Srečanje z Zdravkom Zupančičem              ¦' .
Tovariš Zdravko Zupančič je učil kitaro in bil nočni dežurni v našem zavodu. Takrat sem bil še v mali šoli. Dobro se ga spomnim. Rad nas je imel. Za lahko noč je nam najmlajšim pripovedoval pravljice.
Tudi on nas je posluSal in vedno nekaj pisal. Večkrat nam je rekel, da smo mu zlezli pod kožo. Takrat tega še nisem razumel.
In kaj je bilo tisto, kar je pisal? Pisalje zgodbice o nas, o nas, največji posebnežih v Zavodu. Te je izdal v knjigi Zavodske zgodbice.
Tudi jaz sem kupil knjigo. Vanj sta se podpisala oba avtorja — Zdravko Zupančič in ilustratorka Eka Vogel-nik. V prazničmh dneh mi jo bo brala sestrična Polonca. Želim, da bi bila kmalu napisana tudi v brajici.
Sebastjan Kamenik, 5. razred
Zavod za slepo in slabovidno
mladino, Ljubljana