536 Milko Matičetov Divji nagel jc, »Ognjenec« in še kaj Na rob literarnim prevodom iz rezijanščine Ob rezijanskih besedilih vseh vrst - torej tudi literarnih - je prvi začel objavljati prevode poljski lingvist Jan Baudouin de Courtenav: zdaj v ruščino (1876), zdaj v nemščino (1895), po potrebi v italijanščino ali v francoščino (1898). Prizadeval si je čim natančneje podati pomen izvirnika. Če mu je kaj delalo težave, so bile to pesmi; včasih se je npr. zgodilo, daje sicer razumel posamezne besede, vendar se mu ni posrečilo določiti pomenskega ozadja celote. Samo tako je mogla nastati čudna (ob)sodba, češ: »rezijanske pesmi so povečini brez vsebine« (pesni Rez'jan po bol"šej časti bezsoderžaternv). Elli v. Schultz-Adajewsky so informatorji - pevci ali godci - dajali približne razlage v italijanščini, skrb za objavo pa je prepustila lingvistu. Do Rezije je moral priti pesnik, da se je - čeprav že spet ne brez jezikovne pomoči B. de Courte-naya - spoprijel z rez. ljudsko pesmijo kot z literarnim dosežkom. Vendar tudi zgled pesnika, ki mu je bilo ime Adolf Cerny in je prevajal v češčino (1899), žal ni nikogar spodbudil k posnemanju. Ob prvem poskusu vključiti ljudske pesmi iz Benečije v vseslovensko pesemsko zakladnico (R.Orel, 1921) je bila Reziji narejena slaba usluga s prevodi, ki so se vanje poleg že prevzetih okornosti zaradi nerazumevanja narečja prikradle celo pomenske napake. Leta 1940 je v Reziji prišla nepričakovano na dan dotlej neznana zvrst: pripovedna pesem (Et 17, 1944, 29-30). Pred tem samo slutena (B.de C. 1895, 1203, in str. 627), je v šestdesetih letih našega stoletja pokazala pomembne odganjke, ki so naravnost klicali po prevodih in jih ob objavi (SLP 1, 1970, tip 5/3-10 in 48/12, 18-28; SLP 2, 1981, t. 77/12-31 in 130/ 13-18) tudi dobili, čeprav samo dobesedne in pod črto, v knjižni slovenščini. Širši javnosti na ljubo je nekaj pripovednih (Kralj Matjaž, Lepa Vida, Godec pred peklom, Tičica pestrna) izšlo tudi v zahtevnejši knjižni preobleki (Sodobnost 1969, 199-206; 1976, 874). Podobno je bilo v antologiji Rožice iz Rezije (1972) presajenih v knjižno slovenščino več desetin liričnih pesmi. Kmalu po izidu te antologije nam je bilo v Novi Mladiki (1973, 197) med drugim dano brati, kako je urednika vodila »želja, da bi rezijansko liriko naredil dostopno vsem, tudi tistim - ali pa njim še posebno -, ki nimajo posluha za narečje. Vodila ga je želja, (...) da bi dopovedal, kako je ljudska poezija tudi umetnost, prava poezija. Kljub temu« — je nadaljeval kritik - »pa me moti, da se je (urednik) odločil za prevajanje. Ali res ne bi bilo mogoče doseči istega kako drugače? Recimo, če bi poskusil zapisati besedilo na preprostejši način (...) in sproti pojasniti težje razumljive izraze?« Kdor ponuja recepte - tako bi bilo naravno pričakovati - naj se jih tudi sam drži. V zadnjem citiranem stavku pa je priporočeno nekaj, česar se kritik, ko je v osnovnošolski pesmarici Mira Kokola Prek sveta odmeva pesem (1972) sodeloval »s strokovnimi nasveti za slovenske ljudske pesmi«, očitno ni držal. Besedilo prve izmed treh rezijanskih pesmi, uvrščenih 537 Divji nageljc, »Ognjenec« in še kaj v pesmarico (str. 92-93: Da nora ta Banorina) bi se »na preprostejši način« dalo zapisati npr. takole: Da gora ta Banerina na ma ta lipe rožice, ta bile no ta črnjele ... Pesem je bila namreč zapeta v osojskem govoru, ki ima tak vokalizem, da je le s težavo moč ločiti ednino od množine; tokrat je pred nami množina, zato je jasno, da gora Banera (oziroma pod to goro položena vasica Korito) goji, premore, ima več lepih deklet - »rožic«. Vsako drugačno pojasnilo (npr. ma = moja) je zgrešeno. Pri drugih dveh rez. pesmih - Lepa Vida (97) in Linčica Turkinčica (98) - pa se samo vprašujemo, kdo in zakaj je sklenil, naj bo rezijanski izvirnik izločen in naj ga zamenja »knjižnoslovensk(a) prepesnit(ev).« Ali se je to zgodilo na pobudo strokovnega svetovavca, z njegovim pristankom ali samo po volji ljudi, »ki nimajo posluha za narečje« in zato tudi svojega svetovavca niso poslušali? Kaj je tu res, ne vemo. Lastnemu morebitnemu nestrinjanju bi bil svetovavec lahko dal kakorkoli duška, ne nazadnje tako, da bi bil ukazal izbrisati svoje ime s hrbtne strani naslovnice. Vendar pa je tudi v desetem natisu pesmarice (1986) še vse tako, kot je bilo v prvem - 1972. Kaj to pomeni? Prvič, da prevajanje/presajanje rezijanščine vendarle ni odveč, in drugič, da odklonilna sodba v Novi Mladiki 1973 ni bila izrečena zadosti premišljeno, saj je v očitnem nasprotju s prakso, ki jo je kritik aktivno ali pasivno sam pomagal uveljavljati na drugem, svetovavskem tiru le malo prej (datum potrditve pesmarice za šolski učbenik je 10. 3. 1971). Rezijansko narečje slovenskega jezika — naj smo to pripravljeni priznati ali ne - je resda oreh s prenekaterim sladkim jedrom, ampak tudi z zelo trdo lupino. Celo za rojenega Rezijana so v njegovem ljudskem pesništvu skrite pasti, kakor pričajo npr. Te rosaiansche uišize, ki jih je leta 1974 izdalo Furlansko filološko društvo v Vidnu kot protiutež koprskim Rožicam. Zbirko je pripravila učiteljica Dorina Di Lenardo, domačinka iz Bile, iz rodu Cunkinih, znanih pravljičarjev in ljubiteljev pesmi. Pri besedilu št. 21 - »Plesce, plesce cerni cus« (Pleši, pleši, črni kus) -je verz o babi Kekici, ca na me ode caroteu, takole prenesen v italijanščino: »che mi porta in tondo, in tondo«. Brez poznavanja drugih variant iste pesmi so pri rekonstrukciji in razlagi tega arhaizma (ki mi hodi [vj Korotan, it. che viaggia in Carinzia) najbrž odpovedali tudi vsi Dorinini informatorji. Ko je v Reziji iz ljudskega pesnjenja v tradicionalnih oblikah pred našimi očmi prišlo do rojstva novega, umetnega, izrazito avtorskega pesništva, si pri tem velikem kvalitetnem skoku sploh ni moč misliti, kako bi taka poezija lahko brez prevodov prebila narečne krajevno-občinske meje in se znašla v tisočkrat širšem prostoru. Prav zato pa se pred prevajavce postavlja vprašanje odgovornosti. Tu ne gre več za kratkočasenje, igro, verzifikator-ske vaje, ampak za skrbno pretakanje občutljivega besednega gradiva in vsebinskih sporočil iz ene pesniške posode v drugo. O prevajanju - zvestem in nezvestem, brezbarvnem in zavzetem, priložnostnem in načrtnem, poklicnem in ljubiteljskem - so bile prelite že cele reke črnila. Da ne bi podlegli skušnjavi teoretiziranja, poglejmo rajši nekaj zgledov. Iz njih ali ob njih ne bo težko uganiti, kaj sem želel povedati. 538 Milko Matičetov Začnimo pri zadnjem koncu, z rezijansko pesmico, objavljeno v Trstu, Jadranski koledar 1988, na str. 234: »Ta putna roža«. Temu privlačnemu cvetu, v polhograjskih hribih znanemu kot »jožefca«, v širšem slov. prostoru pa pod imenom dišeči volčin (Daphne cneorum L.), je Silvana Paletti posvetila slavospev, ki smo ga prvič slišali na večeru z rezijanskimi pesniki v Cankarjevem domu v Ljubljani 28. oktobra 1987. »Ta putna roža« cvete med resjem konec aprila in v začetku maja na »brinini«, sončni strani Rezijanske doline. V prevodu je pesem dobila naslov »Divji nageljc«, ki je neustrezen ne glede na to, s katero vrsto nageljca bi ga skušali povezati; naj bo to Dianthus silvestris ali D. sternbergii, oba se prikažeta (podobno kot po Krasu D. tergestinus) šele dobra dva mesca za volčinom. Kajpada med nobenim teh »nageljcev« in dišečim volčinom ni najmanjše podobnosti. Najbrž zaradi naglice (?) je tu prišlo do tolikšnega razhajanja, kot če bi pesem opevala recimo slavčka in nosila naslov Lastovka, Sinička ali kaj tretjega. (Za morebitni izbor Silvaninih pesmi v samostojni knjigi se bo treba takim in podobnim nerodnostim izogniti.) Ne samo pesniki, ampak tudi drugi pišoči Slovenci bi lahko zmerom našli kaj posnemanja vrednega tudi v režijanskih besedilih. V prevodu pesmi o »putni roži«/dišečem volčinu npr. ne vem, zakaj bi bilo treba angelce, ki v izvirniku plavajo lepo »čiz nebo«, v knjižni slovenščini siliti »preko neba«. V pripovednih pesmih iz Rezije je daljava nakazana s formulo »čez deva wudi, čez deva guri, čez deva zaleni trawnikow« (SLP 2, 1981, 77/13; v drugih naših krajih je število sicer skromnejše - namesto devetih so navedene le tri gore itn. - predlog pa se glasi povsod enako: »čez«). Odvečni »preko« zaradi prešibke jezikovne obrambne volje (beri: hude brezbrižnosti) Slovencev pred močnimi vplivi z juga vse (pre)večkrat bije v uho po ljubljanski RTV in ga srečujemo tudi v tisku (ne samo v časnikarskem, celo že v literarnem!), kamor se ti vrine, nebodigatreba, kar »preko noči«... Če bo šlo tako naprej, bomo o sovi, ki »čez dan spi, ponoči lovi«, kmalu rekli, da »preko dneva spi«. Morda se bomo po domače le še zmerjali, kako je kdo »čez les«, medtem ko si ne bomo več upali niti »čez cesto«, češ da je imenitneje iti »preko ceste«, skakati »preko plota« itn. In zdaj k nagrajencu Prešernovega sklada iz leta 1986, Renatu Quagli. Le-ta je v neuradni pozdrav udeležencem mednarodne konference ob 50-letnici smrti J.Baudouina de Courtenava (na Ravanci, 24.-25. septembra 1979) vpletel eno svojih najdrznejših pesmi - »Dušica naša«. Ob prvi objavi (Sodobnost 28, 1980, 105) pa ji je bila v prevodu malodane skrhana ost, ker ni bil zadet pomen tretje kitice: Z Laška so pršle uiikave Z Laškega prišli volkovi so to so ti laške uiikave to so volkovi laški ti ni so prijali janjata in so prijeli jagnjeta ma to so bile uukave. in to bili volkovi so. Knjižna objava iz leta 1985 (Baside,7l) je to popravila: Volkovi z Laškega prišli volkovi laški ti so se nam zdeli jagnjeta pa le volkovi so bili. 539 Divji nageljc, »Ognjenec« in še kaj Pri pesmi »Baside« (natisnjeni na čelu nagrajene zbirke) se moramo spoprijeti z mikavno, enkratno prikaznijo. Kakor je nekoč davno na grškem Olimpu iz glave prvaka bogov Zevsa skočila boginja Atena v polni bojni opravi, tako se je na slovenskem Parnasu leta 1985 rodilo in še tisti hip zakoračilo v svet bajno bitje »Ognjenec«! Pri njegovem krstu sta menda botrovala kar dva pesnika, prevajavec in avtor, zato bojo kritične narodo-pisno-filološke pripombe ne-pesnika kaj lahko le glas v veter, kljub temu pa morajo biti izrečene. Da si filologi, narodopisci, literarni zgodovinarji idr. čez sto in več let ne bi po nepotrebnem razbijali glave, odkod se je vzel »Ognjenec«, je nujna njegova demitizacija. Takoj mu moramo sneti bajeslovno avreolo (podoben sad prevajavske vneme je »sveta Stopenja« v benečanskem zagovoru iz Fradela - prim. Traditiones 14, 1985, 271), le v analih slovenskega pesniškega snovanja bo ostal zapisan kot kuriozum*. Bajna bitja se na srečo uvrščajo med najbolje preiskana poglavja rezijanskega izročila. Tako smo v dolini pod Kaninom prišli na sled več pesniško-tradicionalnim personifikacijam, ki se ponašajo s slikovitimi imeni Čas, Dardaj, Godovčičaci, Grdina, Huda ura, Kotkodeka, L61, Muja ipd., le o kakšnem bajnem bitju z imenom Onjul/Onj-ol (prevedeno z »Ognjenec«) ni nikjer ne sledu ne tiru! Seveda argumentum ex silentio sam zase ni zadosten dokaz za neobstajanje kakšne tradicije, zato moramo seči še po drugih argumentih. Angeli se pojavljajo tudi v Ouaglievi pesmi »Te črnjele rožice« (Baside, str. 10, 6. kitica, 3. vrsta): majo bi bile anjule/morda bili so angeli (»z nevidno stegnjeno roko« rešijo bolnega pesnika iz objema smrti). Taisti anjuli, pravkar navedeni v 1. sklonu množine, v 10. v. pesmi Baside nastopajo še zmerom v množini, vendar tokrat v 4. sklonu, v solbaški izgovarjavi in z veliko začetnico: »to če Onjule«; v prevodu, proti pričakovanju - »naj Ognjenec (sic: nom. sing.) pride«. Zakaj tako? Če brez tega leksema nikakor ni šlo, bi bil tu na mestu samo plural »Ognjenci«, pač tako kakor v izvirniku in po analogiji z bajnimi bitji vedovvce/vedomci (gl. Baside, 64-65). Tam natisnjena samostojna pesem Onj-ol/Ognjenec pa bi z normalnim naslovom Anjol/Angel prav nič ne zgubila, ampak samo veliko prido- * »Ognjenca« v takem pomenu ni v nobenem slovenskem besednjaku. V historičnega (če se ga bojo naši jezikoslovci kdaj lotili) pa bo najprej treba vnesti besedo, kakor se je dolgo pred »rojstvom« tega fiktivnega tržaško-rezijanskega bajnega bitja utrnila na Gorenjskem 1888 mlademu F. S. Finžgarju. Ta je med zadnjo vojsko odkril zavojček z naslovom »Narodno blago« in v njem svoje zapiske, nastale o počitnicah po 5. gimnaziji, ko je pri pastirjih pod Stolom poslušal stare »storije« (pravljice). Tisto dijaško gradivo je deloma obnovil v Makalonci (1944) in v nekaterih povojnih mladinskih spisih. Vendar je šele 9. knjiga Finžgarjevega zbranega dela - dotiskana dec. 1987, bravcem na voljo od 1988 - prinesla v opombah nekaj izvirnikov (žal še zmerom ne vseh!), med drugim tudi osnutek Hudobina potepina, zgodbo »Potujoči hudobček«. Poglejmo njen začetek (malo okrajšan): Junak zgodbe, vražec, si nekoč zaželi iz »senčnega kraljestva« na zemljo in zaprosi poglavarja pekla za dovoljenje. »Z obrvmi je pomigal silni ognjenec ter se premaknil na gorečem prestolu, na kateri ga je prikovala pravična božja roka. Ves pekel se je stresel in vražci so trepetali pred njegovo besedo. Zakaj vedeli so, da se srdi njih vodja, kedar se premice na prestolu. Lucifer zavihti vile, kakor bi hotel prebosti drznega hudobčka...« (Finžgar, ZD 9, 299). Finžgarju je beseda »ognjenec« rabila kot variacija, sinonim za nekoga, ki je v 8 vrstah dobil kar še štiri druga imena: poglavar teme, vodja, poglavar pekla, Lucifer. Vse to je bilo do danes skrito v pisateljevi zapuščini, zato prevajavec Basid kajpada ni mogel vedeti, kaj je skoraj sto let poprej uganil Finžgar. Poglavitni pomenski razloček: »ognjenec« 1985 je svetlo angelsko bitje in ne poglavar zavrženih angelov, ki mora sedeti na gorečem prestolu v peklu (1888). 540 Milko Matičetov bila. Po tem, kar so že vse naprtili temu mitičnemu bitju iz predstavnega sveta semitskih verstev (s krščanstvom vred) nešteti pesniki, bi gladko preneslo tudi to, kar mu je drugi dan maja 1980 zapel R. Quaglia! Pesnik se pri svojem pisanju besede angeli najbrž še afektivno oklepa domače solbaške izgovarjave. Le-ta spreminja naglašeni samoglasnik a v stiku z nosnima soglasnikoma m (z ml) in n (z n]) — naj stoji že pred njim ali za njim - v d (mati, sama, mlada, naret, ana itn.), to je v glas o-jevske barve, ki bi ga gladko lahko pisali tudi kot o (moti, Ona itn.). Vendar bi tako pisanje v drugih rez. vaseh oteževalo razumevanje po solbaško pisanih besedil in spodbujalo nove partikularizme (Njiva bi se npr. lahko odločila za pisavo meti itn.). Zato rezijanski pisci ubirajo nekakšno srednjo, etimološko pot, pri čemer žrtvovanje posameznih vaških posebnosti lepo prispeva k razumljivosti zapisov tako domačim bravcem kakor nedomačinom. Quaglia omenjeno prakso načelno spoštuje, samo na dnu besede onjul se mu je zazdelo, da tiči pojem »ogenj«, kajpada v solbaški verziji onj (reducirano iz ogonj-ohonj-o'6nj). Da bi dal temu svojemu ljudskoetimološkemu »odkritju« primeren poudarek, se je zatekel celo k zapisu »onj-ol«, kar pa ne more spodbiti filološkega dejstva, da solb. onjol ni nič drugega kot angel anjol (iz grškega angelos). Ognjenec je potemtakem samo hipen preblisk, krhka pesniška domislica, do katere je prišlo šele med pripravami za izdajo zbirke Baside,ob stikih prevajavca z avtorjem. Prvotna, krajša varianta Quaglieve pesmi Baside je bila z avtorjevim privoljenjem in v njegovi pričujočnosti prebrana v izvirniku in italijanskem prevodu med italijansko-jugoslovanskim srečanjem na temo »Narečje in literatura« v Gradežu 21. novembra 1981 in nato objavljena v reški italijanski reviji La battana 18 (1982) št. 63-64, str. 122, v tile obliki: Kako sta teške, Come siete pesanti, baside me, parole mie, tej te skale, come i macigni ta-per Laščamo, in quel di Lašče, ke to če wso ves Ci vuole tutto un villaggio za wes pobret per levarvi da terra, nu dvi vasi la gente di due villaggi za was Jat kwop per mettervi insieme, mo da vi pejta, ma perche voi cantiate to če onjule. ci vogliono gli angeli. Pesnik, ki je v Gradežu takrat tudi sam recitiral nekaj svojih besedil, je gornji prevod videl in odobril, nato pa še enkrat poslušal na videnski Accademia di scienze, lettere e arti 25. februarja 1982, med predavanjem »II passaggio dalla poesia di tradizione orale alla poesia di autore in Val Resia«. Obakrat - v Gradežu in Vidnu - so bili Quaglievi onjule-anjule predstavljeni z naravno italijansko ustreznico »angeli«, k čemur avtor sam ni imel pripomb. Reagiral pa je vendarle, in sicer pritrdilno, čeprav po svoje, kot pesnik: ko je videl zanimanje za to poetološko besedilo, je takoj k angelom, kjer je bilo pesmi prvotno konec, primaknil nadaljevanje: novih 18 verzov, ki zdajšnji celoti dajejo seveda novo dimenzijo. Renato Quaglia, kakor smo zvedeli iz Jadranskega koledarja 1987, 131, pripravlja že drugo pesniško zbirko pod naslovom Ognji. Iz nje je bilo 541 Divji nageljc. »Ognjenec« in še kaj objavljenih pet pesmi, na prvem mestu »Piščala«. Če bi izvirnik prenesli dosledno v črkopis Basid 1985, bi pesem dobila tako podobo: PISCALA Nuč mate ma viter moj oča Den kris dwa kriza tri krize štrede stu krizow nejzad den same pravalike kris Brina rede jabolka dujak to den sineč Nage plešajo otroce ta-na gowlimen na stara piščala zwoni wsa vesala ta-mi iskrimen. Besedilo »v knjižni jezik prestav(ljene)« rez. pesmi ponatiskujemo - levo - iz Jadranskega koledarja v ležečem tisku (kot Piščal - A). Na desni strani pa prinašamo nov prevod (Piščal - B), ki ga seveda ne gre jemati kot poskus pesniškega tekmovanja. Nastal je le iz dolžnega spoštovanja do Rezijanov in njihove govorice, potem ko smo dobro leto dni zastonj čakali na preklic, popravek, vsaj drobno pojasnilo prevajavca (v Jadranskem koledarju oz. kje drugje) ali na avtorjevo nezaupnico temu ponesrečenemu »prevodu« oz. na kakršenkoli kritičen glas iz javnosti. PIŠČAL - A PIŠČAL - B Mati noč veter, moj oče Križ dva križa trije križi štirje sto križev nazadnje en sam neznanski križ Na boru rasejo jabolka divji mož je mali fantek Goli plešejo otroci na jasi stara piščal se oglaša vsa radostna med iskrenjem Mati moja noč veter oče moj En kres dva kresa trije kresi štirideset sto kresov nazadnje en sam velikanski kres Bor rodi jabolka divji mož je fante Nagi plešejo otroci na goljavah stara piščal igra vesela vsa med iskrami. 542 Milko Matičetov Ko bo to bral kritik, ki se je spotaknil ob prevajanje iz rezijanščine, češ da je odveč, bo moral pošteno priznati, da so prevodi še kako potrebni. Želeti je le, da bi bili zmerom zanesljivi. Licentia poetica ne bi smela biti nikoli opravičilo ne za površne, polovične rešitve, niti za pretirano, nevarno »izboljševanje«, oddaljevanje od izvirnika. In posebej ne kaže zametavati brez potrebe izvirnih besed, porabnih tudi v knjižni slovenščini. Skupina Rezijanov, ki se ne more sprijazniti, da je njihova govorica eno izmed narečij slovenskega jezika, s povečalnikom išče med obema razločkov (gl. n.pr. rez. župnijski list AlFombra del Canin - Pod Tjanynowo Sincol984, n. 3 in 1986 n. 2). Zato ne dajajmo jim obirati take kosti, kot je prevod rez. »wsa vesela« z »vsa radostna«. Če so rez. otroci »nagi«, naj ostanejo taki tudi v prevodu; rezijanska in knjižna slovenščina poznata namreč oba pridevnika, nag in gol, zato poigravanje zdaj s tem zdaj z onim, kakor kane, ni primerno, razen če ne gre za stilne zahtevke. Slovenščina in njeno rezijan-sko narečje - »rezijanščina« - imata več skupnega, kot bi se zdelo. Quaglieva pesem Piščala je brez dvoma nastala po globoko vrezanih spominih iz otroštva in morda nevede obnavlja celo atavistična (iz starih izročil podedovana) občutja in razmerje Rezijana do vsega, kar je v zvezi z ognjem. Ena sama iskra (»iskira«, »iskirica«, »iskiričica« - da, celo tako ljubkovalno manjšalnico premore rezijanščina!), drobna, pod pepelom tleča, je lahko pomagala Rezijanu ali Rezijanki preživeti v hudih sneženih zimah na samotni planini, recimo kje na Počivalcu, Zaslatino ali v kakem Jedaju (gl. Baside, 22 in 26). Kaj se ve, morda je bila tudi kaka pesnikova »baba bazavela« (praprababica) med tistimi Solbičankami, ki so hodile v zimskih večerih molst ta-na Ladino (nekdanjo planino, zdaj močan solba-ški zaselek, nad katerim se vzdiguje Quagliev dom »[Hjrastje«) in so v ponvi nosile žerjavico, če bi jih po poti napadel volk ... Pošastni ples isker ob ognjih, ki se na kresni večer, ko pade mrak, v divjem tempu množijo - eden ... štirideset... sto - vmes veseli glas piščali, vrišč in razigrani ples otrok, norenje, ko da je iz gozda prišel mednje pootročeni starec, dobrodušni »Divjak« ... Preden bi prevajavec vzel ponovno v roke to besedilo, bi morda ne bilo napak, da bi si ogledal dokumentarni film, ki ga je na ljubiteljski 8-mm trak posnel na Njivi v Reziji 23. junija 1963 Uroš Krek... Mar ni absurd, da ti v prispevku za »Ognje« prevajavec pogasi kresove in jih zamenja s križi? Ob tem res ne bi bilo prav molčati; pravočasno opozorilo naj pomaga spraviti lepo v red razne pomanjkljivosti, tudi take, ki se jih danes nismo dotaknili. Kakor se morajo mediti hruške ozimke, tako bodi tudi s prevodi režijanskih pesmi. »Naglost ni prida!« »Maladvna pa fola!« ali tako nekako je v Reziji zarobantil oče polž, ko je prihitel domu - tri leta za tem, kar se je bil odpravil v svet po vino svoji ženi - obrodnici - in mu je na hišnem pragu spodrsnilo, da je bariglica šla na kose, vino pa izteklo.