»Radičevci so pogoreli«, tako je začel razgovor šaljivec, ko so prišli skupaj naši znanci, da se porazgovorijo. »Kako je bilo res z onim požarom v Zagrebu?« Gospodar jim je povedal: »Radičevci so hoteli proslaviti Radičev spomin. Postavili so njegovo sliko na poseben oltar in 20 aveč je gorelo okrog slike. Poleg pa so viseli venci s pogreba. Sredi dneva je pa začelo goreti. Seveda so radičevci takoj zavpili, da je požar naročil Beograd! Videli so celo tri vojake, ki so prišli iz hiše, ko je začelo goreti, in so se odpeljali z avtomobilom. Ves Zagreb je bil razburjen. Postebno so jih še razburjali časopisi zagrebški, ki so vsako m*o nekaj novega izvedeli, pa je izšla posebna izdaja — ljudje so kupovali liste, da so bili kakor nori, židovski lastniki listov pa so si na tihem meli rokc, ker je bil dober »kšeft«. — Že celi teden se vrši preiskava, ker radičevci hočejo na vsak način dokazati, da je bil ogenj podtaknjen.« »Kako pa je v resnici začelo goreti?« »Hišna v Seljačkem domu sama pravi, da je vstopila v sobo, da je veter potegnil in je plamen sveč objel frfotajoče vence in je naenkrat vse zagorelo. Krivi so torej sami. Če že hočejo, da sveče gorijo v taki bližini gorljivih suhih stvari, pa naj bi še stražo postavili. Da niso bili bolj previdni, je pa tudi to vzrok, ker so itak visoko zavarovani in nimajo nobene škode!« »Kaj pa bombe na Radičevem grobu?«, je vprašal eden od znancev. »Na Radičevem grobu leži tudi vse polno suhih vencev. Tudi tam so zažigali sveče in ko je sveča dogorela, je plamen objel trakove vencev, ki so zgoreli. Bilo je malo dima. Listi so takoj raztrobili, da je nekdo vrgel — bombo na grob. In straža noč in dan straži sedaj Radieev grob.« »Pa so radičevci čudni«, je dejal župan. »Kaj je temu vzrok?« »Kaj je temu vzrok? Vsi vemo: Strah ima velike oči! Radičevce je strah. Kajti cni so pogoreli, ne le nji- hovi venci! Kaj se je vse pričakovalo od njihovega bobnanja doma. Razen sej in nekaj kričanja gre vsa politika mirno svojo pot. In Berlin! Ja, Berlin bi naj govoril samo o radičevcib! Pa je dr. Krnjevič dobil pouk, kako naj se obnaša, radičevci pa in demokrati z njimi so pa doživeli pogorevščino, da se jim celi svet smeji. Pa pri tej pogorevščini še zavarovani niso! Še eno hočejo: v Ženevo pojdejo, na zt»o rovanje Društva narodov! In kaj bo tam? Ena blamaža več! Radičevci so res čudni! Če boš ti hotel na njivi kaj pridelati, vendar ne boš hodil v gozd vpit, ampak pojdeš na njivo, boš tam delal, sejal in tudi žel. Radičevci pa hodijo sedaj okoli po svetu in vpijejo, tam, kjer bi pa lahko kaj dosegli, to je v narodni skupščini, tam pa se ne prikažejo. Kakor tedaj za centralistično ustavo, tako tudi zdaj, ko bi se jo lahko načelo izpreminjati, ostajajo doma. In tako ni čuda, če bodo s svojimi zahtevami pogoreli!« »Zgodovina bo sodila to njihovo nerazsodno politiko«, je dejal obfiinski tajnik. »Kaj zgodovina, mi moramo tako politiko obsoditi«, je odgovoril gos- podar. »Zdaj, ko bodijo po naših krajih agitatorji, ki limajo skupaj radičevce in demokratarje, zdaj jo moramo obsoditi! Pa ne le mi, ki smo jo itak že doslej obsojali, oni zapeljani kmetje, ki so verjeli lepim besedam radičevcev, oni naj sedaj izpregledajo. Prišli so pod komando demokratov in tista gospoda, zoper katero so tako zabavljali, govori zdaj v imenu teh kmetov.« »Nekaj zanimivega«, je vpadel zna nec mešetar. »Te dni sem bil v Medji murju. Tu so radičevci, oblastni poslanci in drugi, ki so že v Mariboru spoznali hinavščino demokratskega varuštva. In ravno v Medjimurju so se te njihove na frišno zlimane vrste najpreje razklale. Hrvaški kmet, kot sem že zadnjič rekel, je prepameten, da bi sedaj naenkrat poljubljal roko, ki ga je deset let tepla. Hrvaški kmet bo zapustil tudi radičevsko stranko, če se ista takoj ne loči od Pribičeviča!« »Ti, ki hodiš med Hrvate, povej jim to«, je dejal gospodar. »Razloži jim, da je njihov največji sovražnik Pribičevič se usilil za kuratorja nad radičevci, da bi tako ohranil svojo politično moč.« »Pa še to jim povej«, je dejal župan. »da smo Slovenci toliko politično zreli in odrasli, da kuratorja ne potrebujemo, zato bo vsa gonja radičevcev in demokratov v Sloveniji ¦prazna kot udarec v vodo!« »Pa še to povej«, je dostavil šaljivec, »da so naši demokratarji in radičevci postali vredni Radičevi sinovi. Na vsa žegnanja hodijo, Ce tudi potem v gostilni obsedijo, na božjih potih jih vidiš, pa ne pri maši, ampak kako se z golažem mašijo, povsod pač ljudi lovijo, a povsod pogorijo.«