KATQLI§K CKRKVEIN UCST«
-Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in ve^a po posti za celo leto 4 gl 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 kr., za cetert leta 1 gl 30 kr V tiskarni ci sprejemana za eelo 4 gl., za pol leta 2 gl., za čete	~
Tečaj XXXIX.
četert leta 1 gl., ako zadene na ta dan praznik, izide Danica" dan poprej.
V Ljubljani, 13. vel. serpana 1886.
Ust 33.
Nekaj dima.
(Dalje.)
II.
Kervevi pot Jezusov io sploh njegovo bridko terpljenje je nam zaslužilo čudežno mazilo sv. milosti in gnade Božje v ss. zakramentih. Olje plava nad vodo, tako pravi sv. pismo o početku stvarjenja sveti: in duh Božji se je sprostiral naa vodami." Tako ostane nad dušo in v duši človeški, prerojeni po sv. kerstu, sv. Duh s svojo milostjo, da jo oživlja in ohrsni kot najdragocenejšo stvar božjo. Saj tudi močno in posebno izverstno vino ohranijo s tem, da v posodo, kjer se je napolnilo, po verhu vina vlijejo najčistejšega in najboljšega olj-kinega olja. — Kako lepe, ganljive in globokega pomena so molitve pri blagoslovljenji sv. olja na veliki četertek. Pri blagoslovu kerstnega olja molijo škof: »Zarotujem te, stvar olja, v imenu Boga Očeta vsemogočnega, v imenu Jezusa Kristusa in av. Duha. Po klicanji nerazdeljive Trojice in z močjo jedinega Boga naj se vsa hudoboa vragova oblast, in stara hudičeva hudobija, V8akošen silen napad, \saka Zmotena in nevidna slepotija iztrebi in naj od tebe zbeži, da sčiščeno po božjih skrivnostih storiš, da postanejo vsi, kteri bodo s teboj pomaziljeni, otroci Božji na duši in na telesu. Da bodo njihova telesa posvečena za prejemanje vsa-košne duhovne milosti, po istem Gospodu našem Jezusu Kr., kteri ima priti sodit žive in mertve in svet z ognjem."
Še bolj slovesen je blagoslov olja sv. krizme, kte-remu je vvod cerkvena pesem: „0 Redemptor itd. ,Odre-šitelj, sprejmi pesem, — S ktero Te popevamo. — Cuj sodnik Ti umerjočih, — Up človeškega rodu; — Glas poslušaj darujočih — Olje ti, kot zrak miru.. itd. Ti posveti milo8tljivo, — Kralj kraljestva večnega, — Olje to, to znamuje živo — Zoper hudega duha." itd. Potem molitev: „Zarotujem te, stvar olja. po Bogu Očetu vsemogočnemu, kteri je stvaril nebo in zemljo, morje in vse kar je v njih: iztrebi naj se in beži naj od tebe vsa moč nasprotnikovs, vse trume hudičeve, vsakošen napad in vsaaošoa slepotija satanova, da boš vsem, ki bodo s tabo maziljeni, v posinovljenje po sv. Duhu" itd. Na to sledi lepo predglasje preslavljajoče oljkino drevo in olje in njegov pomen, ki končuje:... „poterdi stvar krizme za skrivnost popolnega življenja, da se po ma-
ziljenju ž njo milost posvečenja v kerščence razlije, da pervega roistva spačenost zgine, ter da bode alebernega tempelj (očiščena duša) poln lepe dišave od nedolžneea, Tebi prijetnega življenja. Po skrivnostni Tvoji vstanovi, naj, ker jih kraljeva, duhovaka in preroška čast prešinjs, oblečejo neminljive milosti obleko. Vsem, kteri bodo prerojeni iz vode in sv. Duha, naj bode to olje zveličanja, ter naj jim doseči pomaga večno življenje in atori jih deležne i večne) slave nebeške." Ravno tako zanimivo je (pervo) blagoslovljenje sv. olja za bolnike, pri kterem molijo škof: „Pošlji, prosimo, Gospod, svojega sv. Duha iz nebes v to oljčno mast, ktero si dal rasti iz zelenega lesa v pokrepčanje dušno in teleano, da po tvojem bla-gcalovu v«akemu, ki bo s tem mazilom, nebeško zdravilo v sebi imajočim, pomaziljen, dušo io telo obvaruje s tem, da odpravi iz njega V8e bolečine, vso slabost, vsakošno dušno in telesno bolest." (Sv. Veliki teden. str. 170—102.) Kadar nas bodo smertne težave napadle, kaaor nasprotni ledeno merzel veter, in bližalo se bode jutro noteg*. življenja, takrat bode tudi nas strah in groza sprehsjala. kakor učence Jezusove veslajoče ob četerti (toraj zju-tranji) nočno 8traži. Toda prikazal se bode Jezus nad valovi in, ako ga v življenji spozoavamo, io megovo milost ohranimo, ga tudi takrat ne bomo uatrašili ae, ko nam poreče: »Ne bojte se, jaz aem!u „In željno ga sprejmemo v ladijo — prevideni z sveto popotnico in pokrepčani s sv. poslednjim oljem, — da se hitro in mirno prepeljemo v deželo večnega pokoja."
Ko bode po noči vstal hrup: »Glej, ženin gre! idite mu naproti, — tedaj bodimo podobni onim modrim devicam, ki so vzele olja v posodah svojih s svetilnicami vred" (Mat. 25. 4), in so šle naproti ženinu veaele. Trapastim devicam pa, ki niao imele olja, so gaanile svetilnice — in ko so šle kupovat olja, potem ko je že prišel ženin, so se jim vrata zaperla, in terka-jočim je odgovoril Gospod: »Resnično, vam povem, oe pozn&m vas"! (Mat. 25, 12.) Vsem pravim in količkaj podučenim kristjanom je znano, da to olje modrih devic pomenja milost božjo, ki ohrani dušo pred Bogom živo. To življeoje dušno izžene iz človeka kerščenega temo greha, in ga stori najplemenitejšo stvar, otroka Božjega. Sv. Tomaž Akv. pravi: »Miloat Božja ozdravi dušo, stori, da hoče to, kar je (duševno) dobro, in da to kar hoče tudi spolnuje; stori, 'da v dobrem stanovitna ostsne in k zveličanju dospč. Vse moči duše oblažuje, ter jo sp bujuje k plemenitemu delovanju." —
„Temu življenju v milosti božji ima se pripisati prednost v spoznaoji in nravnosti (čednostih) vseh ker-ščanskih narodov, mimo vaeh drugih nekerščanskih. Ako jih silna nesreča zadene, da zgubč to življenje, jim ne preostaue drugo, kakor to, aar je imel poganski svet. jedi no borno umstvovanje. ktero kmalo nadvlada življenje rastlinsko in živalsko. Neogibljiv io hud bo ta padec človeštva, ako se ne pobrine Evropa, da se zopet poverne * stan milosti Božje. Med starimi poganskimi narodi in med onimi današnjih dni ni ga druzega razločka , kakor ta. kterega je kerščanstvo postavilo." (Gaume: Der hI. Geist II. str. 209.)
Moli in delaj za vsakdanji kruh.
V	Lijonu. velikem mestu na Francoskem, živel je pred \eč leti čevljar, ki je z velikim vspehom opravljal svoje rokodelstvo. Nekega dne prinese mu dekla imenitne družine par čevljev, da naj jih popravi. V šali reče pri vstopu v delavnico: „Tu je zopet par sterganih čevljev; koliko podplatov vendar milostni gospodje pre-hulijo ček. leto; pa kaj govorimo? sej vi čevljarji tudi molite za vsakdauji kruh..." »Kaj, jaz bi za vsakdanji kruh molil?" odgovori ta zaničljivo se smehljajoč; „to mi že več let ni prišlo v misel, tega ne potrebujem; jaz si moram vsakdanji kruh sam prislužiti."
Dekli je bilo ua tako bogokletje kar bridko pri sercu. iu gre svojo pot.
Mož je bil pred več leti v roke dobil take knjige, ki pod uavidezom olikanja neveščemu bralcu prav prekanjeno vero v Boga in kerščaustvo iz serca iztergajo. (lake zapeljive knjižure se plazijo tudi po Slovenskem; varite se jih!) Nečimerni rokodelec bi bil tudi rad tako olikan iu izobražer, kakor pisatelj onih hinavskih knjig. Ko je bil tako o teh rečeh napeljevan in zapeljevan, začel je kmalu tudi tako misliti, ravnati in govoriti. Iz tega kalnega vira prihajalo je tudi tisto gerdo govorjenje proti dekli, kar je o priložnostih ponavljal tudi še pri druzih. Poslušsjmo pa, kaj se je zgodilo.
Dve leti po tem pogovoru rokodelec zboli: goltanec mu je znotraj močno otekal. Četudi je vse zdravniške pripomočke rabil in vse poskušal, je vendar zmirom bolj otekal in slednjič tako zelo. da ui mogel ne drobtinice kruha več požreti. Če je popil le kapljico vode zmešane z vinom, ga je že hotlo zadušiti. Koliko bi bil dal, ko bi bil mogel od kake jedi le najmanjšo betvico zavžiti! Toda bilo je zastouj. £e deset dni je bilo, kar — drugač zdrav in krepak — ni mogel nobenkrat več utolažiti svoje pohlepnosti do jedi. Tako leži na pol skopernel od žeje po volčje lačen — blizo britke smerti. Obupljivo roke vije; njegovo prejšno bogokletno zaamehovanje mu zdaj zmirom in živo v spomin prihaja, ter večkrat zdihuje: „Ah, imel bi za vse dni dosti kruha; toda Bog, katerega sem iz serca zgubil, mi je uzel blagoslov 1 Otroci spominjajte se na me, Bog se ne da zasmehovati. Oče naš, daj nam danes naš vsakdanji kruh. Te prošnje, ljubi otroci, ne pozabite nikdar!"
V	kratkem času umeri je za lakoto, in še celo Kruha nebeškega, svete popotnice ni mogel prejeti. (»Eichsfid. Vlksbl." št 17, 1882.) — Bogokletje je res grozna pregreha; varite se je Slovenci, in berž naj dela pokoro, kdor je v tem grešil, da ga ne zadene strašna šiba, ker „v čemur je kdo grešil, v tem bo tepen."
Kozarec vode.
X spomin mladomašnikom in njihovim očetom in materam.
Kavno minulo nedeljo je bilo po naši škofiji ne veliko, pa vender več novih maš. Med drugimi je bila
prele-i, prav slovesna nova maša č. g. Frančiška Šuštaršiča v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Ne le v cerkvi je bilo vse velikansko in častitljivo, ampak tudi na domu novomašnikovem pri sijajnem' pogostovanji je bila prav velika množica povabljenih silo razveseljena in obnašanje je bilo prav dostojno in spodbudno, kakor je sploh vsa Šustaršičeva oblagodarjena družina izgled čednosti i£, keršanskega življenja; zato imamo tudi upanje, da bo<jfe č. g. novomašnik vreden delavec v vinogradu Gospodovem. Ljubi Bog ga v tem podpiraj in stanovitnega ohrani do konca!
Drugod po Sloveuskem morebiti bodo še nadalje kake nove maše, h kterim Bog daj srečo! Staršem in vzgojiteljem mladomašnikov v tolažilo in spodbudek pa naj tu postavimo prav ginljivo dogodbo, ki smo je ravno brali in se zlasti v sklepu ozira na častitljivi duhovski stan in lahko služi pri pridigah za nove mašo ali pa pri zdravicah o tacih prilikah. Taka-le je:
Največ novih maš po svetu je morebiti mesca avgusta (vel. serpana). Ravno 3. avgusta 1809, tedaj v našem stoletji, pa je tehtna, strašna novica potresala francosko vas Piolenc.
Bil je papež Pij VII od vojakov pervega Napoleona v Rimu zajčt in na Francosko odveden v pregnanstvo. Imeli so ga peljati žendarmi skoz ravno omenjeno vas. Ondod namreč so ga odpravljali v tisti kraj, kakor ga je bil zaznamnjal veliki samosilnik, v sužnjost, da bi ga tam naklonil v svoje osnove.
Vse ljudstvo je bilo po konci; o popoldanski solčni vročini so čakali ob cesti možje, žene, starčki in otroci, koperneči, da vidijo in pozdravijo prečastitljivega jetnika.
Zdajci se prikaže od žendarmov obdajani voz, in vidili so skoz škocijini okni bledo, bolehuo, pa vender od nebeške dobrote žareče obličje Pija VII.
Oblečeni so bili sv. Oče v belo satano (talar) z rudečo štolo. Počasi se dalje pomikajo vozovi, ljudstvo je na kolenih, in z derhtajočo roko jih veličastni terpin blagoslavlja. Matere svoje otročiče kviško vzdigujejo ter jim kažejo sv. Očeta papeža, možje pa s klobuki mahajo in z gromovitim glasom kličejo: »Živi papež! živi Pij VII!"
Med tem je soparica prihaja neprenašljiva, in v vozu zaperti papež so bili vsi zdelani in sterpinčeni. Naznanili so sv. Oče željo po kakem ohladilu, da si žejo utolažijo; toda spremlja vci so se branili ustaviti, in tako je šel voz dalje skoz celo vas.
Papež ponavlja prošnjo po požirku vode, in poslednjič postane voz pred zadnjo hišo.
Na hišnem pragu je stala mlada žena z otrokom v naročji. Vsa srečna, da njo to čast zadene, pohiti po vina in vode, postavi kozarec na čisti krožnik in ga spoštljivo poda v voz. Papež prime kozarec. Prel&t Doria hoče vina priliti, ali papež to odbije in hoče le kozarec vode.
Ko so se bili sv. Oče poživili, je prelat Doria vernil kozarec ženi, ki se je od veselja tresla, sv. Oče pa so rekli v francoskem jeziku: „Bog vam bo plačal, žena! in podelili so ji sv. blagoslov.
Dalo se je znamnje k nadaljnemu popotvanju, ljudstvo pa je še enkrat zagermelo: „Vive le Pape!"1 „Bog živi papeža!" Mlada žena, ki je imela to posebno srečo, da je preganjanega, terpinčenega namestnika Kristusovega z vodo poživila, je bila od veselja vsa zvun sebe. Gledala je nepremakljivo za vozom, dokler ga je mogla viditi.
Kadar ji je bil voz že izpred oči, se je vernila v hišo, vergla se na kolena pred Križanega, in zahvalila je med solzami svojega Zveličarja za milost, ktera ji je bila v delež...
In lejte! žena je doživela čez osemdeset lčt.
Do svoje visoke starost je z mladim navdušenjem govorila o tretjem avgustu 1809.
Hitčla je nato iz hiše in kazala s palico tisto mesto, kjer je voz stal in zdaj kamnita plošča to mesto hrani poznemu spominu; vsa prešinjena pa pravila je: »Tukaj sem sv. Očetu piti dala, in tukaj so me blagoslovili."
Ta blagoslov sv. Očeta je ženi naklonil veliko srečo, ljubi Bog ji je tisučerno plačeval požirek hladne vode, ktero je bila podala strudenemu namestniku Jezusa Kristusa.
Njena družina je dušno in telesno obilno blagoslovljena, premožna; kar pa je še vse više ceniti, družina je terdno verna, ki se ne da z nikakoršnm vabljenjem omajati v veri in cerkvenem duhu. In še več: njen vnuk služi zdaj sv. Cerkvi kakor vreden mašnik, ki se še dandanašnji vesčl spominja sreče in visoke časti svoje stare matere (Missbl. zv. 16.)
Ali ni to prelčp nauk, da starši naj bodo verno vdani sv. Cerkvi in namestniku Kristusovem na zemlji, in tako bodo oblagodarjeni, njih sinovi pa bodo še pozne leta vredni najdeni: stopiti pred oltar Gospodov. Iz tacih keršanskih hiš tedaj naj se dajejo otroci v šolo in nadomestilo se bode pomanjkanje duhovnov z vrednimi služabniki Gospodovimi.
Hudiman, dusman, ahriman.
Čudno je neprenehljivo nasprotje med dobrim in hudim. Jutrovi pogani si tega niso vedeli drugač razlagati, kakor da so si mislili dva bogova, začetnika dobrega, ki ao ga imenovali „Ormuzdu, in začetnika hudega, ki so ga zvali »Ahriman*. Pri raznih narodih so z raznimi imeni zaznamnjani sovražniki in preganja vci dobrega, zatiravci vere in resnice. Vsem se studijo „dušmaniu, hudimani in preganjavci dobrega, zato se tudi taki početuiki sami sramujejo svojega djanja in pod imenom kerščansko-dobrega hudo počenjajo. Ne boš ga slišal reči: jest sem malopridnež, hudobnež, — ampak ponaša se ti: jest sem „pošten človek!'
Kristjani vemo, od kod je ta vedui boj, od kod dobro in od kod hudo; pa toliko bolj žalostno je, da njih toliko, ki so na stran in k vojski dobrih sprejeti, postane odpadnikov k hudemu, in se z vso razdraže-nostjo borijo zoper to, kar je dobro in naj raji zoper to, kar je naj boljše, zoper Kristusovo Cerkev.
Svet je tako okužen od hudega, da povsod najdeš nasprotje. Pri mladih in odraščenih, pri priprostih in olikanih, v sejah učenjakov, v družbah odličnikov, po mnozih učilnah iu šolah, po gostilnah in kerčmah naletiš na take, kteri ali naravnost in neobtesano, ali pa potuhnjeno in zvijačno dobro preganjajo in zatirajo, hudo pa izgovarjajo, zagovarjajo, preslavljajo, ali celo razširjajo in podpirajo.
- Čudno je še bolj, ker zatiravec dobrega vč, da se bo njemu poslednjič slabo izšlo, pa vender dobro tare in preganja, hudo pa hvali in razširja.
Naslednja obravnava iz izverstne knjige „Strafge-richte Gottes" bo to še bolj pojasnila.
Ko je bil rimski cesar Valens zasedel prestol, prestopil je k arijanskemu krivoverstvu in preganjal sv. Cerkev z jezo in razdraženostjo odpadnikov. V petnajstem letu svojega vladanja bil je primoran vojskovati se proti barbarom severnim, ki so v njegovo kraljestvo bili pri-derli. Na čelu močne armade šel je cesar na vojsko ves zaupljiv, da zmaga; pa neprevidoma mu stopi nasproti v puščavniški obleki svet mož Izacij in mu glasno zakliče:
„Cesar! zapovej, da naj se cerkve katoličauske, katere si zaperl, odpro, in vernil se boš kakor zmagovalec; če ne, boš umeri."
Valens ga je slišal, pa ni se zmenil za njegove besede in je šel dalje. Prihodnjega dne se mu Izacij zopet nasproti postavi in ponavlja svarjenje: „Cesar! zapovej, da naj se cerkve katoliške, katere si zaperl, odpro, in vernil se boš kakor zmagovalec; če ne, boš umeri."
Le-ta — drugi klic je cesarja splašil; nasprotna čutstva vojskovala so se v njegovem notranjem, ker je po eni strani za slabost imel, da bi se menil za taki klic, po drugi strani se mu je pa nevarno zdelo, aao ta klic presliši. Slednjič sklenil je iz deržavnih ozirov, da v ti imenitni zadevi se hoče ta dan posvetovati. Toda deržavni svetniki, ki so bili tudi arijanci in sovražniki sv Cerkve, so sklenili, da cesar ne sme poslušati prederznega puščavnika, temveč telesno strahovati ga, če bi se še enkrat upal pred njim pokazati se.
In glej, tretji dan se mu Izacij zopet prikaže, pre-dere verste vojakov, gre naravnost k cesarju, prime za berzdi njegovega konja, ga ustavi in glasno zakliče: „Prišel sem nazaj, da ti povem, moj cesar, da cerkve katoliške, katere si zaperl, daj odpreti, in vernil se boš kakor zmagovalec; če ne, boš našel smert.*1
Razdraženi cesar zapove nadležnega opominjevslca vreči v neko jamo zraven ceste, ki je bila globoka i o z visokim ternjevim germom zaraščena, in gre dalje. Toda v kratkem času stal je Izacij, ki je po krajši stezi cesarja došel zopet pred njim, in zaklical mu je z obrazom, kakor od ognja žarečim: „Tu stojim in te še enkrat opominjam, da greš sam v se, da zaperte cerkve katoliške odpreš, če zmagati hočeš; če ne, boš našel smert. Me slišiš? Smert boš našel!"
Valens tudi na četerto svarjenje ni slušal, zapovedal je temveč Izacija zgrabiti in ga toliko časa v varnem zavetju imeti, da se z vojske verne ter ga potem zasluženo kaznuje. Zdaj pa pravi Izacij:
„Pojdi tje, in če se verneš, bodi prepričan, da ni Bog govoril skozi moje usta. Sovražnikom boš boj ponudil ; toda zoperstaviti se jim ne boš mogel, bežal ho*, v njihove roke zašel in v ognju smert našel."
Cesar šel je v boj; zmagan iu pobit beži ter *e pred preganj^jočimi sovražniki skrije v siromašni koči. Ti so ga c šli, obdali, kočo zažgali in cesar je živ zgorel. To se je zgodilo leta 379.
Od tega časa preteklo je 1500 let, in v teku tega dolgega časa viditi je bilo pač mnogo jednakih prizorov v svetovni zgodovini. Igralci bili so različni; toda bistvo, vsebina teh iger, žalo-igra, ostala je ista: krivda, zlub-nost, opomin in svarilo, kazen in pogin.
Če je res zgodovina učenica, je gotovo, da boj proti Cerkvi bojevalcu še nikoli ni rodil slave io sreče, temveč zmirom in povsod sramoto in nesrečo. „Vsako stoletje," rekel je v eni svojih pariških pridig leta 1Č57 slavni govornik P. Ventura, „vsako stoletje gleda, kako se množi stud zbudujoči zapisnik cerkvenih preganjalcev; vsazo stoletje vidi pa tudi, in sicer sKoro zmirom, kako njih cela rodovina zginja, in v zgodovini zapuščajo ime, katero je v splošnem mnenji to, kar krivica in podoba trinoštva. Kdor se Cerkve dotakne, ta dotakne se njenega božjega vstanovitelja, in nakoplje si ujegovo jezo. Kdor pade na ta kamen, bo raztert, in na kogar pade, njega zmlinči. Cerkev je naklo, katero na njega padajoče kladva obkreše in v kosce razdrobi, in koliko takih kladev je že v 18 stoletjih obkresalo, koliko jih obkre-suje še dandanašnji, in koliko jih bo še obkresalo do konca časov !u

Od tistega dne dalje bile je vse boljše.
rPovej mi vendar, prijatelj, kij ee je zgodilo? Odkar sem bil odšel od hiše, ae je pri tebi vse tako izdatno spremenilo."
„Tako je, in ne sramujem se, tebi odkritoserčno povedati, kar sem doživel. Imel sem ženo, ki ni čiato nič delala, ni šivala ali kerpala. Naši otroci bili so tako zanemarjeni in umazani, da je bilo komaj mogoče jih v naročje vzeti; jaz aam bil sem ves zanemarjen, in na kako pošteno jed še mialiti ni bilo. Vender pa s sosedami prepirati se, ali celo moža in otroke popustiti in na igro in ples teči, to bilo je veselje in življenje moje žene. S tem zašel sem bil do pijančevanja, iskal sem tolažbe v gostilni, in če sem potem prišel domov, pričkali amo se, in še kaj hujega. Jaz, ubogi mož, ki še na pekel veroval niaem, imel sem — peklenščeka v hiši.
Nekega dnč derznil si je naš stari duhoven, ki je slišal o revščini in nemiru v naši hiši, k nam priti. Moja žena, ki ga od pervega sv. obhajila ni več videla, hotela ae je skriti.
„StojteM, zakliče stari častitljivi gospod, „ne tecite proč. Žali, da rea vas ne vidim pogosto v cerkvi, ted^j vas tem več prosim, da me tu poslušajte. Ali ni za vas velika krivica to. da se sami aebe nesrečno delate? Ako bi vi bili dobro, pobožno dekle ostali, kakor ste bili pri pervem sv. obhajilu, bi ne bili niti vi, niti vaš mož, in ne vaši otroci tako nesrečni, in ne bilo bi vam treba toliko terpeti. Sprevidite vendar slednjič, sami ste krivi. Ko ste se z vašim možem zaročili, bil je dober, priden delavec. Ako on sedaj preveč pijančeva, je to sicer njegova krivda, pa vzrok temu ste vi, ker ga zapuščal in ste veči del izven hiše. Ako bi mu vi domače hiše ne grenili, bi ne hodil tako pogosto v gostilno. Ali ni to žalostno gospodinstvo, če gospodinja nič ne dela, le okrog pohaja io mož pijanec postane? Ako bi imel vaš mož svoja oblačila pošteno zakerpana in v nedeljo našel vsaj čedno srajco, ako bi bili vaši otroci pošteno vzgojeni, in če bi vi lepo z njimi k sv. maši hodili, potem bi vi kmalo videli, kako bi se pri vas vse boljše godilo."
Tako nekako govoril je častitljivi gospod duhoven. Moja žena si je to v serce vtisnila. Od tistega dnč dalje bilo je polagoma v naši hiši vse drugače in bolje. Smem ti reči, komaj je dobiti srečnejih ljudi, kot smo mi! Naše gospodarstvo je zdaj pravi raj. Vse je v najlepšem redu. Poglej n. pr. to skrinjo, kako je vse v nji zravnano. Poprej prišel sem komaj iz gostilne, v kteri sem vse zapravil, kar sem si prislužil. Zdaj še ne mislim na to, vsak teden denem nekoliko srebernjakov na stran. Jaz imam vedno čedno perilo, otroci, ki jih je veselje pogledati, dober kruh, mesnino, razun v petek, in vsi ima dobro in skerbno gospodinjo, pri kateri ničesar ne pogrešamo v nji.
Tako je moja gospodinja, ki je bila popred največ kriva naše nesreče, zdaj s svojim odločniin in resničnim poboljšanjem glavni vzrok sedale sreče.
Vendar pa se imava za to oba, za Bogom, najprej zahvaliti našemu dobremu gospodu duhovnu."
Zgodilo se je to, kakor piše „Mission8bl.fM blezo nekje na Nemškem; naj se ponovi marsikje tudi v Ljubljani in zunaj Ljubljane, zlasti kjer se kaka gospodinja nesrečnemu šnopeu uda.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Kranjski deželni šolski svet je sklenil prositi naučno ministerstvo, da naj za Kranjsko ne po-
višuje šolnine za srednje šole. To naj bi storili ia podpirali tudi naši poslanci iu drugi vradi, ki imajo vpljiv in izdatno besedo. Zaksj, vsaka humanitetna deržava mora naučne zadeve tako vravnati, da niso nikomur zaperta vrata do višjih naukov. To pa bi se zgodilo a previsoko šolnino v srednjih šolah; kdor namreč bi hotel sina le samo spraviti v gimnazijo, mora imeti pripravljenih samo za pervo stopinjo kacihdOgld. (ko pri mnozih hišah, tudi pri posestnikih večkrat, še 50 grošev ni), to je: 20 gld. in še več za knjige (zlasti, ako kupi nove), 20 gld. za šolnino, k temu pride ne mala taksa za vpisnino, za naučne pomočke; nekaj gre za spodobno obleko, za pot in spremstvo v mesto, zlasti Iger so bolj oddaljeni itd. Kje pa je stanina iu hrana za celo leto, kje skoro neprenehljive šolske potrebščine skoz leto? Pa recimo, da si marsikteri nekaj hrane izprosijo pri dobrotnikih, vender sleherni lahko previdi, da ne le reveži, ampak tudi manj premožni sploh v sedanjih okoliščinah, ko je skoro vse zadolženo, pri tolikih denarnih plačah ne morejo tudi ne enega sina, koliko inauj njih več, spraviti v gimnazijo. Že do zdaj so stariši večine tacih sinov po vsih kotih in pri dobrotnikih pomoči iskali in prosili, da so kterega sinov posilili v gimnazijo; kaj še le v prihodnje! Želeti je toraj vsim človekoljubom, da bi slavni deželni šolski svet mogel doseči, kar v korist nepremožnim staršem in ukaželjni šolski mladini prosi.
Iz sosednje dežele. (Star dopis.) Bog ne želf smerti grešniku, ampak da se spokori ino večno živi. Po različnih načinih vabi ino vodi nas Bog; pelje po pravem poti, da nas skušnjava ne zmoti, ako ga poslušamo! Toda goriš mu, kdor presliši Božji glas!
Bog je na čudoviti način spreobernil Savla. Sedaj kakor lev, — potem kakor jagnje. Blizo po enaki poti se je pred nekoliko leti k Boga obernil rokodelec J. B. Horvat, naš brat, iz V. doma; od svoje mladosti bil je bistrega uma. Dopolnivši leta, bil je k vojakom vversten; dospel je na viši stopinjo v kratkem času. čast pa je človeku rada pošast. J. B. se je navzčl hudega napuha, postal zelo ošaben. (Pravil nam je ne davno vojak, kako gerdo je delal nčk kmečki sin s prostaki, koje sam nekoliko naprej prišel! Neolikan bahač je zelo nevaren, ako kviško pride, ker je pogosto brez serca in brez vere.) Po dosluženi vojaščini se ni veruil k svojim pobožnim in premožnim starišem, akoravno so svojega sina močno želeli doma imeti. Podal se je v ptuje kraje, križem svet. Bil je v delo sprejet v B. ob Muri; delavec je bil marljiv, ali žali, od samega napuha je bil tako ošaben, da je začel Boga očitno tajiti, in silno razuzdano živi ene leta; kar je svetega, je vse psoval in smešil; v veliko pohujšanje bil je mnogim kristjanom; ss. zakramentov že 18 lčt ni bil prejel; z vsim slabim se je ponašal in razglaševal je, kar je bilo zanikarnega.
Ko se je začel starati, ga pa huda vest čezdalje bolj in bolj peče; noč in dan ni imel miru... Zaradi tega se je tam poslovil in šel silno žalosten po cesti proti Dunaju; od same hude vesti se je počasi naprej pomikal. Nekega dnč pride do velike Šume (goščave), in ravno ta čas je tako silno močno gromelo in se bliskalo, da je popotnik zdrav, pa od strahu na zemljo se zgrudil. Zdaj se je začel milo jokati, kjer je spoznal, da ga Bog kliče na pravo pot, k poboljšanju. V tej žalosti leži nekoliko časa ves moker na tlčh; iu zdi so mu (za gotovo resnico je to pričal), da sliši glas: „ J. B. veruj v Boga; ako ne, boš pogubljen!" Cez nekoliko časa se spravi na noge, koraka naprej nekoliko stopinj, kar se silno zabliskne in strašno zagermf, tako, da zopet popotnik leži na zemlji; v samoti sliši glas, kakor poprej. Od sih dob pa je bil čisto prerojen. Kmalo se je
vsih grehov obtožil ia nadalje jako spokorno živel. Podal se je zgubljeni sin k svojim starišem na rojstni dom, kjer je svoje dni njegova zibelka tekla, in je pred kaj časom za vselej v Gospoda zaspal (kakor mi je pismeno zaano). Naj v miru počiva. — Nauk: Vari se greha na vso moč! Če si pa grešil, delaj pokoro, zakaj Bog je pravičen!
Romanje v Lurd. Dunaj 9. avg. Oddal sem danes po „Dan." vredništvu sprejetih 10 gld. iz Zaplane — 6 gld. Ane Rus iz Reteč, in 4 gld. 10 kr. od verlih Bohinjcev. Vse za zastavo. (Op. Druge zbirke smo že prej oddali odborniku kan. dr. Kulavicu. Vr.)
Častno je sprejela danes cesarska prestolnica tu sem se zbrale avstrijske potnike vseh stanov in vseh deželi. Odločili so se jim v metropolitanski cerkvi sv. Štefana prav v presbiteriji sedeži, da so bili tu pričujoči pri sv. msši „de Beataw, ki jo je za srečno pot ponti-fidral Njeg. ezscelenca škof » posvečitelj Angerer. Spod-budljivo jo je služil in z jasnim glasom peval častitljivi starček. Konec sv. maše je pred altarjem odmolil molitve za srečen pot — npro felici itinere*. Potem pa je od altarja doli — z mitro na glavi in s škofovsko palico v levi — romarje vnemal: naj hvaležnim sercem položč umetnostno zastavo tam v slo večem Lurdu Mariji pred milostivi prestol; naj to svojo pot cenijo tudi vsi za spokorno pot: saj marsičesa mora človek, domače zlož-nosti vajen, na poti pogrešati; bode naj jim ta pot polna dobrih sklepov; t* ^jsR^mislih/ ohranijo, da je za marsikoga njih to pac zadnjaBožja pot. Moliti je 4Krož9epotniko£za ljubljenega našega cesarja; za krasno avstrijsko domovino; za papeža; za svoje ljube mertve in žive, in prosil je tudi za-se. Ko mu je ob teh naročilih zastala beseda, pač ni bilo med romarji suhega očesa. Le z derhtajočim glasom je mogel končati še s prošnjo do Boga, naj bi se vsi zdravi vernili v ljubo domovino.
Tomo Zupan.
Iz Željimske fare: V Zelimljah se je 1. avg. t.1. obhajala redka slovesnost, blagoslovljenje nove farne cerkve, —
Ze v saboto se je cerkev veličastno od zunaj z zastavami, venci in mlaji ozališala; isti dan popoldne je pokanje možnarjev naznanjalo, kaj se ima goditi drugi dan, v nedeljo.
V nedeljo, 1. avg., pripelje se iz Ljubljane visoko-čast. gosp. kanonik in dekan Anton Urbas z okrajnim glavarjem g. Mahkotom. Za njima prihajati začeli 80 tudi gg. duhovni iz sosednjih duhovnij, med njimi pre-častiti Pater Tadej Gregorič, ki so blagoslovili novi križev pot. —
Ob 9 se je ukljub slabemu vremenu pričelo duhovno opravilo. —
Pomikati začela se je procesija iz stare cerkve proti novi, in gosp. dekan blagoslovil je napervo novo cerkev. — Potem prinesel se je v procesiji novi križev pot in bil blagoslovljen. Bila je naslednjič pridiga, in
1>otem smo pa v procesiji prenesli sv. Rešnje Telo, sprem-jevano od dekličev, ki so s prižganimi svečami Jezusa v novo cerkev spremile.
Bila je slovesna sv. maša in darovanje za novo cerkev. — Veliko so ljudje darovali — 140 gld.; pa ko bi bilo lepo vreme, bilo bi gotovo še več.—
Lepa nova cerkev kinča našo Zeljimsko dolino, vsakemu dopads, vsaki se čudi, da se je mogla v tako kratkem času tako lepa cerkev zidati. Le Bogu, in dobrim dušam se imamo zahvaliti, da se je to delo dokončalo. — Zdaj, se vč, se veliko še pogreša v cerkvi, ni še altarja, prižnice, kerstnega kamna i. t. d.; upam pa, da bo Bog še naklonil serca dobrih ljudi, da še kaki mili dar položč na naš altar. — Ob enem izrekam pri-
serčno zahralo vsim gospodom, ki so bili pri sloveanoati. in so pripomogli, da se je tako častitljivo blagoslovila nova cerkev, kakor tudi vsim dobrotnikom, ki so z denarjem ali sicer primogli, da se je nova v resnici potrebna cerkev sozidati zamogla. — J. Dernovfok,
farsi o tke rbn ik.
Rešeni dvomi. Predložene so bile rimski kon-gregaciji vprašanja: 1) Če bi smel katolišk duhoven od hiše na pokopališče spremeniti proteatanškega merliča v tacih krajih, kjer ni proteatanškega verskega služabnika ali pastorja; — 2) če bi se ta navada smela terpeti v nekterih krajih; 3) in če bi bilo vse to pri-puščeno, kakošno cerkveno obleko naj bi katol. duhoven rabil pri takem spremstvu?
Na vse vprašanja je kongregacija odgovorila za-nikavno, to je: da ne.
Vprašanje: Ako protestanški starši prosijo katoliškega duhovna, da naj jim otroka kersti, ker ni protest, verskega služabnika, da bi kerstil, pristavijo pa, da a tem se nočejo zavezati, da bodo otroka po katoliško izredili: bi ga li smel kerstiti? — Odgovorila je sv. kongregacija, da ga ne sme kerstiti, razun ko bi bila smertna nevarnost.
Odpustki za nove maše. Popolnoma odpustek zamore dobiti novomašnik pri svoji pervi sv. maši, kakor tudi njogovi sorodniki do tretje stopnje vštevno; drugi verniki pa odpustke po 7 let in sedemkrat 40 dni. (S. C. J., 16. Jan. 1886.) — Frančiškanski red pa ima to prednost, da tudi sploh veruiki, po spovedi in sv. Obhajilu, zamorejo zadobiti popolni odpustek, ako so pri novi maši kterega iz njihovega reda.
Pet nedelj pred praznikom ss. ran sv. Frančiška Seraflnskega.
Vsled odpisa sv. zbora za odpustke od 12. nov. 1885 se popolni odpustki podelč vsim vernikom vsih 5 nedelj pred praznikom ss. ran sv. Frančiška, ako namreč te nedelje zaporedoma prejmejo ss. zakramente, v kaki cerkvi ali očitni molivnici na papežev nameu molijo; morajo pa tisti čas svete rane tega svetnika goreče častiti z bogoljubnim premišljevanjem, besednimi molitvami ali drugimi dobrimi deli. Izvoliti si smejo tudi druzih pet nedelj v letu, toda zaporedoma morajo vse to opravljati.
Letos zadenejo te nedelje: 9., 10., 11., 12., in 13. nedeljo po Binkoštih, to je, 15., 22. in 29. avgusta, pa 5. in 12. septembra.
Dijaška pisma.
L
Velečastiti gospod!
„Čast in hvala bodi presv. Sercu Jezusovemu, ki nas je rešilo iz tako velike zadrege"! Tako jih zakliče vsako leto veliko tisoč, ki so v tem Sercu našli usli-šanje. Toda le redko je slišati ta klic iz ust kacega dijaka; in vendar podari usmiljenja-poluo Serce Odre-šenikovo tudi tem, in kakor mislim, posebne zaklade in posebno usmiljenje. To sem tudi jaz skusil, in zaradi tega spolnim z najhvaležnejšim aercem obljubo, katero sem v dnevih zadrege Gospodu na oltar položil. Študiram namreč sedaj že 3 leta na gimnaziji, iu se mi ni bilo treba nikoli, presv. Sercu bodi hvala! boriti se s slabim vspehom. Toda v zadnjem letu se je to preme-nilo. Bodi si vsled moje lastne krivde, bodisi vsled kakega druzega vzroka, šlo je moje napredovanje v
gerškem jeziku vedno bolj rakovo pot, in konečno se mi je ena izmed nalog, ki so za prihodnje leto od ločilne, tako slabo sponesla, da se mi je bilo v tem predmetu z vso resnostjo bati ponavljsvne skušnje. Ker sem vie 3 leta naročnik lista »Sendbote des gOttlichen Herzens Jesu", bral sem mnogo o milostih, ki jih je skszalo sv. božje Serce, in sem tudi od njega v različnih potrebah dobil pomoči. Tedaj sem se tudi sedaj k njemu zatekel. Ker sem v semenišči, v kterem se mladenči za duhovski stfn odgajajo, in ker imam tudi jaz terdno voljo in z Božjo pomočjo poklic, da postanem duhoven, sem obljubil pred oltarjem naše hišne kapelice Jezusovemu Sercu, da bodem duhoven po njegovi volji, t. j., da bodem njegovo čast in slavo vsem oznanoval, s katerimi bi v svojem duhovskem stanu občeval. Ob enem sem obljubil, če bom te zadrege oproščen, da bom uslišanje in svojo obljubo v listu »Senbote" objsvil.
In v resnici mi je tudi pomsgalo sv. Jezusovo Serce; ksjti druga naloga, ki za to leto odloči, se je tako obnesls, da se mi ni bilo nič več bati, in tako zamorem sedsj tudi, kakor ksže spričalo, v višii razred stopiti. Za to bodi presv. Sercu vse moje žive dni čsst in hvala, in nikdar se nočem svoji obljubi iznevčriti. Da bi se me psč vsi moji sobratje spominjali pred Gospodom. Vi pa, velečastiti gospod, prosim, objavite to mojo zahvalo presv. Sercu po besedsh v listu „Senbote", morda, se s tem spodbujen, še kak dijak posveti božjemu Sercu. Zsgotavljsm Vam, da se bom tudi Vas vedno v molitvi spominjsl. („Sendb.b št 8.)
Gospod, le v Tebe upal bom!
Naj svet vse dobro mi obeta, A duša zanj ne bo mi vneta — Ker tam me čaka lepši dom. Veselje svetno mi je pens, In nima zA-me kaj pomena — Gospod, le v Tebe upsl bom!
Če v varstvo Tvoje se izročam, Ti dušo, telo priporočam, Ne bo me plašil strašni grom! Na vsskem kraji, kjer si bodi, Se v varstvu Tvojem varno hodi — Gospod, le v Tebe upal bom!
Objemam milo rad sobrata; Odperta moja so mu vrata, Ko grozni mu proti polom. A svet dobrot nam ne vračuje, Se v sili rad nam odteguje — Goapod, le v Tebe upal bom!
Prijateljstvo mi je prav drago, Io večkrat najdem aerce blago, Ki čuti bol z nesrečnikom; A v stiski rada naa zapuša V sreči nam udana duša — Goapod, le v Tebe upal bom!
Pridružim rad ae družbi zmčrni, Ce družniki so čedni, verni, Občujem rad, a gledam, a kom! Kar avetno je, ni zanealjivo, Občutil to r>ein že prav živo — Gospod, le v Tebe upal bom!
Da najdel tu bi pravo arečo, Ljubezen čiato in žarečo: To daje duši moji dvom;
Poavetne zveze so nestalne, Obljube svetne dušo-žalne — Gospod, le v Tebe upal bom!
Naj kamorkoli se obračam, Al k hišam revnih, al k palačam; Lahko bi rekel a pesnikom: »Povzdigni serce le k Gospodu, Ne upaj kaj Adama roduu — Goapod le v Tebe upal bom!
Zatorej svetno rad preziram,
Zaupno gori ae oziram,
Kjer je kristjana pravi dom. —
Vae dneve svojega življenja,
V vaih urah križev in terpljenja, —
Gospod, le v Tebe upal bom! L Z.
Razgled po svetu.
V	Schweinfnrt-n na Bavarakem in na okrog je 22. jul. zvečer ob 7 razsajala strašna nevihta in toča pokončala skor 300 vinogradov, razdjala polja in izro« vala na atotine drevčs. — Na Francoskem je pa strahovita nevihta v okrsjini Dordogne in Loir-Garonne 17 vasi grozno razdjala. Zdaj je tisti čas, ko je posebno nevarno za8tran hude ure; zato vsi duhovni v naši škofiji pri vsaki sv. maši molijo molitev zoper hudo uro:
Molimo.
Od avoje hiše, proaimo, Gospod, duhovno hudobo odganjaj, in odverni napako hudega vremena v zraku.
Darujemo ti. Gospod, hvalo in darove, ter te za-hvalujemo za prejete dobrote, in ponižno vedno prosimo, dčli jih nam tudi v prihodnje.
Vsegamogočni, večni Bog, ki nas s tepenjem zdraviš, in z odpušanjem ohraniš: dodeli, prosimo te, da se miru te doželjene tolažbe razveseljujemo, in vselej vživamo dar tvoje dobrote. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen.
Z mašniki tedaj naj molijo tudi družine, da bi milostni Bog prizanesel lepim poljem in sadju po vertih in mejah.
Nemško. V Mogunciji je bil 25. jul. slovesno posvečen preč. škof dr. Pavel Haffner; posvečevalec je bil za nadškofa Freiburškega izvoljeni škof Limburški, milgsp. Roo8. Škofija je bila 9 let brez višega pastirja; slovesnost torej toliko veličaatniši in priserčniši.
V	Rottenburgu je škof pl. Hefele posvetil za maš-nike 35 bogoalovcev.
Solnograška katoliška univerza se menda prično drugo leto. Obilni pomočki so že dospeli, vender ne še toliki, da bi se mogla pričeti že bližnje šolsko leto. To bode velika sreča za vse cesarstvo, ker na višavah se mora zopet pričeti kerščanstvo, ako ima res kdaj bolje biti. Današnje dni so v temelju katoliške šole pravi misijoni, vsega priznanja in podpore vredni.
Ruska vlada je menda ukazala vzeti vae vloge iz dunajskih in berlinskih bank in vložiti jih v francoske in angleške banke. To bi imelo čuden pomen.
Bulgaraki knez pa je neki ukazal, da ruski rubli naj ne veljsjo več na Bulgarskem.
Rim. Iz dopisa rimske Propagande do misijonskih predstojnikov je očitno, kako natančne poročila morajo vsako leto v Rim pošiljati o svojih misijonih. Poročati so jim: 1. misijonske meje po vodsh, gorah in druzih natornih mejnikih, ali aaj po deželakih okrajinah, ktere obsega. 2. Pod čegavo deželsko oblsstjo je misijonsko ljudstvo. 3. Število ljustva sploh in posebej katoličanov po prefekturah, vikarijatih ali škofijah. 4. Oo so v
zadevnem misijonu prave duhovnije (fare), ali samo postaje; pa njih število, domače imena krajev, če ni to že poznamnjano v imeniku, ki naj se pridene. 5. Koliko je cerkvš, ali kapel. 6. Koliko je duhovnov v misijonu. 7. Če se nahaja semenišče za vzgojo duhovnikov (kle-rikov *), in v čem gojenci podučujejo. **) 8. Koliko je začetnih šol za dečke, koliko za deklice, in koliko šolskih otrok. 9. Kakošne druge odgojne naprave imajo v onem kraju. 10. Kake dobrotne vstave. 11. Kakošne redovne vstave, koliko redovnikov, redovnic itd. se tam nahajajo.
Prusko. (Tehtne besede nemškega cesarja Viljema.) Wertheimski časopis piše to-le:
Cesar Viljem je pri topliškem Emžiskem mestu zadel z vodjem in z bogoslovci iz semenišča v Schoen-thal-u in pričel se je pogovarjati z vodjem; in terdivši, da je vera podlaga ljudskega občinstva je pristavil bo-goslovcem to-le: »Zares, prijatelji moji, sem potolažen iz tega, da je ta podlaga zopet na novo vterjena, kajti stranka rogoviležev ne le pri nas Nemcih, ampak tudi pri vsih evropejskih narodih se grozi naj močnejši dertavni podlagi in zvertoglavila je ljudem misli. Ta svojat se najpervo zaganja na všro, potem napada nravnost (čednost) in poslednjič — ako se ne ustavi s silo — konča se z razdjanjem vsega občinstva. Nič ji ne more kljubovati — razun le vera sama; v kratkem bode vaša naloga ta, da bodete učeniki sv. vere; jest imam terdno upanje do duhovstva, ktero ima priti izmed vas. Cesar Viljem je globoko ginjen govoril te besede.
Kako vse drugač se to glasi, kakor pa odgovor ravno tega cesarja do papeža Pij IX pred nekaj leti!.. Stari Olem sam, napaden od prekucubov, se je prepričal, kdo je pravi prijatelj, in kdo farizej in potuhnjeni Kanj. Stavimo kaj, da Viljem bi postal še katoličan, ko bi bil v godniših okoliščinah?
Pariz. Novi nadškof msr. Rihard v Parizu je pred kratkim sprejel vse farne duhovne iz nadškofije, ki so se mu prišli poklonit. V svojem nagovoru je novi nadškof silno hvalil svojega prednika, kterega sta Pij IX kakor tudi Leon XIII zaznamnjevala Parizu Kot izgled višega pastirja za Pariz. Rekel je msr. Guibert sedanjemu nadškofu svoje dni, ko ga je vabil, da naj pride za koadjutorja: »Pridite v Pariz, ne za visokega dostojanstvenika, ampak za prijatelja ubozih in malih; kajti ne morete si ne misliti, kaj vse se more s tem ljudstvom storiti, ako se mu verski služabniki predstavljajo od te strani; — in drugi pot mu je rekel kardinal Guibert: »Mi moramo vse človeške misli in častiželjne namene na strani pustiti in le za to si prizadevati, da bomo pravi svetniki in resnični aposteljni." Da je bil kardinal Guibert temu sklepu vselej zvest, je sploh znano, kar ni nič manj pričakovati od njegovega vrednega naslednika, pravi »Missionsbl." — Pariz ima 7 generalvikarijatov, 10 častnih in 16 pravih kanonikov, 2 stoli ni prebendi in kacih 142 fara s 1200 mašniki. —
Škof Puginier naznanja iz večernega Tonkina, kako hudo prehudo se godi ondotnim misijonom. Okrožnica po francoskem generalu odstavljenega kralja in njegovega vladavca Thu-Yeta-a kliče poganskim učenjakom
*) Besedo duhovnik so rabili o časa olikane slovenščine sa besedo „klerik"; sadaj — ▼ dobi zmešnjave — vse dahovne „degrsdajejo na ,,klerike!" To „baš" in „barem" ni kaj oster brus slovenskega jezika.
**) Tndi besedo „podučevati, poduk" itd. so jeli novotaiji pod klop metati. Po tem takem tudi ne bomo smeli govoriti n. pr. podvez&ti, podložiti itd., ampak povesiti,', ,,položiti,1w kakor velj4 „pouk, poučiti." Nazadnje pri tolikem brušenji našega jezika Slovenci še verst ne bomo smeli več odpreti ali ziniti.
in ljudstvu, da naj kristjane pokončajo, češ, da to je »edini pomoček, da se francoski vpljiv zatare." Škof se pritožuje, da francoski agenti kristjane, ki so svojim verskim bratom prišli na pomoč, razvpivajo za rogovi-leže. — Dokler bo v Parizu lucifer gospodoval, tudi po naselbah za keršantvo ne bode dobro.
Prelepa je poslednja volja ali testament pokojnega nadškofa Guiberta, in se glasi tako-le:
»V imenu presvete Trojice, Očeta, Sina in svetega Duha. Jest podpisani, Jožef Hipolit, nadškof Pariški in tukaj stanujoč, naznanjam, da je to pisanje moja oporoka, in želim, da se po moji smerti zvesto zverši. Kadar bo Božja previdnost, da me pokliče s tega sveta, ga prosim, da mi zarad zasluženja svojega Sina. mojega Odrešenika, na priprošnje presv. Marije D., angelja in zavetnika mojega, odpusti moje grehe in sprejme mojo dušo v naročje svojega usmiljenja. Želim si le priprost pokop, in da vse, kar bi se namčrjalo potrositi na sijajnost (pomp), naj se oberne za mojo dušo ter podari ubogim. Moj glavni dedič bode malo našel v moji zapuščini, nekoliko prav spodobnega pohištva male vrednosti. Škof obdajan s tolikimi potrebščinami, kteri ljubi reveže kot od Boga mu dano družino, ne more nič prihraniti. Priporočam zverševalcu, naj da moliti za mir moje duše in po svoji volji naj razdeli nekoliko komadov pohištva med moje najbližnje sorodovince in moje osebne prijatelje, da imajo od mene majhen spominek in molijo za mojo dušo. Ako hočejo djati kak napis na mesto, kjer bode počivalo moje truplo, naj bode ta: Hic jacet Josephus — HippolytU8 Guibert, Parisiensis, expectans beatam speui et adventum gloriae magni Dei et Salvatoris nostri Jesu-Chrieti, qui reformabit corpus humilitatis nostrae con-figuratum corpori claritatis suae. Pariš 24. rožnika 1373. f Hippolit Guibert, nadškof Pariški. — Moja draga sestra, gospa Sarras, ktera je izverstna, polna kerščanske vere, nič ne pričakuje od mene, in ona bo razumela, kaj je, to. da ji ničesar ne zapustim. Nadjam se, da jo bodem s svojim nečakom in s svojimi drugimi sorodniki zopet vidil v nebesih."
Sarajevo. Nove cerkve zidajo z lepim vspekom v Bežlji, v Brestovskem in v Pečinah. Poslednje dni stavljeni so temelji za nove cerkve v Bjelini, v Rastovem; pripravljajo se za zidanje v Dobretidib in v Žeravcu. Znatno pozdravljajo še se cerkve v Varešu, Brodu, v Raenicah in v Komušini. Verh tega se zida po zmožnosti že pri poprej začetih, imenito v Fojnici in v Bagojnu. Vse kaže, da župnijska cerkev v Travniku ob letu pride pod krov, in nadja se, da se začne skoro temelj kopati novim cerkvam v Žepču, v Breškah in v Trieščinah. — Vse to naznanja zadnja številka lista »Serce", in to kaže vse veči in nagliše napredovanje v Bosni kot smo si kdaj to mislili. Bog daj svojo pomoč!
V začet'-!! novega šolskega leta (1. sept.) prično usmiljene sestre novo dekliško šolo v Berčkem. Du-hovsko glavarstvo jih po privoljenji deželske vlade v to poklicalo.
Bratov^ke zadeve.
V molitev priporočeni:
Na miiostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, 8v. Jožefa, 8V. Nikolaja, 88. HermagorainFortunata, naš'h angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — Zmešana oseba za dušno in telesno pomoč. — Mladeneč, ki želi stopiti v samostan, da bi to dosegel, in za pravi poklic.
Zahvale.
Priserčna zahvala bodi N. lj. 6. presv. Serca. Bila sem v oeki hudi zadregi, prosila sem N. lj. Gospo za pomoč, z obljubo, da ako me usliši, bočem v Danici naznaniti. Uslišana sem bila aedaj in tudi 2e pred v neici važni okoliščini. Zatoraj bodi češčena in^ hvaljena za vae sprejete milosti sedaj in vekomaj Naša ljuba Goapa presv. Serca! Hvaležna	M. K.
Ravno kar je bil eden mojih farmanov pri meni, in mi pravi, da ne more sterpeti, da bi ne naznanil, kar ae mu je prigodilo. Že 26 tednov, pravi, so me oči bolele, zmeraj sem mogel biti v temi; bati se je bilo, da bi utegnil čiato oslepeti. Poskušal sem te in une zdravila, pa brez vspeha. Imel sem pa posebno zaupanje na Marijo v Lurdu. Ker aem slišal tudi od njene podobe pod Rožnikom in 8tudenčeka. ki tam teče, šel sem tje se Mariji priporočit in dobil sem nekoliko vode iz tistega studenčeks, s ktero sem si oči izmival, in glejte, oči so mi se čisto zboljšsle; tako da zdaj, ko sem 21 let že očal potreboval, in zdaj ko so me še oči bolele, tudi s pomočjo očal nisem vidil ne pisati, ne brati, zdaj pa brez njih lahko pišem in berem. — In v pričo tega mi je prinesel pisanje, ktero je ravno bil napissl. — Pri ti priložnosti moram še tudi opomniti druge velike smertne nevernosti. Leta 1885, mi je djal, ko bi bil ravno na praznik Marijinega brezmadežnega spočetjs v sdventu zmerznil, sko bi me Msrija ne bla otela. Prosil me je, naj ne to naznani, da svet zve Mariji na slavo, in še tudi drugi vejo s toliko večim zsupsnjem pri Nji pomoči iskati. Ime tega arečnega je Andrej Novak, po domače Zaviršek. iz Slap, ki prosi, če je mogoče, da se to v Danici naznani.
Pri D. M. v Polju 6. avg. 1886.	Fr. L. •
Koledar za prihodnji teden:
16. vel. serpana. S. Rok. — 17. S. Bertram. — 18. S. Agapit. — 19. S. Ljudovik. 20. S. Bernard. — 21. 8. Joana Šantalska. — 22. Deseta nedelja po Bink. S. Joahim.
Ldstek za raznoterosti.
V	Gorici je 2. t. m. umeri mnogozaslužni monsign. Andr. Pavleti č. vodja v dobrotni napravi gluhomutcev. Bil je pravi katoličan in človekoljub. Bog mu daj večni mir.
Tabernakelj, nov in prav Ičp, dobi Stanga. Hišica bo iz ličnega kamna, delana v Tomanovi napravi, vratica pa je že izdelal gosp. Zadnizar, ki so res zalo delo. Podlaga zunaj je iz tombaka, gosto v ognji pozlačena; v izbuknjenih oblikah predstavlja zunanja stran: zgoraj Jezusovo Serce, spodej pa pšenično klasje in vinsko terto. Da je delo prav lepo, iu dobro pozlačeno, kaže tudi cena, ker vratica stanejo okrog 150 gld. Opomnimo naj še, da Zveličarievo podobo z najsv. Sercem ie zrisal gosp. špirituval J. Flia.
V	Ricmatijih je za kolero umeri ondotni čast. g. župnik Jan. Svet, rojen v Višnji gori 1. sveč. 1827, posve£en 1. 1853. R. I. P.
Č. g. Ferdo Jan, župnik pri sv. Nikolaju za Slov. gradcem. dobil ie zupnjo sv. Petra v Savinski dolini. —
Zagreb. Izmed 61 prosivcev jih je 37 sprejetih v semenišče, in to nezaj v bogoalovje, drugi v 7. gimnaz. razred.
V	Ljubljansko kn. skoi. semenišče se jih je oglasilo do zdaj 23, med ijjimi znatno število naših bratov Čehov. Če prav vemo. je prostora za njih 29.
Redovništvo in kolera. Z otoka Murane na Laškem Primorskem pišejo, s koliko vdanostjo in sterpljivostjo so usmiljene sestre in redovniki sv. Kamila bolnim za kolero stregli, da je veliko manj napadenih poččz po-morlo, kakor pa po bližnjih krajih, koder ni bilo take postrežbe. — Tako se mašujejo katoliški redovi za preganjanje in plenitve, ki so jih pod laško vlado morali terpeti. Ali je pa mavtarjev kaj sram zato? Kolikor volka atrsh.
Po nekterih krajih na Laškem se kolera močno širi. V Padovanski okrajini jih je une dni zbolelo 51* umerlo 22; v Rovigi zbolelo 38, umerlo 14; v Trevizi zbolelo 123, umerlo 37; v Vičenci zbolelo 83, umerlo 25, v Veroni zbolelo 96, umerlo 29.
Čudno se v zbegan ji zarad kolere godi z volitvami v srenjske odbore; v nekem kraju, piše ,EcoM, sta prišla samo dva volivca, v drugem celo le samo rfd e n [ Tudi ksže, da mnoge vertoglavce pamet srečuje, zsčenjajo misliti na božjo službo itd. Usmiljeni Bog gotovo šibe zastonj ne pošilja.
Veselice in kolera. Sredi veselic in koderncanja med kopališniki gradskimi (Grado) se je oglasila kolera pri nekem tujem gospodu. Govori se, da tudi pri druzih, ki so ostali prikriti. Poznejši glasi to preklicujejo.
Iz Rima 7. avg. Ovdje, hvala Bogu, nije nikakove pošasti; a ni velike topline.
Devet podob, mojstersko izdelanih iz belega kamna za novi oltar v Štangi, je viditi pri umetniku g. Zajcu ob karlovški cesti.'
V	Sent-Vidu poprsšujejo, kako da so letos po veliki noči zsstonj čakali na tisto procesijo k sv. Roku v Dravlje, ki je bila vsa druga leta?
Družbino bukvice za dekleta dekliške družbe in aploh za pobožne ženske. Spisal Jožef Rozman. Prišel je ravnokar na svitlo že ensjsti natis teh prelepih in silno koristnih bukev, ki so res vredne, da bi našle prostor med knjigami vsake poštene Slovenke in da bi, kolikor je moč, vssk dan iz ifjih vsaka saj nekolika brala, pa lepe pesmi pela. V ta namen naj bodo zlasti dekletam prav živo priporočene. V zalogi in na prodaj so pri g. Gerberji. — Cena v usnji z marmorno obrezo 1 gld. 30 kr. in z zlato obrezo 1 gld. 70 kr.
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo: U. F. 1 gld. — Neimen« dobrotnik 2 gld. — Neimenovan 5 gld. — A. M. D. G. za sveto leto 5 gld.
Za cerkev Jezusov, presv. Serca: Čast. g. A. Lesjak 2 gld. 56 kr. — A. M. D. G. za sv. leto 3 gld.
Za sv. Detinstvo: Iz Trebelnega 1 gld.
Za Stolno cerkev v Sarajevem: A. M. D. G. za sv. leto 5 gld.
Za Marijaniiče: A. M. D. G. za sv. leto 5 gld.
Za zidanje cerkve v Fojnici: Neimenovan 10 gld.
Za odkupovanje zamurčkov v Dahemeju v Afriki: Blg. g. Fr. Omejic 1 gld.
Za Vincencijevo družbo: Č. g. župn. Jakob Gruden 2 gld.
Pogovori z gg. dopisovalci.
B. G.: Pride prihodnjič; hvala! Tako tadi o dražbi m, Cir. in Metoda.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran.
— Tiskarji in založniki: Jožei Blaznikovi nasledniki v Ljubljsni