4-io
Josip Benkovič: Irenej  Friderik Baraga.
Iz domovine V.  (Sličica Barage)
Kranjec, je bil 1. 1836. v Fond du Lac-u (Fon-dilaku).
Baraga je šel z dovoljenjem svojega škofa Rese-ta v Detroitudne 29. kimovca leta 1836. v Evropo. V Parizu je o-stal dva meseca, kjer je dal tiskati indijansko knjigo : Življenje Gospoda Jezusa Kristusa. Potem je šel v Rim in čez Kranjsko na Dunaj. Dne 26. malega travna leta 1837. se )e povrnil v Ameriko, a prišel je šele meseca vinotoka k svoji čredi pri  sv. Jožefu.
Pri tem obisku je vzel s seboj svojo sestro Antonijo, da bi mu pomagala gospodariti in poučevati. V pismu sama pravi, da prične svoj četverni poklic zvrševati takoj, ko dobi Friderik lastno  hišo.
Pismo *)  samo  se  glasi:
Makinac  8.\g. i83j. Ljuba moja dobra Amalija!
Upam, da si prejela pismo z dne 29. malega srpana tega leta. Zato Ti povem, da smo zapustili New-York (Novi Jork) veselejši, nego smo pričakovali. Ostalo potovanje je bilo zabava posebno meni, ki sem prvič gledala ta Čudoviti svet. Novi Jork smo zapustili 5. vel. srpana in prišli na veličastno reko Hudson s prijaznimi bregovi, kamor so postavili bogati Novo-Jorčani svoje pristave, ki druga drugo prekaša z različnim zlogom. Tu smo se hitro pa tudi prijetno vozili s parnikom. Ladije se srečujejo na Hudsonu, kakor vozovi v Parizu; res Čudovito je, kako Američani potujejo! Se lepše je potovanje po kanalu, ki se imenuje Erie. Tu lahko vsak trenutek stopiš z ladije in si natrgaš cvetic in zelenih vejic, da okrasiš ž njimi kabino. Na obeh bregovih se vrste polja, gozdje in mesta. Celo brat se je Čudil, zakaj pred kratkim so bile todi le vasice. Povsodi vidiš bujno deželo, po-vsodi živahno življenje, povsodi se moraš Čuditi zdravemu razumu tega izvrstnega naroda. Tako preprost in tako  velik,  velik  kot človek!
Popolnoma tujo se pa Čutim v Ameriki v verskem   oziru.   PrviČ   bivam v deželi, kjer ni
x) Ta list mi Je izročila soproga davkarjeva v Kočevju, gospa Kren-ova.
katoliška vera prva, ampak tuja, in večkrat sem si mislila, kako se počuti kak protestant ali hebrejec pri nas. Naše cerkve so povsodi najmanjše in najsiromašnejše, templi raznih ločin se pa košatijo v svojem krasu. Američani si stvar seveda prav olajšujejo in ne priznavajo nobene vere, vendar so prav dobri, skromni, res vljudni ljudje in imajo izvestno najblažja čustva, cesto so bolj kristijanski nego oni, ki se za kristijane štejejo. Kako se razlikujejo od onih Nemcev in Poljakov, ki ne zaznamujejo z imenom krivice slobodnega pravičnega delovanja, ampak vsakovrstno krivico brez kazni počenjajo, dokler se ne ugonobe, ali dokler niso prisiljeni v zaporu premišljevati lepi pojem te besede.
Friderik mi je privoščil veselje, da sem videla slap Niagara. Lepšega v naravi pač ni videti! Že sicer me presune, če ogledujem nepokvarjena dela stvarnikova, tu pa sem stala tiho in občudovala. Ta slap napravlja nad sabo mavrico, ki je videti ob solncu in luni; gost oblak ga zakriva do polovice; do srede slapa je voda temnozelena, ker v toliki množini pada. Pokrajina se trese daleč okoli, kakor bi trepetala večnega strahu. Ta kraj pogostoma obiskujejo tujci, kakor pri nas kopeli. Vse poletje se razveseljujejo ob krasnem pogledu in zelo romantični pokrajini sploh.
Brala si morda že moj popis o tem pri Baumgartnerjevih. Pisala sem jim prvič to leto s svoje zadnje postaje, ker jim iz Novega Jorka nisem nič pisala. Sedaj bivam v Makinac-u in ostanem tu tudi Čez zimo, ker mora ubogi Friderik sam stanovati v tuji hiši ob Gorenjem Jezeru, dokler ne bo dozidana njegova hiša, za katero je neki prav malo pripravil zapuščeni Anton. Pomladi, ko dobim stanovanje, ko se Indijanci snidejo in ko nastopim svojo Četverno službo: kot učiteljica, perica, kuharica in gospodinja, potovala bom tje in upam, da bom prav delavna.
Rodbina, kjer stanujem, je prav dobro znana našemu   Frideriku.   Gospa   je   jako   srečna, da
Iz domovine VI. (Sličica Barage.)