Mladi fizik.
Pišc J. N. II.
¦ ^^^W ru§e8a dne je bilo krasno vreme. Ko pridem z izprehoda, I /^^^V dobitn Slavka, ki me je čakal doma. Opazivši ga, se mu I ^^^^^^n^.   nasniehnem, on pa je ostal resen.
I   A^.^ffl>^^\m            nProsim vas, ne smejte se kakor ste se včeraj sme-
I ^i—^vbsijvi I jali- Tak sineh mi de jako hudo. Povejte mi rajši, zakaj l^^^ll^jlllj^j   se tni ni posredl poizkus."
„Ali si pozneje še poizkusil?"
,,Seveda sem. Doma sem drgal na vse mogoče načine, pa ni hotelo nastati nič pametnega. Razjezil sem se in sem vrgel glavnik v kot, kjer leži še sedaj "
»Dragi moj deček, ne prenagli se nikoli! Kar se ti včeraj ni posrečilo, se ti lahko posreči danes. Prirodne prikazni so odvisne od tolikih okolščin, ki jih vseh niti učenjaki ne poznajo dobro. Iščejo jih in šele po dolgoletnem trudu, po vztrajnem delu pridejo eni ali drugi na sled. Ti pa si komaj po-gledal v svet in si že nestrpen, če se ti kaj takoj ne posreči. Uči se zgodaj potrpežljivosti, če hočeš pozneje kaj vedeti, ker znanje ni pečena piška, ki sama zleti v usta. Zapomui si to in idi po glavnik!"
Šel je ves skesan svoje nestrpnosti, kmalu pa jc bil zopet pri meni. Drgal je glavnik in v svoje začudenje je opazil, da papirčki zopet oživljajo.
»Kako je to? Povejte mi no!"
»Povedal bi ti lahko, pa ne maram, ker hočem, da sam dobiš razlago. Dokler si mlad, se moraš vaditi, da misliš s svojo glavo, v starosti bo pre-pozno; in zapomni si: kdor je primoran verovati drugim, je njih duševni suženj, s katerim delajo, kar hočejo. — Da lažje spoznaš glavnikove muhe,
•¦-                                   —»    34   t<—
hočem napraviti neko pripravo. Glej! En konec te železne palice zvijem v obroč, drugi konec pa stolčem, da postane nekoliko pločast; nanj prilepim dva tanka podolgasta kovinska Hstka, ki jih izrežem iz tega velikega."
Pogledal je list in me vprašal:              ••.*        .   -.' .-^.   . ¦
,Ni li v takih listih ovita čokolada?"
nNe!" mu pojasnjujem, nona je v cinovih listkih, ki so tem podobni, a so mnogo težji od teh. Listki, ki jih vidiš, so iz jako lahke kovine, alu-minij imenovane. Le primi enega!"
Prijel je in se začudil.
,,Saj je res! Teže niti ne občutim; kakor pajčevina se tni prijemlje okrog prstov. Ah, oprostite! Odtrgal se je, tega nisem hotel."
Ustrašil se je, ko se je listek odtrgal, mene pa je veselilo, da se je prepričal, kako tenke-se napravijo lahko kovine. V tem času sem prilepil listka na palico, in tako je bil bistveni del priprave kbnčan. Da bi pa gibajoči se zrak ne pregibal listkov, sem jih vtaknil v steklenico skozi žrelo, kjer setn pritrdil palico s pečatnim voskom.
»Sedaj je priprava končana. Drgaj glavnik in dotakni se z njim pali-činega obroča!"
Listki v pripravi so se razkoračili in so tako stali, dokler se ni Slavko dotaknil palice s prstom, nakar so padli v prvotno ležo. Ponovil je večkrat ta poizkus in vedno z enakim uspehom. Listki so tudi padli, če se je do-taknil obroča s kako kovino. Ko se ga je pa dotaknil z glavnikom, z žveplom,
¦^.    35    • <—
s steklom ali s pečatnim voskotn, so ostali listki razkoračeni. Čimvečkrat je ponovil te poizkuse, tembolj zamišljen je postal; nazadnje je bil že tak, da me ni niti slišal, ko sem mu rekel, naj dahne na glavnik, preden se do-takne z njim priprave. Moral sem to napraviti jaz. Ko so pa nato listki padli skupaj, mi reče, kakor bi se bil zbudil iz spanja:
,,Slišite, podarite mi par teh aluminijevih listkov; napravil bi tudi jaz rad tako pripravo."
Dal sem mu še več kot je želel in ves vnet za te poizkuse je tekel domov.                                                                                                (Dalje.)