707
SLOVENSKA. - PREVODI.
Pavel Bourget: Razporoka. (V slovenščino prevel A. Kalan. I. zvezek „Leposlovne knjižnice".   Založila „Katoliška Bukvama". Ljubljana,   novembra 1906.)  I. zvezek »Leposlovne knjižnice"  prinaša prevod znamenitega romana francoskega pisatelja, člana francoske akademije  znanosti,   Pavla Bourgeta   „Un di-vorce". (1905.)   Predno ocenimo delo   samo, obrazložimo celo literarno delovanje Bourgeta, ki je eden izmed najslavnejših   modernih   pisateljev Francoske. Bourget je prvi, ki je začel boj   proti  Zolinemu   naturalizmu in je njegov vpliv tudi stri. Že leta 1873. je Bourget, star   komaj   21   let,   obsodil Zolino    literarno    delovanje. Proglasil   je v oni   d6bi, ko je Zola še neomejeno vladal, načelo, da naj roman goji ljubezen do „ boljšega življenja", opisuje „lepe značaje" in povzdiguje ona čuvstva , ki v nas „okrepijo moč   in veličastvo idej". Zola je tedaj ravno izdal svojo" „naravno   in socialno   zgodovino"  neke   rodbine iz d6be drugega cesarstva, „La fortune de Rougon",
„La   curee"  in '1. 1873.   „Le                  Pavel Bourget.
ventre de Pariš". Bourget je ta dela ostro obsodil. „Priznana resnica je", piše, „da slog in manira odkrijeta svojstva in najglobljo naravo duha; iz tega stališča se nam Zola razodeva kot človek, za katerega notranji svet ne obstoji . . . Smili se nam francoski jezik, ki ga je Zola tako strašno pokvaril, tisti jezik, o katerem je dejal neki pisatelj, da že sam6 njegov izgovor zapušča na ustnicah žena smehljaj . . . Junaki Zolinih romanov se dele zgolj v dva razreda : eni, Saccard, Renee, Ma-xime, so podli, pohotni in lakomni, drugi, Silvere in Florent, bolni otroci, ki kakor v sanjah   pohajkujejo   okoli   ter   se   tope  vsled
krivih idej v ginjenosti . , . Pri Zoli opazujemo manijo, vriniti naravoslovje v umetnost s tem, da mesto moralnega razmotrivanja uporablja fizijološke probleme. To je umetnost, ki ji ni mar za lastno dostojanstvo, kajti kraljestvo euv-stev, kjer vlada umetnost, bo vedno nedostopno naravoslovnemu raziskavanju, ki ne more nikdar razkrojiti bogate duše."
To je bil  prvi  nastop Bourgeta.   Bourget je bil rojen 1. 1842. v Amiensu in  takrat,   ko je nastopil   proti Zoli,  je bil licenciat  lepo- -slovja na pariški Sorboni.   Pisal je  izpočetka razen par pesmi večinoma le literarne kritike, kjer mu je bil vzor Taine. Že takrat se je poglobil v psihološke študije, ki so mu pozneje pripomogle do tega, da so ga   imenovali najboljšega psihologa med modernimi pisatelji. In res — Bourget je opisal žensko dušo tako, kot morda nihče pred njim. Njegovo   svetovno   naziranje  se je tedaj naslanjalo na Taina. Bil je pristaš neke evolucijske teorije,  ki opazuje   človeške strasti   počenši od neznatnih kali do tiste točke, kjer strasti prikipe do   viška in izzovejo konflikte med posameznikom in družbo. Iz tega je nekako empiriško   izvajal   stalne   zakone ter neko pozitivistiško moralo, ne da bi zašel v naturalizem, ki mu je bil do dna duše zoprn. Medtem je bil Zola izdal „Germinala", „Ubijalca",   „Nano"  in  „Njih ekscelenco Ev-gena Rougona". Zola je bil na vrhuncu svoje slave.   Bourget pa je sklenil   sistematično   iz-podkopati njegov vpliv   in vsako leto,   kadar je izdal Zola kak   naturalistiški roman ,   ki je opisoval   posebno  življenje  nižjih   slojev,   je Bourget izdal psihološki roman iz višjih krogov. Bourget je v njih   opisoval   ljubezen v vseh njenih   nijansah.   Tako so nastali   od 1. 1884. do 1889. romani: „Irreparable", „Cruelle
45*
708
enigme", „Crimes d'amour", „Andre Cornelis", „Mensonges" in „Le dis-ciple". Zlasti zadnje delo je psihološko mojstrsko izvedeno. Bourget je pridobil zase pravo literarno elito in ko je dokončal svoja romana „Deuxieme amour" in„Coeurde fem-me", so se vneli zanj še tisti nesmrtniki, ki so sedeli v francoski akademiji znanosti. Zola se je takrat z vsemi močmi potegoval za sedež v akademiji, pa ni šlo. L. 1895. je bil imenovan za člana akademije elegantni psiholog francoskih žena, Pavel Bourget, komaj 44 let star.
Odslej se je Bourget še bolj vglobil v načelna vprašanja in romani, ki so izšli okoli 1. 1890., se vedno bolj nagibajo k pozitivnej-šemu svetovnemu naziranju. Sicer je slej kot prej analiziral liki anatom ljubezenska čuvstva, razvoj ljubezni, njeno razmerje do ostalih strasti, dušne boje zapuščenih dam, celo njihove toalete in budoarje, toda v „Učencu" in v romanu „L'etape" zmaga v njem svetovno na-ziranje krščanstva popolnoma V „Učencu", „Le disciple". 1889., je Bourget obsodil „svo-bodomiselstvo", ki s svojo moralo ne more nadomestiti etičnega sestava krščanstva in ki nikoli ne more doseči višine onega nauka, ki uči vernike moliti: „Oče naš, kateri si v nebesih". Najlepše pa je združil dovršeno obliko s plemenito vsebino v „Razporoki".
Dovršen je predvsem slog in tehnika tega romana. Ko čitaš te lepo zaokrožene periode, umerjene in harmonične, ter slediš strogo lo-giškim izvajanjem, se nehote spomniš na elegantni klasiški slog Goethejevih „Wahlver-wandtschaften". In vendar ne pogrešaš nikjer strogega realista in predvsem nedosežnega duše-slovca. Kakor živa stoji pred nami junakinja, madama Gabrijela Darras, ki je bila preje omožena z aristokratom Edgarom de Cham-bault, sedaj pa živi skupaj s republičanskim buržoajem Albertom Darras, ki je pristaš „la-iške" morale ter se iz načelnih razlogov z Gabrijelo, ločeno od svojega prejšnjega moža, noče poročiti cerkveno. De Chambault je ravnal s svojo soprogo brutalno, ker je bil lahkoživ pohotnež, dasi ga Bourget ne slika popolnoma brez vsakih boljših lastnosti. Gabrijela se loči od njega in poda roko Albertu Darrasu, ki ga je ljubila ze iz mladih let. Darras, ki je veren učenec francoskih pozitivistov, zagrizen svobodomislec, drugače pa pošten in delaven, pridobi Gabrijelo za svoja naziranja. Ona se vname za njegovo mrzlo in pusto etiko in za njegovo hladno pojmovanje sveta, kakršno si je sestavil sam na podlagi najplitvejšega in odurnega   racionalizma.   Toda na dnu Gabri-
jelinega srca počiva tolažilna krščanska vera, ki uteši srce ter povzdiguje misli do idealnih višin, kamor ne sega mrzla zloba sveta in bogotajne družbe. Njena vera iznova oživi, ko vidi, kako bogato se razvija seme katoliških naukov v duši njene mlade hčerke Jeanne, ki ima kmalu sprejeti sv. obhajilo. Ta nežna mistika, združena s tihim očitanjem vesti, da njena poroka z Albertom ni cerkveno veljavna, ukloni njenega duha pred neizprosno voljo božjo, ki zahteva cerkveno sankcijo zakona in njegovo nerazvezljivost. Ta boj v njeni duši je Bourget izvedel v vseh njegovih nijansah, saj je od-nekdaj proučeval žensko dušo. Testimonium animae naturaliter christianae je vodilni motiv Gabrijelinega dušnega preobrata. Toda Gabrijela se od svojega drugega moža ne more ločiti: morala bi žrtvovati vero svoje lastne ljubljene hčerke. Albert ji namreč zažuga, da bo dal svojo hčerko vzgojiti v duhu bogo-neznanstva, ako se loči od njega Gabrijela. To je tista zagata, iz katere Gabrijela ne najde nobenega izhoda. Toda njen drugi, civilni zakon povzroči še drugo zl6: odtuji jo od lastnega sina iz prvega zakona, Lucijana. Lucijan se je seznanil s svobodomiselno Berto Planat, študentko medicine. Ker je Bertina preteklost precej temna, hoče Albert Darras Lucijanu braniti poroko z Berto in ko se Gabrijela pridruži mnenju moževemu, se Lucijan odvrne od nju ter ju zapusti. To Gabrijelo potere docela. Onemogla in strta vsled udarcev krute usode, ki jo z Albertom veže povrh še z ljubeznijo, katere ne more v sebi zamoriti, se vda in živi naprej v zvezi, ki je ni blagoslovil Bog in ji povzroča najhujše muke. In tako se konča roman z resignacijo Gabrijele: „. . . In čuteč se jetnico te razporoke — kakor je pomenljivo dejal duhoven — proklinjala je mati Lucijanova in Jeannina to zločesto postavo, kateri se je slabotna žena vdala v izkušnjavi, ki uničuje družinsko in versko življenje, to postavo anarhije in nereda, ki je obetala suobodo in srečo, ki pa ji je, kakor tudi že toliko družin, do-nesla le sužnost in bedo!"
Svojo tezo je Bourget od kraja do konca dokazal z neizprosno logiko. Gibalo Gabri-jeline tragike tiči v besedah častitljivega učenjaka, oratorijanca patra Evrarda, ki ji odkrije pota božja: „Maščevalna roka božja ne deluje z izrednimi sredstvi; logika krivde ji zadostuje." To logiko krivde je Bourget izvedel in njegova tendenca ni prav nič izkri-vila realnosti  dejstev in značajev.
Prevod gospoda A. Kalana se lepo prila-goduje eleganci Bourgetovega sloga. ^Leposlovna knjižnica"  pa, ki je začela s takim epo.
709
halnim delom, je bogato izpolnila, kar je v svojem programu obetala. Zato ji želimo obi-lega uspeha. Skrajni čas je že, da premagamo tisto slovstvo, ki duha ne povzdiguje , temuč ga proda strastem v sramotno sužnost.
IZVIRNA DELA.
KNJIGE »DRUŽBE SV. MOHORJA« ZA L. 1906.
Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1907. 144+80.-Letošnji Koledar nudi 81.979. udom raznovrstnega berila. Na prvem mestu žaluje družbeni odbor za prerano umrlim vele-zaslužnim predsednikom L. Einspielerjem ter objavlja „v trajen spomin" nebroj brzojavk in sožalnih pisem,   kar se zdi precej   naivno.
—   Leposlovni del ima pet črtic. Prva Tro-štova „Mlin ob potoku", ima mnogo dobrih in pametnih misli, a je premalo psiho-lošKo utemeljena. Lepo in natančno je opisal P. Perko pridnega in odločnega „ Pastirja Ceneta", prvo službo in njene težave. Pisatelj se je globoko zamislil v otroško dušo in nam podal lepšo sliko nego je Koledarjeva.
—   Permova črtica „ D i v j i lovec" in„Tu-jec" od Fr. S. Tr. imata obrabljen motiv, a sta hvalevredni, zlasti zadnja. — Popis hoje na Triglav se je izborno posrečil znanemu hudomušnemu Janku Mlakarju. Ob mnogih krepkih, večkrat pristno planinskih dovtipih bravec ne ve, bi se li smejal žejnemu Tonetu in jezični Ivanki, ali bi občudoval stričevo vztrajnost in potrpežljivost in sočuvstvoval ž njim vsled toliko naporov in neprilik, ki jih pojas-nujejo primerne slike. — V pesniškem delu ima lep ciklus Fr. N e u b a u er in nekaj pesmi Sorini). — Poučni del je vrlo zanimiv, tu-patam premalo ilustriran.
Ne verjamemo pa, da bi se vsi Novjor-čani ponašali z „ Glasom Naroda", dasi je res, da skoraj „niti v stari domovini ne najdemo takega dnevnika", ki bi tako sovražil vse, kar je sveto slovenskemu ljudstvu ; zato se le čudimo Mohorjevi družbi, da dela reklamo za tak umazan list!
Sveta družina. Molitvenik. — Spisal Jožef Seigerschmied.
Zgodbe sv. pisma. Slovencem pričel razlagati dr. Frančišek Lampe. 13. snopič. Spisal dr. Janez Ev. Krek. Str. 385 — 512. - Najlepši dar, kar jih je sploh doslej podala Mohorjeva družba svojim družbenikom — to se pač sme z gotovostjo trditi — so Zgodbe sve-
!) Primerjaj pesem „Na planini" s pesmijo „Na planine" v ,Dom in Svetu" 1901, str. 3D6.
tega pisma. V njih je podana Mohorjanom prilika temeljito se poučiti o resnicah, ki najgloblje segajo v človeško življenje in so vendar po navadi vedno še premalo natančno poznane in umevane. Najbolj pa zaslužijo resnice evangelija in njega zgodbe, katere nam Mohorjeva družba podaja ravno v sedanjih zvezkih Zgodb, da jih natančno poznamo in umevamo. Pod peresom slovenskega razlagalca zgodb vse oživi, vse se pokaže v pravem življenju in nam ni več tako tuje, kakor je bilo prej. Osebe in dogodki, ki so se nam prej zdeli kakor iz nekakšnega drugega sveta, nam postanejo znani in domači in pokažejo se nam v življenju, kakršnega poznamo tudi mi. Vsako potezo svetopisemsko, naj se zdi še tako neznatna, nam pisatelj razloži tako, da si jo zapomnimo za vselej. In ravno to napravi pripovedovanje zelo živo in zanimivo. V pričujočem zvezku obdeluje razlagavec zadnje mesece tretjega leta javnega delovanja Gospodovega, njegovo delovanje v Pereji, njegovo zadnjo pot v Jeruzalem in njegovo delovanje v zadnji Veliki noči do ustanovitve sv. Rešnjega Telesa. Ona živahnost in poljudnost, katere smo vajeni v njegovih Zgodbah, preveva tudi ves pričujoči zvezek. Razlaga stoji na višku sedanje svetopisemske razlage, je dogmatična in filozofska in vendar umljiva tudi preprostemu bravcu. Pisatelj razlaga, kakor doslej, sinkronistično in dosledno prevaja grški pripovedni aorist s sedanjikom. Želeti je, da Mo-horjani tudi cenijo Zgodbe, kakor njih velika vrednost zasluži, in jih z veseljem prebirajo. Prepričani smo, da kdor začne Zgodbe brati, težko pričakuje njih nadaljevanja v prihodnjem zvezku. Duhovniki pa imajo v Zgodbah prelep zgled poljudne razlage evangelijev.
Pri severnih Slovanih. Potopisne črtice s slikami. Spisal Josip Lavtižar. Izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1906. Str. 191. — Znani marljivi potopisec Josip Lavtižar, ki je pred malo leti popisal svoj pohod pri Jugoslovanih in ki zdaj priobčuje v „Dom in Svetu" črtice s svojega potovanja po severni Evropi, nam je podal zopet novo delo, kjer opisuje svoje obiske pri naših severnih bratih. Knjiga nam je posebno raditega dobrodošla, ker se bode naše ljudstvo, kateremu je to delo namenjeno , natančneje seznanilo z življenjem severnih Slovanov, s katerimi govorimo podoben jezik. Po kratkem uvodu, kjer nam poda pisatelj praktičen navod, kako naj se pripravimo na dolgo pot — začne svoje popotovanje. Pisatelj obišče Velegrad, Krakov, Vieličko, Bohnijo, Tarnov, Lvov, južno in zapadno Galicijo, Šlezijo, Tešin, Olomuc, Brno in Prago.