J . J' fr—i Año (Leto) XVI (11) No. (štev.) 21. “E8LOVEN JI Ä ô Z- V 1A LIBRE 99 BUENOS AIRES. 21. maja (mayo) 1959 Neiskrenost v Ženevi V Ženevi so se prejšnji ponedeljek zunanji ministri velikih štirih sestali že na deveto konferenco po koncu druge svetovne vojne. Vseh prejšnjih osem konferenc zunanjih ministrov se je končalo brez posebnih uspehov ali pa so iz njih, razen iz ene — ko so potem podpisali avstrijsko mirovno pogodbo — sovjeti imeli edini koristi, vsaj propagandne. Nobena od teh konferenc pa se ni pripravljala s takim odporom zahodnjakov, kakor ta, ki se sedaj vrši v Ženevi. Celo leto 1958 je zlasti USA zavlačevala sklicanje take konference in njej sledeče vrhovne konference, čeprav je Hruščev pritiskal tako vztrajno in krčevito, kakor to v zunanji politiki zna samo Moskva. In ker ni našel več druge možnosti, da bi zahodnjake prisilil na posvet za zeleno mizo, je sprožil berlinsko krizo in — konferenca zunanjih ministrov je tu. Od te je samo še en in edini korak naprej — vrhovna konferenca. In želja Hruščeva bo izpolnjena. Kljub temu, da je storil vse, da bi sedel za isto mizo z Eisenhower jem, Mac-millanom in Debrejem, pa si Hruščev ni prizadeval, da bi si pridobil vero zahodnjakov v iskrenost njegovih namenov. še tik pred začetkom konference je brezobzirno izjavil, da njegova vojska z osmimi vodikovimi bombami more uničiti Zahodno Nemčijo, za ostalo Evropo pa da ne bi bilo treba za tako akcijo dosti več vodikovih bomb. Prav tako je njegov zunanji minister Gromiko na konferenci takoj spravil v zadrego zahodnjake, ko je zahteval sedež tudi za Vzhodno Nemčijo, tako, da je bil Zahod prisiljen že prvi dan napraviti s sovjeti kompromis, da je pristal na prisotnost vzhodnonemških in zahodnonem-ških delegatov na konferenci, čeprav samo v svojstvu opazovalcev. Sovjeti so s tem prisilili zahodnjake na prvi korak k priznanju vzhodnonemškega režima. V Palači narodov so v konferenčni sobi pripravili za velike štiri veliko štirioglato mizo, ki je bila všeč zahodnjakom, češ da pravilno predstavlja okupacijo Nemčije s štirih strani štirih zmagovalcev. Gromiko je proti tej mizi protestiral in zahteval okroglo toliko časa, da so zahodnjaki pristali na to. Sedaj sedijo okoli okrogle mize ena delegacija zraven druge, tako, da miza ni zasedena v vsem svojem obsegu. V sobo so prinesli dve drugi štirioglati mizi za zahodno in vzhodnonemško delegacijo in ju pribili na zahtevo von Brentana, zahodnonemškega zunanjega ministra, trdno v tla, da se ne bo mogla vzhodnonemška delegacija nikdar približati zahodnonemški. Ti dve mizi odn. ti dve nemški delegaciji zavzemata nezaseden prostor glavne okrogle mize, tako da praktično v vsem sodelujeta na konferenci. Sovjetom se je tako posrečilo spraviti vzhodnonemške komuniste daleč naprej in jim zahodnjaki tega niso znali odn. mogli preprečiti. Sovjetom je na tej konferenci toliko lažje manevrirati proti zahodnjakom iz dveh razlogov: 1) ker so zahodnjaki pred konferenco na široko objavili, da se še niso povsem zedinili o skupnem nastopanju na konferenci in 2) ker si je Anglija nadela vlogo posrednika med USA in Francijo na eni ter ZSSR na drugi strani,iščoč pri tem izključno svoje koristi in zato slabeč trdnosi, zahodnjakov. Zapad je v osebi Herterja, ameriškega zunanjega ministra, predložil sovjetom svojo rešitev berlinskega in splošno nemškega problema, pričakujoč od sovjetsko odklonitev, kar se je tudi zgodilo. “Prva faza konference bo,” je napovedal neki nemški delegat, “čakanje, da se bodo sovjeti nehali smejati zahodnim predlogom.” Druga faza, če bo do nje sploh prišlo, pa bodo sovjetski poskusi za razbitje zahodnjakov in predlaganje vrste, posameznih, nepovezanih predlogov, vsak prirejen tako, da ho ugajal eni zahodni velesili in preplašil druge, kakor n. pr. predlog o skupnem skrčenju zasedbenih sil v srednji Evropi, kar bi bilo v skladu z angleško željo po razpustu njene vojske ob Renu, bi pa prestrašilo Francijo in Zahodno Nemčijo, da bi potem v nekaj mesecih gotovo izgubili varstvo ameriške vojske. H e r t e r : Na konferenci zunanjih ministx-ov štirih velikih, ki se je začela pretekli ponedeljek v Ženevi, je takoj prvi dan Gromiko nastopil z zahtevo o vključitvi vzhodnonemške delegacije v pogajanja. Zapadnjaki so to zahtevo najprej odklonili, pozneje pa so po posredovanju britanskega zun. min. Lloyda pristali na to, da se konference udeležujejo vzhodni Nemci samo kot posvetovale!, s pravico govora, toda pod pogojem, da Gromiko pristane na prisotnost tudi zahodnih Nemcev. Gromiko je na to pristal. Tako se sedaj obe nemški delegaciji u-deležujeta konference. Vzhodni Nemci so nato zahtevali, da morajo uvesti na konferenci tudi nemščino kot občevalni jezik. Zahodnjaki so to zahtevo odbili, s pristankom zahodnih . Nemcev. Vzhodnonemški tisk je zaradi tega napadel Zahodno Nemčijo kot izdajalce, ker da se niso potegnili za svoj jezik. Na naslednjem zasedanju je Gromiko zahteval vključitev v razgovore tudi poljske in češkoslovaške delegacije, ker da sta državi, ki sta trpeli zaradi nacistične zasedbe. Zahod je to zahtevo odbil, pripravil pa se je pozvati na konferenco v takem svojstvu Italijo, če bi Gromiko vztrajal na svoji zahtevi za Poljsko in Češkoslovaško. Gromiko je pristal na to, da so vprašanje začasno odložili in izjavil, da ga more vsak trenutek zopet ponoviti. ' Ameriški zun. minister Herter je nato predložil skupen zahodni načrt za rešitev berlinskega vprašanja, problema združitve Nemčije in vprašanja razorožitve. Zahodnjaki zahtevajo, da se o teh vprašanjih razpravlja kot o nerazdruž-Ijivi celoti in ne posamezno, kakor to zahteva Gromiko. Politična določila 1) Združitev Berlina s svobodnimi volitvami. 2) Ustanovitev vsenemške komisije, ki naj jo sestavlja 25 zahodnih Nemcev in 10 vzhodnih Nemcev. Delegate naj imenujeta obe nemški vladi. Sklepi komisije so veljavni s tričetrtinsko večino. Komisija bo dajala navodila za vedno večje tehnične stike med Vzhodno in Zahodno Nemčijo in pripravila vsenemški volilni zakon. Ta zakon bo nato predložila javnemu glasovanju v obeh Nemčijah. 3) Vsenemške volitve na podlagi tega zakona naj se izvrše v dveh in pol letih po izglasovanju zakona. 4) Na volitvah bodo izvolili delegate za vsenemško ustavodajno skupščino, nakar se bo sestavila vsenemška vlada. Vojaška določila 1) štiri velesile bodo izdale skupno deklaracijo, da bodo vse medsebojne spore rešile po mirni poti. 2) Zahod in Vzhod se bo medsebojno informiral o Na drugi strani pa britanska delegacija z Lloydom na čelu povzroča Franciji in USA resno zaskrbljenost za usodo Zahoda zaradi njene vloge posrednika pri sovjetih. Lloyd in njegovi delegati so to zaskrbljenost opazili ter so pokazali silovito nezadovoljstvo zaradi poročil, da sta Anglija in ZSSR šli tako daleč, da sta sklenili tajen politični in gospodarski sporazum prav sredi berlinske krize. Noben zavezniški diplomat sicer še ni izjavil, da je Anglija to že storila, ali da to dela ali to namerava storiti niti je ni obtožil izdajstva. Vendar pa zaskrbljenost in nezaupanje do Anglije vedno bolj naraščata, zaradi o-kbliščin, v katerih se je pred konferenco gibal Macmillan, ko je odpotoval v Moskvo in v katerih se giblje angleška delegacija z Lloydom na čelu na konferenci sami. Pred konferenco je Anglija, po poročilih, ki jih je dobil Pariz, obljubila Moskvi veliko posojilo za povečanje medsebojne trgovine. Hruščev pa je s svoje strani obljubil Angliji, da se komunisti na Srednjem Vzhodu ne bodo dotikali britanskih petrolejskih interesov. Anglija teh poročil ni komentirala. Adenauer je izjavil Macmillanu, ko ga je ta obiskal v Bonnu 12. marca, da niti 1 ,on niti njegovo potovanje v Moskvo nista ojačala Zahoda. Dejal je tudi Macmillanu, da bi mogel od Hruščeva dobiti to, kar je dobil, v dveh dneh in ne v desetih, ki jih je porabil v ZSSR — in si pridobil prav takp popularnost doma Gromiko ). številu in opremi svojih vojaških sil. USA in ZSSR bosta zmanjšali svoje vojaške sile na 2,5 milijona mož vsaka. Ustanoviti je treba inšpekcijski in kontrolni sistem proti nenadnemu napadu. 3) Na obeh straneh meje med obema blokoma se bo začrtala razorožena cona. Po sklenitvi miru z Nemčijo bodo morale tuje čete oditi iz katere koli evropske države, ki bi to zahtevala, nakar bosta USA in ZSSR morali zmanjšati svoje vojaške sile za nadaljnih 800.000 mož vsaka, se pravi na 1,7 milijona. 4) Vlada združene Nemčije bo imela pravico priključiti se ali NATO ali Varšavskemu paktu ali pa si izbrati nevtralnost. Sovjetski načrt Ta Herterjev odn. zahodni načrt je Gromiko popolnoma odbil in postavi! svojega, po katerem je treba skleniti mirovno pogodbo z vsako Nemčijo posebej in če bi se do takrat ustvarila nemška konfederacija, pa še s to konfederacijo. Ta Gromikov načrt je nesprejemljiv za zahodnjake kakor tudi za Zahodno Nemčijo. Izjavili so, da ta načrt onemogoča združitev Nemčije. Da je tako, je potrdil v Moskvi Hruščev sam, ko je izjavil, da “vsi vemo, da ni nikomur za združitev Nemčije.” Gromiko je pozneje izjavil, da bi bil pripravljen razpravljati o nekaterih zahodnih predlogih, toda o vsaki stvari kot samostojnem■ načrtu, nikakor pa ne tako, kakor to zahteva Zahod: da je namreč treba rešiti vse te probleme istočasno. Ker je tako kazalo, da bo konferenca zašla na mrtvo točko, se je brit. zun. minister Lloyd ponudil, da bo posebej razpravljal z Gromikom o teh vprašanjih, nakar so objavili, da je Zahod pripravljen zaenkrat razpravljati posebej o berlinskem vprašanju in sicer samo o problemu zasedbe Berlina, ki jo Hruščev hoče končati, kakor je izjavil lansko leto septembra, še ta mesec. Vse ostale probleme pa bo Zahod reševal kot trdno povezane med seboj in rešljive kot celota. Da bi preprečili sovjetom izrabljati konferenco za propagando, se je v torek v Ženevi govorilo, da bodo odslej na; prej sestanki tajni. Sklepa o tem še ni bilo. Pr©ti komunizmu v Iraku Anglija se je odločila poslati vojaško pomoč iraški vladi generala Kassema, da bi se ji tako morda posrečilo preprečiti komunistom prevzem oblasti v tej gospodarsko in strateško važni arabski državi. Anglija bo poslala tja večje število bombnikov, tankov in drugega orožja. Kassem je že pred tremi meseci zaprosil Anglijo za orožje. Sporočil je v London, da se bo po orožje obrnil v Moskvo, če ga ne dobi z Zahoda. Med zavezniki se je razvila tajna polemika, če je prav, dati orožje Kassemovi vladi. Nekateri, zlasti USA, so bili mnenja, da je treba Irak smatrati že za sovjetski satelit. Drugi pa so menili, da samo iraška vojska more preprečiti komunistom vzpon na oblast. Zato je treba to vojsko, ki jo še vedno drži v oblasti general Kassem, oborožiti proti domačim komunistom. Prav tako bo z novim orožjem iraška vlada postala sigurnej-ša v sporu z egipčanskim Nasserjem, ki se že tedne trudi, da bi vrgel sedanji iraški režim. Anglija pa na Srednjem Vzhodu še vedna smatra za najbolj varno politiko: deli in vladaj. Da je Anglija sklenila poslati orožje Kassemu, je tudi mnogo pripomoglo dejstvo, da je Kassem zagotovil Lordu Moncktonu, predsedniku britanske Irak Petroleum Company, da je ne bo podržavil. TITO IN VATIKAN UP je objavila iz Rima naslednje poročilo: Rimski tisk je na kratko, roda zanimivo komentiral prisotnost beograjskega nadškofa msgr. Ujčiča v Vatikanu, ki je imel v zadnjih desetih dnevih dva dolga razgovora s papežem Janezom XXIII. Poleg tega je jugoslovansko uradno glasilo “Borba” prenehalo z napadi na papeža. Zaradi teh o-koliščin menijo, da naj bi bil msgr. Ujčič pooblaščen pozanimati se pri papežu glede možnosti zbližanja med Cerkvijo in vlado maršala Tita. Uradno glasilo Vatikana “Osservatore Romano” je s svoje strani poročalo o razgovorih, toda ni zanikalo niti ne potrdilo teh komentarjev. IZ TEDNA V TEDEN Zdravje biv. ameriškega državnega tajnika za zunanje zadeve Fosterja Dul-lesa se je zadnje dni hudo poslabšalo. Rak ga je že sam po sebi tako zdelal, da so začele vidno popuščati bolnikove moči, sedaj je pa Dullesa napadla še močna pljučnica. Zdravniki pričakujejo, za prihodnje volitve. Prav tako mu je Adenauer dejal, da so minili tisti časi, ko je britanski predsednik mogel potovati v Moskvo in tam govoriti o nemški bodočnosti, ne da bi dobil pristanek za tozadevne sklepe nemške vlade. Na konferenci pa je zopet britanska delegacija tista, ki je najbolj popustljiva do sovjetov. Ko je Gromiko zahteval prisotnost vzhodnih Nemcev, se je Lloyd takoj ponudil za zasebni razgovor z Gromikom o tej zadevi. Rezultat je znan: na konferenci sedijo vzhodni Nemci, dasi s sovjetskim pritiskom tudi zahodni. Zaradi takih razmer na konferenci in pa zaradi izskustev s sovjeti po drugi svetovni vojni, mnogi zahodnjaki trdijo, da je tudi ta ženevska konferenca “brezkoristna stvar”. Vendar pa meni; jo, da imajo vsaj eno trdno karto v rokah: navidezno nepremagljivo željo Hruščeva, da bi prišel na vrhovni sestanek. Računajoč na to, je ameriška delegacija že dala vedeti sovjetom, da bi kateri koli korak sovjetov med konferenco, da bi zaprli dostop zahodnim silam v Berlin ali pa poskušali podpisati separatni mir z Vzhodno Nemčijo, povzročil takoj odhod vsaj ameriške delegacije iz Ženeve in s tem končal sleherno upanje na poznejšo vrhovno konferenco. Za to konferenco je, po mnenju strokovnjakov, mogoče j j napovedati tole: sklenili ne bodo ničesar drugega važnega kakor to, da je treba medsebojne razlike prenesti na vrhovno konferenco. da bo v kratkem nastopila kriza, zato so poklicali v Washington bolnikovo družino. Dr. Fidel Castro, predsednik kubanske vlade, je ustavil vse procese proti sodelavcem prejšnjega režima pred revolucionarnimi sodišči. Vse obtožbe proti njim bodo v bodoče razpravljala redna sodišča. Dr. Castro je objavil tudi zakon o agrarni reformi. Revolucionarna policija pa je zagrozila vsem tistim, ki bi v bodoče skušali iz Kube napadati kake druge ameriške države, da bodo prišli pred vojaška sodišča. Belgijski kralj Baudouin je bil prejšnji teden na obisku pri Eisenhowerju. Ameriški podtajnik v zun. ministrstvu William Show je v zunanjepolitičnem odboru v parlamentu naglašal, da so o-borožene sile v Argentini, Kolumbiji in Meksiku dale dokaz, da žele, da se demokracija v teh državah, pa tudi v ostali Južni Ameriki, utrdi. V Hondurasu so nasprotniki vlade poskušali revolucijo. Načrt se jim ni posrečil. Predsednik Nicarague Somoza je napovedal, da bo vlada izdala zakon, s katerim bo prepovedala komunistično stranko. “Povsod jo bomo zadušili”, je zatrjeval odločno. Na Nizozemskem so imeli dva meseca vladno krizo. Končno se je le posrečilo novo vlado sestaviti Johnu E. de Quay-u. Vlada je sestavljena iz članov katoliške, liberalne ter zgodovinske krščanske in protirevolucionarne stranke. Socialisti so v opoziciji. Macmillan, predsednik angleške vlade, je na kritiko lastnih pristašev v konservativni stranki, zakaj ne razpiše to poletje ali vsaj v jeseni državnozborske volitve, odgovoril, da tega ne stori zato, ker je mnenja, da bo letos prišlo do vrhunske konference. Volilna kampanja Preosnova argentinske vlade Z nastopom drugega leta svoje vladavine je predsednik dr. Frondizi izvršil delno preosnovo svojega kabineta. Ostavke so dali zunanji minister dr. Florit ter drž. tajniki za finance Anton Lopez, za promet Abuin ¡Lopez, za po-Ijedeljstvo Bernard Horne in trgovino Jože Orfila. Odstopila sta tudi predsednik Drž. premogokopne družbe gen. Juan Uranga in biv. tajnik za gospodarske ter socialne odnose v predsedstvu vlade in dosed, osebni gospodarski svetovalec predsednika Rogelio Frigerio. Njegov odhod iz vlade je sedanja najvažnejša sprememba ter nakazuje, da bo vlada spremenika svoje stališče do peronistov, Rogelio Frigerio je namreč veljal za njihovega zagovornika in zaščitnika. Dr. Frondizi je izpraznjena mesta zasedel z novimi osebnostmi. Zun. minister je postal dosed, argent, poslanik v Uruguayu dr. Diógenez Taboada, drž. tajnik za finance dr. Cezar Bunge, za trgovino Anton Apellániz in za promet ing. Albert Constantin!. Drž. tajništvo za poljedeljstvo in živinorejo je pa prevzel dr. Angel K. Lagomarsino. Novi zun. minister dr. Taboada je star 73 let. Za sabo ima kot radikal živahno politično delavnost. Bil je tudi minister v vladi prov. San Luis, v zvezni vladi pa pod predsednikom Ortizom notranji minister od leta 1938-1940. Oktobra 1958 ga je dr. Frondizi imenoval za poslanika v Uruguayu. Dr. Cezar Bunge ima 41 let. Je finančni strokovnjak in je leta 1955 v protest proti nastopom Peronove vlade proti Cerkvi dal ostavko kot gospodarski zastopnik na argent, veleposlaništvu v v Washingtonu. V Lonardijevi revolucionarni vladi je bil trgovinski minister. Anton Apellániz je 44 let star. Po poklicu je odvetnik, odvetniško prakso je pa izvrševal samo 4 leta, nakar se je posvetil poljedeljstvu. Politično je radikal. Ing. Albert Constantini je tudi 44 let star. Pred imenovanjem za drž. tajnika za promet je bil ravnatelj Tehnične šole, predaval na univerzi Cuyo, nato pa na univerzi v Bs. Airesu, kjer je sedaj dekan na fakulteti za inženerijo. Lani je deloval tudi v Upravi sanitetnih del, kjer je pa dal ostavko.. Drž. tajnik za poljedeljstvo in živi-narejo dr. Angel M. Lagomarsino je po poklicu zdravnik. Deloval je v raznih bolnicah. Imenovanje za drž. tajnika ga je zateklo na položaju ravnatelja bolnišnice v mestu Ituzaingo. Politično je radikal. Bil je izvoljen tudi za narodnega poslanca najprej v provincijski, nato pa v zvezni parlament. (1926-30). Bil je tudi senator v prov. Bs. Aires. Star je 69 let. v Angliji bi pa priprave zanje gotovo zavirala. Na berlinskem letališču Tempelhof so bile 12. t. m. ob 10 letnici sovjetske blokade Berlina spominske slavnosti pred spomenikom letalcem, ki so izgubili življenje v času blokade, ko so z letali dovažali živila in ostale stvari berlinskemu prebivalstvu. Sovjetska blokada Berlina je trajala 10 mesecev, t. j. od 24. VI. 1948 do 12. V. 1959. Trgovinski ministri skandinavskih držav so na sestanku v Helsinku sklenili, da bodo delali na ustvaritvi skupnega trga za te države. V mestu Rovnov v Ukrajini so sovjti obsodili na smrt 5 ukrajinskih nacionalistov. Obtožili so jih sabotaže in protirevolucionarnega delovanja. V, Beogradu sta imela razgovore Titov zun. minister Koča Popovič in zun. min. Združene arabske republike dr. Mahmud Favzi. Slednji je Popoviča obvestil o svojih razgovorih z gen. tajnikom Organizacije združenih narodov Hamarskjol-dom v Lausanne. Oba zun. ministra sta naglašala, da bosta obe državi še naprej ostali nevtralni in se ne bosta priključili nobenemu bloku. Papež Janez XXIII. je imenoval posebno komisijo 12 članov za pripravo vesoljnega cerkvenega zbora. Predsednik komisije je vatikanski drž. tajnik kardinal Dominik Tardini. Sodijo, da se bo vesoljni cerkveni zbor začel prihodnje leto, ali pa v začetku leta 1961. (Nadaljevanje na 2. strani) Stran 2. SVOBODNA' SLOVENIJA Buenos Aires, 21. V. 1959 ZASTOPNIKI SLS NA MEDNARODNIH KONGRESIH Sestanek mladih krščanskih demokratov v Luksemburški. Meseca decembra 1.1. je Mednarodna zveza mladih krščanskih demokratov organizirala v Luksemburški sestanek zastopnikov krščanske demokracije v državah, ki so članice tako imenovane Male Evrope. Konferenca je imela za cilj seznaniti mlade krščanske demokrate z obstoječimi ustanovami Male Evrope. Kot gostje so se konference udeležili tudi zastopniki krščanskih demokratov v komunističnih državah. Med njimi sta bila tudi dva zastopnika Slovenske ljudske stranke. Evropska sekcija Mednarodne unije mladih krščanskih demokratov je imela 27. in 28. februarja v Parizu svojo letno konferenco, na kateri je sprejela nov poslovnik, si izvolila nov odbor ter razpravljala o svojih odnošajih z mladimi krščanskimi demokrati v državah Latinske Amerike, o komunističnem mladinskem festivalu, ki se bo letos vršil na Dunaju in o vprašanju Berlina. Konference so se udeležili tudi zastopniki SLS in je bil v odbor sekcije izvoljen g. Marijan Struna. Sestanek Zveze evropskih krščansko demokratskih strank v Bonnu se je vršil 20. in 21. marca, organizirala sta ga pa Kulturna komisija in mladinska sekcija Zveze. Na sporedu je bil razgovor med starejšo in mlajšo generacijo o temi: Človekovo mesto v sedanji nevtralni in materialistični družbi; kako naj kristjan nastopa v tej družbi? — Sestanka so se udeležili tudi zastopniki begunskih krščansko demokratskih strank. Med njimi sta bila dva zastopnika SLS. V letošnjem letu bo še več kongresov in sestankov, na katere so bili povabljeni zastopniki SLS., M E S S I A S V gledališču Colon, ki je bilo že nekaj dni pred koncertom razprodano, je lepo uspel koncert, posvečen dvestoletnici smrti velikega nemškega skladatelja Haendla. Oratorij Messias, ki je po svoji veličini edinstven v glasbeni literaturi, je izvajalo blizu 200 sodelujočih: štirje solisti, zbor Lagun Onak (okrog 100 pevk in pevcev) ter buenosaireški filharmonični orkester. Občinstvo je ob koncu koncerta nastopajoče, kakor tudi dirigenta Draga Mariana, nagradilo z dolgotrajnim in prisrčnim aplavzom. Glasbeni poročevalci buendsaireških dnevnikov obširno pišejo o koncertu ter o veličini mogočne skladbe in poudarjajo, da zlasti Aleluja nima primere v glasbeni literaturi. O dirigentu pravijo, V C O L O N U da je tako orkester kakor tudi zbor vodil uspešno ter z velikim entuziazmom in temperamentom. Pohvalno ocenjujejo posamezne soliste. Posebej pa je povdar-jeno pri Franji Golobovi, da je pri oblikovanju altovskih arij dala izreden poudarek na muzikalno kulturo in da je bilo njeno izvajanje vzorno. Zanimivost tega uspelega koncerta, s katerim je gledališče Colon, proslavilo 200 letnico Haendlove smrti, je še v tem: Dirigiral je Drago Mario Šija-nec, ki nastopa pod imenom Drago Ma-riano. Altovski solistovski del je pela Franja Golobova. Mnogo obetajoči mladi tenorist Cossutta (nedavno še Košuta) je pa tudi slovenskega rodu. ŠE O KOROŠKEM ŠOLSKEM VPRAŠANJU Avstrijski Žvezni svet je 3. aprila potrdil sklep parlamenta o šolstvu na Koroškem. S tem je zakon postal pravomo-čen in veljaven. Zvezni svet je ta zakon odobril kljub odločnemu nastopu slovenske manjšine, ki je odklonila ta zakon, ker ni v skladu z državno pogodbo. Avstrijski Nemci pa se trkajo na prsi, da je s tem zakonom dana Slovencem zaščita in pravica, kot je baje nima nobena manjšina na svetu. Govorijo celo o “avstrijskem poslanstvu” v Srednji Evropi. Toda govoriti je lahko, dejanja pa so seveda popolnoma drugačna. Slovensko predstavništvo na Koroškem je zahtevalo uzakonitev šolstva, kot so ga sprejele avstrijske stranke 1. 1945. Pouk je bil sicer dvojezičen in sicer v prvih treh letih enak, v naslednjih šolskih stopnjah pa je bilo slovenščini odmerjenih vsaj še tri ure tedensko. Po tej odločbi je bil učitelj dolžan učiti po določenih predpisih; možno je bilo njegovo delo tudi nadzorovati. Da je nadzorovanje v veliki meri odpovedalo je seveda drugo dejstvo. In ravno to so Slovenci hoteli, da se uspešno nadzira izpoljnjevanje pouka v obeh jezikih in obvezno za vse učence na področju, kjer žive Slovenci. Ti predpisi so bili trn v peti šovinistom pa tudi nemškim strankam, ki o “poslanstvu Avstrije” sicer govore, o dejanjih pa nočejo slišati. Kako pa je bilo s poukom v stari Avstriji? Obstojala je šolska obveznost od 1. 1869, ki je zagovarjala skupno šolo vseh slojev.. Ni pa bilo nič določeno, kako naj bo pouk v mešanih deželah. Tako tudi Slovenci na Koroškem niso prišli do svojih pravic, čeprav so tvorili še tretjino prebivalstva. Leta 1891 pa je bil izdan poseben učni načrt za utrakvistične (dvojezične) šole na Koroškem. Ta učni načrt je bil le slabo zakrit način ponemčevanja. Kajti učitelj je moral uporabljati slovenščino le v kolikor se je ni mogel ogniti pri popolnoma nemškem poučevanju. Samo od u-čitelja je bilo odvisno, kako bo poučeval, vse je bilo prepuščeno njegovi dobri ali slabi volji ter znanju ali neznanju. Zmeda je bila zato v teh šolah velika, nihče ni vedel po kakšnem načrtu se poučuje, šolski nadzorniki niso vedeli niti kakšne knjige so v uporabi, niti ali učitelj, ki poučuje na utrakvistični šoli, sploh obvlada slovensko. Zmeda je trajala do leta 1938 oz. 1941, ko je nacizem še formalno odpravil vsak pouk v slovenski besedi. Zagovorniki pravice staršev, da samo oni odločajo v katero šolo bo hodil njihov otrok,- so odobravali početje nacizma, nihče se ni spomnil te pravice, katero sedaj na Koroškem vsi Nemci o-znanjajo kot edino pravično, kadar gre seveda za boj proti Slovencem. Pravice staršev glede verskih šol pa ne priznavajo ne socialisti niti druge stranke. Novi zakon, ki dosledno določa volio staršev kot merilo za pouk in ustanavlja tri tipe pouka: nemški, mešani in slovenski, pa ne velja za verouk: Učenci, ki jih bodo prijavili v samo slovenske šole, se bodo morali učiti v nem- GORIŠKA IN Proračun goriške mestne občine predvideva 827.709.000 lir dohodkov ter 905.986.000 lir izdatkov. Primanjkljaj 77.986.000 lir bodo pokrili z novimi dokladami na zemljiške dohodke in na potrošnjo. Glavni odbor Slovenske domokratske zveze je z ozirom na nove krivice, ki jih škem in slovenskem jeziku, za vse ostale pa samo v nemškem. Ni mogoče razumeti tega, saj je vedno bilo merilo za pouk verouka materin jezik, še bolj pa je značilno, da je bilo to vnešeno v sporazumu s cerkvenimi oblastmi, šolska odredba iz 1. 1945 je predpisovala, da se mora verouk načrtno poučevati v materinem jeziku. Sedaj so tudi Cerkev vključili v ponemčevalni sistem. Žalostno je dejstvo, da se avstrijski Nemci v teku zgodovine niso ničesar paučili. Narodnostno vprašanje je strmoglavilo dvojno monarhijo, pa tudi prvo republiko je uničil nemški nacionalizem. Po strahotah druge svetovne vojne bi bilo pričakovati, da bodo Nemci spregledali in spoznali, da je bilo ge-germanizacijsko delo pogubno za nemški narod. Toda na Koroškem imamo spet nove dokaze za germanizacijo. In .to kljub lepim besedam o edino pravični rešitvi zaščite slovenske manjšine. PRIMORSKA avstrijska vlada povzroča koroškim Slovencem sprejel resolucijo, v kateri “odločno protestira proti sistematičnemu raznarodovanju naših bratov na Koroškem, ki ga nemškoavstrijske oblasti in zasebniki dosledno izvajajo že stoletja”. V resoluciji dalje naglaša, “da je samo v zadnjih sto letih nemško-avstrijska narodna nestrpnost po tradicionalnih načelih “pritiska proti jugu” odrinila avtohtone Slovence od Gospe Svete in pobočij Visokih Tur na obronke Karavank. To se je' dogajalo "z nasilnim naseljevanjem Nemcev na slovensko zemljo, z ustrahovanjem Slovencev v “vindišarje”.” Končno poziva svetovno javnost in zadevne mednarodne organizacije “da v interesu notranjega miru v osrčju Evrope iztrebijo preživelo kolonialno in raznarodovalno dediščino nacizma in fašizma”. Tržaški in goriški Slovenci bodo julija meseca priredili skupno romanje k Mariji Einsiedeln v Švici. Odhod romarjev bo s posebnim rokarskim vlakom iz Trsta 24. julija, v božjepotni kraj Einsiedeln v Švici bodo prišli naslednjega dne popoldne. Nedeljo dne.26. julija bodo prebili pri Mariji Einsiedeln, v ponedeljek 27. julija se bodo pa vračali domov. V Dolini so gostovali borštanski igral- DR. KREK O DR. AHČINOVI SOCIOLOGIJI Dr. Ahčinova “Sociologija” je vzbudila med Slovenci na vseh kontinentih veliko pozornost. Vse kritike o njej so zelo ugodne in vsi priporočajo, naj ne bo Slovenca, ki bi bil brez te pomembne knjige, o kateri je dr. Miha Krek v Ameriški domovini z dne 27. aprila t. L, zapisal: “Ne bo odveč, če ponovim in zatrdim, da drugega podobno popolnega dela s tega področja znanosti Slovenci sploh nimamo. Dr. Ahčinova knjiga ni le odličen učbenik za strokovnjake, ampak tako točno-jasno pisana razprava, da je lahko razumljiva slehernemu bralcu in zanimiva za vsakega od začetka do konca. Dokler čitaš posamezna poglavja, samo uživaš. Tvarina, ki je v drugih učbenikih in knjigah pusta in suhoparna, ti je v Ahčinovem jeziku privlačna —, lahka in prijetna. Mislim, da je to njena največja odlika. Na drugem mestu ugotavlja: “Kdor prebere Ahčinovo poglavje o titizmu, bo vedel vse, kar je važnega v sedanjem političnem, gospodarskem in socialnem stanju komunistično vladane Jugoslavije. Tako je knjiga popolna tudi v opisu odtenkov v kapitalističnih in socialističnih sestavih pri drugih narodih in v drugih dobah”. Svoj članek pa zaključuje z ugotovitvijo: “Dr. Ahčin je s svojim velikim delom uvrstil Slovence med tiste redke ¿migracijske skupine, ki so znanstveno literaturo svojih narodov obogatile s proizvodi trajne vrednosti, ki bodo preživeli i emigracijo i sedanji čas in ražme-re. Ne le mi, bodoči rodovi se bodo verjetno še bolj kot mi bogatili iz te1 zakladnice in iskali vodila v njej”. ci z igro “Nebesa na zemlji”. Tržačani pa bodo uprizorili na Repentabru “Slehernika”, morda pa ga bodo ponovili tudi po raznih vaseh na Tržaškem. Prof. Ivan Teuerschuh je napisal knjižico “Mi in naši otroci”, v kateri se je pisec dotaknil vseh najvažnejših vzgojnih poglavij. Kmetijsko nadzorništvo v Trstu bo 17. maja odprlo v Boljuncu razstavo goveje živine. Na razstavi sodeluje 130 kmetovalcev s Tržaškega brega. IZ TEDNA V TEDEN (Nadaljevanje s 1. strani) General Aramburu, biv. predsednik argent. revolucionarne vlade, je v Milanu z ozirom na zadnje dogodke v Argentini, dejal, da Argentina sedaj doživlja važno preizkušnjo svoje demokracije in svobode. Glede sebe je povsem prepričan, da bosta vlada in narod hitro ter na demokratski način rešila krizo ter ohranila mir v deželi. Predsednik avstrijske vlade ing. Julij ¡Raab je dal ostavko koalicijske vlade. Predsednik republike Adolf Schaerf jo je sprejel. Nova vlada bo morala biti zopet koalicijska, ker je Raabova ljudska stranka dobila 79 mandatov, socialisti pa 78. Tretja stranka — stranka svobode — ima pa samo 8 poslancev. Kot zhano so komunisti ostali brez zastopstva v parlamentu. A RGENTIN A Predsednik dr. Frondizi bo koncem tega tedna odšel na obisk v provinco Ju-juy, kjer bo tudi prisostvoval slavnostim na narodni praznik 25. maja. Na obisk ga vabijo tudi v provinco Salto. Kordob-ski nadškof Msgr. Castellanos ga je tudi povabil na narodni evharistični kongres, ki bo oktobra meseca v Cordobi. Dr. Frondizi mu je izjavil, da se ga bo udeležil, če ne bodo nastopile kake nepremagljive težave. V Argentini sta ta teden na obisku zunanja ministrica Izraela Golda Meyer ter indonezijski predsednik Soekarno. Splošna stavka, ki so jo za prejšnji petek proglasili komunistični in peroni-stični sindikati — t. j. Gibanje za sindikalno enotnost in koordinacijo (Movimiento de Unidad y Coordinación Sindical) in “62 organizacij” kot izraz solidarnosti s stavkujočimi bančnimi in zavarovalnimi uradniki, se je izjalovila, ker se demokratsko usmerjeni sindikati stavki niso pridružili. V Argentini se je prejšnji petek zvečer zgodila letalska nesreča. Potniško letalo Douglas DC 3 je v Mar del Plati kmalu po odletu z letališča padlo v morje s 6 potniki in 4 člani posadke. Doslej so našli samo še 4 žrtve letalske nesreče. V Argentini so po objavi zakona, s katerim so prepovedali delavnost komunistični stranki, zaprli vse prostore, te stranke. Prav tako tudi prostore tistih društev in organizacij, ki so podpirala komunistično delavnost. V parlamentu je pa v mučnem položaju predsednik zunanjepolitičnega odbora Juan Raúl López, 'ki je ob obisku raznih satelitskih držav dajal izjave, ki niso v skladu s sedanjo politiko argentinske vlade proti komunistom. Vladni poslanci od svojega tovariša zahtevajo, da mora dati ostavko na položaj predsednika zunanjepolitičnega odbora, drugi pa zahtevajo proti njemu preizkavo. Argentina ima 1,800.000 državnih in provincijskih uradnikov ter nameščencev. Za njihove plače gre kar 80% vseh državnih dohodkov. V načrtu za ozdravitev narodnega gospodarstva je vlada med drugim tudi napovedala izboljšanje javne uprave ter občutno zmanjšanje števila javnih uslužbencev. To je nameravala doseči na eni strani z upokojitvijo takih uradnikov, ki imajo že leta za upokojitev, na drugi strani pa z odpustom vseh tistih, ki imajo poleg državne še privatno službo. Vlada je mislila, da se bo takih uradnikov znebila z novim delovnim časom od pol desete ure dop. do pol šeste ure pop. Dobrih 14 dni je ta urnik že v veljavi, pa so v večini državnih uradov ugotovili, da zaradi njega ni noben državni uradnik podal o-stavke. Tako sedaj ne bo preostalo drugo, kakor, da bo vlada morala le načeti tudi pereči problem znižanja števila drž. uradništva. Kdaj se bo to zgodilo, ni znano, zlasti ne, ko je tehnični tajnik v predsedstvu vlade in predsednik odbora z,a izvajanje načrta za racionalizacijo ter varčevanje dr. Zavala objavil, da se je v letu 1958 število državnih uradnikov še povečalo za novih 39.000. Dr- Krek © odnosih Slovencev do ideje jugoslovanstva (Nadaljevanje) Trdina je n. pr., ko je bil profesor na Hrvatskem, prepotoval skoro celo Hrvat-sko, nekatere dele ponovno in objavljal v slovenskih listih svoje doživljaje in o-pažanja med Hrvati in Srbi. Tedaj so namreč slovenski izobraženci zelo iskali zaposlitev v Hrvatski, ker so v avstrijski polovici mogli dobiti službe le v trdo nemških krajih ali pa v Galiciji. Ideja bratstva in solidarnosti Ko je minil Bachov absolutizem, je idealni slovenski književnik Anton Janežič v Celovcu začel izdajati literarno revijo “Slovenski Glasnik”. Tu je objavljal potopise po Bosni in odlomke iz hrvatske in srbske zgodovine. Spremljal je ▼ tem listu tudi srbsko, hrvatsko in bolgarsko kulturno delo ter ga ocenjeval. Znanstveno se je pečal s Srbi in Hrvati lingvist Pleteršnik. On je objavil prvo kompletno študijo o Srbih. S takimi deli se je vzdržala ideja bratstva in solidarnosti z drugimi slovanskimi narodi in potreba sloge in sodelovanja z jugoslovanskimi narodi v dobi do obnovitve u-stavnega življenja. Lahko rečemo, da se misel sodelovanja ni samo vzdržala, ampak tudi razširila in utrdila. Tako je ostalo tudi v naslednjem desetletju, ker o kakem političnem zedinje-vanju tedaj še ni bilo mogoče govoriti. Hrvati so tedaj delali za zedinjenje vseh hrvatskih pokrajin v okviru monarhije. Ta borba je zahtevala vse njihove sile. Vendar je misel solidarnosti, povezanosti usod naših narodov vedno nekako prihajala do izraza. Slovenci smo vedno z ljubeznijo in simpatijami spremljali vsak napredek v Hrvatski in naši javni delavci in pisci so poskrbeli, da nismo bili le informirani, ampak tudi prepojeni z duhom prijateljstva in bratstva. Tudi Srbov niso zanemarili. Dr. Kovač se je odzval pozivu kneza Mihajla in služil v Srbiji kot organizator sanitet-ske službe. Stalno je pisal v Novice o tem kar je videl in doživel v Srbiji, tako, da smo že preko tega lista bili poučeni o kulturi, politiki in gospodarskih pojavih v Srbiji. Dr. Einspieler, duhovnik in neumoren prosvetni narodni delavec na Koroškem, je obvestil Slovence ¡o političnem programu Srbov v Vojvodini. Objavil je celo resolucijo narodnega kongresa v Karlovcih leta 1861 in dodal: “Srbi so vedno bili polni istega duha narodne svobodoljubnosti, ki so si jo privzgojili v topli ljubezni in zvestobi do svojega plemena, svojega jezika in do lepih navad svojih očetov. V dogodkih, ki se pripravljajo na Balkanu bodo Srbi igrali eno prvih vlog”. Naš ,pesnik in glasbenik Davorih Jenko je prišel 1. 1863 v Pančevo, dve leti kasneje je prevzel službo pevovodje belgraj-skega pevskega društva. Že leta 1897 pa je postal ravnatelj Srbskega narodnega gledališča in je ostal v tej službi 32 let. Ta idealni glasbenik je zapustil sad svojega umetniškega dela v temeljih moderne srbske muzike. Komponiral je najpopularnejše srbske davorije in celo srbsko himno Bože Pravde. Profesor Pajk je že tedaj, pred 'Več kot devetdeset leti, publiciral kratko slovnico srbskega jezika in srbski slovar. On je izdal tudi zvezek srbskih narodnih pesmi. Franjo Levstik je v svojem listu “Naprej”, ki ga je začel leta 1863, objavljal pripovedke, ki jih je prevajal iz srbščine. Kolikšna je bila že tedaj misel solidarnosti med nami, kaže opomba, ki jo je napravil grof Auersperg v deželnem zboru kranjskem. Trdil je namreč, da Slovenci teže za tem, da bi njihovo prestolno mesto ne bil več Dunaj, ampak Belgrad. že tedaj je dunajska vlada o-pozorila policijske organe v Ljubljani, da je tam nekak jugoslovanski odbor, čigar delovanje je treba imeti pod stalnim nadzorstvom. ' Leta 1870 je bila v Sisku konferenca hrvatskih politikov, pri kateri so bili navzoči tudi štirje slovenski delegati. Sklepi, ki so jih napravili, so šli v to, da naj bi se hrvatske zemlje zedinile v eno, slovenske pa tudi v, svojo edinico, obe pa bi se povezali v federacijo, ki bi bila v zvezi z Madžarsko. Prvi jugoslovanski kongres v Ljubljani Napravili so tuli sklep, da se politiki ponovno sestanejo v decembru istega leta v Ljubljani. Tako je prišlo do i prvega jugoslovanskega kongresa v ! Ljubljani. Prišli so hrvatski opozicio-! nalci in dr. Laza Kostič, ki je zastopal vojvodinske Srbe Na tem kongresu se že ni več govorilo o slovensko-hrvatski federaciji, ampak o južnih Slovanih-Av-stro-ogrske monarhije in njihovi želji, da ustvarijo med seboj enotnost na književnem, gospodarskem in političnem področju. Resolucija izraža tudi željo, da bi “pomagali v enakih potrebah svojim bratom izven meja monarhije, ki so iste narodnosti”. Nemci so tedaj smer dobro razumeli in napadali, da Slovence več ne brigajo koristi Avstrije, ampak, da imajo pred očmi le jugoslovanske interese, ki pa gredo daleč preko meja monarhije in se raztezajo preko črne Gore, Srbije in Bolgarije, Očitali so nam, da smo bili opustili idejo zedinjenja Slovenije in sprejeli idejo Jugoslavije. Slovenci so odgovorili kar naravnost, da hočejo najprej zedinjeno Slovenijo, ki bi šla v jugoslovansko zvezo. Dr. Kostič je sklepe kongresa objavil s komentarjem. Tu je odločno nastopil proti avstroslavizmu in zahteval zedinjenje s Srbijo. Tedaj je pokazal, da v svojem političnem programu ne računa resno s Slovenci. Napisal je: “Ni posebna dolžnost Srbov in Hrvatov, da bi skrbeli za Slovence in Čehe, kajti s tem bi prišli v spor z Nemci. To je dolžnost vseh Slovanov. Zveza med južnimi in zapadnimi Slovani ni nič ožja in tesnejša kot z vsemi ostalimi Slovani.” Kostič je namreč tedaj pričakoval, da bodo Nemci po zmagi nad Francozi napadli Avstrijo in podjarmili vse ozemlje do Trsta. To bi bila po njegovem mnenju dobra priložnost, da se zedinijo Srbi. in Hrvati. Slovencem je svetoval naj se sami bore za svojo ohranitev in zedinjenje v Avstriji kakor vedo in znajo. Urednik novega slovenskega lista “Slovenski Narod”, pisatelj Josip Jurčič, je takoj odgovoril in napadel srbski list “Zastava”, ki je Kostičeva razmotrivanja objavil brez podpisa. Odgovoril je dr. Miletič, da so Srbi vsekakor za zedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev, toda smatrajo to zedinjenje začasno za neuresničljivo iluzijo. Po njegovem naj hi Slovenci sami storili, kar bi mogli, da se ohranijo dotlej, dokler ne pride do splošnega spopada med Slovani in Germani, ko bo prišla vrsta tudi na Slovence. Kot posredovalec se je bil oglasil vodja hrvatske nacionalne opozicije Mrazovič. Precej neprijetno debato je zaključil zopet Jurčič, ki je ugotovil, da Slovenci ne žele nič drugega kot enakopravno federacijo. Cesarjev sporazum z Madžari — dualizem — je okrepil monarhijo in nemško in madžarsko gospodstvo nad slovanski.-mi narodi. Narodno politiko je bilo mogoče v neki meri voditi pod obliko borbe proti krivicam Dunaja in Budimpešte. Središče jugoslovanskih tendenc je postal Zagreb. Vsako delo za združenje s Srbi izven monarhije je tedaj prenehalo. Pri tem je ostalo nekako do balkanskih vojn. Jurčič je najjasneje zapisal tedanji slovenski program: “Slovenci smo pripravljeni sprejeti vsako politič- ilovice iz Sticvetuje^ Ljubljana je imela do 1. maja dva jutranja lista: “Ljudsko pravico”, glasilo komunistične stranke, in “Slovenskega poročevalca”, glasilo Soc. zveze delovnega ljudstva. S 1. majem so pa oba lista združili v en list, ki je začel izhajati tega dne pod naslovom “Delo”. Ta ukrep so komunisti doma utemeljevali na eni strani s “potrebo po varčevanju”, na drugi strani pa s “pomanjkanjem kvalitetnih časnikarjev”. Umrli so. V Ljubljani: Franc Dolinšek, podpolkovnik v p., Franc Žonta, čuvaj, mestnih nasadov, Franc Lapanje, poštni inšpektor v p., Rado žerjav, upok., Pepca Primc, roj. Rozina, Alojz Jurančič, pos. in biv. trgovec, Peter Sitar, biv. mesar, Danica Jankovič-Muhar, roj. Kessler, Terezija Struna, Ivana Glavič, roj. Krbavac, Kristjan Kogoj, Čevljarski mojster, Viktor čertalič, prevoznik, Tiehomil Jenko, Marica Kromb-holz, roj. Novohradsky, Matija Pogačar, roj. Degen, upok. Tob. tov., Marija Marič, roj. Pirnar, Vinko Ogrizek, pos., Ivana Planinšek, roj. Gregorin, Kristina Pirnat, Elizabeta Venko, Ana Pičulin, roj. Simčič, Fani Funtek, Frančiška ■Čaks, roj. čatar, Fani Justin, roj. Keber, Janez Božič, tt. monter, Lovro Frelih, upok., Ivan Jerman, upok., Drago Petrič, upok. in Franc Sever, pleskar v Devici Mariji v Polju, Nadežda Gramat-čikova v Piranu, Franc Hudnik, mesarski mojster v Stožicah, Franc Likozar, žel. upok. v Lescah, Marija Puš v Lokah pri Tuhinju, Franc Leskovec v Črnem vrhu nad Idrijo, Polona Triplat v BUENOS AIRES Na sestanek Slov. kat. akad. društva, ki je bil v soboto, 16. maja zvečer v Slovenski hiši, je prišlo lepo število članov. Na sporedu je bilo predavanje g. dr. Pavla Krajnika. Kot dober poznavalec vseh vzhodnih problemov je slov. akademikom govoril o vesoljnih cerkvenih zborih ter zlasti naglašal veliko važnost cerkvenega zbora, ki ga je napovedal sedanji papež. Osebne novice Družinska sreča. V družini g. Jožeta Mavšiča in njegove žene ge Polde, roj. Krajnik, se je rodil sinček prvorojenec. Srečni družini naše čestitke. LANUS V nedeljo 31. maja bomo obhajali praznik Marije Kraljice, patrone slovenske vikarije v Lanusu. Ob pol desetih bo slovesna peta maša in po maši procesija sv. Rešnjega Telesa. Ob 12 uri bo v misijonišču asado za vse rojake, ki ste že sedaj iskreno vabljeni na to domačo družabno prireditev. Zvečer ob 6. bodo slovesne pete litanije Matere božje, obnovitev posvetitve Marijinemu Brezmadežnemu Srcu in zahvalna pesem. V družini našega javnega delavca ter enega izmed graditeljev Baragovega misijonišča in slovenske cerkve v Lanu- I Begunjah, Meta Baš v Celju, Stanko Kastelic iz Oble gorice pri Litiji, Fran Trpin v Kočevju, Anton Luznar, upok. v Selcih nad Škofjo Loko, Marijan Garza-rolli, direktor gozdnega gospodarstva v Postojni, Ivan Puhar, tov. delavec na Dolskem, Stanko Cerovec, učenec v Kopru, Cecilija Kopač, roj. Polajnar v Marija gradc.u pri Laškem, Marija Zrnec, roj. Stermolle, pos. v Grosupljem, Karel Malajner, biseromašnik v Hočah, Maks Kranjc, elektroinstalater v Laškem, Drago Krevec, biv. referent na Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Sp. Dupljah, Ivan Fajdiga, mesar v Mariboru, Franc Šturm, upok. v Šmartnem cb Savi, Ana Bohač-Leskovšek, roj. Žli-čar, pos. in gostilničarka v Št. Juriju ob Južni žel. Karlo Andrejašič- v Sežani, Marija Kovač, roj. Meden v Starem trgu pri Rakeku, Anton Skok, klobučar iz Radie, Alojz Cerovšek iz Trbovelj, Franjo Janhuba, upok. v Mariboru, Anton Kavalar v Ratečah-Planici, Tilen Draksler na Kokrici, Apolonija Batteli-no, roj. Dimnik na Viču, Mimi Polc, roj. Govejšek v Zagorju, Emica Dornik v Mariboru, Ivanka Velkavrh, roj. Ambrožič na Viču, Julijana Baloh, upok. v Trbovljah, Kristijan Steinbach, strojni mojster v p. v Šoštanju, Marjeta Štrukelj, roj. Jakše, vdova po šolskem nadzorniku na Viču, Franc Kern v Komendi, in Marija Kurent, roj. Dolar v Sav-!ja,h- Narodna univerzitetna knjižnica v Ljubbljani je nedavno dobila iz Oxforda na Angleškem Trubarjev Katekizem. Na- su g1. Vilfana Franca ter njegove žene, g. Amalije, roj. Reberšak, se je rodil sin prvorojenec. Srečnim staršem naše iskrene čestitke! MAR DEL PLATA Tukajšnja slovenska skupnost je priredila minulo nedeljo zelo uspelo čajanko v salonu hotela “Primavera”, ki je last ge. Zore Lah-Rančnikove. Sestanku so prisostvovali, v polni harmoniji, številni Slovenci, “stari” in “novi”, ter ticjj nekaj Hrvatov in Srbov. Pravi namen sestanka je bil posvečen proslavi 40 letnice obstanka Jugoslavije, ki se zaradi poklicnih ovir v sezoni hi mogla vršiti. Na začetku je povzel besedo g. Janko Jazbec ter je očrtal v zgoščeni obliki glavne motive, ki so vodili do ustanovitve Jugoslavije. Nadaije je grajal tiste v emigraciji, ki nimajo pametnejšega dela, kakor da skušajo podirati, kar se je ,s težavo in žrtvami zgradilo. “Toda zaman so njihovi napori”, je rekel, “kajti Jugoslavija bo ostala združena in nezlomljiva, ker je to v interesu vseh Jugoslovanov. Vera v trdno in boljšo bodočnost naše domovine naj bo vedno zvesto zasidrana v naših' srcih.” — Zatem se je razvila prijetna zabava s petjem in plesom. Vsi prisotni so izrazili željo, naj bi se podobni sestanki vršili čim pogostejše. slov ima “Catehismus. v slouenskim je-srku”, izšla je pa leta 1555. Nanjo je knjižnica sedaj zelo ponosna, ker je znan doslej samo še en izvod te knjige v dunajski Nacionalni knjižnici. Vseh slovenskih protestantskih knjig v 16 letu je bilo 48. Nekatere se' sploh niso ohranile — vsaj tri so take, 18 jih je ohranjenih samo v 1 izvodu, v dveh izvodih jih je 6, v treh 7, v štirih 3, v pet do dvajsetih izvodih jih je lo, Dalmatinove Biblije je pa ohranjenih 65 izvodov. Te knjige so raztresene po knjižnicah v Gradcu in na Dunaju v Avstriji, v Muen-chnu ,Stuttgartnu, Regensburgu, Tue-bingenu, Wolfenbuettelu, Goettingenu, Kemptenu in Rothenburgu v Zah. Nemčiji, v Berlinu, Dresdenu, in Gothi v Vzhodni Nemčiji, v Zuerichu, Baslu, Schaffhausenu, Wintherturu in Neucha-telu v Švici, Benetkah in Rimu v Italiji, v Pragi in Olumucu na Češkem in Slovaškem, v Londonu in Oxfordu v Angliji, na Danskem pa v Kjoebenhavenu. Doma je pa nekaj protestantskih knjig v Ljubljani, Kamniku, Celju in Mariboru ter Gorici. Nekaj tudi V Zagrebu V Beogradu so na nedavnem zasedanju Glanega prosvetnega sveta razpravljali o učnih načrtih v osnovnih šolah. Na sestanku so nekateri člani predlagali, “naj se učenci že v osnSvni šoli seznanjajo v vseh republikah vsaj z osnovami drugih jezikov narodov Jugoslavije”. To da bi “koristno služilo k boljšemu spoznavanju in zbliževanju vseh naših narodov in kultur”. Kako bodo ta načrt izvajali v praksi, če ga bodo konč-sprejeli, bo pokazala seveda bodočnost. Vsi so si pa bili edini v tem, da “naj osnovna šola temelji na enotnih socialističnih družbeno-pedagoških načelih.” Po splošnem zakonu o šolstvu je osnovna šola v Jugoslaviji po vsej državi e-notna in obvezna za vse otroke od 7. do 15. leta starosti. Pouk traja na njej 8 let. Proračun mariborskega okraja za sedanje proračunsko leto znaša 1 milijardo 796.153.000 dinarjev. V njem so med drugim tudi visoke postavke za podpore “raznim družbenim in političnim organizacijam za njihovo normalno in uspešno poslovanje”. Proračuni vseh pbčin v mariborskem okraju pa znašajo 2 milijardi 550.000.000 din. Montanističnj oddelek ljubljanske univerze je nedavno praznoval dva lepa jubileja: 40 letnico ustanovitve rudarskega in 20 letnico ustanovitve metalurškega odseka. Na rudarskem oddelku je od ustanovitve do sedaj diplomiralo 368 rudarskih inženirjev, na metalurškem pa 217 inženirjev metalurške stroke. Za razvoj rudarskega oddelka ima velike zasluge med drugim ing. Viktor Gostiša, ki je bil nekaj časa tudi gen. ravnatelj za rudarstvo v min. za gozdove in rudnike v Beogradu. Zvezni izvršni svet je sprejel odločbo, ki določa pogoje za vpis na fakultete, visoke šole in umetniške akademije. V bodoče se bodo doma lahko na posamezne fakultete vpisovali tudi taki, ki niso dokončali ustrezne si-ednje šole, če so bili najmanj štiri leta na uspešnem Prispevajte v tiskovni sklad praktičnem delu v gospodarstvu, ali v drugih družbenih delavnostih. V takih primerih ne delajo sprejemnega izpita, vendar bodo preverili priprave in sposobnost kandidata za uspešen pouk na dotični fakulteti. Izdani predpisi tudi določajo, da se bo vpis na fakulteto o-pravljal na podlagi natečaja. S tem hočejo doseči sprejem samo takih kandidatov, ki razpolagajo s potrebno pripravljenostjo za uspešno študiranje, toda samo v okviru števila študentov, ki jih lahko fakulteta sprejme. Vsako leto bodo tudi objavili število učencev, ki jih bo fakulteta sprejela. Za sprejem novih slušateljev bodo fakultete vsako leto objavile programe sprejemnih izpitov najkasneje do 1. maja. Člane Univerzitetnega sveta v Ljubljani so na zadnjem sestanku opozarjali, “da bo treba bolj preverjati, kako študentje izpolnjujejo študijske obveznosti”. Nadalje so tudi “obsodili tako imenovane “privatne prakse v tujini”. Navajali so, da je bilo takšnih primerov lani blizu tisoč in da se “študentje udinjajo s fizičnim delom za zaslužek, kar ne koristi njihovemp strokovnemu usposabljanju”. Vedeli so tudi povedati, da taki študentje “zaradi večmesečne odsotnost: tudi zaostajajo pri študiju in ga zavlačujejo”. Zato izgleda, da bodo kmalu znova prepovedali študirajoči mladini, da bi se hodila izpopolnjevat zlasti v Nemčijo in druge zahodne države, kajti člani univerzitetnega sveta napovedujejo, da “bo treba proučiti možnosti za večje število domačih praks”, ki da bodo “bolje materialno stimulirane”. V Ljubljani je uprizoritvi opere Črne maske od pok. Marija Kogoja prisostvoval tudi urednik umetniške priloge znanega londonskega lista “Times” V njej je o uprizoritvi te slovenske opere napisal daljše poročilo. V njem med drugim naglaša, da je Kogojeva opera “zanimiva ekspresionistična študija notranjega SLOVENCI AVSTRALIJA Smrt je znova posegla med slovenske rojake v Avstraliji. V Wentworthville-u je umrl v 68. letu starosti goriški rojak Alojzij Hrast. Bil je doma iz Borjan pri Kobaridu ter je bil pri rojakih zelo priljubljen. Med boleznijo ga je obiskoval g. p. Bernard Ambrožič, na zadnji poti ga je pa spremljal dr. Mikula ter se od njega poslovil tudi ob odprtem grobu. Smrt se je oglasila tudi pri mladi slovenski družini Nerat ter ji zadala hud udarec. Po hudem trpljenju je zaradi ponesrečene operacije na glavi umrla v sydnejski bolnišnici Veronika Nerat. Dočakala je komaj 28 let. Zapustila je žalujočega moža Martina in tri nepreskrbljene nedoletne otroke. Najmlajša hčerka Lilijana je stara komaj en mesec. Slovenska dušna pastirja v Sydneyu gg. p. Bernard Ambrožič in dr. Ivan Mikula sta v majski številki Misli objavila toplo prošnjo vsem avstralskim rojakom, naj težko prizadeti Neratovi družini, ki je komaj pred letom dni prišla v Avstralijo, priskočijo gmotno na pomoč, da bo mogla kriti vsaj pogrebne stroške. Nove slovenske družine v Avstraliji so Vsak teden ena ZUNAJ VETER BRIJE... Zunaj veter brije, plan in goro krije črna noč. Jadno dete kliče iz grobov mrliče na pomoč. Mati mu umrla, oča v grob zaprla bela smrt. Samo je ostalo, tužno pribežalo v božji vrt. "Zlata mama moja, glej, sirota tvoja tu stoji; nima . kaj obleči, nima kam se vleči, glad preti. Vzemi mene k sebi, dobro je pri tebi, mamica! Nimam druge mame, da bi ona name gledala.'' Dete se sklonilo, leglo na gomilo k mamici. Zarja rumenila ni ga prebudila v posteljci. dogajanja v človeku”. Od nastopajočih pevcev je posebno pohvalno omenil Sama Smerkolja in dejal zanj, da je pevsko in igralsko prepričljivo podal vlogo glavne osebe, za dirigenta Sama Hubada je pa zapisal, da je “z gotovostjo vodil pevce in orkester skozi težko partituro”. NAROČAJTE IN ŠIRITE SVOBODNO SLOVENIJO PO SVETU si ustvarili: V West Footscrayu Ivan Guštinčič in Angela Tomažič, oba doma iz župnije Pregarje. V Eppingu Ciril Kovač, urednik Vestnika melbournških Slovencev, in Sara Borštelj, v Ascot Vale Ivan Maljevac iz, Slov. Primorja in Amalija Štembergar prav tako primorska ro-jakisja. USA Med slovenskimi duhovniki v Sev. A-meriki deluje tudi dr. Ludvik Čepon. Doktorat iz bogoslovja je pred vojno dosegel že na ljubljanskem vseučilišču. Da bi se pa na njeni teološki fakulteti spo-polnil za profesorja bibličnih ved, je odšel v Rim ter je na Bibličnem zavodu študiral jezike in sv. Pismo, Po vojni je prišel leta 1948 v ZDA. Nastavljen je bil za kaplana na Visoki šoli sv. Terezije v Decatur, 111. Poučeval je verouk in latinščino. Na zavodu je imel tudi pevski zbor, ki je vzbujal pozornost v mestu. Tamošnji škof je postal na dr. Čepona pozoren ter mu je dal enoletni dopust za dovršitev bibličnih študij r Rimu, Egiptu in Palestini. V ZDA se je vrnil leta 1954 in postal inštruktor za bogoslovne vede pri opatiji sv. Benedik- SLOVENCI V ARGENTINI no kombinacijo, ki bi zedinila slovenske dežele in jih kot enakopravni, posebni del naslonila na jugoslovansko kombinacijo.” Napori za rušenje nemško-madžarske hegemonije Nevesinjska buna je zainteresirala srednjo Evropo za krščansko rajo pod Turki na Balkanu. Med Slovenci je bila predmet živega zanimanja, časopisi so pozivali k zbiranju pomoči in prostovoljcev. Ponatisnjevali so pozive upornikov in njihove izjave. Napadali so nečloveško stališče madžarske in nemške javnosti, ki je branila Turke in zastopala turška stališča. V Bosno so odhajali prostovoljci in od tam pošiljali svoja poročila. Borbe bratov na Balkanu so bile neprestano v naši javnosti, kot stvar, ki neposredno zadeva naše lastno življenje. Josip Jurčič je objavil ciklus pesmi “RAJA”, profesor Pajk pa razpravo o “Stanju šolstva v srbski kneževini” in “Črtice o Bosni in Hercegovini”. Po bo-sansko-hercegovskem uporu so se dogodki na Balkanu razvijali s filmsko brzino: "Vojne, San Stefanski mir, Berlinski Kongres in sporazum med ruskim, nemškim in avstrijskim cesarjem. Končno so velike sile ustalile razmere na Balkanu vsaj za trideset let. Borbe, uspehi in porazi naših bratov so bili predmet ne le poročil, ampak tudi črtic in pesmi, političnih in nepolitičnih komentarjev. Ko je stopila Rusija v vojno, so “Novice” dostavile carjevem manifestu: “Naj bi Bog dal zmago slovanskim bratom”. “Slovenski Narod” je isto povedal takole: “Uspeh ruskega o-rožja, je uspeh Slovanstva, torej tudi naš uspeh”. “Slovenec”, katoliški list, ki ,je začel izhajati v Ljubljani 1873, je pa. opominjal, da “bi moral vsak naš človek, ki je veren katoličan, biti prežet z željo, da bi Bog dal zmago slovanskim bratom”. V tem duhu so komentirali vs.e dogodke vsi slovenski časopisi. Ko je postalo jasno, da bo Bosno dobila Avstrija, je “Slovenec” objavil članek, ki pravi: “Avstrija mora ustvariti Ilirijo od Beljaka na Koroškem do Trebi-nja v Hercegovini in od Osjeka v Slavoniji do Kotora v Dalmaciji. Taka velika. Ilirija bi privlekla tudi Srbijo in Avstrija bi mogla žeti. kjer ni sejala. Čepa . Avstrija ne bo razumela važnosti vprašanja in bo dalje vladala po načelu “deli in vladaj”, bo ilirska misel ostala, ne bo umrla, le namesto Avstrije bo njen, nosilec postala Srbija”. Značilno je,i da so se nacionalni Nemci in Madžari upirali okupaciji Bosne in Hercego-virie. Bali so se, da bo ta dežela okrepila slovanski element v dvojni monarhiji. Iz istega razloga je Franc Jožef najodločneje in grobo odklonil sklep hrvatskega sabora, da naj se Bosna in Hercegovina priključita Hrvatski. Ne le Sloivenci, ampak vsi Sloveni monarhije smo smatrali Bosno in Hercegovino za svojega zaveznika, ki bo okrepil moči za rušenje nemško-madžarske hegemonije. V letih po okupaciji je bila Bosna glavni predmet pozornosti naših . žurna-listov in narodno političnih piscev. Ven- dar je režim Kuhen He:derwarija v Hrvatski hitro uspel, da je obrnil pozornost nase in svojo protihrvatsko vlado v Zagrebu. Njegovi ukrepi so izzvali slovenske proteste v tisku in parlamentarnih delegacijah na, Dunaju in v Pesti. Nemogoče je navesti vsa knjižna dela, ki so vsebovala motive iz Hrvatske, Bosne, Srbije, črne Gore in Bolgarije. Že v prejšnih dobahjsem mogel navesti le nekatere tipične, v tej dobi so se dela toliko namnožila, da, v okviru predavanja ni mogoče omeniti niti najvažnejših del. Slovenci pa so y tej dobi hitro izpopolnili svojo prosvetno, gospodarsko, politično organizacijo in se oblikovali kot narod v popolnem, modernem smislu te besede, narod, ki je videl svojo bodočnost v zvezi z ostalimi Slovani na jugu Evrope pa naj pe bo v okviru monarhije ali izven nje. Nastopajo že osebnosti, ki so znane med graditelji skupne države. Mnenje, ki je prevladovalo, so izrazili študenti np Dunaju, ki so pozdravili kralja Petra I. 23. junija 1903 z vzklikom: “živel jugoslovanski kralj.” Pa niso bili tako drzni samo študentje. “Slovenec” je še dopolnil misel in ga pozdravil: “Živel jugoslovanski kralj in bodoči car.” Pri krohanju kralja v Bel-gradu je bila močna1 slovenska delegacija. Pri umetniški razstavi so sodelovali naši najmočnejši1 umetniki in pel je naš najboljši zbor “Glasbena Matica”, na kongresu zdravnikov je govoril ugledni zdravnik ljubljanski Dr. Šlajmer, na dijaškem kongresu pa dr. Gregorij Žerjav. Potem, ko je bila uzakonjena splošna in enaka volilna pravica, leta 1906, so se Slovenci afirmirali v dunajskem parlamentu. Takoj so se vsi Jugoslovani združili in napravili skupen parlamentarni klub. V njem je bilo 23 slovenskih poslancev, 15 Hrvatov in dva Srba iz, Dalmacije. V njihovem imenu je že naslednje leto dr. Janez Ev. Krek vehementno napadel avstrijsko vlado; “Obtožujem avstrijsko državo in vlado, če hočete zdravo balkansko in zdravo jadransko politiko, morate zlomiti vpliv Madžarov in uvideti važnost Jugoslovanov.” Načelnik stranke dr. Šušteršič je obsodil dualizem in zagovarjal graditev železniških zvez med Dalmacijo in Slovenijo in Dalmacijo ter Bosno. Takrat smo Slovenci dobili tudi močan udarec v tilnik od dalmatinskega poslanca Tresič Pavičiča, ki je v listu “L’Italia al Esten ro” plediral za sporazum z Italijani na račun Slovencev in pisal: “Pri reševanju jugoslovanskega vprašanja se nikakor ni treba ozirati ha tako mali narodic kot so Slovenci. Ti se napram Nemcčm in Italijanom sploh ne morejo držati in najbolje je, da jih ta dva naroda razdelita med seboj”. Ob tej priliki je slovenski socialist dr. Tuma v odgovor napisal odlično razpravo: “Jugoslovanska ideja in Slovenci”. Ko so sprejeli in razglasili aneksijo Bosne in Hercegovine, je predsednik Slovenske ljudske stranke dr. Šušteršič v delegacijah V Budimpešti govoril in podčrtal: “V zvezi s tem dejanjem je postalo jugoslovansko vprašanje najvažnejše vprašanje monarhije, vprašanje, ki vpije po nujni rešitvi. To se more rešiti ali ugodno za monarhijo ali pa proti njej.” V istem zasedanju je govoril dr. Korošec in zahteval za Bosno moderno ustavo, demokratične svoboščine, agrarno reformo in socialno zakonodajo. V letu 1908 so se zopet vsi jugoslovanski poslanci zedinili v skupen klub “Narodni Savez”, ki mu je predsedoval dr. Šušteršič. V klu-bovem imenu je izjavil, da “imata Bosna in Hercegovina polno pravico, da se zedinita z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami v eno državo-pravno telo. Mi Jugoslovani to zahtevamo kot našo zgodovinsko in narodno pravico.” Ponovno je zahteval za Bosno moderno in svobodoumno ustavo, enakopravnost verstev in srbo-hrvatski službeni jezik. Rekel je: “Bosansko-hercegovsko vprašanje je preveč važen del jugoslovanskega vprašanja. Mi se zavedamo, da je prišel zgodovinski trenotek in zato smo strnili svoje vrste in se zbrali okoli zastave jugoslovanske skupnosti.” Komaj teden-kasneje je bil Dr. Krek še ostrejši: “Še bolj kot poprej Slovenci čutimo, da spadamo v skupnost s Srbi in Hrvati. Čutimo potrebo, da se zgradi velika jugoslovanska država”. Seveda so taki nastopi slovenskih parlamentarcev odjeka-li preko vse monarhije. Nemci so odgovorili z novimi represalijami, a Slovani so se združili okoli Slovencev v parlamentu in sestavili skupen parlamentarni klub vseh Slovanov monarhije pod predsedstvom dr. Šušteršiča. (Nadaljevanje v prihodnji številki) Kako se reče “Spet tista zoprna slovnica!” bo marsikdo zagodrnjal, ko bo začel brati. Res je, da je le za redke izjeme užitek, a vendar je vsem potrebna za pravilno znanje slovenščine. Ker sem načel zelo važno poglavje, ne morem ostati na sredi poti, zato bom šel naprej in obdelal do konca trpni način.