List 35.
Gospodarske stvari.
                          Kaj zdaj?
Mir imamo! In veseli ga bodimo, kolikor je to mogoče potrtemu in obožanemu človeku. Mir pa ne smemo jemati za počitek. Počivanje, nemarnost, lenoba — nas spravi na beraško palico; le krepko delovanje na vseh krajih in opravilih naših nam more vsekane rane zaceliti, le neprenehano in marljivo delovanje nas more spraviti na bolje. Kaj pa nam je storiti? Da smo pretekla leta obožali, kdo more tajiti? Prigodbe poslednjih tednov so pa naše cesarstvo še bolj potrle, in celo cesarstvo, posebno pa dežele severne, ktere je vojska hudo zadela, so v revščino in nadloge prišle. Druzega tedaj ni, kakor zopet od konca začeti, in z nova sredstev iskati, da se izkopljemo iz težav.
Na narodno gospodarstvo ali kmetijstvo se mora pri tem najbolj gledati, in vsako kolesce te velike ma-šine, ki se kmetijstvo imenuje, se mora mazati, podpirati, da gre vsa mašina srečno naprej.
Ako ministrom, ki imajo blagor in gorje avstrijskega cesarstva v rokah, posebno kmetijstvo priporočamo, ne delamo tega iz sebičnosti, ker smo kmeto-vavci, ampak zato, ker po kmetijstvu se pomaga celi deželi, vsem njenim prebivalcem. Le kjer premožen kmetovavec zemljišča obdeluje, tam se tudi obrt ni j-stva (rokodelstva) krepčajo. Obrtnija in kupčija, ki se ne naslanjate na močno kmetijstvo, ste od danes do jutri, majhen mraz ju pokonča, majhen veter podere.
Vladni možje imajo navado, da kmetijstvo imenujejo najmočnejši steber v državi, in tako so se tudi drugi ljudje navadili te govorice, da je Avstrija poljedelska država. Dajmo tudi mi veljati, da je tako. Al če je tako, vprašamo zdaj: ali je prav, da se to najbolj zanemarja, kar se v državi poglavitna stvar imenuje? Ali ni pri kmetijatvu toliko vprašanj, ki se morajo rešiti, toliko reči, ki se morajo vpeljati ali s frišno krvjo oživiti? In vse to bi moglo kakih 6 uradnikov v ministerstvu kupčijstva in obrtnijstva zmagati? Ali ni šolstvo zanemarjeno, ktero je podlaga vsega, tedaj tudi kmetijskega napredka? Ali ima vsaka srenja kak kraj , kjer mladost zajema prve potrebne nauke? Ali more nevedna mladost kaj več storiti, kar so nevedni stariši storili? Ali je v tacih okoliščinah mogoče napredovati? Ali ne potrebujemo postav zastran zložbe zemljišč? Ali nam ni tacih postav treba, po kterih se zemljišča na suho de vaj o ali pa z vodo napajajo? Je li vprašanje zastran razdeljivosti zemljišč že dognano? Kako stoji z kmetijskimi zastavnicami, kreditnicami, hranilnicami in posojilnicami, kako s postavo za posle in sejme, kako s cestami, kako z deželnimi živinozdrav-
niki? Ali je država kaj storila za razširjenje in koristni vspeh društev, za ustanovitev tacih zavodov, kjer se kmetijske p o skušnje delajo? Ali dobivajo učilnice za kmetijstvo in gozdnarstvo zdatne podpore, da bi mogle zadostiti svoji nalogi? Ali so njih učeniki tako plačani, kakor njih vednost in druge okoliščine zahtevajo? So li naše državne grajščine izgledna gospodarstva? Ali storž le polovico tega, kar druga privatna? Ali se praktične in literarne zasluge pripoznavajo, po izpisanih darilih pospešujejo? Po vsem tem vprašamo: je bilo kmetijstvo dozdaj kaj druzega kakor le molzna krava, ki je vselej rada mleka dajala? Da nismo dalje prišli — tako piše slavni Papst — tega krivo je po velikem delu tudi to, da smo molčali in se premalo poganjali za to, da se kmetijstvu da, kar kmetijstvu gre. Ravnajte se vprihodnje drugače, sicer ste vedno krivi, da ste opustili, kar bi bili imeli storiti."
Tako piše mož v časniku dunajske kmetijske družbe, in prav ima!