461 Rdeča nit France Kosmač NA MAJSKEM O zemeljska krogla, na vsakem kraju VRHU tvoje brezmejne površine, v vsakem cvetu, v vsakem kamnu, v vsakem grozdu, v vsakem vzdihu je včasih središče vsega, tudi na tej travi, na tej ilovici, napojeni s krvjo in znojem — na Majskem vrhu. Hram pozdravlja hram, beli zelenega, zeleni modrega, vsi pa, ki sije skoznje umazani kristal ila, pozdravljajo sonce na dimniku v dalji. Prepeljimo se z vetrom skozi jagnedi in obletele trte, smuknimo z njim skozi nihajoči pehar brez dna — do rumenega storža koruze v razoru. Hrami in jagnedi, ozka pota in viseče trate, kokoši in deca med zadnjimi jagodami na brajdah, nenadni tenki curki dežja za ovratniki in nad kapnicami, 462 France Kosmač vse se brezimno ljubi in z okorno milino in spet in spet se čez sinji svod svetijo srebrne sledi neslišnega leta reaktivnih letal. Tukaj se radi zbiramo, z debelimi jeziki v ustih obstojimo sredi hladne kleti, glasimo se vsevprek in si podarjamo mnogo smehljajev in pomenov, sanje in slutnje pršijo med nami, kot vinske in deževne kaplje, vse se sramežljivo dotika vsega — ko na risbi davno umrlega otroka. O zemeljska krogla, na vsakem kraju tvoje brezmejne površine, v vsakem cvetu, v vsakem kamnu, v vsakem grozdu, v vsakem vzdihu je včasi središče vsega, tudi na tej travi, na tej ilovici, napolnjeni s krvjo in znojem — na Majskem vrhu. Pretikamo se skozi zmaje in klopotače, po opuščenih kristalnih poteh odsluženih robotov neke drugačne prihodnosti, med ščavjem in drstenjem, skozi prasketanje nevidnih in neslišnih isker. Vsi tega ne vidite in ne uživate v absurdnem in vsega tega ne morete slišati — ko pa se ne morete niti s slutnjo dotakniti globokega monologa navadnega psa! Še mi je pripovedoval s pogledi in pantomimo členastih, dolgih, spreminjastih prstov, kažoč na dišave med rožami in na lice svetlobe med nihajočimi vejami in na ornamente v progasti koži zebre in v kožuhu tigra, hitečega skozi nabiti vzduh med peščinami SKOZI ZMAJE IN KLOPOTAČE 463 Rdeča nit in nazadnje na stotine oči, ki se selijo iz filmov in drugih teleavditorijev v magnetno polje pod mojim čelom. SNEGUUCICA Oblečeno v meglico jutra, odeto v opojni ozon nenadoma vidim Sneguljčico, ko stopi na moj balkon. Izza mehke snežne stene segajo k meni roke njene. Ne vem več ali sem deček zorečih petnajstih let ali pa sem že pred stotimi leti prišel na svet. Nenadoma bela mladenka prijazno dvigne roko v slovo in v temno planino pred mano izgine z zameti in z nočjo. Ali šepeče ona ali je zganil nazadnje beli breg svoje ustne hladne? Ob letu, obljublja glas, s prvim snegom Sneguljčica pride te obiskat, ob letu, šepeče glas, zopet pride pozidat svoj kristalni grad. Odslej bom ugibal, če le v sanjah ali samo med spomini živi, odslej bom premišljal — mogoče so se v belem utrudile moje oči. POETIKA 1 Pred soncem so smuknile v veje usnule studenčast sen po modi so se oblekle v zelenkast puhast sneg plesnijo sončne senožeti ¦ črni songi sončnic gore siničkam sanje posneti v sinji senci vise 464 France Kosmač sloni neveste dneva sine čista snemalna stran snov sanja sen seva slina presnavlja okus je slan POETIKA 2 Mislite si da pišem kar pišem hkrati od spodaj navzgor in od desne proti levi zraven si še predstavljajte da pišem hkrati tudi v globino pa tudi tako da je mogoče izrezati vsako črko posebej in jo pomešati med ostale kot izžrebano srečko v klobuku ali kot bonbone v vrečki Emone zatem pa si zamislite da je o prostem času tako naravno če razpostavite črke po svoje na travo ali na ponjavo ali na kako klop ali ploščato glavo zatem pa če ste utrujeni kar lepo zaspite javilo se je nekaj črk in besed ki jih lahko če vas je volja sanjate ali sploh prezrete če pa ste jih že izrezali iz škandalozne rubrike počakate na apetit na veter ali na ogenj in jih pojeste ali vržete v smeri rodovitne zemlje ali v brezbrežja vašega spomina ne domišljam si da sem prispeval kaj bistvenega k vašemu standardu ali imaginaciji toda prosim vas kakšna je razlika med črko ki jo zapišeš na gladino bistrega studenca in med tisto ki si jo vrgel v veter in je tiskanje poravnala sindikalna organizacija mednarodne hidrocentrale povejte zaboga kakšna neki je razlika med isto črko POETIKA 3 Dol in gor, pozor, upor, vdor, zbor, govor. Naj se zberejo vsi aji in beji in ceji in tako do konca abecede in vse abecede, žive in mrtve, vse možne, hkratne in obratne — in naj jedo iz iste sklede. Nato naj se javijo vsi zvoki, po dva in tri, po vrsti in na vse načine, tihi in tenki, slišni in neslišni in naj pojejo 465 Rdeča nit in naj se razlegajo in derejo kot zverine, vsi enooki, triroki, nizki in sloki — z očeti, materami in otroki. ¦ Čeznje naj posije mavrica na poti domov, mavrica v blisku in gromu, mavrica brez konca, mavrica v službi in na oddihu, na toplem in na prepihu. Vse mavrice naj si podajo roke svojih pramenov, mavrice srečne, nesrečne, na bolhah, na slonu. Spregovorijo kristali in korali in vsi materiali, glasijo se vsi glasovi, vsak zase in vsak posebej, vsi skupaj, v redu in brez reda, v variacijah, v edino možnih in ostalih kombinacijah. Vsi prijemi in sistemi se odhajajo solit — • " • in po labirintih se sama išče RDEČA NIT. VARIACIJA NA V jesenskem listju odeva se v rumeno, ZNANO TEMO pozimi — bel se ženi z belo ženo. A ko preženem ga na drevo, nas z veje črne gleda črn — črno. Spodžagamo mu vejo, ki na njej sedi — na tleh se že spodžagano drži. Nastavimo mu vedro rdeče barve, rešuje se še rdeč, a sredi trave . se ujame spet na noge ves zelen in v nas srepi kot pravi, mali lev. Spet se mu lepijo na jezik impulzivni — brezskrbni, lepi žužki in murenčki naivni. Kdor ni še uganil, kje živi ta spak, naj zmisli: to je naših dni junak. P. S. Ne sumite, da v ta opis kameleona me sili le politični navdih. Potem bi rajši delal muhe iz slona (pavliha: spet za kameleona?) — gre mi le za koristen, zdrav prepih! Tiskarji, z mano boste uganili pravo, če tiskate vsak verz z drugačno barvo!