■1 Povesti. SPISAL DR. IVAN TAVČAR. IV. ZVEZEK. V LJUBLJANI. ZALOŽIL PISATELJ. TISKALA IG. PL. KLEINMAVR a FED. KAMHERG. 1899. Kazalo. Prva ležeče tiskana letnica kaže, kdaj je bila povest spisana; druga stoječe tiskana letnica pa naznanja, kdaj je bila povest prvič tiskana. Stran I. Tiberius Pannonicus — 1SS2 — Zvon, 1882 1 II. Kuzovei. Slika iz naroda -1882 — Zvon, 1882 19 III. Vita vitae meae. Zgodovinska podoba — 1882 — Zvon, 1883 ........ 47 IV. V Zali. - 1S94 — Zvon, 1894 .....$9 Tiberius Pannonicus. i. a tlaku pred Neronovo zlato palačo sta raz-tezavala ude rimska postopača Casca in Crispinus. «Slabi časi, Casca!» je vzdihnil Crispinus. «Slabi časi, Crispine!» je oni pritrdil. «Oj, ko je še nebeški Augustus živel, Casca!» »Bogovi naj poveličajo blagega Oktaviana!» In Casca je vstal, se zavil v zastarelo, dolgo svojo obleko, naslonil ob steber ter zrl na krasni cesarski dvor, ki se je ravno tedaj lesketal v žarkih zapadajočega solnca. »Kaj je ta Neron, Crispine?» je vprašal zaničljivo. »Res, kaj je ta Neron !» je ponavljal Crispinus s srditim glasom. «Požeruh! Polovica dohodkov sveta mu izgine v neizmerni želodec!» Tavčar-jeve povesti. IV. i — 2 — «Drugo pa zazida v taka zidovja! Da bi ga kmalu videli Averna črni duhovi!« «Naj mu pretrga Parka nit tolstega življenja !» «Ali pa naj mu razbije Jupitrov blisk če-pinjo!« je dodal Crispinus. »Tam prihaja Pansa, senator!« je vzkliknil v istem trenutku ter vstal s trdega svojega ležišča. «Z obširnim trebuhom se vlega vsak dan k imperatorjevim skledam! Bogovi, kaka sreča!* «Gaj Pansa! Senator!« je kričal prihajajočemu nasproti; »doma berem v stari listini, da je moj oča nekdaj volil sorodnika tvojega za tribuna. Bodi hvaležen in spominjaj se sina sedaj! Sina siromaka!« »Senator!« se je oglasil tudi Casca, «in jaz sem Minucius Aurelius Casca, sin Avrelija, ki je pri vsaki volitvi dajal glas tvojemu očetu! Usmili se tudi mene! Glad trpim!« »Dii avertite omen!« je godrnjal trebušni senator ter hitel mimo. «Taki postopači! Bogovi, varujte me srda nebeškega imperatorja!« Izginil je med stebri krasnega portika. «Naj mu je v strup vino falernsko, ki si bode zalival čeva ž njim!« je siknil Crispinus med zobmi. »Ali vidiš, Crispine, taki so časi sedaj! Pod nebeškim Tiberijem so nam polnili sklede, sedaj pa nam še cestnega prahu ne privoščijo ti psi!« In Casca je stiskal pesti. — 3 — »Orka pošasti!« «Smrt na nje !» Umolknila sta ter povesila glave. V tistem trenutku se je usula z imperatorjevega dvora vojaščina ter potem pohajkovala okrog vhoda. Tuintam se je pošalil German iz lenušnega proletarstva, ki se je bilo zbralo okrog Casce in Crispina. Takoj so se razburili duhovi. «Naš mozg nam sesajo iz kosti!« je priložil Casca. * Sinovi naših robov!« »Pijavke!« je vse vpilo. »Da bi jih požrlo Pluta črno brezno !» »Ti barbar!« je rjul Crispinus nad bližnjim stražnikom, v Judeji je upor, a ti lenariš ter si paseš tu želodec za naše denarje!« »Ha! ha!« se je oglasil Casca pri tej priči; «kaj govoričiš, Crispine, v boj in tako deviško dekliški obraz!» »Koliko stavim, državljani rimljanski«, se je zadri nekdo iz družbe, «da ume ta German bolje sklede prazniti, nego pa kopje sukati, državljani rimljanski!« Zasmehovanemu vojaku se pridružita tovariša, in vsi trije obstoje v srdu pred tulečim krdelom. »Cemu tu raztegujete usta?» je vprašal tisti, ki so ga prej zasmehovali. «Oj, sinovi črnega Orka«, je odgovoril Casca, «mi vam želimo vse hudo!« — 4 — «Terencij, ali potegnemo iz nožnic?« »Nikar, Livij, zavoljo krika nikar!« In vojaki so se hoteli potolažiti. «Lenuhi!» «Bojazljivci !> »Sinovi slabih očetov!« »In še slabejših mater!« Taki in enaki kriki so jim doneli nasproti. Tedaj pa je pretorianec, imenovan Livius, potegnil kratek svoj meč. «Možje, možje!« je kričal Casca, »tu se pobijajo prosti Rimljanje!« Ročno se je vzklonil, izrval kamen iz tlaka ter ga z veliko močjo treščil vojaku v prsi. Streslo se mu je telo, odpadel mu meč; z rokama je grabil po zraku, potem pa telebnil na tla in ječe obležal. »Minerva neizkončna! Tovariši tu sem!> je zavpil Terencij. In prihitela je oborožena množica ter hotela z ostrimi meči napasti meščansko drhal. V trenutku bi nastalo krvavo rvanje! Ali tedaj je prihitel iz portika krasno opravljen vojak, visoke postave, a otročje nežnega obličja. Izpod bleščeče čelade so se mu usuvali dolgi lasje, črno-rjavi. »Kako se vedete, Terencij, Clavdij in ti, Menenij?« je vprašal osorno. »Neoboroženemu ljudstvu grozite z meči!« «Tribun», je odgovoril Terencij, «začeli so ti! In Livija so s kameni pobili!« Livij je stokaje poizkušal vstati. Tribunu se je razburilo srce. •Domov !» se je obrnil proti meščanom, «domov, malovredneži, in ne postopajte todi!« »Malovredneži!» seje oglasil takoj Crispinus, »malovredneži, ali čujete, prosti Rimljanje!» »Potisni mu bodalce v trebuh, Crispine!« se je začul Casca iz množice. «Potisni mu ga do ročaja, temu rjavemu Germanu!« je pristavil tretji. In Crispinus je vzdignil ostro orožje, ali ko blisk mu je zagrabil tribun roko ter jo trdo oklenil. «Tribun ! tribun !» je zaječal Livij, »pri vseh olimpiških bogovih, zabodi ga z mečem, zabodi ga z mečem, da mu gre skozi goltanec čez tanko hrbtišče! Ta pes mi je pretresel drob v telesu! O Jupiter!« Tribun je samo z roko stresnil in Crispinus je ležal na tlaku. Ze so se hoteli iznova sprijeti, kar je raz-podila rimljanske meščane nemila usoda. Caesar Augustus je začul hrup pred svojo palačo ter videl ljudstvo v prepiru z vojaštvom. Razdivjan od srda je planil med prepirajoče. «Caesar Augustus!« In vse je trepetalo, ko je stopil iz portika na ulice. «Napadli so nas, nebeški imperator!« je izpregovoril Terencij. — 6 — «S kamenjem!« je vpil drugi. «Z orožjem!« je pristavil tretji. «Ta je hotel umoriti tribuna Tiberija!« je dejal Terencij ter pokazal na Crispina, na tlaku koprnečega. «Umoriti tribuna! Napadli so mojo stražo! O večni bogovi!« Imperatorju so se napele žile po tolstem obrazu. Pristopil je k trepetajočemu Crispinu, ki se od groze ni upal vstati. Pobral je bodalce, ki je bilo odpadlo Crispinovi roki. Potem pa se je sklonil, pograbil s pestjo ležečemu za vrat ter mu z orožjem pretrgal lice, da je Crispinus v groznih mukah zaječal. Ali mogočni vladar ponosnega Rima še ni bil nasičen. Zabodel je končno nesrečnežu bodalce z vso silo pod vratom v prsi ter ga pustil v rani tičati! In šele potem je odšel s svojim spremstvom. Množica pa se je trepetaje razpršila, in vojaki so se smejali za njo. Crispinus je ležal dolgo časa nem, brez zavesti. Ko se mu je povrnilo življenje, je odplazil proti palači ter se zgrudil ondi v kotu debelega ozidja in čakal skoraj pri polni zavesti trenutka, ko se mu izteče vir življenja. Hrup po mestu se je ulegel in na jasno nebo so primigljale svetle zvezde! II. V visoki dvorani je ležal Neron, imperator pri polnih skledah. Krog njega so mu kadili slavo njegovi privrženci ter si polnili trebuh z izbranimi jedili. Imperator je slonel na bogati blazini in srd poprejšnji je bil izginil čisto na lehkoživnem tem obrazu. »Caesar Auguste, bogovi naj te ohranijo!« je zakričal senator Vitelij ter vlil v svoj strašni želodec za sedanje čase silno posodo sladkega vina. »Kako otemnuješ svoje prednike!« je vzkliknil Galba, prokonzul, mastil se s tolsto pečenko, potem pa zadovoljno sam sebi pristavil: »Kako nebeško okusna jed!« »Pregnal si Jova z Olimpa, sin julijskega rodu!« se je oglasil Lucij Telesinus. Bil je konzul tedaj. »In vzel Apolonu neumrljivo liro!« je pristavil Tigelinus. Ali imperator je molčal, in le tuintam vlil vina v se. «Caesar«, je kričal Atticus Vestinus, »Vi-telius pokončuje že drugo skledo ptic!« In Neron je dobrovoljno smejaje se pogledal proti omenjenemu. Vitelij je razbleknil tolsta ustna, izpraznil polna usta in dejal potem z glasom ponižnim: — 8 — «Nebeški plod neumrjočih bogov, ves sem tvoj verni sluga! Drugi ti pokončujejo divjih Partov krvoželjne čete ter se vojskujejo z barbari, kojim zapoveduje kruti Vologes! Vsakemu svoje! Jaz pa zauživam vesel tvoje nebrojne darove in v senci tvoje milosti ne zavidam drugim bojne slave !» * Auguste!» je dejal prokonzul Galba, »pošlji Vitelija na Parte; morda jih spravi v svoj grozni želodec!» Vse se je smejalo in smeje se tudi Neron. «A jaz sem vesel imperatorjeve milosti!» je odgovoril Vitelius ter pričel zopet jesti. Potem pa je takoj vstal Tigelinus, pograbil velikansko kupo z vinom, jo postavil pred se, vzel vrtnico, trgal njeno rdeče perje ter ga metal v kupo. »Nebeški Auguste, v tvojo slavo !» In zvrnil je kupo v svoje grlo in to s tako spretnostjo, da so se začudili vinski bratje na okrog. Od-dehnil se je ter dejal: »Divni Auguste! Tvoji verni hlapci želijo, da bi ti osramotil Apolona sebi v neizkončno slavo in nam v neizmerno radost!» Ta poziv je ugajal vladarju sveta. Vstal je vina poln, vzel liro ter pričel prebirati strune. In plesal je in divjal in metal ude po zraku kakor srdita bahantinja. In sinovi slavnih očetov so ploskali v mehke roke ter občudovali smešnega svetu zapovednika, kot bi zrli neumrjo-čega boga. — 9 — Ob strani pri stebru je slonel Tiberius Pannonicus, tribun, in zamišljeno gledal po raz-sajajočem dvoru. In globoke iskrene želje so se mu vtisnile v mladega lica mehke črte. Misli so ga hipoma postavile med domače gore, do domačih voda in gozdov. Hrepenel je v domačo dolino, kjer mu je stal priprosti dvor starega očeta, veljaka med sosedi. V srcu se mu je storilo milo, da je zapustil to drago samijo, in da se je dal, po rimskem blesku preslepljen, v slabem trenutku v Emoni uvrstiti med dvorno stražo. Želel si je nazaj, in solza mu je prihitela v oko ter mu omočila lice cvetoče. III. V tem je umiral Crispinus. Kratko pred smrtjo se mu je povrnila popolna zavest in strašno njega stanje se mu je vrinilo z vso svojo grozovitostjo v trpečo dušo. Iz praznega želodca pa so se mu izvijale srdite muke, da je ječe vzdihnil: »Bogovi so me zapustili! A najhuje je, da moram lačen poginiti!« Tedaj se je spomnil tudi svoje hčere, ki jo je bil pehnil od sebe. Nekdaj mu je bila povedala, da je zapustila stare bogove, da ne veruje niti v Jupitra, niti v zmagonosno njega hčer, neizkončno Minervo, temuč da se je vdala novi veri, pritrošeni iz umazane Judeje. — 10 — 'Čemu bi se ji srdil?» je šepetal Crispinus, »Jupitra moč mi noče pomagati! In v smrtnem trenutku mi spe vsi olimpiški bogovi!* V tistem hipu je prihitela ženska čez trg, obstala pred palačo ter se pazljivo ozirala okrog. Prišla je tudi k njemu, ki je v kotu koprnel, — in jokaje padla tik njega na tla. Bila je hči njegova, Evlalija, ki je po znancih bila zvedela usodo svojega očeta. »Daj mi piti!« je prosil Crispinus, ko sta se bila zavedla od sreče zopetnega svidenja. Prinesla mu je vode od bližnjega vodometa. In pil je, kakor pije jelen v razbeljeni puščavi. »Poglej, Evlalija, kako revno moram poginiti, jaz, rimski državljan! Pokončal me je Neron, o katerem čuješ po naših svetiščih, da je velik ljubljenec bogovom na Olimpu! Ta hudobnež! A mene sovražijo ravno isti bogovi! Malo so vredni taki bogovi! Tvoj bog«, je pristavil tiho, »ima boljše srce od Jupitra olimpiškega: pripeljal je tebe k meni, da si mi tolažba v mojih bolečinah!« Tedaj mu je pričela pripovedovati o boljšem posmrtnem življenju in o neizkočni ljubezni edinega Boga, ki je kri prelival na gori Gol-gati! In žarek milosti tega večnega bitja je prešinil starcu srce, da je hotel verovati- »In Neron bode vržen v večni ogenj?« »V večni ogenj!« — 11 — ♦ Stari bogovi pa bi ga poklicali v Olimp! Evlalija, tvoj bog je tudi moj. Verujem pa, da me zavrgel ne bode, ker toliko, toliko trpim!« Takrat ga je pričela zapuščati zavest. In Evlalija je prinesla vode življenja ter mu jo izlila na vročo glavo. »Kopljem se v hladni vodi, obdajajo me bistri valovi, in solnce sveti na jasnem obnebju. In zopet sem zdrav in bojne trume našega Boga me spremljajo v nebeško zarjo! In rdečih rož je poln vrt, in kakor imperator sem, sedeč na triumfalnem vozu! In sedaj se odpirajo vrata; velikansko, večno, in na zlatih oblakih plujem skozi nje ter med zelenjem in cvetjem zaspim — tako — sladko!« Tako je umrl Crispinus! IV. Pozno v noči je končal Neron svoje gostovanje. Vstal je ter vina polnim gostom ukazal, naj gredo ž njim. ♦ Znano vam je, Kviriti, je vpil, da so se iz Judeje oglasili preroki krive vere, ki hočejo iz Olimpa spoditi večne naše bogove, ki hočejo še celo imperatorski moj stol razdrobiti v prah!« «Caesar Auguste, udari jih z mogočno svojo pestjo, da se bodo zvijali, kakor se zvija črv pod sandali!« — 12 — Tegelinus, ki je izpregovoril te besede, je še dodal, obrnivši se k tovarišem: »Kdo naj bi vzel Caesarju Augustu imperatorsko oblast! Če se združi vsa zemlja, ne mogla bi tega!« Delal se je, kakor bi govoril to samo svojim prijateljem, tako da bi ga ne čul imperator. Ali govoril je glasno, da ga je moral čuti tudi Neron. «Kaj praviš, Tegeline«, se je oglasil senator Pansa, «kaj praviš: vsa zemlja! Če bi se sam Jupiter, na Osi večni gospodar, združil z železnim Martom, ne mogla bi tega!« Tudi ta je govoril tako glasno, da ga je čul imperator. Tegelinus pa ga je prav strupeno pogledal, ker ni ljubil tistih, ki so ga v pri-lizovanju izkušali prekositi. Neronu je v istem hipu tolsti obraz prešinilo hudobno sovraštvo in zakričal je: »Da, Tegeline, vzdignil bodem svojo pest ter jih stri kakor črva! Nocoj pa vam bodem posvetil s svetilnicami, kakor jih to starodavno mesto še nikdar ni gledalo!« Peljal jih je na vrt, ležeč za cesarsko palačo. Na nebu je sijala izmed temnih oblakov bleda luna ter obsevala visoka drevesa, da so napravljala dolge sence, padajoče po vrtnih gredicah. Nad palačo se je bilo nakopičilo črnih oblakov v mogočno gručo, ki je imela podobo velikega zmaja. »Glejte vam nebeškega zmaja«, je vpil Neron, »moja podoba!« — 13 — Stopili so na povišano, nekaki terasi podobno mesto. Pod njimi se je razprostirala planica, in v prvem hipu se je videla gola gneča vojaščine, s štrlečimi sulicami in svetlimi čeladami. Ko pa so očetje senatorji pazljiveje pogledali po prostoru, so opazili dve dolgi vrsti kolcev, na katerih so bile privezane nekake slamnate kepe. Sedaj pa sedaj se je taka slamnata masa izkušala premekniti, in če je sirov vojak s kopjem sunil v njo, se je pokazala na slami rdeča kri! Tedaj je stopil pred imperatorja centurio ter povedal, da je še nekdo tu, ki ni med tistimi, ki so v smrt določeni. Z začudenjem je čul Caesar, da se je med potem pridružila jetnikom mlada deklica, ki hoče sedaj po vsej sili, da bi jo peljali v smrt. »Zgodi se ji volja!« je dejal s hudobnim smehom. Potem pa je pristavil mrzlo: «Pripelji jo sem!« Trepetaje je stopila Evlalija pred imperatorja in pijano njega drhal. Kri ji je zalilo mehko lice. Začule so se umazane opazke, združene s hripavim smehom. Sam imperator je dejal zaničljivo: «To je pretenko in prešibko! Če hoče umreti, patres conscripti, naj umrje!« In že je hotel ukazati, da bi jo vlekli na morišče, ko je stopil pred njega tribun Ti-berius. — 14 — «Caesar Auguste«, je vzkliknil, »pusti jo meni! Že davno jo ljubim!« Napravil se mu je tenak smeh okrog ustnic, potem pa je izpregovoril: »Bogovi! Če ti je všeč, vzemi jo!« In obrnivši se k družbi, je dostavil imperator: «Barbar pač nikdar ne zataji slabega svojega okusa!« Evlalija je stopala nehote za tribunom, ki jo je odpeljal iz gneče. Tik debelega drevesa sta obstala. Treslo se ji je telo, in ni si upala dvigniti očesa k njemu, ki je ravno kar očitno povedal, da jo ljubi. Ali že pred imperatorjem ga je bila spoznala. Živila se je nekdaj s tem, da je prodajala cvetice po mestu. Tedaj je rumenolasi tribun lazil za njo, kupoval njeno cvetje ter ji hvalil tudi cvetoči obrazek. Bala se je pregrešne ljubezni ter se preselila v drug oddelek mesta, kjer je skrita ostala pred njim. Sedaj pa sta stala molče na mestu, in tudi tribun ni dobil poguma, da bi izpregovoril prvo besedo. V istem hipu se je zažarilo med drevesi; ondi pred imperatorjevo družbo so plapoleli ognjeni jeziki, kakor bi švigali iz zemlje. Ob grozovitem pogledu je okamenela sirova družba, da se je molčeč in strmeč ozirala po prvih krščanskih mučenikih. Ti pa, ki so umirali v ognja plamenih, so molili k svojemu Bogu, in iz stotero ust se je oglasilo: »Pater noster, qui es in coelis!« — 15 — A ta molitev, pričetkom močna kakor grom, je postajala slabejša in slabejša, dokler se končno ni skrčila v slaboten glas, ki je vzdihoval iz plamena: »Pater noster, qui es in coelis!« Take svetilnice je prižgal imperator Neron svojim gostom, ko so v pozni noči zapuščali njegovo palačo! * * Evlalija se je solzila ter ihtela: »Moja dolžnost je bila, da sem umrla ž njimi.» «Cemu bi umirala?« je izpregovoril Tiberius strastno. »Poglej, od tedaj se te spominjam v ljubezni, ko sem kupil prvi cvet pri tebi. Že tedaj se je rodil sklep v meni, da bodem samo v tvoji družbi zapustil to mesto!« Sramovala se je prav močno ter mu tiho odgovorila: «Moj Bog mi ne dopušča, da bi te ljubila!« «Kdo je ustvaril zemljo?« je vprašal. ♦ Bog!« je odgovorila hitro. «No vidiš, če je torej tvoj Bog ustvaril zemljo, je ustvaril tudi mene in tebe. In zatorej pravim, da tudi tvoj Bog dopušča ljubezen.« »In moji bogovi jo tudi dopuščajo«, je nadaljeval kipeče. »Pojdi z mano, Evlalija! Ti ne poznaš prekrasne Panonije in ne mogočne Save, ki moči s svojimi valovi panonsko polje in zelene travnike. Ondi, kjer udarja naša reka ob znožje nebokipečih snežnikov, katerih vrhovi — 16 — nikdar ne izgube bele odeje, se odpira med zeleno gorovje domača moja dolina. Stoletni gozdi se razširjajo po gorskih planinah, v senci pod košatimi vrhovi bega vitka srna in jelen hitronožni strmoglavi čez prepade. V srdu lomi tur debla mnogoletna; ob veji se tišči ris s svetlimi očmi in okorni medved se valja po resju! Nad vsemi pa gospoduje naša puščica, ki pere svojo ostrino v krvi dan za dnevom! Evlalija, v te kraje pojdi z mano! V nižavi ti vre voda, peneč se drvi po strugi, založeni s skalovjem starodavnim. V dnu pa se vlačijo težke ribe, pluskajo za plenom ter obračajo trebuhe bele okrog skalin! Sredi gozdov, pod Blegašem z zelenim vrhom, leži ravnina in v tej ravnini dvor starih mi roditeljev. Spomladi ga obdaja cvetje češnjevo in v poletju valovi rumene pšenice! Stara pa vzdihujeta noč in dan po meni, in bogovi znajo, živita li še, ali ne. Če pa jih pokriva zemlja, težko sta umrla ! Ali če živita, te bodeta sprejela z radostjo, z radostjo te bode sprejela tudi stoglavna njiju družina!« «Ali jaz ne verujem v vaše bogove!« je odgovorila tiho. «Mi nismo Grmani«, je dejal ponosno, «pri nas si prosto volimo vero in bogove!« Plamteče svoje oko je obrnila proti njemu. Dolgo ga je gledala, in ko je luna predrla oblake, je opazil roso pod njenimi trepalnicami. Očitno je borila boj v svoji duši, ali končno je — 17 — zakoprnela: «Ne morem, ne smem! Moja dolžnost je umreti!» V tistem hipu se je izvila iz teme visoka, črna podoba. V luninem svitu se je zableščala gola glava, ki je nosila samo vrhu čela mogočen šop las. Po svetem obrazu je bila razlita milina, ljubezen. Evlalija se je zgrudila na tla ter vzdih-nila: »Odpusti, sveti učitelj!« Takoj se je sklonil k njej, jo dvignil od zemlje ter izpregovoril z mehkim glasom: »Živi, veruj in ljubi !> Neizkončna radost je prekipela v dekletu, in ko jo je oni peljal proti Tiberi, se je zgrudila temu v naročaj ter jokala polna sreče in veselja. Provzročitelj vse te sreče pa je izginil v noči. Bil je sveti apostelj, kojega nasledniki so pozneje na razvalinah imperatorskega sedeža vladali vesoljni svet! Drugi dan je privolil Neron, da se je smel Tiberius povrniti v svojo domovino. Z njim je šla tudi Evlalija. Potem pa sta izginila v valovih zgodovinskih. Pač pa se pripoveduje, da so prvi oznano-vavci svete vere v Panoniji že dobili malo verno družbo, o kateri se ni vedelo, kdaj je nastala. Morda sta Evlalija in Tiberius v zvezi ž njo? Kdo ve? Tavcar-jeve povesti. IV. 2 Kuzo vc i. Slika iz naroda. red petinpetdesetimi in tudi še pred petdesetimi leti je bila Poljanska dolina na Gorenjskem pozabljen in zapuščen kos slovenske zemlje. O beli cesti, vijoči se sedaj tik vode, niti sluha ni bilo; pač pa se je pričela takoj pri Skofji Loki kolovozna pot, ki se je vlekla potem proti Poljanom in še dalje proti Zirem. Tolminci in Ciči so tovorih po njej s svojimi konjiči. Visoko hrastovje in gosto smrečje je senčilo nesrečni ta kolovoz ter zrlo premnogokrat, kako so se vozovi, ki so slučajno zabredli tu sem, prekopicevali in culi ostro kletev komisarja, po voznih deskah se premetujočega, kojega je uradna usoda vrgla v to pustinjo. Pot leta je bila ponoči prav zelo nevarna. Po gošči so se plazili nadležni gostje, ki so bili obenem tihotapci, tatovi in če treba tudi — 20 — roparji. Tujemu imetju sovražna ta četa je združevala v sebi vojaške begune in drugo slabo in izprideno osobje. Ravnali so se po nekakem vojaškem redu. Vodja obupno-predrznemu temu krdelu je bil še sedaj tuintam v poljanskem spominu živeči Peter Smuk; pod njim pa so imeli zapovedništvo Groga Rohnač, kruljavi Martin Goščavec in pa črni Tinač Sust, ki je napravljal poštenemu očetu Marku Sustu, sveto-volniškemu cerkovniku, prezgodnje sive lase. Nosili so tobak s Primorja, pri tem ustavljali voziče in tovore na poti ter si tudi po tem načinu pridobivali denarjev. Časih so lovili zajce po planinah ter kradli jance na paši. Tik pod-družnice v Bukovem vrhu visoko nad poljansko vasjo v znožju planine, ki se zove Pasja ravan, so imeli svoje selišče ter prebivali v veliki leseni koči, stoječi na zemlji, ki se še sedaj imenuje «Na Kuzovem*. Zategadelj so jih Poljanci imenovali Kuzovce. S Poljanci so Kuzovci živeli v lepem miru; ustavljali jih niso po potih ter jim niso jemali niti jaret, niti denarja. Tuintam so prišli v Poljane k deseti maši. Pripeli so iz Hotavelj čez županov most ter priukali v vas, da je vse skupaj letelo. Bili so bogato-kmetsko opravljeni; krog njih je frčalo svilnatih in špičastih robcev, da so dekleta poželjivo odpirale oči. Najgorši je bil pa Peter Smuk, človek orjaškega telesa in rdečih lic. Rad je sedel tik cerkve na zid — 21 — pri pokopališču, in sicer tako, da je sedel ravno za finančarji, ki so božjo besedo tudi rajši zunaj cerkve kot v njej poslušali. Zvonil je z nogami ter časih napeljal stvar tako, da je zadel z nogo finančarjevo telo. Strupeni pogledi so mu bili v zahvalo, njemu pa se je vse obličje samo smejalo, in kdor ga je videl takrat, je dejal nehote: pa je res zali človek! Skoraj bi se lehko dalo trditi, da so bili Kuzovci kake tri leta gospodarji poljanskega pogorja. Počenjali so, kar se jim je ljubilo! Svetna oblast se je prikazovala v dolino samo v podobi bojazljivih finančarjev in plahih revizorjev. Ali vsi ti so se Petra Smuka bali, da so mu šli s poti, če so ga le iz dalje ugledali. Bali so se ga tako, da se njegovih hudodelnih činov niti ovaditi niso upali. Končno pa se je stvar tudi tedanjim oblastvom videla nevarna, tako da so napeli vse svoje moči. Nekega jutra primaršira v Poljane kompanija Cehov z enim častnikom. Ti potem lazijo po planinah in naposled v istini polove in raztepo Kuzovce, to pa toliko laže, ker je bil Peter Smuk že poprej sklenil svoje življenje. Njegove kosti so počivale tedaj na produ «V Kotu«, kjer ga je bila voda mrtvega vrgla na suho. Grob leta leži sedaj po izpremembi vodotoča sredi struge, in dan na dan pluskajo mrzli valovi čez ubogo človeško bitje, ki je nekdaj v življenju nosilo goreče srce v sebi ter imelo zmožnosti, ki bi bile zaslužile svojemu razvitju boljšo usodo. _ 22 _ i. Pičlo uro od Poljan, ob sedanji cesti v Loko, leži vas Na Logu. Tik te vasi se dviga nevisok hrib. V znožju je obrasten z grmičevjem in trnjem, na vrhu, ki se na najvišjem mestu izgublja v malo planoto, pa ga obvija zelena tratina. Na omenjeni planoti so postavili naši predniki za ta kraj mogočno cerkev z dvema stolpoma ter jo posvetili svetemu Volbenku, ali kakor Poljanci mehkeje pravijo, svetemu Vol-niku. Kdor hiti s srcem kipečim po zaviti cesti v Poljane, mu oznanujeta svetovolniška stolpa že iz dalje, da se bliža domačemu kraju, domačemu zraku in šumečim domačim vodam! Bodita tisočkrat pozdravljena svetovolniška stolpa, ljubljena stražnika domače doline! Ravno pod svetovolniškim hribom tik pota je imel ob času naše pripovesti premetena in zvita buča Janez Premetavec svoje selišče. Štel je v svojo lastnino staro leseno kočo s tako tesnimi okni, da ni nihče rad pomolil svoje glave skoznje, boječ se, da bi je več ne spravil nazaj. Premetavec je bil tedaj pričel krčmariti; prodajal je kislo vino in žganje ter počenjal še druge baze trgovine, ki ga niso spravile v najboljše ime. Domačija njegova je stala in še sedaj stoji (dasi ima druge lastnike) kaka dva streljaja zunaj vasi, oddaljena od sosedov. Na zgornjo stran se kopiči svetovolniški hrib; skoraj — 23 — ravno pod hišo pa teče reka, ki se na tem mestu zavija ali lomi, tako da je tu plitva, in da se brez teže prebrede. Premetavčeva koča je imela s ceste in tudi spodaj poseben vhod, in nikomur ni bilo skrito, da so pri spodnjem vhodu Kuzovci zahajali v krčmo. Istotako se je vedelo povsod, da je Premetavec vzdržaval s Kuzovci živo trgovsko zvezo, po kateri je bogatel od dne do dne. V soboto večer pred kvatrno nedeljo v septembru 1. 1828. je gorela v Premetavčevi pivnici trska v steni pri peči, dasi na prvi pogled niti enega pivca v zakajenem prostoru ni bilo videti. Če bi se tuintam ne bila prikazala roka izza klopi na mizo, nihče bi ne bil vedel, da je človek v hiši. Ali za črno mizo je ležal samoten pivec, ki je posegal z roko po kupi na mizo ter pil žganje iz nje. Zunaj v veži je bilo nekoliko več življenja. Janez Premetavec je imel s svojo ženo sitne skrbi. Kar si je bil napravil gostilno, je vedel gotovo, da mu ta žena na skrivnem pije vino in žganje. Tudi danes so se ji motovilile noge, ko je kurila, da se je krog ognjišča gnetla. Takoj se je Janez neznosno razsrdil ter rojil in kričal, kakor bi gorelo pod streho. «Spet si pila, rogovila stara! Ti me boš na beraško palico spravila! Ti mi sneš vse! Ti, ti!» In Premetavec je od gole jeze utihnil. — 24 — «Ti si mi pa pismo snedel!« se je ona odrezala, »doto in pismo, ki ga še intabuliraš ne!« To je moral biti občuten predmet; zakaj Janez se je zardel v obraz, kakor kuhan rak. Gledal je nepokorno svojo ženo in prvi trenutek ni vedel ničesar odgovoriti. Poizkušal je nogo dvigniti, da bi udaril ob tla. Končno se mu je posrečilo, da je lusknil s podplatom ob tlak. »Ti bi mi v kotu Boga s križa ukradla, če bi pribit ne bil! Ti« — in molil je pesti proti njej — «ti si mi snedla — milijone!« Rešilna beseda je bila dobljena. Kakor bi se mu bil kamen od srca odvalil, tako se je oddehnil oča Premetavec, ko je to grozovito očitanje svoji ženi položil na dušo. Utihnil je, ali utihnil je tudi zategadelj, ker se je ravno tedaj iz hiše glasno začulo: »Janez!« Hitel je v hišo. Tu se je bil zaspani pivec izza mize vzdignil. Klobuk si je bil potisnil na čelo ter se sklonil na mizo. »Janez!« je dejal še enkrat ter bliskal s temnimi pogledi. »Kaj, kaj, kaj!« in Janez je postrežen pristopil. Oni ga je resno pogledal, potem pa dejal odločno: »Tiho bodi!« Rekši se je zopet zvrnil na klop. Premetavec je osupel obtičal na mestu, potem pa odgovoril ponižno: »Ce pa ti ukažeš, bommolčal! Prav tako, bom molčal!« Tožen je prizdihoval v vežo ter zastokal proti ženi: «Vidiš, Marušica, zdaj se še prepirati ne smeva 1 On noče!* V tem je nastala tema. V tistem času sta prihajali po poti iz Poljan dve osebi proti Pre-metavčevi koči. Bila sta Zupanov Tomaž iz Poljan in pa Matevžetov Matij če iz Volče. Leta je služboval tedaj pri Kuzovcih ter je bil v kraji posebno spreten. ♦ Torej imaš trden sklep*, je vprašal Tomaža, «k nam priti? Dobro boš živel.* ♦ Trden!* je odgovoril vprašani. »Doma delajo z menoj kakor z živino ! In pri vas greha tudi ne bom storil več kot do sedaj, ko sem klel, da se je delala tema!* Stopila sta k Premetavcu v vežo. Prej pa je Matijče pri poti v grmovje treščil breme, ki ga je nosil do tedaj na rami. V veži je pome-žikal gostilničarju, ki je na ognjišču zložno sedel pri svoji ženi, ter vprašal tiho: «Ali je tu?» ♦ Le notri, Matijče! Za mizo leži, in po pravici rečeno, prav siten je!» Matijče je stopil v hišo ter ukazal Tomažu, naj stopi za njim. Takoj se je oni za mizo vzdignil ter se ozrl po prišlikih. ♦ Ti si, tat!* je dejal nekako zaničljivo, izvlekel orjaško svoje telo na dan ter pričel po sobi hoditi. — 26 — ♦ Koliko kokoši si danes pograbil?* je vprašal Matijčeta smejaje. Potem pa je skoraj resno pristavil: »Ti nam napravljaš sramoto, Matijče! Če bi bilo po mojem, bi jih moralo nekaj s Kuzovega, in ti, Matijče, najprej! Ali kaj se hoče? Najlepši konj se umazanih muh ne more ubraniti!* Pri tem je Matijče mirno molčal. Ko je oni končal, je izpregovoril hladnokrvno: »Tu je Županov Tomaž! K nam bi rad prišel! Dobra dlaka je ! Tomaž, tu je Peter Smuk, pa se ga nikar ne boj preveč!» Ali navzlic temu opominu je mladi mož vendar boječe stal pred glasovitim Kuzovcem ter s strahom povešal oči. »Ena muha več ali manj!» je dejal Smuk. ♦ Ostani, če hočeš! To ti pa povem, v potu boš jedel kruh pri nas! Ali kje ostaja Goščavec in kje Rohnač?* Z lahno kletvico je zopet legel za mizo. Ona dva pa sta ukazala pijače, sedla za drugo mizo ter se tiho med sabo pogovarjala. Prišel je k njima tudi gostilničar Janez Premetavec. ♦Janez*, je dejal Matijče čez nekaj časa, «tu zunaj sem odložil kos platna. Kje sem ga pobral, te gotovo ne skrbi mnogo. Ali malo se mi je že poprej dozdevalo, da ga boš ti kupil!* In Matijče je napravil nedolžen obraz ter izpil kupico žganja. — 27 — »Veš, Matijče«, je odgovoril Janez, »ukradene reči so nevarne reči! In jaz jih ne kupujem!» je pridejal moško ter tudi izpil kupico žganja. »No, boš pa ceneje kupil!« »Tisto pa že, tisto! Morda se vendar kaj naredi. Ali blago moram videti. Skrbi so, skrbi z ukradenimi rečmi!« In Janez Premetavec je pokril z rokama obraz ter vzdihoval. Matijče je hitel iz sobe ter kmalu privlekel kos pražnjega platna. Poštenjaka sta se takoj dogovorila, da bode laket po štiri groše, kar je bilo tudi za tedaj smešno nizko v ceno. Z vidno radostjo je pospravil Premetavec tisto platno ter ga odnesel v kaščo, ki se je odpirala ravno nad kletnimi stopnicami. V tistem hipu, ko je hotel zakleniti, je prisopel Matijče ter mu potisnil veliko steklenico v roke z ukazom, naj jo glede na srečno kupčijo napolni z žganjem, ki ga plača on, Matevžetov Matijče. Premetavec si misli: saj lehko nazaj grede zaklenem, odide s steklenico v klet ter pusti ključ v vratih. Matijče pa hipoma tedaj odpre kaščo, pograbi platno, zapre, ter bliskoma odhiti iz veže, kjer buti kos za skladalnico ter se vrne v hišo. Nazaj grede pa oča Janez v resnici obrne ključ pri kašči, ga vtakne v žep, prinese z zadovoljnim obrazom steklenico v sobo ter jo postavi na mizo, za katero je tedaj Matevžetov Matijče sedel, mirno in pijače željan. Ko so nekoliko pili, je dejal, hišnega gospodarja nedolžno — 28 — pogledavši: »Janez, ko si že enega kupil, morda kupiš še drugega?« »Ukradeno blago, Matijče, moj Bog, ukradeno blago! Kaj hočem!« «Ukradeno je res», je odgovoril Matijče mrzlo, »ali kupiš ga ceneje.« »Tisto pa tisto! Le prinesi ga, Matijče!« Matijče ročno prinese kos platna ter ga položi na mizo. Dogovorila sta se, da bode laket po štiri groše. Matijče je spravil, kakor poprej, tudi sedaj kupno ceno. Premetavec pa naloži platno, da ga odnese v kaščo. «Ravno prav«, govoril je po hiši gredoč; «bodeta dva enaka kosa. Prejkone si ju vzel pri enem in istem gospodarju, Matijče!« «Tisto ne! A saj boš slišal, da sta bila dva gospodarja!« Oni zapre vrata ter stopi v vežo. Kmalu pa se začuje iz kašče nekako joku podobno rjovenje in ječanje. Cez malo časa Premetavčev Janez pomoli bledi obraz v hišo ter reče z glasom tresočim: «Meni si ga ukradel, Matijče!» »Kje sem ga vzel, te gotovo malo skrbi, Janez, saj si ga ceneje kupil!« je odgovoril Matijče ter se grohotal na široka usta. Peter Smuk in njega pajdaši so že skoraj pozabljeni in malo kdo ve kaj o njih. Ali o tem, kako je Janez Premetavec kupoval platno, o tem živi še obilo spomina, ker ima humor tudi med gorami svoje vladarstvo. — 29 — II. Še se je smejal Matijče, ko so v sobo stopili trije sumnivi možje. Eden je bil treščil v temi z nogo ob škaf, puščen sredi veže. Ze preden so se odprla vrata, je rohnel in kričal na vse kriplje: «Ce boste puščali škafe sredi veže, ti bom razbil kosti, Premetavec, da boš kakor prase, ki so mu izpustili kri! In tebe, Maruša, bom obesil za noge nad ognjišče, da boš požirala dim kot klobasa, če se dene sušit! Hudir, hudir, hudir!» Mož je govoril tako hitro, da je besede kar požiral in da se je culo, kakor oddaljeno grmenje za gorami. Zategadelj so mu dejali Rohnač. Stopil je v pivnico. Z njim sta vstopila Martin Goščavec, kruljav, zabuhel človek z 11-sičjim pogledom, in črnolasi, širokopleči Tinač Šust, svetovolniškega cerkovnika izprideni sin. Rohnač je bil hud, ker ga je bolela kost, piščalka na nogi, ki je poprej ž njo butil ob škaf. Trdo je stopal po deskah, da so žvenketale kupe na mizi. «Nič ne bo, Peter!» je dejal stopivši pred Smuka. ♦ Nič!« se je začudil leta, »in čakal sem vso noč ! Dobiva se drugikrat!» «Za Sefarskim znamenjem sva stala z Roh-načem>, se je oglasil Goščavec, «kar ga vidiva Brentača, ko je potiskal konjiča in voziček po poti. Stisnila sva se v hrastičje ter ga pustila — 30 — mimo. Rohnač ti je šel pravit, jaz pa sem krevsal za njim po Loki ves dan ter gledal, kako so obkladali voziček. Upregli so pod noč ter jo končno pobrisali skoz — Selca in Davče, vragu v trebuh !» Smuk je vstal, molče plačal, kar je izpil, ter odšel iz hiše. Zunaj jo je zavil po bregu in prebredel vodo v strugi. Onostran je obstal pod gozdičem ter lahno zažvižgal. Kmalu se je izvila iz smerečja črna osoba ter obstala pred Smukom. ♦Jernač«, je dejal Smuk ostro, «vzemi Miha, Lovreta in Toneta! Pričakujte me ob polnoči pri visoškem mostu. Proti jutru bo peljal Brentač iz Cerknega voz blaga iz Loke ter menil, da spimo! Spali bi pač, če smo vsi take klade kot sta Goščavec in Rohnač!« Lehno se je smejal ter izginil s tovarišem v gošči. V Premetavčevi gostilni se je v tem pilo in glasno kričalo. ♦ Kaj ima z Brentačem?« je vprašal Zupanov Tomaž bojazljivo. • Izdal je Smuka spomladi, ko je tovoril tobak, tako da so mu napravili finančarji precej škode!« je odgovoril Rohnač. «No, bosta še skupaj zadela! Ali nocoj ne!« «Kaj pa mi?« se je oglasil Goščavec, «ali ne bo nič zaslužka nocoj?« ♦Jaz bi nekaj vedel«, se je začul Sust ter trkal s kupo ob mizo. «Jaz bi nekaj vedel, ali vi, ovce, si ne boste upali.« — 31 — ♦Jaz si upam vse!« je bil takoj pripravljen Matevžetov Matijče. ♦ Kaj je?» je rohnel Rohnač. «Kar si upaš ti, Sust, si upamo vsi!« «Tu gori«, je pričel Sust, «tu gori ima sveti Volnik lepo skladnico bogatij! Naj le nekaj povem I Tu je zlat kelih, ki ima spodaj na držaju kup biserov! Masni plašči s srebrnimi žilami in drugih takih cunj je na kupe! Tiste žile, lehko rečem, imajo na funte srebra v sebi! Srebrni so svečniki, srebrne svetilnice in tudi kadilnice. Srebrno mora biti, ker se je vse to dobilo iz mekinskega samostana, kjer so imele nune srebra na ostajanje! Ako bi se to vse stopilo, bi se nabrala lepa reč tolarjev! No, pa vi si ne boste upali! Jaz to vse vem, ker sem cerkovnikov sin in sem dostikrat pri maši stregel. Ali vi ste bojazljive koze! In pušice tudi niso nikdar prazne! Stvar je pripravna. Vrata v zakristijo so strohnela, in če se kolček vtakne med prag, se vzdigne kakor nič.« Gledal je v steno. Molčali so nekaj časa. <=Cerkev okrasti!« je zastokal Zupanov Tomaž. «Cerkev!» je kričal Sust, «kaj je to posebnega? Bog ima tako vsega dosti! Ce ne, si pa ustvari!« Grdo se je grohotal, in drugi so se gro-hotali ž njim. — — — — 32 — Moralo je biti dve po polnoči, ko se je prebudil Marko Sust, svetovolniški cerkovnik. Zdelo se mu je, da je čul hrup od nekod. S postelje je že videl, da je cerkev razsvetljena. Površno se je oblekel ter v tem od samega strahu trepetal. «Sama sv. Marija bodi zahvaljena«, je ječal, jemaje raz stene staro puško na kamen, «da je vse v Poljanah! Plašči, kelihi, kadilnice in drugo vse! Gotovo je Tinač tudi pri njih! Oče naš!» — — In starec je pričel moliti. Prihitel je iz hiše ter prilezel k lipam, pred cerkvijo stoječim. Stisnil se je za deblo in pripravil puško, da je lehko streljal vsak trenutek. V cerkvi je videl luč. Pred stranskimi oltarji so bile sveče lesene, da se prižgati niso dale, kar je cerkovniku za lipo posebno dobro delo. Nekaj so razbijali, potem vpili, ker niso mogli ničesar dobiti. Zapustili so hram božji in kleli Tinača, ki jih je bil spravil na ta pot. Kakor čebele so se usuli iz vrat ter leteli po bregu navzdol. Dasi je luna sijala, so se bili prikazali vendar tako hitro, da Marka od same osuplosti ni mogel streljati. Vsi so mi ušli, si je mislil. Pač, tu je še eden! Počasi je zlezel iz žagreda. Prikazavši se na plan, je zaukal ter stopal potem lagoma mimo leskovih grmov po stezi navzdol. Tedaj je cerkovnik sprožil napetega petelina na puški. Prav močno je počilo. Ko se je dim razkadil, ni bilo videti ničesar. Starec se je prestrašil ter pobegnil. — 33 — Brentač iz Cerknega je bil medtem v večnem strahu s svojim vozičkom in blagom prilezel pod Sv. Volnik. Dobro je vedel, da ga opazuje v Loki Goščavec; zategadelj se je delal, kakor bi hotel čez Davče domov. Ali kmalu jo je obrnil na selški poti ter udaril pozno v noči na poljanski kolovoz. Že je imel za sabo sv. Vol-nika cerkev in že videl pred seboj stolp poljanski, ko mu «V Kotu« ustavi voz pet črnih neznancev. Spraznijo mu voz ter njega samega dobro otepo . . . Drugo jutro na vse zgodaj je vstal cerkovnik Marko ter sopel k cerkvi. Ondi pod zakristijo pri stezi je ležalo ob leskovem grmu človeško truplo, pod katerim se je zemlja rdečila od strjene krvi. V mrtvacu je spoznal nesrečni oča svojega sina Tinača! III. Tožno se je širila novica po vasi. Neverjetno je bilo, ali vendar se je pravilo, da je Zupanov Tomaž bogatemu svojemu očetu ušel ter jo pobral med Kuzovce. Izprva ljudje še verjeti niso hoteli; ali potem, ko so videli nekaj resnice, se je smejala na skrivnem vsa vas ter privoščila Zupanu, bogatinu, ki je drl vsakega in odganjal berače od praga. Bil je trd mož, oča Zupan, in denarja lakomen. Pripovedovalo se je, da je imel nekje v gorenji hiši s silnimi Tavčar-jeve povesti. IV. 3 — 34 — verigami na steno priklenjen železen zaboj. In ko je Zadurnikov Miha nekdaj pri odprtih vratih šel mimo, je imel oča Zupan tisti zaboj odprt. Vse se je blesketalo od samega zlata in srebra! Miha je nehote od samega začudenja zakričal. Oni pa je zaloputnil pokrov, zaklenil verige in podil nepričakovanega gledavca po stopnicah, da se je prah napravljal. Od tedaj se je govorilo, da je Zupan tako bogat, da sam ne ve, koliko ima. Skop pa je bil toliko, kakor bi nič ne imel. Vsaj svojemu sinu ni dal ničesar, dasi se je ta bogatašev sin moral postavljati ter za vino dajati. Jemal je torej svojemu očetu ter napravljal dolgove, kar je pa zopet starega jezilo. S sinom sta se vedno rvala, da ni bilo prepira in krika nikdar konec. Naposled jo je sin v soboto večer pred kvatrno nedeljo v septembru popihal med Kuzovce ter zapustil dom vpitja in trganja. Šele kaka dva dni pozneje se je zvedelo. Od srda in sramote se je valjal stari Zupan po tleh ter se zaklinjal pri vseh svetnikih, da sinu niti vinarja ne bode dal. Vdovec je bil, in zategadelj se je pogrešala pri sinu mehka materina roka. Očetova pa je bila pretrda, in zategadelj je prišlo tako! V hiši je gospodinjila tedaj edina hči, Lenčika, dvajsetletno dekle. Bila je slovečega imena zavoljo lepote, a še mnogo bolj zavoljo — prevelike telesne moči. Privzdigovala je težka bremena, in kadar je bilo kaj silnega vzdigniti, je vgnala — 35 — mnogokaterega hlapca v kozji rog. Če je časih Tomaž s pestjo hotel po očetu, se je zbal nje, ker je ravno dobro vedel, da ga lehko otepe. Pri vsem tem je bila Zupanova Lenčika mehke duše in ves svet je rada imela, in zaradi tega je tudi njo svet rad imel. Brata Tomaža je ljubila pred vsem, in ker je bila močnejša od njega, je ravnala ž njim kakor z otrokom. Bila je ženska trdega značaja in hitrih sklepov, in če se sme resnica povedati, je bila Lenka prvi in pravi gospodar v Zupanovi hiši ter središče, ki se je sukalo vse okoli njega! Oča Župan se je vdal vselej, če je prišla visoka hči ter se sladkala okrog njega. S Tomažem je bila ostra, in če ji ni bil po godu, je govorila z dlanjo, da je tleskalo kakor z desko po vodi. Ali pod svojo oblastjo je imela očeta in brata! Kakor smo že povedali, je bila hitrih sklepov in tudi v tem slučaju je vedela takoj, kaj ji je dolžnost. Lepega jesenskega jutra, prav zgodaj, ko se je pričelo daniti, je stopala Lenčika praznično oblečena po visoki rebri nad Hotavljami proti Bukovemu vrhu. Hitela je na vso moč. Ko je bila sredi pota poleg Kožuhove hiše, je rilo solnce izza gorovja ter s prvimi svojimi žarki obsevalo dekletu po hitri hoji razžarjeno lice. Pod Platiševo hišo je dohitela starega moža, ki je z malo culico krevsal navpik. Bil je stari Kosem z Griča. 3* — 36 — »Kam boš šla tako zgodaj?« jo je vprašal. «Na Kuzovo«, je odgovorila ročno, «po Tomaža!« «Na Kuzovo!« se je začudil starec. «Potem greva skupaj! Pred štirinajstimi dnevi po polnoči so se oglasili pri meni štirje Kuzovci ter naročili ruto pip. Sedaj jih nesem!« Citatelju naj povemo, da je tedaj v Poljanah cvela mogočna industrija z malimi pipami, ki sedaj skoraj sluha ni o njej. Dekle in starec sta plezala ročno po pogorju navpik, tuintam počivala ter zrla globoko v dol, kjer se je videla orjaška poljanska cerkev med nizkimi hišicami, kakor skrbna koklja med piščeti. Pustila sta Bukov vrh na levi ter krenila pod Pasjo ravan, dokler se ni zaprla dolina pod njima, da se ni videlo drugega nego pogorska slemena na levo in desno, zgoraj in spodaj, nad vsem pa jasno jesensko nebo. V bukovem gozdu je bila skrita skoraj popolnoma kuzovska koča; iz nje pa se je tedaj, ko sta naša znanca prišla blizu, prav močno kadilo. Kar sta opazila najprej, je bila vrsta pušk, slonečih zunaj ob leseni steni. Na robu nad kočo je slonela straža ter se ni premeknila, opazivši rani obisk. Vsaj tako se je delala straža, kakor bi prišleca niti opazila ne bila. Stopala sta mimo nekakega svinjaka, v katerem je krulila in beketala lačna žival. Takoj za svinjakom je tolkel Kuzovec s polenom v — 37 - skopec ujeti lisici po buči, ki je pri vsakem udarcu grdo zarjula. Na bukovju je sedela tolpa vran ter se kakor črni oblak dvignila v zrak, začutivši tuje goste. V gozd so metali Kuzovci ostanke živalske, pri kuhanju neporabne; zategadelj se jim je usosedilo toliko črnih ptic. «Ali so doma?« je vprašal Kosem ponižno. Grdi stražar se ne zmeni. «Ce ne odgovori, kar vstopiva!« je dejala Lenčika ostro. In v resnici sta stopila v široko vežo, iz katere se je videlo naravnost pod streho, pod okajene trame. Na desni strani te veže je stalo velikansko ognjišče, na katerem se je tedaj kurilo. K ognju je bilo pri-stavljenih devet ali deset orjaških loncev, v katerih je šumelo in vrelo. Vmes pa je vreščala pečenka na železnih ploščah, pod katerimi je pršalo živo oglje. Pred ognjiščem je skakal umazan kuhar ter bezal s še bolj umazanim kolcem sedaj v ta, sedaj v oni lonec ter kričal: »Dobro se kuha! Lepo vre! Dobra bo piča! ha! ha!« Opazivši vstopivšega dekleta in starega moža je povesil svoj kolec-kuhalnik, odprl usta in oči, da je bilo jasno videti, kako je osupel poštenjak. Ali takoj se mu je razširilo veselje po tolstem obrazu; obrisal si je prste ob hlače ter zahitel: »Deklca, deklca, od kod pa ti sem prihajaš?* Sladko se je zasmejal, malo požvižgal ter zopet vpil: «Dekl'ca! deklca! pfvit! pfvit!« — 3S — Kakor blisk je bil pri njej ter iskal nekaj z umazanimi svoji prsti okrog cvetočega njenega lica. Neizkončna jeza je zalila vse mišljenje dekletu, in z vso svojo močjo — ki je bila težka in velika — mu je položila roko po čeljustih. Vpliv udarca je bil viden in hiter. Udarjeni je malo zaječal in telebnil kakor posekan hrast v kup loncev in skled tik ognjišča po tlaku razloženih. Vse je zahreščalo pod njim, in napravil je obraz, kakor bi ravnokar doživel. Dekle je obstalo sredi veže srdito; s krvjo se ji je zalilo lice, v pest je roke stiskala ter z razžarjenimi očmi gledala po onem na tleh. «Pri vas torej še ženska ni varna!» je iz-pregovorila ponosno. Ravno tedaj je stopil v vežo iz hiše Smuk, opozarjen po hrupu, ter mirno posadil k hišnim vratom visoko svoje telo. Razvidel je položaj ter se lahno smejal, ko se je kuhar iz čepinj vzdigoval. »Ubiti ga nikar, Lenka!> jo je ogovoril lahno. je zastokal prelat, »ali je mogoče kaj takega!» »In kar je najhuje, Vaša milost, priklatil se je zdaj ta Juri Cosemus v to pogorje, in sporočilo se mi je, da je hotel pridigovati še celo v poljanski cerkvi!« «A naš Carolus o tem ničesar ne ve. In dejalo mi je nekaj v duši: ne jemlji ga s sabo! Bolje bi bilo, da ga nisem vzel s sabo. Kam že sega satan s svojim kraljestvom! Kaj naj počnemo! Boga in apostolski stol prosim noč in dan pomoči, da bi se mi z božjo pomočjo in s pomočjo apostolsko dalo pod varstvom svete device Marije sredstvo na roko, ki bi ž njim iztrebil to luteransko zlo, toliko let že obstoječe!« In škof Joannes je sklenil roke ter pričel moliti. V tistem hipu so dospeli do mesta, kjer se tik vasi Brodov suče ravno pod potjo globoko, zeleno virje. Ondi pri produ se je spustila tedaj iz gostega bičja povodna ptica ter šinila visoko v zrak, moleč dolge svoje noge od sebe. Takoj je nastal hrup med sokoličarji. In eden izmed njih je snel svojemu sokoliču pokrivalce z glave; z bistrimi očmi se je ozrl krilati lovec srpo na okrog, potem pa se vzdignil kakor blisk ter se podil za plenom pod sivo nebo. Vsa vrsta se je ustavila in z radovednimi — 55 — pogledi opazovala boj visoko pod oblaki. Škof sam se je razvnel, in vitez Hohenburg je porabil priliko, da je visokemu gospodu hvalo pel o bistroumnih svojih sokolih. Še je bilo vse zamaknjeno v zrak in nihče ni opazil, kako se je nad potjo izmed vejevja prikazala črna postava v opravi tedanjih Iuteranskih predikantov. Mož je imel kakih trideset let, ali na bledem obrazu mu je plamtel ogenj tistega fanatizma, ki ga je zbujal Luter pri pobeglih minihih in oženjenih duhovnikih. Postavil se je na griček ter s sovražnimi pogledi premeril družbo pod sabo. Niti en trenutek ga ni preobdal strah in takoj je bil pripravljen izliti na pričujoče nekoliko tistega historičnega žolča, ki so ga odpadli minihi, po ženskah hlapeči, od nekdaj v obilni meri posedovali. In v resnici je pričel. »Grešniki iz Gomore in Sodome«, je zakričal, »otroci satanovi in pekla sadovi! Garjeve ovce, ki ste se v tihi noči priplazile v vrt Gospodov ter ga okužile, da zdaj smrdi kakor gnojnica pod pekočim solncem. Ali dan sodbe se bliža in tudi tebe — s tem se je obrnil do škofa — tudi tebe, rimsko-katoliške nečistnice nečistega hlapca, bo zadela šiba božja, da postaneš v stud samemu peklenskemu očetu. Plameni čistega evangelija vas bodo požgali, kakor je požgal Simson filistejsko polje. Čemu lazite todi in čemu prihajate tu sem v mehkih oblačilih, kakor ženska, ki prodaja svoje telo? Ali zapisano je: udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce! Ze je dvignjena roka božja in udarila bo vas, kakor je udarila nekdaj Kore pregrešno drhal!« Pri tem je sveti mož pritiskal črno knjigo na svoje prsi ter kričal, kakor bi hotel odgnati armado peklenskih duhov. Janez s Hohenburga se je penil od jeze. S strastno naglico je spravil škofa z mesta ter pustil samo štiri pešce za sabo z ukazom, naj ulove predikanta. Leta pa se je na svojem gričku od ponosa iztegoval ter vpil: «Poglejte jih, kako beže ti Amalekiti pred božjim služabnikom! Hozana Bogu, ki poveličuje svoje otroke!» Na stezi pod njim pa so ugibali vojaki, kako bi ga dobili v pest. »Pustite ga meni!« je dejal eden, ki je bil slep na levo oko, »premotim ga tako, da bode gluh in slep!« «Ti prerok na skali«, se je obrnil do predikanta, »tebe dobro poznam. Ti in pa tisti Primus Truberus, ki je ušel ljubljanskemu škofu in se zdaj že peče v peklu, sta dva cvinglianska praseta, za Luciferja neprebavljiva.« Oni na robu je utihnil, potem pa s silnim srdom vprašal: «Kdo govori tu o cvinglianih? Kdo se predrzne kleti na velikega svetnika Primoža Trubarja? Ti, hlapce, glodaš služabnike božje ter mečeš oznanovavce čistega evangelija v eno korito s temi svinjami, temi cvingliani! Bodi proklet zavoljo besed, ki so se rodile iz okuženih tvojih ust!« Silno se je raztogotil ter strastno izkušal dokazovati, kaka huda krivica se godi Primožu Trubarju in njemu, Juriju Kosmu, če se jima očita cvinglianstvo. Končno je prišel tako v ogenj, da ni opazil, kako sta mu prilezla hlapca za hrbet. Pograbila sta ga ter pritirala na pot. Vedno je še kričal ter zabavljal na rimskega Antikrista in njegove sinove. »Kaj počnemo ž njim?« se je vprašalo. »Ali ga hočemo s sabo gnati?« je odgovoril enooki. «Nocoj bo na Visokem nekaj pijače in jaz zase vem, da se bom upijanil. Ali naj pri tem vso noč pazimo na tega lutrskega volka?« Pri zadnjih besedah je sunil predikanta z držajem svoje helebarde v trebuh, da je ječe odskočil. »Gospod bode poveličal svoje mučenike!« in goreče je pritiskal sveto biblijo na usta. «Jaz nekaj vem», seje vmešal tretji. »Čemu bi vlačili to mrhovino s sabo! Tu doli je voda globoka. Treščimo ga vanjo, potem napravimo iz luterana anabaptista, in Lucifer bo imel dvojno veselje o njem!» »Vrzimo ga v vodo!« so vsi tulili. Takoj so pograbili nesrečnega pridigarja ter ga vlekli s pota na rob k vodi. Ravno pod njimi se je sukal velikanski vrtinec po tolmunu, — 58 — in umazane pene so se topile ob skalah pri strani. Nekaj rib je plavalo pri vršini, ali so takoj švignile v globino, ko so bile začule krik nad sabo. ♦ Hladna bo postelja!« se je smejal enooki ter z močno roko sunil jetnika z roba. Malo se je opotekal, potem pa zviškoma telebnil v vodo, da se je peneče odprla ter ga pogoltnila. Vojaki so grohotaje odšli in niti radovedni niso bili, kaj se bode zgodilo ž njim. Prikazal se je na vršini. Dolga obleka se mu je prijemala udov. Ali vendar je plaval ter z veliko težavo priplul do proda na oni strani. Premočen je prilezel na suho. Ah kipeče je vzkliknil: • Gospod svojih vernih služabnikov ne pokončuje s svojimi valovi, kakor je pokončal nekdaj egipčanske vojske! Ali vas bo pokončal!« In s pestjo je grozil hlapcem, ki so odhajali po poti. Potem pa je obrnil prestrašene poglede po vodi. ♦ Sveta biblija!« je vzkliknil bolestno. In v resnici črna njegova knjiga se je sukala ondi sredi vrtinca. Nekaj radovednih rib je prihitelo k njej ter pluskaje sililo z drobnimi glavicami med svete liste, v vodi razprostrte. Niti enega trenutka ni premišljeval fantast. In kakor je bil v obleki, spehan in premočen, je planil nazaj v skaljene valove, da bi zopet dobil svoj zaklad. In z vodo se je boril in pojemale so mu moči, ali vendar je srečno privlekel knjigo na suho. — 59 — «Vita vitae meae!» in pritiskal jo je na usta. Zapustila ga je zavest, da je padel po zemlji. Knjiga pa mu je počivala na srcu, knjiga, ki je tedaj pretila prestrojiti nas Slovence v luterane. II. Tisti dan je visoški dvorec gledal toliko število oboroženih in neoboroženih gostov, kolikor še nikdar prej ne. Škof z ožjim svojim spremstvom je zasedel vse prostore v malem posestvu; vojaščina pa si je napravila taborišče na travniku tik vode, kamor so nametali slame za ponočna ležišča. Oskrbnik Hohenburg je dal pobiti vola in vojaščina je zanetila velikanske ognje ter med kričanjem in veselim šumenjem na drogih pekla krvave četrti, da se je okraj takoj napolnil z duhom pečenke. Tolpa poljanskih otročajev je opazovala iz dalje nenavadni ta prizor ter z lačnimi pogledi stregla po mesu, ki je prijetno vreščalo nad plamenom. Tudi drugega gledajočega občinstva se je nabralo po travniku in tuintam se je vsilil vaščanček med vojake, meneč, da bo zanj kaj odpadlo, bodisi že kos mesa, ali pa kozarec vina, ki je neprenehoma teklo iz velikega soda. Ali vojak ni bil mehkega srca v časih tedanjih, in z grdo besedo so odpravljali vsiljence ter jih s suvanjem in pehanjem tirali iz taborišča, da bi ne ukradli kaj ter z očmi ne požirali poštenim vojakom — 60 — blagoslovljenih prigrizkov. Gledavci so se torej kmalu pogubili in tudi otročaji so zapustili mesto brezuspešnih upov in nad izgubljenih. V poslopju samem je vladalo najživahnejše gibanje. Po kuhinji, ki je bila za malo poslopje neprimerno velika, so se trudili in potili kuharji vsake vrste ter po besedah viteza Hohenburga imeli napraviti tako kosilo, da se zastopniku brizinskega škofa ne bode treba sramovati, kadar sede za njegovo mizo knez in škof ljubljanski. In ni se sramoval potem. Veliko gostovanje se je vleklo skoraj do večera, ker tudi tedaj se je ljubilo bogato kosilo, kakor ga še dandanes ljubimo vsi, ki so nam dana umrjoča ali pohlepna telesa. Bilo je že pozno zvečer, ko je potihnil hrup ter je gosposka in vojaška družba legla k počitku. Luna se je prikazala ravno izza gorovja, ko je oseba, zapustivši dvorec, izmed drevja stopila na planico ter se ozrla pazljivo na vse strani. Pri vodi je plapolalo še nekaj plamena, in v luninem svitu se je videlo, kako se je vzdigoval tenak dim v nočni zrak. Pijani vojaki so se bili zarili že v slamo, a samo pri praporju, ki je vihral sredi taborišča, je slonil stražnik ob helebardi ter upiral poglede proti luni, ki je, ne meneč se za reformacijo in lu-terane, mirno plula po jasnem nebu. A tudi Visoko ni bilo brez straže! Tam, kjer je stala omenjena naša oseba, sta se opazila dva ogla — 61 — štirjaškega dvora; ali pri vsakem tem oglu je stražil jezdec, sedeč na konju, ter imel pred sabo počez na sedlu gol meč. In kadar je pre-meknil konj kopito, so se lovili lunini žarki jezdecu po čeladi in po brušenem meču. Naš ponočni znanec je obstal na obsejani planici ter se pazno oziral okrog sebe. Upal je, da se bode pritihotapil do mostiča, ali v tem se je varal. Bližnji jezdec je pognal svojega konja ter bil takoj pri njem. »Kam hočete prijatelj?* je vprašal temno. Spoznavši pa osebo, stoječo pred sabo, je izpregovoril mehkeje ter si z levo roko pomel oči: «Zdi se mi, da ste iz Poljan?« «Sem!« je odgovoril leta. «In morda že celo duhovnik?« »Ne še!« «Ne še! In mene ne poznaš, Kosmov Korle?« Kakor hitro je čul, da rojak še ni prejel mašnikovega posvečenja, tikal ga je pri tej priči, ker v Poljanih so se vikali že od nekdaj samo duhovni. »Kdo si, da me poznaš?« je vprašal Carolus Kosem dobrovoljno. »Pešarjev Jaka z Gabriške gore sem. Ko sem v Poljane k maši hodil, sem šel časih mimo vaše hiše, pa se morda več ne spominjaš. Moje matere brat je pomival škafe na gradu v Loki, pa je izprosil, da me je škof v službo vzel. Iz pričetka me je glava bolela, ker sem moral vedno nositi ta svetli lonec le! Pa se človek vsega privadi, če je vsak dan meso in če zdaj pa zdaj še celo kaj vina spije. Pozimi sem lovil pinože, po tistem mi je malo dolgčas, ker jih zdaj ne smemo. Skoraj čisto sem že pozabil na Gabriško goro! In ti?'» je pristavil lehkodušno. «Jaz še nisem pozabil svojega doma*, je odgovoril leta živo, «in ravno zdaj sem na poti v Poljane.* «V Poljane! Do tja je samotno in, kar se nekaj časa sem nekak luteranski far poja po goščah, se klatijo menda njegovi prijatelji po nočnih stezah in, če te dobe in jim poveš, da še veruješ v papeža, potem ti bode premalo reber v telesu, tako te polomijo!* «Ne bojim se! Med potjo bom molil, in kaj se mi hoče zgoditi h «Ce bi se ti pa vendar kaj, pa zavpij! Tu na oglu bom stal ter ušesa napenjal, in če čujem krik, poženem konja čez mostiček in z mečem udarim med luterane, da bo le veselje gledati! Lahko noč!» »Lahko noč!» In jezdec je skokoma oddirjal po mehki tratini, a na oglu pri dvoru se je zopet ustavil ter bil videti iz dalje kakor kip, izsekan iz črnega kamena. Carolus Kosem je pričel takoj moliti. Pre-stopivši most, jo je zavil po temni stezi pod košate bukve in tamne smreke. Obdal ga je čut — 63 — samote in skoraj strah ga je bilo. Da bi si dajal pogum, je molil glasno, da se je culo po gozdu. Bil je sicer opasan z mečem, ali njegovo orožje je bila njegova molitev, kipeča iz kipečega srca Zavel je hladan piš ter drevesom majal visoke vrhove. In šumenje vrhov in šumenje reke se mu je vsililo takoj v dušo ter zbudilo ondi spomine na čase pretekle, spomine na solnčnato domačo dolino. Spominjal seje otročjih svojih let; spominjal se pred vsem gomile, ki mu je pokrivala gorko ljubeče materino srce; spominjal se tudi starega očeta in bratov in sester, ki so ga danes z ne-izkončnim ponosom gledali v spremstvu kneza in škofa. In vse te spomine mu je obdajal venec zelenih domačih gora, in neznatna in med svetom nepoznana dolina se mu je zdela kakor raj, kjer bi v sreči in radosti neprestano lehko živel. V tistih časih ljubezen do domovine še ni imela toliko moči, kakor je ima zdaj v naših občutkih. In ljubezen do domovine je še spala v slovenskih srcih, kakor spi iskra v dragem kamenu, dokler se ni umetno izpilil in obrusil! Ali brusili in pilili so Nemci potem z neusmiljeno svojo roko še celi dve stoletji, da se je končno kamen slovenskega rodoljubja vendar le pričel iskriti ter žarke dajati! Ali ob času naše pripovesti so vladali verski čuti ves poznani svet, in tudi po Slovenskem so ti čuti užigali sovraštvo in tugo ter zatirali vse druge občutke, ker je ubogo naše ljudstvo, tlačeno in drto po nemških plemičih, za nove biblične eksperimente bilo kakor nalašč ustvarjeno. Tudi Carolus Kosem, z zbuj enimi domovinskimi čuti, po temnem poti hodeč, si ni bil v svesti, da so mu ravno ti čuti s pogumom napojili dušo, da je brez groze stopal po samotni nočni stezi. Prenehal je moliti in duh mu je takoj prekipel pri zavesti, da so krivega preroka iz Vitenberga učenci zašli še celo v te kraje. Neznosno sovraštvo mu je napolnilo čisto dušo, in med šumenjem domačih gozdov in domače reke se je spominjal človeka, ki ga je ljubil nekdaj, človeka, ki pa ga je zdaj sovražil bolj od peklenskega satana. In ta človek mu je bil rodni brat, a odpadnik sveti veri, ki ji je bil Carolus Kosem vsako kapljo krvi darovati voljan. Menili so, da ne ve o odpadništvu svojega brata, in prikrivali so mu resnico. Že davno pa si je bil iz skrivnostnega šepetanja svojih tovarišev sestavil grozno vest, in ta vest mu je pezila danes na temnega duha z vso svojo težo, in to ravno zategadelj, ker se je bližal kraju, kjer je nekdaj ena mati dojila njega, ali tudi onega, ki je zdaj Boga proklinjal in vero svoje porodnice ! Stopivšemu iz gozda so se razprostirali pred njim zeleni travniki v luninem svitu, in le je ugledal koče po holmu, ki se je kazal stolp domače cerkve za njim. Sovraštvo ni bilo po- — 65 — zabljeno, a vendar je razprostrl roke ter vzkliknil: se je srdil starec ter sopel v otrple roke. Brila je mrzla sapa. , odgovori gospod Andrej. »Že poznam nebo! Tako jutro bode, da bodo peli vsi!» zatrdi Tinče. »Ali sedaj morava z Jernačem v gozd, da poslušava, koliko jih priropota ta večer in koliko se jih oglaša«. Jernač in Tine nato odideta. Miha zapali ogenj na dveh mestih; na sredi pripravi ležišče, tako da je ležečega prijetno grelo od leve in desne strani. Miha je kuril in kuril. Visoko je plapolal plamen, in ker ni bilo sape in ker je bilo lesovje suho, naju dim ni nadlegoval. Vedno sva še z gospodom Andrejem zrla podse v krajino, izginjajočo v večernem mraku. Na nebu se je utrinjala zvezda za zvezdo, in večernica je migljala, kakor bi le nerada gledala skozi nebeško okno v globino, kjer se sveti mala iskra, naša zemlja. Že so zaspale ptice po vejah, in že je tuintam zavriskala sova v gošči! Mraz ni bilo, in z gospodom Andrejem sva gojila najboljše upe za jutri. Izpregovoril sem: «Vidite, gospod Andrej, to je krasen večer, in Zala je zavita v vso svojo čarobo. Da bi človek vsaj živel tristo ali štiristo let, potem bi vsaj vedel, kako se svet izpreminja! Koliko je dvesto let? Kaplja v morje in še ne! In vendar, koliko izpremembe! Kakšna — 99 — je bila Zala tedaj, in kje so drevesa, ki so jo senčila tiste dni! In kje šele so smrtna bitja, ki so takrat dihala božji zrak, kakor ga dihamo mi dandanes! Čutila so tiste bolesti, tiste skrbi, in njim je bila ljubezen takisto pogubna kakor nam, kakor meni, ki me v tristo letih niti toliko ne bode, da bi si otroče z mojim pepelom napolnilo malo svoje periščeU ♦ Radovedni ste», odgovori kaplan Andrej, ♦ kako je bilo v Zali pred tristo ali dvesto leti! Kdo naj bi to vedel! Nekaj vem, ali vsega tako ne ve nihče. Kdo bi spal sedaj ? Zatopiva se v minulost in oglejva si Zalo, kakšna je bila tedaj, ko so še dihali oni po zemlji, ki njih ostanki sedaj ne napolnijo otroškega perišča! Vas je li volja poslušati mojo resnično in pravično povest ?» ♦ Pripovedujte, bratec Andrej !» »Poslušajte torej 1* I. Kaplan gospod Andrej pripoveduje: Tako čitam v starih listinah. Od tistih dob je minilo dvesto let. Morda nekaj več, morda nekaj manj. Bilo je takrat, ko je škof Hren — slava njega spominu! — zatiral krivoverce v deželi in izganjal iz nje luteranske predikante. Luteranstvo je iztrebil — čast bodi zato Mariji devici in sv. Jožefu! — in le kje, v skritem 7* — 100 — pogorju, je tičal še prikrit antipapist, ki je skrivoma prebiral sveto biblijo in še bolj skrivoma zabavljal na papiste in druge take služabnike peklenskega zmaja! V tistih dobah je bilo torej. Kako se je od takrat izpremenila naša Zala! Kjer gledaš sedaj gole bregove, ondi je rastlo tiste dni visoko hrastovje, in črni gozd se je razprostiral tja do Žirov in na drugi strani tja do ponižnih Lučin, ki tiče še dandanes kakor bel cvet sredi zelenih senožeti. Po teh gozdih so se jesenskega dne — govorim o časih, ki so bili pred dvesto leti — zvijali glasovi zavitega lovskega rogu. Vmes se je oglašalo razvnetih lovskih psov zvonjenje, da je odmevalo z brega v breg. In živahneje in živahneje so lajali psi, trepetajoč po gorkih sledovih zverjadi, ravnokar pregnane z ležišča. Iz jarka v jarek se je gnala razljučena tolpa. In lomilo se je vejevje, kjer si je plašna zver iskala izhoda iz gošče, ki je spala v njej. Za njo pa so se togotili resasti psi, in lovski rog se je oglašal. Bila je prijetna, srce ogrevajoča gonja! Na lov je bil prišel mladi brizinski kanonik comes Amandus. V tisti dobi je čul brizinski nemški škof, ki si je množil svoje bogastvo iz ubogih slovenskih pokrajin — Nemca vedno išče sreča, sosebno če je škof svete matere katoliške Cerkve! — da se mu na loški graščini — 101 — ne gospodari tako, kakor bi se moralo gospodariti. Upravičeno se mu je tožilo, da se preveč izdaja in premalo pridobiva. Kot nekaj posebnega pa se je opažalo, da oskrbnik in njega pisarji dobro žive in da se bogate ne samo od leta do leta, temuč od dne do dne. Škofova denarnica v nemških Brizinah pa je potrebovala peneza, kar se časih pripeti še dandanes. Ali loški pisarji so vzdihovali, da nimajo niti beneških cekinov, niti nemških vinarjev, tako da ne morejo dati ničesar. V tej stiski si visoki gospod in škof ni vedel pomagati drugače, nego da je odposlal posebnega komisarja, svojega stričnika Amanda, mladega kanonika brizinske cerkve, da bi prerešetal omenjeno gnilo gospodarstvo ter preiskal in odpravil, kar je nezdravega in nepoštenega. Kanonik je imel komaj nekaj nad trideset let. Ker je bil porojen grof in stričnik presvetlega škofa, se ne čudimo, da je bil kanonik pri brizinski stolici, dasi še ni dopolnil dvaintridesetega leta. Pol leta je že živel kanonik Amandus na loškem gradu in se sosebno marljivo trudil za blaginjo svojega strica in škofa. Oskrbnik in pisarji so se tresli pred mladim gospodom in se brezuspešno napenjali, da bi mu prikrili to ali ono. Vsak bor je moral na dan, i.n računi in knjige, vse se je preiskalo in pregledalo do pičice, tako da je oskrbnik s svojimi pisarji neprestano živel v vicah. Sicer pa je strogi — 102 — kanonik, obkoljen z bleskom in veljavo visokega strica, krotil tudi samega sebe ter bil kmetu in meščanu lep zgled bogaboječe pobožnosti. Zahajal je med ljudstvo in se prav kmalu priučil jeziku, da je izlahka govoril z najpreprostejšim vaščanom ter na svoje uho poslušal pritožbe ubogih tlačanov proti oskrbniku in biriču. Ni si privoščil posvetnega veselja. Samo tuintam je zahajal na lov z grajskimi hlapci ter preganjal v pogorju brhke srne in hitronožne zajce. Tako je bil prišel tistega dne tudi v Zalo. Hlapce s psi je poslal v dolino, sam pa je ostal pod vrhom na mestu, kamor je rada pri-bežala divjačina, če so jo gonili psi. Tukaj se je naslonil ob debelo jelko in čakal trenutka, da bi se pričela gonja v dolu. Tik njega je ležal na tleh star sluga, ki je nosil svojega gospoda težko puško. Lep človek je bil ta kanonik! Imel je dolge lase, ki so se mu v kodrih usipali na rame. Bili so to rumeni germanski lasje, ki so se krasno ujemali z modrim očesom pod visokim 'čelom. Rdeča usta so mu obsenčevale brčice, v katere se je skoraj moralo zaljubiti vsako žensko srce. In to tembolj, ker je kanonik Amandus vsako jutro te svoje brčice Bog ve s kakšnim mazilom počrnil, da so prijetno kon-trastirale z rumenimi kodri okrog zdravega obraza. Ali na tem obrazu je tičalo precej aristokratske ošabnosti, ki je tiste dni še bolj — 103 — cvetela nego dandanes. Tičala je v vsaki črti in črtici tega obraza, in vsaka črta in črtica je tako-rekoč oznanjala sama zase, kako je bil ta mladenič prepričan, da mu mitra ne odide in da bode prej ali slej pozvan zasesti stol brizinske škofije. Tedaj mladi kanonik še ni slutil, da bodeš ravno ti, stara Zala, uničila vse visokoleteče upe njegove! In vendar se je zgodilo tako, in nikdar se mu ni zasvetila zlata mitra na zlatih kodrih! Ze se ga je prijemala nejevolja; hlapci pod njim mu predolgo niso spodili ničesar. «Pa že zopet leže kje za grmom!> se je zatogotil sam v sebi; «da ni človek z bičem za njimi, pa grede spe, te lene zverine!* Po stezi mimo je prišel tedaj mlad ogljar. Kopo je kuhal v šumi in sedaj je lezel v samotno svojo kočo. «Kaj laziš tod?» zakriči kanonik, «in mi odganjaš žival, ki hoče proti meni?« »Ker ti gleda izpod obleke zlati križec«, odgovori črnega gozda črni mož, «bi vprašal tem laže, čemu laziš ti po tem logu? Tod preklinja ogljar, in vprašam te, kje hočeš ti darovati svojo mašo v tej pustinji? Res pravi Kristus, kdor' se z mečem peča, naj od meča pogine. Ali uboga žival se ne peča z mečem, pa ti vendar prihajaš z orožjem nanjo ! Ali je tako zapisano v Pismu? Služabniki Gospodovi so sedaj sluge Belcebubovi, in žalostni so časi, v katerih živimo! i — 104 — Preden mu more kanonik Amandus odgovoriti, zavije ogljar okrog holma. Strmeč iz-pregovori kanonik svojemu slugi: «Ali si čul, kako je govoril ta umazanec? Da je nosil črno haljo, bi menil, da se slini okrog tebe nemški predikant. Skoda, da ni hlapcev tu. Dal bi ga ukleniti in nekoliko položiti na tezalnico. Bog zna, kakšna mrhovina je to!> • Zgolj ošabnost, Vaša milost!« odgovori sluga ponižno. «V tem pogorju je dosti svobodnih kmetov, in vsak izmed njih je dokaj ošabnejši od vicedoma ljubljanskega. Pa je res tako!» «Jih že ukrotimo! In če količkaj zaslutim, da tiči med njimi kaj krive vere, tedaj bode premalo temnic na loškem gradu, in naj so vsi svobodni kmetje! Kdo pa prihaja tu zopet? Pravo čudo bode, če ugleda danes divjačino moje oko !» Po ravno tisti stezi, ki je prej prišel ogljar po njej, se približa kanoniku mlada deklica. Ugle-davši lovca, obstane plaha sredi steze in povesi oko pred njega pogledi. Svet mož je bil kanonik Amand, vendar pa ni mogel krotiti svojih pogledov in ne prikrivati začudenosti ob lepoti dekletovi. Ničesar ni izpregovoril, in ko je ona končno dvignila oko, tedaj jo je še vedno gledal ter ji tako izvabil na deviško lice rdeče rože deviške sramežljivosti. «Kaj hočeš tu?» je vprašal rahlo. — 105 — • Za bratom grem!» je odgovorila tiho. «Ali ni prišel tod mimo?« «Ta ošabni ogljar je tvoj brat? Govoril je zelo prešerne besede! Toda zaradi tebe mu bodi oproščeno!« Se jo hoče nekaj vprašati, ali zdajci se oglase psi v dolini, in takoj odmeva gozd od njih zvonjenja. «Proti nam se vleče!« vzklikne Amand. • Daj mi puško, Conrade!« In lovska navdušenost se mu zažari iz očesa! Šumelo in vršelo je po loži. Že iz dalje se je čutilo, kako se meče težka zverjad po gošči, da bi odnesla življenje pred ljudmi so-vragi, ki so besneli in se penili za njo. In preden je pričakoval kanonik Amandus, se je otvorilo zeleno grmičevje in na planico je prisopihal mogočni razbojnik naših tedanjih gozdov. Takoj, ko je opazil lovca pred sabo, je postavil kosmato telo na zadnje noge. Že prej razljučena žival se je pred novim sovragom razljutila še bolj. Vsa glava skoraj ni bila drugega nego rdeče žrelo, nad katerim so se zarile oči kakor živo oglje ! Grozen je bil pogled na razkačeno zverino, in čudo ni, da se je mlademu lovcu nekoliko tresla roka, ko je nameril smrtonosno cevko na medveda, da bi ga zadel tja, kjer bi bilo zadeto življenje. Ko je počil strel in se je razkadil dim, se je valjala zver po zemlji in s svojo krvjo rdečila mah daleč na okrog. — 106 — »Conrade, ga že imam!« vzklikne kanonik in brezskrbno pohiti proti mestu, kjer v svojih bolečinah renči zadeti medved. Ali ugledavši lovca, se dvigne ranjena žival bliskoma z zemlje, in sredi pota se srečata z nasprotnikom. Da ni tedaj tolpa psov pritulila na pozorišče, bi moral kanonik Amand svojega lova veselje plačati z mladim svojim življenjem. Tako pa razdražena zver samo mimogrede vseka po njem s široko svojo šapo, potem pa odhiti z mesta, ki ga hipoma napolnijo resasti psi. Po krvavem sledu se pode čez vrh in potem onostran po bregu nizdolu, kjer se globoko v dolu izgubi lajež in vrišč. Tukaj pa leži naš kanonik na hladni zemlji brez zavesti in mrtvaško-bledega lica. Medvedov udarec mu je neusmiljeno pretrgal ramo, tako da se mu je vsekala rana, globoko v pleča se-zajoča. K njemu je priskočila deklica in mu z roko vzdigala glavo. Končno je izpregovorila : «Se živi!» Stari sluga Konrad v prvem hipu niti ni zinil od strahu. Vil je roke in vzdihal: «Oj, sveta Marija! Kakšna nesreča! Kaj poreče naš premilostivi gospod škof, če dobri gospod kanonik umre v tej pustinji!« Debele solze se mu utrinjajo po rjavih licih. V tem se gonja iz doline zopet obrne proti vrhu. Čuti je, kako ranjeni medved prav blizu hrušči po gozdu. Bežeč je zopet prekoračil vrh Zale — 107 — in planil nizdolu v breg, kjer so ga psi iz pri-četka vzdignili z ležišča. Zopet se vleče zvo-njenje po bukovju v dolino. Toda skoraj prestane, in le posamič se oglašajo psi z enega in istega mesta, kjer se je gonja ustavila. ♦Sveta Marija!» potoži sluga, «sedaj so ga psi ustavili, in bržkone jim je splezal na drevo! Ali moj dobri gospod leži tu v krvi, in ni mu pomagati! Da, tukaj leži mirno, nikar da bi vzel puško ter z gotovim strelom upihnil zverino s stare bukve, na kateri brez dvojbe tiči ter mirno gleda pse, ki se togote pod njo! Tako pa jo gotovo ubijejo umazani hlapci in imeli bodo svojo slavo! Oj, mati božja, da si nas tako zapustila!* Nato izpregovori dekle: »Ostani tukaj; tam doli je studenec, in vode bode hotel piti, ko se zave, in rano bode tudi treba izmiti!« ♦ Seveda ostanem in ne grem od gospoda! Ali kam ž njim, ko smo tako daleč od škofje graščine? In tudi ranocelnika ni, da bi mu obezal ljuto rano in ustavil življenje v njem! Ljubi Odrešenik sveta, usmili se mene in usmili se dobrega gospoda AmandaN »Vzdihovanje«, odgovori deklica mrzlo, ♦ vzdihovanje ti ne bode pomagalo! Kam ga hočete spraviti? Kam drugam nego v našo hišo, gori na vrhu Zale! Posteljo imamo in belega perila tudi, da se mu pripravi ležišče. In stara nam mati umeje rano obezati spretneje, od ranocelnika iz mesta. Od gorskih rastlin pa ima — 108 — pripravljeno obilo mazila, ki rane hladi in celi. Za prvi trenutek mu je pomoč gotova, pozneje pa lehko pokličete svojega ranarja, da ga po gosposki navadi obeže. Počakaj torej tukaj! Ce pridejo hlapci, počakajte vsi, da vam pokažem pot v hišoU Nato odide. Sluga pa mahne po zemlji, glasno joče in toži. Ali za svojega gospoda ne stori ničesar. Leta leži kakor posekano drevo na mestu, in kri mu rosi telo in obleko. Zdajci v dolu radostno zapoje lovski rog in zmagoslavno oznanja tihi Zali, da je pokončan in ugnan gozda štirinogi vladar. Najprej pribite na kraj nesreče upehani psi. Začutivši človeško kri, vonjajo okrog svojega gospoda, potem se umaknejo ter obsede tuintam. In sedaj in sedaj dvigne ta ali oni tanko glavo proti nebu ter žalostno zatuli. Za svojim gospodarjem je žalovala uboga žival, dobro čuteč, da ga je zadela huda nesreča, njega, ki je s svojo srčno krvjo rosil zemljo okrog sebe. Skoraj prinese dekle mrzle vode. Prej že je natrgala mehkega mahu in ga ranjencu potisnila pod glavo, da je zložno ležal. Sedaj pa mu z vodo moči bledo čelo in z mehkim robcem izpira rano, grozno zevajoče Ko mu je močila čelo, se ni prebudil; ko pa mu je paztio in rahlo brisala rano, se je zavedel in odprl modro svoje oko. «Kako me peče!» zastoka v bolečinah in se poizkuša z zdravo roko dvigniti z ležišča. — 109 — Posreči se mu nekoliko, in motne poglede obrača po okolici. Ali zopet se mu skali zavest. Tedaj se prikažejo njega hlapci in stopijo iz grmovja na planico. Naklestili so zelenih bukovih vej, na katerih so težko nosili težki plen današnje gonje. Bili so štirje čvrsti možaki, ali vendar jim je zalival znoj obraze, ko so se bližali s težkim bremenom. Prišedši na mesto, opazita prva dva svojega gospodarja v krvi. Tako se prestrašita, da izpustita drogove in da se mrtva zver z zvenečim ploskom zvali na tla. To zdrami pse, da hruščeč planejo k medvedu ter mu trgajo kosmatino s kosmatega trupla. Hrušč in vrišč pa pretrese kanonika, da se popolnoma zave. Kipeče vpraša: »Kdo ga je? Kdo ga je? Ha! Da je le obležal!« »Bil je popolnoma mrtev*, odgovori hlapec, »ko smo prišli do psov, ki so ga trgali v svoji sredi. Bežečega je dohitela smrt!« »Torej je bil dobro zadet! Hvala ti, sancte Huberte I» Krvavo roko je iztegnil proti mestu, kjer je ležal ubiti medved; potem pa ga je zopet minila življenja zavest, in zgrudil se je na tla. Skoraj nato so naložili hlapci ranjenega gospodarja na mehko vejevje, na drugo nosil-nico pa ubito zver. In ta tožni izprevod se je potem pomikal proti Mrakovi hiši. Ali vse tiste, ki so nekoliko prej lovsko navdušeni hrumeli po tihem logu in gonili divjačino, da bi jo — 110 — pobili in uničili, dasi je živela prav tako rada, kakor rad živi zemlje gospodar, krvoločni človek, vse tiste je sedaj morila skrb in žalost. Tedaj je dostavil kaplan Andrej: »Oddehniva se nekoliko, in natoči mi kupo rumenega vina, da ga izpijeva na čast in slavo svojim lovskim pra-dedom, ki so nekdaj gonili zverjad po zeleni Zali!> Natočil sem vina v čiste kupe, in izpila sva ga v slavo lovskim svojim pradedom in zlasti v tvojo slavo, kanonik Amande, ki si pred stoletji s svojo krvjo napojil to zemljo, kjer sva midva počivala ter razvnetega srca pričakovala zornega jutra, da bi pobila žival, ki je takisto radostno kakor midva dihala v rahlem zraku. Tedaj se je privlekel Jernač izpod Skale iz tihega gozda. Oprezno je stopal in se ogibal vsake suhljadi, prav kakor bi na sleherni veji tičal petelin in bi se bilo bati, da ga preplaše in odpode nerodnega lovca neoprezni koraki. Stopivši k nama, je izpregovoril zamolklo: «Dva sem dobil, prvi sedi tam doli pri kopišču na samotni jelki. Tam blizu je stara bukev, in iz nje dupline sem vzel lansko leto polšjo zalego; ali jelka stoji samotno, in preklicano težko se bode zalezlo pod njo ! Pa pravi mojster more biti, stara zvita mrcina! Enkrat samo sem stopil napačno, pa je že dvakrat in trikrat jezno zaklepal v vrhu, da sem komaj zlezel izpod njega v bukovje nazaj. Ce ne bode drugega, potem šele gremo na tega.» — 111 — ♦ In kje je drugi?> vpraša gospod Andrej. ♦ Drugi je bolj v goščavi =>, odgovori lovec, ♦ doli pri studencu, ki izvira pri treh smrekah, katerih srednjo je letos sneg podrl. Na teh smrekah tiči in zaljubljen mladiček mora biti, ker je takoj z mrakom pričel peti, da sem ga dolgo poslušal. Ta je pripravnejši in za gospoda Andreja kakor nalašč U «Vse to je dobrega pomena, bratec Andrej! ■> izpregovorim zadovoljen. »Izpiva še čaši 1 Potem pa pride vrsta nate, da mi razložiš, kako se je zgodilo nesrečnemu kanoniku Amandu, ko so ga odnesli v Mrakovo hišo.» Kaplan Andrej nadaljuje : Ko se je kanonik Amandus zopet zavedel, je ležal v svetli kmetski sobici na postelji, pre-grnjeni z belimi rjuhami. Sobica je bila svetla, toda tesna, in tik postelje je bilo baš toliko prostora, da je za silo kdo mogel mimo nje. Ko se je zbudil, se je čutil slabotnega in bilo mu je, kakor da je padel iz višine in si padši razdrobil ude. Vse gaje bolelo! In tako truden je bil, da je iztežka izpregledal. Sosebno ga je bolela ranjena rama. Ko se ozre po izbici, se šele zave svojega položaja in se spomni, kako se je postavil proti razsrjenemu medvedu. Zdajci iznova začuti vse bolečine, kakor jih je začutil v tistem trenutku, ko ga je zver prasnila po rami. Tudi deklica, sedeča pri oknu, mu je bila znana. V gozdu že je govoril ž njo, preden se — 112 — je boril z medvedom. Pri oknu je sedela in prav pazno čitala iz knjige. To čitanje pa je takoj zbudilo veliko sumnjo mlademu kanoniku. Res, to je bilo sumnivo! Kako pride knjiga v to pogorje in kje se je naučila ženska tega kraja citati tiskano knjigo? Precej je bil Amandus v dobri svoji katoliški duši trdno prepričan, da ni vse, kakor bi moralo biti. Pravi katoličani tiste dni niso umeli citati v knjigah, kakor časih še dandanes ne umejo. Tukaj pa se je čitala knjiga, in brez dvojbe je tlačil satan svojo pest vmes. In to vse se je našemu kanoniku videlo tako sumnivo, da je pozabil vse drugo in da niti ni čutil bolečin v rami! Kaj, če bi se skrivala v tem pogorju kriva vera, ki jo je sovražil iz srca? Morda je ta knjiga ravno biblija, sveta knjiga, katero smejo citati samo poklicani verniki in še ti s pravim duhom, da vedo ločiti zrno od rese! In podložniki njegovega premi-lostivega strica naj bi se predrznih počenjati kaj takega, ne da bi jih bil goreči kanonik Amand že prej zasačil, dasi je vsaj toliko ostro prežal na krivoverce kakor presvetli škof Hren, ki je tedaj dičil škofijsko stolico ljubljansko! — Morda se je še tod potikal kakov predikant in zanašal pleve v vinograd Gospodov? In ta grajski oskrbnik ni opazil ničesar, nego leno spal, kakor spi pes na solncu! Ali to vendar ni bilo mogoče! Kaj takega bi mu ogrenilo zadnjo uro bolj, nego mu jo je grenila zavest, — 113 — da se je lehkomiselno igral z največjim božjim darom, to je z življenjem, ki ga je vrgel pred divjo zver! Vse te misli so v tistem hipu pretresale kanonika Amanda, in ko je opazil knjigo v rokah dekletovih, je trpela duša morda več nego onemoglo telo. »Kdo sir* je vprašal temno, »in kako ti je ime, dekle ?» Vzpogledala je in z nekamo ljubečim pogledom obrnila obrazek proti njemu. V dolgi bolezni mu je stregla, in nje srce se ga je oklenilo, kakor se oklene materino srce otroka, sosebno tedaj, če mu je stregla v nevarni bolezni, trepetaje od trenutka do trenutka, da kruta smrt ne ugonobi dragega bitja! Kanonik na postelji ni opazil, kako ji je vzplamtel pogled, ko je začula njegov glas. Kot duhovnik svete katoliške Cerkve niti misliti ni smel na kaj takega in res tudi ni mislil, ker mu je možgane popolnoma razdražila knjiga, ki jo je prej videl v rokah dekletovih. «To je naša hiša«, je odgovorila tiho, «in dali so mi ime svete mučenice, svete Katarine.« »Svete Katarine!« vzklikne kanonik, »ime je to prave in dične spoznavavke naše svete vere! In upam, da hodiš po stezah, po katerih je hodila ona, ki uživa sedaj slavo nebeškega kraljestva? Ali si vredna nje imena, Katarina?« «Kar mi je mogoče, storim«, zašepeče Katarina in se obrne od bolnika, da bi ne videl, Tavčar-jeve povesti. IV. S — 114 — kako ji je kri zalila deviško lice, ker bode morala sedaj prikrivati resnico in govoriti neresnico ! »Kam hodite v cerkev?» je vprašal trdo. «Vsaj vsako nedeljo in praznik?« «K Sv. Antonu na Trato!« »Ali imate dušnega pastirja, ki vas vestno in pridno poučuje v Kristusovih katoliških naukih? Saj veš, danes se klati satan po svetu, da bi vam zapeljal duše in jih ukradel nebeškemu Odrešeniku. Ali hodiš tedaj s pravim duhom k maši Gospodovi, Katarina?« »Mislim, da hodim!« »Stopi k meni, Katarina, da ti pogledam v obraz, če ne prikrivaš resnice Gospodovemu maziljencu, ki leži bolan pred tabo in brez moči.« Stopila je k postelji. »K Sv. Antonu hodite v cerkev?« jo vpraša kanonik iznova. Ali navzlic svoji obljubi se ji ne upa pogledati v obraz. Morda zato ne, ker se duhovniku sploh ne spodobi gledati v obraz mladi ženski; morda pa tudi ne zato, ker ga je še vedno mučila misel, da je zasledil tu krivoversko zaroto, ki do tedaj ni vedel ničesar o njej. «H6di z zbranim duhom v cerkev božjo in ne nosi Boga samo na jeziku, nego imej ga tudi v srcu!« Po tem opominu še pristavi: »Povej mi, Katarina, kako je s tabo; imaš li tudi pravega Boga v srcu?« — 115 — Dekle nekaj premišlja in ko mu le predolgo ne odgovori, jo bodri on: < Le dobro premisli, da ne govoriš neresnice! Izprašuje te služabnik božji, ki ni tvoj dušni pastir, ki pa je vendar pozvan, da širi slavo našega Odrešenika in Njega prečiste Porodnice v teh krajih!* «V cerkev hodim», odgovori deklica tiho, «in Boga molim tako, kakor je zapovedano v Pismu.* «Kako veš ti, dekle, kaj nam zapoveduje Pismo!* se zajezi on. «Ali pokaži, kakšno knjigo imaš v roki; razloži mi, kdo te je učil citati tiskano črko!* V zadregi je pozabila, da še vedno drži nesrečno knjigo, ki je čitala iž nje in ki je sedaj kanoniku ne more prikriti. Zbegana mu poda knjigo brez ugovora; saj ji pa tudi drugega ni kazalo, ker ni mogla ničesar več prikrivati. Vzel je knjigo iz nje roke. Toda z eno samo zdravo roko si ni mogel pomagati, in priskočiti mu je morala, da je odprl knjigo. Tedaj so se nje prstje doteknili njegovih. In prav iz nje prstov — človek je le človek, in vroča je kri vsakega srca! — ga je prešinilo nekaj, tako da ji je nehote pogledal v obraz. Dasi je bila bleda kakor zid, se je videla kanoniku angelsko krasna, kakršna je tudi res bila. Končno sta knjigo s skupnim trudom venderle odprla. Njej se je tedaj prav močno tresla roka, in kakor nam pripovedujejo zanesljivi 8« — 116 — kronisti, se je tresla nekoliko tudi kanoniku Amandu. In ko je bila naposled odprta ta knjiga, je pripovedovala prva stran kar najjasneje o nje obsegu. »Sv. pismo !» vzklikne bolnik. »Sv. pismo !» ponovi ona tiho za njim. »Dalmatinovo Sv. pismo!* zastoče kanonik Amand in pristavi: «Nesrečnica, kako si dobila bogotajno to knjigo?* Ko mu ničesar ne odgovori, upre oko v nje bledo lice: »Dalmatinova knjiga! In to v teh krajih in med tem ljudstvom! Za Boga, smo li spali? Preganjali smo oskrbnike in pisače, če so nas hoteli opehariti za dva ali tri beraške vinarje ! Tukaj pa se čita Dalmatinova biblija in lutrski predikantje odkladajo strupeno svojo zalego ter gladijo pot Belcebubu. Na Porodnico Tvojo, ljubi Zveličar, ne daj, da bi se pogubil v tej divjini! Kakor strela udarim potem v krivoversko gnezdo in z ognjem in mečem iztrebim vse, kar je gnilega! Oko me boli, če te gledam, Katarina! Za danes ti oprosti Bog, ki si ga zapustila in izdala! Žejen sem! Pojdi k studencu in prinesi mi mrzle vode, da se ohladim! Pojdi!* Strahoma in trepetaje je odhajala. V duhu je premišljala, kako pridejo za nekaj dni grajski hlapci po svojega gospoda, da ga odneso na loški grad, kjer ga čaka boljše ležišče in spret-nejša postrežba. In tedaj se bode spomnil — 117 — kanonik, kar mu je odkrila ta knjiga, ki jo je danes izteknil pri njej. In odprl bode usta in ukazal hlapcem, naj mater, očeta, brate in njo denejo v težke verige, da se potem postavijo pred krvavo sodišče, ki sodi o življenju in smrti. In pred odhodom bode morda še zapo-vedal, naj kruti hlapci namečejo ognja na slamnate strehe, da se upepeli tihi dvorec, kjer so ji dosedaj v sreči in miru bivali oče, mati in bratje. Ni torej čudo, da je odšla trepetaje. Na belem ležišču pa je kanonik togotno zgrabil slovensko Dalmatinovo knjigo in jo vrgel od sebe. Ali daleč je ni mogel vreči, ker ga je po životu vse bolelo in skelelo. Prinesla mu je vode. »Daj mi piti U je izpregovoril in še vprašal: «Kdaj pridejo pome grajski hlapci?* »Vsak dan lehko pridejo*, odgovori dekle s tresočim glasom in mu nalije vode v skledico. Pil je, kakor pije žejni potnik v puščavi. Brez nje pomoči bi skledice niti ne dvignil k vročim ustom. Ko je z zdravo roko segel po posodici, se je doteknil zopet nje mehke roke. Zdajci pa ga obide srd, in osorno izpregovori: »Ne dotikaj se me!» Takoj mu umakne skledico, vendar je toli nerodna, da ji pade iz rok in da se na lesenih tleh razbije na kosce. »Ne dotikaj se me! Izdala si Boga in sv. Katarino, ki si nje ime prisvajaš manj upra- — us — vičeno, nego si svoji tat ukradeno blago! Da mi Bog podeli zdravje, dušo tvojo otmem ! To obetam na Njega najsvetejše Rešnje Telo! Sedaj pojdi! Zaspati hočem, dasi nerad spim pod bogokletno streho luteranskoU Strahotna je odšla. Vse je bilo pogubljeno! Roditelji in čvrsti bratje! Vse je bilo uničeno zaradi nesrečne Dalmatinove knjige! Kanonik Amandus navzlic svoji jezi hitro zaspi. Onemoglo telo je bilo še vedno močnejše od razburjenega duha in je zahtevalo svoje pravice. Dolgo časa je spal. Ko se je zbudil, je legal mrak po zemlji. Bil je sam v temni sobici. V sosedni sobi, od katere ga je ločila lesena stena, pa je bila zbrana večja družba, ki se je tiho razgovarjala. Dobro je čul kanonik, kako je nekdo vprašal: Tn kaj počenja papist, ki ga imaš pod streho, brate Ignacij?* Kje je Amand že čul ta trdi in jekleni glas? Premišljal je, vendar ni mogel toliko oja-čiti svojega spomina, da bi vedel, kdo je govornik v sosedni sobi. Umel ni, kaj se je odgovorilo na vprašanje o papistu. Nekoliko pozneje se zopet začuje vprašavčev glas: «Dragi mi bratje in drage mi sestre v Kristusu, Odrešeniku našem! Nekaj dni sem prebil v vaši sredi in kakor nekdaj apostol Pavel sem prišel k vam čez hribe in doline, da — 119 — vas potrdim v pravi veri in v pravem spoznanju svetega evangelija! Prišel sem k vam, in srce mi je od radosti bilo hitreje, ko sem stopil med to čedico svetega evangelija in ko sem tudi opazil, da se ni pomanjšalo nje število. Nekaj jih je pomrlo in šli so od nas v imenu našega Kristusa. Njih trupla ste položili v zemljo, ali njih duh je ostal v naši sredi. Bili so nekateri med njimi, ki so še gledali v lice vašemu bratu, preslavnemu Primožu Trubarju, in so od pričetka uživali slavo in toge, ki jih je prebil sveti evangelij v tej deželi. Sedaj so šli od nas, in toga svetega evangelija je večja nego kdaj, odkar se je zanesel čisti nauk v te pokrajine. Obkolja vas sila, in hliniti se morate in prikrivati svetu, kar vam je najdražje. Prikrivati morate svojo čisto in neskaljeno vero! Toda Gospod ne spi, in to bodi tolažba vaša. Njega roka zadene vse tiste, ki točijo gnojnico v vire čistega nauka! Opasani so z mečem, vi pa ste opasani s svetim evangelijem. Meč je oster, ali moč njegova ne seza daleč. Moč svetega evangelija pa seza do nebeškega prestola, na katerem sedi naš Gospod, ki bode razmetal vaše nasprotnike, da bodo kakor pleve v sapi in razneseni na vse štiri strani sveta. In Gospod vam bodi v tolažbo, in ne obupujte o Njem, dasi so v tem trenutku zmagoviti nasprotniki vaši, ki ne služijo Bogu, temuč hudiču in kraljestvu njegovemu U — 120 — Kako je tedaj strast davila kanonika Amanda! Kako rad bi se bil dvignil z ležišča in stopil pred tega predikanta ter ga osramotil pred zbrano verno četo in mu dokazal, da laže, da zavaja in da je on sam služabnik hudičev in njega kraljestva! Ali trgalo ga je po udih in vstati ni mogel! Oni pa je nadaljeval: »Ostanite torej zvesti čistemu nauku in ne poslušajte zavodnikov, ki vam bodo poizkušali vzeti Kristusovo ljubezen. Otročiče svoje poučujte v teh naukih in ohranite jim čisto, kar ste prejeli čisto od svojih očetov! V tem so vas potrjali moji predniki, in v tem sem vas potrjal tudi jaz. Težka je služba Gospodova, in sladak ni jarem Njegov! Kakor divja zver lazim po gozdih, in smrt mi preti dan za dnevom! Ali kaj mi hoče smrt, če sem poklican, da dajem ž njo izpričevalo svetemu evangeliju ! Kakor zver sem v puščavi, in radi svetega evangelija sem se odpovedal tisti sladkobi, ki jo uživa moški ob svoji družici, mehki ženski. Ne jem in ne pijem nad mero in si ne pasem trebuha. Cesto nimam niti kobilic, ki je živel sveti Janez v puščavi ob njih! Tretjič je, da sem prišel k vam v to krajino, in moja vest je čista, ker sem čisto služil Gospodu svojemu. Bog zna, ali še pridem kdaj. Kako je zapisano? .Izginem kakor senca in posušim se kakor trava; samo Gospod je večen, in Njega spomin živi od dne do dne!'» — 121 — V tem je kanonik Amand od jeze, ki jo je dušil v sebi, tako onemogel, da je zopet zaspal. V sosedni sobi pa se je učenik svetega evangelija poslavljal od svoje čede in govoril svojim vernikom še mnogo spodbudnih in lepih besed. Prihitela je k njemu vdana množica; odrasli ljudje in otroci so mu poljubljali roko. Zenstvo pa je zamolklo ihtelo in plakalo. Vse se je gnetlo okrog njega, in poslavljali so se, ne vedoč, ali se še kdaj snidejo v tem življenju. In končno so se vsi sklonili k zemlji, oznanjevavec svetega evangelija pa je razprostrl roke nad njimi in klical nanje božjega blagoslova in božje pomoči. Bili so je potrebni te pomoči, toda nebo je ni hotelo poslati. In kdaj že se ondi, kjer je nekdaj cvetel nauk svetega evangelija, o tem nauku ne ve ničesar več, in kje so že vsi tisti, ki so nekdaj živeli v teh krajih in prisezali na krivo besedo nemških predikantov! Ali tedaj je še vedno verovalo nekaj naših očetov v tem pogorju, da je moč krive vere nerazrušna in da spoznavavcem evangelija nekdaj napoči dan sijajne premage! Ta zavest je napolnjevala tudi predikanta v trenutkih slovesa. Mirno je odhajal, prav tako, kakor je prišel. Duševna razvnetost se mu ni kazala na bledem licu niti ob prihodu niti pri odhodu. Za svojo vero je živel ter bil zgolj orodje v rokah vsemogočnega Boga; danes še _ 122 _ pri trudapolnem delu, jutri že pred božjo sodbo, kakor bi bilo všeč večnemu Gospodu! Potem, ko se je posebe poslovil od vsakogar in tudi od otročičev, je stopil iz hiše, in za njim se je usula vsa množica. Bil je opravljen kakor ogljar, ki dela v šumi, tako da bi bilo pod zamazano in začrnelo obleko težko zaslediti strastnega pristaša krive vere. «Ti in tvoji sinovi, brate Ignacij«, je izpregovoril rahlo, «me spremite nekaj časa! Vsi drugi mirno odidite in pojdite k počitku v imenu Gospoda našega! Ce je zapisano v knjigi večnega življenja, to se zopet vidimo ob letu! Če pa je drugače sklenil Oče nebeški, tedaj se ozirajte v jasnih nočeh proti zvezdam na nebu in verujte mi, da bodem sedel za temi zvezdami pred prestolom našega Odrešenika in molil bodem za vas, da bode prikrajšano trpljenje vaše!» Bili so mu pokorni; brez hrupa so se razkropili po stezah na vse kraje, kjer so imeli koče in ubožna svoja selišča. Otroke pa so nosili in jim spotoma razkladali, kako naj sprejmo v srce vse, kar so nocoj videli in culi. Ali slutili niso, da se je tedaj že brusilo orožje, s katerim so potem nanje prihrumeli hlapci in biriči, da jih polove in odtirajo v mokre temnice . . . Ko odide zadnji, izpregovori predikant: ♦ Torej, brate Ignacij, odriniti je čas! Pokliči sinove in morda tudi svojo hčer Katarino, da — 123 — jo še zadnji trenutek potrdim v veri! Stregla je ranjenemu papistu, in bati se je, da bi se ji ne približala izkušnjava, ker so papisti kakor otroci luči in zvitejši od starega lisjaka. Pokliči jo, Ignacij, da gre z nami do tistega mesta!« Nikogar ni bilo treba klicati. Vsi so bili hipoma zbrani pred hišnim pragom, toliko da je predikant pozval očeta, naj pokliče svoje sinove. Prišlo je tudi ženstvo, hišna gospodinja in tudi stara mati, ki je komaj hodila. Ali vsi so hoteli tudi danes nekaj časa spremiti svojega učenika, kakor so ga vsekdar spremljali prejšnja leta, ko je odhajal. Molče so stopali po holmu, da bi dospeli na vrh Zale. Bila je hladna noč, in zvezda je migljala pri zvezdi. Pripovedoval jim je, kako se širi evangelijska vera po veliki Nemčiji, kjer knezi in vladarji nečejo ničesar več vedeti o Rimu in o rimskem papežu. Protestantovsko slavo jim je razkladal, kako raste na vseh krajih, in na srce jim je pokladal, naj ne obupavajo, ker tudi drugje se preganjajo spoznavavci prave vere, pa ne oma-gujejo ter so stanovih, kakor so bili stanovih prvi kristjani, ko so v podzemeljskih jamah molili svojega Boga. Dospo do najvišjega vrha, odkoder se vidi na vse strani v dolino. Tam obstoje, in učenik svetega evangelija povzame: »Tukaj smo na mestu, Ignacij! Kolikokrat smo se že poslavljali tukaj! Desetkrat so že obnovile šume svoje — 124 — zelenje, ko sva si na tem vrhu prvič podala roko v slovo! In glej, Gospod naju ni ostavil, in tebi se je pomnožilo imetje, in okolo tebe cveto zdravi otroci. Ali se še spominjaš tiste noči? Katrico, svojo hčer, si vodil ob roki, a sedaj ti cvete v letih, ko si ženska poželi sodruga za trnjevo stezo našega življenja. Ali se še spominjaš tiste noči?« «=V spominu mi je še!« odgovori starec, «in še danes čutim veselje, ki mi je napolnilo dušo, ko ste stopili pod mojo streho ter mi donesli pozdrave od groba gospoda očeta Primoža, ki mu papisti v tej deželi niso dali živeti!« ♦ In vidiš, tako sem prihajal k tebi od leta do leta, in na tem mestu sva se vselej poslovila ter obetala vestno živeti po sveti evangelijski veri. In, ali ponavljaš ta obet tudi danes?« »Ponavljam ga!« ♦ In ali ga ponavljaš zase in za otroke svoje ?» ♦ Ponavljam ga zase in za otroke!« ♦ Prav tako!« Veš pa tudi, čemu ponavljamo ta obet baš na tem mestu?« ♦ Vem!« ♦ Razloži mi vse, da bode v spodbujo tvojim otrokom in družici, kateri te je Gospod pridružil na poti življenja!« In starec povzame: «Dolgo je temu, in tedaj smo se bili ravno odpovedali krivi veri ter se očistili, kakor se očisti perilo v vodi. Nekdaj — 125 — proti večeru sem stopal iz gozda po stezi tu navzgor. Prav na vrhu je sedel mož v zeleni travi in se oziral na vse strani. V strahu je bil, in to po pravici, zakaj prav tedaj so loški biriči iztikali po tem pogorju. Vprašal me je po imenu in ali morda ne stanuje kje blizu spoznavavec svetega evangelija, ker je čul, da jih nekaj biva v tem gorovju. ,Ce pa si papist', je pristavil ostro, ,me lehko izdaš onim, ki me preganjajo in zasledujejo! Tukaj sem omagal in tudi izgrešil pot, da ne vem kreniti ni na desno ni na levo. Pojdi in pokliči biriče, da mi zvežejo roke, kakor so jih zvezali našemu Odrešeniku, ko je molil na gori! Primoža Trubarja iščejo sovražniki svete vere, in lehko ga izdaš, kakor je Kristusa izdal apostol Juda!' — Tako mi je govoril sveti mož, in prav na tem mestu je bilo, ko sem pokleknil predenj ter se mu izpovedal, da se tudi prištevam k pravi in edino zveličalni veri. In peljal sem ga v svojo hišo in ga skrival nekaj dni, da ga niso zasačili loški hlapci. Plačeval pa mi je z zlatimi nauki in mi vsako noč razlagal predpise svetega Pisma. Pri odhodu pa sem prejel iz njega rok sveto knjigo, ki jo imamo še danes kot zaklad v svoji koči, knjigo blaženega Jurija Dalmatina, ki že tudi spi v Gospodu. Tukaj je torej bilo, ko je moje oko prvič in zadnjič gledalo v obličje pravičniku, in na tem mestu se nam utrjuje naša vera, ker se spominjamo njega, ki je živel in trpel za sveti — 126 — evangelij! Tako je bilo, častiti brat, in svojim otrokom sem že stokrat in stokrat pripovedoval o pobožnem Primožu Trubarju, ki je bival pod mojo streho, najsi je ubožna in neznatna. Posedal je k moji skromni mizi in se zadovoljeval z vsem, kar smo skuhali. Da bi v nebesih molil za nas vse!« «In sedaj se ločimo!« izpregovori predikant. «Vsakdo mi podaj še enkrat roko na mestu, ki ga je s svojo osebo nekdaj posvetil pokojni Primož Trubar, čigar slava je tudi med Nemci velika!« Sezal jim je v roke in se sosebno ljubeznivo poslovil pri starki — stari materi. ■»Margareta!« je dejal, »midva se morda ne vidiva več! Težko že nosiš breme, in blizu je roka Gospodova, da ti ga odvzame«. «Oh, moj Bog«, odgovori ženica, »stara sem in betežna ter že iztežka čakam tiste ure, ko bodem poklicana na sodbo Gospodovo!« «In te sodbe se ti ni treba bati, Margareta, ker si živela, kakor je zapovedano v Pismu!« «Izmed prvih sem bila, ki smo sprejeli čisti evangelijski nauk, in spoznavala sem ga neprestano. O hov, hov! Časi so se predrugačili in hujši so in silnejši. Nekdaj se nam ni bilo skrivati, kakor se skrivamo danes. Kar v tolpah smo hodili h gospodu na Bled — počakajte no, kako so ga že klicali — oj, ta nemška imena, kdo naj jih človek ohrani v spominu!« — 127 — «Bil je to brat Krištof Faschang«, odgovori predikant. »Tudi leta je že zatisnil oči in odšel k Njemu, čigar čisti evangelij je oznanjal!« «Da, da! H gospodu Krištofu smo hodili«, zaihti ženica, «in govoril nam je tako sladko, da bi ga bili poslušali vso noč in ves dan. Hov, hov! Pa je tudi umrl. In poznala sem tudi gospoda Boštjana v Kranju, a gospod Kupljenik je prihajal časih celo v naše kraje! Oj, imeli smo obilo in dobrih učenikov, in ni se jim bilo skrivati po loži, kakor se skrivajo sedanji ozna-njevavci prave vere! Hov, hov! Pa je vse pomrlo, vse pomrlo!« »Potolaži se, Alargareta, sedaj jih diči krona večnega življenja! Na zemlji pa so jih preganjali, in že prerok Izaija toži, da čaka poguba pravičnika! Sedaj, otročiči, ostani mir božji med vami, kakor vlada med tistimi, ki spe po gomilah!« Rekši izgine v temi. Ti pa ostanejo na mestu in zro v nočni dol. Imel je s sabo majhno svetilnico, in časih se je nje lučica kakor iskra utrnila sredi gozda. Postali so na vrhu, dokler ni lučica popolnoma izginila, ker je bil predikant že davno dospel v dolino, kjer itak ni bilo varno hoditi z lučjo. Potem šele so odšli, s sabo pa so nosili bridko zavest, da svojega učenika nikdar več ne bodo videli, kjer za ostre nasprotne reformacije nemški predikantje niso mogli brez nevarnosti za življenje prihajati na Kranjsko. — 128 — Vrnivši se domov, sedejo za mizo in nekaj časa molče. Srce jim stiska toga, in nikomur se ne poljubi izpregovoriti. Naposled povzame hišni oče: »Katarina, vzemi sveto knjigo in čitaj nam, koliko je moral prebiti ubogi Job, da se utolažimo in da se tudi mi privadimo trpljenja, s katerim nas izkuša Oče nebeški!« «Knjige», zaihti dekle, »knjige nimam pri roki!» »In kje je?« vpraša oče ostro. »Ostala je pri — onem v sobici.« «Čemu ?» »Čitala sem v njej, in opazil jo je v moji roki.« «Ti si mu jo prepustila? Našo sveto knjigo si mu prepustila?« »Imeti jo je hotel. Od strahu je niti nisem mogla skriti!* Nekaj časa vsi molče. »In kaj je hotel imeti papist, ko te je vprašal po knjigi?« Na to temno vprašanje odgovori deklica tresoče: »Sumnjal je, da smo evangelijske vere, in prestrašila sem se tako, da nisem ničesar tajila!» »Ti nisi ničesar tajila?« Oče in sinovi planejo izza mize in vzkliknejo z enim glasom: «Izdani smo!« Zopet nekaj časa molče. Potem pa de oče odločno: «Pojdite spat, ženske !» ■ — 129 — Takoj so odšle. Stara mati in gospodinja sta spali pod streho, hči pa je za sedaj imela svoje trdo ležišče v čumnati na tleh, da bi jo imel pri roki bolnik, če bi mu bilo treba ponoči kaj postreči. Plaho je stopila v mali prostor, kjer je ležal kanonik Amandus. Spal je, kakor je bilo videti, in ni se genil na svojem ležišču. Deklica tudi leže, toda zaspati ne more. Odločni glas očetov, ko ji je ukazal, naj odide k počitku, ji zbuja strah in grozo. In obenem trepeta za njega, čigar bledi obraz ji stopa v tem trenutku bolj nego kdaj pred dušo. In ta bledi obraz ji je tičal tudi v srcu, dasi je bil obraz katoliškega duhovnika, ki bi ga morala sovražiti! Drugače ni mogla, nego da je poluglasno zajokala in si s solzami porosila deviško lice. »Čemu točiš solze?« se oglasi proti nje pričakovanju bolnik s postelje. «Cemu vzdihuješ in jokaš, Katarina? Ali meniš, da se bojim smrti, in ali meniš, da mi srce le za hip bije hitreje, češ, da morda satan obsenči hudobne tvoje brate, da pobijejo pomaziljenca Gospodovega, kakor se pobije govedo v mesnici?« Ko mu ničesar ne odgovori, nadaljuje: »Ali meniš, da nisem čul, kar se je ravnokar govorilo za to steno? Da, knjiga Dalmatinova vas je izdala, in začutili bodete, kolika nesreča se je s to knjigo pritihotapila pod vašo streho! Meni pa bi bilo sladko umreti za vero Tavčar-jeve povesti. IV. o — 130 — božjo, da bi se ta luteranska svojat prepričala, kako lehko umira katoliški duhovnik, če ga pokliče Gospod! Ko pa bodem umiral, tedaj svojim morivcem — žal, da ne umeješ jezika svete Cerkve! — zakličem: Ex ossibus ultor!« «Moj Bog, umore Vas!» zaihti deklica, «in jaz Vam ne morem pomagati!« »Kdo te kliče na pomoč, dekle? Umiri se, in zaspi, če ti krivoverstvo, ki je vkoreninjeno v tebi, dopušča spati!* V sobi so vtem oče in sinovi sedeli pri mizi. Temno so gledali predse in ničesar niso govorili. Samo čakali so, da je odšlo ženstvo. Ko je zavladal mir po vsej hiši in so menili, da so ženske že polegle, tedaj so se ti strastni luterani spogledali. Bili so toli strastnejši, ker so se morali dosedaj prikrivati in ker so živeli v prepričanju, da so mučeniki svoje vere. Sin Luka izpregovori najprej: »Meni ni do tega, ali mi takoj odsekajo glavo, ali pa dolgo let vlačijo po temnih ječah!* «In še prej se pogubim*, dostavi sin Andrej, »če mi s kolesom stro kosti. Pogubi pa itak ne odidemo, ker nas ti preklicani papisti prej ali slej dobe v svoje pesti!« »Z orožjem je prišel v te kraje«, se oglasi starec, «naj se pogubi z orožjem! Luka, vstani, vzemi sekiro izpod stropa in prinesi jo sem!« Luka vstane in sname sekiro izpod stropa. Trešči jo na mizo, rekoč: — 131 — »Ko smo sprejeli v hišo tega papista, smo se pregrešili proti svojim bratom, ki so sedaj z nami v nevarnosti! Naj se pogubi, potem so oteti vsi drugi spoznavavci svetega evangelija, kolikor jih še biva v tem kraju!« »In z nami«, se oglasi Janez, najmlajši sin, vendar pa najbistrejša glava pod Mrakovo streho, «in z nami, kako se bode godilo, to mi povejte?« »Pogubi ne odidemo!« odgovore drugi. »Ce bodete tako ravnali, kakor namerjate, gotovo ne. Vi sami silite v smrt, ko tolčete s sekiro po mizi! Sebe hočete končati, samo da otmete evangelijske svoje brate po pogorju! Ne vem, ne vem, ali pač dospete do srečnega konca! Vidim že, kako prihrume v Zalo oboroženi hlapci ter nas vse polove in vklenejo. In hišo nam zapalijo in odženo živino in ugo-nobe vse, za kar ste Vi, oče, delali in delali. In staro mater in mater in Katrico, vse te slabotne ženske tudi odtirajo z nami v Loko in suvali jih bodo s puškami in z nogami, če ne bodo mogle hoditi tako hitro, kakor bodo hoteli pijani biriči. In naši bratje, ali bodo oteti? Pravim Vam, da ne in da se pogube z nami vred!« »Kako je to mogoče?« vpraša Luka, »ko ne bode nikogar, ki bi jih izdal, in ko bode vendar papist, ki bi nas lehko tožil, spravljen v kraj, da ne bode mogel izdati nikogar? Sekiro v roke, ta je najpametnejša, in to je zadnja moja beseda!« 9* «Bog ga je dal v naše roke», izpregovori starec, Pa bi je ne bil pustil, da ji ni pomagal kanonik Amandus. Ko je zapazil grešno in drzno početje svojega hlapca, ga je pretresel srd, da takoj niti ni mogel izpregovoriti. Kakor — 157 — živo oglje se mu je zažarilo oko, potem pa je zakričal: «Roko z obraza, umazani hlapec!« V tistem hipu je odskočil prestrašeni birič in si neutegoma poiskal izhoda iz hiše. «Ko bodemo v Loki, Conrade, me spomni te zverjadi! Dvanajst ur naj stoji na sramotnem odru, ta zverina! Ta zverina!« Ko se umiri, zapove slugi, naj pokliče rano-celnika. Skoraj nato vstopi droben, precej telesnat možiček in se globoko pokloni pred bolnikovo posteljo. Niti ni čakal, da bi ga kdo nagovoril, kar sam je pričel govoriti in govoril je neprestano, tako da nihče v sobi skoraj ni mogel črhniti besedice. «Kako je kaj, reverendissime !« je pričel. «No, to rečem, takega pota nečejo več prevzeti moje kosti, in naj se na lovu ponesreči nečak samega rimskega papeža!« Ne da bi čakal odgovora, je nadaljeval takoj: «Torej, poglejmo nekoliko, kje tiči tista rana! In po teh potih, amice, ste lazili in se plazili za divjo živaljo in po življenju ste ji stregli? Pa Vas je vsekala — ali bi storil človek drugače, če mu hočejo vzeti življenje? Vse na svetu se brani, pa bi se medved ne!« «Ali ste donesli moje orodje?« se obrne h Konradu. «Morda bode treba kaj žgati, kar bi se bilo moralo storiti že iz pričetka! Jaz, Paulus Secundus, sem vedno za to, reverendissime, da se vsaka rana najprej nekoliko izžgi, da ne — 15S — požene tisto nevarno divje meso in da ne pritisne prisad, prijatelj, prisad! Kako nas je učil v Padovi preslavni Hieronvmus Mercurialis? ,Prisad, to je smrt, prisad je gotova smrt', tako nam je govoril, in jaz, Paulus Secundus, potrdim mu te besede do pičice!» Ko mu prineso orodje, stopi bliže in odvezuje rano. Pri tem nabere deželni fizik Paulus Secundus okrogli svoj obraz v resne gube in se dela, kakor bi iz svojega rokava zdajci lehko iztresel ali smrt ali življenje. »Kdo pa je najprej obezal to rano?« Tukaj se je kanoniku prvič ponudila prilika, da je izpregovoril besedo. ♦ Najprej« — in tu se je nesrečni kanonik plašno ozrl po tistem zdravniškem »orodju9, ki ga je bil Paulus Secundus razložil tik postelje na stolu, «najprej mi je pomagala stara ženica, bivajoča v tej hiši. Spozna se nekoliko na rane in dobro me je obezala«. »Dobro Vas je obezala, haha! Povem Vam, reverende, če obežete ranjenega vola tako, pa Vam pogine kakor muha pozimi! Dobro Vas je obezala! Tako govorite vsi, ki se vam niti ne sanja, kako se v Padovi, ki je vendar mati vseh zdravniških šol, obezujejo rane! Pa je že kaka stara čarovnica, ki bi najbolje dognala svoje življenje, če bi jo vrgli na grmado, nato pa za-palili ogenj pod njo! Sedaj pa kličete mene, da bi pomagal, ko je vendar hudobna starka — 159 — že vse pokvarila. Ali takšen je svet, povsod v mestu kakor na kmetih! Zakaj me niste precej poklicali ?» ♦ Samo prvi trenutek mi je pomagala dobra ta ženska«, odgovori kanonik, «in Bog ji povrni nje trud. Takoj drugi dan je prišel grajski rano-celnik iz mesta in mi obezal rano, kakor vidite.« ♦ Saj sem si mislil«, zakriči Paulus Secundus, ♦ da je to delo mazačevo, ki ne umeje drugega nego rožičke staviti, in še to slabo! Prav se vam godi, pa cepajte kakor muhe jeseni, če že nečete, da bi vas zdravili možje, ki so bili po svetu in so se kaj naučili!« Rekši je drobni mož tako brezčutno odvijal ovoje z rane, da je kanonik Amand časih nehote zaječal. »Kdo bi bil tako občuten, diavolo!« se za-togoti Paulus Secundus. »Rezali so mi že meso z živega telesa, pa sem dejal: ,Počasi režite, da bodem vsaj vedel, kakšna je ta bolečina'. Vi, reverende, menite, da je bolečina podobna bolečini, kakor je slama podobna slami. Toda temu ni tako, in kdor hoče spoznati prirodo, se priuči tudi tukaj lehko mnogočemu! Santa Maria, Santa Maria! Ta rana mi pa ni všeč; in sam vrag Vas je vlekel sem gori, da ste prišli medvedu pod šapo! Doma bi bili ostali, doma na gradu v Loki, in tisto dobro vino bi bili pili, ki ga ima Vaš gospod stric v grajskih kletih! O diavolo!« — 160 — «Obežite mi iznova ramo!« odgovori kanonik trdo, «in nikar ne menite, da bodete žgali po meni. Ce mi je že umreti, umrem naj v miru. Rano mi hitro obežite, mudi se mi, in čim prej sem na poti, tembolje bode!« «Na kakšnem poti?« vpraša zdravnik. »Conrade«, se obrne bolnik proti slugi, »ali ste prinesli nosilnico s sabo?« In ko mu leta potrdi, da so jo prinesli, dostavi: »Pripravite jo, zakaj precej, ko gospod fizik opravi svoje delo, odrinemo. In po zeleni Zali nizdolu me ponesite in pse izpustite po sledovih, in ti, Conrade, mi zatrobiš na rog, da bode lovsko-veselo odmevalo med hojami! Tako bodi!« «Tako bodi! Lehko je to rečeno!« se vtakne v razgovor Paulus Secundus, »ali vprašam: čigava je odgovornost? S to rano«, je izpregovoril latinski, »s tako rano, reverende amice, ne bodeš lazil po hribovju kakor mezg, ki prenaša tovore čez Apenine! In premilostivi knez in škof, ki mi bogato poplača današnjo pot, o tem sem prepričan, kaj poreče leta? Kaj drugega nego to, da je bil deželnih stanov fizik, Paulus Secundus, nevednik in neumnik, ki je znal o medicini — Bog blagoslovi to vednost — prav toliko kakor Bileamov osel o Svetem pismu, v katerem se pripoveduje o njem! Ha, amice, mi vemo, kako se modro živi, in zato govorimo tako, da bodete pod to streho ostali še nekaj tednov in morda še dalje. To pa je tudi zadnja moja beseda! Basta!« — 161 — «Moja zadnja beseda pa je«, odgovori kanonik, «da odrinem še danes. In če mi dodele milost vsi svetniki, bodem počival še danes na mehki postelji, kakršnih je obilo na loškem gradu. Svojemu Bogu sem to obljubil, in ljubša mi je smrt, nego da bi prelomil to resno obljubo!* Zdravnik je vtem izpral in očistil rano ter jo pričel iznova obezavati. «Pa pojdite torej!« je dejal, «ma jaz si umijem roke, jaz sem nedolžen, in, Conrade, Vi ste mi priča, kako sem modro učil kanonika, naj s takšno rano — ta rana, ta rana, Conrade, mi ni všeč! — ne hodi na dolgo pot. Priča mi bodete, če se na dolgi poti kaj pripeti, ali moja krivda ne bode! Tako, sedaj je zopet dobro za nekaj časa! Ce bi hoteli mirno tu ležati in bi Vas jaz nekaj dni zaporedoma prevezaval, pa bi se skoraj pokazali dobri uspehi moje učenosti. Prisad, Conrade, prisad, vi smrtni ljudje še ne veste, kaj je prisad!« • Pripravite nosilnico!« ukaže kanonik. «Torej je res, da odrinete?« vpraša Paulus Secundus. «Kar najhitreje!« • Vsi so enaki«, se obrne deželni fizik k slugi, «veliki gospodje kakor berači. Ce jih kaj boli, vzdihujejo kakor šibke ženske, žgati si ne dado in trmoglavi so kakor vol na paši! Na pot tedaj, dobro, dobro! Jaz pa ti pravim, Conrade: ruit in perniciem! Spravi moje reči in Tavčar-jeve povesti. IV. II — 162 — skrbi, da se mi kaj skuha! Vrag naj vam s praznim želodcem lazi po tem gorovju!* Nejevoljno odide iz sobice. Ko se je pripravilo nekaj jedila, da so se nasitili lačni hlapci, in ko je bil utolažil svoj glad tudi fizik Paulus Secundus, je ukazal kanonik iznova, da se mu pripravi nosilnica. Obložili so jo z mehkim mahom in storili vse, da bi imel bolnik mehko ležišče. Neprestano je ugovarjal zdravnik, toda brezuspešno. Po jedi prineso hlapci svojega gospodarja iz sobe in ga rahlo posade na nosilnico. Bilo je najkrasnejše jutro. Na nebu ga ni bilo oblačka, in na severju so se Triglav in drugi snežniki ostro črtali zadaj v temnozeleni krajini. Rosa se je lesketala po listju in travi, in globoko po dolinah je ležala gosta megla, da se je videlo, kakor bi jih polnila jezera samega belega mleka. Bilo je krasno jutro, in lovec si ne more želeti krasnejšega in prijetnejšega v teh krajih. Ce le izpustiš pse v zeleno grmovje, zdajci se ti oglase, in kakor bi trenil, že je divjad na nogah in gonja v najlepšem tiru, da se ti lovsko-veselo širi srce! Tako se je tudi kanoniku Amandu širilo srce, ko je tisto jutro ležal na nosilnici pred Mrakovo hišo. Odpravljal se je na dolgo pot, ali skrbi mu ni provzročala. Globoko je zasopel in srkal čisti zrak, ki ga je bil tako nerad pogrešal v tesni in zadehli sobi. — 163 — ♦ Za Boga!« vzklikne radostno, »kako lehko se tu diha, in prav tako mi je, kakor bi bil prišel iz temnega groba! Bodete videli, gospod fizik, da me ozdravi prav ta pot in ta zrak, ki dosedaj ni mogel do mene!* «Kaj zrak, kaj zrak!* se ujezi Paulus Secundus, «takšen zrak ni nič prida, sosebno ne, če pride do rane ! Jaz, reverendissime, odklanjam vsako odgovornost, in ti, Conrade, si mi svedok, da jo odklanjam.* ♦ Za svoje početje hočem biti sam odgovoren bodisi proti ljudem, bodisi proti Bogu. Vi, care amice, ste odvezani vsake odgovornosti, in v tem oziru naj Vas ne more skrbi!* ♦ Meni je prav*, odgovori deželni fizik; ♦ prav pa ni, da moram, toliko da sem iztežka prisopihal tu gori, zopet nizdolu, ne da bi se bil počil in oddehnil.* ♦ Hodili bodemo počasi*, de nato kanonik Amandus, «poglejte vendar okolo sebe in ozrite se v krasno jutro! In lovske pse imamo in lovske rogove, pa naj bi lazili po gozdih in svoje pse na lancih vlačili za sabo! Nikdar ne, amice; danes bode zvonilo po vsej Zali in nekaj strelov bode odmevalo med hribovjem in plaha zverjad bode puščala krvav sled po mokri travi za sabo! Tako bodi! In morda, tu se zanašam nekoliko na tvojo pomoč, mi Conrade, morda sproži kanonik sam enkrat ali dvakrat svoje smrtonosno orožje, če mu pride žival na strel! Tako bodi!* ii* — 164 — Deželni fizik pozove slugo k sebi. «Ali ničesar ne čutiš, Conrade?« ga ogovori važno. «Ali ti nisem pripovedoval precej od prvega trenutka, da bode tako in nič drugače? He! Ali ti nisem govoril o prisadu? Videl bodeš, da poseže tu vrag vmes, preden smo v Loki! Govori li pameten človek tako — in ali se vede tako, če nosi smrtno rano na telesu? Veruj mi, stara duša, prisad je v njem, kri vre po njem, in drob se kuha v njem! In v takih časih se odpravlja na lov! Kri vre po njem, in drob se kuha v njem! To je moja zadnja beseda, Conrade, in odslej ne izpregovorim ničesar več! Vi, ki ste porojeni tepci, pa počenjajte, kar se vam ljubi. Ali toliko rečem: da sem jaz v službi kanonika Amanda, bi se mu uprl šiloma, da bi ne smel odtod, nego moral ostati v postelji še mnogo dni. Vi pa ste tepci, zato storite, kar vam drago!» Te besede je govoril Paulus Secundus tiho, tako da jih ni umel kanonik Amandus. * Morda pa le ni prevelike nevarnosti«, ugovarja sluga, «ker je danes tako rdečega in zdravega lica kakor nekdaj, ko ga še ni raztrgal medved! Skoraj verujem, da dobri gospod res ozdravi !* Zaničevanje, ki je ob tem ugovoru napolnilo dušo deželnemu fiziku, se ne da popisati. «Tepec 1» je zakričal, »kaj že nisem povedal, da vre kri po njem! Basta !» — 165 — »Conrade!« izpregovori kanonik Amandus, ki je posnel iz zadnjih besed deželnega fizika, da hoče leta pregovoriti njegovega hlapca, • nikar si ne daj zmešati glave, nego obrni okrog sebe poglede in povej mi, je li to takšno jutro, da bi mogel umreti pošten in Bogu ljub lovec? Ne in ne!» Po kratkem premolku dostavi: »Pripeljite mi tolpo pisanih lovskih psov, da vidim, ali uboge živali še poznajo ubogega svojega gospodarja!« Storili so, kakor je ukazal. Obsuli so mu tožno ležišče zelenega lova tuleči pomagači in se gnetli okolo njega. Hipoma ga je spoznala pisana tolpa in skakaje in lajaje napravljala nemir ter tako izražala veselje, da zopet vidi svojega gospoda. Klical jih je po imenih, hvalil njih ognjevitost in jim obetal, da jih današnji dan čaka še obilo posla. Bil je lep, ali tožen prizor, ko je bolni lovec z uničenim svojim telesom, a z bistrim in neugonobljenim duhom ležal sredi svojih nestrpnih psov, ki so mu lizali drobno roko ali se spenjali po ležišču ali pa grebli po zemlji, prav kakor bi očitali svojemu gospodarju, da leno leži ob takem jutru, nikar da bi jih pognal v temno ložo, da bi mu gonili lovsko žival. «Da», je izpregovoril kanonik Amandus, «da, žalostno je, ko ne morem vstati in vas kakor nekdaj odvesti v temni gaj! Pomagati mi ni. — 166 — Raztrgano in onemoglo je moje telo, a duh mi je čil in kakor orel razpenja svoje peruti nad visoko Zalo! O moj Bog, duh v meni govori, da so prešli zame tisti zlati, dušo poživljajoči časi, ko smo zdravi in radostni lovili po božjih gozdih!« Tedaj je kanonika Amanda preobladala brezupna toga, in sicer bolj nego kdaj prej. Umolknil je in se zagledal tja v zeleno hribovje, kjer si je iskalo zavetišča in skrivališča obilo plahe divjačine. Njemu pa vse to ni hasnilo; z duhom se je spenjal nad gorovje, a s telesom je bil prikovan na ležišče, da se ni mogel geniti! «Conrade«, šepne Paulus Secundus staremu slugi, »že ga napada slabost, kar ni čudo, ko vre kri po njem!« Ali bolnik se skoraj ojači in zapove z ostrim glasom: »Odženite mi pse! Preživi so, in njih hrup mi muči glavo!« Neradi so ga ostavili zvesti lovski pomagači, in le šiloma so jih odtrgali hlapci od njegovega ležišča. Vzdihnil je in dejal sam v sebi: «Da, da, veselega lova vesele dobe so minile!« Potem pa je ukazal: »Conrade! pokliči dekleta!« Poklicali so Katarino, in ko je pristopila, ji je dejal rahlo: «Podaj mi roko, Katarina, sedaj mi je odriniti! V nadlego sem bil itak predolgo, tako tebi kakor tvojcem. V imenu Boga se poslavljam od tebe, in če vas bodo kdaj trli ali vam delali — 167 — krivico, spomni se, da ti živi na loškem gradu prijatelj, ki neče nikdar pozabiti, da je nekdaj užival dobrote pod streho te hiše!« »Siromak«, deje Paulus Secundus iznova proti Konradu, «o loškem gradu govori in druge vabi tja, ko ga bržkone sam nikdar več ne ugleda! Conrade, videli bodete, kaj je prisad!« Kanonik Amandus prime roko dekletu in dvigne plaho in boječe oko proti njej, ki tudi ne more izpregovoriti. Neprestano se je borila s solzami, ki so ji zalivale oko. »V Bogu odhajam od tebe, Katarina«, je dejal zamolklo, «in upam, da oprosti tako meni kakor tebi, če sva — v mislih — grešila proti Njega zapovedim. Časi so hudi, in božjim služabnikom se je ogibati vsega, iz česar bi se porodilo pohujšanje.« Se enkrat je uprl pogled v njen bledi obraz, ki je bil prav v tistem trenutku tako miloben in prijeten, kakor je milobna in prijetna pomladanska cvetka. Ali premagal je sebe kanonik Amandus in zaklenil dušo svojo, da mu miloba njenega obraza ni mogla več zasijati vanjo. Lahno vzdihnivši je izpustil njeno roko: »Z Bogom ostani, Katarina!« »Dvignite me!» — se obrne nato k hlapcem, »itak se mudimo predolgo!« In ni je več pogledal, dasi mu je bledi obraz, ko so ga dvignili in odnesli, obledel še bolj, četudi ne vemo, ali zato, ker je trpel — 168 — muke telesne, ali zaradi tega, ker se mu je tudi srce vilo v mukah. Odnesli so ga vkreber. Z mrtvim glasom je še ukazal: «S psi krenite na desno, da pridete v gozd pod nami! Le enkrat mi še dopustite, da začujem zvonečo Zalo in petje lovskih rogov!» Izginili so hlapci in psi. In zapel je lovski rog in po Zali je odmeval, in njega melodični glasovi so se prav skoraj družili z zvonjenjem razdraženih štirinogih gonjačev, ki so bili prav brzo zavohali in prepodili zverjad. Po logu se je drevila srce oživljajoča gonja, dočim so no-sivci z bolnikom počasi lezli proti vrhu. Ondi pri hiši pa je še vedno stala deklica prav tam, kjer se je bil poslovil od nje bolni kanonik, in za njim je zrla, dokler oni niso dospeli do vrha ter se potem skrili njenim pogledom. Težke kaplje so ji padale na lice. «Nič več ga ne bom videla, nikdar več!« Tako je vzdihala in stala še vedno na mestu, ko je bil oni, ki je bežal pred nje ljubeznijo, že davno izginil za vrhom gozdate Zale. »Tako vam je», je dostavil gospod Andrej — «o sebi ne govorim — ljubezen v pogubo, in toga in trpljenje sta ji neprestani družici. Se dandanes ni drugače, in v dobi, ko je živel kanonik Amandus, je bilo takisto!« — 169 — Tedaj pa se oglasi Jernač izpod Skale, rekoč: »Noč je visoka, in mislim, gospoda, da bi nam vsem kazalo nekoliko zaspati. Tisto, kako se je loški korar ženil pri Mrakovi Katrici, lehko zvemo jutri, najsi jaz zase skoraj ne vem, ali bi verjel vse to, kar pripoveduje gospod Andrej. Gospod Andrej takrat tudi še ni zahajal v Zalo, in sedaj vprašam, kako ve vse?* »Ti govoriš po slabi svoji pameti*, se vtakne v razgovor Miha, ki se nama je hotel prikupiti; «v starih knjigah se bere to ali ono, o čemer ti, Jernač, ki še svojega imena ne znaš podpisati, ne veš ničesar. Čemu torej nasprotuješ gospodom ti, ki ničesar ne veš?* Ze je hotel Jernač izpod Skale skipeti, ali pomiril je prepir gospod Andrej: »Ne prepirajta se, nego molčita ! Dobro ! Poizkusimo, če moremo nekaj ur zaspati, da bodemo čvrsti in trdni, ko napoči težko pričakovana lovska ura!» «Tudi po moji volji je to», izpregovorim jaz, »in o končni usodi kanonika Amanda se izpoveš po dognanem lovu, ko bodemo počivali tu okrog ognja in naju bodeta navduševala vsaj dva orjaka-petelina, viseča ondi na smrekovi veji. Ali ti je všeč tako, Jernač?* »Slišali ju bodemo*, odgovori leta čmerno; »če pa bodeta tudi visela na veji, ne vem! Gospodu Andreju nič kaj ne zaupam; pravijo, da roka, ki daruje mašo, nikdar dobro ne strelja!» — 170 — • Oho!« ugovarja kaplan Andrej, «ali morda že lani nisem ustrelil prvega, ki je pel v Špiku nad Lučinami, he, ali ni res?« • Mogoče! Mene ni bilo zraven in videl ga tudi nisem!» • Sedaj, bratec Andrej«, se vtaknem jaz v precej živahni razgovor, «sedaj te je Jernač razžalil ravno dvakrat. Prvič, ko je dvojil o resničnosti tvoje povesti, drugič, ko zopet neče verjeti, da ustreliš petelina in da si sploh že ustrelil katerega, ali pa posebej onega, ki je lansko pomlad pel na Špiku nad Lučinami.« »Razžalil me je, prav res, zelo me je razžalil!« pritrdi kaplan Andrej. • Zato menim, da mu gre nekaj kazni!« «Prav takšno je tudi moje mnenje!* •Le šalita se, gospoda«, odgovori Jernač; • če se ne motim, se zbira tam nad Blegošem čudna megla, in od juga že tudi vleče po malem. Ko odbije v Lučinah tri, bode pa vse prepreženo in iz lonca bode lilo, da bodemo vsi mokri kakor poljske miši. Nikar ne imejmo nepotrebnih govoric, nego zaspimo rajši!« • Kazen mora biti«, odgovori gospod Andrej, • in ker se je Jernač kazal nekamo takega, kakor bi mu moje pripovedovanje ne bilo všeč in bi on sam lehko povedal vse bolje, naj torej pripoveduje!« «Naj pripoveduje«, vzkliknem jaz, «kako je prvič ljubil žensko in vabil družico k sebi, kakor jo vabi petelin na veji!« — 171 — «Če ustreli gospod Andrej petelina*, odgovori Jernač porogljivo, «pa vam povem vse. Lahko noč!* Skoraj nato smo zaspali. Proti jutru, preden še se je svitalo za gorami, nas je zbudil Jernač, ki ni mnogo spal, češ, da bi ne prespali ugodnega časa. Bila je še temna noč, ali megla na Blegošu se je bila razkadila, in niti oblačka ni bilo videti na modrem nebu. Tudi sape ni bilo, in popoln mir je vladal nad Zalo. Po temnih stezah smo odšli do svojih petelinov. Kdor ni izkusil kaj takega, njemu ni moči dopovedati, s kakšnimi čustvi lazi lovec v takih nočeh po tihem gozdu. Nikjer se ne gane list, samo po suhljadi začuješ tuintam, da hodi Žival po nočnih potih. Bodisi da skaklja zajec proti svojemu ležišču, bodisi da je lisica ali jazbec, ki se vrača z nočnega lova. Med vejevjem zaskovika ponekod sova ali pa mali čuk, ki počasi izpušča tožne svoje glasove iz grla. Z Jernačem sva lezla po poti in vestno pazila na vsak korak, da ni kdo stopil na suho vejo in provzročil nepotrebnega hrušča, ki bi morda preplašil orjaškega pevca. «Za gorami se že dela bela proga*, zaše-peta Jernač, <-in zvezde že tudi niso več tako svetle! Sedaj bode pa koj, če bode sploh pel*. In natezal je uho, ali bi kje ne začul znanega klepanja v noči. «Ze brusi!* izpregovori radostno, «že brusi! Nekje blizu je! Skakajval* — 172 — In skakala sva. Kadar je zaljubljeni petelin samo klepal, tedaj sva obtičala na mestu in niti sopsti se skoraj nisva upala. Ko pa je brusil, tedaj sva švignila dva ali tri korake naprej in napenjala oči, da bi čimprej ugledala pevca na temni veji. Priskakala sva v potu svojega obraza — in to v pravem pomenu te besede, ker se uprav pri petelinjem lovu prelije največ znoja — do kraja gošče, in tik naju se je v nočnem mraku razprostirala ravnica, kjer so pred nekaj leti posekali drevje. Tuintam je še stala hoja, stara z mahom obrasla hoja, in risje oči bi moral imeti človek, da bi v takem črnem vejevju ugledal črnega petelina. Tu med jelkami je pel. Pod njim so kokale kure, in ena, ki naju je bržkone začutila, je vzplapolala od tal in odletela po loži. Nje krilati ljubljenec pa je pričel tako udelovati na svoji veji, kakor da so mu v nevarnosti vse grahaste ljubice. Kakor grah so se mu usipali glasovi iz grla, in klepanje in brušenje se je vrstilo neprestano. Lehko je bilo skakati, in skoraj sva dospela blizu drevesa, kjer je pel. «Ga že vidim!» zašepeče Jernač, «malo pod vrhom je, in prav dobro vidim, kako zvija vrat in kako de vije rep v koloU Jelko sem sicer videl, ali brezuspešno sem jo neštevilnokrat premeril od vrha do tal — v temnem vejevju nisem ugledal petelina. »Za Boga», je vzdihnil Jernač, «baš sedaj dviga kljun, in skoraj slepec bi ga moral ugledati! — 173 — Na drugi veji od vrha tiči, in če pogledate nekoliko proti nebu, vidite, da se ta veja pre-giblje!» Gledal sem proti nebu, ali niti ena veja se ni zmajala pred mojim pogledom. Vse je bilo črno in mirno, dasi sem gledal in gledal, kar se je dalo «Kure se že plaše, in če ga skoraj ne ugledate, se preplaši, in glavo stavim, da mi petelina zvabijo z mesta. Sam vrag ve, kakšne oči imate!« Kapljema mi je teklo po čelu, ko sem se iznova in iznova trudil, da bi ugledal usodno vejo. In takrat se mi je videlo, kakor bi se bila zamajala veja pod vrhom, in res, slep sem moral biti, da nisem takoj iz pričetka opazil črne oble, ki je tičala na tej veji. Pripravim puško. Bil je zadnji čas, ker so bile kure že prav zelo vznemirjene in so se čimdalje bolj odmikale od petelina. »Dobro pomerite!« šepne Jernač, »ako ne bode prav zadet, se zanese globoko v jarek, da ga ves svet več ne iztakne!« Pomerim. Oblo na veji sem imel brezdvoj-beno pred sabo in ko sem menil, da jo imam na cevki, izprožim. Razlegalo se je po vsej Zali, mogočno, veličastno. »Tresk!« se razjezi Jernač, »jelka je zadeta, ali petelina je vrag vzel! Saj sem vedel, da bode tako!« — 174 — In klel je; ali na vrhunec mu je prikipela jeza, ko sva končno dognala, da sem streljal v nekov zarastek na veji, dober vatel pod petelinom. Ce bi bilo mogoče, bi se bila poštenja-kova jeza še povečala, ker je prav v tistem hipu počilo na oni strani Zale, kjer je gospod Andrej lazil za svojim petelinom . . . Jako potrta ostaviva kraj nesreče, in Jernač neprestano nekaj godrnja o tem, da gosposki lovci sploh nič več ne znajo streljati. Dospela sva nad majhno, gosto zaraslo dolino, kjer je stalo nekoliko smrek sredi bukovega grmičja. Hipoma obstane moj spremljevavec in šepne: «Postojva!» In res, spodaj iz frate se je culo, kakor bi padale kaplje na kamen: tek, tek, tektek . . . Tu je v poznem jutru pel petelin, bržkone mladič, ki se prej ob zori zaradi starcev ni upal peti. Skočiva za smrečje in skoraj se prepričava, da tiči pevec na zemlji. Pošteno je brusil, ali vmes je šumoma odskakoval od tal, da je suho bukovo listje pršelo okrog njega. Že sem hotel skočiti, ali v tistem trenutku se prismuče po gošči onostran po bregu rumeno-sivkasta lisica, ki je bila brezdvojbeno tudi na petelinjem lovu. Košati rep je vlekla za sabo in kakor senca se je premikala po resju, in sicer v premi črti tja, kjer je brezpametna ptica v neizmerni svoji poltnosti odskakovala z zemlje. In sveti Hubertus me je razsvetlil, in niti za — 175 — dihljaj se nisem premišljal, komu naj namenim smrtonosni svinec. Pomeril sem torej na rumeno-sivo tatico, in ko se je po poku razkadil dim, se je premetavala lisica v smrtnem boju po zelenem bregu, iznad frate pa se je vzdignil mogočni pevec in odplul s kraja, kjer mu je še ravnokar grozila gotova poguba. »Haha!« se zasmeje Jernač, «ta jo je pa izkupila; rajši jo imam nego petelina!» Potolažen vrže ubito žival čez rame, in s ponosno zavestjo, da lov ni bil brezuspešen, odkorakava proti zbirališču, odkoder čujeva že iz dalje glasno in veselo govorjenje gospoda Andreja. »Gotovo ga je ustrelil!« izpregovori Jernač čmerno, »in za mašo bi plačal, če bi ga gospod Andrej ne imel. Ali se bode ustil, in ves dan ga bodemo morali poslušati!« Gospod Andrej je bil na mahu tik ognja na široko razložil svoje ude in nebeško zadovoljen upiral oči na zelenosvetlega petelina, ki je visel na veji bližnje smreke. »Praznih rok prihajata«, se zasmeje nama naproti, vpraša kaplan Andrej. »Naj kdo reče katero!* izpregovorim jaz. »Morda ti kaj veš, žalostni Miha, saj si tudi oženjen!* »Oženjen, oženjen*, zajoka Miha, »pa ne tako, da bi bilo vredno govoriti o tem!* — 205 — »Kdo pa tudi poslušaj to nergo!« se oglasi Jernač izpod Skale. »Ce mu daste piti, kolikor hoče, vam bode pretakal solze, da nastane kar ploha! Ce pa nima piti, pa ust ne odpre. Sicer bi pa o svojem zakonu tudi ne vedel drugega, nego da ga pretepa, malone vsak dan pretepa, zakonska žena, za katero je hodil, kakor lazi petelin za kuro ! Ti si bil ubožen petelin, ali ni tako, Mihec?« «Lažeš!» zatuli Miha. «Lažeš, Jernač! Pa sem jo vendarle dobil! Tvoja pa tebe ni hotela, in drug ti jo je vzel! He, kakšen petelin pa si bil ti, Jernejče?« «Se eno mi reci, pa te urežem okrog glave, da se ti bode zazdelo, kakor bi bil doma pri svoji ženi!« — Jernaču izpod Skale se je videlo, da je jezen. In ker je bil žalostni Miha tudi jezen, se je bilo bati majhnega pretepa. Zatorej izpregovorim: «Mirujta! Naj pa iztrese Tinče tamle povest svojega zakona iz rokava, in radi ga bodemo poslušali.« »Zakaj ne?» odgovori Tinče lehkodušno. «Dober človek sem in rad vam ustrežem!« Vsi smo hvalili njegovo postrežnost. III.' Sepasti Tinče pripoveduje: No, dobro! Pa bodi, če že hočete vse izvleči iz mene ! Moja misel je ta, da mora biti človek dobrega srca, pa je vse dobro! Prisiliti se ne — 206 — da nobena reč, ali človek lehko izhaja tudi v zakonu. Proti zakonu torej ne govorite, dobra reč je in od Boga postavljena! Smejali se mi bodete, pa nič ne de, srečen sem bil v zakonu, in ta je resnična. Dober človek sem in sem bil vselej! Kje sem prvič pogledal na ta svet, ne vem in tudi nikoli ne zvem. Nekdaj poleti je prišla v Vinharje mlada, zanemarjena ženska in lačna je bila tudi. S seboj je nosila v slabih cunjah zavito breme, in to breme sem bil jaz, ki vam pripovedujem vse to. Pri Komarjevih je prosila večerje in prenočišča. Dobila je večerje, spat pa so jo ppslali potem na listje, njo in otroka. To že vse veste, no dobro, pa se mora vendarle povedati, da bodete nato še bolje vedeli, kako je vse prišlo potem. Drugo jutro je vpilo otroče v listnici, ženske pa ni bilo. Noč jo je bila vzela, ali mene je pustila Komarjevim v dar, ker so ji bili dali večerjo in prenočišče. Bila je ubožica, grozna ubožica, ker bi sicer ne bila tako ravnala z rodnim otrokom. Bog ji odpusti; kdaj sem ji odpustil že jaz ! Komarjevi pa me niso vrgli pod kap; malo so vpraševali za žensko, no dobro, potem pa so me obdržali za svojega in pri bogatejših niso beračili, da bi me bili vzeli. Tudi okrog občine, ki itak nikomur ne da ničesar, niso moledovali, da bi bila kaj pomogla. Sami so — 207 — me imeli, in to vse veste, da jim ni preostajalo prav nič in da jim je dostikrat hodila prav zelo pičla. Pa so bili dobri ljudje, in Bog jim daj večno zveličanje vsem tistim, ki so že pomrli iz njih srede! Sedem deklet je bilo pri hiši, in njivice so bile majhne, in malo se je pridelavalo. To morate vedeti, kako so morali delati, če so hoteli živeti! Pri njih sem se privadil dela tako, da mi ni bilo treba pozneje beračiti. Sedem deklet je bilo, in vse je moral stari Komar za praznik lepše oblačiti, kar ni bila šala, prav nikaka šala! Lenčika je bila najmlajša in po moji sodbi tudi najzalša. Umela sva se posebno, ker sva bila skoraj tistih let. Tudi pozneje, ko sva prišla v dobo, ko mladost znori,' sva se imela rada kakor brat in sestra. Pa drugega nič, saj vidite, kakšen sem. Na obrazu nič, na drugem telesu nič. Leva noga pa še krajša od desne, da hodim kakor staro motovilo. Na kaj takega se mlada ženska ne ozre. In tudi Lenčika se ni zagledala vame, kar se mi še danes ne vidi čudno. Bil sem pač že takrat dober človek in imel sem dobro srce. Pa kaj gleda mlado dekle na kaj takega, in tudi Lenčika ni gledala. Kar itak vsi veste! — No dobro! Ostal sem pri Komarjevih, dokler nisem bil za delo. In lepo so ravnali z mano, in prav prav radi smo se imeli. Potem, ko sem le nekoliko dorastel, pa sem šel služit ter sem — 208 — v pogorju pasel koze in ovce. In rad sem služil, ker sem že čutil — četudi sem bil otrok — da jim ne smem delati nadloge, ko vendar nisem bil njih otrok. Vidite, pošteno sem se preživel, in vsak krajcar sem deval na stran, ker sem se bal beračenja na stare dni. Tudi sem nekoliko kupčeval, sedaj z jajci, sedaj z borovnicami, sedaj z žaganjem in tako po vrsti. Ena reč in druga, ko sem imel osemindvajset let, sem kupil Hiščarjevo kočo na griču. Nekaj sem plačal, nekaj sem napravil dolga, pa sem le imel svoje selišče. In ta je prva! V tistem času je doletela Komarjeve velika nesreča. Spomladi je starec trebil drevje, pa se mu je zlomila veja, in padel je z debla. Pohabil se je do smrti, in hiša je izgubila gospodarja. Siromaštvo je siromaštvo, in nesreča pride malokdaj sama. Tudi h Komarjevim je prišla še druga nesreča. Kaj bi vam pravil? Lenčika se je bila spečala s Pečarjevim starejšim, in stvar ni ostala tako. Takrat, ko je bila največja sila, da bi jo bil vzel, pa je Pečarjev Miha izginil in se potegnil v Ameriko. Tja so takrat prav močno zahajali od nas, in tudi Jernač izpod Skale je bil, kakor nam je pravil, med tistimi, ki so se odpeljali čez morje. Prav tako je bil ž njimi Pečarjev Miha, tu v Vinharjih pa je pustil dekleta v skrbeh in sramoti. In to ni majhna reč, najsi pride kaj malega vmes. No, dobro! — 209 — Morda dve leti je bilo potem. Na praznik sv. Vnebohoda sem šel k deseti maši v Poljane. Lep dan je bil, ali nekaj je govorilo v meni: »Vzemi dežnik s seboj, ker se ne ve, kakšno bode vreme.» In res sem bil sam v cerkvi z rdečim dežnikom. Dober mora biti človek, pa oprezen. In prav to opreznost moram zahvaliti, da sem zlezel v sveti zakon. Zaradi nje sem vzel tisti dan dežnik pod pazduho, in zaradi tega dežnika sem dobil ženo, ki bi je drugače ne bil dobil. Po maši sem stal pred cerkvijo, in k meni je stopila Komarjeva Lenčika. Prav bleda je bila in prav drobna. Pa kdo bi ne bil bled in ne droben, če tiči tisti, ki bi sam mogel pomagati, nekje v Ameriki in če nam ni pustil drugega nego otroka, ki je in troške dela! Kdaj je že nisem bil videl! In po pravici rečem: Nič rad nisem zahajal v hišo, odkar si je dala opravka s Pečarjevim. Odkar pa stvar ni bila ostala tako, pa me že celo ni bilo blizu. Vse to mi ni bilo všeč, to veste, in če bi bilo šlo po mojem, Komarjeva Lenčika ne bi bila nikdar pogledala Pečarjevega Miha. On nič, ona nič, in sedaj mi povejte, ljudje božji, kaj pride iz tega? Nič, ali pa kaj takega, kar je še manj nego nič. No, dobro! »Kako je, da nič ne prideš?« me je vprašala, »in kaj smo se ti zamerili, da ne prideš?« »Kaj bi hodil«, ji odgovorim; »saj veš, da je opravka dosti in da tudi težko lazim v grič.« Tavčar-jeve povesti. IV. 14 — 210 — Seve, pravega vzroka ji nisem povedal, ker mora biti človek dobrega srca. Bolje, da za-molčiš, kar užali bližnjika, tebi pa nič ne koristi! «Mati mi je dejala, da bi s teboj rada govorila o tem in onem. Saj veš, kako je težko, če zgolj ženske gospodinjijo pri hiši! Rekla mi je, da bi šel z mano po maši in da lehko ješ pri nas, če ti je prav!« «Pa grem, Lenka, prav rad grem!« Tako sem ji odgovoril. In šla sva. Po Vin-harski grapi sva kresala, molče in počasi. Kaj sva tudi hotela govoriti, in zato je bilo najbolje, da sva molčala. Ko prideva do klanca, tam gori proti Muhi, se je prevleklo že vse obnebje s črnimi oblaki, in «V kotu« se je pričelo bliskati. In ne dolgo, in se je ulila taka ploha, da je bilo vse v nitih po zraku. Takrat se je izplačala moja opreznost, in razpel sem široki rdeči dežnik, da je bilo strehe obema dovolj. Pod to streho sva tičala, ali prestopiti se nisva mogla, ker bi naju bila ploha zdajci premočila do kože. Obstala sva torej na mestu in se skoraj tiščala drug k drugemu, ker je lilo kakor iz škafa. Sedaj sem ji še bliže videl v obraz in rečem: bila je bleda in upadla, da me je bilo kar groza. Vedno tudi nisva mogla molčati. Torej sem dejal: «Ali ti kaj piše oni iz Amerike?« «Nič!» mi odgovori zamolklo. «In denarja ti kaj pošilja?« «Nič!» — 211 — »Lepa je ta!* si mislim. »Pisma nič, denarja nič, lepa je ta!» Zatorej še vprašam: »In dekletce, kakšno je? Ali se ti dobro redi?> ♦ Malo že govori! In vsi pravijo, da mu je zelo podobna!* «Lepa je ta! Pa pisma nič, pa denarja nič! In v Ameriki pravijo, da se tako lehko prisluži denar!* »Oj, moj Bog! Oj, moj Bog!* je vzdihnila in že je imela polne oči samih solza. »In zadnjič je prišel Brinovčev iz Amerike, in po njem mi je poročil, da se ženi v Ameriki in naj ga ne čakam, ker ga ne pričakam do sodnega dne!» ♦ Ta zverina, ta zverina!* In povem vam, da bi bil v tisti dobi Pečarjevega najrajši zadušil. Pa ga zaduši, če ga moreš z rokami čez morje! «Moj Bog, ko bi le otroka ne imela!* Že je zajokala, in tudi meni se je milo storilo. Pa komu bi se ne, če je kaj takega! No, dobro! »Veš kaj, Lenka*, ji odgovorim, »brez-pametna ne bodi in ne jokaj se! Ce se oženi v Ameriki, naj se! Bog že ve, kaj dopušča; da pa temu malopridnežu — in najsi je v Ameriki, — ne bode dal sreče, to je ena! Kaj bi ga čakala omoži se tudi! To je druga!* »Kdo me vzame*, zastoka Lenka; »kdo me vzame z otrokom ?» »Kdo te vzame, Lenčika? Če drug ne, te pa jaz vzamem, in prav rad te vzamem, in tudi z otrokom !» Tako sem ji odgovoril, ne prepogumno, in malone sram me je bilo. Potisnil sem ji dežnik v roko in dejal: Tmej ga, da se ne premočiš! Pridem jutri, in z materjo se dogovorita in dobro premislita vse! Hišico imam, deset mernikov je posetve, in dve kravi preredim brez težave. Ena reč in druga, dolga ni preveč, pijem ne, delam pa rad. Razgovori se z materjo, po odgovor pa pridem jutri! Oni v Ameriki naj se pa oženi, pusti ga, naj se oženi!« To rekši, se spustim nizdolu, dekleta z dežnikom pa pustim v klancu, in tako me je bilo sram, da se nisem upal nazaj pogledati proti njej, ki sem jo ravnokar snubil za svojo ženo. Kar tekel sem neprestano, in dež je lil in premočil mi je vsako krpo, da je kar curljalo po meni. Pač, enkrat sem se vendarle obrnil in zakričal: «Veš, otroka pa tudi vzamem, da veš!» Potem pa sem tekel ves zasopel proti Poljanam. Tako sem se ženil, da veste! No, dobro! Drugo dopoldne se res primotovilim h Komarjevi hiši v Vinharjih. Nekaj od vasi stoji, in polno orehov, visokih starih dreves, je okrog nje. Nič mi ni bilo dobro pri srcu, ko sem prihajal bliže. Bal sem se, po pravici rečem, bal sem se, in čudno mi je bilo tudi zato, ker je le nekaj posebnega, kadar hodi možak za žensko, da bi se vzela. Prišel sem skoraj do hiše in dobro sem slišal, da so se zaprla vrata nekje znotraj. Morda — 213 — odhaja tuj človek, in ta naj me vidi, mene, šepastega snubača! Zdrknem za bližnji oreh. da bi se skril. Pa je bila nepotrebna ta plahost^ Nikogar ni bilo iz hiše. Izza orehovega debla se nekoliko ogledam : nasproti mi je bilo odprto okno, da sem videl ravno k mizi v hišo. Pri njej je sedela Lenka in glavo — morda jo je bolela — si je opirala na levo roko. »Slaba kaže«, si mislim,,,dekle je prezamišljeno, in pozna se ji, da tudi ni spalo ponoči. Se vedno pričakuje snubača iz Amerike!» — Po hiši je hodila mati Komarjeva in nekaj godrnjala. «Vrag vseh vragov«, si mislim, »prav slaba kaže; stara se grdo drži in gleda kakor osat. Slaba kaže!« No, dobro ! »Boga zahvali na golih kolenih*, prične starka, »da te hoče!« Kam pa bodeš na stare dni, ker to vendar vidiš, da večno ne bodem živela? In če umrem, pa se vas oglasi sedem, in sedaj preštej, koliko pride na enega!« »Ko bi le ne bil tako grd!« odgovori Lenčika. »Ce poj deva iz cerkve od poroke, se bode zibal ob meni in vse se bode smejalo! Ljubi moj Bog, ti meni pomagaj!« »Kdo bi se ti smejal? Pameten človek ne! Ce pa se smejejo prismode, naj se ! Ali stori, kar hočeš ! Čakaj onega in njega lepote ! Morda le pride na sodni dan, kakor ti je dal poročiti!« »Ne morem ga pozabiti, mati«, odgovori Lenka, «in najsi ravna še tako grdo z mano! — 214 — In pozabila bi ga ne, četudi vzamem Tinčka. Žena bodem njegova, pa vendar ne žena! In kaj bi bilo? Tepel bi me in tepel tudi otroka!« Takrat se nisem mogel zdržati za svojim orehom. To dekle je čisto napačno sodilo o meni. Stopil sem torej k oknu in dejal: «Kako vendar govoriš tako, Lenčika? Saj me poznaš in veš, da sem dober človek. Da bi tepel tebe in tvojega otroka, tega se nikar ne boj! Ce bi se oženil, bi se oženil z dobrim srcem. Usmiljena si bodeva drug drugemu, Lenčika, in če me ne bodeš imela rada —■ kar je težko zahtevati in kar tudi ne zahtevam — bodeš videla, jaz bodem zmerom rad imel tebe in otroka. Le vzemi me, Lenčika, in kesala se ne bodeš nikoli!« S takimi lepimi besedami sem jo pregovoril tem laže, ker je tudi starka neprestano režala vanjo in ji pripovedovala, da bode drugače prav gotovo beračila na stare dni. Kako bi se ubožica še ustavljala? Ali naj bi šla služit? Kam pa z otrokom? Vsakomur je hudo, če je v taki stiski, najhuje pa ženski, kadar se je prej spečala z moškim, ki ni nič vreden, kakor ni bil nič vreden Pečarjev Miha. No, dobro! Vdala se mi je, in h gospodu sem šel, da naju je dal na oklice. Prismode so se smejale, ko so naju poročali pred velikim oltarjem svetega Martina; pametni ljudje pa so govorili, da je storila prav, ker me je vzela. Pametni ljudje so namreč vedeli že takrat, da sem dobrega srca, — 215 — da bi vsaka ženska lehko izhajala z mano. Tudi Lenčika bi bila, samo da je hotela. Pa ni hotela, ubožica ni hotela ! V ponedeljek je bila poroka. Godcev nisem najel, nekaj poličev vina sem plačal pričama v gostilni, pa je bilo vse opravljeno ! Tako sem bil oženjen in prav srečen sem bil, ko sem pripeljal ženo pod svojo streho. Pa se je tudi precej poprijela gospodinjstva, da je bilo kar veselje. Pometala je, pomivala in brisala, da se je kar izpremenila vsa hiša, da je malone nisem poznal! Kdor je pameten, naj se oženi! Moja prva in zadnja beseda je ta. Oženjen sem bil, pa se ne kesam. Že zaradi tistih prvih dni po poroki ne, ker so bili vsi lepi dnevi! V ponedeljek je bila poroka. V četrtek potem mi je dejala žena: Ko sem doma odložil in v hišo znosil vse, kar sem bil vzel v Vinharjih, sem molčal in ne z besedico nisem črhnil ženi, daje prišel Pečarjev Miha iz Amerike. Čemu bi ji bil pravil; saj se kaj takega zve samo po sebi, in dobri sosedje že skrbe, da pride novica pod streho. No, dobro! Živeli smo venomer dalje! Delali smo na polju in kmetovali. Vpraševal nisem, kaj počenja Pečarjev, in tudi žena ni nikoli izpregovorila o njem, najsi ga je videvala v cerkvi ob nedeljah. «Vse je dobro!« sem si mislil, «Bog je že naredil tako, da ne bode hudih nasledkov iz tega.-* Prav vesel sem živel, in rečem vam, da so me minile vse skrbi, ki sem jih imel tisti dan, ko je stal Pečarjev Miha na vaškem mo-stičku sredi radovednih poslušavcev. In otroče, povem vam, to otroče je bilo pravi božji blagoslov zame! Oklenilo se me je bolj nego matere, in da je bilo moje, ne imel bi ga rajši! «Ena reč in druga>, sem si dejal, «hiša ne pride pod nič, že zaradi tega otroka ne!» — 219 — Tako je prišel dan svete Uršule, ko imamo semenj v mestu. Z Lenko sva se bila dogovorila, da kupiva kravico, ker se je bilo tisto leto nastrgalo dosti sena in otave po naših bregeh. Prej tisto popoldne, ko sem prišel ravno iz hoste domov — posekal sem bil nekaj brez — mi je dejala žena: «Posavec je bil tu! Ze danes pelje teleta v Loko in vprašal je, če se nečeš peljati ž njim, da ti potem na vse jutro ne bode treba peš hoditi!« «Moška je ta!« ji odgovorim. »Pa lehko koj kupim, da pridem prej domov. Pojdi in povej mu, naj nekoliko počaka; takoj se preoblečeni in pridem!« Žena odhiti k Posavcu, jaz pa se preoblečeni in pripravim za pot. Z dekletcem sva se zmenila, kakšne kolače ji prinesem, ker veste, da otro-čajem ni drugih skrbi, če jim poveš, da greš v mesto. Vtem se je vrnila Lenka in mi povedala, da voz že čaka. Zdela se mi je nekoliko bledejša nego druge dni, in zaskrbelo me je, če ni bolna. »Kaj ti je?« jo vprašam, »da si tako bleda?« »Nič«, mi odgovori, »samo nekaj glava me boli!» Nato vzamem blagoslovljene vode z zidu pri vratih, prekrižam sebe, prekrižam otroka, prekrižam tudi ženo in prepustim vse lepo božjemu varstvu. No, dobro! Posavec je že imel vprežen svoj voziček in nanj je bil dejal dvoje telet za mesarja v Loko. — 220 —- Njegovega konjička, ki je bil star kakor zemlja, tega ste tudi poznali in veste, kako seje vozilo ž njim. Tisti dan pa je žival še šepala na sprednji nogi, in minila je dolga večnost, preden smo prisvedrali na Log pod svetega Volnika cerkev. Otipavam se in otipavam, pa si otipaj kaj, če je malha prazna! In res, denarja nisem imel pri sebi in doma sem ga bil pozabil. Ker ti nihče ne da kravice zastonj, sem zlezel z voziča, in po poti, kjer sem se poprej vozil, sem moral sedaj peš kresati nazaj proti Poljanom! In sam nase sem bil jezen, in ko sem se gugal po trdi cesti, sem si dejal: «Kar nisi imel v glavi, imaš pa sedaj v petah, in prav ti je!« Že se je mračilo — skoraj potem je v Poljanah zazvonilo Mariji — in nikjer ni bilo videti človeka — vse se je bilo že zalezlo v koče — ko sem počasi stopal po stezi vkreber proti Hiščarju. Tik te steze imam njivo, takrat je bila na njej detelja, letos pa sem imel ondi proso, kakor veste, in prav lepo proso. Blizu leskovega grmovja mi je tam rastlo drevesce, ki sem ga bil vcepil spomladi. Na misel mi je prišlo, da je bil pred nekaj dnevi vihar, in morda mu je kje odlomil vršiček. Stopim torej s steze in gazim deteljo do drevesca. Pa je imelo še oba vršička, in hvala Bogu, vihar mi ni bil napravil nič škode. Vtem sta prišla dva prav počasi po stezi nizdolu. Rad bi bil zvedel, kdo sta, in zatorej i sem ostal pri grmu, toliko skrit, da me v mraku nista mogla ugledati. Pa tudi menim, da se nista preveč ozirala, ker sta imela dovolj drugih skrbi. »Kaj bi prihajal?« je izpregovorila ona, »ko vendar veš, da je greh in da ni mogoče.« »Pridem pa vendarle«, ji odgovori Miha Pečarjev — in to tako veste, da je govoril z mojo ženo — »ko bodo vsi ljudje spali, pa pridem. In na okence potrkam, ti pa odpri ali pa pusti, kakor hočeš ! « »Zaradi greha in zaradi ljudi nikar!« ga naprosi Lenka. In sam Bog ve, da sem takrat grešil, ker nisem pristopil in ji prigovarjal, naj bi ostala trdna v svojem sklepu. No, dobro! — »Gotovo pridem!» »Na tvojega otroka te prosim, nikar ne hodi!« • »Pridem! Pa bi ne bila tako hitela z možitvijo; pa bi bila čakala mene, nikar dasi vzela tega šepca! Lahko noč — pa samo za sedaj! Pridem, pa je!» In odšel je doli proti vasi. Lenka je stala še nekaj časa na mestu, potem pa je tudi odšla. Tudi takrat je bilo še čas, da bi bil izpregovoril pametno besedo, pa je nisem. In zatorej svoji ženi ne očitam ničesar, moja krivica ni bila manjša od njene. Pustil sem jo brez pomoči v največji sili. In če je z brvi, ker ni bilo držajev, pala v vodo, kaj bi se čudil! »Tebi«, sem si mislil, »tebi pa že podkurim, ko stopiš pod okence.* In tiho sem se priplazil do svoje hiše. Skozi okno sem videl, da je žena otroka devala spat. Na svinjaku sem imel med staro železnino velik skobec, ki sem ga jeseni — po novo razoranih njivah — nastavljal lisicam. Potegnem ga na dan, in hajdi ž njim pod okno! In napel in nastavil sem ga tako spretno, da bi se bila ujela celo lisica, če bi bila prišla tisto noč pod moje okno. Tem gotoveje je moral priti v past ta zaljubljeni maček! Ko sem vstopil, je bilo dekletce že zaspalo, in tudi Lenka se je spravljala v posteljo. »Bog pomagaj, ali si ti.?* se je začudila in ni mogla prikriti, da je prestrašena, prav zelo prestrašena. »Nič hudega, Lenka*, odgovorim mirno, dasi nisem bil premiren. «Denar sem pozabil in pod Svetim Volnikom sem se šele spomnil, da ga nimam. Nič ne de, pojdem pa jutri na vse zgodaj z doma!* »Ali si prišel po stezi mimo Strevca?* me vpraša tiho. Nisem ji odgovoril resnice, nego dejal sem: »Ne, po poti mimo Zunharja sem hodil; za stezo mi je bilo že skoraj pretema!* Prav videlo se mi je, da se ji je odvalil težak kamen od srca, ko je zaslišala zlegani moj odgovor. — 223 — «Pa si bolna?« jo še vprašam. »Tako si bleda, da moraš biti bolna!« »Nič mi ni«, odgovori ona, «le glava me nekoliko boli, in sama ne vem, zakaj !» Pa sem jaz vedel, da jo je bolela glava zaradi Pečarjevega Miha! In če je Bog ne razsvetli o pravem času, si mislim, se bode težko dobilo zdravilo proti taki bolezni! »Pa kaj bi govorila«, pravim, «jutri bode treba zgodaj vstati! Pojdiva spat, da laže vstaneva !» Ko ničesar ne odgovori, še dostavim: »Veš kaj, na peč ležem, da se vsaj gotovo zbudim!« '»Pa lezi«, je dejala; »najbolje bode!« In zopet sem videl, da ji je bilo prav zelo všeč, ker sem si na peči izbral trdo ležišče. — Ležem na peč, in to vsi veste, da nisem mogel zaspati. Kdo bi spal, če mora biti na straži, da mu zavodnik ne ukrade žene! Tudi ona ni mogla zaspati, čemur se tudi nisem čudil. Premetavala se je po postelji in vzdihnila časih prav globoko. Kako ne, ko je bila vendar v groznih skrbeh, dobro vedoč, da pride oni pod okno! Oh, ko bi ji bil v tistem hipu povedal, da vem za vse, in ko bi jo bil, kakor nas uči sveta vera, potrpežljivo opomnil, naj vendar pozabi vsega, kar ne more biti in ne sme! Ej, pa nisem mogel izpregovoriti prave in pametne besede, in zato se tožim samega sebe, da sem kriv, precej kriv, če je bilo pozneje kaj greha _. 2°4 _ in pohujšanja. Bog nam vsem grehe odpusti; dosti jih imamo, vsi jih imamo dosti in preveč! No, dobro! Nisem torej izpregovoril pametne besede, samo dejal sem: »Lenka, moli! Moli in potlej zaspi v božjem imenu!« »Bog meni pomagaj!* Tako je vzdihnila, a drugega ni odgovorila. Noč je tekla, in tema in mir sta bila povsod. Tudi jaz in žena sva bila v temi, v silni, črni temi; miru pa ni bilo. Ta mir je objemal samo otroka, ki je spal v zibelki, da sem časih zaslišal njega lahne, nedolžne dihljaje. Tam je bil mir; pri naju pa ga ni bilo. V Poljanah je že odbilo polnoči, in kakor kamen mirno sem ležal na trdi peči. Tedaj se zunaj hiše začujejo koraki, in kakor strela se vzdigne žena Lenka z ležišča in posluša proti meni kakor zajec sredi njive, kadar ga je kaj vznemirilo v ponočni tihoti. Pa se nisem genil, in zatorej je mislila, da spim. Nato vstane, da bi prilezla do okna. No, dobro! Takrat pa je Miha tam zunaj — in vsi svetniki naj bodo zahvaljeni za to! — svoje stopalo vteknil v nastavljeni skobec, in ta ga je zgrabil s svojimi zobmi, da mu je kar vse zaškripalo v nogi! Zaklel je in zatulil kakor mrjasec, če ga vlečejo na mesarski stol, da se mi je srce rahljalo od čistega veselja. Pa sem ležal na peči kakor kamen v dnu zelenega virija in niti besedice nisem zinil! — 225 — Na vse jutro sem vstal. Žena mi je skuhala nekoliko soka; molče sem ga pojedel, in obema je bilo prav, da se ni govorilo. Zunaj pred hišo pa sem videl sledove, ki so se vlekli od okna po zeleni tratini doli. Kakih trideset korakov tam spodaj je ležal moj skobec sredi steze, in okrog njega je bila zemlja namočena od človeške krvi. Dobro mi je služil železni ta prijatelj, in jako hvaležen sem ga pobral in odnesel na svinjak, da bi mi bil tam pri roki, če bi se zopet potreboval pri hiši. Nato pa sem odšel v mesto in kupil tam prav dobro kravico, ki mi je pozneje dajala veliko telet in mleka. No, dobro! Pečarjev Miha pa je štirinajst dni tičal v koči in trpel bolečine; stara Pečarka pa mu je z rastlinskim oljem mazala nogo, da je kar kapalo od nje! Sedaj pa veste, kaj vam bodem še povedal. Ko je ozdravil, se je vlačil še nekaj časa po vasi, potem je izginil v Ameriko, kjer je bil že prej. Tudi to veste, da je ž njim ušla moja žena, ki so me bili poročili ž njo pred velikim oltarjem svetega Martina. Noč je vzela oba: njo in Pečarjevega fanta, in kakor mož in žena — prav po divje — sta odrinila v Ameriko, kjer menda ne gledajo posebno na take reči! Pustila mi ni ničesar — samo sramoto — ti moj ljubi Jezus, pa kakšno sramoto! Povsod so se mi smejali in povsod so mi privoščili Tavčar-jeve povesti. IV. 75 — 226 — veliko to nesrečo. Ostalo mi je tudi dekletce; otroka mi je pač pustila. Prav tako, kakor je moja mati mene pustila v klonici v Vinharjih! Otroka mi je pač pustila! Pa nikar ne mislite, da sem ga vrgel pod klop ali pod kap pred hišo! Bog ne daj! Bil mi je to najlepši dar, ki mi ga je mogla pustiti žena, ki takrat že ni bila več moja žena! Božji blagoslov mi je pustila s tem otročičkom, in rečem vam, nikdar se nisva ločila s to živalco. Ce sem delal na njivi, je bilo dekletce pri meni; če sem sekal v hosti, je bilo dekletce pri meni; če sem nosil živini v hlev, je lezlo dekletce za mano! Po materi ni dosti vpraševalo v nedolžnosti svoji; skoraj jo je pozabilo, tembolj pa je rado imelo mene. Kaj pravim, rado imelo — naravnost ljubilo me je, kakor ljubi otrok pravega svojega očeta! Pravi blagoslov božji je bilo zame to otroče, in zaradi njega sem odpustil ženi vse, čisto vse. Srečo sem imel pri hiši, in vse mi je šlo pogodu. Tista kravica, ki sem jo bil kupil v mestu, mi je storila nekaj mesecev pozneje dva telička, in oba sta živela in se dobro redila! Vidite, takšno srečo sem imel! No, dobro! Ena reč in druga, minilo je leto, in minilo je zopet leto. Dve leti sta skoraj minili, in bilo je nekamo okrog sv. Uršule. Zvečer je bilo, in večerjo sem kuhal pri ognjišču. Ker ni bilo ženske v hiši, sem moral kuhati sam. Bil sem gospodar in gospodinja obenem. Pojemal je ogenj v peči, in hitro sem skočil po veži k skladanici pred hišo, da prinesem še nekaj suhljadi in jo vržem na žerjavico, da bi se hitreje skuhala večerja. Otroka sem bil pa že prej napasel, in spal je že tudi. Pred skladanico na tnalu sem imel kup posekanega brezja, da ga razžagam in razkoljem za zimo. Ko stopim na tnalo, je sedela ali prav za prav čepela na kupu ženska — beračica, ki je bržkone prosila prenočišča. Tako sem si mislil in dejal: «V božjem imenu, mati, le pod streho! Pozno je že, in kam bi hodili sedaj drugam nego k meni?* Naložil sem si suhljadi v naročaj. »Tine*, je zastokala, »Tine, jaz sem!* Križani Odrešenik sveta, kako sem se prestrašil! Suhljad mi je padla na tla, in izprego-voril nisem ni besedice. Pa me je skoraj obšlo veselje, in mislil sem si: »Glejte, vendar je še prišla ■— k meni in k svojemu otroku je prišla*. Pa kakšna je bila in malone v raztrgani obleki! Taka je bila, da bi se bil najrajši razjokal. Pa sem takoj izpregledal, kako in kaj. »Lenčika*, sem dejal; «Lenčika, ali te je tepel ?» »Oh, pa hudo!* je zajokala. «ln stradala si in hudino si preganjala?* «In naposled me je pustil in drugo je vzel!* — 228 — «Ta slepar, ta slepar!« «0d ondod sem se preberačila in preprosila do semkaj, da vidim še enkrat otroka in da tu umrem!» »Kaj, umret si prišla? Ali si pametna, ali si brezpametna? Dober človek sem in precej bodem jezen, če izpregovoriš še kaj takega! Umreti, lepa bi bila ta! Saj nisi prišla k zverini, saj si prišla k svojemu možu in k svojemu otroku! Koliko grehov nam more oprostiti Bog, pa bi jaz ne oprostil tebi enega 1 Le vstani in v Boga zaupaj!» Poizkušala je vstati, pa ni šlo; takoj je zopet zlezla na brezov kup, tako je bila slaba. «Nič ne maraj, skuham ti prežganke, in jajec ti nabijem vanjo, da se takoj zopet poživiš. Ker si slabotna, pa te ponesem, prav rad te po-nesem!» In vzel sem jo k sebi in jo odnesel v hišo. Ti moj Bog, bila je lehka kakor jesensko pe-resce, da je malone nisem čutil! V hiši pa sem jo posadil na klop za mizo in luč sem ji prižgal ter jo tolažil: »V imenu našega Gospoda Jezusa si zopet prišla v to hišo, in vse nama bodi oproščeno, kar sva zagrešila skupaj in posebe!* In odhitel sem ji kuhat večerjo in pripravil sem ji prežganko, kakor si ne morete misliti boljše na svetu. In jajec sem ji natolkel vanjo, da bi jih bil moral jesti sam rimski papež, če bi mu jih bili skuhali v največji bolezni! 229 _ Postavil sem skledo prednjo, ali jesti ni mogla. Najboljše prežganke ni mogla jesti, in ko je takisto težavno sopla, sem videl v hipu, da mora biti bolna, prav zelo bolna. Postlal sem ji posteljo in ji prevlekel ležišče z belimi rjuhami, ki so bile spravljene v skrinji, da bi jih imel, če bi prišli z Gospodom k hiši. Danes pa sem jih vzel za njo; tako bi vsaj čutila, da ni pri tujih ljudeh in da smo jo radi imeli. Brez moje pomoči bi niti ne bila prišla v posteljo. Takrat sem šele videl, kako jo je bilo vzelo življenje: bila je koščica pri koščici in drugega nič! »Torej tepel te je!« sem dejal. «In usmiljen ni bil s teboj l* «In drugo je vzel in mene je zapodil!* Sedel sem k njeni postelji. Zamežala je in mirno ležala nekaj časa. Gledal sem ji neprestano v upali obraz, in tako se mi je smilila, da vam ne morem povedati kako. Naposled je izpre-govorila: «Tine, prinesi mi otroka!« Moj Bog, otroka sem bil popolnoma pozabil, in moja dolžnost je bila, da bi ga ji bil prinesel takoj! Pa me je morala naprositi! Odgovorim: »Takoj ti ga prinesem, in videla bodeš, kako je dekletce zrastlo v tem. In zdravo je tudi! Hvala Bogu, zdravo je tudi!« Prinesel sem ji otroka. Revče se ni moglo prebuditi, in ko sem ga prinesel k postelji, k materi, tedaj mi je zopet zaspalo v rokah. — 230 — «Vidiš jo, Lenka, taka je«, sem izpregovoril, »in dobro sem ti jo zredil. Veseli se je! Jutri te že spozna in vesela te bode, kakor sem te jaz vesel že nocoj!« Dolgo je gledala otroka, ki je z glavico dremal ob mojem rameni. Potem pa je zaječala: «Daj mi jo v posteljo!« Ustregel sem tej želji in položil otroka k njej v posteljo. In pritisnila ga je k sebi, kakor bi se bala, da ga ji zopet ne vzamem. »Na peč pojdi> je dejala, »in zaspi! Jaz bodem tudi zaspala!« »Prav«, sem si mislil, «pa zlezem na peč, in če bode hotela kaj imeti, pa me že pokliče«. Res zlezem na peč, in že sem tam ležal precej časa, ko me pokliče: »Tine!« Bliskoma sem bil pri njej. «Tine», pravi s slabim glasom, »daj mi roko in reci, da nisi več hud name!« »Nič več, Lenka, nič več!« Podala sva si roko, in nato sem zopet zlezel na peč. Čudno, pa vendar resnično, ubranil se nisem zaspancu in skoraj sem zaspal. Bilo je pozno ponoči, ko me je zbudil otrokov jok. Skočim s peči in k postelji. Deklica se je zvijala in hotela vstati. Pa ni mogla, ker se je je oklepala koščena roka materina, kakor da je od železa. Lenka pa je ležala mirno, in nekamo polno in debelo so me gledale nje oči. Ko sem pristopil, da bi ji vzel jokajočega otroka, je bila — 231 — tista drobna, koščena roka trda, da sem imel posla, preden sem izvil otročička izpod nje. Saj veste, prišla je k meni umret! Bog mi je ni bil namenil, in umrla je prvo noč, ko je zopet stopila pod streho moje koče! Gospoda ji nisem klical, ker nisem mislil, daje že tako pri kraju. No, pa je umrla spravljena z mano in s svojim otrokom. In vsako nedeljo molim k vseusmilje-nemu Bogu, da bi je ne sodil ostreje, nego sem jo sodil jaz, ki sem bil vendar nje mož, nje pravi zakonski mož. Vidite, to je povest o mojem zakonu! No, dobro!» . . . Molčali smo vsi, in še žalostni Miha, ta največji malopridnih med nami, si je brisal skrivoma z rokavom oko. Dober človek je bil Tine, in vsi smo čutili, da jih je malo na svetu, ki bi se bili v takem slučaju vedli tako, kakor se je vedel šepasti Hiščar! ♦ Vidite«, je še izpregovoril, «tako sem bil oženjen! Sedaj pa poglejte mojega dekleta! Brhka je kakor srna v Zali in že nekolikokrat bi se bila lehko omožila prav dobro; pa se ni hotela, ker hoče ostati pri očetu! Tako mi Lenčika še iz groba plačuje mojo ljubezen, in nikdar se še nisem pokesal, da sem jo bil vzel! No, dobro!« «Kaj pa z onim v Ameriki«, vpraša gospod Andrej; «ali si dobil kaj poročil o njem?« «V Lučinah ste«, odgovori Tine, «zatorej ne veste, kar je pri nas vsakomur znano. Pri- — 232 — hajala so poročila, da si dela denar in da se kar valja po dolarjih. To je bilo od pričetka, potem pa leta in leta nismo slišali nič. Jesensko jutro pa se ustavi tam doli pred hišo našega debelega župana tisti znani ubožni voziček. Na vozičku je sedel birič in tik njega raztrgan, umazan človek zabuhlega obraza. Ugibali in ugibali so, kdo bi bil, ker sam ni hotel govoriti. Iz spisov, ki jih je nosil birič s seboj, pa so končno vendarle izvohali, da to ni nihče drug, nego Pečarjev Miha, ki je nekdaj nosil srebrno verižico na zelenem telovniku in tri murčke v ušesu! Sedaj pa je berač, in kakor veste, opešale so mu vse moči, tako da mora prosjačiti od hiše do hiše, če hoče živeti. Vsako leto enkrat, največ dvakrat, pride tudi k meni, da prenoči pod mojo streho. Nikdar mu še nisem ničesar očital; ne rečem mu ničesar in sploh ne govorim ž njim. Na klopi pri peči mu dekle postelje, da lehko leži. Tudi deklica ne govori ž njim, in niti ne vem, če ji je znano, da je ta berač nje pravi oče, ki je njeno mater prezgodaj spravil pod zemljo. Kadar pa odhaja, tedaj mu skrivoma vselej kaj potisne v roko, meneč, da tega ne vidim. Pa dobro vidim, a ne rečem ničesar, ker mi je všeč, da je dekletce dobrega srca. In videti bi morali, kako jo gleda ta potepuh! Kar z očmi bi jo rad pogoltnil, ko se — brhka kakor srna v Zali — suče po hiši, kadar pospravlja po večerji. In za ves svet bi ne \ — 233 — hotel imeti njegovega srca v sebi, ker vem, da trpi, da peklensko trpi, kadar jo gleda takisto! No, dobro!« Nekaj časa potem Tinče še pristavi: «Mi vsi, ljubi moji, se vedemo časih, kakor bi ne bilo Boga, in Vi, gospod, ki nas kličete semkaj v Zalo na love, menite tuintam, vsaj tako se pripoveduje, da Boga res ni! Nikar, nikar, ljudje božji! Bog je, in kar je najbolje, Bog je nad vse mere pravičen! Sedaj vam pa ne izpregovorim ni besede več. No, dobro!« Vsi smo pohvalili Tinčeta in njega povest. In gospod Andrej je dejal: »Dobro, Tine, tvoja zasluga je večja nego Jernačeva! Rajši sem te poslušal nego onega, in lepša je bila tvoja povest!« »Vsakdo živi po svoje«, se zajezi Jernač izpod Skale; »ali če bi bil vsakdo tako dobrega srca in bi vsakomur vse odpuščal, kje pa bi cesar jemal svoje vojake? Tedaj bi bili vsi ženske in drugega nič! Pri tem ostanem!« • Se vedno je prezgodaj«, se jaz oglasim, »da bi že sedaj šli poslušat. Časa je še dosti, in kaj početi? Sedaj si ti na vrsti, žalostni Miha! Pristavi svoj lonec k ognju in razkrij se nam kakor zakonski mož, o katerem se itak pripoveduje to in ono.« »Ne branim se, ne branim se«, se odreže Miha, »a napačna je misel, da bi bil pri vas na preji in da bi ob tem ostalo suho moje grlo. — 234 — Natočite mi rdečega vina, ker mislim, da je ta dobra kapljica ustvarjena tako za gospodo kakor za kmeta! Pri meni teci beseda, pri vas pa vino. Drugačnega kontrakta ne poznam in pri tem ostanem, kakor bi rekel Jernač izpod Skale.» In teklo je vino. IV. Žalostni Miha pripoveduje o svojem zakonu tako-le: «Ce ste že vsi govorili in klepetali, čemu naj bi molčal jaz, ki sem pametnejši od Tinčeta in sem izkusil mnogo več nego Jernač izpod Skale! Ce je bil v Ameriki, pa meni, da je svet odrešil, in če se mu je vtem dekle izpridilo, pa misli, da si je prislužil večno zveličanje. Mene poslušaj, Jernač, pa zaslišiš moško besedo. In ta je takale: Boga zahvali, da ti je vzela drugega in da ni vzela tebe, ker bi bil vse večji siromak, nego si dandanes! V tem pa sem tvojih misli, da se ni dobro oženiti, če ni ravno treba, če se ravno ne moraš! Tinče, ti si dober človek, to je res in to je nekaj! Pa tudi pri tebi se vidi, da je dobrota sirota, in največja sirota je dobrota vselej takrat, če jo zakonski mož izkazuje zakonski svoji ženi! Ko bi bil ti, šepasti Tinče, svojo Lenčiko, ko si jo dobil pod svojo streho in ko si začutil, da še zmerom oči zavija za tisto mlezvo, enkrat ali dvakrat prav pošteno in prav krščansko premlatil, kakor se premlati ■ — 235 — snop v nasadu, ali meniš, da bi ti ušla v Ameriko ? Nikoli ne! Nikar da si brskal po svinjaku za skobcem, šel bi bil rajši na pod po cepec in Lenčiki, ki je lazila v mraku z brezpametnim fantom, bi bil moral ž njim pesem zapeti, da bi bila zdajci ugledala vse črne oblake, kar se jih je kdaj negrmadilo nad starim Blegošem! Vidiš, to je moja misel, in če bi bil tako ravnal, bi ti živela žena še danes, in še danes bi te vpre-zala v jarem, kakor te je vprezala tiste dni, ko Pečarjev Miha s svojimi murčki še ni bil prišel iz Amerike!» «Tepla bi me pa vendarle ne bila, kakor tebe tepe tvoja!« Tako se vtakne v besedo Tinče, in sicer s prav strupenim glasom. In Miha klavrno pobesi glavo in se ne raztogoti, kakor smo pričakovali. «Res», odgovori mirno, »res, časih me oklesti, ker sem bil ob svojem času nekaj predober, in dobrota proti zakonski ženi je sirota! To si zapomnite vsi, kar vas je oženjenih in kar vas je neoženjenih. Ves svet naj si to zapomni, pa bode prav in dosti bolje, nego je sedaj ! — No, če pa menite, da vam bodem s suhim grlom gonil svoje statve, se motite. Gospod Andrej si je ravnokar privoščil kupico rdeče kapljice, in sedaj vam povem, da mi ne pride beseda iz grla, dokler ni prišlo vino v grlo! Vsakemu delavcu gre plačilo, in po tem se ravnajte, sosebno proti meni, ki sem mnogo — 236 - pametnejši od šepastega Hiščarja, ki vam je dolgo uro sušil svoje mokre otepe, ne da bi bil dobil le kapljico pijače!* • Piti bodeš moral počasi», se zasmeje gospod Andrej, «ker nam zaloga že pohaja. Tudi ni pošteno, da že sedaj zahtevaš plačilo, ko nam pravzaprav še nisi ničesar povedal!« Ko izprazni natočeno kupo, odgovori žalostni Miha: Ničesar povedal! Kdo pravi kaj takega? Ali vam nisem izpregovoril dosti pametnih in resničnih besed? In resnična je tudi ta, da sem pravi pijanec na svetu, in v desetih farah ga mi ni vrstnika. Tamle Jernač izpod Skale hoče biti pijanec — oh, ti moj Bog, mene poglej, pa bodeš šele vedel, kaj je pijanec! Vse to, vse to, krščanski ljudje, zaradi zanikarne ženske, ki sem jo po nesreči vzel v zakon! Dostikrat in tudi v največji pijanosti sem tako jezen, da bi najrajši vse razbil, vse, ves svet in še kaj povrhu! Oj, ti duša moja, koliko si trpela in koliko še trpiš! No, pa kaj bi se jezil? Naš Bog je ustvaril jezo, ali tudi vino je ustvaril, da se vojskuje drugo z drugim. In modro je tako! Ce bi mi bil pa kdo pravil v tistih časih, ko sem imel dobro dvajset let in sem bil naj-gorših eden — da ne rečem, najgorši, kar jih je stalo po deseti maši pred cerkvijo — če bi mi bil takrat kdo povedal na uho, da bodem na stare svoje dni takale umazana in raztrgana krpa, kakor me vidite pred sabo, zdajci bi ga bil razčesnil! Tako vam povem ! Pa je vendarle res, in če se sedaj prikažem na vas, pa so otročaji za mano in me zasmehujejo, kakor da sem se porodil kje v gorjanski koči in ne v Brentačevi hiši, lepo sezidani, lepo pobeljeni in v dvoje nadstropij postavljeni! In stari Brentač, ki je že davno pod zemljo, se vrti kakor vrtavka v svojem grobu, če ima količkaj prilike, da gleda vse to, kar počenja njegov edini sin na svetu! — Starega Brentača edini otrok sem bil, in lehko rečem, da sem bil otroče, ki so se ga veselili ljudje in angeli. Ko sem prejel prvo sveto obhajilo, je prigovarjal kaplan gospod Juri mojemu očetu, naj bi me dal v šolo, češ: «Prav gotovo pride v škofovo hišo in mogoče je, da se spričo bistre glave še spne do škofa ljubljanskega, kar ni najzadnja in ne najslabša na svetu.* — «Kdo pa prevzemi moje lepo posestvo?* je odgovoril stari Brentač, «in ali mislite, da bi mi v grobu dobro delo, če bi se drugi ljudje pasli ob mojih žuljih?* — Ostal sem doma, in trdo me je držal oče, da sem bil slabši od hlapca pri hiši. In ko sem že nosil škornje čez koleno in na telovniku debele in svetle gumbe, pa ga mi še ni pokazal denarja, tako da skoraj nisem vedel, kaj je vino na svetu. In molilo se je v hiši, in lehko rečem, da vi vsi, kar vas je tu — gospod Andrej bodi izvzet — niti ne veste, kaj je molitev. Nekaj očenašev pozobljete in najlepše pridige v cerkvi prespite, — 238 — pa mislite, da ste molili! Pa ni tako ! Pri Bren-tačevih se je molilo in molilo se je vsak večer, in stari Brentač je molil, kakor sedaj sploh nič več ne znajo moliti. Potem pa smo šli v posteljo in oče je v pozni noči tuintam pregledal posteljo za posteljo, če vse spi v božjem imenu in če kdo ne ponočuje. Če je izteknil prazno ležišče, pa je vzel debelo grčavo palico v roke in čakal in čakal, dokler se ponočnjak ni tiho priplazil domov. Pa so ga sprejeli udarci, da ga Je minil sluh in pogled in da je s črnimi vtiskami plačal ponočnjaški račun. Samo enkrat me je zapeljal hlapec, da sva šla v soboto ponoči na vas in da smo s fanti nekaj zapeli sredi vasi. Pa nikdar več, ker tako sem bil pretepen, da se mi je zdelo štirinajst dni, kakor bi dva dni ležal v stopah. Pa nikdar več! In zato sem komaj vedel, kaj je vino na svetu, in brez greha mi smete verjeti, da tudi nisem vedel, kaj je ženska na svetu! Pač, to zadnje se mi je ne-kamo dozdevalo. Takrat je služilo pri nas mlado dekletce, Romovševa Polonica. Kakor zrela češnja je bila in kakor makov cvet, kadar je v najlepšem cvetju. In delavna je bila, da smo jo imeli vsi radi in sosebno tudi gospodar. Nekdaj sva s Polonico razmetavala kopice na travniku, in takrat mi je zdajci pričel biti svet prav zelo všeč. Vse je bilo lepo, gore in doline, njive in travniki. Sredi vsega tega pa je bila najlepša Romovševa Polonica. In res je bila — 239 — lepa! — »Reci katero dekletu«, sem si mislil, in ko je ravno mimo mene nesla plast sena, sem jo potipal nekaj po rdečem licu in dejal: »Polonica, počakaj no malo!« Ali bila je zvita lisica ta Polonica in takoj je obstala, zaljubljeno me pogledala in kratko odgovorila: «No, paU Ženska je veliko vredna, če je mlada in zala. Ce je pa stara in grda, tedaj je tudi nje vrednost majhna. Romovševa pa je bila mlada in kakor zrela češnja, kakor zrela češnja! Bila je zame veliko vredna takrat, in zatorej sem ji srčno dejal: »Kaj praviš Polonica, kaj, če bi bila nekoliko moja?« Se bolj ognjeno me je pogledala in odgovorila: »No, paU Beseda je dala besedo, vse se je lepo dogovorilo, in tako sem si pridobil svoje dekle, svoje prvo dekle, ki je bila kakor zrela češnja in kakor makov cvet sredi zelenega žita! Pa moje in moje Polonice veselje ni bilo dolgo; danes je bilo še, jutri pa ga že ni bilo. Stari Romovš, saj ste ga vsi poznali, je rad srkal vince, še rajši žganje. In kadar je bil pijan, je bil neznosen bahač, širokoustnež in grozen kle-petač. Bržkone Polonica ni molčala, in srečna, da si jo hoče bogatega Brentača edini sin izbrati za ljubico, je povedala o tej sreči morda materi, morda tudi očetu. Starec je nekaj vedel, — 240 — in ko je prvo nedeljo potem, ko sva bila razmetavala kopice s Polonico, po jutranji maši popival v Prodovčevi pivnici, se je pobahal v svoji pijanosti, rekoč: «Prinesi ga še poliček, Prodovec! To ti rečem, pozneje ga bodemo še večkrat pili za Brentačeve groše, kadar moja Polonica vzame Miholca !» Ni še zvonilo devete, ko je stari Brentač že vedel za te nepremišljene besede. Jezil se ni, bila ga je sama sladkoba. Pred deseto mašo — Polonica se je ravno ravnala v cerkev — je poklical mene in njo v svojo izbo, tja, kamor je spravljal svoje spise in svoj denar. Meni ni dejal besede, dekleta pa je ogovoril tako prijazno, kakor je ogovoril vsakega, če je bil posebno jezen. »Koliko imaš pri meni zasluženega, Polonica?* je vprašal. »Kaj ne, toliko in toliko?* In še preden mu je utegnila odgovoriti, je odštel na mizo denar in dostavil: »Spravi denar, potem pa glej, da se sama spraviš izpod moje strehe, pa takoj! Ko zazvoni k deseti maši, ne smem te več videti v hiši! Ti, Miha, ti se pa poberi v cerkev in pomoli! Taka je!» Brez besede je moralo dekle iz hiše, in moja ljubezen je bila končana, in še prav vesel sem bil, da je bila tisti dan nedelja, ker bi mi bila sicer prav gotovo palica zapela litanije. Ali če menite, da bodem s suhim grlom kosil tole starino, se motite! Ker imate vina, naj se toči, da ga pijemo! — 241 — Morala se mu je zopet natočiti kupica, da jo je izpil ter si namočil grlo, ki se mu je posušilo tako hitro Nato je nadaljeval: Tisto nedeljo po južini mi je dejal oče: »Vprezi lisca v zeleni voziček, da se odpeljeva k Jernejcu v Podsteno, kjer imava opravka. Pošten mož je, in tudi dekle je pošteno. Imela bode lepo doto, in vesel je mora biti vsakdo, ki jo dobi!» Vpregel sem lisca v zeleni voziček, in prav tesno mi je bilo pri srcu. Jernejca iz Podstene sem komaj poznal; po njegovem glasu pa sem vedel, da je največji skopuh in oderuh, kar jih je kdaj živelo v dolini. Da ima hčer, to sem tudi vedel, po vidu pa je nisem niti poznal. Slula je po naši dolini, da je posebno močna, tako da se ne boji najmočnejšega moškega. Rada je pozivala fante, da se je metala ž njimi, in malone vsakega je posadila na zeleno tratino. Pri hiši so imeli hlapca, in ta je bil močnejši od nje; tega ni mogla vreči Jernejčeva Maruša, če sta se spoprijela na zeleni tratini. Ko sva se z očetom vozila že prav proti Podsteni, je dejal: «Le dobro se smuči okrog dekleta, ker to je žena, kakor si je ne moreš želeti boljše! S starcem sem se že nekaj pogovoril, in prav mu je ! Ti se smuči okrog dekleta, jaz bodem pa njemu vlekel doto iz žepa«. Že prej in takoj, ko se mi je ukazalo, naj se vpreže lisec, sem vedel, da se popeljeva z Tavčar-jeve povesti. IV. 16 — 242 — očetom snubit. V meni pa je še tičala Romovševa Polonica, in zato sem odgovoril očetu: «Kako naj jo vzamem, če je še ne poznam? Kako naj jo rad imam, če je nisem še nikoli videl?« Osorno mi je odgovoril: »Rad imam! Kakšna beseda je to? Ali meniš, da sem jaz poznal tvojo mater, ko sem jo jemal? Oče mi je ukazal: Vzemi jo! — in vzel sem jo. Ko pa je umrla, prezgodaj umrla, sem se valjal od žalosti po tleh, tako rad sem jo imel! Tudi ti vzameš Jernejčevo, če si pameten! Poglej me, star še nisem tako, da bi mi že kopali jamo pri Svetemu Lovrencu! Dobim še mlado žensko, in če le hočem, pa me vzame tudi Romovševa Polonica. In potem pridejo otroci, ti pa bodeš gledal za Brentačevo zemljo, ali imel je ne bodeš. Bodi pameten!» Kaj sem hotel? Pameten sem bil in pokoren očetu. V Podsteni sva obstala pred Jernejčevo hišo; vse je bilo kakor v skrinji. Okrog oglov vse lepo pometeno in počejeno; po dvorišču se je pasla cela tolpa piščet, in celo nekaj rac je čebljalo vmes. Pri bližnjem potoku je hlapec Gašpar napajal dva tolsta konja, in zazdelo se mi je, da naju je precej pisano pogledaval po strani. Tem prijazneje naju je sprejel hišni oče, in kakor bi trenil, sva sedela že za rumeno mizo in pred sabo sva imela bokal dobrega vina. Pogledavši skozi okno na dvorišče, pa že — 243 — vidim, kako se je mati Jernejka z nožem v roki lovila za piščeti. Bila je tehtna ženska in z obširnim svojim telesom se je brezuspešno trudila za živalco. — »Gašpar, pomagaj no!» je zaklicala hlapcu, ki je prignal konja mimo nje. Ta je nekaj zamrmral, pa je izginil v hlev in ni hotel loviti piščet. Ker se težki gospodinji ni posrečilo pri piščancih, je ugrabila neokretno raco, ji položila glavo na hlod in jo ji odsekala hitro kakor strela. In ujela je še eno in ji takisto odsekala glavo. Nato se je odgugala v kuhinjo, neprestano kričeč: 'Marušica! Marušica!«... «Lepa je ta, Jaka, da si prišel k meni in da si precej sina pripeljal s sabo! Glej, glej, kdo bi si bil mislil, da imaš takega fanta! Prav res, korenjak je!« Tako je naju počastil oče Jernejec. Suh možiček je bil to in kakor sova je gledal z drobnimi očmi. Domislil sem si, da mora biti siromak tisti dolžnik, ki mu pride v pest. In tako je tudi bilo. Dosti jih je odri in na nič spravil ta poštenjak. Razgovarjali smo se o letini in drugih takih rečeh. Kar izpregovori oče: «Pojdi in oglej se nekoliko okrog hiše, da zveš, kako se gospodari pri poštenih in varčnih ljudeh!» Vstal sem izza mize in stopil v vežo. V kuhinji je že gorelo z velikim plamenom na ognjišču; po zraku je frfotalo vse polno račjega perja, in po zabeli je dišalo prav prijetno. Mimo 16* — 244 — mene je prišla stara dekla in se mi zasmejala nekamo porogljivo. Stopim iz veže na dvorišče. Nikjer nikogar. Že hočem zaviti okrog ogla, da bi stopil pod drevje na vrtu. Dva sta se raz-govarjala, in prav dobro sem čul, kaj sta govorila. «Snubača imaš, Maruša!« je dejal nekdo, in to je bil po mojem računu Gašpar. «Snubača imaš, in skoraj bodemo plesali!« «Snubača!« se zasmeje ženska. «Kaj mi hoče ta nit!» «Pa ga le vzameš, če bode oče hotel, in mene odsloviš, kaj?« »Tudi lehko! Da bi le taka nit ne bila!« »Mene odsloviš?« se zatogoti hlapec. »Doslej sem ti bil pa dober, kaj?« «Ali misliš, da se te bojim?« mu odgovori ona ostro, «prav nič se te ne bojim, žleza žle-zasta!« «Jaz pa tebe ne! Kaj mi do tega, naj te vzame — ta ali oni! Takih, kakor si ti, imam na vsak prst pet! » »Kaj pa se jaz menim zate? Pojdi, kamor hočeš!» «Prav, pa grem !» In hlapec Gašpar kolneč odide. Zavijem okrog ogla. In res, tam na vrtu ob hruški je slonela Jernejčeva Maruša. Rečem vam, prava klada je bila, velikanska in zajetna. Obraza pa nič napačnega, in ker je bila vsa razljučena, da ji je lice kar gorelo, je bila celo — 245 — zala. Kakor je bila velikanska, je bila zrastla vendarle tako, da je zbujala všečnost, da ne rečem, poželenje. Sosebno tisti dan, ko je bila lepo praznično oblečena, da so krilca kar šumela okrog nje. Ugleda me in stopi proti meni. »Kaj vas ni nič boljših iz Poljan, nego si ti?« me vpraša zaničljivo. In še zaničljiveje se zasmeje. »Dober ali slaboten«, ji odgovorim hrabro, «to nič ne de. Pa sem še vedno močnejši, nego si ti I» »Močnejši«, se zaroga Maruša, «močnejši! Devet takih pobašem v vrečo, da veš! A16, metajva se, da bodeš videl, kje so Benetke!« »Tudi prav! Čemu bi se ne metala, ker utegneva, ko je ravno nedelja!« Tako sem ji odgovoril moško in srčno. Brez odloga se spoprimeva. Precej sem spoznal, da je močnejša od mene. Bila pa je prehitra in je premalo pazila; zatorej sem ji izpodnesel nogo, ko je najmanj pričakovala. Posadil sem jo na travo, da je bilo veselje. »Oj ti skuta zelena!« se je zatogotila, ko je vstajala. »Rečem ti pa, nikoli bi te ne bila vzela, da me nisi vrgel. Pojdiva v hišo!« Tam pri hlevu pa je stal hlapec Gašpar in se je od radosti tolkel po kolenih. »Marušica! Marušica! Ali te je vrgel? Ta nit te je vrgla! Takih pet na vsak prst, kakor si ti! Haha!» — 246 — Pograbila je poleno iz skladanice in planila proti njemu. In gotovo bi mu bila razbila lobanjo, da ni hlapec pobegnil v hlev ter se skril njej, ki je od srda kar trepetala. To je bila meni namenjena ženska! »Pojdi v hišo, precej pridem za teboj!» To rekši, je trenila z okleškom po hlevnih vratih, da so kar zarožljala. «Povem ti, da bi ga bila ubila, če bi mi ne bil ušel ta zajec! Le v hišo pojdi, samo preoblečeni se, potem pa vse uredimo!« Odšla je v gorenjo hišo. Bila je čedno opravljena, ali hotela se je obleči še lepše, ker ni bila samo močna, nego tudi ničemurna, zelo ničemurna! Stopim zopet v hišo, kjer je za mizo z zadovoljnim obrazom sedel moj oče. Bil je sam; stari Jernejec je bil ravnokar odrinil v klet, da zopet natoči vina. Starca sta hitro pila, in mojemu se je že videlo, da mu vince sili pod lase. «No, Miholca, ali si ogledal dekleta? Kako ti je všeč, in kaj praviš sedaj? Ni li pameten stari tvoj oče, fante?« »Dekle ni napačno«, mu odgovorim, »kar pa imata s hlapcem, pa mi ni kaj všeč.« «S kakšnim hlapcem?* se začudi oče. In takrat sem mu vse povedal, kar sem bil začul in doživel tam zunaj na vrtu in dvorišču. Upal sem nekoliko, da se oče raztogoti in da me naloži na voziček in odpelje kakor — 247 — blago, ki se ni hotelo prodati pri tej hiši. Pa nič takega! Stari Brentač je dvakrat, ali recimo trikrat pogledal proti stropu, nekaj zamrmral, nato pa hitro izpil vino, kolikor ga je imel še v kupi pred sabo, in molčal. Ni me hotel naložiti na voziček, in tedaj sem se zavedel, da mi je Romovševa Polonica za vselej vzeta in izgubljena. In Jernejčeva Maruša, ki še dandanes tlači dneve mojega življenja, njo so takrat prikovali k meni, da nikdar in nikoli nisem mogel pretrgati teh verig! Bridki so taki spomini, in zatorej mi natočite vina, da si poplaknem suho grlo, ker sem vam itak povedal že mnogo lepega! Ko izprazni čašo, nadaljuje Miha takole: Skoraj prinese Jernejec vina in ga s srečnim obrazom postavi na mizo. «Jernej, ko si lazil za vinom, je padla muha v sok. Stvar le ne gre skupaj. Prehitel sem se, prijatelj, prehitel sem se!» Tako se oglasi oče in dela na vso moč kisel obraz. »Kako prehitel? Kaj prehitel?« zajeca Jernejec. »Ali nista morda prišla v pošteno hišo?« «V pošteno hišo sva prišla! No, pa je Miha tam zunaj nekaj videl in gledal. Kaj bi ti pravil! Hlapec je, pa je mir besedi! Sam pa veš, da se kaj takega zelo nerado jemlje s sabo v zakon!« «Oj, ti preklicano dekle ti! Torej se niti danes ni mogla prikrivati! Takega otroka bi — 248 — človek kar položil na klop in pretepel do krvi! Tedaj še danes se ni prikrivala! Z otroki so križi, Jaka!« »Križi, Jernej, prav si povedal, veliki križi!» Tako mu pritrdi oče. Nekaj časa se gledata v obraz in molčita. Nato deje Jernejec: »Kaj bi mečkala to stvar! Ti si pameten, Jaka, jaz sem tudi pameten. In dva pametna človeka si še nikdar nista delala zgage. Zatorej pravim in rečem: Petsto še primaknem! Na mojo roko, in Bog daj srečo!» »Pametna beseda je to! In Bog daj srečo!« In tlesknila sta si v "roko in takoj sta bila edina. Veselje je prikipelo do vrha, ko je vstopila še Marušica. In videti bi jo bili morali! V laseh je imela za tri prste širok žametast trak in okrog vratu najlepšo svilnato ruto. Bila je kakor oltar, kadar je ob največjih praznikih največ cvetja na njem. Pravim vam, da ni bila nič napačna. In ko je prišla v hišo še mati Jernejka ter postavila pred nas pečene race in hleb belega kruha, se je otajala tudi meni duša, in mislil sem si: »Že Bog hoče, da jo moraš vzeti!« — Pravijo, da Bog vse prav naredi, kar naredi. Zatorej pa mislim, da tega zakona ni napravil Bog, ker res ni bil prav narejen! Pa sva se vendar vzela! In svatba je bila, kakor jih je malo v dolini, in plesali smo in pili smo, in zidane volje smo bili, da je bilo kaj! Ko smo svatje stopili iz cerkve, je stala — 249 — med drugimi gledavci ob vaški brvi tudi Ro-movševa Polonica. In prav bleda je bila, in tik nje je stal stari Romovš potrtega in skesanega obraza, in bržkone ga je pekla vest, da je s svojim jezikom napravil to svatovanje ter svojo hčer pehnil v nesrečo. Hudo mi je bilo, da sem moral pogledati proti Blegošu, da mi ni bilo treba gledati Romovševe Polonice in nje siromaštva! Ej, pa smo brezumni ljudje, kar nas je na svetu, in srečo odrivamo od sebe in sami silimo v nesrečo! Dobil sem torej očetov dom in mlado in močno ženo. Ne bodem se pritoževal: dobra in pridna gospodinja je bila. In grabila in grabila je, kjer je mogla. — Za vsakim beličem je pogledala dvakrat, preden ga je pustila od hiše. In posle je ostro držala, da se jim ni godilo predobro in da niti za trenutek niso držali rok križema. Vsak čas jim je bila za petami in gorje, kogar je izteknila na lenuški stezi. Ali jih je preslišal! Tudi mene je tiščala v škripcih, da se kar nisem genil. Ali mislite, da sem smel kdaj v pivnico? Ce sem le prestopil prag pri Pro-dovčevih, je bila kakor sapa za mano in prignala me je brez upora domov, tako da sem bil skoraj po poroki v zasmeh vsej vasi! Dokler je živel oče, je bilo še nekoliko bolje. Pa je kaj skoraj umrl, in odslej sem bil za pravega hlapca pri hiši! Vedno sem ji delal premalo, vedno se je premalo zaslužilo, povsod preveč — 250 — zapravilo, povsod se je premalo prihranilo. Bila je groza, rečem vam, velika groza! Tiste dni je vse drlo v Ameriko, kjer se je dobro služilo in od koder se je pošiljalo mnogo denarja k nam. Kadar je kdo kaj poslal, sem moral čuti: «Ta je zopet poslal toliko in toliko». In popisavala mi je, kako lehko bi odrinil tudi jaz čez morje ter služil lepega denarja, če bi ne bil tako len, da sedaj postopam brez dela. Vse se bode zajedlo, in na stare dni nam bode stradati in beračiti, ker prej vse snemo in poženemo. In čemu bi ne šel v Ameriko, ko bi ona lehko doma opravila in obdelala, česar je treba: <=Vzel si močno ženo, ki se ne boji nikakega dela!« To mi je povedala stokrat in stokrat, in končno mi je bilo vsega preveč, in vdal sem se in odšel v tuji svet, samo da sem imel mir. Tako lepo je sijalo solnce in tako čisto modro je bilo nebo, ko sem spomladanskega dne odhajal iz vasi. Pa sem le odšel, samo da sem imel mir! Ej, gospod Bog je moral tisti dan imeti usmiljenje z mano, tako sem bil siroten in zapuščen! Tik ceste zunaj vasi — saj veste, da sem moral hoditi peš — ondi je Polonica nekaj delala v zelenem grmičevju. «Miha«, je zaklicala, «ali moraš res v Ameriko? In doma imate toliko kruha, da vam ga preostaja. Oj, oj!« • Res grem«, sem ji odgovoril, in glas mi je zastajal v grlu, «res grem, samo da imam mir pred svojo ženo!« — 251 — «Ko bi bil mene vzel, bi bil lehko ostal doma!» «Sedaj se ne da pomagati!«... In odrinil sem dalje, naravnost po stezi, ki drži do Amerike! Tam sem ostal dve leti in pol, prijatelji, dve leti in pol! A doma sem imel plačano zemljo in dvajset glav lepe živine in vsega drugega v obilici! Pa sem se pehal v tujih zemljah in delal kakor zamorec, da nisem imel od življenja ničesar, prav ničesar! Zaslužil sem res, pa sem tudi od meseca do meseca dobival pisma, naj pošljem kaj denarja. In pošiljal sem, da se ga je končno nabral lep kup. Ko sem si mislil, da mora biti tudi ženi že zadosti, sem pospravil svoj sveženj in pobral kopita ter se potegnil čez sivo morje. Dve leti in pol sta minili, ko sem jesenskega večera zopet stal pred Brentačevo hišo ter sopel vase tisto voljno sapo, ki piha okrog naših hribov. Vesel sem bil in upal sem, da me bodo veseli tudi drugi. Pred hišo se mi vsili v pogled gostilniško znamenje, dolge rumene oblanice, viseče od strehe. Gostilno so si bili omislili vtem, in takoj mi je nekaj šinilo čez srce, da morda ne bode vse prav in vse v tistem redu, ki bodi pri hiši, katere gospodar je v Ameriki. — Mislim si, pa vstopim v pivnico, da vidim, kaj in kako. Ni se mi bilo treba bati, da me kdo spozna. Delo in trud sta mi bila predrugačila lice, in prav zelo sem se bil postaral. Tudi sem sedaj nosil široko brado, in ker sem bil oblečen po- lovično-gosposko, me ni mogel spoznati nihče. Tem manj, ker me ni nihče pričakoval. Nikomur nisem pisal, da pridem, ker sem vedel, da bi ženi ne bilo všeč, če pustim zaslužek ter pridem zopet lenobo past na dom. Hrabro torej vstopim ter sedem pri vratih k mizi, kjer je bilo precej temačno. Pri drugi mizi je večerjala družina, in videlo se mi je, da je sedaj precej poslov pri hiši. Prihitela je drobna dekla in me vprašala, ali hočem ', je končal, »to vam povem! Lenuhov ne trpim pri hiši, to veste !> Rekši je odrinil bržkone spat, dasi je bilo še zgodaj in dasi je bilo še mnogo opravila v hlevu. Na vse to sem moral vstati. Ko stopim na luč, me spozna volar Tone in zakriči: »Jojmene! Oče je prišel iz Amerike!« • Oče Gašpar so pa sedaj na suhem!.- se zasmeje hlapec Tine. Jezen stopim v izbo, kjer je tekla zibelka. Ona je sedela tik postelje in bila vsa prepadena. Cula je bila besede, ki jih je izgovorila družina, in kdo bi se ne prestrašil, če je tako in tako! Pa se je skoraj ujunačila in vprašala osorno: »Torej si res doma in še pisal nisi in denarja tudi nisi prinesel?« «Res sem prišel in vprašam te, kaj je tole tukaj ?» »Kaj? Otrok! Saj vendar vidiš!« «Pa kje se je dobil ta otrok?« «Kako vprašuješ! Kakor bi oženjeni ljudje ne smeli imeti otrok! Lepa je ta!« »No, pa vendar, koliko let ima to otroče?« »Koliko let ima? Dve leti ali kaj takega!« Kaj sem hotel! Takisto osatasto me je gledala, da sem rajši umolknil. Vrnem se v hišo, kjer je družina tičala okrog peči ter se šepetaje razgovarjala o mojem prihodu. «Pokliči hlapca!« rečem dekli. — 255 — «Ali Gašparja?« vpraša. ♦ Gašparja!« ♦ Tine in ti, Tone«, pravim hlapcema, Pa nisem odšel, zopet sem pogledal proti stropu in dejal: »Nekaj bi še rad zvedel, če Vas ne nadlegujem! Otroka imam —!« »Otroka imaš!« se odreže gospod Juri in izpušča goste oblake dima okrog svojega lica. »Otroka imaš, Miha, in božji dar je vsak otrok, Miha, ker je nedolžna živalca, ki moramo biti usmiljeni ž njo!« Tavčar-jeve povesti. IV. 17 — 258 — «Nič ne rečem», odgovorim nato, «vse je prav in pošteno, kar govorite, gospod Juri! No, pa bi vendarle rad vedel, koliko let ima moje otroče, ker sem bil v Ameriki, ko je prišlo na svet; in to mi povejte!« « Ljuba duša«, se začudi gospod Juri, «kje bi ti na pamet povedal kaj takega! Saj vendar veš, koliko otrok imam vsako leto v fari!« «Pa krstno knjigo odprite!« «Prav rad bi jo odprl, pa je nimam doma. Milostivi škof so pisali, da moram dati vse stare krstne knjige iznova prevezat. In tudi naše vežejo sedaj v Ljubljani. Ko jih nazaj dobim, pa te takoj pokličem, Miha! In vse natanko pregledava, pa bodeš videl, da je vse v najlepšem redu, ker bi kaj drugega jaz nikakor ne hotel zapisati v knjigo!« Praznih rok sem moral odriniti. Ali verujte mi, pol leta sem hodil pozneje vsako nedeljo h gospodu, ali je že prišla knjiga iz Ljubljane. Toda še vedno so jo vezali v mestu, in gospod Juri mi ni mogel odgovoriti natančno in vestno, dočim so sosedje dobivali spiske iz krstne knjige, kadar so jih le hoteli. Gospod je imel dobro voljo in zaradi hišnega mojega miru je menil, da je najbolje, če tavam v temi. Pa sem videl vse natanko in nič več nisem hodil vpraševat po krstni knjigi! Imeti nekaj, kar ni tvoje, kar pa ima vendar ves svet za tvoje, to je huda, peklenska reč. In — 259 - nobena pamet vam nič ne pomaga, in vsaka stvar vam je zoprna, in ves svet je tak, da bi človek najrajši pljuval nanj! Izkratka: vrag je, in kaj bi vam pravil, saj veste, da sem že vinjen, ker sem vam pravil vse to in pripovedoval! Kdo bi delal, če mu kukavica kuka okrog ogla! In res, opustil sem vsako delo ter zahajal rajši v pivnice, kjer se je točilo vino. To pa to, vino je edino zdravilo, ki je ustvarjeno za take ljudi! Kar nam je Bog vzel na oni strani, pa nam daje na tej strani! In pili smo ga, da je bila vsa miza mokra! Ce je prišla ona pome, pa sem jo sprejel z besedo in s pestjo, da ji je hitro pošlo veselje laziti za mano. Doma se je potem maščevala in prav pošteno me je večkrat preklestila, ko sem bil vinjen ter se ji nisem mogel braniti. Prve čase mi je bilo to nekaj nenavadnega, pozneje pa sem se privadil ter si mislil: «Le tepi, jaz bodem pa pil!» In pričel se je napravljati dolg, iz hlevov je ginila živina, poslopja so prihajala nekamo umazana in raztrgana, ker jih ni nihče popravljal. In da se ni prodal gruntec, se je morala ona umikati s svojo doto, in konec je bil, da jih je bilo toliko pred doto, da leta ni bila nič več vredna! Nekaj časa se je mašilo in mašilo, potlej pa je vse skupaj padlo na kup, in moral sem z Brentačevine, kjer so sedaj tuji ljudje ! Tisti dan, ko smo šli od hiše, pa sem živel malone prav tako veselo in zadovoljno — 260 — kakor tisti večer, ko sem Gašparčka pri veznih vratih metal na dvorišče 1 Kaj sem hotel drugače? Čemu pa bi stradal, ker nimam svojih otrok I To je moj zakon 1 In žalostni Miha je pulil mah iz zemlje in škripal z zobmi in solze je točil, ker je bil vinjen in nesrečen. Drugo jutro pa smo imeli prekrasen lov, in dva petelina sta padla z veje, kjer sta pela zaljubljeno pesem. Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako živali kakor človeku! A00000179458A