\> 12 < ibš' A Kaj imajo skupnega lan Curtis, David Gaham in Bono Vox? Letečega Holandca. Ko so enkrat srečali Antona Corbijna, so njihove glasbene zasedbe Joy Division, Depeche Mode in U2 dokončno uspešno zajahale val slave. Postale so legenda ... tako kot Corbijn. /i Tokrat bom pustil ob strani Corbijnov fotografski opus - njegove fotografije so krasile naslovnice eminentnih glasbenih revij (med drugimi NME, Rolling Stone, Wire in Q Magazine) - in se osredotočil zgolj na njegovo sodelovanje z glasbenimi velikani, ki so krojili včeraj, danes in jutri popularne kulture. Z vzajemnim vplivom enih na druge dobimo avdio-vizualno simbiozo, ki je zaznamovala marsikatero odraščanje, mladost, življenje nasploh. Anton Corbijn se je leta 1979 preselil z Nizozemske v Anglijo. Kot tedaj štiriindvajsetletni fotograf je sicer zamudil rojstvo panka v angleškem osrčju in vse v zvezi z njim, toda priletel je kot naročen za največjo postpankovsko zgodbo. Zgodbo, ki je vplivala na popularno glasbo v enaki meri, kot so nanjo vplivali recimo Rolling Stones ali Pink Floyd. Zgodbo skupine Joy Division. Trdimo lahko, da je Corbijnov premik iz varnega zavetja Nizozemske v »neznano zadovoljstvo« Anglije povzročila ena plošča. Ena sama vinilka! Se sam Corbijn je nekajkrat omenil, daje ob prvem poslušanju albuma Unknown Pleasures (1979) skupine Joy Division vedel, da je njegove zgodbe v tistem času najbolj cenjenega in iskanega nizozemskega rock fotografa konec. Dokaz za to, kako globoko seje Corbijn potopil v svet lana Curtisa, tragično preminulega frontmana skupine Joy Division, je film Nadzor (Control, 2007), ki ga je sam režiral. O filmu, ki je nastal po biografski predlogi Deborah Curtis, soproge lana Curtisa, ne bom pisal, njegov pomen Corbijn sam povzema v ultimativnem rezimeju: »5 filmom Nadzor sem končal neko obdobje v življenju, kije temeljilo na vplivih iz mladosti. Ko sem končal snemanje filma, je bil to znak, da začenjam iskati navdih v sedanjosti«.. Film Nadzor ni bil prvi Corbijnov stik z kamero. Prav Joy Division so bili razlog, da je Nizozemec presedlal s fotoaparata za kamero, v kateri je našel pomemben umetniški navdih, pa tudi nov izziv, ki ga je Corbijn iskal s prihodom v Anglijo. Namreč, prvič seje znašel v okolju, v katerem ni že v osnovi veljal za fotografskega wun-derkinda, ampak se je moral za to pozicijo boriti. Večina znanih fotografov tistega časa je delala z glasbenimi skupinami in bili so del medijske srenje. Srenje, kije pozorno spremljala trende in dogodke, povezane z novo glasbo. Serija fotografij, ki so izšle šele po Curtisovi smrti, in predvsem videospot za skladbo Atmosphere (1988), so Corbijna ustoličili v vrh glasbene fotografije. To, da je 5 N D E HHH^HH dobil »nespodobno povabilo« glasbenega tednika NME, je bilo povsem logično. To, da seje po nekajletnem delu zanje hudo spri in celo vložil tožbo zoper časnik, pa je že druga zgodba. Toda nekaj zagotovo drži: Corbijn je s svojim industrijsko-letargičnim (da ne rečemo depresivnim) črno-belim slogom patentiral lastno »optično« smer. Vsi, ki se bodo znašli pred njegovim fotografskim aparatom, bodo želeli le eno, no, dvoje - ČRNO BELI SVET! Od Milesa Davisa in Toma VVaitsa, pa vse do U2 in Depeche Mode. MS Depeche Mode še posebej! Leta 1981, eno leto po I smrti lana Curtisa, je Corbijn spoznal svojo bodočo I »umetniško pridobitev«. Toda vse do leta 1986 je Corbijn I zavračal vsakršno možnost sodelovanja s skupino, ki je I po njegovem mnenju delovala kot posladkan synth pop fantovski krožek. Potem so Depeche Mode poslali Cor-bijnu prošnjo za režijo videospota skladbe A Question of Time, ki ga je sprejel pod pogojem, da bodo snemali v ZDA. Rečeno, storjeno! Corbijnovo vztrajanje na svoji črno beli atmosferski estetiki pri snemanju tega videospota je bilo »potovanje z razlogom« in le vprašanje časa tm*E5MS. Je k"0' ^aj bo menedžment skupine dojel Corbijnov | namen, da korenito spremeni imidž skupine. Devet I mesecev je minilo od zaključne montaže videospota, njegove premiere in zelo različnih kritik glasbenih in video poznavalcev. Potem je, kako simbolično in filmsko, zazvonil telefon, prišel je tisti en klic, ki spremeni vse, in Corbijn ni dobil le pohvale, temveč je posta! peti član skupine Depeche Mode in postal je, kakor bo sam izja- m a vil, »človek, deležen največjega zaupanja v skupini«. Vse ostalo je zgodovina. Anion Corbijn je skrbel za njihove fotografije, naslovnice albumov, videospote, scenografijo koncertov in vizualij. Za DVD skupine z naslovom Devotional (1993) z njihove istoimenske turneje je bil nominiran za nagrado Grammy in nominacijo je pospremil z besedami: »5 skupino Depeche Mode sodelujem tako intenzivno, da se takoj vključim v delovni proces. Dovolj je, da mi Martin Gore odigra nekaj taktov skladbe, ki naj bi jo vizualiziraii kot videospot. To pridobiš z leti dela, popolno avtorsko svobodo pa imam pri Depeche Mode že od naše-ga prvega srečanja«. Zgovorno in brezkompromisno. Prav takšen je tudi tretji del Corbijnove umetniške poti - U2. Njihovo prvo srečanje, ki seje zgodilo na željo skupine, je bilo precej težavno, Corbijn je rekel celo »neprijetno«. Prvič, Corbijn ni bil privrženec glasbe skupine U2 in drugič, Bono Vox je na snemanjih izjemno nestrpen in zajeban.Toda skupino in fotografa je spoji! New Orleans, v katerem so se vsi znašli kot v kakšnem Lynchevem road movieju. Rezultat? Naslovnica albuma The Joshua Tree (1987) je zagotovo ena najbolj kultnih fotografij v popularni kulturi. Spet puščava, črno beli efekti, rahlo afektirani so tudi obrazi članov skupine. A naj razjasnim nekaj: skupina U2 je vse do tega albuma slovela kot bolj ali manj irska; bila je politično-sociološka atrakcija v okvirih britanske kraljevine. Po uspehu albuma The Joshua Tree pa je začela graditi svojo globalno prepoznavnost in njihov današnji uspeh je tudi del Corbijriove zgodbe. Navsezadnje je Corbijn tudi v očeh »težavnega« Bona dosegel status »osebe, vredne največjega zaupanja«, kar je sprožilo niz njegovih umetnin za U2, od že omenjenih naslovnic in fotografij, pa vse do videospotov in koncertnih vizualij. Poleg že znanih skupnih del bi posebej omenil najnovejše - film Linear, ki ga je režiral Corbijn in ki je pospremil najnovejši album skupine U2 No Line on the Horizon v neštetih diskograf-skih različicah. Film navajam tudi zaradi prej omenjene Corbijnove misli »o iskanju navdiha tukaj in zdaj«. Film, ki je neke vrste sociološko-politični potopis glavnega in edinega igralca SaTdTaghmaouija, je Corbijnovo videnje slišanega ali kakor se je izjemno lepo in natančno izrazil hrvaški kolega Aleksandar Dragaš: »Film Linearne National Geographic albuma No Line on the Horizon.« In je res. Corbijnovo iskanje navdiha med nebom in zemljo, med Evropo in Afriko, je navdihnila aktualna debata o evropski introvertiranosti in njenem nerazumevanjem vsega, kar je južno od Gibraltarja. Južno od naših najbolj južnih meja. V glavah, seveda. Corbijn ni potreboval nobenega besedičenja ali rafinlranlh režiserskih potez, nobenih posebnih učinkov, daje izrisal čudovito pokrajino, ki je sama sebi zadostna. Moram priznati, film Linear se ml je tako vtisnil v spomin, da sem album No Line on the Horizon (ki je seveda soundtrack filma) poslušal na čisto drugačen način. In spet smo pri ocenjevanju vloge Corbijna v popularni kulturi in umetnosti. Njegov vizualni mozaik zadnjih desetletij ni dopolnilo, ni podaljšek, temveč je samostojna celota, ki ni več odvisna od zvoka. Kvečjemu je postal zvok odvisen od Corbijna! u I s ii < š l/l o