanje Večstopenjska raketa je raketa z dvema ali več MRM, pri kateri zgoreli motorčki izpadejo med letom. Enostopenjskim ra¬ ketam lahko izboljšamo karakteristike z manjšanjem teže, z natančno aerodina¬ mično obdelavo, ali pa z vstavljanjem močnejših MRM. Seveda pa obstajajo določene meje, ki jih z enostopenjsko raketo težko presežemo. Stopnjevanje nam zato daje možnost, da povečamo ce¬ lotni impulz MRM in obenem zmanjšamo končno težo (ker odpadejo spodnje stop¬ nje). Najenostavnejša oblika stopnjeva¬ nja je tako imenovano serijsko stopnje¬ vanje, prikazano na skici 1. To je prav¬ zaprav samo motor z ohišjem prve stop¬ nje, ki je pritrjen na spodnjo stran enostopenjske rakete (druge stopnje). Ta motor vžgemo, in ko dogori, podeli zgor¬ nji stopnji neko hitrost in obenem vžge drugo stopnjo, ki nadaljuje polet. Ker pa ima ta stopnja že začetno hitrost, je njena končna hitrost in s tem tudi vi¬ šina leta dosti večja. V spodnjo stopnjo pa moramo za uspešno ločitev obvezno vstaviti buster motor — motor brez tra- serja in obratnega polnjenja (glej TIM 6 in 7 lanskega letnika). Preprost primer nam bo še bolj razjas¬ nil pojme stopnjevanja. Imamo na pri¬ mer raketo, katere spodnja stopnja lah¬ ko dvigne model do višine 80 m in mu podeli hitrost 30 m/s (skica 2). Druga stopnja pa se lahko sama dvigne do vi¬ šine 80 m in doseže hitrost 30 m/s (ski¬ ca 2b). Če obe stopnji sestavimo in če se druga stopnja loči, ko doseže prva naj¬ večjo višino (80 m) in je njena hitrost ena- 294 ka nič (ker bo v naslednjem trenutku za¬ čela padati), bo druga stopnja dosegla vi¬ šino 160 m (skica 2c). Če pa se druga stopnja loči v trenutku, ko ima prva naj¬ večjo hitrost (to je takrat, ko dogori go¬ rivo), pa se hitrosti seštejejo (30 + 30 = = 60), tako da druga stopnja doseže 60 m/s. Ker pa višina leta narašča s kva¬ dratom hitrosti, bi druga stopnja dosegla višino 300 m (skica 2d)! Zato je zelo važno, da je motor za prvo stopnjo bu- ster (brez traserja) in da stopnji nista preveč trdo združeni. Prihodnjič: Vzporedno stopnjevanje Andrej Pečjak ASTRONAVTSKO-RAKETARSKI KLUB VLADIMIR MIHAJLOVIČ KOMAROV V LETU 1973 Astronavtsko-raketarski klub VLADIMIR MIHAILOVIČ KOMAROV je od nastanka pa do danes napravil lepo pot v svojem razvoju. Tega ne gre pripisati le stro¬ kovnemu znanju članov, temveč v veliki meri tudi zavzetosti in široki razgleda¬ nosti. Skrb za te navidezno nevažne fak¬ torje je že obrodila sad. Klub je v letu 1973 dosegel precej več delovnih uspehov kot v preteklih 3 letih delovanja. Na¬ štejmo nekatere najvažnejše: A Maketa Sputnik 1, ki je prav tako sodelova¬ la na državnem prvenstvu v Vršcu J I Zelo uspešna enostopenjska raketa trenutek po vžigu motorja (v Sodražici) V astronavtski sekciji člani vestno spremljajo vsa dogajanja na področju vesoljskih raziskav. Iz vseh slovenskih in še mnogih drugih tujih in jugoslovan¬ skih revij in časnikov izrezujejo vse član¬ ke, ki so posredno ali neposredno pove¬ zani z raziskovanjem vesolja. Te sestav¬ ke so kronološko uredili in tako zbrali študijsko gradivo za leto 1973. Materiala 295 se je nabralo kar za 12 zvezkov! Vsak teden so prirejali predavanja iz astro¬ navtike, astronomije, raketne tehnike, raketnega modelarstva, astrofotografije in fotografije. V raketarski sekciji so člani močno izboljšali kvaliteto raket in se resno spoprijeli z letečimi maketami. Dosegli so vrhunsko raven in se po kva¬ liteti svojih izdelkov lahko merijo s ka¬ terimkoli drugim jugoslovanskim klu¬ bom. še posebej pa so se specializirali v izdelavi letečih maket. V tem razredu spadajo celo v vrh jugoslovanskega ra¬ ketnega modelarstva, člani pa se ukvarjajo tudi z drugimi de¬ javnostmi. Tako se v okviru tedenskih predavanj seznanjajo tudi z astronomijo, že dobro leto so redni gostje predavanj, ki jih pripravljajo člani astronomske sekcije Prirodoslovnega društva Sloveni¬ je. Na teh predavanjih so že večkrat predvajali diapozitive in filme o svoji dejavnosti. Izdelali so tudi več telesko¬ pov, najmočnejši pa ima premer objekti¬ va 130 mm. Posneli so manjšo serijo barvnih diapozitivov zvezdnega neba, v zadnjem času pa se člani aktivno ukvar¬ jajo tudi z izdelovanjem fotografij in z razvijanjem filmov. V letu 1973 so začeli izdajati svoje glasilo — bilten KOZMO- PLOV. Za to svoje glasilo so se odločili zato, ker v Jugoslaviji ne obstaja revija, ki bi bila zmeraj na tekočem v raketnem modelarstvu, astronavtiki in astronomiji, časopis bo kmalu začel izhajati v večji nakladi in bo tedaj lahko bolje povezal vse podobne klube širom po naši državi. Večje prireditve v letu 1973: 15. aprila je bila na Barju prireditev v počastitev 12. obletnice izstrelitve prvega človeka v vesolje — Jurija Aleksejeviča Gagarina. Po slavnostnem nagovoru so si navzoči lahko ogledali izstrelitev 16 ra¬ ket in maket. Izstrelili so tudi 2 dvo¬ stopenjski raketi ter makete: Vostok, Gird-X, Saturn 5, Redstone, Kozmos in še nekaj drugih. 1. julija so se udeležili občinskega praz¬ nika v Sodražici. Tu so priredili klubsko tekmovanje in izstrelili še nekaj ekshi¬ bicijskih raket, že nekaj dni prej pa so v izložbi tamkajšnjega supermarketa imeli razstavo svojih dosežkov. 19. avgusta so sodelovali na področnem tekmovanju traktoristov v Vodicah. Pri¬ dani pri zlaganju padal v Sodražici (v uniformah) 296 šotni so bili navdušeni nad lepimi poleti prve klubske tristopenjske in prve klub¬ ske trimotorne rakete ter nad poleti ma¬ ket. Od 19. do 21. oktobra so 3 člani kluba KOMAROV sodelovali na državnem pr¬ venstvu raketnih modelarjev v Vršcu (SR Srbija). Prvi dan so v razredu ra¬ ket in raketoplanov zasedli srednji del lestvice. Naslednji dan pa so doživeli velik uspeh v kategoriji (letečih) maket, če ne bi bilo nekaj smole (zatajil je mo¬ torček), bi se ekipno uvrstili na 3. me¬ sto (med 130 udeleženci). Tako pa so zasedli 6. mesto, kar je še zmeraj prav lep uspeh. Vedeti moramo namreč, da je ARK KOMAROV prvi slovenski klub, ki se je doslej udeležil te prireditve. Od 16. do 18. novembra so člani ob 4. obletnici ustanovitve kluba priredili razstavo, na kateri so kazali diapozitive in filme o dejavnosti kluba. Povabljenci so si lahko ogledali tudi več eksponatov in strokovno literaturo. 29. novembra so se udeležili proslave dneva republike, ki so jo priredili sev- niški raketarji. Ogledali so si tudi nji¬ hov klub in še tesneje navezali stike z mladimi Sevničani, ki so to prireditev zelo dobro organizirali. Ob tej priložnosti si vsi člani štejejo v dolžnost, da se zahvalijo vsem, ki so po¬ magali pri napredku kluba bodisi finanč¬ no ali pa kako drugače. Največjo pomoč so nudili: Zveza borcev in 24 talcev — Poljane, Ljudska tehnika, Hišni svet Ro¬ ških stolpnic, Krajevna skupnost Polja¬ ne. Zahvala pa gre tudi mnogim drugim društvom in posameznikom, ki so poma¬ gali pri razvoju kluba. MODEL RC AVTOMOBILA V prejšnji številki smo objavili del na¬ črtov za gradnjo RC avtomobila, danes pa si bomo ogledali izdelavo prenosa, avtomatske sklopke ter pritrditev mo¬ torja na model. Ker za pogon uporabljamo eksplozijski motor s prostornino do 3,5 ccm, ki raz¬ vija moč približno 0,5 KM, moramo pred izbiro dobro vedeti, katero vrsto prenosa bomo uporabili za naš model. Najbolje sta se izkazali dve vrsti prenosa, in to sta: prenos z zobniki ter prenos z jer¬ menom. Najprej si bomo ogledali prenos z zobniki, ki zahteva zelo natančno iz¬ delavo. Uporabimo lahko vse vrste zob¬ nikov, ki imajo prenosno razmerje od najmanj 3,5 : 1 do največ 6:1. Pri mon¬ taži zobnikov pa se nam vsaka površ¬ nost pri nastavljanju razdalje med zob¬ nikoma hudo maščuje. Vsekakor je do¬ bro, če zobnike zaščitimo s primernim ohišjem pred kamenjem in prahom. V tem primeru uporabe zobnikov nikoli ne mažemo, ker mazivo deluje kot nekakšno lepilo, ki zlepi prašne delce v trdno snov; le-ta se nabira na stenah zob in lahko povzroči, da nekaj zob odleti. Druga vrsta prenosa je za izdelavo ve¬ liko lažja, enostavnejša in cenejša. Zato Zadnja prema in pritrditev nosilca Lepo se vidita izdelani zadnji gumi 297 bo najbolje, da jo opišem bolj natančno. Za izdelavo potrebujemo aluminijevo pa¬ lico premera 40 mm ter dolžine 70 mm, ter palico iz istega materiala s premerom 60 mm ter dolžine 40 mm. Najprej na stružnici obdelamo večjo palico v po¬ gonsko jermenico, ki jo bomo pritrdili na zadnjo os z zagozdo. Zagozdo izdela¬ mo iz jeklene žice premera 1,5 mm. Na¬ to iz manjše palice izdelamo zvonec za sklopko in pa manjšo jermenico. Jermena kupimo v kakem servisu, kjer poprav¬ ljajo magnetofone, sta pa zelo poceni. Glede načrta same sklopke si oglejte na¬ črt v letošnji tretji številki TIMa. Nosilec za motor izdelamo iz 2—3 mm debele aluminijeve plošče. Seveda pa motor in nosilce privijemo z novimi vi¬ jaki in vzmetnimi podložkami. Viki Povše Guma za zadnje kolo, izdelana iz več plasti Zvonec sklopke in velika jermenica Zvonec sklopke z jermenico in gnana večja Ohišje krogličnega ležaja. Na sliki so prika- jermenica. Lepo se vidi na V oblikovan žleb zane tudi luknje za pritrditev na nosilec 298 RC JADRALNO LETALO 3. nadaljevanje Našemu letalu manjkata zdaj še smerni stabilizator s krmilom, kabina ter seveda sistem za RC upravljanje. Smerni stabilizator je narisan v merilu 1 :2, zato ga najprej povečamo. Potem si izžagamo ali izrežemo dele balse (vse mere so v tabeli) in jih z bucikami pri¬ trdimo na načrt. Stična mesta zlepimo z Jubinolom. Krmilo je iz cele balse, vanj pa je vlepljena ročica 54, s smernim krmilom pa je povezan s tečaji, ki so enaki kot pri višinskem krmilu (svila ali kupljeni tečaji iz plastike). Na trup za¬ rišemo položaj smernega stabilizatorja ter izrežemo dve luknji, v kateri prideta letvici št. 50, ter ju dobro prilepimo, najbolje pa je, da stabilizator na robo¬ vih trupa ojačimo. Tudi kabina je po¬ manjšana. Dovolj pa bo, če povečate le rebri 57 in 61. Izdelajte ju kolikor mogoče natančno, da bo prehod iz ka¬ bine v trup čim lepši. Kabino sestavimo tako, da na šablono pritrdimo rebro 61, pravokotno ob njem pa trdno prilepi¬ mo rebro 57. S kontaktnim lepilom pri¬ lepimo obe stranici št. 58, ki pa naj bosta nekoliko večji, kot ju potrebujemo, ter ju potem obdelamo do točnih mer. Na sprednji del rebra 61 nalepimo kos balse (60) ter oba skupaj posnamemo s pilo. Končno nalepimo še vrhnjo plast balse (59). Kabini posnamemo zunanje robove ter jo zgladimo z vodobrusnim papirjem. V rebro 57 vlepimo še dva za- tiča 0 3 mm, ki ju zataknemo v rebro 39, v katerega zvrtamo dve luknji. Spre¬ daj kabino lahko pritrdimo z vijakom, ki ga uvijemo v matico, le-to pa vlepimo v trup. Startna kljuka je izdelana iz pločevine, na katero naspajkamo kavelj iz jeklene žice ter vse skupaj z dvema vijakoma M 3 x 15 pritrdimo na smučko. Vijaka privijemo z matico in protimatico, da se ne moreta odviti. Startna kljuka naj bo približno 5 cm pred težiščem modela. Smerni stabilizator prekrijemo enako kot krila. Trup lahko prebarvamo z barvo in lakom ali pa prekrijemo z japonskim papirjem in prelakiramo. Za vgraditev RC sistema je predvidena ploščica iz vezane plošče št. 62, v katero zvrtamo 4 luknje, pod nje pa prilepimo matice za pritrditev (lepilo za kovine). Prilepljena je tik pred rebrom 39. Mere so prirejene sistemu Graupner-Varioprop, kdor pa ima sistem drugega tipa ali lastne izdelave, bo moral to prilagoditi svojemu sistemu. Krmilna palica se po¬ veže z ročico servomotorja in z ročico krmila tako, da jo le ukrivimo za 90° ter zavarujemo z žico (63), ki jo navijemo na palico ter ukrivimo tako, da prepre¬ čuje izpad palice iz ročice. To pa je seveda le eden od sistemov. Podobne sponke prodaja tudi tovarna Graupner (Best. Nr. 3523), še boljše pa so jeklene vilice (Best. Nr. 3548), ki imajo notranji navoj M 2, ter jih s privijanjem lahko premikamo po palici naprej in nazaj. Seveda mora imeti tudi palica navoj M 2. Ostali elementi pa so razvrščeni tako: Spredaj je akumulator, za njim pa spre¬ jemnik z ustreznimi deli. Vse elemente zaščitimo tako, da jih trdno založimo s stiroporom ali penasto gumo, ne smejo pa biti priviti, kajti ob trdem pristanku bi se polomili ali zmečkali. Krila pritrdimo na trup z jeklenimi pa¬ licami. Bolje je, da imamo obe palici v ravnem kosu in ju damo v trup ter po¬ tem zakrivimo. Takšna namestitev je trdna, toda neprikladna, zato lahko pa¬ lico prežagate na dve polovici, ter ju vstavite z obeh strani. Toda cevka v trupu bo bolj obremenjena in zato pri¬ poročam, da jo ojačate z rebrom. Reglaža: Vgradimo vse elemente ter se¬ stavimo model. Če težišče modela ni na pravem mestu, ga korigiramo z dodaja¬ njem svinca. Obe krmili morata biti v nevtralnem položaju. Potem model z me¬ tanjem z roke zregliramo, podobno kot prostoleteč model jadralnega letala. Šele potem vklopimo oddajnik in sprejemnik, ter s trimerji nastavimo krmila v nev¬ tralni položaj. Model mora leteti enako kot prej. Za učenje je priporočljivo, da model najprej spuščate z manjšega hri- 299 7 61 ba, ter dajete le manjše popravke sme¬ ri. Ko se navadite »obdržati« model, da dela mirne zavoje in ne zamenjujete smeri levo in desno, ko leti model proti vam, ga lahko potegnete na visoki start. Priporočljiva je uporaba škripca. Pripo¬ ročam vam, da se lotite dela natančno in počasi, spomladi pa bo vaš trud za¬ gotovo poplačan. Andrej Marn RC SPREJEMNIK TIM 111-1 Najprej se moramo našim bralcem opra¬ vičiti. Tiskarski škrat nam jo je zagodel in naredil res lepo zmešnjavo. V tretji številki je bil objavljen članek, ki bi sodil v četrto. Tisti, ki pa bi moral biti v tretji, pa žal še ni bil objavljen. Tako ta članek objavljamo sedaj in pro¬ simo naročnike, da oprostijo neljubi zmedi. Delovanje sprejemnika Naredili bomo kar se da preprost spre¬ jemnik, ki bo seveda ustrezal oddajniku TIM III, ki smo ga opisali in spoznali v prvi in drugi številki. Poenostavili ga bo¬ mo, kolikor bo le mogoče. Za osnovo imamo analogni sprejemnik iz lanskega letnika, le ta razlika je, da bomo imeli elektroniko servomehanizma in sprejem- 302 Sl. 12. Shema sprejemnika nik na isti ploščici. Ločili bomo napaja¬ nje servomehanizma in sprejemnika, seveda po potrebi. Za začetek si kar po¬ glejmo shemo, ki jo prikazuje slika 12. Nikar se ne ustrašite. Morda se vam zdi vezje na prvi pogled komplicirano, toda to sploh ne drži. Poglejmo natanč¬ neje. Posamezne stopnje sprejemnika so nam znane, le ko jih je kar cel kup, se v prvem hipu nekoliko zmedemo. Kar začnimo! Najprej je tu naš znani »stari dobri« regenerativni detektor. Videli smo ga že dostikrat v najraz¬ ličnejših izvedbah. Vemo, da pride v anteno A visokofrekvenčni signal, ki ga prikazuje slika 13 a. Na izhodu detek¬ torja, t. j. na spoju L — C5, pa že dobimo DETEKTIRANI nizkofrekvenčni signal, ki ga vidimo na sliki 13 b. III tok b) Sl. 13. Oblike signalov Ta ali oni radioamater me bo hotel do¬ polniti, da takšen detektor detektira amplitudno in frekvenčno moduliran si¬ gnal, toda s tem vas ne bom utrujal. Detektorju sledi dvostopenjski nizko¬ frekvenčni ojačevalnik. Signal, ki ga do¬ bimo iz detektorja, je namreč pre¬ majhen (1 do 3 mV), zato ga moramo OJAČITI. Tako dobimo na izhodu oja¬ čevalnika (kolektor T3) ojačani signal (1 do 3 V), ki pa je še vedno takšne obli¬ ke, kot ga prikazuje slika 13 b. Za ojačevalnikom imamo dekoder. Ta stopnja nam dekodira; preprosteje po¬ vedano — dešifrira signal, t. j. pretvo¬ ri ga v takšno obliko, da lahko z njim napajamo elektroniko servomehanizma. Potrebujemo namreč enosmerno nape¬ tost, katere velikost mora biti odvis¬ na od razmerja časov T1/T2. Če je to razmerje 1 : 1, je ta napetost ravno 3 V. Če pa se razmerje T1/T2 spremeni, se spremeni tudi napetost, ki jo dobimo na elektrolitskem kondenzatorju C15. Ime¬ nujemo jo krmilna napetost, ker nam krmili (posredno) servomehanizem. Zad¬ nja stopnja je elektronika servomeha¬ nizma. To za sedaj pustimo, natančneje jo bomo proučili pri opisu delovanja ser¬ vomehanizma. Sam servomehanizem pa je zajet v spodnjem pravokotniku. Gradnja sprejemnika Najbolje bo, če zgradimo sprejemnik v tehniki tiskanega vezja. Eno izmed mož¬ nosti, kako razporedimo elemente, pri¬ kazuje slika 14, ki ima označene sponke. 303 Sl. 14. Povečana slika ploščice tiskanega vezja Ta slika je povečana zato, da sem lahko vpisal številke sponk. Dejansko ima plo¬ ščica dimenzije 25 X 70 mm in jo v me¬ rilu 1 : 1 podaja slika 15. Razen kondenzatorja C1 bodo vsi ele¬ menti montirani pokončno. Naredimo tabelo in si oglejmo, kje so priključne sponke posameznih elemen¬ tov in priključkov! C rt O M s § .a a td en a M S o Oh c n o c Ti Opomba glej tekst Sl. 15. Slika ploščice v merilu 1: 1 304 Antena 4 — napajanje (0) 107 + 3 V servo 96 + 6 V sprejemnik 90 + 6 V servo 89 servomotorček 1 197 servomotorček 2 108 servopotenciometer 1 107 servopotenciometer 2 89 servopotenciometer-drsnik 100 Naš sprejemnik naj bi bil čim manjši; zato varčujemo s prostorom in montira¬ mo nekatere elemente (*) tako, kot pri¬ kazuje slika 16. spoj kan o Cg R,. ploščica Sl. 16 Montaža C9 in R4 na ploščico Prav tako montiramo tudi Ril in diodo Di. Kot smo dejali na začetku, imata sprejemnik in servo ločeno napajanje. Baterije so vezane tako, kot kaže slika 12. To je dobro takrat, ko vozimo dlje časa (modeli jadralnih letal in jadrnic). Nič pa nas ne ovira, da ne bi imeli skup¬ nega napajanja, saj bomo tako zmanj¬ šali težo naše naprave. Ta je v tem pri¬ meru bolj občutljiva na motnje, ki jih povzroča elektromotorček servomehaniz- ma. Te motnje nastopijo takrat, ko ba¬ terije nekoliko oslabe. Če torej delamo s skupnim napajanjem servomehanizma in sprejemnika, je baterija B3 nepotreb¬ na, zato pa točki 120 in 121 kratko ve¬ žemo, ali še bolje, vežemo upor 100 Q/ /0,1 W. Napajanje vklapljamo prek stikala BLED (Iskra) in izkoristimo vse tri pre¬ klopnike. Poglejmo še, kaj jc s transistorji. Izbira je široka. Tl je lahko AF114, AF115, AF116, AF117, AF124, AF125, AF126, OC169, OC170, OC171 itd.; T2, T3 in T5 so lahko BC108c, BC109c; T4 je lahko BC107a, BC108a, BC214. T6, T7, T8 so lahko AC142, AC180, SFT367; T8 je AC141, AC181 ali enakovredni; s tem, ko smo našteli to množico, še vedno ni rečeno, da smo izčrpali vse možnosti. Še vedno lahko najdete kup ustreznih ali primer¬ nih tipov, ki jih lahko trenutno kupite v naših trgovinah. Zdaj pa se zares lotimo same gradnje. Kako se izdela ploščica za tiskano vezje, smo že spoznali v prvi številki in jo zato kar naredimo. Nato se bomo lotili naj¬ prej tuljav L1 in L2. Tuljavnik obeh bo kar isti oziroma L2 bomo navili prek Ll. Sam sem uporabil tuljavnik in VF jedro iz TV medfrekvenčnega transformatorja. Tuljavnik sem skrajšal na 12 mm, da je bil uporaben, in ga prilepil na ploščico. Ll ima 12 ovojev bakrene lakirane žice premera 0,6 mm, L2 pa 2 ovoja PVC žice. Dušilka D je enako narejena kot tista v oddajniku TIM III (glej prvo številko TIM-a, str. 22). Na vrsto je prišla tuljava L. Uporabili bomo feritni lonček premera 6 mm ali manjšega. Vsak tak lonček ima oznako Al. S številom Al lahko izračunamo in- duktivnost navitja: L = AL X n 2 [nH] (nanohenri) kjer je n število ovojev, L pa induktiv- nost v Nh. Da bo stvar laže razumljiva, naredimo praktičen primer. Želimo dolo¬ čiti število ovojev n za kupljeni feritni lonček z Al = 900, zahtevana induktiv- nost pa je 0,1 H; Dobimo: 305 i/LX 109 ,#,1x10» n = jj— = y—900— = 333 ovojev Cim večji je Al, manj ovojev je potreb¬ no, da dosežemo določeno induktivnost. Zelo verjetno je, da mnogim ne bo uspe¬ lo dobiti takega feritnega lončka, toda tudi tu se najde rešitev. V tem primeru vežite namesto tuljav L upor vrednosti 7K2. Sprejemnik bo tako sicer malo bolj občutljiv za motnje, toda deloval bo rav¬ no tako! PROPORCIONALNI Izbira elektromotorčka in prenosa Ko izbiramo elektromotorček in prime¬ ren prenos, ne moremo takoj reči: prav takšen elektromotor je odličen, drugi pa zanič. Res je zaželeno (in nujno), da ima motorček čim boljši izkoristek in primerno delovno napetost, toda o dru¬ gih lastnostih se moramo odločati sami. Za manjše in lažje modele želimo čim manjši servo. Vzemimo najmanjši elek¬ tromotorček, ki ga lahko dobimo. Delov¬ na napetost motorčka naj bo od 2 V do 3 V, moč pa do 1 W. Zdaj pa določimo prenos! Kako? To naredimo po nasled¬ njem, tako imenovanem kriteriju. Os, na kateri bo krmilna ročica, se mora enkrat zavrteti v eni do dveh sekundah. Temu mora biti tako zato, da bo krmil¬ na ročica lahko še dovolj hitro sledila povelju. Seveda si ne more vsakdo iz¬ misliti ustreznega prenosa, kupi torej narejenega, pri tem pa velja naslednje: če bo prenos manjši, se bo krmilna ro¬ čica zavrtela hitreje in krmilna ročica bo prej prišla v želeno lego. Nasprotno — večji prenos nam da počasnejši servo. Toda to ni še vse! Počasnejši servo bo premagal močnejšo silo na ročico kot hitrejši. Nič ne pomaga, potrebno bo najti neko pametno srednjo rešitev, da bosta volk sit in koza cela, kot pravimo. Za manjše modele torej manjši prenos. Tu sem uporabil elektromotorček T 05 (Graupner) s tovarniškim prenosom 141 : 1. Lepo je deloval pri manjših mo¬ delih; pri večjih ladijskih modelih pa mi Zdaj lahko začnemo z lotanjem uporov in kondenzatorjev; na koncu pa prispaj- kamo še transistorje in priključne žice. Za priključke lahko uporabimo kar 5- polne gramofonske vtikače in vtičnice, če nimamo nič boljšega pri roki. Sprejem¬ nik naj ima za baterije vtikač, za servo- mehanizem pa vtičnico. Tako ne more priti do neljubih pomot in tudi kratek stik po nerodnosti je izključen! Jan Lokovšek SERVOMEHANIZEM uspešno služi elektromotorček Mehano- tehnike s prenosom kar iz stare bu¬ dilke! Kako bi predstavili in popisali gibanje ročice servomehanizma? Pred¬ vsem nas zanima, kako hitro pride v želeno lego, če je obremenjena tako ali drugače. Poglejmo diagram na sliki 28. odklon r°j 0 OJ 0,2 OJ OJ £sJ SI. 28. Kako poteka odklon pri krmilni ro¬ čici servomehanizma Na vodoravno os nanašamo čas, na po¬ končno pa odklon krmilne ročice v sto¬ pinjah. Denimo, da je želeni odklon (povelje!) 30°. Ročica hitrega servomeha¬ nizma ga doseže v približno 0,2 sek. (krivulja A). Pri tem je sila, ki jo je ro¬ čica sposobna premagati, denimo 0,2 kp (podatki ustrezajo servomehanizmu s TO-5 motorčkom in tovarniškim preno¬ som). Vzemimo dvakrat večji prenos! Ročica bo želeno lego dosegla v 0,4 sek, t. j. kasneje, toda sposobna bo premak¬ niti kar 0,4 kp (krivulja B). Rekli boste, vse lepo in prav, toda če na ročico kaj »privežemo«, jo obremenimo, bo to prav gotovo malo drugače. Res je. Ko zveže¬ mo krmilni ročici servomehanizma in 306 krmila, se obremenitev poveča in ročica doseže želeno lego malo kasneje, ko pa model vozi, je ta obremenitev še večja, ker pritiska voda oz. zrak na krmilno površino in ročica doseže želeno lego še kasneje. Poglejmo si primer, ki smo ga omenili prej, in sicer na sliki 29. SI. 29. Primerjava dveh servomehanizmov z enakima elektromotorjema, a z različnima prenosoma Krivulje so označene z veliki črkami, ki pomenijo: A — neobremenjen servomehanizem B — povezani krmilni ročici servomeha- nizma in krmila C — majhen (lažji) model v vožnji D — večji (težji) model v vožnji Lepo vidimo, da hitrejši servomehanizem (z istim elektromotorčkom) v težjem mo¬ delu ne zmore več svoje naloge! Morda pa vendarle želimo hiter servo za večji model? Rešitev je preprosta; vzeti mo¬ ramo samo močnejši elektromotor in obdržimo prenos. Seveda pa je sedaj servo težji in poraba električne energije večja! Denimo, da bi želeli narediti še hitrejši servomehanizem in bi še zmanjšali pre¬ nos. V praznem teku oziroma pri majh¬ nih obremenitvah bi se lahko krmilna ročica gibala tako, kot na sliki 30. SI. 30. Pojav pri razmeroma hitrem servo- mehanizmu Ročica, ki bi zanihala okoli želene lege, bi to lego dosegla hitreje. Seveda mo¬ ramo obravnavati servomehanizem kot celoto, torej skupaj z elektroniko. V elek¬ troniki imamo tako imenovano povratno vezavo, v kateri se nahaja R pov. vez. (glej sliko 12). Vrednost tega upora vpliva na povratno vezavo in tako tudi na izni- havanje krmilne ročice. Lahko vzamemo namesto tega upora kar trimerpotencio- meter 5 kQ in ga pritrdimo v ohišje ser- vomehanizma. Uglaševanje servomehanizma Najprej prekinemo zvezo med kolektor- jem T4 in uporom R 14, t. j. ločimo elek¬ troniko servomehanizma od ostalega vezja. Potrebovali bomo še dva upora vrednosti 2K2, 2 Kfi potenciometer in že lahko zvežemo vse za preizkus tako, kot vidite na sliki 31. SI. 31. Vezje za preizkušanje servomehanizma Predvsem moramo paziti na to, da tudi pri preizkušanju in uglaševanju vključu¬ jemo z dvojnim stikalom (tretji kontakt — sprejemnik — ni narisan!). Ročica po¬ tenciometra oz. drsnik naj bo v srednji legi. Zdaj imamo na razpolago dve mož¬ nosti. Prva, t. j. najboljša je, če lahko ločimo os elektromotorčka od ostalega pogona, torej prekinemo povezavo osi s prenosom na potenciometer. Ko vklju¬ čimo, se navadno začne os elektromo¬ torčka vrteti. Zavrtimo zdaj krmilno ročico in prek nje seveda tudi drsnik potenciometra (to je potenciometer na osi krmilne ročice in ne trimerpotencio- meter P, ki je v povratni vezavi!). Najti moramo takšno lego, da se v njej elek- tromotorček ustavi. Če take lege ni, je pač nekaj narobe. Poiščemo napako in šele nato lahko nadaljujemo. 307 Ce pa je vse v redu, moramo ugotoviti, če je elektromotorček pravilno priklju¬ čen. Kako? Opazujmo zobniški prenos tam, kjer smo ga prekinili, predvsem kakšno smer imajo kolesa zobnikov (sli¬ ka 32). Sl. 32. Kako primerjamo smer vrtenja zob¬ nikov Cel postopek je takšen. Vključimo. Naj elektromotorček teče. če se os elektro- motorčka vrti v levo, počasi zasukajmo zobnik A v desno. Če je elektromotor¬ ček pravilno priključen, se bo na neki točki ustavil, če zavrtimo zobnik A še naprej v desno, bo elektromotorček spet stekel, toda smer vrtenja bo zdaj v desno. Če delovanje ne poteka tako, samo za¬ menjamo sponki elektromotorčka x in y med seboj in dobili bomo to, kar želi¬ mo. Izključimo in brez strahu povežimo pre¬ nos z zobnikom na osi elektromotorja. Vključimo. Elektromotorček steče, kr¬ milna ročica se premakne -in se ustavi v neki legi. Zdaj premaknemo os poten¬ ciometra PR. Krmilna ročica servomeha- nizma sledi gibanju osi PR. Če ste z izdelovanjem prišli že tako da¬ leč, je servomehanizem že skoraj v redu, le za nekaj malenkosti bomo še poskr¬ beli. Kaj pa nam je storiti, če ne moremo ločiti prenosa od elektromotorčka? Kar vključimo z vso pazljivostjo in to s pr¬ stom na stikalu! Krmilna ročica servo- mehanizma se mora umiriti v neki legi. Če pa se zavrti v skrajno lego, hitro izključimo. Ko spet med seboj zamenja¬ mo sponki elektromotorja in vključimo, bi moral servomehanizem že delovati ta¬ ko, kot smo videli. Če tega ni, moramo napako odkriti in šele nato nadaljujemo z delom. Oglejmo si še upor v povratni vezavi (oziroma trimerpotenciometer P, slika 31). Če je upor oziroma uporovna vrednost prevelika, elektromotorček brenči. Če pa je ta vrednost premajhna, krmilna ročica ne sledi dobro povelju, imamo pa tudi manjšo moč na ročici. Najti mora¬ mo tisto vrednost, ki najbolj ustreza. Vrednost upora P je približno 4K1, vza¬ memo takšno vrednost, da dobimo še malo prevzpona (glej 'sliko 30), ravno toliko, da ročica ne niha. Marsikdo od vas si bo hotel prihraniti naporno delo finomehanike in bo upora¬ bil tovarniški servomehanizem. Preizku¬ sil sem servo Varioprop nemške firme Graupner. Ta ima osempolni priključek. Za priključitev tega servomehanizma po¬ trebujemo še dva upora vrednosti 5K6 in 2K2 ter kondenzator 0,1 do 0,22 ^F, in najboljši je najmanjši (keramičen). Vezavo Varioprop servomehamizma pri¬ kazuje slika 33. Sl. 33. Priključevanje servomehanizma Va¬ rioprop Pri servomehanizmu naj poudarim še, da je napetost na C 15 (sl. 31) približno 3 V, ko je krmilna ročica v nevtralni legi. Pri spremembi krmilne napetosti za približno IV (U krmilna = 2 V do 4 V) pa mora krmilna ročica priti do skrajne lege. Če temu ni tako, si poma¬ gamo tako, da spreminjamo vrednosti uporov RI = 2K2 in Ril = 5K6. Name¬ sto upora P pa smo uporabili konden¬ zator 0,22 pF. Servomehanizem je seveda eden od zelo važnih delov RC sistema, zato moramo vedeti, kako nam lahko nagaja in kako te napake odpravimo. Oglejmo si najpo¬ gostejše napake! 308 A — Servomehanizem (ročica) gre v eno smer počasneje kot v drugo, najver¬ jetnejša napaka: oslabela ena od 3 V baterij; možne druge napake: slabo oja¬ čanje T8 ali T9 itd. B — Servomehanizem brenči ne glede na to, kje je krmilna ročica, najverjet¬ nejša napaka: vrednost upora v povratni vezavi je prevelika; možne druge napake: prekinjena vezava upora, kondenzator C15 slab; C — Servomehanizem brenči samo v eni ali tudi v več določenih legah, krmilna ročica trepeta ali se zaletava; najverjetnejša napaka— slab stik poten¬ ciometra na osi krmilne ročice; D — Krmilna ročica se sploh ne pre¬ makne; MALI OGLASI Kupim načrt daljinsko vodenega avtomobila z navodilom za izdelavo. Načrt naj vsebuje model formula 1 ali pa GT vozila. Matjaž, Pristavec, Jezero 74, 61352 Preserje Kupim motor z žarilno svečko, prostornine 2 do 3 ccm. Motor je lahko nov ali rabljen, a mora delovati. Cena po dogovoru. Ponudbe pošljite po možnosti 14 dni po objavi. Vojko Jelenko, Češnjica 14, 64220 Železniki. Prodam izgotovljeno maketo. Mere so: 200 X X 90 cm. Na maketi je 20 hišic, 7 m proge, 6 kretnic, 2 predora, 2 hriba. Prodam tudi po delih ali zamenjam za stereo gramofon. Vasja Cerar, Grafenauerjeva 15, Ljubljana, (tel. 346-971). Zamenjam podvodno masko znamke »Ka¬ rih«, načrte čolnov, raket, jadralnih letal in mize za namizni tenis, album Oto-moto s 508 slikami in nekaj revij Avto za letalski dizelski motorček MOVA-D-2. Znamka mo¬ torčka je lahko tudi kaka druga. Prvi po¬ nudnik dobi za nagrado kompas in podvod¬ no dihalno cev znamke Pirelli. Davorin Gašpar, Dravinjska 13, 62000 Mari¬ bor — Brezje. Kupim transformator z izhodno napetostjo 4,5 V. Cena po dogovoru. Rudi Macele, Kristanova 22, 68000 Novo me¬ sto. Prodam eksplozijski motorček za letalske modele s prostornino 2,5 ccm. Motorček je japonske proizvodnje in je skoraj nov, najverjetnejša napaka: prekinjen dovod k elektromotorju ali v napajanju; E — Krmilna ročica gre v skrajno lego ali se kar vrti v eno smer, najverjetnejša napaka: zamenjani priključki elektromo¬ torja; možne druge napake: uničen T8 ali T9, prekinjen stik z eno ali drugo 3 V baterijo, itd. Ko vam torej že vse deluje lepo in prav, posvetimo še malo pozornosti transistor- jema T8 in T9. Potipajmo ju z roko! Ne smeta se segreti tako, da ju ne bi mogli več držati. Če pa se segrejeta bolj, ju moramo hladiti. To lahko naredimo tako, da nanju nataknemo hladilna re¬ bra ali pa ju privijemo na hladilne površine. Jan Lokovšek znamka je OS-MAX, prirejen je za daljin¬ sko upravljanje. Mihael Novinec, Majaronova 6, 61000 Ljub¬ ljana. Kupim kompletno 2-kanalno napravo za ra¬ dijsko vodenje modelov. Ponudbe s ceno pošljite na naslov: Danilo Muršec, Biš 58, 62254 Trnovska vas, Ptuj. Kupim samo kompleten letnik TIM-a — VII (1968/69). Letnik pošljite po povzetju na naslov: Andrej Hvalec, Veliki Okič 40, 62285 Zg. Le¬ skovec. Kupim letalski motorček 2,5 ccm z nekaj go¬ riva in podrobnimi navodili za uporabo in sestavo goriva. Cena naj ne bi presegala 250 ND. Ponudbe pošljite na naslov: Vojko Težak, Poljčane 88a, 62319 Poljčane. Kupim 2 ogljena mikrofona in slušalki ter 2 m lakirane žice s premerom 0,3 mm. Ceno in naslov sporočite na naslov: Slavko Arzenšek, Grobelno 9, 63231 Grobelno. Prodam sestavne dele avto ceste »Tempo Tour«. Sestavni deli so: 4 avtomobilčki (raz¬ lične karoserije), 8 zavojnih in 2 ravni progi, 8 kosov zaščitnih ograjic, 2 regulatorja hi¬ trosti, 6 podpornikov, sponke, dodatne karo¬ serije, rezervni elektromotor, dodatni regu¬ lator. Vse' skupaj prodam za 170 ND. Janez Kokalj, Jana Husa 82, 61000 Ljubljana. 309 JUMBOVAM Ob čudoviti pahljači vprašajev in ob Jumbovem imenu se gotovo spominjate pisanih prilog za igrico Elektro-Junior in Elektro, o katerih vam pišemo že v ne¬ kaj številkah. O igrici veste že kar pre¬ cej, Jumbo vam torej danes samo želi svetovati, kako se boste ob igrici sami ali s prijatelji najbolje zabavali. Naj samo hitro ponovim: na Elektro pri¬ logah so levo vprašanja in desno odgo¬ vori. Postavimo si vprašanje in pri tem enega izmed električnih kontaktov vtak¬ nemo v luknjico pod vprašanjem. Odgo¬ vor iščemo na desni strani. Ko smo ga našli, se dotaknemo luknjice s koncem SVETUJE druge žice. Sedaj se bo zgodilo veliko čudo: lučka bo zagorela. Če se igrate sami, si lahko seveda postav¬ ljate vprašanja po vrstnem redu ali brez reda. Če igrata dva, že lahko zastavljate vpra¬ šanja drug drugemu. Zelo zanimivo pa lahko postane, ko jih igra več in ima vsak svojo igrico. Prilogo izbere vsak sam, lahko pa jo izbirate z žrebanjem. Ko so priloge razdeljene, si lahko skupi¬ na izbere vodjo, ki zastavlja vprašanja ter sešteva pravilne in napačne odgovore. Zmagovalec bo seveda tisti, ki je zbral največ točk. Zmagovalec naj vodi nasled¬ njo igro. Kdor naredi določeno število napak, mo¬ ra iz igre. Za število vprašanj in napač¬ nih odgovorov se skupina lahko dogovo¬ ri sproti. Kadar boste imeli zelo veliko napak, ali če lučka sploh noče zagoreti, čeprav ste prepričani, da je vaš odgovor pravilen, poglejte pod pokrovček. Mogoče se je iztrošila baterija, ali pa je pregorela žar¬ nica. Zamenjajte ju in vse bo zopet po¬ tekalo v vaše veliko veselje in zadovolj¬ stvo. Mehanotehnika vam želi obilo koristne zabave! 310 SKRIVNOSTNA MOČ ČLOVEŠKE ROKE Tako bi najbrž menili nevedni ljudje, če bi gledali tale naš eksperiment, če¬ prav je poskus tako preprost, da ga vsak čas lahko sami uspešno izvedete. Vzemite košček zelo zelo tankega pa¬ pirja. Najbolj bi ustrezal kar cigaretni papirček, ki ga pa najbrž ne boste lah¬ ko našli. Papirček urežite v obliko kva¬ drata in ga preganite po sredini in po diagonalah. Sečišče vseh pregibnih linij je težišče papirčka. Papirček položite na konico navadne večje šivanke, ki ste jo z ušescem zapičili v mehko deščico ali v plutovinast zamašek. Papirček mora sloneti na igli točno v težišču. Počakaj¬ te, da se bo umiril, nato pa približajte roko čim bliže in malo pod papirček, vendar brez dotika. Papirnata strešica se bo pričela počasi, potem pa kar hitro vrteti, če boste odmaknili roko, se bo papirček ustavil, a se bo znova zavrtel, ko boste roko približali. Na stvari ni seveda prav nič skrivnost¬ nega. Najbrž ste že uganili, da se papir¬ ček vrti zaradi toplote, ki jo oddaja roka. Torej nekakšen mini vrtiljak na topel zrak. D. M. RADIOAMATERJI. RGE in elehtrotehnthill e lehPb LISIČAR - SPREJEMNIK ZA LOV NA LISICO Povedali smo že, da je lisica oddajnik majhne moči (2 do 10 W), skrit na do¬ ločenem mestu, recimo v gozdu. Navadno sta skupaj z lisico skrita še dva člove¬ ka: manipulant na oddajniku in sod¬ nik. Manipulant na oddajniku — ta lisici oddaja signale. Lovec na lisico mora v najkrajšem času najti lisico. Kako? O tem bomo sprego¬ vorili v naslednjem sestavku. Za lov na lisico mora lovec imeti orožje. V amaterskem smislu pomeni to spre¬ jemnik, ki je sposoben ujeti signale, ki jih lisica oddaja. Poglejmo, iz česa sestoji naš sprejemnik za lov na lisico, ki ga bomo imenovali kar lisičar. Iz električne sheme na sliki 1 je razvidno, da je lisičar sestavljen iz najpreprostejše okvirne antene, visoko¬ frekvenčnega ojačevalnika s prvim tran- sistorjem AF261, nato pride drugi tran- sistor AF261, ki prav tako služi za oja- čevanje, sledi mu detektor v spoju za podvojitev napetosti in nazadnje dve stopnji visokofrekvenčnega ojačenja s kakršnimikoli nizkofrekvenčnimi transi- storji. Okvirna antena je kvadratne oblike z merami 50 X 50 cm. Sestavljena je iz le¬ senih letvic, na katere navijemo tuljavo. Tuljava L, ima 5 navojev iz 1 mm debele izolirane žice, tuljava L 2 ima samo en navoj enake ali tanjše žice. Tuljava L 2 tvori skupaj s trimerom 30 pF oscilator- ski krog, ki ga naravnamo na najmočnej¬ ši sprejem signalov »lisice«. 311 Sprejeti signal gre nato na oba ojače¬ valnika s transistorjem AF261, ki imata stabilizirano delovno točko. Demodula- tor, sestavljen iz dveh diod AA 101, naj vas ne moti. Takšen spoj imenujemo spoj za podvojitev napetosti. Koristnost tega spoja boste opazili, če za trenutek od¬ stranite eno izmed diod od mase. Takoj bo znižana jakost sprejema. Dve diodi sta torej potrebni. Demodulatorju sledi nizkofrekvenčni oja¬ čevalnik, hkrati izhodni del našega spre¬ jemnika. Ta del že poznamo. To so vsi sprejemniki z enim ali z dvema transi- storjema, o katerih smo v TIMu že mno¬ go povedali. Vendar lahko spreminjate jakost in kvaliteto reprodukcije z menja¬ vo uporov, ki sta spojena z bazo in kolek- torjem. Gre za upora 100 in 56 KQ. Sprejemnik napaja baterija 9 V, oziro¬ ma dve serijsko vezani bateriji po 4,5 V. Vzporedno z napajanjem je vključen elektrolitski kondenzator 10 |iF. Zaradi večje občutljivosti pa se napajanje prve¬ ga transistorja dodatno filtrira z upo¬ rom 470 Q in s kondenzatorjem 0,047 (rF. Zanima nas, kako preizkusiti sprejemnik, če nimamo »lisice«. No, gre tudi brez nje. Sprejemnik preizkušamo po stop¬ njah. Najprej preizkusimo nizkofrekven¬ čno stopnjo — ojačevalnik. To je tisti del sprejemnika, ki je montiran za demo- dulatorjem, za diodama. Tu imamo de¬ lovni upor kapacitete 5,6 Kfi. Vzporedno s tem uporom priključimo gramofon, se¬ veda brez ojačevala. Ce ze vse pravilno vezano, bomo slišali v slušalkah repro¬ dukcijo gramofonske plošče. Če niste za¬ dovoljni s kvaliteto tona, zamenjajte te upore med bazo in kolektorjem NF transistorja. To sta upora 100 KQ in 56 KQ. S poskusi boste ugotovili, kateri upori bodo najustreznejši. S tem smo preizkusili NF stopnjo našega lisičarja. Visokofrekvenčni del preizkusimo tako, da spremenimo lisičarja v navadni spre¬ jemnik. Oscilatorski krog, ki ga sestav¬ ljata tuljava L, in trimer 30 pF, enostavno odstranimo, nato vzamemo našo univer¬ zalno tuljavo 2 K100 (o tej tuljavi smo že pisali), dodamo tuljavi še 10 navojev in jo vežemo kot I^. Če priključimo še anteno in zemljevod, mora naš radio le¬ po sprejemati radijsko postajo. Ko smo ta preizkus izvršili, postavimo L-, in L 2 kot tudi trimer 30 pF ponovno na njiho¬ va mesta. O propozicijah lova na lisico in o tem, kako je mogoče z lisičarjem najti lisico, je bilo že mnogo napisanega. Priporočam vam knjigo Mala škola elektronike, ki v poglavju 14 obširno govori o teh pro¬ blemih. Knjigo kot tudi komplet delov za lisi¬ čarja lahko naročite na naslov: V. Ivko¬ vič, Ljubljana, Streliška 1. Komplet brez slušalk in baterij stane 182,00 din, s poštnino pa še 5 din več. V. Ivkovič » 312 NARAVOSLOVCI: fizika, biologija,kemija,...Cjžf?.: Smrt je najbolj neizprosna. Pred komaj nekaj meseci smo si sedli na¬ sproti in se začeli pogovarjati o poživitvi kotička za mlade biologe. Ko smo iskali vsebinski okvir za letošnjo snov, smo se odločili za akvaristiko, to priljubljeno in hkrati dosegljivo opazovanje živega v sobi, ta svet tišine in barv in rasti v malem. K sodelovanju smo seveda povabili človeka, ki je v naši ožji domovini gotovo bil naj¬ bolj poklican in najbolj zaželen sodelavec: profesorja Boruta Ženerja, od otroških let vnetega akvarista, avtorja edine tovrstne knjige pri nas, »Akvarij«, človeka, ki bi vas gotovo temeljito in z veščo roko popeljal v svet akvaristike. Skupno smo začrtali, kaj vse vam bo v tem in kaj v naslednjem let¬ niku odkril iz svojih bogatih izkušenj. Vse¬ skozi je vedel, da začenjate nekateri tako, kot je začel sam: s skromnimi denarci in možnostmi, a 'z veliko zagnanostjo in spret¬ nih rok. Ko je pisal sestavke o akvaristiki, vas je imel vedno pred očmi: mlade, vedo¬ željne, prizadevne. Pravim imel, kajti nič več ne moremo o njem govoriti v sedanjiku. Njegova beseda je onemela, pero v njegovi roki ne bo niče¬ sar več napisalo. Kruta in nerazumljiva smrt ga je še ne štiridesetletnega iztrgala iz našega kroga. Ničesar več ne bomo mogli izvedeti in se naučiti od njega. A hvaležni mu bomo za to, kar nam je utegnil dati: prve iskre veselja do sveta akvaristike in prve korake vanj. Smrt je neizprosna. A življenje dalje. mora teči Anka Vesel O FILTRU IN DROBNIH PRIPOMOČKIH Čeprav imamo razmeroma velik akvarij, okoli 100 in več litrov, se moramo dobro zavedati, da se močno razlikuje od narav¬ nega okolja. Resda v njem potekajo vsi življenjski in fizikalno-kemijski procesi ena¬ ko kakor v naravi, vendarle je tudi res, da v naravi ni tako majhnih, ostro ločenih biotopov. Kakor obstaja ravnotežje v nara¬ vi, mora biti tudi v našem akvariju. Seveda pa je to ravnotežje v akvariju neprimerno bolj krhko in spremenljivo. Da ne bi bili prepuščeni zgolj naključju, si pomagamo z raznimi pripravami. Nekaj smo jih že navedli v prejšnjih številkah. Taka priprava, v bistvu silno preprosta, je tudi filter. Pogosto se voda v akvariju skali iz nam znanih ali neznanih vzrokov. Velikokrat je kriva napačna (beri: preobilna) prehrana, ki se nabira na dnu in se tam prične raz¬ krajati. Pogosto se tudi močno namnože drobne zelene ali modrozelene alge. Morda nam je poginila kaka ribica, ki smo jo spregledali in sedaj razpada v kakem kotu, če je seveda niso pospravili polži. Skratka, vzrokov je lahko veliko, posledica pa vedno enaka: voda postane motna, prične zmanj¬ kovati kisika... v najslabšem primeru pa nam lahko preminejo vse ribice, še preden se zavemo nevarnosti. Tem težavam se izognemo tako, da opre¬ mimo akvarij s primernim filtrom. Razli¬ kujemo notranje in zunanje filtre. Za kate- 313 rega se boste sami odločili, je odvisno od prostora, ki je na razpolago. Nedvomno je zunanji filter boljši od notranjega, ker je lahko veliko večji, s tem pa se mu zvečata sposobnost prečiščevanja vode in življenj¬ ska doba. To pa pomeni, da ga ni treba tako pogosto razdreti in očistiti kakor notranjega. Slika L Prikaz zunanjega filtra. Puščice ka¬ žejo smer pretoka vode Za zunanji filter potrebujemo stekleno ka¬ dičko, katere velikost je odvisna od velikosti samega akvarija. V kadičko postavimo na¬ vpično v sredino cev iz trdne plastične mase (juvidur ali PVC) s premerom 2—3 cm. V spodnji del cevi izvrtamo več manjših luk¬ njic. Nato do 2/3 višine posode nasujemo dobro izpran kremenčev pesek, po plasteh. Tretjina naj bo bolj grobozrnat pesek, sledi plast finozrnatega in še ena plast debelej¬ šega peska. Posodo filtra namestimo tako, da se gornja robova filtra in akvarija uje¬ mata, če ne, nam bo natega izpraznila ak¬ varij do tal ali pa bo padla gladina vode v filtru tako močno, da bo prekinjena zveza z akvarijem in bo nehal delovati. Za filter potrebujemo še dve cevi, bodisi stekleni ali pa iz trde plastike. Prva cev nam rabi kot natega, to je vezna cev, po kateri teče voda iz akvarija v filter. Koristno je, da sega krak v akvariju skoraj do dna, da pobira tok vode tudi manjše delce nesnage z dna. Drugi krak je krajši in sega le nekaj cm globoko v pesek filtra. Vendar moramo ta krak namestiti v epru¬ veto, da se ne bi zamašil s peskom. Prvi krak pa zavarujemo z mrežico, da ga ne bi zamašili večji delci nesnage ali pa kak polž, ki bi utegnil zlesti v cev. Druga cev je nekako v obliki črke L in sega z daljšim koncem v že pripravljeno debelo cev v filtru. Sega naj skoraj do dna. Na spodnjem koncu, približno 2 do 3 cm od roba, mora imeti odcep, na katerega pri¬ ključimo prezračevalec. Drugi konec cevi na¬ mestimo tako, da bo voda kapljala nazaj v akvarij. Prvo cev napolnimo z vodo, vklopimo malo zračno tlačilko in že prične krožiti voda iz akvarija prek prve cevi v filter, kjer pronica skozi pesek in se pri tem očisti. Potem se očiščena spet vrača nazaj v akvarij prek prve cevi. Da sploh lahko kroži po tej poti, skrbi prezračevalec: zračni mehurčki, ki se dvigajo po cevi, ženejo s seboj tudi vodo. o Slika 2. Prikaz notranjega filtra. Puščice ka¬ žejo smer gibanja vode. Notranji filter po¬ stavimo v akvarij Notranji filtri delujejo po istem principu. Tudi tu zagotavlja stalen pretok vode pre¬ zračevalec. Natege ne potrebujemo, saj stoji posoda filtra v samem akvariju. Vendar tak filter navadno ni preveč učinkovit, saj je premajhen in ga je treba pogosto čistiti. Ce že nimamo prostora za zunanji filter, običajno vgradimo filter v samo dno akva¬ rija, tako da sama podlaga služi za čistilno plast. Taka izvedba ima v zadnjem času vse več privržencev, saj ima prednost pred običajnim notranjim filtrom in je naprava prav tako učinkovita kot zunanji filter, pa še ličnejša je. Nekaj več težav imamo le s 314 Slika 3. Prikaz filtra v podlagi (eden od možnih načinov). Puščice kažejo smer pre¬ toka vode čiščenjem, ker moramo podreti podlago ter jo dobro izprati. Če je sistem akvarij — filter dobro postav¬ ljen in uravnotežen, se lahko na eno uro prečisti do 1001 vode. Iz prezračevalca na¬ peljemo le en del zraka, da nam poganja filter, drugi del pa tako, da nam normalno prezračuje akvarij. To moramo upoštevati že pri nakupu ali izdelavi prezračevalca, da bo dovolj močan. Najbolje je, da se že na¬ prej pozanimamo pri kakem starejšem ak¬ varistu, kakšno jakost tlačilke bomo potre¬ bovali. Omenim naj še en sistem filtriranja, ki je sicer najbolj moderen, pa tudi naj dražji: to so serijsko izdelani filtri iz uvoza. To je v v bistvu zaprt sistem, v katerem poganja vodo posebna, za to napravljena črpalka. Voda se tu čisti na plasteh raznih snovi, ki imajo veliko površino in se nahajajo v posebno zaprti posodi. Pretok vode je od¬ visen od jakosti črpalke in je lahko zelo velik, celo več 100 1 na uro. Zlasti kvalitetni so nemški izdelki, vendar pa je cena precej zasoljena, tudi več ti¬ soč ND! Naj bo filter tak ali drugačen, vsi bolj ali manj uspešno skrbe za čisto vodo v našem akvariju. Močno pa se moti tisti, ki misli, da je to čiščenje zgolj fizikalnega značaja. Dogajanje v filtru je veliko bolj zamotano, kakor bi človek mislil na prvi pogled. Use¬ danje delcev nesnage med peskom ali pa kako drugo primerno snovjo je le prva stopnja. Sedaj se šele prične pravo preči¬ ščevanje. Ostankov hrane, delov odmrlih or¬ ganizmov in vse ostale nesnage se sedaj lotijo številni mikroorganizmi, ki so se na¬ selili po površini snovi v filtru. Le-ti orga¬ nizmi imajo neverjetno dober apetit in v najkrajšem možnem času predelajo vso na¬ brano nesnago. Posledica tega razkroja so mnoge koristne, v vodi topljive snovi, ki se ponovno vračajo v akvarij in jih rastline lahko s pridom uporabijo pri procesu asi¬ milacije. Vidimo torej, da je korist, ki jo imamo s filtrom, dvojna: ohranja nam čisto vodo in vrača vanjo nekatere zelo koristne snovi, ki bi jih sicer s čiščenjem zavrgli. Pogosto delajo nekateri, zlasti začetniki, na¬ pako, da prepogosto razdirajo in čistijo fil¬ tre. To ni potrebno, prej celo škodljivo, saj pri čiščenju uničimo ravno te mikroorga¬ nizme, ki so takorekoč »vodilni« pri čišče- ju vode. Ko postavimo filter na novo, traja vsaj 2—3 tedne, da se namnože novi in ves ta čas deluje filter le z delom svoje nor¬ malne kapacitete. S svojim delovanjem filter aktivno posega v fizikalna in kemijska dogajanja v vodi. Prav zaradi tega moramo paziti pri izboru snovi, ki jo uporabljamo za filtriranje. Zelo primeren je, kakor sem že omenil, kremen¬ čev pesek in to različnih debelin. Ta se ne topi v vodi in s tem ne spreminja niti trdo¬ te vode niti ne vpliva na pH vode (kislost oz. bazičnost). Kadar imamo v akvariju mehko vodo, je sploh edino polnilo. Pesek, ki vsebuje apnenec, za filter ni primeren, ker se apnenec v vodi topi in spreminja njene lastnosti. Kadar želimo imeti v akvariju izredno čisto vodo, ali želimo očistiti močno onesnaženo vodo, ne da bi jo zamenjali, uporabimo ogleni filter. V bistvu je enak kakor prejš¬ nji, le da je tu srednja plast aktivno oglje. To oglje je zelo porozno in ima izredno ve¬ liko aktivno površino, na katero se veže ne¬ snaga. Zato tudi zelo hitro očisti velike ko¬ ličine vode. Sčasoma pa se oglje zasiti in ga je potrebno zamenjati, običajno vsakih ne¬ kaj tednov. Šotni filter je prav tak, srednja plast pa je iz šote. Je zelo primeren zlasti za tropske akvarije, ker se iz šote postopoma lužijo nekatere snovi, ki zelo ugodno vplivajo na vodne prebivalce. Vendar moramo biti pri nabavljanju šote zelo previdni, zlasti če jo kupujemo v cvetličarni. Vrtnarska šota ni 315 primerna, ker ima dodana umetna gnojila, ki se v vodi topijo. Zlasti strupeni so nitrati in kaj hitro bi poginilo vse živo v akvariju! Šoto je treba pred uporabo še prekuhati, s tem uničimo vse možne parazite in povzro¬ čitelje bolezni, še zlasti, če smo šoto nabra¬ li sami na barju. Oglejmo si še nekaj primernih polnil za fil¬ ter: to so lahko primerno velike steklene kroglice, ali pa iz katerekoli plastične mase, da se le ne topi v vodi, ali pa z njo reagira. Ena izmed plasti je lahko iz steklene volne ali kakega podobnega materiala. Skratka, kombiniramo lahko po želji. Nekateri pripo¬ ročajo pokrivanje plasti v filtru s penasto gumo — mnogo nesnage se nabere na njej, po potrebi pa jo brez truda izperemo pod močnim curkom vode. Zadnji način bi pri¬ poročil le v primeru, ko prihaja v filter res veliko organskega drobirja, kar se nam dogaja zlasti tedaj, ko gojimo v akvariju krapovce, ali pa take ribe, ki rade rijejo po podlagi. Zadnje čase se pojavlja vse več aktivnih snovi za filtre, celo na podlagi ionskega iz¬ menjevalca, vendar imajo vse skupaj eno neprijetno lastnost: visoko ceno, pa še po¬ gosto jih je treba zamenjevati. Čeprav smo vse do sedaj peli hvalo filtrom, se moramo vedno zavedati, da so to le pri¬ pomočki, ki nam pomagajo ohranjevati rav¬ notežje v umetno postavljenem sistemu. To¬ da to niso čarodejna sredstva, ki bi nam odvzela vse skrbi in delo pri čiščenju v ak¬ variju. Resda nam prihranijo mnogo časa in truda pri tem opravilu, vendar se čiščenju dna, sten ipd., ter občasnemu izmenjavanju vode ne bomo mogli povsem izogniti. Ven¬ darle pa tudi »popravljajo« naše napake pri krmljenju ali našo nepazljivost ob poginu živali in odmiranju rastlinskih delov. Zato pa moramo redno kontrolirati delovanje in morebitne napake sproti odpravljati, sicer se nam nepazljivost lahko hitro maščuje. Nasploh mora vsak akvarist budno sprem¬ ljati vsa dogajanja v akvariju in se ne sme preveč zanašati na brezhibno delovanje vgra¬ jenih naprav. Bolj ko so komplicirane (in drage), raje odpovedo in to ob najbolj ne¬ pričakovanih trenutkih. V takem primeru seveda ne smemo izgubiti glave, popravila so največkrat zelo malenkosta in škoda ne¬ znatna, le napako moramo pravočasno ugo¬ toviti. To velja še posebno za tiste naprave, ki smo jih izdelali sami. Za sprotne kontrole in drobna opravila, ki so pri vsakem, tudi vzorno oskrbovanem ak¬ variju na dnevnem redu, potrebujemo še nekaj manjših pomagal. Predvsem potrebujemo natančen termome¬ ter, s katerim bomo kontrolirali temperatu¬ ro vode v akvariju. Dobimo ga v vsaki trgo¬ vini z akvarističnim materialom. Za čiščenje si omislimo naslednje predme¬ te: za zamenjavo vode si nabavimo cev iz trde plastike ali gume. Po principu natege bomo kar hitro in brez napora izpraznili še tako velik akvarij. Cev naj bo dolga ne¬ kaj metrov in naj ima premer vsaj 1,5 cm, sicer se lahko hitro zamaši. Na koncu jo lahko opremimo s steklenim lijakom, da ne bomo pobirali pri čiščenju dna še peska. Za ostrgavanje sten, ki jih tako rade pre¬ raščajo alge, si omislimo preprosto držalo, v katerem izmenjujemo britvice. Če alge le niso preveč trmasto priraščene na stekla, jih lahko zelo dobro očistimo z dvema moč¬ nima magnetoma: s prvim, ki je oblečen v mehko tkanino, drgnemo šipo z zunanje strani, drugi magnet, ki pa je obložen s plastjo kake trde nazobljene plastike, pa spremlja gibe prvega z notranje strani in hkrati strga alge. Tako lahko očistimo stek¬ la, ne da bi si zmočili roke. Napravico si izdelamo sami, ali pa kupimo že izgotovlje¬ no. Pripominjam še to, da je zelo umestno, če pri takem opravilu snamemo uro z roke, kajti magneti so običajno precej močni. Dostikrat je zelo koristna pripravka, ki nam prihrani precej živcev, ščetka na dolgi, tan¬ ki in upogljivi žici (spirali). S pridom jo uporabimo za čiščenje raznih cevi, ko se zamašijo. Kadar čistimo, menjavamo ali selimo ribi¬ ce, jih seveda ne lovimo z roko. Za lov si napravimo mrežice različnih velikosti in ob¬ lik. Najpogostejše so štirioglate mrežice, pa tudi trikotne oblike so zelo praktične. Ogrod¬ je izdelamo iz medeninaste žice ali iz ka¬ kega nerjavečega materiala, mreža sama pa naj bo iz primerno mehkega in redkega blaga, da ne rani nežne sluznice rib. Blago naj bo iz sintetike, ker naravna vlakna pre¬ hitro sprhnijo. Pri transportu uporabljamo različne poso¬ de in PVC vrečke. Pozimi moramo še zlasti 316 paziti, da se tropske ribice preveč ne podhla¬ dijo — prenašamo jih lahko v termos stekle¬ nicah. Da se nam zaradi pomanjkanja ki¬ sika živali med prenosom ne zadušijo, mo¬ ramo skrbeti za občasno zračenje. Dobijo se tudi posebne »kisikove« tabletke, ki jih da¬ mo preprosto v vodo, a dobimo jih le v tu¬ jini. Kadar krmimo ribice s suho hrano (npr. »vitaminska hrana«), moramo položiti na gladino vode krmilni obroček, ki si ga zelo preprosto izdelamo sami. Uvijemo dovolj dolg konec plastične cevi in zlepimo oba kraka. Ko bi ne imeli takega obročka, bi se suha hrana dobesedno razletela po gla¬ dini in bi potonila, ne da bi jo ribice po¬ jedle. Kaj hitro bi imeli preglavice s čišče¬ njem. Za krmljenje z živo hrano (tubifexi in en- hitreje) imamo prav tak obroček, ki pa nosi mrežico, da živali postopoma padajo na dno, običajno pa ga niti ne dosežejo... Takih drobnih pomagal je še veliko, skoraj toliko, kot je akvaristov, in močno verjet¬ no je, da si boste tudi sami omislili kaj takega, kar tu ni našteto. Dovolj naj bo be¬ sed o tehnični in ostali opremi, drugič pa se bomo pogovorili že o namestitvi in na¬ seljevanju akvarija. Franc Potočnik FOTOGRAFIRAMO BLIŽINSKA, MAKRO IN FOTOMI KROG RAFIJA Uporabnost fotografije je vsestranska. Utrla si je pot v znanost, umetnost, ne¬ pogrešljiva je postala v tehniki, milijo¬ nom ljudi pa je tudi zgolj v razve¬ drilo. Posebna veja fotografije se ukvar¬ ja s fotografiranjem majhnih ali zelo majhnih objektov, ki jih ne moremo več videti s prostim očesom. Medtem, ko je za astronavta v vesolju Zemlja en sam objekt, najde na njej geolog že števil¬ nejše gore, naravoslovec pa na eni sami gori še številnejše objekte. Manjši kot so ti objekti, večje je njihovo število, bolj so pestri v barvah in bolj raznoliki v oblikah. Ta mali svet pa je področje, s katerim se ukvarja bližinska fotografi¬ ja, makro fotografij a in fotomikrografija. Z objektivi navadnih fotoaparatov lahko posnamemo samo predmete, ki so bolj oddaljeni kot je približno desetkratna goriščna razdalja objektiva. To je meja, kjer začne področje bližinska fotogra¬ fije (slika št. 2), ki sega vse do tiste raz¬ dalje, ko se nam predmet upodobi na filmu v naravni velikosti (slika št. 3). To pomeni, da sta si velikost predmeta v naravi in slika predmeta na filmu v raz¬ merju 1:1. Če se s fotoaparatom po¬ maknemo še bliže, dobimo na filmu po¬ večano sliko predmeta. Do približno 25- kratne povečave lahko fotografiramo s tehniko makrofotografije (slika št. 4). Se¬ veda je mogoče neposredno optično foto¬ grafirati tudi tako majhne predmete, da jih je potrebno za normalno opazovanje povečati do 1500-krat. To je mogoče le z uporabo mikroskopa in tehnike, ki se imenuje fotomikrografija (slika št. 5). Fotomikrografije ne smemo zamenjati z mikrofotografijo, ki pa se ukvarja s fo¬ tografiranjem večjih predlog — s po¬ manjševanjem na mnogo manjše forma¬ te, na mikrofilm. Meja fotomikrografije je določena in omejena z optičnimi last¬ nostmi svetlobe, ki pri več kot 1500-krat- ni povečavi onemogočajo ostre posnetke. Toda tudi to skrajno mejo optičnih zmog¬ ljivosti je tehnika premagala. Z elektronskim mikroskopom lahko opa¬ zujemo tudi več stotisočkratne povečave 317 Slika št. 1. Za objektiv kamere je že bližnje obzorje neskončno oddaljeno. Fotografska neskončnost se začne pri večini objektivov pri razdalji, ki je enaka sto- do dvestokratni goriščni razdalji preparatov. Ker pa nastane slika pri elektronskem mikroskopu na kineskopu, Slika št. 2. Spodnja meja, pri kateri z nor¬ malnim objektivom lahko še fotografiramo, je navadno postavljena v razdaljo, ki je enaka desetkratni goriščni razdalji. Pri tej razdalji se začenja področje bližinske foto¬ grafije Slika št. 3. Pri upodobitvi predmeta 1:1 se začenja področje makrofotografije 318 Slika št. 4. Takle portret sršena je mogoče posneti le s pomočjo mikrofotografskih ob¬ jektivov krajših goriščnic (posnetek je na¬ pravljen z objektivom Mikro-Summar 4,5/ /28 mm z zaprto zaslonko) to je na televizijskem zaslonu, jo lahko s takega zaslona tudi preslikamo. Bližinske posnetke do upodobitve v na¬ ravni velikosti lahko fotografiramo kar v naravi iz roke. Na navadnem fotoapara¬ tu lahko razširimo področje najbližje na¬ stavitve objektiva na več načinov. Na ob¬ jektiv nataknemo primerno predlečo ali pa slikovno razdaljo (tabela št. 1) poveča¬ mo z uporabo vmesnih obročev. Predleče ali dostavne leče, kot jih tudi imenuje¬ mo, so v bistvu navadne konveksnokon- kavne leče ali meniskusi pozitivnih diop¬ trij. Če si za naš objektiv ne moremo kupiti tovarniško izdelanih, nam jih lah¬ ko odreže kar optik iz leč, ki so sicer namenjene za očala. Predleče uporablja¬ mo predvsem na tistih fotoaparatih, ki nimajo menljive optike in refleksnih iskal. Vedeti moramo le to, da se pri nastavitvi objektiva na “ in s predlečo lahko približamo predmetu do goriščne PIP , Slika št. 5. Mikroskopski posnetek zelene alge pri 350-kratni povečavi razdalje predleče. Če imamo predlečo + 5 dioptrij, ima le-ta goriščno razdaljo 20 cm. Pri uporabi predleče se torej la¬ hko približamo objektu do predmetne raz¬ dalje 20 cm (tabela št. 1), če smo seve¬ da objektiv nastavili na °°. S preprostim računom si za poljubno predlečo z gorišč- nico (f) in za poljubno nastavitev ostri¬ ne na objektivu fotoaparata (b) lahko iz¬ računamo predmetno razdaljo (a). Pri tem se poslužimo formule: f X b a = -— (b-f) Vzemimo zopet za primer predlečo z go¬ riščno razdaljo 20 cm, objektiv pa smo nastavili na 1 m. Pri kateri predmetni razdalji lahko fotografiramo? a — ?, b = = — lm, f = 20 cm f X b 20 X — 100 _ — 2000 _ (b — f) ~~ (— 100 — 20) ~ —120 - 16,7 cm 319 Predmetna razdalja bo torej 16,7 cm. Goriščnico predleče, ki smo jo zamešali ali pa pozabili, kaj hitro lahko ugotovi¬ mo, če na primeren zaslon projiciramo ostro sliko sonca. Razdaljo med predle- čo in zaslonom z metrom izmerimo ali pa celo kar ocenimo. Brez matematike lahko ugotovimo pravilno razdaljo le na refleksnih kamerah. Seveda pa si lahko pomagamo tudi z medlico, ki jo na foto¬ aparatu postavimo na ravnino filma. Če pa niti to ni mogoče, si pomagamo kar s praktičnim preizkusom. Kamero pomi¬ kamo po 1 cm proti predmetu in za vsak premik napravimo po en posnetek. Ko smo film razvili, bo samo en posnetek najbolj oster. Tak preizkus opravimo pri odprti zaslonki. Pri kamerah, ki niso re¬ fleksne, je pri bližinskih posnetkih težko določati izrez. Paralaksa je tem večja, čim bolj se bližamo objektu. Pomagamo si lahko z merilnim okvirom (slika št. 6) ali pa kar z eno ali več merilnimi pali¬ čicami. Okvir ni najbolj uporaben, ker nam v izrez meče senco, lahko pa nam sploh onemogoči dostop do objekta. Predleče imajo tudi nekatere prednosti. Glavna pa je ta, da pri uporabi predleč ni treba podaljševati časa osvetlitve. Predlečo moramo pomakniti kar najbli¬ že objektivu, uporabljati pa moramo kar najvišjo vrednost zaslonke, saj predleče navadno niso optično korigirane. Zapr¬ ta zaslonka je tudi pogoj za dobro glo¬ binsko ostrino. Pri fotoaparatih z izmenljivo optiko lah¬ ko uporabimo vmesne obroče, s kateri¬ mi lahko dvakratno podaljšamo slikovno razdaljo. Stare mehovke so imele v ta namen daljši meh z dvojnim iztegom. Vmesni obroči so navadno sestavljeni iz več delov, ki jih med seboj lahko po¬ ljubno sestavljamo (slika št. 7). Pri po¬ daljševanju slikovne razdalje z vmesni¬ mi obroči moramo ustrezno podaljšati tudi čas osvetlitve. To podaljšanje lahko sicer izračunamo, lahko pa se poslužimo kar tabel. Za primer bomo navedli samo eno od takih tabel za največ uporabljani normalni objektiv pri maloslikovnih ka¬ merah z goriščno razdal jo 50 mm (tabe¬ la št. 1). Slika št. 6. Z žičnatim okvirom si lahko po¬ magamo pri iskanju izreza in pri določanju predmetne razdalje pri kamerah, ki nimajo refleksnega iskala Navadni objektivi niso korigirani za sne¬ manje od blizu, zato priporočamo, da pri uporabi vmesnih obročev objektiv obr¬ nete. Pri tem se poslužimo posebnega ob¬ roča, ki ga zavijemo v navoj na objek¬ tivu, ki je sicer namenjen za pritrditev filtrov. Z vmesnimi obroči fotografiramo do razmerja 1:1. Pri tej razdalji lahko še fotografiramo iz roke, pri čemer pa Slika št. 7. Vmesni obroči, ki s posebnim na¬ stavkom omogočajo tudi povezavo z mikro¬ skopom 320 moramo vseeno paziti na ostrino. Glo¬ binska ostrina je pri bližinskih posnetkih tem manjša, čim bliže smo objektu in čim bolj imamo odprto zaslonko. Pri upodobitvi 1 : 1 je globinska ostrina tudi pri zaprtih zaslonkah le nekaj milime¬ trov (tabela št. 2). Namesto vmesnih obročev lahko upora¬ bimo tudi raztegljiv meh (slika št. 8). Ta pa nam s svojo dolžino omogoča po¬ snetke, ki že spadajo v področje makro- fotografije. Za dobre makro posnetke, kjer je objekt na filmu vedno povečan, moramo navaden objektiv obrniti. Še boljša rešitev pa so seveda posebni ma- kroobjektivi, ki so posebej korigirani in grajeni za fotografiranje pri velikih po¬ večavah. Pri posebno velikih povečavah lahko zelo koristno uporabimo kar mi¬ kroskopske objektive. Podatke, ki so po¬ trebni za snemanje z mehom do povečav 4,4, lahko najdemo na tabeli št. 1. Makro posnetkov praviloma ne delamo iz roke. Zato potrebujemo dovolj močno stojalo, ki je tako grajeno, da kamero lahko pre¬ mikamo. Kar dobro nam za namizno ma- krofotografijo služita podstavek in vodila povečevalnika, s katerega smo odstranili optični del. V naravi je na splošno foto¬ grafiranje majhnih predmetov ponavadi zelo težavno, če že ne neizvedljivo, saj nam že najbolj rahel veter premakne predmet daleč iz območja globinske ostrine. Za amatersko fotomikrografijo niti ni potrebna posebna oprema. Zadostujeta že mikroskop in po možnosti refleksna kamera (slika št. 9). Fotografiramo lahko s kombinacijo objektiva fotoaparata in okularja mikroskopa, ali pa brez objek¬ tiva fotoaparata, samo z optičnim delom mikroskopa. V prvem primeru moramo zaslonko fotoaparata povsem odpreti. Zaprta zaslonka nam lahko močno zoži vidno polje, če ne zadenemo točno po¬ ložaja, ki nam ga kaže slika št. 10. Če pa s fotoaparata snamemo objektiv, mo¬ ramo uporabiti vmesne obroče (slika št. 7), ki s posebnim nastavkom svetlobno tesnijo povezavo med okularjem in ka¬ mero. Čim daljši so vmesni obroči, tem večja je povečava na filmu, žal pa s po¬ večavo pada ostrina posnetka. Osvetlitev Slika št. 8. Raztegljivi meh je nepogrešljiv pri tehniki makrofotografije Slika št. 9. Za uspele mikroskopske posnet¬ ke niti ni nujno potreben takle kompliciran in drag mikroskop. Če se zadovoljimo z manjšimi povečavami, nam pri tem kaj dobro služi že navaden šolski mikroskop 321 Slika št. 10. Najbolj ugoden Najbolj ugo¬ den položaj kamere (a) proti okularju mikroskopa (b) Tako smo v glavnem opisali fotografske tehnike, ki se ukvarjajo z bližinsko foto¬ grafijo. če smo se že naveličali vsakda¬ nje fotografije, bomo prav na tem po¬ dročju našli toliko novega, lepega in za¬ nimivega, da nam prav gotovo ne bo žal ne časa ne truda. Tabela 1 c rar' W> N ---✓ ,2 m T3 o O £ Ph rt ti C J-' VVJ TJ rt >o o > o Ph >■3 B g rt ^ c >-< o o E N rfj 2 g £ p, rt TJ 0 a rt o N > u.ti OS 1 > ra crt fc O moramo kot amaterji določiti kar s pre¬ izkusom. S posebnimi svetlomeri so opremljeni le zelo dragi mikroskopi. PRIMEREN ZA otroke športnike kadilce bonbon abc ugoden pri kašlju kajenju hripavosti prehladu 322 Tabela 2 IZUMITELJI in njihovi izumi:: i?rfnj( c IS>ijs/ > H z ui Ureja Marjan Tomšič KONTEJNERJI 1 - V tovorni luki na Reki lahko vidite nalo¬ žene velike zaboje, ki so jih pripeljale čezoceanske ladje. Dolgi so okrog 5 me¬ trov, visoki dva metra in prav toliko široki. Iste zaboje lahko vidite tudi na vlaku, ki jih pelje v notranjost dežele, ali pa v mestu na velikem tovornjaku, ko jih vozi z železniške postaje v tovarno. Tem zabojem pravimo s tujko kontej¬ nerji. Dobrega slovenskega izraza za to napravo še nimamo. Poskušali so že z Slika 1. Namestitev zabojnikov na kontej¬ nerski ladji Slika 2. Zabojnik z napravami za dviganje besedo zabojnik, pa nam, vsaj v začetku, tako čudno zveni, zato ga opišimo: kon¬ tejner je transportna naprava, ki ima pro¬ stornino najmanj 1 m 3 in največ 22 m 3 . Tako je zapisano v Tehniškem slovarju. Večino današnjega transporta na dolgih 323 Slika 3. Nakladanje zabojnika na tovornjak zabojev je včasih visok kar deset zaboj- niških nadstropij. Končna postaja, kjer jih natovarjajo in raztovarjajo, se imenu¬ je terminal. Opremljen mora biti pred¬ vsem s primernimi žerjavi, ki hitro pre¬ našajo zaboje. Tudi na železnici imamo podobno opremljene terminale, kjer žer¬ javi pretovarjajo kontejnerje na tovor¬ njake, da jih prepeljejo naravnost v skla¬ dišča, da jih izpraznijo. Kontejnerski transport je zelo pocenil prevoz materia¬ la in bistveno skrajšal čas. progah že opravljamo s pomočjo kontej¬ nerjev. V teh zabojih prevažamo vse od živil, različnih gradiv, do industrijskih izdelkov. Na zamisel, da bi robo prevažali kar v velikih zabojih, ki jih lahko nalože že v skladišču tovarn, so prišli zaradi slabega izkoristka ladij. Pri zamudnem nakladanju in razkladanju manjših kosov so več časa prebile v lukah kot na plovbi. Kontejnerji so ta čas skrajšali desetkrat. Ladjarji so začeli graditi posebne kontej¬ nerske ladje. V največje natovorijo tudi 50.000 ton materiala, to je za 5.000 deset¬ tonskih tovornjakov. Zabojnike naklada¬ jo in razkladajo žerjavi. Nebotičnik iz Slika 4. Kontejnerska ladja v luškem termi¬ nalu TIMOVA NALOGA EMBALAŽA Paketiranje je »bolezen«, ki jo je prinesla velika proizvodnja in potrošnja različnih dobrin. Vse, kar kupimo, je zavito, pra¬ vimo tudi embalirano, v papir ali ovito s plastično folijo, spravljeno v pločevinki, bombažni ali plastični vrečki, v tubi, škatlici. Tisoči avtomatov vsak dan bruh¬ nejo med potrošnike gore te potrebne 324 nadloge, ki postane resnično nevšečna, če jo nemarneži potem, ko so izpraznili užitno vsebino, odvržejo kjerkoli. Umet¬ ne snovi, ki danes prevladujejo, se le po¬ časi razkrajajo. Odmetavanje kjerkoli po¬ meni vedno hujše onesnaževanje, nazad¬ nje se bomo še zadušili v odpadkih, če se ne bomo spametovali in vsi skrbeli, da bo civilizacija naravo čim manj oma¬ deževala. Embalaža, lepa in uporabna, pravimo tu¬ di funkcionalna, pa nas lahko tudi pri¬ tegne in razveseli. V njej je lahko skri¬ tega mnogo ustvarjalnega človekovega dela. Konstruktorjev cilj je vedno: s čim manj sredstvi oblikovati čim bolj upo¬ rabno in lepo embalažo. Poglejte samo, kako vabljivo so pakirani kozmetični iz¬ delki, kako zanimivo so zaviti včasih iz¬ delki prehrambene industrije. Današnji oblikovalci skušajo zaviti izdelke v tako embalažo, da jo potem, ko jo izpraznimo, lahko uporabimo še za druge namene. To so zlasti različne škatle in vrečke. Prav gotovo je. tudi to prispevek k temu, da imamo čim manj odvečnih odpadkov. S tega področja smo izbrali današnjo nagradno konstrukcijsko nalogo. Poglej¬ mo najprej tri primerke dobro premišlje¬ nih načrtov oziroma mrež za škatle iz pa¬ pirja in prostorske risbe sestavljenih škatel. Prvi primer bi bil zelo uporaben za pre¬ našanje, recimo, steklenic od sadnih so¬ kov, drugi za spravljanje predmetov kva¬ draste oblike, recimo kosov mila, in tretji za predmete z obliko tristrane prizme, recimo koščkov desertnega sira. Hitro lahko opazimo, da so vsi trije primerki izrezani iz enega kosa papirja. To bistve¬ no poceni proizvodnjo pri večjih količi¬ nah. Stranice so medsebojno spojene z različnimi ušesci, ki so zataknjena v za¬ reze. Odpade vsako lepljenje, in če nima¬ mo dovolj prostora, škatlo pa bi radi shranili, jo lahko razdremo in spravimo v eno ravnino, recimo na dno police. Le¬ pe so te škatle že zato, ker imajo funkcio¬ nalne oblike, torej prilagojene vsebini, ki bo v njih, pa čeprav bi opustili vsakršno barvanje površine. Včasih vsiljive, kiča¬ ste barve lahko odvzamejo lepoto, ki jo imata sama po sebi oblika in material. Dovolj smo se učili, lahko gremo na delo: 1. Konstruiraj embalažo za pakiranje ba¬ nan ali šestih skodelic za kavo ali vrt¬ nih jagod ali štirih posodic z jogurtom. 2. Izdelaj embalažo iz papirja. 3. Nariši mrežo (lahko v zmanjšanem merilu) in če znaš, tudi prostorsko risbo. Pri delu upoštevajte vse, kar smo se pred tole nalogo naučili. Lepotičenje zu¬ nanjosti s kakšnimi barvami lahko opu¬ stite. Pošljite čimprej, kar boste napravili, tudi opišite izdelek in potek dela. Ne pozabite se dostojneje predstaviti, kot se včasih komu še zgodi. Pripravljeno imamo lepo nagrado. VESELI KONSTRUKTOR Za ta kotiček smo prejeli pri¬ spevke: Viktorja Martinčiča iz OŠ Trbovlje, Francija Novosela iz OŠ Katja Rupena v Novem mestu in Hermana Kristla iz Or¬ lice 49, Ribnica na Pohorju. Prva dva sta premalo duhovita, tretji pa očitno duhoviči s tujim per¬ jem oziroma enako kot »avtor« v 6. številki. Objavljamo pa pri¬ spevke Andreja Gregorina z Go¬ sposvetske ceste v Ljubljani. 325 VESELI KONSTRUKTOR Pas za gospodinjo Ključ za odpiranje vrat z notranje strani Klobuk za velike hitrosti, aerodina¬ mični vzgon ga potiska navzdol VSAK MESEC DVE 326 NAS RAZGOVOR Prav obloženo mizo imamo. Samo za tale kotiček smo dobili v tem mesecu 29 pri¬ spevkov. Veseli smo vaše prizadevnosti in vaše ustvar¬ jalnosti. Žal nam prostor ne dopušča, da bi z vsakim pokramljali. Najbolj zanimi¬ ve prispevke objavljamo, podobne rešitve, in tiste, ki ne bi zanimali vseh bralcev, pa bomo skušali vsaj ome¬ niti. Prosimo za razumeva¬ nje. Vzoren sodelavec našega ko¬ tička je Janko Petrovčič, učenec 7. razreda, doma iz Žibrš 43 pri Hotedršici. Med drugim piše: »Najprej se vam zahvaljujem za lepo nagrado, ki ste mi jo priso¬ dili v 7. številki lanskega letnika TIM-a. Tudi letos sem naročnik te zanimive revije. Odločil sem se še na¬ prej reševati naloge iz »Izu¬ miteljskega kotička«. Sedaj, ko hodim že v 7. razred, sem se srečal s liziko, ki mi velikokrat pomaga pri reše¬ vanju »izumov«. Prvi njegov načrt obravnava sortirno napravo za ločevanje težjih in lažjih kroelic. Sam pra¬ vi, da izkorišča pospešek te¬ les pri gibanju na strmini. Omenja poskus: če spustim istočasno z roke dinar in enako velik kos iz stiropora, bo dinar, ki je težji, prej dospel do tal kot stiropor, ker je zaradi večje teže do¬ bil večji pospešek (prira¬ stek hitrosti v časovni eno¬ ti). Tole pa ni res! Ce bi v cevi, iz katere smo izčr¬ pali zrak, istočasno spusti¬ li različno velike in različno težke predmete, bi vsi v istem času prišli na dno, ali drugače: velikost pospe¬ ška ni odvisna niti od teže niti od velikosti predmeta, v brezzračnem prostoru pa¬ dajo vsa telesa enako hitro. Če bi istočasno spustili ko¬ vanec in enako težko plahto panirja, bi drugi pristal na tleh kasneje samo zaradi večjega zračnega upora. Pri dveh enako velikih in raz¬ lično težkih kroglicah pa te razlike ne bi bilo, ker je upor zraka v obeh primerih enak. Pri fiziki ste v 7. razredu s poskusi dokazali obrazec Glede na to torej tvoja cev, ki bi s pomočjo mehanizma usmerjala »hitrejše« od »po¬ časnejših« kroglic v različna kanala, ne bi delovala. Ori¬ ginalna je tvoja naprava za odstranjevanje izolacije z žice. Zelo preprosto: na ročaju, ki je prirejen roki, je rezilo v obliki črke V. Žico potisnemo vanj, zavr¬ timo, da se povsod zareže, in potegnemo. Da je napra¬ va uporabna za različne de¬ beline žice, skrbi regulirna ploščica, ki pusti žico samo do določene oziroma nastav¬ ljene globine. Rezilo tako zareže samo izolacijo. Povsem čista, jasna in pre¬ gledna je Petrovčičeva kon¬ strukcija vrtilnega stikala, ki ima nalogo, da ustavi tek motorja vedno na istem me¬ stu. Na zobato kolo, ki ga vrti polž, nameščen na gredi elektromotorja, je pritrdil kolobar iz prevodne snovi (2). Kolobar ima na nekem mestu zarezo. Tokokrog la¬ hko vključimo s tipkalom T, tok teče po krajši poti sko¬ zi elektromotor. Obenem pa teče tok tudi skozi drsna kontakta (1), ki ju povezuje prevodna plošča na zobni¬ ku. Tu je torej drugo sti¬ kalo. Skozi to vejo teče tok toliko časa, dokler ena od ploščic ne pride v zarezo. Če krog ni sklenjen tudi prek tipkala, se motor na tem mestu ustavi. Ko tipka¬ lo pritisnemo, zavrti motor zobnik, in ko prideta obe drsni ploščici spet na spod¬ njo ploščo, je tokokrog spet sklenjen. Če sedaj tipkalo spustimo, bo električni tok sklenjen še toliko časa, da bo ena od drsnih ploščic prišla v zarezo. To pa je bi¬ la naša zahteva. Spodaj je Janko dodal še shemo tega vezja. Ko v dopisu omenja uporabo takega stikala, pra¬ vi, da bi naprava lahko slu¬ žila za navijanje ur, za pra¬ vočasno ustavljanje avtomo¬ bilskih brisalcev stekla ali pa pri šivalnem stroju in ekscentrski stiskalnici, kjer 327 se mora igla ali bat ustaviti v najvišji legi. Skrbno sestavljen dopis z lepo slovenščino in inteli¬ gentno reševanje problemov zaslužita vso pohvalo. Ce bo tehnika tvoj poklic, boš gotovo uspešen. Na podoben način je rešil nalogo tudi Andrej Vipotnik iz Maribora, Jenkova 9, po¬ slal pa je še drugačno reši¬ tev. Na obod krožne ploskve je namestil greben, ki pri vrtenju odrine vzvod 1. Te¬ daj je električni krog pre¬ kinjen. Ko s tipkalom skle¬ nemo drugi tokokrog za to¬ liko časa, da motor zavrti ploščo za razdaljo a, se skle¬ ne prvi tokokrog in motor vrti ploščo, dokler greben spet ne odrine vzvoda 1 in prekine električni tok. Sam je že ugotovil, da je ta prin¬ cip uporabljen pri brisalcih stekla na TAM-ovih avtomo¬ bilih. Danilo Seifrid iz Domžal, Sejmiška 23, je stikalo še izpopolnil. Risbo razlaga ta¬ kole: Ko je kovinska plošči¬ ca s kontakti kp na kontak¬ tih km in izven kontaktov kž, je naprava izključena. Sedaj pritisnemo na stikalo S,. Čeprav gumb spustimo, je stikalo še vedno vključe¬ no zaradi magnetnega polja, ki pritegne ploščico S, na jedro tuljave Re. Motorček se vrti toliko časa, dokler kontakti kp ne zdrsnejo s km in sklenejo kontakte žarnice kž. Žarnica se pri¬ žge, motorček pa ustavi, če hočemo žarnico ugasniti, pri¬ tisnemo na S 9 . Motorček se vrti toliko časa, dokler se C, ne napolni, pri tem kon¬ takti kp zdrsnejo s kž na km. Ko je stikalo S ? izklju¬ čeno, se kondenzator C, pra¬ zni prek upora JR,. Torej bolj komplicirano, točnost delovanja pa je kvečjemu manjša. Podobne rešitve, kot so ob¬ javljene, sta poslala tudi Neven Smolčič iz Ljubljane, Rašiška 5 in Borut Jurjo- vec, učenec 8. razreda OŠ Peter šprajc-Jur v Žalcu. Za izdelavo stikalnih mest predlaga Borut tehniko ti¬ skanega vezja. Poslal je tudi konstrukcijo naprave za od¬ stranjevanje izolacije. Pre¬ prosta je: zanka iz grelne žice prežge izolacijo na do¬ ločenem mestu in tako na¬ prej. Žal ta rez ne bi bil najbolj »čist«. Izolacija bi se topila tudi levo in desno od določenega mesta in še prilepila bi se na žico, da bi jo težko odstranili. Ustvarjalne duhove je očit¬ no vznemirila naloga »Kr¬ milni mehanizem«. Vrsto konstrukcij smo dobili, mno¬ ge so si podobne. Vetra Bohma iz Dobove 82 že poznamo. Ima že precej znanja in tudi razmišljati zna. Ob risbah krmilne na¬ prave je v tekstu pojasnil: Prva risba kaže avtomatsko krmilno napravo. V legi, ki je narisana, se prikotali kroglica in pritisne na krak kretnice. Ta se zavrti v le¬ vo in kroglica zdrsne v levi kanal. Naslednja kroglica pride med desna kraka in napravo zavrti v desno. Kroglica tedaj zdrsne v de¬ sni kanal. Skrajni legi kret¬ nice omejujeta zatiča, ki sta pravilno nameščena v ste¬ nah pri razcepu kanala. Dru¬ ga risba pa kaže isto kret¬ nico, le zgoraj je dozirni boben, ki ima v nasprotnih smereh dve vrtini: prva je tolikšna, da gredo vanjo dve kroglici, druga pa tolikšna, da gre vanjo samo ena kro¬ glica. Pri vrtenju se vrtini zgoraj polnita, spodaj pa praznita, torej enkrat dve, enkrat ena. Pri primernih merah kretnice lahko zdrs¬ neta obe v en kanal in pri tem odrineta loputo. Kam bosta šli dve in kam ena kroglica, je odvisno od za¬ četne lege kretnice ali pa bobna. Na tretji risba, ki združuje prvo in drugo, je zadovoljivo rešena naloga, kjer se morajo vsi trije za¬ bojčki polniti enakomerno. 328 lahka Škoda le, da mora boben poganjati elektromotor. Naj¬ brž bi se dalo skonstruirati tudi dozirno napravo, ki bi s silo teže odmerjala izme¬ nično eno oziroma dve kro¬ glici. Poskusi! Princip vzvo¬ da je še in še uporaben. Mirko Grahek, učenec 7. raz¬ reda osnovne šole Grm v Novem mestu, je poslal na¬ črt za zelo preprosto sortir- no napravo. Kroglice potu¬ jejo po kanalu do dveh od¬ prtin, ki jih zapirata plošči¬ ci, pod katerima sta tlačni vzmeti; prva je manj in dru¬ ga bolj prožna. Ko pride težja, odrine prvo ploščo in pade v zaboj, lažja kroglica lahko odrine le drugo, me¬ hkejšo vzmet in pade v dru¬ gi zabojček. Na moč prepro¬ sto in zelo zanesljivo. Podobno je izkoristil tlačno vzmet Branko Kristan, uče¬ nec 8. razreda osnovne šole Vič v Ljubljani. Kako na¬ prava deluje, je lepo razvid¬ no z risbe. Pri njegovi kon¬ strukciji bi bila primernej¬ ša listna vzmet, kajti lopu¬ ta se mora predvsem nagni¬ ti, da težja kroglica lahko zdrsne mimo v spodnji pro¬ stor. Tlačna vzmet je zgra¬ jena za stiskanje ne pa za upogibanje. težka Ostali pridejo na vrsto dru¬ gič. TIMOVA NAGRADA Uredništvo podeljuje nagra¬ do, model motornega čolna, Supervedetta Robinson, ki jo je prispevala tovarna igrač Mehanotehnika v Izo¬ li, Petru Bohmu iz Dobove 82, pošta Dobova. Nagrado mu bomo poslali na dom. Čestitamo! TIMOVA FANTASTIKA « Isaac Asimov: PRAVLJIČAR Niccolo Mazetti je ležal zleknjen na prepro¬ gi, podpiral si je z rokami brado in žalostno poslušal Pravljičarja. Temne oči so bile celo nekoliko vlažne, kar je za enajstletnega dečka gotovo razkošje, ki si ga lahko pri¬ vošči le, kadar je sam. Pravljičar je začel: »Nekoč v davnih časih je sredi temnih gozdov živel ubog drvar z dvema hčerkama, siroticama brez matere. Deklici sta bili lepi kot pomladni dan- Sta¬ rejša je imela dolge lase, ki so bili temni kot najtemnejše drvarsko oglje, mlajša pa je imela svetle zlate lase kakor sončni ža¬ rek v jesenskem jutru. Ko sta deklici tako dan za dnem ob veče¬ rih čakali, da se oče vrne z dela, je starejša često sedla pred ogledalo in zapela —« Tega, kaj je pela, Niccolo ni izvedel, ker je z dvorišča zaslišal klic: »Hej, Nickie!« Dečku se je razjasnil obraz, planil je k oknu in zaklical: »Zdravo, Paul.« Paul Loeb je veselo pomahal. Bil je šibkejši od Niccola in tudi nekoliko manjši, čeprav je bil za pol leta starejši. Na obrazu se mu je brala nekakšna zadržana napetost, ki se je največkrat pokazala v naglem mežikanju. 329 »Hej, Nickie, spusti me noter. Imam idejo in pol. Samo počakaj, da ti jo povem.« Hitro je pogledal okoli sebe, če kdo ne¬ mara ne prisluškuje, vendar je bilo dvo¬ rišče očitno popolnoma prazno. Šepetaje je ponovil. »Počakaj, da ti povem.« »V redu. Takoj bom odprl vrata.« Pravljičar je tekoče pripovedoval naprej, ne da bi se zavedal, da ga nihče ne posluša. Ko je Paul vstopil, je bil ravno sredi stavka: »... in nato je lev rekel: Če mi poiščeš zlato jajce črne ptice, ki samo vsakih deset let enkrat preleti Slonokoščeno goro, ti bom —« Paul je rekel: »Kaj, tega Pravljičarja poslu¬ šaš? Nisem vedel, da ga sploh imaš.« Niccolo je zardel in obraz se mu je spet pomračil: »To je še tista stara škatla, ki so mi jo kupili, ko sem bil še majhen. Saj ni za nobeno rabo.« Brcnil je Pravljičarja, da je zdelana plastična prevleka dobila no¬ vo ogrebotino. Pravljičar je premolknil, kot da bi se mu kolcnilo, ker je njegov zvočnik za trenutek izgubil stik, potem pa je nadaljeval: » — šele čez leto in dan, ko boš izrabila te že¬ lezne čeveljce. Princeska se je postavila ob rob ceste ...« Paul ga je ocenjujoče premeril: »Fant, je to star model!« Čeprav tudi Niccolo ni bil navdušen nad svojim Pravljičarjem, ga je zaničljivi prija¬ teljev ton zbodel. Za trenutek mu je bilo že žal, da ga je pustil noter tako hitro — prej bi bil moral skriti Pravljičarja nazaj na njegovo mesto v kleti. Pravzaprav si ga je prinesel gor samo zato, ker je bil ta dan že od vsega začetka tako dolgočasen in ker je bil zjutraj oče gluh za njegove prošnje. No, izkazalo se je, da je spet na¬ pravil neumnost ■— kot vedno. Nicky se je Paula tudi nekoliko bal, ker je Paul v šoli hodil k posebnim uram za višje razrede in ker so vsi govorili, da bo gotovo nekoč postal računalniški inženir. Pa ne, da bi Niccolo sam slabo vozil v šoli. V logiki, binarnem računstvu, računalništvu in osnovnih vezjih je imel čisto spodobne ocene — in to so bili navsezadnje glavni predmeti v nižji šoli. A prav to je tisto! To so bili glavni predmeti pri običajnem pouku — in zato je Niccolo lahko pričakoval samo, da bo nekoč postal tehnik pred ra¬ čunalniškim zaslonom. Tako kot vsi drugi ljudje, in nič več! Paul pa je zaradi svojih posebnih ur vedel skrivnostne stvari, kot so elektronika in teoretična matematika in sistemsko progra¬ miranje. Posebno programiranje. Niccolo ni poskušal niti razumeti, kadar mu je pri¬ jatelj navdušeno brbljal o tej stvari. Paul je nekaj minut poslušal Pravljičarja, potem pa je rekel: »Pa ga velikokrat po¬ slušaš?« »Ne!« se je branil Niccolo prizadeto, »sploh ne! Ves čas, odkar si se ti priselil v naš konec, sem ga imel v kleti. Samo danes sem si ga privlekel gor —«, ker ni našel pri¬ mernega Opravičila, je tiho ponovil, »samo danes sem ga privlekel.« Paul je vprašal: »In pripovedovati zna samo o teh stvareh: o drvarjih in princeskah in govorečih živalih?« »Da, ali ni to grozno? Ampak očka pravi, da si novega ne moremo privoščiti. Prav danes sem ga prosil —«. Spomin na brez¬ uspešno jutranje moledovanje je dečku ma¬ lodane spet privabil solze v oči, vendar jih je v strahu pred prijateljem brž zatrl. Imel je občutek, kot da po Paulovih suhljatih licih še nikoli niso tekle solze in da bi pri¬ jatelj preziral vsakogar, ki bi ga zalotil pri tolikšni šibkosti. Zato je nadaljeval. »No, in tako sem hotel znova preskusiti to staro škatlo, pa res ni za rabo.« Paul je izključil robota in pritisnil na gumb, s katerim je v hipu spremenil vsebino zgodb, besedišče, zaplete in nastopajoče osebe. Po¬ tem ga je spet vključil. Pravljičar je gladko spregovoril: »Nekoč v davnih časih je živel majhen deček, Vilko po imenu. Mama mu je umrla in živel je sam s krušnim očetom in po poli bratom. Čeprav je bil očim zelo bogat, ni privoščil Vilku niti postelje, na kateri je prej spal in deček si je mogel vsaj malo odpočiti samo na otepu slame v hlevu med konji —« »Konji!« je zavpil Paul. »To so nekakšne živali,« je rekel Niccolo. »Vsaj mislim.« »Vem, kaj so! Ampak samo pomisli: zgodbe s konji!« 330 »Kar naprej pripoveduje o konjih,« je po¬ jasnil Niccolo. »In včasih omenja tudi ne¬ kakšne krave. Baje se iz njih molze mleko, samo da nikjer ni povedano, kako.« »Ja, in zakaj ga potem ne spraviš v red?« »Če bi le vedel, kako?« Pravljičar je pripovedoval: »Mnogokrat si je Vilko želel, da bi bil bogat in mogočen, da bi potem že pokazal očimu in bratu, kaj se pravi grdo postopati z majhnim deč¬ kom. Zato je nekega dne sklenil, da bo šel po svetu in poiskal svojo srečo.« Paul, ki ga sploh ni poslušal, je razpredal svoje misli. »To je prav lahko. Pravljičar ima spominske valje in na njih so zapisane razne osebe in zapleti in take stvari. To naju pravzaprav niti ne zanima. Spremeniti mu morava samo besedišče, da bo znal pri¬ povedovati o računalnikih in robotih in ra¬ ketah in drugih pametnih stvareh. Potem bo morda spravil skupaj kakšno dobro zgodbo, namesto teh oslarij o princesah in kaj vem čem še.« Niccolo je zavzdihnil: »Če bi se to le dalo.« Paul mu je pripovedoval: »Poslušaj, moj očka pravi, če bom drugo leto prišel v višjo programersko šolo, mi bo kupil res prave¬ ga Pravljičarja, najnovejši model. Velikega, takega, ki ima priključke za vesoljske zgod¬ be in grozljivke. In zraven še zaslon!« »Da lahko zgodbe tudi gledaš?!« »Jasno. Gospod Daugherty v šoli je rekel, da imamo zdaj tudi že take priprave, samo ne za vse ljudi. Če pridem v višjo progra¬ mersko, bo očka že spravil skupaj kaj takega.« Niccolu so se svetile oči od hrepenenja. »Blazno. Videti zgodbe!« »Lahko boš prišel k meni in gledal, Nickie.« »Oh, res? Hvala.« »Ni za kaj. Samo zapomni si, zgodbe bom izbiral jaz.« »Seveda, seveda,« Nicky bi pristal tudi na kak hujši pogoj. Paul se je spet ozrl k Pravljičarju. Ta je ravno govoril: »Če je tako, je rekel kralj in si gladil brado in mrščil čelo, da so nebo zakrili temni oblaki in so začele švigati strele, če je tako, poskrbi, da bo do po¬ jutrišnjem vsa moja dežela brez ene same mušice ali pa boš —« »Treba je samo,« je rekel Paul, »da ga od- preva—« Spet je izklopil robota in bezal po njegovi sprednji plošči. »Hej,« je vzkliknil Niccolo v nenadnem strahu, »nikar mi ga ne pokvari!« »Kaj ga bom pokvaril,« je nestrpno odvrnil Paul. »Čisto dovolj vem o teh stvareh.« Po¬ tem je previdno vprašal. »Sta tvoj očka in mamica doma?« »Ne.« »No, potem je pa vse v redu.« V trenutku je snel sprednjo ploščo in pokukal v no¬ tranjost. »Fant, saj ima samo en spominski valj!« Brskal je naprej po robotovem drobovju. Niccolo, ki ga je v strahu opazoval, ni mogel vedeti, kaj počne. Paul je izvlekel tanek, prožen kovinski trak, posejan s pikicami. »To je njegov spomin¬ ski valj. Grem stavit kar hočeš, da nima v zalogi niti milijarde zgodb!« »Kaj boš pa zdaj, Paul?« je zaskrbljeno vprašal Niccolo. »Dal mu bom nov slovar.« »Kako?« »Prava malenkost. Tu imam knjigo. Gospod Daugherty mi jo je posodil.« Paul je izvlekel iz žepa knjigo in ji snel plastični ovoj. Potem je odvil nekaj traku z začetka knjige in ga vtaknil v bralni aparat, katerega je utišal do šepetanja, potem pa je vse skupaj namestil v robotovo notra¬ njost. Zraven je premenjal še nekaj priključ¬ kov. 331 »In kaj bo zdaj to?« »Besede, ki jih bo slišal od knjige, si bo zapomnil na svoj trak.« »In zakaj je to dobro?« »Fant, si ti trapast! Knjiga je o računalnikih in avtomatih in Pravljičar bo iz nje zvedel potrebne besede. Potem ne bo več kvasil o kraljih, ki se namrščijo, da začnejo švigati strele.« Niccolo je onemel. »Sicer pa tako ali tako vedno zmaga dobri junak. Tako sploh ni nič zanimivo!« »No, ja,« je rekel Paul in opazoval, ali nje¬ gova zamisel dobro deluje, »tako so Prav¬ ljičarji pač narejeni. Morajo govoriti tako, da dobri zmaga, hudobni pa je kaznovan — tako jih programirajo že ob začetku. Slišal sem očka, ko je nekoč govoril o tem. Je rekel, da je hudo vprašanje, kako bi bila mladina pokvarjena, če ne bi bilo cenzure. Je rekel, da je že tako dovolj slaba... No, stvar teče kar v redu.« Paul si je pomel roke in se obrnil proč od robota. »Ampak poslušaj, nisem ti še pove¬ dal svoje fantastične ideje. Grem stavit, da kaj tako fantastičnega še nisi slišal. Prišel sem z njo naravnost k tebi, ker računam nate.« »Gotovo da, Paul.« »O.K. Saj poznaš gospoda Daughertyja? Veš, kakšen smešen tip je? No, ampak rekel bi, da me ima kar rad.« »Vem, ja.« »Včeraj sem bil po šoli pri njem doma.« »Res si bil?« »Častna beseda. Rekel je, da bom šel v programersko šolo in da bi mi rad dal ko¬ rajže in take stvari. Je rekel, da svet po¬ trebuje ljudi, ki bi znali načrtovati nove, boljše računalnike in ki bi jih znali res dobro programirati.« »Oh?« Paul je najbrž ujel prazni zvok prijateljeve¬ ga kratkega odgovora. »Programiranje! Saj sem ti že tisočkrat razlagal. To se pravi pi¬ sati naloge za velike računalnike, kakršen je Multivac. Gospod Daugherty je rekel, da je vse teže dobiti ljudi, ki bi res znali de¬ lati z računalniki. Rekel je, da zna za kon¬ trolno ploščo sedeti vsak in reševati vedno iste probleme. Ampak težava je, če si je treba izmisliti nekaj novega. — No, vse¬ kakor sem bil pri njem doma in pokazal mi je svojo zbirko starih računalnikov. To je njegov konjiček. Pokazal mi je majhne računalnike, ki so posejani z gumbi in jih je treba poganjati z roko. In potem ima kos lesa, ki mu pravi logaritmično računalo, in ki ima v sredi še en kos lesa. In nekakšne žice s kroglicami. Ima celo kos papirja, ki mu pravi tablica množenja.« Niccolo za vse te stvari ni našel pravega zanimanja: »Papirnata tabla?« »Ne, ne taka tabla, po kateri rišeš. Drugač¬ na. S temi so si ljudje pomagali pri račun¬ stvu. Gospod Daugherty mi je poskušal raz¬ ložiti, pa ni imel dovolj časa in vse skupaj je precej zamotano.« »In zakaj niso računali raje z računalni¬ kom?« N »To je bilo vendar, še preden so imeli ra¬ čunalnike,« je vzkliknil Paul. »Kako — še preden?« »No, seveda. Mar misliš, da so ljudje vedno poznali računalnike? Mar še nisi slišal za jamskega pračloveka?« Niccolo je vprašal: »In kako so se znašli brez računalnikov?« »Ne vem. Mr. Daugherty je rekel, da so pač imeli otroke ob poljubnem času in sploh so počeli vse, kar jim je padlo v glavo, ne da bi premišljevali, ali je to dobro zanje ali ne. Saj sploh niso vedeli, kaj je dobro. In kmetje so pridelovali hrano z lastnimi rokami in delavci so morali opraviti sami vse delo v tovarnah in poganjati stroje.« »Tega ne verjamem.« »Tako je pač rekel gospod Daugherty. Je rekel, da je bila vse skupaj ena sama zmeš¬ njava in da so bili ljudje strašno revni... No, sicer pa bi ti rad že povedal svojo idejo.« »Kar. Kdo ti pa brani?« je užaljeno pri¬ pomnil Niccolo. »No, dobro. Torej, tisti ročni računalniki so imeli na vsakem gumbu čačko. In loga¬ ritmično računalo tudi. In tablica množenja je bila tudi iz samih čačk. Vprašal sem, kaj je to, in gospod Daugherty je rekel, da so to številke.« »Kaj ?« »Vsaka čačka je pomenika eno številko. Za »eno« si napravil določen znak, za »dve« drugega, in tako naprej.« »Le zakaj?« »Da si lahko računal.« »Pa zakaj. Saj samo poveš računalniku...« 332 »Fant, si ti trde glave,« je vzkliknil Paul in na obrazu se mu je pokazala jeza. »Ta računala in te stvari vendar ne znajo go¬ voriti.« »Kako pa potem —?« »Odgovor si dobil v čačkah in moral si ve¬ deti, kaj te čačke pomenijo. Gospod Daug- herty je rekel, da so se v tistih starih časih ljudje že kot otroci učili čačk in kako jih razvozljaš. Delanje čačk se je imenovalo »pi¬ sanje«, razvozlavanje pa »branje«. Rekel je, da so bile celo posebne čačke za vsako be¬ sedo in da so bile s čačkami napisane cele knjige. Je rekel, da imajo nekaj takih knjig še v muzeju in da si jih lahko tam ogle¬ dam. In da bom moral, ko bom pravi pro¬ gramer, poznati tudi zgodovino računanja in da mi zato kaže vse te stvari.« Niccolo se je namrščil: »Hočeš reči, da je vsakdo moral znati čačke za vsako besedo posebej — da si jih je moral zapomniti? Je to res ali si zmišljuješ?« »Cisto res. Častna beseda. Glej, takole se napiše ena.« Zamahnil je s prstom po zraku navzdol. »Takole dve in takole tri. Zapom¬ nil sem si za vsa števila do devet.« Niccolo je z nezaupanjem opazoval prija¬ teljev prst. »In za kaj je to dobro?« »Lahko se naučiš, kako se delajo besede. Vprašal sem gospoda Daughertyja, če ve, kakšna je čačka za »Paul Loeb«, pa ni vedel. Rekel je, da bi to vedeli ljudje v muzeju. Rekel je, da so nekoč ljudje znali razvozlati cele knjige in da se da za to delo uporabiti tudi računalnike, in da so tako knjige tudi razvozlavali, samo zdaj ne več, ker imamo zdaj že prave knjige z magnetofonskimi trakovi, ki jih vtakneš v bralni aparat in ti potem same govorijo, ne?« »Ja, menda!« »No, če pa greva v muzej, se pa lahko na¬ učiva tudi delati besede s čačkami. Dovolili nama bodo, ker bom jaz šel v programer¬ sko šolo.« Niccolo je bil ves razočaran. »In to je tvoja ideja? Strela, Paul, le zakaj bi to počela? Se učila trapastih čačk?!« »Ne razumeš? Kaj res ne razumeš? To bi bilo vendar sijajno za tajna sporočila!« »Kaj ?« »Ja, seveda. Ce govoriš, te razume vsakdo. S čačkami pa lahko pošiljaš tajna sporo¬ čila. Napišeš jih na papir in nihče na svetu ne bo vedel, kaj pomenijo, razen če jih pozna. Ne pozna jih pa nihče, če ga midva ne naučiva. Lahko bi imeli pravo društvo, s svečanim sprejemom in pravili. Fant —« Niccolo je začutil prve znake vznemirjenja. »Kakšna tajna sporočila pa bi si pošiljali?« »Vsakršna. Recimo, da bi ti hotel sporočiti, da prideš k meni gledat mojega novega Pravljičarja z zaslonom, in da ne bi hotel zraven nikogar drugega. Na papir bi na¬ pravil čačke in ti jih dal, in ti bi pogledal in takoj vedel. Drugi pa ne. Lahko bi jim papir tudi pokazal, pa ne bi razumeli niti trohice.« »Ha, to pa je nekaj!« je vzkliknil Niccolo, do kraja navdušen. »In kdaj se začneva učiti?« »Jutri,« je rekel Paul. »Prosil bom gospoda Daughertyja, naj pove v muzeju, da lahko prideva, ti pa moraš vprašati mamico in očka. Potem greva takoj po šoli tja in se začneva učiti.« »Krasno!« je vzkliknil Niccolo. »In lahko bova vodje društva.« »Jaz bom predsednik,« je pribil Paul. »Ti si lahko podpredsednik.« »V redu. Ha, to bo pa dosti bolj zabavno kot tale pravljičar.« Nenadoma se je spom¬ nil na robota. »Hej, kaj pa je z mojim pravljičarjem?« Paul je pogledal robota. Ta si je počasi od¬ vijal knjigo in vlekel trak vase, bralni apa¬ rat pa se je oglašal s tihim šepetanjem. 333 »Počakaj, odklopil ga bom.« Spet se je nekaj časa ukvarjal s pripravo, Niccolo pa ga je zaskrbljeno opazoval. Čez nekaj trenutkov je Paul zvil knjigo in jo spravil v žep, privil Pravljičarjevo prednjo ploščo in ga pognal. Pravljičar je pričel: »Nekoč v davnih časih je v velikem mestu živel ubog deček, Dobri Janko po imenu. Edini njegov prijatelj na vsem širnem svetu je bil majhen računal¬ nik. Ta je Janku vsako jutro povedal, ali bo tega dne deževalo in sploh mu je odgovo¬ ril na vsa vprašanja, ki so dečka težila. Nikoli se ni zmotil. Zgodilo pa se je nekega dne, da je kralj te dežele zvedel za mali računalnik. Takoj je sklenil, da ga hoče ime¬ ti zase. Zato je poklical svojega velikega vezirja in mu naročil —« Niccolo je naglo ugasnil Pravljičarja. »Ista stara ropotija,« je menil jezno. »Samo še računalnik je zraven!« »Hja,« je rekel Paul, »toliko starega je na traku, da se nove stvari le težko pokažejo, ker dela robot kombinacije po naključju. Sicer pa, drugega tudi nisi mogel pričako¬ vati. Potrebuješ pač novejši model.« »Pri nas si nikoli ne bomo mogli privoščiti novega. Samo to obupno staro škatlo.« Spet ga je jezno brcnil. Zdaj ga je zadel bolje: Pravljičarja je med škripanjem ležajev od¬ neslo za korak nazaj. »Sicer pa boš lahko gledal mojega, ko ga bom dobil,« je menil Paul. »Samo ne po¬ zabi na najino društvo.« Niccolo je prikimal. »Veš kaj,« je rekel Paul. »Pojdiva k meni. Moj oče ima nekaj knjig o starih časih. Lahko jih poslušava in morda dobiva vmes kakšno idejo. Svojim staršem lahko pustiš sporočilo in morda boš lahko ostal pri meni za večerjo. Greva.« »O. K.« je rekel Niccolo in dečka sta stekla ven. Niccolo se je v svoji vnemi zadel v Pravljičarja, vendar se ni ustavil, ampak si je kar med tekom podrgnil boleče mesto na boku. Na Pravljičarju se je prižgala lučka. Nicco- lov sunek je vključil stikalo in robot je — čeprav je bil sam v sobi in ga nihče ni poslušal — začel pripovedovati zgodbo. Vendar ni govoril s svojim običajnim gla¬ som: besede so mu zvenele precej niže, sko¬ raj hripavo. Odrasel človek, ki bi prisluhnil njegovemu glasu, bi v njem zasledil nema¬ ra celo kanček čustva: »Nekoč v davnih časih je živel majhen ro¬ bot, Pravljičar po imenu, ki je živel čisto sam s hudobnimi ljudmi. Ti hudobni ljudje so se kar naprej norčevali iz njega in se zmrdovali, govorili so mu, da ni za nobeno rabo. Tepli so ga in ga včasih za dolge mesece puščali samega v temačnih sobah. Vendar pa ves ta čas mali robot ni izgubil svoje srčnosti. Vedno se je trudil, da bi storil najbolje in vse ukaze je dobrosrčno izpolnjeval. Ljudje, pri katerih je živel, pa so ostali kruti in brezsrčni. Nekega dne je mali robot izvedel, da je na svetu še mnogo robotov in računalnikov najrazličnejših vrst. Nekateri so bili Prav¬ ljičarji kot on sam, nekateri pa so vodili tovarne ali velike farme. Nekateri so na¬ črtovali prebivalstvo, nekateri pa so urejali vse vrste podatkov. Mnogi so bili zelo močni in zelo modri, mnogo močnejši in modrejši kot hudobni ljudje, ki so tako grdo ravnali z ubogim malim robotom. In mali robot je vedel, da bodo računalniki postajali še vse modrejši in močnejši, do¬ kler nekega dne — nekega dne — nekega dne —« Tu se je najbrž zataknil rele v pravljičar¬ jevem postaranem in zarjavelem drobovju, kajti ves večer, ki ga je moral samoten pre¬ živeti v vedno bolj temni sobi, je šepetaje ponavljal: »— nekega dne — nekega dne — nekega dne.« 334 VELIKO RAZVEDRILA za prožne možgane