živa pokopana
ali
tragična usoda mlade matere
lih C
Romantična pripovest po lastnih doživljajih spisal dr. med. Miiner
TT-r

10

94. p o gl a vj e.
Bridko razočaranje.
Mirno, s fino smodko v ustih je ležal Sutner v svojem hotelu na divanu in pušil dim v zrak.
Bil je dan po Kamilini poroki in pričakoval je ravno go-, zdarskega pomočnika.
Slednjemu se pa menda ni mudilo posebno, kajti dan se je že nagibal in Fogla še vedno ni bilo.
Slednjič mu je bil naznanjen Fogel in je takoj za tem tudi vstopil.
Sutner je nekoliko vstal in prišleca malomarno pozdravil.
Fogel je bil bled in razburjen, njegov pogled je bil negotov in boječ.
Tudi vsedel se ni, ko ga je povabil Sutner, ampak je obstal pri mizi.
„Torej, prijatelj, je rekel hudobnež s prežečim pogledom. „Zaradi otroka prihajate, kaj ne ?"
„Seveda! Vaša sestra, gospa grofica, se je itak že pomenila z vami o vsem potrebnem, in meni preostaja le še to, da izvršim njeno naročilo."
„Gospa grofica? Da, da, saj res, da je že grofica I" se je nasmehnil ironično. „Srečo ima, zares ima srečo, dobra sestra Kamila. Zdaj je s svojim ljubeznjivim soprogom pač že na že-nitovanjskem potovanju?"
„Dal" je odgovoril gozdarski pomočnik, in lice mu je postalo čimdalje mračnejše.
„No, dragi gospod Fogel, zdi se mi, da ste zato tako melanholični — ne?"
„Čemu ?" se je razkačil Fogel.
„Potolažite se!" je nesramno nadaljeval Sutner, ..moja lepa sestra ima široko srce I Tudi za Vas bo tamkaj poleg- grofa še prostora !"
Obraz gozdarskega pomočnika je temno zardel in žile na čelu so se mu sumljivo napele. Preteče je pogledal hudobneža, udaril s pestjo po mizi in dejal:
„Hudiča I Gospod! Zato, da poslušam vaše zlobne šale, nisem prišel semkaj! Izvolite molčati o mojih zadevah, ker Vas ne brigajo !. Podaj va se k stvari!"
„Cemu pa se tako razgrevate, dragi moj je odgovoril Sutner z glasom ironičnega začudenja. „Povse naravno je, da čutim z ljudmi, ki so moji lepi sestrici tako bhžnji, kakor na primer vi!"
„Rad se odrekam vašemu zanimanju!" je vzkliknil Fogel zaničljivo.
„Tako, tako! No, kakor Vam drago! Ampak še eno vprašanje : kakšen cilj si je izbrala grofovska dvojica za sedaj kot postajo na poti v zakonski paradiž?-'
„Resno vas moram opozoriti, gospod Sutner, da se mi ne ljubi poslušati vaših zelo neumestnih šal!" je odgovoril gozdarski pomočnik hladno in prežimo.
„No, potem se hočem izraziti bolj prozaično", se je nasmehnil Sutner s sA^ojim neomajnim ravnodušjem. „Torej: kam je odpotovala dvojica?"
„ Ne vem !"
„Mislim, da že veste, pa mi nočete ali ne smete povedati ! — Dobro I Ce mi bo kdaj na tem, da izvem, bom že zasledil resnico !"
„Dogovorili ste se z grofico, da mi danes proti prejemu denarja izročite otroka," je rekel Fogel, ne da bi se zmenil za Sutnerjevo poslednjo opazko.
„Da! Tako je!" je pokimal hudobnež ravnodušno. Zvit in zvedav pogled je spustil po Foglu in nato z napetostjo dodal: Ali ste prinesli denar s seboj ?"
„Da I Ampak vi veste, da ga prejmete šele tistikrat, ko mi izročite otroka!"
„Cisto prav ! Vidim, da ste dobili izvrstne instrukcije, ki Jih ubogate s hvalevredno natančnostjo," se je rogal Sutner. „Moja lepa sestrica je previdna!"
„To je tudi napram vam popolnoma na mestu I" je odgovoril Fogel z ostrim posmehom.
Bati se je bilo, da se iz pogovora ce razvije ljut prepir, in vendar stu obadva hudobneža jedva imela vzrok, jeziti drug •drugega in si lueati napol zakrite razžalitve v obraz.
To je Sutner menda razvidel, zakaj nenadoma je odnehal in rekel resno:
„Moja sestra vam je dala torej obširno pooblastilo, kaj ne?" —
„Gotovo! In ker med nama bržkone ni ničesar druzega, o čemer bi se moralo govoriti, dajte da opraviva to zadevo čim najhitreje. Kakor vidim, še nimate sedaj otroka tu v svojem hotelu ?-
„To ni nobena zapreka, saj je navzlic temu tu, v stolnem jnestu."
„Ali ga hočete spraviti sem?-'
„O, bolje je, da se podava midva k njemu."
„Idiva torej !" je zaklical Fogel nestrpno, ko Sutner še ni kazal volje, da bi vstal z divana. „Nimam prav nič časa odveč!''
„Takoj pojdeva," je odgovoril Sutner z velikim mirom. „Kakor hitro sva glede denarja na jasnem."
„Upam, da ne boste delali spet novih težav!" je odgovoril Fogel z nejevoljo in nemirom, .človek bi si vendar mislil, da je denarno vprašanje med vami in grofico že rešeno?"
„Moja ljubezniva sestrica so je o prihki vašega zadnjega «bisk^ malo prehitro odstranila," se je porogljivo nasmehnil hudobnež. „Mojega pogoja ni sprejela, temveč mi je vsilila ponudbo in — izginila, še predno sem mogel izraziti svojo odlo-■žitev. Na to, da bi to ponudbo sprejel, niti ne mislim!"
„Kako!" je vskliknil Fogel ogorčen. „Torej se nočete zadovoljiti z desettisoč kronami?"
,Niti na um mi ne pride!"
,0 — vi ste več kot nesramni!"
»Dragi moj, zdi se, da je vaše mnenje v tej reči majhnega pomena. Kajti iz vašega žepa denar ne teče. Kakor sem že omenil, bi bil rekel svoji sestrici isto, da ni tako naglo ušla."
„Več nego ponudeno svoto vam grofica na noben način ne da," je zdaj zaklical Fogel poln ljutega srda.
„Jaz pa le upam."
„Ne, nikoli! Naročila mi je, naj vam to povem."
„Potem, dragi gospod Fogel, ste se zaman potrudili sem."
„Torej res ne marate izročiti otroka za ponudeno ceno?"
„Ne! Mislim, da sem govoril jasno dovolj."
„Tn vendar morate!" je dejal gozdarski pomočnik in divje zaškripal z zobmi ter preteče stopil pred hudobneža. „Brez otroka se ne ganem z mesta."
„Zastran mene lahko ostanete tukaj," je odgovoril Sutner z največjim mirom. „Vaša družba mi bo silno prijetna!"
Fogel ni mogel več izgovoriti besede; srd ogorčenja nad Sutneijevo zvijačo ga je malodane dušil. Otroka je moral imeti, pa magari s silo. Mislil je na Kamilino jezo, ki bi se strašno razsula nad njim, ako otroka ne dobi v svoje roke.
Sutner je ostal ob pogledu na nasprotnika, ki je tako grozeče stal pred njim, popolnoma miren in hladen. Porogljivo sa je smehljal, pri tem pa je vendarle skrbno motril obraz gozdarskega pomočnika, čegar misli mu niso ostajale prikrite. In ta nesramiio mirni smeh je onega le še bolj razbuijal.
„Vprašam vas zadnjikrat: ali hočete ali ne?" je siknil Fogel izmed zob.
„Niti ne mislim, da bi."
„Pa vas prisilim."
„Radoveden sem, kako."
„Na policijo pojdem in porečem, da ste otroka ukradli! Potem vas bodo prijeli, in vi, boste morali dečka izročiti."
Sutner se je glasno in veselo zasmejal.
„Zares!" je zaklical porogljivo. „Ta misel je izbornal Ali ste pa tudi pomislili, kakšne posledice bi moralo to imeti za vas in za grofico Kamilo? AU mislite, da bi verjeli vam bolj, nego dejstvom, ki se dado jasno dokazati? In kaj bi rekla grofica Kamila, ko bi nekega dne prišel policijski uradnik in položil grofu njegovega izgubljenega sina v roke?"
V tihem besu si je Fogel grizel ustnice. Hudobnež je imel prav. Blazno je bilo misliti na kaj takšnega.
„Hočem vam staviti predlog," je resnobno nadaljeval Sutner. „Sami morate uvideti, da bi bilo smešno, ko bi me poskušali siliti z grožnjami. Dam vam otroka, ako mi izročite tistih desettisoč kot aro in mi od moje lepe sestrice — recimo v teku osmih dni — preskrbite menjico, glasečo se na svoto, ki je trikrat tako velika."
„Ah!" je zaškripal gozdarski pomočnik. „Vi ste popoln podlež!"
„Kakor hitro mi izročite to menjico, dobite^tudi otroka," je nadaljeval Sutner, ne da bi se le količkaj brigal^za te žaljive besede. „Tako, to je moj pogoj, in jaz upam, da se gospa gro-fi.ca ne bo branila izpolniti ga."
„O, bridko se boste prevarali! Sploh se bom čuval, javiti ji tak nesramen predlog."
„Potem je vaša odgovornost, če se kaj zgodi, kar bi bilo gospe grofici neprijetno."
„Ali nama hočete morebiti pretiti?"
„Ne, jaz nikdar ne pretim," je odgovoril Sutner hladno. Sicer pa moja lepa sestrica natanko pozna moje namene glede otroka."
„O, že vem, kaj hočete 1 A na barona se ne obrnete v nobenem slučaju, za lo vam jamčim jaz."
„Oho! Ali mi hočete morebiti — zamašiti usta, kakor ste jih detektivu?"
Hudobnež se je porogljivo nasmehnil.
S krikom pritajenega besa se je zakadil Fogel vanj, a Sutner se je spretno umaknil in stegnil roko po zvoncu.
»Vi ste zares nevaren človek," je vskliknil, pol s smehom,, pol prestrašen.
„Če se mi približate še enkrat na tak sumljiv način, pozvonim, da priteče vse hotelsko osobje na kupi"
„Detektiv! — Kaj imam jaz opraviti z detektivom?" je škripal gozdarski pomočnik, tresoč se od jeze. A brzdal se je-in ni več poizkusil napada. „Saj dobro veste, da temu človeku^ nisem upihnil življenja jaz, temveč mlinar!"
„Mogoče! Torej, reči nočem ničesar," je odgovoril Sutner pomirljivo. „Da se vrneva k najiiiemu predmetu — čakati hočem od danes še osem dni. Ako dotlej nimam omenjene-menice, ali, kar bi mi bilo ljubše denarja v gotovini, bom smatral pogajanja za prekinjena in bom storil z otrokom, kar mi bo drago."
„Dobro se varujte!" je rekel Fogel mračno in preteče.. „Našla se bodo sredstva, da se vaši izdajalski nameni preprečijo."
In s srdito kletvijo je zdivjal odtod poln divjega srda nad bridkim razočaranjem, ki ga je bilo doletelo.
Ko se je zapodil na cesto kakor blazen, bi se bil kmalu zaletel v elegantno oblečenega gospoda, ki se je izprehajal pred glavnimi vrati semintja.
Ni se zmenil za tega moža, temveč je z naglico nadaljeval svojo pot. Drugi pa je gledal z vidnim napetim zanimanjem za njim, čudno se smehljaje.	■	.
„Izvedeti moram, koga je posetil ta gozdarski pomočnik v tem hotelu!" je rekel detektiv — kajii on je bil tisti — sam pri sebi in stopil k okencu'vratarje ve lože.
Po raznem razmišljevanju mu je imenoval vratar ime doktor Est.
Detektivu ni bilo treba dolgo premišljevati, kdo bi utegnil nositi to ime.
A za danes je odložil obisk pri hudobnežu in se j.e spet, odstranil.
Ničesar sluteč, je medtem hitel gozdarski pomočnik na. kolodvor in s prvim Abakom ostavil stolno mesto.
Večer se je bil napravil, ko je dospel na ratiborski grad. Šel je najprej v grad in ko se je tu prepričal, da sluga, ki ga je nastavil na hodniku, da straži tujko, opravlja svojo nalogo, se je napotil v svojo hišo.
Tu ga je čakal K oh. Gozdarski pomočnik mu ni bil razodel zgodovine otroka, zato tudi vedel ni, s kakšnim namenom se je peljal Fogel v prestolnico. Po njegovem temnem, obupanem obrazu pa je lahko sklepal, da je moralo biti to opravilo zelo neveselo.
Stavil je o tem nekaj radovednih vprašanj, a Fogel se mu je odurno in kratko izogibal.
Nekaj časa je sedel Fogel tako in mrklo strmel pred sebe, nato pa je vstal in dejal odločno :
„Koh, nocoj je treba, da končava opravilo s tisto tam v gradu !"
„Torej hočeva poskusiti še enkrat?"
„Da! In danes se mora posrečiti."
„Čemu se vam tako mudi?"
„Zato, ker se ne smeva dalje obotavljati, sicer se podajava v nevarnost, da se vsa reč po starem Robertu raznese po gradu — saj me razumete ?! Čudim se sploh, da stari vohun še ni ničesar izdal."
Oba zvita in prekanjena lopova sta premišljeA''ala to uganko.
„Hm, bržkone nikomur izmed služinčadi ne zaupa posebno," je menil Koh. ,,A seveda, nato se ne moreva zanašati, da bi molčal I Če pa enkrat ni več te blazne grofice — potem naj govori, nama vsaj ne bo več nevarno !"
„In če nama stari danes zopet prekriža pot," je ljuto za-škrtal Fogel, „potem, Koh, gorje mu!"
Koh se je satansko zarezal in pokimal.
„Pripraviva se na vsak slučaj," je dejal. „Mnogo časa še imava. Pred polnočjo vendar ne moreva na delo, kaj ne da ne
„Gotovo ne!"
40a
Obadva lopova sta se stisnila bliže drug k drugemu in še začela tiho, vneto posvetovati.
Čez nekaj časa je Fogel vstal in naglo segel po svojem klobuku.
„Jaz pojdem torej naprej,"' je dejal. „In proti dvanajsti uri vas pričakujem, Koh!"
„Dobro! Točno bom na mestu," je odgovoril ta.
95. poglavje.
Kadar je sila na vrhuncu.
„Torej nas hočeš v resnici zapustiti, Lizika?" je z očitanjem vzkliknila gospa Šulcova. „O ti nedolžni otrok! V tujo hišo hočeš, k osebi, ki je z baronico prijateljica? Rotim te, ostani pri nas, kajti od baronice ne more priti prav nič dobrega !"
„O, draga go-spa," je ihtela Lizika. „Jaz pa le mislim, da mi hoče sedaj dobro in da ni nikake zanjke v tem. In potem. — oh, saj tudi ne smem več dalje ostati tukaj. Spet moram nazaj v glavno mesto, če ne za drugo, vsaj zato, da bom blizo pri svojem ubogem očetu."
Deklica se ni mogla premagati, da bi svojim prijateljem kaj prikrila! Zvesto jim je bila izdala vsebino svojega razgovora z baronico Sidonijo in izrazila svoj namen, da sprejme ponudeno ji mesto v prestolnici.
„Ti nočeš poslušati^ najinih svetov, dete, se je vmešal sedaj Jurij z resnim glasom v pogovor. „Ampak danes ali jutri še ne smeš odtod. Ne mudi se tako zelo. Pokaži mi vendar priporočilno pismo baronice I Ker je odprto, ga smemo morda tudi drugi čitati I Da, in potem se peljem pred vsem jaz sam v prestolno mesto in si bliže ogledam tisto hišo in tisto gospo, kjer ti je poskusiti svojo srečo!"
Lizika je vzela Sidonijino priporočilno pismo iz žepa in ga pokazala Juriju.
„Baronica sama je menila, da bi büo najbolje in najvarneje, če bi me vi spremih v glavno mesto, stric," je dejala obenem.
„Kaj? Baronica ti je to nasvetovala?" je vzkliknil on presenečen.
„Da," je prikimala Lizika. „In, ali to ni dokaz, da ima topot z mano poštene namene ?"
„Skoro bi öloveka prijela izkušnjava, da bi veijel," jo dejal Jurij in zmajal z glavo. „Toda, kakor sem že rekel, jaz tej kaci ne zaupam."
„Zakaj ne? Kaj se vam dozdeva?" je vprašala skrbno Lizika.
„Zato, ker ta cela navidezno tako človekoljubna ponudba ni drugega nego zvijača, s katero te hoče izlahka zvabiti v past in te ugonobiti."
„Tudi jaz menim tako," je vznemirjeno pritrdila gospa Šuleeva.
„Res je," je odgovorila, „baronica je bila moja smrtna, sovražnica. Kruto me je preganjala in mi stregla celo po žiA""-Ijenju. Toda pojasnila mi je, čemu tako ravna: ne zato, da bi se opravičila, temveč, da mi dokaže, da danes nima več vzroka,, sovražiti me. Prosila me je, naj ji odpustim, in jaz zdaj nočem biti več nezaupna do nje. Povej ta vendar sama, draga gospa SuleeA'-a in stric Jurij, če bi mi hotela storiti zlo, bi- si bila pač lahko izbrala drugih sredstev in ne bi bila sama tako ponižala svojega ponosa."
„Gotovo, drago dete, vse, kar ti je obljubila in ponujala," ji je odgovoril Jurij, „se zdi čisto nedoižno. Ampak Bog edini,, ki ji vidi v srce, naj ve, kakšne namene ima ta baronica s to navidezno spravo. Kajti njeno prijateljstvo do tebe in nenadna izprememba njenega mišljenja sta nahlinjeni, o tem sem trdno prepričan. Nekega dne pa bo vrgla to krepostno krinko od sebe in s strahom boš spet zagledala njen stari kačji obraz. Bog daj samo, da takrat ne bi bila brez vse brambe izročena njeni oblasti," je dodal resnobno.
„O, plašite me, stric Jurij," je zajecljala Lizika, vsa potrta. „A gotovo sa motite! Tako se živ človek ne more hliniti. In, karkoli je rek.ia o mojem očetu —"
„Je bilo iznajdeno, da te napravi tem brezskrbnejšo I" jo je odločno prekinil Jurij in razgrnil priporočilno pismo. Nato je čital na glas :
„Draga prijateljica 1
Ponovno ste izrazili željo, da bi imeli okrog sebe bitje, ki bi vam ne bilo samo zvesta in vestna strežnica, temveč tudi dobra družabnica in tolažnica v žalostnih urah — kratko rečeno, popolno nadomestilo lastne hčere. Deklica, ki Vam prinese ta list, je takšno bitje. Ne morem Vam je dovolj toplo priporočati. Imejte zaupanje do tega dekleta, ki je čiste duše in plemenitega srca, in sprejmite jo kot dolgo in težko pogrešano hčerko.
Želeea Vam nebeškega blagoslova, Vas iskreno pozdravlja
Vaša
Sidonija!"
„No, stric Jurij ! Kaj pravite sedaj ?" je vzkhknila Lizika zmagoslavno. „Ali to pismo ne dokazuje jasno dovolj, da ima baronica poštene namene z menoj ?•'
„To pismo ne dokazuje ničesar," je dejal stric Jurij mirno.
Lizika je plaho za strmela vanj.
„Baronica je pač morala napisati svoje pismo tako, ker bi bila ti to pismo prečitala, tudi ako ti ona ne bi bila dovolila. Ta Jist je tudi samo sredstvo k namenu. Jaz niti ne dvomim, da napiše baronica medtem drugo pismo svoji prijateljici, ki nikakor ne bo tako Ijubeznjivo. Pripravila bo svojo prijateljico na tvoj prihod in ji naznanila svoje pravo mišljenje o tebi in svoje resnične namene. Daj, da vidim, kako je tej gospe pravzaprav ime?"
Pogledal je naslov in ga prečital:
„Gospa pl. Dubok. Vrtna ulica 2
Vtaknil je pismo v ovitek in ga spravil v žep, dočim je nadaljeval:
„Za danes prepusti to pismo meni, otrok moji Takoj se popeljem v glavno mesto poizvedovat po tej gospe Dubok. In če izvem le najmanjšo slabo reč o nji, potem ne pojdeš v
njeno hišo I Dokler tvoj ubogi oče ne more čuti nad teboj, zastopam jaz njegovo mesto pri tebi, in varoval te bom nevarnosti in nesreče, tudi proti tvoji volji, ako bo treba."
„O, stric Jurij, nato še ne mislim ne, da bi se ustavljala vaši razsodnosti, če je boljša od moje," je odgovorila Lizika, preplašena nad njegovim resnim obrazom in mračnim pogledom njegovih oči. „Da, dal Le storite, kakor ste rekli, in kar mi boste potem svetovali, to bom ubogala."
„Prav tako, ti moje dobro detel" je vzkliknila ginjena gospa Šulcovka in nežno objela Liziko. „Drugače niti nisem pričakovala od tebe I In, če Bog hoče, te obdrživa tu pri naju I" —
Se isti dan se je napravil Jurij na pot v glavno mesto.
Tja dospevši je poiskal Vrtno ulico.
Ta se je nahajala čisto na skrajni meji najimenitnejšega dela mesta, in je vodila mimo krasnih, vilam podobnih poslopij s skrbno gojenimi vrtovi.
Pred eno izmed največjih in najlepših teh palač bogastva je Jurij obstal.
Tiha je bila videti hiša in odlična.
Ležala je malo proč od ceste, sredi vrta, ki ga je obdajala visoka železna ograja. Široka, s prodom posuta pot je vodila na čelni strani, zgoraj ob stopnicah pa se je odpirala na stebrih zgrajena veranda.
Jurij je nekaj časa premišljal. Naposled je sklenil vstopiti in si ogledati to gospo Duboško.
Potegnil je za meden ročaj ob vratih, ki so se takoj nato odprla. Ko je dospel do stopnic, se je pojavil sluga v zelo okusni livreji in ga.vprašal z radovednim in sumljivim pogledom, česa da hoče.
^Rad bi govoi'il z gospo Duboško I" je rekel Jurij z dostojanstvenim glasota in imenoval nato svoje ime.
„MilostljiVa gospa ni za vsakogar doma I" je odgovoril sluga še ošabneje nego prej. „Česa pa želite od nje?" je dodal s čudno prežečim pogledom.
„Zdi se mi, da ste zelo smeli v svoji radovednosti," je odgovoril Jurij osorno. „Javite milostljivi gospe, da imam priporočilo od baronice torgavske in da prihajam k nji v zelo važni zadevi."
„O, vi prihajate od gospe baronice ? To je kaj drugega! Prosim, pojdite z mano I Takoj vas prijavim milostljivi gospe!" je zaklical sluga, kakor bi se bil nenadoma izpremenil, in je odprl vrata na stežaj.
Molče mu je sledil Jurij v visok vestibul, čegar marmorne stene so bile okrašene z dragocenim pozlačenim lepo-tičjem. Hiša, v katero je bil stopil, je bila zelo bogata, to se je videlo. Potratno razkošje je vladalo povsodi, kamorkoli se je ozrlo oko. Ampak, — kakšna se mu bo zdela gospodinja te hiše?
Ni mu bilo treba dolgo čakati.
Sluga se je kmalu vrnil k njemu in ga peljal v krasen salon, ki so ga delali zaprti, ležki svilnati zastor; ob oknih skoro temnega. V mračni razsvetljavi tega prostora je zagledal Jurij čez nekaj časa gospo, ki je malomarno, napol zleknjena, sedela v naslonjaču.
Jurij se ji je približal in se poklonil.
„Ah mi je čast, da stojim pred milostivo gospo Du-boško
Gospa je milostno pokirnala. in, ne da bi se ganila, ga je motrila skozi lornjeto, obrobljeno s slonovo kostjo. Oblečena je bila v dragoceno svilnato obleko temne barve, in zelo imenitna, a tudi zelo ošabna je bila na pogled. Na njenem bledem licu se je izražala trpeča, nervozna poteza, ki jo je delala starejšo, nego je bila bržkone v resnici. Na vsak način pa se ji je bil cvet mladosti že osul.
Nekoliko je dvignila ozko, belo roko, ki je bila na vseh pi'stih okrašena z lesketajočimi se prstani, in dejala s tihim, trudnim glasom:
„Gospa baronica torgavska vas pošilja? Česa želi? S čim ji morem postreči ?"
„Ali milostljiva gospa še ne veste ničesar o želji gospe baronice ?"
„O kakšni želji?" je vprašala gospa Duboška z začudenjem.
Jurija je iznenadil takšen odgovor baronice.
„Torej ne! Oprostite, milostljiva g'ospa! Gre so za deklico, ki vam jo je hotela gospa baronica priporočati kot strežnico in družabnico."
„Ah, poslati mi hoče kako dekle, dobra Sidonija! O, to je lepo! Zato sem ji zelo hvaležna. Kdo pa je ta deklica?"
„Ubogo pomilovanja vredno dete, ki sta ga dosihdob preganjali nesreča in siromaštvo in ki mu jaz, da takoj vse povem, nadomeščam očeta I
„Kako pa je revici ime?"
„Mlinarjeva Lizika!"
„Kaj?" se je zavzela imenitna gospa skoro z grozo. „To deklico mi baronica priporoča? — Nemogoče!"
V tem trenotku je sluga zopet vstopil in se z brezglasnimi stopinjami približal gospe. Zašepetal je nekaj besed, ki jih Jurij sicer ni razumel, ki pa so dozdevno še bolj razburile gospo. Tiho je slugi nekaj zaukazala, in ko se je zopet odstranil, se je obrnila k Juriju ter dejala naglo, a z izpremenje-nim, prijaznim glasom:
„Moje začudenje razumete, dobri mož I Ker pa, kakor ste rekli, gospa baronica priporoča to dekle, si seveda ne premišljam, vzeti jo v svojo hišo. Pripeljite mi torej svojo varovanko !"
Jurij se je nemo priklonil. Kaj naj si misli o tej nagli in neumevni mu izpremembi,- tega si ni mogel razložiti. V trenotku se ma je vendarle zdelo, da navdaja gospo huda ne-volja nad domnevanjem, da bi vzela Liziko k sebi, v prihodnjem trenotku pa je tako zadovoljno izjavila, da je pripravljena. Da, da, niti pismenega potrdila od baronice ni zahtevala, on pa v svoji osuplosti in zmedenosti niti ni našel tiste prisotnosti duha, da bi omenil pismo, ki ga je nosil v žepu.
Nestrpen zamahljaj z roko mu je povedal, daje odpuščen, ob vratih pa je že zopet stal sluga, da ga popelje ven.
Niti slutil ni, zakaj ga je neki gospa Duboška tako naglo odslovila, kajti ni mu bilo znano, da je — docim jo bil on pri nji — došla Sidonija in se dala javiti čisto na skrivnem, ko je izvedela od sluge njegovo navzočnost.
Od kolodvora do tjakaj se je bila pripeljala z navadnim izvoščkom in ga je poslala takoj zopet nazaj, tako da Jurij ni mogel opaziti nobenega sledu njenega prihoda.
Jedva je on odšel, je Sidonija naglo vstopila h gospe Duboški, ki se je z razburjenjem in napetostjo dvignila in sprejela prijateljico z začudenim vprašanjem:
„Povejte vendar, draga Sidonija, kaj naj to pomeni? Torej mi zares nameravate poslati v hišo hčer kaznjenca in morilca?"
„Da, draga, moja je prošnja resna; žal, da vam jo morem predložiti šele sedaj. Vi ne bi bili tako presenečeni, ko bi bila mogla že prej govoriti z vami, kar je bil tudi moj namen."
,.Ah, prosim vas, draga !" se je izvilo gospe Duboški. „Takšnega bitja vendar ne morem — ! Ah !" je zdihnila vsa zmedena. „Pa sem temu — redniku, ali kaj ji je že, privolila! Tako osupla sem bila, ko ste se dali tako nenadoma javiti! Niti vedela nisem, kaj naj storim!"
Sidonija se je nasmehnila in peljala nervozno, od razburjenja se tresočo gospo k njenemu naslonjaču nazaj.
^Sedite, draga Helena, in dovolite, da vam stvar razložim," je rekla mirno in potisnila prijateljico v naslanjač. „Ali vam jo mož pokazal moje priporočilno pismo?"
„Ne, niti vprašala ga nisem po čem takem!"
„Torej ga prinese dekle s seboj, jutri ali kadar pride."
„In vi zares želite —"
„Draga Helena, dajte, da izpregovorim," jo je naglo prekinila Sidonija. „Ne iz človekoljubja, niti iz prijateljstva ne želim dati tega dekleta v vaše varstvo, temveč iz popolnoma drugačnih vzrokov."
„Ne razumem vas, draga Sidonija!" je zajecljala gospa Duboška in zmajala z glavo.
„To bitje — ne smehljajte se neverno, prijateljica — je moja tekmovalka!"
„Ali je mogoče? Pri vašem ljubeznivem svaku?"
„Da!" je srdito pokimala, Sidonija. „In zagotavljam vas, Helena, ta kaznjenčeva hči mi je napravila že mnogo noč brez spanja in mnogo uro skrbi."
„O, torej jo vaš svak ljubi
„Da, žalibog", je vzdibnila Sidonija.
„Moj Bog, kakšna zmota!" je vzkliknila gospa Duboška in groze plosknila z rokami. „Takšno bitje 1 A menda vendar ne misli na to —"
„On popolnoma resno misli na to, da povzdigne to punico in jo napravi za gospo torgavsko!"
„To je vendar blazno! Popolnoma nemogoče!"
..On bi izvršil svoj namen, da se ne protivim jaz. Lahko si pač mislite, draga Helena, kaj sem vse že poskusila, da ga odvrnem od njegove namere."
„On pa ne posluša vašega odgovarjanja?"
„Ne, on je za vsak ugovor nedostopen. To pa umote, draga Helena, da se ne morem potrpežljivo in ponižno umakniti taki tekmovalki; zato sem izmislila druga sredstva, da dospem na cilj."
„Ah, že razumem! VI hočete ločiti zaljubljeno dvojico z zvijačo?"
„To se je že zgodilo. Posrečilo se mi je, da se smatra dekle za goljufano in da moj svak dvomi o nji."
„Izvrstno!" je vskliknila gospa Duboška z vsmevom. „O, vem, vi ste mojstrica v spletkah, draga Sidonija!"
„Potreba pa je, da se svak in dekle ne vidita več, zato, da se ne bosta mogla pogovoriti in spraviti," je nadaljevala Sidonija. ..K nesreči biva dekle zdaj čisto blizu njegovega grada, in vsak dan lahko prideta skupaj. Zato sem spravila nebo in peklo na noge, da jo odstranim ondot. Šla sem k temu bitju, ki ga sovražim in zaničujem iz dna srca, ponižala sem se pred to punico in jo prosila, naj mi oprosti moja prejšnja preganjanja."
„To ste storili vi.? Vi, Sidonija?" je zaklicala gospa Duboška, strmeča od začudenja.
„Da, jaz baronica torgavska, velerodna dama, sem ležala takorekoč v prahu pred to kaznjenčevo hčerjo," je zaškripala Sidonija, in oči so se ji zaiskrile od sovraštva. „A dosegla sem svoj namen. Dasi je vedela, da sem njena smrtna sovražnica^ vendar je verjela mojemu laskanju in mojemu hinavskemu zatajevanju."
„O, zdaj jasno vidim, kaj hočete, draga moja," je odgovorila gospa Duboška s kačjim smehljajem. „Jaz naj stražim vašo-tekmovaliio I"
„Da, to je tisto, česar bi vas prosila, draga Helena! Upapi,. da mi boste pomagali!"
„Saj vesto, mila moja, kako rada vam storim uslugo, kjerkoli morem," je odgovorila gospa, obotavljajoč se. „Toda tega vendar ne morete zahtevati od mene, da sprejmem takega dekleta v svojo hišo ..."
„Oh, prijateljica, kakšne pomisleke pa morete imeti?" jo je naglo prekinila Sidonija.
„Ali niste popolnoma neodvisna? Ali vam je treba prašati koga za dovoljenje? Vi zavidanja vredna žena!"
„To je že resnica!" se je nasmehnila gospa Duboška, „Hvala Bogu, neodvisna sem popolnoma!"
„Torej!'' je z vnemo sihla Sidonija. „Storite mi to uslugo T Saj veste, da se smete vselej in v vsakršnih okolnostih zanašati name! Take neprecenljive usluge vam ne bi nikdar pozabila!"
Polna goreče napetosti in pričakovanja je zrla prijateljici, ki je sedela pred njo, v obraz. Zdelo se je, da gospa Duboška premišlja. Res je bila svobodna in neodvisna in se je mogla ustavljati govoricam ljudi, ki bi ji gotovo zelo zamerili, ako bi vzela v hišo dekle, katere oče ima tako strašno ime. Pri tem je mislila na to, da ji je storila Sidonija že to in ono uslugo, in da ji je njeno prijateljstvo pravzaprav čisto nepogrešljivo, če naj se njene lepe sanje in goreče želje kdaj vresničijo.
Te želje so obstojale v tem, da bi prejela enkrat v svojem življenju vabilo k vsakoletnim plemenitaškim slavnostim na vladarskem dvoru in da bi bila — če mogoče — predstavljena
'kraljici. Do te sreče — tako je upala — pa naj bi ji pomagala Sidonija.
Kajti gospa Duboška pi'avzaprav sploh ni bila opravičena ■občevati na dvoru. Bila je meščanskega pokolenja.in seje nekoč kot revna, a zelo lepa in mlada deklica poročila z zelo starim in bolehnim gospodom Duboškim. Ko je ob strani svojega "sitnega in strašno ljubosumnega moža prežalovala deset dolgih let, je postala nekega dne vdova, a še vedno mlada in zavidanja vredna v svojem bogastvu. Šele takrat je pravzapi'av začela živeti in se je silila vsepovsod med odlični svet. In čar bogastva tudi ta ni izgrešil svojega učinka, pozabljali so njeno pokolenje in so jo sprejemali, kakor bi imela vsaj dva tucata pradedov z modro krvjo.
„Draga Sidonija, storiti hočem, kar zahtevate," se je odločila naposled. „Pošljite mi torej dekleta!"
„Dobro, di-aga Helena, hvala vam!" je vskhknila Sidonija radostno in stisnila prijateljici roko. „In zdaj poslušajte, še nekaj nasvetov vam moram dati! Bodite z dekletom prijazni, in pustite jo brez skrbi v veri, da sva ji medve, vi in jaz, najboljši prijateljici."
„In vendar naj bo tukaj vjetnica?"
„Da, navzlic temu! Nikdar ne sme zapustiti vaše hiše, in ako napiše kako pismo, ki ni naslovljeno name, ga ne smete pustiti oddati. Seveda dekle ne sme prav ničesar slutiti o tem."	r
„Hm! Ako jaa pride kdo izmed njenih prijateljev ali kdo ■drugi, in vpraša po nji?"
„Potem si boste brez dvoma izmislili karkoli, da dotičaika odpravite, ne da bi jih navdali s kakšnim sumom."
„Bojim se le, da postane deklica sama nezäüpna, ko se bo videla navidezno tako pozabljeno od svojcev; hotela bo bežati odtod."
„Potem, draga Helena, morate jetnico zadržati, s silo, če ne pojde drugače! Vaši ljudje so menda pač vsi zanesljivi in molčeči ?"
„Gotovo, na mojo služinčad se smem brezpogojno zanašati!"
„No, dobro I Vse bi bilo opravljeno! In na prihodnjem? pleraenitaškem plesu pri dvoru boste predstavljeni kraljici,, draga Helena, to vam prisegam!"
„Res? — Ah, draga moja, vi ste prelestni!"' je vzkliknila-gospa Duboška, vsa iz sebe od veselja, in je padla Sidoniji okrog vratu. „O, le kar mirni bodite zaradi tega dekleta," je nadaljevala nato z vnemo. „Imeli bodete mir pred njo!''
Pol uro kasneje se je loč-ila Sidonija vsa pomirjena od» svoje prijateljice in se vrnila na svoj grad.
„Ta izhod bi mi bil prišel lahko tudi že prej na um," je-rekla sama pri sebi z obžalovanjem. „Potem bi si bila prihra» nila marsikako neprijetnost!"
Globoko zamišljen je korakal Jurij proti kolodvoru.
Gospa Duboška sicer ni bila napravila posebno ugodnega vti.sa nanj, a njeno neprisiljeno začudenje ga je bilo prepričalo,, da ji od Sidonije še ni došla nobena vest. Upal je, da morda to pot baronica res ne misli na to, da bi nastavljala Liziki pasti. Bil je neodločen; vedel ni, ah naj odreče Liziki svoje-privoljenje ali ne.
Zdelo se mu Je najbolje, da ji pove svoje mnenje o gospe -Duboški! naj se deklica potem sama odloči.
V bližini kolodvora je dvignil oči in zapazil žensko, ki je korakala pred njim, in se mu je dozdevala znana. Pospešil je svoj korak, in ko je bil ob njeni strani, ji je pogledal-v obraz.
„Bog v nebesih! Saj to je Dora!" je vzkliknil z brezmejnim začudenjem, in poln veselja jo je prijel za roko.
Dora se je silno prestrašila; pretreslo jo je, a ko je spoznala nekdanjega oskrbnika Jurija, je vzkliknila od veselja im mu je iskreno stisnila podano ji roko.
„Kako je z vami Dora?" je vprašal nekdanji oskrbnik 'razburjen. „Ničesar nisem več slišal o vas, od kar ste morali VI z ratiborskega gradu, jaz pa v ječo I" je dodal mrklo.
„Da, ubogi Jurij, mnogo ste morali pretrpeti zavoljo hudobnosti naših sovražnikov!" je odgovorila Dora sočutno. „Ale verjemite mi, meni se ni godilo bolje, nego varal"
,.0, povejte mi svoje doživljaje, Dora! Saj veste, da ne poizvedujem iz radovednosti; midva ia dobri stari Robert smo bili bivše dni Ai'selej dobri zavezniki!"
„Kasneje, Jurij!" je odklonila Dora v zadregi. „To, kar bi vam imela povedati, se ne da govoriti tu na cesti!"
„Pa pojdite z mano, Dora! Stanujem tu pri moji sestri!"
„Da, in tam vas kmalu obiščem, samo še ne danes !"
„In kam hočete zdaj, Dora? Ali stanujete tu v pre-■stolniei ?"
„Ne, pri doktorju Milnerju sem!"
„Ah, tako! Da, o tem sem že slišal! Res, Dora I Vi ste ■stregli baronu čemšeniškemu v hiši doktorja Milnerja. Torej ste še vedno tukaj ?■*
„O, medtem sem bila šla že proč — a, kakor rečeno, Jurij 1 Pogovoriva se prihodnjič. Ah, mnogo — mnogo, mnogo Tam imam povedati!" je zdihnila Dora in si naglo otrla solzo, ki ji je silila iz or-esa. „Pred vsem mi povejte, ali veste, kje se neki zdaj nabaja baron Sigmund ?"
„Odpotoval je," je odgovoril Jurij. „Kam, tega ne vem. Malega Ervina išče! — Ah, Dora, vi morda niti ne veste, da otrok živi ?"
„O pač! — Torej, otroka išče ? ! Bog daj, da ga kmalu najde!"
„Ali ste hoteh poiskati barona, Dora ? Čemu niste storili tega že prej ? Slišal sem, da je baron z največjo vnemo poizvedoval po vas."
Dora je žalostno pokimala. „Da, to vem! A nisem mu
mogla dati poročila, dasi sem--ah, Jurij, zdaj se je tisto
strašno že zgodilo," je naglo prekinila stavek, „kajne — zdaj sta poročena!"
„Kdo? Ah, tako 1 — Da, dobra moja Dora, grof se je res strmoglavil v prepad, z odprtimi očmi I Bog kaznuj to hudobno žensko ! O Dora, ko bi to vedela naša dobra, uboga grofica Melanija ! Ko bi še živela — ahl"
Dora je naenkrat krčevito zaihtela.
„Pojdiva, Jurij, pojdiva!" je vzkliknila. „Vseeno hočem iti takoj zdaj k vaši sestri. Ona me itak pozna! Moram si olajšati srce s tem, da vam povem vse, česar še ne veste."
In naglo ga je vlekla s seboj na kolodvor.
Grad Ratibor je ležal v nočnem miru.
V tihi sobici v kleti je gorela svetilka. Tujka je ležala mirno speča na svojih blazinah, ob postelji pa je sedela ATt-narjeva žena, ki se celi dan ni bila ganila s' svojega mesta.
Takrat so se tiho odprla vrata in stari Robert je vstopil. S plahim in radovednim pogledom se je ozrl po speci in nato tiho rekel ženi:
„Vi zdaj lahko greste, bom jaz ostal pri nji!"
Vrtnarjeva žena je naglo vstala, kakor bi bila nestl-pno čakala trenotka, ko bo rešena, in se je odstranila.
Z neslišnimi stopinjami se je stari Robert vrnil k vratom nazaj, zaklenil jih in jih zapahnil, in se podal nato zopet k postelji speče tujke.
Solze so mu zatemnile oči, ko je gledal njeno bledo, trpeče hce, in, premagan od žalosti in bolečine, se je nenadoma zgrudil ob njenem ležišču na kolena.
„O moj Bog!" je zamolklo stokal sam pri sebi. „Da sem moral doživeti še to! Ah, saj sem slutil, da je ona! In sinoči, ko sem vstopil, ona pa je sedela pokonci na postelji ter strmela vame — takrat — ah! takrat sem jo spoznal, takrat sem vedel, da je ona, — naša ljuba, dobra grofica Melanija I"

Da, tisti trenutek je bil spoznal y tiijki svojo ljubo, dobro gospo.
In potem je sledil pretresujoS prizor.
Stari sluga je ležal na kolenih pred gospo in od veselja plakal in ihtel, kakor dete.
Kar-mu je nato povedala Melanija iz zgodovino svojega trpljenja, je navdalo srce zvestega staröka z nepopisno grozo. Le s trudom ga je mogla zadržati, da ni takoj zbudil iz spanja celega gradu in vsem oznanil resnice.
Šele proti poldnevu današnjega dne je bil Robert zapustil svojo zopet najdeno gospo.
Tresel se je za njeno življenje, kajti zdaj šele je zares razumel nakano hudobnega gozdarskega pomočnika. In vendar ni bilo v gradu nikogar, ki bi mu mogel zaupati nalogo, da straži grofico. Poslal ji je vrtnaiico. Popoldne se je peljal Fogel v glavno mesto, in ko je Robert to shšal, si je oddahnil.
Zdaj, pozno ponoči, je prišel zopet k nji, z namenom, da tudi to noč prečuje pri Melaniji in jo brani s svojim življenjem, ako bo treba.
Naenkrat se je speča zgauila in se zbudila vsled ihtenja sivolasega služabnika.
„Robert!" je zašepetala s slabotnim glasom. „Ali si sam pri meni?"
Starec je skočil kvišku, prijel grofico za suho, belo roko, in ji jo začel pokrivati s poljubi.
„O, ne bojte se, milostljiva gospa!" je zajecljal in si naglo obrisal solze. „Noben podlež naj se ne predrzne, groziti vami Danes sem se bolje oskrbel!"
Segel je v žep in potegnil iz njega samokres. Melanija se je stresla, tako se je prestrašila.
„Za božjo voljo, Roberti Ne, ne!" je vskliknila vsa pre-padena. „Ali hočeš življenje tvegati zame?"
„To hočem, da, ljuba milostljiva gospa!" je dejal sivolasi sluga s trdnim glasom. „Da, ako bo treba!" In položil je orožje na mizo.
r.
■m.
„O, moj Bog! Ti dobri, zvesti Robert!" je zaihtela Mek-nija ginjena. „Ah — ti si edini med vsemi tu, ki me pripo-znavaš! Vsi ■— vsi drugi so me zatajili, celo on — o usmiljeni Bog! celo moj soprogi"
In s pretresljivim krikom obupa se je vrgla na blazine ter zakopala lice vanje.
„Ah, mili Bog!" je vzdihnil stari Robert, tresoč se, in sklenil v zmedeni žalosti roke, dočim so mu tekle vroče solze, čez nagubano lice. „Ljuba, dobra milostljiva gospa! Gospod grof vas pač gotovo ni spoznal, sicer —"
„Morda jo tudi bolje tako, vsaj za njega!" je zamrmrala Melanija, vzravnala se in si popravila kuštrave lase, ki so ji silili v obraz. „In zdaj — zdaj me tudi nikdar več ne bo videl."
„Ah, milostljiva gospa grofica, ne govorite tako!" jö ža-klieal starec preplašen. „Zdaj, ko ste tu . . ."
„Tu ne morem ostati!" se je izvilo Melaniji z bridkim glasom. „Bežati moram — bežati iz lastne hiše, Robert! Kajti tu mi preti tisočero nevarnosti. Hudobna, satanska ženska, ki je stopila zdaj na moje mesto, me je spoznala, in. je že najela morilca, kakor itak veš."
„O, naj se zločinec le drzne, iztegniti svojo roko nad vas!" je vzkliknil Robert v sveti jezi. „In kakor je Bog pravičen — to orožje bom rabil v to, da ugonobim zver v človeški podobi! Ne premaknem se od vas, milostljiva gospa!"
• „Molčite, dobri Robert! Moj sklep, da grad zapustim, in sicer še danes, je gotov."
„Sredi noči?" jo je preplašen prekinil starec. „O, milostljiva, rotim vas, ne hodite od tod! Ostanite tukaj ! Sklical bom služinčad in odkril resnico vsem. Potem vam bo in vam vendar mora biti vsakdo pokoren, da bomo zgrabiU tolovaje, ki vam strežejo po življenju, in —"
„Ne, Robert! Ne delaj neumnosti!" je segla Melanija vmes in žalostno zmajala z glavo. „Nihče ne bi verjel tsbi ali meni, zakaj — ah! menda sem se pač zares tako izpremo-nila, da me je komaj še spoznati. PomisU, za kaj me sma-
41
Irajo tu — za blazno I Ako zdaj odkrito nastopiš proti rabljem Kamile in poizkusiš prepričati sluge, bo konec vsega ta, da me zapro v norišnico. O, in gotovo ti lopovi to tudi nameravajo I" je dodala, silno se tresoča od groze. „Zato je moja edina rešitev beg
„O usmiljeni Bog!" je tarnal sivolasi sluga, ki mu je'od obupa pokalo srce. „In to naj jaz tako mirno gledam? Moja ljubljena in dobra gospa grofica da bi morala skrivaj, v noči in megli, bežati iz lastnega gradu ? Ah, ljuba milostljiva gospa," je ihtel, „vi da bi morali odtod, kakor — beračica, ven v negotovost — izročeni vsej revščini in bedi, dokler slavi tukaj zlobnost svojo zmago ? O, potem bi rajši postal morilec in končal svoje stare dneve v ječi, s solzami namakajoč svoj kruh, nego pustil, da se to zgodi! Da, šel bom in poslal tega lopova in morilca s pošteno kroglo v pekel, ki si ga je tisoč in tisočkrat zaslužil 1 Potem boste imeli vendar že enkrat mir pred njim, jaz pa spričo tega'niti v poštev ne pridem, zares, da ne I"
„Robert!" je zaihtela Melanija z glasom, kise je dušil od gi.ijenost.l in strahu. „Ali si divji? Niti besede ne več o tem' O, pič*verjamem, ti poštena zvesta duša, da te zelo boli, •<0 m." vidiš tako trpeti, dasi nisem zaslužila! Toda postrež-iji ye vdaj v voljo Vsegamočnega, kakor se vdajam jaz!"
„ Ah 1 Zakaj Bog ne pomaga nedolžnim ? Zakaj pušča, da zmagujejo morilci in lopovi?" je vzkliknil Robert v nezavestnem srdu z drhtečim glasom.
„Ne žali Večnega, Robert!" je zaklicala Melanija z opo-minjajočim in očitajočim glasom. „Mera mojega trpljenja nemara še ni napolnjena, nemara Bog v svoji neskončni potrpežljivosti še čaka, da se hudodelniki izpreobrnejo — ah, jaz bom trpela mimo. Upam, da me Bog ne bo zapustil in da bo naposled vendarle izpremenil moje goije v veselje in srečo!"
Stari Robert pa je zlovoljno in neverno zmajal s svojo sivo glavo nad temi zaupnimi besedami ljubljene gospe.
..Samo nekaj dni še ostanite tukaj, milostljiva gospa," je prosil nato, vdajoč se nenadni misli. „Pisati hočem gospodu grofu."
„Ti ? — Kaj mu hočeš pisati ?" je vprašala Melanija, brezmejno presenečena in silno vznemirjena obenem.
„Pisal mu bom, da sem vas spoznal, milostljiva gospa, da ste v resnici vi, naša ljuba, dobra gospa, ki smo jo nekoS s solzami najbritkejšega obupa — da, vse to mu hočem naznaniti, in potem — potem bo gospod grof prišel in — naposled vas mora spoznati on."
„O, ti dobri, zvesti Robert, kako bogato je tvoje zaupanje," se je nasmehnila Melanija žalostno in malodušno. ^Grof ti ne bi verjel, ne, gotovo ne! In ko bi se res zbudilo v njegovi duši kaj takega, kot dvom, bi znala to Kamüa naglo zadušiti. Pusti, dragi moj Robert I Tvoja volja sama mi tudi ne more pomagati!"
„Tako — da, ljuba milostljiva gospa, pa pišite sami I" je vzkliknil Robert burno in proseče. „Vaši pisavi mora grof vendarle verjeti!"
Na Melanijinem bledem obrazu se je videlo, da premišlja. A takoj nato je vzkliknila, zmajala z glavo in odgovorila brez poguma:
. ■ „Morda — da, gotovo bi smatral grof mojo pisavo, ki bi jo nedvomno moral spoznati, za delo premetene goljufice. In, ko bi sam ne prišel na to misel, je moja smrtna sovražnica pri njem, ki bi gotovo ne zamudila prilike, navdati njegovo dušo z najbolj črno sumnjo.
Ne, dobri Robert, nočem mu pisati. Ko bi mu prav pisala in bi hotela tukaj počakati, kakšen bo učinek mojega pisma, bi se s tem sama gotovo izročila oblasti satanske Kamüe. Grof ne bi prišel, temveč ona."
„Ah, milostljiva gospa grofica! Poizkusiti bi morali pa vendarle! In če mislite, da ne smete ostati tukaj, zaradi lastne varnosti, pa pojdite k svojemu bratu, gospodu baronu Sigmundu. Ah, moj Bog! On niti ne ve, da ste živa!"
„K nikomur ne bi šla rajša, nego k njemu," je odgovorila Melanija s težkim zdihljajem. „Toda — ah! Kje naj ga iščem?"
„V stolnem mestu, milostljiva gospa! O, jaz pojdem z vami, jaz —"
„V stolnem mestu ga ni," je dejala Melanija z obupanim glasom. „Zaman sem ga iskala tamkaj, preden sem prišla včeraj tušem."
„Ali ni bilo nobene sledi za njim?"
„Nihče mi ni mogel povedati, kje bi se nahajal."
„O, gospa grofica, morda vam niso hoteli povedati, kje se nahaja sedaj gospod baron, ker se jim gotovo niste dali. spoznati."
„Ne, seveda se nisem dala."
„Torej pojdiva jutri še enkrat oba skupaj v glavno mestOj. milostljiva gospa ! Potem izveva, če je gospod baron odpotoval, in kam da je odpotoval."
„Da, Robert, to hočem storiti, ampak sama," se je odločila Melanija. „Ti moraš ostati tu. Ti mi ne bi bil v vai'stvo, temveč bi naju spravil obadva v nevarnost, ako bi me hotel spremljati.
Alar misliš, da naju moji sovražniki ne bi preganjali in. tem laže zasledih, ako bi bila dva?"
„Ali res ne smem in ne morem ničesar storiti za vas,, milostljiva gospa?" se je izvilo staremu služabniku z razočaranjem in bolestjo.
„Ali še nisi storil dovolj, ti dobra, zvesta duša ? Kaj bi se pač sinoči zgodilo z mano, ko sta stala morilca pred vrati, ako ne bi bilo tebe pri meni ? Bog ti povrni tvojo zvestobo, dobri moj Robert,"' je nadaljevala Melanija ginjena in s solzami.
„Jaz, tvoja gospa, sem sedaj tako uboga, tako bedna in nesrečna, da nimam zate drugega plačila nego zgolj besede," je zaključila z bridko žalostjo.
„O, milostljiva gospa,' je zaihtel stari Robert ves.ginjen in pritisnil svoje trepetajoče ustnice na grofičino roko. „Nikar vendar ne govorite o plačilu. Bog ve, da bi rad žrtvoval svoje ubogo življenje, ko bi vam mogel s tem pomagati. In tukaj tudi ne ostanem več dolgo, ako se kmalu kot gospa ne vrneta pod to streho. Kajti, kadar se gospod grof vrne, potem me bo nova milostljiva gospa" — bridko in z neskočnim zaničeva--
njem se je nasmejal, „kakor psa pahnila pred vrata. Da, trn sem v njenih očeh, to prav dobro vem, ker sem še vedno vdan svoji ljubi dobri milostljivi gospe grofici ; in ker ona, hinavska kača, to ve, zato me sovraži."
„če bi te grof zares odslovil, Robert, česar skoro ne morem verjeti, potem se napoti k mojemu bratu. On te bo z veseljem sprejel, prepričana sem o töm. Povej mu vse — mene takrat nemara ne bo več med živimi."
„O, oče nebeški!" je vzkliknil stari Robert z grozo.
„In, da boš tudi vse vedel, dobri Robert, in da boš lahko mojemu bratu vse razkril, poslušaj zdaj še poslednji del zgodovine mojega trpljenja."
„O, moj Bog, kaj vse mi je še izvedeti," je zastokal sivolasi Robert in sedel poleg grofičine postelje.
„Povedala sem ti, dobri moj Robert, kako je nesramna Kamila Rajhenštajn dala mene in Doro z zvijačo spraviti na ■naš stari rodovinski grad in naju je tam izročila oblasti dveh nečloveško krutih zakonskih. Ti veš, kako sva naposled srečno ušli iz najinega jetništva in našli dom in zavetje v hiši vrlega najemnika."
„Da, da, milostljiva gospa," je prikimal stari Robert. „Povedali ste mi tudi, da pride doktor Milner, ki vam bo pomagal. A zdi se, da ni prejel vašega pisma, in da zato ne ve ničesar o vsem tem, ker niti ni črhnil o tej stvari, dasiravno je bil šele nedavno tu."
„Bržkone je tako, kakor misliš, in potemtakem doktorja Milnerja sploh ni bilo v tisti vasi," je pritrdila Melanija zamišljeno. No, in naposled bi bil prišel vendarle prekasno."
„O, da tudi ni bilo žive duše pri roki, da bi bila preprečila tema dvema lopovoma, Foglu in Kohu, njune peklenske namene," je srdito izbruhnil stari Robert. .Nobenega dvoma ni, da sta ti dve pošasti zanetiU ogenj."
„Nihče razen njiju dveh", je dejala Melanija s prepričanjem. „Hotela sta naju obe ugonobiti s plamenom."
„Ah, milostljiva gospa, kako ste se otela iz goreče hiše?" Je povzvedoval sivolasi sluga z napetostjo. „In kaj je bilo z Doro ?"
.Dora?" je vzdihnila Melanija s solznimi očrni. „Ah, to vedi sam Bog. Če se je posrečilo tudi nji, da se je otela, ali, če je našla tudi ona smrt v ognju, o lem ne vem prav ničesar."
„O, revical Gotovo je mrtva! Sicer bi bila že vendar davno prišla sem, ali dala kako znamenje, da še živi."
„Da, tudi jaz nimam več upanja, da bi še kdaj videla svojo zvesto Doro," je zaihtela Melanija z bolestjo. „O, skoro bi zaželela biti tam, kjer se zdaj nahaja ona, potem bi bilo vsaj konec mojega trpljenja."
„Ah, milostna gospa, ne tarnajte. Osrčite se, saj se še vse lahko izpreobrne k boljšemu," je izkušal Robert potolažiti žalostno ženo. ,Hoteli ste povedati, kako ste se rešili. Ali Dore ni bilo pri vas, ko je izbruhnil požar?"
„Ne, takrat ne več 1 Kajti v tem slučaju bi bila tudi ona vtekla strašni smrti.
Zgodaj sva se bili podali k počitku. Zaspala sem, a čez nedolgo časa sem se zbudila. Strašna mora me je tlačila, grozovite sanje sem imela, in strah, ki me je tiščal tudi še potem, ko sem že bedela, me je pregnal z mojega ležišča. Bilo mi je, kakor da se moram zadušiti v zatohlem zraku tesne sobe.
Napol še v spanju, jedva svesta si svojih čutov, sem vrgla nekaj oblačil nase in odšla vt sobe.
Dora je trdno spala.
Pustila sem vrata za sabo odprta — vsaj zdi se mi, da sem storila tako — in sem se tiho splazila po stopnicah, pa iz hiše.
Kakor bi hodila v sanjah, navdana le z negotovim hrepenenjem po prostem zraku, sem korakala preko dvorišča in stopila na vrtiček, ki se je nahajal za njim.
Tam sem šla v utico in sedla na klop. In tako sem sedela — kako dolgo, tega ne vem — napol bdeča, napol dalje sanjajoča v tisti tihi, osvežujoči noči."
„In potem ?" jo je prekinil Robert z napetostjo. „Ali se potem niste vrnili nazaj v hišo, milostljiva gospa?"
„Nel In, da tega nisem storila, je bila moja rešitev."
„O, sanje, milostna gospa, ki so vas tako mudile in so vas naposled gnale na prosto, so vam bile poslane od Boga!" je vzkliknil stari Robert. „To je bil jasen migljaj božji, oči-vidno!"
„Morda je bilo tako!" je zamrmrala Melanija žalostno. „Toda — ah! Uboga Dora! Zakaj je nisem zbudila ? Ona seve ni slutila strašne nevarnosti, ki je pretila nama obema in dobrim najemnikom.
Ko je minilo nekaj časa, sem se naposled zavedla," je nadaljevala svojo povest. „Vstala sem in stopila iz utice, z namenom, da se zopet podam v hišo.
A kakor pribita od groze, sem obstala, zakaj nad hišo je plaval rdeči svit ognja, črni oblaki dima so se dvigah iz strehe in naenkrat so udarili iz nje divji plameni."
„Ah, moj Bog! Uboga Dora pa je še vedno spala zgoraj v podstrešni sobici ?" je vzkliknil stari Robert ves v grozi.
Melanija je pokimala ; iz oči so se ji v potokih usipale
solze.
„Tako osupla sem bila nad tem strašnim pogledom, da sem zrla nekaj minut nepremično na ogenj, predno sem bila zmožna, da se odločim," je pričela nato iznova.
„Moja prva misel je bila seve na Doro. Tisti hip pa, ko sem se ravno zganila, da pobitim v hišo, zagledam dve moški postavi, ki sta v urnem teku dirjali z dvorišča na vrt. Bila sem sicer tako daleč od njiju, da nisem mogla spoznMti njunih obrazov, toda slutila sem, da nista mogla biti nihče drugi, nego moja ljuta preganjalca."
„O, seveda, seveda sta morala biti onadva!" je dejal stari Robert, tresoč se od razburjenja. „Ali pa vas lopova nista zapazila, milostljiva gospa?"
„Ne vem, če sta me videla. Ampak svoj tek sta namerila naravnost proti meni. Ne moreš si misliti, dragi Robert, kakšna groza, kakšna obupanost me je obšla. Izgubila sem vso pre-mišljenost, in hitreje nego ti morem povedati, sem se obrnila in zbežala.
Preganjana od smrtnega strahu, sem tekla iz vrta, preko polja in jarkov, iščoča rešilnega zavetišča, ki ga pa vendarle
nisem mogla najti. Venomer sem slišala za sabo stopinje svojih preganjalcev.
Naposled sem se znašla v gozdu. Hitela sem dalje in dalje, dokler se niso uprle moje noge in me niso hotele več nesti.
Šele takrat sem obstala in se polagoma zavedla vsega, kar se je bilo zgodilo."
„In lopova ? Ali sta izgubila vašo sled, milostljiva gospa grofica ?"
„Bržkone že, ker ju nisem zapazila!"
„In na pristavo, ki je gorela, se niste veS vrnili, kaj ne, da ne ?" je poizvedoval stari Robert.
„Na eni strani se nisem upala, iz strahu, da ne bi navzlic vsemu še padla v roke ^vojih preganjalcev, na drugi pa tudi nisem več našla poti nazaj in sem se mogla le še trudoma vleči dalje.
O Robert, lahko si predstavljaš, kak obup me je popadel ob misli na ubogo Doro in na dobre najemnikove, ki so spali v goreči hiši, ne sluteči nič hudega. In nisem mogla storiti ničesar v njihovo rešitev; tako onemogla in uničena sem bila, da sem čutila smrt blizo sebe. Kakor stroj sem se opotekala naprej skozi temni gozd, in Bog sam je videl moje gorje in shšal moje bridko ihtenje."
Staremu Robertu so se pri tem pretresljivem opisu Me-lanije ulile solze iz oči.
V divjem srdu je stisnil pesti in med kletvami je škripaj e z zobmi izbruhnil:
„O podla, tolovajska lopova! Ha, da bi le prišla — zdaj, takoj 1 Hotel bi jima dati plačilo, ki ga zaslužita, satana, rablja in požigalca I"
Sicer tako mirni in krotki starček se je bil izpremenil takorekoč v divjo, maščevanja željno zver.
Skočil je pokoncu in začel žarečega obraza in s silovitim pretečim mahanjem rok tekati po sobi semintja.
„Pojdi semkaj, Robert, sedi nazaj, in pomiri se 1" ga je opomnila Melanija. „Dal Bog, da bi lopova sedaj ne prišla! Ti
dobri, zvesti stari 1 Boja s tema morilcema ti ne bo treba tvegati. Maščevanje pa prepuščam nebesom."
Stari Robert je ubogal, in ko je sedel zopet poleg nje, je Melanija nadaljevala:
„V tisti strašni noči sem dolgo časa blodila po goščavi. Večkrat sem morala dati svojim udom odpočitka, zakaj bila sem do smrti utrujena.
Proti jutru naletim na človeško bivališče : bila je oglarska koča. Toda tam nisem mogla ostati dolgo, kajti oglar je bil sam v divjem gozdu in ni bil preskrbljen z veliko zalogo živil. Pokazal mi je pot v bližnjo vas.
Zvečer sem dospela tjakaj; mrzlica me je tresla, bila sem potrta na duši in na telesu. Pred vratmi kmetske hiše sem se brez zavesti zgrudila na tla."
„O usmiljeni Bog!" je zastokal sivolasi sluga ginjen. ,Vi moja uboga, ljuba milostljiva gospa I"
„V isti hiši sem našla prijazen sprejem," je nadaljevala Melanija.
„Nekaj dni kasneje sem nadaljevala svoje potovanje. Razen borne obleke, ki sem jo nosila, nisem imela prav ničesar, toda usmiljeni ljudje so mi pomagali.
Hotela sem poiskati svojega brata, a v stolnem mestu ga ni bilo.
Takrat sem slišala, da se bliža grofova poroka z njo, mojo smrtno sovražnico. Besnost me je zgrabila ob tej strašni novici in pohitela sem semkaj.
Kar je drugega, to pa itak veš, dobri moj Robert 1 In, ako bi zdaj sUšal, da je moj brat zopet — ah, tiho 1" se je prekinila naenkrat, in viden strah jo je pretresel.
„Ali nisi shšal ničesar?"
Robert se je tiho dvignil in stopil proti vratom. S plašno napetostjo sta prislušknila obadva.
Zunaj na hodniku so se zashšali dobro razločni koraki.
„Vsemogočni, stoj nama na strani! Onadva sta ! Že prihajata I" se je izvilo Melaniji v smrtnem strahu.
Naglo odločen, je zgrabil stari Robert samokres, ki je ležal na mizi, in odprl vrata.
Z divjim, iščočim pogledom se je ozrl po hodniku.
Sluga je stopal po njem in ugašal svetilke, ki so ga razsvetljevale.
To videti, ga je pomirilo, in stari Robert je zopet zaklenil vrata ter se vrnil k Melaniji, da ji pove, kar je zagledal.
„To je nekako svarilo," je dejala Melanija, „opomin zame, da je prišla ura, ko mi je bežati. Polnoč gotovo že ni več daleč!"
„O, ljuba, milostljiva gospa, torej zares nočete ostati tukaj ? Ah, ko bi se skrili v sobah, kjer ste nekdaj sta-novah —'
„Ne, ne, dobri Roberti Ne poizkušaj me več zadrževati," ga je prekinila Melanija z odločno nasprotujočim glasom.
„Ampak, tako vendar ne morete odtod — tako brez vseh sredstev, brez zadostne in vašemu stanu primerne obleke, ^milostljiva gospa! Gori pojdem, da vam poiščem, česar treba!"
„Le ostani, dobri moj stari! Ničesar ne rabim: za nobeno ceno ne bi vzela iz te hiše tudi le najmanjše reči s seboj I" se je branila Melanija.
„Toda vaša lastna obleka, milostljiva gospa, je še vsa, kakor je bila; obleka pa vendar ni nikogar drugega, nego vaša i"
„Dobro torej, Robert! Pa mi prinesi eno izmed najpri-prostejših temnih oblek. Jaz se tačas oblečem."
„Za vsak slučaj, milostljiva gospa, vam puščam orožje tukaj !" je dejal stari Robert, in pokazal na samokres, ki ga je bil zopet položil na mizo. Upam sicer, da v tem kratkem času —"
„Ne vznemirjaj se, le pojdi!" je silila Melanija nestrpno.
„Da, takoj, ljuba milostljiva gospa!" je dejal Robert.
In plaho ter skrbeče je pristavil:
„Pa nikari odpirati vrata, naj pride, kdorkoh hoče. Jaz vzamem ključ s seboj, vi pa lahko od znotraj še zapahnete."
„Dobro, ti zvesta duša I" se je nasmehnila Melanija. „To bom storila."
Robert se je še enkrat s skrbjo ozrl na grofico in odšel.
Previdno je od zunaj zaklenil vrata, poslušal še par tre-notkov na vse strani, nato pa je hitel k stopnicam, ki so vodile v prithčje.
Našel je svojo pot po temi, kajti v gradu mu je bil znan vsak najmanjši kotiček.
Čudna, slutnje polna tesnoba ga je priganjala k naglici. Celi grad je bil tih in teman, nikjer nobene luči več, in v tej nočni, mrtvaškotihi temini so dohajali sivolasemu slugi raznovrstni glasovi na plašno napeto uho.
Stopnice so škripale in stokale, kakor bi stopale čeznje človeške noge.
Pogostoma je stari Robert obstal in v nenadni grozi prisluhnil.
Naposled je dospel v svojo sobo.
Prižgal je svetilko in s prsti, ki so se mu tresli od naglice in vročičnega razburjenja, je začel riti po svojem imetku.
Poiskal je ozek mošnjiček, ki je ležal v njegovi skrinji, skrit pod papirjem, perilom in takimi rečmi. Bil je iz rdečega usnja in vezen s steklenimi biseri.
Odprl je mošnjiček in ga pogledal z žalostnim, solznim očesom.
„Ah, bore malo je I" je vzdihnil bridko. „Toda vseeno jo bo varovalo pred najhujšo bedo."
Zadrgnil je mošnjičkovo vrvico nazaj in ga vtaknil nato v žep.
Ta stara, neznatna mošnjica je skrivala prihranek zvestega služabnika, le čisto majhno svotico, kajti nikdar v dolgih letih svojega službovanja ni porabil prilike, da bi se obogatil.
In to malenkost, ki bi bila morala poznejše čase njemu samemu služiti v sili, je hotel zdaj žrtvovati; hotel si jo je odtrgati, samo da bi imela njegova ljubljena gospa kaj za na pot.
„Bog ve, če bo sprejela? Bojim se, da ne bi odklonila," je šepetal v dvomih sam pri sebi. „Skrivaj ji bom moral vtakniti v žep, da, da! Potem mi ne more odreči," se je veselo nasmehnil.
Nato je prižgal svečo, ugasnil svetilko in odšel iz svoje sobe.
Naglo je hitel po stopnicah v zgornje nadstropje ter stopil v prostore, kjer je nekoč prebivala Melanija.
V spalnici je obstal, postavil svečo in odprl veliko stensko omaro.
Nekaj obleke je viselo tam na obešalih, gosto stisnjene, druga pri drugem. Stari Robert je odprl oboja vrata omare in začel šariti po njeni vsebini.
Kmalu je našel nekaj, kar se mu je zdelo primerno.
Vzel je iz omare temnozeleno žametno obleko in jo z vil v sveženj.
Ravno ko je hotel zopet zakleniti omaro, se je v smrtnem strahu zdrznil.
Skozi tišino noči je prišel čuden glas na njegovo uho.
Bilo je shšati kakor težak, zamolkel udarec iz daljne daljave.
Bled, kakor mrlič, s trepetajočimi koleni je stal in poslušal.
I Naenkrat je zashšal zopet isti glas.
Takoj nato rezek krik . . .
„Vsemogočni! Lopova sta prišla! To je grofičin glas," se je izvilo v največjem strahu in osuplosti čez njegove drgetajoče ustnice.
Pobral je svoj sveženj z oblačili, vzel svečo in stekel iz sobe.
Sam ni vedel, kako je prišel skozi dolgo vrsto soban do stopnic.
Težko sopeč, da je komaj dihal, se je spustil po stopnicah navzdol.
Takrat — oster pok — strel — in nato nejasen šum spodaj v parku . . .
Groza, leden strah sta se polastila starega sluge.
Sveča mu je padla iz roke in ugasnila.
V naslednjem trenotku je bil pri oknu stopnic in ga je sunkoma odprl.
Sklonil se je doli in zagledal bežečo, temno senco, ki je naglo kakor blisk izginila v temi . . .
„Veliki Bog!" je zajeöal v obupu. „Kaj se ji je zgodilo
In zdaj se je zapodil v temi dalje navzdol po stopnicah.
Bežal je skozi grofove sobe.
Ko je tekel mimo pisalne mize v grofovem kabinetu, se mu je zasvetilo na nji nekaj svetlega nasproti.
Nehote je zgrabil dolgo, ostro bodalo,*ki je ležalo tam, in ki ga je rabil grof za odpiranje pisem.
„Gorje lopovom, če jih še najdem!" je zaškrtal starček v strašnem srdu in hitel dalje.
Naposled je dospel do hodnika, ki je vodil po prizemlju do Melaaijine sobe. Zdaj je lahko videl vanjo in z zamolkhm vzklikom groze je naenkrat obstal kakor pribit.
Vrata so bila nastežaj odprta, ravno tako tudi okno, ki je vodilo v park.
Z enim samim pogledom j9 prehitel celo sobo, ki jo je razsvetljevala svetilka še vedno goreča na mizi.
Tu je ležal prevrnjen stol, poleg njega nekaj koscev postelje.
In tam — kaj je bilo to? —
„Usmiljeni Bog!" je zaječal stari Robert in se opotekel s trepetajočimi nogami naprej. „Lopova sta jo umorila!"
96. p ogla vj e.
V raju satana.
„To je torej sloveča kazina v Montekarlu? Kraj, kjer vsakdo lahko priigra ob igralski mizi milijone, ako — ima srečo?"
To vprašanje je zastavila Kamila grofu Herber tu, ob čegar roki je stopala po široki mramorni terasi proti velikanski, čudovito krasni stavbi navzgor.
,Da, draga moja Kamila,' je odgovoril grof z usmevom. „To je Montekarlol Mnogo slavljena, a še bolj proklinjana nebesa vseh srečolovcev in imenitnih klativitezov. Tu sva v tako-zvanem raju satana, igralskega satana namreč! Gorje mu, kdor je enkrat njemu podal mezinec! Nikogar ne pusti zdravega od sebe! Ozri se! Poglej to pisano množico tu na trgu pred palačo, sedečo v kioskih in izprehajajočo se! Kakšne krasne ženske postave, kakšne mamljive obleke, blesteče se od de-mantov in biserov! In vse te imenitne moške postave! Vsi — vsi so več ali manj gladni zlata, obsedeni od igralskega satana, vsem se žare oči kakor v vročici, in vsi roje okrog zlatega teleta tam notri, kakor molji, okrog pogubne luči!"
Njegov glas, izprva šaljiv, je bil,postal zelo resen.
Kamila se je s srebrnim glasom zvonko zasmejala.
„Zares, dragi Herbert!" je dejala nato. „Ti bi človeka zares oplašil s svojim mračnim opisom. Na to nevarnost, da hlastne satan tudi po mojem mezincu, bi si pa vendarle tudi jaz rada nekoliko bliže ogledala njegov raj!"
„Ne rogaj se, draga 'moja! Le poglej tistega mladega moža, ki beži smrtnobled in prepaden iz igralnih dvorani Na obrazu se mu bere njegova nesreča. Gotovo je izgubil vse in je zdaj berač! To je eden izmed mnogih, ki so brez rešitve zapadli igralskemu satanu!"
Mrzlo in brez sočutja se je ozrla Kamila na zaznamovano ji postavo.
Bil je mlad mož zelo imenitne zunanjosti.
Z divjimi kretnjami je planil mimo njiju in se opotekel s skleeujoöimi se nogami po mramorni terasi navzdol.
„Norec!" je dejala in zaničljivo skomignila z ramami. „Kakor vidim, se nihče ne briga zanj."
„Kaj takega je vse prenavadno, da bi presenečalo ljudi," je odgovoril grof Herbert.
Zdaj je stala dvojica gori na širokem predprostoru pred igralnico.
Gledala sta naokrog.
Globoko spodaj, ob znožju pečin, od katerih so se dvigale terase navzgor, se je širila v večerni luči lesketajoča morska plan. In kroginkrog so se vlekle ob njegovem bregu trmaste rjave gore, venčane s sijajnimi gradovi ali starimi, sivimi razvalinami. Čez pobočja so se širili krasni oljkini gozdi. In v njeni bližini vsenaokrog — kolika krasota!
Očarano se je oklepalo Kamilino oko tega čudovitega razgleda, kakršnega še nikoli ni bila videla.
Zdelo se je, kakor bi hitele visoke zgradbe mramornih teras k oblakom na nebu. Gozdički orjaških pahljačastih palm, svetli homci lovorja in cvetlične grede, ki so žarele v krasoti cvetja, so se vrstile v brezprimerno spretni razporedbi ob terasah po hribu navzgor.
Kroginkrog hriba so ležali številni hoteli in gostilne, podobne kraljevskim palačam.
Igralnica pa, kazina sama, je bila najveličastnejše med vsemi temi velelepimi poslopji.
Zakaj na predprostoru je bilo ob tej uri, ko se je solnce nagibalo k zatonu, zelo živahno. Ves "svet je hitel na kup, deloma da bi se izprehajal v teh rajskih nasadih, deloma, da se poda v igralne dvorane. Mrgolelo je tujcev, vsi narodi sveta so bili zastopani, slišal se je razgovor v vseh jezikih, ki se govore na zemlji.
Toda Kamila se je kmalu nagledala te očarujoče slike.
„Pojdiva notri, v igralnico 1" je dejala iH ijotegnila grofa s seboj.
Prekoračila sta vežo, katere strop je slonel na iskrečih se mramornih stebrih in stopila v dolgo vrsto dvoran.
čarobna luč je plula po njih. Z zlatom preobloženi stropi, stene pokrite z najlepšimi slikami, so se bleščale in slepile mimoidočim oči.
V teh sijajnih prostorih pa se je gosta množica gibala in gnetla semintja.
Le s trudom si je grofovska dvojica napravila pot skozi prvo dvorano.
Polna radovednosti in napetosti je zrla Kamila v njeno sredo, kjer je stala dolga zelena igralna miza.
A nemogoče'ji.je bilo, da bi kaj videla, zakaj množica se je tako gosto tiščala okrog miz, da se je zdelo bolje, podati se v drugo dvorano.
Tukaj gneča še ni bila tako silna.
Grofu in Kamili se je posrečilo, približati se igralni mizi,, tako da sta jo mogla pregledati.
Kroginkrog njiju so stali ljudje — gospodje in dame vse-križem — žarečih obrazov, in z razburjenimi pogledi zasledujoči igro.
Krupir je sedel zgoraj ob mizi, polagal karte in jih obračal, prijemal ploščato grebljico, ki je ležala poleg njega in zvabil z njo k sebi denar, ki so ga büi igralci izgubili, vse to pa je delal z enako ravnodušnostjo, kakor kak stroj.
Srepo so visele Kamiline oči na tem pogledu, ki se ji je odpiral danes prvikrat v življenju.
Čutila je, kako ji kri kipi ob pogledu na te kupe zlata in bankovcev, ki so se zdeh, kakor bi romali večno potovanje — od krupirja do igralcev in potem zopet k njemu nazaj.
Brezglasna tišina je vladala ob igralni mizi. Le tuintam se je oglasil pridržan vzklik in mrmranje je šlo skozi množico, ki je z napetostjo opazovala, kadar je padel kak velik dobitek
ali — kadar je kak igralec izgubil v korist banke nezaslišano svoto denarja.
Vročično razburjena, s pridržano sapo, je tudi Kamila zasledovala vse to. Po prstih jo je kar srbelo. Igralski satan se je loteval tudi že nje.
Za vse na svetu ne bi bila mogla obrniti očesa od tega razdražujočega prizora.
Takrat je porinil krupir s svojo grebljico nekemu izmed igralcev velik kup zlatov in bankovcev.
Med množico je nastalo silno razburjenje.
„Največji dobitek izmed vseh, ki so padli zadnje dni," jo slišala Kamila okrog sebe mrmrati nevoščljive glasove.
Ozrla se je na srečnega igralca.
Ta je z mirnostjo, ki jo je presenečala, pobral svoj sijajni dobitek.
Bil je starikav, suh gospod z redkimi belo in sivo pomešanimi lasmi in močnimi sivimi brki. Poteze njegovega obraza so bile izžite in so kazale v tem trenotku porogljivo hladen usmev, ki je izražal njegovo ravnodušnost do sreče, ki ga je bila doletela. V vsej njegovi zunanjosti se je izražal imenitni, mrzlosrčni lahkoživec.
„Ta mož mora biti milijonar, da spričo tolike sreče ne izgubi svojega miru!" je Kamila razburjena zašepetala grofu.
.,Na vsak način je star, izkušen igralec je menil grof popolnoma ravnodušno.
„Jaz bi ne imela same sebe več v oblasti," je dejala Kamila v čimdalje večji razburjenosti, „ako bi mi padel nenadoma tak ogromen dobitek v naročje. Izkušnjava me mika, da bi tudi jaz enkrat poizkusila, če imam srečo!"
„Prosim te, ljuba Kamila, ne podajaj se k igralski mizi!" jo je resno in s povdarkom opominjal grof Herbert.
„Ah, mili Bog, ljubi Herbert," se je čemerila ona, „kaj pa jo zato, če enkrat žrtvujem zlat ah dva? Veselje mi je, da se spuščam tudi jaz v to reko srečolovcev. In potem —" si je laskavo pošalila, si vendar ti še vedno ob moji strani, da me
4la
v nfijhujšem slučaju iztrgaš iz strašnih krempljev igralskega satana!"
In predno ji je mogel on dalje ugovarjati, je stopila na prostor za mizo, ki je bil ravnokar izpraznjen, in je z drhtečo roko vrgla nekaj zlatov na zeleno sukno.
V naslednjem trenotku je ležalo mesto, njenih treh — štirundvajset zlatov pred njo. Dobila je bila I
Zdaj se je je lotila ščegetajoča mrzlica; pred njenimi žare-čimi očmi so plavali lesketajoči kupi zlata in bledi, razburjeni obrazi okrog mize, kakor v megli.
Porinila je polovico svojega bogastva naprej in s hripa-vim glasom je zopet zaklicala:
„Na rdeče I"
A tudi zgoraj omenjeni srečni igralec, ki je sedel nji nasproti, je bil stavil topot na rdeče.
Pri Kamilinem glasnem klicu je dvignil obraz in jo naglo, hladno pogledal.
Ko pa je opazoval prelepo, v njeni razburjenosti dvaki'at krasno ženo, se je jasno zasvetilo v njegovih jeklenosivih očeh, in občudujoč izraz mu je pokril obhčje.
Zopet je dobila Kamila.
Blestečih se oči je strmela na kup zlata pred seboj, ki je bil tako nenadoma narastel.
Jedva še v posesti svojih čutov, je že hotela staviti vet'-jo svoto, kar začuti nenadoma soprogovo roko na svoji rami.
„Naj bo dovolj, Kamila," je rekel tiho, z glasom nujne prošnje. „Pojdi proč, da greva vun iz teh zatohlih prostorov!"
„Zdaj je vzkliknila nevoljno in se skoro jezno obrnila k njemu, ne da bi zapustila svoj prostor. „Ah ne vidiš, Herbert, da sem dobila ? O, zdaj pa že za nobeno ceno ne neham! Prosim te, potrpi še par minuti"
„Ne, ne i Pojdi, ljuba Kamila! Saj si vsa razbeljena od razburjenosti! Tudi tebe ima že igralski satan v svojih krempljihl Zakaj sem vendar šel s teboj na ta kraj !"
Kamilin obraz se je pokril s temnim, nevoljnim izrazom, in z upornim glasom mu je odgovorila :
„Ali mi ne privoščiš tega veselja, ljubi Herbert ? To pa 1'es ni prijazno od tebe. Beži, ti bi že zdaj rad igral zakonskega trinoga!"
„Kamila!" jo je prekinil grof razburjen in očividno užaljen. „Ne igrajva tu nikakega prizora. Prosim te še enkrat, pojdi z mano."
„Res, Herbert, ti si danes slabe volje!" je odgovorila Kamila, ki je komaj še pridrževala svojo nevoljo in jezo. „Ako se tu dolgočasiš, stopi nekoliko ven, na predprostor. Takoj bom pri tebi!"
S temi besedami je obrnila soprogu hrbet in je iznova uprla svoje poglede na igralno mizo.
Izraz obraza grofa Herberta je postal srdit, dasiravno ga je taka odprava od strani Kamile bolj užalila nego razjezila.
Tako doslej še nikoli ni bila nastopila proti njemu.
In vendar ji je takoj zopet odpustil.
Njena razburjenost ji je položila tako ostre besede na jezik! Tako si je mislil in sklenil, da jo pusti še nekaj časa igrati.
Sicer pa bi mu v tem trenotku tudi ne bilo mogoče, priti zopet do Kamile, zakaj množica ga je bila potisnila nazaj in se je porivala zdaj kakor živa stena semtertja med njim in njo.
Obrnil se je proč, zakaj pogled na igro mu je bil zoprn, in poiskal si je eno izmed bralnih sob, ki se nahajajo v bhžini.
Tu je bil skoro sam.
Sedel je k eni izmed mahh mramornatih mizic in mehanično segel po zvežnju časopisov.
Kamila ga je bila že zopet pozabila. Vse njene misli so se upirale v igro.
Stavila je in prvikrat - izgubila !
S potrtim obrazom je strmela v prvem trenotku za svojimi zlati, ki jih je potegnila krupirjeva grebljica malomarno izpred nje.
Ko je dvignila obraz, se je srečala s pogledom starika-vega gospoda, ki jo bil prej toliko priigral.
Nekaj, kakor porogljivost močnejšega, je čitala v njegovem obrazu ; on je gotovo videl, da ji je denar še nekaj novega.
In sram ji je postalo njenega strahu nad izgubo.
Zopet je tvegala nekaj zlatov, in zopet je izgubila.
Kup pred njo se je neprijetno manjšal.
Toda ona ni mislila na to, da bi nehala. Nasprotno, njena nesreča jo je le še izpodbujala; hotela je popraviti svojo izgubo in priigrati še veliko več.
Zdaj je padel zopet velik dobiček in sicer zopet tistemu srečnežu, ki je sedel nji nasproti.
Kamila je prebledela od zavisti in ljuto stisnila zobe.
Vse je bila izgubila, ostalo ji je samo še šest zlatov.
Okrog nje so se zaslišali zavistni in občudujoči vzkliki. ^
„Rus je zopet dobil!" je slišala jezen, krokajoč glas za seboj. „On bo še banko upropastil!"
„Kdo pa je pravzaprav ta srečnež?" je nosljal nekdo
drugi.
„Rus, in bogat je kot zlodej!" je odgovoril tretji glas.
„El Knez Orlov se imenuje!" je pojasnil gospod, ki se mu je na prvi pogled poznalo, da je častnik v civilni obleki. „Jaz prebivam v istem hotelu, kakor on! Neverjetno bogat je! Lastnega kuhaija in slugo ima s seboj ! On bi prav lahko pogrešal svoj dobiček v igri!"
Kamila je napeto nastavila uho; noben zlog tega naglega pogovora okoli stoječih ji ni ušel.
Torej ruski knez le bil ta hladni, brezbrižni mož! In zelo bogat vrh tega'?' —
Pomerila ga je z dolgim, čudnim pogledom.
Knez sam se kar nič ni menil za opazke, ki so se slišale od vseh strani, in katerih predmet je bil on.
Zdelo se je, da je že davno navajen takih reci. Njegov obraz je obdržal izraz hladne brezbrižnosti in izžitosti.
Edina Kamila je menda zbujala njegovo zanimanje, zakaj tuintam je zletel iskreč pogled izpod njegovih povešenih trepalnic pa do nje.
In tudi Kamilo je začenjal knez Orlov čisto drugače zanimati, odkar je vedela, kdo da je.
Medtem se je vršila igra dalje, in predno se je Kamila dobro zavedla, kaj se godi, so odromali tudi njeni poslednji zlati h krupirju.
Navzlic temu pa ni hotela prekiniti igre.
Divja upornost jo je navdala; v naglem sklepu je potegnila denarnico iz žepa in stresla na zeleno sukno vse, kar je bilo v nji.
„črno!" je vzkliknila in stavila nekaj zlatov na to barvo.
Toda, kakor bi ji sreča trdovratno obračala hrbet, — izgubila je, in zatem še enkrat.
„Zdi se, da vam jaz prinašam nesrečo, milostljiva I"
Kamila je pogledala preko mize.
Knez Orlov je bil tisti, ki jo je nagovoril s temi besdami, v katerih se je dozdevno skrival posmeh.
Zato je bil tudi pogled, s katerim se mu je odzvala, vse prej, nego prijazen.
Navzlic temu je ostalo kneževo obličje vseskozi resno in spoštljivo.
Nalahko se je priklonil in se umaknil od igralne mize.
Molče, z žarečimi'pogledi je zrla Kamila za njim, ko je počasi odhajal iz dvorane.
Zakaj je neki šel? Ali je bil zares tako babjeveren, da je smatral svojo srečo za njeno nesrečo in obenem s tem tako viteški, da se je radovoljno in vehkodušno umaknil ?
Niö dolgo ni razmišljala o tem, temveč se je z vročično gorečnostjo zopet posvetila igri.
Čez četrt ure je bil njen zadnji zlat izgubljen ; vse je bila izgubila — vse, kar je imela pri sebi!
Toda to je ni malo ni bolelo.
Mnogo mučnejša ji je bila zavest, da je zdaj primorana prekiniti igro, kajti do soproga se ni smela obrniti, ker je le predobro vedela, da ji grof Herbert ne bi dal več denarja za igro. —
„O, škoda!" ji je nehote ušlo čez ustnice.
Takrat se je moška roka dotaknila njene rame in glas kneza Orlova je rekel za njo vljudno in proseče :
„Ali si smem dovoliti, milostljiva, da vam dam svojo listnico na razpolago?"
Osupla se je Kamila ozrla in v prvem hipu ni vedela, kaj naj mu odgovori.
„Nujno vas prosim, milostljiva, dovolite mi to radost in poslužite se !"
S temi besedami ji je knez pomolel svojo listnico, ki je bila nabasana z bankovci.
Ker je Kamila še vedno molčala, napol zmedena, napol nevoljna nad tem zelo prostodušnim načinom približanja, je nadaljeval s smehljajočim se obrazom:
„Vi, milostljiva, mnogo preveč resno igrate. Smatrajte ' igro za sredstvo zabave, k&korjaz. Prosim, storite mi to radost I" je silil. „Stavim, da to pot gotovo dobite."
„Ali menite, knez?" se je nasmehnila Kamila. „Jaz nimam take sreče, kakor vi! Zares, vi ste vredni, da vas človek zavida!"
-O, meni je prav vseeno, če dobim ali izgubljam. In ravno to je .nemara vzrok, da me boginja sreče, ki je muhasta, kakor sploh vse ženske, tako vztrajno preganja."
„Vi delate mojemu spolu poklon negotove vrednosti, knez!" se je šalila Kamila, in pri tem prijela s konci prstov
bankovec ter ga i^otegnila iz listnice. „Stavila bom torej za vas !" se je prešerno nasmejala in vrgla bankovec na mizo.
„Zame? O, potem gotovo izgubite!" - se je nasmejal knez Orlov in se postavil tesno na njeno stran k igralni mizi.
„Slayite na rdeče," ji je nagio nasvetoval, ko se je z veščim pogledom ozrl na karto.
Ne da bi vprašala čemu, je Kamila ubogala. Krupir je obrnil karto — Kamila je bila izgubila.
„O!" je vzkliknila razočarana. „Ni bilo prav, knez, daste nii svetovali, naj stavim na rdeče!"
„Saj sem vam prerokoval, milostljiva, da ne boste dobili, ako boste igrali zame," se je nasmehnil knez in ji z Ijubez-njivim obrazom vnovič pomolel listnico.
„Ne, ne," se je vneto branila Kamila. „Nočem vas pripraviti v škodo."
„Nikari, milostljiva! Igrajte pa zdaj za svoj lastni račun!"
.,Dobro — pod tem pogojem, da si dobiček razdeliva!" se je jasno nasmejala Kamila in potegnila drug bankovec iz listnice.
„Velja," je resnobno privolil knez.
Kamila je stavila zopet na rdeče, in to pot je dobila.
S smehom je pobrala bankovce in zlate, in hotela nato celo svoto razdeliti.
„Stojte," je rekel knez. „Stavite celo svoto naenkrat, milostljiva, pa boste dobili dvakrat tohko."
Kamila se je obotavljala, kakor da premišlja.
„Ali pa vse zopet izgubila."
„O, to nič ne de! Prosim, le ubogajte moj nasveti"
In Kamila je storila po njegovi želji.
Z mrzlično napetostjo in plašno utripajočim srcem je gledala, kako je krupir obrnil karto.
„Izgubljeno!" je vzkliknila z obupnim glasom.
„O, naj vas to ne žalosti, milostljiva," je rekel knez z neomejno ravnodušnostjo. „Začniva iznova!"
„Ne," je odklonila Kamila odločno. „Sicer pa vidim tamle prihajati soproga, ki me je gotovo že nestrpno pričakoval!"
„Ah — milostljiva, vi ste poročeni ?"
To vprašanje je bilo izrečeno s tako presenečenim in ob-žalujočim glasom, da se je morala lepa Kamila nehote nasmehnili.
„Da; ali je to tako čudno, če je človek omožen"?" je odgovorila.
„Ne, gotovo ne!" je rekel knez, ki se je zdaj tudi nasmehnil. „A navzlic temu upam, da se še kdaj vidiva, milostljiva !"
Pogledoval jo je z žarečim občudovanjem, in Kamila je čutila, da je njegovo smelo vedenje nikakor ne žali.
Že mu je hotela ljubeznjivo in celo koketno odgovoriti, ko je pristopil grof Herbert.
Molčala je.
Videla je, da je slabe volje in jezen.
S temnim in sumapolnim obrazom je motril dvojico, a. predno je mogel kaj izpregovoriti, ga je prehitela Kamila in dejala s svojim najslajšim in najzapeljivejšim glasom:
„Dovoli, dragi Herbert, da te seznanim s knezom Or-lovim!"
Knez se je poklonil in se vljudno nasmehnil, dočim je grof Herbert imenoval svoje ime ter se zelo mrzlo in zdržljivo odpoklonil.
Ko je knez zaslišal grofovo ime, se je izrazilo na njegovem obrazu začudenje, in z naglim pogledom je primerjal njega s Kamilo.
Nato je zopet s porogljivim sočutjem pogledal grofa.
Zdelo se je, da je uganil in da v duhu vidi nenavadno razmerje te čudne zakonske dvojice.
Kamila, ki se napram njemu nikakor ni bila vedla, kakor se vede zares odlična dama, se mu je zdela že v prvem hipu vse prej nego plemenita gospa.
In grof Herbert je zapazil njegov pogled in uganil njegove misli.
Od sramu mu je zardel obraz. Naglo se je obrnil h Ka-mili ter rekel strogo :
„Pojdiva domovi"
..Samo trenotek še, dragi Herbert I" je odgovorila ona ljubeznjivo in laskavo. „Zahvaliti se moraš knezu, ki mi je tako uslužno ponudil svojo pomoč, ravno v trenotku, ko sem se, jezna na svojo nesrečno usodo, in popolnoma obrana od te grde igre, hotela vrniti k tebi."
.,0, ta stvar vendar ne zasluži, da jo omenjate, milost-Ijiva!" se je branil knez.
Grof se je s plamenečim ogorčenjem ozrl na Kamilo ter dejal ostro in karajoče:
„Menda vendar nisi nadaljevala igre s tujim denarjem?"
„O — moj Bog — kaj pa drugega !" je vzkliknila Kamila, napol prestrašena, napol pa z nevoljo se smejoča njegovi jezi, ki je ni mogla razumeti.
Hudo in z bridkim očitanjem jo je pogledal ter se nato bled in razburjen obrn)l h knezu, ter naglo potegnil hstnico iz žepa ia jo odprl.
„Dovohte mi, svetlost," je rekel, s trudom se premagujoč, da bi ostal vljuden in miren, „da uredim z vami to zadevo. Igralske dolgove se mora plačevati takoj. Ali mi izvolite imenovati svoto?"
„Oh, gospod grof!" je vzkliknil knez in stopil korak nazaj. „Zdi se mi, da ne umevate stvari čisto pravilno. Saj ni bilo tako I Vaša gospa soproga mi ne dolguje ničesar! Bila je samo tako ljubezniva, da je igrala zame!"
„Vseeno — brez ozira na to !" je odgovorü grof Herbert razburjen. „Nikakih obveznosti ne maram napram vaši svetlosti. "
Nato se je obrnil h Kamili in jo vprašal osorno :
„Koliko si si izposodila od kneza Orlova?"
„Moj Bog, tako natanko ne vem!" je dejala ona lahkomiselno. „Par tisoö frankov bo menda!"
„Prosim, knez, izvolite si postreči!" se je grof Herbert zopet obrnil h knezu in mu pomolel svojo odprto listnico, to pa na način, ki ni trpel ugovora.
„Če na vsak način želite," je odvrnil knez z mirnim glasom in potegnil iz grofove denarnice dva bankovca po tisoč frankov.
„Hvala!" je rekel grof Herbert kratko in ponosno.
Vtaknil je listnico k sebi in z mrklim obrazom ponudil Kamill roko.
Nato se je knezu nemo in lahno poklonil, hoteč odpeljati Kamilo s seboj.
Ta pa ga je pridržala z odločnim pritiskom svoje roke, ki je počivala na njegovi, in premagujoča srd, ki se je dvigal v nji nad samolastnim soprogo vim ravnanjem, je dejala knezu z očarajočim usmevom:
„Svetlost, veliko veselje nama napravite, ako naju o prihki počastite s svojim obiskom. Stanujeva v Hotel de 1'Europe!"
„Ne bom pozabil milostljiva," je odgovoril knez z vzra-doščenim obrazom, poklonil se globoko in si dvignil Kamilino roko do ustnic.
Grof Herbert je bil kar trd od začudenja in srda nad vedenjem svoje soproge. Da je vabila tega popolnoma tujega Rusa, ki mu je bil celo zoprn, na dom, to ga je tako presenetilo, da ni našel niti besedice ugovora. Poleg tega pa je tudi čutil, da mora kazati svoje sporazumljenje, ako se noče pokazati Kamili nevljuden človek in tiran.
Knez se je nasmehnil z Ijubezaivostjo, ki se je zdela grofu nesramna. Toda pogoltniti je moral svojo jezo, ako se ni hotel osmešiti s kazanjem ljubosumnosti. Tresoč se od jeze in onemogle besnosti, je potegnil Kamilo s seboj.
„Božanska ženska!" je zamrmral knez Orlov sam zase, ko je gledal z očaranimi in občudujočimi pogledi za Karpilino postavo, ponosno se oddaljujočo od njega.
Dokler nista dospela v hotel, ni pregovoril grof Herbert niti besedice. Ko pa sta bila v salonu sama, je stopil temno-rdečega obraza pred Kamilo in rekel burno :
„Ali A'-eš, da si zakrivila veliko netaktnost?"
„Kako to, dragi Herbert?" je odgovorila ona s silno nedolžnim obrazom.
„Kaj? Tega ne čutiš sama?" je vzkliknil on, cimdalje bolj razburjen. „Ti ne bi bila smela jemati denarja od tega človeka, ki nama je popolnoma tuj."
,Čemu pa ne? Tako ljubeznivo mi ga je ponudil, da si zares prav ničesar nisem mislila pri tem?"
„Tako? Ničesar si nisi mislila pri tem!" je ponovil on razdražen. „Obnašala se pač nisi tako, kot je zahtevati od dam tvojega stanu."
„Ah, dobri moj Herbert!"
..In pri vsem tem storiš še nezashšano napako, da tega ruskega gizdalina, tega smelega in vsiljivega lahkoživca, povabiš?"
„Čemu bi ga pa ne? Mislila sem, da bo to tudi tebi prijetno."
„Prijetno?" se je srdito in bridko zasmejal grof Herbei't. „Ako sploh pride, niti sprejel ne bom njegovega obiska. Dal mu bom reči, da naju ni doma."
„Čuj no, dragi moj. kaj pa imaš proti knezu? On je vendar odhčen in zelo ljubeznjiv mož, tako kakor pušeavnika pa tudi ne moröva živeti. Človek vendar rabi primernega občevanja."
„A ne s tem R;Usom."
„Moj Bog, Herbert, ne razumem te! Odsloviti ga vendar ne moreva, ako pride. To bi bilo več, kot nevljudno."
„Meniš? — Bodi kakorkoli; jaz ga ne sprejmem!"
„Potem ga moraiu jaz!"
„Kako? Ti sama?"
„Da — če Ti nočeš —! Ah, pojdi, Herbert, ti si ljubosumen!"
„O, nikakor ne."
„O pači Imeti me hočeš, kakor jetuicol Ofitaš mi že, če samo pogledam drugega moškega, ali če se hočem nedolžno .nekoliko pozabavati," je dejala Kamila z užaljenim glasom.
„Krivico mi delaš, draga Kamila; od srca rad ti privoščim vsako veselje. Toda igra gotovo ne pristoja dami tvojega stanu. Nujno te prosim, ne daj se nikoli več zapeljati vanjo!"
„Jaz ne najdem ničesar nepravega na nji."
„Ničesar?" je planil grof Herbert razburjen kvišku. A premagal se je in nadaljeval mirneje: „Nikoli več se ne sme zgoditi, Kamila I Igra ne le ni primerna zate, temveč ti je tudi škodljiva. Le pomisli, kaj sem ti rekel o nji, preden sva stopila v igralne dvorane. Ako podaš igralskemu satanu samo prst, si izgubljena, ti — in jaz s teboj! Kajti ugonobila bi naju!"
„Moj Bog, Herbert! Ti znaš človeka prestrašiti!" se je lahkomiselno nasmehnila Kamila. „Čemu pa sva v Monaku, ako ne smem delati tega, l^ar dela vsakdo drugi, kdor se mudi tukaj. Sicer je vendar vse predolgočasno tu!"
.Dolgočasno!" je vzkliknil grof Herbert z bolestnim očitanjem. „To praviš že zdaj, ko si šele teden dni moja žena!"
Z mnogopomembnim nasmehom je zmignila z ramo, spustila se na siol in odgovorila mirno:
,To se razume, dragi Hebert, da te s svojo opazko nisem nameravala žaliti. Menila sem samo, da je Monako sam na sebi dolgočasen brez igre!"
„Tako"? — No, potem pa potujva dalje! Kar jutri žel"
„Ne, ne, tega ne bi marala na.noben način!" je vzkliknila ona z očividnim ugovorom.
„Dobro. A če naj ostaneva še dalje časa tukaj, mi moraš obljubiti, da ne boš igrala nikdar več; Ali slišiš, Kamila? Nikdar več!"
Kamila je zlovoljno skomizgnila z ramo, in njen glas je postajal zdaj polagoma ostrejši in razdraženejši, ko je govorila:
„Zares se mi ne zdi prav od tebe, Herbert, da mi prepoveduješ tako nedolžno zabavo in si z mano trinog. Prej se mi ni zdelo mogoče, da bi ravnal z menoj tako. Seveda, ako bi bila velerodna in plemenita dama, kakršna je bila tvoja prva soproga, bi mi pač dovolil več svobode in neodvisnosti. Ker pa sem —"
„Kamila!" je vzkliknil grof Herbert s silno nevoljo. „Ne dalje! Prosim te!" .
„Ker sem le priprosta ženska neplemenitaške rodbine in brez premoženja, me gledaš s čisto drugačnimi očmi," je nadaljevala trdovratno. „O, ti mi daješ hudo občutiti, kak prepad naju loči v tem pogledu. To ni plemenito, dragi Herbert; ko bi bila mogla preje slutiti, da pride tako — ah! potem — potem!"
Prenehala je in začela krčevito ihte ti. Z rokami si je zakrila obraz in naslonila glavo na stolovo blazino.
„O, moj Bog, ali je to tista nebeška sreča, ki sem jo upala, in ki si mi jo obetal?" se je v polzadušenih, obupnih jekih izvijalo njenim ustnicam.
„Ne žena, ne, sužnjlca sem ti postala. Tvoje sijajno ime nosim, dostojanstva tvoje soproge pa ne uživam. O, vsa sem se ti zaupala, s slepim češčenjem sem gledala k tebi, gorko sem te ljubila že od začetka. Ah nisem tiho trpela do tistega dne, ko sem postala tvoja soproga? Ah, in kaj sem morala pretrpeli? Zaničevanje ia praziranje sveta, ki me je obsojal zaradi moje ljubezni. In zdaj, ko bi mogla prosto in ponosno dvigniti svojo glavo, zdaj, ko sem tvoja po pravici in postavi — ah! zdaj sem skoro še bolj b^dna, bolj ponižana, bolj brez pravice in bolj nesrečna, nego prej I"
Nem in bled je strmel grof Herbert na njo. Ta naval očitanj, ki so se mu zdeli bolj nego neopravičena, se je ulival liki ledena kopelj čez njegovo srce. Od osuplosti ni našel besede, da jo izpregovori v svojo obrambo. Bilo mu je, kakor da ga nevidna pest tišči za grlo.
Medtem je ihtela Kamila dalje in ni prenehala tarnati nad svojo usodo. In čim dalje je grof molčal, tem bridkejše so se delale njene tožbe in tem bolj obupano njeno početje.
Nič hudega sluteči mož še ni videl pretkani hinavki dušo; še jo je ljubil preveč, da bi pokazal le najmanjšo neza-upnost do iskrenosti njenih čustev. Da, ko se je kazala nesrečno, je mislil, da je to tudi v resnici, in naposled je mislil celo, da leži krivda, dasi ne v toliki meri, pa vendarle na njegovi strani.
„Ljuba Kamila!" jo je prekinil naposled s prosečim glasom. „Pomiri se! Predvsem nehaj tarnati in mi trgati srca z očitanji, ki ve Bog, da jih nisem zaslužil. Prosim te — kakšen prizor! In pri tem sva poročena šele jedva osem dni! Toda vse to izvira samo iz nesporazumi]enja. Rad priznavam, da je bilo prejle moje vedenje preveč samolastno in trdo; na drug način bi ti bil moral pokazati, da nisi imela prav; ampak ti se spuščaš zares preko vsake meje. Kar nič te več ne poznam!"
Toda Kamila se ni pomirila takoj. Še vedno je obupno ihtela in ječala. Takrat je grof Herbert stopil k nji in z rahlo silo vzravnal njeno glavo kvišku.
„Pusti me!" je ihtela ona krčevito. „Pusti me, Herbert! O, ti me ne ljubiš več. Ti me morda nikdar nisi v resnici ljubil, sicer ne bi bil mogel danes tako neusmiljeno ravnati z menoj 1"
„Veliki Bog! Kaj pa sem storil?" je vskliknil grof prestrašen, in zopet se mu je zbudila nevolja. „Nobenega vzroka nimaš, draga Kamila, da se čutiš tako brezmejno užaljeno. Kar sem ti rekel, je bilo popolnoma opravičeno: upam, da sama i^previdiš, ko mirneje premisliš vso stvar. Gotovo — to ponavljam — način, ki sem ga rabil, da te opozorim, ni bil preveč obziren. Toda tvoja nepremišljenost me je bila zelo razdra-žila."
Kamila si je otrla solze in sedla pokoncu. Čutila je, da ne sme pretrdo napenjati strun in da se mora grofu navidezno vdati.
„Dobro, Herbert, saj to itak razvidim, da imaš popolnoma prav," je dejala krotko. „Saj je vse dobro: zadovoljna bom in mirna, samo če mi poveš, da me še vedno ljubiš.".
..Kamila i Kako moreš dvomiti o moji ljubezni?" je vzkliknil on z očitanjem, obenem pa srečen, da se je je tako nenadoma
polotila prijaznejša volja. „Pojdi k meni, pusti jokanje! Nasmej se mi zopet, in pozabiva ta grdi prizor, ki se je zgodil med nama."
Objel jo je z roko okrog vratu in jo nežno poljubil. Ona se je navidezno vsa mirna in pohlevna privila k njegovim prsim ter zašepetala:
„Ah, ti ljubljenec moj! O, saj bom tako srečna, samo da vem, da sem še vedno lastnica tvojega srca."
„Nikdar te ne bom nehal ljubiti, edino moja Kamila!" je odgovoril ognjevito in ves v strasti pritisnil krasno žensko na svoje prsi. „Toda tukaj, v tem Monaku, ni kraj, kjer bi mogla popolnoma in čisto vživati mlado srečo najinega zakona," je nadaljeval z resnobnim glasom. „Ni bilo zelo pametno od naju, da sva se napravila v ta grešni Babilon; mnogo bolje bo, da odpotujeva te dni in se obrneva v Italijo ali kamorkoli kam drugam."
„Meni pa tukaj vendar tako silno ugaja!" mu je oporekla Kamila. „Jaz ne bi rada odšla. Ostaniva še nekaj časa v Monaku, dragi Herbert!" je dodala z laskavo prošnjo.
„O — tebe mika igra I'' je dejal Herbert nemirno in sla-bovoljno.
„Ah, meni se zdi igra prijetna zabava, ki človeku vsaj nekoliko oživlja živce, dragi Herbert! Ne bodi vendar tako strog v svojih nazorih. Tu, kjer naju nihče ne pozna, si že lahko dovohva to in ono prostost. Sploh pa tukaj vsak človek igra. Ti seveda ne!" se je nasmejala, hoteča ga podražiti.
„Ne, jaz ne!" je odgovoril on mrklo. „Meni niti ne ugaja, niti se mi ne zdi vredno razumnega človeka, zapravljati denar na tako brezmiselen način."
„Saj se vendar tudi dobiva."
„Da, dobiva se, a le tohko, da človek kasnejše devetkrat več izgubi."
„Beži no, Herbert!" se zasmejala Kamila tjavendan. „Ce je človek bogat, potem ni da bi si belil glavo zaradi par neznatnih izgubic. °
Grof Herbert je z oči^adno hudo nezadovoljnostjo strogo nagubal čelo in dejal zelo odločno:
„Ako izdaš za kakoršenkoli pameten namen tisočake, ti ne porečem niti besede. Toda v igri —" in nevoljno je zmajal z glavo. „Upam torej, Kamila, da si v bodočnosti meni na ljubo ne izbereš več take zabave."
„To moram pa vendar poizkusiti, da dobim nazaj, kar sem danes izgubila!" je vzkliknila ona pol v šali, pol v trmi.
..Ne, Kamila! Ako me nočeš resno žaliti in onesrečiti, ne prestopi več praga igralnih dvoran!"
Kamili se je zdelo umneje, da prekine ta pogovor. Imela pa je trden sklep, da bo delala to, kar se zljubi nji. Čemu pa je postala grofica ratiborska, ako ne zato, da vteši svoje želje ia sledi nagonom svojega srca?
Pogovor se je v tem trenotku itak končal, zakaj, sluga, ki ga je bil vzel grof s seboj na popotovanje, je v tem trenotka vstopil in javil, da je v obednici miza pokrita.
Zakonska sta se napravila tjakaj, in večerja se je vršila dokaj tiho, v molčečnosti, ker je stregel gospodi sluga, v čegar navzočnosti se vendar nista mogla razgovarjati o zasebnih rečeh.
Ko je bila večerja pri kraju, je izrazila Kamila željo, da se umakne v svoje sobe, češ, da ji ni prav dobro. Grof Herbert je ostal sam; kadil je smodko in hodil zamišljenega in mračnega obraza po obednici semtertja.
Misliti je moral na svojo prvo soprogo Melanijo, in nehote je primerjal Kamilo z njo. In, dasi si- tega ni rad priznaval, vendar se mu je kazala Melanija v mnogo ugodnejši luči, nego njena naslednica.
Ali je bil v resnici srečen? Je li našel v Kamili to, kar je upal in pričakoval v svoji zaslepljenosti?
Nehote je zdihnil, ko se mu je vsililo to vprašanje. V njegovi duši se je zbudilo čustvo, ki ga je skoro navdajalo s strahom, dasi ni vedel, zakaj. Bilo je, kakor temna slutnja nesrečne bodočnosti.
In potem se je moral Judi zopet spominjati tistega strašnega prizora na poročni večer, jn ni mogel pozabiti tujke, ki je bila navdala njegovo srce s toliko grozo.
Kdo je pač bila? Gotovo blazna, kakor je rekla Kamlla. In — vendar — v tej uri je čutil naenkrat z gotovostjo: bila je zelo podobna Melaniji!
Neizrekljiva groza se je dvignila v njem in z največjim naporom je skušal pregnati vsako misel na tujko, in sploh na vse,' kar je bilo minilo. Toda bledi obraz tiste nesrečnice se ni dal pregnati izpred oči njegove duše, in v njegovem srcu so še vedno odmevale strašne besede, ki mu jih je bila zaklicala v svojem obupu ...
Ko je stopila Kamila v svojo sobo, je našla Pavlo čitati neko pismo. Zaslišavša gospejine korake, je naglo vtaknila pismo v žep.
„Dobila si pismo?" je vprašala Kamila sumljivo. „Odkod? Od doma nemara?"
„Da," je odgovorila Pavla s čudnim nasmehom. „Od doma."
„Tako? Kdo pa ti je pisal?" je Kamila razburjeno ponovila svoje vprašanje.
Nič odgovora.
„jMorda Fogel?"
„Ne!"
„Kdo pa drugi?"
„O — to vas ne more zanimati, milostljiva gospa!"
„Pokaži mi pismo!"
„Tega pač nisem dolžna. Sicer je pa čisto nedolžno Iju-bavno pismo."
„Razen Fogla nisi imela nobenega ljubimca I Ti me varaš, le glej I V tem pismu gotovo ne stoje prisege ljubezni, temveč čisto druge, važne stvari! Zdi se mi, da se nahajaš v zvezi z vohunom, ki mu izdajaš moje skrivnosti, kakor si storila že tistikrat z detektivom. Videti hočem pismo, ah shšiš?"
S tem sainolastnim ukazom je stopila Kamila tesno pred hišno ter ji pogledala z divje razburjenim obrazom in žarečimi očmi v potuhnjeno se smehljajoče lice.
42a
Pavla je držala roko ob žepu svoje obleke, kamor je bila skrila list.
Z naglo kretnjo jo je zgrabila Kamila ob pesti in srdito je nadaljevala:
„Ako mi rado voljno ne pokažeš pisma, ti ga vzamem s silo. Sem torej z njim."
Obenem je poizkusa izvršiti svojo grožnjo.
Toda Pavla se ji je naglo izmaknila in dejala s strupeno besnostjo:
„Ves hotel vam sklicem na kup, ako me ne pustite v miru. In če vpraša potem gospod grof po vzroku najinega prepira, mu izročim to pismo s potrebnimi pojasnili."
V glasu hišne je ležala taka hudobna gotovost zmage in obenem tolika odločnost, da se je Kamili zazdelo bolje, ako se pomirita.
„Kaj mi je naposled do tega, če vidim tvoje pismo ali ne," je dejala in zaničljivo skomizgnila z ramami. „Njegovo vsebino itak lahko uganem. Tako jasna mi je, kakor da sem že čitala — razen podpisa tistega, ki ga je dal na pošto. A tudi tega bom kmalu imela."
„Le poizkusite," se je smejala Pavla.
„Da, zdi se mi, da bo vseeno čas, da se zavarujem prod tvojim izdajalstvom in tvojo kačjo zvitostjo," je nadaljevala Kamila, kakor bi govorila sama s seboj. „Hm — saj mi je vendar toliko sredstev na razpolago. Čemu bi imela toliko potrpljenja s takšnim podrejenim bitjem? Če prav pomislim, je vse, česar me moreš obdolžiti, sama gola blaznost. Upam, da se bo dobilo nedaleč odtod kakšno primerno zavetišče, kjer se dado spraviti neprijetni bolniki tvoje vrste pod streho."
Pavla je prebledela in od silnega strahu je strepetala po. vsem životu, zaslišavša to strašno, le preveč jasno izraženo grožnjo.
Niti najmanj ni dvomila, da jo Kamila izvrši, kakor hiti'o se ji zazdi to mogoče.
Satansko zmagoslavje je zaigralo okrog Kamilinih usten, ko je zapazila učinek svojih besed.
Ponosno in mirno je šla mimo hišne in se napotila v svojo spalnico.
Tu je našla na mizi pismo, ki je bilo naslovljeno nanjo, toda v neznani ji in zelo neokretni ženski pisavi.
Poštni pečat je pričal, da je bilo oddano v glavnem ,mestu.
V prvem trenotku je bila začudena in vznemirjena:
Kdo bi ji neki mogel pisati odondot?
Nato pa jo je prešinila radostna slutnja.
Pismo je prihajalo gotovo od njenega zaveznika Fogla, ki ji navzhc svoji obljubi do današnjega dne še ni bil poslal nobenega poročila, zaradi česar se jo je loteval že silen nemir. Gotovo je dal napisati naslov kaki ženski in je oddal pismo iz previdnosti v glavnem mestu.
Predno je odprla hst, je hitela še. enkrat v sosednjo sobo, kjer je stala Pavla še vedno na istem mestu, kakor oka-jinenela.
Kamila je obstala na pragu in vprašala kratko:
„Kdaj je prišlo pismo, ki si mi ga položila na mizo?"
„Nocoj."
Kamila je stopila nazaj in zaloputnila vrata.
Nato je zarinila zapah in sedla, da svoj list prečita.
Edini namen njenega vprašanja je bil, da se zagotovi, če Pavla ve za ta list, ki ga je ona prejela.
Odprla je ovitek in potegnila iz njega polo, pokrito z ■dobro znanimi ji znamenji skrivne pisave, ki jo je bila s Foglom -dogovorila.
Pismo je bilo torej zares od njega.
„Vendar bom enkrat izvedela, kako vse stoji," je za-■mrmrala zadovoljno in polna napetosti obenem. „Upam, da je spravil zdaj otroka in tudi tujko v varnost."
Iz	skrivnega predala svoje toaletne omarice je vzela list
papirja,	na katerem se je nahajal ključ za reševanje skrivne
pisave.	Položila je list poleg sebe na m'zo in začela čitati pismo.
Bilo je dolgo in začetek za Kamilo vse prej nego zanimiv. Fogel je namreč najprej izlival svoje tožbe in bolečine nad ločitvijo od nje, slikal svojo gorečo ljubezen do Kamile in napolnil celo stran pole z zdihljeji svoje nestrpnosti in svojega obupa.
S srdito nestrpnostjo in porogljivim zaničevanjem na obrazu je hitela Kamila preko tega uvoda. Naposled je prišel Fogel k stvari in Kamila je postala pozorna.
„Bil sem pri Sutnerju, kakor ste mi rekli — tako je pisal dalje, „in sem si hotel dati izročiti otroka. On pa ni sprejel vaše ponudbe, temveč je zahteval isto svoto, ki jo je že enkrat prejel. Niti moji poizkusi, da ga pregovorim, niti moje grožnje niso pomagale. On pač otroka ne da.
Nisem vam nameraval tega prej naznanili, predno se prepričam, da ima Sutnei' otroka zares v svoji oblasti. Poizvedoval sem tuintam, toda on je zvitež in si je gotovo že mislil kaj takega. Na vsak način je spravil otroka tako dobro, da ga proti njegovi volji ne bo nikdar mogoče najti.
Medtem sem se podal še enkrat k njemu — on biva še vedno v glavnem mestu — pa nisem imel niti najmanjšega uspeha: ostal je pri svoji zahtevi.
Ako hočete ubogati moj svet, milostljiva gospa, potem privolite — navidezno. Pošljite mi denar in nekaj vrstic od vaše roke, v katerih izražate Sutnerju svoje soglašanje. To mu bo dalo vero, da je na varnem.
Jaz bom potem s pomočjo Koha poizkusil, da ga prekanim in mu ugrabim otroka, ne da bi dobil tudi le vinar denarja.
Doslej še Kohu nisem razodel te skrivnosti in bom seve počakal, dokler vi ne privolite; na vsak način pa se mi zdi potrebno, da Koh ve, zakaj se gre. Njegova žena pa bo napisala naslov tega pisma, ker bi moja ali moška pisava sploh lahko zbudila
sumnjo; na pošto pa pisma tudi ne dam na naši majhni postaji, temveč v velikem mestu.
In zdaj, milostljiva gospa, vam moram naznaniti nadaljno nezgodo.
Po nje resničnem opisu, ki sledi, boste lahko najbolje presodili, če zadene mene ali našega zaveznika kakšna krivda, da se je to zgodilo, ali ne.
Predvsem — najin strah je bil le preveč utemeljen.
Tujka, ki se je na vaš poročni dan splazila v grad in se obnašala kakor blazna ter trdila, da je grofica Melanija — je bila v resnici ona.
Z lastnimi o6mi sem se prepričal o tem.
Kako da se je mogla oteti iz goreče pristave, je li sama ubežala smrti ali tudi Dora z njo vred, to je zame še vedno uganjka. Dejstvo pa je, da je bila tu in da ni mogoč nobeden dvom glede njene osebe.
Toda jaz nisem edini, ki sem spoznal grofico, temveč tudi stari Robert, ta nesramni vohun, je bil še morda prej v gotovosti zaradi nje, nego jaz.
Stvar mi je imela kmalu postati jasna, kajti, ko sem hotel še tisto noč izvršiti s Kohom vaše povelje in ko sva hotela odpreti vrata kletne sobe, sva shšala, da je pri grofici Robert.
Umaknila sva se, a žal, ne tako, da starec ne bi bil mogel slutiti, kaj nameravava.
Naslednjo noč pa sva šla še enkrat na delo.
Trdno sva bila sklenila, da se starega vohuna za vsako ceno odkrižava, ako bi nama stopil še enkrat na pot.
Polnoči je bila že minila, ko sva stopila v temni grad.
Oba sva se popolnoma zavedala preteče resnobnosti položaja.
Nevarnost, v katero naju je mogel spraviti stari, je bila skoro da še večja, nego od strani grofice same; kajti, ako je medtem blebetal in je znal spraviti ostalo služinčad na svojo stran, potem bi bilo vse zgubljeno.
Na srečo se najin strah ni potrdil, toda iz teh podatkov, milostljiva gospa, lahko posnamete, kako nevarno je bilo najino početje.
Oskrbela sva se z vetrihi in vlomilnimi pripravami, predno sva se splazila do grofičine sobe, zakaj, biti sva morala pripravljena, da najdeva sobo zaklenjeno.
Pred vrati sva nekaj časa prisluškovala.
Dobro se je slišalo, da se znotraj nekdo šumno giblje.
Izkušal sem pogledati skozi ključavnico, da se prepričam, jeli grofica sama, toda ničesar nisem mogel videti.
Takrat sem tiho potrkal in takoj se je od znotraj odzval glas grofice, plašno in žalostno:
„Ali si ti, Robert?"
Zdaj sem vedel, da je sama, in, ne da bi premišljal, sem takoj odgovoril, posnemajoč Robertov glas, kolikor mi je bilo le mogoče:
„Da, milostljiva gospa! Odprite
Nato se je znotraj odrinil zapah, a vrata se še niso odprla.
Stari Robert je bil torej grofico zaklenil, in ona je zd^ij čakala, da odklene sam.
Kohov vetrih je že tičal v vratih, a jih ni mogel odpreti. Roka se mu je tresla od razburjenja in ko je poizkusil drugega, se je zbudil grofici sum.
„Ali si pa v resnici ti, Robert?" je vzkhknila Melanija s tresočim se glasom. „Zakaj ne moreš odpreti?"
„Zdi se mi, da nimam pravega kljuöal" sem ji odgovoril. „Le pomirite se, milostljiva gospa, takoj bo šlo I"
Bodisi, da se ji je zdel moj glas vseeno sumljiv, ali da ji je prišla kaka druga slutnja na um — dovolj, v tistem trenotku, ko je Kohov vetrih prijel in sva se že veselila uspeha, takrat — je naenkrat zopet zapahnila in zaklicala:
„Ne, vi niste Robert! Moja morilca sta! Žive me vsaj ne dobita v oblast, lopova!"
Zaman sem jo poizkušal prevarati z glasom starega vohuna; ni nama odprla.
„Hudiča," je takrat zaškripal Koh, ki mu je pošlo že vse potrpljenje. «Čas hiti, dalje ne smeva odlašati. Vlomiva vrata!"
Od znotraj se je zaslišal pretresujoč krik. Grofica je bila spoznala Kohov glas.
Zdaj seveda so se morali nehati vsi oziri; treba je bilo, da si kar najhitreje preskrbiva vhod v sobo. Bržkone je grofica čakala starega Roberta.
Ta je utegnil vsak trenotek priti, in ako bi naju bil dobil na tem kraju, bi se bilo lahko zgodilo najhujše, kajti gotovo je bil oborožea in težko bi nama bilo opraviti z njim.
Grofica je klicala z močnim glasom obupa na pomoč.
Koh je delal z mrzlično naglico.
Naposled — pok — ključavnica se je strla — in vrata so se odprla nastežaj.
Jaz sem planil prvi v sobo.
Okno, ki se je nahajalo jedva dva čevlja nad zemljo, je bilo široko odprto.
In na stolu poleg okna je stala grofica, hoteča se pognati ven.
„Ne sme nama uiti!" je zatulil Koh in planil mimo mene proti grofici.
Takrat — nehote sem se umaknil — je dvignila ona desnico kvišku — samokres se nama je zabliskal naproti.
Koh. je bil menda slep od besnosti — on ni videl nevarnosti — hotel je naprej.
Že je iztegnil roko po nji — a takrat je za-grmel strel.
Koh se je opotekel nazaj.,
Takoj sem bil ob njegovi strani.
Krogla ga je bila samo lahno oprasnila po obrazu, a strel mu je bil za trenotek vzel pogled.
Ko sem se obrnil proti oknu, je bila grofica izginila.
Koh, ki so ga mučile pekoče bolečine, se je v divjem gnevu vrgel čez posteljo, strgal jo na tla, razmetal vse in se je obnašal skratka kot obseden. Malo je manjkalo da ni prevrnü mize s svetilko vred; ko bi mu jaz ne bil ubranil, bi se bila gotovo zgodila strašna nesreča.
Z vso silo sem ga naposled pahnil stran in sem že hotel skozi okno skočiti za begunko, ko za-shšim, da se bližajo nagle stopinje po stopnicah iz gornjega nadstropja.
To je mogel biti samo stari Robert, ki so ga privabih grofieini klici na pomoč, strel in hrup, ki ga je napravil Koh.
Samega Koha nisem smel pustiti.
V nagli odločnosti mu izlijem vsebino umivalnika čez glavo, ker me ni hotel poslušati. Mrzla kopel je nemudoma storila svoj učinek. Takoj je bil pri pameti.
Skočila sva skozi okno in se podala na preganjanje. Ko sem se od zunaj ozrl nazaj, sem videl postavo starega Roberta, ki se je v svitu svetiljke pokazala na hodniku pred sobo.
Kakor obstreljen tiger je dirjal Koh skozi po-nočno temo, ki je odevala park.
Navzlic svojemu svarilnemu klicanju sem ga kmalu izgubil izpred oči, in sem bil navezan samo še nase.
Preiskal sem park na vse strani.
Grofica ga ni bila mogla zapustiti, zakaj vsi izhodi so bili zaklenjeni, čez visoko ograjo pa ni mogla splezati.
In vendar je nisem našel.
Po dolgem, dolgem iskanju sem se vrnil k razvalini ob ribnjaku, ki sem jo bil že enkrat preiskal. Medtem je bil mesec vstal na nebu in njegov ozki srp je pošastno svetil doli na fantastično zgradbo.
Tam zgoraj na galeriji, med stebri iz kapnika, sem zapazil temno postavo, ki se je sklanjala naprej in gledala doli na ribnjak.
Ali je bila grofica?
Od spodaj nisem mogel razločiti. Previdno sem se splazil po stopnicah navzgor, in ko sem bil gori, sem lezel po vseh štirih proti postavi, ki je stala nepremično na svojem mestu, ne da bi zapazila, da se ji bhžam.
Naenkrat — le malo korakov me je še ločilo od nje — se postava ozre in jaz spoznam v nji Kcha.
Razočaran skočim na noge.
On pa mi pomigne k sebi in mi pošepne, kazoč na črno, mirno zrcalo vode tam spodaj:
„Poglejte tj ale doli, prijatelj!"
Sledil sem z očmi naznačeni smeri in videl, da plava nekaj temnega po vodi. Videti je bilo, kakor ruta ali obleka, ki jo je nekaj težkega pod vodo zdaj potegnilo pod površino, zdaj zopet dvignilo nad njo.
„Zdaj sva lahko mirna," je zamrmral Koh iznova, „nič več nama je ni treba iskati."
Mahoma sem razumel.
Nisem se mogel ubraniti groze, ki me je stresla v tistem hipu in hripavo sem zajecljal:
„Ali mislite, ali ste nemara videli, da je skočila v ribnjak?"
Koh je pokimal in zopet pokazal na tisti predmet, ki je plaval po vodi.
„Mishm, da lahko trdiva to z gotovostjo," je dejal. „Ako hočete biti popolnoma zagotovljeni, vze-miva tisti čoln tamle ob bregu — in jo potegniva ven. Potem ne bo noben dvom več mogoč."
„Dobro, storiva to!" sem pritrdil, in podala sva se z razvaline k vodi.
„Sicer pa sem jo tudi videl, ko je hitela na to razvalino," je nadaljeval Koh, dočim sva stopala proti bregu. „Sledil sem ji. Naenkrat mi je izginila tu zgoraj izpred oči, in ko sem dospel naposled na vrh, sem videl tole plavati po vodi, kar sem vam pokazal."
„Ali niste shšali ničesar?" sem poizvedoval. „Nobenega pljuska in šumenja vode, ki ga je mogla povzročiti, ko je skočila vanjo?"
„Ne, bil sem še preveč oddaljen, da bi mogel slišati take reči."
Ko sva pri teh besedah dospela do čolna ob bregu in sem se še enkrat ozrl po ribnjaku, nisem videl več plavati tiste reči.
„Menda se je že potopila," je menil Koh. „Zapomnil sem si tisto mesto. Jo bova že našla."
A dasiravno sva iskala do rane zore, vendar nisva našla niti njenega trupla niti sploh kakega sledu za njo — prav tako, kakor tistikrat, ko se je iskalo dozdevno truplo malega Ervina.
Saj veste že od tistega iskanja, milostljiva gospa, da je ribnjak na onem mestu zelo globok;
midva pa nisva imela zadostnega orodja, da bi mogla do dna prebroditi vodo.
Seveda navzlic temu nikakor ni dvomiti, da je grofica našla v ribnjaku smrt, katere je iskala.
Zdaj, milostljiva gospa, si lahko z mirnim srcem oddahnete; vsa nesreča obstoji le v tem, da je stari Robert grofico spoznal in se je z njo zavezal.
Bržkone sta bila obadva skovala načrt, da se obrneta do grofa; dokler pa ne pride njegov odgovor, naj bi bila grofica ostala v gradu.
Ta načrt sva sedaj midva izjalovila. Stari Robert je doslej molčal, in mislim «i, da sploh ne bo izdal ničesar, dokler se vi z gospodom grofom ne vrnete zopet v domovino.
Ako pa bi nama hotel postati med tem zopet nevaren, nama seveda ne preostaja drugega, kakor da se ga odkrižava.
Razven njega ne ve živa duša v celem gradu za dogodke tiste noči, in nihče drugi tudi ne sluti, kdo je bila tista tujka.
Najbolje bo, da jo pustimo počivati na dnu ribnjaka. Kajti, če se spravi njeno truplo na dan, bi pri neizogibni sodnijski preiskavi, ki bi se morala potem vršiti, lahko nastala nevarnost za nas vse. Stari Robert bi v tem slučaju gotovo lahko in rad izdal vse, kar ve.
Sicer pa vas prosim nadaljnih ukazov za svoje ravnanje, posebno, kar se tiče Sutnerja in otroka. Vi veste, da bom brez pomišljanja izvfšil vse, kar mi ukažete.
Kako dolgo bom moral še tukaj hrepeneti? Ali me ne boste kmalu poklicali k sebi? — To je, kar upa in žeh
vaš zvestovdani
Fogel."
Ko je Kamila prečitala to usodno pismo, je nekaj časa sedela v mračnem premišljanju.
„Rada bi vedela, če je zares mrtva!" je mrmrala sama zase. „Ta dva bedaka sta ravnala še vse drugače, kot nespretno."
Zaklenila je pismo v tajni predal svoje toaletne omarice in hodila nato zamišljena semtertja.
Da je delal Sutner nove težkoče, jo je brezmejno srdilo, obenem pa je uvidevala, da je njena jeza proti njemu brez moči.
„Njegova nesramnost me pravzaprav vendarle preseneča", je nadaljevala svoj pogovor s samo seboj. „Pozna me in ve, da sem vsaj tako žilava, kakor on. Zakaj ni sprejel ponujene mu svote? On nima otroka. Ne, on ga gotovo nima!" je vzkliknila nenadoma. „To je jasen dokaz. Sutner ni tisti, da bi odklonil svoto denarja, tudi če ne odgovarja njegovim pogojem. O, kmalu si bom priskrbela gotovost o tem. Speljala ga bom v izkušnjavo. On je zvitež, a jaz bom še zvitejša od njega."
Srdito se je nasmehnila, ko je sedla, da napiše gozdarskemu pomočniku svoj odgovor.
„Dragi prijatelj," je pisala, „prilagam vam šek za trideset tisoč kron, ki se izplača pri bankirju mojega soproga v glavnem mestu. Podajte se s tem papirjem še enkrat k Sutnerju, a ne prepustite mu ga. Vi sami boste najbolje vedeli, kako vam je ravnati. On vam otroka ne bo mogel izročiti, zakaj prepričana sem, da se sploh ne nahaja v njegovi oblasti, in da naju je goljufal. Preskrbite mi o tem popolno gotovost in poiščite nato staro Doro. Ti migljaji naj vam zadoščajo. Sicer pa sem z vami zadovoljna; kmalu boste rešeni! Upajte in zaupajte meni! Pazite dobro na starega Roberta, sicer pa ravnajte, kakor hočete sami!"
Ko je zaključila to pismo, je pogledala na uro.
„Ena!" je zamrmrala zadovoljno. „Zdaj gotovo že spi."
Tiho je odšla iz spalnice, prekoračila sledečo sobo, ki je tvorila njen salon, in prisluhnila nato pred vratmi sosednje sobe.
Nato je previdno odprla in vstopila.
Stala je v spalnici svojega soproga.
Ponočna svetiljlca je gorela na mizi, izza predposteljnika pa je priha,jalo enakomerno dihanje spečega grofa.
Po prstih se je splazila neslišnih stopinj po preprogi do postelje.
Pogledala je izza predposteljnika in nekaj časa z iskre-čimi očmi opazovala soproga, ki je brez vsake slutnje lepo mirno spal.
Nato je iztegnila roko po majhni mizici, kjer je ležala poleg ure in denarnice majhna, neznatna knjižica v rjavi usnjati vezbi, okrašena z vtisnjeno zlato grofovsko krono.
Vzela je to knjižico, odprla in z veliko spretnostjo iztrgala iz nje hstek.
Nato je položila knjižico na prejšnje mesto in se vrnila z listkom v svojo sobo.
Zdaj je imela, česar je želela.
Šek, na katerega ji je trebalo le še zapisati dotično število, da ga izpremeni v gotov denar.
Z zadovoljnim usmevom je storila to takoj in ga zaprla nato s pismom na Fogla vred v ovitek.	^
Nehote je morala pri tem misliti na tisto noč, ko je prvikrat ukradla iz grofove omare veliko svoto za Sutnerja. Ta opomin jo je zdaj zabaval.
„Takrat in danes!" se je zasmejala. „Obakrat zanj. A s to razhko, da to pot ne dobi niti vinarja od tega denarja."
97. p o gl a vj e.
Yojni načrt.
Gostilniška soba majhnega mesteca, daleč oddaljenega od prestolnice.
Tu najdemo zopet Sigmunda Čemšeniškega.
Stal je ob oknu svoje sobice, v kateri je bival tukaj že dva dni, in gledal z napetim, nemirnim obrazom preko zelo samotnega sejmišča, obrobljenega od majhnih hiš, kakor bi koga pričakoval.
Toda razun nekohko otrok in trume vrabcev, ki so se podih tam po mirni tišini, ni bilo videti žive duše.
Na nasprotni strani sejmišča je stala pošta, in tjakaj so se upirali Sigmundovi pogledi.
Čez nekaj časa je drdranje voza, ki je po neravnem tlaku še dvakrat bolj ropotal, prekinilo samotnost in\tihoto, ki sta vladah po mestecu.
V naslednjem trenotku je prigrmela iz stranske uhce nerodna vehka rumena poštna kočija in obstala pred poštnim poslopjem.
S to kočijo so prihajali redki popotniki, ki so poseeaU oddaljeno mestece z železniške postaje, ki je ležala dve milji daleč od njega.
Le en sam popotnik je stopil iz te rumene pošasti.
Ko ga je Sigmund zagledal, je veselo vskliknil in sledil nato vsakemu tujčevemu koraku z očmi.
Ta, silno elegantno oblečen gospod, se je ozrl naokoli in se napotil nato naravnost proti gostilni.
Nekaj minut kasneje je stopil v Sigmundovo sobo.
„Vendar že enkrat!" je vzkliknil ta z radostjo, iztegnU. mu jroko v pozdrav in mu hitel naproti.
„Z največjo nestrpnostjo sem vas že pričakoval, gospod Borni"
„Žal, gospod baron, da nisem mogel prej prispeti semkaj," je z obžaluj očim glasom odgovoril detektiv. „Vašo brzojavko sem pi'ejel včeraj opoldne in sem seveda takoj odpotoval iz prestolnice. A to gnezdo leži v kraju, ki je tako zapuščen od Boga, da ni dobiti z njim nobene direktne zveze. Strašno je bilo popotovanje semkaj. In pa še ta predpotopna poštna kočija! Tako me je pretresla, kakor še nikdar v mojem življenju, poleg tega pa je rabila pri svoji polževi hitrosti gotovo štiri ure do semkaj I Zares, srčno rad bi bil podkupil postiljona z dobro napitnino, naj vozi hitreje; toda izjavil mi je, da mora držati svoj čas in da ne sme preveč natezati svojih konj — teh ničvrednih kljuset!"
Sigmund se je smejal, dočim se je spustil Born med zdi-hovanjem na najbližji stol.
„No, vse te neprijetnosti na popotovanju vam še niso pokvarile dobre volje, kot se mi zdi, gospod Born. Predlagam, da si pustiva prinesti sem gori steklenico tistega vina, ki ga je tU' še najbolj mogoče piti, in da se ob nji razgovoriva o najinih zadevah."
Pri teh besedah je Sigmund potegnil za zvonec in naročil Bimbu, ki se je takoj prikazal na pragu, naj jima prinese zaže-Ijeno.
„Torej, gospod baron, ali si smem dovoliti vprašanje, čemu ste me tako nujno poklicali semkaj?" je izpregovoril z resnim glasom, ko si je po Sigmundovem zgledu zapalil dišečo smodko.
„Zato, ker sva midva — namreč Bimbo in jaz — našla
sled."
„Otrokovo? Malega Er vina ratiborskega?"
„Da," je prikimal Sigmund. .In ker jaz z Bimbom ne morem sam slediti tem znamenjem, sem pokhcal vas, da bom shšal vaš svet."
Born je napravil zelo presenečen in začuden obraz.
„Ali ste pa tudi gotovi, gospod baron, da niste našli napačno sled?"
Sigmund je zamahnil z roko.
„O, jaz sem si svoje stvari popolnoma svest!" je dejal mirno.
„No, potem pa povejte, gospod baron!" je zaklieal detektiv razburjen. „In če imate prav, potem pa morata biti dva Ervina ratiborskal"
„Kako to?"
„Ker sem — toda prosim, govorite najpröj, gospod baron!"
„Ni dosti povedati, gospod Born," je odvrnil Sigmund. „Kakor veste, sem odpotoval z Bimbom pred desetimi dnevi, da bi poiskal svojega stričnika. Do predvčerajšnjem je bil zastonj ves moj trud. Tedaj sem pa prišel z Bimbom tu sem, v mestece in tu mi je bilo usojeno najti, kar sem iskal."
„Kaj? Tu ste odkrili omenjeno sled?" je vprašal detektiv in zmajal z glavo.
„Da, tu!"
„In kaj ste zvedeli, gospod baron?"
„Slišal sem, da se je pred kakšnimi petimi tedni mudila tu četa glumačev. Pri njih se je nahajal nek deček, kije vsled svoje lepote vzbujal vseobčo pozornost. Ko mi ga je vrhutega krčmar še dobro opisal, tedaj sem postal pozoren. Pokazal sem mu fotografijo malega Ervina — kakor veste, mi jo je nekoč preskrbel ranjki gospod Vračko — in —"
„Krčmar jo je takoj spoznal?" mu je segel Born hitro v besedo.
„Da! Takoj I Komaj je videl sliko, je zatrdil z vso^^ gotovostjo, kar ste Vi, gospod Bom, ravnokar izgovorili. In vsak, katerega sem vprašal, in mu pokazal sliko, jo je spoznal."
„In Vi pravite, da so bih glumači tu pred kakimi petimi tedni?" je odvrnil Born dvomeče.
„Saj je bil deček takrat še pri Vas."
„Gotovo! Torej mishte, da mali Ervin in ta deček nista ena in ista oseba?"
.Gotovo!"
„To sem tudi jaz mislil," je nadaljeval Sigmund. „Toda obenem sem se spomnil na trditev Vašega kolege Vračkota. On ni verjel, da je deček, ki smo ga našli pri trgovcu, sin moje umrle sestre. No in sedaj —"
„Počakajte samo trenotek, gospod baron!" je zaklieal Born razburjen in začel, ko je Sigmund obmolknil, nekaj razmi-šljevati.
„Morebiti imate prav," je dejal nato. „Tu imamo zopet nov vozel. Dobro, da ste me poklicali semkaj. Sledi, ki ste jo našli Vi, ne smemo izpustiti iz rok. Samo če najdemo glumače, bomo zamogli odločiti, kdo je pravi Ervin ratiborski."
„Prepričan sem, da sva bila takrat jaz in Vračko ogoljufana,"
„To je mogoče prav lahko ! Na vsak način sta dva dečka, ki se izdajata za Vašega stričnika. Ali je ta glumaški otrok pravi? Kdo pa je potem oni, ki smo ga dobili pri trgovcu in ki ste ga toliko časa smatrali za svojega?" —
„Toda — na nekaj sem se zmislil!" je vzkliknil nenadoma Born in skočil pokonci ter začel hoditi po sobi gor-indol.
„No?" je vprašal Sigmund napeto. „Izgovorite svojo misel I"
„Ta trgovec je imel razun Ervina še nekega sina iste starosti 1"
„Tako je !" je odvrnil Sigmund. „Ta deček je umrl, kakor je trdil trgovec."
„Jaz bi dvomil o tem!" je odvi-nil Born.
„Moram se takoj vrniti v mesto !"
„Kaj pa hočete sedaj tam?" je vprašal Sigmund. „Ali bi ne bilo bolje, da bi sledili tej sledi, ki sem jo odkril tukaj!"
„To se mora seveda zgoditi! Toda moj opravek v stolnem mestu je najnujnejši! Tudi zamorete Vi, gospod baron, med tem časom zasledovati glumača s svojim služabnikom in mi vedno poročati, kje se lahko snidem z Vami."
„Ali mi noöete povedati, kaj imate opraviti v mestu?"
„Zvedeti hočem, ali je trgovčev sin res mrtev ali ne ?"
„O Bog! Menda vendar ne mislite, gospod Born, da so me. ti ljudje ogoljufali in mi vrnili svojega lastnega otroka za stričnika ?" je vzkliknil Sigmund prestrašen.
„ Kmalu bomo to vedeli, gospod baron! K sreči nisem izpustil trgovca, da bi se mi izmuznil. Moji ljudje ga čuvajo in on ne more oditi iz mesta, ne da bi jaz vedel, kam 1
Žene žalibog nisem mogel najti. Toda zato ni nič hudega, uiti mi ne more ! Sedaj slutim zvezo. Žena ni ušla sama, ampak Vam je prej ugrabila dečka, ki ste ga smatrali za svojega stričnika. Mož je gotovo opozoril ženo, naj se varuje in zato se je ona kje skrila z otrokom vred."
Sigmund je napeto poslušal vse te detektivove nazore, ki so mu naenkrat razvestlili vse dogodke.
„Sedaj bodem povprašal še krčmarja," je nadaljeval Born čez nekaj časa. „Morava zvedeti še kaj glede onih glumačev. Pred vsem ravnateljevo ime."
„O, tega že vem," je dejal hitro Sigmund. „Cirkus Henry se je imenoval. Ravnatelj se torej imenuje Alfonz Henry."
Jn deček? Kako se imenuje ta?" je vpraševal Born in si zaznamenoval vse v svoji žepni knjižici.
„Tega ne vem. Morebiti nam krčmar ve o tem kaj povedati."
Poklicala sta oštirja. Ta je povedal, kar je vedel, a ime otrokovo mu ni bilo znano. Zvedela sta pa od njega, na katero stran se je obrnil glumač.
„Seveda glumača ne bodete dobili več tam," je pristavil krčmar smehljaje. „Grozno je hitel. In komaj je odšel, je prišel semkaj nek gospod, ki je vprašal po njem, posebno pa po otroku."
„Kdo pa je bil ta gospod?" je vprašal Born.
„Imeniten gospod, ki je menda iz' nekega posebnega vzroka sledil glumaču!"
„Kako se je pa imenoval?"
„Baron Sutnerl"
Detektiv in Sigmund sta se hitro spogledala.
„Druzega tacega nama ne veste povedati?" je vprašal Born.
„Nel"
„Hvala Vam!"
Krčmair se je poklonil in odšel.
„Baron Sutner, doktor Est in Sutner so ena in ista oseba," je dejal Sigmund, ko sta bila z detektivom zopet sama.
„Da!" je prikimal Born. „In sedaj tudi razumem, zakaj je moj prednik Vračko tega lopova tako pridno zasledoval. Sutner je torej res iskal dečka, in Vraeko si je mislil popolnoma prav, da mora slednji biti pravi Ervin ratiborski. Sutner se gotovo ni zmotil v njegovi osebi."
„Da, da!" je prikimal Sigmund. „Vraöko je bil na pravi sledi. Sedaj šele spoznam to. In sedaj moramo mi "iti po tej sledi naprej. Mislim, da sedaj po tem, kar ste slišali, ne bodete odpotovali nazaj v stolno mesto, ampak ostali pri meni, gospod Born?"
„Ne, gospod baroni" je odvrnil detektiv mirno odločno. „Sedaj ne bodem obiskal samo trgovca, ampak tudi Sutnerja."
.,Ali veste, kje se sedaj nahaja lopov?"
„O, da, vem za vsak njegov korak."
„No, gospod Born, udati se Vam hočem, četudi Vam od-kritosreno priznam, da si ne obetam dosti od tega, kar hočete podvzeti v stolnem mestu. Tudi če bi Sutner vedel, kje je otrok, bi nam ga prav gotovo ne hotel izdati."
„A poskusiti vendar moramo, gospod baron. Ta lopov je v tej zadevi preveč važna oseba, da bi ga mogli prevzeti kar tako. Prosil bi Vas le za pismeno legitimacijo, ki me legitimira za Vašega tajnika, agenta ali kaj podobnega."
„Prosim," je dejal Sigmund in se vsedel k stari pisalni mizi. „Ali hočete to uporabiti napram Sutnerju?"
„Da, gospod baron, morebiti tudi še napram drugim osebam," je odvrnil detektiv. „Upam," je nadaljeval, ko je Sigmund začuden pogledal kvišku, „da mi popolnoma zaupate I"
„Gotovo! — Tu je dotiSni list, gospod Born. Prosim, berite in povejte mi, če zadostuje za Vaš namen."
Born je prebral in zadovoljno prikimal.
„Popolnoma, gospod baroni Hvala lepa!"
Vtaknil je pisanje v žep in nadaljeval:
„Še nekaj druzega bi se rad pomenil z Vami, gospod baron!"
„Na uslugo sem, gospod Born!" je odvrnil Sigmund z napetim pričakovanjem."
„Nekoč ste mi rekli, da je bil Vračko mnenja, da je Kamila Rajhenštajn brez grofove vednosti spravila Vašo sestro v smrt."
„Da," je prikimal Sigmund. „In to je'tudi sedaj moje prepričanje. V začetku sem seveda smatral grofa tudi za sokrivca."
„Saj je tudi, in sicer v toliko, ker je s Kamilo varal svojo soprogo. Toda o tem sva govorila že večkrat. Omenili sem le hotel, da imamo sedaj indirekten dokaz zato, da grof ne ve ničesar o tem, da je krsta njegove prve soproge prazna."
„Kako? Kak dokaz?"
„Grof je nekaj d.ni pred poroko s Kamilo Rajhenštajn molil ob krsti svoje prve soproge."
„To je storil?" je vskhknil Sigmund začuden. „Skoraj neverjetno!"
„Saj je tudi res čudno! Toda za nas je to grofovo dejanje vehke važnosti, kajti iz tega lahko sklepamo, da grof ne ve ničesar o skrivnosti one krste in da smatra samega sebe za nedolžnega. Ce bi ne bilo tako, potem bi ne molil ob krsti Vaše sestre."
„Da!" je prikimal Sigmund. „Vendar še ni tako propadel, kakor sem mislil o njem. — Toda kam naj kaže vse to, gospod Born?"
„Nato, da imate Vi, gospod baron, še neko drugo dolžnost, kakor samo to, da maščujete svojo mrtvo sestro in se zavzamete za svojega stričnika."
„Kako to mislite?" je vprašal Sigmund začuden.
„Ker se je grof oženil vdrugič, je pričakovati, da dobi v tem zakonu še enega ali več otrok. Grof sraatra svojega prvega sina Ervina za mrtvega. Toda tudi če bi slednjega našli, bi ga po vplivu svoje žene grof ne hotel priznati za svojega."
„O, mislim, da tega ne bode storil, če mu pripeljem otroka. In če tega ne stori, potem se mu bode dolcazalo, da je to njegov sin Ervin."
„Slednje bi bilo zelo težko, gospod baron. Ce oče reče: to ni moj otrok! in če cela vrsta oseb pravi nasprotno, bodo vendar verjeli očetu."
„Razumem Vas, gospod Born," je odvrnil Sigmund čez nekaj časa. „Vi se bojite, da bi grof v prid svoje sedanje soproge in otrok, ki jih je pričakovati, ne hotel pripoznati svojega prvega otroka Ervina?
„Da, to mislim, gospod baroni"
„No," je dejal Sigmund bridko se smehljaje, „če bi nastopil ta slučaj, potem bi bil v stanu, da preprečim to krivico in obvarujem za svojega stričnika to, kar mu gre."
„Ne smete čakati, da pride do tega, gospod baron. To trpi lahko še dolgo časa. In če bi tudi pozneje mogli priboriti svojemu stričniku nazaj njegovo ime, potem bi bilo njegovo premoženje že davno izgubljeno."
„Kdo bi mu mogel to odvzeti?"
„Sedanja grofica ratiborskal Bojim se, da v kratkem času ne spravi grofa na beraško palico."
„Toda to je nemogoče! Ta ženska bi morala zapravljati grozovito in grof bi bil zadosti neumen, ko bi ji to dovolil in mirno gledal, kako ga ruinira."
„Tako je! Vsaj iz začetka se lahko sklepa na konec, kakor sem Vam prej namignil."
Začuden je Sigmund strmel v detektiva, ki je nadaljeval:
„Grof se nahaja s svojo soprogo v Monaku, kjer je Kamila vedno v igralnici. Vi si torej lahko mislite, gospod baron, kako dolgo zamore tako delati na stroške premoženja svojega soproga — ne da bi se pri tem dotaknila premoženja, ki ga je
prinesla Vaša umrla sestra grofu v zakon in čegar dedič ni nihče drug, kot mali BrvinI"
„V Monaku sta onadva?" je vprašal Sigmund razburjen. „In ta ženska igra? — Odkod veste vse to, gospod Born?"
„O, tam imam poročevalca, ki je grofa skrivoma spremljal na njegovem potovanju."
„Zares, storili ste zelo mnogo, gospod Born!" je vskliknil Sigmund začuden.
„Kamile Rajhenštajn ne smem popolnoma izpustiti izpred očij," se je smehljal Born.
„Tu torej zares preti nevarnost," je nadaljeval Sigmund. „Gotovo, ta ženska se ne bode pomišljala kar nič, da ne bi začela vporabljati tudi Ervinovo premoženje. Toda, saj bi bila to njena lastna škoda, če bi ruinirala grofa."
Nato sta skovala načrt in se zmenila, da napravi Sigmund takoj potrebne korake po svojem zastopniku, da iztrga grofu premoženje, ki gre Ervinu kot sinu njegove sestre.
S tem bi grofa ruinirala skoro popolnoma, kajti njemu samemu bi ne ostalo do malega ničesar.
„V naslednjih dneh mislim tudi jaz oditi v Monakol" je dejal nato Born.
„Kaj? Vi? Kaj pa hočete tam?"
„Ne igrati!" se je smehljal Born. „Jaz moram biti v bližini Kamile, ki je središče vseh teh skrivnostij. Razven tega moram, če hočem priti do cilja, izbrati drugo pot. Uporabiti mishm sredstvo, in čudim se, da že Vračko sam ni prišel do tega!"
„Kako bi bilo to?"
„Sobarica Pavla!"
„Ah, ali mislite, da ona pozna skrivnosti svoje gospe?"
„Ne mishm samo, ampak tudi vem. Vračko je odkril, da je imela Pavla dosti opraviti pri onem trgovcu — ravno tako Fogel. To mi zadostuje za moj načrt."
„In kak je ta, če smem vprašati?"
„Zelo navaden. Jaz grem v Monako in bom skušal tam ujeti Kamilo s pomočjo njene sobarice."
„Vidim, da mi nočete povedati. Vi ste ravno tak skrivač, kakor je bil tudi Vračko žalibog!"
„Saj še sam ne vem, kaj bom storil," se je opravičeval Born. „Šele, ko bom tam, bom skoval svoj načrt.
„Toda Vi pozabljate na otroka."
„O ne. Saj grem preje v stolno mesto in tam bom pripravil vse, kar je potrebno, da se najde Ervin. Pošljem . Vam tudi jednega izmed svojih podložnikov, ki naj Vas podpira in ki Vam mora biti vedno na uslugo! Verjemite mi, moja navzočnost v Monaku je dosti večje važnosti kot tu."
„Toda v Monaku bodete rabili precej denarja," je dejal Sigmund smehljaje. „Sicer ne vem, v kaki ulogi hočete tam nastopati."
„V na.jrazličnejših, gospod baron. In kar se tiče denarja, imam — "
„Pustite zato skrbeti mene!" mu je segel Sigmund v besedo. „Potegnite kakoršnokoli svoto pri mojem bankirju. Jaz mu bodem to takoj sporočil." .
Born se je priklonil.
Še isti dan se je detektiv podal v stolno mesto, kjer ga je čakala v policijskem poslopju presenetljiva vest od njegovega podložnika Kovača, ki je pazil v bhžini gradu ratiborskega.
Born je takoj odhitel tja.
Tudi Sigmund je še isti večer zapustil mestece in sledil glumaču v družbi z Bimbom.
98. poglavje.
Radi pomanjkljivih dokazov.
Dva dolga tedna je že sedel Konrad v ječi.
Slednjič so se nekega dne odprla vrata in ključar z dvema paznikoma je vstopil ter mu naznanil, da mora sedaj pred preiskovalnega sodnika.
S strahom, kaj se bo zgodilo sedaj z njim, jim je sledil v določeno sobo.
Tu se je vsedel na klop in gledal okoli kot kak vjet tiger.
Cela soba je bila polna ljudij z resnimi obrazi.
Za mizo je sedel preiskovalni sodnik in še dve drugi osebi od sodišča. Nekoliko vstran se je vsedel zapisnikar.
V njegovi bližini sta bila tudi sodiški zdravnik in doktor Milner.
Na klopeh za priče so sedeli Konradovi uslužbenci in še nekoliko druzih oseb. ..
„Vi veste, vsled česa ste obsojeni," je pričel preiskovalni sodnik in se obrnil h Konradu. „Baje ste umorili kriminalnega komisarja Vračkota. — Ali ste tega res krivi?"
„Kako morem biti kriv, ko ničesar ne vem o tem."
„Torej nočete ničesar več vedeti, kar ste počeli ono uso-depolno popoldne?"
„O, to vem seveda. Bil sem v vasi."
„čudno, da ste se danes naenkrat spomnili na to.
Pred štirnajstimi dnevi tega niste vedeli. Kaj ste imeli opraviti v vasi?"
„Niči Šel sem v gostilno."
„Ali ste dobili tam kakega znanca?"
„Še veö," je dejal Konrad in pokazal na priče. „Tu so nekateri izmed njih in tudi krčmar sam je tu. Nihče izmed njih ne more reči, da nisem bil tam do večera."
„Vi niste bih toliko časa tam!" je odvrnil preiskovalni sodnik odločno.
Konrad je začuden pogledal.
„Ne?" je mrmral. „Kje pa?"
^No, v gozdu, da bi tam počakali komisarja Vračkota."
„Ne, tega nisem storili To bi se mi moralo prej dokazati!" je zakheal Konrad svojeglavno.
„Kedaj je prišel mhnar Konrad v Vašo gostilno?" je vprašal sodnik krčmarja.
„Okoh šeste ure!" je odvrnil ta.
Tudi ostale priče, štirji kmetje, so to potrdih.
„Ali ste bih še vsi navzoči, ko je mhnar Konrad odšel?"
Soglasni „da" mu je odgovoril.
„Kedaj je Konrad odšel?"
„Kmalu po sedmi uri," je odgovoril krčmar po kratkem premišljevanju.
Ostale priče niso vedele tega, ker niso pazile na Konradov odhod.
Jetnik je prestrašen pogledal krčmarja, ko je ta podal svojo izjavo.
„Ah ste videh, da je imel mhnar pri sebi kako puško?"
„Ne, gospod svetnik!"
„Toda on je imel večkrat puško s sabo, ne?"
„Ne morem se spomniti na kaj tacega."
„ Potem Vam ta puška ni znana ?" .
Pri teh besedah mu je pokazal puško, ki jo je Born odvzel Konradu.
Krčmar jo je nekaj časa opazoval.
„Ne, te puške še nisem videl," je dejal in tudi drugi so pritrdili temu.
Nato je sodnik puško lepo razstavni na več delov in dejal:
„Da Vi in nihče drugi ni videl te puške, to je popolnoma umljivo. Nosil je puško tako razstavljeno pod obleko. Pomislite malo! če je to storil oni dan, potem bi morali, četudi ne same puške, vendar zapaziti, da nekaj skriva v žepu I"
Krčmar je skomignil z rameni in dejal:
„Ne morem se spomniti, gospod sodni svetnik!"
Nato je moral Konrad celo puško, namreč njene delo vtakniti v žep.
Zopet je vprašal sodnik:
„Poglejte Konrada sedaj. Vidite, da se na zuna,j vidi le malo, da ima puško v žepih. Vendar pozornemu opazovalcu to ne more uiti. Ali je izgledal Konrad onega dne tako kot sedaj?"
„Mogoče," je dejal krčmar. „Res se ne morem spomniti."
Tudi izmed drugih prič ni nihče vedel kaj gotovega.
Konradov obraz se je že zaničljivo raztegnil.
„Saj sem vedel!" je mrmral. „Puške nisem imel s sabo!"
„Torej po izpovedbi prič ste okoli sedme ure odšli iz krčme," se je obrnil sedaj sodnik h Konradu samemu.
„Ob devetih, torej dve celi uri pozneje, ste zopet prišli v mhn. Ali morete dokazati, kje ste bih te dve uri?"
„Kako naj to dokažem?"
„Po pričah! Ali niste videli tekom tega časa nobenega človeka?"
„Že mogoče!" je jecal Konrad. „Toda jaz — jaz sem bil že pijan in se ne morem več spomniti."
Tudi krčmar je potrdil, da je bil mlinar pijan, ko je odšel iz gostilne.
„In tako hitro — v eni uri — se je napil Konrad?" je nadaljeval sodnik dvomeč. „To je skoro neverjetno pri takem pijancu!"
„O, gospod svetnik, saj je že natrkan prišel k meni."
„Tako? tako?! Ah je bil Konrad kaj razburjen? Je morebiti pretil komisarju Vračkotu?"
„Ne, nisem slišali"
„Tudi nihče izmed prič?"
„Ne I" so odvrnili ti.
„Ali je videl kdo izmed Vas Konrada še po sedmi uri istega večera?"
Kratek molk je zavladal.
Konrad je z napetim pričakovanjem čakal odgovora, kajti če bi nihče ne odgovoril, potem bi bilo to slabo zanj.
Naenkrat je vstal rusoglavee, njegov pomočnik.
„Videl sem svojega mojstra ob kakih polosmih na poti proti mlinu," je dejal mirno in odločno.
Konrad se je oddahnil.
„Vi ste ga videli? Ali veste to tako natanko?"
„Da, gospod svetnik, ravno takrat je udarila ura v zvoniku!"
„Dobro! In naprej? Kaj sta storila? Menda nista šla takoj v mlin?"
„Ne, mojster je hotel iti še nazaj v gostilno. Jaz sem ga pa pregovoril, ker sem videl, da ga ima že precej v glavi. Vendar je to trdovratno zahteval in tedaj sem uporabil zvijačo in ga peljal navidezno proti vasi, v resnici pa v popolnoma nasprotno smer. Sele ko sva prišla v bližino mlina, je spoznal, da sem ga prevaral. Tedaj me je ozmerjal. Pustil sem ga in se sam podal proti vasi."
„Kaj ste imeli opraviti tam?"
„Tam imam — nevesto!" je dejal rusoglavee nekohko v zadregi.
„In to ste pustili iz ozira na svojega mojstra čakati poldrugo uro?" je dejal sodnik sarkastično. „To je zelo lepo od Vas!"
„Ah zamorete to svojo izjavo potrditi s prisego?"
,Da!"
„Proti komisarju Bornu ste se izrazili, da veste zagotovo, da Konrad onega dne ni vzel puške s sabo. Kako pa to veste?"'
„Ker sem videl puško v sobi že potem, ko je mojster odšel iz mlina."
„Dekla pa pravi, da Vi v ono sobo sploh vstopa niste imeli."
„Bil sem v sobi. Ni bila zaprta."
„Zakaj ste pa šli notri?"
„Mislil sem, da je mojster še doma in sem ga hotel nekaj vprašati."
„Ob kateri uri je pa isti dan prišel kriminalni komisar Vračko v mlin?" je vprašal sodnik nenadoma.
„Ne vem, če je bil ta gospod tukaj. Jaz ga nisem videl."
„AH ste poznali komisarja osebno?"
„Nel"
„Ali ste bili celo popoldne vkup s svojim mojstrom?"
„Da, spravljala sva žito v vreče!"
.Kje?«
„V" Šupi poleg mlina."
„Ali je to tukaj ona šupa?-' je vprašal sodnik in pokazal na neko risbo, ki je predstavljala načrt mlina.
Rusoglavec je stopil k mizi, pogledal in prikimal.
Nato je sodnik nekaj časa brskal po spisih.
Slednjič je nenadoma pogledal Konradu v oči in dejal:
„Sprevideli morate, da Vam ^le pomaga nikako tajenje. Vi se sklicujete na svojega pomočnika, ki Vas je menda videl ob oni uri, ko se je izvršil umor. Toda to ne zadostuje. Temu nasproti stoji moment, ki Vas zelo obtežuje. Komisar Vračko je bil zadet od kroglje, ki je prišla iz Vaše puške."
„To zanikam odločno," je odgovoril Konrad svojeglavno. „Moja puška je bila v mlinu, kakor je dokazano. In vrhutega je — več strelnih orožij istega kalibra."
Zopet je sodnik molčal nekaj časa. Konradov strah je postajal vedno večji.
Sedaj so še enkrat izprašali vse priče in tudi doktor Milner je poročal, v kakem položaju je našel Vračkotovo truplo.
Nato so zaslišanje zaključili.
„Predlagam, da se obtoženca na podlagi obstoječih dokazov izpusti iz zapora," je dejal jeden izmed mož, ki so sedeli za mizo.	^
„Bolje bi bilo, ako ga obdržimo še en teden v zaporu; do tedaj nam bo že preskrbela policija novih dokazov."
„To je skoro nemogoče!"
„Potem pa predlagam, da se ga postavi vsaj pod policijsko nadzorstvo," je dejal preiskovalni sodnik nezadovoljen.
S tem so bili vsi ostali zadovoljni in nato je dejal sodnik kratko obrnjen proti Konradu:
„Radi pomanjkljivih dokazov je preiskovanje proti Vam ustavljeno in Vi ste oproščeni."
„Ali morem oditi takoj?" je vprašal Konrad vesel.
„Ne, en dan bodete morali že še počakati, da so opravljene vse potrebne formalnosti."
„Ta dan bo že še minil!" je zamrmral, ko sta ga paznika vzela v sredo in odpeljala zopet nazaj v celico.
In res so ga izpustili drugi dan.
Sel je na kolodvor in se odpeljal domov.
Ni zapazil, kako mu je bil vedno za petami kriminalni uradnik.
Kmalu je dospel v mlin. Tam mu je_ že stopil rusoglavec nasproti in mu reže se podal roko.
Konrad mu je prijazno dejal:
.Ti si dober dečko, rusoglavec! Si me ravno v pravem trenotku potegnil iz zagate. Haha! To je bila srečna misel, de-jati, da si me srečal oni večer! S tem si me rešil!''
Rusoglavec pa je ostal popolnoma resen.
„Kdo pa pravi, mojster, da to ni res?"
„Ali, pojdi no!" se je smejal Konrad in ga potrkal po rami. „Ti si me toliko srečal, kot si videl mojo puško viseti v sobi."
„Oho! Mojster, pred sodnijo sem govoril resnico!"
„Res?" Konrad je neverjetno zmajal z glavo. „No, če je tako, potem ni posebna zasluga, da sem bil oproščen."
„Hm! Lahko bi bil izpovedal tudi drugače," je menil ru-soglavec.
„Seveda, če bi hotel po krivem priseči," je odvrnil Konrad. „Toda vseeno," je pristavil. „Se Ti bom že zahvalil za to, rusoglavec."
„Da, mojster, to ste rekli že večkrat, toda žahbog —"
Dopolnil je stavek s kislim obrazom.
„Saj veš, da sedaj ne morem," se je opravičeval Konrad. „Ce bom pa mlin prodal —"
„Ah, kedaj bo šele to! Morebiti še kupca ne bodete dobili.
„O, se bodem že potrudil. Dolgo tako ne zdržim tukaj."
„Jaz vem za drugo pot, mojster!" je dejal rusoglavec skrivnostno.
„Katero?"
„Povejte mi, mojster, za koliko je pa zavarovan mlin proti ognju?"
„Za 12.000 kron."
„Lepa vsota I*" se je smejal rusoglavec. „To bi torej dobili izplačano, ako bi mlin pogorel, ne?"
„Gotovo! Toda — oho! Že razumim, kam meriš!""
„No, aH ta misel ni izvrstna?"
„Ne, stvar je prenevarna. To bi prišlo na dan, da sva — in potem bi ne dobil niti vinarja in vrhutega bi prišla še oba vkup v ječo."
„Če pametno začneva, mojster, se še sanjalo ne bo nikomur. Videti se mora vse tako, kakor da bi ogenj nastal sam od sebe ali vsaj brez naše krivde."
Konrad je zmajal z glavo in dejal:
„Ne vem, kako bi se to dalo narediti!"
„Vzemimo na primer, da pride nevihta in strela udari v poslopje."
„No, rusoglavec, na to čakati je še bolj neumno, kot na Jfupca."
„Hm! Mojster, ne razumete me. Četudi ne moremo sami napraviti nevihte, a ono s strelo bi bilo prav lahko. Kdo more potem reči, da ni udarila strela?"
„Da, da, rusoglavee, Tvoja misel hi neumna," je dejal nekaj časa Konrad, „toda sedaj imamo že jesen. Alorebiti to leto sploh ne doživimo nobene nevihte."
„Kaj, mojster, pri tem vremenu?" je dejal rusoglavee samozavestno. „Mislim, da nam je v par dneh pričakovati najlepše nevihte. In če je ne bo — no, potem si že še razmislimo celo zadevo."
„Dobro, dobro, tako naj bo!" je odvrnil Konrad.
„Toda, mojster, jaz dobim seveda potem polovico vsega denarja?"
„Šest tisoč kron?" je mrmral Konrad med zobmi.
^Ali nočete, mojster?"
„Kaj naj pa jaz začnem s šest tisoč kronami?"
„Če bi prodaU, bi še toliko ne dobili."
„Toda zakaj pa ne pustite zavarovati mhna za večjo svoto?"
„To ne gre več!" je odvrnil Konrad kratko.
„Potem ostane pri tem!" je dejal rusoglavee mirno. „Vi polovico in jaz polovico!"
Ne da bi kaj odgovoril, se je Konrad obrnil in odšel proti mlinu.
„Ti ne pomaga nobeno mazilo," se je smejal rusoglavee za njim. „Sedaj si v mojih rokah. Meni je treba izpregovoriti le jedno besedo in tvoje telo bo bingljalo na vislicah, in vrani ti bodo letaje nad tvojo glavo prepevali pogrebno pesem, tvoj prednik bo pa zopet zavzel tvoje mesto."
Nažgal si je svojo pipico in krenü po poti proti vasi.
99. poglavje.
Ob zeleni mizi.
Komaj pet dnij je preteklo, odkar je Kamila odposlala pismo na gozdarskega pomočnika in že je dobila odgovor.
Grofa ni bilo doma, ko je prišlo pismo; jezdil je bil na izprehod.
Kamila se je zaklenila v svojo sobo, odprla list in ditala z mrzlično napetostjo.
„Spoštovana in draga mi milostljiva gospa!
Vaše ljubo pismo s priloženim šekom sem točno prejel in sem se po Vaši želji še enkrat napravil v glavno mesto.
Da bi bil zavarovan za vse slučaje, sem vzel Koha s seboj, ne da bi on vedel, kakšni so moji nameni. Zal, da je bil najin trud zaman.
Sutner je nenadoma odšel iz prestolnica, in nobenega sledu ni več za njim.
Iz kakšnega vzroka je storil to, tega si ne morem razložiti: Saj se je vendar zdelo, da se niti najmanje ne boji za svojo varnost, ali za otroka.
Kje naj sedaj iščemo obadva?
Nemara je na kakoršenkoli način izvedel za Vaše in grofovo sedanje bivališče; v tem slučaju je gotovo storil sklep, da Vas osebno poišče v Monaku.
Vi, milostljiva gospa, mislite, da je nas goljufal in da otroka sploh nima. Če je temu tako, potem bi njegovo ravnanje seveda presegalo višek nesramnosti, in ne preostajalo bi nam drugega, nego da se za vedno odrečete temu ljubeznivemu bratu. Upam le, da svoje drznosti ne bo tiral tako daleč, da bi
Vas nadlegoval tam, kjer ste sedaj. Ako bi rabili moje pomoči, itak veste, da vam zadošča samo migljaj, pa pribitim na perotih koprnenja v Vašo bližino.
Napravil sem se s Kohom predvsem na poizvedovanje po stari Valburgi. Ta nama bo morala dati gotovost, je li dobil Sutner od nje otroka, ali ne. V tem poslednjem slučaju najdemo nemara dečka še pri stari čarovnici, in potem ste vendar že enkrat lahko pomirjeni.
Še to Vam moram sporočiti, da je baron čem-šeniški odšel po širnem svetu, da nihče ne ve kam. Bržkone — a Vi še ne veste, da je tisli trgovski sin, ki ga ima baron za svojega nečaka, nenadoma izginil 1
Po vsem, kar sem slišal o tem, se mi dozdeva, da so stariši sami skrivaj vzeli baronu otroka nazaj. Hotel sem govoriti s trgovcem, posvariti ga in mu zabičiti, da naj ne izda ničesar, kar se je zgodilo, a tudi ti ljudje so izginih. To dejstvo pač potrjuje moje mnenje, in zato si mislim, da od trgovčevih ne preti nikako izdajstvo.
Baron čemšeniški je nedvomno odšel poizvedovat po otroku. Nama je seveda lahko precej vseeno, ga li najde, ali ne.
Vaše zatrdilo, da mi neomejeno zaupate, me zelo osrečuje. Ahl Ko bi bilo vsaj že tega čakanja konec, da bi smel kmalu, prav kmalu prihiteti k Vam! Vi ste mi solnce in življenje; obožujem Vas, in vse bi storil iz ljubezni do Vas. Da si Vas priborim, bi izvršil vsako delo, ki bi mi ga ukazali doprinesti. A z vsakomur, in če bi bil tudi najmogočnejši na svetu, bi se do smrti boril za Vašo posest. Kakor v mrzlici, tako mi teče zdaj življenje; noč in dan mislim le na Vas. O, Vi moja gorko ljubljena, ne obsojajte me, da govorim z Vami toli svobodno in smelo. Ne morem drugače, enkrat Vam moram odkrito povedati, kako mi je pri srcu. Ne pozabite tega, kar ste mi obljubih. Ko bi se šlo samo za moje želje,
43a
potem ne bi rabila zakladov Vašega sedanjega soproga, ki ga jaz črtim, ker Vas sme imenovati svojo. Kako dolgo še? Vaša je odločitev.
Upam, da kmalu uslišite in nagradite svojega v goreči ljubezni Vas obožujočega sužnja
Fogla."
Temna rdečica je žarela na Kamilinih licih, in njene črne oči so izsipale jezne bliske. Z izrazom neskončnega zaničevanja je zmečkala pismo v svoji krčevito stisnjeni pesti in zamrmrala:
„Nizka duša! Kakšnih besed se drzne posluževati! O kak norec, kak bedast norec je ta ubogi gozdarski pomočnik, ki zares misli, da se bom spustila iz svoje sedanje višine in ra-dovoljna vrgla od sebe sedanji stan in ime, zato, da se z njim — Haha!" se je nasmejala z rezkim glasom. „Nekega dne, ko te ne bom več potrebovala, ti suženjska duša, ti bom s posmehom odprla oči nad tvojo blaznostjo! Dotlej, seve, te hočem pustiti v tvoji veri in se okoriščati s tvojo pasjo udanostjo in s tvojo smešno slepostjo."
Zopet je razgrnila pismo in ga skrbno pogladila z roko, da še enkrat prečita tista mesta o Sutnerju.
Pri tem se ji je pokrilo lice z izrazom nepopisnega, mržnje-polnega besa.
..Gorje mu, ako bi. se predrzni], priti tu sem I" je siknila med zobmi. „O, tu, v tej deželi in na tem kraju, ni nič posebnega, da najdejo koga kje v grmovju s prestreljenim čelom. In, bogme! zmožna bi ga bila poslati v smrt, kakor hitro bi mi poskusil delati zapreke ali nevarnosti!" je šepnila z grozno odločnostjo. „Roko, ki bi mi mogla naglo in varno storiti kakšno uslugo, bi tu, kjer mrgoli pustolovcev, poiskala z lahkoto. Le pazi, ti moj častivredni bratec!" je škrtnila srdito. „Kadar je lok preveč napet, poči!"
Po tem razgovoru s samo seboj se je izdatno pomirila.
Tudi ta list je zaklenila v skrivni predal svoje toaletne omarice; nato je začela zamišljeno hoditi po sobi sem in tje.
Da se otrok zares ne nahaja v Sutnerjevi oblasti, to se ji je zdelo sedaj gotovo, Sicer vendar ne bi bil zapustil prestol-
nice, temveč bi tamkaj poöakal, da ga gozdarski pomočnik vnovič obišče.
A kje je potemtakem zdaj mali Ervin? Ali ga ima starka še v svoji oblasti, ali ne?
Nadejala se je, da ji Fogel to v kratkem sporoči.
Ko bi grof vedel vse tol si je mislila nehote. Kaj, če nekega dne izve vso to verigo hudobnih spletk in potuhnjenih nasilstev in zločinov, ki jih je doprinesla, da doseže svoj sedanji cilj?
Pri tej misli jo je zgrabil strah. A ne, saj ne bo izdal nihče; kdo bi jo neki?
Pavla? O, ta se ne drzne nastopiti kot njena obtožiteljica.
Nemara pa bi bilo le previdno, da ugonobi pisma gozdarskega poinočnika?
Premišljaje je držala v roki ključe svoje toaletne omarice.
Takrat pa je nenadoma vstopila Pavla in javila z ironičnim usmevom:
„Njega svetlost, knez Orlov, prosi za čast, da sme do gospe grofice!"
Kamila je vtaknila ključ v žep in odložila svoj namen na kasnejši čas.
Obrnila je svoj obraz k hišini, mahoma spet vsa hladna in ošabna, in vprašala je z zaničljivim glasom:
,Ali se je gospod grof že vrnil?"
„Ne, milostna!"
„Pelji kneza v moj salon! Prosi ga, naj oprosti za tre-notek."
Nato je odslovila sobarico, ki se je umaknila molče, z zvitim, potuhnjenim usmevom na ustnicah.
Črez nekaj minut je Kamila s ponosno dvignjeno glavo stopila v salon, kjer je knez takoj vstal in se ji globoko poklonil.
Kamila mu je s koketnim smehljajem podala roko, on pa ji jo je naglo poljubil.
„Vašega gospoda soproga ni doma, milostna, kakor sem izvedel v svoje obžalovanje," je dejal, dočim so se njegovi hladni pogledi čudno oživljali ob njeni lepoti in jo požirali z občudovanjem. „Vendar sem bil tako drzen, da sem se Vam pustil naznaniti in upam, da mi bodete to oprostili."
„O, veseli me, da ste se spomnili mojega povabila," je dejala Kamila, ljubeznivo se smehljaje. „Seveda ste se obotavljali dolgo časa, predno ste se odločili, nas počastiti s svojim cenjenim obiskom."
„Zares, milostna, nisem vedel, ako zaslužim srečo, da sije name solnce vaše dobrohotnosti," je odvrnil knez smehljaje.
Oba sta menjala še par takih poklonov, pri čemer je postajal knez Orlov vedno bolj predrzen.
Oči so se mu strastno svetile in večkrat je ujel njeno roko in jo začel poljubljati.
Slednjič se je zdelo Kamili, da je že čas, da stori konec tej vendarle nekoliko nevarni igri.
Odtegnila'je knezu svojo roko, mu prijazno ponudila sedež in se vsedla njemu nasproti z besedami:
„No, svitlost, ali ste bili medtem srečni?''
„Srečen, milostna, zamorem biti samo v vaši družbi I" je odvrnil knez z gorečim pogledom in z glasom, ki je celo Kamili pri vsej njeni hladnokrvnosti pognal kri v obraz.
Zasmejala se je nekoliko v zadregi s svojim srebrnozvon-kim glasom in odgovorila s šaljivo opominjajočim glasom:
„Kaj tacega mi ne smete reči, svitlost. Ce bi vas slišal moj soprogi Te besede bi mu gotovo ne bile všeč! Vi nočete razumeti mojega vprašanja. Mislila sem, če ste bili srečni ob zeleni mizi!"
„O, včeraj sem izgubil 20.000 frankov, milostna!" je odgovoril knez smehljaje, kakor da se gre za bogve kako malenkost.
Kamila ga je začudena pogledala.
„In ta izguba vas ne boli?"
„Niti najmanj. Včasih sem izgubil še več, a drugikrat še več priigral."
„In vi igrate vsak dan, svitlost?"
„Da, kolikor časa sem tu. Brez igre bi mi bilo v Monaku dolgčas."
„Jaz sem z vami enih mislij!" je vskliknila Kamila strastno, ko se je spomnila igre. „O, to mora biti lepo, to razburjenost preživeti dan za dnevom."
„O, pri zeleni mizi se ne sme razburjati," se je smehljal knez Orlov, „kajti le hladnokrvni človek lahko kaj dobi. Toda če se vam igra tako dopade, milostna, zakaj ne pridete nikdar v igralnico. Priznati moram, da sem se vas vedno nadejal videti tam, toda od onega večera, ko sem imel čast, se z vami seznaniti. Vas še niti enkrat nisem zagledal."
Kamili je zatemnel obraz.
„To ni moja krivda, svitlost," je odgovorila tiho. „M"oj soprog ni prijatelj igre."
„Ah tako!" seje smehljal knez nekoliko ironično. „Vi torej brzdate svojo strast iz ljubezni do soproga!"
„Tako jel" se je lagala Kamila.
„O, taka udanost je občudovanja vredna. Toda jaz smatram — ne da bi kaj očital gospodu grofu — to udanost za nekoliko preveliko. Ko bi bil jaz na mestu vašega soproga, bi vam vsako željo bral z obraza in se potrudil, jo izpolniti."
„Res? To bi storili?"
„Gotovo !•* je vskliknil knez in položil roko na srce. „Kako vam more mož, ki je tako srečen, da je Vaš soprog, vam odreči kako željo?"
Kamila se je smehljala in pogledala kneza s pogledom, ki je hipoma užgal njegovo srce.
„Morebiti bi se vendar premislili," je dejala. „Kajti jaz imam želje, ki se ne dajo izpolniti tako lahko."
„O — jaz bi prestal vsako preizkušnjo."
„Ah, Vi ste lahkomišljeni v obljubah, moj knez, kot vsi moški 1"
„Nikakor nel" ji je segel knez Orlov v besedo. „Ali ho-hočete jedenkrat poskusiti?"
Pri teh veö kot drznih besedah je zrl v njo s strastnimi pogledi ia se sklonil z od razburjenja zarudelim obrazom proti njej naprej.
„Morebiti!" je odvrnila Kamila in koketno povesila oči.
„Toda pustiva ta razgovori" je pristavila hitro. „Vi imate prav s svojo opazko, knez. V Monaku je brez igre dolgčas. In jaz bodem, da ne umrem tukaj od dolzega časa, prosila svojega soproga, da kmalu odpotujeva."
Pri teh besedah se je knez prestrašen sklonil nazaj in njegov obraz je postal resen.
„Za božjo voljo, milostna, vi res mislite zapustiti Monako?" je zakhcal obupno. „Ne, ne I Prosim vas! Kaj vas ovira, da se tu razvedrite na kakoršenbodi način se hočete?"
„Razun igre me tu ne zanima nič!" —
„O — res ne?" je vprašal knez bolestno. ,Ah vas v resnici ne zadržuje ničesar druzega, milostna?"
Kamila je vzdihnila.
Čutila je iz njegovih besedij, česar se oa sam ni upal iz-pregovoriti, toda varovala se mu je pokazati, da ga razume.
„Sledite svojemu nagonu," je nadaljeval knez. „Vaš soprog bi moral biti trdosrčen tiran, ako bi vam ne izpolnil tako nedolžne želje. Kaj ga pa stane, ako žrtvuje tupatam vaši zabavi malo svotico? Prepričan sem, da bi vam grof ne stavil ničesar na pot, ako bi še danes hoteh obiskati igralnico."
„To je skoro neverjetno, kajti moj soprog bi me ne spremljal in sama bi ne mogla iti tja."
„Gotovo ne, milostna! Vi rabite kavalirja. Ali bi vas morebiti jaz smel spremljati v kazino?"
,Vi ste res uljudni, knez, in hvala vam. Ce bi si mi ne bilo treba bati, da bi moj soprog —"
„Toda prosim vas, milostna," ji je hitro segel knez v besedo, „zakaj bi pa ravno to morali povedati svojemu soprogu? Ker gospod grof ne ljubi igre, bi" ga samo razžalostili, ako bi mu razodeli svoj namen. Pojdite kar ven, ne da bi po vedah kam!"
ste dober svetovalec," se je smehljala Kamila s fino
Ironijo.
„Ne res, milostna," je prosil knez in jo prijel za roko, „danes zvečer vas smem pričakovati na trgu pred kazino?"
Kamila se je nekaj časa obotavljala z odgovorom.
Ko je ravno hotela odgovoriti, so se odprla vrata in grof je vstopil.
On je seveda že zvedel od služabnika za nesimpatičen obisk.
S temnim obrazom je obstal na pragu in takoj spoznal situacijo.
V njegovih očeh se je posvetil plamen jeze in ljubosumja, ko je videl Kamihno roko v knezovi.
Takoj ob njegovem vstopu sta oba skočila pokonci.
Knez je bil izkusil že preveč sveta, da bi bil v zadregi. Kamila se je z ljubeznivim smehljajem približala grofu in vskUknila navidezno vesela:
„Ah, ravno prav, ljubi Herbert, da prideš 1 Njegova svitlost se je ravno hotela posloviti. Upam pa, da se Ti bo posrečilo, našega visokega gosta še nekohko zadržati!"
Grof bi najraje odvrnil, da to nikakor ni njegova želja. Sicer je zamrmral par fraz uljudnosti, a knez je spoznal, da je bilo vse to samo na koncu jezika.
Zato se je hitro poslovil in odšel.
Tedaj seje Kamila jezno obrnila k grofu in dejala očitaje:
„Toda, ljubi Herbert, kako moreš z možem, kakor je.knez Orlov, tako mrzlo občevati? Kaj naj si knez misli o Tebi?"
„Ljubo bi mi bilo, ako je spoznal, da mi njegov obisk ni prav nič všeč," je odvrnil grof zaničljivo. „Bil sem prav neprijetno presenečen, ko sem ga našel pri tebi."
„Upam, da mi tega ne bodeš očital?" je vzrojila Kamila.
„Očital?"
Grof Herbert je jezno skomignil z rameni.
„Jaz se le čudim, ljuba Kamila, da moje odsotnosti nisi uporabila zato, da bi knezov obisk zavrnila. Saj veš, da mu nisem naklonjen."
.Sem mu pa jaz!" je odvrnila ona razkačeno in obenem neprevidno.
„Kamila!" je vskliknil grof bolestno očitaje.
Razburjen, bled, z jeznim pogledom je stopil k njej.
Tedaj se je Kamila nenadoma izpremenila.
Veselo in razposajeno se je zasmejala in objela začudenega grofa, dočim je nežno vskliknila:
,0, ti ljubi, ljubosumni človek! Ali ne vidiš, da te hočem samo nekoliko razburiti? Ali res misliš, da me le najmanje zanima ta stari tepec?"
In začela ga je burno poljubovati in objemati in se smejati tako nedolžno, da se je zaljubljeni grof takoj potolažil.
Pritisnil je lepo sireno strastno k sebi in ji povrnil njene vroče poljube.
Kamila je zmagala.
Grof niti mislil ni več nato, da bi začel zopet govoriti o knezu.
Ko je hotela slednjič Kamila . oditi v svojo sobo, je vprašala:
„Ali greš danes zvečer kam ven, ljubi Herbert?-'
„Ne! To se pravi, če hočeš iti v gledišče, te rad spremim do tja."
,0 ne!" se je branila Kamila. „Danes nisem namenjena tja."
„No, to mi je ljubo, kajti danes imam vzrok, da ostanem doma."
„Ali imaš kak obisk?"
„Da, nekoga pričakujem, ki se mi je pismeno naznanil."
„Kakega znanca? Morebiti iz domovine?"
„O, to je odvetnik iz stolnega mesta," je odvrnil grof nenavadno resno. „Piše mi, da hoče v neki zadevi osebno govoriti z menoj in sicer po naročilu barona čemšeniškega."
„Kaj pa hoče baron od tebe?" je vprašala Kamila prestrašena.
„Ne vem!"
„Ti mi delaš krivico s takim sumom!" reče baronica.
so
Tisoč mislij se je drvilo sedaj Kamili po glavi. Najprej se je zmislila na otroka.
Kaj, če je baron slednjič našel otroka, in hotel sedaj celo zadevo odkriti grofu Herbertu?
Obupno se je vrnila v svojo sobo in tu premišljevala, kake korake bi storila, da odvrne nezgodo.
Sprevidela je, da je najbolje, ako počaka. Do večera je bilo premalo časa, da bi si kaj izmislila.
Trenotek je omahovala, ali bi ne bilo bolje, da bi zvečer ostala doma in ne šla v igralnico. A vendar je opustila to misel. Hotela je nekoliko pozabiti na vsakdanje stvari.
Pregledala je svojo blagajno in videla, da ni posebno polna.
Šele pred malo dnevi ji je izročil Herbert precejšnjo svoto, a polovica je bila že romala v Pariz za različna oblačila.
»Nič ne de," seje smejala zaničljivo. „V skrajnem slučaju bo pomagal knez Orlov."
Proti večeru je vtaknila denar k sebi in odšla iz hotela.
Pavli je naročila, naj grofu pove, da je nekoliko bolna in da je šla spat.
Do kazine v Monte Karlu ni bilo daleč.
Temnilo se je že, ko je Kamila počasi stopala po okoli ležečih terasah.
Skrbeti jo je že začelo, kje je knez Orlov.
Slednjič ga je zapazila med stebri ob vhodu v igralnico.
Komaj je knez zagledal njeno elegantno, čarobno lepo postavo, ji je z veselim obrazom odhitel nasproti.
. „Torej vendar pridete, milostna!" je zakhcal veselo. „O hvala vam! Bal sem se že, da vas bom čakal zastonj!"
„Moj soprog ne ve, da sem šla ven," je dejala Kamila mirno.
„Hm, milostna, kaj pa, če vpraša po vas, ali vas potem ne bode poiskal tu?"
„Ali se ga bojite?" se je smehljala Kamila zaničljivo.
44
„Da — toda ne, kar se mene tiče, ampak v vašem interesu, milostna. Vaš soprog ne želi, da obiskujete igralnico in kakor se mi zdi, tudi meni ni naklonjen. Tu bi vam napravil lahko jako neprijeten prizor."
„Le bodite brez skrbi, moj knez," ga je pomirila Kamila. „Pred mojim soprogom sva danes varna."
Nekoliko časa sta se še sprehajala zunaj, nato sta se pa podala v igralnico.
Kmalu so se začeli kopičiti pred Kaniilo zlatniki in bankovci.
Bila je tako zaverovana v igro in razburjena, da ni zapazila, kako jo na nasprotni strani mize vedno opazuje nek človek z dolgo rumeno brado.
Med drugimi igralci, ki so igrali nasproti Kamih, je bil tudi mlad, bled človek, ki je očividno že zaigral skoro vse premoženje.
Ravnokar je Kamila zopet priče]a igrati. Dobiti je bilo veliko svoto.
Oni nesrečni človek je v svoji obupnosti še enkrat preiskal vse svoje žepe in slednjič res privlekel še zlatnik na dan."
Tpga je stavil proti Kamili.
Karte so padle in Kamila je dobila.
Nesrečnež je še nekaj - časa strmel na karte, nato pa je obupno zakričal in zbežal iz igralnice, ne mene se za ljudi, ki so gledali za njim.
Kamila je še vedno dobivala.
Postajala je vedno bolj in bolj razburjena in oči so se ji svetile. Najraje bi ves denar, kar ga je bilo na mizi, potegnila k sebi.
Tedaj je začutila na rami knezovo roko.
Obrnila se je in knez ji je zašepetal:
„Nehajte za danes, milostna! Vi ste preveč razburjeni, da bi mogli še mirno igrati naprej!"
„Ne, ne! Pustite me!" je odvrnila Kamila odločna. „Saj vidite, da mi je sreča mila! Nespametno bi bilo, ko bi sedaj nehala."
Slednjič se je knezu vendar posrečilo, pregovoriti Kamilo, da je za nekaj časa nehala in odšla z debelim zavitkom bankovcev v žepu nekoliko na zrak.
Podala sta se v park in izpila tam steklenico šampanjca, ki je Kamilo zopet pomiril.
In bilo je dobro zanjo, da je odšla iz igralnice, kajti drugače bi se bil vršil v igralnici za njo kaj neprijeten dogodek.
Oni rudečebradi tujec, ki je Kamilo tako opazoval, je ravno hotel zapustiti dvorano, da bi obema sledil, ko je vstopil v igralnico — grof Herbert.
Bil je videti grozno razburjen in vznemirjen.
Z zasmehljivim, škodoželjnim smehljajem je zrl tujec za njim, ko je grof hodil semtertja po dvorani in stranskih prostorih, kakor bi nekoga iskal.
Ko je grof odšel, se je tujec podal iz dvorane.
Medtem sta Kamila in knez Orlov mirno sedela v parku in se pogovarjala.
Okoli njih se je pa zabavala družba lahkoživih Francozov.
„Vrniva se v igralnico!" je prosila Kamila že gotovo desetič.
Vstala je in knez ji je podal roko.
V tem trenotku je pa za njima v grmovju počil strel.
Kamila je prestrašena kriknila in se naslonila na kneza.
Tudi družba okoli njiju je nenadoma obmolknila.
„Moj Bogi Kaj naj to pomeni?" je šepetala Kamila prestrašena.
„Bržkone se je nekdo ustrelil," je odvrnil knez mirno.
„Grozno! In vrhutega še v najini bližini. Le poglejte, kako so vsi ljudje, ki so bili pred kratkim še tako razposajeno veseli, sedaj vsi prestrašeni!" je dejala Kamila.
„Ali se to večkrat zgodi, da se tu kdo ustreh?" je pristavila.
„O, večkrat, dal"
„Poglejte!" je vskliknila nato. «Tamle so ga bržkone našli, ker vse drvi tja. Pojdiva tudi midva pogledat. Meni se zdi, da je to tisti človek, ki je preje izgubil ves denar!"
„Že mogoče!" je odvrnil knez hladno. „Toda čemu bi šla tja? Vi bi se preveč razburili! Pojdiva raje nazaj v igralnico! Temu norcu ni nobene pomoči več!"
,0, prepričala bi se rada, ako je to res oni človek! Prosim, spremite me, knez!"
In zvlekla ga je za sabo.
Na tleh je ležalo okrvavljeno telo. Kamila se je pripognila k njemu in zašepetala:
„On je! Poznam ga!"
Knez Orlov se je hladno ozrl v mrtveca in odpeljal Ka-milo proč.
Nekaj korakov od onega mesta se je pa Kamila nenadoma zdrznila in se krepko oprijela knezove roke ter prestrašena vskhknila.
„Kaj vam je?" je vprašal knez osupel in obstal.
„Hitro! Stopiva nazaj v temo! Za božjo voljo! Če me vidi z Vami!" je jecala.
„Kdo pa?"
„Moj soprog! — Tam! Ali ne vidite? Ravno proti nama prihaja."
In res se jima je bližal grof Herbert.
Knez je stopil s Kamilo hitro za nek grm, dočim je grof mimo njega drl naprej.
„Hitro, knez!" je sedaj zašepetala Kamila. „Spravite me domov. Jaz moram biti doma še pred svojim soprogom!"
„In ali vas bodem jutri zopet videl?" je vprašal knez skrbno.
„Bržkone! Če mogoče, bom prišla sem! Toda sedaj se ne smem obotavljati niti sekundo."
Oba sta stopila izza grma in stala nasproti nekemu tujcu.
Kamila se je nehote umaknila pred njim.
On pa je stopil na pot, se odkril in dejal ironično:
„Dober večer, gospa grofica!"
Kamila je divje strmgla vanj. Spoznala ga je takoj po glasu.
„Sutnerl" je siknila razkačena.
In jezna mu je zašepetala besede:
„Proč, potepuhi"
Nato je odšla s knezom naprej.
„Na svidenje!" se je oglasil tujec za njo z zaničljivim glasom.
„Kdo pa je bil človek?" je vprašal knez Orlov radovedno.
„Ne poznam ga!" je odvrnila Kamila kratko, da bi se izognila nadaljnemu izpraševanju.
Kmalu nato sta se poslovila in Kamila je hitro odšla v svoj hotel.
Knez Orlov je še dolgo časa gledal za njo.
Srečanje z onim tujcem in Kamilino čudno vedenje ga je zelo osupnilo. Hotel je poiskati onega človeka in govoriti z njim.
Naenkrat je zaslišal, da ga je nekdo poklical po imenu.
Grof Herbert je stal pred njim.
„Ah, gospod grof, veseh me, da Vas vidim!" je vzkliknil in mu ponudil roko.
A grof se je delal kakor bi je ne videl, ampak je razburjen stopil h knezu in dejal:
„Dovolil bi si. Vas nekaj vprašati, svitlost!"
„Prosim! Na uslugo sem, gospod grof," je odvrnil ta mirno.
„Ali ste danes že precej časa na tem kraju?"
„O ne, ravnokar sem prišel iz svojega stanovanja!"
„Tako!" je menil grof zategnjeno. „Potem seveda mi ne morete dati nikakega pojasnila!"
„O čem pa? če smem vprašati?"
„O — nič posebnega! Upal sem le, da mi bodete morebiti mogli povedati, če — je bila moja soproga danes kaj v kazini."
m
„Obžalujem, gospod grof, milostne še nisem videl tu!"
„Oprostite, svitlost!"
Grof se je hotel hitro posloviti.
Knez bi ga pa bil rad še zadržal v Kamilinom interesu in je nato dejal:
„Morebiti je pa Vaša milostna soproga še tu! Pojdite z mano in iščiva skupno!"
„Hvala!" je zakhcal grof in odhitel dalje.
*
*
Med tem je Kamila že dospela domov. Ker grofa ni bilo doma, jo je kmalu minila skrb.
Podala se je v svojo sobo, kjer je že Pavla čakala na njo.
^Ah si Ti izdala grofu, kam sem šla?" je vzrojila nad njo.
„Jaz? Kako neki?" se je branila razžaljena. „Saj mi niste ničesar povedali o tem!"
„Odkod je pa mogel moj soprog vedeti, da sem sploh odšla? Kdo drugi, kot Ti, kača, si mu vse to povedala?
„Milostna gospa, jaz ne zaslužim Vaših očitanj!" je vzrojila Pavla razburjena. „Kmalu potem, ko ste Vi odšh, je obiskal grofa neki tujec —"
„Odvetnik iz stolnega mesta, ne?" je vprašala hitro Kamüa.
„Da, zdi se mi, da je bil!"
„Kaj je hotel? Ti to gotovo veš, saj si poslušala pri vratih!"
„Ne, tega nisem storila!"
„Že dobro 1 Ali je odvetnik dolgo časa ostal tu?"
„Dobro uro gotovo I Ko je odšel, je prišel gospod grof razburjen v salon in vprašal po Vas."
„In kaj si mu rekla Ti?"
„To, kar ste mi naročili. Gospod grof me pa še poslušal ni, hitel je v Vašo sobo in ko jo je našel prazno, je prišel nazaj k meni in zahteval pojasnila. Rekla sem mu, da ste odšli brez moje vednosti, da se malo razvedrite v večernem hladu."
„In nato je tudi on odšel iz hotela?"
„Da. Naročil mi je, naj Vam povem, da ne bo izostal <iolgo in da mora na vsak način še danes govoriti z Vami."
„Saj že prihaja! Slišim njegove korake v salonu!" je vzkliknila Kamila tiho. „Pojdi, in mu naznani, da sem že davno nazaj, in da ga pričakujem!"
Pavla je odšla in takoj nato je vstopil grof Herbert.
Kamila se je prestrašila pri njegovem pogledu.
Bil je grozno zdelan in obraz ves pobit in žalosten.
Opazoval je nekaj časa Kamilo, nato šel k vratom, jih odprl, in zapovedal Pavli, naj zapusti salon.
Nato je zaklenil vsa vrata in se vrnil h Kamih.
„Moj Bog, ljubi Herbert, kaj naj to pomeni?" je vsklik-nila ona prestrašena. „In pred vsem, kaj Ti je? Ali Ti je slabo?"
On je globoko vzdihnil in padel na stol.
„Da sem zaklenil vrata, to je iz previdnosti. Kar ti imam povedati, tega ne sme slišati nihče. Toda — kje si büa Ti, Kamila?"
„Malo na zraku, ker me je bolela glava!"
„Ti nisi bila torej v igralnici?" je vprašal dvomeče.
„Ne! Kaj Ti pride na um?" je vzkliknila očitaje. „Mislim, da si bil celo tam in me iskal!"
„Da, bil sem tam!" je prikimal s temnim obrazom. „Srečal .sem tam kneza Orlova. Rekel mi je, da Te danes ni videl!"
„No, torej si pomirjen," se je smehljala sarkastično. „Kaj si mi hotel povedati?"
„Odvetnik, o katerem sem danes govoril, je bil tu!" je dejal grof z zamolklim glasom. „In povedati Ti hoöem, kaj je hotel od mene."
„Ah — odposlanec barona čemšeniškega!" je vskliknila Kamila smehljaje, kakor bi se šlo za kako malenkost.
Toda bila je le zunanje tako brezskrbna, srce ji je pa medtem stiskal strah in nepotrpežljivost.
Grof je nekaj časa molčal, nato pa dejal z žalostnim glasom:
„Z eno besedo, ljuba Kamila, baron Sigmund mi je naročil po svojem zastopniku, da zahteva vse moje premoženje zase."
„Kaj? Ali je znorel?" je vprašala Kamila razkačena in začudena.
„On se bo pravdal z mano," je nadaljeval Herbert. „In če pravdo izgubim — kar je prav lahko mogoče ,— potem postanem — berači"
Kamila je kriknila in z izbuljenimi očmi zrla v svojega soproga.
„Toda —to ni mogoče!" je vskliknila razburjena. „Odkod pa ima baron to pravico, da naju oropa najinega premoženja?
„Povedati ti hočem. To gotovo veš, da mi je moja prva soproga prinesla v zakon precej denarja. Toda Melanijino premoženje je bilo le deloma njeno. Njen brat Sigmund je bil njegov glavni dedič. Imeli so ga za mrtvega in tedaj je sestra takorekoč podedovala po njem. Naenkrat pa se je vrnil zdrav iz Amerike, in sedaj zahteva Melanijino premoženje zase."
„Toda zakaj ni tega takoj storil, ko se je vrnil?"
„Tudi meni se zdi to čudno. A vkljub temu ima on še vedno pravico do tega."
„O, to ni nič druzega, kot podlo maščevanje!" je sikala Kamila.
„Tudi jaz sem tega mnenja!" je dejal grof. „On me sovraži in tebe morebiti še bolj. Ker misli, da sva midva umorila
njegovo sestro, je izbral to sredstvo, da se masöuje. In pravica je vsekako na njegovi strani."
„Koliko časa bo pa pravda trpela?"
„Kake tri mesece ali še več!"
„Potem, ljubi Herbert, bodi brez skrbi, izgubila ne bova niti vinarja."
Grof jo je začuden pogledal.
„Ali veš morebiti za kak izhod iz te zagate?"
Kamila je povedala več, nego je hotela.
V zadregi je povesila oči. Tega, kar je sedaj sklenila v svoji črni duši, tega njen soprog ni smel zvedeti.
Zato je le odgovorila:
„Najeti morava zvitega advokata, ki bo znal vso stvar zasukati, da slednjič zmagava midva."
Grof se je nasmejal tem neumnim besedam.
„Ah, to nama ne bo koristilo," je odvrnil. „Stvar je preveč jasna, da bi sploh kak advokat jo mogel zasukati v najin prid."
„Toda — seveda jaz samo vzamem primer — če baron preje umre, predno j,e pravda končana, kaj potem!" je vprašala Kamila preže.
„Da bi umrl, to je popolnoma neverjetno I"
„Gotovo! Toda vzemimo ta slučaj!"
„No, potem bi ostalo vse, kakor je; kajti Sigmund nima dedičev."
„Toda on bi lahko napravil oporoko, s katero postavlja dedičem kako drugo osebo ali kak zavod ali kaj podobnega?"
„To je res! Toda tako pravdo bi bilo dobiti veliko lažje."
Kamila ni dalje vpraševala. Vedela je, kar ji je bilo treba vedeti.
Ko je grof Herbert odšel, je takoj začela izvrševati svoj
načrt.
44a
Vsedla se je k pisalni mizi in napisala v skrivnem slogu, ki sta ga imela dogovorjenega s Foglom, brzojavko naslednje vsebine:
„Odgovor na Vaš list dobite v pismu, kakor tudi druga potrebna naročila. Baron Sigmund je sedaj za enkrat naš najnevarnejši sovražnik. Od njega nam preti strašna nevarnost. Treba ga je kakor hitro mogoče spraviti s poti. Poiščite ga in dobite kako ugodno priliko!"
Prebrala je še enkrat in nato z zvoncem poklicala PaVlo.
„Pokliči mi kakšnega hotelskega služabnika I" ji je velela.
Brez ugovora je sobarica odšla a so je kmalu vrnila z natakarjem.
Ta brezbrad mladenič razborite zunanjosti, je s skrivlje-nim hrbtom in poslušnim obrazom obstal pri vratih.
„Zdaj lahko greš!" je dejala Kamila sobarici, kije ubogala le z obotavljanjem.
Kamila je pOmignila natakarju k sebi, pomolela mu brzojavko in dejala s prežimo prijaznostjo:
„Dajte, nesite tole na brzojavni urad!"
„Takoj, milostljiva gospa!"
Kamila je zaprla brzojavko v kuvert, zalepila ga in pritisnila svoj pečat na zadnjo stran.
Nato je izročila brzojavko natakarju in mu obenem izpustila v ponudeno roko večji novec.
Z globokimi pokloni se je natakar umaknil.
Kamila je pogledala na uro.
.,Pol jednajstih!" je mrmrala. „Brzojavka odide še danes. Jutri zjutraj jo Fogel že lahko dobi in če mu bo sreča mila, lahko že pojutrišnjem najde barona. Zdaj mu hočem obširno pisati, kaj naj stori."
Vsedla se je nazaj k pisalni mizi in začela pisati obširno pismo na Fogla.
Ko je končala list in ga zalepila, se je vrgla na divan in si globoko odahnila.
„Miliva sprejmeva boj, cenjeni gospod baron!" je zamr-mrala porogljivo. „In povem Vam lahko, da bo zmaga v najinih rokah!"
Tih, demonski smeh se je oglasil z njenih ustnic in v ognju divjega sovraštva so se žarele njene črne oči.
„Beračico me hoče storiti!" je siknila srdito. „Vem, da je ta udarec predvsem naperjen proti meni. Da nisem jaz naslednica njegove sestre, temveč katerakoh druga, potem bi bil baron Sigmund gotovo toh velikodušen, da bi pustil stvari v položaju, v katerem se nahajajo. No, če on noče drugače! Naj pa drvi v svojo lastno pogubo! Zmagati hočem, ali poginiti!"
100. poglavj e.
Na mestu nesreče.
Dora je bila prevarala Jurijevo pričakovanje, ko ga je srečala v glavnem mestu, kakor nam je znano, in ga spremila v bivališče njegove sestre.
Pod prvim, bolestnootožnim vtiskom tega svidenja jo je zamikalo, da bi povedala svojemu staremu prijatelju vse svoje žalostne dogodke in povest svoje gospe.
Ko pa je prišla z Jurijem v hišo gospe Šulceve in našla tu celo še Liziko, si je nenadoma premislila.
Spomnila se je tudi opomina zdravnika Milnerja, ki ji je zabičil, da je za sedaj še strogo molčanje o skrivnosti nujno potrebno.
In poleg tega je bila stara Dora sama prišla po svojih izkušnjah do tega, da je uvidela, da človek ne more biti dovolj previden.
Seveda ni gojila niti najmanjšega suma do svojih prijateljev, in ravnotako malo do Lizike, ki ji je bila vendar dobro znana.
A če bi zdaj vsi izvedeli njeno usodo, bi prav lahko prišlo kaj takšnega, pa makar samo dejstvo, da še živi, do ušes Ka-mile in nje pajdašev, in s tem bi ji pretila nova nevarnost. Obenem bi se s tem zločinci zbudili iz svoje varnosti in si vzeli to v svarilo.
In tako je sklenila pestunja še v poslednjem trenotku, da ne pove ničesar, ia niti Jurjevo nujno prigovarjanje, niti nujne prošnje gospe Šulcove niso mogle omajati tega njenega sklepa.
Odvzela je vsem slovesno obljubo, da živi duši, pa naj bo kdorkoli, ne izdajo, da so jo videli ali da sploh kaj vedo o nji.
— 1045 — Nato se je vrnila k doktor Milnerju.
Naslednjega dne se je podala Lizika v spremstvu oskrbnika Jurija v mesto, da bi tam nastopila svojo službo pri g'ospej Ross.
Uboga deklica pa6 ni slutila, koliko gorja ji bo še treba prestati, predno se zopet vrne v gostoljubno hišo Šulcovo.
V novi službi se ji je sprva godilo dobro, a bila je kakor v kletki zaprta ptička.
O Sigmundu še vedno ni zvedela ničesar, tudi ni vedela, kje se ob tistem času nahaja.
Potem, ko je baron Sigmund odšel iz malega mesteca, kjer se je sešel z Bornom, je vedno sledil glumaču.
Med tem je bil z detektivom vedno v zvezi. Vsak dan mu je poslal kako depešo in tudi od njega je dobival vedno poročila.
Prvič je dobil od detektiva pismo, v katerem mu je ta pisal, da je na gradu ratiborskem odkril nekaj čudnega, česar si sam ne more raztolmačiti.
Drugi dan mu je poročal, da odpotuje v Monako in mu sporočil, da mu pošlje za pomoč nekega kriminalnega uradnika, kar je pa Sigmund odklonil.
Bil je mnenja, da lahko vso zadevo pripelje do konca sam z Bimbom.
Čez nekaj dni je dospel Sigmund v ono vas, kjer je stala hiša, v kateri sta bili Dora in Melanija tako gostoljubno sprejeti in katero sta pozneje zažgala Fogel in Koh.
Baron je izstopil v isti krčmi, kot takrat poslednja dva lopova.
„Jaz bi rad do jutri ali še dalj časa ostal tukaj," je dejal Sigmund krčmarju, ko je vstopil v sobo. „Ali morem zase in za svojega služabnika dobiti prenočišče?"
Krčmar se je popraskal za ušesi.
„Ja, gospod, tu nismo vajeni tako imenitnih gostov. Ne bodete nič kaj zadovoljni."
„O, saj nisem tako razvajen in se zadovoljim s tem, kar mi morete ponuditi."
„Potem morebiti pojde, gospodi Sobo imam, tu poleg. Sedaj sicer še ni prazna, toda zvečer bo že. Ravnokar stanuje v njej neki trgovec, katerega pa ni doma in ki odpotuje že danes 1"
Pokazal je Sigmundu sobo, v kateri sta nekdaj stanovala Koh in Fogel, drugič pa tudi Vračko in doktor Milner, kakor tudi Sutner.
„Dobro!" je prikimal Sigmund. „Kam bi pa lahko spravili mojega služabnika?"
„Ja, tega pa res ne vem, gospodi Za njega nimam nobenega pripravnega prostora."
„No, potem bode spal z mano v jedni sobi," je odvrnil Sigmund odločno. „Se bova že kako uravnala."
Nato je oštir odhitel in čez nekaj časa prinesel na mizo, katero je preje pogrnil, nekoliko tečnih jedil.
Ko se je Sigmund že skoro nasitil, je vstopil Bimbo.
„No, Bimbo," je dejal baron, „kakor se zdi, nimaš posebnega teka. Kje si pa bil toliko časa?"
„O, gospod baron, jedel sem že v kuhinji!" je odvrnil zamorec. „Da in tu sem slišal silno čudno zgodbo."
„O glumaču?" je vprašal Sigmund hitro, ko je zapazü, da je Bimbo nenavadno razbuijen.
„Tudi o teh, gospod baron I Res so imeli malega Ervina tukaj, ti lopovi I Toda shšal s6m še nekaj druzega."
«Kaj pa?"
„Tu v vasi je pogorela neka koča, in v požaru sta poginili tudi dve ženski. Jedna izmed njiju je bila menda -grofica!"
„To je res čudno."
„Da, in povedali so mi, da sta prišla tu sem dva moža, ki sta iskala nesrečnici. Iz popisa sklepam, da je bil jeden izmed njiju komisar Vračko."
„Vračko? — Za božjo voljo, Bimbol Kako naj bo to mogoče? Kedaj se je to zgodilo?
„Pred tremi tedni ali še preje."
„Potem že!" — Simund se je kar tresel od razburjenja.
„Pokliči mi krčmarja!" je dejal odločno. „On mi mora vse povedati."
Bimbo je ubogal in čez nekaj minut je vstopil kremar.
„Če imate kaj časa, bi nekaj z vami govoril," je dejal Sigmund razburjen. „Sicer pa imate menda v kleti dobro kapljico, gospod krčmar?"
Ta se je priklonil in vesel odvrnil:
„Gotovo, gospod, na uslugo sem vami Le dovolite, da prinesem steklenico najboljšega —"
„Tudi dve lahko!" mu je segel Sigmund smehljaje v besedo.
„Kakor želite, milostljivi gospod! Kakor ukazujete!"
Kmalu sta stala na mizi dva polna kozarca. Sigmund si je nažgal fino smodko in začel razgovor.
„Ali imate večkrat goste tukaj?"
„Ne. milostljivi gospod. V poslednjem času pač večkrat."
„Tako? No da, slišal sem, da ste imeli tu glumače."
„Da, toda teh lopovov nisem mislil," je dejal krčmar z zaničljivim glasom.
„Bili so tukaj, različni gospodje. Večina jih je prišla radi neke čudne zadeve, ki se je vršila tu. No, — če vas zanima, gospod, vam lahko to povem. To se pravi, kolikor mi je znano. Še celo neka grofica nastopa zraven!" je pristavil slovesno.
Sigmund je mogel komaj premagovati svojo razburjenost.
„Grofica?" se je smehljal neverjetno. „Kako ji je bilo pa ime ?"
„Tega pa ne vem. Saj tudi ni gotovo, če je bila ona res grofica. Ona sama in neka poštama ženska, ki je bila pri njej, sta sicer to trdili, toda nato je prišel nek človek — zdravnik za blazne, ki je dejal, da sta obe ženski ušli iz njegovega zavoda. Hotel ju je imeti nazaj. Toda kmet, ki ju je sprejel, jih ni hotel izročiti?"
„In zakaj ne? Ali jih ni smatral za bolni?"
„Ne. Povedali sta mu neko jako neverjetno zgodbo.
Po njujinem pripovedovanju bi moral biti zdravnik nesramen lopov, kiju je imel ujeti in jima je stregel po življenju."
„To je res čudno. Kmet je torej verjel obema ženskama in ju je varoval? Ali je zdravnik nato odšel?"
„O ne! Hotel je dobiti obe ženski, živi ali mrtvi, kakor se je izrazil. Poklical je torej nekega prijatelja, menda sovražnika one grofice."
„Kako se je pa ta imenoval?"
„BartonI Ime sem si zapomnili"
„Barton?" je mrmral Sigmund, a se ni mogel spomniti, da bi bil to ime že kje slišal.
„Da, tako! Ta je dejal tudi, da je njegova sorodnica umo-bolna in da se le sama smatra za grofico. Šel je tudi h kmetu v ono hišo in tam se je pripetila čudna komedija."
„Kako to?"
..Obe ženski sta spoznali v tem Bartonu popolnoma dru-zega človeka, kot je bil na videz in sta ga imenovali z njegovim pravim imenom, katerega si pa nisem zapomnil. On je postal vsled tega grozno razkačen — no in konec vsega tega je bil, da je kmet oba skupaj vrgel iz hiše na cesto."
„Torej sta ženski govorili resnico?"
„Da, vsaj zdelo se je tako!" je prikimal krčmar.
„Oba moža sta jo nato hitro odkurila iz vasi in nismo ju videli nič več. Toda — najstrašnejše še pride, gospod — še isto noč sta lopova zažgala hišo."
„Kaj?" je vskliknil Sigmund začuden. „Hišo sta zažgala? Ali je to dokazano? Ali ni ogenj nastal iz kakega druzega vzroka?"
„Ne, onadva sta zažgala. Samo dva slučaja sta mogoča, milostljivi gospod! Ali je bilo vse tako, kakor sta trdili ženski in potem sta bila požigalca ona dva tujca. Ali sta pa ta dva imela prav, ko sta trdila, da sta bili ženski umobolni in potem sta sami napravili ogenj. Kakor rečeno, ne ve se gotovo, kaj naj se misli. Sumljivo sta se onadva možka pač obnašala."
„In obe ženski?"
„Sta poginili v ognju."
„O Bog! To je strašno!"
„Ah, gospod, to je bil dirindaj takrat v vasi. Hiša je zgorela popolnoma. Kmet je rešil le svoje življenje."
„Kaj se je zgodilo z njim? Ali stanuje še tu v vasi?"
„Ne, odšel je v štiri milje oddaljeno vas."
„Ali niso na pogorišču našli ničesar, jaz mislim od onih dveh žensk?"
Nato mu je gostilničar pričel pripovedovati o onih dveh možeh, o Vračkotu in doktor Milnerju, kako sta se v največjem diru pripeljala v vas ravno takrat, ko je bila ona hiša že vsa v plamenu; da sta hotela rešiti oni ženski, kar se jima pa seveda ni posrečilo. Zjutraj da je eden izmed njiju dobil na pogorišču zlomljeno zapestnico.
Imen onih dveh gospodov mu seveda krčmar ni vedel imenovati.
Po dolgem izpraševanju je izvlekel šele Sigmund iz njega, da se je starejša izmed žensk imenovala Dora.
„Za božjo voljo, človek! Ali je to res? Ali ji je bilo res ime Dora?"
„Da, to vem zagotovo!"
Sigmund je postal bled in je razburjen skočil pokonci.
„Dora — Dora?" je ponavljal kot v mrzlici.
„Moj Bog! Kaj naj vse to pomeni? — To ni mogla biti Dora — ne! In ona druga — grofica?-'
„Gospod, ah ste poznah oni dve ženski?" je vprašal krčmar začuden.
„O ne, ne verjamem I" je mrmral Sigmund.
„Sicer je pa oni kmet iDripovedoval, da ima mlajša izmed teh dveh žensk nekega brata, ki je baron."
Z vsklikom začudenja je planil sedaj Sigmund h krčmarju in ga prijel za ramena.
„Baron? — Ime, f-lovek! Kako mu je ime?"
„Tega ne vem I'' je jecal krčmar prestrašen.
,0, ko bi mi mogel to kdo povedati!" je stokal Sigmund obupno. „Kakor neverjetno se zdi vse, vendar kaže vse na to, da je bila to Melanijal — O Bog! Vračkotovo skrivno potovanje — skrivnost doktor Milnerja — Melanijina prikazen ob moji postelji, ko sem bil še v njegovi hiši — in slednjič Dora — in ah! njena krsta je prazna! — Moj razum je ves zmešan," je stokal.
„Moj Bog, gospod, ali vam je slabo?" je jecal gostilničar boječe.
Sigmund je zopet vstal in se trudil, da bi izgledal pomirjen.
„Ah bi mogel še danes dospeti v ono vas, kamor se je sedaj preselil oni kmet?"
„Vaši konji ne bi vzdržali. Do tja so dobre štiri milje."
.,Potem ostanem do jutri tukaj," je prikimal Sigmund.
„In zdaj mi povejte še to: ali so bili glumači dolgo v tem kraju? Ali so prišh pred požarom na pristavi, ali kasneje?"
„Nekaj dni kasneje, milostljivi gospod. Da, in nad teden dni so bili tu, zalega falotska! — Oprostite, milostljivi gospod. A ta zalega res ne zasluži drugega imena. Z računom so mi naposled tudi še ušli."
„Ali je škoda, ki je nastala od tega, velika?"
„Šest tolarjev in nekaj grošev, gospod!"
„Povrnil vam bom to škodo, gospod krčmar, v zahvalo za podatke, ki ste mi jih dali."
Krčmarjev obraz je od veselja zasijal in poln občudovanja se je z brezmejnim začudenjem ozrl na svojega velikodušnega gosta.
„O, milostljivi gospod, preveč ste dobrotljivi. Hvala lepa!" je odgovoril in se začel globoko priklanjati. „Ako lahko mi-lostljivemu gospodu še s čim postrežem — le žal mi je, da sem moral ostati milostljivemu gospodu mnogo odgovorov dolžan."
.Že dobro, gospod krčmar. Dobra volja je tu, in česar ne veste, tega ne morete povedati. Toda — kakor sem že omenil
—	o teh glumačih bi vas iz zelo tehtnih vzrokov vendarle še prosil za nekaj pojasnil. — Tisti ljudje so imeli pri sebi dečka
—	majhnega, plavolasega dečka, kajne da?
„Da, milostljivi gospod. Ah, srčkan deček je bili Dete, angelju podobno I"
„Torej ste ga videh?"
„Seveda, milostljivi gospod! Vsa vas se je čudila dečku in strmela nad njim."
„On je torej tudi nastopal pri vprizoritvah glumačev."
„Seveda milostljivi gospod; to se pravi, samo dvakrat."
„Kaj pa potem?" je vskliknil Sigmund preplašen. „Ali se mu je kaj zgodilo?"
„Dal" je pritrdil krčmar. „Nekega večera se je splašil konjiček, na katerem je jezdil in od tedaj ga niso videh več niti glumač niti kdo drug."
„Ah!" je vskliknil Sigmund začuden. „Ah se vam morebiti dozdeva, kaj se je zgodilo z dečkom?"
„Ponesrečil se bržkone ni, ker je bil izvrsten jezdec. Bržkone ga je konj vrgel raz sebe in on sam je prišel k dobrim ljudem, ki so ga sprejeli za svojega."
„Da, da, tako bo!" je mrmral Sigmund pomirjen.
„Toda onemu lopovu se je zgodilo cisto prav," je dejal gostilničar. „Saj deček tako ni bil njegov, ampak on ga je ukradel."
„Odkod veste to?" je vprašal Sigmund začuden.
„To mi je povedal neki baron Sutner, kije tudi zasledoval glumača in mu hotel odvzeti otroka."
„Ali je bil ta Sutner — tukaj?"
. „Da, zato jo je glumač tudi tako hitro popihal."
Sigmund se je naslonil nazaj na divan in začel razmi-šljevati, kar je bil tukaj zvedel.
Čez nekaj časa je poklical Bimbota in odšel z njim na pogorišče.
Medtem se je pa oni trgovec, o katerem je preje govoril krčmar vrnil v gostilno.
Bil je to mož, star kakih 50 let, s sivkasto brado in ne-simpatičnim obrazom.
Stopil je v ono sobo, kjer je stanoval preje. Ko je videl, da se je nastanil notri že nekdo drugi, je nejevoljno zamrmral.
V tem trenotku je vstopil tudi krčmar. K temu se je sedaj obrnil tujec in dejal:
„Zdi se mi, da sedaj nekdo drugi stanuje notri?"
„Da, gospod!" je odgovoril gostilničar ljubeznivo. „Saj ste hoteli danes zvečer že oditi."
„Premislil sem se in mislim še do jutri ostati tu."
„Obžalujem gospod, mislil sem, da odidete in tedaj sem danes sprejel'nekega gospoda s služabnikom."
„Tako? In jaz naj se poberem, odkoder sem prišel?"
„Zalibog nimam druge sobe."
Prepirala sta se dolgo časa, toda krčmar ni hotel odnehati.
Slednjič se je trgovec pomiril in dejal zaničljivo:
„No, dobro! Si bodem pa kje drugje poiskal prenočišča. Kak gospod je pa prišel?"
„Zelo imeniten gospod," je dejal hitro krčmar. „In nekega služabnika ima, pravega zamorca!"
„Zamorca, pravite?" je vskliknil trgovec nenadoma raz-buijen. „Kako je pa gospodu ime?"
„Njegov sluga ga nagovarja samo z milostljivi gospod baron. Druzega ne vem ničesar."
„Vraga!" je mrmral trgovec. „Kaj če bi bil on?"
Glasno je pa pristavil:
„Kje pa je baron sedaj?"
„On je šel s svojim služabnikom gledat pogorišče. Oni dogodek, ki se je namreč pripetil tukaj, ga zelo zanima. Jutri pojde tudi h dotičnemu kmetu in ga bo natanko povprašal vse."
Tujec se ni zmenil za krčmarjevo besedičenje, ampak je prašal za račun in plačal.
„Če hočete ostati v vasi, gospod, potem vam lahko pre-skrbim drugo stanovanje," je dejal krčmar, dočim je spravi] , denar.
„To bi mi bilo ljubo!"
Krčmar je hitro poslal svojega hlapela vprašat v neko hišo in slednji se je kmalu vrnil z obvestilom, da trgovec dobi tamkaj sobo.
Ta pa ni takoj odšel, ampak je še nekaj ča.sa ostal v gostilni.
Kmalu se je vrnil Sigmund z Bimbom.
Oba sta šla skozi gostilno v svojo sobo, ne da bi se dosti zmenila za tujca.
Ta je postal pri njihovem prihodu zelo razburjen in ko sta onadva zaprla za sabo vrata, se mu je od satanskega veselja skremžil obraz.
„Torej je res baron," je mrmral. „Vrag ga. vzemi, kaj hoče tu? Ali je prišel morebiti celo vsled onega dogodka na —"
Tujec ni izgovoril celega stavka, ampak je hitro vstal, se splazil k Aa-atom one sobe, kjer je sedaj stanoval Sigmund, nastavil uho h ključavnici in prisluškoval.
„Govorita tako, da se ne razumi prav nič," je zamrmral čez nekaj časa nejevoljen.
Izpil je hitro ostalo pivo in se nato podal na svoje prenočišče v vasi.
Komaj je v svoji sobi prižgal svetilko, ko je že stopil k zrcalu in si snel tam brado. Sedaj se je pokazal nam znani obraz gozdarskega pomoönika Fogla.
Nato se je podal k počitku.
Zgodaj zjutraj ga je prebudil peket konja.
Radovedno je pogledal skozi okno.
Tam pred gostilno se je vstavil jezdec, katerega pa Fogel ni mogel videti v obraz.
Nekaj časa je govoril s krčmarjem, ia ta mu je med pogovorom pokazal hišo, kjer je stanoval Fogel.
Takrat se je tujec obrnil.
A vkljub temu ni mogel gozdarski pomočnik še spoznati njegovega obraza.
Bilo je jasno, da je tujec vprašal po njem. Kdo je bil neki ?
Jezdec je nato stopil nekoliko v krčmo in čez kake pol ure se je podal naravnost proti oni hiši, kjer je stanoval Fogel.
Šele sedaj je bilo slednjemu, kakor bi mogel nekje že videti ta obraz.
Odlod-no je odprl okno in tiho vprašal prišleca:
„Hej, ali ste vi, Koh?"
„Vraga, tu vas najdem slednjič," je odgovoril Koh veselo. „Seveda vas nisem spoznal v vaši maski. In jaz, mislim, sem tudi zadosti spremenil svojo zunanjost."
„Da, da! Toda pridite notri, Koh I"
„Ali morebiti skozi okno? Kajti vrata so zaprta."
»Počakajte malo, takoj vam odprem."
Kmalu je bil Koh v sobi.
„Sedaj mi povejte zakaj ste me poiskali," je pričel Fogel.
„To so važne stvari."
„To si lahko mislim. Drugače bi ne prišli sem. Ali ste jezdili celo noč?"
„Skoro. In zakaj ne stanujete tam v gostilni?"
„Ali vam tega ni že povedal krčmar sam?"
„No da, pravil mi je o nekem imenitnem gostu. Ali gost ni imel nobenega druzega prostora?"
„Nel — Ali tudi veste, Koh, kdo je oni imenitni gost?"
„No?"
„Baron čemšeniški!"
Koh je zaklel. Nato se je nasmehljal in potegnil iz žepa dve odprti pismi.
Molče jih je Fogel vzel in prebral.
Bili sta od Kamile, v katerih je Foglu naročala, naj barona Sigmunda spravi s poti za vsako ceno.
„No, dobro," je dejal nato, „njeno naroSilo bom izvršil."
Koh je prikimal.
„Toda to bode težko delo," je menil.
„Da, to je res. Zato si morava takoj izmisliti načrt. Časa za izgubljati nimava, kajti ali veste, kaka nevarnost nama preti še poleg te v pismu omenjene?"
„No?" je vprašal Koh vznemirjen.
„Baron je od klepetavega oštirja izvedel vse, kar se je pripetilo pri onem požaru, ki sva ga provzročila midva."
„Vraga!" je vskliknij Koh prestrašen. „Torej ve, da sva njegovo sestro —"
„Kaj gotovega — jaz menim imena in tako dalje — ne ve," je dejal Fogel. „To sklepam iz tega, ker hoče danes obiskati onega kmeta in ga povprašati. On sluti zvezo in če ga pustimo, bo v kratkem zvedel vse in potem, Koh —"
„Potem nama bo slaba predial" je mrmral ta obupno.
„On ne sme priti do onega kmeta," je šepetal Fogel odločno. „To je važna točka najinega programa."
„Kako ga naj zadrživa?"
„Premisliva!"
„Kako pa je baron pravzaprav prišel sem?"
„Mislim, da išče otroka. Da tako — vi še ne veste, KohI Poslušajte, to vam hitro povem."
„Ahal" je vskliknil ta, ko je zvedel vse potrebno. „Sedaj vem, kak namen ima vaše potovanje. Vi tudi iščete tukaj otroka?"
„Gotovo, jaz iščem žensko, ki je imela otroka v oblasti ali ki ga morebiti še ima."
„Ali dosedaj niste našli ničesar?"
„Prav ničesar!" je odvrnil Fogel jezno. „Stara Valburga je morala že davno oditi iz tega kraja. Vrag ve, kam je izginila. Toda to je stranska stvar. Raje premisliva, kako bi mogla ugonobiti barona!"
„On ima pri sebi služabnika, ne?" je vprašal Koh. „Vsaj zdi se mi, da je krčmar govoril o tem."
„Da, služabnika ima. In ta bi nama bil lahko na poti. On je zamorec. Poznam ga že od preje in vem, da nama more postati zelo nevaren."
„Hm, to ni ravno posebno prijetno!" je mrmral Koh v skrbeh. „Midva sva>^ieer tudi dva —"
„Tohko mi je jasno, Koh, da s silo ne bodeva dosegla svojega cilja."
„Toda kako pa hočete stvar pričeti?"
Fogel ni odgovoril takoj. Pogledal je na uro, se ozrl nekoliko po vasi in nato dejal:
„Mishm, da imava dosti časa, da se pomeniva. Sedaj je komaj ura šest. Baron tako kmalu ne bode odšel. Zaukazal bom sedaj prinesti zajutrek, kajti gotovo ste lačni. Obenem se lahko posvetujeva."
Kmalu je stal zajutrek na mizi.
Koh je jedel, kakor bi že tri dni ne imel grižljeja v ustih.
Fogel je pa vedno opazoval okno in vrata pri gostilni. Okna sobe, kjer je prenočeval Sigmund, so bila še zaprta.
„Baron še spi," je opomnil Fogel čez nekaj časa. „Jaz sem premishl vso stvar, Koh, in- mishm, da bo moj načrt dober."
„Potem kar na dan z njim."
„Da baron išče tukaj otroka, to je zelo prilieno," je šepetal Fogel. „Na tej podlagi morava zidati."
„Kako to? Ali mislite, da nastaviva baronu kako past?"
„Da, tako mislim!"
Koh je prikimal in zažvižgal skozi zobe.
„Torej poslušajte," je nadaljeval Fogel tiho. „Jaz vem toliko o tem, kar se je tu zgodilo z otrokom, kot baron sam in si torej lahko mislim, kako je obupan vsled tega, ker je tu naenkrat izgubil vsako sled. Dokler ni baron govoril z onim kmetom in od njega zvedel vse potrebno, bo zadeva z otrokom zanj ostala važnejša."
„Gotovo, to je res!" je prikimal Koh. „Toda še ne vem, kaj s tem nameravate!"
„Le pazite!" se je smehljal Fogel. „O stari Valburgi ne ve baron ničesar. On niti ne sluti, kaj se je zgodilo z otrokom, potem ko je zbežal glumaču. No — midva ga pustiva najprej mirno oditi s svojim služabnikom.
Kakor hitro je pa odšel iz vasi, se vi vsedete na konja, dirjate za njim in ko ga dobite, mu poveste naslednje:
Vi ste glumačev odposlanec. Otrok je zopet v njegovi oblasti. On ga hoče proti dobri odkupnini izročiti baronu. Ta naj pride z vami, kajti glumač se noče dalj časa muditi v tej okohci. Baron vam bode sledil. Pogoj je, da pride sam, torej pusti svojega služabnika drugje. Prepričan sem, da se bo udal. Za potrdilo mu morate dati listič, ki vam ga je izročil glumač, ki ga bom pa napisal jaz. V tem pismu pove glumač, odkod ve, da baron išče otroka in tako dalje."
„Dobro!" je prikimal Koh. „Toda vi si mislite vso stvar lažjo, kot je v resnici. Najprej imam ta pomislek — kako naj na svojem utrujenem konju doidem barona, predno dospe v vas, kjer prebiva oni kmet?"
„Vi ga doidete prav lahko, ljubi prijatelj, kajti jahah bo-dete vendar mojega konja."
„Vašega konja? Ah imate tu konja?"
„Da, in še prav izvrstnega!"
„No, dobro, toda krčmar bode zapazil, da sem vzel vašega konja in potem — saj se ne more vedeti, kaj še vse lahko pride vmes — bi bilo dokazano, da sva delala v sporazumljenju. In dalje, kako naj mi baron verjame, da sem giumačev odposlanec? Saj so me ljudje že tukaj videli!"
„Toda baron ali njegov služabnik vas nista videla?"
„Mislim, da ne!"
„Radi varnosti morate spremeniti svojo zunanjost. Jaz imam vse potrebno tuka,j. Jaz sam ne morem sprejeti te uloge, ker me baron ali kdo drugi lahko spozna. Vedeti morate, da se bode vrnil baron z vami skozi vas."
„Seveda, na to sem tudi mislil," je prikimal Fogel. „On bode prosil svojega služabnika v gostilni, ako pojde res v past",
„O tem ne dvomim. Otrok mu je prevelike važnosti. In zavisno je tudi od vaše govorniške umetnosti, ljubi prijatelj, da vam baron sledi."
„In kam naj ga peljem?"
„V samotno gostilno v gozdu — v ono, kjer ste prviö ujeU grofico in Doro, kjer sta vam potem ušh."
„Dobro, in potem?"
„Jaz bodem, kakor hitro odidete, tudi zapustil vas, se podal v ono gostilno in vas tam pričakoval."
„Toda baron vas bode spoznal. On vas je videl tu."
„Prelevil se bom tako, da me ne bo spoznal. Jaz bom igral ulogo glumača ali jednega izmed njegovih ljudij."
„V gostilni pa vendar ne moreva, onega — že veste, kaj mislim?"
„Seveda, tam ne. Midva mu rečeva, da cela četa tabori v gozdu in ga pozoveva, naj gre z nama."
„Toda on se bo branil. Postal bo nezaupen in zahteval, naj mu otroka pripeljeva."
„O, jaz upam prav zagotovo, da bode prišel. In če ne pride, Koh, potem sva vendar dva proti jednemu. V samotnem gozdu ga ne bo rešil nihče!"
Koh je bil zadovoljen.
/

Še pol ure sta se oba lopova posvetovala šepetaje. Tedaj so se v gostilni odprla vrata in hlapec je pripeljal Sigmundovega in Bimbovega konja na cesto.
„Čas je!" je zaklical Fogel in skočil pokonci. ,Na delo, Koh!"
Ali se bode obema lopovoma posrečil njun načrt?
K'
101. poglavje.
Sirena v Monte Karlu.
„Vse izgubljeno! Moj Bog! Vse izgubljeno!" je stokala Kamila obupno, dodim je s knezom Orlovom hodila po parku pred kazino.
„Toda milostna, prosim Vas!" je jecal knez Orlov. „Kaj pa je to? 60.000 frankov v dveh urali? Pomirite se vendar! To se vsakemu lahko primeri!"
„Toda ali ste že slišali kaj tacega? 60.000 frankov I Vse, kar sem vgeraj dobila in še par tisoč frankov povrh. O Bog! Znorela bom! Mishm, da me je krupir ogoljufal. Saj me je pogledal z grozno škodoželjnim obrazom, ko sem izgubila zadnji tisočak."
„Za božjo voljo, milostna, kako morete kaj tacega misliti? Krupirji nikdar ne goljufajo. Saj bi tudi ne imeli od tega nikakega dobička, ko so vendar plačani, kot vsak drug uradnik."
„Vseeno! Ni drugače mogoče, kakor da sem bila ogoljufana!"
„Vi ste igrah zelo lahkomišijeno, milostna. Oprostite mi te odkrite besede, toda to je resnica! Ali vas nisem svaril? če bi poslušah mene, bi se vam ne pripetilo kaj tacega"
„To bi mi povedah preje! Sedaj je prepozno. O, kje naj sedaj dobim denar? Moj soprog mi ga ne da!"
„Če ni nič druzega, potem dovolite milostna, meni, svojemu prijatelju, da Vam izkažem malo uslugo."
Pri teh besedah je segel v žep in privlekel denarnico na dan. Toda Kamila ga je jezno prijela za roko in vzkliknila:
„Ah me hočete razžahti, knez?"
Ta pa je smehljaje odgovoril:
„Boli me, da napak razumete mojo ponudbo, milostna! Saj to bi ne bilo vredno niti omeniti."
„O — jaz si bodem že dobila denarja," je nadaljevala Kamila, kakor bi govorila sama s seboj. „Zakaj sem pa grofica
ratiborska, če — da, jutri bodem brzojavila bankirju svojega soproga, potem pa," se je obrnila vesela k Orlovu, „moj knez, potem se bom maščevala za današnji poraz."
„Vi ste čudna, milostna. Še pred jedno minuto ste hoteli obupati in sedaj —"
„Sedaj zopet upam, da!" se je smehljala Kamila. „Pojdite, knez, jaz grem domov! — Toda, kdo pa je oni človek, ki me tako neprestano pogleduje?"
S temnimi pogledi se je obrnüa v elegantnega gospoda, ki je stal na križišču poti in neprestano fiksiral Kamilo.
„Kak gladiš, ki vas občuduje, kot vsak," je odvrnil knez malomarno.
„Pogled tega Človeka je tako vznemirljiv!" je mrmrala Kamila pred se in šla naprej.
Tujec pa je z zaničljivim smehljajem zrl za dvojico in potem obrnil svojo pozornost na moža, ki je stal v njegovi bližini za grmovjem in ravno tako, kot on, opazoval Kamilo in kneza.
„Po popisu, ki ga imam od svojega agenta, mora biti ta človek Sutner!" je mrmral oni pred se.
• Sledil je možu, ki je s počasnimi koraki odšel v igralnico.
Med tem se je Kamila poslovila od kneza.
Zmenila sta se še, da pojdeta zvečer skupno v gledališče.
Ko je dospela Kamüa domov, je odpravila še svoje nujne zadeve, in se nato podala nekoliko spat.
Uro pred pričetkom gledališča je prišel knez Orlov — grof je bil slučajno za par dni odšel v stolno mesto — in se pustil naznaniti Kamill.
Šele sedaj se je ta spomnila, kaj je obljubila knezu.
Prosila ga je, naj nekoliko počaka in se med tem s pomočjo Pavle oblekla v svetlorumeno obleko, ki je dopustila njenim udom do veljave.
Nato je stopila v salon, kjer je že knez Orlov težko čakal na njo.
Bil je skoro pijan vsled njene lepote in na različne načine je izražal svoje začudenje.
Kmalu nato je Kamila odšla s knezom v gledališče.
Kakor Orlov sam, tako so tudi ostali občudovali to zapeljivo sireno, ki je sedela v loži na knezovi strani.
Med odmorom med prvim in drugim aktom sta se oba šla sprehajat na hodnik.
Naenkrat stopi h knezu mlad, elegantno napravljen človek in ga nagovori z besedami:
„Klanjam se, gospod stric; oprostite, rad bi govoril z Vami nekaj besedij med štirimi očmi."
Knez ga začuden, skoraj nejevoljen pogleda in reče:
„Kaj Ti si tukaj? Odkod si pa prišel? In s kakim namenom?"
„To Vam povem na samem!"
„Toda tukaj ni prostor zato I Pridi jutri dopoldan k meni v stanovanje!"
Kamila je ves čas začudeno opazovala ta prizor.
Ko je oni mladi človek, ki je sicer Kamilo popolnoma ignoriral, že hotel oditi, ga ustavi knez z besedami:
„Skoro bi bil pozabil Te predstaviti moji milostivi spremljevalki."
In obrnivši se h Kamili, je predstavil mladega človeka z besedami:
„To je moj nečak knez Aleksander Orlov."
Slednji se je hladno priklonil Kamih, ni izgovoril nobene besedice in nato odšel.
Kamila in knez sta se začudena spogledala.
Precej časa je vladal med njima molk.
Nato se je pa prva oglasila Kamila.
„Nisem še vedela", je dejala, „da imate tako bližnje sorodnike." '
„Ah, milostna, jaz sem že skoro popolnoma pozabil na tega človeka. Videla se že nisva dolgo časa in le redkokedaj prideva vkup. «Tudi mene je presenečil njegov nenadni prihod."
„In ah je to presenečenje neprijetno, moj knez?" je vprašala Kamila.
„Če hočem biti odkritosrčen, milostna, da!" je odgovoril knez s temnim obrazom.
„Pripovedujte mi kaj o njem!" je prosila Kamila. „Kaj dela? Kje živi? Zaka,] je prišel tako nenadoma, ne da bi se poprej naznanil?"
„Vi vprašate preveč naenkrat, milostna!" se je smehljal knez. „Vzrok njegovega prihoda mi še ni znan. Mislim pa, da mi prinaša pozdrave od moje — žene."
„Ka.j, Vi ste — poročeni?" je vprašala Kamila začudena.
Slednje knezove besede so jo zadele v srce. Razbüe so vsa njena upanja.
Knez je zapazil, kako se je prestrašila in kako je obledela, a vkljub temu se je smehljal še vedno.
„Vidite, milostna, midva imava jednako usodo!" se je
šahi.
„Zares!" je dejala sedaj Kamila hladno. „Čudim se, da mi tega niste povedali že preje," je pristavila očitaje.
„Ker se mi to ni zdelo vredno omeniti, milostna! Jaz se smatram, in to po pravici le za na pol oženjenega. Jaz in moja soproga se nisva videla že več let. Kajti ločena sva. Jaz niti ne vem, kje se sedaj nahaja moja soproga, kajti ne dopisujeva si prav nič. Midva sva drug za druzega mrtva in vse potrebno oskrbi moj nečak. Moja soproga potuje v njegovem spremstvu okoh po svetu in jaz — delam isto!"
Pri teh knezovih besedah se je KamiU lice zopet zjasnilo in vprašala je prijazno :
„Ali se nočete popolnoma ločiti od svoje soproge? Ali je pa morebiti to nemogoče?"
„To ravno ne! Dosedaj sem vse pustil na miru. Seveda, če se utegne kaj pripetiti, kar bi zahtevalo brezpogojno ločitev od moje žene, bi isto lahko izsilil."
Te besede so bile izgovorjene tako, da jih je Kamila razumela takoj.
t
„Vi mi morate še več povedati o svojih rodbinskih zadevah, knez," je dejala nato. „Zelo me zanimajo. Posebno radovedna sem, kaj hoče nečak od Vas. Morebiti Yas pa hoče spraviti z Vašo gospo soprogo!" je pristavila preže.
Knez se je smehljal zanič^ivo.
„Ne," je odvrnil. „Kaj tacega se ne upa več, ker sem ga že večkrat zavrnil odločno."
„Potem se morebiti tiče kaj — Vaših otrok?"
„O — jaz nimam otrok!"
„Aha!" se je smehljala Kamila zadovoljno. „Vaš nečak bo potemtakem Vaš edini dedič"?!"
„Da — če umre moja soproga!"
„Toda Vi se hočete vendar pustiti ločiti!" se je smehljala Kamila navidezno žaljivo.
„Morebiti!" je odvrnil knez z važnim glasom in ljubeče pogledal Kamilo.
Sedaj sta morala umolkniti, kajti predstava se je zopet nadaljevala.
(
Dočim se je to vršilo v gledahšču v Monte Karlu, se je zunaj vršil dogodek, ki je imel postati usodepoln za Kamihno prihodnjost.
Potem ko sta Kamila in knez odšla iz stanovanja, je Pavla sama ostala doma, kajti služabnika je bil grof vzel s sabo.
Pavla se je vsedla h Kamilini pisalni mizi, jo odprla s ponarejenimi ključi in začela brskati med papirji.
Take prilike kot današnje ni smela izgubiti. Hotela si je nabrati novega orožja proti svoji gospej.
„Ona je dobüa dve pismi od onega vražjega izdajalca! To vem dobro!" je sikala. „Kje jih ima skriti? Moram jih imeti, da vem, kak zločin zopet nameravata."
Toda v predalih ni našla ničesar.
Tedaj je zagledala malo skrinjico iz ebenovine.
To je bila Kamilina toaletna skrinji'ca, katero je vedno tako skrbno zapirala.v omaro. Danes je gotovo pozabila nanjo.
Takoj je Pavli šinila v glavo neka rešilna misel.
Vzela je ono skrinjico v roke. Kmalu se ji je posrečilo jo odpreti.
Hitro je vzela ven razne dragocene stvari in razočarana zagledala prazno dno.
Druzega nič I
Začela je skrinjico bolj pazljivo ogledovati. Tedaj se ji je zazdelo, da ima dvojno dno.
Obenem je vedela, da mora iskati vsa ona pisma na tem dnu. Kajti da jih Kamila ni uničila, o tem je bila prepričana.
Toda vkljub obupnemu naporu se ji ni posrečilo odpreti dna.
Slednjič je morala opustiti vse svoje prizadevanje.
Potem ko je vse varno zopet spravila na svoje mesto, je premišljevala, kako bi mogla priti do cilja, ne da bi Kamila kaj slutila o tem.
Slednjič je vendar našla pravo pot.
Demonski smehljaj je obkrožil njene ustnice, ko se je vdrugič vsedla k pisalni mizi in vzela v roko pero in papir.
„Poklicala ga bom, svojega novega zaveznika!" je šepetala ironično.
„On, potepuh iz poklica, bo že vedel, kako je ravnati s takimi stvarmi. Mora se mi posrečiti, da se polastim teh pisem, četudi ne takoj danes."
In hitro ji je drselo pero po papirju.
Ko je pismo končala, ga je zaprla v kuverto in naslovila na — Sutnerja!
„Haha!" se je smejala Pavla. „Ko bi vsaj ponosna grofica ratiborska slutila, da sem sklenila zvezo z njenim nekdanjim soprogom. Ah, veselim se že, kako bo ona debelo pogledala, ko stopi njen prvi soprog pred njo."
Pavla ni slutila, da je bil Sutner že davno v Monte Karlu in da je tudi Kamila že o tem vedela.
Pavla je pisala lopovu, da se grofovski par mudi tukaj in mu sporočila, naj ostane toliko časa v stolnem mestu, dokler ga ne pokliče.
Sutner ji je odgovoril, da bode to storil, a je vkljub temu odpotoval še isti dan.
Pavla je pogledala na uro. Imela je še dosti časa, da pismo odda.
Napravila se je in se podala na pošto.
Ko se je Pavla podala proti stopnicam, so se nasproti njenega stanovanja odprla neka vrata in nek možki je stopil na hodnik, ki je sobarici v neki oddaljenosti previdno sledil.
Ta elegantno oblečeni gospod je bil isti, ki je istega dne popoldan tako sumljivo opazoval Kamilo.
Zadovoljno si je mel roke, dočim je sledil sobarici. Videlo se je, kakor da je te prilike čakal že dolgo.
Pred hotelom je stopil izza nekega ogla k njemu nek človek, ki je nekaj časa tiho govoril z njim in nato odšel v drugi smeri.
Pavla je dospela na pošto, oddala pismo in odšla nazaj.
Ceste v Monte Karlu so bile v tej uri prazne in temne.
Pavla je prehodila že polovico poti do svojega doma, ne da bi srečala kakega človeka.
Tedaj se ji je brzih korakov približal neki mož — isti, s katerim je oni človek, ki je Pavli previdno sledil, govoril pred hotelom in stopil k njej z očividnim namenom, da jo objame.
„Aj, moja krasna gospica, tako pozno in sama?" je vskhknil z opletajočim se jezikom, kakor bi bil pijan.
Prestrašena je Pavla odskcčila in se skušala izviti njegovim rokam.
Toda v naslednjem trenotku jo je že oni pijanec držal in jo glasno poljubil na lice.
Pavla je prestrašena jela klicati na pomoč, a oni napadalec se ni dal oplašiti.
Zastonj se je Pavla trudila oprostiti se njegovega objema.
Tedaj se je pa že približala pomoč.
Hitri koraki so se začuli in na cesti se je prikazala temna možka postava in skočila s povzdignjeno palico k Pavli.
V naslednjem trenotku je bila ta že prosta.
Vsiljivi človek se je opotekal, ker ga je oni krepko sunil na stran, proti neki ograji in potem ko je parkrat krepko zaklel, je odšel naprej.
,Dovolite, gospica, da Vas spremljam v Vaš hotel, da Vas nihče ne bo več nadlegovali" je dejal rešitelj prijazno.
Od strahu se tresoča sobarica ga je hvaležno pogledala in se oprijela njegove roke.
„Ne bi si mislila, da je tu v Monte Karlu človek vedno v nevarnosti," je dejala. „Drugače bi ne šla ob tej uri ven!"
Tujec se je zaničljivo nasmehljal, nato pa uljudno odgovoril :
„Saj kaj taeega se pripeti le redkokedaj. Ta človek je bil očividno pijan. Toda vkljub temu bi bil temu možu celo hvaležen zato, četudi bodete morebiti name hudi, da mi je pripravil to srečo, da sem se seznanil z Vami in da Vam morem izkazati kako uslugo I"
Pavla se je koketno nasmehljala.
„Gospod, Vi govorite tako, kakor bi me bili že preje večkrat videli!" je odvrnila začudena.
„Da, videl sem Vas že večkrat I"
„Res? Kje pa in kedaj?"
„O — tu, v Vašem hotelu. Jaz namreč tudi stanujem tamkaj!" je dejal tujec smehljaje. „In srečen sem, da je tako."
Sedaj sta dospela do hotela.
Tedaj je Pavla pogledala svojemu spremljevalcu v obraz, a poznala ga ni.
„Torej res stanujete tu?" je vprašala majaje z glavo.
„Gotovo! Ravno nasproti Vašim sobam!"
„O — kako čudno, da Vaš še nikdar nisem zapazila!"
„O, jaz sem prišel šele včeraj zvečer!" je dejal tujec.
„In vendar ste me že večkrat zapazili, kakor ste mi po-vedah?"
„Ne, le dvakrat ali trikrat tekom današnjega dneva! — In dovolite, gospica, da Vas spremim gori do Vašega stanovanja!"
Ko sta dospela do vrat, se je tujec uljudno priklonil in dejal:
„Upam, gospica, dd bom tako srečen, da Vas vidim še večkrat. Kajneda, da mi ne bodete odrekli, ako Vas včasih povabim v gledališče ali na kak sprehod?"
„Ah, gospod!" je odvrnila Pavla in rudečica ji je zahla hca. „Jaz sem Vam dolžna hvalo in zelo sem srečna vsled Vaše ponudbe — toda morebiti ne veste, kak posel opravljam pri grofici ratiborski in —"
„O, milostna gospica!" ji je segel tujec smehljaje v besedo. „To vem ia poznam tudi že Vaše ime I In sedaj imate tudi Vi pravico vprašati, kdo da sem?"
Priklonil se je in dejal:
„Born! — Veleposestnik. Jaz sem iz Vaše domovine, gospica Pavla!"
Pri teh besedah je stopil nazaj in jo pustil oditi.
„Torej — na svidenje!" je še zaklical za njo in izginil nato A'' svoji sobi.
Tu je zadovoljno se smehljaje hodil gorindol in mrmral:
„Hvala Bogu! Posrečilo se mi je! Moj agent je izvrstno igral svojo ulogo!
Prvi in najtežji korak bi bil z začetkom tega znanja storjen. Mislim, da se mora razviti med mano in zvito sobarico pravo pravcato ljubezensko razmerje, in če na tej poti ničesar ne dosežem, nista vse moje izkustvo in spekulacijski dar kot detektiv niti počenega groša vredna."
Born, nam znani detektiv, je bil komaj končal ta samo-govor, ko se je njegov obraz nakrat premenil in se je ozrl napeto prislušujoč proti durim.
Njegov poostreni posluh je začul zunaj na s preprogami odetem hodniku korak.
V trenutku na to je že bil pri durih in gledal skozi ključavnico.
Lahko, da je bil natakar, ki je tod mimo šel, ali prav tako lahko tudi kdo drugi, ki je bil vrednejši njegove pozornosti kot oni.
Born je zapazil, kako je smuknila mimo senca nekega
moža.
Prisluševal je z naporom. Začul je trkanje na duri gro-fovega stanovanja.
Tako tiho, da ni bilo slišati niti najmanjšega zvoka, je odprl svoje duri komaj prst na široko in prežal previdno tja ven.
Tam je v tem trenotku takisto nekdo odprl in sicer Pavla.
Born ji je zrl naravnost v obraz, med tem ko je videl samo hrbet moža, ki je nosil svetel paletot in cihnder.
A Ii zaznal je vzlic temu takoj, kdo je ta mož, ker Pavla se je takoj osupnjena zdrznila in zaklicala prestrašeno:
Ah — Sutner I Vi ? — Kako, da prihajate že danes semkaj ? Ravnokar sem Vam bila šele pisala!"
Pomirjevalna kretnja moževa je storila, da-je umolknila, in oba sta vstopila v stanovanje.
Born je natanko zaslišal, kako je zaškripal zapah, ki ga je Pavla iz previdnosti porinila pred duri.
Teh malo besed, ki jih je bil začul, je odprlo začudenemu detektivu cel svet domnevanj in kombinacij. Pokazale so mu obenem, da in v kaki zvezi stojita Pavla in lopov med sabo. Odkril je bil nekaj, kar je bilo največje važnosti!
Priplezal se je do duri, ki sta bila za njima izginila, in je vlekel na uho.
Ah shšal ni niti najmanjšega zvoka. Najbrže nista bila ostala Pavla in Sutner v predsobi, temveč sta bila odšla dalje v salon zraven.
Born je uvidel, da bi bilo zastonj, če bi še tam čakal, in je odšel zopet v svojo sobo.
Pavla je bila dovedla Sutnerja v salon in se je tu obrnila nanj z začudenim vprašanjem:
„Ah povejte mi vendar, gospod Sutner, kako to, da ste že danes tukaj? Morali ste vendar počakati mojega pisma!"
„Imam svoje vzroke, spoštovana gospodična Pavla," je odvrnil lopov. Sedel je brez obotavljanja zadovoljno na stol, in postavil lesketajoči se cilinder previdno na mizo poleg sebe.
„Ah ne imenujte me tukaj z mojim imenom. Ne more se vedeti — hotžli so kaj malo pripravni kraji za zaupne pogovore. Imenujte me doktorja Valnerja! Ali nakratko: gospod doktor! To doni lepo in ne zbuja pozornosti!"
„Radi mene!" se je nasmehljala Pavla. „In naj Vam kar takoj povem, da ste mi popolnoma prav prišli. Pisala sem Vam, da Vas pričakujem."
„Lepo!" je zadovoljno prikimal Sutner. „In ker sem že tukaj, moreva se, kakor upam, o vsem natančno dogovoriti. Saj moja žena je pač v gledišču?"
„Vaša — a tako!" se je rogajoč nasmejala Pavla. „Seveda, z Rusom je — toda saj Vi še ne veste, kdo je ta, ki o njem govorim. —"
„O da, vem! Mislite kneza Orlova, ki stanuje v krasni vili tu spodaj ob morju!"
„Ali kdo Vas je vendar o tem poučil?" je odvrnila Pavla začudeno. „Jaz vendar Vam nisem o teh stvareh nič pisala! Kako dolgo pa ste že tukaj?"
„Dva dni," je odgovoril Sutner mirno.
„Tako? In niti obvestili me niste?" je dejala Pavla z rezkim očitanjem. „Če bi bila to vedela, bi Vam danes ne bila pisala. — Če pa bi zdaj bilo prišlo moje pismo v neprave roke?"
„Ali so tajnosti v njem?-'
„To ravno ne!"
„No, torej ni treba, da Vas to dalje skrbi. Na vsak način pošljejo pismo za mano."
„Na moje vprašanje pa le še niste odgovorili, gospod Sutner — pardon, gospod doktor Vainer! — Zakaj ste se torej tu cela dva dneva skrivali?"
„O, tega nikakor nisem storil! Dobili ste me lahko ves ta čas na javnih mestih. Ali nakratko: Včeraj sem se sešel s svojo ženo in njenim Rusom."
„Ah! Ona ve torej, da ste tukaj?"
„Da! In čeprav me ni bila povabila, sem prišel danes zvečer, da jo obiščem in spravim z njo svoje stvari v red. Pravzaprav se čudim, da Vam ni nič rekla, kako sva se sestala, gospodična Pavla!"
„Temu se čudite? O, nikoli več po dogodku z otrokom mi ni zaupala ničesar več!"
„A tako. — Pisah ste mi v poslednjem pismu, da bi se o različnih točkah pogovorili z mano najrajši osebno. Kakšne točke so to, gospodična Pavla?"
„Stvar, ki jo je Fogel — toda, gospod Sutner, oprostite, ne morem se privaditi Vašemu drugemu imenu — ah poznate dobro tajnosti svoje gospe?"
„Prav malo!" je odvrnil lopov previdno.
„Ali kar se otroka tiče — to ste vendar bolje informirani kot jaz. Zasledovali ste glumače in jim odvzeli otroka, ali ni res?"
„Ne prav tako, gospodična Pavla. Ne jaz, temveč neka stara baba, mati Valburga, če morda poznate ta odlični eksem-plar pravcate coprnice? — Torej ta je dobila otroka v svoje rokel —" -
„Stara Valburga?" Pavla se je zamislila. „Da, poznam to žensko! Dalje! Otroka pa imate menda vendar v rokah?"
„Iz česa to sklepate?"
„Prislušala sem šele pred par dnevi samogovoru Kami-linem —. Vaše soproge. Rekla je dobesedno: in Sutner mi mora dati otroka in če mu naj ga Fogel odvzame s silo! — No?"
Sutner je mirno skomizgnil.
„Da, pripravil sem jo do mnenja, da imam otroka. Toda nimam ga!"
„Res ne?" je vzkliknila Pavla razočarana.
„Ne, nikdar ga nisem imel v oblasti. Ko sem si ga hotel pri stari coprniei vzeti, je bila že izginila iz stanovanja z otrokom vred. Zastonj sem za njima povsod poizvedoval. Ali pustiva sedaj to stvar- z otrokom. Lahko se o tem pomeniva pozneje. Kaj ste mi hoteh reči? Zakaj Vam prihajam z otrokom ravno prav?"
„Ah veste, kaj se je dogodilo na ratiborskem gradu na večer poroke?" je vprašala Pavla.
„Ne! Kaj pa?"
„Zelo čudna stvar! Navidezno blazna ženska se je prikazala in se izdajala — le pomishte si — za grofico Melanijo!"
Sutner je planil pri teh besedah po koncu z glasom največjega začudenja.
„Ali ste videli Vi to žensko?" je vprašal naglo in napeto.
„Samo prav površno. Odpeljali so jo nezavestno v sobo, tam pa jim je utekla in planila v slavnostno dvorano, kjer je provzročila strašno zmedenost. Grof in Kamila, Vaša soproga, oba sta baje videla tujko in se dolgo nato nista mogla pomiriti. Ali mi morete Vi ta tajinstveni dogodek raztolmačiti?"
„Ne I" je odvrnil Sutner po kratkem razmišljevanju. „Ali menite morda Vi, da ni bila ona tujka nikaka blazna, temveč v resnici ta, za katero se je izdala?" je pristavil preže.
„Kako naj povem, kaj si mislim? Saj ne vem prav nič gotovega. Ali Vi, Sutner, veste več, kakor mi hočete zaupati! Bodiva vendar odkrita drug proti drugemu, sicer ne doseževa ničesar!"
„Krivico mi delate, gospodična Pavla! O teh stvareh se mi niti ne sanja."
„Ali res ne?" je dvomeč odvrnila Pavla.
„Častno besedo — ne!" se je zarotil lopov z nedolžnim obrazom.
Potem pa Vam vse povem, kar sem izvedela po nepretrganem, skrivnem opazovanju," je rekla Pavla. „Toda ne zdaj. Časa je premalo. Grofica se lahko nakrat vrne iz gledišča. Morava se sniti jutri ah vsaj v najbhžjih dneh na varnem prostoru."
„Dobro! Ah hočete priti v moje stanovanje?"
„Da, dajte mi naslov!"
Sutner je izpolnil njeno željo in nato vprašal:
„No, kaj ste še hoteh povedati?"
„Na sledi sem važnemu odkritju," je zašepetala Pavla naglo in razbuqeno. „Pojdite sem noter!"
Hitela je v sosednjo sobo Kamihno in Sutner ji je sledil z napeto radovednostjo.
Pavla je pokazala na toaletno skrinjico in pogledala lopova z zmagoslavnim smehljajem.
„V tej skrinji leži skrivnost in Vi mi räorate pomagati, da jo potegneva na svetlo."
„Kako to? Kakšna skrivnost pa?" je vprašal Sutner brez ume vanj a.
„Tu notri so Fogelnova pisma! Prepričana sem, da naj-deva v njih vsa le mogoča pojasnila. Posebno pa o dogodkih v gradu na poročni večer in najnovejših skrivnostnih stvareh, ki se zdaj dogajajo!"
„Kaj menite?"
„Ali niste še ničesar culi o pravdi, ki jo je zadel baron Čemšeniški proti grofu?"
„Hm, dal" je obotavljaje se prikimal Sutner. „Bral sem o tem danes notico v nekem časopisu iz glavnega mesta. Ali zdelo se mi je, da je stvar izmišljena."
Sobarica zre resnega obraza v Sutneija in ga zavrne nakratko:
„Ne, kar piše časopis, je resnica. Grof je danes odpotoval, da se o tem posvetuje s svojim odvetnikom. Jako verjetno je, da izgubi pravdo."
„Strela!" se je izvilo osuplemu-Sutnerju.
Zamišljen zre nekaj časa v tla in počasi povdarjajoč besedo reče:
„To bi bila zame nesreča I Izgubil bi bil najboljši vir dohodkov! Drugače bi me pa veselilo, če bi postala moja lepa Kamila beračica!" je škodoželjno pristavil.
„Ah, mishte menda, da bi jo to tako hudo zadelo? Morali bi pač svojo ženo zadostno poznati, da bi videli, da dobi zase še vedno kak izhod."
Pavla se pri tem zaničljivo nasmehne.
„Da, to je res!" se je smehljal Sutner zlobno. „In v tem slučaju mislim na ruskega kneza!"
Pavla je pritijevaje prikimala in nato nadaljevala:
„Meni se zdi pa še nekaj drugega. Za barona pripravlja nekaj hudega in Fogel bo njeno orodje pri tem. Saj veste, Sutner, kako vdan ji je ta norec, ta nesramni izdajalec;!" je zaškripala Pavla.
Kri ji je vzkipela pri mish na nezvestega ljubčka Fogla v sovražni besnosti.
„In upate, da lahko izvemo skrivnost obeh — moje žene in gozdarskega pomočnika — iz pisem poslednjega?"
„Da, mishm to zagotovo!"
„Ali kak namen naj bi to imelo za naju? Kaj naju briga baron?"
„Kako naj Vam le hitro pojasnim, kake načrte in namere imam?" je vzkliknila Pavla obupana nad lopovovo okornostjo.
45a
Nervozno se je zdrznila in upirajoč svoje poglede v Sut-nerja opominjala:
„Čas beži in vendar je vsaka sekunda tako dragocena! Ta pisma so na vsak način grozno orožje za tega, kdor jih dobi v svojo last. To Vam je, upam, vendar jasno I"
„Gotovo!" je odvrnil Sutner mirno in z lahnim roganjem se smehljajoč Pavlini razburjenosti in obupanosti. „Ali škrinjica je pač zaklenjena, kaj?"
„Seveda! Toda jaz sem jo že prej odprla. Pisma ležijo v skrivnem predalu. Zdi se, da ima škrinjica dvojno dno! Ali ste kaj izkušeni v odpiranju takih shramb?"
„Jaz?" jo je zavrnil Sutner z glasom, ko da je skrajno razžaljen po tem vprašanju. „Saj vendar nisem strokovnjak, gospodična Pavla!"
„Torej ne!" je zlobno zasiknila sobarica. „No dobro, hom pa sama pri priložnosti —"
„Saj lahko poizkusiva!" je segel Sutner naglo vmes in se pribUžal škrinjici.
„Da, da! Pa ne zdaj! — Lahko naju presenetijo!" ga je zadržala Pavla. — „Tudi pač potrebujeva za to primernega orodja."
„Ah — malenkost!" je zamrmral Sutner, ki je držal Skrinjico že v roki in jo ogledoval z očesom znalca. „Ali imate k temu prilegajoč ključ? Da — pa odklenite. V notranjosti bo pač kako skrivno pero. če tega najdemo, odpremo lahko tudi dno."
„Tiho!" je zašepetala Pavla naglo prestrašena in prislu-ševala. „Ona prihaja! — Ali slišite? Trka!"
„Da, resnično! — Fatalno!" je dejal Sutner zlovoljno in je za trenotek obstal.
Sledil je počasi naprej hiteči Pavli, ki je naglo planila v predsobo in odprla duri.
V bleščeči krasoti je vstopila Kamila, ali njeno oko je zrlo jezno na sobarico.
„Zakaj si zapahnila duri in me pustiš pol ure zunaj čakati?" je zavpila nanjo.
„Odprla sem takoj, ko ste bili potrkali!" se je branila Pavla Jcljubovaje. „Sicer pa — obisk je tukaj I" „Obisk? — Kdo?" „Vaš soprog — gospod Sutner!"
Kamili se je izvil sikajoč zloben zvok in planila je proti Pavli z grozeče dvignjeno desnico. „Kaöa! Ali se mi rogaš?"
„Dober večer, ljuba Kamila I" je zadonel v tem trenotku Sutnerjev glas iz salona in njegova postava se je prikazala v okviru duri.
102. poglavje.
V bedi.
Po ulicah glavnega mesta je stopala otožnega, deževnega septemberskega dneva skrajno revno oblečena, bleda in shujšana ženska postava.
Nosila je odrgnjeno črno obleko in čez to staromoden žaket. Par preprostih rokavic in navaden, temen slamnik, brez vseh okraskov, je izpopolnjeval njeno odelo.
Ali vkljub tej siromašni zunanjosti se je videlo vendai', da ni bila navadna ženska. V postavi, v faetnjah in pred vsem v finih potezah obraza je ležal dih nezavedne gracije in plemenitosti.
Seveda, ta obraz ni kazal izraza srečne dame, ki se je bila morda le za šalo preoblekla v to odelo bede; ne, kdor je zrl v te velike, modre oči, v te, celo žalostno tragedijo pripovedujoče, od boh razorane poteze, ga je moralo nehote prevzeti najtrpkejše sočutje.
Korak ji je bil truden in omahujoč, ko da je storila že dolgo pot, in obleka je kazala vphv finega, počasi rosečega dežja, ker stari, preluknjani dežnik, ki ga je nosila, jo je branil le v najpotrebnejši meri.
Bila je sedaj skoro v središču velikega mesta.
Pred eno strašno visokih najemniških palač se je končno ustavila in brala napis velike, nad vhodom pritrjene table:
„Gospe Vebrove posredovalnica za boljše službeno osobje. "Drugo nadstropje."
Potem ko je bila ta v bogatih zlatih črkah izvršeni napis prebirala pač dolgih pet minut, je stopala s težkimi vzdihi po stopnicah proti pisarni.
Zdelo se je, kakor da jo stane ta pot gotovega premagovanja.	*
Prišedši gor je potrkala na duri, M so imele isti napis kakor spodaj portal, in na glasen „Noter 1" ostrega ženskega glasu notri je vstopila v pisarno.
Ta je bila velika soba z uredbo kupčijskega komptoarja. Nad odprtimi stranskimi durmi, ki so pripuščale pogled v luk-surijozno opremljen salon, je bilo napisano: „Sprejemni salon za gospodo." V to svetišče seveda niso smeH ubogi prosilci služb. Za te je stalo v goli, neprijazni pisarni par preprostih pletenih stolov v porabo.
Dve ne več prav mladostni dami sta bili navzoči, poznalo se jima je na prvi pogled na nevesehh, osornih obrazih, da sta družabnici. Ah bih sta elegantno oblečeni in sta se po tem zelo odlikovali od novodošle, ki sta jo opazovali z jako začudenimi in ošabnozaničljivimi pogledi.
Ob velikem pultu sredi sobe je sedela za goro papirja starejša, črno oblečena dama z lornjonom na ostro naprej molečem nosu.
Bila je gospa Vebrova, lastnica zavoda.
„Sedite!" je dejala došli z opravilnim glasom in ne da bi se ozrla od svojih papirjev.
Došla je sedla molče na stol in čakala, da pride na vrsto.
Gospa Vebrova se je pogajala nekaj časa z obema drugima službo isk^j očima, ne da bi se pri tem ozrla kvišku. Eni je napisala par naslovov, na katere naj se obrne, in si notirala želje one druge.
Končno je povzdignila prednica zavoda glavo in poslala vprašujoč pogled proti nazadnje došli.
Ostro črtane poteze njenega obraza so zadobile začuden, nezaupen izraz, med tem ko je opazovala siromašno obleko.
„In kaj Vi žehte?" je vprašala z neprijaznim glasom.
„Prosila bi Vas, da mi pridobite službo!" je odvrnila ogovorjena tiho in plaho, vstavši in stopivši par korakov bhže.
Izraz v potezah gospe Vebrove je oledenel in zatemnel.
Pogledala je še enkrat v lice prosilke in — spoznala je, izkušena poznavalka ljudi, takoj, da se ne strinjata obleka in obnašanje te osebe.
„Kot kaj si žehte biti nameščeni?" je nadaljevala.
„Kot odgojilka ali družabnica ali tudi kot potna sprem-IjeA'alka — najrajša pri starejši, odlični dami."
Tekmovalki sta se pri teh bes edah tujke zlobno in veselo zahelietali.
Prednica zavoda se je ozrla nanji z grajajočim pogledom in vprašala nato, začudena in dvomeč:
„Ali pa ste tudi kos takšni službi?"
„Upam zagotovo 1"
„Ali ste že bili v enaki službi?"
„Ne — še ne!"
Gospa Vebrova je skomizgnila nejevoljno in obžalovalno.
„Potem ne morem ničesar za Vas storiti!" je dejala na-kratko.
„Ali — prosim, poizkusite vendar z mano! Izprašajte me!" jo je rotila tujka z genljivim glasom, s tako sladkim, laskajočim, mehkim glasom, da se je zopet nekoliko omečil strogi obraz prednice zavoda.
„Dobro torej!" je rekla. „Najprej — vplačati Vam je pet kron vpisnine.
Ali zamorete to?"
„Tu je denar!" je odvrnila tujka in vzela iz malega, jako obrabljenega mošnjička navedeno vsoto in jo postavila na pult.
Gospa Vebrova je zrla na denar in potem na bledo, shujšano postavo v siromašni obleki in odkimala začudeno z glavo.
Toda vzela je pero in pripravila prazen list papirja, da ga popiše.
„Kako se pišete?" je začela s vprašanji.
„Melanija Bergova."
„Gospodična?" „Da!"
„Stanujete?"
„V Vrtnih ulicah 5, pri gospe Holderjevi — vdovi!"
Na ta vprašanja je odgovarjala brez obotavljanja in gospa Vebrova je mehanično zapisavala odgovore.
Nato se je ozrla kvišku in napeto vprašala:
„Kako pa je z Vašimi zmožnostmi, gospodična Bergova?"
i	— 1079 —
„Govorim dovršeno angleško in francosko, vešča sem drugih potrebnih stvari in bi zadoščala tudi muzikaličnim zahtevam. "
Gospa Vebrova je zopet začudeno odkimala z glavo in opomnila nato s sočutnim glasom:
„Zdi se mi, da ste v zelo neprijetnem položaju, gospodična Bergova?"
Melanija Bergova je bolestno zavzdihnila in v oči so ji stopile svetle solze, med tem ko je nemo pritijevaje povesila glavo.
„Moram zares Vaše sposobnosti izkusiti, ljuba gospodična," je nadaljevala gospa Vebrova, zdaj resničnega sočutja prevzeta, prijazno. „Prosim 1 Tu je angleška knjiga in tu francoska. In zdaj berite iz njiju par odstavkov!"
Melanija Bergova je storila, kakor ji je bilo ukazano in gospa Vebrova je prikimavala, zelo zadovoljena.
„Prav dobro, moja ljuba gospodična! Izgovor je izvrsten! Zdaj h glasbi!
Prosim, vstopite sem noter!"
In stopala je naprej proti salonu za „gospodo", kjer je stal krasen pianino.
Melanija ji je sledila, sedla za pianino in začela igrati.
Vitki, fini prsti so ji dričali po tipkah, med tem ko so ji strmele velike, modre oči srepo v praznoto. Polagoma so se napolnile s solzami, ki so ji drkale počasi, v jasnih biserih raz bleda lica.
Zdelo se je, ko da je pri prvih zvokih, ki jih je izvabila godalu, izginilo zanjo vse naokrog, ko da je pozabila vse, le ne svoje bede, in ko da hiti njena duša tja v deželo spominov, preteklosti. Da, bilo je, ko da hoče vse to vdihniti v zvoke, ko da hoče svojo bedo, trpljenje, ki ji je polnilo in mučilo dušo, v godbi iztožiti.
Kaj je igrala, niso vedele niti prednica zavoda, niti stari devici, ki so vse stopile vsaka za svoj stol in kot okamnele začudenja opazovale nesrečnico.
In ta godba, tako neizrečeno žalostna in sladka obenem, je zavzela srca z nepremagljivo silo, ti zvoki so govorili tako
razločno, tako globoko genljivo, da so stopile negibno poslu-šajočim solze vroče boli in sočutja v oči.
In nakrat je začela Melanija Bergova peti s tihim, od joka tresočim se glasom:
„Globoko v srcu hudo nosim rano, nosila bom jo vse življenje svoje, ah, čutim, da me vedno globje gloje in da življenje kmalu bo končano.
Le eno vem, kateri bi odkrila vso bedo svojo in vse svoje boli; pa tožila ti več ne bom nikoli, ti, mati, ki te krije že gomila.
O, mati, pridi, vidi to trpljenje! Jaz hočem v grobu tihi mir in noč. Če taka je ljubezni tvoje moč, daj, da konča to žalostno življenje!
Ko je bila odpela, je naglo vstala in si skrivaj obrisala
solzo.
Za trenotek je zavladala mučna tišina zadrege, nato pa je vzkliknila prednica zavoda, premagovaje svoje ganotje, z navdušenim glasom:
„Izvrstno I Vaša igra je izborna, draga gospodična! In kar se tiče Vašega glasu, bi delali s svojim petjem čas vsakemu salonu."
PristopUa je k tiho in žalostno zroči Melaniji in pristavila polna sočutja:
„Zdite se mi zelo nesrečni, ljuba gospodična I Gotovo ste pred kratkim izgubili starše?"
„O — moji starši so že dolgo mrtvil" je zašepetala Melanija otožno.
Nato je naglo vzdignila glavo in ogibaje se nadaljevala:
• „Pa imate prav, sem nesrečna in sem že dosti hudega prestala."
In da se izogne vsakemu nadaljnemu vprašanju o njeni usodi, je pristavila: „Moje sposobnosti zadoščajo torej za mesto, kakor si ga jaz želim, ali ne?"
„Zadoščajo? — Ve5 ko sijajne so, moja draga gospodična!" je vzkliknila gospa Vebrova vsa vneta. „Veseli me, da Vam' morem napisati najboljše izpričevalo I"
. Bila je zdaj spet popolnoma trgovka.
Melanija je šla nazaj za njo v pisarno, kjer je začela gospa Vebrova pisati navedeno izpričevalo..
Stari devici, kojih radovednosti je bilo zdaj ustreženo in ki sta zdaj zrli na tekmovalko s pogledi, polnimi i^avisti in spoštovanja, sta se priporočili in zapustili pisarno.
Melanija se je tega zelo veselila. Navzočnost prič pri pogajanjih z načelnico zavoda ji je bila več kot mučna in ji dala čutiti žalostni položaj kot še bolj poniževalnega.
„Dam Vam sedaj par naslovov plemiških, dam, ki iščejo družabnice, ljuba gospodična," je povzela gospa Vebrova spet besedo.
Ogledala si je Melanijino obleko še enkrat in nato opomnila:
,V tej obleki, ljuba gospodična, se pa ne morete nikakor predstaviti. Oprostite! Seveda ni prerahloeutno, če Vas na to opozaqam, toda moja dolžnost je podati Vam praktičnih nasvetov. In če bi se tako, kakor stojite tu, prikazali v eni hiš, v katere vas hočem priporočiti, bi Vam sploh ne dovolih vstopa. Ali nimate še kake boljše obleke?"
Bleda lica Melanijina so se med temi besedami pokrila z žarečo rdečico sramu. Iz oči so se ji zopet prikradle vroče solze, globoko je povesila glavo in nemo zanikala.
„Ah!" je vzdihnila obupano. „Vidim, da imate popolnoma prav, tega — tega nisem prej pomishla!"
„Temu se pač lahko odpomore, ljuba gospodična!" je dejala gospa Vebrova prijazno. „Morah si boste pač naročiti novo obleko.
Spet se je ustnicam Melanijinim izvil težak vzdih.
„Ne — ne morem, žalibog!" je dihnila komaj slišno. „Nimam prav nič sredstev več. Denar, ki sem Vam ga dala, je bil moj zadnji!"
„Ubogo dete!" je dejala gospa resno in sočutno. ,Tu, vzemite teh pet kron za zdaj nazaj. Mojo pristojbino mi lahko poplačate pozneje!"
S tem je stisnila Melaniji denar v roko, ki jo je ta le nerada odprla.
„Ali za pet kron si ne morete še kupiti nove obleke!" je nadaljevala gospa Vebrova. „Ali nimate prav nič prijateljev, nič svojcev, ljuba gospodična, ki bi se nanje lahko obrnili v svoji sih!"
„Ne — nikogar!" je zaplakala Melanija.
„To je hudo, zelo hudo za Vas!" je menila gospa Vebrova sožalno in z nekaj presenečenim pogledom je sumljivo zamajala s glavo. „Vi ste v resnici prav sama na svetu?"
.Da — prav sama!" je zatrepetalo v srce pretresujočih stokih z kriveeih se ustnic Melanijinih.
„O kako žalostno! Potem pač tudi nimate nobenih priporočil?"
„Priporočil?" je ponovila Melanija začudeno.
„No da, ljuba gospodična! Če iščete službe kot družabnica ah kaj enakega, morate vendar podpreti prošnjo s priporočilom vsaj ene spoštovane, imenitne osebnosti. Ah niste vedeli tega?"
„O Bog! odkod naj si vzamem priporočilo?"
„Ali ne poznate nobenega? Niti ene dame iz boljše družbe, ki bi Vam lahko dala izpričevalo o Vašem nravstvenem vedenju, o Vaši reputaciji? — Ne? — Da, ljuba gospodična, potem Vam ne morem pomagati!"
„Ali saj imam Vaše izpričevalo, gospa Vebrova!"
„Ljubo dete, to ne zadošča! Vidim, da ste v teh stvareh idealno neizkušeni. Kar vse dandanes gospoda zahteva, je skoro neverjetno. Gotova hoče biti in tega se ji tudi ne more zameriti. Kdor vzame popolnoma tujo osebo v hišo, takorekoč celo v okrilje svoje družine, ta hoče imeti tudi gotove garancije. Vi pa se ne morete na nikogar skhcevati. In to je pri mladem dekletu — oprostite mi odkrite besede — zelo sumljivo!"
Vedno globje se je povesila Melanijina glava in hudo plakajoč je skrila naposled obraz v dlani.
„O moj Bog!" je zastokala v brezmejnem obupu.
„Imela bi bila za Vas izvrstno službo, ljuba gospodična 1 Neka dama visokega ruskega plemstva, kneginja Orlova, ki se je ustavila mimogrede v glavnem mestu, išče družabnico in Vaše vednosti bi Vas popolnoma usposobljale za to mesto — ali, ker je stvar taka, ne smete na to misliti. Ne morem Vas poslati k višji gospodi — že z ozirom na dober glas svojega zavoda ne. Prav resnično žal mi je za Vas. Ali poizkusite naj-prvo s službo otroške vrtnarice. če se hočete potem pozneje ogledati po čem boljšem, bo to kaj drugega."
Brez pomisleka je Melanija prikimala nagel: „Dal"
«Seveda Vas bodo tudi tam povpraševali po priporočilih," je nadaljevala gospa Vebrova, „toda, to nima ravno toliko pomena. Takih mest je vse polno praznih in že najdete kaj primernega. Tu imate za danes štiri naslove. Če ne bo nič, no, pa pridite zopet jutri in dam Vam novih naslovov. Idite z Bogom, ljuba gospodična! Mnogo sreče!"
Brzo nato je stala Melanija zunaj pred pisarno.
Mehanično papir z od gospe Vebrove notiranimi naslovi trdno v roki držeč, je omahovala dol po stopnicah.
Solze so ji tekle neprestano, v glavi se ji je nakrat zavrtelo in zagrabila je za opiralo stopnic, da ne bi padla.
Toda z energično močjo volje se je kmalu zopet ohrabrila. Prišla je na cesto in tam prebrala listič.
Kam naj gre najprvo?
Po kratkem razmišljevanju je odločila, da poizkusi s prvim mestom — naslov je kazal komercijsko svetnico.
Ni imela predolge poti, deževalo je seveda še zmeraj in obleka se ji ni s tem nič poboljšala, ali vzdihujoč si je rekla, da si pač ne more izbirati.
Po polurni hoji je dosegla svoj cilj. Kmalu je stopala Melanija po s preprogami obloženih stopnicah hiše kvišku in pozvonila v prvem nadstropju.
Koketno oblečeno in brhko dekle — najbrže sobarica — ji je odprla. Strmela je v premočeno siromašno postavo z velikimi očmi, segla nato naglo, še prej ko je mogla Melanija v pojasnilo usta odpreti, v žep in ji pomolela drobiž.
«Nisem — nisem beračieal" je izbruhnila Melanija, tresoč se sramu in zbeganosti.
„Ne? No, kaj pa hočete?"
„Govorila bi rada z gospo komereijsko svetnico. Prihajam iz pisarne gospe Vebrove —'
„A tako — no potem pale pridite noter 1" je dejala dekle obotavljajo se in se ozrla še enkrat s kritičnim pogledom na nič manj kot prikupljivo zunanjost Melanijino.
Ta je stopala s težkim, stisnjenim srcem za sobarico.
V sobi takoj zraven vhoda ji je ta rekla, naj počaka, in je izginüa skozi duri, ki jih je pustila široko odprte za sabo.
Melanija je zaslišala v oddaljeni sobi dva ženska glasa — sobaričinega in drugega, ki je donel ostro in ukazujoče.
čez ne dolgo časa se je vrnila dekle sama.
„Milostiva pride takoj!" ji je naznanila. „Sedite, gospodična!"
Nato je odšla in Melanija je ostala precej dolgo sama, mučena od srce stiskajoče plahosti in nemirnosti.
Ali bo sprejeta? Kakšna gospa je ta komercijska svetnica?
Glasen, vriščeč otroški krik in divji ropot je prihajal iz
dalje.
Melanija se je nehote zdrznila. Mir in pokoj je iskala — ah tu ga bo težko dobila!
Duri so se odprle in vstopila je visokorasla, jako elegantno oblečena in pravkar frizirana dama s strogimi potezami v licu in z lornjonom na nosu.
Vidno neprijetno iznenaden, preletel je njen ošabni pogled Melanijino postavo. Pritisnila je lornjon trje na oči in prišumela k nizko se pred njo priklanjajoči.
„Vi prihajate od gospe Vebrove? — Vi?" je vprašala z rezko ostrim glasom.
„Da, milostiva!" je jecljala Melanija prestrašena in plaha. „Rada bi prosila za službo, ki —"
„Kakšna priporočila imate?
„Od gospe Vebrove!"
„Od kog^ še?"
„Za sedaj — od nikogar drugega. Nisem bila še nikdar v tuji hiši v službenem razmeiju."
Dama je skomizgnila nejevoljno in ošabno.
„Žal mi je I" je dejala hladno. «Ne morem Vas sprejeti. Kako mi le more gospa Vebrova poslati osebo, ki nima priporočil? — Nezaslišano!"
Melanija je stala že pri durih.
„Prosim, oprostite!" je zašepetala med solzami, popolnoma prepadena po tem nečuveno zaničljivem ravnanju.
Ihteč je odbežala. Zbegana je hitela po cesti.
Ah! nihče se ni brigal za usmiljenja vredno, obupano nesrečnico; med vsemi ljudmi, ki so hiteli po živih ulicah mimo nje, ni bilo niti enega, ki bi mu mogla potožiti svojo bedo, ki bi ji hotel biti prijatelj!
Zapuščena, popolnoma sama in od nobenega poznana, je hodila po velikem mestu — bedna reva, ena obupana več med tolikimi drugimi nesrečnimi!
Končno se je ustavila in posušila solze.
Kaj zdaj? Ah naj poizkuša še na drugih mestih? Ah! to bi bilo prav tako zastonj, izpostavljala bi se iznova poniževanju I
Toda morala je dobiti službo, od česa pa naj živi!
Pogledala je na listič in videla, da ji je treba le še par hiš naprej iti, da dospe na drugi naslov.
„Še ta poizkus naj storim!" je zašepetala s pogumom obupanega. ,če se še to ponesreči, potem — mi bodi Bog mi-lostiv!"
Hiša, ki je v njo kmalu nato vstopila, je bila navadna najemniška kasarna.
Melanija je morala stopati do najvišjega nadstropja, kjer je — kakor je pravü listič gospe Vebrove — zahtevala njenih služb soproga nekega uradnika.
Na njeno zvoaenje se je vzdignil v stanovanju divji ropot.
Vreščeči otroci so pribežaH, duri so se naglo odprle in dva pribhžno pet in sedemletna dečka in še manjša dekhea so se pulili pred prestrašenimi Melanijinimi pogledi za to, kdo bo prvi.
Za otroki se je prikazala ženska precej navadnega videza v slabo stoječi preprosti domači obleki in vprašala tujko z osomim glasom, česa si želi.
Melanija je izrekla svojo prošnjo.
„Da, gospodična," je nato dejala ženska zamišljeno. „Pri nas bi imeli dosti dela. In zdi se, da ste prav bolehni in slabotni. Bojim se, da ne bodete kos svoji nalogi! — Tiho otroci!" je zakričala jezno na vriščeče otroke. «Še razume se ne, kar se govori! Alo, noter!"
Ostala je v odprtih vstopnih durih in menda ji ni niti palo v glavo, da bi povabila Melanijo v stanovanje.
Na tem ni bilo tej tudi nič ležeče, ker pogled na to preprosto žensko in zanemarjene, divje otroke je vzbudil v njej čut groze, če je pomislila, da naj bo med temi ljudmi mogoče njen bodoči dom. Najrajša bi bila kar odšla.
Toda pomislila je na svojo bedo in pohlevno vprašala:
„Kake dolžnosti bi morala tu prevzeti?"
„Da, gospodična, mi namreč nimamo za sedaj nobene služkinje," je pojasnjevala ženska nekako v zadregi. „Morali bi torej tudi njena dela prevzeti — seveda le začasno. Razen tega bi nadzorovali te tri otroke in poučevali oba dečka."
„Ne, to bi v resnici presegalo moje moči," je dejala Melanija naglo in odločno. „Obžalujem torej!"
„Prosim!" je odvrnila ženska hladno in kratko, stopila nazaj in zaloputnila duri.
Še trenotek je stala tu Melanija neodločno — nato je otožno in obupano globoko zavzdihnila in šla omahovaje dol po stopnicah.
Doli na cesti jo je zopet sprejela siva, grozna beda. ,
Mračno jesensko nebo je še vedno neprestano točilo potoke solza na zemljo. Ulice z mokrim, umazanim tlakom niso nudile preprijetnega zadržka. Tudi so hiteli ljudje s podvojeno naglico pod dežnikom naprej, da dospejo do prijaznega doma.
Kam pa naj se obrne nesrečnica, ki nima doma?
Upadel ji je pogum, da bi poiskala še ostala naslova. Saj bi bilo gotovo tudi brezuspešno, si je dejala brez tolažbe in potrta.
'I'ein II el o je že, nastopil je zgodnji veöer. V izložbah so že žarele bleščeče luči in plinove svetilke na cesti so zaplamtele ena za drugo.
S trudnimi koraki je stopala Melanija. Obleka ji je bila popolnoma premočena, tresla se je od mraza, in mrzlica ji je preletavala vse nežno telo.
Živo notranje mesto je ostalo čez nekaj časa za njo in pred njo so se vlekle dolge, puste, tihe predmestne ulice.
Vedno počasnejši ji je bil korak, le gugala se je še mehanično naprej, ali čutila je, da mora kmalu od utrujönosti pasti.
„Usmiljeni Bog!" je tiho zaplakala. „Daj mi moči Ne zapusti me!"
Zdaj je bila v "Vrtnih ulicah — v istih, kjer je stalo stanovanje trgovca Špehta. Stopila je v veliko, zelo neznatno hišo, šla čez dvorišče in od tod po stopnicah zahišja.
Do smrti utrujena se je ustavila na gornjem koncu stopnic.
Tu je bila tema kakor v grobu, ali Melanija je menda poznala te prostore. Tipala je naokrog in potrkala končno na neke duri.
Te so se odprle, starikava, bleda ženska s tužnimi očmi je povabila Melanijo s kretnjo roke, naj vstopi.
Melanija je omahnila noter in pala takoj na stol, ki je stal poleg mize, na kateri je gorela svetilka.
Bilo je to kaj siromašno stanovanje tu gori, neposredno pod streho. Ali nesrečnica je bila vendar zelo zadovoljna, da ima v tem revnem prostoru zavetišče, kamor je lahko položila svojo trudno glavo.
Ženska je vrata zaprla in pristopila, v skrbeh se ozrši na Melanijo, k mizi, sedla pred šivanje, ki ga je bila prej zapustila, in vprašala s prijaznim in napetim glasom:
,No, ljuba gospodična, ali ste kaj dobili? Ali saj ni treba, da Vas še vprašam. Ne vidi se, da Vam je bila sreča milal"
Ko je Melanija med solzami nemo odkimala, je nadaljevala v skrbeh in sočutno:
„Odložite vendar mokro obleko, ljubi otrok! Saj Vas mrzlica trese od mraza! Počakajte, takoj nama pripravim ve-
čerjo. Cašo kave sem postavila za Vas na gorko. To najprvo popijte, Vam bo dobro storilo!"
To govoreč je vstala, šla proti peči v kotu sobe in prinesla zdaj Melaniji kavo.
Ta se je zahvalila skrbni gospodinji bolj s pogledi kakor z besedami in naglo popila vročo oživljajočo pijačo.
Nato je odložila premočeno obleko in se zavila v suho odejo, ki ga ji je podala dobrosrčna gospa.
Med tem pa, ko je ta večerjo pripravljala, je pripovedovala Melanija o svojih današnjih dogodkih.
Gospa jo je poslušala sočutno in žalostno in rekla končno s težkim vzdihom:
„Da, ljuba gospodična, v resnici, zelo nesrečni ste! Ah, da bi le mogla kaj za Vas storiti. Ali saj veste, da imam komaj sama najpotrebniše."
„Da, dobra gospa Holderjeva, to vem! In storili ste zame že več, kakor Vam bom mogla kdaj povrniti!" je zajokala Melanija. „Usmiljeno ste me sprejeli nesrečnico, ko sem pred osmimi dnevi potrkala liki beračica na Vaše duri. Skrbeli ste zame, ko da sem Vaša hči. Ah — težko mi de, da Vam ne morem ničesar — prav ničesar podati v odškodnino za vso to Vašo žrtvujočo se dobroto in ljubezen!"
„Ah kaj, gospodična! Ne govorite o odškodnini. Svoje malo revščine od srca rada delim z Vami. Ko boste pozneje enkrat v boljšem položaju, pa se lahko zopet spomnite na staro gospo Holderjevo."
„Toda ne morem opravičiti, da bi Vašo dobroto še nadalje izkoriščala, dobra gospa Holderjeva! Ne smem Vam biti nadalje v breme. — O moj Bog! kaj naj le počnem?" je stokala Melanija ne vedoč si pomoči med silnimi solzami.
„Vi hočete odtod, gospodična? No, iz tega-jine bo nič!" je vzkliknila gospa Holderjeva energično. „Ne, ne! Vi ostanete tako dolgo pri meni, dokler niste dobili kaj primernega zase. Seveda bo to zelo težko," je žalostno nadaljevala dobrosrčna gospa. „In gospa Vebrova ima popolnoma prav, ljubo dete, brez priporočil ne dobite mesta po svoji želji !"
„Ali kaj naj le storim, ljuba gospa Holderjeva?" je tožila Melanija roke sklepajoč v najbridkejših skrbeh. „Dajte mi kak svet. Vi ste izkušena gospa, medtem ko jaz — ah, saj nisem bila še nobenkrat v takem položaju, ne vem si pomagati. Ne vem, kaj je treba pričeti, da se prisluži kruh."
„Da, moja ljuba gospodična, to sem takoj videla na V-as, da ne izhajate iz navadne hiše," je rekla gospa Holderjeva in se posadila z resnim, ljubeče poizvedovalnim obrazom na stol Melaniji nasproti.
„Vi niste navadna gospodična Bergova, za katero se izdajate, moje ljubo dete," je nadaljevala, „temveč visoko izobražena dama!"
„Ah, dobra gospa Holderjeva, motite se," je odvrnüa Melanija odločno odkimavaje.
„O ne, moj otrok!" se je smehljala gospa sigurno. „Varati hočete o svoji osebi tudi mene, kakor ves svet. Pa to se Vam ne posreči. Ne bom Vas prosila, ne süüa v Vas, da mi odkrijete svojo bol in skrivnost. Ker tega ne storite sami od sebe, morate imeti vzroke, da molčite o svoji preteklosti."
„Da, moja preteklost je mrtva zame," je prikimala Melanija temno. „In jaz sem mrtva za svojce."
„To se pravi. Vi hočete tako, ljuba gospodična, ali.ne? — No, kar Vas je tudi privedlo v to grozno bedo, prepričana sem, da ni bila Vaša krivda."
„Bog Vas blagoslovi za to besedo, dobra gospa Holderjeva!" je zašepetala ganjena Melanija. „Ne, nisem prišla po lastni krivdi v to nesrečo, v ta bedni položaj.
Ali več Vam ne morem sedaj povedati. Mogoče, da Vam kdaj pozneje povem svojo žalostno povest — pozneje, ko Vam, kakor upam, tudi z dejanjem lahko dokažem hvaležnost," je pristavila otožno.
„Prosim, ne govorite več o zahvali 1" se je branila gospa Holderjeva. „In zdaj mislive na to, kako bi se Vam dalo najbolje pomoči."
Melanija je vsa solzna zastokala.
„O, želela bi si," je šepetala tiho, „da bi se me Bog usmilil in me s smrtjo odrešil mojih nadlog."
46a
„Ne, ljubo dete, premladi ste, da bi morali že vse nade na boljšo in srečnejšo bodočnost pokopati," jo je tolažila gospa Holderjeva. „Ne smete biti tako malodušni. Seveda, boj za obstanek je težak — dvakrat trd in težak za samostoječo žensko. S svojo znanostjo, s svojo naobrazbo pa si z malo trudom že priskrbite precej sprejemljivo/^lksistenco."
" ij v
„Dobro in pametno govorite, dobra gospa Holderjeva, ali, danes sem izkusila, da bo tfc^'zame pač nemogoče."
„Ljuba gospodična, mislim vendar, da bodete vedeli vsaj za enega človeka na tem širnem svetu, ki Vas je prej poznal in na kogar se v svojem sedanjem položaju lahko obrnete. Tudi če samo zato, da Vam preskrbi potrebno priporočilo."
„Ne, ni ga človeka, ki bi se mu lahko odkrila I"
„Razumem dobro, ljubo dete, kako to mislitejf* je odvrnila gospa Holderjeva z britkim nasmehom.	V
„Saj hočete biti mrtvi za one ljudi, v katerih kroge ste prej spadali. Ah se imate ■ od njih. bati sovraštva in preganjanja?"
„Ne vprašujte me nič o tem, prosim Vas, ljuba gospa Holderjeva!" se je branila Melanija s plaho naglico. „Ne morem Vam na to odgovoriti 1"
„No dobro, ljuba gospodična, ne maram Vas mučiti s svojo radovednostjo! Ce je pa tako, kakor ste rekli, pa tudi ne smete upati, da dobite po posredovanju gospe Vebrove mesto družabnice ali odgojiteljice."
„To mi je zdaj seveda jasno!" je žalostno pritrdila mJK-nija. „Ker ne morem imenovati nikogar, ki bi bil porok zame, me tudi nihče ne sprejme."
„Žahbog, ljubo dete! Vkljub Vašim sposobnostim se ne bo na Vas oziralo. Zato sprejmite najprvo službo, kjer se ne vpraša po porokih ali priporočihh."
„O, in kako rada!	Kako službo pa mislite, da bi lahko sprejela?"
„Kako bi bilo, če	bi se za najprvo izkusili kot knjigo-
vodkinja, korespondentka	ali tudi — če se kaj takega začasno
ne nudi — kot navadna prodajalka v kakršnemkoli modnem magacinu glavnega mesta?"
„Kot prodajalka, mislite, gospa Holderjeva?" je vprašala Melanija nekam stisnjeno.
„Da, ljuba gospodična! Seveda v velikem zavodu, kjer lahko popolnoma razvijete svoje sposobnosti. Dobili bi kmalu boljšo službo in bi lahko pozneje, z večjo nado na uspeh nastopili pot, na katero se Vam postavlja sedaj toliko nepremagljivih ovir."
„Jutri poizkusim, da si najdem tako službo!" je rekla Melanija po kratkem preihišljevanju. „Saj mi tudi ničesar drugega ne preostaja."
Gospa Holderjeva je zadovoljno prikimala.
„Če zdaj službo dobite ah ne, ljubo dete," je na to odvrnila, „na vsak način ostanete pri meni tako .dolgo, dokler se Vam ne bo položaj bistveno poboljšal. In zdaj se navzemite novega poguma in zaupajte v Božjo pomoč. Še vse se obrne na boljše I"
Melanija je objela dobrosrčno vdovo, ki je skrbela s tako ljubeznijo kakor mati za njo, ki ji je bila vendar popolna tujka, pretakajoč vroče solze hvaležnosti.
Zdaj se ni več čutila tako zapuščeno in nesrečno in zrla je z novim upom v temno bodočnost.
103. poglavje.
V morilčevi roki.
Bilo je okoli osme ure zjutraj, ko je Sigmund spremljan od zvestega Bimba odjezdil iz vasi.
Okoli poldneva si je upal dospeti do kraja, kjer se je bil naselil najemnik po požaru svoje hiše.
V globokih mislih je jahal po samotni cesti, niti slutil ni grozne nevarnosti, ki mu je pretila, zahrbtnega načrta, ki sta ga namerila ob^ morilska hlapca Kamihna proti njegovemu življenju.
Gozdarskega pomočnika, spretno preoblečenega, ni spoznal niti on niti Bimbo, in Koha, ki je bU mimo tega Sigmundu osebno popolnoma neznan, nista sploh niti videla.
Sigmund je še enkrat premišljeval o čudnem pripovedovanju krčmarjevem, ki je povzročilo njegovo sedanje podjetje do najemnika.
Dvomi in upi, plahe slutnje in vmes spomini iz preteklosti so se dvigali v menjajoeih podobah v njegovi duši.
Kaj bo izvedel od najemnika? Morda nič, kar bi njegove slutnje potrdilo.
Kako bi bila tudi stara Dora ali Melanija, ki je že davno umrla, v kakršnikoli zvezi s skrivnostnimi dogodki na maj arij i? Ali ni bilo še več starih žensk, ki so se imenovale Dora? Zakaj naj bi bila ravno Melanijina dojilka ona, ki je bila storila tako grozen konec v plamenih?
Tako čudno se mu je vse to zdelo, da bi bil mnogo v pripovedovanju skoro smatral za pretirano.
Krčmar je bil opazil, kako zelo ga je ta stvar zanimala, kako ga je razburjala in v njem zbudila mrzlično napetost, in
tako je oni lahko mnogo pridejal, da bi svojega gosta pozabaval.
Bimbo, ki mu je bil Sigmund vse razodel, je bü istega mnenja.
Vkljub temu je svetoval, da poiščeta najemnika. Ta bo pač mogel kaj pojasniti.
Najmanje si je mogel Sigmund — tudi če bi pustil vse drugo veljati — raztolmačiti, kdo je pač bil v resnici oni dozdevni zdravnik za umobolne in preganjalec obeh nesrečnih žensk.
Tudi kdo je bil oni drugi, dozdevni sorodnik mlade dame, ni mogel ugeniti.
Njemu je ostalo za zdaj vse temno in skrivnostno in morda, tako si je mishl, bi ostalo za njega za vedno skrivnost, kar se je bilo dogodilo v zakupnikovi hiši.
Že pol ure je Sigmund jahal v ostrem diru.
Bimbo je jezdil par korakov za svojim gospodom.
Cesta je bila jako samotna, nobenega voza, nobenega pešca nista srečala.
Ob obeh straneh so se daleč raztezale redko porastle njive, vrsteče se s pustimi, rjavimi goljavami, tuintam posutimi z nizkim dračjem. Vsa pokrajina je nudila otožen pogled, ko da je vse na njej izumrlo.
Na nebu so se zbirali sivi kupi oblakov, zavel je hladen veter in grozil je eden onih jesenskih dežjev, ki curljajo z neba po cele dneve brez prestanka.
„Naprej, Bimbo 1" je zaklical Sigmund. Jahajva hitreje, da doseževa svoj cilj, prej ko se omočiva!"
Pognal je konja in Bimbo je sledil njegovemu zgledu.
Zamorec se je začel nato pozorno ozirati krog sebe in pravkar je hotel svojemu gospodu izreči svoje mnenje o vremenu, kar zapazi za sabo v neveliki oddaljenosti jezdeca.
„Gospod baroni" zakhče Sigmundu. „Tu zadaj nam nekdo sledi!"
„Tako? Ali misliš, da hoče kaj od naju, Bimbo?" vpraša Sigmund in se tudi ozre.
„Mislim — da. Pomignil mi je!"
„No, poSakajva moža!"
Oba sta ustavila drhteči živali in sta z napetostjo pričakovala jezdeca, ki se je očitno trudil, da bi ju dohitel.
Dve minuti pozneje je pariral svojega konja pred Sigmun-dom, snel je čepico in prijezdil počasi do njega.
To ni bil nihče drugi kot Koh.
„Ah želite česa od mene?" je vprašal Sigmund, malo začudeno in precej nezaupno motreč korenjaško postavo z rdečim, sirovim obrazom.
„Da, gospod, če je Vaša milost gospod baron Čemše-niški!" je odvrnil Koh s preveliko in preponižno vljudnostjo.
„Ta sem jaz!"
„Potem Vam imam nekaj izporočiti, milostivi gospod!"
„Storite to nakratko, nimam mnogo časa!" je odvrnil Sigmund nesti-pljivo. „Od koga prihaja to izporočilo?"
„Od ravnatelja cirkusa Proška!"
„A!" se je zavzel Sigmund začuden.
„Gospod baron poznate tega moža ter ga iščete, ali ne?"
„Da! Seveda! — To se pravi, iščem nekega dečka, ki ga je ta človek dolgo vodil s sabo!"
„Popolnoma prav, milostivi gospod! Ta deček je tudi tu, to je, on je spet pri nas!"
„Kaj? Pri kom? Ah ste tudi Vi pri tej družbi vrvople-salcev?" je zaklical Sigmund razburjen.
„Da, milostivi gospod! Da Vam nakratko razjasnim: Mali se nam je izgubil tam v vasi, poni je namreč utekel z njim — ah saj to že tako veste. Ostah smo v teh krajih, in smo otroka nazadnje dobih."
Onemel presenečenja m začudenja je zrl Sigmund v govorečega, ki se je držal neznansko abotno in omejeno in je kakor vzadregi sukal čepico v rokah.
„In vrvoplesalec Vas pošilja k meni, da mi to poveste?" je izpregovoril nazadnje Sigmund. „Odkod pa ve, da sem bil tukaj
v vasi in da iščem otroka? Da, ali pa sploh ve, kdo da je ta deček?"
„Vse, gospod baroni Proško je izvedel, da iščete svojega malega dečka. Prej mu ni bilo nič natančneje znano, odkod je oirok. Slišali smo, da ste tu v vasi, in tako me je poslal moj gospodar k Vam. Nisem Vas več dobil v gostilni, izvedel sem pa, katero pot ste ubrali, no in potem sem jezdil za Vami."
Sigmund je bil vse preveč razburjen, da bi se dolgo razmišljeval. Kar mu je Koh pravil, se mu je zdelo prav verjetno.
„Upam, ravnatelj Proško Vas pošilja, da mi naznanite, da mi hoče izročiti mojega nečaka?"'
„Tako je, gospod baron, to mi je naročil, da Vam povem!" je odvrnil Koh.
„Dobro tedaj I Kje dobim vašo družbo?"
„Ah mi izvolite slediti, milostivi gospod? Jaz Vas tja, popeljem 1"
„Naprej torej!" je silil Sigmund nestrpno. — „Kaj pa praviš ti na to, Bimbo? Mislim, da si poiščemo najprej malega Ervina!"
„Gotovo, gospod baroni" mu je pritrdil zamorec. „Če je stvar v resnici taka, kakor trdi ta neznani mož," je pristavil, ozrši se sumljivo po strani na Koha, „bi bila to zares vehka sreča."
„Mar dvomiš, Bimbo?" je odvrnil Sigmund osupnjen. „Po mojem prepričanju je moral tega moža vendar vrvoplesalec poslati. Odkod bi pač drugače tako dobro poznal zgodovino otroka?"
„Izvolite, milostivi gospod, prebrati to pismo!" je. hitro vmes posegel Koh in je molel Sigmundu pismo, ki ga je bil sestavil Fogel. „Ravnatelj Proško Vam je napisal tu notri svoje pogoje."
„Kaj, pogoje mi stavi?" je zaklical Sigmund s ponosno nejevoljo in je segel po pismu.
Raztrgal je ovoj in potegnil iz njega velik, rumen list, kojega ena stran je bila napolnjena z velikimi, pogostokrat zavitimi črkami.
Z zamolklim glasom je bral:
„Visokorodni gospod baron!
Milostivi gospodi Izvedel sem, da iščete dečka, ki mi ga je pred daljšim časom izročila neznana oseba. Vam se dozdeva, da je otrok, kojega ime je Ervin Kronau, Vaš visokorodni nečak. To sem šele sedaj izvedel.
Pripravljen sem izročiti Vam dečka proti primerni odškodnini, ki se lahko ustmeno dogovori med nama. Prosim, blagovolite se potruditi in slediti do-našalcu tega pisma, da Vas, gospod baron, pripelje k meni.
Radi varnosti in da se ne spravim v neprijeten položaj, da bi me nadlegovala policija, sem primoran, gospod baron, staviti ta pogoj, da se v tej stvari nobenemu ne zaupate in dalje, da pridete sam, torej brez vsakega spremstva.
Tudi Vas moram prositi, da pridete takoj, vdru-gič ne pošljem več. Ako nočete, odidem s svojo družbo nemudoma naprej in otroka skrijem.
Vsa nadaljna pojasnila Vam poda moj posel.
Priporoča se, visokorodni gospod baron, Vam ponižno vdani
Alfonz Proško, ravnatelj cirkusa."
Sigmund je strmel temno in zamišljeno še nekaj časa v to pismo.
Ne oziraje se na nekaj neroden način izražanja, je izdajalo sestavitelja kot zvitega, previdnega, nezaupnega človeka, ki je dobro poznal svojo korist in mu je z nesramno predrznostjo ponujal nekako kupčijo.
Ali to mu je bilo sedaj vseeno — glavna stvar je bila: Malega Ervina, ki ga je bil tako hrepeneče iskal, je dobil in
v njegovi moči je bilo, da odkupi temu grdemu mučitelju otroka.
Z naglo kretnjo je vtaknil Sigmund pismo v žep in rekel Kohu:
„Pripravljen sem, da Vam sledim. Ne zamudimo več nobenega trenotka!"
V Kohovih očeh je zablisknü žarek demoničnega zmagoslavja.
Obrnil je konja in se pripravil, da pojezdi naprej, raz-jasnjevaje:
„Skozi vas moramo, gospod baron. Saj tam lahko pustite svojega slugo."
„Dobro!" je naglo pritrdil Sigmund. „HitimoI"
Tedaj je Bimbo, ki je bü nezaupno opazoval Koha, pri-jahal k Sigmundu in mu rekel s svarilnim glasom:
„Zakhnjam Vas, gospod baron, ne zaupajte temu možu! Tako lokav pogled ima. Slutim grozno nesrečo. Ako pa hočete vendarle iti, naj grem z Vami, milostivi gospod! Za božjo voljo, ne jezdite sami s tem človekom!"
Prej ko je Sigmund, ki mu je to plašno svarilo vzbudilo očitne premisleke, mogel še odgovoriti, je obrnil Koh konja in rekel z mirnim, odločnim glasom:
„Slišal sem, kaj Vam je pravil sluga, gospod baroni Saj si lahko stvar premislite. Ce bi se morebiti bali —"
„Bal?" je zakhcal Sigmund zaničljivo. „Koga?"
„Tega tudi jaz ne vem, milostivi gospod!" se je nasmehljal Koh nedolžno.
„Gospod baron!" je tiho prosil Bimbo, z rotečo naglico. „Naj grem z Vami! Če misli vrvoplesalec pošteno in Vam ne nastavlja pasti, kakor se bojim, mu je lahko vseeno, ali pridete sami ali z mojim spremstvom."
„Gospod! Ne uvidevam pravzaprav," reče Sigmund Kohu, ki ga je prežeč napeto opazoval, „zakaj naj bi moj sluga ne šel z mano. Naj me spremlja."
„Če pri tem obstojite, gospod baron, ne bo nič s to stvarjo," mu pojasni Koh. „Moj gospodar mi je zabičal, da se moram strogo držati njegovih pogojev; Moramo biti pač previdni, mi-lostivi gospod."
„Najprej se vrnimo v vas!" odvrne Sigmund nakratko in ukazujoče.
Pognal je konja in Bimbo je sledil njegovemu zgledu.
Koh, ki se je zbal neuspeha, kakega prikritega načrta Sigmundovega, je naglo prijahal na njegovo stran.
„Gospod baron, zapustim Vas takoj tu na mestu in ube-rem drugo pot, če se ne izjavite, da sprejmete vse v tem pismu navedene pogoje brez pridržka!" je zaklical z odločnim glasom.
Sigmund je obrzdal konja in ko so vsi v koraku jezdili dalje, je odvrnil ponosno in nejevoljno:
.,Govorite z mano bolj pohlevno, dragi moj, ali razumete? Mislim, da ste pozabili, koga imate pred sabo! Vi me — z mojim slugom ah pa brez njega popeljete k vrvoplesalcu. Če se uprete, Vas k temu prisihm! — Bimbo, vzemi revolver v roko!" je zaklical zamorcu. „In če ta mož le poizkusi ubežati, ustreli nanj brez vsakega pomisleka!"
„Kakor zaukažete, gospod baron!" je odvrnil Bimbo in je pognal konja na Kohovo stran.
Ta je bil ob Sigmundovi energični grožnji kar obledel od strahu.
Ah kmalu se je ohrabril.	'
Ustavil je konja in s potuhnjenimi, hudobnimi pogledi zroč na oba nasprotnika, je mrmral temno:
„S silo ne dosežete prav ničesar, gospod baron! Prosim Vas, da pomislite. Ne morete me siliti, da storim po Vaši želji. In brez mene ne dobite naše družbe!"
„Vi nočete naprej se je jezil Sigmund, ki se je z Bim-bom tudi ustavil.
„Ne, niti koraka, gospod baron, dokler se ne izjavite, da soglašate z našimi pogoji!"
„Ne storite tega, milostivi gospodi" je svaril Bimbo plašno in v skrbeh.
„Moram pač, dobri Bimbo 1" je rekel Sigmund, nejevoljno skomizgavaje. „Ta človek je svojevoljen kakor bik. Kaj napravimo brez njega? Tudi ne verjamem, da bi se imel za svojo osebo česa bati. In v najhujšem slučaju, saj sem oborožen. — Sicer pa vidim še drugi izhod."
Obrnil se je h Kohu, ki je bil sledil temu kratkemu pogovoru z zahmehljivim rezanjem, in pristavil:
„Poslušajte predlog, mož! Jaz ostanem s svojim slugom tu v vasi. Vi se vrnete sam k svoji družbi in naznanite ravnatelju Prošku, da ga z otrokom pričakujem v vasi. Ah, če mu ta kraj ne ugaja, naj privede dečka na kakršnokoli drugo mesto. Tam ga bom pričakoval!"
„Žal mi je, milostivi gospod, s tem se ne morem strinjati!" je odgovoril Koh, odločno odklanjajo. ^Proško bi Vam na noben način ne pripeljal otroka. Boji se pri tem za svojo varnost in riziko bi bil zanj gotovo vse prevelik."
„Neumnost! Bil bi s svojim slugo popolnoma sam na svojem mestu, ki si ga naj sicer Proško izbere!"
„Ne, ne, gospod baron! Ne morem se spuščati v nobeno razpravo!" se je branil Koh. „Ce Vam je kaj na tem ležeče, da dobite otroka, ne vidim vzroka, zakaj bi ne hoteli iti po njega."
„Napravimo enkrat konec temu brezplodnemu prepiru!" je osorno zakhcal Sigmund in pognal, mučen od nestrpnosti, konja zopet v dir. „Naprej! Soglašam torej, da z Vami pojezdim!"
Koh je skril svoje peklensko veselje za mirnodušnim pri-kimanjem z glavo.
Ostal je na strani barcna, med tem ko je Bimbo s temnim pogledom, poln plašnih slutenj, dirjal za svojim gospodom.
Kmalu so prijahali v vas.
Pred krčmo so ustavili jezdeci živali.
Koh pa je opominjal z boječo naglico in nujnostjo, da se mudi. Ni hotel stopiti s konja in je pojasnjeval Sigmundu, da ga pričakujejo ob gotovem času.
Ako ne bo takrat zopet pri družbi, bo ta odšla in baron ne dobi več otroka.
Sigmund se je obotavljal za trenotek, bilo je, kakor da ga svari nekak notranji glas.
Tu se je moral odločiti.
Ali se naj loči od zvestega Bimba in naj sledi temu človeku, ki mu je vzbujal nezaupnost, ali naj opusti vso stvar?
AU kako nespametno bilo bi to poslednje, si je rekel sam pri sebi.
Možnost, da dobi malega Ervina, se mu je končno nudila. Ali je smel pač najmanje še se obotavljati in premišljevati?
„Ostani torej tukaj, dobri Bimbo, in pričakuj moje vrnitve!" je rekel nazadnje zamorcu. In obrnivši se h Kohu, je vprašal:
„Ali je pot dolga? Kako dolgo lahko traja, da se zopet vrnem v vas nazaj."
„Prav daleč je, milostivi gospod!" je odvrnil Koh. „Pred večerom težko da pridete zopet v vas nazaj."
„Dobro!" je nezadovoljno prikimal Sigmund. „Zvečer torej, Bimbo!"
Pomignil je še zamorcu pozdrav v slovo in je spodbodel konja; skokoma je oddirjal s Kohom po vaški cesti.
Bimbo je ostal zadaj in je gledal za svojim gospodom, dokler ni ta izginil v daljavi.
Nato je žalosten in v skrbeh zavzdihnil in skočil raz konja.
„Najboljše bi bilo pač, če bi mu skrivoma sledil!" je za-mrmral. „Ta vrvoplesalčev posel mi prav nič ne ugaja!"
Neodločen je stal poleg nemirno peketajočega konja.
t
Tu pristopi iz hiše krdmar in ga vpraša, zakaj je prišel nazaj in s kom je baron pravkar odjezdil.
Binabo poda radovednemu krčmarju zaželjeno pojasnilo, ki vzbudi njegovo največje začudenje.
„Jaz bi Vam istotako svetoval, da sledite svojemu gospodu," reče zamišljeno. „Ne more se vedeti, kaj za to stvarjo tiči. Sicer pa se mi je zdel ta kajon znan. Seveda sem ga videl le mimogrede."
„Ali je bil takrat, ko so imeli vrvoplesalci tu v vasi predstave, že pri njih?" je poizvedoval Bimbo.
„Ne, takrat nisem videl tega človeka pri družbi."
Bimbo je prihajal v vedno večji nemir in skrbi.
„Takoj pojezdim za svojim gospodom!" je odločil. „Stvar pa je treba tako urediti, da me nihče ne zapazi!"
„Sledu ne dobite več!" je dvomeč menil krčmar. „Tu ven pelje seveda le ena pot skozi gozd. Ali če bosta enkrat v gozdu in jo tam zavijeta od poti, potem ju boste seveda brezuspešno iskali!"
„O, to je moja najmanjša skrb!" je odgovoril Bimbo, med tem ko se je povzpel v sedlo. „Pravega sledu ne izgubim !"
In kakor bmja jo je oddirjal.
Sigmund in Koh sta' bila med tem že dospela precej daleč v gozd.
Jezdila sta molčeč, Koh naprej in baron Sigmund za njim, v ostrem diru skozi samotno hosto po slabi poti naprej in naprej.
Ako bi nič slabega sluteči baron mogel sedaj videti obraz svojega voditelja, bi v njem s trepetom bral peklensko zmagoslavje ubijalca.
Po dolgem času se je prikazala med deloma že jesensko pisanim vrbovjem dreves visokoslemena hi?a.
Bila je to nam že znana samotna krčma v gozdu, v kateri sta prebili Melanija in Dora prvo noč po svojem begu.
Ko je zagledal Sigmund krčmo, prijabal je na Kobovo stran in ga vprašal:
„Ali je to tam naš cilj?"
Kob je le nemo prikimal z glavo.
Trenotek nato sta ustavila poteča se konja pred skrivnostno stavbo in Kob je skočil prvi raz sedlo.
Na oknu izbe za goste se je prikazal mimogrede sivobrad obraz, ki ga bi pač nihče ne spoznal za obraz gozdarskega pomočnika Fogelna.
Ta je takoj izginil, naglo nato pa so se odpi'la hišna vrata in godrnjavi — nam takisto še znani krčmar je stopil ven.
Pozdravil je jezdeca s svojim navadnim, osornim pogledom in hotel nato odgnati konja v hlev.
Sigmund pa ga je zadržal z opomnjo:
„Le pustite mojega konja, naj stoji -tu pred hišo!, Ne zdržim se dolgo, moj opravek tu bo prav hitro končan."
Krčmar je zamrmral neke nerazumljive besede predse in se obrnil nato h Kohu, ki ga preoblečenega, kakor se je zdelo, ni zopet spoznal, z vprašanjem, ali naj ostane njegova žival tudi pred vrati.
Koh je pritrdil.
Med tem ko se je Sigmund še bavil s svojim konjem, čigar vajeti je pritrdil na zato nameščenem železnem sklepu poleg hišnih vrat, je pristopil krčmar tesno h Kohu, pogledal mu nekako čudno poizvedovalno v obraz in mu rekel z za-smehljivo donečim glasom:
„Prišel je nekdo, ki čaka na Vas, gospod doktor za umobolne!"
Koh se je prestrašil.
Bilo niu je kaj neprijetno, da ga je ta mcfž zopet spoznal.
Ali zavedel se je hitro in odvrnil z dobro igranim začudenjem :
„Očividno se motite v moji osebi, za koga me pa vendar imate?"
„Eh, moj dragec!" se je smejal krčmar, norčevaje se v svoji premoči. „Ne pretvarjajte se vendar. — He, ali je ta tudi kak Vaš pacijent?" je pristavil z zbadljivim roganjem, kažoč na Sigmunda.
„Ali ste nori?" je zadivjal Koh. „Kaj Vam v misel ne piide? Vse svoje življenje še nisem bil tukaj. Kaj pravzaprav od mene hočete, ne vem ! In zdaj me pustite s svojimi buda-lostmi pri miru, kaj takega si prepovedujem I"
S tem je obrnil ki'cmarju hrbet, pristopil k Sigmundu, ki ni tega razgovora nič slišal, in ga povabil, naj vstopi z njim v hišo.
„Kremar mi je pravkar povedal, da nas nekdo pričakuje," je pojasnjeval pri tem.
„To bo gotovo Proško."
„Vaše družbe pa ni tu, kakor vidim," je odvrnil Sigmund, še enkrat ozrši se pred vstopom v hišo.
„Ne, ta tabori bolj notri v gozdu."
Po teh besedah sta stopila oba v izbo za goste.
Sigmund je tu zagledal popolnoma mu neznanega, malo sklonjenega, sivobradega moža.
Osupnil je in se obrnil s sumnim pogledom h Kohu, ki je vstopil za njim, ter mu rekel:
„To ni ravnatelj Proško!"
Seveda ni poznal vrvoplesalca osebno, ali njegova zunanjost mu je bila po mnogih opisih, ki jih'je povsod dobil o njem, zadostno znana.
Koh je izmenil z onim, ki je bil, kakor vemo, Fogel, pomemben pogled.
Nato je Koh naglo pojasnil:
„Ne, gospod baron, prav imate, ta mož ni Proško, ali spada k naši družbi 1 — He, ali Vas je poslal ravnatelj?" je
zakričal nato na gozdarskega pomočnika z močnim glasom. — „Sliši namreč precej slabo, gospod baron," je pripomnil nato Sigmundu.
Fogel se je približal z okornostjo starega, onemoglega moža, poklonil se je prav nerodno pred Sigmundom in nastavil Kohu uho, kakor da ni razumel njegovega vprašanja.
Koh mu ga je zatulil še enkrat v uho in sedaj mu je Fogel prikimal z abotnim rezanjem.
„Da, gospod ravnatelj me pošiljal" je zakrokal s pretvar-jenim, bripavim glasom. „Tukaj naj čakam, dokler ne pridete Vi z gospodom."
„No, tu sva!" mu je zavpil Koh spet kar najglasneje v uho. „Kaj naprej?"
„Da, naprej — smo že šli naprej je pokimal Fogel z bedastim obrazom, kakor da spet ni prav razumel. „Ali tu mi je gospod ravnatelj napisal —" poiskal si je zmečkan list iz podvlake svoje čepice in ga poizkušal brati.
Koh mu je iztrgal nestrpno s kletvijo papir iz rok in prebral par s svinčnikom pisanih besedi, ki ni bilo v njih nič drugega kot poziv, naj se dasta od posla peljati na mesto, kjer je baje družba vrvoplesalcev.
Koh je bil bral glasno in Sigmund je bil očividno razočaran in opazoval je lopova, ki sta igrala svojo vlogo s tako izredno spretnostjo, prej s čutom nejevolje kot nezaupnosti.
«Kaj? Še dalje naj jezdim z Vama?" je zakhcal jezno.
„Mislim, da ne bo več tako daleč, gospod baron!" je menil Koh s pomirjevalnim glasom.
Vpraševal je Fogelna bolj z znamenji kot z besedami in se potem spet obrnil k Sigmundu.
„Še pol ure od tu, gospod baron!" je rekel.
V tem trenotku je stopil krčmar v izbo in vprašal goste z godrnjavim glasom, kaj bi radi užih.
Sigmund je naročil steklenico vina, sam pa ni pil nobene kapljice.
Tudi Koh in Fogel nista zaužila skoro nič te kakor ocet kisle pijače, ki jo je bil jima postavil krčmar na mizo.
Kohu se je strašansko mudilo.
Zdelo se je, da sluti nevarnost in obenem se je bal, da bi Icrčmar z novim namigavanjem vzbudil v Sigmundu neza-upnost.
Komaj je torej oni zapustil izbo za goste, je že spet silil, naj odrinejo.
„Lahko bi sami poiskali svojo družbo in rekli Prošku, naj mi privede dečka sem," je rekel Sigmund obotavljaje se. „Menim, da je to za Vašega gospodarja ravno tako malo nevarno, kakor če ga jaz poiščem v njegovem taboru. Saj sem tukaj popolnoma sam in bi mu, tudi če bi hotel, ne mogel nastaviti nikake pasti."
„Ah, milosti vi gospod, zakaj le spet delate nove težave?" je dejal Koh osorno.
Obupna togota se ga je polastila, da bi se morebiti še v zadnjem trenotku tako skrbno sestavljeni načrt ponesrečil ob Sigmundovi previdnosti ali trmi.
„Saj vendar veste, da Vašega predloga ne morem sprejeti na nobeden način."
„In zakaj ne?" je vzrojil Sigmund, zdaj v resnici nezaupljivo. „Če je vse tako, kakor ste mi povedali in kakor zatrjuje Proškovo pismo, potem ne razumem, kaj bi moglo Vašega gospodarja zadrževati, da pride z otrokom k meni, v to samotno krčmo. Radi mene naj pripelje s sabo vse svoje moško osobje, da ga straži."
Zviti Koh je odbil ta baronov predlog z nestrpno, jezno kretnjo.
„Pogajanja nimajo tu zmisla, gospod baron! In — z eno besedo, nimam več časa se tukaj muditi. Prosim, izjavite se, ali pošljeva tega moža naprej in mu naročiva, naj naznani najin prihod?"
„Pustite ga, naj odjezdi, in Vi ostanete tu. Naj naznani moj predlog."
„Nel odideva oba!" je zaklieal Koh in je stopal, temno-rdeč od jeze, proti durim.
4T
Pomignil je Fogelnu, ki mu je takoj sledil, in se obrnil še enkrat proti Sigmundu, ki je neodločen in s temnim obrazom zrl za lopovoma.
,Öe nam hoöete slediti, gospod baron, odločite se naglo," je pristavil Koh. „Ako nočete, boste čakali tu zaman. Zagotavljam Vas, da Proško z otrokom ne pride 1"
In z besnim, napol udušenim preklinjanjem je hitel ven in zaloputnil izbine duri za sabo.
Ko sta stala s Fogelnom sama v veži, ga je prijel ta za rokav in mu zašepnil razburjen in v skrbeh :
„Vse ste pokvarili, Koh, s to svojo vročekrvnostjo. Kaj naj zdaj storiva? On ostane tu in bo čakal."
„Mislim, da nama bo sledil," je tolažil Koh plašnega so-druga. „Otrok mu je vse preveč pri srcu. In. če ostane tu — pustiva ga vendar! Čakal bo najbrže do večera in potem se povrne v vas. Seveda ga ne smeva izgubiti iz oči. Na vsak način nama je gotov."
Fogel se je pomiril.
Šel je v hlev, kjer je stal njegov konj, ga pripeljal ven in se je dal, da ostane svoji vlogi kot star, onemogel mož do zadnjega trenotka zvest, od Koha dvigniti v sedlo.
Tudi ta je zajezdil svojo žival, in ko se je bil še za tre-notek ozrl proti oknu izbe za goste, kjer je opazoval Sigmund njun odhod, sta odjahala.
Komaj sta bila lopova izginila, je dozorel v Sigmundu sklep.
Odhod obeh je razpršil rahel sum, ki je bil v njem
vstal.
Namenil se je jima slediti.
Poklical je krčmarja, plačal vino in oddirjal za obema.
Ker sta jezdila počasi in nista krenila s poti, ju je lahko dohitel.
Pomudek v samotni krčmi je trajal komaj delj kot deset minut.
Morda ravno toliko časa je preteklo po odhodu trojice, ko se je v naglem diru približal hiši jezdec na penastem, utrujenem konju.
Bil je Bimbo.
Pred gozdno hišo je ustavil in poklical krčmarja, ki je kmalu stopil pred vrata in strmeč gledal na redko prikazen zamorca.
„Povejte mi vendar, ali se je moj gospod, baron öemie-niški tu ustavil v družbi nekega drugega moža, aU je jahal tu mimo?" je vprašal razburjen Bimbo.
„Če je to bil baron čemšeniški, ne morem reči, ker ga ne poznam in nisem imel priložnosti ga prej kje videti!" je godrnjal krčmar zmajevaje z rameni. „Pa mislim, da bo že tako. Büa sta oba tukaj."
Da bi bil gotov, je opisal Bimbo Sigmunda in Koha s par besedami.
Krčmar mu je hitro nato potrdil, da je vsak dvom izključen.
„Torej nista več tu?" je zakUcal Bimbo obupno. „Kdaj sta odjezdila in kam?"
„Vaš gospod menda ni imel pravega veselja slediti še dalje možu, « katerim je prišel sem. In po mojem mnenju bi bil tudi bolje storil, če bi bil ostal tukaj, ker onemu lopovu ne zaupam niti za par korakov in onemu drugemu tudi ne, ki je • oba tukaj pričakoval."
„Ali je še kak drug vrvoplesalec zraven?" se je prestrašil Bimbo.
„Kaj, vrvoplesalci da so ti lopovi I" se je smejal krčmar veselo. „No, za vse drugo jih imam prej. Pred malo četrt ure so odšli. Pa na svojem utrujenem kljusetu jih več ne dohitite."
„Povejte mi samo, v kateri smeri so odrinih ti lopovi z mojim gospodom?"
„Tu vodile ena poti Ce niso krenili s te, ne morete sledu izgubiti!"
Bimbo se je zahvalil za obvestilo in pognal konja v nagel dir.
- Ali se mu posreöi dohiteti Sigmunda in oba lopova in rešiti svojega ljubega gospoda strašne nesreče, ki mu je grozila ?
104. poglavje.
Ljubezniva soproga.
„Ti ostaneš tu v predsobi!" je zavpila Kamlla z od jeze se tresočim glasom na Pavlo.	*
Zašumela je s temnim, odločnim izrazom v licu mimo sobarice, potisnila Sutnerja, ki ji je stopil naproti, nazaj v salon in zaklenila vrata.
»
Nato je šla naprej proti svoji sobi in ukazovaje zaklicala malo zbeganemu lopovu:
„Sem noter!"
Sledil ji je in tudi ta vrata je zaklenila za njim.
Nato se je visoko vzravnala pred njim in zroč nanj z divje v sovražni togoti bHščečimi očmi, kakor da bi ga hotela prebosti, je zasikala kakor razdražena kača:
„Zdaj mi povej, nesramni lopov, kako moreš biti tako predrzen, da si me tu poiskal proti moji prepovedi?"
„Hudiča — to je pa res lep sprejem!" ušlo je Sutnerju napol zbegano, napol zasmehljivo. „Prosim, le me ne ujej! V resnici, prav tako izgledaš, kakor da bi me najrajša požrla s kostmi in lasmi!"
„Kaj želiš od mene?" je nadaljevala Kamila z istim glasom. „Denarja morda?" gaje zbadala. „Menda si cela tako predrzen, da terjaš še plačilo za svojo prekanjeno goljufijo!"
„Goljufijo?" je ponovil Sutner z nedolžnim obrazom. »Kaj pa s tem misliš, ljuba moja Kamila?"
„O ti falot!" je zaškripala.
Vsled njegove mirnosti je büa še bolj razburjena in polna zaničevanja.
„Ali misliš, da nisem izprevidela tvoje goljufije z otrokom? O, ti desetkratni lažnik! Otroka nisi imel niti trenotka v oblasti. Stara Valburga ga ima gotovo še danes in se smeje bedaku, ki se je dal tako lahko prevariti.
Ali ti nisi zadosti zvit, da bi me popolnoma prekanil. Mislil si, da bom metala tisočake pred tebe in da se bom morala zadovoljevati s tvojimi praznimi izgovori?
Pri Fogelnu nisi ničesar dosegel, zdaj si pač mislil, da boš imel več uspeha z mauo?"
„Ne vem, kaj hočeš, ljuba Kamila," je odvrnil Sutner s hlinjenim začudenjem. Zdi se, da si slabe volje. Morda bi ti bilo bolj prav, če se za danes poslovim in te jutri zopet obiščem?"
„Da, pojdi!" je zavpila srdito. „Pojdi in ne vrni se nikdar več! Za te ne bom več doma."
„Hm I Potem pa vendar rajši ostanem in se takoj s tabo pogovorim," se je nasmehljal lopov dobrovoljno in sedel udobno na stol. „Potrpežljivo bom prenašal posledice tvoje slabe volje in tvoje jeze, ki je nisem zaslužil. Saj ljubezniva soproga mi tako nisi nikdar bila, z otožnostjo moram to pribiti, ljuba moja Kamüa.
In vendar nimaš v resnici vzroka, da bi se čezme pritoževala. Ne, hvalo si mi dolžna. Ker — pomisli le enkrat, ah bi ne bil storil zelo enostavno in poleg tega opravičeno delo, ako bi se bil na dan tvoje poroke naenkrat prikazal na gradu ratiborskem in bi bil dejal k sedanjemu tvojemu soprogu z vso vljudnostjo: Dovolite, gospod grof, ta lepa in dražestna dama je moja soproga. Jaz imam starejše pravice do nje, kot vi! — Kaj bi mi pač odgovoril gospod grof? V resnici se mi zdi, draga Kamüa, da pozabljaš v svojih medenih tednih vse preveč, kaj si mi dolžna!"
„Na tvoje bedasto govorjenje ti ne bom odgovarjala!" se je zaničljivo zasmejala Kamila. „Da bi se o tej točki še menila, ni več potreba in tvoje skrite grožnje me puščajo popolnoma hladno! Rada bi vedela, kako si izvedel, da sem z grofom tu v Monaku."
„Moj Bog, to izvedeti pač ni bilo težko!" se je smehljal Sutner ironično.
„Ti se torej mojih pogojev nisi držal, nimaš glede otroka sploh ničesar terjati. Mishm torej, da sva midva zdaj za vedno gotova med sabo!"
— nil —
„o pa nel" se je odloßno branil lopov. „Hoöem ti le priznati, draga Kamila, da še dolgo časa računam na tvojo podporo in da za ta trenotek nujno potrebujem večjo svoto."
Kamila se je strupeno in srdito zasmejala.
„Le glej, kje si vzameš denar. Od mene ne dobiš ne zdaj, ne pozneje ničesar več."
„Upam, da ne govoriš resno?"
„Popolnoma resno 1"
Sutner je bral v njenem bledem, temnem obrazu skalno-trden sklep.
Sedaj, se je zdelo, da je to njena resnična volja. Brezskrbni zbadljivi smehljaj je izginil z njegovih ustnic.
Vstal je z nemirnim obrazom.
„Ti hočeš vojno med nama, ti me izzivaš? Dobro, bomo videli; žal mi je, da kažeš tako malo razsodnosti. To se boš še kesala."
„Pazi, kaj ti zdaj povem!" je odvrnila Kamila tiho in grozeče. „Ako se drzneš le najmanjšo stvar proti meni ukreniti, si izgubljen. Trdno sem namenjena se na svojem težko dobojevanem mestu obdržati in ne bom se obotavljala žrtvovati svoji varnosti tako bedno življenje, kakor je tvoje. Tukaj je zadosti pogumnih in zanesljivih ljudi, ki so pripravljeni, da storijo za gotovo vsoto vse. Ako še nisi do jutri zvečer iz tega kraja izginil, pa — ne boš več videl, kako solnce vzhaja. Upam, da si me razumeli"
„Popolnoma!"
„Dobro! — Tam so vrata! Osvobodi me svoje prisotnosti."
Z iztegnjeno roko, z ledenim, oholim zaničevanjem v očeh, kazala je ukazajoče proti durim.
Sutner je trenotek strmel v njo zmedeno, s čudnim občutkom, ko da mu izginjajo naenkrat trdna tla pod nogami.
Zavedel se je zdaj popolnoma in natančno, da je svojo moč nad Kamilo tako dobro kot izgubil.
Ali z njemu lastno žilavostjo je hotel tvegati še zadnji poizkus, da bi jo spravil v strah in sebe napravil za gospoda položaja.
„Dovoliš pači" je dejal hladno in mirno ter sedel s trmastim izrazom v Ucu zopet na stol. „Ker sva v tej uri po tvoji volji zadnjikrat skupaj, mislim, da je najbolje, če si poveva vse, kar je še treba. Upam, da ne pojdeš v svoji neljubeznivosti tako daleč in me vržeš ven."
„Da, to storim I Ali češ morda počakati, da pokličem hotelske sluge?"
„Resnično, ljuba Kamila, pa počakam na to. Izvoli pa premishti, da opustim v tem slučaju vse obzire in povem ljudem tu brez milosti, kdo da si pravzaprav. Tvoj nepremišljeni korak bi vzbudil torej premeno, ki bi morala imeti zate najusodnejše posledice."
„No, no! Nihče bi ti ne verjel!"
„Misliš?" se je rogal Sutner. „Pozabljaš, da me pozna tvoja sobarica, da ve, kdo sem jaz in v kakem razmerju sva midva med sabo. Ona bi pričala zame. Grof bi moral sedaj resnico verjeti, ker bi mu doprinesel dokaze."
„Dokaze? O čem?"
„O- tem na primer, da sva poročena!"
Kamih se je izvil sikajoč togoten glas.
„Torej dobro!" je zaškripala v onemogli jezi. „Slišati hočem, kaj mi^jmaš še povedati. Napravi pa nakratko! In pred vsem, ne zahtevaj več denarja. Kar se te točke tiče, sem neizprosna!"
„Ah denar potrebujem in ne vem, kje ga naj vzamem! Danes sem zaigral zadnji stotak."
„Kdo ti pa je velel igrati, norec ti? Če nisi imel tisočakov, da jih vložiš, nisi smel pristopiti k zeleni mizi!"
„Tisočakov? — O, te sem tudi imel. Žal, da sem jih izgubil hitreje, ko se zmoli očenaš. CJpal sem, da si premoženje z igro podesetorim, ali jaz nimam tako zavidanja vredne sreče kakor ti!"
„Jaz? — Tudi jaz sem vse izgubila."
„Dovoli — priigrala si najmanj šestdesettisoč frankov."
„Da, to je bilo včeraj. Danes popoldne me je igra popolnoma oropala!"
„Fatalno I — Ali to zate nič ne pomeni, draga moja Ka-milal Saj ti ne manjka nadomestila."
„Tako, misliš? Grof mi ne da niti vinarja za igro."
„A, kaj mi ti poveš I Tako pustiš, da se ravna s tabo? Ali nisi njegova soproga, kar se toliko pravi kot soposestnica njegovega premoženja? Resnično, čudim se, kako se mu pokoravaš. Ti pa pač dobiš sredstva in pota, da zopet napokiiš svojo mošnjo, ne da bi o tem tvoj gospod soprog kaj vedel. In v ruskem knezu imaš pač tudi prijatelja, ki se pri svojem bogastvu ne bo branil, igrati vlogo tvojega bankirja."
„Kaj pa je tebi znano o mojem razmerju do kneza Or-lova?" se je zaničljivo nasmejala Kamila.
„Vidim prav jasno, kaj nameravaš glede tega moža. In občudujem tudi v tem slučaju tvojo spretnost in tvoje zvito proračunanje. Če pojde nekega dne z, grofom navzdol, vržeš se brez premisleka temu Eusu na vrat."
„Kaj si misliš ti o mojih namerah, ki jih vendar niti ne poznaš, mi je čisto vseeno. Zakaj mishš, da bi moglo iti z grofom navzdol?"
„No, ker izgubi pravdo proti baronu Čemšeniškemu!"
Kamila ga je pogledala presenečeno in s čudovito' zlobnim izrazom.
„Torej o tem tudi že nekaj veš? Dobro si vohunil in zdi se mi, da je tvoja navzočnost zame nevarnejša, kot sem v začetku mislila."
„Strahove vidiš! Jaz sem najnedolžnejši človek, ako — se moje želje izpolnijo 1" se je cinično zasmehljal Sutner.
Kamila je obmolknila.
Premišljevala je, ali naj se še enkrat sporazume z njim.
Toda če bi to storila, bi se ga nikdar ne odkrižala, njegove terjatve bi se le vedno bolj zvišale — nakratko: končno bi postala njegova sužnja brez lastne volje.
Na drugo stran ni nikakor prezrla nevarnosti, ki ji je pretila od prvega soproga. Vedela je, da mu ne bo nobena zvijača, zahrbtnost in nesramnost prenizka, če se bo mogel nad njo maščevati. Glede otroka je imela najmanj strahu pred Sutnerjem, ker kakor so stvari zdaj stale, bilo je njemu ravno tako malo.
kot njej sami mogoče polastiti se malega Ervina. Ali vedel je preveč o njenih drugih skrivnostih.
Ako bi bila slutila, da je tudi še sklenil zvezo s Pavlo, bi jo büo še bolj zaskrbelo.
Ah na nevarnost od te strani ni mislila.
Sutner je opazoval temno pred se strmečo Kamilo s svojim starim rogajočim se smehljanjem.
Upal je že spet, da se stvari zanj na boljše obrnejo.
„Saj rad priznavam, da si zame že dosti storila, ljuba Kamila," je začel po malem odmoru. „Za zdaj torej tudi odstopim od vsake terjatve. Ker sem pa popolnoma brez sredstev in ne morem od zraka živeti, bi te prosil, da mi posodiš par tisoč frankov. Igral bom in upam, tudi dobil in pozneje si to posojilo že vračuniva."
„Denar naj ti posodim?" se je veselo zasmejala Kamila.
„No da. Zakaj pa ne?"
„Ah naj ti ponovim, kar sem ti že poprej rekla? Niti franka ne dobiš od mene I"
„Kaj? Ti hočeš, da poginem lakote?" je zakhcal Sutner s komičnim zgražanjem.
„O, ti gotovo ne pogineš lakote — žal da ne I" je rekla z zbadljivim zaničevanjem. „Lopov tvoje vrste ne pogine vsled pomanjkanja, čeprav bi si ne mogla želeti nič radostnejšega kot tvojo smrti"
„Storil bi ti to prijaznost, da umrjem, to se pravi: da se izgubim za vedno, če bi mi hotela za to pošteno plačati."
„Ali se nisem že enkrat odkupila od tebe in ali me nisi prevaril?"
„Ta pot — popolnoma resno, ljuba Kamila — daj mi kakih stotisoč, radi mene v obrokih, in odpeljem se v Ameriko, da se nikdar več ne povrnem!"
„Ne! Tvojim obljubam ne zaupam!" je zakheala trdo in bridko. „In tudi mi ni treba več denarja žrtvovati, da se te iznebim. Drzni se proti meni nastopiti in okusil boš tedaj mojo moč!"
„Ti bi ne odklanjala tako rezko in ošabno vsakega spo-razumljenja, 5e bi poznala v polnem obsegu mojo moči"
„Uporabi jo torej najprej v to, da si nabaviš denarja!-' se je rogala Kamila. „Dam ti dober svet, moj dragee! Povrni se vendar k svoji prejšnji obrti. Saj se razumeš mojstrski na izdelovanje stotakov in si se že enkrat z uspehom poizkusil v tej speeijaUteti."
Sutner se je nakremžil, ko da je pomotoma pogoltnil por-cijo oeta.
Skomizgnil je z osornim pogledom in odvrnil z jeznim glasom:
„Ne spominjaj me teh starih dogodeb! Zadosti slabo mi je uspelo, to ponarejanje papirnatega denarja, kakor veš. In temu si bila tudi spet ti kriva. Tvoja potratnost ni poznala ne mere, ne meje. Radi tebe sem sedel tedaj v ječi. In pozneje, ko sva bila spet skupaj, si me skoro zopet spravila v enako nepriliko. Znala si me pripraviti do tega, da sem zopet prevzel staro delo — samo, da dobiš denar. Prišlo je tako daleč, da ni mnogo manjkalo, pa bi naju bili zaprh. Le z begom na parnik „Labo" sva se rešila. In mene imajo, odkar se je ladja potopila, hvala Bogu, pri uradih za mrtvega. In ti takisto, ker ti si od tedaj ime in stan tolikokrat premenila kakor obleko!"
„Ti pozabljaš, da te je detektiv izsledil in spoznal!" mu je ugovarjala Kamila.
„Ali detektiv je — po zaslugi tvoje previdnosti mrtev in nihče ne ve —"
„Mene hočeš sumničiti?" je vzrojila Kamila besno. „Ali meniš, da sem jaz detektiva ustrelila?"
„Ne, bogvari," se je ironično nasmehljal Sutner. „Ti ne, temveč tvoj suženj Fogel je to storil. Na tvojo željo seveda."
„Varuj se izreči to krivično obdolžitev proti kateremukoli 'drugemu človeku," je dejala grozeče in temno. „Fogel je detektiva ravno tako malo odstranil, kakor sem jaz to storila. Mislim pa, da je bil to mlinar Konrad, kar se tudi splošno domneva."
Sutnerju se je zdelo nepotrebno naglašati, da je vzlic temu prepričan o krivdi gozdarskega pomočnika.
Smehljal se je prezirljivo se rogajoč in pomembno sko-mizgnil.
„Da se povrnem k svoji stvari," je povzel z opravilnim glasom zopet besedo, „bi te še enkrat opozoril na to, da ravnaš ne samo skrajno nehvaležno, temveč tudi nespametno, če me napraviš iz prijatelja za sovražnika. Ali nimaš zadosti nasprotnikov? In nasprotno prijateljev tako dobro kot nobenega razen mene? Ali se čutiš zdaj že popolnoma varno? Pazi, da ne padeš, ko si domišljaš, da si na vrhuncu svoje sreče!"
„Žalosten prerok si, moj dragi I" mu je zasmehljivo odvrnila Kamila. „In kaj si naj mislim o zagotovilih tvojega prijateljstva, vem že davno. Pojdi, ne dam se več od tebe goljufati. Svoje sovražnike in vse, ki bi mi mogli škoditi, storim neškodne prej brez tvoje pomoči kakor z njo."
„Da, koga neškodnega storiti umeš izvrstno!" se je rogal Sutner z zatajeno togoto. „Ali mrtvi včasih vstajajo, kakor na primer — grofica!"
„Kaj? Kdo?" se je zganila Kamila obledela in prepadena.
„Zdi se mi torej vendar, da sem zadel ravno v črno!" je nadaljeval Sutner z demoničnim zmagoslavjem. „Ratiborska blazna žena, ki je tako strašno končala tvoj poročni večer, kdo je bila? — O, ti si obledela? Treseš se? Torej si v oni blazni vendar spoznala tisto, o kateri si mislila, da je poginila v plamenih pristave."
Kamila se je hitro zavedla.
Žarek divjega sovraštva in onemogle jeze je zabliskal iz njenih črnih oči, okoli ustnic ji je trepetal smehljaj, ki je dajal njenemu licu izraz, ki je vzbujal Sutnerju lahno grozo.
„Zadosti teh skritih namigavanj!" se ji je iztisnilo s si-kajočim glasom. „Vedno razločneje mi kažeš nevarnost, ki mi preti od tvoje lokavosti in zahrbtnosti. Zdaj pa le vem, s čim si se pečal v zadnjem času, tvoje vohunstvo ti seveda ne bo pri-' neslo zaželjenega uspeha, ker iz mene ne boš nič več iztisnil, in če bi vedel še več, kot domnevam, mojih skrivnosti. Le drzni se jih uporabiti, o njih okoli praviti! — Ali — čuval se boš, ker veš, da ne grozim zaman."
„Torej v resnid ne smem ničesar več upati?"
„Bodi pametna, Kamila! Premisli se! Jutri pridem še enkrat, da slišim tvojo zadnjo besedo. Nakazi mi vsaj malo, stalno rento in zadovoljim se s temi — No, ali ne maraš niti tega zame storiti?"
„Ne I" je odgovorila Kamila ostro in trdo. „In zdaj me že vendar enkrat zapustil"
„Hudiča 1" je zaškripal Sutner.
Sedaj, ko je videl vse izgubljeno in Kamilo neizprosno, je izgubil svojo navadno hladnokrvnost in prišel v obupno besnost.
„Torej se me res drzneš zapoditi? In misliš, da se spravim brez mrmranja kakor pes, ki se mu pokaže palica? Če res nečeš na noben način drugače, pa dobro, izvedi, da imam tudi jaz zobe, da vgriznem!"
„Zaničujem tvoje grožnje, kukaven bahač si!"
Iz Sutnerjevih oči se je potuhnjeno zablesketalo.
Vrgel je nagel, poizvedovalen pogled skozi sobo in obraz mu je prevzel izraz obupne odločnosti.
Ali ta, ki ga ni izpustila niti za trenotek iz oči, je že držala vrv za zvonec v roki.
„Odstrani se zdaj," mu je zaukazala z grozečim glasom, „ali dam te vreči ven!"
„Morala, bi biti nora, če bi priklicala hotelske sluge," jo je zavrnil Sutner.
V njegovi duši sta se bojevali togota in nizka straho-petnost.
„Kaj bi pač rekla ljudem? Kako bi jim razjasnila mojo navzočnost v tvoji spalni sobi?"
„Porečem, da si tat, ropar, ki se je sem noter ukradel! Ali res hočeš, da pride do tega, da te denejo v ječo in obsodijo kot vlomilca?"
„Če bi se to zgodilo, bi bilo to za tebe seveda vehkan-sko zmagoslavje! Skoro bi rad poizkusil v resnici zaigrati to vlogo, ki bi mi jo rada vsilila!"
In s prežečimi, bleščečimi pogledi in kretnjami k vsemu pripravljenega, obupanega zločinca se je bližal Sutner k ob vrvi stoječi Kamili.
Tedaj je naglo potegnila za vrv.
Toda z grozo se je zdrznila, ko se je vrv zgoraj odpela in padla na tla. Jasno je bilo, da jo je bil nekdo prerezal, in te zločinske, zahrbtne hudobije ji ni mogel — kakor si je Kamila dejala — storiti nihče drugi kot Pavla.
Za trenotek je stala zbegana od prestrašenosti, togote in obupa.
Niti duri ni mogla doseči, kjer je bil med njimi in njo Sutner. In na Pavlo, če jo je khcala na pomoč, ni mogla računati.
Bila je v oblasti skrajno razkačenega in razdraženega soproga.
Tu ji je rešilna misel preletela glavo.
V predalu njene pisalne mize je ležal njen nabasan revolver. Če je dobila tega v roke, pa je bila spet gospodarica položaja in obenem ji je tudi dozorel zlobni sklep poslužiti se orožja in Sutnerju ne več prizanašati.
če ga je ubila, je to storila v silobranu!
Le malo sekund je trajalo vse to njeno preudarjanje.
Tudi Sutner je osupnjen ostrmel, ko jo je videl, kako je povlekla za vrv in kakšno neprijetno posledico je to imelo.
Trenotek na to je zapopadel svojo korist, in ko se je Kamila zdaj naglo obrnila proti pisalni mizi, se je vrgel nanjo s hripavim, zmagujočim zasmehom.
„Na pomoči na pomoči'' je vpila Kamila s hreščečim glasom.
Sunüa ga je nazaj, udarila po njem, ali z brutalno silo jo je zgrabil in zasadil prste v njen vrat, da je utihnilo njeno vpitje.
Z obupanostjo smrtnega strahu se je branila in začela se je strašna, nema borba.
Ali proti premoči moža ni mogla nič opraviti.
Za par minut je pala, potisnjena od njegove sirove pesti, na stol in je zastokala v onemogli jezi:
„Ti lopovi Izpusti me! Ali me hočeš umoriti I Na pomoč! Uboj! Umor!"
„Tiho!" ji je zasiknil Sutner s strašno grožjo. „Niti glasu več ali pri moji duši, da ti zadrgnem vrat! — Sama si tako hotela! Razdražila si me do skrajnosti! Zdaj ti bom jaz narekoval svoje želje in primorana si zdaj ukloniti se brez pridržka vsem mojim zahtevam!"'
V predsobah je ostalo vse smrtno tiho.
Kamila je prislušavala s plašno napetim ušesom.
Nihče ni shšal njenih khcev na pomoč — razen sobarice Pavle.
Ah ta seveda ni prišla, saj je bila zaveznica njenega lo-povskega soproga.
To ji je büo v tem trenotku jasno.
Brez najmanjšega upa na rešitev je büa predana milosti tega zločinca.
Šklepetajo z zobmi, tresoč se od ledene groze strahu, se je vila pod njegovimi pestmi v stolovih blazinah.
^Obnašaj se mirno, moja ljuba Kamilica!" je nadaljeval zlobno se rogaje. „V moji oblasti si in v moji roki je tvoje življenje. Ah če hočeš biti pametna in ustreči mojim zahtevam, se ti ne zgodi nič. Drugače me poznaš dovolj, da bi lahko vedela, da nisem tako bedast storiti kaj le na pol in da mi gre moja varnost in svoboda čez vse. Sentimentalni pomisleki ne spadajo k mojim lastnostim!"
Med temi besedami je preiskoval, čeprav se je silno branila, njeno obleko in potegnil iz nje vse predmete, ki jih je imela po svojih žepih: denarnico, malo, v srebrn etui vtaknjeno bodalce, ki je bilo prej igrača kot orožje in druge reči. Dragoceno zlato uro z briljanti, zapestnici in drugi nakit ji je pustil, ker mu ni mogel nič koristiti. Ne bi se smel drzniti premeniti ga v denar.
Ali saj je pa tudi dobil, kar je pravzaprav iskal: Ka-miline ključe, ki so bili, približno pol tucata broječ, pritrjeni na srebrnem obroču.
„Moji ključi!" je zaškripala. „Kaj hočeš ž njimi, nesramni ropar 1"
„Prilastiti si z njih pomočjo tvoje zaklade I" se je rogal Sutner. „Saj me siliš, da si sam vzamem, kar potrebujem. Tudi ne vidim v tem prav nobene krivice, ker med soprogi mora biti vendar vkupnost imetkal"
„Nesramni tat!" je zasikala Kamila v onemogli togoti.
„Prihrani si svoje poklone!" je dejal Sutner s hladnim mirom. „Ne napravijo nič vtisa name. — Kaj je tam v omari pri postelji?"
Pokazal je na Kamihno toaletno omaro, kjer so bila po Pavlinem domnevanju shranjena pisma gozdarskega pomočnika in morda še drugi važni papirji.
„Poglej vendar!" se je rogala Kamila.
Sutner je šel proti durim, jih zaklenil in vtaknil ključ v žep.
Nato se je spravil, ne da bi se dalje brigal za Kamilo, ki ga je, sedeča na stolu, opazovala z od besnosti spačenim obrazom in divje žarečimi očmi, na delo.
Odklenil je toaletno omaro, stresel vso vsebino na mizo in potrkal s prstnim členkom poizkuševahio na dno omare. Zadonelo je votlo in temno.
Pogledal je Kamilo, katere obraz je mrliško obledel, in dejal zasmehljivo:
„Tu notri so papirji! Mislim, da bodo tisočaki. Ali bi mi ne pojasnila, kako se odpre ta skrivni predal, ali naj odprem omaro s süo?"
„Denarja ni notri! Sploh nimam v tem trenotku ničesar!"
Ne da bi se brigal za to pojasnilo, je vzel Sutner malo Kamihno bodalce in poizkusil s spretno roko odpreti dvojno omarino dno.
Toda zastonj je iskal razpoke, kamor bi vtaknil ostrino mičnega orožja.
Preklinjaje se je oziral po boljšem orodju, ne da bi dobil kaj primernega.
Kamiline oči so se zabliščale veselo in škodoželjno. Molče je zasledovala s svojimi pogledi vsako lopovovo kretnjo, ki je nanjo ob svojem marljivem delu skoro pozabil, in pri tem je premišljevala, kako bi ga prekanila.
Sutner je moral nazadnje delo pri omari opustiti, ne da bi dosegel svoje namere.
Vrgel se je na pisalno mizo, izvlekel vse predale in prebrskal njih vsebino.
Denarja ni dobil, pač pa Kamilin revolver, ki ga je brezbrižno pustil ležati na plošči.
„HudičaI" je osorno zamrmral. „Saj moraš imeti denar! Kam si ga skrila? Govori?"
„Pa išči! Saj sem ti že rekla, da nimam ničesar!"
„Če bi ti kdo verjel!" se je zasmejal hudobno in besno brcnil z nogo v vratca umetne laške skrinje. „Toda če nimaš denarja, se poplačam z drugimi rečmi," je nadaljeval, zavzet od nove srečne ideje, zbadljivo. „Grofovski rodbinski nakit je pač vreden par stotisoč frankov!"
In z instinktom rojenega tatu takoj uganivši mesto, kjer je ležal nakit, je odprl laško škrinjo.
Ta je imela v notranjosti več zaklenjenih predalov.
Ko je na enem teh poizkusil ključe, se je dvignila Kamila divje s stola in mu zakričala, tresoč se od jezne razka-čenosti:
„Ničvrednež! Nakita me hočeš oropati? Proč od skrinje, ropar! Nakita ne dobiš nikdar I"
„Le mirno sedi, dragica! Je že tie!"
S "temi besedami je Sutner odprl predal in vzel iz njega kaseto iz ebenovine z nakitom in di'ugimi Kamilinimi dragocenostmi.
Odprl je pokrov kasete in se naslajal ob pogledu na blesteče, svetlikajoče se briljante.
Kamila se je tresla, besnost, obup radi svoje brezmoči sta ji stiskali grlo.
4Ta
Muzaje se, s poželjivimi pogledi je vzel Sutner nekaj nakita ven, ogledoval si je dragocene kamne z zmagujočim izrazom znalca in prikimoval zbadljivo in zadovoljno.
„Od teh miönih stvaric bom lahko dolgo in lepo živel. In ti, moja lepa Kamila, boš že prebolela to izgubo. Tvoj soprog, gospod grof, ti lahko kupi nov nakit, ali tudi oni ruski bogataš. Ta bi to gotovo z veseljem storil. Kar se tiče kasete, ti ne koristi brez vsebine nič in vzamem si jo takisto s sabo."
Položil je kamne nazaj v iaseto in jo zaprl.
Do tega trenotka se Kamila niti zganila ni.
Bilo je kakor da je od strahu in togote okamnela.
Zdaj pa, ko se je Sutner pripravljal, da bi stlačil kaseto v žep svojega paletota, se ji je vrnila zavest.
Kakor ognjeni bliski so ji švigali pogledi skozi sobo, obupno iskajoč kako orodje, kako orožje, s katerim bi lahko napadla roparja njenih dragocenosti.
Kar je zagledala revolver, ki ga je bil pustil Sutner brezbrižno ležati na plošči pisalne mize.
Z di'vjim, hripavim vriskom se je vrgla proti pisalni mizi.
Lopov je videl njeno kretnjo in uzrl tudi orožje.
Za trenotek ga je ohromela groza in ta trenotek obotavljanja je postal zanj usodepoln. Ko se je bil spet zavedel in z velikim korakom skočil za Kamilo^ se je ta z revolverjem v roki že obrnila proti njemu in preplašen se je umaknil.
Par sekund sta strmela oba eden v drugega.
Ta premena je bila prišla tako naglo, tako bliskovito, da nobeden njiju ni mogel najti takoj besede.
Sutnerjeve blede poteze so bile spačene od groze in strahopetne tesnobe.
S kalnim očesom je strmel v grozno, smrt preteče žJelo orožja, ki je bilo namerjeno na njegovo glavo.
Kamilin obraz je izražal nepopisno, demonično zmagoslavje in oči so ji žarele v ognju divje veselosti.
„Če se zganeš, izprožimi" je dejala končno z zlobno odločnostjo. „Če napraviš le en korak, eno kretnjo, pa si izgubljen,, faloti Ker prisežem ti, da ne bom streljala v zraki"
„Skloni orožje 1" je odvrnil Sutner, ki se je med tem osvestil in z resignacijo spoznal, da je igro izgubil in da se mora vdati v svojo usodo. „Ni ravno prijetno čuvstvo gledati v revolverjevo žrelo I"
Temno, neusmiljeno zbadljivo je zrla Kamila v Sutnerja in se pasla na njegovem strahu, ki ga je pod navidezno mirnostjo le težko skrival.
„Ti bedni lopov, resnično, zaslužil bi, da bi te zdaj ustrelila kakor psa! In — pri Bogu! To tudi storim brez premisleka, če se takoj ne pokoriš mojim ukazom! Upam, da uvidiš, da bi bil odpor od tvoje strani blaznosti"
„Seveda 1" je zamrmral Sutner malodušno, neprestano plah pogled obrnjen proti orožju v Kamilini roki. „Saj imaš vse prednosti zase! In jaz nisem tako trmast, da bi si dal za nič pognati krogljo v glavo. Prosim te, pusti končno petelina v miru, jaz se ne zganem, kakor zahtevaš. Pogled na to neprijetno stvar v tvoji roki me dela nervoznega!"
„O ti jadni strahopetec!" je za-klicala Kamila rogaje se in z zaničevanjem. „Ha, kako se trese, falot ! Saj si bil prej tako pogumen in zdaj bi se najrajši v tla udri od strahu za svoje ničvredno življenje!"
,Bodi tako prijazna in skrajšaj malo svoje govore."
„Ali hočeš storiti, kar zahtevam?"
„Kaj mi preostaja drugega?"
„Dobro! — Postavi kaseto z nakitom tja na mizo poleg sebe ?"
Sutner je ubogal s čudovito postrežljivostjo.
„Zdaj položi zraven moje ključe!"
Tudi ta ukaz se je točno izvršil.
„Tako. Zdaj odkleni duri! Saj imaš ključ v žepu."
Trenotek nato je bilo storjeno tudi to.
Sutner je ostal pri durih, z roko položeno na kljuko, in pri vsem svojem delu ni izgubil niti za trenotek pretečega Ka-mihnega revolverja iz oči.
„Misli na vse to, kar sem ti prejle obrazložila," je nadaljevala. „Odslej ne poznam več nikake usmiljenosti s tabo. Ako se pokažeš le še enkrat ali se drzneš na skrivnem spletkariti proti meni, že veš, kaj ti pretil In zdaj ven!" je zavpila s si-kajočim glasom. „Veni"
Tega ukaza ji ni bilo treba ponoviti.
Sutner je bil vrata že odprl in zbežal s hitrostjo preganjane zveri, vesel v srcu, da je ni hujše skupil.
Kamila je stala še nekaj časa nemo in negibno sredi sobe. —
Prislušavala je naglo se oddaljujočim korakom lopovovim.
Ko je začula, kako so se zaprla v predsobi vrata, vtaknila je revolver z globokim vzdihom v žep, vzela je ključe in zaklenila kaseto z nakitom zopet v skrinjo.
Vrgla je dolg, teman pogled po sobi, v kateri je ležalo v pustem neredu vse križem.
Ko je zagledala odtrgano vrv za zvonec na preprogi, je zlobno stisnila zobe.
Naglo je pristopila k odprtim durim in zaklicala glasno in ukazujoče v salon:
„Pavla i"
Vrata predsobe so se odprla in sobarica je vstopila v salon.
Kamila si jo je ogledovala z od jeze in sovraštva iskre-čimi se očmi.
Pavla se je kazala popolno nedolžno in mirno, ko da se ni pripetila niti najmanjša stvar.
Pričakujoče se je ustavila v neki oddaljenosti.
„Pristopi bliže!" ji je velela Kamila.
Pavla jo je obotavljaje se ubogala in pogledovala plašno in prežeč na svojo gospo.
„Zakaj nisi prišla prejle, ko sem khcala?"
„Nisem Vas slišala klicati!"
„Ne? — Ah nisi bila v predsobi?"
„Oprostite, milostiva gospa — ne! Pomagala sem slugi, ki je imel opravka v gospod grofovi sobi!"
„Lažeš!" je vzrojila Kamila. „Prav dobro si slišala, kako sem klicala na pomoč, ko me je lopov napadel I Ali ti nisi hotela priti, ker si njegova zaveznica, ti potuhnjeni, hudobni stvor I
„Rekla sem resnico! Izvolite vendar, milostna, povprašati slugo!"
„O — ta je menda tudi v zvezi s tabo in Sutnerjem!" je zaškripnila Kamila. „Od vseh sem izdana. Ali odslej mora biti drugače. ■ Že ukrenem vse potrebno, kar me bo varovalo pred zvijačo in zahrbtnostjo. — Kdo je porezal vrv za zvonec v moji spalnici?"
„Tega ne vem!"
Pavlin mir in njen glas, ki je^ donel nekako ironično in škodoželjno, je razburil Kamilo do skrajnosti.
Zgrabila je sobarico za 1-amena in jo silno stresla.
„Ali mi priznaš, ničvrednica, da si mi napravila to zahrbtno hudobijo?" je vpila v besni jezi.
«
„Jaz?' je zaklicala Pavla razljučeno in se oprostila s spretno kretnjo iz Kamilinih rok.
„Da, 'ti, nesramnica! Ne zagovarjaj se, lažnica! Niti besede več. In joj tebi, če izklepetaš o dogodkih današnjega večera tudi najmanjšo stvarico! Pojdi! ne potrebujem te danes več!"
Pavlino lice se ni zganilo in niti najmanjša potezica ni izdajala njene skrivne radosti in strupenega sovraštva. Umaknila se je naglo in tudi Kamila se je povrnila v spalnico.
Drugi dan je dobila pismo od Sutnerja s sledečo vsebino:
„Včeraj si bila zmagovalka in si me pognala v beg. Zapuščam Monako, ah ne mish, da si se me za vedno otresla! Slišala še boš o meni. Boj se mojega maščevanja!"
Z zaničljivim nasmehom je držala Kamila ta list nad plamenom sveče in ga zažgala.
Tudi od grofa je prišlo obvestilo, ki je ni prav nič posebno razveselilo.
Grof Herbert je namreč naznanil, da se povrne prihodnji dan.
Želela bi si bila, da bi izostal še kak teden ali še delj, da bi se mogla zlate svobode prav naužiti.
Bankirju svojega soproga je bila brzojavila in je se'daj nestrpno in napeto pričakovala zahtevano vsoto.
Če bi ji ta ne došla še pred grofovo povrnitvijo, temveč pozneje, je morala dočakati skrajno mučen prizor z nič slutečim soprogom.
Proti večeru je dobila še eno brzojavko.
Ko jo je prinesla Pavla svoji gospe v sobo, je ta čutila, kako jo je prešinila nekaka grozna skrb. Toliko je pričakovala. Kaj ji bo povedala ta brzojavka? Od koga je prišla?
Z boječo roko je segla po njej in jo pretrgala.
Ali njeni temni pogledi so se ji razjasnili, ko je uzrla skrivnosten slog svojega zvestega sodruga Fogelna.
Z ukazujočim migljajem je velela Pavli, naj se odstrani.
Nato je prebrala teh par redkih, ali prevažnih besed in glas demoničnega veselja se ji je izvil iz ustnic.
„Torej se je posrečilo!" je zašepetala zmagovalno. „Zdaj nam nihče več ne iztrga premoženja I Zdaj je konec vseh skrbi in nadlog, ker Sigmunda Čemšeniškega ni več!"
105. poglavje.
Pri siromakih.
„To so težave, stari, da morava to ubogo, nesrečno dete spet pognati ven v tuji sveti*
„Da, da, mati, tudi meni se smili otrok od srca. AH ne moreva na to misliti, da bi ga obdržala delj časa pri sebi. Komaj imava zase in za svoje lastne otroke ljubega kruKka. In če bo poleg šestih še sedmi jedel iz sklede, bodo deleži vse premajhni. Res ne gre več."
„O moj Bog! Ta Ijiibi, dobri fantek 1 Zdaj mi je v tem kratkem času, kar je pri nas, že tako prirasel k srcu! Tako mi je, stari, ko da naj neusmiljeno zavržem enega svojih lastnih otrok, mojega mesa in krvi!"
„Žena, življenje je trdo! In najtrše za nas siromake! — Jutri bo, kakor veš, priložnost, da se popeljem s prevažalci premoga v glavno mesto. Tako si lahko vzamem malega Ervina s sabo in ga oddam v sirotiščnico."
„Nebeški oče! V sirotiščnico naj pride ubogi otrok?"
„No, ah veš kaj bolj pametnega?	Mali nima ne očeta,
ne matere, nobenega sorodnika ni, ki	bi se zavzel zanj. Saj
niti ne veva, kako se piše. Sam Bog ve,	kdo so njegovi starši, če še živijo in kje se nahajajo."
„O, to so težave! Krvave solze bi jokala ob nesreči tega ubogega bitja! Ah ni vnebopijoče, da zapusti mati ah oče svojega otroka, da ga prepusti brez pomoči, z neusmiljeno brezbrižnostjo najbritkejši revščini?"
„Kdo ve, mati, če sta to storila? Saj je bil otrok svojima roditeljema lako ukraden. Tohko govori o nekem hudobnem možu, o vrvoplesalcih in enako, da se mora misliti, da je bil delj časa v oblasti takšne sodrge."
\
Vrl ogljar in njegova žena sta to govorila pred vrati svoje sredi,gozda ležeče, ubožne koče.
Oba sta zrla z žalostnimi, usmiljenja polnimi pogledi na gručo otrok, ki so se z brezskrbnim veseljem igrali pod košatimi drevesi.
V	ženinih očeh so se lesketale svetle solze in ni mogla otožnega pogleda odvrniti od malega, plavolasega dečka, ki se je s svojim finim nežnim obrazom in gracijozno postavo čudno odlikoval od njenih lastnih otrok.
Celo njegovi drugovi, šest ogljarjevih otrok, so videli v malem Ervinu nekaj posebnega. Večji in starejši med njimi so kazali vzhc vsej zaupljivosti nekak respekt in manjši sa strmeli vanj kot v bitje višje vrste.
Bilo je, ko da slutijo otroci instinktivno, da ne spada k njim.
Ogljarjeva koea je stala ob robu gozdne senožeti, skozi katero se je vil ozek potok v mnogoterih ovinkih. Tam v gozdu se je kadilo par ogeljnic in samotna, le redko povožena pot je peljala od tam skozi gosto hosto proti več milj oddaljeni najbližji vasi.
V	tem zapuščenem gozdnem kotu, kamor ni stopila skoro nikdar tuja noga, je živela ogljarjeva družina, tiho in v svoji revščini popolnoma zadovoljna leto na leto.
Le veliki, od ogljenega prahu začrneli voz, s svojim osornim, prav tako črno zaprašenim in sajastim voznikom, ki je prihajal vsakih šest tednov enkrat, da odpelje skuhano, svetleče se oglje, prinašal je menjavo v to pusto življenje.
In posebno za otroke je bil prihod voza za oglje vselej dogodek, praznik, na katerega so se že dolgo prej veselili v svojem naivnem otroškem srcu. Ker kakor je bil bradati voznik osoren in teman, ogljarjevim otrokom se je pokazal prijaznega.
Nič ni imel proti temu, če so mu plezali po vozu, na-pravih si iz njega trdnjavo, ki jo je' en del z besnostjo in vztrajnostjo branil, drugi del pa po vročem boju z divjim indijanskim tulenjem zavzel. Da, muzaje se je gledal dečke, ko
se niso bali obeh močnih težkih konj in so z medsebojno podporo splezali na njuna široka hrbta.
Tudi v drugem oziru še je storil voz za oglje važno točko v samotnem življenju gozdnih prebivalcev. Ker prinesel jim je vsakikrat za naslednjih šest tednov zadostujočo zalogo živeža, v kohkor ga ni nudil gozd in košček njive poleg koče, in razen tega še novice iz sveta.
Jutri' tedaj se je imel voz in z njim vse stvari, tako željno pričakovane, povrniti.
Otroci so se že naslajali v veselem pričakovanju in skoro niso mogh dočakati prihodnjega dne. Pripovedovali so malemu Ervinu z veliko važnostjo o velikem dogodku in so delali z marljivo vnemo vojne načrte.
Z vehkodušno zložnostjo so ga imenovali, ne da bi šele preiskovali njegovo zmožnost, za višjega generala in so pustili pri tem nerešeno vprašanje, kateri stranki bo pravzaprav na-čeloval.
Mah Ervin je pa odločil, z največjo resnostjo, da bo zapovedoval prijatelju in sovražniku.
O srečna mladost, ki ne vidi oblakov na nebu prihodnjo-sti! Ki zre s smejočimi se očmi brezskrbno tja v dan in se ne briga za jutri!"
Mali Ervin ni slutil, da se bo jutri njegova sreča tu končala, da ga iztrgajo iz tega njemu tako omihvšega se kroga njegovih družetov in da spet pristopi k njemu življenja neusmiljena resnoba.
Med tem ko sta se dobra ogljarska zakonska s težkim srcem posvetovala o njegovi usodi in storila svoj dalekosežen sklep, se je smejal in igral srečen z vesehmi družeti, ki ga niso vprašali, kako je prišel semkaj, temveč smatrah njegov nenadni prihod skoro kot nekaj samo ob sebi umevnega.
Delal se je večer, solnce je zahajalo in zlatilo z zadnjimi žarki vršičke temnih hojk.
Mož in žena sta poklicala otroke noter v kočo in tam, v edini izbi, so sedli vsi okrog mize pred vehko kadečo se ju-hino skledo in teknilo je malemu Er\'inu danes tako dobro kakor še nikdar prej v njegovem mladem življenju.
Ko so bili nato pomolili večerno molitev, je šel z drugimi otroci spat. Delil je revno ležišče z najstarejšima dečkoma, ki sta ga vzela v svojo sredo in ga v spanju ljubeče z rokami objela.
Drugo jutro jih je vzbudilo vzhajajoče solnce.
• Z veselo napetostjo so pričakovali zdaj otroci prihoda voza za oglje.
Ko je pokanje z bičem in škripanje koles zadonelo skozi gozd, so stekli dečki vriskajoč skoz senožet počasi premikajočemu se vozu nasproti.
Ta se je ustavil pred nagromadenim kupom oglja in voznik je skočil z voza in podal ogljarju roko.
Otroci so se zgnetli okrog njega in voza, pomagali izpreči konja in ju vedh na senožet.
Ervin je bil sredi med njimi. Med tem je pristopila tudi ogljarica, živež in druge stvari, ki jih je voznik Miklavž pripeljal s sabo, so vzeli z voza in odnesli v kočo.
Nato sta zasedla zakonska z gostom mizo in sledil je obilen zajutrk.
Otroci so se med tem podili po senožeti in okoh voza.
Ko so se čez nekaj časa oba moža in žena povrnili in hoteli pričeti z delom, je zagledal voznik malega Ervina, ki ga prej ni bil opazü.
„Ej, ogljar, kje sipa pobral tega fanta!" je dejal začuden. „Ta vendar ni vaš?"
„Ne, Miklavž, to se vidi pač na prvi pogledi" je odgovorila žena namesto moža. — „Oh, čudna zgodba je s tem ubogim, tujim otrokom!" je zavzdihnila žalostno.
Radovednost in zanimanje vrlega voznika sta se vzbudila ob tem mnogo obetajočem uvodu. Ogledoval si je malega Ervina, ki se je veselo igral z drugimi otroci, s pazljivimi očmi in je zmajal z glavo.
„Kar znajdel se je namreč pri nas!" je opomnil ogljar. „Ne vemo prav nič o njem, niti ne, kako se piše, razen imena, in tudi ne, odkod je prišel."
„No, to je v resnici čudno," je dejal Miklavž. „Mogoče da je utekel svojim staršem in se izgubil v gozdu. Aü tukaj iz okolice ne more biti. Kmečki ni, to se vidi, in gosposki ljudje ne stanujejo šest milj naokoli. Ali je prišel naravnost sem k vam?"
„Ah ne, Miklavž!" je naglo povzela žena besedo. „Poslušajte, vse vam natanko povem. Pred osmimi dnevi je bilo pač — da, da! Se že spominjam, včeraj je bilo ravno osem dni —"
„Saj je tudi vseeno, če osem ali deset dni!" ji je segel Miklavž malo nestrpno v besedo.
„Torej pred osmimi dnevi," je nadaljevala žena z otožnim glasom. „Bil je prav lep in gorak popoldan in ravno sem bila končala perilo in sem ga hotela —"
„Ali ljuba žena, na ta način ne boš danes več gotova s svojo povestjo!" ji je presekal ogljar, dobrodušno se norčevaje, besedo. „In pravzaprav ne smemo časa izgubavati, oglje moramo spraviti na voz!"
„Že dobro, ata! Povedala bom nakratko! Torej — hotela sem obesiti perilo in ker je bilo tako lepo vreme, sem si mislila : lahko bi poslala oba najstarejša v gozd, da nabereta borovnic in gob. No, Martin in Janez sta tudi odšla ob potoku naprej, zmeraj bolj noter v gozd. Kar naenkrat sta zagledala, kako sedi tesno pri vodi v travi ma-jhen fantek in se tako bridko joče, da bi se komu lahko srce obrnilo. Martin, ki je najbolj pameten, stopi k njemu in ga vpraša, kaj da dela tukaj sredi gozda in zakaj se tako joče. Pa ni mogel nič pravega iz njega spraviti in tako so mi ga pripeljali s sabo domov."
„To je pa res prav čudno!" je menil voznik, zmajevaje z glavo. „Pa meni se zdi, da je otrok veldar star zadosti, da bi lahko povedal, odkod je prišel in tako naprej!"
„Je že res, to je tudi storil," je povzel ogljar besedo. „Izpraševali smo malega, pa nam je pravil tako čudovite stvari, da mu je komaj veijeti. Dosti govori o svojih starših in kar je s tem v zvezi in iz vsega izhaja, da je gosposkih in bogatih ljudi sin. Potem, se zdi, da je bil nekaj časa pri neki družbi vrvoplesalcev in da je ž njo hodil po svetu. Končno govori o
neki coprnici, s čimer misli paö kako staro hudobno babo. la tej, se zdi, da je ušel."
„Moj Bogi" je zavpila v tem hipu žena vsa prestrašena. „Kaj pa dela ta otrok?!"
Moža sta se obrnila in osupla zrla proti senožeti, kjer se je odigraval redek prizor.
Pod navodilom malega Ervina so napeli otroci vrv za perilo med dvema drevesoma in po tej improvizirani vrvi je hodil zdaj Ervin, z dolgo palico kot balančnim drogom v rokah, s sigurnimi koraki. Njegovi drugovi so strmeli brez diha s spoštovanjem in občudovanjem k njemu v višavo.
Tresoč se od strahu in bojazni je hitela ogljarica pi:oti pozorišču in je naglo potegnila malega umetnika z gugajoče se vrvi. Začela ga je poljubovati in obkladati z materinski dobro mišljenimi očitki.
„No da, tu se vidi!" je prikimal voznik pritrjevaje. „Fant je bil med vrvoplesalci!"
Nato je odkorakal, ogljar pa za njim, proti senožeti.
Položil je malemu Ervinu roko na plavolaso glavico in mu prijazno dejal:
„No, saj si se že nekaj naučil, mladi mož! Ali si že bil v kakem cirkusu?"
Mali Ervin je pogledal tujega moža z jasnimi očmi in iskreno prikimal.
Nato mu je začel, v kohkor je zapopadla to njegova otroška misel, pripovedovati o svojem življenju pri vrvople-salcih.
„Znam tudi jahati na konju!" je živo pristavil. „In skozi veliki obroč skočim in stojim na glavi!"
Ponosno, z važnim obrazom se je ozrl naokrog.
A^oznik mu je smehljaje se pobožal razgreta lica, med tem ko si je milosrčna ogljarica skrivoma obrisala solzo iz očesa in tiho zavzdihnila:
„Ubogi otroki"
„Torej vrvoplesalcem si srečno utekel, moj fant," je dejal voznik po malem odmoru. „Potem si prišel k stari coprniei, ali ne?"
„Da, ona me je vzela s sabo I" je prikimal Ervin. „O, tako sem se bali Dora mi je rekla, da coprnice zacoprajo male otroke in jih pojedo!"
„Oh, kako si pameten, Ervin!" je zaklical Martin, približno desetletni in najstarejši potomec ogljarjevega rodu. „Zdaj ni več nobenih coprnic!"
Pridobil si je bil to vzvišeno modrost v precej oddaljeni vaški šoli, ki jo je v zimi redno pohajal s še dvema svojima bratoma.
„Pa so še!" je vzrojil ogorčeno mali Ervin. „Dora je rekla in ta to mora vedeti! In bila je coprnica, ki me je vzela s sabo, in zato nisem hotel ostati pri njej."
„Gotovo, Ervin, imaš popolnoma prav, bila je coprnica," ga je mirila žena.
„Ali nisi nam še povedal, kako si ji utekel. Morda pa te je pustila sama od sebe?"
„Oh ne!" je žalostno odvrnil Ervin. „Zaklenila me je v izbo in nato dejala, da ne smem ven v gozd, ker drugače da pride medved in me požre. Potem je odšla in jaz sem se tako strašno bal?"
„Kam pa je šla coprnica?" je poizvedovala žena. „Ali ti ni nič povedala?"
„Ne, ne vem."
„Pa se je kmalu vrnila?"
„O ne, je sploh ni bilo nazaj. Ko se je bil napravil večer, sem legel spat in drugo jutro, to sem se bal še bolj, ker sem bil tako čisto sam. In tedaj sem splezal skozi majhno okno."
„In potem si utekel, ne?"
„Da! Tekel sem vedno naprej ob vodi in potlej sem sedel in — potlej sta prišla Martin in Janez in sta me odpeljala s sabo domov."
„Stanovanje te eoprnice, kakor ji pravi, ne more biti preveč daleč od tukaj," je dejal voznik ogljarju. „Mora tudi ležati ob tem potoku, saj otrok je šel zmeraj ob njegovem bregu naprej. Jaz seveda ne vem daleč naokoli "razen za par drvarskih koč za nobeno človeško bivališče v gozdu."
„Stara je pač tudi stanovala v kakšni takšni," je menil ogljar. „Čudno je le, zakaj je vzela otroka s sabo in ga koj nato spet zapustila."
„Da, da! Čudne stvari se godijo po svetu!" je zamišljeno prikimal voznik. „Kaj pa hočeš sedaj početi s fantom, ogljar? Ali ga misliš ohraniti pri sebi? Saj se komaj z lastnimi otroki do sitega naješ!"
„Oh, ljubi moj Bog, da! Žal, da je to le preveč res!" je zavzdihnila žena. „In zato tudi ne moreva ubogega otroka za vedno obdržati, kakor naju tudi njegova nesreča v srce boli in peče!"
„Rad bi s tabo o tem govoril, Miklavž," je dejal ogljar. „Pa čakaj, pojdiva malo nastran, ni treba, da bi otroci kaj slišali."
Potegnil je voznika iz gruče na senožeti in nadaljeval:
„Mislil sem namreč nato, da bi tujega dečka danes s sabo vzel. Ti veš, da moram iti radi obračuna v glavno mesto. In tam bi ga — Bog ve, da mi je težko, vsi smo se že tako navadili na malega in on nas, pa saj mora biti — torej, mislim ga oddati v sirotišenico^"
Pogledal je v voznika poln pričakovanja in ko je ta dvomljivo zamajal z glavo, je vprašujoče pristavil:
„No, Miklavž, kaj praviš nato?"
„V sirotiščnieo? Zakaj pa ravno v sirotišcnico?" je odgovoril Miklavž ne pritijevaje. ,, Veš, ogljar, jaz vem nekaj pametnega. Saj je bil že pri eni družbi vrvoplesalcev in je že preučil malo predšolo v umetnijah takih glumačev. Spravi ga vendar v cirkus!"
„No, Miklavž, s tem pač ni nič!" je odklonil ogljar, malo zradoščen od take ideje svojega prijatelja. „Pri teh zanikarnih glumačih bi se otrok sčasoma popolnoma, pokvaril in vzrastel
kot brezbožen človek ter se ničemur pametnemu ne priučil — morda niti pisanju in branju."
„A, neumnosti" je "vzkliknil voznik. „Tam ga bodo najbrž tudi pošiljali v šolo in v še boljšo, kakor jih imamo tu naokoli."
„Hm, dal" se je ogljar, še vedno poln pomislekov, malo vdal. „Ali ne mislim, da bo veliki cirkus v glavnem mestu sploh sprejel otroka."
„Vsaj poizkusiš lahko. Če ne bodo hoteli imeti malega tam, pa ostane še vedno sirotiščnica."
Ogljar se je, ko je bila pritrdila tudi njegova žena, zadovoljil s tem.
Šli so zdaj končno na delo in začeli nakladati oglje na voz.
Otroci so ostali sami sebi prepuščeni na senožeti, kjer so nadaljevali svoje igre.
Naenkrat je preplašil ogljarska in voznika strašanski krik z njihovega opravka.
Prihajal je od otrok na senožeti.
„Usmiljeni Bog! Gotovo se je zgodila kaka nesreča!" je zaklicala žena zbegano in odhitela proti senožeti.
Oba moška sta ji takoj sledila.
Vsa gruča otrok in pred vsemi mali Ervin so jim kričeč pridrveli nasproti.
„Coprnica! coprnica!" so vpila vseprek polna groze mala grla. —
Mali Ervin je planil proti ogljarjevi ženi ter se nato oklenil tresoč se od strahu in iskaje pomoči pri njej.
Moža sta se med tem ozirala po vzroku te panike in uzrla staro, na berglo se opirajočo, revno oblečeno žensko strahovito grdega obraza.
Bila je stara Valburga in njen prihod je pognal otroke v beg, ker mah Ervin jo je bil takoj spoznal in njegov strah se je bil prenesel tudi na njegove drugove.
Počasi je prišepala baba od senožeti sem.
Njen zlobni, bodeči pogled je počival na malem Ervinu, ki ga je ogljarica držala in izkušala pomiriti.
Vsi so seveda takoj vedeli, kdo da je dozdevna coprnica.
„Hel he I" se je veselo hebetala Valburga. „Saj je tukaj fantiček! Dolgo časa dovolj sem te iskala, moj mali!"
Mali Ervin je plašno zakriknil, ko je stopila baba po teh besedah še bliže in ga srepo pogledala s hudobnimi, bleščečimi očmi.
Tu se je postavil ogljar naglo pred staro Valburgo in ji osorno velel:
„Ne pribhžavajte se, žena! Saj vidite, da se Vas otrok
boji!"
„In zakaj se boji, paglavec?" je zakokodajskala baba. „Ker ve, da ni storil prav! Dobri mož, iskala sem tega otroka in veseli me, da sem ga končno spet dobila," je nadaljevala ljubeznivo se režaje. „Mali mi je namreč skrivoma iz stanovanja utekel."
„To vemo," je nakratko odvrnil ogljar.
Valburga je naenkrat osupnila. Nato je prijazno po-kimala.
„Ali vam je povedal? No, potem mi pač ni potreba naprej govoriti. Saj dovolite, da si vzamem zdaj otroka s sabo?" je vprašala prežeče in nemirna.
„Ne, tega ne dovolimo!" je odvrnila ogljarica odločno. „Kaj pa hočete Vi z otrokom? Kako pravico vendar imate nanj ?"
„Večjo kot Vi!" je zakrokala Valburga strupeno. „Otrok je moj!"
„To ni res!" je zaklicala ogljarica razljučena. „Dobili ste ubogega dečka v gozdu, potem ko je bil utekel glumačem. S silo ste ga zavlekh s sabo in ga zaprli. Sam Bog ve, kaj ste se pravzaprav namenili z otrokom storiti ! Zdi se mi, da ste prav zlobna stara ženska!"
„Tako? — Zlobna?" je zasikala Valburga in togoten blisk ji je šinil iz oči. „Imenujete me zlobno in me vendar prav nič ne poznate! Pa zlobna gor ali dol! Otroka mi morate izročiti, ker —"
„Moram!" se je glasno zasmejala ogljariea zanidljivo. Kako to ?"
,No zato, ker otrok vendar ni Vaš in nimate Vi pravice mi ga odrekati!"
„Jaz ne maram nazaj k coprnici!" se je tresoč jokal mali Ervin. „Bojim se je!"
„Le miren bodi, moj otrok, saj tudi ne pojdeš spet k njej!" ga je tolažila ogljarjeva žena in ga braneč pritisnila k sebi.
Nato se je obrnila zopet k babi in rekla temno in odločno :
„Pojdite, žena! Otroka ne dobite nikdar od nas, ker, kakor vse kaže, ne nameravate z njim nič dobrega!"
„In iz česa to sklepate ? Ker sem stara slabotna ženska ? He? — Temu malemu tu nečem nič slabega storiti, pri Bogu, da ne! Ne, poznam njegove starše in k tem ga popeljem nazaj!"
„Kaj — vi veste, kdo so starši tega otroka?" je zaklical ogljar iznenaden.
„Seveda! In zdaj mislim, da nimate nič proti temu, če —"
„Povejte natn, kdo so otrokovi stai-ši, imenujte nam jih po imenu!" je segla ogljariea naglo babi v besedo. „Potem jih takoj obvestimo ah jim takoj pripeljemo otroka!"
„Oho! In nagrado vtaknete v svoj žep, ni res?" se je zahehetala Valburga zasmehljivo. „Ne, tako se nismo zmenih! Dajte mi otroka, jaz ga popeljem k starišem in vi dobite potem od mene del nagrade."
„Sleparija!" je posegel voznik odločno vmes. „Ne spuš-čajta se s staro v pogajanja, goljufa vaju! Dobila bi le rada za vsako ceno otroka, da Bog ve kaj z njim napravi. Dajta se svariti in ne zaupajta tej babi!
„He! Zakaj pa ne?" je zaškripala Valburga, polna zlobe zroč v govornika. „Kaj hočete, mož? Ali me poznate? Kako hočete vedeti, ali govorim resnico ali ne?"
„Vidi se Vam na obrazu, staro strašilo, da ni Vaša poštenost nič kaj posebno pridal" je dejal Miklavž zaničljivo se rogaje. „Vi bi rada otroka zabarantala, Bog ve, komu!"
„Da, tudi jaz tako mislim!" mu je pritrdil ogljar. Celo če baba, kakor trdi, pozna otrokove starše, njim gotovo ne vrne sina!"
Valburgin zlobni obraz se je nakremžil in v očeh so ji zažareli bliski togote.
Videla je, da je njena stvar izgubljena, in zdaj, ko ji pretvarjanje ni moglo nič več pomagati, se je pokazala v svoji pravi podobi.
„Vi mi torej ne marate izročiti otroka?" je zahreščala in grozeče žugala z berglo pred njo stoječim. „Pa to bodete že morah storiti! Le čakajte! Da bi vam hudič poslal kugo v hišo! Da mi odrekate mojo pravico! O da, le ohranite si otroka! Ohranite si ga!" se je hehetala strupeno. „Še prekhnjali boste dan, ko ste ga vzeli v hišo. Že pridem, pa ne sama!"
„Glejte, da se spravite, stara coprnieal" je zavpil voznik in jezno pristopil k nji. „Pripeljite še tueat takih starih bab kakor ste Vi in mi vam že posvetimo!"
Preklinjajo in psovaje je stara Valburga naglo odšepala in se kmalu izgubila v gozdu.
„No, ubogi fant se lahko čuti srečnega, da se je rešil te babe in prišel v Vajino varstvo!" je opomnil voznik. „To je prava stara coprnica, kakor stoji v bukvah!"
Mali Ervin se je kmalu pomiril in zadobil z drugimi otroki svoje prejšnje veselje, • posebno ker je pri njih ostala mati. —
Proti poldnevu je bil voz naložen in tedaj se je imela nastopiti pot.
Še ni Ervin slutil, kako novo premeno naj izkusi njegova usoda in da se bo moral od svojih tako k srcu mu priraslih drugov v igri za vedno ločiti.
Zadnje potrebne priprave so bile kmalu končane, tedaj je bilo treba vzeti slovo.
Nemo, s solzami v oöeh, je objela ogljarica malega tujca zadnjikrat in ga poljubila.
Ervin ni razumel njene boli in solza, ali ko jo je videl plakati, se je tudi zajokal.
Dobri ljudje niso imeli poguma, da bi mu povedali, da je to ločitev za vedno; Ervin je torej mislil, da napravi le kratko potovanje za zabavo s svojim krušnim očetom, ogljarjem, in da se kmalu povrne k prijazni koči v lepem, tihem gozdu in k svojim ljubim strničem.
Saj mu je bilo tako dobro tukaj, ne mogel bi si želeti ničesar boljšega, kakor da bi lahko tu ostal vse svoje življenje.
Voz se je odpeljal.
Še enkrat se je ozrl mah Ervin z objokanim obrazom z visokega, zračnega sedeža gori na vozu.
Njegovi drugovi so khcah „hura" in mu migah z rokami — tudi oni so upah, da pride kmalu zopet v njih sredo.
Čez nedolgo pa sta izginili gozdna senožet in koča iz oči malemu tujcu, ki je šel že spet,ven v svet, negotovi usodi naproti . .
106. poglavje.
Nema princeza.
Ni bilo tako lahko najti tako skromno mesto, kakor •je' služba prodajalke.
Melanija Bergova je blodila dva dni brezuspešno po mestu okoli in zaman trkala na najrazličnejša vrata.
Povsod so zavračali nesrečnico.
Hotela je že obupati. Vedno bolj ji je upanje ginevalo in popolnoma potrta in ne vedoč si pomagati je pribežala na večer drugega dne v revno podstrešno sobico svoje prijazne gostiteljice, gospe Holderjeve.
Zadnji groš je bila izdala in tudi ubogo, bolehajoče gospo je stiskala bridka sila, ker s svojim šivanjem si je mogla prislužiti komaj najpotrebnejše za sebe samo.
In zdaj ji je vzrastlo po Melaniji še novo breme.
Ah Melanija se je bila trdno odločila, da se drugi večer, če bi v teku dneva še ne našla službe, ne povrne več h gospe Holderjevi.
Drugo jutro si je pristrojila svojo siromašno obleko, v ko-hkor je to le šlo, ter se odpravüa na pot.
BÜO ji je danes teže kot kdaj poprej zapustiti podstrešno, sobico, bilo ji je, ko da mora zdaj od tega prostora, ki se ji je tako priljubil, in pred vsem od dobre stare gospe, ki je ravnala z njo kakor s svojo hčerjo, vzeti slovo za vedno.
Ali o svoji nameri, da se v najhujšem slučaju ne povrne, ni rekla niti besedice. Bala se je po pravici, da bi gospa Hol-derjeva ne soglašala s tem sklepom.
Kako težak je bil vendar ta bridki boj v gonji za zaslužek !
Tiho pred se jokaje je sedela ubožica popoldne na klopi mestnega parka, do smrti utrujena od dolgega, brezuspešnega letanja, malosrčna in obupajoč nad življenjem.
Solnce je sijalo tako zlato, tako toplo ko na najlepši poletni dan in brez števila lepo opravljenih, veselo se smejočlh in kramljajočih izprehajalcev je šlo mimo.
Niti eden teh srečnih ni imel sočutnega pogleda za ubogo, zapuščeno, bedno žensko, v njeno žalujočo dušo ni zasijal noben soločni žarek — gorje in beda je bila pač njena usoda I
Po daljšem času se je vzdignila in omahovaje odšla naprej, brez gotovega cilja. Saj je bilo tudi vseeno, kam je obrnila korake.
Kmalu se je znašla zopet v šumnih, živih ulicah notranjega mesta.
Tako je prišla k neki izložbi, kjer so zastonj delili liste, ki so obsegali oznanila praznih služb.
Melanija je mehanično vstopila in si vzela en hst. Sedla je z njim v kot in ga začela brati.
Pogled ji je padel na oznanilo, katerega vsebina jo je kar elektrizirala.
„Išče se prodajalka prijetne zunanjosti, zmožna francoskega jezika. Zglasi se naj v konfekcijski trgovini, Kraljeve ulice 12."
Naglo je skočila Melanija pokoncu in hitela z burno bijočim srcem proti navedenemu lokalu.
Bila je to ena največjih trgovin svoje vrste.
Melanija je vstopila v elegantno prodajalnico, kjer ji je prišel kupčijški pomočnik uslužljivo naproti.
„Zaukažete, milostiva?" jo je nagovoril z respektom.
„Ne kupim ničesar!' je odvrnila Melanija pohlevno in ponižno, „temveč bi le rada prosila za razpisano mesto!"
„A tako!"* je dejal komij z nakrat premenjenim glasom in se Melaniji zaupno uasmehljal. „No, potem pa pojdite z mano! Šef je ravno tu!"
Šel je pred njo skozi dva prostrana skladišča do duri, na kojih zamolklih šipah je bila napisana beseda „Pisarna".
Na te duri je potrkal, jih odprl in zaklicalal noter:
\
„Oprostite, gospod principal! Je že spet tu ena radi službe I"
„Noter!" je zadonel osoren glas od znotraj.
S stisnjenim srcem je sledila Melanija temu malo prijaznemu pozivu.
Na dveh pultih sta pisala en star in en mlajši knjigovodja.
Pred tretjim pultom je stal postaren, korpulenten gospod s čisto obritim, tolstim obrazom, ki je kazal mrzel kupčij ski izraz. Bil je šef.
S kritično strogim pogledom si je ogledoval Melanijo od peta do temena.
Nato ji je pomignil, naj pristopi bliže, in je vprašal nakratko :
,Ali ste že bili v enaki službi, kakor je ta pri nas?"
«Ne", je odvrnila Melanija boječe. »Ali ker znam francosko, kakor tudi angleško, sem mislila —"
„O, vi govorite tudi angleško? — To je izvrstno!" jo je veselo prekinil trgovec. „Tudi Vaša zunanja postava — ne glede na' Vašo sedanjo toaleto — mi popolnoma zadostuje. Kdaj bi lahko vstopili, gospodična?"
„Takoj, če želite!"
„Dobro! Izvrstno! Recimo torej jutri!" je prikimal šef zadovoljno. — In zdaj — ali sedite! Zdi se mi, da ste-utrujeni!"
Pokazal je z nemarno priljudnostjo na pleteno klop ob steni, na katero je Melanija zahvahvši se sedla, in nadaljeval:
„Torej, Vi dobite mesečno plačo 80 kron in opoldne obed.. Morate biti zjutraj ob osmih v trgovini in ostanete notri do osmih zvečer. Pomeriti si boste dajali na sebi različne konfekcije, govorili s tujimi odjemalci francosko in angleško in donašali tudi odjemalcem toalete v pomero in ogled na dom. Hišni sluga, bo nosil kartone za Vami. Ali odgovarja vse to Vašim'željam?"
„Da!" je odgovorila Melanija olajšano se oddehnivši.
Vstala je in šla.
Burno veselje je vzkipelo v njej. Z lahkim korakom je hitela proti oddaljenim Vrtnim ulicam, da obvesti gospo Hol-deijevo o svoji sreči.
„Najdeno mesto seveda ni tako sijajno!" je šepetala z grenkim nasmehom pred se. „Prodajalka — o! Kako poniževalno za žensko mojega prejšnjega družabnega položaja! Ali za to, ki sem zdaj, za Melanijo Bergovo, je vsaj za nekaj öasa zagotovljen pošten preživek! Moj Bog, kako se ti zahvaljujem!" je zavzdihnila iz dna srca.
Spet sta bila pretekla dva dneva v Melanijinem življenju.
Dva dneva je že služila na svojem novem mestu.
Čutila se ni sreSno na njem, ker pretrpeti ji je bilo obilo poniževanj. Pri sodrugih in sodruginjah v trgovini ni bila priljubljena že od prvega trenotka. Bila je tako tiha, tako molčeča, tako gosposko zdržna. Zato so jo tudi zasmehljivo zvali „nemo princezo" I
Pa to in različna majhna, zlobna nagajanja je niso vznemirjala. Ostala je vedno enaka.
Šef je bil z njo zadovoljen in v dokaz svoje naklonjenosti ji je bil velikodušno dovolil predujem, da si je lahko izboljšala svojo toaleto.
Melanija je bila tretji dan v svoji novi službi.
"Bilo je opoldne in zauživala je z ženskimi tovarišicami in dvema komijema v enem zadnjih prostorov skladišča skromni obed.
Molče in žalostna je sedela Melanija, med tem ko so ostali pri mizi veselo kramljali in se šahh. Melanija se ni udeležila zabave niti najmanje, bila je tako tiha in zdržljiva kot vedno.
Drugi dan je bila nedelja in mlada dekleta so se pogovarjala, kako bi se jutri zabavala.
„Jutri zvečer gremo vse v ,Apolonovo dvorano'," je rekla ena izmed prodajalk, obrnivši se pri tem proti Melaniji. „Plesalo se bo, tam se izvrstno zabava. Ha, Vi nema prineeza, ali ne poj dete z nami?"
„Ne!" je odvrnila Melanija nakratko.
„Ah, pusti vendar prineezo!" je segla druga zbadljivo vmes. „Domišljuje si, da je nekaj boljšega kot me, in se dela, kakor da je Bog ve kako vzvišena nad ljudmi naše vrste. Saj je tako prevzetna, da niti ne govori z nami!"
„Nisem prevzetna!" je odvrnila Melanija s krotkim glasom. „AH težke skrbi imam in nadloge in radi tega ne morem misliti na zabave."
„Eh!" je lahkomiselno vzkliknilo neko komaj dorastlo dekle. „Nadloge? Tedaj šele se mora človek zabavati in razveseljevati. Tako se najprej otrese skrbi!"
„Žalujete pač za nezvestim ljubčkom?" je vprašala druga smejoč se.
Melanija ni odgovorila.
Komija sla se rogajoč režala in eden izmed njiju se je obrnil proti Melaniji z ironičnimi besedami:
„Milostiva gospodična gotovo zato ne gre nikamor, ker nima spremljevalca. Morda bi smel jaz imeti to čast, da popeljem milostivo jutri zvečer v Apolonovo dvorano?"
Splošno zlobno hehetanje je poplačalo junaka za ta drzni nagovor.
Melanija je molčala, toda ozrla se je na nesramneža s pogledom polnim ponosnega zaničevanja in se dvignila.
Zadržujoč solze jeze in zgražanja, ki so ji vroče silile v oči, je naglo zapustila omizje in se povrnila zopet v proda-jalnico.
^Ostah so se smejali in veselo kramljali naprej.
Melanija se je čutila brezmejno nesrečno. Najrajša bi bila takoj zapustila trgovino, da se nikdar več ne povrne.
Ali kaj naj počne, od česa naj živi, če se je odrekla tej službi ?
Vzdihujoč si je morala redi, da ji ne preostaja prav nie drugega kakor potrpežljivo vztrajati in prenašati svoj križ.
Popoldne je vstopil v prodajalnico šef in pokUeal Melanijo k sebi.
„Gospodična Bergova, pojdite malo sem!"
„Prosim, želite?"
„Tu sta dva kartona z zobci. S tem pojdete na Parkovo cesto, h gospe pl. Dubokovi. Dama si želi te stvari na ogled. Glejte, da se česa iznebite in povišajte malo cene. Gospa pl. Dubokova je bogata in že lahko malo več plača kakor drugi ljudje. Ali ste razumeli?"
„Da!"
„Dobro! — He! pokličite hišnega slugo!" ja zaukazal šef komiju.
Hišni sluga je prišel, vzel kartona in Melanija je nastopila pot, on pa za njo.
Ob istem času se je odigral v hiši gospe pl. Dubokove med to in Liziko pretresljiv prizor.
Gospa Dubokova je ležala lenobno zleknjena na divanu in brala pismo svoje prijateljice Sidonije, ki je obsegalo presenetljivo vest. Posebno zadnji odstavek je še bolj razburil že nervozno damo. Obsegal je namreč naznanilo, da obišče Si-donija še danes z baronom svojo prijateljico in sicer radi Lizike.
Pravkar je gospa pl. Dubokova prebrala to pismo, ko je vstopila Lizika v sobo.
Videti je bila zelo otožna in objokana in se je plašno približevala na divanu ležeči.
Gospa Dubokova je bila neprijetno presenečena, ni rada videla, če je kdo vstopil v sobo nenaznanjen.
Vtaknila je pismo v žep, se malo dvignila in vprašala nejevoljno:
„No, ljubo dete, česa si želiš?"
„Ah, milostiva, rada bi Vas nekaj prosila!" je zavzdihnila Lizika s stisnjenim glasom.
„Prosila? Govori, moje dete, ali ti česa manjka? Ali hočeš novo obleko, ali nakit?"
Lizika je žalostno zmajala z glavo in odvrnila vsa v solzah:
„Ne, milostiva, ni to ono, kar si želim. O, saj ste tako dobri z mano. Ravnate z mano, ko da sem Vaša ljuba hči in ne tujka, kar sem vendar v Vaši hiši. Kako naj se Vam le kdaj zadostno zahvahm za vso to dobroto? Ah, ne imenujte me nehvaležno in nezadovoljno, če Vam moram priznati, da se kljub vsej ljubezni in pozornosti, ki me tu obdaja, ne čutim srečne 1"
Mlada deklica je padla ob teh z od solza skoro udušenim glasom tiho speljanih besedah ob divanu na kolena ter zagrabila damino roko in jo pritisnila k ustnicam.
Gospa Dubokova, ki je slutila, česa si Lizika želi, je zrla s temnim izrazom nanjo doli.
Toda ko je Lizika odprla oči in ji pogledala z neizrekljivo rotečim, genljivo plahim pogledom v hce, se je nasmehljala prijazno in z belo, s prstani odičeno roko površno pogladila plave dekličine kodre.
„Torej nisi srečna, ljubo moje dete? Kaj ti teži srce, kakšne želje imaš? Govori z mano, ko da sem tvoja mati!"
Lizikine žalostne poteze je preletel srečen smehljaj.	^
„O, milostiva gospa, skoro se bojim, da Vas razjezim, če izrečem svojo prošnjo!"
„Zaupaj mi, moje dete! In pred vsem: ne joči se več! Solze me razburjajo. Tako bleda si, tvoje obnašanje me vzne-miija. Povej mi končno, kaj te tako onesrečuje!"
„Hrepenenje, milostiva!" se je izvilo Liziki s tresočim glasom.
„Po kom hrepeniš?"
„Po prijateljih, ki sem jih zapustila in pred vsem, po ubogem očetu!"
„Dete, saj veš, da ti ni mogoče videti oSeta, da ti tega žalibog ne dovolijo 1"
„Vem!" je zavzdihnila Lizika bolestno. Toda prenesla bi to, ako bi dobila od njega vsaj kako obvestilo. O, ne morem več živeti v tej grozni muki negotovosti, v tem strahu za njegovo usodo. Odkar sem v Vaši hiši, nisem slišala ničesar niti o očetu niti' o prijateljih. Niti enega življenskega znamenja o njih vseh I In vendar sem pisala v teku tega časa dvakrat očetu in tudi stricu Jurju. Zakaj mi nobeden ne odgovori? Kaj se je dogodilo? Kako naj si pojasnim ta skrivnostni molk?"
Gospa Dubokova bi ji bila lahko rešila to uganko, če bi bila hotela.
Lizikinih pisem ravno odposlala ni in poleg tega ji ni izročila Juijevega pisma, ki mu je bilo priloženo pismo mlinarja na Liziko.
. Ravnala se je strogo po predpisih Sidonijinih in še dolgo ji ni palo na um, da bi se dala ganiti po Lizikini boh in obupu.
Gospa pl. Dubokova je skomizgnila s sočutnim izrazom in rekla tolažeč:
„Moraš potrpeti, ljubo detel Oče ti ni mogel mogoče do zdaj še pisati. Mogoče, da so mu tudi prepovedali!"
„O ne! To bi bilo preokrutno!" je zastokala Lizika pre-padena. „Zakaj da bi se mu več ne dovolilo, poslati meni, svojemu otroku, poročilo?"
„Da, potem si ne morem razlagati njegovega molka."
„Usmiljeni Bog!" je zajokala Lizika, prevzeta grozovite slutnje. „Bolan je! Da — le tako more to biti! In jaz — o, Bog se usmili! Jaz ne smem k njemu, ne smem mu streči, niti videti ga ne smem!? Pa vendar hočem — moram biti gotova ! Hočem videti ubogega očeta in če bi morala iti radi tega do — cesarja!"
„Ne delaj neumnosti, moj otrok!" je vzkhknila gospa Dubokova, vznemirjena po Lizikini strasti. „Vse preveč nepo-trpežljiva si. Počakaj še nekaj časa. Tvoj oče bo dal končno vendar kak znak življenja od sebe."
„Ne, nel Umrem od skrbi za njega! Ne morem delj öasa čakati! In ker tudi stric Juri ničesar ne piše in tudi več sem ne prihaja, da mi prinese kaj poročil, se — se je moralo gotovo kaj groznega pripetiti, kar se mi hoče prikrivati!"
„Zares prav nepotrebne misH si delaš!" je odvrnila gospa Dubokova, grajajoč in nejevoljna. „Oče in prijatelji vedo, da je zate pri meni dobro preskrbljeno, in se jim najbrže ne zdi potrebno odgovarjati na tvoja pisma."
„Pač, storili bi to, če — bi se ne bilo pripetilo kaj posebnega!"
„če to misliš, pa piši še enkrat očetu ali pa Jurju!" je svetovala gospa Dubokova z lokavim nasmehom.
„Ne mogla bi v svojem strahu pričakati, da pride odgovor!" je zaplakala Lizika. „Zato, milostiva, Vas prosim dovoljenja, da smem iti še danes osebno povprašat!"
„Ti hočeš k svojemu očetu, v ječo?" je vprašala gospa Dubokova s hladnim glasom, med tem ko je stopil strog, temen izraz v njene poteze.
„Da!" je prikimala Lizika in iz oči so ji lili potoki
solza.
„Bilo bi popolnoma brezuspešno. Ne dovolijo ti, da se snideš z očetom."
„In čeprav to ne, pa vsaj gotovo izvem, kako mu gre in " če je dobil moja pisma!"
„No, moje dete, da to izveš, ti ni treba sami iti. Pa pošljem slugo v jetnišnico, da vse potrebno poizve."
„Ah ne, milostiva! Zelo ste dobrotni in zahvaljujem se Vam od srca, ah moram vendar sama — saj bi bilo vendar mogoče, da smem videti očeta!"
„Ako bi ti to dovolili, nas že sluga o tem obvesti in še vedno lahko izvedeš svojo namero."
„O, rotim Vas, milostiva gospa!" je plakala Lizika, roke vijoč v obupnem strahu, ,dajte mi, da grem! Tudi k prijar teljem še pojdem. Obiščem strica Jurija in njegovo sestro in povprašam ju, zakaj nista odgovorila na moje pismo!"
„Ali hočeš odtod, zapustiti mojo hišo in se ne več povrniti!" je planila gospa Dubokova po koncu z navideznim zgražanjem. „Nehvaležen si, moj otrok! Ah imaš vzroka, da tožiš?"	*
„O, milostiva gospa! Za Božjo voljo, saj me popolnoma napak umevatel" je vzkhknila Lizika prestrašeno. „Saj ostanem le danes do večera zunaj —"
„Ne, varaš me! Ne ugaja ti več pri meni in zdaj hočeš oditi in spet bivati med prejšnjo družbo," je odvrnila 'gospa Dubokova s hinavsko žalostnim glasom. „Ah, upala sem, da sem v tebi končno dobila tisto, ki naj mi nadomesti hčer — toda, ti nočeš! Nočeš svoje sreče, trmasto jo odganjaš od sebe!"
„Milostiva, rotim Vas —"
„Tiho! — Molči! Baronica ti je hotela dobro in jaz takisto. Ali ti se ne zdiš vredna, da se kdo zate zavzame!" je dejjala gospa pl. Dubokova ledeno in "se d^agnila s temnim užaljenim obrazom. „Ce hočeš v resnici zapustiti mojo hišo, pa — menim, če vztrajaš pri svoji nameri, pa ni treba, da se vrneš."
„Moj Bog! Milostiva, to nikakor ne morete resno misliti!" je zavpila Lizika vsa prepadena in zgrabila gospo za roko. Toda gospa Dubokova ji jo je šiloma odtegnila in jezno odvrnila:
„Ali pojdeš zdaj, ali ostaneš?"
„Ah, milostiva, saj ne morete biti tako neusmiljeni, da bi me zavrgli, samo ker hočem obiskati očeta in prijatelje?"
„Gotovo to storim! Ker svojevoljna si in nespametna in ne poslušaš razumnih nasvetov!"
Lizika je globoko in bolestno zavzdihnila.
„Potem Vas prosim oproščenja," se ji je odločno zatreslo z ustnic. „Sam Bog ve, kako mi je težko, da se zoperstavim Vaši volji in s tem v Vaših očeh izkažem kot nehvaležniea. Ali ne morem drugače, moram storiti konec svoji notranji muki!"
„Ti si se odločila, da pojdeš? Kako?" je vprašala gospa Dubokova ostro in prežeče.
„ Da, milostiva!"
Temne poteze gospe Dubokove je preletel zloben, zbadljiv smehljaj in z režoče trdim glasom je rekla mirno:
„AH jaz te ne pustim! Ne, niti koraka ne storiš čez prag. Trmast, svojevoljen otrok si, ali vtepla sem si v gliavo, da nadomestim zate nekako materino mesto in te vzgojim. In zato vztrajam pri tem, da ostaneš I"
Ko oledenela od groze je stala Lizika, vsa zbegana, in je strmela v ošabno nanjo zroöo damo napol brez umevanja, napol v dvomih.
Oöitno, da ni razumela, kaj namerava gospa Dubokova. V njeni priprostosti ji ni prišla misel, da se je igrala do zdaj z njo komedija in da je bila že od začetka v tej hiši le jetnica.
„Vi me vendar ne bodete s silo tu zadrževali, milostiva?" je zajecljala končno, tresoč se plahega strahu.
„Vsekakor, ako se ne daš z dobroto spametovati."
„Mogočni Bog!" je zavpila Lizika, prepadena m obupana. „Kaj pa sem storila, kaj — ali ne smete me tu zadržati! Ne, milostiva, nimate pravice, da ravnate z mano kot ujetnico!"
„Tako!" se je rogala gospa Dubokova, odvrgši sedaj popolnoma krinko hinavske prijaznosti. „Le poizkusi se zoper-staviti moji volji. Že uredim vse potrebno, ' da mi ne utečeš, moj otrok I"
„O Bog! Ah sem res tu zaprta?" je zadonelo v srce pre-itr«sujočih zvokih z Lizikinih ust. „Ujetnica?"
„Da, brez rešitve si uklenjena med zidove te hiše."
„In zakaj? Kaj sem Vam storila, da ravnate z mano tako kruto? — O ta baronica — torej me je vendar prevarila?" je zaplakala Lizika, ki ji je preletel zdaj žarek spoznanja glavo in ki je začela zdaj razumevati, kako rafinirane goljufije žrtev je postala.
„Baronica, moje dete, ti je hotela le dobro!" jo je zavrnila gospa Dubokova z ostro grajo. „In tudi jaz hočem tvoje naj-.-boljše. Zakaj vzdihuješ in tožiš? Ali nimaš vsega, kar potre-
buješ? Ali ne ravnam s tabo bolj kot s höerjo, kakor s služabnico ?"
„Ali oropati me hočete svobobe, zaprto me hočete imeti v tej hiši in prepovedujete mi obisk očeta in prija jateljevi V to, milostiva, se ne vdaml" je zavpila Lizika s pogumom obupanega. „Dajte, da idem, dajte mi svobodo in hvaležno Vas bom blagoslavljala!"
„Ne, tu ostaneš!" je dejala gospa Dubokova odločno.
„O moj Bog! Ne morem tega razumeti!" je plakala Lizika, vijoč roke od neizrekljive muke. Planila je proti gospe Dubokovi in pala pred njo na kolena.
„Bodite usmiljeni, milostiva!" jo je obupajoč rotila. „Büi ste tako dobri z mano do danes! Ne morem si mishti, da ste se tudi Vi tako peklensko igrali z mano! O, mogoče, da ne veste, zakaj me je baronica črtila in preganjala. Vi ne veste, da sem jaz brez krivde. Poslušajte mojo žalostno povest in potem — o, to vem — potem se me usmihte in me izpustite!"
„Poznam tvojo' povest zadostno, moje detel" je odvrnila gospa Dubokova z brezsrčno hladnostjo. „In zdaj že končaj enkrat s svojim javkanjem, še obolim od tega! Pojdi v svojo sobo in me danes ne moti več!"
„Usmihte se, milostiva!" je prosila Lizika in objela kolena svoje gospe. „Ah naj bodo vse moje prošnje zastonj?"
„Vse zastonj!" je dejala gospa Dubokova nestrpno in stopila nazaj. „Vstani!" je zakhcala trdo in ukazujoče. „Ostavi me!"
Ko omamljena, zbegana in s čutom neizrekljive boh v srcu se je Lizika dvignila in omahovaje odšla.
Gospa Dubokova je pozvonüa.
Takoj vstopivšemu slugi je zaukazala, naj na Liziko posebno strogo pazi in jo, če poizkusi zbežati, zaklene v njeno sobo. —
Ko je bila spet sama, stopila je ponosna dama po sobi parkrat dol in gor.
Ta prizor ji je čez mero razburil slabotne živce.
Naposled je pala vzdihuje na stol, segla po Sidonijinem pismu in ga še enkrat pazljivo prebrala.
Nato je pogledala zamišljeno pred se in obraz ji je izražal skrb in zlovoljo.
„Kakor se zdi, je ta stvar, ki sem se v njo po neumnem zapletla, zelo sumljiva in se zame lahko nevarno končal" je mrmrala. „Dobra Sidonija mi jo je prikazovala kot vse prelahko in neznatno že od začetka. Dekle ni punčica brez volje, dajala mi bo še dosti opravila.
In baron —? Torej poizvedoval je za dekletom in že to dokazuje, da je njegova ljubezen do nje trdnejša, kakor menda misli Sidonija. Ni miroval, dokler ni izvedel, kam je šla od' barona Čemšeniškega. Od ljudi v vasi — onega Jurja in njegove sestre — je slišal potlej še ostalo.
Kaj je zdaj Sidoniji še preostajalo drugega, ko da prizna, da je pripeljala dekle k meni?
In meni — ako se nočem v lastno meso vrezati, ne preostaja drugega, ko da s Sidonijo skupaj nadaljujem komedijo in varam barona. Končno mora pač tudi verjeti, kar mu obe receve!
Toda — en nesrečen slučaj seveda lahko vse pokvari in me dovede v neprijeten položaj."
Po tem samogovoru se je dvignila gospa pl. Dubokova in zopet pozvonila.
„Ah je gospodična Lizika v svoji sobi?" je vprašala vsto-pivšega slugo.
„Ne vem, milostiva, mishm pa, da pač."
„Pojdi tja in poglej. Ce je tam, jo zakleni. Ce ne, jo poišči. Morda je šla na vrt!"
„Da, milostiva."
Z globokim poklonom se je sluga odstranil.
„Moram se zavarovati proti presenečenju od strani dekleta," je zašepetala gospa Dubokova. „Lep prizor bi nastal, če bi bila Sidonija in baron tu in ona bi nakrat iznenadivši nas vstopila."
V tem trenotku je odprl duri drugi sluga in naznanil:
„Gospa baronica Badenberška in baron Torgavski."
„Že?" je zamrmrala gospa Dubokova osupla. Glasno je rekla:
„Dam prositi!"
Sluga je izginil in trenotek na to sta vstopila Sidonija in Feliks.
Ta je bil videti razburjen in nenavadno resen.
Odvrnil je prisrčni pozdrav gospodarice s hladno vljudnostjo in pošiljal pri tem nemirno poizvedovalne poglede po sobi.
Sidonija in gospa pl. Dubokova sta se objeli s prisrčnostjo, ko da sta sestri in se nista videli že dolga leta.
In pri tem je zašepetala Sidonija svoji prijateljici naglo v uho :
„Le pogum in hladno kri! Strašansko lahkoveren je! Gotovo ga bova prevariü. Moje pismo si vendar dobila?"
„Da!" je odgovorila gospa pl. Dubokova ravno tako tiho in skrivaj.
Izvila se je iz Sidonijinih rok in povabila gosta, naj sedeta.
Komedija se lahko prične, si je mislila in vprašala nato naglas, kaj ji prinaša to veselje, da sme sprejeti tako časten pa žalibog tako redek obisk baronov.
„Milostiva, mogoče da že slutite, zakaj si dovoljujeva Vas presenetiti?" je dejal Feliks z odkrito prostgdušnostjo.
Domišljeval si je seveda, da ni gospa Dubokova niti slutila, da jo nameravata obiskati.
Sidonija se je nekam čudno nasmehljala in izpodbujevalno pogledala prijateljico.
„V zadrego me spravljate, baron Torgavski!" je odvrnila gospa pl. Dubokova. „Zares ne morem ugeniti, kakšnemu posebnemu vzroku naj se zahvaljujem za čast Vašega cenjenega obiska."
Feliksove poteze so pokazale izraz začudenja in vidne nemirnosti.
„Ne?" je vprašal z dvomečim glasom. „Milostiva, hotel sem povprašati po malem dekletu, ki ga Vam je dovedla moja svakinja Sidonija v hišo in postavila pod Vaše varstvo!"
„A tako I" je zaklicala gospa Dubokova navidezno pesre-neeena. „Mhnarjeva hči, gospod baroni Vi se zanimate za to dekle!"
„Zanimam se zanjo kot prijatelj," je izjavil Feliks nakratko in nestrpljivo.
„Do včeraj nisem vedel, da je Lizika v Vaši hiši. Moja svakinja je menila, da je bolje, če mi to zamolči."
„Ljubi Fehks, ne smete mi tega očitati!" je posegla Sidonija z užaljenim glasom vmes. „Saj sem hotela le Vaše najboljše. Pomislite, kaj se je dogodilo in kako žalost Vam je to dekle povzročilo. Zdelo s^ mi je za Vas bolje, če bi Lizike zopet ne videli in zato —"
„Da, da, draga Sidonija, vse to uvidevam in hvaležno priznavam Vašo skrb," jo je Feliks naglo prekinil. „Vzlic temu ne bi rad Lizike popolnoma iz oči izgubil in v ostalem — je tudi treba, da še enkrat z njo govorim!"
Obrnil se je proti gospe Dubokovi in nadaljeval:
„Ah bi ne bih tako prijazni, milostiva, da obvestite gospodično Liziko o mojem prihodu in jo daste pokhcati sem v sobo?"
Gospa Dubokova je bila v skrajni zadregi.
„To žal ni mogoče, gospod baron!" je rekla obžalovaje.
„Zakaj ne? Je li gospodična Lizika morda bolna?" je vprašal Fehks osupel.
„O ne — ah —"
„Potem ne vidim vzroka, milostiva, ki bi to zabranjeval! Gospodična Lizika je vendar v Vaši hiši?"
„Bila je tu, baron Torgavskil"
„Kaj? Saj vendar ni odšla?" se je prestrašil Feliks.
„Da, danes zjutraj je hišo zapustila — skrivaj in, kakor je napisala, za vedno 1" je pojasnila gospa Dubokova s hinavsko žalostjo. «Tako rada sem jo imela — res, tako k srcu mi je prirasla v tem kratkem času in ne bi si bila mislila, da je zmožna takega dejanja!"
„O moja slutnja!" je vzkliknila Sidonija, ko da je presenečena po tej vesti in vendar obenem v stanu rešiti uganko o namišljenem Lizikinem begu.
Feliksu se je ustavila beseda v grlu.
Kakor udarjen, v neizrekljivi zbeganosti je strmel v gospo Dubokovo.
„In zakaj, milostiva, zakaj je odšla?" je vprašal končno s slabim glasom, od razburjenja se tresočim. „AM veste za vzrok ?"
„Da, vem zanj, ker včeraj se je izrazila na način, ki mi precej objasnjuje povod njenega bega!"
„Govorite, milostiva!" je prosil Feliks strastno. «Zakaj je utekla iz hiše?"
„Skoro se bojim, da bi Vam to povedala, baron Torgav-ski!" se je umaknila gospa Dubokova z dobro igrano zadrego.
„Prosim Vas za to!"
„Naj bo, gospod baron, dekle je utekla — radi Vas! Ali pravzaprav — pred Vami!"
„01" se je izvilo iz Feliksa bridko. „Pred mano? Ali je to rekla?"
„Tako mi je namigavala, da nisem mogla dvomiti, da se trudi Lizika v pravem strahu, kako bi se mogla vsakemu sestanku z Vami izogniti. Včeraj sem ji ..povedala popolnoma nič sluteč, da upam Vas, baron Torgavski, in svojo ljubo Sido-nijo videti v kratkem pri meni. In tedaj se je silno prestrašila in ušla ji je beseda, ki se mi takrat ni zdela posebno resna, ki jo pa moram sedaj smatrati kot pojasnilo njenega ravnanja 1"
„Kaj je rekla?" je poizvedoval Feliks, svojo razburjenost in bol šiloma potlačivši.
„Dejala je, da bi šla rajši do konca sveta, ko da se z Vami, baron, še enkrat sestane 1"
Feliks je temen in bled povesil glavo in ni ničesar odvrnil.
Gospa pl. Dubokova in Sidonija sta menjali nagel pogled, ki je pomenjal toliko kakor: „imenitno!"
Kratek molk je ustavil pogovor.
Končno se je dvignil Feliks zopet kvišku in kazal dasi bolesten, pa vendar 'miren obraz.
„Ali ne veste, milostiva, kam je šla Lizika?" je zopet
začel.
„Ne, kakor umevno, ni naznačila tega niti najmanjel" je odgovorila gospa pl. Dubokova. „Beg nespametne deklice me je spravil v največjo zadrego Vam in ljubi Sidoniji nasproti. Ker deklica je bila vendar poverjena mojemu varstvu. Seveda, da sem mogla slutiti, kako skrivaj me hoče zapustiti —■ toda ker me o razmerju, baron Torgavski, ki ste bili v njem z dekletom, Sidonija ni poučila, tudi nisem mislila na možnost takega koraka od strani Lizike."
„Seveda za to nisi ti niti najmanj odgovorna, ljuba Helena 1" je opomnila Sidonija z glasom, ko da je potreba, da pomiri nežno vest gospe pl. Dubokove. „Kdo bi si tudi kaj takega mislil? — Tu imaš že spet dokaz o človeški nehvalež-nosti. Tako dobro smo, ji hoteli in ona — skrivaj uteče! — Resnično, ljubi Feliks," se je obrnila na temno predse zročega barona, „najbolje bi storili, ako bi se ne brigah več za to dekle. Saj vidite, s poti Vam hoče iti!"
„Ne bom več za njo poizvedovali" je izjavil Feliks re-signirano in zatrl težak vzdih.
„Mogoče, da je odšla dekle zopet k baronu Cemšeniš-kemu,. saj je bila v njegovi hiši že prej več časa," se je zvijačno oglasila Sidonija in se ozrla na prijateljico s pogledom, ki jo je opominjal, naj takoj pristopi na to novo idejo iznajdljive hinavke.
Gospa pl. Dubokova je živo prikimala s skrajno presenečenim izrazom.
„K. baronu Čemšeniškemu meniš, ljuba Sidonija? Da, to bi bilo lahko mogoče. Kolikor vem, je dekle, odkar je pri meni v hiši, dobila dvoje pisem od barona."
„A! je zaklicala Sidonija, takisto igraje presenečeno. „Torej si je še vedno z njim dopisovala? Potem komaj še lahko dvomimo, da si je poiskala zdaj vdrugič baronovo varstvo!"
Ozrla se je pri tem skrivaj in opazovaje na Feliksa, ki so mu vsa ta namigavanja in opazke Vzbujale neznosno bol in jezo.
„Ali barona Cemšeniškega vendar ni, kolikor vem, v glavnem mestu?" je dejal s stisnjenim glasom. „Ali veste morda, milostiva, odkod so prihajala njegova pisma na Liziko?"
„Ne, žal da ne, baron Torgavski!" je odvrnila gospa pl. Dubokova obzalovajö. „Nisem zato vprašala in tudi ni videla Lizika v meni zaupnice."
„Saj je tudi vseeno!" je odvrnil Pehks s prisiljeno hladnostjo in mirom. „Seveda, da je šla k baronu Sigmundu čemšeniškemu 1"
Prijateljici sta se zmagoslavno pogledali.
Rafinirano kovarstvo se je pričelo in nič sluteči in le preveč zaupljivi Feliks je bil zopet opeharjen.
To sleparstvo bi se Sidoniji pač ne büo tako lahko posrečilo, da ni vstal v Feliksovi duši že davno dvom proti Liziki, ki ga je bila Sidonija pridno netila.
In s tem dvomom skupno je žarela blazna ljubosumnost na Sigmunda v baronovem srcu.
Verjel je zato tem laže, kar je bil pravkar slišal, in z mržnjo in jezo se je trudil iztrgati Lizikino podobo popolnoma iz svojih prsi; sklenil jo je pozabiti in ne več nanjo misliti.
*
Medtem ko se je vršil ta pogovor v salonu gospe pl. Du-bokove, je dospela Melanija Bergova s hišnim slugo in kartonoma na Parkovo cesto.
Videla je, da stoji voz pred ograjo predvrta in je pohitela, ker je mislila, da bi utegnila gospa pl. Dubokova z vozom na sprehod.
Ko je stopala skozi predvrt, ji je prišel sluga naproti in pojasnivši mu, odkod prihaja in kaj hoče, je dejal njenemu spremjevalcu, naj tam ostane, odvzel je Melaniji enega kartonov in jo odvedel v hišo.
Pot pa ni peljala spredaj čez glavne stopnice, temveč skozi postranska vrata zadaj.
Ko sta bila prehodila razhčne hodnike, poselske izbe in nato še par drugih sob, se je ustavil sluga v malem-salonu in dejal Melaniji, naj tu počaka.
„Milostiva ima obisk!" je pripomnil. „Sedite, gospodična 1 Bodete pač še morali malo počakati I'
S temi besedami je odšel in Melanija je ostala sama.
Sedla je v fotelj in si ogledovala luksurijozno opravo salona z brezbrižnimi očmi, kot nekaj, kar ji ni popolnoma nič novega ali redko videnega.
Par minut je že bila tiho in zamišljeno sedela, kar so se za njo odprla velika dvokrilna vrata in je zadonel na preprogi lahen korak.
Meneč, da je gospa pl. Dubokova, ki je noter prišla, se je Melanija naglo dvignila in obrnila.
Ah na začudenje je zagledala krasno mlado dekle v elegantni svetli obleki.
Bila je Lizika.
Prestrašila se je v prvem trenotku ob pogledu na Mela-nijo, o katere navzočnosti ni vedela ničesar, pa kmalu se je pomirila in pristopila bliže.
Obe sta si stali zdaj tesno nasproti in se gledah.
V Lizikinih kakor tudi v Melanijih pogledih in izrazih se je kazalo pri tem nenavadno začudenje, dvom in nemir.
Bilo je, ko da sta se bili že kdaj prej videli, ali da nista popolnoma o tem gotovi.
Melanija je prva povzela besedo in pojasnila kazaje na kartona, ki sta ležala na tleh, s pohlevnim glasom, zakaj je tukaj.
In meneß, da je Lizika hči gospe pl. Dubokove, jo je nagovorila z „milostivo gospodično."
„O, motite se v meni, gospodična 1" je odvrnila Lizika otožno in s težkim vzdihom. „Nisem domača hči, niti kaka druga sorodnica gospe pl. Dubokove!"
Pogledala je pri tem Melanijo s plašno poizvedovalnim izrazom in ko je zapazila v njenih potezah iskreno sočustvovanje, je pristavila tiho in solze so se ji udrle:
„Ah, nesrečnica sem, skoro obupana, ker nikogar nimam, nobenega prijatelja, ki bi se mu lahko zaupala 1"
„O, Vi ubogo dete!" je rekla Melanija sočutno. „Radi česa pa ste tako nesrečni?"
„Ah, če bi Vam smela zaupati?" je vzdihnila Lizika dvomeč in obotavljajo se. „Zdi se, da sočustvujete z mano! Ali tresem se, če mislim, da bi utegnila gospa Dubokova izvedeti —"
„Lahko mi zaupate, ljubo dete!" jo je prekinila Melanija naglo, s pomirjajočim glasom. „Tudi jaz sem nesrečna. Mnogo — zelo mnogo sem trpela in mogoče prav zato Vašo bol lahko razumem in z Vami občutim!"
„O, kako dobri ste!" je vzkliknila Lizika, osrečena po prisrčnem, milem načinu, na kateri ji je Melanija šla na roko. „Bog bodi hvaljen, da Vas je sem privedel! Toda moram go-govoriti hitro, ker gospa pl. Dubokova utegne priti vsak hip in potem —"
„Gospa pl. Dubokova ima obisk, ljuba gospodična! Torej sve varni pred njo. Zdi se, da se zelo bojite te dame? Ali ste pri njej v službi?"
„Jaz sem tu ujetnica, ljuba gospodična!" je pojasnjevala Lizika ihteč, z veliko naglico in pridušenim glasom, ko da se
boji, da bi je ne opazovali. „Da, v tej hiši me imajo zaprto. Z zvijačo so me zvabili sem in branijo mi obvestiti očeta in prijatelje, da sem tu predana popolnoma brez pomoči in obrambe najkrutejši samovolji I"
„Mogočni Bogi" je vzkliknila Melanija prepadena in zavzeta. „Kako je to mogoče? Zakaj ^^s ima gospa Dubokova zaprto?"
„Ali naj vam hitro povem svojo žalostno zgodbo, ljuba gospica? Le tako boste zapopadli in razumeli, kako sramotno je ravnala z mano okrutna ženska!"
„Govorite! In če Vam morem pomagati, ni Vam treba v tej nesreči obupati!"
„O, Bog Vam poplačaj Vašo dobroto, ljuba gospodična, ki jo izkazujete tujki!" je zaihtela Lizika in prijela hvaležno za Melanijino desnico. „Mogoče, da Vam ne bom več popolnoma tuja, ce Vam povem svoje ime. Gotovo ste že čuh o mojem ubogem nesrečnem očetu, ki je bil popolnoma po krivem obsojen —"
„O — Vi ste mlinarjeva Lizika!" je ušlo Melaniji v največjem presenečenju;
„Da, gospodična! Ali ste me morda že prej kdaj videh?"
„Ne vem! — Mogoče!" se je umaknila Melanija v zadregi. „Na vsak način pa sem shšala že različne stvari o Vašem usmiljenja vrednem očetu!"
„Potem veste, ljuba gospodična, da sem, vzlic svoji mladosti, zaužila že mnogo težkih boli!" je nadaljevala Lizika vsa solzna. „Moja dobra mati mrtva, moj ubogi oče kot namišljeni morilec v ječi in jaz — mene preganja sovraštvo in zloba — o, da bi se me dobrotljivi Bog le usmilil!"
„Ne obupavajte. Lizika!" je tolažila Melanija stokajočo. „Pripovejte mi svoje žalostne doživljaje in povejte, kako Vam lahko pomorem!"
„Lizika se je pomirila in začela zdaj z letečo naglico poročati o svoji žalostni zgodbi.
Ko je prišla do točke, kjer jo je Vračko privedel v Sig-mundovo hišo, ko je izgovorila poslednjega ime, se je zdrznila
prodajalka Melanija Bergova tako silno, da se je Lizika prekinila in osupla vprašala:
„Ali Vam je mogoče gospod baron Čemšeniški znan, ljuba gospodična?"
„Da, poznam ga!" je dejala Melanija razburjeno. „To se pravi — le po imenu! Zakaj niste ostali v njegovi Mši?" je nato naglo napeljala drugam. „Ali Vas je nesramna Sidonija Badenberška celo tam zalezovala, aü je prišel baron Torgavski in — toda, kaj toliko vprašujem ? — Nadaljujte, ljubo dete, saj potem izvem vse po vrsti."
„Ostala bi bila od srca rada v hiši dobrega, blagega gospoda barona," je povzela Lizika zopet besedo. „AH dogodila se je strašna nesreča, ljuba gospodična."
„Nesreča?" je zajecljala Melanija obledela. „Vendar ne baronu?"
..Ne, ne! Otrok je izginil nakrat in na skrivnosten način. Meni so ga poverili in jaz — ah! — Toda saj še ne veste — bil je namreč mali nečak gospoda barona, sin njegove umrle sestre, grofice Melanije Ratiborske —"
„Ervin?"
Kot od groze in prepadenosti napol udušeni krik je stre-petalo to ime z Melanijinih ustnic.
Mrzliško bleda, tresoč se in brez diha je napeto strmela v Liziko.
„Moj Bog!" je kriknila ta prestrašeno. „Kaj Vam je, ljuba gospodična? Kaj veste o stvareh? Ali poznate zgodbo nesrečne grofice in njenega otroka?"
„Otrok — moj Bog! Vi ste rekh, da je bil mah Ervin v baronovi hiši?" se je iztisnilo Melaniji v tresočih glasovih, ne da bi pazila na Lizikina vmesna vprašanja. „Ali je to mogoče ? Otrok je vendar mrtev?"
„Tako so mislih in razen barona tudi ne ve noben človek, da mali Ervin še živi in da ni utonil v grajskem ribniku —"
„Živi? Torej res živi? — O Vsemogočni! Jaz — jaz — moj — Bog!"
In Melanija Bergova je pala med silnimi solzami, tresoče se roke sklepajoč, na stol, tako vidno pretresena in do glo-bočine srca zavzeta, tako zbegana, ko da sta bila zanjo smrt in življenje odvisna od Lizikinega da ali ne na njeno dvomeče vprašanje.
Lizika ni vedela, kaj naj si misli o tem vzrojenju njej popolnoma neumljivi razburjenosti.
Melanija pa se je takoj zavedla z občudovanja vrednim samozatajevanjem, takoj ko jo je začela deklica vsa začudena in plašna izpraševati.
Dvignila se je in rekla naglo:
„Zgodba grofice in njenega otroka mi ni popolnoma tuja. Mnogo sem slišala o tem. Pojasnite mi le to: kako je izvedel baron, da mali Ervin živi in kako mu je prišel otrok v roke?"
»Ah, ljuba gospica, to je dolga povest in bojim se, da je zdaj premalo časa, da bi jo povedala. V kolikor je meni stvar znana, je našel malega Ervina gospod baron pri ubogih ljudeh!"
„Moj Bog, kako je prišel otrok tja?"
„Sedanja grofica Kamila je baje ubogo dete odstranila. Dala ga je siromakom v oskrbo pod drugim imenom. Gospod Vračko — detektiv — je tam otroka zasledil in —"
„In nato - je zopet izginil? Po kom, O, gotovo je Kamila, ta nesramna ženska, izvedela, da Ervin —"
„Da, da, ljuba gospica I Gospod baron mish takisto, da je dala grofica Kamila otroka vdrugič uropati. Ahl in jaz nisem brez krivde, da se je moglo to dogoditi, takorekoč pred mojimi očmi I" je zaihtela Lizika skesano.
In pripovedala je nato nam znane dogodke v Sigmundovi hiši. —
„Baron išče sedaj otroka, ali ne?" je nadalje poizvedovala Melanija.
„Da, in detektiv takisto!" je prikimala Lizika. „Gospod baron me je hotel obvestiti, takoj ko dobi kako sled. Dozdaj
seveda nisem o njem ničesar slišala in zato tudi ne vem, kje se nahaja. Drugače bi se nanj obrnila v svojem groznem položaju. Ah, gotovo bi me osvobodil in branil, če bi slutil, kaj se mi je pripetilo!"
„Ali drugače nihče ne ve, kje bi se dobilo barona?" je vprašala Melanija.
„Detektiv že ve, ah jaz niti najmanj ne slutim, kam je šel ta. Saj je tudi on zapustil glavno mesto!" je vzdihnila Lizika.
„Kako se piše detektiv?"
„Gospod Born!"
„Njegov šef nam že lahko pove, kje je I" je dejala Melanija z zanesljivo gotovostjo. „In po detektivu potem izvemo, kje se lahko dobi barona Čemšeniškega! — Ne obupajte, ljubo detel" je tolažeč nadaljevala. „Osvobodimo Vas iz te hiše in iz oblasti Vaših sovražnikov!"
„O moj Bog! Ljuba, dobra gospodična, če bi mi zares mogli pomagati?" je jecljala Lizika, osrečena od novo zbuje-nega upa. „Da, storite to!" jo je rotila. „Izkušajte izvedeti naslov gospoda barona Čemšeniškega in — toda saj je še krajša pot!" se je prekinila razbmjena. „Moj stric Juri, on ve, kje sem, pisala sem mu sicer, toda prepričana sem, da gospa Dubokova mojih pisem ni odposlala. Ah, ljuba gospodična, če bi šli k njemu in. mu povedah?"
„Juri? — Ali je to prejšnji upravitelj grada Ratibor-skega?"
„Da, ljuba gospodična! Ali ga poznate?"
„O da! Kje se ga pa dobi?"
„Pri njegovi sestri, gospe Šulcevi!"
„Dobto, Lizika! Obvestim ga!"
„O, napišem še hitro par vrstic, ljuba gospodična. Če bi mu jih hoteli oddati — *
„Gotovo!"
.Pa počakajte trenotek, prosim!"
Obenem je odhitela Lizika z naglimi koraki.
Ko je bila Melanija spet sama, ji je planilo iz prsi kakor s süo zajezena reka strastno, divje, čudno veselje — čudno zato, ker se je zdelo bolj kot obup, kot bolečina kakor čustvo sreče.
Dvignila je visoko roke, pala nato nakrat, roke vijoč, z drgetajočim ihtenjem s stola na kolena in pritisnila lice na blazino in trdno v dlani, da zaduši svoj glasni jok, da bi jo kdo ne. slišal.
Kakšno skrivnostno bitje!
Kaj je pripravilo Melanijo Bergovo, tujo, nesrečno proda-dajalko, do tako groznega viharja čuvstev? —
Nekaj časa je preteklo, pa so se v sosednji sobi odprla vrata.
Melanija je naglo vstala in si posušila solze.
Trenotek nato je vstopila zopet Lizika.
Obenem pa so se odprle na nasprotni strani sobe še druge duri in na pragu se je prikazala naenkrat gospa pl. Du-bokova.
Prestrašena se je ustavila Lizika.
Gospa Dubokova je vrgla nagel, vprašujoč pogled nanjo in potem na Melanijo.
Melanija se ji je globoko poklonila.
Gospa Dubokova se je jezno obrnila proti Liziki.
„Kaj hočeš tukaj? Zakaj nisi v svoji sobi?" je rekla nato s strogim glasom.
Lizika se je hotela v svoji zbeganosti in strahu jecljaje oprostiti.
Gospa pl. Dubokova jo je prehitela.
Z lokavim, zlobnim nasmehom je pristopila k Liziki in dejala:	.
„Pojdi malo sem noter, moja mala! Ti hočem nekaj pokazati!"
Prijela je presenečeno za roko in jo odvedla hitro ven, skozi sosednjo sobo in nato v malo predsobo, kjer je potegnila Liziko k velikem oknu.
Odgrnila je malo svilnati, zastor in pokazala nadaleč na cesto.
„Poglej enkrat tja dol, moje detel — No?" se je zasme-jala s krutim roganjem.
Lizika je uzrla spodaj Sidonijo in barona v trenotku, ko sta stopala v čakajoči voz.
„O moj Bog — on?" je zadonelo z njenih ustnic v obupnem vzkliku. „Ah! Tu je bil in —"
„In ni po tebi vprašal — ne!" je dostavila gospa Dubo-kova z ostrim roganjem.
„Da, moje dete, pa tudi izvedi, zakaj je prišel baron sem. Ne morda radi tebe, čeprav ve, da si tukaj. Ali naj ti povem? No, lahko si mislim, da te bo zanimalo. Predstavil mi je Sidonijo Badenberško kot svojo nevesto."
Lizikine oči so obvisele žareč na paru zunaj, ki se je zdaj odpeljal.
Pri zadnjih besedah gospe Dubokove, ki so uničile še zadnji up v njenem srcu, se je izvil njenim prsim mučen stok in obupno ihteč se je obrnila od okna.
„Zdaj pa pojdi v svojo sobo, moje dete," je ukazala gospa Dubokova trdo in brezčutno. „In ne zapusti je brez mojega dovoljenja!"
Ne da bi se z enim pogledom ozrla na od boli skoro omedlelo dekle, je odšumela, čuteč največje zadovoljenje s svojo lokavo zvijačo, ven in se povrnila k Melaniji.
Sluga ji je bil njen prihod že naznanil.
Melanija je bila tako mirna, ko da se ni niti najmanjša stvar pripetila, in gospa Dubokova, ki je mislila, da Lizike prej še ni bilo v sobi, ni prodajalke tozadevno tudi nič vprašala.
Ko se je Melanija pri vstopu gospe Dubokove pripravila, da bi kartona odprla in njuno vsebino razložila, ji je to dama
s kretnjo njene male roke zabranila in rekla hladno in ukazujoče :
«Pustite stvari tukaj, gospodična! Nimam časa, da bi si jih ogledala. Storim to o priliki in pošljem po slugi kartona nazaj."
„Da, müostival" je odvrnila Melanija spoštljivo in se priporočila.
107. p o glav j e.
Grozna vest.
„Vaš soprog, milostiva, se še ni povrnil s potovanja?" je vprašal knez Orlov, stopivši v Kamilin salon, in je potegnil k ustnicam roko zapeljivo se smehljajoč naproti mu prihajajoče kokete.
„Ne, moj knez! Brzojavil mi je, da mora radi opravila, ki ga j.e odpoklicalo, izostati še en dan. Pred jutri opoldne ali zvečer ga ne morem pričakovati."
Knez se je smehljal, ko da je zelo zadovoljen s to podaljšano neprisotnostjo grofovo in tudi Kamila, se je zdelo, da ne občuti nič manj kot žalost radi tega.
Povabila je starikavega lahkoživca z očarujoeo ljubeznivostjo, naj sede, in se je posadila njemu nasproti v gugalni stol. —
Zazibala ga je z mičnim koncem atlasovega čeveljčka v lahko premikajoče se gibanje in vprašala smehljaje:
„In Vaš nečak, moj knez? Je li Aleksander Orlov še tu v Monaku?"
„Včeraj je spet odpotoval, milostna."
„Tako — takol In je li bilo opravilo, ki ga je sem do-vedlo, za Vas neprijetno? Oprostite mojo radovednost, svetlosti Ali par Vaših omemb o zgodovini Vaše rodovine je zbudilo moje največje zanimanje."
„To je zame le laskavo, milostiva!" se je smehljal knez Orlov ljubeznivo.
„Neprijetna prošnja mojega nečaka takrat zame nikakor ni bila. Nasprotno. Moja soproga namreč želi, da se formalno ločiva!"
«Res?" je vzkliknila Kamila z glasom, ki je izdajal naj-veselejše preseneöenje. „In Vi, moj knez?" je nadaljevala napeto. „AH boste privolili v ločitev zakona?"
„Seveda!" je odvrnil knez Orlov mirno in odločno. „Za^kaj pa bi se tudi branil? Zakaj nadaljevati komedijo tega zakona, ki to že davno več ni? Eh.! Z ločitvijo le pridobim!"
„Toda Vaša gospa soproga bo gotovo stavila premoženjske zahteve?"
„Vsekakor! Toda sama ima toliko, da bo komaj polagala vrednost na njej pristoječi del mojega premoženja. Kakor jo poznam, se bo rada zadovoljila s tem, da se izvrši ločitev. In ker je moja soproga, ki jo zahteva, lahko stavim svoje pogoje."
„Gotovo!" je živo prikimala Kamila.
„Ponudim ji letno rento 50.000 frankov in prepričan sem, da bo brez premisleka na to pristala. Ker znašajo moji letni dohodki pribhžno desetkrat tako vehko vsoto, ne doprinesem torej prevelike žrtve in o tej zgubi se ne izplača govoriti. Mishm, da radi tega ne bom trpel pomanjkanja."
Kamih se je kar zavrtelo, ko je cula te številke.
„Lahko bi Vas za bogastvo zavidala, moj knez!" ji je ušlo obgudovaje. „Imate gotovo velika posestva v Vaši domovini?"
„Da! Dovolj velika, da bi se vsa ta obskurna kneževina Monakovska dala pač petdesetkrat vanje vtakniti."
„O! — In Vaš edini dedič bi bil Vaš nečak, knez Aleksander Orlov, ako bi se spet ne poročili, ali ne?"
„Da!"
Kamila je ■ zavrtala svoj svetlikajoči se pogled liki žarečo pšico globoko v knezove oči in dejala s čudnim, zapeljivim nasmehom:
„Toda gotovo ne ostanete neoženjeni, svetlost."
Knez se je nasmehljal takisto in skomignil, z od ljubezni žarečim očesom zroč na njeno zapeljivo krasno, bujno postavo.
„Kdo to ve?" je odvrnil na to in glas se mu je rahlo tresel od zatrte strasti.
Pogledi njegovi so govorili bolj razločno kot besede, ko je nadaljeval:
„Morda pa sem obsojen na samoto in odreko in svoboda mi ne prinese zaželjene pridobitve!"
„In zakaj pa ne?" ga je hrabrila Kamila, dvignivši se iz pol ležečega sedenja in primaknivši se bliže h knezu. „Zakaj ne, moj knez?"
„Ker ne smem upati, da se mi ona sreča, ki sem si jo prisanjal, sploh kdaj dodeli!" je odvrnil obotavljaje se in v zadregi.
Kamila ga je razumela le predobro.
Podala mu je z naglo kretnjo roko in s pomenljivim, sigurnim glasom mu je dejala :
„Samo upajte, moj knez! Če se bodo postavile Vašim željam ovire na pot, boste pae dobiU sredstev, da jih odstranite!"
„O — če bi bilo to le od mene odvisno — toda na drugi strani bi bila takisto potrebna — ločitev."
„In mislite, da bi ne bila mogoča?"
„Bojim se."
„Zdi se mi pa vendar, da bi bilo to v prvi vrsti le od Vas odvisno, moj knez. Vsekakor se na drugi strani še ne pozna dobro Vaših namenov."
Ta beseda je treščila kakor užigajoča strela v dušo od strasti pijanega lahkoživea, ki se je mogel do zdaj komaj še zadržati.
Trenotek na to je že zdrznil h Kamilinim nogam in jo prijel za roke, pokrivaje jih s plamtečimi poljubi.
„O, milostiva!. Kamila! Najkrasnejša, božanska žena! Ali je mogoče? Ali smem res upati? O, morda bi se ne bil nikdar upal Vam povedati, kako blazna ljubezen do Vas polni moje srce. Ah Vi sami ste zdaj zahtevah mojega priznanja. Ne
49a
jezite se zato name I In de me zares uslišite, če zbudi moja ljubezen v Vašem srcu odmev, potem — da, potem smeva oba v resnici upati na nebeško srečo, vkljub vsem oviram, ki nam stojijo na poti!"
Kamila je igrala presenečeno. Odstopila je naglo in s prestrašenim izrazom je zakliknila napol bolestno, napol očitajoče :
„Moj Bog! Mene — mene ste mislili? Jaz da sem, ki tvori srečo Vašega življenja?"
„Da, Vi, Kamila! Niste li tega slutili? Ali ste me tako slabo razumeli?"
„Ah, moj knez, kako sem mogla na to misliti? Saj sem vendar omožena!"
„Toda ali niste rekli sami, da ni to nikaka ovira? Ali mi niste dali upanja,, da si Vas vkljub temu lahko priborim? O, Kamila, le to eno besedo izgovorite sedaj :
Ali Vas zastonj rotim za ljubezen?"
Kamiline oči so se zasvetile v blaženem slavju in z zmagovalnim smehljajem kraljice je zrla na pred njenimi nogami klečečega."
„Kaj naj Vam odgovorim?" je odvrnila tiho in z zbeganostjo, ki je še poviševala njene čare in jo delala dvojne po-željivosti vredno. „Da bi bila zdaj le svobodna, potem —"
„Potem bi me uslišah, kaj ne?"
„Da!" je dahnila rahlo, sramežljivo odvračaje lice.
Z vzklikom neizmerne radosti je jplanil knez Orlov kvišku in strastno objel Kamilo z rokami.
„Knez! — Za Božjo voljo! Prihajajo! Presenetijo naju!" je šepetala in se mu naglo izvila.
V resnici so se začuh v predsobi koraki.
Kamila se je hitro zavedla in sedla na svoje mesto ter pomignila knezu, naj takisto sede.
Ta, še obvladan po strastni razburjenosti, se je mehanično spustil v svoj naslanjač.
Ali nihče ni vstopil in oba sta imela dovolj časa, da se spet pomirita.
Po kratkem odmoru zadrege se je Kamila dvignila, stopila proti durim in jih odprla.
Zapazila je v predsobi Pavlo. Z ukazujočo kretnjo je od-podila prisluševalko.
Nato se je vrnila h knezu, v srcu vesela, da je Pavla neprostovoljno mogoče prekinila nevarno situvacijo.
„Bodiva previdna, moj knez!" je rekla opominjaje. „Tu nas obdajajo prisluševalci in če bi mojemu soprogu izdah, kaj sva v tej uri govorila, potem, o, že pri sami misH na to se tresem. Moj soprog je strašno ljubosumen in zelo strog v svojih nazorih. Prekiniva rajši za danes pogovor."
„Ali ne morem zdaj od Vas iti in ni mogoče, da ste tako neusmiljeni, da me pošljete proč, draga milostiva gospa I" je šepetal knez Orlov z rotečim glasom. „Pojdiva oba kamorsibodi, kjer se lahko nemoteno izgovoriva!" je prosil strastno.
„Ne zdaj, moj knez!" se je odločno branila Kamila. „In tudi ne smeva skupno zapustiti hotela. Ozirajte se na moj dobri glas!"
„Dobro tedaj, milostiva, jaz pojdem naprej in Vi mi samo določite, kje naj Vas pričakujem!" je odvrnil knez, sušeč za-poteno čelo z robcem.
„Morda v igralnici?"
„Da!" je pritrdila Kamila. „Toda ne pred večerom. Teh par ur do tedaj morate že potrpeti. Nameravam danes svoj zadnji neuspeh zopet izravnati."
„Ne igrajte rajši danes!"
„Zakaj pa ne?"
„Ker ste vsekakor prerazburjeni, milostiva, in bi zato izgubili."
Kamila se je prezirljivo nasmehnila.
Razburjena? si je dejala. Ubogo revše! Meniš li, da mi radi tvojega priznanja ljubezni srce močneje bije?
„Bomo videli!" je rekla glasno in podala knezu roko v slovo.
Ko jo je bil zapustil, se je prepustila popolnoma radosti nad svojim slavjem in uspehom.
Da je bil knez v njo blazno zaljubljen, je bila pač vedela, ali ni si bila mislila, da se bo tako hitro izjavil. Seveda mu je bila šla na zelo razločen način na roko.
„Ako bo zdaj pravda izgubljena, sem za vse slučaje zavarovana!" si je dejala zadovoljena sama sebi. „In če bi bila samo ta skrb, bi bil dobri Sigmund Čemšeniški lahko mirno dalje živel. Toda bil mi je tudi v drugem oziru nevaren. — Hm! Ne razumem, zakaj mi ne pošlje Fogel natančnejšega poročila o tej stvari. Njegov brzojav pove sicer zadosti, toda vedela bi vendar rada podrobnosti. Upam, da se je v resnici vse dobro izteklo."
Šla je v sobo, odprla svojo skrinjico in vzela iz nje zavojček bankovcev, ki ga je vteknila v žep.
Bil je to denar, ki je brzojavila ponj v glavno mesto. Grofov bankir je zahtevano vsoto točno odposlal.
Kamila je bila torej za ta večer pripravljena in nameravala je izkušati svojo srečo do poslednjega teh bankovcev.
Končno, če bi denar ne zadostoval, saj je bil še knez Orlov tam, ki bi ji dal svojo polno denarnico z veseljem na razpolago.
Nestrpno je pričakovala večera.
Ko se je temnilo, je zapustila hotel in se odpeljala v igralnico.
Pavla je stala ob oknu svoje sobe in prežala skozi zgr-njeni zastor dol na cesto.
Gledala je za Kamilo, dokler ni ta z vozom vred izginila, in se nato zasmejala zbadljivo in sovražno predse.
,0, da bi se le bil danes popoldne grof nakrat prikazal, ko je ležal Rus pred njenimi koleni," se je zahehetala zlobno. „To bi bil lep škandal! Ali da bi le zdaj prišel, prevarani gospod soprog te zvite sirene! O, seznanila bi ga z izpodbud-
Ijivimi stvarmi, ki so se danes tu dogodile, in mu povedala, kje lahko dobi svojo krasno, krepostno soprogo."
Takoj nato pa si je dejala nekoliko mirneje, da bi vsega tega najbrže vendarle ne storila, ker še ni bila prišla ura njenega maščevanja.	^
In to razmišljevanje je zavrnilo njene misli na namero, ki jo je hotela sedaj izvršiti.
Šla je v sobe za gospodo, od predsobe v salon in odtod v Kamilino spalnico.
Spojevalne duri je pustila široko odprte, da bi slišala, če bi kdo prišel.
S ključi, ki si jih je bila dala ponarediti, je odprla vse ključavnice pisalne mize in drugega pohištva v sobi.
V laški umetni skrinji, v kateri je zasledil Sutner Kamüin nakit, je Pavla tudi dobila, kar je iskala: toaletno skrinjico s skrivnim predalom, ki ga je hotela sobarica na vsak način preiskati.
Vzela je škrinjico ven in začela iznova s prejšnjimi poizkusi.
Toda uspeh je izostal tudi ta pot.
Ko je še obupno iskala skrivnega peresa ali kaj enakega na dnu škrinjice, je začula nakrat trkanje na zunanjih durih predsobe.
Prestrašena je naglo odstranila sledi njenega skrivnega delovanja, šla k durim in jih odprla.
Na svoje začudenje je zagledala pred sabo detektiva Borna.
„Oprostite, ljuba gospodična Pavla," je dejal laskaje in galantno poljubil sobarici roko. „Vem, da ste sami — kaj ne? Saj je tako?"
„Gotovo, gospod Born! Gospe grofice ni doma."
„Šla je v igralnico, kaj ne?" se je nasmehnil Born.
„Najbrže 1"
„Ako Vam ni neprijetno, ljuba gospodična Pavla, bi rad za trenotek vstopil k Vam. Rad bi Vam nekaj povedal, kar bi Vas mogoče zanimalo."
„Prosim, gospod Born. Tu smo popolnoma nemoteni!" je odvrnila Pavla zadovoljno in povabila namišljenega veleposestnika, naj AJ^stopi.
Zaprla je za njim duri in ga odpeljala v salon.
Born je pristopil tu do odprtih duri Kamiline spalnice in se v njej ozrl s tako ostro poizvedovalnim pogledom kakor približno vlomilec, ki preži na plen.
Takoj pa se je obrnil in se posadil v salonu sobarici nasproti.
Ni bilo prvikrat, odkar se je z njo seznanil, da sta se pogovarjala med sabo.
Born ni bil zamudil nobene prilike, da bi se Pavli ne približal, in je bil dosegel v kratkem času zadovoljiv napredek.
Svoji ulogi kot veleposestnik je ostal zvest. Kazal se je Pavli bogatega, pri tem pa varčnega in tudi spet prav življenja željnega moža in je bil z neprestanim trudom kmalu dosegel, da je vzbudil sobaričino zanimanje za svojo osebo.
Pavlino srce je bilo napolnjeno mržnje na nezvestobo moža, ki ga je bila odkritosrčno ljubila.
Toda obenem je bilo v njem tudi nekako tiho hrepenenje za nekakim nadomestilom za izgubljenega.
Tako je bilo prišlo, da je skoro pozabila na svojo prirojeno nezaupnost in si dala z naslado dvoriti od elegantnega, bogatega veleposestnika.
Da, ko je videla zdaj Borna takega pred sabo in opazovala njegov pošten, odkrit obraz z očmi. polnimi občudovanja in lesketajočimi se od strasti — detektiv je umel izvrstno igrati zaljubljenca in vzeti nase vsako poljubno krinko — ko ga je tako gledala, si je morala priznati, da ni preveč izgubila z izdajalcem Fogelnom, če bi se ji posrečilo pridobiti vendar tega moža.
„No, gospod Bom," je začela po kratkem odmoru, „kaj pa ste mi hoteli povedati?"
„Dobil sem danes veselo naznanilo, ljuba gospodična Pavla," je odvrnil detektiv z na,]prijaznejšim smehljajem. „Podedoval sem namreč."
„A — res ?" je vzkliknila Pavla z zanimanjem in oči so ji začele zapeljivo bliskati.
„Da, in ta dedščina bo moje premoženje znatno povečala in me stori tudi drugače popolnoma neodvisnega. Stric mi je namreč umrl."
„O, kako lepo mora to biti, podedovati za kom," je za-mrmrala Pavla in zavzdihnila.
Zapazila ni, da je namišljenega veleposestnika stričeva smrt dirnila tako malo, ker v njegovih jasnih potezah ni bilo niti sledu žalosti.
„Tedaj boste pač tudi kmalu mishli nato, gospod Born, kako bi .si založili lastno ognjišče, kaj ne?" je pristavila napeto in se mu nežno nasmehnila.
„Zares, ljuba gospodična Pavla, to tudi nameravam. In — da Vam le kar odkrito priznam — hotel sem o tem govoriti z Vami."
Pavlino srce je zatrepetalo viharno. Zdelo se ji je, da se ji najdrznejši upi uresničijo prej, ko si je bila kdaj mislila.
„Z mano?" se ji je izvilo z od veselja drhtečim glasom.
„To se pravi — če Vas zanima. Oprostite, ljuba gospodična Pavla, meni! sem, da bi ravno Vi naj prva moje veselje dehla, ker sva postala, vkljub najini kratki znanosti, tako dobra prijatelja."
„Seveda, gospod Born!" je prikimala sobarica vneto. „Seveda, da se veselim z Vami nad Vašo srečo. Ali pa ste že dobili tisto, ki jo bo enkrat dehla z Vami?" je poizvedovala prežeč.
Born ji je pogledal v oči z izrazom, ki se ni dal razumeti.
Pavla je pridrževala sapo v mrzličnem pričakovanju. Toda beseda, ki jo je upala shšati, ni pala.
Bom je povesil pogled, zavzdihnil globoko in bolestno in molčal.
V prvem trenotku je začutila sobarica ledeno prestrašenost, toda s pristno ženskim bistrim pogledom je spoznala nato, da ni bilo obotavljanje, temveč boječnost, kar je zadrževalo namišljenega veleposestnika, da bi izrekel odločilno izjavo.
Sklenila ga je izpodbuditi.
„O gospod Born, zakaj vzdihujete tako bolestno?" ga je vprašala z nežnim glasom in se primaknila bliže k njemu.
Born je vzdihnil še enkrat in je strmel neprestano na preprogo pod svojimi nogami, ko da mora njen vzorec vneto preštudirati.
„Kakšne skrbi pa Vas mučijo?" je nadaljevala Pavla živo. „Meni se zaupajte, gospod Born! Saj veste, da sem Vaša najboljša prijateljica in bi Vam svetovala od srca rada, če bom le mogla."
„Ah, ljuba gospodična Pavla, tako blagi ste in dobri. Komaj teden dni se poznava in vkljub temu se čutiva oba tako izvenredno eden drugemu blizu. Ali ni to čudno?"
„No da, gospod Borni Ali res nisem še razmišljevala o tem, odkod to prihaja."
„Vidite, ljuba gospodična Pavla, tako se mi je vedno sanjalo, da bi moralo biti, če bi iskal ono, ki — razumete me, kaj ne?"
„Jaz — ne vem," je zašepetala Pavla sramežljivo, srce pa ji je glasno bilo od veselja, ker končno, tako je upala, se zdaj ohrabri, da se izjavi.
Ko je bil boječi veleposestnik še enkrat globoko zavzdihnil in se v zadregi odkašljal, se je zaletel iznova.
„Ali se Vam zdi mogoče, gospodična Pavla, da bi se mi žensko bitje po tako kratkem znanju, kakor je na primer najino, lahko zaupalo?"
„Zakaj pa ne? če je simpatija medsebojna —"
„Da, vsekako, če je to tako. Toda bojim se, da dobim, če potrkam, košek."
„Na to nevarnost, bi si mishla, bi lahko poizkusili pri vsakem dekletu, gospod Borni"
„Mishte, gospodična Pavla? Če bi pa zdaj na Vas naslovil ono življensko vprašanje?"
„A, tega pač ne storite?"
„Pač! Kako bi odgovorili, gospodična Pavla? Ali bi rekli: ,da'?"
„Gotovo I"
Z radostnim nasmehom je pomolel Bom sobarici obe roki, v kateri je zardela udarila.
Nato se je oklenila s koprnečim vzdihom vdano njegovih prsi.
Ironija usode je hotela, da se je na istem prostoru, kjer je pred par urami slavila Kamila zmago in vsesavala v svoje razradoščeno srce ljubezenske prisege kneza Orlova, odigral zdaj drug ljubavni prizor.
Toda tu sta bili ulogi premenjeni. Prej je bil mož ogoljufani ali vsaj varani del, zdaj pa je to bila ženska.
Ker ljubezenske prisege Bornove niso bile mišljene nič pošteneje kakor polovične privolitve Kamihne knezu nasproti. . .
Kmalu potem, ko je bil odšel Born k Pavli, je prišel visokorastel mož, zagrnjen v temen plašč, v hotel in vprašal na portirski loži:
„Ali stanuje tukaj veleposestnik Born in je h doma?"
Vratar je odprl okno in si ogledoval postavo nekako začuden.
Mož je bil pa tudi čuden videti.
Vkljub toplemu večernemu zraku si je zavil robec plašča kvišku in je imel vanj skrit obraz do nosu. In kar bi bilo notri lahko še vidljivo, je zakrivala široka, črna, krog čela ovita ruta in nizko potisnjeni, širokokrajni klobuk. Od vsega obraza se ni torej spoznalo nič drugega kakor oči in te so bile velike in črne in so žarele tako strašno izpod rute, da je prevzel vrlega vratarja kar strah.
Ker je čakal ta le predolgo z odgovorom, je ponovil tujec z nestrpnim glasom svoje vprašanje.
Mehanično je pogledal vratar na vehko črno desko v svoji loži, ki so v njej viseli različni ključi pod belo napisanimi številkami, in dejal nato uljudno:
„Gospod je doma, ker svojega ključa ni oddal."
„V kateri sobi stanuje gospod Born?"
„V prvem nadstropju, številka 4!"
Tujec se je zahvalil nakratko in stopal po osvetljenih in z dragocenimi preprogami pokritih stopnicah v prve nadstropje.
Tu je potrkal na naznačena vrata in jih odprl, ne da bi pričakoval besede „noter,"
Soba, v katero je vstopil, je bila temna in stanovalec ni bil navzoč.
Mož v temnem plašču je utonil v mraku tihe sobe, ko da ga je požrlo žrelo. Sedel je na stol in čakal tu negibno dolgo časa.
Bilo je že okoh desetih, ko je zapustil Born prevarano Pavlo in odšel zopet v svojo sobo.
Polastilo se ga je zelo veselo razpoloženje, ker njegov današnji uspeh je obetal mnogo.
Ko je zapiral vrata svoje sobe za sabo, se je zadovoljno smehljal predse. Pretipal se je nato v temi do mize, kjer je stala svetilka.
Prestrašen se je Born negibno ustavil in prva misel mu je bila, da ga hoče nekdo napasti.
„Kdo je tu?" je zavpil glasno in vžgal v istem trenotku vžigahco.
Mož v temnem plašču je pristopil k njemu in dejal mirno :
„Jaz sem, gospod Born! Ali me ne spoznate!"
„Kaj? Vi ^te, Bimbo?" je zaklical detektiv neizmerno presenečen.
„Da, gospod komisar!"
Plašč, klobuk in zakrivajoča ruta so izginili, med tem ko je Born naglo vžgal svetilko.
Ogledal si je nato zamorca z začudenim izrazom in dejal karajoč:
„Niste pametno storili, Bimbo, da ste me tu poiskali. Saj veste, da stanujeta grof in Kamila Rajhenštajn tu v hotelu z manp. Kdor Vas je le enkrat videl, spozna Vas vsak čas zopet, že po Vaši barvi sami. In zame je vse od tega odvisno, da ne zbudim tu pri nobenem sum proti sebi."
„Prihajam sem, ker je potrebno!" je odvrnil Bimbo z mračno resnobo. „Poleg tega sem se tako zavU, da ni mogel nihče mojega obraza videti."
„Torej pa k stvari, prijatelj Bimbo, gospod baron Vas pošilja, kaj ne?"
„Ne!"
„Ne? Zakaj pa ste prišli v Monako, če mi nimate izpo-ročiti nikakega naročila svojega gospoda?"
„Zgodila se je strašna nesreča ali pravzaprav zločin, gospod komisar!" ■
„Kaj? Zločin — nad kom?"
„Nad gospodom baronom!" se je iztisnilo Bimbu bolestno. „On je — mrtev!"
„Vsemogočni!" je vzkliknil Born v najstrašnejši prepade-nosti in zbegan je strmel par sekund v temno, od srda in žalosti popačeno zamorčevo lice.
Toda kmalu zopet je zadobil detektiv svojo mirnost in hladnokrvno preudarjenost.
Vpričo te grozovite okolščine, ki je bil ravno o njej začul, mu je bila potrebna vsa njegova duševna moč.
„Sedite, semkaj, Bimbo, sem, meni nasproti! — Tako! In zdaj mi izporočite nakratko in natančno, kaj se je dogodilo."
„Moje poročilo bo kratko, gospod komiisar!" je zavzdihnil Bimbo. „Domnevam —"
„Vaša domnevanja pozneje, moj dobri Bimbo," ga je prekinil Born. „Najprej goli dogodek! — Toda počakajte malo!"
Vstal je, šel proti durim, ki jih je odprl, in pogledal ven.
Zunaj ni zapazil nobenega in ko je bil duri zapahnil, se je povrnil na svoj prostor.
»Tako, zdaj sva varna, da naju nihče ne preseneti," je rekel. »Zdaj govorite, Bimbo. Kdaj in kje 'se je dogodila nesreča?"
„Pred dvema dnevoma, gospod Born. In pri neki vasi, ki je oddaljena kakih dvanajst milj od glavnega mesta. Rodni grad gospoda barona Čemšeniškega je v bližini."
„Zasledovala sta pač z gospodom baronom sled glumačev in otroka prav do tiste vasi?"
,Da. In tam sva storila dvoje važnih odkritij."
„Dvoje? Kasni pa?"
„Izvedela sva najprvo, da so bili glumači v vasi več časa in dajali predstave. Mali Ervin je pri teh nastopal ž njimi. Drugi večer pa je že utekel otrok ali pravzaprav konj, ki se je na njem razkazoval, se je splašil z njim. Glumači niso, kar so bili še v vasi, otroka dobiU zopet v roke in zdelo se je, ko da je izginil brez sledu."
„To je vse, kar je izvedel gospod baron v vasi?"
„Še ne! Sutner se je nakrat tam prikazal, najbrže, da bi takisto poiskal malega Ervina. Kakor pa je vse kazalo, je imel prav tako malo uspeha 'kakor glumač in je tudi kmalu zopet odšel."
„Na ta način se je tu gospodu baronu pravzaprav izgubila otrokova sled," je ugovoril Born.
„To sva mislila midva tudi in gospod baron je bil že popolnoma obupan radi tega. Tu mu je povedal krčmar čudno zgodbo, ki se je bila pred delj časa dogodüa v vasi in ki je z našo stvarjo v nekaki zvezi 1"
„Kako to?"
„Pred vsem, ker je igral v tej zgodbi ulogo ubogi umorjeni gospod Vračko."
„Vračko?" je zakUeal Born in planil razburjen kvišku. „Pripovedujte mi to natančno, Bimbo 1 Vse, kar veste 1 Ne pozabite ničesar 1"
Bimbo pa je poročal o dogodkih na pristavi, v kolikor je bil mogel o njih vaški krömar Sigmundu povedati.
Born je poslušal zamorca z rastočo razburjenostjo in napetostjo.
Ko je Bimbo končal, je planil poln nemira kvišku in tekal kakor obseden po sobi.
„Sklofutati bi mogel tega osla krčmarskega!" je vzrojil jezno. „Moj Bog, ali je mogoče, da ima človek s petero zdravih čutil tako malo spomina za imena? Ne ve več, kako sta se pisala gospoda, ki sta prišla na večer požara v vas in bila njegova gosta? Ali po opisu je bil eden njiju gotovo moj ubogi tovariš Vračkol O, zdaj se jasni stvar počasi 1 — Dora I — Gospod baron je imel popolnoma prav, poiskati bi bil moral oskrbnika! Dozdeva se mi, da ona druga, ona mlada dama — ah govoriva zdaj dalje o najbližjem. Zdravnik za umobolne in oni drugi, ki je hotel biti sorodnik mlade gospe — kdo sta ta lopova?"
„Da, tega ne ve nobeden!"
„Pustiva za zdaj tudi še to vprašanje na stran, Bimbo! Pa naprej I Kaj je delal gospod baron drugo jutro ? — O, da me je bil le brzojavno pozval!" je zavzdihnil Born obupno.
„Gospod baron ni hotel čakati, gospod komisar, drugače bi Vas bil pač prosil, da pridete. Drugo jutro sva se seveda napotila obiskat oskrbnika. Prej pa se je bilo zgodilo še nekaj, kar se mi zdi važno. Takrat seveda nisem prisojal stvari ni-kake važnosti."
„Kakšni stvari, Bimbo?"
„Prišel je na vse rano v vas človek na izmučenem konju. Gospod baron je še spal, jaz sem pa bil že vstal in sem videl moža. Prevehke zaupnosti ravno ni zbujal. Vprašal je krčmarja po nekem prijatelju, kakor je rekel, trgovcu, ki je bil imel tam sobo pred našim prihodom. Zvečer se je bil nastanil nasproti pri nekem starem zakonskem paru in tja je poslal tudi krčmar tujca."
„Ali ste videli tudi Vi onega trgovca, Bimbo?"
„Da, in njegov obraz se mi je zdel krinka."
„Vi menite, da se je bil preoblekel, da bi ga ne spoznali?"
„Da, to mislim zagotovo. Zasledoval je najbrže s svojo navzočnostjo v vasi kak skriven namen, ker — trgovec, kaj bi imel tak opraviti v tem zapuščenem zemskeni kotu? Vrh tega pa — imel je konja pri sebi, dragocenega konja za ježo 1"
„Zelo sumljivo — vsekako!" je prikimal Born. „Tujec je šel torej k njemu, kaj ne?"
„Da ! Gospod baron in jaz sva odjezdila uro pozneje. Bila nisva še daleč od vasi, pa je prijahal za nama jezdec in naju dohitel. Izdal se je za odposlanca glumača Proška, dal gospodu baronu pismo od njega in v tem je stalo napisano, da ima glumač malega Ervina spet v rokah in ga izroči proti odkupnini.
„To je zelo podobno pasti, Bimbo!"
„Ah, gospod Born, to sem si mislil tudi jazi" je zavzdihnil Bimbo žalostno. „Toda gospod baron ni poslušal mojih svaril."
Zamorec je zdaj navedel detektivu oni pogovor na cesti.
„Torej sam, brez Vašega spremstva naj bi bil šel gospod baron s tem sumljivim odposlancem h glumaču? — Resnično — in baron se je v to vdal?"
„Žahbog — da! Jezdili smo v vas nazaj in tam sem moral ostati."
„O, Bimbo, ostalo vidim že v duhu naprej!" je vzkliknil Born bolestno. „Vi niste smeli zaostati, vkljub zapovedi svojega gospoda!"
„Saj tudi nisem ostal, odjezdil sem za njima!"
„Aha! — Pač pa ne takoj? Niste ju dohiteli?"
„Nisem se zadržal niti deset minut. Toda nisem več zapazil gospoda barona in onega drugega, ko sem prišel iz vasi. Morala sta že biti v gozdu."
„In potlej?"
„Cez delj časa sem dospel v gozdu do samotne krčme. Vrh tega se mi je bila pripetila še nezgoda na slabi gozdni poti. Konj mi je padel in si ranil zadnjo nogo, da sem se za-
mudil še za daljših deset ali petnajst minut. V krčmi sem povprašal in izvedel, da je gospod baron po kratkem pomudku odjezdil dalje z dvema spremljevalcema namesto z enim."
„In ta drugi? Ta naj je bil tudi iz družbe glumaöev?"
„Najbrže, ker pričakoval je bil svojega tovariša in mojega gospoda v oni krčmi. Vsi trije so bili odjezdili četrt ure pred mojim prihodom."
„Ali ste zasledovah sled dalje?"
v, Gotovo, nisem se zadržal, poti ni bilo mogoče izgrešiti, ker je bila le ena. In ko sem naprej dirjal, kar hitro je le konj zamogel, me je prevzel grozen strah za mojega gospoda. Ob-jasnilo se mi je nakrat marsikaj, kar mi je stalo prej le temno pred očmi. Konj, ki ga je jezdil namišljeni odposlanec glu-mačev, se mi je zazdel takoj znan, toda nisem se mogel spomniti, kje sem • bil videl žival. Zdaj mi je palo kakor megla izpred oči. Konj namišljenega trgovca je to bil! Iz tega pa je zame sledilo, da je moral biti lump oni sumljivi prijatelj tega ■ trgovca, tujec, ki je bil prispel na vse rano v vas!"
„Moj dobri Bimbo, ta misel mi je že davno prišla!" je dejal Born z otožnim smehljajem. „Oni drugi, ki je čakal v gozdni krčmi, je bil seveda ta famozni trgovec sam."
„O, gotovo!" je vzkliknil Bimbo ves prepričan. „Lopova sta se bila tako dobro preoblekla, da ju ni bilo spoznati!"
„Kako pa je mogel tudi baron iti v to nerodno past! Kako je mogel — toda dalje, Bimbo! Vi ste torej drvili za njima! Kako daleč ste morali jezditi, da ste svojega gospoda — dobili?"
„Nisem ga dobil!"
„Izgubili ste torej sled?"
„O ne!"
„In vkljub temu —"
Born je gledal v zamorca par sekund srepo, brez diha in napeto.
Čuvstvo, da bo zashšal za trenotek nekaj grozovitega, mu je stisnilo srce in mu udušilo vsako nadaljno besedo v grlu.
„Ko sem bil prijezdil kake pol ure naprej, je zavila sled nakrat od poti noter v gozd," je nadaljeval Bimbo žalostno in temno.
„Zasledoval sem s trudom sled kopita, ki se je dala na mahovitih tleh le težko spoznati, ia sem zašel vedno globo-keje v gosti gozd. Končno sem zapazil še iz prejšnje daljav© nekaj, kar mi je srce skoro ustavilo od grozne slutnje."
„No — in kaj je to bilo?" je silil Born z mrzlično napetostjo in razburjenostjo.
„Na tleh sem videl, kako je bil mah poteptan in ra^kopan od konjskih kopit — nakratko: očitno znamenje silnega boja. Pridirjal sem bhže, skočil raz sedlo in preiskal mesto. Krvava sled je vodila par korakov dalje in se nakrat zopet izgubila."
„Drugače pa niste dobili nič, Bimbo?"
„Vendar — tukaj, to sem dobil na bojnem pozorišču!"
Bimbo je potegnil iz žepa svojega plašča majhen zavoj, zavit s trakom v star časopis.
Born je posegel s tresočo roko po njem in naglo razrezal z žepnim nožem trak.
Odtrgal je zavitek in videl dva predmeta pred sabo : črno, preprosto usnjeno listnico in zmečkan, potlačen črn klobuk, ki je kazal dve okrogh luknjici.
„Drugega niste dobih nič, Bimbo?" je vprašal Born, opa-zovaje najdena predmeta.
„Ne, gospod komisar, razen krvavih sledi , ničesar drugega."
„Potem, moj dobri Bimbo, ne verjamem še v najhujše. Nobenega dokaza nimate, da je bil baron zares umorjen."
„Kako, gospod Born? Ahniso vse sledi boja, kri in predvsem ta klobuk dokaza dovolj, da se je vršil boj, toda kak je bil njegov izid —"
„Oglejte si klobuk malo natančneje, gospod komisar I" ga je temno prekinil Bimbo.
„Da, vidim, da ima zgoraj na strehi dve luknji od kro-gelj. Ah je pa tudi bil ta klobuk gospoda-barona?"
„Da, poznam ga le predobro."
Detektivov obraz je postal zelo resen in zamišljen.
Dal je klobuku s par potezami prejšnjo obliko in ga po-gladil. Nato je vzel tenak svinčnik in ga potisnil skozi obe luknjici, ki sta ležali v popolnoma premi črti.
Nato si je posadil previdno klobuk na glavo in stopil pred zrcalo.
„Zdaj vem približno, kako se je stvar vršila, ne da bi bil sam zraven," je opomnil zdaj začudeno nanj zročemu zamorcu. „Gospod baron je sedel na konju in njegova spremljevalca takisto. Na smeri strela, ki jo označuje svinčnik, vidite, da je bil strel oddan od strani in sicer v isti visočini z glavo, torej od enega jezdecev."
Za trenotek je detektiv umolknil. S prepričevalnim glasom je nato zopet nadaljeval:
„Toda krogla je šla malo previsoko. Oplazila je v najhujšem sluča.ju le kožo na glavi, ker svinčnik se dotika mojih las le. rahlo. Krogla je šla tu noter v klobuk in zopet ven na oni strani.
Ta strel, moj dobri Bimbo, ni ubil barona. Le klobuk mu je strgal z glave."
„Toda krvava sled!" mu je ugovoril Bimbo. „Lopova sta vendar gotovo še večkrat streljala."
„Brez dvoma! Ali s tem ni še vedno ničesar dokazanega. Gospod baron jima je prav tako lahko utekel!" —
„O, tega ne morem verjeti, kakor bi rad!" je zavzdihnil Bimbo žalostno. „Ce bi bil gospod baron še živ, bi se bil povrnil v vas."
„Odkod pa hočete vedeti, da tega ni storil? Sa,] gotovo niste tam počakali, Bimbo?"
„Ne, seveda ne, gospod komisar!" je potrdil Bimbo osupel. „Odjezdil sem iz gozda nazaj v vas, naznanil tam, kaj se je dogodilo, in nato takoj nastopil pot semkaj."
^ „Vsega tega bi ne bili smeli storiti, moj dobri Bimbo! Izgubih ste žal od strahu glavo. Brzojaviti ste mi imeli in v ostalem prav mirno počakati v vasi, da pridem jaz tjakaj. To
oOa
bi bilo danes. Dva dneva bi si bila s tem pridobila, ker pred pojutršnjem zvečer ne bova mogla biti na mestu. Jaz seveda odpotujem zdaj z Vami nazaj! Žal, da vidim že vnaprej, da se iz mojih poizvedovabj v takih okolščinah ne bo mnogo iz-cimilo."
„Imate pač prav, gospod komisar, ali res si nisem vedel boljšega sveta, ko da pridem takoj sem in Vam vse povem!" se je opraščal Bimbo.
„Moj dobri Bimbo, saj Vam tudi ničesar ne očitam," ga je miril Born. „Storili ste, kakor ste najbolje vedeli in znali, in to zadostuje. Vkljub vsem zlim znamenjem pa se zazdaj še držim svojega upa. Dokler nisva dobila boljših dokazov za njegovo smrt ali celo njegovega trupla, bom še vedno verjel, da baron živi. — Toda kaj pa je to?" je nadaljeval in vzel listnico v roko. „Ta reč pa pač ni bila baronova?"
„Ne," je odvrnil .Bimbo. „Eden izmed obeh lumpov je moral pač listnico izgubiti."
Born je listnico odprl in potegnil iz nje več papirjev.
Ogledoval si jih je in jih preiskoval po vrsti zelo natančno in nazadnje začuden zmajal z glavo.
„Hm I To so menda pisma, toda sestavljena so v čudovito skrivni pisavi in zato za naju nerazumljiva. Shraniva si jih, dokler nisva dobila potrebnega ključa, ki nama odkrije te skrivnostne črke."
Segel je spet po listnici, jo odprl in bral v notranjosti neko ime.
„KohI"
Z napetim izrazom je zrl v Bimba.
„Ah Vam je znano ime Koh?"
„Ne, gospod komisar! Morda se piše tako namišljeni trgovec?"
„Ali oni drugi!" je prikimal Born. „Na vsak način je to važna najdba. Ime daje vendarle nekaj zaslombe. Menim, da izveva v vasi več o tem Kohu."
S temi besedami je dal detektiv pisma zopet v hstnico in jo vtaknil v žep.
V mračno razmišljevanje potopljen je hodil nekaj öasa gor in dol, med tem ko je Bimbo molöeö in žalosten strmel predse.
„Dvoma ni, da je izšel ta zloSin od Kamile Rajhenštaj-nove, novoporoöene grofice!" je rekel Born predse, bolj sam s sabo kot z zamorcem govoreč.
.„Že enkrat je hotela barona odstraniti in takrat — kdo je bil takrat njen pomočnik? — Gozdarski pomočnik Fogell Vraga! Ta lopov je bil tudi pri tej lumpariji zraven. Prisegel bi na to, da je bil on odposlanec glumačev. In potem ona druga zgodba s pristavo! Prav imate, Bimbo! Zveza je med tema dvema stvarmi, in mislim, da se nama bo sčasoma vsa skrivnost odkrila.
Nemirno je stopal detektiv po sobi sem in tja, nato pa zopet povzel besedo:
„Tu stojim sicer pri viru vseh skrivnosti, odtod se iztakajo vse niti, toda par dni lahko s tem zamudim. Tudi oskrbnika poiščemo. O, in Vračko? Če je bil tedaj res v vasi, pa ni veljalo njegovo delovanje tam dvem poljubnim nesrečnim ženskam, o ne! Ali ni popraševal po Dori, prejšnji dojilki grofice Me-lanije? No, ona Dora v pristavi je morala biti nedvomno prava. Ali ona druga? — Pamet se mi ustavlja, če pomislim do konca vse, kar mi zdaj prihaja na misel!
Veste li, Bimbo, kdo je morala biti ona druga nesrečnica, ki je na pristavi zgorela s staro Doro vred?"
„Ah, gospod komisar, slutim pač!" je zašepetal Bimbo z izrazom mrzlične groze. „Saj gospod baron je tudi že domneval
—	toda ni še hotel v to verjeti."
„Gotovosti! Pred vsem gotovosti!" je zakUcal Bom razburjen. „Če mi je ne more oskrbnik v polnem obsegu podati, no, pa dosežem tu svoj cilj po ovinkih. Sobarica Pavla naj se izpove! O, vse tajnosti vragulje Kamile izvabim iz tega stvora.
—	Ah, pot je še dolga in nevarna!" je zavzdihnil srdito. „Treba se mi je bojevati z nasprotniki, ki so vsega zmožni in pri tem zviti kot kače. Ah! Ubogi Vračko je postal njih žrtev! Da, po teh dogodkih ne verjamem več, da je pijanec Konrad njegov morilec."
„Kdaj odpotujeva, gospod Born?" je vprašal Bimbo po kratkem odmoru.
„Jutri zjutraj s prvim vlakom I" je odločil detektiv. „Ne smete pa čez noč pri meni ostati, Bimbo. Ne smejo naju skupaj videti!"
„O, že dobim kje drugje prenočišče 1"
„Lepo! Tudi ne čakajte name jutri zjutraj na kolodvoru. Vstopite v vlak in ne brigajte se niti najmanje zame. V glavnem mestu se sestaneva."
„Ah, gospod komisar, da bi se le Vaša želja izpolnila in bi dobila gospoda barona živega v vasi!" je vzdihnil Bimbo bolestno. „Seveda Vašega zaupanja ne delim z Vami!"
„Da, vsekako, moj dobri Bimbo, moramo biti pripravljeni na najhujše!" je odvrnil detektiv skomizgovaje in s težko ohranjenim mirom in hladnostjo. „Ce^je res tako, kakor se Vi bojite in kar naj Bog zabrani, pa ne moreva ničesar storiti kakor maščevati žrtev nad morilci!"
Zvestemu Bimbu se je pri teh resnih detektivovih besedah krčilo srce od boli in bridke zlosti in ni se mogel delj premagovati.
Z zamolkhm vzklikom bolesti je padel na stol ob mizi, zgrabil s tresočimi rokami prestreljeni klobuk, ki ga je bil dobil v gozdu, in ga stisnil silno ihteč k licu.
„O Bog! O Bog!" je stokal med deročimi solzami obupani Bimbo. „In bil je vedno tako dober gospod! — Tako blag, dober gospod!"
Po izkušnjah svojega pokhca tako utrjenemu detektivu, ki si je znal v vseh življenskih položajih obvarovati vedno svojo hladno mirnost in^nekako neizogibno brezeutnost — njemu so stopile v oči solze najbolestnejšega sočutja in naj-globje žalosti pri pogledu na za svojim, gospodom tarnajočega, obupanega slugo ...
Drugo jutro je dostavil hotelski vratar Pavli dopis.
Tega je zapustil zanjo novi ljubimec, namišljeni veleposestnik Born.
Naznanil ji je, da mora neizogibno nujno odpotoyati radi ureditve njemu pripadajoče dedščine.
Na konec je potolažil prej vzradoščeno kot radi ločitve žalostno sobarico s tem, da ne bo njegova odsotnost predolgo trajala.
„Zdi se, da ima poštene namene!" se je namuznila niß hudega sluteča Pavla. „Najbrže skrbi za to dedščino s tako vnemo, da bi se lahko čim prej oženil z mano. No — lahko bi še mogoče kaj boljšega dobila, toda vzamem njega! Potem imam branilca in zaveznika pri izvršitvi svojega maščevanja!"
108. poglavje.
- ^
Zažig.
Nenavadno gorak jesenski dan se je nagibal h koncu in zahajajoče solnee je pošiljalo poslednje, zlateče žarke na strehe mhnarjevega doma.
Sredi dvorišča sta stala Konrad in mlinarski hlapec Ru-solasec ter opazovala z mračnimi, nejevoJjnimi pogledi nebo, ki se je smehljalo v najčistejši modrini.
„Zastonj čakava, mojster!" jezarenčal Rusolasec po daljšem molku s srditim glasom. „Danes pač ne bo več nevihte!"
„Seveda ne kaže!" je osorno zamrmral Konrad. „Saj ni videti oblaka na nebu. To leto najbrže sploh ne bo več nevihte!"
„Hm — da, mojster! To negotovo čakanje je tudi dolgočasno. Poskušajva vendar na drug način!"
„In nazadnje se izve, kako je ogenj nastal in potem!"
„Eh, mojster! Kdo pa nama bo kaj dokazal? Ce tako storiva, kakor sem Vam že nasvetoval —"
„Seveda, saj tudi nimam več miru tukaj," je segel Konrad temno vmes. „Delj časa ne morem več v mlinu strpeti!"
„No torej! In ako počakava še teden ali dva ah še delj, bo morda tudi zastonj. Torej le pogum, mojster! Najbolje, če se lotiva dela še danes ponoči!"
„Seveda, če se mora enkrat vendarle zgoditi, potem pa rajši takoj," je prikimal Konrad pritrjevalno.
Rusolasec je zadovoljno prikimal. Ozrl se je s počasnim pogledom v krogu po vsem dvoru in pripomnil nato s ciničnim smehom:
„To bo krasen ogenj, mojster! Stare, izsušene ilnate stene in slamnate strehe bodo zaplapolale kakor smolnate baklje."
Konrad se je zagledal s čudno potuhnjenim, rogajočim pogledom v lopovskega tovariša in dvoumen smehljaj mu je zbudila misel, da je sklenil načrt, ki je imel ost obrnjeno proti zavezniku.
Rusolasee ni zapazil tega čudnega izraza, ker še vedno se je mudil z ogledovanjem poslopij, ki sta jih posvetila uničenju.
„Mislim, da bo treba-kmalu na delo!" je dejal Konrad po kratkem odmoru. „Še nHiogo nama je pripraviti."
„Da, da, mojster! Toda radi varnosti morava pustiti vse pri miru, dokler ne odideta hlapec in dekla spat."
„Sicer pa postane za ta dva stvar lahko nevarna, Rusolasee," je menil Konrad resno. „Ce se nič hudega sluteč vle-žeta spat in se potem morda ne — zbudita pravočasno —"
„Ali zato vendar ne bova svojega načrta opustila, mojster? Če se ne rešita, ne bo naša krivda."
Konrad ni odvrnil nato ničesar. Stopil je v hišo in Rusolasee je šel v mlin.
Noč je polagoma legla na zemljo.
Konrad je sedel v temni izbi negibno ob oknu in strmel ven v temno pokrajino mlinskega potoka. Iz vode in s travnikov odondi je vstajala megla in se zibala v čudno fantastičnih oblikah sem in tja; kakor bledi nočni strahovi, z dolgimi, vle-kočimi se odeli, se je približevalo čez potok proti oknu.
Mhnar se je nehote zdrznil.
Kar naenkrat — prisluševal je s pridržano sapo — ali se ni to oglasilo ko plah, molkel vzdih iz sosednje sobe?
Na vseh udih se tresoč je planil Konrad s stola in strmel z napetim pogledom, polnim groze, proti durim sobe — kjer je bil ubil svojo ženo.
Duri so bile trdno zaklenjene in imel je ključ v žepu, pa vendar mu je bilo, ko da mora v najbližjem trenotku vstopiti krvava postava in grozeč, kakor duh maščevanja, planiti nanj.
Prevzet blaznega trepeta, je odhitel ven in bi se bil na dvoriščnih vratih skoro zadel ob zvestega tovariša, ki je hotel pravkar v hišo.
„Kaj pa Vam je, mojster? Kam pa greste?" ga je vprašal Rusolasec osupel.
„O nič mi ni!" je zajecljal Konrad in si zbrisal z rokavom mrzel pot s čela. „Sedel sem v izbi in tam — so mi prišle tako čudne misli, hotel sem ven, da se navžijem malo svežega zraka."
„Hm, mojster, ne vem, hotel sem Vam že zmeraj reči," je šepetal Rusolasec s skrivnostnovažnim glasom. „Menda straši v hiši, kar se je dogodila stvar z Vašo ženo!"
Konrad je prikimal krčevito in stresen od silne groze.
„Da, prav imaš, Rusolasec!" je zamrmral. „In zato — tudi ne strpim več tukaj! Danes narediva konec."
„Tresete se, mojster, ko da imate mrzlico. Le posiUte se! Ali nimate nič pijače v hiši?"
„Da, da! Pojdi z mano, Rusolasec! Ah že spita?"
..Hlapec in dekla? — Alislim, da!"
Stopila sta v hišo.
Konrad je odvel tovariša v svojo spalnico. Tu sta vžgala luč in začela prazniti steklenico ruma kakor za stavo.
Ostra, ognjena pijača je bila povrnila mlinarjevo samo-obvladanje.
„Pojdiva na delo!" je dejal odločno.
Pristopil je k zastoru v ozadju sobe in ga malo odgrnil.
Tam je spal v~ posteljici mali Kari.
Mlinar je gledal nekaj časa na nedolžno spečega otroka in nato spet zagrnil zastor.
„Zdi se mi skoro prenevarno, da bi pustih malega Karla tu do zadnjega trenotka," je dejal resno. Rajši bi ga vzel s sabo v vas!"
„To bi zbudilo sum!" je odvrnil Rusolasec. „Pustiva malega, naj mirno spi, dokler se ne povrneva. Potem je še vedno čas. Ne bova ga pozabila!"
Konrad je le nerad ubogal tovarišev svet, toda uvi-del je menda, da je tako najbolje, ker ni k temu pripomnil ničesar več.
Tiho je zapustil z Rusolaseem sobo in ko je prišel v veži mimo prvih dmi, se je ustavil in pritisnil uho nanje.
Tu je spala dekla.
Za trenotek je Konrad odstopil in Rusolasec je vprašal napeto:
„No, mojster? Ali spi?"
„Vse tiho!" je prikimal Konrad šepetaje.
Rusolasec je nosil luč, ki je s plapolečim žarom osvetljevala skrivnostno, zločinsko početje lopovov.
Izvršila sta bila svoje priprave polagoma že prej tako dobro, da jima zdaj ni več mnogo dela preostajalo.
V	obeh sobah in v kuhinji sta nagromadila lahko znet-Ijive tvarine. Potem sta šla na kaščo in tu nadaljevala svoje nesramno delo.
Končno sta zapustila hišo in šla v stranska poslopja.
V	hlevu je bilo hlapeevo ležišče. Tu sta se gibala z največjo previdnostjo in Rusolasec je položil v temi žveplene niti, ki naj bi služile kot vodnik ognja.	'
Nazadnje sta šla v mlin.
Po preteku komaj ene ure je bilo vse storjeno in zdaj sta ugasnila luč ter zapustila dvor.
Stopala sta naglo po poti do vasi.
Kmalu sta tja dospela in šla v gostilno, kjer sta vzlic pozni uri dobila še nekaj družbe.
Pri kartanju se je mnogo pilo, po preteku ene ure sta bila i Konrad i Rusolasec navidezno popolnoma pijana. Silno razgrajajoč sta se odgugala končno z ostalimi gosti iz gostilne in — se zvrnila ob poti na tla, ko da jima je nemogoče, da bi prišla v tem stanu do mhna.
Drugi so se smejali in se norčevali ter ju končno prepu-stih njuni usodi.
Ko sta vedela, da sta sama in neopažena, je nakrat izginila vsa pijanost. To vse sta storila po dobro premišljenem načrtu.
IM la sta šla v vas in tam napravila to komedijo, da bi bila zavarovana pred sumom. Vsakdo bi si pozneje mislil, da jima ni bilo mogoče povrniti se v mlin pred pretekom par ur.
Čez nedolgo sta se tovariša dvignila in tekla, kar so ju nesle noge, proti mlinu.
Proti polnoči so zadoneli nad tiho vasjo grozni zvoki plat zvona in preplašili .speče vašeane.
Na mlinarskem dvoru so zaplapolali na strehah hlevov in hiše jasni, mogočni plameni.
Še je bilo tu vse tiho in le sikanje in prasketanje groznega življa je bilo čuti.
S tihim korakom sta se priplazih dve temni postavi čez dvorišče od raznih strani, proti mhnu, ki še ni bil v ognju.
Bila sta Konrad in Rusolasec.
Odprla sta duri in smuknila naglo v mlin. Nato je zaprl Konrad od znotraj duri in oba sta stala nekaj časa negibno in sta poslušala.
„Ah si spravil otroka na varno?" je vprašala Konrad še-petaje po daljšem ^asu.
„Seveda, mojster!" je tiho odgovoril Rusolasec.
Spet je zavladala brezglasna tišina.
Oba v hlevu sta zaslišala, kako sta se divje in grozno mešala glasova hlapca in dekle.
„Sta se že rešila!" je pripomnil Rusolasec. „Ali slišite, mojster? Že sta na dvorišču!"
„Tiho!" je odvrnil Konrad. „Dekla vprašuje po meni!"
„Najbrže mish, da ste še v hiši, mojster!"
Konradu je bilo, ko da mu mora kri oledeniti, ko je zdaj začul, kako je zunaj dekla preplašena zakhcala hlapcu:-
„Ali si videl mojstra? — Ne? — Potem pa je še v hiši! In otroki Usmiljeni Bogi Tudi mali Karel je še notri! O, rešiva vsaj nedolžno dete!"
„Kdo pa naj gre zdaj še tja noter?" je odvrnil hlapec. „Jaz se ne upam! Tu prihajajo tudi že brizgalnice in vaški ognjegasci!"
Zašumeh so naglo se bližajoči koraki, zaropotala so kolesa in zaöulo se je močno kričanje.
„Ti lopov!" je zaškripal Konrad in zgrabil Rusolasca v besni togoti za rame. „Moj otrok! Moj otrok! Mar ga nisi odnesel iz hiše?!"
„I no, mojster, to bi bilo zbudilo vendar sum proti nama!" se je branil Rusolasec.
„Kdo zdaj reši mojega otroka? — O, ti satan! — Sam poj dem ven!"
„Ostanite, mojster! Za vraga, aH naju hočete izdati, ka-li? Otroka bodo že rešili! — Poslušajte vendar, kako tekajo in kričijo in — no da! Tu jih imaš!"
Grozepolna tihota je nastopila v temnem mhnu, tihota, ki je čudovito strašno nasprotovala zunaj vladajočemu hrupu.
Hlapec in dekla sta se pogajala s kmeti, ki so bili prihiteli iz vasi. Nato so poizkuševah, kako bi prišli v gorečo hišo.
„MUnar in Rusolasec sta popolnoma na varnem!" so klicah kmetje hlapcu in dekli. „Pijana ležita ob poti!"
„Ah shšite, mojster?'' se je veselil Rusolasec. „Vse gre po najini želji!"
„Ne, ne gre!" je divje vzrojil Konrad, ki je bü položil za trenutek uho prisluševaje na duri.
Slišal je bil, kako se obžalovali strašno usodo ubogega otroka, ki se ga ni upal nihče rešiti z nevarnostjo lastnega življenja.
V mhnu se je zdaj natanko začulo ostro prasketanje in sikanje.
Ogenj je vzplamtel tudi tukaj in naraščal, vpričo izvrstnih priprav požigalcev, z grozovito naglico.
„Ti pes! Ti lump!" je rjul Konrad v obupni togoti in tolkel kakor besen z obema pestmi po svojem tovarišu. „Mojega otroka si pustil v plamenih? Če mora v njih poginiti, tedaj imej ti, lopov, isto usodo!''
Rusolasee ga je sunil nazaj in planil, prevzet smrtnega strahu, v strahopetnem begu v temo.
Toda mhnar mu je ostal za petami. Liki po krvi hlepeča zverina je bežal za njim.
Dušeči oblaki dima so se mu vahli naproti. Tupatam so silüi že rdeči plameni skozi deskate stene stranskih prostorov in vročina je rasla z razširjajočim se žarom.
In nakrat ostro pokanje — v zaprte prostore stisnjeni ogenj je razbil svoje okove in z zmagujočim tulenjem in sikanjem so se vdrli jasni plameni v osrednjo mhnsko stavbo.
Za trenotek se je ustavil Konrad kakor omamljen, proti njemu se valeče žareče morje mu je jemalo pogled.
Stal je ob vznožju stopnic, ki so vodile v gornje nadstropje, na mhnske hodnike in od tam dalje na kaščo. In po teh stopnicah je zbežal tesno pred njim Rusolasee, porabivši edino še prosto pot rešitve.
Konrad je mishl manj na svojo rešitev ko na maščevanje. Lahko bi bil še dospel do duri, ki sta bila skozi nje vstopila in ki je imel ključ od njih.
Skripaje z zobmi je zrl pri svitu plamenov na zahrbtnega tovariša, ki je bil edino, kar mu je bilo drago na svetu — otroka — posvetil z nezaslišano neusmiljenostjo grozni ognjeni smrti, videl ga je bežati in ni mislil na nič drugega več, nego kako bi ga pokončal.
Planil je za njim. Toda Rusolasee je dospel do gorenjega nadstropja še pred njim in odbežal nato dalje po tu se zožu-jočih stopnicah proti kašči.
Tu gori je zapirala stopnice veka. Da jo vzdigne, je moral žrtvovati Rusolasee par sekund in ta zamuda je imela odločiti o njegovi usodi.
Prav ko se je hotel vzpeti gor, je začutil Konradovo pest na svojem grlu.
Strašna, nema borba se-ffe priSela na ozkih stopnicah.
Globoko pod borilcema je plamtel in prasketal ogenj in hlepeč pošiljal žareče plamene jezike više in više po lesenih stopnicah.
Hropeč, s smrtnim pogumom obupa, se je branil Rusolasec proti besnemu, maščevanja žejnemu mlinarju. Toda ta je bil močnejši.
S silnim suncem je vrgel končno Rusolasca za par stopnic navzdol.
Konrad je stal zdaj gori na koncu stopnic in pomočnik pod njim. Z drugim suncem ga je zagnal po vseh gorenjih stopnicah navzdol.
Strašen, zveneč smrten klic — Rusolasec je padel na tla poleg hodnika, tesno ob odprtini, kamor so vodile velike stopnice od zdolaj v gorenje nadstropje, in obležal tu negiben, v omotici.
S peklenskim smehom se je povzpel Konrad gor, izpustil za sabo veko čez stopnice in je stal zdaj na kašči, neposredno pod streho.
Na pročelju mlina so bila tu gori vrata in čez ta je molelo močno bruno z velikim lesenim vretenom, ki je bila skozenj napeljana do tal segajoča vrv. S to pripravo so vlekli navadno žaklje z žitom gor na kaščo. Za danes sta bila hotela tovariša po tej poti v zadnjem trenotku zapustiti mlin.
Konrad^ je hitel proti vratom, ki so bila od znotraj zaprta z lesenim zapahom. Previdno je odprl malo samo eno durnico in prežal dol.
Na tej strani si ogenj še ni bil odprl poti, le gosti, črni oblaki dima so silili skozi od vročine počena okna.
Tudi od ljudi, ki so bili prihiteh rešit, ni stal nobeden pred pročeljem mlina, vsi so delali pred hišo.
Konrad je shšal, visoko stoječ tam gori, zmedeni šum ognja in delo ljudi.
Končno je zgrabil odločno za nad njim visečo vrv, se prepričal, da je visela varno v vretenu na brunu in se zagnal ven.
Bliskoma se je spustil navzdol in že je stal srečno spodaj na tleh. Bil je rešen.
Zdaj se je domislil v največji nevarnosti nahajajočega se otroka. In ne oziraje se na to, da se izpostavi najhujšemu sumu, če se zdaj pokaže, je planil proti gorišču.
Večnost se mu je zdel čas od onega trenotka, ko je bil zashšal prvi khc po otroku do zdaj, in vendar je bilo preteklo še le par minut.
Z divjim krikom je za vpil:
„Otroka! Pomagajte mi rešit otroka!" je skočil med gosto gnečo okoli goreče hiše se nahajajočih.
Preplašeni so se mu umaknili in mu napravili rade volje prostor.
Ah med tem je bila že dekla planila v hišo in v trenotku, ko je dospel Konrad do duri, se je vrnila, noseč v rokah od dima nezavestnega dečka.
Konrad je zavpil od veselja.
Odtrgal je dekli otroka z rok, ga potipal, potrkal in ko je videl, da še živi, je oddirjal z njim k potoku, ga omočil in mu opral obraz.
Mah Karel se je končno zavedel in odprl oči s prepa-denim, preplašenim izrazom.
Zdaj se je polegla tudi Konradova blazna razburjenost.
Kmetje so ga opazovah zmajaje z glavo in zafedeni, vaški župan pa, ki sploh ni bil mlinarjev prijatelj, je opomnil za-ničljivo proti drugim:
„Le poglejte, kako noro se obnaša s fantkom! In pri tem ga je pred sodnikom zatajil. Tam je dejal in prisegel: ni moj otrok! Toda kri ni voda in ga postavlja na laž! Če bi ne bil mali Karel njegov sin, bi bil ostal Konrad prav miren, tudi če bi bil zgorel."
Kmetje so pritrjevaje prikimavali.
„Odkod pa mlinar sploh prihajal" se je oglasil krčmar, ki je bil tudi med gledalci — ker gledalci so bili skoro vsi
navzoöi in le malo se jih je potrudilo, da bi kaj rešili. „Mislil sem si, da leži s svojim pomočnikom še ob poti in prespava pijanosti"
„Resnično!" je rekel tretji. „Saj sem ju videl, kako sta se popolnoma pijana zvrnila na tla, in menil sem, da bosta videla solnce vzhajati še pod milim nebom. Zdaj pa je mlinar nakrat tukaj in se zdi tako trezen kakor še nikoli v življenju."
„Da, da, ljudje!" je zakhcal Konrad, ki je bil shšal zadnje besede, in naglo pristopil h gruči kmetov.
Oddal je malega Karla zopet v dekline roke in nadaljeval z glasom hlinjenega strahu in največje obupanosti:
„Moj Bog! Ogenj me jeiztreznil! Uzrl sem rdeči plameni žar in spoznal, da gori mlin! Ah, uničen sem! Rešite, pomagajte vendar! Saj vse zgori!" je kričal tarnaje. „Ah, kakšna nesreča! Kako se je to le zgodilo?"
„Da, kako?" je zakhcal župan z ostrim naglasom. „Podtaknjen je ogenj! Slišite h, Konrad? Podtaknjen."
„Kaj? Kdo je zažgal?" je vzrojil Konrad divje in navidezno preplašen.
„Kdo? No, saj tega ne vemo!" je odvrnil župan. „Toda dokazano je, da je nekdo zažgal."
„Kako to?" je zahropel Konrad z občutkom plahe stis-njenosti.
„Vaš hlapec in drugi tudi so dobih žveplene niti in take reči v hlevih in na skednju. No in če bi bil ogenj- drugače nastal, bi vendar ne moglo tako goreti, ko da je vse iz slame ah papirja."
„Glejte — zdaj gori tudi že mhn s plamenom!" je zakhcal eden izmed okoh stoječih."
Vsi pogledi so se obrnih proti mlinu, iz čigar oken so švigah jasni plameni.
„Sreča za Rusolasca, da ga ni danes doma!" je opomnil vaški krčmar. „Pač še leži pijan ob poti, kaj ?" je vprašal Konrada.
„Kdo? — Rusolasec? O ne, nikakor!" je odvrnil ta raz-bui-jen in peklenska misel mu je preletela glavo.
Uvidel je sedaj jasno, kako bi mogel sum zvrniti na sodruga.
„Mislim, da je tukaj," je hitro nadaljeval, „in čudim se, da ga nisem še dozdaj videli"
„Tu ga ni še nihče zapazil!" je dejal župan. „Kako pa, da mislite, da je tukaj?"
„Ker je kmalu odšel od mene in me pustil samega z opombo, da je namenjen domov."
Ljudje so se začudeni in osupli spogledah.
„In tudi se mi ni zdel prav tako pijan, kakor se je prej bil p9kazal," je nadaljeval Konrad. „Dejal je, da ima še nekaj storiti, in se je tako čudno smehljal pri tem. Nato je naravnost in nagloma odšel. Hotel sem mu slediti, pa se nisem mogel nikakor vzdigniti.
Menim, da mi je bil fant nasul nekaj v kozarec, imel je gotovo namero, da se povrne brez mene v mlin. Še le groza, ko sem bil ogenj zapazil, me je spravila na noge!"
„Hm — seveda, to je zelo sumljivo!" je zamrmral župan in zmajeval z resnim izrazom s sivo glavo. „Zelo sumljivo z ozirom na Rusolasca!" je nato še enkrat važno prikimal.
„Da! Gotovo!" je zaklical Konrad, prevneto zasledovaje svoj prekanjeni načrt. „To imate prav, župan! Saj nečem reči, česar ne vem in ne morem dokazati, toda — če je ogenj podtaknjen, kakor trdite, potem —"
„Potem menite, da je to Rusolasec storil, kaj ?" mu je segel župan zdaj malo neverno in dvomeče v besedo.
„Ne bom tega trdil na vsak način!" se je umaknil Konrad. „Sicer pa —"
„Je bil to lahko tudi kdo drug, ki je imel več vzroka za to kot Rusolasec!" se je začul nakrat oster glas za Konradom.
Ta se je osupnjen obrnil.
Mož, čigar zunanjost je pričala, da ne spada med vaščane, je stal pred njim.
Konrad ga je prav tako malo poznal kakor kdo drug izmed okoli stoječih.
„Tako? Kdo drugi pa?" je strupeno zavpil na tujca in ga meril z besnimi, žugajočimi pogledi. „Kdo ste Vi? Kako pa pridete semkaj? Kaj?"
„Vprašal bi Vas rad, mlinar Konrad, odkod to prihaja, da je Vaš obraz od dima tako začrnel, ko da prihajate neposredno iz enega gorečih poslopij!" je odvrnil tujec z mrzlo zbadljivostjo. „Saj ste trdili, da ste šele pravkar prišli iz vasi I"
„Saj sem tudi! Ali morda dvomite o tem?"
„V resnici, dvomim I Vaš sajast obraz Vas postavlja na laž?"
„Oho!" je zaškripal Konrad, poln zlobe in zasmeha. „Kak človek pa ste Vi? Že enkrat sem Vas to vprašal! Zdite se mi skoro še bolj sumljiv kot moj pomočnik Rusolasec.
Kaj pa iščete tod — he?"
Tudi kmetje, ki so bili najprvo osupnjeni opazovali Konradov obraz, so se obrnili zdaj z nezaupnimi pogledi na tujca, ki je stal miren in z vzvišenim nasmehom nasproti množici in ni dal odgovora.
„Jaz Vas moram takisto vprašati, gospod, kdo da ste in kaj želite!" je povzel zdaj župan z važnim uradnim glasom besedo.
„Primimo ga!" je zakhcal Konrad, ki je z veseljem spoznal, kako je krenila prednost na njegovo stran. „Ta človek je zelo sumljiv."
Iz množice, ki se je rinila okoli gruče in radovedno poslušala, je stopil v tem trenotku orožnik.
Bil je isti, ki je bü pred kratkim odpeljal Konrada na Bornovo povelje v ječo.
Dospel je bil ravnokar pred mhn in opazoval, stoječ za gledalci, ves prizor.
Konrad, ki je orožnika strupeno sovražil, se je ozrl nanj s temnim, besnim pogledom.
Obenem se ga je polotila plašna slutnja; če se bo vmešaval orožnik, bo morda krajšo potegnil.
„Dovolite, župan!" je dejal županu, prerivši se naprej. „Tega gospoda poznam in lahko zanj jamčim! Mislim, da to zadostuje in pač ni treba nikomur drugemu vedeti, kdo da je."
Vsi so osupnjeni ostrmeli v tujca in nato spet v zraven stoječega orožnika.
Ta je potegnil župana na stran in mu tiho zašepetal:
„Kmalu bi bih štorih neumnost, župan, če bi bih poslu-šah mhnarja. Ta gospod — saj Vam to lahko povem, seveda pod pečatom molčečnosti — no, ta je eden izmed skrivnih po-hcajev iz glavnega mesta. Odkar je prišel ta tukaj —" orožnik je pokazal zaničljivo na Konrada — „iz ječe, se skrivno nadzoruje! Ah razumete, župan? Pod strogim pohcijskim nadzorstvom je!"
Vrh vaški župan je kaj presenečen skremžil obraz.
„Dobro je, stražmojster, prav dobro je, da vse to izvem!" je prikimal vnet in opazoval detektiva s spoštuj očimi pogledi. „Kako pa je stvar? Ah ste že shšali, da je bil ogenj podtaknjen?"
„Da, in menim, da tudi dobimo prav gotovo zločinskega zažigalca!"
Prej še ko je mogel župan kaj odgovoriti, se je množica silno zgenila in nakrat je nastopila brezglasna tihota.
Iz sikanja in prasketanja ognja je zadonel razločno človeški glas, ki je v tarnajočih, obupnih khcih kričal na pomoč.
Groza se je polotila vseh src in brez diha, v tresoči osup-njenosti je strmel eden v drugega.
Srce pretresujoči krik se je nadaljeval.
„Vsemogočni Bog!" je vzkliknil župan prepaden. „To prihaja iz mhna! Ah je še kak človek notri? — O, rešite! Hitro, Rešite vendar!"
„Rusolasec je! Lump!" je zakričal Konrad z divjim, peklenskim zmagoslavjem. „Ha, zdaj sedi v pasti, ki si jo je sam
nastavil. Zdaj je jasno, da je on zažgal! Naj zgori, lump I Ni nič boljšega zaslužil!"
Par kmetov mu je odobravaje pritrdilo.
Župan pa in večina ostalih so menili, naj se vse poizkusi, da se reši mlinarskega pomočnika.
Strašno žarno morje je sprejelo na mlin navalivše. Bilo je nemogoče vanj udreti!
„Prinesite lestvici Naglo, možje!" je velel orožnik in hitel naprej proti pročelju, kjer se je bil spustil Konrad na tla. „Tam gori moramo vstopiti! Tam se zdi, da je rešitev še mogoča!"
Konrad je zrl na ves ta trud, ki naj bi prinesel Rusolascu rešitev, s srdom in skrivnim strahom. Ker če bo mogel njegov sodrug le enkrat usta odpreti, stori to gotovo, da ga obtoži.
Sledil je množici, ki je drvela proti mlinskemu pročelju, kamor so vlekli na pomoč pripravljeni gasilci lestve, peljali brizgalnico in kjer so v ostalem precej zbegani in brez glave letali okrog.
S skrivnim strahom se je ozrl Konrad na duri visoko gori pod streho. Še se ni tam prikazal Rusolasec.
Bilo je tudi kaj dvomljivo, ali se mu posreči razbiti na kaščo vodečo veko, ki jo je bil Konrad zaloputnil, in si tako odpreti edino mogočo rešilno pot.
Vedno silneje je vzplamteval ogenj v mlinovi notranjosti. Edina brizgalnica se ni mogla s svojim tenkim vodenim curkom boriti proti mogočni togoti razbrzdanega življa.
Skozi počena okna se je videlo notri šumeče, valeče se, Miščeče žarno morje in velikanska vročina je gnala ljudi z lestvami nepremagljivo nazaj od zidu.
In pri tem so še vedno vreščali skozi ognjeno sikanje in prasketanje obupni khci na pomoč iz mlina. Tuljenju od smrtnega strahu zblaznelega je bil enak ta grozen krik, ki je vzbujal v vseh neizrečno zono in jim trgal srca.
In med tem ko so se vsi — prvi pa orožnik, župan in detektiv — z mrzhčno naglico trudili, da nastavijo iz dveh
krajših lestev zvezano lestev, sta stopila Konradov strah in togota do vrhunca in, pozabivši na vsako previdnost, jo planil proti ljudem in jih izkušal zadržati.
,Kaj, življenje hočete tvegati za lopova?" je kričal divje. ,Pustite ga vendar notri! Naj pogine v plamenih, samo prav se mu zgodi! Ker to povem zdaj še enkrat: Rusolasec je io storil: On je zažgali"
«Oba sta zažgala!" je prevpil hrup vtem trenotku dekhn glas. —
Prerinila se je naprej — otroka je bila oddala par vaškim ženam v varstvo — in obtožuje iztegnila roko proti osupnjeno umikajočemu se mlinarju.
„Da, Vi in Rusolasec, oba sta zažgala! Pri svoji duši lahko to prisežem! Prej ko sta odšla v vas, danes zvečer, sta se plazila po hiši in hlevih! Nisem spala, videla sem vaju oba!"
„Kaj tu klepečeš, prismojena baba?" je zarjul Konrad in hotel planiti nad deklo.
Toda kmetje so se vrinili med njo in njega in se grozeč postavih proti njemu.
Njih obnašanje, njih vzkhki so mu pojasnili, da verjamejo-dekh, in so mu nagnali resen strah za svojo varnost. Škripaje z zobmi je stal tam in stiskal v onemogh togoti pesti.
Torej naj mu to zločinsko dejanje, ki ga je storil s pomočjo sodrugovo, ne le ne prinese nikakšnega sadu, temveč naj se celo, enako dvoreznemu meču, obrne proti njemu samemu ?
Ni bilo popolnoma zastonj, da je bil svojo lastnino z lastno, zločinsko roko zažgal, ne, mesto zaželj enega dobička naj žanje zato ječo!
In ako bi sodruga celo rešili, pa bi se lahko zgodilo, da bi ta vsako krivdo zanikal in njemu samemu naprtil, to bi Rusolasec še zmagoval nad njim ia on naj dela pokoro obenem za njega!
Te mish, ki so mu bliskoma preletele glavo, so mu ugrabile zadnji ostanek preudarnosti. Ni več mislil na to, kako bi
se še branil proti deklini obdolžitvi, stremel je le še za tem, da bi se spravü kar najhitreje y varnost.
Ko sta se mu zdaj, opozorjena po kmetih in neprestanem deklinetn vpitju, približavala orožnik in detektiv z očitno sovražno namero, se ga je polastila vsa strahopetna malosrčnost zločinčeva.
Prežal je krog sebe — mar je bila vsaka rešilna pot zaprta?
Toda ne I Tam mimo mlina je tekel potok. Ce pride na «ni breg, lahko uteče.
In naglo kakor misel se je obrnil in s par skoki je bil pri vodi.
Beg je prišel tako nenadoma, tako presenetljivo hitro, da fio se kmetje šele zavedli, ko je bil Konrad potok že preplaval in izginil ondi v grmovju.
„Za njimi Primite zažigalcal" je zavpil orožnik in od-hitel, puško v roki, proti potoku.
109. poglavj e.
Kneginja Orlova.
v hotelu „Park," najimenitnejšem hotelu glavnega mesta je stopal nekega dne mlad, elegantno obleöen mož po s preprogami obloženih mramornatih stopnicah v prvo nadstropje.
Tam je vstopil v odprto predsobo in potegnil na z za-storom prikriti durnici za zvonec.
Takoj se je prikazal star sluga v bogato tkani zeleni livreji in mu odprl duri, globoko se klanjajoč.
„Svetlost pričakuje milostivega gospoda v salonu!" je dejal nato stari spoštljivo.
Mladi knez Aleksander Orlov mu je prijazno pokimal in naglo prekorakal vrsto luksurijozno opravljenih soban, dokler ni končno dospel v salon.
Tu je sedela v lini ob oknu dama s knjigo v roki.
Bila je kneginja Orlova.
Ko se je pri nečakovem vstopu dvignila, pokazal je njen obraz, ki ga je bil prej obsenčeval dih melanholične žalosti, vesel izraz. Kneginja je bila pribhžno 46 let stara, videla se je pa starejša. Rjavi lasje so že kazali par osivehh mest, okrog fino rezanih usten je ležala bolestna poteza. Postavo, visoko in vitkoraslo, obenem pa polno in močno v obhkah, ji je odevala priprosta temna svilnata obleka. Njen obraz ni bü lep, tudi menda v cvetu njene mladosti ne, toda ta nedostatek je popolnoma odtehtala očarujoča, naravna ljubeznivost, blagi neskončno mili, dobrotljivi izraz njenih potez. Iz oči ji je sijala redka srčna dobrota, tako topla in blagodejna, da je moral vsak takoj občutiti privlačno silo te gospe. Kdor je bil v njeni bližini, se: ni mogel čutiti nesrečnega.
„Veseli me, da si zopet tukaj, ljubi moj Aleks 1" je dejala kneginja s prijaznim smehljajem in podala nečaku roko v pozdrav. Okrajševala mu je ime Aleksander laskaje v Aleks. „Tvojo brzojavko sem dobila danes zjutraj. Prišel si pravkar iz Monaka, kaj ne?"
„Da, ljuba teta!" je odvrnil Aleksander in spoštljivo poljubil kneginji roko.
„Objela ga je in mu dahnila poljub na čelo. Nato ga je opazovala poizvedovalno in z zadržano plaho napetostjo.
„Zelo resen se mi zdiš, ljubi Aleks! Ah mi prinašaš hude vesti?"
„Žal, da nič veselega, draga teta!" je vzdihnil mladi mož in se posadil kneginji nasproti v fotelj.
„Moj Bog!" je šepnila kneginja razočarana. „Torej neče ?"
„O — to že, ljuba teta!" je naglo odvrnil Aleksander s pomirjevalnim glasom. „Zdaj soglaša stric z ločitvijo!"
„Ah, torej vendar!" je vzdihnila kneginja z otožnim smehljajem. „Pravzaprav bi morala biti vesela, da se je moja želja končno izpolnila, ali prej sem žalostna kot vesela zavolj tega. Je pač tako človeško srce. Če se lahko nečesa neznosnega otrese, pa le toži in žaluje zato!"
Pri teh besedah so se ji napolnile oči s solzami, ki so se ji vroče in težke zhle po licih.
„Draga teta, čemu tožiš? Da si se končno oprostila — nevredneža?" je dejal Aleksander z glasom najboljše ganjenosti in srčno stisnil kneginjino roko. „Bogu bodi potoženo, da ga moram tako imenovati, da ne morem govoriti spoštljivo o svojem stricu, o tvojem soprogu. Ne, ni vreden, da le eno solzo za njim pretočiš."
„Razumi prav mojo bol, ljubi Aleks," je odvrnila kneginja, tiho naprej plakaje.
„Manj plakam za njim, ki ga nisem videla že leta, ki me je nekoč sramotno zapustil — o, plakam nad nesrečo, nad izdajo, ki je ž njo poplačal mojo ljubezen in zvestobo. In zdaj, ko se bliža odločitev, ko se ga naj pred vsem svetom odrečem.
njega, ki nosim njegovo ime, zdaj se je zbudila vsa preteklost še enkrat živo v moji duši in to, moj dobri Aleks, me dela v tej uri tako otožno."
Mladi mož se je sklonil v brezbesedni ganjenosti nad kneginjino roko in jo poljubil poln sočutja.
„O, draga teta," je dejal nato, spoštljivo zroč nanjo. ,Ko-likrat v teh'^dolgih letih tvojega nemega trpljenja sem te v tihem občudoval. Tvoja nesreča, tvoja ^ nezaslužena bol te ni ogrenila, vselej si ostala krotka in dobrotljiva, nikdar ti ni prišla bridka beseda tožbe in očitka proti tvojemu soprogu čez ustnici. Tvoje blago srce ne pozna čuvstva sovraštva; o, vem, še odpustiš mu v srcu sramoto, ki ti jo je bil storil."
»In zakaj bi mu ne odpustila?" se je nasmehljala kne-ginja med solzami. „Mogoče, moj ljubi Aleks, je bila njegova krivda kot ona usode, ki ga je od mene ločila. Nisva bila ustvaijena eden za drugega, nisva se razumela, ni se čutil srečnega z mano. Zato me je zapustil."
„Da se ni s tabo osrečil, je bila baš njegova krivda," je odvrnil Aleks s trdnim prepričanjem. „Ti bi ga ne smela še braniti in zagovarjati, draga teta. Vem, da si vse poizkusila, da bi ga osrečila. Toda ponavljam, da ni vedel bisera ceniti po vrednosti, ki jo je imel!" je pristavil bridko in strastno. „Ravnal je s tabo kakor — lopovi"
„Aleks!" je vzkliknila kneginja prestrašena in nejevoljna. „Ne smeš v takih izrazih meni nasproti o svojem stricu govoriti?"
„Obžalujem, ljuba teta, da je moj strici" je nezbegan nadaljeval Aleksander. „Ker meni žalibog v teh razmerah ne pristoja, da bi ga poklical na odgovor za njegovo sramotno ravnanje. Če bi bil moj brat ali kak drug mlajši moj sorodnik, povedal bi mu svoje mnenje naravnost v obraz. — Toda, oprosti, draga teta, vznemirjam te prebolestnol" je okrenil govor, ko je izbruhnila kneginja v silen jok. „Ne bom ničesar več rekel, temveč skril jezo in opravičen srd v .svoje srce."
Dvignil se je razbuijen, z zardelimi lici in žarečimi očmi, in storil par korakov gor pa dol, s pogledi, obrnjenimi proti tlom, prizadevajoč si pridobiti zopet mir.
Kneginja je skrila obraz v dlani in je plakala srce pre-tresujoče. Ne iz nejevolje na nečaka ali iz jeze na nezvestega soproga — ne, bile so to zadnje solze, ki jih je za poslednjim točila v bolestni žalosti. V teh trenotkih je pokopala v svojem srcu zadnji ostanek spomina, ki ga je bila nevrednemu doslej še posvečevala. In to blago, nežno čuteče žensko srce je moralo dvakrat boleti, da se je on, ki ga bila nekdaj ljubila, odvrnil od nje, hladen in brezčuten, za vedno in pozdravil s cinično ravnodušnostjo, da, z veseljem končno ločitev od nje.
Čez nekaj časa si je kneginja obrisala solze in se obrnila pomirjena na nečaka.
„Pojdi, sedi zopet sem k meni, ljubi Aleksl" je rekla s krotkim glasom. „Pripoveduj mi zdaj vse natančnejše o svojem opravku v Monaku 1"
Aleksander je svoje mesto zopet zavzel, uprl sočuten, temen pogled na kneginjo in žalostno zavzdihnil.
„Ne morem ti prihraniti nove boli, draga teta," je začel resno. „Mnenje, ki sem ga prejle izrekel o svojem stricu, je popolnoma opravičeno. Mar želiš vedeti, kako živi v Monaku? Kakor lahkoživec v najdvoumnejšem zmislu besede. Igra, uživa celo ne kaj časten glas vsakdanjega gosta ob zeleni mizi. Toda, to bi se še izpregledalo. Ali videl sem ga v gledišču, na kraju, kjer edino se če dobiva v Monaku resnično spodobno družbo, z neko žensko, o kateri govori tam vsak na malo spoštljiv način."
„Vehki Bog! Ali je mogoče?" je vzkliknila kneginja skoro v grozi in z največjim studom. .Kakšna ženska je bila to?"
„Neka grofica Ratiborskal"
„Kako? — Aleks! Dama aristokracije? In vendar praviš —" '
„Da, navzlic temu, da ima tako ponosno ime — kakor sem slišal, pa šele od nedavna — zasluži ta ženska vendar nazive k, ki ga ji prilagajo v Monaku zbadljivo in občudujoč obenem.
Imenujejo jo „sireno montekarlsko" in vsak jo pozna po tem imenu. Vsak se ozira za njo in kaže s prstom nanjo, kjer se prikaže, nakratko, ljuba teta," je pristavil Aleksander z
bridko ironijo, „ta dama je monaška posebnost. In lahko si misliš, s kakšnimi občutki sem jo pozdravil ob roki mojega strica, ko mi jo je predstavil."
„O, to se je drznil storiti? Upal se je s takšno žensko ob roki stopiti pred tebe, svojega nečaka?" je vzkliknila kne-ginja z bolestno nejevoljo.
„Da, draga teta, in sicer v gledališčnem fojeju — pred očmi najboljše družbe."
„NezasL'šano!"
„No, obnašal sem se proti grofici Ratiborski, kakor je odgovarjalo njenemu glasu," je nadaljeval Aleksander. „Pozneje sem slišal še več o njej in tudi o njenem soprogu."
Obe v lini sedeči osebi nista zapazili, da je bil v sosednji sobi nekdo, ki je lahko slišal njun pogovor. .
Ko je bil Aleksander zopet sedel k teti in začel s svojim pripovedovanjem, se je bil prikazal na odprtih durih stari sluga.
Odgrnivši portijero, je pogledal neodločno na onadva in se nato zopet umaknil.
Z njim je bila še druga oseba v sosednji sobi — Melanija Bergova, ki jo je bil poslal šef s par kartoni, polnimi lepotičja, h kneginji Orlovi. Stari sluga ji je zdaj dejal, naj počaka, in se odstranil.
Melanija je ostala sama in sedla na stol, meneč, da ni tudi v sosednjem, le s portijero od nje ločenem salonu nobenega.
Tu ji je zadonel glas mladega kneza na uho, ki je govoril tako glasno, da je morala kljub oddaljenosti razumeti vsako besedo. Proti volji je morala prisluševati.
V prvem trenotku osupnjena nad tem, je vstala in hotela sobo zapustiti, toda ostala je — zavzeta od vsebine pogovora, ki ga je začula.
Pri tem se je vedno bolj razburjala. Z žarečimi lici, vitko telo upognjeno naprej in ozke, suhe bele roke sklenjene na silno valovečih prsih, je stala negibna, podoba največje groze in najstrašnejše prepadenosti. — •— — — —^ — — —
„In grof Ratiborski? Kakšen mož pa je to?" je vprašala kneginja.
„Pravi in pristen plemenitaš, kakor sem slišal," je odgovoril Aleksander. „Nerazumljivo je, kako je prišel do take ženske. Nikdar ne gre v igralnico, ki jo zato njegova soproga tem marljiveje obiskuje in sicer, v spremstvu mojega strica."
„Ali pa trpi grof tako nezaslišano lahkomiselno ravnanje svoje soproge?"
„Najbrže ne ve toliko o njenih ekstravagancah aH pa je preslab, da bi si jo vzgojil. Bil je baje — pripovedujejo se zelo čudne povesti o tem zakonu — že enkrat oženjen.
Njegova druga žena baje ni plemiškega, temveč prav pri-prostega rodu. Kako in kje jo je spoznal, ne vedo v Monaku."
„Moj Bog, kakšne čudne razmere!" je zamrmrala kneginja zmajevaje z glavo. „Seveda more biti ta grofica Eatibor-ska le iz nizkega stanu, ker dobro vzgojena dama plemenitega rodu bi se ne mogla tako nezaslišano izpostavljati."
„Slišal sem celo, da je grof Ratiborski v teh krajih doma.
'Tukaj okoli ima baje posestva. Ali ne veš nič o tem, ljuba teta?"
_„Ne, saj veš, ljubi Aleks, kako sama zase živim!" — Aleksander je pritrjevaje prikimal.
„Če je tako, pa bi ne bilo nemogoče, da pridemo pozneje s temi ljudmi v dotiko," je povzel zopet besedo. „Grof se pač čez delj ali manj časa povrne s svojo soprogo v domovino. In ker namerava ostati delj časa tu v glavnem mestu, ljuba teta, pa bi bilo komaj izogibno, da se sestaneva v kakšni družbi z grofom in grofico."
„Po tvojem poročilu si tega ne želim!"
„Jaz pa prav tako malo. Nič bi mi ne bilo mučnejše kot zopetni sestanek s to koketo. Vendar morava s to možnostjo računati."
„No, ljubi Aleks," je dejala kneginja z vzvišenim ponosom. „V svojem salonu ne sprejmem nikdar te ženske, in če jo naletim kje drugod, se takoj odstranim."
„Popolnoma moje mnenje, draga teta. Bojim se pa nečesa drugega in mnogo hujšega, česar ti ne smem prikriti."
„Česa pa?" je poizvedovala kneginja vznemirjena.
Aleksander je zrl predse nekako v zadregi in še resneje kakor preje.
„Menim odnošaje te ženske k mojemu stricu," je pojasnil obotavljaje se.
Kneginja je strmela nekaj časa osupla vanj, nato je mirno dejala:
„Pač razumem, kaj misliš, ljubi Aleks, ali zdi se mi, da greš le predaleč v svoji bojazni."
.Od tako lahkomiselne in brezvestne ženske, kakor je brez dvoma ta grofica Ratiborska, se pričakuje lahko najhujše, draga teta.
Kakor vse kaže, ne živi v posebni slogi s svojim soprogom, dasi je ž njim šele nedolgo omožena. Bojim se, naj takoj odrito povem, da se bo razvilo med to žensko in mojim stricem razmeije, ki utegne provzročiti velikanski škandal."
.Kako to? Kaj veš, Aleks? Ali si izvedel kaj gotovega, ah govoriš le o slabo zajamčenih govoricah?"
„Sodim po tem, kar sem opazoval in kar mi dajo sklepati stričevi izreki in njegovo obnašanje I"
,01 — On sam, tvoj stric, ti je pravil, ti je pač nami-gaval — govori, Aleks! Daj, da vse izvem!" je vzkliknila kneginja, ki so ji zažarela lica od sramu in jezne nejevolje.
„Stric ni dejal ničesar določnega, toda lahko sem razumel in čutil zadosti razločno, kakšne vrste so njegovi občutki za to žensko, in zato mi je bila tudi lahko jasna pripravljenost, s katero se je tvoji zahtevi vdal, draga teta!"
„Da — tudi jaz razumem šele zdaj, kaj ga je storilo tako popustljivega v tej točki!" je zamrmrala kneginja bridko. „Ali česa upa pravzaprav? Ali kakšne načrte more imeti ta ženska z ozirom na njega? To mi je nerazumljivo!"
„Meniš, ljuba teta, ker je omožena? O, bodi prepričana, ta ženska bo, če ji gre za res, že dobila kako sredstvo, da se
otrese tega zakonskega jarma, da postane potem — kneginja Orlova."
„Nikdar se to ne zgodi!" je zavpila kneginja v silnem srdu in planila tresoč se od ogorčenosti s stola kvišku. „Ne, nikdar!" je nadaljevala strastno. „Toliko mi je le vredno ime, ki sem ga do danes s častjo nosila, ki ga hočem obvarovati tega, da bi ga ta stvor vlačil v blato!"
„Draga teta, bodi prepričana, da je tvoja želja tudi moja. Toda ne vidim možnosti, kako bi se dal škandal zabraniti."
„Kako, Aleks? Nikake možnosti?" je vzkliknila kneginja z drhtečimi ustni. „Ali nisem še soproga tvojega strica, kneginja Orlova?"
„Zdaj še, draga teta, pa ne več dolgo, ker saj hočeš sama razdreti zvezo —"
„Ne! V" takih okoliščinah ne, moj dobri Aleks!" je dejala kneginja z mirno odločnostjo in je sedla.
„A! Torej se ne maraš več ločiti?" je posegel Aleksander z vidnim veseljem vmes.
„Ne! Saj vendar ne bom prepustila svojega mesta tako propali ženski!"
„Bravo! bravo! ljuba teta," je vzkliknil Aleksander vzra-doščen in si veselo mel roki. „Resnično, to sem si v tihem želel in hrepeneč pričakovali Ne, zdaj ne moreš in ne smeš zapustiti svojega mesta, nemogoče! In stric — ne, tega ne doseže, ne more proti tvoji volji zrušiti vajinega zakona, saj ni v to niti najmanje opravičen!"
„Tako je! Da!" je prikimala kneginja. „Mora ostati in ostane med nama vše tako, kakor je bilo dozdaj I"
„Potem pa bom pisal stricu takoj, takoj ga obvestim o premembi tvoje namere," je odvrnil Aleksander vnet in skočil s stola. „Kaj ne, saj to lahko storim*v tvojem imenu?"
„Da!"
„Dobro, ljuba teta, potem pa te pustim zdaj samo!"
Aleksander je poljubil kneginji roko in zapustil salon skozi predsobi nasprotne duri.
Zatopljena v žalostne misli je ostala kneginja na svojem prostoru v lini. Bolestno plakaje je sedela na stolu.
V	predsobi je čakala Melanija Bergova še vedno negibna, kakor prirastla na istem mestu. Kar je bila pravkar čula, ji je vzbudilo v srcu, kar se je zdelo, grozovit vihar. Iz oči so ji lile velike, vroče solze in tekle dol čez bleda in užaloščena lica. Brezglasno, krčevito ihtenje je pretresalo vso nežno postavo.
Ali je bilo sočutje z blago trpinko, s kneginjo, kar jo je tako mogočno ganilo in zavzelo? Toda saj ta žena ji je bila popolnoma tujal
Ko je notri v salonu utihnilo, se je zavedla tudi Melanija Bergova in se domislila svojega položaja in namena svoje navzočnosti.
V
Strahoma je poslušala.
Hvala Bogu I Nihče ni prišel, nobeden ne izve, da je bila igrala tu v tuji hiši nepokhcano prisluševalko! Zdaj si je očitala, da je ostala v sobi, in vendar ni mogla drugače storiti.
Toda niso jo smeli niti tukaj zalotiti.
Tiho je šla proti izhodu in šinila v sosednjo sobo. Tam je sedla s kartoni, še vedno tresoč se razburjenosti.
Ko je bila imela četrt ure časa, da se popolnoma pomiri, je vstopil stari sluga, ki jo je bil skoro pozabil, in ker mu je Melanija pojasnila, da še ni bila sprejeta, je odšel naglo, da jo naznani.
Melanija je dvomila, da si bo mogla zdaj kneginja stvari ogledati. Mislila je, da se ji bo tu tako dogodilo kakor pri gospe Dubokovi pred par dnevi.
Toda motila se je. Kneginji je bila odvrnitev od otožnih misli le zaželjena.
Sluga je prišel in odpeljal Melanijo Bergovo s kartoni v salon.
Melanija je občudovala v tihem duševno moč kneginjino, ki je tako naglo in popolnoma zopet zadobila svojo dostojanstveno mirnost, da je bila komaj še vidna sled silne razburje-
nosti v milem obrazu. Obenem se je čutila brezdomna nesreč-nica čudno ganjena ob pogledu na te plemenite poteze in te od srčne dobrote žareče oči visoke gospe, ki jo je sedaj prvikrat videla od obličja do obličja.
Tudi kneginja je z nenavadnim zanimanjem opazovala fine, o težkih bolih pričujoče poteze Melanijine in njen obraz je vzel nase še dobrotljivejši in milejši izraz, ko jo je ogovorila prodajalka z glasom in na način, ki sta pričala o njen stan daleč presegajoči omiki.
Zato tudi ni kneginja najprvo pazila na stvari, ki jih je Melanija jemala iz kartona, temveč je neprestano z zanimanjem opazovala njen obraz.
Končno je zmajala z glavo z izrazom začudenja, kakor da ne more spraviti v sklad Melanijino zunanjost in obnašanje s službo, v kateri je bila nesrečnica.
Toda vprašala je ni ničesar in si je hotela končno vendarle ogledati čipke, ki jih je bila Melanija po mizi razložila, ko se je spet prikazal stari sluga in svoji gospe nekaj naznanil.
„A takol" je dejala kneginja iznenadena. .Imetnica posredovalnice mi pošilja že zopet drugo, službo iskajočo? Ah, bojim se," je vzdihnila smehljaje, ,da tudi z današnjo prosilko ne dobim družabnice, ki bi mi ugajala I No," je odločila in po-mignila slugi, „le pripelji gospodično!"
Ko se je bil sluga oddaljil, se je obrnila kneginja zopet k Melaniji in rekla:
„Kaj ne, ljuba gospodična, saj me oprostite za par minut? Ali če je Vaš čas omejen —"
„O nikakor ne, svetlosti" je dejala Melanija spoštljivo. „Prosim svetlost, da popolnoma z mano razpolagate!"
Kneginja je prijazno prikimala in prosila nato Melanijo, naj sede.
Ubožica! Kako dobro ji je dela ta ljubeznivost velikega blagega srca! Tako ljubeznivo ni že dolgo — dolgo nihče z njo govoril. Solze ganotja so ji stopile v oči in začela je čutiti neomejeno čaščenje in spoštovanje do kneginje.
Zdaj so se odgrnile portijere ob predsobi in naznanjena je stopila v salon.
Melanija je spoznala v njej takoj eno onih starih devic, ki je naletela nanji v pisarni posredovalnice gospe Vebrove. Postarna gospica se je bila očividno za nastop pri kneginji Oriovi nalepotičila tako dobro kot mogoče — ali žal tudi tako neokusno in svojim poznim letom neprimerno.
Zelo plašna se je približala in pokleksavala, zardevaje pod rumenilom od zadrege.
Melanija je videla v kneginjinem izrazu, da je od te prikazni zelo razočarana. Toda visoka gospa je bila pretaktna in prerahločutna, da bi to dala revi občutiti.
„Vi bi radi prevzeli pri meni prosto mesto, gospodična?"' je začela kneginja s prijaznim glasom.
„Kakor ukažete, svetlosti" je odvrnila postarna gospica devotno in zopet kleksnila.
«Ne bom Vam prikrivala, gospodična, da bi rajša vzela kar možno mlajšo damo," je nadaljevala kneginja. „Pač ljubim mladost in krasoto. Toda to naj ne bo za Vas ovira."
„Svetlost, lahko se izkažem z najboljšimi priporočili!" je naglo segla vmes prosilka.
Videlo se ji je, kako se je že loteva strah, da mogoče ne dobi zaželj enega mesta.
„Bila sem v najimenitnejših hišah, in nazadnje sem bila predčitateljica pri —"
„Že dobro, ljuba gospodična!" ji je segla kneginja smehljaje v besedo. „Polagam manjšo važnost na priporočila. Iz-kušam rajša sama in sledim svoji lastni sodbi!" .
Postarna gospodična se je poklonüa še globlje kakor prej in umolknila.
Kneginja je segla po knjigi, v kateri je bila brala pred nečakovim prihodom in ki je še ležala na mizici, ter jo podala prosilki s pozivom:
„Prosim, berite glasno par mest iz tega francoskega romana!"
Stara devica je vzela knjigo in brala. Z okornim, slabim izgovorom so ji doneli stavki z usten, tudi ji je bil jezik trd in neprijeten.
Že po prvih vrsticah ji je vzela kneginja knjigo zopet iz roke.
„Hvala! Iz srca žal mi je, gospodična," je dejala tako prizanesljivo in milo kot mogoöe, „toda Vaše prednašanje mi ne zadostuje popolnoma. Jaz zahtevam veliko. Seveda se boste z nekaj vaje in pridnim učenjem še izpopolnili v obvladanju francoščine I"
„Prosim, da mi dobrotljivo oprostite, svetlosti" je zajecljala revica s tresočim glasom in njene poteze so kazale najnesrec-nejši izraz. „Če bi svetlost najmilostljiveje v ozir jemali, da pač lahko razumljiva plašnost in zbeganost —"
„Ne bom Vam ničesar očitala, gospodična, niti od daleč ne mislim na to! Tudi sodbe ne izrekam, temveč Vas samo opozarjam, da žal ne zadostujete popolnoma mojim zahtevam."
„Potem pa prosim svetlost, da oprostite nadlego, ki sem jo povzročila!" je dejala poštama gospica trdo in se priklanje-vaje oddaljila.
Kneginja je smehljaje zavzdihnila, ko je bila ona zunaj, in se obrnila zopet na Melanijo, ki je bila z napetostjo zasledovala ta prizor. Saj je zbudil v njej spomine na lastne poizkuse in z njimi spojena poniževanja. Mogla je sočutiti z ubogo zavrnjeno, kako težko ji je pač bilo pri srcu ob tem neuspehu.
„No, ljuba gospodična, zdaj si pa lahko zopet ogledave ■ stvari, ki ste jih prinesli s sabo!" je dejala kneginja. „Prej dobim med temi čipkami kaj ugajajocega kakor sposobno dru-žabnico! Te osebe, neprijetne, tako okorne in trde, mi vendar ni bilo mogoče sprejeti. Niti za dan bi je ne hotela imeti krog sebe."
„Ubožica se je zdela zelo nesrečna, da Vam ni ugajala, svetlost!" je opomnila Melanija s skromnim glasom.
„Da! Toda, moj Bog! Jaz pa bi bila mnogo bolj nesrečna, če bi morala gledati vsak dan v njen mrzli guvernantski obraz!"
51a
je odvrnila kneginja skomizgavaje. „Ah, bilo je že toliko prosilk tu in vse sem morala zavrniti. Obupala sem že popolnoma in težko, da dobim še bitje, ki zadostuje mojim zahtevam. Da, öe bi bila imela ta oseba Vaš obraz, ljuba gospodična, pa' bi jo bila sprejela, kljub njeni slabi francoščini."
„Moj obraz, svetlost?" je zajecljala Melanija zardela in pogledala milo in prijazno- se smehljajoči kneginji začudena v oči.
„Da, tako sem dejala, ljuba gospodična 1 Škoda je, da ne spadate k tistim, ki se poganjajo za službo družabnice pri meni!"
Melanijo je presunilo kot električni udarec. Ali se ji je tu' nudila sreča, v katero ni bila več upala?
„Svetlost!" je zaklicala razburjena in z drzno prostodušno-stjo. „Le malo časa je od tega, da sem prosila — žal, da brez uspeha — za enako službo!"
„Ali res?" je vzradoščena segla -vmes kneginja.
„Morala sem se potem prisiljena odreči daljnemu'trudu in se lotiti sedanjega opravila."
„Ki Vas seveda niti ne zadovoljuje, niti ne odgovarja Vaši omiki, ljuba gospodična! Vidim pač, da ste imeli dobro vzgojo in da nikakor ne spadate v življenski položaj, ki ga Vam je nakazala sovražna usoda!"
Melanijin obraz je zatemnel in v očeh so ji zamigljale solze. Toda z močjo je premagala gorje, ki je v njej vstajalo, in vprašala je plaho, v boječem pričakovanju:
„Sv^etlost, torej menite, da bi bila sposobna za mesto družabnice?"
„Prepričana sem o tem! Vaše vednosti so mnogovrstne, kaj ne, ljuba gosodična?"
,0, znam le francosko in angleško in nekaj glasbe, svetlost!"
„Torej muzikahčni ste tudi?" je zakheala kneginja z živahno radostjo. „Kaj pa naj si še želim? Ah, ali ljubo dete, saj jaz ne potrebujem družabnice, kar se tako navadno imenuje
družabnico. Želim si nečesa več in odtod moje nenavadne zahteve.
Ne maram salonske punčke s prisiljenim, odmerjenim obnašanjem, puste in dolgočasne! Ah ne I Želim si bitje okoli sebe, ki bi lahko ž njim govorila, kako mi je pri srcu, bitje, ki more in hoče sočustvovati z mojimi radostmi in bolestmi, nakratko: prijateljico, hčer, življensko tovarišico, družabnico, vse v eni osebi 1 — Kaj ne, ljuba gospodična, zelo mnogo zahtevam, iščem nekako belo vrano!" je končala kneginja šaleč se.
„ Ah, svetlost, kako rada bi Vam vse to bila, če bi smela I" je odvrnila Melanija koprneč. „Toda bojim se, da me vendar ne boste vzeli, tudi če bi Vam zadostovale moje sposobnosti in moja dobra volja."
„Ej, ljubo dete, zakaj pa ne?" se je zasmejala zdaj kne-
ginja.
„Ker se ne morem izkazati z nikakimi priporočili, svetlost, ker bi ne mogla nikogar imenovati, ki bi zame jamčil," je zavzdihnila Melanija zaskrbljena in žalostna. „Nesrečnica sem, milostiva gospa, od vsega sveta zapuščena in od vsakogar nepoznana."
„Vi ubogo dete!" je dejala kneginja blago in veseli izraz se je zresnil globokega sočutja. „Ne ene prijateljske duše, ne enega srca da nimate na vsem svetu, ki bi z Vami čutilo, ob katerem bi se lahko razjokali, če ste žalostni?"
„Ne, svetlost, popolnoma sama sem!" je zašepetala Melanija s krivečimi se ustnicami.
„Moj Bog, kako grozno! Popolnoma sami?"
„Kaj ne, svetlost, nemogoče je, da me sprejmete?"
„Ker nimate nikakih priporočil, moje ljubo dete? O, saj se sami zadostno priporočate! Vaša govorica, Vaš obraz mi pove več, kakor suh papir, ki se v njem to in' ono na Vas hvali! Ponašam se nekaj s tem, da sodim človeka precej pravilno po prvem vtisku. Berem skozi Vaše oči v Vaši duši in tam vidim nekaj dobrega in ljubega napisanega! Boljšega pri poročila kakor takega ne potrebujete."
„O svetlosti" je zajecljala nato Melanija osrečena med solzami.
„če ste torej zadovoljni s tem, kar Vam lahko nudim, pa sprejmite^ ljubo dete!" je nadaljevala kneginja. „Kakšno bo Vaše opravilo pri meni, sem Vam že naznačila. Seveda prevzamem popolnoma skrb za vse potrebe, toaleto in tako dalje in dam Vam razen tega meseöno plačo treh sto kron. Ali bi Vam to zadostovalo?"
„Ah, svetlost, ne morem razumeti, ne verjeti, da mislite resno s svojo ponudbo!" zadonelo je v ihtečih glasovih dvoma in vzradoščenja obenem čez Melanijine ustnice.
„Gotovo mishm resno, moje ljubo dete! Torej recite „da" in povejte mi svoje imel"
„Melanija Bergova se pišem, svetlost!"
„Torej želite ostati pri meni?"
„O svetlosti — Milostiva — v resnici milostiva gospa!" je zaplakala Melanija in pala polna sreče in prekipevajoče hvaležnosti kneginji pred' noge, poljubljajoč ji roke in roseč jih s solzami.
Naglo se je kneginja sklonila, da dvigne Melanijo.
Kar so se odprla vrata in na pragu se je prikazal mladi knez Aleksander.
Začuden se je ustavil in strmel na čudni prizor, ki se je odigraval pred njegovimi očmi.
Tedaj se je obrnila kneginja k njemu ter mu, dvignivši Melanijo, dejala:
„Ljubi Aleks, dovoli, da ti predstavim v osebi te mlade dame gospodično Melanijo Bergovo, svojo novo angažirano dru-žabnico!"
Aleksander je pristopil bliže ter se priklonil vljudno in s prijaznim pozdravom Melaniji, ki se je trudila premagati svoje razburjenje in solze.
Mladi mož je takoj spoznal, da je vstopil ob zelo neugodnem trenotku, in taktno se je takoj zopet odstranil proti durim nazaj s pripombo:
„Motim! Morda boš tako dobra, da me pozneje pokličeš, ljuba teta."
Kneginja mu je smehljaje prikimala in ko so se bile duri za njenim nečakom zopet zaprle, pojasnila je Melaniji v par besedah, da je knez Aleksander njena moška bramba in spremljevalec na potovanjih in da je nikdar ne zapusti.
„In. zdaj ljubo dete, govoriva dalje o svoji stvari," je nato nadaljevala. „Bilo bi najbolje, če bi ostali kar tu."
„Kako rada, svetlost! Toda morala bi pač prej govoriti s svojim dosedanjim šefom in prositi za odpust iz njegove trgovine."
Kneginja Orlova je nekaj časa premišljevala in nato dejala:
„O, upam, da ne bo to delalo posebnih težkoč. Menim, da bo najbolje, če pošljem nečaka v zavod, da on to stvar uredi."
„In potem, svetlost, bi rada še enkrat posetila dobro gospo, ki sem pri njej do danes stanovala. Ubožna vdova je, ki me je vzela milosrčno k sebi in ravnala z menoj kakor mati!"
„Gotovo, ljubo dete! Pojdite še enkrat k njej. Kako se piše gospa in kje stanuje?"
Melanija ji je dala ime in naslov.
Kneginja je pozvonila.
„Moj voz!" je ukazala vstopivšemu slugi.
„Oprostite me za trenotek, ljubo dete!" je dejala nato Melaniji in odšla ven.
Ze čez par minut se je kneginja povrnila. Držala je zaprto kuverto v rokah.
„Poslužite se mojega voza, ljuba gospodična, in odpeljite se k svoji gospodinji. Dajte ji to od mene! In potem, prosim, se takoj povrnite."
S temi besedami je podala Melaniji kuverto.
Stari sluga se je v istem trenotku zopet pokazal in naznanil, da je voz pripravljen.
Kneginja mu je nekaj tiho ukazovala, nato pa pripomnila Melaniji, ki se ji je vse to zdelo kakor v sanjah:
„Eden mojih slug Vas spremi, ljubo detel Oddajte mu svojo prtljago, saj prinesete vse svoje reči takoj s sabo sem, kaj ne?"
„O, svetlost, nimam ničesar, kar bi bilo vredno, da se prinese s sabo I" je jecljala Melanija v zadregi.
„Nič ne, del" se je zasmejala kneginja. „Pozneje se po-menive, česa bi Vam bilo treba."
„Ah, svetlost, še vedno ne morem zapopasti svoje sreče!" je odvrnila Melanija tiho, z od razburjenja tresočim glasom. „Saj me niti ne poznate, ne veste ničesar o meni, razen mojega imena. In če me povprašate po moji preteklosti, po mojih doživljajih — o, pa Vam ne morem ničesar o tem reči, Vam ne morem, vsaj za zdaj ne, ničesar povedati o svojem nesrečnem življenju."
„Tedaj pa molčite še o tem, dokler se Vam ne bo zdel primeren čas, da mi vse razložite, ljubo dete!" je dejala kneginja z milim glasom. „Ne bom Vas sedaj povpraševala in Vas mučila s svojo radovednostjo."
„O, moj Bog!" je zavzdihnila Melanija obupano. „Neizrečeno me teži, da se za Vašo dobrotljivost, blagost, materinsko skrb, ki jo imate z zapuščeno tujko brez imena, ki me z njo obsipate — da se ne morem zanjo niti v toliko hvaležno izkazati, da Vam povem, svetlost, o svojem življenju!"
„Naj Vam ta skrb ne teži srca, ljubo dete!" jo je kneginja milo tolažila. „Morah ste doživeti nekaj zelo žalostnega in bolestnega, da ne morete o tem govoriti. Za zdaj vem zadosti o Vas. Toda eno vprašanje mi morate vendar dovoliti!"
„Od srca rada, svetlost!"
„Ali živi še kak član rodbine, h kateri ste prej spadala, ali kdo drug, ki bi kdaj rad za Vami poizvedoval?"
Melanija še je zä 'trenotek obotavljala, ko da premišljuje.
„Ne, svetlost!" je nato izjavila.
„Dobro, ljubo dete, pa pojdite in ne dajte mi predolgo Čakati na Vašo vrnitev 1"
Kneginja je spremila Melanijo do predsobnih duri.
Nato je šla Melanija s slugo po stopnicah dol in vstopila v čakajoči voz. Sluga je sedel k vozniku na kozla in naglo je odiaitela elegantna ekvipaža proti Vrtni ulici.
Še se ni mogla Melanija zavesti od same blaženosti. Bala se je, da je vse to le lep sen, ki se more hipoma razdreti in jo pognati nazaj v žalostno resničnost, v bedo njenega obupnega položaja.
Kako nepričakovano naglo in ugodno se je obrnila njena usoda!
Med vso dolgo potjo so ji tekle solze, toda plakala je od sreče, od veselja in ganjenosti in iz srca so ji vstajale vroče, iskrene zahvalne molitve k Bogu in prošnje za velikodušno dobrotnico.
Presenečenost • gospe Holdeijeve ni poznala mej, ko ji je Melanija pripovedovala današnje doživljaje. In dobra gospa je plakala s srečno od veselja in obenem tudi od boli nad neizogibno ločitvijo.
Ko jo je bila Melanija zapustila, je segla gospa Holder-jeva po kneginjini kuverti. Odprla jo je polna napetosti in radovednosti in držala nato s klikom vesele presenečenosti v roki vsebino, ki so jo tvorili trije stotaki. — — — — —
Med tem se je peljala Melanija nazaj v hotel, novi bodočnosti naproti, ki je ležala pred njo tako sresčo obetajoča, tako zlata in solnčno jasna.
S srečnim smehljajem je zrla krog sebe iz odprtega voza, ki je drdral z njo tako lahko in naglo po živih ulicah glavnega mesta.
Kar nakrat se je zgenila in se naslonila obledela, trepe-petajoča in tresoč se od plašne groz( nazaj v blazino.
Opazila je bila tam na tlaku, na robu ulice, postavo in par oči je strmelo vanjo s strašnim izrazom.
Melanija je zatisnila oči — toda videla je še vedno grozni pogled, ki jo je smrt grozeč zasledoval, in postavo, ki ji Je bila le preveč znana.
Voz jo je naglo odpeljal z mesta, toda želela si je peroti, da bi hitreje ubežala tej prikazni. —
Kdo je to bil, ki ga je bila videla Melanija? In zakaj jo je spravü pogled nanj v tako strašno grozo?
110. poglavje.
Pravda.
Skozi gozd je tulila jesenska burja, žvižgala je in udarjala ob golo vrbovje dreves in podila pod nebom težke, črne oblake. Bičala je mrzli, drobni dež po stokajočih deblih in ga zaganjala v obraz dvema popotnikoma, ki sta, zavita v plašč, hitela z naghm korakom po gozdu.
Potisnila sta si bila klobuka globoko na čelo in skrivala obraz v plaščev robee, da se obranita dežja. Molče sta nadaljevala pot po samotnem gozdu; ni cesta ni steza ni vodila po puščavi.
S kletvijo se je končno eden njiju ustavil in dejal osorno:
„Kakšno pasje vreme! Mislim, da sva pot izgrešila v tej prokleti puščavi, Koh! Ne dobiva koče stare coprnice!"
„Saj Vam je natanko popisala pot, menim! Splaziva se še tja na oni vrh in ozriva se malo!"
Ko sta ^tala čez nekaj časa na vrhu zmerno visoke gore, odgrnila sta robca plaščev in se ozrla.
Kot spremljevalca Kohovega spoznamo gozdarskega pomočnika Fogelna.
Potegnil je zmečkano, umazano pismo iz žepa, študiral nekaj časa skoraj nečitljive črke in vtaknil nato papir z zo-petno kletvijo v suknjo.
„Za vraga! Zdi se mi, da sva v resnici izgrešila smer!" je zarencal Fogel. „Morava sem dol na levo. Ondi vidim jelovje!"
„No, saj ne more biti več tako daleč!" je odvrnil Koh prostodušno. „Toda izginiva kmalu s te višave, drugače naju odpiha veter še v zrak!"
Tovariša sta nadaljevala svojo pot.
„Če le ni zopet sleparija z otrokom?" je opomnil Koh čez nekaj časa.
„No, potem bodi Bog milostiv stari coprnici!" je srdito za-klical Fogel. „Saj bova slišala, kako stoji stvar!"
„Morda igrata s Sutnerjem pod enim klobukom!" je nadaljeval Koh. „Končno greva zdaj lahko v past. Odkar se je dogodila ona stvar z baronom, sem postal malo plašljiv."
„Neumnost!" je zamrmral Fogel. „Ali se ni dobro izteklo"? Seveda, da ste morali svojo listnico izgubiti — zelo fatalno! Zamorec jo je menda dobil, ker sledil nama je, kakor sva pozneje izvedela. To postane lahko za naju usodno!"
„Vaših pisem, ki so notri, ne zna nihče brati!'' je menil Koh. — Toda zdi se mi, da sva že dospela na svoj cilj!"
Prišla sta bila do onega jelovja, kjer je stala koča stare Valburge. Ne daleč pred njima se je prikazala krhka stavba med temnimi debh.
Potok jima je šumel pred nogami in zastonj sta se ozirala tovariša za kakim mostom.
Končno sta zapazila v bližini koče iz drevesnega debla obstoječo brv in stopila po nji ca ono stran.
Fogel je hrupno potrkal na kocine duri in čez nedolgo so se te od znotraj previdno malo odprle in grdi,, rjavi obraz stare Valburge je pogledal plašno skozi špranjo.
„Pustite naju vendar noter!" je zakhcal Fogel nestrpljivo. „Midva sva!"
Duri so se popolnoma odprle in ona sta vstopila v kočo.
S prijaznim režanjem je pozdravila stara Valburga gosta in ju povabila, nekohko zagodrnjaje nad vremenom, naj sedeta.
„Pisali ste mi pismo, mati Valburga," je začel Fogel, ne oziraje se na to povabilo.
Obesil je svoj premočeni plašč na steno in Koh je sledil njegovemu zgledu.
„Ali je stvar z otrokom v resnici taka, kakor naznačujete' • v svojem pismu?"
„Seveda, gozdarski mojster! Seveda," je prikimala baba vneto. ,^troka sem po dolgem iskanju slednjič dobila!"
„In kje se zdaj nahaja?"
„To izveste, gospod gozdarski mojster! Gotovo! Saj zato sem Vam pisala!"
„Torej govorite!"
„Potrpite trenotek," se je zahehetala Valburga, s prekanjenim izrazom opazovaje oba moška. „Otrok Vama je danes tako gotov, ko da ga imate že v rokah!"
„Tako? Ah imate malega zopet pri sebi?" je vprašal Fogel in se ozrl prežeč po goh, pusti izbi.
„Ne, tukaj ga nimam, toda ne bo Vama ga treba daleč od tu iskati, spoštovani gospod gozdarski mojster! Da, da! zadosti truda me je veljalo, da sem izsledila otroka. Pobegnil mi je, ko sem šla takrat na Ratiborski grad ponujat milosiivi gospe grofici svoje službe."
„Sutner torej ni dobil otroka v svojo oblast?"
„Kje pa! Ali je to trdil?"
„Da! Toda prav kmalu sva pregledala njegovo zvijačo. Mislila sva, mati Valburga, da ste naju prevarili in da niti Vi niste imeli otroka v rokah!"
„Pri mojemu zvehčarju, imela sem malega tu, v tej koči!"
„Pustimo zazdaj te stare stvari in govorimo dalje o namenu najine navzočnosti! Še enkrat — kje je zdaj oti'ok?"
„Ker ste tako kratki in malobesedni, gospod gozdarski mojster — torej najprej, saj jaz moram tudi vedeti, kako je z mano, kakšno vsoto mish gospa grofica plačati za otroka?"
„Vraga!" je srdito vzrojil Fogel. „O tem se lahko pomenimo, ko bomo otroka videli."
„O ne, gospod gozdarski mojster, tega ne mislim! Moram prej vedeti, kakega plačila naj pričakujem! In izplačati bi mi morah del takoj!"
„Ah mishte, stara, da nosim premoženje v ze'pu?"
„Par tiso6, gospod gozdarski mojster, bi mi zazdaj zadostovalo !"
Fogel je segnil s temnim izrazom po svoji denarnici in vzel iz nje dva bankovca.
„Natel — Zdaj pa odprite že končno usta," je dejal in vrgel bankovca zaničljivo stari na krilo.
Stara Valbm-ga je shranila najprej dragocena papirja v nedrije, nato veselo pokimala in zahehetala:
„Stvar bi bila sklenjena — zazdaj seveda! Milostiva gospa grofica se pač ne bo izkazala skopo, kakor upam, in —"
„Ako izpolnite svojo obljubo, boste bolj poplačani, kakor morda pričakujete," ji je segnil Fogel osorno v besedo.
„Dobro, dobro! Zaupam Vaši besedi, gospod gozdarski mojster! Zdaj poslušajte — toda, ali ste namenjeni ali pripravljeni, da, če treba, porabite silo, da dobite otroka v oblast?"
„Gotovo! Porabimo brez pomisleka vsako sredstvo, ki bo v to služilo. Toda kaj menite s svojim vprašanjem? Ali otroka kdo varuje?"
„Da, drugače bi ga bila dobila že pred par dnevi v roke! Nahaja se pri neki oglarski rodbini ne daleč od' tukaj v gozdu!"
„Pri oglarjih!" je dejal Fogel zaničljivo. „Ljudje stanujejo pač sami in brez sosedov? Mar pa je kaka vas v bližini?"
„Več milj naokoli nobenega človeškega bivališča! Toda dva moža sem videla, tam pa ženo in kopico otrok!"
„Pojdimo," je dejal Fogel odločno in vzel plašč s stene.
Stara Valburga si je dela ruto na glavo in rameni, - oba moška sta' se zavila v plašča in nato so vsi zapustili kočo.
Naglo so odkorakali, sledeč potoku, po gozdu, proti oglarski koči, kjer smo bili pred kratkim dobili malega Ervina.
Po poti je pripovedovala stara Valburga o svojem ponesrečenem poizkusu polastiti se otroka. Polna peklenskega veselja je zrla nasproti prizoru, ki bi se naj zdaj kmalu odigral v oglarjevi koči.
Bilo je opoldne, ko so dospeli ti trije do koče.
Zroč okoli, niso zapazili zunaj nobenega, tudi otroci so menda zbežali pred dežjem v izbo.
Ogeljnice onkraj senožeti so se kadile, toda oglarja niso uzrli pri njih.
Fogel je vstopil najprej v hišo in onadva sta mu sledila. Potrkal je na izbine duri in jih obenem tudi odprl.
Vsa družina je bila zbrana v nizki, ubožni prostornosti. Žena je bila ravnokar prinesla kosilo v izbo in posedli so za mizo.
Fogelnovi pogledi so švignili naglo in poizvedovalno na obraze otrok.
Mali Brvin ni bil med njimi.
Razočaran in odločen je stal trenotek na pragu, nato je pristopil bliže.
Oglarja ni bilo doma, le žena in otroci, in ti so zrli plašni in prestrašeni na tuje goste.
„Coprnica! coprniea!" so zavpili nakrat otroci polni groze, ko so zapazili staro Valburgo.
In vsi so pobegnili naglo za mater, ki jo je navdal zdaj, pri pogledu na babo, taki&to silen strah.
Fogel je bil že dvomil, ko ni bil opazil malega Ervina, toda ti plašni otroški klici so ga prepričali, da je bila stara že enkrat tu in tedaj povedala resnico.
„Kaj želite?" je vprašala oglarica vsa plašna.
„Iščemo malega dečka, ki se pri Vas nahaja, kakor nam je povedala ta žena!" je odvrnil Fogel. „Kje imate otroka?"
„Otroka?" je vzkliknila oglarica osupnjena. „Ni ga vec pri nasi"
„Laže!" je zahreščala stara Valburga, prerivši se naprej. „He! he! Ali Vam nisem rekla, da se povrnem?" se je zahe-hetala zlobno in strupeni pogledi so ji švignili iz oči na ogla-rico. „Da, pravim: Lažete! Otrok mora biti tukaj. Saj sem ga videla na lastne oči. Torej oddajte nam ga dobrovoljno, drugače opravita ta dva moža z Vami bolj na kratko!" je pristavila grozeč.

„Da, ne morete tajiti, da imate otroka!" je segel Fogel osorno vmes. „Kam ste skrili fanta?"
Žena je bila med tem premagala prvi strah. Pomirila je hitro plašne otroke in nato zaklicala nepoklicancem polna zgražanja :
„Ta zlobna ženska Vaju je pač na pomoč poklicala, kaj ne? In zdaj mislita, da dobita otroka v svoje roke? Toda le dobro je, da sta prišla prepozno! Pojdite! Moj mož pride vsak trenotek in bi z ljudmi vaše vrste kmalu opravil!"
„Ali mislite, žena, da se nas na tak način odkrižate?" je dejal Fogel s srditim nasmehom. „Naj le pride Vaš mož I Nimamo niti najmanjšega strahu pred njim. Otroka hočemo, ah razumete? In če ga ne daste, bomo rabili silo!"
„Saj sem vam že rekla, da malega ni več tukaj!" je dejala žena, preplašena od glasu in grozečega nastopa gozdarskega pomočnika.
„Tega ne verjamem!" je zakhcal ta odločno.
„Kaj še govorimo dolgo?" je zagodrnjal Koh temno vmes. „Poiščimo si ga prav navadno!"
„Da, da! Iščimo!" se je nakremžila stara Valburga pri-trjevalno. „In tako dosežemo najprej, kar hbčemo!"
V tem trenotku so se odprle za njo duri in oglar je vstopil v izbo. Prišel je iz gozda ia nosil na ramenu še ojstro sekiro.
Otroci so zavriskali od radosti in tudi žena je zaklicala „hvala Bogu!" ko je zagledala soproga.
Ta se je ozrl na tuje goste s temno vprašujočimi pogledi, spoznal staro Valburgo in uganil takoj, kaj pomeni ta poset, še predno se je izgovorila beseda.
Naglo je stopil med svojo ženo in tujce, del sekiro z mena, toda obdržal jo v roki, ter prašal nakratko in osorno"
„Ali prihajate morda radi otroka?"
„Gotovo!" je dejal Fogel z istim naglasom in se postavil s Kohom na boj pripravljen in odločen proti njemu.
„Razložila sem jim že, da ni več otroka tukaj!" je zaklicala ogiarica svojemu možu. „Toda ne verjamejo mi. Grozijo,
da preiščejo našo hišo s silo!"
i
„Res?" se je zasmejal oglar srdito in meril pred njim stoječa moža z brezstrašenimi, zaničljivimi pogledi. „Kdo pa sta vidva in s kako pravico si prilaščata otroka?"
„Na to Vam ne odgovorim!" je odvrnil Fogel ošabno.
„No, potem Vam tudi ne izdam, kje je otrok zdaj!"
„Kje?" se je režaje zasmejal Fogel. „Tukaj, v Vaši hiši seveda!"
„No, potem pa le iščite!" je zaklical oglar takisto z zbadljivim smehom. „Morda tukaj?" Odprl je duri v sobico in dal moškima pogledati noter. „Mar pa hočeta zdaj pogledati še na kažčo in v klet?" se je rogal.
Njegova gotovost in mirnost je osupnila lopova.
Pogledala sta se dvomeč in Fogel je nadaljeval končno z že znatno uljudneje donečim glasom:
„Toda deček je bil vendar tukaj, kaj ne?"
„Da! To je res!" je prikimal oglar. „Pobegnil je srečno oni stari coprnici tam in jaz sem ga sprejel."
„In zdaj? Kaj ste ž njim počeli?"
„Tega Vam, dobri prijatelj, nisem dolžan povedati, bi se mi zdelo!"
„Ker me ne poznate, ker ne veste, da iščem otroka po naroČilu njegovih svojcev!"
„No, moj prijatelj, če je taka," se je nasmehnil oglar z vzvišeno ironijo, „potem Vam —"
„Potem mi'torej poveste, kje dobim otroka?" mu je segel Fogel napeto in vneto v besedo.
„Da se pomirite. Vam le povem, da je potem Vaša naloga izvršena!"
„Kako to?" je zajecljal Fogel osupnjen.
„Otrok je namreč že pri svojcih!"
„Kaj pravite, mož?" je vzkliknil gozdarski pomočnik prestrašen.
„Zdi se, ko da Vam ni to nič kaj prijetno?" se je rogal
oglar.
„Kako je to mogoče? — Pri — kdo pa je privedel dečka k svojcem?"
„No, kdo drug kakor jaz?"
„Vi? — Vi?" je zajecljal Fogel obledel in strmel v oglarja z zbegano osupnjenostjo.
Ni mislil drugače, ko da odgovarja ta trditev resnici in da je Ervin vendar od včeraj ali predvčerajnim morda zopet pri svojem očetu, grofu Ratiborskem.
Toda zastonj si je mučil glavo z vprašanjem, kdo je pa& mogel izdati oglarju skrivnost o otrokovem rodu.
Stara Valburga? — Ne, ta gotovo ni tega storila! — Sutner! mu je šinilo- bliskoma v glavo. Da, samo ta je mogel njemu in Kamüi nekaj tako groznega storiti iz maščevanja.
„Odkod — po kom poznate otrokove svojce?" se mu je končno izvilo čez ustnice.	«
„Tega mi^am ni vendar treba povedati!" je odvrnil oglar popolnoma mirno.
„Vendar!" je vzkliknil Fogel razdražen in razburjen. „Moram vedeti za onega, ki Vam je vse pojasnil!"
Oglar je hladno zmajal z rameni.
,,0d mene ne izveste ničesar več, dobri mož! In zdaj, bi menil, je zadeva končana! S tovarišema se lahko zunaj dalje posvetujete. Na obed vas ne morem povabiti, ker na vaš poset nismo bili pripravljeni!"
Neodločen, strupene zlobe zavzet nad tem razočaranjem in nad očitnim zasmehom, ki mu ga je bil vrgel oglar v obraz, je stal tu gozdarski pomočnik.
Kaj mu je tudi preostajalo kakor oditi? To je prav dobro uvidel in videl je tudi, da je stal oglar pred njim in z izrazom, ko da hoče njega in spremljevalca vsak hip vreči iz hiše. Boj
z možem pa bi bil popolnoma brez haska. Najbolje tedaj, ee se odstranijo.
Takoj nato je stal Fogel s častitim tovarišem Kohom in staro Valburgo že zopet zunaj v gozdu.
Vsi so bili popolnoma osupnjeni nad tem nepriSakovanim izidom ekspedicije, ki so jo bili nastopili s tako gotovo zavestjo zmage. Molče so se plazili s povešenimi glavami po dežju, mehanično hiteč po poti proti koči stare Valburge.
Stara je prišla prva do besede.
„Ali verjamete, kar Vam je povedal oglar?" je začela.
„Saj moram!" je zarenčal Fogel obupan. „Otroka ni več tam — o tem ni dvoma."
„Seveda ne," je prikimala baba. „Ogljar ga je odpravil menda tisti dan, ko sem ga tam dobila. Toda kam je spravil otroka?"
„No, saj to smo izvedeli I"
„Ah, tega ne verjamem. Kdo pa bi bil izdal ogljarju skrivnost?"
„Sutnerl" je zaškripal Fogel.
„Ta? — O ne. Ta bi bil gotovo zadnji za to," se je he-hetala stara. „In kako bi bü ta pač tudi prišel k ogljarju ali izvedel, da je bil mali pri njem?"
„Hm, ali ni lahko našel slučajno — tako kot Vi sami — ogljarjeve koče in videl otroka?"
„Ne, ne, stvar ni bila taka," je odvrnila odločno. „Ogljar nam ni povedal resnice. Vrag naj ve, kam je spravil malega Ervina."
„Meni se zdi,, če natančneje premishm, tudi zelo neverjetno, da je tako, kakor nam je natvezil surovež," je segel Koh vmes.
„Toda kje naj iščemo potem otroka?" je zaklieal Fogel poln nejevolje in srditosti.
„Moramo poizvedeti, kam je odpotoval takrat ogljar ali če je bil kdo pri njem, da mu je oddal otroka," je menil Koh.
52a
„To oskrbim jaz," je hitro izjavila stara Valburga po-strežljivo.
„DobroI Poizkusite vse, mati Valburga," je odvrnil Fogel. „Ne bo Vaša škoda. Denar, ki sem Vam ga dal, lahko ohranite. Ko kaj izveste, mi morate pisati."
Pred koSo stare Valburge sta se hotela moža posloviti, toda stara ju je s skrivnostno važnostjo povabila, naj vstopita z njo v kočo.
Med tem ko sta Fogel in Koh sedla za mizo in se naslajala nad obilnim kosilom, ki jima ga je bila stara predložila, je ta marljivo šepala po koči, iskala po škatljah in loncih in jima prinesla končno strašno majčkeno stekleničico, napolnjeno s tekočino, jasno kakor vodo.
„Vzemite tole, gospod gozdai-ski mojster!" je dejala he-hetaje in položila fijolo pred Fogelna na mizo. „Pijačica Vam utegne kdaj koristiti. Ce imate na primer sovražnika, ki bi ga želeli pod zemljo, pa mu dajte par takih kapljic v kozarec in — nihče na svetu ne bo mogel reči, od česa je mož pravzaprav umrl!"
„O, to je dragocen zaklad!" je vzkliknil Fogel in vzel stekleničico poželjivo k sebi. „Hočete se izkazati hvaležno, mati Valburga? In moram priznati, da je Vaše darilo zame zelo dragoceno. Morda se mi kmalu nanese priložnost, da izkusim učinek Vaših kapljic," se je zasmejal.
„Potem bodete videli, da Vas nisem varala in ne preveč obečala."
„Ah ste že imeh priložnost, napraviti poizkus s to tekočino?" je vprašal Koh prežeč.
„Jaz sama? O ne!" se je izognila stara Valburga in se nakremžila pri tem tako nedolžno, da sta bruhnila oba moža v bučeč smeh.
Kapljice so bile od tistih, ki so bile usmrtile Sidonijinega nesrečnega moža, toda stara Valburga je menila, da je bolje, če o tem molči.
Po kratkem zamudku sta se poslovila gosta. Dež je med tem pojenjal in kmalu popolnoma prestal, le burja je pihala še silno in mrzlo.
Fogel in Koh sta stopala pridno naprej po gozdu.
Hotela sta na,jprvo priti v samotno krčmo, kamor sta bila pred nedavnim izvabila Sigmunda in kjer sta bila danes njuna konja.
Da bi ju krčmar najbrže spoznal, kljub temu^ da je bila danes njuna zunanjost popolnoma drugaöna kot takrat, jima je bilo vseeno. Še se nista bala za svojo varnost.
Sigmund je bil izginil brez sledu in nihče, razen Bimba, ni vedel, kako je bilo to prišlo, in ta je moral naravno — tako sta mislila — sumiti glumaee. Na vsak način pa da jih išče in da je pri tem krenil že davna iz teh krajev.
Ustavila sta se za pol ure v samotni krčmi, kjer sta bila edina gosta, zajahala nato konja ter odjezdila.
Hotela sta se vrniti v glavno mesto, kjer je upal dobiti Fogel obvestilo od Kamile in ji hotel tudi sam poslati natančnejše poročilo.
Na poti sta morala tovariša priti mimo vasi, ki je postala v zadnjem času že tolikrat središče važnih dogodkov.
Bližal se je zgodnji jesenski večer, ko sta končno odhajala iz gozda in zagledala to znano nam vas v mali oddaljenosti pred sabo.
Tu se je Kohov konj na od dežja spolzki poti nakrat iz-potaknil in začel koj nato močno šepati na eni zadnjih nog. Koh je moral z njega in ga peljati za uzdo za sabo. Preklinjajoč nad to nezgodo se je opotekal dalje.
„Ali je tako hudo?" je vprašal Fogel čez nekaj časa zaskrbljen.
„Tako hudo, da danes nikakor ne prideva dalje ko do najbližje vasi!" je zagodrnjal Koh osorno. „Saj konj komaj še nogo vzdiguje!"
„V vas ne bi hotel iti," je odvrnil Fogel zamišljen. „Tam naju poznajo že predobro in — ne more se vedeti, ali ne do-živiva tam neprijetnega presenečenja. Lahko bi bila to gnezdo objahala od strani, toda zdaj si pač morava kjer s'i bodi poiskati prenočišča."
„Da, toda kje? Seveda imate prav, da se v vasi ne smeva prikazati. Rad bi pa vedel, öe se dobi par milj naokoli kaka druga hiša."
Med tem sta dospela do podrtij pogorele pristave. Fogel je ustavil naglo, zavzet od neke misli, konja ter dejal:
„Ostaniva tukajl"
„Kaj? V tej podrtiji?" je zaklical Koh, nezadovoljno zma-jevaje z glavo.
„Le poglejte, Koh, tu stoji še večina hleva skoro neporu-šenal Temu delu je ogenj prizanesell" je nadaljeval Fogel, iz-tegnivši roko in kazaje na razvahne. „Morava se zadovoljiti in za konja dobiva vendarle pribežališče za noč, ki je varno."
„No, jaz se tudi ne bojim, da dobiva v tej razvahni še družbo 1' se je zasmejal Koh z nekako prisiljenim humorjem.
In prekhnjaje je privlekel šepajočo žival skozi po večini razdrti plot na dvorišče. Pred hlevom je skočil tudi Fogel s sedla, ne manj zlovoljen kot Koh, toda vzdržujoč se vsake prazne tožbe.
Ogledala sta si notranjost in jo dobila precej dobro ohranjeno. Odpravila sta tja konja, bilo je tam še nekaj .slame za steljo. Preiskala sta nogo obolelega konja in ga obvezala; vode sta si načrpala iz vodnjaka na strani dvorišča, končno pa sta pomislila tovariša nase in na lastne potrebe.
„Lahko bi si zanetila ogenj, da posušiva mokra plašča in suknji ter da se malo ogrejeva," je predlagal Koh. „Saj je tudi prokleto mrzlo v tej luknjasti podrtiji!"
„Da, odkod pa vzameva lesa?" je menil Fogel zamišljen.
„Eh! Tu spredaj v razvalinah hiše dobiva ostankov na-gorelih tramov dovolj I Sicer pa si lahko vzameva tudi od plota par desk."
Fogel je bil zadovoljen in -zapustila sta hlev in stopala čez dvorišče proti razvalini.
Še je bilo jasno, čeravno se je bilo solnee že skrilo za črne oblake na obzorju.
Ko sta stopila za pročelje še napol stoječega skednja, ki je stal bliže hiše kakor hlev, umaknil se je Fogel naglo prestrašen bliskoma nazaj in porinil sledečega mu Koha za zid.
„Kaj pa je?" je vprašal ta osupnjen.
„TihoI" je zašepetal Fogel. „Ne ganiva sel Poglejte enkrat za vogel — toda previdno I"
Koh ves prestrašen in prevzet plašne slutnje, je storil, kakor je oni velel.
Zapazil je na dvorišču dva moža, ki sta opazovala tam razvaline in mu pri tem kazala hrbet.
Umaknil se je zopet in vprašal tiho:
„Kdo sta pač tadva moža? Po obleki soditi nista kmeta in iz vasi bi menda tudi nihče ne prišel opazovat ono podrtijo tamle! Ah bi si ju ne ogle —"
Umolknil je, ker je začul, kako sta tujca menjala par besed, ki so mu jasno zadonele na uho.
„Vraga", je zasikal prestrašen tovarišu. „Saj to je za-morčev glas!"
„Dal" je tiho odvrnil Fogel. „Eden njiju je Bimbo, baronov sluga! Videl sem prejle njegov obraz, toda druzega ne poznam."
„Vraga!" je zaklel Koh predse. „Kaj iščeta tukaj?
„Pst!" je posvaril Fogel. „Že zopet govorita! Poslušajva in kmalu bova na jasnem o njih namerah. — A, čujte, Koh! Zamorec imenuje celo Vaš priimek!"
„Resnično! — O, ta hstnica!" je zastokal nato Koh besno.
„Seveda, to je črnec dobili" je dostavil Fogel srdito.
Odslej sta molčala lopova ter napeto prisluševala pogovoru, ki ga je imel Bimbo z drugim tujcem.
Kar sta zaslišala, jih je spravilo v grozno zbeganost.
Onadva sta govorila o požaru na pristavi, o grofici Me-laniji, o Ervinu in tudi o zadnjih dogodkih, ki so se tikali Sigmunda.
„Po vseh naših poizvedovanjih je nedvomno," je opomnil končno tujec Bimbu, „da je bil moj prednik Vračko tukaj.
Njegov spremljevalec je mogel biti le doktor Milner in on ediai mi more popolnoma pojasniti vse te skrivnostne dogodke. In zdravnik mora končno odkrito govoriti. Če vse primerjam, sledi iz tega kakor zamotana, tako strašna povest, v katere središču stoji grofica Melanija. Zdaj si tudi ne dam več ugovarjati, da je takrat umrla!"
„Ah, gospod Born, je pač tako, kakor Vi domnevate I" je odvrnil Bimbo. ,Če bi vedeli le o usodi gospoda barona kaj gotovega I"
„Jutri rano pojdeva v gozd in začneva s preiskovanjem! Nato pojdeva k oskrbniku, ki nam bo dal pojasnila, ki jih je hotel že baron od njega zahtevati.'"
Govorila sta še dalje in stopala med tem med razvalinami, vedno bliže prihajajoč mestu, kjer sta bila skrita Fogel in Koh.
„Kamila Rajhenštajn, sedanja grofica, je seveda pro-vzročila atentat na barona," je nadaljeval Born, isrdito vihteč palico proti ožganemu kamenju.
„In njeno orodje pri tem ni bil nihče drugi kakor gozdarski pomočriik. Ta in Koh. Kak človek je to, tudi še do-ženem. Listnica nama je sicer izdala le ime, toda to je že nekaj."
,Gotovo, gospod Born, saj nihče drug kot grofica Kamila je imela vzrok, da streže gospodu baronu po življenju I" je pritrdil Bimbo. „Radi pravde pred vsemi Ona misli, če je gospod baron mrtev, ostane vse pri starem."
Lopova sta se umaknila še malo bolj za zid, da bi ne bila najdena.
„Kak človek pa je to, ta Born, kakor ga imenuje zamorec?" je zašepetal Koh z glasom, trepetajočim od razburjenosti in strahu.
„No, to ni težko uganiti!" je zaškripal Fogel srdito. „Iz njegovih besed se da to sklepati. Imenuje se naslednika Vrač-kovega — torej je detektiv! Nagnali so nama vohunskega psa na hrbet in prav tako se zdi, ko da nama ne bo ta prav nič manj nevaren, kakor je bil oni!"
„Hudič naj ga vzame!" je zarenčal Koh besno. „Ali ste čuli, kako naju je obdelaval?"
„Seveda! Ta prikazen ve že zdaj več kot preveč."
„In k oskrbniku hoče z zamorcem iti!" je zamrmral Koh obupan. „Ce se snide s tem, izve tudi vso zgodbo z grofico in potem —"
„Potem bo za naju zelo nevarno, Koh!" je dostavil Fogel temno.
„In stvar z baronom bo tudi v toliko izvohal, da naju prime lahko zato za vrat!" je nadaljeval Koh.
„Seveda! In poleg tega ona z otrokom — za vraga. Koh, zdaj nama prede natanko tako huda kakor takrat!"
„Odpraviva si vendar tega sitneža z vratu, z zamorcem vred!" je zašepetal Koh. „In sicer takoj! Dva sva proti dvema! Stvar nima za naju daljše nevarnosti. Ustrehva ju kar iz zasede!"
„Vaš predlog je prav dober, Koh, toda jaz imam vendar pomisleke proti temu!"
„Kakšne pomisleke?" se je zavzel Koh.
„Na mesto tega detektiva nastopi potem zopet drugi in s tem nama ni nič pomagano. Razen tega se takoj izve, da sva ju spravila midva s sveta, ker krčmar v gozdu naju je gotovo spoznal, ve, kam sva se napotila in tako dalje. Premisliva in pomisliva na drugo sredstvo!"
„Ne vedel bi za boljšega," je odvrnil Koh nejevoljno. „In priložnost bi ne mogla biti ugodnejša. Ah hočete, naj odide detektiv mirno k oskrbniku?"
„Ne, ne! S tem se ne sme na nikak način sniti!"
„Ah kako naj to.drugače zabraniva, kakor —"
„Pomishva o tem, Koh! Imava čas do jutri zato. Slišali ste, da hoče detektiv naj prvo z zamorcem preiskati gozd. Upa, da dobi o baronu kako sled. Zvit je, niti ne misli na glumače; dokaz, da je najino zvijačo prepoznal. V najhušem slučaju se nama ponudi še vedno jutri priložnost, da izvršiva Vaš predlog!"
.Dvomim!"
„Naj pride do tega! — Še malo bolj se umakniva! Sem prihajata!"
„Če nazadnje najdeta konja in —"
„No, Koh, ako ta dva nebodijihtreba najino navzočnost zasledita, pa seveda opraviva na kratko!" je izjavil Fogel s temno odločnostjo.
Koh je pritrjevalno prikimal.
Vzel je revolver iz žepa in ga natančno preiskal; nato je obdržal orožje v roki, da bi bil na kako presenečenje pripravljen.
Born in Bimbo sta mirno nadaljevala pot med razvalinami, nič sluteč, v kako .grozni nevarnosti se nahajata v tej samoti.
Zločinca sta zasledovala vsako njuno kretnjo z žarečimi, napetimi pogledi in se umikala pri tem vedno globlje v sked-njeve razvahne.
Med tem je nebo polagoma otemnelo. Pokrilo se je iznova s temnimi oblaki in začelo je zopet deževati.
Zdaj sta se Bimbo in Born vrnila. Namenjena sta bila nazaj v vas, kamor sta bila danes dopoldne prišla in se nastanila v krčmi.
Fogel in Koh sta se olajšana oddahnila, ko sta onadva zapustila pogorišče. Šla sta nazaj v hlev in se tam posvetovala, kako bi zabranila nameravani sestanek med Bornom in oskrbnikom.
Da je vedel Fogel o vseh odkritjih, ki jih je Born storil, bi bil sledil nasvetu Kohovemu in detektiv bi bil tu najbrže najdel konec svojega delovanja in storil ravno tako grozno in naglo smrt kakor nesrečni Vračko.
Drugo jutro je bil Kohov konj zopet zdrav. Tovariša sta zapustila skrivališče in odjezdila v gozd nazaj.
Napravila sta tekom noči načrt, po katerem sta mislila delati in ki jima je obetal zaželjeni uspeh.
V gozdu sta se ločila.
Med tem ko je Koh ob poti prežal in pričakoval, da prideta Born in Bimbo mimo, da bi ju opazoval, jahal je Fogel naprej in sicer v smeri proti oni vasi, kjer je zdaj stanoval oskrbnik.
Grof Herbert se je bil povrnil s potovanja v Monako.
Sedel je v jutru istega dne, ko je hotel Born poiskati oskrbnika, s Kamilo pri zajutrku.
Dospel je bil prejšnji dan popoldne in Kamila ga je bila sprejela s jalinjenim veseljem in skrivnim strahom. Toda ta jo je kmalu zapustil, ker grof ni izvedel niti o njenem delovanju med njegovo odsotnostjo, niti ni slutil izdaje, ki jo je prizadela njegovemu srcu.
Dasi se ji je kazal tedaj njen položaj jako ugoden, vendar ni bila Kamila nikakor veselo razpoložena. Imela je bila predvčerajšnji večer nesrečo v igri in sicer ni bila izgubila le vse vsote, ki ji jo je bil skrivoma doposlal soprogov bankir, temveč še par tisoč frankov poleg tega, ki si jih je bila izposodila od kneza Orlova.
Soprogu seveda ni smela izdati ničesar o svoji nezgodi. Morala se je pa bati, da mu bo prišla stvar čez menj ali delj časa na uho, in pravkar je premišljevala, kako bi to zabranila. Pred vsem ni smel bankir ničesar poročati o denarni po-šiljatvi.
Grof Herbert je bil takisto slabe volje, ker njegov odvetnik mu je bil dal malo upa z ozirom na pravdo. Tega Kamili ni zamolčal, ona pa mu je odvrnila s skrivnostnim nasmehom in z zelo trdnim glasom, da ni nič izgubljenega in da veruje zatrdno na za oba srečen izid pravde.
Seveda je bila lahko tako upapolna, ko je pa dobila Fo-gelnova poročila o Sigmundu. Nestrpno in napeto je pričakovala še vedno zastonj natančnejših obvestil od zvestega tovariša in ni si znala tolmačiti njegovega molka. Zdelo se ji je potrebno Fogelnu brzojaviti in zahtevati pojasnila.
Že se je dvignila, da se z oprostitvijo odstrani in svoj namen takoj izvrši, kar je prinesel sluga brzojav in ga položil pred grofa na mizo.
Kamila je ostala in zrla napeto na brzojav in na grofa, ki je ovitek naglo strgal, kliSoč presenečen :
,0d odvetnika v glavnem mestu! Kaj mi le ima izpo-roöiti? Saj je komaj mogel dospeti v mesto!"
Kamile se je polastila slutnja.
Naglo je pristopila k soprogu, da prebere brzojavko obenem z njim. Pogledala je grofu čez rame in oči so se ji veselo zasvetile.
Odvetnik je brzojavil sledečo važno vest:
„Pravkar dospel v glavno mesto, izvem, da je umrl baron Sigmund Čemšeniški nagle smrti! Natančnejše poročilo in časopis, ki je v njem ta pretresljiva novica, sledita. Odvetnik baronov je na poti k Vam."
Grof Herbert je strmel v brzojavko v od razburjenosti trepetajoči roki, ko da ne verjame lastnim očem.
„Vsemogočni Bog! Saj to ni mogoče!" je vskliknil bled in z glasom najsilnejšega ganotja, vrgel brzojavko na mizo in vstal. „Mrtev? Kako se je moglo to le tako naglo zgoditi?"
Kamila se je hitreje zavedla, kakor njen soprog, saj nje ni presenetilo to obvestilo. Čudila se je le temu, da so govorili o Sigmundovi smrti že časopisi. Kdo je dal dotično notico v časopise? Fogel morda? Policija? Mar so dobili truplo?
No, vse to je bila postranska stvar. Občutila je demo-nično veselje in zadoščenje nad dejstvom, ki je bilo sedaj javno znano.
„To je v resnici zelo presenetljivo!" je dejala.
„Da, moj Bog! ne morem zapopasti!" je vskliknil grof Herbert in stopal z velikimi koraki po salonu gor in dol. „Mrtev? 1 Od kakšne bolezni je le mogel tako hitro, tako naglo umreti?"
Kamila se je nevidno zasmehljala. Poznala je „bolezen", ki je bila pograbila Sigmunda, toda čuvala se je dobro izdati se le s potezo. Hlinila je najveöje začudenje in celo opomnila z dvomečim glasom:
„Končno pa to niti res nil"
„O, meniš li? — Tudi jaz bi ne verjeli" je odvrnil grof. „Toda časopisi so, kakor priča brzojavka, pisali o tem. Naj-brže baron ni umrl naravne smrti — morda nesreča — ali —" zmajal je razburjen, ne umevaje, z glavo, pristopil zopet k mizi, vzel brzojavko in jo še enkrat prebral.
„Ne," je dejal nato resno in položil brzojav z izrazom, ki se ž njim da smrtno poročilo iz rok, zopet na mizo: ,Ne, vendar se ne da dvomiti o stvari. Moj odvetnik se je gotovo natanko informiral, sicer pa — baronov odvetnik je na poti v Monako? Ne bi prišel, če bi bila vest o smrti neresnična. — Čudno, kako hitro se je izpolnila tvoja želja, Kamila !•' je pristavil z žalostnim nasmehom.
Kamila ga je pogledala nekohko osupnjena.
Ali jo je sumničil? Toda kako? Izgovoril je te besede pač tako, spominjajoč se njenih prejšnjih, nekoliko neprevidnih izrekov.
„Da, imaš prav!" je odvrnila hladno. „Usoda je izpolnila najino željo presenetljivo hitro!"
„Najino željo?" je odgovoril grof Herbert zategnjeno. „No, midva, ah vsaj jaz, si nisem želel baron Sigmundove smrti!"
„Tako tudi nisem mislila," jo je okrenila Kamila. „Hočem s tem samo reči, da se je najina želja, naj bi se pravda kmalu končala, po tej nesreči izpolnila. Ker pravda — kaj ne, ljubi Herbert — je vendar končana?"
„Upam vsaj! Najbrže — seveda!" je nato prikimal grof Herbert.
„In vse ostane, kakor je bilo?"
„Gotovo! — Če ni baron napravil oporoke. In to je pač, z ozirom na njegovo tako naglo in nepričakovano smrt, tako dobro kot izključeno!"
„Njegov odvetnik prinese gotovo potrdilo zato."
„Da, to tudi menim! Sicer pa dospe lahko že danes, če sodim po brzojavki."
„Ali pojde to, ljubi Herbert, da bom pri tvojem razgovoru s tem možem navzoča?" je vprašala Kamila prežeč.
„Če želiš — zakaj pa ne?"
„Baronov odvetnik nam bo dal lahko natančno pojasnilo in jaz sem, kakor moram priznati, zelo željna izvedeti poedi-nosti!" — — — — — — — — — —• — — —
Proti večeru je bil najavljen grofu baron Sigmundov odvetnik.
Zakonski par je bil v grofovi sobi in ta je ukazal slugi, naj privede naznanjenega.
Napeto je pričakovala Kamila vstop moža, katerega domnevana razkritja o Sigmundovi .smrti bi bili tudi njej po večini nova.
Sedla je bila na stol pred soprogovo pisalno mizo. Tu je bila v senci, med tem ko so grofa, stoječega sredi sobe pod svetilnikom, oblivali jasni lučni žarki. Ta prostor si je büa izbrala nalašč in iz dobrega vzroka.
Odvetnik, še mlad, z elegantno salonsko obleko odet mož, je vstopil. Z grofom Herbertom se je poznal že od svojega prvega poseta.
Pred Kamilo se je poklonil s hladno vljudnostjo in ona je to povrnila s ponosnim naklonom glave.
„O Vašem prihodu sem že obveščen, gospod odvetniki" je rekel grof, kažoč z vabilno kretnjo roke na stol.
„A!" se je začudil odvetnik. „Potem Vam je tudi pač znano, kaj je povzročilo mojo pot v Monako, gospod grof?"
„Brzojavka mojega odvetnika mi je naznanila naglo smrt gospoda barona Cemšeniškega."
„Smrt — hočete pač reči: govorico o smrti, gospod grof!"
„Kaj? Ali ni gospod baron res umrl?"
„Tega ne ve še nihče gotovo!"
Če bi ne bila sedela Kamila tako popolnoma v polutemi, bi bila opazila oba moška izraz najbridkejšega razočaranja in strahu v njenih potezah. Toda kakor so jo tudi zadele te temne besede in kohkor bojazni so ji tudi v srcu zbudile, glasu le ni dala od sebe, ker hotela je le shšati in opazovati, sama pa se ne udeležiti razgovora, dokler se je dalo temu izogniti.
Grof ni vedel, kaj naj odgovori.
„Toda moj odvetnik mi je vendarle brzojavil, da časopisi —"
„Smem li videti brzojav Vašega gospoda odvetnika, gospod grof?"
„Tuje!"
Grof Herbert je pristopil k pisalni mizi in vzel z nje brzojavko. Odvetnik jo je prebral in jo z nasmehom vrnil grofu.
„Mishl sem si pač, gospod grof, da ne veste še ničesar gotovega!" je dejal. „In Vas gospod odvetnik tudi ne."
„Potem pa mi pojasnite, gospod odvetnik, kaj je na tej govorici — kakor jo imenujete — resničnega!" je zaklical grof strašno razburjen.
Odvetnik je skomizgnil s temnim izrazom.
„Kako je prišlo poročilo o smrti gospoda barona v časopise, ali kdo bi je bil provzročil, ne vem!" Je rekel. „Jaz sam nisem do tedaj ničesar slutü o tem dogodku."
„Tudi Vi ste izvedeli o njem po časopisih?" je zaklical grof začuden.
„Da!"
„Toda kako je to mogoče? Saj ste bili v najbližji zvezi z gospodom baronom?"
„Gotovo — do njegovega odhoda. Od nekaj časa je odsoten iz stolnega mesta!"
„O, potem torej niti Vi ne veste ničesar gotovega?" je-odvrnil grof, vedno bolj se čudeč.
„Pač, gospod grofi Pojasnim Vam na kratko, kaj se je dogodilo! Gospod baron je nastopil v spremstvu sluge potovanje, katerega vzrok nima z našo stvarjo nič opraviti, ki pa mi je dobro znan."
Pri teh odvetnikovih besedah se je Kamila prestrašeno zgenila in smrtna bledost ji je pokrila za trenotek lica.
„Gospod baron je dobil v nekem kraju, kjer se je nahajal, obvestilo, ki ga je napotilo oditi na neko naznačeno mu mesto v zelo pusti pokrajini in sicer popolnoma samega, brez sluge."
„Zelo čudno!" je segel grof začuden vmes.
„Da, zelo čudno! No, s tega izleta se gospod baron še do danes ni povrnil, gospod grof; to je vse!"
„Vse?" je vzkliknil grof Herbert razočaran. „Gospod baron je tedaj izginil — na prav skrivnosten način izginil! Modra pa znate Vi to pojasniti!"
„Po vsem soditi je zašel gospod baron v neko past, ki se mu je bila nastavila. Mogoče, da je postal žrtev zločina, gospod grof?"
„Veliki Bog! Ali je imel sovražnike, ki so mu stregli po življenju?" je zaklical grof Herbert osupnjen.
„Da, gospod grof, celo zelo nevarne sovražnike!" je dejal odvetnik s poudarkom in se ozrl pri tem navidezno brez namena za hip na Kamilo.
Ta je ostala negibna na svojem prostoru in požirala vsako besedo, vsalco kretnjo odvetnikovo brez diha in polna mrzhčne napetosti.
Grof Herbert, ki seveda ni niti slutil zveze teh stvari, je zmajeval ne umevaje z glavo.
„Seveda so se začela poizvedovanja, v glavnem oprta na slugove podatke," je nadaljeval odvetnik. „Dozdaj zastonj. Vsekakor pa je dvom o namišljeni smrti gospoda barona opravičen."
„Menite, da še živi in da je zazdaj le zadržan se povrniti?"
„Vsaj prenagljeno se mi zdi verjeti na njegovo smrt."
„Moj Bog! Kako čudna, skrivnostna zgodba!" je zamrmral grof Herbert. „Kako dolgo je že, da je izginil gospod baron P"*
„Pet dni, gospod grof!"
„O, in to še mislite, da se povrne? Meni se zdi, žal le pregotovo, daje mrtev!"
„Ne bom tajil, gospod grof, da me njegov zamudek iz-venredno vznemirja," je odvrnil odvetnik resno, „toda ne od-rečem se upanju, da bom gospoda barona mogoče kmalu zopet videl!"
„Po dejstvih pa moramo sklepati, daje mrtev!" je dejal grof Herbert, trdovratno se držeč svojega mnenja. „Pač mi ni treba naglašati, da globoko obžalujem ta žalostni dogodek. Gospod baron in jaz sicer nisva bila prijatelja, toda vzlic temu ne morem nikdar pozdraviti njegovega naglega konca kot svojo srečo. Pravda je postala sedaj seveda brezpredmetna in jo smatram za končano, kaj ne, gospod odvetnik?"
„To je od Vas odvisno, gospod, grof!"
„Kako to?"
„Prišel sem samo vsled tega v Monako, gospod grof, da se razgovorim o tem z Vami še enkrat osebno. Izginjenje gospoda barona in poročila časopisov o njegovi namišljeni smrti — govori se v njih o umoru — dala so mi najbližji povod za ta korak !"
„Pa dobro ! Doženimo torej zadevo takoj do konca, gospod odvetnik!"
„Kakor sem Vam, gospod grof, že pri prvem posetu namignil, imam najobširnejša pooblastila in natančne instrukcije od strani gospoda barona Čemšeniškega," je nadaljeval odvetnik. „To pripominjam, da se izognem nesporazumljenjem!"
„Že dobro!" je prikimal grof Herbert nestrpno. „Ker je gospod baron mrtev, ste stopili kot njegov pooblaščenec nekako na njegovo mesto!"
„Tako je, gospod grof! Recimo da gospoda barona v resnici ni več med živimi, vendar ne bo to dejstvo nikakor spremenilo tega procesa. Gospod baron je postavil določila za vse slučaje."
„Torej je napravil oporoko!"
„Da, taka obstoja!"
„In kakšna določila so v njej ? — Imam za to, da so Vam znana."
„Morem Vam le reči, gospod grof, da pusti vse, kar se v njej tiöe procesa; stvari neizpremenjenel"
„Kako neizpremenjene je odvrnil grof Herbert v nejevoljni razburjenosti. „Ali hočete s tem reči, da mi ugovarja gospod baron premoženje tudi še po smrti?"
„Da, za svoje dediče, gospod grofi"
„Vem zagotovo, da nima neposrednih dedičevi"
„Dva dediča sta, ki sta v oporoki imenovana, gospod grof!"
„Kdo pa sta tadva?"
„Mlado dekle, mlinarjeva hči in — neki otrok, deček. Ta je glavni dedič in njegov jerob in upravitelj glede premoženja naj bosta Vaš nekdanji oskrbnik Jurij iii jaz."
' Grof je pogledal govorečega s topim začudenjem.
Tedaj pa mu je preletel ustnice rogajoči nasmeh in z razdi'azenim glasom je odgovoril:
„Ah mi ne bi povedah, kdo da je pravzaprav ta glavni dedič?"
Pri tem vprašanju se je dvignila Kamila s sedeža.
Bleda in rahlo trepetajoča od razburjenosti se je naslonila ob pisalno mizo.
Kak odgovor bo pač dal odvetnik? Kdo je ta deček, je uganila instinktivno in blazen strah se jo je polotil ob misli, da bi zdaj grof lahko zashšal izreči ime svojega otroka in nato kot neposredno posledico začul izjavo, da dete še živi.
Njen strah je bü nepotreben.
Odvetnik ni izgovoril imena. S hladnim glasom je dejal grofu :	i
^ ■ti'
„Zal mi je, gospod gro^ da Vam ne morem o tej stvari
ničesar več izporočiti!" v ;'
„No resnično, zahvaljujem se tudi za daljše pojasnilo I" se je izvilo grofu Herbertu z jeznim nasmehom. „Te oporoke seveda ne pripoznam in ji bom, ko pride čas za to, ugovarjal. Moj odvetnik bo takoj uvedel potrebne korake, da se stvar požuri I"
Odvetnik se je z mirnim izrazom priklonil.
„Šlo mi je za to, gospod grof, da zaSujem Vašo odločitev glede oporoke," je dejal. „Ker si želite hitre odločitve, odpre se lahko oporoka v najkrajšem času."
„Gotovo 1 Čim prej, tem ljubše mi je I"
„Še A^am moram naznaniti, gospod grof, da sem vložil v interesu dedičev pri sodniji predlog, ki meri na to, ohraniti obstoječe zdaj, še v Vaši posesti se nahajajoče premoženje kolikor možno stalno."
„Kaj naj to pomeni, gospod odvetnik?" je vprašal grof Herbert z ostrim glasom in temno stisnü obrvi. „Ah hočete še pred končano pravdo deti moje premoženje v prepoved?"
„Vašega premoženja ne, gospod grofi" je dejal odvetnik s finim nasmehom.
Grof je temno zardel, jezen blisk mu je švignil iz oči.
„Prosim, da govorite v jasnih izrazih, gospod odvetnik," mu je zatrepetalo ostro in ponosno z ustnic.
Odvetnik ni izgubil svoje hladne mirnosti. Priklonil se je in vljudno nadaljeval:
- „Ni se mi zdelo več potrebno govoriti o premoženjskih stvareh, gospod grof Zato sem dejal priprosto: Vaše premoženje. Mišljeno je s tem vse premoženje, ki ga Vam je do-nesla Vaša prva gospa soproga."
„No, moj gospod, proti takemu koraku od Vaše strani bom seveda ugovarjal."
„To je infamija! Nesramnost je I" je zadonel Kamilin glas poln jeze in zaničevanja iz ozadja.
Odvetnik se je obrnil k njej in odvrnil hladno in mirno:
„Prosim milostivo, da upošteva, da ne delam tega na svojo roko, temveč da so mi moji koraki v tej zadevi najstrožje predpisani!"
Kamila se je ugriznila besna nad to točno zavrnitvijo v ustnice in molčala.
Njen soprog je stal takisto nem, zroč v kuhajoči jezi s temnimi pogledi proti tlom.
„Čast mi je, da se priporočam, gospod grof," je dejal po kratkem odmoru odvetnik.
Storil je proti paru dva poklona, ki se nista vrnila, ter odkorakal popolnoma mirnodušno proti durim.
Ko je bil zunaj, pal je grof ko uničen na stol in zastokal obupan, skrivajoč bledi obraz v dlani:
„Zdaj je vse izgubljeno. V kratkem bova — berača 1"
Kamüine od zlobe spačene poteze je spreletel rogajoč, neusmiljen nasmeh.
„Ti mogoče — toda jaz ne!" so ji zamrmrale drhteče ustnice.
111. poglavje.
Zapuščena.
„o milosti vi Bog, reši me iz te grozne hiše. Ali me je ubogo res ves svet zapustil? Ali so pozabili name vsi prijatelji? Ali mi ne pomaga nihče odtod?"
Ihteö, roke vijoö v najbritkejši muki je ležala Lizika na kolenih pred molitvenim pultom v svoji sobi. V 'tem prostoru je bila nesrečnica ujetnica.
Gospa Dubokova je bila ukazala, naj ubogo deklico zaprejo, ker je bila Lizika v svoji veliki obupanosti poizkusila ubežati.
Dva dneva — dva strašna, grozna dneva sta bila prešla, kar je bila Melanija Bergova tukaj, in Lizika se je zdaj odrekla vsakemu upu, da bo osvobojena iz svoje pozlačene kletke.
Melanija, ki se je kazala tako sočutno, je gotovo pozabila na svojo obljubo.
Tako je mislila Lizika polna bridkosti. Da, zapuščena je bila od vseh prijateljev. Kdo se je še brigal za njeno- usodo? Kdo je povpraševal, kdo poizvedoval a!i iskal zanjo ? Ah, nihče 1 Nikdar več ne ubeži oblasti krute sovražnice Sidonije in njene sodruginje! Tudi očeta, ki je še vedno nedolžen trpel v jetnišniei, pač nikoli več ne uzre! Ob vseh teh mislih ji je skoro počilo srce od boli in bridkosti.
„O ljubi Bog, usmili seme vendar!" je zakričala obupana in stegnila sklenjene roke proti nebu.
In nato je morala proti volji misliti na Feliksa — nanj, ki jo je bil pozabil in izdal. Da — je menila — izdal, radi peklenske ženske, ki jo je tako kruto preganjala.
Odkar ga je bila tukaj zadnjiö videla, je bila prepričana o tem, da ni Feliks več mislil nanjo.
Sidonija je bila njegova nevesta. Tako ji je bila Dubokova rogaje zaklicala in ta grozna beseda se ji je bila zarila v srce kakor žareče jeklo.
Toda ni ga hotela preklinjati — o, niti resno jezna ni mogla biti nanj. Kdo pa je tudi bila, da bi smela upati, da bi jo ta mož ljubil? Mlinarjeva Lizika! — Ah, svet jo je zaničeval in obsojal kakor njene'ga nedolžnega očeta! In njena ljubezen, ki jo je nosila v čistih, deviških prsih, se je z ro-ganjem in zaničevanjem zasmehovala in z zaničevanjem zavračala.
O, kako težko, kako nesrečno težko je to delo od moža, v katerega je bila zrla vedno z najiskrenejšo ljubeznijo in ponižnim spoštovanjem. Od njega zaničevana in zapuščena, to je bilo najhujše in najbridkejše za njeno srce.
Lizika se je spomnila zopet onega prizora v Sigmundovi hiši, ko jo je vzel Feliks v naročje in ji šepetal ljubezenske besede, polne vročega poželjenja.
Zakaj? Ker sta stopila Sigmund in Bimbo vmes, in na ustnicah se mu je tresla beseda — grozna, uničujoča beseda, ki jo ni zaslužila.
Od one ure ga je izgubila za vedno.
Bridko ihteč je sklonila ubožica glavo na molitveni pult in iskala tolažbe in vdanosti v vroči molitvi.
Končno pa se je dvignila z medlim, srce trgajočim bolestnim nasmehom na ustnicah in kakor zadnji pozdrav v slovo njemu, ki ga je imela za izgubljenega, ji je zadonelo v tistih glasih z usten:
„Ne bom pozabila besede, donela tako je tožeč. Tvoj glas sem plakati Sula — Jaz vem, da ne ljubiš me več.
Večer je legel na polja, se h. koncu nagibal je dan. Zletele so zadnje ptice, tja v gozde čez širno ravan.
Zdaj loSena sva za vedno, spominjam se te ihteS. Ne bom pozabila besede — Jaz vem, da ne ljubiš me več!"
Lizika se je motila, Melanija Bergova ni büa pozabila na svojo obljubo. Pisala je bila Juriju in ta je nosil njeno pismo v žepu.
S temno jezo je korakal s kolodvora proti hiši gospe Dubokove, trdno odločen, da iztrže Liziko, če bo treba, s silo iz sovražničinih rok.
Vrli, pošteni Jurij ni pomislil, da je bil sam proti tej iženski prav brez moči.
Prišedši do hiše v Parkovi ulici, je potegnil močno za zvonec.
Omrežena vrata so se odprla in z od razburjenosti bijočim srcem je prekorakal tihi predvrt in šel po glavnih stopnicah navzgor.
Pri vhodu mu je stopil sluga nasproti - isti, ki ga je bil sprejel pri prvem posetu tukaj.
Moža sta se spoznala. Sluga je meril Jurija s prežečimi, skoro zbadljivimi pogledi in ga vprašal nakratko, ne da bi mu dovohl vstopiti:
„Kaj želite?"
„Govoril bi rad z gospo Dubokovo!" je odvrnil Jurij s kohkor možno mirnim glasom.
„Milostiva je odpotovala."
„Tako — Kdaj pa?" je . vzkhknil Jurij osupnjen in dvomeč.
„Včeraj, prijatelj!"
Sluga je bil dobro naučen. Jurij ni opazil, da je stala Dubokova, ki ga je bila iz svoje sobe videla prihajati, za okenskim zastorom in ga opazovala.
-
„Torej odpotovala je?" je dejal Jurij, ko je bil premagal svoje začudenje, s srdito ironičnim glasom. „Potem pa bi videl rad tudi Liziko — mlinarjevo Liziko."
„Eh, dobri prijatelji" se je zasmejal sluga zlobno. „To pa prihajate že prepozno!"
„Ne mlatite prazne slame 1" je vzrojil Jurij in hotel potisniti slugo na stran. „Ne dam se zavrniti."
„Počasi, prijatelj!" je zaklical sluga strupeno in branil svoje mesto. „Kaj pa želite? Dekleta ni več tukaj!"
„Ne veijameml Tu jo držite ujeto! če me ne pustite noter in ne oddaste ubogega otroka dobrovoljno, pojdem na pohcijo! — ali razumete?"
„Prosim, le pojdite na policijo!" se je rogal sluga. „Vam ne bo nič pomagalo. Dekle je uteklo. Kam, tega ne vemo!"
„Laž!" je divje zakričal Jurij. „Menite li, da sem tak tepec? Toda jaz vem, kaj se je tu dogodilo in da zadržujete ubogo dekle tu s silo."
„Tako? Kdo pa Vam je povedal to pravljico?"
Jurij ni dal na to pojasnila. Odločil se je bil, da se ne umakne, in zato je zagrabil s silno roko slugo za prsi in si iz-kušal priboriti vstop s silo.
„Hej! Kaj"pa Vam je palo v glavo?" je zaklical sluga besno. „Ali hočete, da Vas vržem ven?"
In zahrbtno je sunil Jurija nazaj in bhskoma zaloputnil vrata med se in onega.
Tresoč se jeze in razdraženosti je stal oskrbnik zunaj.
Uvidel je bil, da je sam popolnoma brez moči in da ne more brez tuje pomoči ničesar storiti za Lizikino osvobojenje. V onemogli jezi je vihtel stisnjeno pest proti durim in odkorakal počasi po stopnicah spet dol.
Zapustil je predvrt in krenil na pot proti policijski palači.
Potegnil je pismo Melanije Bergove iz žepa in ga še enkrat prebral, posebno sledeče vrste:
„Če Vam ne dajo Lizike dobrovoljno — česar se bojim, pa se obrnite na kriminalnega komisarja Borna. Od tega moža izveste, kje je zdaj baron Čemšeniški, in ta Vam bo povsod
pomagal, kjer bo treba. — Tako mi je naročila Lizika, naj Vas obvestim." — — —
Jurij je pokimal s srditim nasmehom predse in zopet vtaknil pismo.
Prišedši v policijsko palačo, si je dal pokazati pot v kriminalni oddelek in tu poiskal sobo uradujočega komisarja.
Uradnik ga je vljudno sprejel in ga vprašal, česa želi.
„Rad bi izvedel, kje bi lahko dobil gospoda komisaija Borna!" je izjavil Jurij.
„Gospoda Borna? — No, gospod, tega pa zdaj sploh ni v stolnem mestu I"
Jurij se je prestrašil, takoj pa mu je palo na um, da Born in baron skupno iščeta otroka.
„Morda mi lahko poveste, kje je zdaj gospod Born?" je vprašal dalje.
„Žal, da tega ne vemo!"
„Kdaj približno se bode povrnil gospod Born v stolno mesto?"
„To je zelo negotovo! Sicer pa, kaj želite od njega?"
„Nekaj zelo važnega bi mu povedal!"
„Stvar se mudi — kaj ne?"
„Gotovo!" je dejal Jurij s povdarkom.
„Počakajte minuto!"
Komisar je odšel v sosednjo sobo, kjer ga je Jurij skozi odprta vrata slišal govoriti z drugimi uradniki, toda ne da bi razumel besed.
Čez par minut se je komisar vrnil.
Napisal je nekaj na listič, pogledal nato Jurija ostro in pazljivo ter vprašal:
„V kaki zadevi bi paradi govorili z gospodom Bornom?"
„To bi najrajši povedal gospodu Bornu samemu, gospod komisar! Stvar se tiče deloma tudi gospoda barona Čemše-niškega."
Uradnik je presenečen pogledal Jurija, toda vprašal ni naprej.
„Tukaj imate gospoda Borna naslovi" je dejal in podal Juriju listič. „Lahko mu pišete. Öe ga ne bo več v tu nazna-čenem kraju, se odpošlje Vaše pismo za njim."
Jurij je vzel listič in se zahvalivši odstranil.
Odhltel je takoj na najbližjo pošto in tam oddal brzojav na Borna, ki mu je dodal prošnjo za takojšnji odgovor.
Nato je čakal celo uro. Odgovora ni bilo.
Šel je v restavracijo in čez eno uro zopet vprašal na pošti. Odgovorili so mu, da se je poslal brzojav od tam v drug kraj naprej.
Še dve uri je moral Jurij v mučni nestrpnosti čakati, potem šele je dobil končno zaželjeni odgovor.
Toda ta ga je bridko razočaral, ker ni prišel od Borna samega, temveč od postaje, kamor je bil brzojavil, in se je glasil nakratko:
„Prejemnika ni dobiti."
Ne vedoč si pomagati, je odšel Jurij, mehanično stopajoč zopet proti pohcijski palači.
Ali naj pokliče zdaj, ne čakaje na Bornovo vrnitev, za Liziko policijo na pomoč?
Po kratkem razmišljevanju je to misel opustil in sklenil, da brez Borna ničesar ne stori. Dvomil sicer ni, da bi mu poh-cija pomagala, ali ker je bila Pubokova vsled njegove grožnje na hišno preiskavo pripravljena, se je moral bati, da bi bila ta zdaj brezuspešna.
O Liziki bi se ne našlo v hiši nobene sledi, ker Dubo-kova je bila imela med tem zadosti časa, da se zavaruje. Ne, v tem trenotku ni mogel pomagati ubogemu, ujetemu dekletu.
Ves obupan je dospel Jurij zopet do policijske palače.
Nekaj je vendarle lahko storil, hotel je tu oddati poročilo za Borna, ki bi ga takoj po prihodu v stolno mesto obvestilo o položaju.
Na barona Torgavskega se je zmislil Jurij takisto, toda na tega se ni hotel obrniti, ker je menil, da stoji Feliks že popolnoma pod kvarnim vplivom Sidonijinim in da ne misli veö na Liziko.
Rad bi bil poiskal Jurij Melanijo Bergovo in z njo govoril, toda ni mu podala v pismu svojega naslova. Vprašal je ila policiji, tu pa mu niso mogli ničesar povedati.
S težkim srcem je končno nastopil zopet pot domov . . .
Melanija Bergova je bila že dva dneva na svojem novem mestu pri kneginji Orlovi in blagoslavljala je uro, ki jo je bila privedla njo, nesrečnico zapuščeno, k tej blagi, velikodušni gospe.
Ne kot z odvisno služabnico se je z njo ravnalo, temveč kot s prijateljico, hčerjo, in po težki dobi boleče izkušnje se je mogla ubožica v tej hiši, ki je postala pravi dom, oddahniti zopet vesela in srečna.
Bilo je v jutru tretjega dne.
Kneginja in Melanija sta sedeli v mah, prijazni sobici pri zajtrku.
V gugalnem stolu je sedel komodno mladi knez Aleksander in študiral časopis, prebiral damam zanimive novice iz njega. Na stranski mizici je stala kitajska skodehca z močno črno kavo, iz katere je Aleksander tu pa tam srebljal.
Ozrl se je večkrat izza časopisa s čudno poizvedovalnimi pogledi na Melanijo in si ogledoval z vidno sočutnim zanimanjem njene fine, vkljub vidljivim sledem boli in žalosti še vedno krasne, mile poteze.
Že ta dva prijazna, srečna dneva sta provzročila v Mela-nijini zunanjosti premembo. Obraz je bil seveda še vedno bled in reven, toda izraz grenke, bridke boh se je bil umaknil in prepustil mesto mili otožoosti. Taka je tu sedela, tiha in po-
hlevna, krasne modre oči osenčene od povešenih trepalnic, liki podoba lepe, trpeče svetnice.
Priprosta, temna svilnata obleka — eno mnogih knegi-njinih daril — je bila tudi vso njeno prikazen tako izpreme-nila, jo tako temeljito predrugačila, da se je knez Aleksander v tihem čudil, če je pomislil na trenotek, ki jo je bil videl pred dvema dnevoma pred tetinimi nogami, po zunanjosti skoraj beračici enako. Zdaj se je bila ta izpremenila v pravo, visoko damo!
Resnično — si je priznal mladi mož nehote — če bi jo srečal kje v družbi, ne bi je mogel nikakor imeti za preprosto Melanijo Bergovo, družabnico tetino, čim delj je opazoval njene poteze, vitko, plemenito postavo, kretanje in obnašanje, tem bolj se je utrdilo v njem mnenje, da je mogla ta Melanija Bergova izhajati le iz resnično visoke hiše. Tako se ni kretala, tako ni govorila nobena navadna družabnica ali kaj takega in če bi bila šolana še tako izvrstno I
Melanija je menda čutila na njej počivajoče poglede Aleksandrove, ker nakrat je obrnila obraz proti njemu. Oči so se ji srečale z njegovim pogledom, ki je prerazločno izdajal svoje misli in občudovanje, da bi ne bila razumela, kaj se je godilo v njegovi duši.
Jasna rdečica se ji je zhla čez lica in zbegano se odvrnivši je globoko povesila glavo.
Tudi Aleksander je skril svoj zardeli obraz naglo za časopis, ko da .je bU. zaloten pri slabem činu.
„No, Aleks," je zadonel nekako začuden blagi kneginjin glas, „saj molčiš že cehh pet minuti Ali ni ničesar zanimivega v tvojem časopisu, kar bi nama lahko prebral? Morda pa naju nameravaš spraviti v napetost za kak posebno sen-zacijonalen dogodek?"
„Oprosti, ljuba tetal Pečam se nekoliko s politiko!" je odvrnil Aleksander, naglo se zavedši. „To pa vendar ni nič za dame."
„Seveda ne!" se je nasmehnila kneginja. ,Toda občudujem te, kako hipoma se ti je priljubila politika. Prej gotovo ni bila nikdar tvoja prva skrb."
„Seveda ne! Prav imaš, ljuba tetal" je dejal, smehljajoö se v zadregi. „Toda nekoliko se mora človek pač poučiti o tem, kar se na svetu godi. — Tu pa vidim zelo čuden inse-ratl' je naglo nadaljeval, listajoč po časopisu, da okrene pogovor.
,0 — naznanilo? Kaj pa čemo ž njim?" se je branila kneginja.
„Le poslušaj, ljuba teta!" je zaklical Aleksander vnet in
bral?
„Ervin!
Obupajoča mati išče uropano dete. Kdo kaj ve?
Sigmund? —	Melanija. "Glavna pošta."
„Y resnici — zelo čudno!" je dejala kneginja s temnim izrazom in se ozrla na Melanijo. „Kaj ne, ljubo dete? Uboga mati! In Melanija se imenuje?"
Melanija Bergova je sedela negibna s široko odprtimi očmi, s čudnim nasmehom na ustnicah, in je strmela v prazno.
Pri kneginjinem nagovoru se je zganila, ko da se je prestrašila, in naglo pokimala.
Osupnjena nad tem nerazumljivim vedenjem, je hotela kneginja staviti Melaniji drugo vprašanje, ko ji je to zabranil Aleksandrov vzklik.
„O — saj to je grozno!" so zatrepetale razburjene ustnice mladega kneza.
„Kaj pa Aleks?" je vprašala kneginja začudena. „Kaj si tam našel?"
Mesto pojasnila jima je začel Aleksander brati sledeče iz časnika:
„Z ozirom na našo, predvčerajšnjem objavljeno kratko notico o skrivnostnem izginenju, v višjih družabnih krogih dobroznanega mladega gospoda barona čemšeniškega, smo danes v položaju dati svojim bralcem natančnejša poročila o tem kakor skrivnostnem, tako senzacijonalnem dogodku.
Nam prihaja od neznanca, ki pa je po svojem zatrdilu dobro poučen, nastopno poročilo, ki ga prinašamo dobesedno in seveda z zadržkom:
Baron Cemšeniški je šel pred kratkim, spremljan od sluge (od tega je prišlo prvo, na policijo naslovljeno obvestilo. Op. ured.), na potovanje. Namen je bila neka poizvedba v družinski zadevi. V odljudeni pokrajini je bil baron po zvijači izvabljen v gozd in postal tam žrtev skrivnih in srditih sovražnikov. Morilci so znali sledove krvavega čina tako zbrisati, da je umorjeni v polnem zmislu besede izginil. Kdo so krivci, kaj je zločin provzročilo, bi lahko povedal pač samo mrtvi.--—
Kar bi imeli temu naznanilu pristaviti, je pred vsem vprašanje: kdo so ti skrivni sovražniki nesrečneža? Zakaj so mu stregli po življenju?
Kakor se zdi, temelji tu vse na temni družinski skrivnosti. Seveda nam niti na um ne pride, da bi se drznili kaj namigavati, in poudarjamo to vnaprej prav odločno.
Baron Sigmund Cemšeniški je stal v tesni rodbinski zvezi z grofom Ratiborskim. S smrtjo grofice Melanije Ratiborske — edine sestre baronove—je bil te zveze konec in sicer jako mučen, kakor se bodo naši bralci še spominjali. Prišlo je celo do dvoboja, z znanim skrivnostnim izidom. Pozneje je postala prejšnja družabnica umrle grofice druga soproga grofa Ratiborskega in par je sedaj na ženitvovanj-skem potovanju v inozemstvu in gotovo nima — to izrecno poudarjamo — o tej tragediji, koje nesrečni junak je baron Cemšeniški, niti slutnje do te ure.
Nam se ta opazka ne zdi odveč, ker sumni-čenj in zlobnih razlaganj se ne bo manjkalo. Upamo pa, da se posreči trudu policije prav kmalu posvetiti v skrivnostno temo te pretresujoče drame. Kakor čujemo, so se uvedla že obširna poizvedovanja po storilcih ..."
Ko je bil Aleksander Orlov prebral te vrste, je povesil časopis in se ozrl na dame ob mizi, da nekaj pripomni.
Toda beseda mu je zastala v grlu od osupnjenja, ko je zadel njegov pogled Melanijo Bergovo. Obraz ji je bil smrtno bled, oči so strmele polne groze vanj, poteze so ji bile spačene kakor od prevelike, nagle, smrtne groze.
„Za božjo voljo, gospodična Bergova, kaj Vam je?" je zaklical Aleksander in naglo planil po koncu, ker zdelo se mu je, da pade Melanija Bergova v najbližjem trenotku ones voščena na tla.
Tudi kneginja je pri pogledu nanjo zavpila od strahu in se tresoč dvignila.
Tedaj pa je sunila Melanija, z naglo kretnjo vstavši, svoj stol nazaj, v hropečih, od zadržanega ibtenja dušenih glasovih je zajecljala oprostitev in zbežala iz sobe.
Teta in nečak sta se pogledala zbegana, osupnjena in bleda od razburjenosti.
„Kaj naj to pomeni, teta?" je zajecljal končno Aleksander zmajaje z glavo.
Ne da bi odgovorila, je odhitela kneginja, za Melanijo. Dobila jo je v sobi, ležečo na tleh, obraz zakopan v blazine stola in krčevito ihtečo.
Silno osupnjena in prevzeta sočutne skrbi, se je sklonila kneginja nad nesrečnico, objela ji je nežno, trepetajočo postavo in jo plašno vpraševala.
Melanija ni dala razumljivega odgovora. Le še silneje ihteč, je vila tarnaje roke.
Kneginja jo je držala v naročju, ne vedoč si pomagati. Proti temu groznemu srčnemu viharju se je čutila brezmočno, ker ni poznala njegovega vzroka. Toda Melanijina tožba ji je trgala srce. Zastonj jo je rotila, naj se izreče, naj ji zaupa — končno je morala plemenita gospa, solzeč se od najglobočjega' ganotja, brezuspešni trud opustiti.
Pozvonila je in priporočila Melanijo varstvu vstopivše sobarice. Nato se je povrnila k nečaku.
»No, teta?" ji je stopil naproti Aleksander s plašno napetim vprašanjem.
Kneginja je zavzdihnila in skomizgnila,
„Ne vem, od kod je prišla ta nagla bolest nad nesreö-nieo. Nič ne govori. Grozno je, Aleks 1"
„Ničesar ni pojasnila, ljuba teta?"
„Ne, niti najmanj. Saj je vendar komaj mogoče, da jo je mogla zgodba o umoru barona Cemšeniškega pretresti tako silovito?"
„Kako naj se to pač razume? — Ne, ne I" In Aleksander Orlov je odločno zmajal z glavo. „Saj barona niti ne pozna, kaj ne?"
„Tega ne vem, imam pa za zelo neverjetno."
„Pač nisi natanko poučena o rodbini gospodične Bergove, ljuba teta?"
„Ah, dragi Aleks, ne vem skoro ničesar o nji!"
„Ničesar?" je zaklical Aleksander osupnjen. „Toda, ljuba teta, kdo pa ti je mlado damo priporočil?"
„Nihče I"
„Šališ se!"
„Nikakor ne. Ugajala mi je in tako sem jo sprejela. Ti veš, da se vedno zanesem na svojo lastno sodbo in poznavanje ljudi, in v tem slučaju prevzamem vsako jamstvo, da zasluži Melanija Bergova moje sočutje v polni meri."
„Brez dvoma, ljuba teta!" je pritrdil mladi mož z nenavadno gorkoto.
„čudno bitje je," je zamrmral nato zamišljen.
„Da, zelo čudno, Aleks. Nesrečna je, ki ima gotovo zelo žalostno in strašno zgodovino za sabo. Počakam, da mi jo zaupa."
„Ti nočeš siliti v njo z vprašanji? Ne boš li zahtevala pojasnila za njeno čudno vedenje?"
„Ne, Aleks, ker zdi se mi, ko da bi jo s tem podila od
hiše."
„O — res? Ali se bojiš, da bi zato lahko odšla?"
„Toda če storiš to na pravi, ljubeznivi način, ljuba teta, potem ti Melanija Bergova, ne da bi bila nehvaležna, ne more odreči pojasnila."
„Zdi se mi, da se zanjo zelo zanimaš, ljubi Aleks?"
Knez Aleksander je nekako v zadregi povesil pogled.
„No, da ljuba teta!" je odvrnil nato prostodušno. „Ker je gospodična Bergova nesrečnica, vzbuja moje sočutje. In — ne vem — nekaj je v njenem ponašanju, kar je skrivnostno in vabljivo. Imam jo za nekaj boljšega, kakor je navadna dru-. žabnical"
„No, ti si jo pa zelo natančno opazoval, dragi Aleks!" se je nasmehnila kneginja in se ozrla v nečakov obraz s čudno vprašujohim pogledom.
„O — saj ti si opazila gotovo isto, ljuba teta?!"
„Da, toda moja radovednost zaostaja za tvojo."
„Radovednost?" se je vneto branil Aleksander. „Usmilje-nost in sočutje, ljuba teta, hočeš reči! Res, moraš vprašati gospodično Bergovo. Ubožiei bo delo to le blagodejno, ako bo stisnjeno srce lahko odkrila tako materinski prijateljici, kakoršna si ji ti."
„Tebi na ljubo naj to storim, Jjubi Aleks, kaj?"
„Toda, draga teta! Prosim te, kakšna ideja?" je vzkliknil mladi mož, ki je videl svoje skrivne misH uganjene, zbegan.
Kneginja se je zopet nasmehnila in rekla z milim glasom:
„No, še danes ali pa jutri poprosim gospodično Bergovo, naj mi svojo povest zaupa. Ako mi pa to odbije in pojde radi tega mogoče spet od nas — potem si moraš pripisati krivdo ti?"
„Jaz? — O, potem pusti to, potem pa rajša počakaj, ljuba
teta!"
„Vidim, da ti je zelo mnogo na tem, da ostane gospodična Bergova pri meni, Aleks!"
„V tvojem interesu — da, draga teta! Ker težko dobiš zopet tako družabnieo, ki bi ti tako ugajala, in tudi sicer —"
„Saj bomo videli, moj dobri AleksI" je segla kneginja naglo vmes. „Bodi le brez skrbi, nastopala bom s potrebno pozornostjo. In zdaj pojdem še enkrat k njej, da vidim, kako ji gre."
S temi besedami je zapustila kneginja vnovič sobo in Aleksander je zrl za njo nekoliko osupnjen in razburjen.
.Moram izvedeti, kdo je ta Melanija Bergova pravzaprav, kako skrivnostno preteklost skrival" je zamrmral predse.
Zamišljen je stopil par korakov po sobi in se nato, zavzet od hipne misli, ustavil.
„Ta baron Čemšeniški ji je moral stati blizu I Drugače ni mogoče! Njena bolečina velja njemu — njegovi smrti! Da, seveda! Tako je! Kaj ji je mogel biti ta mož? — Ali ga je morda — ljubila? — O — o tem moram imeti gotovost!" —
Kakšno čuvstvo za navadno družabnico Melanijo Bergovo je obvladalo srce tega mladega ruskega kneza, da se je tako živo pečal z njeno osebo, da je kazal tako nenavadno zanimanje za njeno usodo in njeno preteklost?
112. poglavje.
Zločinci na delu.
„Gotovo ste že po časopisih izvedeli o smrti barona Čemšeniškega in ta presenetljiva novica Vam je torej znana. Ne dvomim niti najmanje, da je Vaša zvita soproga, naša preljuba grofica Kamila, zapredla ubogega človeka s svojimi spretnimi prsti in da ni bil tudi pri tem krvavem delu njeno orodje nihče drugi kakor Fogel. Lahko bi tu poizvedela za naju jako dobro in koristno skrivnost. To morate prevzeti Vi, ker jaz tu težko izvem kaj posebnega. Ona je le prenezaupna proti meni. Toda imam opravičeno upanje, da dobim pisma in druge papirje iz skrivnega predala njene toaletne omarice v svoje roke. In ko bodo šele ti papirji najini, potem bova imela trmmfe in jih lahko poljubno izigrava.
Kar se tiče pravde, sem izvedela, da se konča vkljub baronovi smrti kar najneugodneje za grofa. Tudi pač ni bila ta pravda in strah pred grozečo beraško palico odločujoči vzrok za grofico Kamilo, da spravi barona s sveta. Bala se ga je z ozirom na otroka. In zdaj morate vse poizkusiti, da dobite malega Ervina in ga spravite v najino oblast. Deček je glavno orožje za naju. Grofica Kamila je za svojo prihodnjost že poskrbela. Rus — ta stari norec — ji leži pred nogami in mislim, da se bo dala, ko pride nekega dne nad grofa polom, od onega prav navadno ugrabiti.
Izporočite mi prav kmalu, kaj se godi v domovini.
Vaša prijateljica Pavla I"
53a
Konec tega pisma svoje sozarotnice je bral Sutner z zvijačnim smehljajem. Stal je, oblečen za izhod, s klobukom na glavi v sobi svojega hotela, v stolnem mestu.
Počasi in z zamišljenim izrazom je zložil Pavlino pismo in ga vtaknil v žep.
„Seveda," je pokimal z razumevajočim režanjem. „Dekle ima prav 1 Kamila je nahujskala svojega zvestega psa na barona in ta je opravil svojo dolžnost. Toda kaj me to zdaj brijja?-Ehl Imam za zdaj važnejše stvari, ko da bi se s tem pečal. Moram si priskrbeti denarja! Za drugo je še časa dovolj!"
Po tem samogovoru je zapustil sobo in stopil kmalu nato na ulico.
Bil je večer in deževno. Sutner se je trdno zavil v plašč in zgrnil tudi njegov ovratnik tako visoko, da se mu ni obraza prav nič videlo. Stopal je z naglimi koraki po ulicah in se bližal severnemu predmestju.
V pusti, temni, zelo oddaljeni uhci je vstopil v mračno, staro hišo.
Splazil se je po temnih, škripajočih stopnicah prav do podstrešja in tu tipal za durmi.
Ko jih je dobil, je potrkal na nek čuden način.
Čez nedolgo se je zaslišal notri drsajoč korak in nato je vprašal plašno doneč glas tiho:
„Kdo je tu?"
„Potujoči!" je odvrnil Sutner.
To je bila brez dvoma dogovoijena beseda za spoznanje, ker zdaj so se odprle duri in lopov je vstopil v temen hodnik, na kojega koncu je brlela luč.
Ta je prihajala iz slemenske izbe neposredno pod streho in v ta prostor je Sutner molče sledil prebivalcu, potem ko je bil ta vstopne duri skrbno zopet zapahnil za sabo.
Izba je nudila čuden pogled.
Razen najnujnejše oprave, ki je obstajala iz mize, par stolov in omare ter starega, polomljenega divana, se je opazilo
tam več tenkih vrvic, ki so bile potegnjene čez ves prostor in ki je na njih viselo par tueatov — stotakov; videlo se je, da so bili pravkar napravljeni, ker bili so še mokri in čisto novi. —
Sredi izbe je stal stroj za bakrotisk in na njem sta ležali dve bakreni plošči, ki sta kazali v ličnem rezu obe strani stotaka. Stekleničice s kemičnimi kislinami in modro in rdečo barvo kakor tudi papir in enake reči so tam stale in löfale.
Vsa ta znamenja, naha,jajoča se v omenjenem prostoru so izdajala ponarejevalnieo denarja.
Prebivalec tega prostora je bil čudna prikazen — majhen, suhljat, zaraščen možiček, z grbo, ki ga je delala še bolj sklonjenega, kakor je bil. Rumeni, nagubančeni obraz brez brade, z jastrebjim nosom in bodečim, črnim parom oči, je kazal zvijačen, potuhnjen in obenem zelo nezaupen izraz. Bila je prava zločinska fizijognomija, in grbasti Janež — to ime je imel stari ponarejevalec med zločinskim svetom — je bil preživel tudi že par let svojega na zgodbah bogatega življenja za zidovi jetniščnic.
Sutner ni bil danes prvič tukaj, kakor je kazala prostost, s katero se je tukaj gibal. In grbasti Janez je bil star znanec njegov, s katerim je stal že prej v „kupeijski zvezi."
Lopov je meril delavnico z naglimi, preiskujočimi in živo se zanimajočimi pogledi in dejal, kazoč v sušitev obešene stotake:
„Ti so že vsi gotovi, grbasti Janez, kaj ne?"
„Dal" je prikimal ponarejevalec, režeč se. „Lep kos dela !"
„In lep kapital!" je dostavil Sutner, veselo se muzaje. „Saj lahko vzamem vse bankovce danes s sabo?"
„Gotovo I Čez eno uro bodo suhi I"
„Prav dobro 1 Resnično, saj jih tudi potrebujem, ker zdaj sedim popolnoma na suhem!" je mrmral Sutner. „Kako dobro je, da sem te zopet dobil, grbasti Janez, in da si imel še od prej stroj in plošče!"
„No da, stari fant, prej nismo znali stvari izpeljati, kakor se tiče, upam pa, da si boš zdaj zgrabil prijazen dobiček za naju. In pred vsem, nastopaj zdaj z večjo previdnostjo!"
„Naj te ne skrbi, grbecl To pot nama naj ne pride policija tako brzo na sled! Le napravi bankovcev, kolikor ti je mogoče. Vse drugo lahko mirno meni prepustiš."
„Hm, da, Sutner, ti pobereš glavni dobiček!" je zarenčal ponarejevalec osorno. „Plačaš mi le desetak za komad, to je odločno premalo. Recimo dva desetaka, potem ti ostane še vedno, če odračuniš stroške, najmanj šest desetakov od vsakega bankovca.
„Tako? Misliš?" je dejal Sutner ošabno. „Pa se vendar motiš. Moram plačevati agente, ki mi pri tem pomagajo, da bankovce hitro in spretno oddam in izpremenim v gotov denar. Potlej imam še druge izdatke kakor ti, ker jaz moram igrati nobel gospoda in tako dalje. Ti pa sediš mirno in varno tukaj v svoji luknji pri svojem delu. Tvoj rizike je neznaten v primeri z nevarnostmi, ki se jim moram izpostavljati jaz."
Ponarejalec je nestrpno odmignil z roko.
„O, ti veš sto vzrokov, kadar gre za tvojo koristi" je zamrmral.
Sutner si je med tem ogledal gotove bankovce, ki so bili vsi brez pogreška in so se dali razločevati od pravih le od izkušenega očesa.
„No dobro," se je vdal, „da ne boš imel vzroka se pritoževati, dobiš od vsakega bankovca, ki ga oddam, dva desetaka!"
Ponarejevalec je zadovoljen prikimal.
„In kdaj mi plačaš prvi obrok?" je vprašal nato prežeč.
„Kdaj? No, za vraga, človek! Saj zdaj sam nič nimam! Takoj, ko se teh bankovcev znebim. Sicer pa tudi ne rabiš denaija ta trenotek!"
„To je vse eno! Veš, da ljubim jasne in točne račune! Ti dobiš danes od mene petdeset komadov. Torej je moj delež natanko tisočak. Ti si zaslužiš to vsoto lako že do pojutršnjem."
„Seveda bi ti pa moral teh tisoč že vnaprej izplačati, kaj ne?" se je rogal Sutner.
„Gotovo I"
„Ne, grbee, tako vendar ne pojde kupčija!" je odvrnil lopov osorno. „Meniš menda, da si napravim v dveh dneh ves ta denar? Lahko traja osem, da, štirinajst dni, da jih izpečam in da se nabere ta vsota v mojem žepu. Vidim, da ne razumeš nič o stvari 1"
„Neumnost! Teh petdeset bankovcev odpravim jaz v enem dnevu!"
„Da, mishš li, da bi jaz tega ne znal? Če bi hotel vso previdnost pustiti izpred oči, bi bila malenkost razpečati tisoč komadov. Toda potem bi kmalu prišlo tako kakor takrat! Že jutri bi naju zgrabila poheija za vrat in konec bi bü. raja!"
„No da, imaš pač prav! Toda vendar bi tudi rad vedel, kako stojiva midva!"
„Pojutršnjem zvečer pridem spet in si vzamem novih bankovcev!" je jzjavil Sutner kratko. „Kohko denarja ti tedaj lahko prinesem, še ne vem!"
Ponarejalec ni več ugovarjal, ker je uvidel, da bi bilo to vendarle zastonj.
Čez uro je vzel med tem popolnoma posušene bankovce z vrvic in Sutner jih je zložil. Vtaknil je dragoceni zavojček k sebi, se poslovil od sodruga in odkorakal, od njega spremljan, proti izhodu.
Ko je duri na temni mostovž odprl, je prisluševal nekaj časa. Nato je stopil naglo nazaj v stanovanje in tiho zopet zaprl vrata.
„Kaj pa je?" je vprašal ponarejalec plašno.
„Nekdo prihaja gor po stopnicah!" je zašepetal Sutner. „Ali stanuje tu gori še kak človek?"
„Ne, hiša stoji popolnoma prazna! Le v prvem nadstropju stanuje neki starinar," je odvrnil ponarejalec z od skrbi in razburjenosti trepetajočim glasom, „če bi bila policija, Sutner?"
„Ne, ne I Na to ni misliti! Še nimajo ti vohunski psi slutnje o našem delu!"
,0, tega se ne more nikdar vedeti! Morda so naju skrivno opazovali!"
„Tiho!" je zašepetal Sutner. „Koraki prihajajo prav sem gor!"
Molče, z zadržano sapo sta prisluševala zločinca za zaklenjenimi vrati.
Kdo je prihajal? Ali je bila res maščujoča pravica, ki naj bi ju zalotila še pred pravim začetkom njunega temnega delovanja?
*
* *
V vasi, ki je bila oddaljena od prejšnjega bivališča pri-bhžno štiri milje, se je bil nastanil oskrbnik v mali hiši, tesno ob gozdu.
Velika nesreča, ki ga je bila zadela, je napravila iz njega siromaka in le pomoč usmiljenih sosedov mu je omogočila ustvariti si novo eksistenco.
Bilo je predpoldne istega dne, ko sta ga hotela Born in Bimbo posetiti, in oskrbnik je sedel v stisnjenem razpoloženju v svoji izbi ob oknu ter strmel s temnim obrazom ven v dež.
Hude skrbi so ga težile, saj je imel toliko obveznosti, ki bi jih moral izpolniti, in še vedel ni kako.
Z vzdihom se je spomnil obljube, ki mu jo je bil storil Vračko na pogorišču njegovega prejšnega domovja. Detektiv je bil rekel, da se bo baron Cemšeniški izkazal hvaležnega za usluge, ki jih je bil storil on, oskrbnik, obema nesrečnicama. Toda do danes se ni spomnil baron njega, reveža.
To je delo oskrbniku bridko, saj ni vedel, od kod je prišlo, da ni bil slišal Sigmund do pred kratkim sploh ničesar o njem. Nasproti temu je shšal oskrbnik te dni nekaj o senzacijonalnem
dogodku, ki se je bil odigral v gozdu. Po časnikih je nadalje izvedel, da je bil umorjeni Sigmund Cemšeniški, in tedaj se je odrekel vsakemu upu, da dobi pričakovano odškodnino.
Konjski dir je zbegal oskrbnika iz otožnih mish.
Trenotek nato se je ustavil pred hišo jezdec, čigar obleka je izdajala kmeta. Mož je nosil dolgo, plavo polno brado in klobuk s širokimi krajci.
Skočil je raz sedlo in vstopil v hišo. Ko je duri odprl, mu je stopil naproti oskrbnik in vprašal, česa si žeh.
Kmet je segel v naprsni žep svoje suknje in izvlekel iz njega pismo, ki ga je podal oskrbniku z besedami:
„Prihajam z bližnje železniške postaje. Tam se nahaja v vaški gostilni gospod, ki si želi z Vami še danes v zelo nujni zadevi govoriti."
„Kakšen gospod?" je vprašal oskrbnik začuden in povabil gosta s kretnjo, naj mu sledi v izbo.
„Kdo da je gospod, ne vem. To izveste iz pisma. Mislim, da je kak Vaš znanec iz stolnega mesta!"
„Tam nimam znancev I" je dejal oskrbnik zmajevaje z glavo in si ogledal nekako nezaupno posestnika.
,No, radi mene," je zamrmral ta ravnodušno. „Meni je samo to pismo izročiti in vprašati, ali pridete ali ne I"
Pri teh besedah je pristopila k njima iz kuhinje žena oskrbnikova. Ko je bila začula, za kakšno stvar gre, je dejala, prevzeta radovednosti, svojemu možu:
„Pa preberi vendar pismo. Saj potem izvemo, kdo je ta gospod in kaj od tebe žeh!"
Ta svšt je bil tako sam od sebe umljiv, da je oskrbnik brez daljšega obotavljanja prerezal ovitek in začel brati pismo, ki mu je kazalo neznano pisavo. Bilo je kratko in se je glasilo:
„Eden obeh prijateljev onih nesrečnih žensk, ki sta preminili v Vaši goreči hiši. Vas prosi, da pridete v svrho ustnega razgovora o neki za Vas važni zadevi takoj sem. Gre pred vsem za to, da se
Vam izroči primerna odškodnina za po oni nesreči Vam nastalo škodo. Med tem umrli baron Čemše-niški je svoj čas ukazal ureditev te zadeve!"
Oskrbnik je pogledal svojo ženo brezbeseden od presenečenja.
„O, to je eden obeh gospodov, ki sta prišla na večer požara iz stolnega mesta 1" je zaklicala žena razburjena.
.Najbrže," je prikimal oskrbnik.
„Kakšna sreča za naju," je nadaljevala žena vzradoščena. „Dobri gospod torej ni pozabil, kar nam je obljubil, in ubogi gospod baron hoče še po svoji smrti — seveda odjezdiš tja?" se je prekinila naglo.
„Hm — da!" je menil oskrbnik in vrtel pismo razmišljaje v rokah.
Nato se je ozrl vprašujoče na posla ter vprašal:
„Zakaj pa gospod ne pride sem?"
„Predaleč mu je I" se je glasil odgovor. „Dospel je šele danes rano in menda mu ne preostaja mnogo časa, ker zvečer se hoče že zopet odpeljati 1"
„No torej I" je silila žena vneto. „Tu se ne smeš obotavljati I"
„Saj lahko naročim, da pridete, kaj ne?" je vprašal sel in čudovito prežeč, napet izraz so dobile njegove poteze.
„Da, pridem I Povejte gospodu, da bom" — oskrbnik je pogledal na stensko uro, ki je kazala enajsto — „da bom okoli treh pri njem!"
„Dobro," je pokimal kmet zadovoljen in v očeh se mu je za trenotek zmagovalno zabhskalo.
Nato jima je zakhcal pozdrav v slovo, zapustil naglo hišo, se vzpel zunaj na konja in odjezdil v diru.
Oskrbnik je zrl za njim z zamišljenim, skoro temnim izrazom.
„Ne vem, ta stvar se mi zdi nekoliko sumljiva!" je za-mrmral.
„Kako sumljiva?" je zaklicala žena začudena. ,Ali pa ni popolnoma naravno, da se nama izkaže gospod baron zahvalnega?"
„Da, dal Saj tudi ne morem reči, kaj mi je prišlo v misel, ko je stal ta kmet pred mano. Bilo mi je, ko da ga moram poznati!"
„Moj Bog! In če bi bilo tako? Seveda si ga lahko že kdaj videl, saj si že zadostikrat obhodil te kraje!"
„Tako ne mislim! Nakratko: ne zaupam in- rad ne grem!"
„Toda ne razumem, mož, kaj pravzaprav hočeš," je vzrojila žena razburjena. „Z obema rokama bi jo moral zagrabiti, ko se nama ta nepričakovana sreča ponuja! Menim, da bi jo j)otrebovali!" je vzdihnila zaskrbljena. „In mesto tega še po-mišljaš in govoriš o nezaupnostil"
„Ali nimava zadosti zlih izkušenj?" je odvrnil oskrbnik značilno.
„Gotovo! Toda ta stvar je tako jasna, kakor le more biti. Ah nimaš gospodovega pisma v rokah?"
„Že res! Toda pismo ne kaže nobenega podpisa, nobenega imena, in to je tudi sumljivo!"
„Resnično!" je vzkliknila žena razdražena. „Končno bom morala iti le sama!"
„No — no! Le pomiri se, za eno uro odrinem. Pripravi med tem kosilo!"
Ko je odšla žena spet v kuhinjo, je izvlekel oskrbnik pismo še enkrat in ga bral natanko besedo za besedo. Temni, zaskrbljeni obraz se mu pri tem ni razjasnil. Vtaknil je skrivnostno pismo končno zopet v žep in hodil zamišljen po sobi gor in dol.
' Čez nekaj časa je oskrbniku legel odločen izraz na ustna.
Pristopil je k stenski omari in vzel iz nje puško. Ko jo je bil pazljivo preiskal in nabasal, je vtaknil k sebi tueat patro-nov-in postavil puško k oknu.
„Na vsak način jo vzamem s sabo," je dejal oskrbnik sam k sebi.
*
* *
Kmet je oddirjal skozi vas in dospel čez malo časa do od trnjevega grmovja zaraščene globeli, po kateri je vodila pot. Od te je tu krenil, odjahal počasi zad za grmovje in gor po bregu ob strani. Tam je dobil kotlinasto globino na peščenih tleh, razjahal in skril v njej konja. Naokrog razprostirajoče se grmovje ga je zakrivalo popolnoma in ga storilo ne-vidijivega za vsakega po poti prihajajočega.
Približno pol ure je prešlo. Droben dež je rosil neprestano iz enakomerno sivega neba in premočil kmeta do kože. Toda ni mishl na to, da bi si poiskal brambe proti vremenu, temveč ostro prežeč dol po poti je stal mirno na višavi v grmovju, iz katerega mu je molela le glava.
Tedaj se je prikazal v daljavi jezdec, ki se je naglo bližal. Ko je jahal mimo globeli, je kmet zažvižgal.
Takoj je ustavil jezdec konja in pogledal na breg.
„Pridite sem gor, Koh," mu je zaklical kmet.
Minuto pozneje je bil spravil Koh svojega konja h kmetovemu in stisnil možu smejoč roko.
„Buzarona!" je vzkliknil in se ogledal. „Dobro skrivališče. — No, kako stoji z oskrbnikom, Fogel?"
„Vse se je posrečilo," je odvrnil gozdarski pomočnik in previdno pogladil svojo ponarejeno plavo polno brado, ki ji je začel dež jemati obhko. „Pojde v past!"
„Vraga, bal sem se, da Vas spoznal" je dejal Koh. „Toda, saj nič ne sumi, kaj?"
„Kje pal In žena me je podpirala, ne da bi slutila I"
„Izvrstno!" je vzkliknil Koh vzradošeen. „Ali pa tudi odrine oskrbnik zadosti časno?"
„Menim, da pride pribhžno za pol ure tod mimo. Kako pa je z Vašo stvarjo, Koh?"
„Vse . v najlepšem redu I"
„Torej imava zadosti časa?"
„Gotovo!"
„Kdaj utegne priti detektiv z zamorcem v vas?"
„Tako za dve uri. Prej nikakor ne I"
„Potem je dobro," je prikimal Fogel zadovoljen. „Do tedaj se bova zadostno pripravila na njin prihod. Kako je bilo v gozdu?"
„O, oba, detektiv in zamorec, sta posetila najprvo samotno gozdno krčmo in se tam zadržala vsaj pol ure."
„Menite li, Koh, da je detektiv tam kaj izvedel, kar bi lahko postalo za naju neposredno nevarno?"
„Ne, ničesar ni dognal, to vem zagotovo, ker nudila se mi je pozneje v gozdu priložnost prisluševati razgovoru med njim in zamorcem. Preiskala sta prostor, kjer — saj veste! — No, seveda nista dobila tam ničesar."
„In potlej?"
„Slišal sem detektiva reči, da poj deta najprvo ■ v vas nazaj obedovat in da potem obiščeta oskrbnika. Ko sta nato nastopila zopet pot nazaj, skočil sem v sedlo in odjahal semkaj."
„Torej se najin načrt, kakor vse kaže, posreči," je dejal Fogel veselo.
„ Počakajva zdaj še na oskrbnika, ki niti ne sluti, da ga hočemo zvijačno izvabiti iz njegove hiše in njegovo odsotnost porabiti v to, da zaigrava njegovo vlogo."
Pol ure je komaj preteklo, ko se je prikazal konec vasi, ki se je videla v od dežja zastrti daljavi, jezdec.
Napeto sta ga opazovala sodruga, kako se je vedno bolj bližal.
„On je," je zašepetal končno zviti Koh, ko je spoznal oskrbnika.
Oskrbnik je nič sluteč zajahal v globel in oddirjal naprej.
Nato sta prasnila obenem, kakor od ene in iste misli zavzeta, v glasen zmagovalen krohot.
„Naprej, Kohl" je nato zaklical Fogel. „Oskrbnika sva se srečno iznebila. Odriniva. Saj menda ne more srečati detektiva in zamorca?" je pristavil zaskrbljen.
„Ne, ne to je nemogoče," ga je pomiril Koh. Prihajata po isti poti, po kateri sem prišel jaz. Saj proti postaji vodi popolnoma druga smer."
Zajahala sta konja in oddirjala proti vasi nazaj.
Toda nista jezdila skozi njo, temveč sta krenila na stran, zdirjala preko golega strnišča in dospela končno do gozda. Ob njegovem robu jezdeč, sta zagledala nazadnje oskrbnikovo hišo. —
Najbližji dvori so bili od nje nekoliko oddaljeni. Na vaški cesti, ki se je tam začenjala, in na poti pred in za njimi, ni bilo videti človeka. Dež je zadržaval vaščane v stanovanjih.
Fogel in Koh sta skočila raz sedlo in skrila konja v gozdu. Nato sta se približala oskrbnikovi hiši, ki je bila zdaj v njej le žena.
Takoj ko sta prišla v vežo, je zapahnil Koh hišna vrata. Fogel je vstopil med tem sam v izbo.
Iz bhžnje kuhinje je takoj prihitela oskrbnica, spoznala kmeta, ki je bil prinesel prejle pismo, ter mu začudeno zaklicala :
„Vi se vračate? — Moj mož je že šel!"
„To vem!" je odvrnil Fogel in pristopil k ženski, ki je nič hudega sluteč ostala na mestu.
V tem trenotku se je prikazal za njo v okviru kuhinjskih duri Koh. Ta je bil prišel tja iz veže. Komaj ga je žena opazila, ko je že v njem spoznala napačnega zdravnika za umo-bolne.
Smrtno prestrašena se je umaknila in izvil se ji je zveneč krik strahu.
Prej pa še ko je mogla pomisliti na beg ali brambo, sta jo lopova zgrabila ter jo, zvezano na rokah in nogah, potisnila na stol.
„Bodite mirni!" je dejal Fogei grozeč. „Vpitje Vam ne bo nič pomagalo, ker najbližje hiše so preoddaljene, da bi Vas zamogli slišati!"
„Usmiljeni Bogi" je viknila žena smrtnobleda in drhteča «d groze. „Spoznavam vaju oba, lopova! Ali me hočete ubiti?"
„Ne, to ni najina namera," je rekel gozdarski pomočnik « hladno mirnostjo. „Ne zgodi se Vam nič žalega, če ne boste npili in naju v delu ne ovirali. To zadnje bo Vam pa menda tudi nemogoče."
„Bog nebeški! V kake roke sem pala?" je obupano zajokala preplašena žena. „Kaj hočeta tukaj ? Saj nimava ničesar! Zažgala sta nama hišo nad glavo in zdaj sva skoraj berača! In onidve — o Večni! — sta morali bedno poginiti v plamenih.-
„Že dobro!" ji je Fogel osorno prekinil tarnajoče tožbo. «O teh rečeh se ne marava zabavati z Vami. In okrasti Vas tudi nočeva, kakor se menda bojite. Prišla sva čisto navadno v Vašo hišo, da pričakava tu poset, ki sicer ne velja nama, temveč Vašemu soprogu."
Žena je strmela vanj brez umevanja in napol onesveščena «d strahu.
„Zato sem tudi provzročil, da je zapustil Vaš mož hišo !" je nadaljeval Fogel z zbadljivim smehljajem.
„Moj Bog!" je vzkhknila žena. „Kaj pa sta napravila, lumpa, z mojim ubogim možem?"
„Le pomirite se!" je odvrnil Fogel. „Vaš soprog gre popolnoma varno in neopasno svojo pot in bo danes zvečer zopet zdrav in čil pri Vas !"
„O — pa pismo! — Vse to je izmišljeno ?" je zaječala žena vsa obupana.
„Da ni nihče prišel iz stolnega mesta, ki naj bi nama prinesel odškodnino ?"
„Ne, dobra žena I Varal sem Vas in Vašega moža I Smatrajte to kot malo maščevanje od najine strani za Vajino nevljudno, sovražno obnašanje takrat, ko sva zahtevala obe ženski.
„Ah," je zastokala žena med silnimi solzami. „O, da nisem zadržala svojega moža I Slutil je zlo 1 Jaz — jaz pa sem mu še celo prigovarjala, naj gre in zdaj —"
„Zdaj morate potrpežljivo nositi posledice svoje lahkovernosti!" se je rogal Fogel.
Nato je opomnil, obrnjen h Kohu: „Menim, da je v hiši kak kot, kamor bi jo lahko spravila I"
„Takoj se ogledam po primernem skrivahšču," je prikimal Koh in ostavil izbo.
Žena, ki ni še ničesar slutila o namerah lumpov, paö pa se imela za ogroženo na življenju, je zagnala grozen krik.
Fogel ga je hipoma udušil s tem, da ji je zamašil usta z roko in ji šepetaje zagrozil:
„Niti glasu ved! Ali pa Vas bo konec."
Skoraj onesveščena od strahu in groze je umolknila žena.
Kmalu je vstopil zopet Koh in izporočil sodrugu, da se mu zdi najprimernejši prostor za ujetnico 'soba za kuhinjo.
Fogel je bil zadovoljen in ne obotavljajo se, sta dvignila stol z na njem sedečo ženo vred in ga nesla v sobo.
Nato sta se vrnila v izbo.
Tu je gozdarski pomočnik čudovito izpremenil svojo zunanjost.
Zamenü je najprvo svojo premočeno obleko z oskrbnikovo, ki jo je bil vzel iz omare v izbi. Nato je odložil ponarejeno, plavo polno brado in si nadel vlasuljo in drugo ponarejeno brado, s čimer se je storil zunanje oskrbniku enakega.
Te predmete si je bil previdno prinesel s sabo in k temu tudi lepotilo in druga sredstva, s kojimi je dal svojemu obrazu starejši izraz.
„No, Koh, kaj mislite ? Ali me bo detektiv pač imel za oskrbnika ?" je vprašal, ko je bil dokončal svojo krinko.
„Brez dvoma!" je dejal Koh s preprepričanja polnim glasom. „V" resnici ste enaki oskrbniku in potem je tudi sum
od detektivove strani izključen, ker ni videl niti on kdaj oskrbnika, niti zamorec. In o najini zvijači sploh nič ne slutita!"
„Potem pa mislim, da bom igral svojo ulogo kot oskrbnik z najboljšim uspehom!" se je zasmejal Fogel rogaje in se še enkrat pozorno ogledal v zrcalu. ^Že se vesehm, kako lepo bom vodil detektiva za nos I Skrbite le za to, Koh, da naju žena ne izda in ne prekriža najinega načrta!"
„Ji že preženem veselje za to !" je odvrnil Kph s potuhnjenim režanjem. „Dokler bo detektiv tukaj, ne sme niti najmanjšega glasu dati od sebe!"
„No dobro, popolnoma se zanašam na Vas, Koh! Seveda se ne more vedeti, ali se ne dogodi kaj nepričakovanega in «sramoti vso našo zvijačo. Ako bi.se to dogodilo, ako bi me detektiv kljub preobleki spoznal in ako bi postal položaj za nas nevaren, potem —"
„Potem opraviva nakratko!" je dostavil Koh s temno od-io'önostjo in z grozečo kretnjo, ki je označevala njegovo namero.
Fogel je pritrjevalno prikimal. Pogledal je na uro in nato opomnil:
„Detektiv pride vsak čas."
Komaj je bil te besede izgovoril, je zadonelo zunaj konjsko peketanje.
Naglo je odprl gozdarski pomočnik nekoliko okno in se skiivoma prežeč ozrl ven.
Naglo je glavo zopet umaknil in hlastno zakhcal Kohu:
„Ona sta !"
Koh je zbežal iz izbe, odpahnil hišna vrata in odšel nato v sobo, kjer je sedela oskrbnikova žena, zvezana in brez moči, tresoč se smrtnega strahu, na stolu.
Koh je vzel ruto in jo ovil ženi tesno krog ust.
„Tako — zdaj kriči, če moreš 1" je zamrmral in se postavil prežeč ob duri.
Fogel je bil sam. Sedel je z mirnim obrazom ob oknu, ter ga odprl. Zdelo naj bi se, ko da je zatopljen v pobožno branje.
Zunaj pred hišnimi vrati sta med tem odskočila jezdeca raz zapotenih konjev in kmalu nato so se odprla vrata in prihajajoča sta stopila v izbo.
Detektivovi pogledi so se takoj uprli na postavo namišljenega oskrbnika, ki se je dvignil, dal molitvenik iz rok ter stopil Bornu in Bimbu naproti.
„Vi ste oskrbnik, ki je bival v drugi vasi od tukaj ob gozdu, kaj ne?" je vprašal Born.
„Da, gospod, to sem jazi" je odvrnil Fogel mirno. „S kom imam čast?"
„Uradnik sem skrivne policije in prihajam, da bi Vam stavil nekaj vprašanj."
„Od policije ste, gospod?" je odvrnil gozdarski pomočnik z dobro igranim začudenjem. „Kaj pa imam jaz s policija opraviti?"
„Nič, bi se mi zdelo!" se je nasmehnil Born dobrodušna. ,Rad bi Vas prosil samo za neko pojasnilo, o stvareh, o katerih veste mogoče samo Vi."
„Rad Vam postrežem, gospodi" je dejal Fogel s skromnim glasom. „Izvolite sesti?"
„Hvala?"
Born je sedel in Bimbo je sledil njegovemu zgledu.
Nato je pogledal detektiv namišljenemu oskrbniku naravnost in ostro v oči ter začel:
„Prihajam s pogorišča Vaše prejšnje pristave in tam v vasi sem čul prav čudno zgodbo o nesreči, ki Vas je' zadela."
„Ah da, gospodi" je vzdihnil Fogel s hlinjenim žalovanjem. „To je bil hud udarec zame,, ko je izginilo moje mala premoženje v plamenih."
„Sprejeli ste bili dve ženi v svojo hišo, ki sta bili zela bedni in nesrečni in ju je poleg tega še zasledoval sovražnik. Proti temu, ki je hotel biti zdravnik za umcbolne in proglasil obe ženi za ubegli paeijentki, ste se zanji zavzeli! Ali ni bila tako ?"
„Da, gospodi Tako je bilo! Toda kesam se še danes, da sem obdržal ženski. Saj sta mi v svoji norosti zažgali hišo nad glavo. Seveda sta obe sami poginili v plamenih I"
„Vi pravite, da sta oni zažgali hišo?" je vzkliknil Born osupnjen in dvomeč. „Takrat ste vendar trdili, kakor so mi pravili, da sta stoi-ila to lumparijo oni zdravnik za umobolne in njegov sodrug iz maščevanja."
„To so Vam pa napačno poročah, gospod! Jaz nisem nikdar mislil na to, da bi sumničil moška, ki sta zahtevala od mene ženi."
„Tako — tako?" je menil Born zavzet in zmajal začuden z glavo. „Vi ste mislili, da je bil oni človek, ki se je izdajal za zdravnika, to v resnici?"
„Prvotno ne, gospod! Ker ženski sta mi bih glavo popolnoma zmedli, s čudnimi zgodbami, ki sta mi jih pravih."
„Kakšne zgodbe so to bile?"
„O — vse mogoče! Moral bi bil koj zapaziti, da sta trpeh na zasledovalni blaznosti, toda, kakor rečeno, vse sta tako povedah, da se jima je moralo verjeti. Ena se je celo izdajala za plemkinjo!"
„Kako pa se je pisala?" je poizvedoval Born napeto.
„Da, tega pa ne vem!"
„Ne? To se mi zdi prav čudno. Mogoče mi poda Vaša žena boljših pojasnil! Ah bi ne bih tako dobri, da bi jo po-klicah?"
„Obžalujem, gospod! Moje žene ni doma."
„Toda vendar v vasi, kaj?"
„Žal, da ne, gospod! Odšla je k sorodniei, ki stanuje v od tukaj precej oddaljenem kraju. Sicer pa bi Vam moja žena absolutno ne mogla reči ničesar več kakor jaz."
„No, prijatelj, namišljeni blazni ženski sta se morali vendar vsaka nekako pisati in ne morem verjeti, da niste shšah imen."
Namišljeni oskrbnik je ravnodušno skomizgnil.
„Se res ne vem spominjati, gospod!"
54a
„Ali se ni klicala starejša Dora?" je vprašal Born z ostrim glasom.
„Mogoče! — Da, menim, da se je klicala Dora ali tako enako 1"
„In mlajša je bila grofica — kaj ne? In ime ji je bilo Melanija! — Ali je tako?" je nadaljeval Born s težko zadržano razburjenostjo, oči presunjajoče upirajoč v napačnega oskrbnika.
V obrazu tega se ni premenila niti poteza. Lahen rogajoč usmev mu je izpreletal ustnice, ko je odvrnil s popolno mir-nodušnostjo:
„Če se je tedaj izdajala za grofico ali baronico, vsekakor ni bila nič takega. Temveč se je vse v resnici zgodilo tako, kakor mi je pojasnil zdravnik za blazne."
„Kako to, da imate zdaj ravno nasprotno prepričanje kakor prej?"
„Ker sta mi zdravnik in oni drugi — sorodnik mlajše ženske — naknadno vse pojasnila in mi dokazala, da sta bili ženski v resnici dve ubegli blazni!"
„Kdaj je to bilo? Kdaj ste zopet videli onadva moška?"
„Pred tednom približno, prišla sta k meni, semkaj!"
Born je strmel v zakrinkanega lopova s temnimi, dvo-mečimi pogledi.
Vse to, kar je začul, mu je prišlo tako poplnoma nepričakovano, mu je prevrglo vse upe in kombinacije tako temeljito, da je bil skoro popolnoma zbegan. Hotelo se mu je — če naj bi verjel namišljenemu oskrbniku — zdeti skoro gotovo, da je krenil na napačno pot.
Obe ženski, ki sta bili poginili v goreči pristavi, sta bili po teh pojasnihh soditi, nemogoče grofica Melanija in Dora.
„Ali se ni pisal zdravnik za Koha?" mu je ušlo naglo z glasom napetega pričakovanja.
Gozdarski pomočnik je osupnil, toda se koj zopet zavedel in zmajal odločno z glavo.
„Ne, piše se Loh! Priimka donita zelo enako!"
Vas, da poznam enega gospodov prav dobro in da sem ž njim govoril o dogodkih v vasi!"
Fogel je za trenotek osupnjen molöal in nemirno drsal po stolu.
„Torej pač uvidite, da bi bilo zakrivanje ali tajenje od Vaše strani neumno in obenem opasno za Vas," je nadaljeval Born s poudarkom.
„Opasno zame? Kako?" je jecljal Fogel zbegan
„Ker bi Vas lahko osumila, da ste se združih z dvema zločincema!"
„Zločincema? Gospod, o kom pa govorite?" je vzrojil gozdarski pomočnik, navidezno brez umevanja in obenem tudi lazsrjen.
„Ah, ne delajte se vendar tako omejenega!" je odvrnil Born nejevoljno. „Kaj pa se skrivate? Ona lumpa mishm, ki sta se izdajala za zdravnika in za sorodnika mlajše dame. Opomnim samo, da se mi vidi ta premena Vašega mnenja o njih zelo čudna, da, sumljiva! Toda — da se vrnem zopet k omenjenima gospodoma — Vi torej trdite, da ne poznate njunih imen ?"
,.Ne, ne poznam!"
„Že dobro, prepričan sem o nasprotnem! Vidim, da ne marate ničesar reči!"
„Tako?" se je zarogal Fogel. „Če poznate enega gospodov tako dobro, zakaj pa potem ne vprašate njega? Zakaj prihajate potem k meni?"
„Čisto enostavno — da poizvem na kraju samem. Doktor Milaer in detektiv Vračko — kaj ne, ta dva sta bila? — No, ta dva nista dovolj poučena o dogodkih pred požarom in o tem bi rad slišal od Vas, kar je treba."
Fogel se je bil vidno zganil, ko je izgovoril Born imeni, toda kmalu se je zavedel in odvrnil mirno:
„Kar ta dva gospoda ne vesta, jaz tudi ne vem! Vse, kar mi je o stvari znano, sem Vam že povedal. Sicer pa slišim zdaj prvikrat od Vas, da sta prišla gospoda baje radi žensk v vas."
„Tako? Radi česa naj bi bila drugače prišla?"
„Kakor sem slišal, sta iskala otroka, ki je baje tod okoli izginil."
Born je pogledal namišljenega oskrbnika presenečen in dvomeč.
„Kakšnega otroka?" je vprašal napeto.
„Ne vem. Deček naj bi bil, mislim. Gospoda sta prišla k ognju, kakor vsi drugi ljudje iz vasi in seveda sta se zanimala za usodo obeh žensk, ki sta morali storiti tako grozen konec v plamenih.
Drugi dan, ko nista bila ničesar izvedela o otroku, sta zopet odpotovala."
Bom, ki ga je to sililo v nove misli, je zrl zamišljen in zmajevaje z glavo pred se.
Ni bil preveč pripravljen vdrjeti temu zvitemu izvinku gozdarskega pomočnika.
„Kar tu trdite, nasprotuje dejstvom, kakor mi jih je poročal doktor Milner!" je dejal resno.
Delal se je, ko da ga je bil doktor Milner poučil o resnici, toda Fogel se ni dal uloviti po tej šahovi potezi.
Nasmehnil se je zbadljivo in rekel skomizgaje:
„Če Vam je »ta gospod poročal drugače, ne morem nič za to."
Osorno in temno je pogledal Born Fogelna.
Zmeraj bolj je uvide val, da tu ničesar ne doseže, da mu ta namišljeni oskrbnik noče dati nikakih pojasnil.
Dvomil je tudi, ali se mu posreči prestrašiti ga z grožnjami in izsiliti iz njega priznanje resnice. Toda hotel je napraviti še ta zadnji poizkus.
Dvignil se je. Strogi obraz mu je še bolj otemnel.
Tudi Fogel je vstal, vznemirjen in zaskrbljen po očitno grozečem vedenju, ki ga je zdaj kazal Born.
„Torej mi nimate povedati ničesar več?" je vprašal detektiv kratko in ostro.
,Ne
„Dobro," je dejal Bom srdito, „potem vem, kako stojim z Vami, in ukrenem za bodočnost vse potrebno. Slišali boste še o meni."
„Kakor želite, gospod! Ne bojim se ničesar, ker moja vest je čista."
„Saj bomo videli. Ne bom Vam ponavljal svojega nazora o temni tragediji v Vaši hiši. Samo to še enkrat poudarjam: Ženski nista bili ubegli blazni, temveč to, za kar sta se izdajali sami. In zasledovalca nista bila eden zdravnik, drugi sorodnik mlade dame, temveč dva lumpa, ki sta stregla nesrečnicama po življenju.
Njuna imena sta Fogel in Koh. Za končno pojasnitev vsega bi potrebovali le Vašega pričevanja in onega obeh gospodov, ki sem Vam ju imenoval. Branite se pričati, toda izreči boste morali resnico pred sodnijo, če ne marate, da se Vas smatra za sokrivca onih lumpov."
„Oho, gospod! To bi se mi moralo pa le prej dokazati."
„Se Vam tudi dokaže. In da boste o Fogelnu in Kohu in njunih zločinih še bolj poučeni, Vam povem, da sta tadva prav pred kratkim tu v bližini nekoga umorila I"
„Kaj?" je kriknil gozdarski pomočnik navidezno ves osupnjen.
„Da, umorila. Gotovo ste že brali v časopisih, da je baron Čemšeniški v teh krajih izginil brez sledu!"
„Gotovo! — Toda —"
„Umorila sta ga ta dva zločinca, o tem ni več dvoma!" je nadaljeval Born razburjen in s poudarkom. „Imam dokaz za to v rokah."
Segel je v naprsni žep svoje suknje, vzel iz njega Kohovo listnico in jo pomolel gozdarskemu pomočniku pred oči.
„Tu! To je dobil sluga umorjenega v gozdu!" je dejal Born, kažoč na Bimba. „Lumpovo ime stoji v hstnici in več papirjev, ki mi dajejo pojasnila še na drugo plat, je takisto v nji! Še ni stvar zrela za sodbo, toda ne bom miroval, dokler
ne primem morilcev lahko tako, da jima ne bo pomagalo nobeno tajenje več I"
Fogel se je mogel obvladati le po skrajnem naporu vseh svojih sil. Strmel je z žarečimi pogledi na listnico in grabilo ga je v prsih, da bi iztrgal detektivu ta usodni predmet. In če bi bil Born sam, ne bi se bil pomišljal niti za trenotek in v družbi s Kohom bi bil imel tudi nado, da prevlada nevarnega sovražnika. Toda zamorec mu je bil napoti in tako se je obvladal.
Born je vtaknil listnico zopet v žep in vprašal:
„Ali mi hočete zdaj, ko ste vse izvedeli, končno povedati resnico ?"*
„Saj to sem storil! Če mi ne verjamete, gospod, mi je žal!"
„Ne, ne verjamem Vam! Ker kar ste mi povedah, nasprotuje vse preveč dejstvom in izrekom vaščanov. Videla se bova spet, moj ljubi, in sicer bi ne utegnilo biti to svidenje za Vas kaj prijetno!"
Po teh grozečih besedah se je obrnil Born k durim.
Fogel je molčal in se zadovoljil s tem, da je poslal za detektivom pogled, poln ognjenega sovraštva in srdite togote.
Ko je Born zunaj z Bimbom zajezdil konja, je opomnil
prvi:
„Naša prizadevanja niso imela zaželjenega uspeha, moj dobri Bimbo. Toda zato ne obupajva. Tega oskrbnika sta lumpa gotovo pridobila zase. To si moram misliti, kakor čudno se mi tudi zdi. Povrniva se zdaj kar najhitreje v stolno mesto. Edini, ki lahko posveti v temo, je doktor Milner. In zdaj bo moral končno govoriti!"
S temi besedami je oddirjal in zvesti zamorec mu je sledil.
Fogel je stal ob oknu in gledal z zbadljivim, zmagonosnim nasmehom za njima.
Tedaj so se odprle sobine duri in Koh je vstopil v izbo.
„Ali sta odšla psa vohunska?" je zaklical in zrl divje krog sebe.
„Da, tam jezdita!" se je smejal Fogel. „Prevarala sva ju, Koh, imenitno prevarala. Ta detektiv je osel!"
„Resnično I" se je olajšan oddahnil Koh. „Torej je šlo dobro ? O, trpel sem smrten strah v sobi!"
„Eh I Stari prijatelj, kar se tiče zvitosti, me taki ljudje ne dosegajo!" seje bahal gozdarski pomočnik. „Prepričan sem, da bi noben igralec po poklicu ne igral bolje moje vloge kot oskrbnik!"
„Torej detektiv ni nič opazil?"
„Niti sledu! — O, nepoplačljiva šala je, Koh, ta zgodba! Ali niste nič prisluškovah razgovoru?"
„Zal, da nisem mogel zapustiti straže pri ženi. Slišal sem pač poedine glasne besede, toda razumeti nisem mogel ničesar I"
Fogel je nahitro podal sodrugu vsebino razgovora.
Kohov obraz se je zelo sumljivo zresnil, ko je omenil Fogel hstnice in Bornovih groženj.
„Hm, dragi moj, to se. mi ne zdi preveč veselo!" je dejal temno in zaskrbljeno. „Ta vrag ve že preveč. Najina današnja komedija pravzaprav tudi nič ne koristi!"
„Zakaj ne?"
„Ker se povrne in tedaj tu dobi — pravega oskrbnika! Žena mu potem natanko stvar razloži in midva sva izgubljena!"
„Za vraga, Koh, imate prav!" je obledel Fogel. „Kaj pa zdaj storiva ?"
„Da bi le detektiv ne imel moje listnice!" je zarenčal Koh obupan. „Vaših pisem notri sicer ne zna brati, mogoče bi pa vendar bilo, da iztakne skrivnost pisave!"
„Seveda! Da ste tudi morali stvar izgubiti!" je zamrmral Fogel srdito. „Pisma bi bili morali že kdaj sežgati, potem bi stvar ne bila tako slaba !"
„Tako ?•' se je rogal Koh zbadljivo. „Zakaj pa Vi ne se-žgete pisem grofice Kamile Ratiborske, dragi prijatelj ?"
„Ah kaj! To je nekaj prav drugega!" je naglo odvrnil Fogel. „Za vraga, Koh!" je nadaljeval nato plašno. „Kako zabraniva nevarnost?"
„Edino sredstvo — detektivu in zamorcu zapreva — usta in vzameva listnico in vsa druga dokazila, kijih nosita s sabo!"
Fogel je strmel v temnem razmišljanju trenotek pred se na tla.
„In — žena?" se mu je hripavo izvilo in pokazal je proti sobi.
Koh je s pomembno kretnjo skomizgnil.
Fogel je zopet premišljeval. Končno se je odločen zravnal.
»Aü hočete to z ženo — Vi storiti, Koh?" je zašepetal.
,Jaz sam? — O ne!" se je branil Koh.
„Potem — pustiva to ! Naj ostane v sobi. Oskrbnik se zvečer vrne in jo reši vezi!"
„Bolje bi seveda bilo, če bi ji brbljanje onemogočila!" je dejal Koh osorno. „Tako pa je delo polovično!"
„Radi mene! Le pohitiva, drugače ju ne dobiva več. Drugače vendar ne vidim mogočosti jima priti do živega !"
Ko je Fogel govoril, je odložil krinko in oskrbnikovo obleko ter se oblekel zopet v svojo.
Koh je med tem premišljeval in ko je bil tovariš gotov, je opomnil:
„Onadva se povrneta najprvo v vas, odkoder sta prišla. Tam najbrže prenočita. Storiva to takisto v razvalinah pristave. Tam sva imela pred kratkim najlepšo priložnost in rad bi imel, da sva jo porabila."
„In potem naprej? Kak načrt imate?" je vprašal Fogel napeto.
„Ostalo se lahko pomeniva na potil" je odvrnil Koh. „Poj-diva zdaj predvsem proč od tod!"
In sodruga sta zapustila hišo, ne da bi rešila uboge oskrb-nikove žene mučnega položaja.
113. poglavje.
Operni ples v Monte Karlu.
Blešče0a, v omamljivi krasoti, je stopila Kamila v sopro-govo sobo.
Čudovita, svetlorumena, lahka plesna obleka, ki je očaru-joče uveljavljala bujui mik polnih telesnih obhk, se je vila v svilnatomehkih gubah ob vitko njeno postavo in šumela, kakor lahko valovje dragocenih čipk in umetniško vstavljenih rož, kot dolga vlečka zanjo. V črnih laseh na ponosno dvignjeni glavi ji je lesketal briljantni ogenj nakita, ki ga ji je bil podaril grof Herbert za poroko. In krog mramornobelega vratu, krog golih rok in sklepov so se vile z dragimi kamni bogato opremljene verižice in sponke grofovskega rodbinskega nakita. Bleščeča toaleta, lesketanje in bliskanje dijamantov je kar vid jemalo očem. Luči svetilnika so se lomile v dragih kamenih in ti so brleli, žareli in bliskali, ko da izhaja od njih nagel ognjen dež.
Toda še bolj kot dijamanti se je svetil ogenj, ki je žarel v Kamilinih črnih oč-eh. Bila je v njih radost — radost nad zabavo, ki jo je danes pričakovala.
Okinčala se je bila za bleščečo veselico, hotela je posetiti s soprogom ples v gledišču montekarlskem.
Grof Herbert jo je sprejel z zavzetimi, občudujočimi pogledi. Če je Kamila tako predenj stopila, oborožena z vsem čarom svoje sirenske krasote, so se razpršili vsi pomisleki, ki so se bili dvignili v zadnjem času v njegovi duši, in stara strast, slepi, blazni ljubezenski ogenj je vzplamtel v njem zopet v jasnih plamenih.
„O, moja sladka, božanska žena, kako lepa si!" je šepetal in raztegnil roke, da pritisne krasno postavo na svoje prsi.
„Počasi, dragi Herbert!" je vzkliknila Kamila smehljaje in koketno odstopila. „Ali mi hočeš moj krasni kostum pokvariti?"
Z od zamaknjenosti pijanimi pogledi jo je opazoval grof. Da, ta kostum, to čarobno delo slavnega modnega umetnika Vorta iz Pariza — škoda bi bilo zanj; gotovo, ne glede na to, da je veljal malenkost osem tisoč frankov. Seveda, kaj naj bi bilo temu prevaranemu možu predrago, predragoceno za to od njega tako slepo oboževano, moljeno žensko ?
Tudi grof Herbert je bil že v obleki za ples. Seveda je bil njegov frak, kakor mu je tudi pristojal, le neznatno odelo proti Kamilini bleščeči toaleti in briljantni gumbi v vezanem, snežnobelem vložku njegove srajce se niso mogli meriti s sijajem Kamilinih dragih kamenov.
Ko je Kamila vstopila, je stal grof pri pisalni mizi, poleg katere je gorela visoka, pozlačena svetilka.
Na plošči je bila razgrnjena večja vsota bankovcev in grof je bil očividno namenjen, jih prešteti.
Z naglim pogledom je bila zapazila Kamila dragocene papirje in jasno veselje ji je zableščalo iz oči.
„Al — Denar je torej prišel?!" je vzkliknila razburjena in prišumela k pisalni mizi.
„Da, pred eno uro I" je prikimal grof Herbert.
Bil je na nujne prošnje in opomine Kamiline takoj, ko ga je bil zapustil Sigmundov odvetnik, brzojavil svojemu bankirju v stolno mesto in ga naprosil, naj mu takoj pošlje vse njegovo deponirano premoženje v gotovini.
S tem, tako je bila menila Kamila, se je zavarovalo proti najhujšemu. Če ni bil več denar v bankirjevih rokah, se ga tudi ni moglo od nasprotniške strani deti v prepoved.
Grof je na ta način rešil zase vsaj del premoženja, čeprav se je njegovi pošteni duši taka ukrenitev zoperstavljala, se je vendar vdal Kamilini želji.
„Koliko je?" je vprašala le s težavno obvladano razburjenostjo, ki jo je prevzela pri pogledu na denar.
„Manjka petdeset tisoč kron," je dejal grof Herbert, ne da bi odgovoril na to vprašanje. „Tega ne razumem. Po mojem računu bi jih moralo biti še polnih dvesto tisoč!"
„Za zamenjati 1" se je nasmehnil Born. „In oni drugi — namišljeni sorodnik grofice ali kar je sploh bila — se je pisal morda — Pogel?"
Gozdarski pomočnik je zdržal ostri pogled detektivov z največjo mirnostjo.
„Kje pa I" je branil s skrito ironijo. „Barton, mislim, se je pisali"
Toda to ime mu je komaj ušlo z ustnic, ko se je že kesal, da ga je izrekel. Vkljub svoji zvitosti je napravil gozdarski pomočnik s tem jako velik pogrešek in če bi bil detektiv Born bolj poznal Melanijino zgodbo, bil bi oni s tem -vse izdal.
Detektiv ni pokazal na zunaj nikakega začudenja, nobena poteza v smehljajočem njegovem obrazu ni izdala silnega vtisa, ü ga je v njem zbudil priimek Barton. . Pomislil je na stvari, ki mu jih je bil povedal o tem namišljenem Bartonu prejšnji Vračkov podrejeni detektiv Šmid, in vedel je takoj, da sta Barton in Fogel ena in ista oseba. Obenem pa mu je bila takoj jasna tudi zveza. Fogel je bil torej tovariš namišljenega zdravnika in ženski sta mogli biti le grofica Melanija in staia Dora. —
Kakšen vihar misli in kombinacij so povzročili ti eno-•stavni sklepi v Bornovi duši, s kakšnimi drugimi čuvstvi je zrl zdaj na razkrinkanega lumpa — instinktivno ni pokazal nič od vsega tega. Ker ravno tako bliskovito naglo kakor one misli je vstalo tudi nezaupanje, sum, da ga utegne ta oskrbnik voditi za nos.
Se ni mislil nato, da sploh ni imel pred sabo oskrbnika, temveč baš enega onih dveh lumpov, toda sumničil je, da utegne od pred kratkim biti med temi tremi nekaka zveza.
„Tako — tako, torej Barton?" je dejal Born po kratkem odmoru z nedolžnim glasom. „Tega imena ne poznam.'
Fogel se je oddahnil. S plošno napetostjo je bil opazoval -detektiva.
Ker se je videl ta tako nedolžen, mu je izginil strah, in ;zadobil je zopet svoje staro, nesramno drznost.
Da bi ga popolnoma zagotovil in, če le mogoče, vendar odkril skrivnost, ki se mu je tu prikrivala, se je obrnil Born k Bimbu in opomnil osorno:
„Zdi se, moj dobri Bimbo, da se zelo motiva in da si je dal tudi gospod baron v vasi natveziti povest, ki nima z našimi poizvedovanji nič opraviti!"
Zamorec je menda uganil skrito detektivovo namero, ker ugovarjal ni, temveč pritrdil njegovim besedam z otožnim po-kimanjem.
Fogel je vse to opazoval in obraz mu je spreletel potuhnjen, zmagonosen nasmeh. V srcu se je že norčeval iz tega detektiva, ki ga je imel za strašno bedastega in tudi omejenega.
„Na vsak način se zelo motite, gospod, če imate ženski, ki sta zgoreli v moji hiši, za kaj drugega kakor navadni blazni I" je opomnil. Da sem takrat verjel obema moškima in jima ženi dal, ne bi bila prišla nesreča nad me in moja hiša bi stala še danes !"
„Najbrže," je odvrnil Born. „Ali ste res tako trdno prepričani o tem, da sta zažgali Vašo hišo ženski in ne zasledovalca
„Seveda! Nihče drugi ni tega storil kot nori ženski. Za kazen za to sta tudi poginili v ognju!"
„Moram se Vam zelo čuditi!" je dejal Born prežeč. „Saj ste govorih takrat popolnoma drugače napram gospodoma, ki sta prišla med požarom v vas!"
„Koga pa mislite?"
„No, to boste vendar vedeli. Gospoda, ki sta prišla iz. stolnega mesta in sicer, da prideta ženskama v stiski na pomoč!"
„A tako — zdaj vem, koga mislite!" se je zarežal Fogel zasmehljivo.
„Lepo! In ker seveda veste, kdo sta ona dva,, ni treba, da Vam šele povem!"
„O motite se! Odkod naj bi bil poznal gospoda!"
„Moj ljubi, zdi se mi, da hočete iz katerega koli vzroka hliniti nevednost!" je dejal Born z ostrim glasom. „Opozarjam
Kamila se je prestrašila in obraz ji je prevzel izraz plašno prežečega pričakovanja. Saj teh manjkajočih petdeset tisoč si je bila dala v odsotnosti soprogovi skrivoma poslati. Bankirju je bila naročila, naj o tem strogo molči.
Ali je sledil mož temu ukazu? Ali pa, je li zdaj poučil grofa, kam je prešla manjkajoča vsota? Žal, da ji ni ta denar prinesel mnogo bkgoslova. Večinoma ga je že žrtvovala pro-kleti igri.
„Ali ne piše bankir, kako je to?" je poizvedovala napeto.
„Ne, ne piše o tem niti besedice!"
Kamila se je olajšana oddahnila.
„Potem pa se motiš I Pač ni bilo več, kakor je mož poslal !" je dejala lahkomiselno.
Grof Herbert je zmajal z osornim izrazom z glavo in nato mirno izjavil:
„Jutri mu bom pisal. Saj potem se pokaže, ali se motim jaz — ah je pomota na bankirjevi strani."
Kamila ni k temu opomnila ničesar, toda vse veselje ji je izginilo iz obraza in napravilo mesto plašni skrbi.
S temnim pogledom je zrla na soproga, ko je zlagal bankovce in jih zvezaval v razne ovitke.
„To je zdaj vse, kar še imava!" mu je ušlo nakrat polglasno s težkim vzdihom z ustnic, ko je ovitke zaklenil v pisalno mizo in le enega od njih vtaknil v žep.
Pri tem vzkhku je Kamihn obraz še bolj otemnel in čuden nasmeh ji je izpreletel ustna.
Ko pa se je grof Herbert zdaj obrnil k njej, se je naglo zravnala in pokazala popolnoma brezskrben in miren izraz.
„Ah, pustiva za danes neumen denar, dragi Herbert!" se je nasmehnila. „Saj tudi še ni pravda izgubljena. Ne smeva se predčasno odreči upanju!"
Grof si je pogladil z zopetnim globokim vzdihom čelo in se otožno nasmehnil.
„Torej pojdival" je nadaljevala Kamila. „VeseHm se že na ples in se nameravam imenitno zabavati!"
„Jaz moram priznati, da bi dosti rajši ostal doma, ko da obiščem plesi" je dejal grof Herbert slabe volje. „Saj grem tja le radi tebe."
„Toda, dragi Herbert," se je nasmehnila ljubeznivo, „ne maram, da se zame žrtvuješ. Ce si ne obetaš zabave od veselice, no, pa le ostani doma, pa pojdem sama."
„Sama? Ne, Kamila, to je nemogoče."
„O — kavalirjev bi>se mi končno ne manjkalo. Knez Orlov bi —^
Grof jo je prekinil z naglo odvračajočo kretnjo.
„Ne!" je dejal kratko in ostro. „Ali pojdeva oba ali pa oba doma ostaneva !"
„Potem pa bi se vendar odločila za prvo!" se je iztisnilo Kamili s srditim pogledom.
V	tem trenutku se je prikazal sluga, ter naznanil, da stoji voz pripravljen.
Grof je molče podal Kamili roko in jo odpeljal po stopnicah.
Vehka koncertna dvorana gledišča z mnogimi postranskimi prostori, galerijami in hodniki se je lesketala v bleščečem sijaju, ko sta dospela tja grrf in Kamila in vstopila v praznično odi-čene, od pisane množice napolnjene prostore.
■ Kamila je stopala ponosna ob soprogovi strani proti dvorani.
Zbudila je pozornost in vse je zrlo občudovaje vanjo, ker od vseh tu navzočih dam je bila nesporno najlepša in najkras-nejše odičena.
„No, je že zopet tu — sirena montekarlska!" so zasikale dame zavidno in zbadljivo, med tem ko je Kamila šumela mimo in se naslajala nad svojim zmagoslavjem.
V	dvorani je stopil paru knez Orlov naproti in ga pozdravil.
. Kamila je napravila danes v svoji farobni lepoti velikansk, omamljiv vtis nanj. Ni se več umaknil od njene strani, kakor tudi mu je dal grof Herbert čutiti, da si ne želi njegove prisotnosti mti najmanj.
Pristopila sta še dva s knezom znana gospoda in grof je moral s tiho srditostjo trpeti, da sta bila on in Kamila neprenehoma obdana od te družbe kakor od kake korone.
Zasedli so mesto v nekem kabinetu, ki je bil proti dvorani popolnoma odprt.
Kmalu je bila Kamila središče zabave in družbe sploh. Čim veseleje in glasneje pa je donel njen srebrnojasni smeh in čim marljiveje so se drenjali občudujoči gospodje krog njenega stola, tem bolj molčeč in teman je postajal grof in hlastno je ijraznil kozarec za kozarcem kipečega šampanjca.
Kamihn plesni red se je napolnil hipoma z imeni. Vsak je prosjačil in se prilizoval za en ples in smehljaje je pokimala vsakemu uslišanje.
Končno je dobila karto nazaj — le še prvi ples je bil prost, reservirali so ga bili iz vljudnosti soprogu. Kamila se je sklonila h grofu Herbertu in mu pomolela plesni red z nasmehom pripominjaj e :
„Samo še prvi valček, dragi Herbert, so mi pustili! Toda vem, da ne plešeš radi"
Grof se je temno ozrl na karto. Ime kneza Orlova je stalo tam večkrat napisano kakor vsakega drugega. Jezna bridkost je zavalovila v njem.
Najrajši bi bil karto raztrgal in vrgel knezu, ki je zrl nanj z nesramnim, sladkobnim nasmehom, kosce v obraz.
Toda ni Izgubil svoje mirnosti. Odrinil je Kamihno roko, v kateri je držala karto, ter odvrnil drzno in hladno:
„Jaz sploh ne bom plesal. Prosim, le ne jemlji ozira name 1"
„Kakor želiš, ljubi Herbert!"
S tem je potegnila listek nazaj, se dvignila, ter se oklenila kneza, s katerim je vstopila v dvorano.
Godba je zaigrala in ples se je začel. Bleščeči pari sc^'ise zavrteli in se lahno odzibali po zrcalnogladkem parketu.
Grof Herbert je s svojega prostora pregledal lahko vso dvorano. Z bridkim nasmehom je tam sedel ter mračno strmel
v valovenje svetlih toalet in črnih frakov, oko mu je mehanično sledilo v oči bijoči prikazni Kamihni.
Videl jo je sloneti ob knezovi roki, videl je, kako se je smejala, se s svojim plesalcem veselo zabavala in kako so na tega bliskale njene črne ognjene oči. Njemu pa ni poslala niti enega pogleda semkaj, zdelo seje, da ga je popolnoma pozabila, delala se je, ko da sploh ni navzoč.
In ko je vse krog njega dihalo srečo in radost, se je čutil grof Herbert brezmejno nesrečnega.
Zakaj ? Ali je imel vzrok za to ? Vprašal se je to samega in ni mogel dobiti pravega odgovora na to. Saj zunanje se je videla njegova zakonska sreča še vedno trdna, toda nekaj je ležalo nad njo kakor teman, grozeč oblak in bal se je uničujoče strele, ki bi iz njega šinila, da vse razdere, vse, kar je še imelo njegovo srce.
Mislil si je bil svoj novi zakon vendarle drugače. Kamila ni bila več tista kakor pred poroko. Pokazalo se je nekaj v njeni bitnosti, kar ga je vedno bolj skrbelo in vznemirjevalo. Še je ljubil to lepo sireno preveč, da bi mogel jasno uvideti, kako se je v njej motil.
Toda vendar je moral v tej uri nehote primerjati njo s svojo prvo soprogo, in z zaskrbljenim vzdihom si je moral priznati, da je imela priprosta, skromna Melanija v svoji neznatni postavi več prednosti kakor bleščeče krasna Kamila.
Izkušal je z nekakim skrivnim strahom podobo umrle prognati iz svojega spomina, toda zastonj. Vedno se mu je zdelo, da vidi, kako se zraven Kamiline postave dviguje med sem in tja begajočo množico v dvorani bledi obraz Melanijin s tistimi tihimi, očitajočimi očmi.
Prvi ples se je bil završil, knez je odpeljal Kamilo na njen prostor nazaj. Tudi drugi gospodje so zopet prišli.
Komaj pa je spet zasvirala godba, je že odpeljal Kamilo drug plesalec.
Grof Herbert je gledal in slišal vse, kar se je godilo krog njega, kakor v snu. Udeleževal se ni niti zabave neplešočih, niti ni kazal najmanjšega zanimanja za te ljudi, saj so mu bili tudi pravzaprav popolnoma tuji.
Knez Orlov je opazoval molčečega nekaj časa s poizvedovalnimi pogledi. Smehljal se je sočutno zbadljivo ter nazadnje poizkušal vplesti grofa v splošno zabavo.
Toda hladna odklonitev, ki jo je izkusil, ga je kmalu odvrnila od tega.
Spet je vstopil po malem odmoru s Kamilo v vrsto plesalcev.
,Kaj je Vašemu soprogu?" ji je zašepetal. „Zakaj je tako čudno tih in otožen?"
„Ali vem ?" je odvrnila skomizgaje.
„Gotovo je ljubosumen," se je nasmehnil knez Orlov in pogledal Kamili zaupno v oči.
Je mogoče," se je zasmejala zbadljivo. „To pa me ne bo motilo v zabavi."
„O, očarujoče lepa ste danes," je zašepetal knez z od strasti drhtečim glasom in kar požiral je Kamilino postavo z občudu-jočimi in poželjivimi pogledi.
.Boginja ste, prava, moljenja vredna boginja!"
„Tiho, lahko bi Vas čuli. Nisva sama tu v dvorani."
Godba, ki se je prav ta trenotek začela, je prekinila razgovor. Med plesom knez ni govoril, toda njegove oči, ki so neprestano strmele v Kamihne, so govorile še razločneje, kot bi to mogle najbolj goreče ljubezenske besede. In koketa je znala mojstrski do blaznosti od njene lepote pijanega vedno bolj razpaliti, s tem da se mu je vdano privijala v njegovo naročje, se mu nasmihavala in rahlo povračala pritisk njegove roke.
Knez je plaval v blaženosti in razkošju.
Ko se je ples končal, ni odpeljal Kamile spet na prostor, kjer je bil grof, temveč je ostal ž njo za nekim oknom v dvorani.
Držal je trdno njeno roko in' ji šepetal z rotečim glasom:
„Moram govoriti z Vami nemoten in neopazen, milostiva. Imam Vam nekaj važnega povedati."
„Za Božjo voljo, knez. Bodiva previdna. Moj soprog naju opazuje!" se je branila.
„Ravno zato. Tu se ne moreva izgovoriti."
„No, kje pa drugje?"
„Ali nimam tudi naslednjega plesa na Vaši karti?"
„Da," je prikimala Kamila, naglo se ozrši na svoj plesni red.
„Potem imava čas, da se pomeniva. Predlagal bi Vam nekaj —"
„No?" je vprašala napeto, ker se je knez v zadregi obotavljal. „Ali je res tako važno, kar mi imate povedati?"
„Da, rotim Vas, draga Kamila, poiščiva si priložnosti, biti sama."
„Ne vidim, kako bi to bilo mogoče," je dejala zmajevaje z glavo. „Moj soprog —"
„Odstraniti bi ga morala," jo je naglo prekinil knez Orlov.
„To vendar ne grel" je menila dvomeč.
„O, jaz bi že vedel za sredstvo."
„Moj knez, bojim se, da hočete napraviti nekaj nepremišljenega."
„Nič se ne bojte," je šepetal razburjen. „Rotim Vas, ljubljena, zavoljo sreče naju obeh, prepustite meni vse in zaupajte mi!"
„Kaj pa nameravate?" je poizvedovala Kamila, ki se ji je glas zdaj takisto tresel od razburjenosti in ki so v njej strastne, silne prošnje knezove zbudile slutnjepolno napetost.
„Saj veste. Govoriti hočem z Vami — sam in nemoten "
„No da, pa izrazite se o tem natančneje, kako naju osvobodite navzočnosti mojega soproga."
Knez jo je povlekel še globlje za okno in šepetal tu z njo nekaj časa vneto in tiho.	■
Ples se je bil med tem spet začel, nihče se hi brigal za par ob oknu, nihče razen prevaranega soproga, kojega temni, ljubosumni pogledi so ju neprenehoma zasledovali.
Cez nekaj časa sta se knez in Kamila odstranila od okna.
Kamila je skrivala v levi roki dve mali beh kroglici. Oklenila se je kneza in ker se je bil ples zdaj pravkar končal, se
je dala odpeljati nazaj v kabinet, kjer je sedel grof Herbert .samoten pri mizi.
Hotel je baš svoj kozarec iznova napolniti, ko se je par iprikazal.
Obenem je vstopilo še več drugih oseb v mali prostor.
Kamila se je približala soprogu z ljubeznivim nasmehom ün mu položila pristopivši in sklonivši se nadenj, laskaje roko krog ramen.
„No, dragi Herbert, bojim se, da se dolgočasiš 1" je šepetala s sladkim glasom. „Ali žehš morda, da ostanem malo pri tebi?%
Grof je napravil zabranjujodo kretnjo in odvrnil odmerjeno in s temnim izrazom :
„Prosim, le se ne daj po mojem melanholičnem razpoloženju oropati svoje zabave. Zdi se mi, da ti razgovor s knezom Orlovim bolj ugaja kakor moja družba."
Pri teh besedah si je počasi nalival šumečega šampanjca iz steklenice v svoj kozarec.
Kamila je opazovala to manipulacijo tako napeto, ko da je to izredno važno dejanje.
„Ali se jeziš, Herbert, da plešem s knezom?"' je vprašala mehko in pohlevno.
„Vidim, da se z njim bolj razgovaijaš, kakor plešeš," je -dejal grof ironično.
„Ah, Herbert! Že spet ljubosumen?" se je kujala Kamila.
„Še mislim, da ni vzroka zame, biti ljubosumen na tega moža!" je rekel grof Herbert resno in se dotaknil Kamüinega obraza s čudno vpraševalnim pogledom.
„Ne razumem, kaj hočeš reči s tem skritim očitkom!" je odvrnila Kamila užaljena in se vzravnala.
S prežečim pogledom se je ozrla naglo krog sebe in iztegnila levo roko, dokler se ni ta zazibala nad kozarcem s .šampanjcem.
Tedaj je odprla roko ter izpustila beli kroglici v kozarec.
Nihße razen kneza, ki je iz daljave napeto opazoval vsako njeno kretnjo, ni zapazil tega.
Grof ni odgovoril na Kamiline zadnje besede. Skomizgnil je osorno in dejal, površno se nanjo ozrši:
„Pojdeva kmalu!"
„Kaj — že tako rano?" je dejala osupnjena in nejevoljnat „Zakaj pa? Ali se ne počutiš dobro, dragi Herbert?" je pristavila navidezno zaskrbljena.
„Ne, v resnici se ne počutim dobro !" je odvrnil in sege-L po napolnjenem kozarcu.
KamUa je odstopila za korak od njega in gledala^ zadr'-žanim dihom in srepim pogledom, kako je grof izpraznil kozaree z enim duškom.
Nato ji je poiskalo oko kneza in zamenjala je z njim po^-memben pogled, ki je izražal napol zaskrbljeno vprašanje, napol zmagoslavje.
Knez Orlov se je nasmehnil in skrivno pomignil z rokoi.
Tedaj je začela zopet igrati godba, prišel je plesale» ia odpeljal Kamilo v dvorano.
Knez Orlov se je posadil ob kabinetovem vhodu in se tu' marljivo razgovarjal z nekim znancem. Pri tem ni odvrnil pogleda od Kamile, ki se je zibala ob plesalčevi roki po dvorana. Tudi na grofa se je večkrat ozrl, napeto opazovaje njegov izraz.
Grof Herbert je bil naslonil glavo v dlan in je sedel negibno.
Za trenotek je zaprl oči, jih pa takoj zopet odprl in se hotel dvigniti. Toda brez moči je pal na stol nazaj, glava se-mu je povesila na naslonjalo, oči so mu ostale s srepim pogledom odprte in začel je težko in hropeče dihati.
Prestrašen je planil zraven kneza sedeči po koncu in. prihitel h grofu.
Knez in še par drugih gospodov je radovedno pristopil».
,Ta gospod je menda nagloma obolel," je menil nekdoi, „Pokličite hitro zdravnika."
„Grof Ratiborski je, poznam ga," je dejal knez Orlov mirno. „Njegovo stanje jDaö ni nevarno. Najbolje bo, da se ga odpravi hitro domov. Sicer pa prihaja tam njegova soproga!"
Kamila se je res približevala ob roki svojega plesalca. Stavila je okolistoječim par razburjenih, plašnih vprašanj ter jse kazala izredno prepadeno in zbegano.
Knez je naprosil med tem dva iz službe, naj mu pomagata, in z njuno pomočjo je odnesel očividno popolnoma nezavestnega grofa ven. Odvračal je na najrazbornejši način vse radovedneže in donesel končno Kamilinega soproga do pred glediščem čakajočega grofovega voza.
Kamila je naglo vstopila, knez je stopil k vratcem in ujel že enkrat njeno roko.
„Torej — pričakujem Vas!" ji je šepetal opominjajoče. ^Spravite ga v postelj in ne bojte se zanj. Ni nič na tem."
Odstopil je, konji so povlekli in voz je kmalu izginil v
temi.
Ko je dospela pred hotel, je dala Kamila vedno grozneje hropečega grofa odnesti po dveh natakarjih v njegovo spalnico in ju takoj spet odposlala.
Sluga in Pavla sta vsa preplašena prihitela, rekla jima je, ■da je grof najbrže preveč pil, in ukazala, naj ga odneseta v posteljo.
„Ali naj- ne pokličem rajši zdravnika, milostiva?" se je drznil sluga zaskrbljen vprašati.
„Ne, ni potreba!" je odgovorila Kamila osorno.
„Prepustila je soproga Pavlinemu in slugovemu varstvu in odšla naglo v grofovo delavnico.
Ko je bila tam užgala svečo, iskala je po predalu pisalne mize, ki ga je bila odprla z enim svojih ključev, in je dobila končno ključ k onemu predalu, ki je bil v njem grof Herbert danes zvečer shranil denar.
Kmalu je odprla ta predal in naglo je vzela iz njega en •ovitek bankovcev, zaklenila zopet predal in položila ključ na ■svoje mesto.
Ko je bila tudi tu spravila vse v prejšnji red, je upihnila svečo, odšla v svojo spalnico, zapahnila duri in odvezala zavitkov trak.
. „Dvanajst tisoč," je zamrmrala zadovoljna, ko je bila preštela bankovce. „To pač zadostuje za danes. Porabim to priložnost in obiščem igralnico."
Vtaknila je denar k sebi, šla v sosednji salon in pozvonila.
Pavla se je prikazala čez par minut. Obraz ji je kazal razburjen, zaskrbljen izraz.
„Kako gre mojemu soprogu?" je vprašala Kamila, odevši si ramena s širokim temnim plaščem.
„Bojim se, da se je — zastrupil, milostiva," je dejala Pavla, s poudarkom. „Bo vendar potreba poklicati zdravnika."
„Neumnosti" je vzkliknila Kamila osorno in silno braneč..
Pavline poteze so dobile prekanjen, potuhnjen izraz in nje» pogled se je dotaknil preteče in zbadljivo Kamilinega obraza.,
„Milostiva, hočete še enkrat oditi ?" je vprašala.
„Da, povrnem se v gledišče I"
S tem je odšumela Kamila mimo sobarice in zapustila sobo.. Šla je tako mirno, ko da se ni zgodilo niti najmanjše, dol po stopnicah in stopila na cesto.
Tu je storila par korakov, dokler ji ni v temi stopila naproti postava.
Bil je knez Orlov. Kamila se ga je oklenila in ga naglo, potegnila za sabo.
„Kam naj Vas peljem?" je vprašal knez čez nekaj časav.
„V igralnico!" je omenila. „Tam se lahko pomeniva in jaz imam obenem priložnost poizkusiti zopet svojo srečo I"
„Zakaj hočete danes igrati ? Saj to lahko storite vsak drug dan. Prosim Vas, draga Kamila, pustite to danes. Pojdite z. mano v moje stanovanje, tam sva najbolj na varnem."
„V Vaše stanovanje? Ne," je odločno odklonila Kamila. „Ali nisva v igralnici takisto nemotena ? Mar se pa bojite, da. bi nama mogel moj soprog vendarle slediti?"
„O ne, to mu bo danes pač nemogoče."
„No, potem pa v igralnico," je rekla Kamila odločno ....
Ko je bila Kamila zapustila hotel, je odhiteta Pavla nazaj v grofovo sobo.
Tu je dobila slugo, ki se je brez sveta in obupan trudil, da spravi zopet k zavesti svojega gospoda, ki je hropeč, sicer pa trd in negiben ležal na posteljnih blazinah.
Pavla je opazovala grofa nekaj časa s preizkušaj očim, zamišljenim izrazom. Tedaj se je obrnil sluga k njej ter opomnil s plašnim glasom:
„Mislim, da se nama ni treba brigati za grofičino prepoved in da pokličeva vendar zdravnika. Nazadnje nama umre grof pod rokami in jaz — no, ne maram jemati odgovornosti nase!"
Pavla je napravila pomirjajoče kretnjo, toda sluga je razburjen nadaljeval:
„Naznanim milostivi, daje stvar nevarna. Potem pač sama uvidi, da je treba zdravniške pomočil"
„Ostanite tukaj, FricI" ga je zadržala Pavla. „Gospa je šla še enkrat ven."
„Kaj je zakhcal sluga v zbegani osupnjenosti. „Odšla je vkljub temu, da ji je mož zbolel na smrt? Moj Bog, saj to je do neba vpijoča brezsrčnost!"
„Grofica ravno nima srca 1" je odvrnila Pavla hladno in zbadljivo. „Ali veste, kaj je gospodu grofu ?"
„Ne morem si razlagati."
„Dala mu je opija," je dejala Pavla odločno. „Zdaj to vidim. Zelo močna opijska pijanost je, ki je popadla grofa!"
„Opij ?" je zajeeljal sluga zmajevaje z glavo. „Zakaj bi mu naj dala opija?"
Pavla je skomizgnila s pomembnim nasmehom.
„Ne zadržujva se zdaj z nepotrebnimi vprašanji," je odvrnila. „Poizkusiva najprvo spraviti grofa k zavesti in premati moč strupa."
„Bog, moj gospod! Kakšna žena!" je vzkliknil sluga zavzet. „Ali res mislite, gospica Pavla, da je dala opija soprogu namenoma ?"
„Seveda 1"
»Toda zakaj ?"
„Najbrže, da se ga za danes iznebi. Hodila bo po prepovedanih potih. In resnično, Fric, ne moreva temu ženskemu hudiču nič hujšega storiti, kakor če spraviva grofa v kratkem zopet v posest njegove duševne in telesne moči."
„Že prav, gospica Pavla," je prikimal sluga z razumevanjem. „Toda zato bova potrebovala pač zdravnika, ker ne razumem nič o zdravljenju vsled opija obolelih."
„Ali jaz!" je vzkliknila Pavla. „In zdaj hitro na delo I Bojim se, da mu ni dala še skoro preveč, ostudna kača!" je zaškripala srdito. „Pozvonite, Fric!" je nato nadaljevala obrnjena k slugi. „Naročite pri natakarju zelo močno in vročo kavo — hitro! In prav dosti."
Sluga je odhitel v predsobo, potegnil za zvonec, kakor da hoče pokhcati vse hotelsko osobje, in izporočil prihitelemu natakarju Pavhn ukaz. Nato se je povrnil k njej in grofu.
„In zdaj masirajva, Fric!" je vzkliknila Pavla razburjena. „Bijte, mečkajte in osuvajte ga pošteno! Morava od strupa uspavano kri vzvaloviti. — Nič pomišljati! Naprej!"
In zdaj se je začelo čudno delo. Sluga in sobarica sta planila na grofa kakor dva razjarjena sovražnika in bila v njega s pestmi. Vlekla sta, drgala in mečkala v potu svojega obraza brezčutno telo in ko ju je čez nekaj časa temen stok iz grofovih ust prepričal o uspehu njunih prizadevanj, sta podvojila svoj trud.
Natakar je zdaj prinesel kavo. Med tem, ko je sluga šiloma odpiral usta svojemu gospodu, mu je vlivala Pavla previdno vročo, močno dišečo pijačo.
„Se več kave !" je nato zaklicala in natakar je odhitel.
Zopet sta začela onadva s pestmi obdelavati trdo telo. Ko se je čez par minut zopet prikazal natakar s kavo, jo je vlivala Pavla v nezavestnega naglo zaporedoma.
Nato je globoko se oddahnivši, z razgretim licem odstopila in pomignila natakarju, ki je stal z osupnjenim obrazom pri durih.
„Vidva," je dejala njemu in slugi, „vzdignita zdaj grofa, postavita ga na noge in držita ga, da ne pade."
Njen ukaz se je izvršil brez ugovora.
Grofova postava se je zibala med moškima, ki sta ga mogla držati po koncu le z naporom vseh sil.
Pavla pa je bila in suvala vanj s ponovljeno silnostjo, stresala ga je za ohlapno viseči roki in ukazala moškima, naj peljeta grofa počasi po sobi.
Končno je grof izvršil samostojno kretnjo in molklo zastokal :
„Spat! Pustite me 1 Spati hočem!"
Toda mučitelji ga niso poslušali.
„Zdaj smo že na konju, opijeva moč je premagana!" je dejala Pavla zadovoljna.
„Še več kave !" je ukazala.
Natakar je odhitel in odločna sobarica je držala sama s slugo sem in tja gugajoče grofovo telo po koncu.
Stokajoč in mrmrajoč se jima je izkušal izviti iz rok, še ga ni zapustila hromeča omamljenost, šele ko ga je Pavla v tretjič prisilila popiti močno kavo, se je polagoma zavedel.
„Pustite me vendar pri miru," je jecljal z medlim glasom. „ Spati čem 1 Tako truden sem !"
In silil je k postelji, da se vrže na blazine.
Toda Pavla je bila neizprosna. S slugovo pomočjo je trdno držala grofa in ukazala natakarju, naj odpre okno in nato ga je odposlala, da prinese še enkrat kave.
Noter privrela nočna sapa in nadaljevani zaužitek sta opravila svojo dolžnost. Grof se je končno zavedel in zamogel je spoznati svojo okolico.
Prigugal se je, podpiran od sluge do okna in pal tam na stol. Še enkrat ga je grozila premagati silna zaspanost, toda
kmalu je bila Pavla pri njem in ga je energično stresla za ramena.
„Kaj pa je?" je zamrmral grof medlo in osorno. „Kaj se je zgodilo z mano
Pavla za zdaj še ni odgovorila na njegovo vprašanje, zdelo se ji je bolj važno, da se grof ne vda leni zaspanosti. Prosila ga je, naj vstane in hodi po sobi.
Mehanično jo je ubogal grof Herbert in korakal, oprt na slugovo roko, z gugajočimi, negotovimi koraki počasi gor in dol. Natakarja so spet odposlali.
Cela ura je bila pretekla ob vseh teh prizadevanjih in še nadaljnje pol ure je bilo treba, da se je umaknil škodljivi vpliv opija v tohko, da se je zamogel grof pomikati brez opore in spet nekoliko jasno misliti.
Smrtnobled, globoko udrte oči obdane od temnih krogov, telo kot razbito in ohromelo, je sedel ob odprtem oknu in naslanjal bolečo glavo v dlani.
„Zdaj mi pa povej končno, Pavla, kaj se je z mano dogodilo je dejal s trudnim, vlekočim se glasom. „Sem, kakor vidim, tu v svoji sobi. Ali se nisem odpeljal s soprogo v gledišče
„Gotovo, gospod grof!" je odvrnila sobarica. ^Toda približno dve uri ste že spet doma. Vaše stanje je bilo zelo opasno. Milostiva je sicer mislila, da ni tako hudo."
„Kaj pa mi je bilo?" je zamrmral grof začuden.
„Najbrže ste zaužili opija, gospod grof."
„Opija?" je ponovil grof zmajevaje z glavo. „Kako pal Kako bi bil prišel k temu?"
,No, tega ne vem in milostiva tudi ni dala pojasnila o Vašem stanju. Prepovedala nama je celo poklicati zdravnika."
„Prepovedala je ?" je vprašal grof Herbert z rastočo pozornostjo.
Vstal je in pogledal sobarici z ostrim pogledom v oči.
„Kje je moja soproga?"
„Vrnila se je v gledišče I"
»Kdaj ?"
„Takoj, ko je bila dovedla milostivega gospoda v svojem vozu domov I"
Grof Herbert je nato molčal. Presenečenje mu je ohromelo
jezik.
Kamila da ga je, očitno zelo bolnega in onesveščenega, dovedla v hotel, ga prepustila varstvu služabnikov in se ni nadalje prav nič brigala zanj ? Da, povrnila se je celo k svoji zabavi 1
To ravnanje je bilo tako nezaslišano brezsrčno, da je bilo grofu Herbertu težko, to verjeti.
„Je že dobro 1" je rekel končno, s težavo se obvladajoe. „Pustita me samega!"
„Ali gospod grof ničesar več ne zaukažete?" se je drznila Pavla še vprašati.
„Ne, ne! — Zahvaljujem se Vama! — Le pojdita !••
Pavla in sluga sta se ubogljivo umaknila. Toda v predsobi je sobarica zadržala slugo ter mu rekla:
„Bolje bi bilo, Frie, če bi ostali v njegovi bližini. Ne more se vedeti. Gospod je še zelo slab, lahko bi Vas še potreboval!"
Na ta opomin je odšel sluga v grofovo delavnico, ki je mejila ob spalnico.
V stanju nepopisljive razburjenosti je hodil med tem grof Herbert po svoji sobi. Mislil je napeto in polagoma so mu prišli vsi dogodki današnjega večera jasno do zavesti. Do trenutka, ko je izpraznil zadnji kozarec šampanjca, se je spominjal na vse. Kaj se je pa potem zgodilo ?
„Opij ?" je zamrmral. „Pavla pravi, da sem zaužil opija! Če je tako, potem je moral biti ta strup v šampanjcu. Kdo p^ ga je dal noter?"
In zmajevaje z glavo se je zamišljen ustavil za trenotek.
„Kamila !' mu je ušlo nato z nakrat zbujenim umevanjem. „Le ona je mogla to storiti! Stala je poleg mene, sklonila se
nadme in tedaj — o moj Bog I Zakaj ? V kakšen namen ? Ali me je hotela morda — zastrupiti?" je zašepetal drhteč poln groze.
„Ali ne," je nadaljeval. „Knez! — O, zdaj razumem I" je zaškripal s strašno vzkipelo jezo. „Vara me s tem — tem samo-pašnikom!"
In zdaj je zagrabila goljufanega moža besna, ljubosumna togota.
Vera v zvestobo in ljubezen Kamilino se mu je zdaj z enim udarcem razpršila. In s tem je tudi bilo, ko da mu je uničeno in zlomljeno srce, življenje, njegova zadnja opora.
Prevaran in sramotno izdan od nje, ki ji je bil vse žrtvoval, ki jo je ljubil nad vse — to je bilo več, kakor je moglo prenesti moško srce.
Z molklim stokom je pal na stol in solze pekoče boli, jeze in sramu so mu pritekle iz oči.
Toda s skoro nadčloveškim naporom se je premagal že ■ po par minutah in se dvignil. Čudno — še ni mogel in hotel verjeti najhujšega. Oprijel se je kakor potapljajoče se bilke rahlih dvomov, ki so vstajali v njem.
Morda je bilo vse le nesrečno zveriženje nesporazumljenj in slučajev. Hotel je pred vsem, prej ko jo je obsodil, neoporečnih dokazov o njeni krivdi.
S temi pomisleki je zadobil spet nekako mirnost. Hlastno je stopil še parkrat gor pa dol po sobi, da si zbere misli in stori kak sklep. Nato je pozvonil.
Sluga se je takoj prikazal. Kar odskočil je preplašen po prepadenem obrazu svojega gospoda in se mu približal zaskrbljen in plašen.
„Moja soproga je odšla torej zopet v gledišče ?" je vprašal grof z od razburjenosti hripavim in drhtečim glasom.
„Da, gospod grofi" je zajeeljal sluga, vznemirjen po divjem ognju, ki je plapolal iz grofovih oči. „Pavla je to rekla 1"
„Pokliči mi Pavlo 1" je dejal grof „In prinesi mi suknjo in klobuk!"
Sluga se je odstranil in se kmalu povrnil z zahtevanim, spremljan od sobarice.
„Odkod veš, da je šla moja soproga še enkrat v gledišče 1" je vprašal grof Herbert, prijemši od sluge klobuk in davši si ogrniti ramena s suknjo.
„Milostiva mi je to izrecno rekla."
Grof je stisnil zobe in strmel nekaj časa pred se na tla.
„Ali je prišla sama z mano domov?" se mu je nato iztisnilo.
„Mislim pač
„Tudi sama je odšla? Kaj?"
„Da, gospod grof!"
Grof Herbert je pomignil Pavli, naj se odstrani. Zapustila je sobo in grof je ukazal zdaj s hladnim, mirnim glasom slugi:
„Jaz sedaj odidem. Če bi se milostiva povrnila pred mano, jo prosim, naj počaka name tu v moji sobi. Ti ostaneš v predsobi."
„Kakor zaukažete, gospod grofi"
Ko je bil sluga zunaj, je vzel grof Herbert iz nočne mizice revolver, ga preizkušal in ko se je bil prepričal, da je nabasan, ga je vtaknil v žep.
Nato je zapustil hotel in krenil na pot proti gledišču.
V zavesti popolne varnosti je vstopila Kamila ob kneževi roki v igralne dvorane.
Te so bile, čeprav še ni bilo pozno, obiskane zelo slabo. Fini svet montekarlski je bil danes po večini v gledišču.
Knez je torej prosil Kamilo, naj se zdaj še ne udeleži igre, temveč naj počaka, da se v poznejši uri dvorane malo bolj, napolnijo.
Po daljšem odporu se je vdala njegovemu prigovarjanju in par je stopil zopet ven v poltemne parkove nasade poleg igralnice.
Knez je odpeljal svojo spremljevalko proti precej oddaljenemu malemu kiosku, v katerem ni bilo slučajno nobenega, in se tam z njo posadil.
„No, moj knez," je začela Kamila polna pričakovanja, „tu sva sama in nemotena. Željna sem izvedeti, kaj mi imate tako važnega povedati."
„Najprvo, oboževana moja, najdražja Kamila, sprejmite še enkrat priznanje, da Vas ljubim nad vse!" je šepetal knez z od strasti drhtečim glasom in položil roko Kamiii krog pasu. „Življenje bi brez pomisleka žrtvoval, da si priborim Vašo posest."
„Dragi moj prijatelj," je odvrnila nekako hladno in se umaknila pri tem malo na stran. „Poznam Vaša čuvstva zame in priznam Vam, da ne pušča Vaša ljubezen mojega srca nedotaknjenega. Toda pomisUte dobro, moj knez, omožena ženska sem in tudi Vi še niste prosti okov svojega zakona 1" •
Knez je zavzdihnil in Kamila je opazila pri medli luči v kijosku brleče svetilke, kako so njegove poteze otemnele.
„Prav imate, draga," je prikimal. „Težkoče, ki se nama postavljajo na pot, se oeividno ne dajo tako lehko od.straniti. In o tem sem hotel danes predvsem z Vami govoriti."
„No, mishm, da ležijo težkoče bolj na moji strani kot na Vaši?" je dejala napeto. „Vi se vendar lahko osvobodite, kadar hočete."
„Tako sem Vam zadnjič rekel, da. Toda pomislite le, moja soproga mi piše zdaj po svojem nečaku, da se je drugače premislila. Zdaj ne mara več ločitve!"
„Kaj? Vaša soproga je prevrnila svoj sklep?" je vzkliknila Kamila osujanjena. „Zakaj pa?"
„Niti ne slutim, odkod ta nakratna izpremenjena namera pri njej."
Temno zamišljena je strmela Kamila nekaj časa pred se na tia.
Nato ji je izpreletel grenak, rogajoč smehljaj trdno stisnjena usta. Pogledala je kneza v oči in dejala zbadljivo :
„Ali jaz si lahko mislim, kaj je napeljalo Vašo soprogo, da tako dela, moj dragi. Vaš ljubeznivi gospod nečak naju je videl takrat v gledišču skupaj in je seveda o tem natanko poročal doma. čisto navadno — Vaša soproga je uganila Vaše misli in se je zdaj odločila, da mi ne odstopi svojega mesta."
„Resnično I" ji je pritrdil knez Orlov mučno. „Prav imate, tako je."
„In kaj ste zdaj odgovorili gospej soprogi?"
.,Dozdaj še ničesar. Nameravam seveda vztrajati pri svoji zahtevi."
„Ali bo pa mogoče dognati ločitev tudi proti volji Vaše
žene
„Mislim to zagotovo. Seveda, to pravdo zelo otežkoči in zavleče. Na to sem Vas hotel pripraviti, draga Kamila."
„Toda izsilite lahko ločitev na vsak način?" je nadaljevala napeto.
„Gotovo, na vsak način," je potrdil knez Orlov brez obotavljanja.
Spet se je zamislila Kamila za par trenotkov. Obraz ji je kazal kaj osoren, nejevoljen izraz.
Tudi knez, stisnjen in preplašen po njenem molčanju, je gledal z mračnim pogledom pred se.
Nakrat je dvignila Kamila glavo in pogledala kneza s čudnim, svethkajočim se pogledom in polagaje mu roko na rame je vprašala s pomembnim glasom:
„Ali bi ne govorila zdaj popolnoma odkrito in pošteno med sabo, dragi prijatelj ?"
„Ali — seveda, najdražja," je zajecljal knez, osupnjen po nje slavnostnem vedenju. „Saj vendar ne mislim, da Vi, draga, dvomite najmanje o meni ?"
„O odkritosrčnosti Vaše ljubezni ne, moj prijatelj !" se je nasmehnha. ,Pač pa — oprostite, če Vam delam krivico — o Vaši požrtvovalnosti."
„Kaj ? Vi morete zaresno misliti, da bi se ustrašil žrtve, in če bi bila najhujša?" je zaklical knez, napol užaljen, napol bolestno.
.Odgovorite mi z da ali ne, dragi prijatelj," je nemoteno nadaljevala Kamila. „Ali me hočete v vseh okohščinah, naj se zgodi kar hoče, braniti, se zame zavzemati, kratkomalo — me smatrati, ko da sem popolnoma Vaša? Ali me nikdar ne zapustite in ah zvežete svojo usodo za vedno z mojo ?"
„Da, to storim, ker ljubim Vas bolj kot življenje in bi bil brez Vaše posesti nesrečen in beden," je odvrnil knez brez pomisleka ih trdno stisnil Kamilino roko v svoji.
„Potem, dragi moj, naj se zgodi kar hoče," je dejala zadovoljna. „Zdaj morava oba. Vi in jaz, stremeti za tem, da razbijeva uklepajoče naju in sovražene okove. Vam ne bo to, kakor ste rekh, provzročalo nepremagljivih težkoč. Toda jaz bom potrebovala Vaše pomoči, da se osvobodim svojega moža."
«Lahko si seveda mishm, da Vas ne bo pustil soprog dobrovoljno," je odvrnil knez. „Kdor imenuje tako dragocen drag kamen svojega, se ga bo pač držal za vsako ceno in ga branü s svojim življenjem. Kako pa naj Vam jaz pomagam?"
»Je več poti, po katerih se da doseči naš cilj. Posvetujva se, prijatelj 1 Moj soprog je na primer strašno ljubosumen. Tre-balo bi le malenkostnega povoda, da —"
„Razumem!" jo je prekinil knez Orlov smehljaje. „Menite, naj se dam od njega pozvati na dvoboj! — Hm I Ta pot mi iz razhčnih vzrokov ne ugaja I"
„Tako tudi nisem mislila, niste mi daU izgovoriti! Čemu naj bi izzvali tak javen škandal, kakor je dvoboj in enako ? Ne, hotela sem reči, da bi trebalo le najmanjšega povoda, da bi mislil moj mož, da je — izgubil mojo ljubezen ?"
„Da, kaj pa potem dalje?"
„No, grof ni mož, ki bi se zadovoljil z mojo posestjo samo. Če se bo prepričal, da moje srce ne spada več njemu, pa — bo seveda najprvo silen, domač prizor, kjer lahko prav dobro poigram vlogo nedolžne in nerazumljene, in nato pride do ločitve."
„Ali si ne mislite te poti le preveč lahke?" je menil knez Orlov z dvomljivirn glasom. „Ali menite, da Vas Vaš mož kar tako popusti 1"
„Eh, kaj pa naj napravi ?" se je nasmehnila Kamila brezskrbno in koketno. „Ce mi postane položaj le najmanj sumljiv, no — pa se utečem pod Vaše varstvo, moj prijatelj !"
„Hm — da! Popolnoma prav!" je pokimal knez, malo osupnjen in v zadregi vsled nje nesramnega, odkritega govorjenja. „Morda pa se da stvar še na drug način urediti. Oba prideva lahko v zelo fatalen položaj, če hočete soprogu tako neprikrito pokazati, da ga — naravnost rečeno — goljufate."
„Vi menite, ali se bojite, da se bo hotel maščevati ?"
„Gotovo, tega se je treba pač po pravici bati, in —"
„In Vi bi se zaradi mene ne izpostavljali radi nevarnosti, prijatelj, kaj ne?" je segla Kamila ostro in zbadljivo vmes.
„Motite se o meni, draga Kamila!" je odvrnil knez užaljen. „Niti za trenotek bi se ne obotavljal tvegati za Vas življenje, če bi bilo potreba. Tuka.j pa, v naši stvari, ne vidim nobenega povoda, da si prikličeva nevarnost sebi obema!"
„Pa mi pokažite boljšo pot kakor to, ki sem jo jaz predlagala !"	'
„Najbolj enostavno bi bilo, če bi se ognili sploh vsakemu izgovoru, vsakemu prizoru s svojim možem. Saj ločitev se lahko tudi tajno izvrši."
„Razumem !" se je nasmehnila Kamila, naglo se dvignivši. „Saj lahko govoriva o tem drugikrat dalje. Zdaj bi rada pose-tila igralne dvorane!"
Knez- je bil malo presenečen in vznemirjen po tem na-kratnem prekinjenju razgovora in z zaskrbljenim glasom je vprašal:	^
„Ah sem Vas razžalil, draga Kamila?"
„Ne," je odvrnila hladno. „Pridite, prijatelj ! Pozno je že. Ali ne boste tudi Vi še igrah?"
„Ne čutim danes potrebe !" je obotavljaje se dejal knez Orlov. „Tudi Vi bi morali danes opustiti igro. Ne bova imela
5oa
zopet tako brzo priložnosti za razgovor in zato bi bilo bolje, če bi ostala na tem skritem prostoru in dokončala svoje posvetovanje."
„Ah, ljubi prijatelj, v glavni stvari sva tako ene misli — pričakuj va torej dogodkov I" je dejala Kamila nestrpno in stopila iz kijoska ven na temno parkovo pot. „Le pridite I Ne ostanem dolgo v igralnici. Polotila se me je — ne vem zakaj — čudna nemirnost. Ali verjamete zagotovo, da se moj soprog ne prebudi pred kot jutri zjutraj iz spanja?"
„Qe se ga ne prebudi z umetnimi sredstvi, potem na noben način ! Saj ste pač dali služinčadi natančna navodila
„Ukazala sem, naj puste mojega soproga mirno spati in naj se v ostalem zanj ne brigajo dalje. Toda — ne zaupam svoji sobarici!"
„Hm!" je storil knez Orlov zamišljen, takoj pa pristavil pomirljivo: „In če tudi! Če bi opijsko pijanost v resnici premagali, pa vendar ne morem imeti za to, da pride Vaš soprog še danes do čiste zavesti. Ne vdajajte se tedaj nepotrebnim skrbem!"
Po teh pojasnilih popolnoma pomirjena, se je oklenila Kamila knezove roke in stopala naglo ob njegovi strani po nasadih.
Kmalu so jasno zažarela razsvetljena okna kazinska skozi grmovje in pota v bližini so oživela od kramljajočih ljudi. Za-čula se je godba kapele, ki je igrala na verandi.
Nakrat se je Kamila naglo ustavila in rekla, vzevši roko iz spremljevalčeve, z lahno drhtečim glasom :
„Ne vem, tako prav brez skrbi vendarle ne morem vstopiti tja v razsvetljene dvorane. Lahko pridejo znanci iz gledišča sem in če naju vidijo obenem vstopiti, bi bilo to po današnjem dogodku na plesu dvojno pozornost vzbujajoče."
„Ali pridete Vi za mano? Ali naj grem jaz naprej ?" je vprašal knez.
„Ne, dajte mi, da grem jaz naprej, in Vi mi sledite za nekaj časa!" je odločila Kamila. „Še ljubše bi mi bilo, če bi
pričakovali, da se vrnem. Ker vendar ne igrate, Vam je mogoče prav tako, kaj ne?"
„Gotovo 1" je rekel knez Orlov uslužno zadovoljen.
Kamila je odšla sama.
Sledil ji je počasi in jo videl izginiti v vestibulu igralnice. Potem je krenil na trg, kjer se je šetaje gibala pisana množica in kjer so spet drugi sedeli ob malih mramornih mizicah pri vinu ali limonadi in prisluševali zvokom godbe.
Knez Orlov se je posadil nekako v stran v poltemo k samotni mizi, kjer je bil popolnoma sam. Ne bi bil rad opažen, radi Kamile ne. Sedel je tako, da je lahko komodno pregledal ves trg s širokimi, od teras do kazine vodečimi poti in vhod v njo. Tako je bil gotov, da zapazi Kamilo, ko zapusti spet igralnico.
čakal je bil že pol ure in še vedno se ni prikazala Kamila. Nestrpen in besneč v tihem na nje igralno strast, je pogledal knez Orlov na uro.
Bilo je že pozno, igralne dvorane so morali kmalu zapreti godba je bila že utihnila in množica na trgu se je bila znatno zredčila.
Spet za trenotek se je izlil cel trop igralcev iz kazine, ali Kamile ni bilo med njimi. Toda drugi so zopet vstopali, bilo je neprestano vrvenje sempatja in opazovalcu je bilo treba napeti vso pozornost, da ne prezre pričakovane.
Gnan od nemira, se je knez končno dvignil in sklenil, da vstopi v igralnico in poišče tam Kamilo.
Se ni bil dospel do vestibula, ko je zapazil moško postavo v temnem plašču, ki se je z naglimi koraki bližala od terase, odšumela mimo njega in vstopila v kazino.
V jasnem svitu plinovih svetilk v vestibulu je zagledal knez, kako je strmel iz plaščevega robca strahobno bled, bradat
obraz in par oči, žarečili kakor v mrzlici, in j^ri pogledu na ta obraz se je zdrznil tako prepaden, kakor da se je pojavil pred njim duh.
Nato pa je odhitel, hitro se zavedši in tresoč se prepade-nosti, za možem.
Kamila je stala ob igralni mizi, trepetaje mrzlične strasti in igralske vneme. Dvorane so bile le zmerno napolnjene in drenj pri mizah ne velik, toda bih so najtrdnovratnejši in naj-rutiniranejši igralci, ki so bili zdaj njeni nasprotniki — ljudje, ki so zdržali ravno tako žilavo, kot ona sama, do zadnjega bankovca!
Kar je bila še imela od denarja, ki ga ji je bil bankir skrivoma poslal, je bilo že izgubljeno.
Že je bila vložila par tistih bankovcev, ki jih je bila danes vzela iz pisalne mize svojega moža. In eden za drugim teh papirjev je romal na zeleno mizo — tisočak za tisočakom je odfrlel v presenetljivo naglem sporedu k bankirju.
Toda čim trdovratneje in neizprosneje ji je kazala sreča hrbet, tem bolj se je užgala Kamihna igralna strast. Žarela, tresla se je razburjenosti, pred pekočimi očmi so se ji že v megh izgubavali po mizi plešoči doneči zlati, šumeči bankovci, od strasti razvneti obrazi ostalih igralcev.
Mrzel pot ji je zalival čelo, grudi so se napenjale, s tresočo roko je vrgla zopet tisočak na mizo in zaklicala s hripavim glasom:
„Črno ! Stavim na črno !"
„Stoj!" je zadonel tedaj ukazajo(?e globoki glas za njo in s trdim pritiskom jo je zgrabila roka za rame.
Zavzeta strašnega sti'ahu, se je obrnila ....
Obledela, v strmeči prepadenosti je zrla v obraz možu, ki ga je bil videl knez Orlov vstopiti v igralnico — bil je njen mož, grof Herbert, in par korakov za njim se je prikazal knez iz množice.....
114. poglavje.
Sreča in bol.
Na visoka obokana okna je bobnal dež z monotonim zvokom in jesenski veter je mrzlo pihal po cestah in ulicah stolnega mesta.
Notri pa, v tihem, krasnem salonu kneginje Orlove je bilo v tem neprijaznem in slabem vremenu dvakrat prijazneje in ugodneje.
V poltemnem ozadju velike sobane je sedela ob klavirju Melanija Bergova ter je igrala.
Bila je sama — vsaj mishla je tako, ker drugega ni bilo v salonu.
Postave mladega kneza Orlova, zakrite od portijere pri vhodnih durih Melanija ni zapazila.
In mladi mož je stal tam tih, brezgiben in prisluševal je vidno ganjen zvokom, ki jih je izvabljala klavirju nje mojstrska roka.
Zdelo se je, ko da to skrivnostno bitje porablja glasbo, da iztoži skrivno bol svojega srca, tako čudovito bolestno in genljivo je bilo, kar je igrala.
In kakor da bi ji ne zadostovali zvoki brez besed, da pove vse, kar ji zdaj muči srce, je začela peti :
Skozi gozd divja tožeče, Srno je nebo obdano, kot jesenska burja mrzla, sem nesreča spe za mano.
Ko jesenska strašna burja, po gozdeh drvi moreče, veje mi preteklost moja od strnišča davne sreče.
Na drevesih še visijo trudno zadnji listi veli, padajo počasi, tiho, že so gozdno pot odeli.
Vedno pogosteje pada, menda, da mi pot premoti, da se rajši tu ustavim, da umrem kar tu — na poti.
Žalostno je hitel veter, žalostno, ko da se joöe, čuje se to kot turoben vzdih narave umirajoče.
Spet odšlo — kak hitro, hitro ! leto je v neskončnost večno. Vprašujoče gozd trepeče: Je li ti srce zdaj srečno ?"
Pri zadnjih zvokih, ki jih je pela z bolestno drhtečim glasom, izlile so se ji iz oči debele solze.
Prekinila je nagloma igro, globoko povesila glavo in zapla-kala tiho, ko premagana od bridkosti žalostnega spomina.
Za nekaj časa je zavladal globok molk v veliki sobani, le dež, neprestano bijoč na okna, je delal melanholičen šum in vzbujal še temnejše in žalostnejše razpoloženje.
Aleksander Orlov je stal tih na svojem prostoru, prevzet najglobjega sočutja. In ko je videl Melanijo tako pretresujoče plakati, je zahrepenel, da bi prihitel k njej, da jo vpraša za njeno bol, da jo potolaži in ji posilši solze.
Tako silno je bilo v njem to poželenje, da je, ne misleč na posledice tega koraka, naglo stopil naprej, ter se ji približal.
Ko je začula šum njegovih korakov za sabo, je planila Melanija naglo pokoncu, zrla z izrazom največje prestrašenosti in brezmejne zadrege na mladega moža. Solze so se ji nakrat posušile, le še na dolgih svilnatih trepalnicah sta ji viseli še dve jasni kaplji liki svetleča bisera.
V svoji zadregi je hotela naglo z oprostitvijo odhiteti mimo njega in ven iz sobe, toda Aleksander ji je zastopil pot, ujel ji roko in jo trdno prijel.
„Gospodična Bergova," je začel z glasom srčnega sočutja. „Prosim Vas, ne bežite pred mano ! Storil menda nisem prav, da sem prisluševal Vašemu petju in Vas prestrašil s svojim vstopom, moral bi se bil tiho zopet odstraniti, toda nisem mogel! Vaša bol, Vaša tiha žalost, ki mi jo tako vneto izkušate prikrivati, me gani do srca. O, govorite končno vendar! Povejte mi, zakaj ste tako žalostni?"
Melanija -se je tresla kakor ujeta ptica, ki ne vidi poti rešitve. Obrnila je od sramu in zadrege žareče lice v stran, solze so se ji vHle iznova ia plakaje je prosila :
„Prosim Vas, pustite me, svetlost! Ne vprašujte me. Ne morem Vam odgovoriti!"
„In zakaj ne?" je odvrnil xMeksander bolestno. „Ali Vam ni mogoče, da se nama zaupate — meni in kneginji?"
„O — saj to ni," se je iztisnilo mučeni Melaniji in pogledala je med solzami s srce pretresujočim pogledom na mladega moža. „Bog ve, kako brezmejno je moje zaupanje, moja hvaležnost proti plemeniti, dobri kneginji in tudi proti Vam, svetlost! Ah — in vendar Vam ne morem pojasniti svoje boli — ne, zdaj še ne. Rotim Vas, da se me usmilite."
„O, gospodična Bergova, resnično imate v naju dveh najboljša in najiskrenejša prijatelja," je ganjen nadaljeval Aleksander. „Da, gotovo, moja dobra teta se smatra za Vašo mater, in jaz — no, ljuba gospica, če bi bil Vaš resnični brat, bi Vam ne moglo biti moje srce v sočutju in prijateljstvu bolj vdano, kakor je to zdaj. Ali hočete storiti svojemu bratu — prosim, smatrajte me za takega — to bol, da mu skrijete svojo žalost in njen vzrok?"
„Ah, moj Bog! Kako blagi ste in kako dobri proti meni, zapuščeni brez imena!" je zaplakala Melanija, najgloblje prevzeta tega kazajočega se ji sočutja. ,0, da bi vedeli, svetlost, kako mi režejo Vaše dobrotljive besede v srce, kako me pečejo v duši, ker vendar ne morem Vaše dobrote dozdevno tako povrniti, kakor bi rada! O, spoznavajte me! Ne imenujte me nehvaležno, ker moram — molčati!"
„Ali je Vaša nesreča, Vaša bol take vrste, da mi ne morete povedati?" je vprašal Aleksander z bridkim očitkom. „Ali bi se ne zaupali niti svojemu bratu?"
„Svojemu bratu? —- O Bog!" je zastokala Melanija med silno vročimi solzami. „Da bi le še imela brata I Toda, ah! izgubila sem ga. Nimam nobenega — nobenega več na vsem širokem svetu 1"
Pretresen, globoke boli prevzet nad njeno žalostjo, ji je Aleksander trdno stisnil roko in jo pogledal z vlažno svetlečimi očmi.
„Melanija — gospodična Bergova," se mu je razburjeno izvilo. „Ali bi ne mogel nihče nadomestiti izgubljenega brata? Ali hočete, da stopim jaz na njegovo mesto?" „Vi? — O! — O!"
Zbegano ihteč je zmajala z glavo.
„Zakaj nočete ?" je vprašal žalosten.
„Ah, ne jezite se name, svetlosti Ni to nedostatek zaupnosti ah simpatije! Gotovo ne I Toda, jaz — saj me nič ne poznate, ne veste nič o mojem prejšnjem življenju in bi zato ne bih gotovi, ah ne trosite dobrote in sočutja nevrednici."
O, tega se ne bojim !" se je nasmehnil knez Aleksander. „Ne da bi poznal Vašega življenja, vem vendar, da ste vredni prijateljstva vsakega poštenjaka. In ah me hočete zdaj priznati za brata ah ne, jaz se hočem odzdaj za takega smatrati. Če bodete kedaj potrebovah braneče roke, se bo moja dvignila za Vas!"
„Ah, svetlost, kako se. naj Vam le zahvalim za toliko dobrote in sočutja!" je vzkliknila Melanija ganjena.
„Ni se Vam treba prav nič zahvahti, ljuba gospica Bergova, temveč treba je le, da mi zaupate, da me smatrate za najboljšega in najvdanejšega prijatelja!"
„O, saj to zadnje hočem od srca rada," je dejala Melanija z ganljivim veseljem. „O, kako dobro mi dejo Vaše ljubeznive besede, svetlost! Dolgo ni nihče tako govoril z mano."
„Dobro torej, ljuba gospica, pustite končno svoje plašno zakrivanje in odkrijte mi, v dokaz, da mi zaupate, svojo živ-Ijensko zgodbo!" je odvrnil Aleksander z rotečo prošnjo.
Melanijine poteze so se zopet navzele starega tei^inega, žalostnega izraza in s težkim vzdihom je počasi zmajala z glavo.
, Vi noöete ?" je vprašal Aleksander žalosten.
„Prosim, pustite mi časa, svetlost," ga je rotila z drhtečim glasom. „Vaša dobra teta, kneginja, me je vprašala danes prav tisto in tudi njej nisem mogla dati drugega odgovora I"
„In je bila kneginja s tem zadovoljna
„Da, rekla mi je na svoj dobrotni, ljubeznivi način, da me ne bo vprašala nikdar več, temveč počakala, dokler se meni sami ne bo zdel čas primeren, da pojasnim svojo preteklosti"
„No, potem se moram pač sam tudi zadovoljiti," je odvrnil Aleksander z nekoliko bridkim glasom. „Tudi jaz počakam potrpežljivo, da spustite krinko sami od sebe in nama poveste svoje pravo ime."
„Moje pravo ime ?" je zajecljala Melanija silno prestrašena in negotova.
„Da, saj ni mogoče, da se pišete čisto navadno za Melanijo Bergovo ?"
„O vendar! Tako se pišem!" se je naglo in razburjeno iztisnilo Melaniji.
„Odpustite, da se drznem kljub Vaši izjavi o tem dvomiti I" se je neverno smehljal Aleksander. „Vse Vaše obnašanje govori za to, da ste prava dama plemenitega rodu."
„O — ne, ne!" se je vneto branila Melanija. „Motite se."
„Ah, ljuba gospica, odreeite se rajši takoj vlogi, ki jo igrate. ,Saj veste, da govorite lahko z mano, kakor z bratom."
„Toda, jaz ne igram vloge, kakor se izražate, svetlost
„Ni mogoče, da ste navadnega rodu! Ne, nikdar me ne prepričate o tem !" je zaklical Aleksander trdovratno. „Vse na Vas je tako čudovito skrivnostno! Zdite se mi skoro kot princesa, ki jo je premenila zlobna čarovnica v drugo postavo I"
„Ah, svetlost, kaj Vas le navaja na take misli?"
„Vaše ponašanje na primer včeraj, ko sem bral iz časopisa !"
„Na kaj pa mislite?" je dahnila prestrašena.
Vedela je prav dobro, kaj je hotel reči, toda delala se je, ko da ne sluti ničesar, da bi pridobila časa, da se zave.
„Notica o umoru barona Čemšeniškega," je odvrnil Aleksander resno in ji pogledal s trdnim, vprašujočim pogledom v oči. „Prestrašiliste se smrtno in nato je vstala v Vas tako grozna bolečina, kakor se le dogaja, če je bil komu ta, o čigar koncu se tako nenadoma čuje, v življenju prav blizu."
Prestal je, ker Melanija je stegnila, bleda in drhteč na vsem telesu, z rotečim izrazom obe roki braneč proti njemu. •
„O — ne govorite o temi" se ji je izvile v temnih bolestnih zvokih.
In nato si je zakrila lice z rokami in začela tako pretro-sujoče plakati, da ji je stal mladi mož zbegan in osupnjen nemo nasproti.
V prvem trenotku je obžaloval, da je omenil to stvar. Nato pa se mu je zopet vzbudilo ono čuvstvo, ki je bilo napol ljubosumnost, napol radovednost in ki ga je bilo mučilo že včeraj, in odločil se je, siliti še dalje v Melanijo.
Pristopil je tesno k njej in dejal s krotkim, prosečim glasom, izkušajoe ji stegniti roki z obraza.
„Kaj ne, ljuba gospica Bergova, baron Vam je stal nekdaj blizu? Vaša bol. Vaše solze veljajo njemu, za njim plakate in tožite, ali ni tako ?"
„Ah, ne vprašujte me!" je zajokala Melanija in storila silno in naglo branečo kretnjo.
„O — Vi ne marate priznati resnice ? ! Zakaj pa ne ?" je vzkliknil Aleksander z razburjenim in užaljenim glasom. „Kaj Vam je bil ta baron Čemšeniški ? Ali je bil' Vaš prijatelj — Vaš sorodnik?! Da, mogoče Vam je bil še celo več?"
„Ne morem Vam dati odgovora," je rekla Melanija obupano, z izrazom in glasom mučenega.
Če bi ne bil knez Aleksander vse preveč obvladan od čudne svoje ideje in ne obenem napolnjen mrzlične razUurjenosti, bi bil pač popustil poizkus še bolj siliti v Melanijo in bi ji bil prihranil muko te trdovratne inkvizicije. Tako pa je hotel na
vsak način odkriti vsaj konček tega skrivnostnega pajčolana, ki je ležal nad Melanijino preteklostjo in njenimi zvezami s svetom.
„O, gotov sem, da Vam je bil baron več vreden, kakor ves ostali sveti" mu je ušlo z glasom, kakor ga more izreči samo ta, ki vidi v nagovorjenem tekmeca.
Melanija, ki ga ni razumela, ki ni niti najmanje slutila, kakšen skriven zmisel je ležal za njegovim vnetim poizvedovanjem in razburjenimi opomnjami, je strmela vanj osupla in prestrašena. Njene misli so zašle na popolnoma drugo pot.
„O, svetlost, Vi ste razžaljeni, jezite se name, ker ne morem odgovoriti na Vaša vprašanja !" je zaplakala. „Ah, saj bi Vam lahko rekla, da mi mrtvec ni stal blizu, da ga nisem poznala — toda Vi bi mi ne verjeli!"
„Ne, tega bi Vam nikakor ne verjel. Za tujcem, za smrtjo neznanca se ne toži tako."
„Odkod pa veste, svetlost, da sem plakala za baronom Cemšeniškim ?■' je zajecljala Melanija izognjevaje se.
„Morda ni to res ?"
Z mukepolnim vzdihom je nemo povesila glavo.
„Vi ste ga — ljubih, kaj ne, gospica Melanija, uganil sem ■?" je šepetal Aleksander z drhtečim glasom.
„Ljubila?" se je zdrznila Melanija zardela.
„Da, kakor ljubi žena moža! Ah ni tako?"
„O ne, ne!" je vzkliknila, silno zmajevaje z glavo. „Motite se, svetlost!"
Dvomeč, nezaupljivo je pogledal Aleksander jokajočo za trenotek, nato, se mu je zjasnil temni obraz in plašna napetost v njem je izginila.
„Torej ne," je dahnil vidno ola,jšan> „Vaša beseda mi je sveta, gospica Melanija, in ne dvomim o tem. Toda v kakem razmerju je bil potem baron z Vami ?"
„Jaz — ah, jaz — bil mi je tujec," je jecljala skoro neodločno.
„O, ne govorite resnice 1" je odvrnili Aleksander očitajoče. „ Ali naj ničesar, prav ničesar ne izvem o Vas ? Ali sem tako malo vreden Vašega zaupanja?"
Do najskrajnejšega gnana po njegovem siljenju je izgubila Melanija zdaj zadnji ostanek samoobvladanja.
Odgovarjala ni več, opotekla se je do stola in se zgrudila nanj, obupano ihteč.
Osupnjen in v zadregi je zrl Aleksander nanjo.
„O, odpustite mi, ljuba gospiea Melanija!" jo je prosil nato, hiteč proti njej, in jo prijel za roko. „Provzročil sem Vam bol, toda ne povprašam Vas ničesar več, ne bom Vas več mučil s svojo radovednostjo! Ali se jezite name?"
Melanija je zmajala 'nemo odkimavaje z glavo.
Kot gnan od notranje sile, je sklonil Aleksander nagloma roko nad nje ustnice in pritisnil nanje vroč poljub. Nato je naglo odhitel iz sobe.
„Kaj naj to pomeni?" je zašepetala Melanija in zrla osup-njena za njim.
V tem trenotku je vstopila kneginja ter vprašujoč pogledala na zbegano se ji bližajočo družabnieo.....
115. poglavje.
Črni kovčeg.
Sutner je ostal s ponarejevalcem denarja negibno in plašno prisluševaje za zaklenjenimi dm-mi.
Sumljivi koraki, ki sta jih začula zločinca na stopnicah, so tavali više in više. Nakrat se je zdelo, da se je zunaj nahajajoči spotaknil v temi, zamolkel ropot se je začul in nato polglasna kletev; nato stok in končno je nastopila globoka tihota.
„Pojdi po svetilko!" je zašepetal Sutner sodrugu. „Mislim, da to ni policija. Bodemo videli, kdo da je prišel."
Obenem je vzel revolver v roko in ga pripravil za strel.
Ko se je bil povrnil ponarejevalec z gorelo svetilko iz sobe, je odpahnil tiho zapah in malo odprl duri.
Pri žarku svetilke, ki je šinil skozi ozko špranjo, je opazil Sutner moško postavo, ki je ležala zleknjena nad stopnicami pred durmi.
Začuden je opazoval lopov tega moža, čigar scefedrana in umazana obleka je dala sklepati na vagabunda, ki je menda zašel v to temno, samotno hišo po naklučju in si hotel tu poiskati najbrže prenočišča.
Od svetilkine svetlobe vznemirjen, se je mož okrenil. Dvignil se je nekoliko in se obrnil z obrazom proti durim.
Sutner ga je natanko opazoval. Bile so to nevšečne, rdeče, napihnjene poteze, ki so izdajale pijanca in kazale v tem trenotku izraz divjega strahu. Tudi male, meglene, potuhnjene oči so m.ežikale plašno v luč.
Tu je Sutner odločno popolnoma odprl duri, naglo stopil ven in zagrabil moža s trdno roko za rame.
Ne npiraje se, se je dal ta dvigniti in stisniti v hodnik stanovanja. Z od strahu tresočimi koleni in drhteč po vsem telesu, se je naslonil tu na steno in strmel zbegan v moža.
Sutner je duri odznotraj zopet zaklenil in se potem obrnil k ujetniku.
^No, prijatelj," ga je nagovoril s humorističnim naglasom,. ,.kaj pa iščete v tej hiši ? Ali ste hoteli morda koga obiskati
Vprašani je menda čutil, da se nima od teh dveh nič posebnega bati, ker strah se mu je polegel za precejšen del. Kremžil se je napol skrivnostno, napol v nezaupni zadregi in zarenčal nato s hripavim glasom:
„Obiskati? Ne, mislil sem, da sploh nihče ne stanuje t tej temni luknji, in tedaj sem se hotel tu skriti."
„Ej, skriti ste se hoteh? Ah imate slabo vest?"
Ni odšlo ostremu pogledu Sutnerjevemu, kako se je nagovorjeni pri tem vprašanju prestrašen zdrznil.
Lopov je vzel sodrugu svetilko iz roke, pristopil bliže k možu in mu posvetil v obraz.
„Za vraga! Tega človeka bi moral poznati!" mu je ušlo od presenečenja.
„Kje sem Vas le že videl, prijatelj? He — kdo ste?^'
,Pustite me ven!'' je izbleknil oni grobo in hitel proti dm-im.
„Ne tako hitro, možakar!" se je rogal Sutner in ga trdo zadržal, davši obenem grbecu svetilko nazaj. „Najsi ste storili, kar je, mi nismo taki, da bi se nas morali bati 1 Torej izpovejte se I Iz katere kaznilnice ste ušli ?"
„Iz prav nobene!" je zamrmral vprašani osorno in oči so se mu svetile od nezaupnosti, med tem, ko je izražal njegov obraz boječe iskanje pomoči. „Ce hočete, da ostanem tu, povejte mi najprvo, s kom imam opraviti?"
„Čakajte — zdaj se spominjam !" je zaklical Sutner z naglo zbujenim umevanjem. „Vi ste Konrad ! Mlinar Konrad iz okolice gradu Ratiborskega! Zdaj tudi vem, kje sem Vas videl — v vaški krčmi! Da, da ! Kako pa, da ste prišli semkaj, prijatelj ?"
Kot okamenel od groze in osupnjenosti je slonel mož ob zidu, obraz se mu je zabarval prstenasto, drhtel je silno.
„Ali me ne izdaste?" je jecljal.
„Bog vari!" ga je miril Sutner. „Torej se ne motim? Vi ste mlinar ?"
„Da, sem I" je prikimal Konrad mehanično.
„No, to pa je čudovito svidenje !" se je smejal Sutner raz-veseljen. „Lahko si mislim, zakaj se skrivate tako boječe, prijatelj ! Ali ni zgorel Vaš mlin pred par dnevi? Ha — saj sem bral nekaj takega v časofjisu in tam tudi stoji, da ste tedaj brez sledu izginili in da bi si policija zelo želela, povprašati Vas po vzroku postanka ognja?! — No da, saj si lahko mislim, kako je bila vsa stvar!"
Gledal je na mlinarja z zbadljivimi pogledi, pol zaničljivo, pol ironično sočutno nad njegovo klecajočo, obupano postavo.
„Kdo ste pa Vi?"* je zamrmral Konrad. ,Ali me res ne izdaste ?"
„Le bodite popolnoma mirni radi tega!" se je nasmehnil Sutner. „Od'naju se Vam ni treba ničesar bati. Toda policija Vas končno le dobi, in potem jo boste imeli, kaj ?"
„O, ne morejo mi ničesar dokazati !"
„Menite? Potem pa bi ne bili smeli bežati!"
,.Je bila tudi neumnost!" je zamrmral Konrad. „Toda bal sem se in menil, da bi utegnili rešiti Rusolasca, in ta —"
„Ta je bil tudi rešen!" mu je segel Sutner v besedo.
Konrad se je prestrašil in boječe povesil glavo na grudi.
„Ali je to res?" je zaječal brezzvočno.
„Gotovo, stoji v časopisu. Ah niste brali?"
„Ne, nisem še videl časopisa od onega večera ! — Torej so res izvlekli lumpa iz gorečega mlina?" je zaškripal srdito.
„Da!" je pritrdil Sutner. „Pol sežganega, bolj mrtvega kot živega so ga izvlekli iz ognja. Dvomijo, da ostane živ. Sicer pa lahko vse to *sami preberete. Ali imaš še kak časopis od zadnjih dni tukaj, grbec Janez?"
„Ne vem!" je odvrnil ponarejalec osorno.
Menda ni bil posebno vesel tega novega znanja.
„Ali je kaj povedal — Eusolasec?" je vprašal Konrad naglo.
„Še ne!",je odgovoril Sutner. „Baje se ga še vedno ne more izprašati!"
„Hotel bi, da bi sploh ne mogel nikdar več odpreti ust I'' je zarenčal Konrad.
Sutner se je nasmehnil z umevanjem. Gledal je nekaj časa zamišljen na mlinarja, ki je temno zrl predse, in končno je prišlo menda lopovu nekaj na misel, ker obrnil se je na pona-rejalca in začel tiho z njim šepetati;
Toda grbasti Janez ni bil menda prav zadovoljen z njegovo idejo, ker namrdnil se je osorno, zmajal z glavo in se ozrl z nezaupnimi pogledi na Konrada.
„Kaj pa naj nama pomaga tak potepuh, pijanec!" je za-mrmral končno. „Ta naju privede s svojo nerodnostjo še v kaznilnico 1"
„Poizkusiva na to nevarnost z njim!" je menil Sutner nepremoten. „Le prepusti meni stvar!"
„No — radi mene! Meni ne ugaja mlinar!" je odvrnil ponarejalec.
Sutner se je obrnil zopet h Konradu z vprašanjem :
„Kaj pa mislite početi, prijatelj Konrad?"
„Ne vem!" je vzdihnil ta obupano. Skrival sem se od onega večera v gozdu in živel od vsega mogočega, kar sem tam dobil. Med ljudi se nisem upal. Danes zvečer sem prišel v stolno mesto, nisem več zdržal od lakote!"
„No, nekaj jesti se bo tu za Vas že dobilo !' je odvrnil Sutner. „Menim, da pojdimo noter v sobo?" je vprašal grbeea.
„Če mu hočeš na vsak način odkriti najino skrivnost?" je menil ta z osornim skomizgavanjem.
Sutner se je obotavljal in premishl še enkrat. Nato je dejal odločno :
„Ni za naju prav nikake nevarnosti, ker mlinar se bo čuval,, da bi naju izdal. Saj je popolnoma v najinih rokah 1"
Tedaj pa je zaklical Konradu, naj mu sledi in stopil naprej v sobo.
Grbec in mlinar sta vstopila za njim in zadnji se je ozrl z nemalim začudenjem po ponarejalnici.
Sutner pa mu ni dal mnogo časa za premišljevanje. Pripravil je sodruga, da je dal sestradanemu mlinarju neJcaj jesti, in ko se je ta nasitil, primaknil se je lopov bliže k njemu in začel:
„Vaš položa,], prijatelj Konrad, je prav obupen. Vi to menda sami uvidite, kaj ne ?"
„Da, da I Rusolasec — če bi tega več ne bilo, potem
„Njegove izpovedbe Vas privedejo v kaznilnico, seveda, če Vas dobijo!" je nadaljeval Sutner. „In k temu bi prišle še stare zgodbice s starim mlinaijem — z eno besedo, vrli mož, izgubljen mož ste!"
„Seveda!" je pokimal Konrad mračno in plaho. „Toda tako na lepem me ne dobijo !"
„Eh! Kaj pa hočete storiti ? Kako mishte, da se. izognete za trajno zasledovanju pohcije? Mar hočete čez široko lužo ? Mar imate denarja za to ? In pred vsem, kje si hočete nabaviti vse potrebno, kar bi Vam služilo, da Vas ne spoznajo ? Zdi se mi, da si stvar predstavljate le preveč lahko!"
Konrad je povesil pri teh Sutnerjevih besedah plaho glavo in zavzdihnil:
„Najbolje je pač, če napravim — konec i"
„Neumnost!" je odvrnil lopov grajaje. „Za to imate še vedno časa dovolj, če vse drugo nič ne pomaga. No, midva, moj prijatelj tu in jaz, bi Vam ponudila roko v sih, če imate še kaj poguma, da kaj tvegate za življenje !"
„Vidva mi bodeta pomagala?" je vzkliknil Konrad živo in napolnjen novega upa. „Povejte mi le, kaj naj storim ! Meni bo vse prav I"
„Potem pa smo edini!" je dejal Sutner zadovoljen. „Ni nič težkega ali vratolomnega, kar Vam je storiti; le zvitost, previdnost in spretnost spadajo k stvari !"
56a
.Dobro I Vaš mož sem!" je segel Kom-ad hitro in vneto vmes. „Saj tako ne morem dalje živeti. Pojasnita torej zdaj, kaj od mene zahtevata I"
Pogledal je napeto v obraz lopovu, ki je zdaj vstal, stopil proti ponarejevalčevi mizi, stoječi sredi sobe zraven stroja za bakrotisk, in vzel tam enega, med raznimi drugimi predmeti ležečih ponarejenih bankovcev.
S tem se je povrnil h Konradu in mu ga pomolil pred oči.
„Stotak!" je vzkhknil mlinar presenečen in segel s poželjivimi prsti po njem.
Sutner mu je prepustil bankovec z zbadljivim roganjem in dejal:
„Tega si lahko ohranite, če Vam je kaj na tem!"
„Kaj? Vi mi darujete kar stotak?"
„Lahko dobite še več takih bankovcev — kolikor jih le hočete !"
Mlinar je zijal v lopova osupnjen in brez umevanja ter mu ni vedel ničesar odgovoriti.
„Ali še, ne vidite, kam merim?" se je nasmehnil Sutner. „Oglejte si bankovec še enkrat natančneje. Ali ne opazite ničesar posebnega na njem ?"
„Ne !" je zamrmral Konrad in si začuden ogledaval bankovec. „Stotak je, kakor vsi drugi tudi!"
Sutner se je ozrl na ponarejevalca z zmagovalnim pogledom, nato pa je opomnil s sočutnozaničljivim glasom obrnjen h Konradu:
„Torej res ne vidite, da je bankovec ponarejen?"
„Ponarejen?"
„Seveda! Mož, ali ne vidite, kje ste?"
Konrad se je dvignil z osuplim izrazom in zijal z glupimi, radovednimi pogledi krog sebe.
„Zdi se, ko da delata sama take vrste denar?" je rekel nato obotavljajo se.
„Da, tako je I" je potrdil Sutner. „In zdaj zopet sedite in poslušajte me pazljivo. Zdaj Vam razložim svoj predlog 1"
„Aha, menite, naj bi jaz izdelaval takisto take stotake?" je odvrnil Konrad zamišljeno.
Sodruga sta se glasno zasmejala in Sutner je dejal zbadljivo :
„To bi bili lepi stotaki I Ne, moj dragi prijatelj Konrad, tako lahka pa stvar vendar ni! Te bankovce dela moj prijatelj tukaj in midva — no, midva jih bova razpečavala in jih pre-menjala za pravi denar. Ali razumete
„Da, da! — Toda —"
„Vem, kaj mislite redi! Seveda je nekoliko nevarnosti zraven. Če pa pojdete previdno na delo, pa Vam je velik dobiček gotov. Odločite se zdaj, ali hočete pristopiti k najinemu načrtu. Potem se lahko pomenimo o vsem ostalem."
„Gotovo hočem! Saj mi drugega ne preostaja!"
„Lepo! Jaz sem že vse premislil in se hočem le še z mojim prijateljem o tem natančneje sporazumeti. Trudni ste, Konrad ! Tu zraven je izba. Notri dobite ležišče. Pojdite počivat, jutri zjutraj bomo govorili naprej."
Konrad je sledil ukazom lopova brez obotavljanja in ta je 'bil kmalu nato s svojim sodrugom sam.
„Mlinar ni mož za naju!" je takoj opomnil ponarejalec. „Ali nisi opazil, kako je bedast in omejen? Ni vedel, kaj se ■dela tukaj, in da ni bankovec pravi, tudi ni spoznal. Kaj le počneš s takim gumpcem
„To naj bo le moja skrb 1 Sicer pa mlinarja ne poznaš, nikakor ni tako neumen, kakor se zdi. Slišal sem mnogo o njem in ga imam za vsekako sposobnega, da prevzame z mano razpečavanje denarja. Da ni spoznal bankovca za ponarejenega, •dokazuje le, da se ti je delo izvrstno posrečilo. Lahko upava po tem poizkusu, da ne bo kaj težko razpečati bankovce."
„No, recimo, da je to vse popolnoma res," je menil ponarejalec, že bistveno potolažen, „toda vidim pri tem še drugo nevarnost!"
„Kakšno pa?"
„Policija išče mlinarja. Bati se morava, da mu je mogoče že na sledu. In če tudi ne, dobijo ga hitro, naj se preobleče še tako dobro. Je tukaj v stolnem mestu par prav hudičevo prekanjenih psov detektivskih, ki so mi še od prej prav dobro znani. Če se eden teh zavzame za stvar, pa je mhnar izgubljen in midva z njim!"
„Hm!" je skomizgnil Sutner zamišljen. „Tvegava seveda dosti, pa povej sam, odkod vzeti zanesljivih sodrugov ? Z mlinarjem se nam nudi tak, in mnogo rok potrebujeva za razpe-čavanje bankovcev. Končno je pri vsakem drugem ista nevarnost !"
„Moraš si poiskati ljudi, ki še niso imeli opravka s policijo in so zato nesumljivil"
„Lahko rečeno ! Meniš h, da se bo vsak pajdašil z nama?"
„No, potem pa stori, kakor se ti zdi prav!"
„Saj tudi ne mislim porabiti mlinarja tu v stolnem mestu, temveč odposlati ga menim daleč ven, na kmete, v trge in mala mesta, tam je manj nevarnosti!"
„No, to bi že bilo," se je namuznil ponarejalec zadovoljen. .,Tako nama lahko donese lep dobiček. Seveda ne sme ostati dolgo na enem mestu, temveč mora potovati neprestano."
„Gotovo, in pod različnimi krinkami!" je pokimal Sutner. „Lahko se jutri zjutraj z njim pomeniš o vsem potrebnem in jaz se na večer pač povrnem in ga še natančneje podučim in tudi prinesem s sabo vse, kar potrebuje. Jutri s ponočnim vlakom se mora odpeljati."
„Hm, da! Če pa vendar še pride policiji v roke. Bilo bi več kot fatalno, če potem bankovce pri njem dobe!"
„O, saj mu ne bova dala bankovcev takoj s sabo, to bi bilo neprevidno !" je odvrnil Sutner.
„Najprej mora varno dospeti do kakega določenega kraja in me o tem brzojavno obvestiti. Potem odpošljem bankovce za njim in sicer se mora to tako zgoditi, ko daje pošiljatev nekaj, kar dobi lahko vsak popotnik — n. pr. kovčeg. Ne sme zbuditi
niti najmanjšega suma. No, jaz bom to že aranžiral. Ali lahko izgotoviš do pojutršnjem par sto bankovcev ?"
„Bom videl, če se da napraviti! Zakaj pa toliko? Saj mu lahko pošlješ nadomestila, kadar in kolikrat hočeš ?
„Tega baš nečem, ker se mi zdi prenevarno. Ne moreva vedeti, če nama policija že od bližnjih dni naprej ne bo gledala na prste !"
„Seveda, tu pa imaš ti zoppt prav," je pritrdil ponarejalec.
Sutner se je zdaj poslovil od sodruga ter zapustil samotno, mračno hišo.
Ko je bil dospel do svojega hotela in potegnil za zvonec na vratih, se je zgenila izza temnih vrat sosednje hiše postava in se priplazila s tihimi koraki.
Sutner ni zapazil tega opazovalca, nič sluteč je vstopil skozi med tem od vratarja odprta vrata v hotel in odšel v svojo sobo.
Opazovalec je odhitel na nasprotno stran ulice in uprl oči na hotel. Ko je zagledal v Sutnerjevi sobi svetlobo, se je hitro odstranil in krenil na pot proti mestnemu kolodvoru.
Došedši tja, je počakal na prihod zadnjega vlaka.
Ta je prisopihal približno za četrt ure na kolodvor in iz voza drugega razreda sta izstopila dva v temna plašča zavita moža, ki jima je stopil čakajoči naproti.
„No, ljubi Šmid, torej ste dobili mojo brzojavko še pravočasno ?" je vprašal eden, previdno se ozrši, ali pač ni kdo v bližini, ki bi prisluškaval njegovim besedam.
„Da, gospod komisar," je odgovoril dobro nam znani detektiv. „In mislil sem, da bi bilo najbolje, če bi Vas pričakoval kar tu na kolodvoru !"
„Gotovo! Toda pojdiva zdaj," je dejal Born — ker ta in Bimbo sta bila potovalca. In ko so vsi trije zapuščah kolodvor, je Born hitro nadaljeval z vprašanji:
„Kako je, Šmid? Ali ni bilo več gozdarskega pomočnika na ratiborskem gradu ?"
„Ne, odpotoval je spet pred par dnevi. Kam, tega žal ne
vem."
„Ali se ni še povrnil?"
„Ne, do danes zvečer še nel"
„Potem je že prav, Bimbo," se je obrnil Born k zamorcu. „Imela sva s tem lopovom opraviti na poti semkaj! — In oni drugi, Šmid, novi pomočnik ali lovec, ki ga je sprejel baje grof v službo? Ali ste iztaknili, kak človek je to?"
„Žal, da ne, gospod Born! Sicer pa je on tudi odpotovali"
„Tako — tako! Kam pa?"
„Tudi o tem nisem še ničesar izvedel. Toda slutim nekaj, gospod komisar."
„Dobro, o tem mi poveste pozneje! Tu vstopimo v to drožko in odpeljimo se predvsem k policijski palači."
„Tam Vas čaka dvoje pisem, gospod komisar," je opomnil Šmid, ko je stopal s predpostavljenim in Bimbom v pred postajo stoječi voz.
„Tako ? — Kaj se je drugega zgodilo, Šmid ? Ali ni še nobene sledi za mlinarjem Konradom?"
„Ne, pa ga vneto iščejo!"
„In mlinarski pomočnik Rusolasec? Ali še živi?"
„Da, toda zdravniki se boje, da umre že jutri na svojih groznih opeklinah. Danes zvečer sem šel še enkrat vprašat, še vedno ne more govoriti in dvomijo, da se bo dalo iz njega še kaj spraviti."
„To bi bilo zelo slabo za nas," je odvrnil Born zaskrbljen. „Mož ve gotovo mnogo, brezdvomno je posvečen v vse Konra-dove skrivnosti. Pojdem še danes ponoči v bolnišnico in pogledam, kako je z njim. Mora govoriti 1 — Kaj sta povedala hlapec in dekla?"
„O, nič bistvenega! Vsekakor ne vesta nič posebnega."
„In kje je zdaj otrok požigalčev? Mali Karel?"
„Odvedli so dečka v sirotiščnico, gospod komisar 1"
„Ali mi imate še kaj izporoSiti, Šmid?"
„O da, gospod Born! Sutner je spet tul"
„Al Kaj pa dela? Od česa živi zdaj?"
„Menda spet v kalnem ribari. Gotovega seveda še nisem ničesar iztaknil o njega skrivnem delovanju." '
„Mislim že; zvit lisjak je in nam bo delal še dosti preglavice. Od kdaj ga opazujete ?"
„Od včeraj šele, gospod komisar I Danes zvečer je izšel — žal, da sem se zamudil in vsled tega ne vem, kam je šel. Toda pričakoval sem ga in videl, kako je prišel domov in sicer pred komaj pol ure!"
„Moramo tega lopova od zdaj naprej natančneje opazovati." je dejal Born. „In to delo lahko Vi prevzamete, ljubi Šmid ! V grad Ratiborski pošljem koga drugega. Saj tam ni zdaj nič važnega opraviti!"
Voz se je v tem trenotku ustavil pred policijsko palačo in vsi trije so odšli noter.
„In ubogi gospod baron?" je vprašal Šmid zamorca, ko so stopali proti Bornovi pisarni. „Ali je res mrtev? Ali niste nič novega izsledili?"
„Ne, prav ničesar ne!" je odvrnil Bimbo žalostno in bolestno zavzdihnil. „Zdaj ne moremo dvomiti o njegovi smrti!"
„Ali je gospod Born istega mnenja?"
„Ah, gospod Born? Ne vem, ne izreče svoje misH o tem !"
„To pa je le prečudno, da se ne ve, kdo je dal pravzaprav notico o baronovi smrti v časopis !" je menil Šmid zmajaje z glavo. „To bi nas lahko privedlo na sled, če bi bili o tem gotovi!"
„Menim, da so grofica in njeni zavezniki provzročitelji te časniške notice !" je odvrnil Bimbo. „Sicer pa to že gospod Born iztakne !"
Born je vstopil sam v svojo pisarno in pustil spremljevalca v stranski sobi.
Dobil je tam svojega namestnika — istega komisarja, katerega je bil vprašal Juri po njem.
Ta uradnik je najprvo Bornu naznanil, kar je vedel o Jurju in mu potem vročil pismi, ki ju je bil že Šmid omenil. Eno je bil pisal Juri in detektiv je izvedel iz tega pisanja na svoje presenečenje, v kako zlem položaju se je nahajala Lizika.
Ko je bil prvo pismo, sedeč ob pisalni mizi, pazljivo prebral in pri tem takoj storil svoj sklep, je segel po drugem, kojega naslov mu je kazal neznano pisavo.
Odprl je ovitek in komaj je bil izvlekel tesno popisano polo in vrgel pogled nanjo, ko ga je zgrabil grozen strah, in strmel je obledel, brez diha, kot okamenel na črke, ki so bile pisane od druge roke kakor naslov in ki so mu bile menda le preveč znane.
To čudno, skoro prepadeno začudenje pa je kmalu zapustilo po bistvu tako hladnokrvnega in presenečenj vajenega detektiva, in zdaj se ga je polastila čudovita razburjenost. Bral je, oči so se mu zažarele od veselja, prsti, ki so držali polo, so se mu tresh pd notranjega ganotja. Potem, ko je bil končal, je sedel še trenotek tam kot v snu in vesel nasmeh mu je zaigral krog usten.
Končno je polo zopet zložil in jo skrbno vtaknil v žep. Dvignil se je in hotel pisarno zapustiti.
Kolega pa, ki je že nestrpno pričakoval trenotka, ko bo Born svoje branje končal, mu je stopil naproti in ga vprašal radovedno:
„No, dobre vesti, gospod Born?"
„Prav dobre celo!" je odvrnil Born z ljubeznivim nasmehom.
„Da, da, ne'kaj lepega je uspehi" je pokimal kolega s kislim obrazom. „In skoro vedno imate uspeh," je pristavil zavidno. „Želel bi si nekaj Vaše sreče!"
„Kako to?" se je nasmehnil Born. „Ali Vam je je treba?"
„Ah bi ne pristopih sem k mizi, gospod Born?" je vprašal oni, ne da bi odgovoril na to sarkastično vprašanje. „Rad bi Vam nekaj pokazali"
Born je sledil kolegi k mizi. Videl je na njej približno tucat čisto novih stotakov.
„Bj, ali ste dobili izvenredno nagrado, gospod kolega? Ali pa ste podedovali?" je vzkliknil Born, zasmejavši se presenečeno.
„S temi papirji bi mi bilo slabo posluženo. Brezcene cunje so, ki nam bodo delale še mnogo skrbi in jeze !"
„Kaj pravite?" je vzkliknil Born presenečen in vzel enega bankovcev v roko. „Vendar ne ponarejeni bankovci?"
„Gotovo! Ali ne vidite tega, gospod Bom?"
Born si je ogledal papir za papirjem in vzel končno iz listnice pravi stotak in primerjal ponarejene s pravim.
„Izvrstno delo!" je pripomnil nato resno in zamišljeno. „Stvar bo gotovo imela svoje velike težkoče. Ali so Vam nakazane ?"
„Da I Včeraj so poslali vse te ponarejene bankovce k nam in sicer iz par velikih trgovin, ki so jih dobile v plačilo. Od koga, ne vedo več. Menim, da imamo zdaj opraviti s prav prekanjeno bando ponarejalcev in niti ne slutim še, na kak način naj se poprimem stvari!"
„Ali bi mi ne dali enega teh ponarejenih bankovcev, gospod kolega?"
„Gotovo, pa prav rad!"
Born je vzel enega bankovcev in ga vtaknil k sebi, potem je podal kolegi roko in dejal:
„Morda Vam lahko malo pomagam. Za danes — lahko noč! Imam še mnogo dela!"
S tem je zapustil pisarno in se povrnil k Šmidu in Bimbu.
„Spet nekaj novega, ljubi Smid," je dejal prvemu. „Dobimo še opravka s ponarejalci. Ali ste že slišali kaj o njih ?"
„O ponarejenih stotakih? O dal Ali pa ima ta stvar z našo kaj opraviti, gospod komisar?"
„Skoro si to domišljam !" se je nasmehnil Born skrivnostno. „Pred več leti, ljubi Šmid, ali ni bila tedaj prav enaka reč?"
„Da! Gotovo, gospod Borni Še prav dobro se spominjam. Ubogi umrli gospod Vračko je imel tedaj stvar v rokah."
„Res ! In imel je uspeh! Posrečilo se mu je najti ponare-jalca, izdelovalca ponarejenih stotakov, in ga spraviti za mrežo I Ali morda še veste, Šmid, kak individuum je to bil?"
„O da, gospod Born, poznam ga — to je, videl sem ga takrat. Postaren, grbast človek je, s priimkom grbasti Janez!"
Oči detektivove so se zasvetile od veselja.
„To ime mi je še manjkalo, Smid ! Pozabil sem ga že bili" je zaklieal zmagonosno. „Zdaj mi je vsa stvar spet jasna, tako, ko da sem že preštudiral akte o nji! — Grbasti Janez ! — Da, da! — Zdaj pa odidem v bolnico in si ogledam Rusolasca. Dobite mi stare akte iz registrature o grbasiem Janezu. Posebno morebitne tedanje gospod Vračkove notice. Prinesite akte v prejšnjo pisarno gospoda Vračka in pričakujte me tam !"
„In jaz, gospod Born?" je vprašal Bimbo. „Kaj morem storiti jaz ?"
„Vi, moj dobri Bimbo? — Zazdaj nič!"
„Potem pa se vrnem v hišo ubogega umrlega gospoda barona in tam počakam, dokler me ne bodete spet potrebovali!" je vzdihnil zamorec zaskrbljen.
„Storite to, Bimbo ! Morda mi boste lahko že jutri pomagali. Obvestim Vas!"
Born je zapustil zdaj skupaj z Bimbom policijsko palačo. Med tem ko je Bimbo poiskal osiročeno hišo Sigmundovo, je odšel Born proti sodišču in ko je bil dobil brez težkoč kljub pozni nočni uri vstop, je odkorakal proti na drugem koncu velikega dvorišča se nahajajoči bolnici zaprtih preiskovancev.
Po strežaju se je dal naznaniti v tej noči službujočemu kaznilničnemu zdravniku in ta je šel na njegovo željo rade volje ž njim v bolniške dvorane.
Z napeto pozornostjo se je bližal detektiv v mali dvorani v polutemnem ozadju stoječi postelji.
Tu je ležal lopovski sodrug Konradov, ki so ga bili rešili kmetje napol sežganega iz mlinovih plamenov — bedna, pohabljena, smrti posvečena postava groze, pokrita s strašnimi opeklinami, ki so jih pokrivale bele obveze. Ležal je brezgibno, z zaprtimi očmi in le tu pa tam bolestno vzdihnivši.
Born je pogledal z grozo na zločinca in zašepetal drhteč poleg stoječemu zdravniku:
„Moj Bog I Ali je to res mlinarski pomočnik ? Ni ga več mogoče spoznati!"
„No, zdaj pač vidite, gospod komisar, da ni govora o tem, da bi se nesrečneža še kaj .izprašalo !" je odvrnil zdravnik.
„Seveda 1" je prikimal Born nezadovoljen. „In vendar bi nam ta mož lahko izpovedal zelo važne stvari. Kako dolgo bo pač še živel?"
Zdravnik je skomizgnil.
„To se ne da z gotovostjo reČi. Morda umre že jutri. Mogoče je pa tudi, da se obdrži še par dni živ. Da ozdravi, 'seveda ni upati!"
„Zdaj je nezavesten, kaj jne?' je zašepetal Born.
„Da! Sploh še ni bil pri čisti zavesti!"
„Ker mora vendar umreti — ali ni mogoče, da se ga spravi do zavesti potom umetnih sredstev, tudi, če bi bilo le za par minut?" je vprašal Born napeto.
„Gotovo bi bilo to mogoče, toda ne verjamem, da bi mogel govoriti!"
„Gre se sedaj, kakor sem že opomnil, za stvari daleko-sežnega pomena, ki jih hočem od tega človeka izvedeti!" je odvrnil Born s poudarkom. „Mora govoriti, prej ko umolknejo njegova usta za zmeraj!"
„Če bo gospod preiskovalni sodnik istega mnenja, no, saj potem se lahko poizkusi," je dejal zdravnik privoljno.
„Jutri povprašam preiskovalnega sodnika!" je rekel Born in odstopil od Rusolaščevega ležišča.
Pol ure pozneje je bil zopet v policijski palači, kjer ga je čakal Šmid v Vračkovi prejšnji pisarni.
Na mizi je ležal debel, oprašen zavitek aktov.
Born je slekel suknjo in padel pobit in truden in vendar še vzdržan od napolnjujoče ga vnetosti, na stol pri mizi ter segel hlastno po aktih.
Poslal je Šmida, takisto zelo utrujenega, domov in se zaglobil nato v študij zelo obsežnega zvezka.
Nočna tišina je zavladala krog samotnega detektiva, ki je iskal tu, v aktih starega zločinca, vneto po sledih, ki bi mu naj pokazali pot do odkritja novega zločina.
Čez eno uro je vstal in zaprl zvezek. Zmagoslaven smehljaj mu je legel na ustnice in mrmral je z izrazom iskrene zadovoljnosti pred se:
„Duh ubogega tovariša Vračkota mi pomaga še zdaj, po njegovi smrti! — Imel je zato, da se je Sutner soudeležil tedanjega ponarejevanja. Da, in temu se pravzaprav ni treba čuditi, celo prav umljivo je, saj Sutner je že sedel enkrat radi ponarejevanja v kaznilnici. Zdaj se je najbrže zopet združil z grbastim Janezom. In če tudi ni morda tako, zasledoval bom vendar ta sled, ker ne morem vedeti, če ne ubijem pri tem dve muhi obenem ! V Monako se povrnem še zadosti zgodaj. — In — doktor Milner V Saj tega sem hotel jutri posetiti!"
Pomislil je za trenotek in potem odločno zmajal z glavo. Pismo, ki ga je bilo tako silno in veselo razburilo, mu je prišlo na um.
„To pismo bistveno izpveminja moje načrte I" je nadaljeval v svojem samogovoru. „S posetom doktorja Milaerja lahko še počakam!"
Prihodnji dan je stopil Juri, ki ga je bil Born brzojavno obvestil o svoji povrnitvi, v detektivovo pisarno in se temu predstavil.
Born, ki ga je pričakoval, je bil dal pokhcati Bimba in Šmida in ta dva sta bila sedaj pri njem. Najprvo si je'dal razložiti od Jurja in Bimba vso žalostno Lizikino povest, ki jo je poznal le nepopolno. Nato je dejal Jurju:
„Niste storili prav pametno, ko ste poiskali gospo Duboško in zahtevali izročitev Lizikino. Žensko ste s tem opozorili in če pridemo danes k nji, gotovo ne dobimo ubogega dekleta.
Bojim se, da se ne da tu s silo ničesar doseči, le poslabšalo bi to Lizikin položaj. Moramo se zateči k zvijači!"
Juri je moral detektivu pritrditi in globoko vzdiianivši ga je vprašal:
„Kakšna sred&tva pa si naj izberemo, da rešimo ubogega otroka ?"
„Spoznal bi se rad pred vsem z ono gospico Bergovo, ki pravi, da je z Liziko govorila, in Vam je nato pisala."
„Ah, saj sem že poizvedoval, ali te gospice Bergove ni mogoče najti!"
„Zelo čudno ! Ali imate morda njeno pismo s seboj
Juri je vzel Melanijino pismo iz žepa in ga pomolel Bornu, ki ga je pozorno prebral in nato z resnim izrazom vtaknil v svoj lastni žep.
„To pismo napravlja name čuden vtis," je dejal. „Pisava se zdi, da je pretvorjena. No, jaz pač najdem to Melanijo Bergovo brez velikega truda."
„Kaj pa se naj stori med tem za Liziko?" je vprašal Juri zaskrbljen.
„Vse, kar nam je le mogoče storiti!" je odvrnil Born. „Še danes posetim Duboško. Od uspeha tega koraka bodo potem odvisna naša nadaljnja podjetja."
„Toda če se ne posreči osvoboditi Liziko danes, gospod Born, ali je ne zadene potem kaj zlega?" je vzkliknil Juri zaskrbljen. „Priznati Vam moram, da se tresem za življenje ubožice !"
„Menim, da ste radi tega lahko popolnoma mirni," je dejal Born po kratkem pomisleku. „Niti baronica Badenberška, niti njena sodruginja Duboška ne bosta tako nespametni, da bi prizadejali Liziki kaj hujšega, ker obe vesta, da je Vam in s tem tudi drugim znano, kje se nahaja deklica. Sicer pa — s to baronico Badenberško bi se rad enkrat osebno spoznal. Vi, moj dobri Bimbo, ste mi povedali o tej dami in o smrti njenega moža tako čudno zgodbo, da se bom moral z njo, kakor hitro mi bo mogoče, pečati prav resno."
„Da, zastrupila je svojega moža, to je gotovo," je rekel Bimbo ves srdit. „Ubogi gospo^ Vračko je imel dokaz skoro že v rokah, le njegova nenadna smrt je rešila to zločinsko žensko pretečega razkririkanja in pravičnega povračila."
„Tudi na to stran bom nadaljeval delo,svojega nesrečnega tovariša," je dejal Born zamišljeno in temno. „Baroničin pomočnik, sluga Anton, se zdi, po vsem soditi, da je nekaj enakega kakor gozdarski pomočnik Fogel. — Hm I Eden obeh teh lopovov je Vračkov morilec, o tem sem zdaj prepričan."
„Ah, gospod Born," je vzdihnil Bimbo zaskrbljen. „Vsekakor gozdarski pomočnik. On je umoril ubogega gospoda Vračka in streže zdaj tudi Vam po življenju. Ker le on je mogel biti, ki je streljal, ko sva se vračala iz vasi, iz zasede za nama. In če ne storite kmalu tega nevarnega lopova ne-škodnega, pa se bojim, da utegne zadeti usoda Vašega nesrečnega prednika tudi še Vas."
„Popolnoma spoznavam nevarnost svojega položaja temu lopovu nasproti, toda nočem se prenagliti iz bojazljivosti, moj dobri Bimbo ! Vsekakor pa bom ravnal bolj previdno, kar gospod baron žal ni storil," je odvrnil Boni mirno.
„Slišali ste pač že o skrivnostnem izginjenju barona Čem-šeniškega?" se je obrnil vprašajoč na Jurja.
„Da, bral sem v časniku o grozni dogodbi," je žalostno prikimal oskrbnik.
„Ubogi gospod baron! Prej nekoč sva baje streljala nanj jaz in nesrečni moj prijatelj mlinar. No, zdaj me pač ne bodo zopet sumničili," je pristavil z bridkim, otožnim smehljajem.
„Gotovo, da ne!" je odvrnil Born. „Kdor je takrat poizkusil umor, je izvršil tudi sedaj napad na barona. Gospod Vračko je imel dokaz za to. Če bi le imel njegove zapiske, njegove notice, pa bi bil zdaj skoro kot že na cilju."
Bornu se je zelo mudilo, čas mu je bil več kot omejen, ker velikansko delo mu je težilo ramena. Zato je razgovor zdaj prekinil. Če bi se bil še nadaljeval, bi bila posledica, da bi si morala on in Juri še danes marsikaj zelo važnega in nujnega pojasniti.
Tudi oskrbnik je bil od mnogo prevež skrbi za Liziko prevzet, da bi se mu bilo mnogo ljubilo še o drugih rečeh govoriti.
Tako ni izvedel Born ničesar o tem, da je stara Dora živela in Jurja srečala. In ta nasprotno ni ničesar čul o poizvedovanjih, s katerimi se je Born pečal.
Detektiv mu je podal roko in ga odslovil z besedami:
„Jutri, ljubi gospod Juri, Vas obvestim glede Lizike. N.e bojte se nič, ubogo dekle osvobodimo iz rok njenih sovražnikov. Sicer pa upam, da Vas kaj kmalu zopet vidim. Tudi stvar Vašega prijatelja, nesrečnega mlinarja, kakor veste, ne stoji več tako slabo. Žal, da je gospod Vračko vzel svoje odkritje s sabo v grob. Toda menim, da ga po ovinkih še izvemo. Mlinarski pomočnik Rusolasec naj se prej ko umrje, še izpove, kaj da ve o skrivnostih svojega lopovskega mojstra."
„Ali je gotovo res, da je zažgal mlin Konrad?" je vprašal Juri.
„Njegov beg to dokazuje !"
. „In ah ste prepričani tudi Vi, gospod komisar, da je takrat svojo ženo ubil?"
„Mislim to, Juri! Da, imam, čeprav ne vem nič gotovega, starega mhnarja za popolnoma nedolžnega in upam, da to svoj čas tudi dokažem 1"
„Bog Vam pripomozi k temu, gospod komisar!" je vzkliknil Juri ganjen in hvaležno stisnil roko detektivovo. Dan, katerega se odprejo mojemu po nedolžnem trpečemu prijatelju kaznilnične duri, bo najlepši mojega življenja."
Šel je in Born je gledal resno in zamišljeno za njim.
„Mož bi mi lahko še koristil pri mojem delu," je za-mrmral.
„In. jaz ne, gospod Born?" se je oglasil Bimbo. „Ah Vam ne morem z ničimer več pomagati?"
„O pač, moj dobri Bimbo !" je dejal detektiv smehljaje. „Celo še jako mnogo lahko storite. Počakajte še do jutri, pa vam odkažem nalogo, ki Vas razveseli!"
„Kakšna naloga, gospod Born?" je poizvedoval zamorec vneto in napeto.
„Jutri izveste," se je nasmehnil Born skrivnostno. „Do tedaj — potrpljenje."
„Izrekel bi rad željo, gospod komisar!" je odvrnil Bimbo obotavljajo se. „Prošnjo pravzaprav!"
„Le ven ž njo !" je zaklical Born s prijazno spodbujo.
„Najljubše bi mi bilo, gospod Born," je rekel Bimbo, „če bi me obdržali za vedno pri sebi. Prosim Vas za to, radi Vaše lastne varnosti. Če bi tudi ne mogel ničesar drugega storiti, čuval bi vsaj nad Vašim življenjem."
„Moj dobri Bimbo. resnično, najboljše srce na svetu imate," je dejal Born ganjen in stisnil zamorcu roko prav od srca. „Toda le verjemite mi, da bi mi Vaša pomoč nič ne koristila proti skritemu orožju, ki se ž njim bojujejo naši nasprotniki. In razen tega — čaka Vas baš važnejše delo kakor obvarovati mojo osebo. Kakor rečeno: jutri se pomenimo o tem dalje. Zdaj moram oditi v bolaiščnico in tam pogledati, ali je Rusolasec še živ in ali se da končno kaj iz njega spraviti." —
V spremstvu zvestega mu podrejenega Smida se je Born kmalu nato odpeljal proti sodišču.
„Poiskal je najprvo preiskovalnega sodnika in temu izrazil željo, naj ga na vsak način pusti, da zasliši mlinarskega pomočnika.
Sodnik je bil nameraval isto, toda na svet zdravnikov se je še vedno obotavljal. Po Bornovem nujnem opominjevanju se je pa končno odločil, da z detektivom zločinca takoj poseti.-
Pri vhodu v dvorano, kjer je ležal Rusolasec na svojem ležišču trpljenja, jima je stopil naproti kaznihiični zdravnik.
„No, kako je, gospod doktor?" ga je vprašal preiskovalni sodnik. „Ali mhnarski pomočnik še živi?"
„Na moje lastno začudenje — da, živi še vedno, gospod svetnik!" je odgovoril zdravnik. „In zdi se celo, ko da mu je bolje. Mož mora imeti železno naravo. Kakor sem jaz bil izra-čunil, bi bil moral že ponoči umreti."
Bornu se je izvil vzklik veselja, lica so mu žarela od vne-
tosti.
„Pravite, da mu je bolje?" je zaklical razburjen. „Potem pa se da pač še rešiti, gospod doktor, kaj ?"
„No, o tem bi pa vendar dvomil," se je nasmehnil zdravnik.
„Ali je zdaj pri zavesti ?"
„Da, toda še vedno ni vstanu, razumljivo govoriti."
„O, potem pa še počakamo," je menil preiskovalni sodnik. „Saj se ne mudi tako. Če je tako, kakor ste rekli, gospod doktor, pa doživi mož tudi še jutršnji dan 1"
„Gotovo, gospod svetnik," je dejal zdravnik odločno. „Če se ne pripeti kaj izvenrednega."
Born se je umaknil kaj nerad, toda moral se je vdati in vdrugič je že brez uspeha zapustil sodišče.
Smida je zopet poslal v Sutnerjev hotel, kjer je med tem' prevzel opazovanje drug uradnik. On sam se je vrnil v policijsko palačo, odposlal štiri detektive na Parkovo cesto in zaukazal ljudem, naj v bližini hiše, ki je v njej stanovala gospa Duboška, nanj počakajo. Sicer pa je bil Born že zvečer ah pravzaprav ponoči odposlal uradnika k tej hiši, da jo opazuje.
Zdaj je poslal tudi dva svoja podrejena na Ratiborski grad, in ta dva sta se odpeljala s prvim vlakom.
Tako je mislil, da je odredil vse, kar se mu je zdelo za trenotek potrebno. Pred vsem je hotel izvedeti, ali se je Fogel že povrnil v gradn
Napisal je še pismo Pavli v Monako, kjer je zagotavljal prevarano sobarico v najnežnejših izrazih, kako jo ljubi, in ji naznanil, da njegova zadeva z dedščino zelo lepo napreduje, da ga bo pa žal še par dni zadrževala v domovini.
To pismo je podpisal seveda v zmislu vloge, ki jo je bil zavzel nasproti Pavli. Zato pa tudi ni pozabil za pisanje morda na razpolago mu danih uradnih pol z državnim grbom, temveč navadno pisemsko pismo, ki ga je še skrbno oparfumiral.
„Pot do srca pelje tudi skozi nos !" se je zasmejal zbadljivo, ko je zapiral pismo.
Nato se je odpeljal v svoje stanovanje in se preoblekel tu tako elegantno in skrbno, ko da mu je nastopiti poset pri dvoru. Tedaj je stopil zopet v nanj čakajoč voz in se odpeljal,
V široki, zelo živi prometni ulici stolnega mesta je bila pisarna Sigmundovega odvetnika. Pred to hišo je velel Born ustaviti ia stopil gor k odvetniku.
Trajalo je skoro uro, da je stopil končno zopet na ulico in skočil z veselim nasmehom v voz.
Zakhcal je kočijažu drug naslov in čez par minut se je ustavil voz pred enim največjih in najbolj znanih bančnih zavodov stolnega mesta.
Tu je odšel takoj v privatno šefovo pisarno, v katero se mu je po oddaji vizitke dovolil vstop brez obotavljanja.
Stari gospod, ki je detektiva tu zelo prijazno sprejel, je bii Sigmundov bankir. Born se je z njim dolgo in resno raz-govarjal. Na konec je dobil od bankirja nakazilo za znatno vsoto, ki jo je Born takoj pri kasi bančnega zavoda zamenjal za gotov denar.
„Tako, zdaj sem za Monako zadostno preskrbljen," si je dejal sam sebi, ko je zapustil hišo. „Zdaj pa k Duboški!"
Ko je dospel v Parkovo cesto, je zapazil svoje ljudi, ki so na neočiten način stražili Duboškino hišo. Born je izprego-voril s podrejenimi par besed in izvedel, da ni šel tu noter ali ven nobeden, ki bi lahko kakorkoh vzbudil sum.
Detektiv je potegnil za zvonec in stopil sam v predvrt. Ko se je bližal hiši, je vrgel nagel, preiskovalen pogled proti oknom, toda opazil ni ničesar.
Stopil je po stopnicah gor, odprl duri k vestibulu in šel noter.
Tu mu je stopil naproti sluga, ki je bil Jurja pred kratkim tako rezko zavrnil. Elegantna prikazen Bornova pa ga je sedaj napotila, da je na zelo vljuden način vprašal za željo neznanega mu detektiva.
„Ali se je gospa Duboška povrnila s potovanja?" je vprašal Born.
„Od potovanja?" je odvrnil sluga z začudenim izrazom, JMilostiva sploh ni bila odpotovala."
„Tako — tako?" se je nasmehnil Born nedolžno. „Potem pa so me napačno obvestili!"
Zdaj je imel dokaz za to, da se je bil sluga lagal, ko je Jurja zagotavljal, da je gospa odpotovala. „Govoril bi rad z milostivo," je kratko pristavil.
„Koga imam čast naznaniti?"
„Povejte svoji gospe, da prihajam od gospe baronice Ba-denberške."
„Prosim, gospod, blagovolite mi slediti."
Born je stopal za slugo, ki je odprl vrata, se priklonil in dal detektivu vstopiti v salon poleg vestibula.
Tu je ostal Born nekaj časa sam.
Ogledal se je površno po z rafinirano luksurijoznostjo opremljenem prostoru, nato je stopil k oknu, ga odprl in pustil žepni robec v vzdignjeni roki za trenotek plapolati.
Zunaj na cesti je zadonel nato kratek žvižg.
Detektiv je odstopil, zaprl okno in sedel komodno v naslanjač.
Njegovo znamenje so bili njegovi ljudje opazili in razumeli in kaj so imeli storiti, so tudi vedeli.
Kmalu se je zopet prikazal sluga in prosil Borna, naj mu
sledi.
Detektiv je šel skozi izbo za salonom, vstopil nato v veliko, z gostimi zastori zatemnelo sobo in. se je videl tu nasproti hišni dami.
Nastopil je zelo gotovo in priprosto in ostre oči so mu zrle s preiskovalnim pogledom na poteze in postavo v naslanjaču ugodno zleknjene prijateljice Sidonijine.
Tudi gospa Duboška si je ogledovala obiskovalca z lahko Timljivo pozornostjo. Videla je na njegovi zunanjosti, da ni imela sluge ali kaj enakega pred sabo, ter se je malo dvignila in odvrnila njegov poklon z lahkim prikimanjem glave.
„Moj gospod, Vi ste me posetili v imenu moje ljube prijateljice?" je začela napeto.
Glas ji je donel medlo in videla se je zelo bleda in trpeča. Zdelo se ji je pač tudi potrebno oprostiti se za svoje apatično vedenje, ker ko je vzdihujoč pala nazaj v svojo prejšnjo ugodno lego, je opomnila:
,Ah! moji živci, čutim se zelo zdelano — oprostite mi, gospod!"
In z ljubeznivo kretnjo roke je Bornu namignila, naj zavzame prostor.
„O, obžalujem neskončno, milostiva, da Vas moram motiti!" je odvrnil Born z najljubeznivejšim smehljajem in sedel dami tesno nasproti.
„O, prosim!" je šepnila gospa Duboška. „Ker mi imate povedati nekaj o moji ljubi prijateljici —"
„Gotovo, milostiva," je segnil Born naglo v besedo. „Gospa baronica bi rada vprašala po mladeni dekletu, ki ga je dovela k Vam i-*
„Da — kako pa to mislite, gospod? Gospa baronica ve vendar —"
„Da, ve, da je mlinarjeva Lizika šo vedno v Vaši hiši."
Gospa Duboška ni odgovorila takoj. Ali so se ji zdeli sumljivi Borno vi pogledi, ali pa. da se je držala načela, biti sploh kar mogoče pozorna — dvigaila se je in nezaupno pogledala detektiva.
„Oprostite mi, gospod," je dejala hladno. „Ce hoče govoriti moja prijateljica o tem predmetu z mano po ustih meni še neznanega, potem pa moram prositi za poverjenje."
„Toda, milostiva!" je vzkliknil Born, delaje se globoko užaljenega. „Ce pa nimam ničesar drugega kakor svojo častno besedo? Gospa baronica gotovo ni predvidela, da me sprejmete s tako nezaupnostjo, drugače bi mi pač bila dala par vrstic od svoje roke."
„Resnično, gospod, čudim se, da tega ni storila."
„Iz tega lahko razvidite, milostiva, s kakšnim neomejenim zaupanjem me časti gospa baronica."
„Če je tako, pa morate biti že delj časa ž njo znani! Ali smem prositi za Vaše ime?"
Born je povedal svoje ime ter pristavil:
Morda pa je gospa baronica že omenila kaj o meni Vam nasproti
„Ne, ne spominjam se," je odvrnila Duboška, ki ji je sum naraščal. „Žal mi je, gospod Born, da moram pričakovanje svoje prijateljice tako varati. Prosim, naprosite jo, naj me kmalu sama razveseli s svojim obiskom."
Born pa še ni hotel opustiti svoje vloge, temveč poizkusiti, kako bi izvabil kolikor mogoče iz te zvite, gladke ženske.
„Gospe baronici v bližnjem času ne bo mogoče Vas posetiti," je dejal.
„In zakaj ne? Ali je bolna?"
„O ne, toda iz previdnosti neče priti."
„Kako to? Ne razumem!" je odvrnila Duboška vznemir
jena.
„No, milostiva, prav naravno. Gospo baronico skrbi, da jo želi baron spremiti in da se mu končno vendar zbudi — sum!"
„Baron? Eh! Ali ga ne ovlada popolnoma ?" je vzkliknila gospa Duboška z zaničljivim nasmehom. „Ali ne more priti k meni, ne da bi on o tem kaj vedel?"
„Menda ne!" je menil Born skomizgaje. „In potem —° je pristavil z resnim, zelo pomembnim izrazom — „gospa baronica se boji še nečesa."
„česa pa — za Božjo voljo?" je ušlo prestrašeno nervozni
dami.
„Policije!" je zašepetal Born z glasom, ki je v gospe Duboški provzročil pravo mrzlico od groze.
„O — ali res?" je zastokala drhteč. „Ali je kakšen vzrok za to ?"
„No, mislil bi, da pač!" se je nasmehnil Born.
Duboška se je očitno bojevala z neko odločitvijo, premišljevala je, ali naj bi zaupala temu dozdevnemu odposlancu svoje prijateljice.
Born, ki je opazoval menjajočo se igro njenih izrazov s skrivno napetostjo in škodoželjnostjo, se je v tihem že veselil.
„Zdi se, da ste v resnici posvečeni v našo zadevo I" je prežeč opomnila po malem odmoru gospa Duboška.
„Gotovo, mitostiva," je potrdil Born vneto. „Poznam vse natanko, kar se tiče mhnarjeve Lizike!"
,Vi veste, da je to dekle —"
„Še danes tu v Vaši hiši — dal Vkljub nasprotnemu zatrjevanju, kakor ga je moral slišati oskrbnik Juri."
„Juri ?" se je zdrznila gospa Duboška z iznova zbujenim nezaupanjem. „Odkod poznate tega moža?"
„O, jaz ga prav nič ne poznam."
„Odkod pa veste, da je bil tu?"
„Gospa baronica mi je povedala!"
„Kaj? Moja prijateljica? Kako pa je to izvedela?"
„No, milostiva. Vi sami ste ji to vendar izporočili v svojem zadnjem pismu."
Born je izgovoril te besede kar tako tja v en dan, ker seveda ni imel niti slutnje, ali je dobila Sidonija tako pismo od svoje sodruginje ali ne. Toda zadel je bil pravo.
„Da, prav imate, tako je!" je dejala Duboška z zaupnim smehljajem. „Samo spomnila se nisem takoj na to!"
„No torej, milostiva," je nadaljeval Born. „Gospa baionica se boji, da bi utegnil ta Juri poklicati policijo na pomoč."
„Iri to jo vznemirja?" seje zaničljivo nasmehnila Duboška. „ Prestrašila sem se preje, ker sem mislila, da menite, da bi utegnil baron iskati zveze s pohcijo. Toda ta človek, ki je bil tožen radi poizkušenega umora in ki je sedel v kaznilnici — o> ta nam ne bo nevaren."
„Menite ?"
„E, seveda. Kaj pa naj napravi ? Policija mu najbrže niti verjela ne bo !"
„Torej se od te strani ničesar ne bojite, milostiva ? "
„Ne 1"
„Hm 1 Juri bi pa vendar utegnil doseči policijsko hišno preiskavo !"
„Hišno preiskavo? Pri meni? V moji hiši?" je razljučena vzkliknila Duboška. „O, kaj takega bi se pohcija ne upala na predlog takšnega človeka I"
„Toda če bi to vendar storila?"
Duboška je osupnila ob resnem naglasu tega vprašanja. Toda takoj nato se je zaničljivo nasmehnila in odvrnila:
„Radi mene ! Hišna preiskava bi bila baš — brez uspeha!"
„Res ?" je presenečen vzkliknil Born. „Torej ste se pripravili za vse slučaje? Dekleta bi torej ne našh tukaj v hiši ?"
„Gospa baronica ve, kako sem se pripravila, kakor Vi to imenujete, gospod Born! In ker ste o tem poučeni, pač ni treba daljšega pojasnila!"
Born se je razburil. Ta gospa je bila gladka kot jegulja, izmuzala se mu je opetovano in na najvažnejša vprašanja ni dala odgovora. Postal je nestrpen, ker videl je dobro, da na tej poti ne doseže cilja.
„Motite se, milostiva, gospa baronica ne ve tako natanko, kaj ste ukrenili glede dekleta," je dejal. „In jaz sem zato tukaj, da si izprosim pojasnila o tem!"
„Moram se Vam resnično čuditi, gospod! Saj prijateljica mi je sama pisala, kaj naj ukrenem, in ko je bila z baronom tukaj, se je vendar prepričala, da sem z vsem sledila njenim navodilom. In zdaj trdite, da ni baronica zadostno poučena ?"
„Popolnoma prav, milostiva, ravnali ste se po navodilih gospe baronice in ste dekle pred baronom Torgavskim zatajili."
„Zatajila ?" je ponovila Duboška zategnjeno.
„No da I To ste vendar storili!"
„Ali seveda! Dejali sva baronu, da dekleta ni več tukaj. In to je bilo —"
„Laž, milostiva!" jo je prekinil Born s poudarkom, „ker Lizika je bila vkljub temu v Vaši hiši in je še danes tukaj I""
„Gospod, v kakem tonu pa govorite z mano ?" je vzkliknila Duboška napol razsrjena, napol osupnjena. „Kaj naj to pomeni ?"
„Nič slutečemu baronu in Jurju nasproti ste Lizikino navzočnost lahko z uspehom zatajili, milostiva I Meni nasproti tega ne storite I"
„Moj Bog! — Vi niste baroničin odposlanec!" se je zdrznila Duboška z naglo zbujenim strahom in se je preplašena zastrmela v detektiva.
Born se je dvignil in ljubezniv nasmeh mu je nakrat izginil iz obraza.
„Pustiva torej komedijo, milostiva. I Prav imate — nisem odposlanec Vaše prijateljice!" je rekel z zbadljivo ostrim glasom. „V meni vidite uradnika skrivne pohcije in kot tak bi Vam zdaj popolnoma resno svetoval, da dekle nemudoma od-daste!"
Duboška je zakriknila s krikom groze in pala smrtno-bleda in silno drhteč nazaj na stol. Zakrila si je obraz z rokami in izbruhnila v histerično ihtenje.
Born jo je hladno in preiskovalno opazoval. Imel je ta izbruh krčevitega joka strahu za pretvarjanje.
Gospa je hotela dobiti le časa, da se zave in pride do kakega sklepa.
Nestrpno se je dotaknil njenega ramena in dejal skoro resolutno:
„Moram Vas prositi, milostiva, da moji želji ustrežete !"
„Toda, gospod!" se je izvilo Duboški v silni razburjenosti in planila je kvišku ter merila detektiva z jeznimi pogledi. „Kako ste se mogli predrzniti, me na tako nesramen način mistificirati ? Kako ste se upali izdajati za zaupnika moje prijateljice ?"
„Vprašam še enkrat, milostiva, ali hočete dekle oddati!" je odvrnil Born, ne da bi se zmenil za te očitke.
„Kako pa to morem ? Saj je ni tukaj 1"
„Dovolite, da Vašemu zatrjevanju ne veijamem I Vrhtega si še sami ugovarjate I Prejle ste rekli, da je Lizika še v Vaši hiši."
„Tega nisem rekla I
„Tudi če ne neposredno. Toda izhajalo je iz vseh Vaših besed 1 In kakor zdaj tajite, gotovo vem, da je Lizika še zdaj tukaj !"
„Gospod, rotim Vas, da mi verjamete ! Neumno dekle mi je skrivaj uteklo in sicer dan poprej, ko je bila baronica z baronom pri meni."
„To ni res! Imam dokaz o nasprotnem, milostiva!"
„Dokaz?"
„Da! Bila je istega dne prodajalka z izbero razhčnih predmetov iz modnega magacina tu pri Vas — ah ni tako
„Ne — ne spominjam se 1" je zajeeljala Duboška s strahom brez diha.
„Toda prodajalka se spominja tega prav dobro 1" se je zbadljivo nasmehnil Born. „Ker med tem, ko ste Vi, milostiva, tu v salonu kramljali s prijateljico in prevaranim baronom, raz-govarjala se je ta prodajalka z Liziko v drugi sobi. Posledica je bilo pismo, ki ga je pisala prodajalka Jurju in ki mu je v njem polagala na srce rešitev Lizike iz sramotnega ujetništva!"
„O — vse to je zlagano I Ta oseba je vprizorila rafini-rano goljufijo I" je kričala Duboška v zbeganem strahu.
„če ste imeli čisto vest, milostiva, zakaj pa ste se dali pred Jurjem zatajiti, ko je prišel vsled omenjenega pisma sem?"
„Moj Bog! — Ali sem to storila? — Resnično ne vem
več i"
„Dali ste vrlemu možu reči, da ste odpotovali, in ko je le sihl, ga je vrgel Vaš sluga pred vrata!"
„Potem pa je to storil sluga brez moje vednosti!"
Born se je neverno nasmehnil, zdelo pa se mu ni potrebno dalje o tem govoriti.
„Torej ostajate pri svoji trditvi, milostiva, da je Lizika Vašo hišo že prostovoljno zapustila je vprašal ostro.
„Da, gotovo, taiio je, gospod Bom !"
,.In kam — prosim, pojasnite mi to prijazno — kam mislite, da je krenilo mlado dekle
„Kako naj to vem? O tem ni zapustila nobenega obvestila I"
,No, če Vam je zamogla Lizika uteöi, pa bi bila vendar pred vsemi drugimi ljudmi poiskala svoje prijatelje, pri katerih je bila prej. Ker se to ni zgodilo, ker sploh ni nihče izven Vaše hiše kaj o Liziki shšal ali videl, sem prepričan, da se še vedno nahaja tu kot ujetnica. Opominjam Vas v Vašem lastnem interesu, milostiva, da končno opustite nekoristno tajenje. V drugem slučaju bi moral storiti korake, katerih posledice bi bile za Vas v najvišji meri neprijetne."
Duboška se je bila med tem zopet popolnoma zavedla in pomirila. Smehljala se je ošabno in zaničljivo pri resnih, grozečih besedah detektivovih in odvrnila z glasom globoko užaljene nedolžnosti:
„Gospod, seveda nisem v stanu zoperstaviti se Vašim zagroženim odredbam, ki bodo pač obstajale v-tem, da preiščete mojo hišo. Le ! Storite, kar si upate zagovarjati. Jaz pa ne bom popustila in pritožila se bom pri policijskem predsedniku nad Vašim več kot brutalnim in nezaslišanim vedenjem proti dami mojega stanu !"
„To lahko storite, milostiva!" je odvrnil Born s hladnim smehljajem. „Sicer pa še eno vprašanje: iz katere modne trgovine je prišla oni dan prodajalka?"
„Sploh ne vem ničesar o kaki prodajalki."
„To je, ne marate mi tega povedati. No, pa izvem to tudi na drug način. Vaši klobuki in druga oprava nosijo brezdvomno ime dotične firme."
„Ali hočete svojo predrznost gnati tako daleč, gospod, da preiščete celo mojo garderobo?" je zakričala Duboška z besnim roganjem.
„Gotovo I Lahko ste prepričani, da storim vse, kar se mi bo zdelo potrebno, milostiva."
,Pa prosim, le iščite. Dekleta ne dobite, ker ga sploh ni več tukaj. Osvobodite me pred vsem svoje navzočnosti. Tu iz mojega salona ven me pač vendar ne izženete."
„Nasprotno, moram vas celo prositi, da ne zapustite tega prostora. Pripominjam vam tudi za vse slučaje, da bi bil od Vaše strani popolnoma brezkoristen poizkus, če bi hoteli v tem času, ko sem jaz tukaj, morda — oditi. Vrata stražijo." —
Duboška se je silno prestrašila in njena le umetno vzdržana gotovost se je omajala.
„Moj Bogi Ali me hočete napraviti za ujetnico?" se ji je v drhtečih glasih izvilo z ustnic.
„To bo od tega odvisno, ali dobim Vašo ujetnico," je odvrnil Born zbadljivo in šel ven.
V vestibulu je- dobil tri od svojih ljudi, ki so bili med tem prišli noter in po njegovi odredbi zbrali tu vso hišno slu-žinčad. Bih so : dve slugi, kočijaž, sobarica, kuharica in kršee-nica.
Born je pristopil k šestim osebam, pomeril vse z ostrimi pogledi ter nato vprašal:
„Vi-vsi brezdvomno veste, zakaj smo tukaj."
Odgovora ni bilo. Slugi, sobarica kakor tudi krščenica so kazali temne, kljubovalne obraze, kočijaž in kuharica pa sta se zdela prav plašna in vznemirjena.
Born je iz tega ugenil, da poslednja dva najbrže prav ničesar ne vesta o Liziki.
Oba slugi in ostali dekleti so bili brezdvomno ^voji gospe zvesto udani in menda vsi skupaj posvečeni v skrivnost hiše.
S par besedami je Born zdaj pojasnil, kaj namerava, ter se nato naglo obrnil k slugi, ki ga je bil prej naznanil gospe.
„Gospa Duboška je priznala, da ima mlado dekle ujeto," je dejal zvijačno.
„Odpeljali me boste sedaj v prostor, kjer se Lizika nahaja."
„Jaz?" je zajecljal sluga in prestrašen odskočil. „Jaz — jaz ne vem prav ničesar!"
„Mar boste še tajili, ko je Vaša gospa že vse priznala?" je srdito zavpil Born na od strahu drhtečega slugo. „Ali naj Vas aretiram kot njenega sokrivca ? Mar ne veste, da Vam žuga huda kazen, če dekleta takoj ne izročite ?"
S prepadenimi, zbeganimi izrazi so vsi strmeli v detektiva.
Sluga je smrtno obledel in se silno tresel. Ogiedaval se je okrog kakor iskaje pomoči, toda odgovoril ni.
„Ah kaj I Saj dekleta že davno ni več tukaj 1" seje oglasila v tem trenotku sobarica s kljubovalnim glasom.
„Kdo pa Vas je kaj vprašal?" je Born jezno zaupil nanjo. „Počakajte, da se Vam ukaže govoriti!"
„Pa je vendar tako, kakor sem rekla 1" seje trmasto branila sobarica.
„Molčite !-
Zdaj je sobarica umolknila, toda sluga je med tem dobil časa, da se zave, in nobena grožnja ga ni prisilila, priznati to, kar je hotel Born za vsako ceno izvedeti.
Tudi od drugih ni nobeden ničesar izdal in tako se je Born končno odločil, začeti s hišno preiskavo.
Sobarica in prvi sluga sta bila prisiljena peljati Borna in njegove ljudi po vsej hiši in odpreti vse njene prostore.
Čez eno uro so se ta preiskovanja končala — o Liziki niso dobili niti sledu.
Razljučen, v najvišji meri razsrjen in obupan se je vrnil Born nazaj v vestibul. Bil je prepričan, da je Lizika vendar v hiši, toda obenem mu tudi ni prišlo nikakor na um, kako naj jo najde.
V tem trenotku, to je spoznal, je bil tudi brez moči, ker ni bil dobil niti najmanjšega dokaza, ki bi podprl njegovo prepričanje.
S temnim obrazom je stopil zopet pred gospo Duboško, ki mu je zrla nasproti z le težko prikrivano plašno napetostjo.
„No, gospodi" je zaklicala z drhtečim glasom. „Ali ste dobili dekle?"
„Vi sfr- torej bojite, da bi mogel Liziko najti," je srdito odvrnil Born.
„Dokaz za to, da je v resnici tukaj !"
„Torej ste se, kakor je bilo pričakovati, zastonj potrudili, gospod," se je zbadljivo zasmejala Duboška in oci so se ji svetile od zmagoslavja.
„Ne popolnoma zastonj," je dejal Born s hladno mirnostjo. „Nisem našel ničesar, kar bi ovrglo moj sum in zato, milostiva, bom ravnal prav tako, kakor da sem zapovednik zavzete trdnjave."
„Kako? Kaj pa storite?"
„Prav enostavno, postavim Vam posadko v hišo I" je zbadljivo odvrnil Born.
„Tega ne smete I" je zavpila Duboška v strupeni togoti. „O — takoj odidem k policijskemu predsedniku in se pritožim na to nezaslišano, impertinentno vedenje od Vaše strani."
„Prosim," se je vljudno nasmehnil Born. „Jaz pa pojasnim med tem baronu Torgavskemu stvari, ki so mu tačas še neznane."
Z napol udušenim glasom smrtne prestrašenosti je Duboška odskočila.
Born se je ozrl nanjo še s temnim, zaničljivim pogledom in zapustil sobo.
Pustil je dva svojih ljudi v hiši in namestil ostale pred
njo.
Nato je odšel najprej k svojemu šefu in ga poučil o tej izvanredni odredbi. Njegov visoki predpostavljeni se je izjavil, da popolnoma soglaša z Bornovim nastopom, in ga je odvezal vsake odgovornosti. Tako je lahko Born popolnoma miren pričakoval pritožbe užaljene dame.
Od služinčadi je izvedel vsaj ime modnega trgovca, ki je bil takrat Melanijo Bergovo z vzorci poslal v hišo.
Born je tedaj posetil trgovino in povprašal pri šefu.
Na svoje nemalo začudenje je izvedel, kako se je bila izpremenila Melanijina usoda. Zazdelo se mu je skoro neverjetno, da bi se povzdignila navadna prodajalka do mesta drüzabnice pri dami, kakor je bila kneginja Orlova. In to čudno dejstvo ga je mikalo še bolj, da bi spoznal Melanijo osebno.
Sicer pa se je moral danes temu odreči, ker se je dan nagibal h koncu in je imel za večer še mnogo drugega dela. Tudi prihodnji dan ni imel časa poseliti hotel kneginje Orlove.
Rusolasec in sploh mlinarjeva zadeva mu je dala še preveč opravila; toda mlinarski pomočnik tudi zdaj še ni zamogel govoriti.
Od gradu Ratiborskega se mu je izporočilo, da se je Fogel povrnil in tudi drugi namišljeni gozdarski pomočnik.
Med tem pa se je zdelo, da se tudi delovanje ponarejevalcev vedno bolj in nevarneje razšiija. Neprenehoma so prihajale pritožbe od trgovcev, ki so bili po ponarejenih stotakih oškodovani.
Born je vsemu temu z napeto pozornostjo sledil in čim delj je premišljeval, tem bolj se mu je utrdilo prepričanje, da je tudi Sutner zapleten v to zadevo.
Od podrejenega mu Šmida, ki je opazoval lopova, ni bil dobil še nobenega poročila.
Na večer tega dne pa, ko je sedel detektiv truden in zdelan v svoji pisarni in še enkrat študiral akte, se je prikazal Šmid z razburjenim obrazom ter, še prej ko je bil zaprl vrata za sabo, veselo zakhcal predpostavljenemu :
„Odkril sem nekaj, gospod komisar!"
Born mu je nakazal stol, zaprl svoje akte in se ozrl nanj z od napetosti svetečimi očmi.
„O Sutnerju in ponarejevalcih?"
„Da, gospod komisar I" je prikimal Šmid sedši.
„Torej je naša domneva, da utegne biti Sutner soudeležen, prava? Kaj?"
„ Po vsem soditi — da !"
„Pripovedujte, ljubi Šmid 1 Kaj pa ste odkrili
^Sutnerja včeraj nisem izpustil iz oči. Popoldne je zapustil svoj hotel in šel v razne trgovine, kjer je nakupoval."
„Saj ste vendar povsod takoj povprašali in si dali pokazati denar, ki je bil z njim plačal, kaj ne?"
„Dakako! Toda plačal ni nikjer, naročil je povsod, naj mu pošljejo naročene reči v hotel."
„Al Zviti lisjak!" je vzkhknil Born presenečen. „Kaj pa je nakupil?"
„Obleke, perila in druge nesumljive reči. V neki trgovini z usnjenimi predmeti pa si je kupil stvar, ki se mi zdi sumljiva.'-
„No, kaj pa?"
„Majhen črn kovčeg!"
„črn kovčeg? Zakaj pa črnega?"
„Dal sem si kovčeg pokazati in pojasniti, zakaj si je bil menda izbral Sutner ravno takšnega. Takšni kovčegi imajo namreč na vsaki strani skrivno predalee, kamor se lahko varno skrije važne papirje in enake stvari I"
„Hm !" je dejal Born zamišljen. „Naprej! Ah ste ta kovčeg zopet videli?"
„Da, danes zvečer! Sutner je zapustil z njim hotel, vstopil v voz in se odpeljal proti severnemu predmestju. Sledil sem mu z drugim vozom. Dal je ustaviti na početku ene najpu-stejših in najoddaljenejših uhc in izstopil. Nato je odšel po uhci s kovčegom v roki. Nisem mu mogel prav od bližine slediti, ker se je pogostoma oziral, sploh se zdeljako nezaupen in me lahko vsak trenotek zapazil. Iz daljave sem opazoval, kako je naglo krenil v stransko uhco. Prihitel sem hitro za njim, toda ko sem prišel do Vogla je bil že izginil."
„Prav fatalno!" je osorno dejal Born. „Torej je moral v oni uhci vstopiti v kako hišo. Mogoče celo, da se nahaja v tej hiši ponarejevalniea ali da vsaj tam stanuje morda kak njegov sodrug."
„Tam sem se tako postavil na prežo, da sem mogel ulico pregledati," je nadaljeval Šmid.
„Tako sem upal, da zapazim, kdaj zapusti Sutner dotiöno hišo. Končno sem to tudi videl, Sutner se je zopet prikazal s črnim kovčegom."
„Ali veste zagotovo, da je bil to Sutner, ki je prišel iz hiše ?"
„Da, šel je, ko sem stal skrit za temnimi vrati, tosno mimo mene in plinove svetilke!"
„Dobro! In hiša ? Ali ste si jo mogli ogledati ?"
„Žal, da ne,, ker bi bil vendar v zapuščeni ulici s predčasnim nastopom vzbudil lopovovo pozornost. In ko sem zamogel zapustiti svoje skrivališče, je bil že skrajni čas, da sledim Sutüerju. To se mi je zdelo tudi važnejše, in kar se tiče hiše, mislim, da jo spet najdem."
„No, kam je šel lopov s sumljivim kovčegom
„Na glavno pošto."
„Kaj?" je vzkliknil Born razburjen. „Na pošto? Kaj je tam storil s kovčegom ?"
„Oddal ga je tam, da ga odpošljejo po železnici."
Born je za trenotek umolknil, nato se je naglo dvignil, razburjen in očitno ovladan od posebne misli.
„Sutner je odšel nato domov, kaj ne?" je vprašal.
„Da, šel je zopet v hotel! Tam sem se obrnil in prišel sžm, k Vam, gospod komisar, da Vam podam poročilo."
„Pridite, dragi Šmid!" je naglo dejal Born. „Pojdiva oba na pošto. Ta črni kovčeg si moram ogledati! Mora še biti na paketnem uradu, ker odkar ga je oddal, je moglo preteči komaj pol ure."
Deset minut pozneje je vstopil Born s spremljevalcem v pisarno poštnega predstojnika in temu uradniku nakratko razjasnil, kaj da želi. Predstojnik je odpeljal oba detektiva v prostor, kjer so bili naloženi oddani paketi.
S pomočjo tu službujočih uradnikov so kmalu našli od Šmida naznačeni črni kovčeg.
Šmid ga je vzel in postavil pred Borna in poštnega predstojnika na mizo. Detektiv ga je z roko tehtaje dvignil, kovčeg je bil za svojo velikost precej težak.
Pritrjeni naslov se je glasil na krčmo nekega od stolnega mesta zelo oddaljenega malega mesteca in pristavljena je bila označba: „Ležeče do dvignenjal" Naznačila vrednosti ali vsebine ni bilo. Kovčeg je bil zaklenjen z močno patentno ključavnico in posrečilo se je Bornu šele po daljšem trudu, odpahniti majhen kovinast pokrov, ki je zakrival odprtino ključavnice.
„Vi nameravate kovčeg odpreti?" je vprašal predstojnik, ki je pozorno opazoval početje detektivovo.
„Da!" je pojasnil Born. „Rad bi pa to napravil tako, da ne bi razdrl ključavnice. Potrebovali bomo torej izvedenca I"
Poslal je Smida po ključavničarja in temu se je posrečilo odpreti ključavnico z vetrihom. Born je sedaj kovčeg odprl, vzel obrambne pokrove obeh delov iz njega ter sedaj videl, da ni v kovčegu dozdevno ničesar drugega kakor perilo in obleka.
Ko je bil vzel iz njega vso vsebino in jo dal Šmidu, da jo preišče, si je pozorno ogledal prazno kovčegovo notranjost.
„Zdi se, da vendar ni nič sumljivega v njem," je pripomnil poštni predstojnik. „Potrudili ste se zastonj, gospod komisar ! Saj kovčeg je popolnoma prazen."
„Se ne!" je odvrnil Born in stiskal in tipal po kovčegovi notranjosti.
Pri tem sta mu nakrat prišla med prste dva kratka koščka usnja, moleča iz špranje, in dvignil je ž njima ven zelo stisnjen, komaj dva prsta visok usnjeni vložek. Ker ga ni mogel takoj odpreti, poprosil je za oster nož in napravil ž njim, podrsnivši ob robu, dolgo vrez.
Zdaj je lahko odprl ozko stran vložka. Obrnil ga je in močno potresel.
Uspeh je bil presenetljiv. Izletel je iz njega pač tucat malih, v star časopis ovitih zavitkov. Born je strgal z enega ovitek, nato naglo od drugega, tretjega itd.
Vsak teh malih zavitkov je obstajal iz več čedno zavezanih, čisto novih stotakov.
57a
Poštni predstojnik je napravil zelo osupel obraz in strmel v bankovce v brezbesedni začudenosti.
Born je vzel zdaj na enak način tudi vložek iz druge kovčegove strani in ga izpraznil iste vsebine. Nato je del vložka skrbno zopet na staro mesto in dejal Šmidu :
„Spravite obleko in perilo zopet noter. Pač niste ničesar dobili ? Nobenega pisma ali kaj enakega
„Ne, gospod komisar!"
Ko je bil kovčeg zopet naložen, je ukazal Born ključavničarju, naj ga zopet zaklene, in ko se je tudi to zgodilo, se jo obrnil detektiv sraehljaje k še vedno v največji meri začu-dt emu poštnemu predstojniku.
„Le mirno odpošljite kovčeg na njegov naslov, ko da se ni nič zgodilo!" je dejal. „Kdaj pride na svoj določeni kraj ?•'
„Jutri proti večeru!"
„Hvala Vam, gospod predstojnik," je odvrnil Born razve-seljen. „Dopomogli ste mi do važnega odkrilja 1"
Zgrabil je pakete s ponarejenimi bankovci, jih vtaknil v žep in si nato natanko zapisal naslov na črnem kovčegu. Potem je zapustil s Šmidom skladišče in šel na brzojavni urad. Tu je napisal sledečo brzojavko:
„Policijski upravi vi....
Jutri dospe v krčmo črn kovčeg. Oseba, ki bo kot
prejemnik prišla ponj, naj se prime in naj ostane, dokler
ne pride od tod kriminalni uradnik, v zaporu I"
Ko je bil brzojavko oddal, da se odpošlje, je zapustil s Smidom poštno poslopje in pripomnil zmagonosno:
„Zdaj nam je Sutner gotov in njegov neznani tovariš, ki bo kovčeg prejel, takisto !"
116. poglavj e.
Konec blodnje.
Ko je Kamila svojega moža tako nenadno zagledala pred sabo, z očmi, žarečimi od jeze in zgraženosti, ni mogla v svoji osuplosti spraviti niti besedice iz sebe.
„Pojdi z mano domovi" ji je polglasno s težko obvladano razburjenostjo zasiknil grof Herbert in jo pri tem za roko potegnil od igralne mize.
Tedaj je uzrla Kamila par korakov oddaljenega kneza Orlova, ki je s čudno zbadljivim pogledom opazoval ta prizor, in takoj se je zavedla. Strah se ji je premenil v silno vzpla-menel odpor.
Pred njegovimi očmi naj bi se dala tako poniževati, tako sramotno obdelavati? In igralci, vsa elegantna družba je gledala nanjo z zasmehljivo škodoželjnostjo.
Že se je zaslišalo par zbadljivih opazk in ji priletelo hki žareče pšiee na uho.
S togotnim sikom se je odtrgala od soproga in stopila bleda, z jezno bleščečimi očmi mimo njega in proti izhodu.
Knez Orlov je v množici kmalu utonil in ko se je grof obrnil in sledil Kamih, ni več zagledal kneza.
Šele v hotelu je grof Herbert Kamilo dohitel.
Nalašč je bila tako hitela in ta kratki čas porabila, da si misli zbere in si to, kar ima slediti, spravi na jasno.
V stanovanje sta vstopila oba obenem.
Z nemo kretnjo je ukazal grof Herbert slugi in Pavli, naj zapustita sobo in stopil nato s temnim, grozečim pogledom pred Kamilo, ki mu ni stala nasproti, kakor da se zaveda krivde, temveč s postavo in izrazom po nedolžnem razžaljene.
„Smem pač vprašati, kaj te je napotilo, ravnati z mano, svojo soprogo, na tako sramoten, nezaslišano brutalen način ?" je jezno zahropela, še prej ko je dobil v svoji razburjenosti prvo besedo.
„To še vprašaš?" je srdito vzrojil. „Mar se ne zavedaš tega, kar si danes zvečer storila?"
„O — zato torej ? Ker sem šla še v kazino, da se malo razvedrim?"
„Da ugodiš svoji blazni igralski strasti — hočeš reči? — Resnično, nezaslišano je, še več, sramotno je, da se moja soproga, grofica Ratiborska, tako škandalozno vede I" je škripal grof, drhteč od zgraženosti. „Toda ni samo to, kar ti imam očitati. Zakaj si mi zavdala opij ?"
„Kako ? — Kaj sem ?" je z dobro igranim začudenjem vzkliknila
„ Mar ne veš več, kaj si storila ? Vprašam: v kak namen si me zahrbtno z opijem spravila v nezavest?" je zavpil nanjo, zagrabivši ji roko z železno pestjo. „Odgovori! Ne daj, da popolnoma zbesnim po tvojem hinavstvu! Govori! ah — Boga mi — obsodim, te ne zaslišano !"
Kamila je stala trdo kakor spomenik in zrla nanj z divje vzplamtelim, demoničnim pogledom. Vse v njej se ji je vzburilo, da se jo tako ponižuje, na tak gospodujoč način obdeluje. Njena ošabnost, brezmejna, gizdava napihnjenost ni prenesla tega, in najmanj od tega moža, ki jo je bil dosedaj oboževal in ji takorekoč naložil dolžnost biti ponosna. In iz tega čuvstva ji je vzrasla sedaj strupena togota in trmasto, z ledenim glasom mu je odgovorila:
„Pa me obsodil"
„Ti se nečeš opravičevati? Ne maraš mi dati niti pojasnil ?■■
„Ker govoriš v takem tonu z mano — ne! Ali je to zaslišano ? Ali sem tvoja soproga ah — tvoja dekla ? Tvoje obnašanje mi da misliti, da rhe ne ceniš više kakor tako. Nekdaj — da, tedaj si ležal, ti ponosni grof Ratiborski, pred mano na kolenih in mi prisegal večno ljubezen! — Ljubezen!"
se je zasmejala z zbadljivo ostrostjo. „Le prekmalu se je izka-dila ta ljubezen I Sedaj se me sramuješ, mene, nekdanje dru-žabnice. Moje vedenje, moje kretnje ti niso dovolj aristokratične. Toda jaz neumnica sem lahko vnaprej videla, da tako pride, bila bi morala bežati — bežati takrat pred tvojimi ljubezenskimi prisegami, tvojim strastnim moledovanjem. Kako obžalovanja vredna usoda mi je bila dodeljena ob tvoji strani! Kje je nebeška sreča, ki si mi jo obetal? Ne tvoja soproga, ne, tvoja sužnja sem postala!" .
S silnim sunkom se je osvobodila njegove roke, pala na stol in krčevito zaihtela.
G/of Herbert je strmel nanjo brez besede.
Ne da bi se opravičevala, kakor je bil pričakoval, še obsipavala ga je z grenkimi očitki. Saj je bilo prav tako, ko da je on krivec. In še ni pregledal te kačje zvite ženske, še je imel te solze za izraz resnične boli. Ah, solze — kateri mož bi ostal neganjen in trd pred solzami ženske, ki jo ljubi? In grof Herbert še dolgo ni bil tako daleč, da bi iztrgal iz srca nespametno ljubezen do Kamile. Pred njenimi solzami se je pravična jeza stopila kakor led pred močjo gorskih pomladanskih voda.
Molče je korakal nekaj časa po sobi sera ter tja, da bi razburjenost obvladal in premislil, še enkrat vse preudaril.
„Saj je mogoče, da je tu nesporazumljenje," je začel končno znatno mirneje in mileje kakor prej. „Potem pa si dolžna mi to pojasniti!"
Kamila je končala plakati in se je dvignila po koncu. Yidela je vnaprej, da ostane tudi za sedaj še zmagovalka.
„Saj to mi delaš nemogoče, ko me obsipavaš z očitki na način, ki ga nisem zaslužila niti najmanje !" je odvrnila razdražena.
„Ne zaslužila? Pa pojasni- mi vendar, zakaj si mi zavdala opij !" je vzkliknil z iznova zbujeno jezo.
„Ne vem, kaj ti naj na to odgovorim, ker niti ne slutim, da si zaužil opij. Žališ me v dno srca s tem očitkom!"
„Tako ? Žalim te ?" je vzrojil. „Če ti naj verjamem, mi moraš povedati, kdo drug me je opijanil z opijem!"
„Kako pa naj to vem?"
,Kamila," je dejal s svečano resnobo, pristopivši k nji in temno zroč ji v bledo lice, „če mi zdaj vse priznaš, če — obžaluješ, pa bi lahko pozabil in odpustil. Toda —",
„Ne govori naprej I" ga je naglo prekinila z ledeno ponosnim glasom in vstala. „Ti nameravaš prizadejati mi novo žalitev, žalitev, ki je ne mora ženska nikdar odpustiti I"
„No, Boga mi! Zdi se mi, da mi hočeš navsezadnje očitati še krivičnost I" je zaklical z grenkim smehom. „Ah meniš, da nisem zapazil, kako koketiraš s knezom ! O — ali me mishš varati s tem — s tem starim gizdalinom ?" je zaškripal, prevzet od besne ljubosumnosti. „Morda pa si to celo že poizkusila? Potem pa — bi bilo bolje, da si mi kolikost opija odmerila tako, da bi se sploh več ne zbudil! Ker če je tako, če se moj sum potrdi, pa gorje tebi in njemu!"
Kamihn obraz je ostal trd in negiben, le v črnih očeh ji je plamtela divja, onemogla togota.
„Prosim, pojasni mi malo natančneje, zakaj me sumničiš 1" je rekla s stisnjenim glasom.
„Mar me še nisi razumela? Ali pa se mi hočeš še menda rogati ?"
„Ne, ne razumem te!" je dejala hladno in mirno.
„Ali boš tajila, kar sem videl z lastnimi očmi?"
„Kaj pa si videl? Da sem govorila s knezom, kakor z mnogimi drugimi gospodi tudi?"
„Kakor z drugimi? O, z drugimi nisi menjavala pogledov, ki — dajo sklepati na najhujše !"
„Ljubosumnost ti je pogled zastrla, menil si, da vidiš, na kar ni mislil nobeden! Saj vem, da to čuvstvo pri tebi ne obstaja šele od danes!"
„Ker si mi dala vzrokov za ljubosumnost od dneva naprej, ko se je prikazal ta Rus. In danes — to te je bil on pregovoril! Priznaj ! On ti je dal opija, da bi me uspavala, da bi potem ž njim nemoteno —"
„Končaj, če hočeš, da ti še dalje odgovarjam!" gaje prekinila Kamila z burno naglico, z glasom in kretnjo užaljene nedolžnosti. „Še eno tako besedo in — odidem!"
„Ha I Odideš? Pač k — njemu?" je zavpil, nezmožen se dalje ovladati, drhteč od razburjenosti.
Kamila se je visoko zravnala, vrgla je nanj plamteč to-goten pogled in odliorakala s ponosno dvignjeno glavo mimo njega proti durim.
„Tu ostaneš !" je zavpil grof nanjo in ji zastopil pot.
Za trenotek sta se merila s pogledi — divje razburjena. Toda v očeh in obrazu grofovem se je zrcalila tako železno-trdna odločnost, da se je zdelo Kamili bolje, če ne draži dalje soproga.
„Sili se moram pač vdati, saj sem le šibka ženska!" je rekla z grenkim roganjem in se povrnila na svoj prostor. „Saj ti si moj mož in kot tak imaš pravico, mene, slabotno ženo brez obrambe, psovati in trpinčiti!"
„Če ti delam krivico, pa mi dokaži, in prosil te bom od vsega srca oproščenja!"
„Uvaževala bom, da te je ljubosumnost zagnala v slepo jezo," je dejala, nakrat počenši s krotkim, prijaznim glasom. „Naj bo torej, ko da nisem čula tvojih groznih očitanj. Kar se je zgodilo danes v gledišču, je po resnici sledeče :
Ko sem plesala z nekim gospodom v dvorani, me je nakrat prestrašil klic, da si omedlel. Prihitela sem takoj k tebi in te našla nezavestnega v naročju kneza in še par drugih gospodov."
„Toda molčiš o tem, kar se je bilo pred vsem tem dogodilo I"
„Nič, kolikor vem jaz! Saj kratko pred tem sem bila še pri tebi in govorila s tabo."
„Da, in še pred tem si se prav vneto menila s knezom v dvorani I"
„Popolnoma prav. Knez me je vprašal, zakaj si že ves večer tako čudno slabe volje. Kazal se je zelo zaskrbljenega vsled tvojega izgledanja in mi nujno priporočal, naj povprašam zdravnika I"
^Tako — tako ! In tedaj ti je pač sam takoj dal sredstvo zoper mojo namišljeno bolezen ?"
„Prosim te, da vendar končno opustiš to žaljivo sumni-čenje! Če bi bila takrat kneza poslušala, bi te bila prosila, da se takoj z mano domov odpelješ. Toda nisem delila njegove skrbi."
„Hm! Kaj pa se je zgodilo dalje, ko sem — kakor si rekla — omedlel?"
„O, bila sem od bojazni za tebe in od strahu vsa brez uma. Gospodje so te hitro odnesli v naš voz m jaz sem se peljala s tabo domov!"
„Ti sama?"
„Sama!"
„Kaj — knez da naju ni spremil?"
„Ne, poslovil se je bil od mene pred glediščem in rekel, da pojde tudi sam takoj domov."
„Če je bilo moje stanje tako nevarno, zakaj nisi poklicala zdravnika ?"
„Ah — saj sem poslala takoj po na.iinem prihodu semka,] k vsem zdravnikom v mestu po vrsti. Nobenega ni bilo doma!"
„Kako?" je vzkliknil grof brezmejno presenečen in neverno. „Ti da si poslala po zdravnika?"
„Ali gotovo, dragi Herbert! Ali dvomiš o tem?" je dejala Kamila s hinavskim začudenjem. — „Pavla je bila pol ure zunaj —"
„Pavla? — Ona je trdila, da si ti njej in slugi celo prepovedala poklicati zdravnika, ko jo je moje stanje zaskrbelo !"
„Moj Bog! Ali je to mogoče?" se je Kamila navidezno razsrdila. „Pavla je to rekla?"
iSluga takisto !"
„Oba? — O, kakšna zlobnost! Kakšna drzna laž!"
„Pa takoj pokhčiva oba na odgovor 1 V tvoji prisotnosti naj ponovita, kar sta mi povedala 1" je vzkliknil grof Herbert razburjen in stopil proti zvoncu.
„Prosim te — ne zdaj I" je naglo dejala Kamila in ga zadržala. „Ali hočeš o tej mučni zadevi razpravljati pred ušesi služinčadi
Grof je temno stisnil obrvi in se obrnil, očitno še bojujoč se s svojo sumnjo, ki jo je bila Kamilina zvijačnost in hinav-šžina že znatno omajala.
„Torej Pavla me je prevarala in te navsezadnje še nalagala ?■' je nadaljevala Kamila. „O, zdaj vse razumem. In tudi jasno mi je, zakaj je ravnala tako sramotno. To jo njena togota, njena tiha jeza name. Ne privošči mi sreče, da sem postala tvoja žena 1 Prej nisem stala tako visoko nad njo ; ko pa sem postala grofica Ratiborska, jo je prevzela grenka zavist. In zdaj izkuša s strupenim obrekovanjem, z gnusno zlobo oropati me tvoje ljubezni, tvojega zaupanja! — O, le pomisli na dan v paviljonu, Herbert! Kdo je bil, ki je duri zahrbtno zaklenil za nama, ko sva bila zdolaj v grobnici ? Kdo te je izkušal takrat spraviti do podobnega sumničenja kakor danes ? Ali ni to bila Pavla ? Ah, da nisem že davno spodila te nezveste, nehvaležne osebe 1 Toda zdaj, po tem najnovejšem njenem koraku, naj izgine iz moje bližine, da dobim končno mir pred kovarstvom te kače !"
Te dobro preračunjene besede so vzbudile v grofovi duši pravcato nevihto razdraženosti.
„Meniš li, da se bom zadovoljil s tem, da to osebo, če je v resnici tako kriva, kakor mishš, spodim je zavpil srdito. „iSTe, če se je tvojemu ukazu, poklicati zdravnika, tako očitno rogala in me nalagala, potem naj dobi zasluženo kazen I — Skoro ne morem verjeti, da si je tvoja sobarica dovoUla tako prostost, saj to meji na blaznost 1"
„Prosim, ljubi Herbert, prepusti meni, da storim glede Pavle potrebne korake. Prav imaš, ta oseba ni mogla pri zdravi pameti tako ravnati I Našla bom sredstvo, da jo brez hrupa odstranim. Kar se tiče sluge, sem prepričana, da ga je ona čisto navadno pregovorila."
„Jutri ga odpustim iz službe!" je odločno izjavil grof Herbert. „In s Pavlo — no, če tako želiš, lahko ravnaš, kakor se ti zdi sami najbolje !"
V Kamilinih očeh se je zasvetilo demonično zmagoslavje in divja maščevalnost. Zdaj je mislila, da si je soproga spet popolnoma pridobila,
„Vsekakor ni s tem še vse pojasnjeno!" jo po kratkem odmoru zopet začel grof z razburjenim glasom. „Skrivnostno mi ostaja, na kak način sem prišel do opija !"
„O — tudi to mi je zdaj popolnoma jasno!" je vzkliknila Kamila. „Pavla sama ti je zavdala strup !"
»To je pač preneverjetno ! Če bi bila to storila, čeprav ne vidim nobenega vzroka za to, zakaj pa seje potem tako trudila,, da me zbudi iz pijanosti?"
„To da je storila Pavla?"
„Da, Pavla in sluga! Oba sta se res pošteno potrudila zame -
Grofu Herbertu so se vzbudili, ko je govoril, iznova zelo resni pomisleki proti Kamilinemu dopovedovanju. Saj bi ji bil tako rad verjel, pa vendar ni mogel prav, dejstva so očitno govorila proti üjej.
„Ne I" je dejal nakrat odločno. „Pavla mi gotovo ni zavdala opija. To bi bilo od nje prebedasto !"
„Ne poznaš njenega zahrbtnega značaja in ne veš, kako zlobno in kako zvijačno je to hinavsko bitje!" je segla Kamila naglo vmes. „Prepričana sem, da je ona to storila in sicer iz tega vzroka, da bi me potem lahko sumničila!"
„Toda slednjega ni storila, izjavila je na moje vprašanje, da ne ve, kdo mi je zavdal strup."
„No, pa je bila gotova, da se obrne tvoj sum brez tega name !"
Grof Herbert je neverno zmajal z glavo in se ozrl na Kamilo s temnim, očitajočim pogledom.
„Zakaj nisi ostala pri meni?" je odvrnil ostro. „Odšla si in me pustila bolnega, nezavestnega samega s služinčadjo !"
„Toda, dragi Herbert, kdo pa to pravi ? Če bi se tvoje stanje ne bilo poboljšalo, bi te pač gotovo ne bila zapustila !
Ostala sem pri tebi in nisem najprvo tudi nilcakor mislila, da te še enkrat zapustim. Toda ni trajalo dolgo, pa si se počutil že bolje, spal si prav mirno in tedaj •—'
„Tedaj se ti je zdelo primerno obiskati igralnico ?!" je pristavil grof z bridkim očitkom.
„Na to stran se nečem braniti, priznavam, da sem storila neprav, toda rada bi se zavarovala proti očitanju, ko da sem te brezsrčno in brez pomoči zapustila v bolezni."
Meniš torej, da me je Pavla, ko si se bila odstranila, upijanila z opijem in me nato z umetnimi sredstvi zopet spravila k zavesti? Počemu ta komedija? Ne verjamem tega I"
„Upam, dragi Herbert, da se ne povrneš k svojemu prejšnjemu sumu proti menil" je dejala Kamila užaljena.
„Ali to ne moram ?" je zaklical temno in strogo. „Nihče drug kot ti, Kamila, ni mogel tega storiti. Misliti si hočem, da so je to zgodilo iz neprevidnosti, mogoče vsled nesporazumljenja. Prej si rekla, da je kneza zaskrbela moja zunanjost. On ti je menda dal opija — bodisi, da ga je iuiel po pomoti za nedolžno sredstvo — in ti — no, ti si dala strup v moj kozarec, ko si z mano govorila. Ali je tako ? Zakaj ne priznaš ?"
„Ne, ne, Herbert. Ti delaš meni in knezu bridko krivico 1"
Grof Herbert je pogledal hinavsko z bolestno nejevoljo. Nato se je skomizgaje odvrnil od nje in začel zopet, z zamišljeno povešeno glavo, nemirno korakati po sobi.
Kamila ga je opazovala z rastočim strahom in skrivno jezo. Prednost, s težavo pridobljeno, je kmalu zopet izgubila, ni se ji posrečilo, razdreti sum, opravičeno nezaupnost sopro-govo. Ni ji verjel brezpogojno.
Premišljevala je, ali bi ne bilo bolje priznati, da mu je opij — seveda vsled nesporazumljenja — dala. Toda njena trma se je temu uprla, ni hotela ponižno odpuščanja prositi. Rajša ga je videla, da naprej dvomi.
„Zadosti torej," je dejal grof po daljšem molku s trudnim, branečim glasom :
^Gotovo bi ti rad oprostil, toda delaš mi to nemogoče. Hotela si, prevzeta igralske strasti, za vsako ceno pohiteti k zeleni mizi in zato si mi morala prej takorekoč onemogočiti, da ti zabranim. Kakor grdo je bilo tvoje dejanje — ne maram o tem izgubiti ni besedice. Toda resno in nujno te svarim, Kamila 1 Svarim te, da ne ponoviš takšnega poizkusa."
„Torej vztrajaš pri svojem, zame tako žaljivem sumu?" je odvrnila z užaljenim glasom in zopet zaplakala. „O, to je sra motno !"
„Igra pa se mora s tem končati!" je nadaljeval grof s hladno odločnostjo, ne oziraje se na njen ugovor. „Ne glede na to, da ti mora naše financijalno stanje to strast prepovedati. Če bi ti hotel dovoliti, da igraš naprej, bi postala v teku osmih dni berača. Da ti pa onemogočim vdati se izkušnjavi, zapustiva jutri Monako."
„Kaj?" se je zavzela Kamila v brezmejni osuplosti. „Odpotovati nameravaš ?"
„Ne jaz sam, temveč midva oba. In ker bova morala sedaj živeti na tesno, odpoveva tvoji sobarici in slugi službo. V hotelih tako in tako dobiva potrebno postrežbo."
„Kakor upam, se pač samo šališ?"
„Nikakor ne, le preresno mislim s to namero."
Kamila se je krčevito in prisiljeno zasmejala.
„Kako pa si mishš, prosim, najino prihodnjost ?" je vprašala s srditim roganjem. „Kam — pred vsem — nameravaš odriniti ?"
„Najbolje bi se mi zdelo, ee bi se povrnila v domovino," je odvrnil grof Herbert tako mirno, ko da ni čutil njenega roganja. „Toda to pač ne pojde. Premalo časa sva še zunaj, ko da bi lahko mislila, da se je pozabila preteklost in jaz ne bi rad — da bi za mano kazali s prstom," je grenko pristavil.
„A! Ti meniš, da bi kazali s prstom za tabo radi mene? O, pač že sedaj obžaluješ, da si me vzel za ženo ?"
„Kamila!" je vzkliknil grof z živim oMtkom. „Kako moreš tako govoriti? Kakšne mish podstavljaš mojim besedam ?
Mislil sem na pravdo, na ostudni časopisni škandal, ki se je prijel najinega imena povodom smrti Sigmunda čemšeniškega."
,.Ah, ta baron Cemšeniški," je zaškripala Kamila vsa togotna. „Se po svoji smrti naju uniöi. Toda njegova oporoka bi se morala ovreči, pravdo bi morala vendarle še dobiti, tako mi je, ko da se od najine strani ne stori dovolj."
,Ne moreva storiti ničesar drugega kot počakati!"
„In tako postati v resnici — berača!" seje zbadljivo nasmejala. „Hvala lepa!"
Grof je nejevoljno skomizgnil in bolestno zavzdihnil.
.,Povrniva se k najinemu predmetu," je dejala Kamila z grenko osornostjo. „Monako nameravaš zapustiti. Jaz pa, to kar očitno priznavam, ne bi to hotela za nobeno ceno. Kam pa naj tudi greva ? Ker se ne moreva povrniti v domovino, pa je tudi vse eno, ali živiva tu ali v drugem kraju."
„O, vem dobro, zakaj se braniš zapustiti Monako. Tebe mika igra!" je vzkhknil grof Herbert bridko. „Toda trdno sem se odločil, da odpotujeva. Žal mi je, da sva sploh prišla v ta hudičev raj."
„Potem pa vsaj končno pojasni, kam pojdeva!" je dejala Kamila, navidezno se vdavši in se ozrla s prežečim pogledom na soproga.
„Zazdaj v sosednje kopališče Nico."
Kamila se je zadovoljno nasmehljala. Niča ni bila daleč, torej bi ne izgubila kneza izpred o.či. Mogoče, da se sam takisto preseli tja.
Ko sta si bila rekla soproga še par brezpomembnih besed, se je umaknila Kamila v svojo sobo in začela tu resno premišljevati o izpremenjenem položaju.
Grof je ostal, vkljub pozni nočni uri in medli utrujenosti, ki ga je ovladala, še dolgo časa po koncu. Nemiren je korakal po sobi gor in dol, žrtev tisočerih nanj navahvših bolestnih čuvstev.
Kar se je bilo zgodilo danes, mu je dalo globok vpogled v Kamihno dušo, in — kakor se je branil proti temu z vso
močjo - sanje o nebeški sreči ob strani te žene so se začele vedno bolj topiti.
Konec je bil blodnje, ki mu je držala srce in čuvstva tako dolgo ujeta, in kar je videl zdaj z grozo in napol s studom, je bila gola sebičnost in hladno preračunanje, laž in hinavščina.
Toda še se je oprijemal prevarani mož z boječo trdovrat-nostjo goljufive nade. Upal je, da se mu še posreči, od njega:, ljubljeno [žensko v čuvstvih in mislih, oblažiti in postati z njo še srečen, kljub vsemu, kar se je bilo zgodilo.
Ni slutil, kako blizu je dan, ko se končno, v polnem spoznanju njene hudobnosti in zločinov, s studom odvrne od nje in prekolne uro, ki ga ji je bila zasužnjila.
117. poglavje.
Zaslišba ob smrtni uri.
„Da, črni kovčeg, dragi Šmid, nas je z enim mahom privedel do cilja. Včeraj ste v resnici storili velevažno odkritje in jaz bom skrbel za to, da Vam zasluženo plačilo ne uide. Le Sutnerja ne pustite več iz oči I"
Te besede je govoril Born s prav zadovoljnim izrazom •svojemu podrejenemu, ko mu je ta na dan za zadnjim odkritjem prinesel novo poročilo v pisarno.
Odkazal je bil Šmidu v opazovanje lopova še dva pomočnika, tako da ni mogel, oni nestražen napraviti. nobenega koraka več.
„Prepričan sem, gospod komisar," je odvrnil Šmid, „da se nahaja v hiši, ki jo je Sutner včeraj posetil s črnim kov-čegom, ponarejevalnica!"
„Ali vsaj skladišče ponarejevalcev!" je pritrdil Born. „Se-•yeda še z gotovostjo ne morete reči, katera hiša je to ?"
„Zal, da ne! Toda saj poj.de Sutner kmalu spet tja in :potem —"
„Takoj, ko se to zgodi," je segel Born naglo vmes, „dajte .nasesti vse izhode hiše in izporočite mi to!"
„Ali boste aretirali Sutnerja, gospod komisar?"
Šmid, ki je bil dokazal svojo spretnost v že tako visoki meri in ki ga je predstojnik tako visoko cenil, si je pač lahko ■dovolil tako vprašanje.
Born ga je pogledal za trenotek nekohko presenečen, ne--■kako ko da se mu zdi to vprašanje odveč, nato pa se mu je •obraz zresnil, ker razumel je, česar Šmid ni izgovoril.
„Vprašal sem že samega sebe, ali bi vendar ne bilo koristneje pustiti Sutnerja še v svobodi!" je nato dejal. „In če bi smel zagotovo upati, da s tem več dosežem, bi to tudi storil."
„Glede na otroka menite, gospod komisar?"
„Da. Ne bilo bi izključeno, da nas Sutner še poA''ede na pravo sled."
„Zdaj pa se ne zdi več, da še misli na to stvari"
„To je baš, kar mi zbuja dvom, ali nam bo še lahko koristil. Menim, da naj ga pustimo in ravnamo z njim, kakor z dosedanjimi njegovimi sodrugi. Jutri, upam, primejo tudi pre-jemalca črnega kovčega in če se do tedaj ponarejevalnica odkrije, bomo imeli vso zločinsko sodrgo v svojih rokah."
„Torej ne odidete zopet v Monako, gospod komisar?"
,0 pač! Moja prisotnost tam je prav sedaj postala prav potrebna. Toda odriniti še ne morem. Včeraj sem izvedel, da se je grof Ratiborski prav pametno, v kolikor mu je bilo mogoče, zavaroval. Dal si je od svojega bankirja v največji naglici doposlati ves svoj denar v gotovini. Seveda ne bo dolgo trajalo, da bo grofica Kamila ž njim temeljito pomedla. — Kakor rečeno, bi se že danes rad povrnil v Monako, če bi šlo. Toda najprej moram poskrbeti za mlinarjevo stvar, ki je zdaj menda vstopila v nov stadij."
„Rusolasca bo menda danes pač mogoče zaslišati ?" je vprašaje pripomnil Šmid.
„Da, preiskovalni sodnik me je obvestil, da se mlinar-skega pomočnika danes popoldne lahko zasliši. Zahteval bom, da se pritegne tudi starega mlinarja. Mogoče, da Rusolasec v očigled smrti in po vplivu mlinarjeve navzočnosti rajši in več prizna. Le škoda, da še vedno niso prijeli tistega lopova Konrada!"
„Morda pa je utonil na begu v mlinarskem potoku."
„Tega ne verjamem. Saj bi bili morali v tem slučaju že dobiti mrtvo truplo !"
„Ah pa se je sam usmrtili"
„Zanj bi to bilo pač najboljše, za nas pa prav fatalno !" je odvrnil Born. „Upam, da se, öe ga le še dobimo, v ječi že omehča in prizna svoje zločine. In posebno z ozirom na ženino smrt je njegovo priznanje neogibno potrebno. Kako pa naj drugače kdaj dokažemo mlinarjevo nedolžnost?"
„Mogoče bi bilo, da ve Rusolasec tudi o tej stvari kaj važnega povedati, gospod komisar!"
„Ah, ne delam si prevelikih upov!" je vzdihnil Born. „Konrad je bil pač mnogo prepreviden in nezaupen, ko da bi bil komu izdal svojo skrivnost. Seveda —" je pristavil zamišljen — „če pomislim na Vračkovo odkritje, ki ga ni mogel nikomur več izporočiti — in potem zažig ? Misliti se da pa le, da je obstajalo med lopovoma gotovo sporazumljenje. la če ve Rusolasec v resnici kaj določnega o umoru, pa gotovo izda vse iz maščevanja I"
Po teh besedah je pogledal Born na uro in se naglo dvignil.
„Moram zdaj oditi, dragi Šmid!" je dejal, oblekši se v plašč. „Pojdem h kneginji Orlovi in si ogledam malo njeno družabnico, gospodično Melanijo Bornovo. Glede na to damo so se mi zbudila prav čudna domnevanja. Vsekakor ni oseba, za katero se izdaja; skrivnost ima, ker zakaj bi bila drugače pretvorila svojo pisavo v pismu na Jurja ? — Povrnite se zdaj na svoje mesto, ljubi Smid!" je končal, odslovivši podrejenega s prijaznim kimanjem glave. „Le Sutnerju ne dajte, da se izmuzne !"
„Brez skrbi, gospod komisar!" je odvrnil Šmid in se odstranil.
Born je zasedel voz in se odpeljal pred hišo kneginje Orlove.
Dal se je pri kneginji naznaniti in sluga ga je odpeljal v salon, kjer ga je dama sprejela.
„Gospod Born?" je vprašala prijazno, ozrši se na detekti-vovo posetnico, ki jo je držala v roki. „Kakšen povod Vas vede k meni?"
„Vaša družabnica, svetlost!'" je odgovoril Born, globoko in spoštljivo se priklonivši.
58a
Kneginja ga je presenečena in vznemirjena pogledala.
Bom ji ni dal časa za odgovor, temveč naglo nadaljeval:
„Ali smem prositi za dovoljenje, staviti glede te dame par vprašanj na Vašo svetlost ?"
„Prosim I Kaj pa želite vedeti, gospod ?"
„Gospodična se piše Melanija Bergova in je bila. prej ko je nastopila mesto pri Vaši svetlosti, prodajalka v modnem skladišču, kaj ne?"
„Tako je!"
„Ali bi Vas smel prositi, svetlost, da mi poveste vzroke, ki so Vas napotili, sprejeti gospodično Bergovo ?"
„Gospod," je odvrnila kneginja nekam hladno in nevoljno. „Moram Vas prositi najprvo za pojasnilo, zakaj poizvedujete za gospodično Bergovo? Ali Vam je znana?"
„Tega še ne vem, svetlost, ker še nisem videl mlade dame!"
„Torej poznate gospodično le po imenu?"
„Da!" je obotavljaje se priznal Born. „To je zadeva, svetlost, ki se je pripetila pred vstopom gospodične Bergove v Vašo hišo, in le, da dobim od nje pojasnila, sem jo iskal."
„Kakšna stvar je to ? In kaj ima gospodična Bergova s tem opraviti?"
„Gospodično Bergovo je poslal njen šef nekega dne v hišo gospe Duboške, da predloži tej dami par vzorcev. Tu se je sešla gospodična z mladim dekletom, ki je bila na zvijačen način izvabljena v ono hišo in je tam ujeta. To nesrečno dekle se je zaupala gospodični Bergovi in ji je povedala svojo žalostno zgodbo. Posledica je bila, da je pisala gospodična Bergova očetovskemu prijatelju deklice to pismo 1"
Po teh besedah je vzel Born iz žepa Melanijino pismo Jurju in ga podal kneginji, ki je, prevzeta napetega zanimanja, pisanje naglo prebrala.
„Kakšna čudna dogodba, gospod Born!" je nato razburjena vzkliknila. „Kaj pa se je potem zgodilo z ubogo Liziko ? Deklico ste med tem pač osvobodili?"
„Ne, še ne," je odvrnil Born s temnim licem. „Morda bi ne povpraševal po gospodični Bergovi, če bi se mi bila Lizi-kina rešitev posrečila I"
„Moj Bog!" je zaklicala kneginja, prevzeta sočutja, „kako pa da pride nesrečno dekle v tak položaj ? Zakaj drži ta gospa Duboška ubožico ujeto ?"
„Naj Vam, svetlost, vse to povem s par besedami," je dejal Born in opisal nato v kratkih potezah Lizikino usodo. „Morda Vam mlinarjeva hči ni prav taiio neznana, svetlost?" je pristavil na konec. „Gotovo ste že brali v časopisih o senza-cijonalni pravdi nesrečnega mlinarja?"
„Da, vsekako, da že," je prikimala kneginja resno. „Saj moža so menda že obsodih, kaj ne ? In hči je pokleknila pred vladarja in s tem rešila očetu življenje. Tako vsaj sem brala v Ustih in sem bila globoko ganjena in presunjena od te v resnici ganljive otroške ljubezni I"
„Da, svetlost, tako se je to zgodilo! Toda zdaj potrebuje ubogo dekle samo pomoči. Duboška taji in trdi, da je Lizika njeno hišo že davno zapustila. Ker pa zdaj deklice nisem dobil v hiši, nimam nobene gotovosti o tem, ali se tudi res še v njej nahaja."
„Toda vi mislite, da jo drže tam še vedno ujeto, kaj ne?'-
„Dakako, domnevam in sicer poglavitno vsled poročila gospodične Bergove. Zdaj bi pa rad gospodično sam vprašal, ali je to pismo res napisala in nadalje bi si rad izprosil od nje natančen opis njenih doživljajev onega dne in v oni hiši."
„Želite torej videti gospodično Bergovo, gospod Born ? To se lahko zgodi. Takoj naprosim gospodično, naj pride sem!"
S to izjavo je zapustila kneginja salon ter odšla v Mela-nijino sobo. Našla jo je mirno sedečo ob oknu, glavo otožno naslonjeno v dlan.
„Ljubo moje dete," je rekla kneginja s prisrčnim glasom. „Prosila bi Vas, da pridete z mano v salon. Nekdo Vas je prišel posetit!"
„Mene?" je vzkliknila Melanija osupla in se plašno ozrla na kneginjo. „Kdo pa, svetlost?"
„Neki gospod Born 1"
„Moj Bog!" je prestrašena zatrepetala Melanija. „Kaj pa hoče ta gospod od mene?"
„Ali ga poznate ?"
„Ne, ne I Zakaj je prišel? Odkod ve, da sem jaz — tukaj pri Vas, svetlost?"
Melanijina razburjenost in očiten strah sta jako začudila kneginjo.
Bilo je, ko da zbuja Melanijino bojazen dejstvo, da sploh kdo po njej povpraša.
Kneginja ji je zda,j pojasnila, kaj je bil naznačil Born kot vzrok svojega poseta, ter pristavila:
„Gospod bi rad od Vas še nekaj več izvedel, drago dete! Ali ne pojdete z mano, da se z njim pogovorite?"
Pri tem pozivu materske prijateljice je iztegnila Melanija, odločno se braneč, obe roki in zaklicala v zbeganem strahu:
„Ne, ne! Nočem, ne morem! Kaj pa bi rad še izvedel? Saj ne vem ničesar drugega. O, prosim, milostiva, pustite me tukaj. Zakaj naj govorim s tem gospodom ? Tudi se ne počutim nič kaj dobro! Tako — prestrašena sem, tako osupla, da — ah, prosim, ljuba, milostiva gospa, oprostite me," jo je rotila z glasom, ki bi moral omehčati najtršo dušo. „Povejte mu, da je vse tako, kakor stoji v pismu. Več bi gospodu Bornu tudi ne mogla povedati!" ■
„Je že dobro, drago moje dete, le se dalje ne razburjajte", je odvrnila kneginja pomirjevalno in nežno tolažilno pogladila Melanijino bledo lice. „Povedala bom gospodu, da se žal ne počutite dobro in da obžalujete, da ga ne morete sprejeti!"
„O, najdražja moja, milostiva gospa!" je zaklicala Melanija, globokoganjena od dobrote in mile prijaznosti kneginjine. „Tako blagi in dobri ste ia jaz — ah —"
Zgrabila je za kneginjine roke in jih pokrila z vročimi poljubi hvaležnosti in s solzami.
Kneginja, ki je bila v svojem pametnem, slutečem čuvstvu kmalu spoznala, da ima Melanijina branitev, videti Borna, kakor
.tudi njena plašna razburjenost drug vzrok in ne telesen, je dahnila na Melanijino čelo poljub, se ji naglo odtegnila ter odšla.
„Boji se izdati svojo skrivnost!" je zamrmrala kneginja, ko se je vračala v salon. „Zdaj sem z Aleksandrom istega mnenja: ni ona navadna Melanija Bergova, temveč — tako nekaka začarana princesa I" je pristavila smehljaje pred se.
Ko je vstopila, ji je prišel detektiv Born poln pričakovanja naproti.
„Zal mi je, gospod Born", je dejala kneginja z obžalujo-čim glasom, „da ste se zastonj potrudili. Gospodična Bergova se ne počuti dobro."
„Dama je bolna?" je dejal detektiv razočaran in z nevernim nasmehom.
„Da," je resno odvrnila kneginja. „Mogoče pridete pozneje še enkrat? Gospodična Bergova je sicer menila, da ne morete ničesar daljšega od nje izvedeti, nego kar je stalo v pismu na —"
„Jurja, svetlosti" je pomagal Born.
„Da, Jurja! Da, tako je rekla!"
„Gospodična Bergova torej priznava,' da je v resnici pisala dotično pismo?"
„Gotovo, gospod Borni Poroča Vam še nadalje, da vse v njem popolnoma odgovarja resnici."
„Potem sem zadovoljen, svetlosti Gospodična Bergova je torej v resnici govorila z Liziko. Ta mora še biti v Duboškini hiši. To je poglavitno, kar sem hotel vedeti! Jako sem Vam hvaležen, svetlost, za vehko prijaznost!"
Kneginja je menila, da se detektiv zdaj priporoči, toda ta je po malem odmoru nadaljeval:
„Svetlost bi me še bolj nase navezah, če bi mi hoteh blagohotno dovohti še par daljših vprašanj o gospodični Ber-govi!"
„Dragi gospod Born," se je branila kneginja smehljaje. „Ne bom Vam mogla povedati ničesar."
„O, svetlost!" je naglo dejal Born, „prosim Vas, ne mi-, slite, da povprašujem le iz gole takozvane policijske radovednosti I Nikakor tudi ne s kakršnimkoli gospodični Bergovi neugodnim namenom. Žal, da Vam, svetlost, ne morem pojasniti, zakaj mi je oseba te dame tako važna."
„In zakaj ne?" je odvrnila kneginja z naletom dobrosrčne ironije. „Če želite od mene pojasnil, moram takšna tudi od Vas smeti zahtevati."
„Ki bi jih Vam, svetlost, gotovo ne odrekel, če bi jih Vam lahko podali Nikdar pa Vam ne morem izreči domnevanj, temnih idej — nakratko, misli, ki še same niso zadobile v meni določne oblike 1"
„Toda takšne misli itd. se po pravilu naslanjajo na dejstva, ki leže v preteklosti," je odvrnila kneginja, ki je skoro ugenila Bornove misli, s finim nasmehom. „Zato bi mi, dragi gospod Born, lahko izdali to, kar veste o preteklosti — moje družabnice!"
„Jaz?" je vzkhknil Born skoro osupel. „Svetlost, kako naj to pač zamorem? O gospodični Bergovi ne vem ničesar drugega kot ime. Računil sem s tem, da poizvem o tem kaj od Vas!"
„O jaz nisem pri tem na boljšem kot Vil"
„Ah res, svetlost? Vi da ne veste, iz kakšne družine je Vaša družabniea, kdo so njeni sorodniki, poroki — nakratko, iz kakšne okolice izhaja?"
„Ne, ničesar takega ne vem!"
„Toda — moj Bog! Svetlost, ne morem verjeti, da ste vzeli v hišo osebo, ki Vam bi bila tako tuja, o kateri absolutno prav ničesar ne veste!" je zaklieal Born v zbeganem začudenju.
„In vendar je tako!" je rekla knegija popolnoma mirno.
„No — tega ne razumem!" je dejal Born zmajevaje z glavo. . „Potem pa bom moral vprašati pri šefu modnega skladišča!"
„Prihranite si ta trud, gospod Born! Tudi tam boste zastonj poizvedovali!"
„Toda, svetlost!" je ušlo skoro obupnemu detektivu. „Ta gospodična Bergova vendar ni mogla pasti z ?aeba! Saj morajo vendar biti na svetu ljudje, ki bi lahko kaj o njem povedali 1"
„Brez dvoma, toda kdo so ti ljudje?"
„In Vi, svetlost, mar še niste povprašali družabnice po njeni preteklosti?"
„Ne. Čakam, da mi pove gospodična Bergova iz lastnega nagiba svojo — po vsem soditi — zelo žalostno in nesrečno zgodbo 1 In Vam, dragi Born, svetujem, da storite — prav takol"
Borna brezmejno začudenje kar ni hotelo zapustiti.
Kako čudna ženska je pač bila ta kneginja Orlova, sprejeti družabnico — vrh tega prejšnjo navadno prodajalko — ter ničesar drugega od nje ne zahtevati kot ime in priimek!
Glede te Melanije Bergove je gojil nekaj, seveda še zelo negotovih domnevanj in ta so se po tem razgovoru s kneginjo vedno bolj oprijemala tal.
Sklenil je na tihem, da bo vneto poizvedoval o preteklosti te skrivnostne družabnice; hotel je prodreti v temo, iz katere se je nenadoma prikazala.
Poslovil se je od kneginje, ki ga je prijazno povabila, naj jo pozneje enkrat spet poseti. Born pa je vedel prav natanko, da ga Melanija Bergova tudi tedaj ne bo sprejela. Kakšen vzrok pa je imela, tako boječe se mu izogibati? Vsekakor je sklenil kljub temu vse poizkusiti, da bi jo videl enkrat iz hca v lice.
Detektiv je bil zelo slabe volje in jako razburjen — prav proti svoji navadi.
Morda bi bil mirnejši, če bi bil lahko govoril z Melanijo Bergovo; negotovost, ta obilica domnevanj, ki so mu silila na dan, vse to je razgrelo njegovo fantazijo in drugače tako hladno kri.
„Spet nekaj novega!" je osorno zamrmral, ko je stopil v voz pred hotelom. Res se moram zelo potruditi, da obdržim v roki vse niti in da ne zamudim ničesar!"
Dal se je odpeljati k neki restavraciji, kjer je opoldne obedoval.
Ko je tu po obedu, komodno kadeö cigaro, prebiral časopis, prišel mu je pred oči inserat, pri katerega pogledu je nehote osupel.
To naznanilo, prav vidno natisnjeno, se je glasilo: „Ervin!
" Obupajoča mati išče svojega otroka! Kdo kaj iz-poroči
Melaniji?! — Glavna pošta.''
Born je strmel v te vrstice celo minuto z izrazom ostrega premišljevanja.
„Ervin! — Melanija!"
Ta imena so mu prav žgala v možgane. Povesil je končno časopis in zamrmral v globokih mishli:
„Ah je tu kaka zveza? — Moram s.e prepričati?"
In razburjen je poklical natakarja ter ga vprašal:
„Ah imate morda še par starejših številk tega časopisa?"
„Pogledam, gospodi" je postrežljivo odvrnil vprašani in res je prinesel detektivu kmalu cel kup časopisov, in ta je poželjivo segnil po njih.
Born jih je prehstaval z mrzlično naglostjo. Dobil je isto naznanilo v še več prejšnjih številkah listovih — toda to je imelo tam še pristavek. Čeravno je ta obstajal v eni sami besedi ali natančneje imenu, je vendar Borna neznansko razburil. Za „izporoči" je še stalo tam povsod ime „Sigmund?"!
Zakaj pa se je opustilo to ime v predzadnji in najnovejši številki časopisovi?
MisU in domnevanja, ki so napadala detektiva, so se vrtela nazadnje skoro le okoh tega vprašanja. Ce je dobil nanj pravi odgovor, je bila s tem vsa uganka rešena. Zdelo se mu je, ko da pomeni odkritje tega naznanila, ki se je bilo tako slučajno zgodilo, ko ga je bil dozdaj vedno prezrl, nov od-
stavek v njegovem novem delu. Da, videl je, kako se začenja popolnoma novo obdobje, odkril je bil novo sled, ki ji je moral slediti brezpogojno I
Izrezal je najnovejši in eden starejših inseratov ter ju vtaknil v svojo listnico. Nato si je dal prinesti pisalno orodje in papir ter napisal sledeče vrstice:
„Če želi Melanija poročilo o Brvinu, naj se zaupno obrne na niže stoječi naslov!"
K temu je pristavil naslov odvetnika — Sigmundovega, del pismo v ovitek in napisal nanj:
„Melanija. Glavna pošta restante!"
Ko je bil zapustil restavracijo in prišel mimo poštne skrinjice, je vrgel pismo noter. Nato je poiskal Sigmundovega odvetnika in ga poučil o tem pravkar storjenem koraku in in svojih daljših namerah.
In zdaj se je bhžala ura, ko se je imela vi'siti zaslišba Rusolaščeva in Born se je napotil proti sodišču.
„v vsem s-vojem delovanju, vseh mislih, vsem nehanju zaupam na Boga. Pot mojo naj odloči On, Oče vsemogoči: za vse potrebe naše zna. In če mi da živeti, umreti al' trpeti Njegov bom slišal glas. Pa danes, jutri bodi, On mi usodo vödi. On ve edini pravi čas!"
Mlinar je klečal v svoji samotni celici in pošiljal te pobožne stihe kot iskreno moliiev proti nebesom.
Po shujšauih, od boli in žalosti razoranih licih so mu lile vroče solze obupa. Danes mu je bilo srce težje kakor v oni grozni noči, ko je pričakoval sramotne smrti- na morišču.
„Ah, saj ni bila le njegova žalostna usoda, ki ga je napolnjevala s plašno skrbjo; bila je to misel na njegovo dete, na Liziko, neznosna negotovost o njeni usodi.
Zakaj ni slišal ničesar več o nji? Zakaj ni bilo od nje nobenega odgovora na njegova pisma? Mar ga je lastno dete pozabilo ?
Tako se je vpraševal nesrečni mož dan za dnevom in skoro omagal je od nemira in mučeče skrbi. Zase je komaj še kaj upal, sklenil je bil s svojo usodo, usodo po krivem obsojenega. Toda otrok mu je bil pri srcu. Kako je mogel zadobiti mir, če ni vedel, kako ji gre, če je srečna ali ne?
Pač se je bil njegov položaj poboljšal od onega dne, kije imel biti pravzaprav njegov smrtni dan, toda kaj mu je to veljalo? Saj je bil še vedno ujetnik, sedel je še vedno za mrežami kaznilnice in še vedno mu je bremenilo glavo prokletstvo zločinca. Ah, zanj morda nikdar ne pride dan rešitve, priznanja njegove nedolžnosti.
Kaj se je med tem zgodilo v mlinu, se mu je bilo sporočilo. Zelo ga je bilo pretreslo in napolnilo z novo grozo pred lopovom, ki mu je ubil njegovo zemsko srečo. Toda zase ni naslanjal na to nobenih upov, da velja zdaj Konrad javno za zločinca in se kot tak preganja.
Ko je obupajoči, nesrečni ujetnik še moleč klečal in prosil od Boga tolažbe in sveta, so se odprle duri njegove celice.
Ječar in sodnijski sluga sta vstopila in zadnji se je približal ujetniku ter prijazno rekel:
„Pridite, mlinar, pomočnik Rusolasec umira in se ima še zaslišati. Vi imate biti zraven. Ohrabrite se, mož, ta človek še lahko za Vas kaj ugodnega izpove."
„Bog daj!" je vzdihnil mlinar in sledil slugi venkaj.
Ta ga je peljal iz kaznilnice čez dvorišče proti bolniščnici. Tam je vstopil ž njim v malo dvorano, kjer je danes stala le še Ptusolaščeva postelja. Druge bolnike so bih preložih.
Bolniška dvorana je nudila prav nenaden pogled.. Mlinar se je mislil prestavljenega v notranjost mračne, puste kapele. Okna so bila zagrnjena in luö sveč je obsvetljevala prostor. Zraven Rusolaščevega ležišča je bila miza s črnim prtom, križem in dvema visokima svečnikoma z gorečimi svečami pre-menjena v altar.
Bilo je navzočih več oseb, ki so v svečanem molku stale krog postelje.
Pred vsemi drugimi je padala v oči postava častitega, sivolasega kaznilničnega duhovnika v črnem talarju, ki je stal poleg bolnika in ga držal za roko.
Za njim je opazil mlinar preiskovalnega sodnika in komisarja Borna. Ob stranski mizi je sedel sodnijski pisar, pripravljen, da napiše Rusolaščeve izpovedbe. Na drugi strani postelje je stal zdravnik, dalje bolniški strežaj ter hlapec in dekla z mlina.
Mlinarja so pripeljali na ono stran postelje, kjer je stal altar. —
Born mu je stopil naproti, mu podal roko in z njim nekaj časa tiho govoril.
„Ali mora res umreti?" je vprašal mlinar z drhtečim pogledom na Rusolasea.
„Da, to je njegova poslednja ura," je Born resno in temno prikimal. „Bojim se celo, da se je zaslišba preveč dolgo časa odlagala. Morda ne bo več v stanu povedati vse, kar mu leži na srcu."
Rusolasec je v resnici umiral. Zgodilo se je bilo prav nenadno in presenetljivo, da se mu je bhžal konec njegovega življenja.
Nudil je grozen pogled s svojimi od opeklin spačenimi, svinčenastimi, skrivljenimi potezami. Oči so mu bile široko odprte in so se mu vrtele z neizrečeno plašnimi, pomoči iskajo-čimi pogledi. Čutil je že bhžajočo se smrt.
Globoko pretresen in nehote prevzet sočutja, je gledal mlinar nesrečneža.
Tudi Rusolasec ga je uzrl in bilo mu je na obrazu poznati, da ga je spoznal. Zdelo pa se je, da išče še drugo osebo z
očmi, ker brez miru, z žareče divjimi pogledi je gledal od enega do drugega.
Born, ki ga je napeto opazoval, je ugenil, da je bil Konrad ta iskani. Sklonil se je nad posteljo Rusolasca ter mu tiho za-šepetal:
„Kaj ne, Konrada iščete; ni ga tukaj, žal, ubežal je!"
Rusolasec je bil umel te besede, togo ten stok se mu je izvil iz prs in lice se mu je spačilo.
Born je odstopil, sivolasi župnik se je zdaj nagnil nad umirajočega in mu rekel z milim svečanim glasom:
.,Bog nad vse usmiljeni Vas je rešil iz ognja in Vam daroval še to uro, moj sin, da priznate svoje grehe in da ne boste ž njimi obteženi obsojeni v večni ogenj. Ker tako govori gospod: kdor svoje grehe prizna in obžaluje, temu so odpuščeni! — Torej obudite kes, Vaša smrtna ura je prišla. Dajte Bogu čast in priznajte resnico, le na ta način zadobite odpuščanje. Pač se odtegnete pozemskemu sodniku, toda tam boste morali odgovor dajati večnemu Sodniku, vsevedočemu Bogu. O razbremenite svojo dušo prokletstva zločina in grdega dejanja ter obrnite se na božjo milost. Njegova usmiljenost je večja, kakor Vaš greh in milost Njegova sega dalje kakor Vaš zločin!"
Te resne opominjajoče besede so napravile silen vtis na Rusolasca. Gotovost bližnje smrti in grozote večnosti so ga pretresle in prestrašile.
S skesanim obrazom, v oči ves solzan, je stokal v ihtečih, komaj umljivih glasovih:
„Priznal bom!"
Tedaj se je duhovnik zravnal, dal si od pričujočega cerkovnika podati vse za devanje v sv. olje potrebno in, obrnjen k umirajočemu, tolažeč nadaljeval:
„Tako ti odpuščam, kot sluga in zastopnik Božji, vse tvoje grehe po milosti Gospoda in Odrešenika našega Jezusa Kristusa, ki je tudi tebe odrešil s svojim britkim trpljenjem in smrtjo !■*
Nato je sprejel pomočnik sveti zakrament. Duhovnik ga je blagoslovil, rekel .,Amen" in stopil v stran, da napravi prostor gospodom od sodišča.
Preiskovalni sodnik je mlinarju ukazal, naj stopi poleg njega, tako da ga je moral na postelji ležeči Rusolasec neprestano videti pred sabo.
Born je šel na drugo stran postelje k zdravniku, ki je prijel za levo roko Rusolasčevo, da bi štel udarce žile.
,Koliko časa še imamo?" je tiho vprašal Born.
„Ne več dolgo!" je šepetaje odvrnil zdravnik. „Bliža se koncu."
Med tem je začel preiskovalni sodnik z zaslišanjem. Ker je zamogel Rusolasec komaj govoriti in je z vsakim trenotkom bolj oslabel, je sodnik stavil vprašanja tako, da je bilo treba umirajočemu zaslišancu največ le odgovoriti z navadnim ,.Da" ali „Ne".
„Saj spoznavate vse Vam že znane navzoče osebe, kaj ne?" je začel sodnik.
„Da!" je medlo zašepetal Rusolasec.
„Mlinar Konrad je trdil, da ste provzročili zažig sami. Ali je to tako?"
Rusolasec je odločno zanikal.
„Torej ste ga ž njim skupno nameravali, in ga tudi izvršili?"
„Da!"
Očividno bi bil Rusolasec rad podal obširen opis vsega zločina, če bi ne bil že preslab ali če bi bil mogel ukazati jeziku. Stokal je in se obupno trudil govoriti, toda le nerazumljivi, hripavi, stokajoči glasi so mu prišli čez ustnice.
Zdravnik mu je dal zdravila in ga nato opomnil, naj se ne razbm-i. Preiskovalni sodnik je tedaj nadaljeval in podal enoten opis zločina, v kolikor je bil ta po izjavah, hlapca in dekle in drugih prič objasnjen. Pri tem se je večkrat prekinil ter vprašal Rusolasca, če vse to resnično odgovarja resnici in dejstvom.
„Vi in mlinar nista pila v vasi tohko, da bi se bila upi-janila, temveč sta se le pretvarjala, da bi odvrnila vsak sum. Prej sta bila v mlinu vse skupno pripravila. Povrnila sta se
■i&i
kmalu ter zanetila, in sicer v hiši in hlevih najprej, ne da bi prej zavarovala otroka ali hlapca in deklo na kakoršenkoli način pred grozečo nevarnostjo I"
Rusolasec je pritrjuje prikimal temu sodnikovemu pripovedovanju.
„Važno je za nas, da izvemo, ali je bila mlinarjeva namera. da pusti dete končati v plamenih. Kdo od Vaju je za-žgal hišo?"
„Jaz!" je zastokal Rusolasec.
„Ali je hotel mlinar, da dete notri ostane?"
.Ne!
„Torej ga proti njegovi volji niste rešili pred izbruhom ognja? — In služinčad? Ali naj bi ne bila opozorjena?"
„Ne!"
„Vama je bilo torej vseeno, če hlapec in dekla zgorita ah ne?"
„Da!"
„Ko je bilo Vajino gnjusno delo v toliko dokončano, da le Š9 mlin ni bil prizadet od ognja, sta se 11 umaknila vanj oba ali ste to storili vi sami in se je skril mlinar zunaj mlina?"
Rusolasec je odločno odkimal z glavo.
.,Torej je šel z Vami v mlin. Zakaj sta sploh še šla tja noter?"
„On — je hotel — tako!" je zastokal Rusolasec.
„Konrad da je hotel? Ali naj bi ne pogorel tudi mlin?"
„Pač!"
„Tako pa Vama je stala iz njega rešilna pot odprta? In mlinar se je je tudi poslužil. Zakaj vendar niste Vi storili takisto?"
„Počil — me je — ob tla."
„Mar se je vnel v gorečem mlinu med Vama prepir?"
„Da! — Radi — otroka!"
„Zdaj je menda vse jasno?" se je obrnil sodnik k nasproti stoječemu Bornu. „Mlinar je hotel otroka prej spraviti
na varno, Rusolasec pa je ravnal proti njegovi volji. Deklin krik je poučil Konrada, ko je stal s sodrugom v mlinu, da je deček še v goreči hiši, in tedaj je iz maščevanja prisilil Ruso-lasca, da je ostal sam v mlinu."
„On je to vsekako že prej nameraval," je odvrnil Boru. „Ker zakaj bi bil drugače pregovoril tovariša, naj gre ž njim v mlin? Saj bi bilo pač najenostavneje, če bi bila oba takoj zapustila dvor!"
„Menite, gospod Born, da se je hotel mlinar na vsak način znebiti sokrivca?"
„Gotovo! Zakaj pa sploh zažig? Kaj je s tem Konrad na-mei-aval? Mislim, da je računal z zavarovalnino, in gotovo ni nameraval deliti dobiček z Rusolascem. — Kaj ne, tako je!" se je obrnil detektiv k mlinarskemu pomočniku.
„Da," je ta medlo dahnil. „Hotel — sem — polo — vico!"
„S tem bi bila ta stvar odpravljena," je dejal Born sodniku. „Prosil bi Vas nujno, da preidete zdaj k starejšim stvarem, gospod svetnik! Moramo se požuriti!" je pristavil z zaskrbljenim pogledom na pomočnika.
Sodnik je pritrjevaje pokimal in se spet obrnil k Ruso-laseu:
„Tu vidite starega mhnarja in Vi veste, zakaj se je njegova pravda zopet začela. Ali nam zamorete podati novih podatkov v tej stvari?"
„Da!"
Vsi okoli smrtne postelje pomočnikove zbrani so se tedaj nemirno zgenili in vsi pogledi so se napeto zazrli v umirajočega. Starega mlinarja pred vsem je prevzela strašna razburjenost. Silil je bliže in sklonivši se nad bolnika, mu je zaklieal s plašnim, rotečim glasom:
„O, govorite! Govorite, Rusolasec! Vaše besede pomenijo zame življenje ali smrt!"
Tedaj ga je preiskovalni sodnik naglo nazaj potegnil.
„Tiho, mlinar!" je ukazal resno. „Na ta način ne izvemo ničesar!"
„Ali dovolite meni, gospod svetnik, da stavim pomočniku par vprašanj?" je zaklical Born ves razburjen in mrzlično vnet. —
Preiskovalni sodnik je pogledal nekako zlovoljen pred se, pomislil je, nato pa nakratko dejal:
„Vprašajte I"
Kakor mora je leglo na vse ob kratkem prizoru, ki je zdaj sledil.
Born se je sklonil nad umirajočega z žarečim obrazom, prijel ga za desnico in se potrudil pogledati ga s trdnim pogledom v nemirne, že napol ugasle oči.
„Požurite se!" mu je zašepetal zdravnik, ki je držal,Ru-solasca za zapestni člen leve roke. „Kmalu ga bo konec!"
„Rusolasec!" je glasno zaklical Born. „Vi ste takrat pri obravnavi proti mlinarju krivo prisegli, kaj ne?"
„Da!" je prišlo obotavljaje in koma.] umljivo raz ustnic umirajočega.
„ Vi ste takrat rekli, da ne veste ničesar, da niste ničesar slišali in videli oni večer, ko se je zgodil umor v mlinu. In vendar ste govorili o umoru s Konradom. Gotovo ste zamolčali sodniji važno opazovanje. Mar ni tako?"
Spet je odgovoril Rusolasec s komaj slišnim: „Da!"
Born je napel vse svoje duševne moči, misli so mu pretekle tekom ene sekunde vse bivše dogodke, kolikor jih. je poznal. Iskal je trdne točke, to, kar je utegnil Rusolasec za-molčati. Ker namreč ta ni mogel več govoriti, je moral on sam ugeniti in izgovoriti ono, kar je ta mislil.
„Ali ste bili — mogoče neviden od morilca — očividec zločina?" je končno vprašal Born.
Rusolasec je zanikal s slabim odkimanjem glave, dih mu mu je postal težak in hropeč, smrt je že iztegovala za njim svoje mrzle roke. Še minuto, morda le še par trenotkov in usta te priče umolknejo za vedno! ' ■
„Ali bi to, kar ste Vi videli, tvorilo kak dokaz za mli-narjevo nedolžnost!" je nadaljeval Born z mučno napetostjo.
„Dal" se je s ležavo iztisnilo umirajočemu.
„Otrok — mali Karel — je torej resnico povedal pred sodiščem? Ali je Konrad morilec svoje žene?"
Rusolasec se je zastonj napenjal, da bi govoril, drhteče ustnice so se mu premikale, prsi so mu sopihale, pa le grozno votlo hropenje mu je prišlo iz grla. Toda oči, ki so mu velike in srepe silile iz svojih jam, so rekle z zadnjim, umirajočim pogledom razločno umljiv „da."
V naslednjem trenotku je nastopila grozna izprememba v njegovih potezah in smrtni boj je začel pretresati ude umirajočega.
„Se eno besedo, Rusolasec I" mu je obupno zaklical Born. „Komisar Vračko je takrat v lopi prisluškoval Vašemu pogovoru s Konradom. Govorila sta o umoru! In Konrad se Vam je tedaj izrecno pripoznal kot morilca svoje žene 1 — Ali je bilo tako?"
Nobenega odgovora ni bilo, njegovo vprašanje, se je zdelo, da ni doseglo več ni ušesa ni umevanja Rusolasčevega!
„Pustite!" je dejal zdravnik Bornu. „Zastonj je. Ne shši Vas več!"
„Moj Bog! Mora!" je zakhcal Born z obupnim glasom. „Na to vprašanje moram dobiti še odgovor!"
Globoka tišina je nastala po teh besedah.
„Ali ne več od tega-le!" je resno dejal zdavnik. „Mrtev je!"
Born je zbegan strmel na mlinarskega pomočnika, ko da še vedno upa, da izgovorijo ta usta besedo, ki jo je hotel slišati. Končno je bolestno razočaran zavzdihnil in se odvrnil.
Tako je končala tudi ta Konradova žrtev, ne da bi poprej dala popolnega pojasnila!
Vsi so se odstranili od ležišča in bolniški strežaj je pokril mrtveca z rjuho.
Born se je približal preiskovalnemu sodniku, ki je govoril z mlinaijem, ki je bil od- tega prizora globoko ganjen.
„Gospod svetnik," je dejal Born razburjen sodniku, „ali imate Rusolasčeve izjave, ki smo jih pravkar čuh, za dokaz nedolžnosti tega moža?"
Pokazal je na mlinarja, ki je zrl zdaj v sodnika s plašno napetostjo.
Ta je z mnogopomenljivim izrazom skomizgnil in hladno od-vrnil:
„Po prvem vtisu si ne morem takoj napraviti sodbe. In zato tudi ne gre. Gotovo, da tvorijo pomočnikove izjave važen razbremenilen materijal za mlinarja, toda polnoveljavnega dokaza za njegovo nedolžnost —"
Dopolnil je stavek s sumljivo dvomečo kretnjo in kratko pristavil:
„Pred vsem, gospod Born, privedite nam najprej mlinarja Konrada. Saj potem se pokaže, ali in kaj se da storili iz Ru-solasčevih priznanj!"
„O — da bi le imeli Vračkove notice!" je zaklical Born. „Potem, prepričan sem o tem, bi dobili tudi dokaz za mlinar-jevo nedolžnost!"
„Kako to? Razprava nas je takrat poučila, da ni vedel gospod Vraßko ničesar gotovega izpovedati v prilog mlinarju!"
„Takrat ne, gospod svetnik! Toda pomislite na njegovo odkritje v mlinu, kratko preden je umrl!"
„Vi menite, da je gospod Vračko takoj v svoj notes napisal prislušani pogovor med Rusolascem in mlinarjem Konradom?"
„Da, veqamem to zagotovo! Saj se drugače tudi ne da misliti. Kaj takega stori vsak detektiv."
„Toda mi nimamo niti zapiskov Vašega nesrečnega prednika, gospod Boj'n!" je odvrnil sodnik nejevoljno. „Kaj nam pomagajo domnevanja, vse kombinacije? Predložite nam jasnih dokazov!"
„Potrudil se bom na vse kriplje, gospod svetnik! Vdrugič naj se pravorek porotnikov proti temu možu ne glasi „kriv"!"
■v
Sodnik ni na to odgovoril ničesar. Pomignil je sodnemu slugi, naj odpelje mlinarja, in se sam pripravil, da zapusti prostor.
„Prosim za dovoljenje, gospod svetnik, da bi smel še par besed izpregovoriti z mlinaijem!" je dejal Born.
„Radi mene I Toda storite to kar mogoSe nakratko, gospod Borni" je nekoliko obotavljaje se pritrdil sodnik. „Moj •čas je zelo odmerjeni"
Born se je naglo približal mlinarju, ki ga je sprejel s srčnim zahvalnim pogledom, ter dejal s tolažečim glasom:
„Zdaj smete zanesljivo upati, mlinar, da se Vaša usoda kmalu na bolje obrne. Seveda boste morali še nekaj časa vztrajati, prej ko se Vam kaznilnična vrata odprejo v svobodo. Toda naj Vam srce ne upada! Kar je moj nesrečni prednik začel — to, upam, doženem jaz do srečnega konca!"
„O, gospod komisar!" je zajeeal nesrečni mož ganjen in stisnil z iskreno hvaležnostjo detektivovo roko, „saj rad počakam in naprej potrpim. Kar mi srce zdaj tako teži, ni skrb za mojo stvar — oh ne! Pač že toliko časa nisem slišal o -svoji hčeri!" je vzdihnil zaskrbljen. „Ali mi ne morete povedati nič pomirljivega?"
Še mnogo bolestneje kakor v njegovih besedah se je izražala v njegovem plašnem in napeto vprašujočem pogledu mučeča srčna skrb. Detektiv se je čutil zavzetega najglobljega ■sočutja, obotavljal se je trenotek povedati mlinarju polno resnico, ker vedel je, kako bolest mu s tem povzroči. Toda imel je končno za najboljše ničesar ne zamolčati, in tako je opisal na kar najrahločutnejši način zadnje žalostne dogodke Lizikine kakor tudi lastno prizadevanje za njeno rešitev.
Nesrečnega očeta je njegovo pripovedovanje strašno osupnilo in razburilo.
„Usmiljeni Bog! Moje ubogo detel" je obupan zaplakal. „Ne bom je več videl!"
„Liziki se ne zgodi nič hudega!" ga je tolažil Born. „Zato Vam jamčim. Obveščal Vas bom kolikor mogoče po-:gosto, mlinar! In ker zdaj vidim, da postaja gospod preiskovalni sodnik nemiren — se morava za danes ločiti! Torej še enkrat: upajte! Z Božjo pomočjo se vse na bolje obrne in se slednjič dokaže Vaša nedolžnosti"
Mlinar je ves solzan prikimal, notranje ganotje mu je udušilo glas, tako da ni mogel govoriti.
Born je gledal za njim z otožno resnim obrazom, ko je jetnik globoko sklonjen odkorakal ob strani sodnega sluge iz sobe.
.Ubogi, nesrečni mož! Prebil boš še mnog težek boj, preživel še mnogo bridko uro trpljenja, prej ko boš smel zapustiti te zidove I" je zamrmral pred se.
118. poglavje.
Pavlino maščevanje.
Jutro po zadnjem resnem nastopu s svojim možem si je ugotovila Kamila svoj operacijski načrt.
Pred vsem je morala zabraniti, da bi utegnil grof Herbert resno zaslišati Pavlo ali slugo. Od slednjega se ni imela nie kaj bati, ker sluga jo je zamogel le malo kompromitirati; tem več pa Pavla. Obenem si je morala izmisliti sredstvo, kako bi jo> odstranila in v slučaju potrebe prisilila, da bi odšla.
Ni sil pritajevala, da to ni nikakor lahka naloga. Pavla je vedela za njene najvažnejše skrivnosti in ji postala zato lahko zelo nevarna. Od druge strani pa se ni smela po tem, kar se je včeraj dogodilo, dalje obotavljati, temveč je morala pogumno storiti odločilni korak.
Kamila je živo obžalovala, da nima zvestega sužnja Fogla pri roki. Z njegovo pomočjo bi brez truda premagala tudi to težavo.
Pri grofu so se pokazali danes naknadni učinki opija. Zaspal je v trd, globok sen in najbrž bi se utegnil iz njega zbuditi šele po poldnevu.
Ta ugodna okoliščina je prišla Kamih zelo prav.
O odpotovanju v Nico danes se seveda ni moglo niti govoriti.
Kamila je imela torej skoraj ves dan zase in grof bi je pri izvrševanju njenih namer na noben način ne oviral.
Ko je bila vse dobro premislila, napisala je knezu listič, ki mu je v njem naznanila, kaj se je bilo dogodilo med njo in soprogom in da je prisiljena zapustiti z njim Monako. Pristavila je, da bi rada prej še z njiin — knezom — govorila, toda da se ne sme upati ga posetiti.
To pismo je oddala hotelskemu slugi, da ga dostavi. Nato se je povrnila v svojo sobo in poklicala Pavlo noter, pritisnivši za zvonec.
Sobarica je prišla, tako mirna in ravnodušna, ko da ne sluti, kaj ji preti. In vendar je vedela Pavla več, ko je izdajal njen hladni obraz.
Prejšnjo noč, ko se je vršil strastni pogovor med Kamilo in njenim možem, ni bila zapustila grofove delavnice in tako ni bilo ušlo njenemu ostremu posluhu nič od zanimivega razgovora.
Kamila je menda sumila kaj takega, ker sprejela je Pavlo s poizvedovalnimi pogledi. Zleknila se je udobno in navidezno z največjo ravnodušnostjo v naslonjač in sklenila svoje lepe roke za glavo.
„Morarn ti reči, Pavla," je začela počasi, opazovaje so-baričino lice s prežečim pogledom, „da sem primorana odpustiti te iz svoje službe."
Pavla je dvignila glavo s trmasto, na boj pripravljeno kretnjo, krog ustnic se ji je zganil zbadljiv ter nad vse zaničljiv nasmeh.
„Tako? Odpustiti me hočete?" je odvrnila navidezno začudena. „Pač mi dovolite, milostljiva gospa, da smem vprašati, zakaj ?"
Kamila se je dvignila pokoncu, temno sovražno in preteče so se ji zabhsknile oči na sobarico.
„Zakaj ? Ker sem sita, da me neprestano zahrbtno izdajaš in varaš!" je zavpila srdito.
„Jaz Vas nisem nikdar nikomur izdala!" se je branila sobarica Pavla.
„Nesramno človečel" je jezno vzrojila Kamila. „Ali misliš, da lahko mene varaš? O, že kdaj bi te morala odstraniti, ker tvoje vohunstvo, tvoje izdajstvo me je več kot preveč razburjalo in jezilo!"
„Tako?" se je zarogala Pavla razdražena in stopila s to-gotnimi pogledi pred svojo gospo. „Kar pa ste, milostiva gospa
grofica Vi meni storili, kako ste me izdali Vi, to ste seveda pozabili?"
„Jaz tebe? — Ehl" se je žasmejala Kamila ostro in za-ničJjivo. „Ali morda namigavaš na zadevo s svojim prejšnjim ljubčkom?"
„Da," tako je I je vzkliknila Pavla vsplamtela, do dna srca prežarjena od tako dolgo zadržane togote. „Vi ste mi uničili mojo življensko srečo, oropali ste me najdražjega in me še povrh tega zasramovali. Ha — mar morda mislite, da sem brez čuvstva, brez srca, da se me kaj takega kar nič ne prime? Mislite morda, da imate pravico ravnati z mano kakor s punčko brez volje, sužnjo, ki bi jo izrabili in nato, če bi se Vam zdelo prav, porinili na stran?-'
„Ali si zda.]' končala?" je zasiknila Kamila, drhteč od zgražanja nad nastopom drzne sobarice Pavle njej, grofici nasproti.
„Vi mi bodete očitali izdajstvo in zahrbtnost?" je nemoteno nadaljevala sobarica. „Isto Vam povračam! Ce bi bih pošteno ravnali z mano, bila bi Vam ostala zvesta služabnica. Toda onega dne, ko ste me prevarili, se je pogodba med nama raztrgala. Nisem storila ničesar drugega, ko da sem povrnila šilo za ognjilo in na to ste morali bih, milostiva gospa grofica, pripravljeni."
„Zadosti končno klepetanja!" je Kamila ošabno prekinila njen govor. „Tvoj zagovor je popolnoma nepotreben. Poznam te bolje. Bila bi me varala in goljufala tudi tedaj, če bi pošteno ravnala s tabo. Da, to si tudi v početku storila skupno s Fo-gelnom. Mar da me nista varala takrat glede otroka oba? Mar mi moraš to utajiti?"
„Da, to sva storila!" se je žasmejala Pavla s sovražnim zmagoslavjem. „In še danes ne obžalujem, da sva pustila otroka živega."
„In vse tvoje poznejše dejanje in delovanje je bilo do danes vedno naperjeno proti meni!" je odvrnila Kamila s temno srditostjo. „Dobro je vsaj to, da si opustila končno svoje ta-jenje. Lahko si vesela, da se s tem zadovoljujem, da te navadno odpustim, namesto, da bi se za tvoje izdajstvo maščevala!"
„Ali naj bo to grožnja?"
„Lahko jo smatraš za to, v slučaju da mi nameravaš delati zdaj še naprej težave!"
„In Vi mislite zares, da se me iznebite tako dober kup?" se je izvilo Pavli z bridkim roganjem.
„Gotovo! Še danes — takoj pojdeš in midve se ne vi-dive več."
„In moja plača? Ali ne marate izpolniti svojih starih obljub?"
„Ne, ne mishm na to."
„O — bodete morali! To uro bi morali britko obžalovati, milostiva gospa grofica, če bi me res kar tako mislili pognati od sebe."
„Zaničujem tvoje grožnje," je dejala Kamila hladno in mirno. „Bodi prepričana, da uredim vse tako, da bom pred vsako zahrbtnostjo od strani tvojega maščevanja zadostno zavarovana."
„Torej naj tudi pozneje ne dobim ničesar — prav ničesar za svoje službe, ki sem jih Vam storila takrat pri odstranitvi otrokovi?" se je iztisnilo sobarici Pavli s težavno zadržano togoto.
„Pozneje?" je zamišljeno rekla Kamila. „Bom videla, čeprav nimaš, natanko vzeto, niti najrnanjšega naroka na nagrado, bi se kdaj vendar odločila in bi te pošteno odpravila. Seveda pod pogojem, da se po tem ravnaš in da bom imela potrebna sredstva na razpolago."
„In zdaj?"
„Zdaj ne moreš ničesar dobiti!" je rekla Kamila odločno. „Saj si o položaju dovolj poučena. Pravda bo naju — mojega moža in mene — oropala skoro vsega toli ogromnega premoženja."
„O — saj baron je mrtev!" je segla Pavla z lokavim nasmehom vmes.
„To že! Toda njegova oporoka je tu in ne ostaja nama noben up."
„Ali pa ne morete dati oporoko tudi — odstraniti?" je vprašala Pavla z zakritim roganjem.
„Tudi? Kako to?"
„No, menim, tako nekako, kakor ste storili z baronom!"
„Varuj svoj jezik!" je vzrojila Kamila osupnjena in jezna. „Ne svetovala bi ti, da izgovoriš tudi najmanjši sum, kar se tiče tega."
„Mene s svojim zgražanjem ne boste varali ali z grožnjami preplašili!" je odvrnila Pavla s trdnim pogumnim glasom. „Več vem o tej skrivnostni stvari, kakor Vi slutite, gospa grofica!"
„Kaj moreš ti vedeti?" se je rogala Kamila z zaničljivim smehona. Toda skozi ta smeh je dovelj razločno donel skriven strah.
Pavla se je zadovoljila odgovoriti s prezirljivim skomiz-gavanjem.
„Končajve," je nadaljevala Kamila s ponosnim glasom. „Obstanem pri tem, da takoj odideš in zapustiš Monako še danes."
„če naj to storim, me bodete morali seveda primerno od-škoditi."
„Morala?" je ostro ponovila Kamila. „Kaj ti ne pride na um! Mar mi boš narekovala pogoje?"
„Zahtevam le, kar mi pristoja."
„Torej plačo za četrt leta naprej?! To dobiš!" se je rogala Kamila.
„Mar imenujete to primerno odškodnino za moje službe?" je vskhknila Pavla, vedno strastneje se razgrevajoč.
„Saj, si vendar slišala, da ti za ta trenotek ne morem več
dati!"
„O, če Vam samim manjkajo potrebna sredstva, saj je tu — knez Orlov, da Vam pomore."
Ta zbadljiva pa je zadela. Kamila je planila pokoncu s togoto razdraženega tigra in pristopila z grozečo kretnjo tesno k Pavh.
„Varuj se!" je zavpila nanjo. „Moja potrpežljivost bi utegnila nakrat končati!"
Pavla je skomizgnila z neusmiljenim izrazom in vrgla na svojo gospo pogled strupenega sovraštva.
„Ehl Proti meni ne nastopite, to vem gotovo!" je dejala s poudarkom.
„Tako? Utegnila bi se vendar varati! Vem dobro, kako si mi nevarna. Strupene kače pa — to pomisli — se storijo neškodne, prej ko pičijo."
„In jaz Vam dam pomisliti, da si boste pri vsem, kar utegnete storiti proti meni, škodovali le samim sebi!" je vzkliknila Pavla trmasto in grozeč. „Veste, gospa Sutnerjeva!" je pristavila z lokavim nasmehom, „da ne poznam le Vaših skrivnosti, Vaših zločinov, temveč da imam tudi dokaze v rokah — strašno orožje, s katerim Vas morem iz Vašega grofovskega raja spoditi, Vas uničiti, kadar se mi zljubi!"
Kakor okamenela je stala Kamila sobarici nasproti, z licem, bledim kakor zid, spačenim od notranje togote. Ni bila osupnjena ali preplašena po Pavlinih besedah, saj ji ni rekla nikakor nič novega, pač pa je čutila iz naglasa sobaričinih besed, da je zdaj pripravljena na najhujše. In zavedla se je lastne brezmoči. Bila je besnost obupa, ki je napolnjevala ošabno Kamilo.
Pavla je menila, da ,mora položaj izkoristiti, in je nadaljevala z zbadljivim glasom:
„Vi bi me, spominjevaje se vsega tega, ne smeh kakor izrabljeno reč poriniti na stran. Pazite! Tudi Fogel se nekega dne še spametuje, zbudi iz svojega zaslepljenja in potem imate v njem eneg^ sovražnika več. Igrali ste prelahkomišljeno, predrzno, gospa grofica! Mishli ste, da boste svoje prijatelje lahko porabljali kot marijonete, ki se jih vleče na žici kakor hoče. Mislili ste, da smo vsi le take marijonete, ki jih zdaj lahko enostavno z zaničevanjem proč vržete. Ne, tako nismo stavili. Vi ste vtaknili dobiček, mi pa, ki smo imeli delo, nevarnost in trud, mi naj izidemo prazni? —"
Pogledala je Kamilo z lokavo prežečim izrazom in vprašala z dvignjenim glasom:
„Ali boste zdaj končno govorili z mano — ne kakor gospa k služabnici, temveč kot — sodruginja k sodruginji? Ker midve sve sodruginji! Da ste se vzdignili do grofice Rati-borske, ne pomeni nič in ne more predrugaöiti najinega prvotnega medsebojnega razmerja. Zame ste še vedno gospa Su-tnerjeval"
In ker je Kamila š6 vedno molčala in zrla nanjo s čudovito mirnimi, ledenimi pogledi zaničevanja, je kriknila Pavla hripavo in divje:
„Vprašam, ali se hočete zdaj končno z mano sporazumeti?"
„O — obračunim s tabo, gotovo I Zanesi se na to!" je prišlo v tihih, od togo te drhtečih glasovih raz Kamilinih ustnic. „Bodi prepričana, da ti ne bo pozabljena ali darovana nobena žalitev, nobena prevara, nobena laž, nobeno izdajstvo!"
Pavla je spoznala, da svojega namena, ukrotiti Kamilo, ni dosegla. Molčala je trenotek in iskala besed, ki bi naj izrazile divjajočo nevihto togote in sovraštva.
„Torej se ne marate z mano zediniti, sporazumeti se z mano na prijazen način?"
„Nikdar se ne ponižam, da bi govorila s tabo v tonu so-druginje!" je odvrnila Kamila z ostrim roganjem.
„Ahl Toda prej, ko ste me rabili, ste to znali! Tedaj ni bilo konca obljubovanja in zaupljivosti!" je zaškripala Pavla.
„Nikdar bi se ti ne bila zaupala, da bi te bila prej tako dobro poznala kot danes!"
„Vi menite, da stojite zdaj tako trdno, da ne morete več pasti! Gledate le vedno v prihodnjost in pozabljate sedanjosti! O, izkusite še, kako bridke sadove prinašata nehvaležnost in gizdava ošabnost!"
„Ne bojim se tvojih maščevalnih želj!" je rekla Kamila z nenaravno mirnim glasom. „Svarim te! Počni, kar hočeš, vedno in povsod me boš videla pripravljeno za hranitev!"
„Pomislite na dokaze, ki jih imam. Pomislite na pismo Vašega soproga Sutneijal Če stopim ž njim pred grofa —"
„Pa poizkusi!"
„Za Boga! To tudi storim I Gospod grof naj zdaj izve od mene vse — vso Vašo preteklost, vse Vaše zločine!" je zaklicala Pavla z divjo odločnostjo. „In kar mu povem, bo moral verjeti!"
„Ti nesramniea, očit boj hočeš z mano začeti?"
„Da, gotovo! Zdaj ne poznam več obzira, ne več pomisleka! Vi ste taljo hoteli!"
„In ti si tako naivna, da verjameš, da bom držala roke križem in te pustila mirno delati?"
„Rada bi vedela, kako mi lahko zabranite govoriti z gospodom grofom?"
„Kako?" Kamiline ustnice je preletel demoničen nasmeh. „Saj to izveš," je mirno pristavila.
Pavla je osupnila, gotovi glas Kamilin jo je vznemiril.
„O, zanašate se na svojo spretnost v hlinjenju!" se je za-rogala nato. „Zidate na moč svoje lepote, na zaslepljenost, ljubezen grofovo? Včeraj ponoči ste seveda zopet zmagah. Posrečilo se Vam je celo, premeneti resnico v laž. Toda zdaj bodo Vaše umetnosti končno vendar osramočene!"
„Torej si prisluškovala mojemu včerajšnjemu razgovoru s soprogom?" je Kamila silno vzrojila. „No, skoro sem si lahko mislila! Vohunjenje, to je tvoje veselje. Po tem pa boš tudi vedela, kako mish zdaj grof o tebi, in da te tudi, če meni ni prav, sploh ne bo poslušal."
„Vendar! Bo. In potem, gospa grofica, bo konec Vaše glorije!" je vzkliknila Pavla zmagonosno.
„Torej maščevati se hočeš nad mano? Torej ne maraš takoj izginiti, kakor sem zahtevala?"
„Ne, ne mislim na to, da bi šla, prej ko ne dosežem svojega namena."
„Potem poslušaj, kaj ti imam še reči, in premisli si vse še enkrat prav natanko!" je dejala Kamila s temnim, grozečim glasom. „Dam ti časa do danes opoldne, da spraviš svoje stvari in se drugače pripraviš. Ako ne boš ob dveh še izginila iz hotela in ne boš do danes zvečer daleč od tega kraja sploh, pa bom že storila potrebne korake proti tebi!"
„Kakšni pa le bodo ti koraki?" je vprašala Pavla zbadljivo. „Mar me hočete tudi tako na tihem odpraviti, kakor se je zgodilo z detektivom in baronom in prej še z — grofico?"
Kamila je ostala popolnoma mirna. Smehljala se je z ledenim zaničevanjem in odvrnila hladno:
„Saj boš videla, kako se te mislim ubraniti, če jo boš res tako daleč gnala v svoji blazni zaslepljenosti. Saj na srečo so mi razna sredstva na razpolago. Najbrže," je nadaljevala počasi z okrutno ostrostjo in zbadljivim naglasom, „si izberem najra-dikalnejše izmed vseh, da dobim za vedno mir pred taböl"
„Ahl" se je zasmejala Pavla s prešernim roganjem. „Mar me nameravate celo — zastrupiti?"
„Ne bom potrebovala svoje roke, da te ugonobim," je odvrnila Kamila s strašnim pogledom, pred katerim se je sobarica nehote stresla. „Mar si že videla ono čudno, od temnega zidovja in cipres obdano hišo, ki stoji ondi ob itahjanski meji?"
„Kakšno hišo?" je vprašala Pavla osupnjena in prešinjena od temne slutnje.
„Norišnica, dete moje!" se je nasmehnila Kamila. „Pa ljudje so tam, ti pravim, ki znajo z bolnico tvoje vrste prav dobro ravnati. Iz onega zidovja bi vse svoje življenje več ne pobegnila."
Pavli se je ustavila kri v žilah od strahu in smrtnobleda in drhteč se je umaknila od Kamile, med tem ko so v groznih zvokih zastokale njene ustnice:
„Moj Bog! V norišnico me nameravate spraviti? O — tako misel more roditi le tako peklensko hudobna vraginja kot Vi!"
„Mar še misliš tu ostati?" je vprašala Kamila zbadljivo, pasoč se na zbegani osuplosti sobaričini. „Izberi si! Tu — norišnica! Če pojdeš in obljubiš, da ne storiš ničesar proti meni, se ti nudi svoboda in pozneje poštena nagrada! — No, ah si se odločila? Ne misli, da grozim zastonj. Poznaš me in veš, da ne rabim nikakih posebnih sredstev, da izvršim svojo namero !"
„Da, to pač veml" je zajecljala Pavla vsa v besni togoti in preplašena obenem.
„Torej odloči se! — Ali bolje, saj imaš čas za premislek. Dam ti rok do danes popoldne ob dveh. Tedaj bom videla, ali boš še tako bojaželjna in gotova svoje zmage nad menoj kot sedaj 1"
„Ne morete me s silo odgnati v norišnico!" je zavpila Pavla, poslednji poizkus, zadobiti spet izgubljeni ugodni položaj. ;,Ves hotel skhčem in vsakemu človeku povem, kdo in kaj ste!"
„To lahko storiš! Potem pa bi te gotovo vsak imel za zblaznelo!" se je smejala Kamila zmagonosno. „Svoje priprave za ta slučaj sem že izvršila."
Zdaj se je Pavli bedno razrušil zadnji ostanek besnosti in odločnosti. Morala je uvideti, da v očitem boju s Kamilo podleže.
Drhteč in zbegana je omahovala ven in šla v svojo sobo, da si izbere misli in preudari.
Kamila je gledala zanjo s peklenskim roganjem in mrmrala zadovoljena:
„To bi se torej posrečilo! Ne bo se upala mi kljubovati, temveč jo bo naglo odkurila. Grožnja z blaznico je storila svojo dolžnost!"
Ni bila dolgo sama, pa se je prikazal sel s pismom od kneza.
Kamila je hlastno, radovedna na odgovor, odtrgala ovitek in brala:
„Najdražja, ljubljena, milostiva gospa I ■
Vi morate odpotovati iz Monaka? To storim tudi jaz. Vedno ostanem kot senca ob Vaši strani. Kakšne prizore ste morali včeraj ponoči prestati! Če Vam je mogoče, da me vidite še enkrat pred svojim odpotovanjem, pa Vas prosim, da pridete na varen kraj, ki Vam ga naznači moj sluga. Ta Vas bo pričakoval v bližini Vašega hotela- in Vas dovede k meni. Rotim Vas: podarite mi še par minuti Sem,
kakor veste, popolnoma Vaš suženj in pripravljen vse storiti, da Vas osvobodim iz Vašega, sedaj zelo mučnega položaja. Povejte mi, kako ste se odločili!
Na veke Vaš zvesti
knez Orlov."
Kamilino lice je spreletaval, ko je brala v veliki razburjenosti napisane vrste, srečen nasmeh.
„Mislim, da bi bil pripravljen odvesti me še danes," je zašepetala zbadljivo in vtaknila pismo v žep. „Toda ali pojdem zdaj ali ne?" je nadaljevala premišljevaje.
Pamet ji je odsvetovala, toda le prisilno jo je mikalo, kaj novega doživeti.
In končno, česa pa se ji je bilo bati? se je vprašala. Izgubiti ni mogla ničesar več, le dobiti.
Oblekla se je, zastrla obraz z gostim, belim pajčolanom ter se zavarovala še prej, ko je zapustila hotel, da zabrani kak zahrbten Pavlin košek.
Ker ni zaupala soprogovemu slugi, je poslala v grofovo predsobo hotelskega slugo in zaukazala možu, naj v njeni neprisotnosti ne dovoli nikomur vstopa v sobo njenega moža.
Bila je enajsta ura predpoldne, ko je nastopila svojo skrivno pot, do dveh je imela tri ure časa.
Komaj se je bila Kamila oddaljila, je Pavla spet prišla iz svoje sobe. Hitela je k salonovemu oknu in prežala izza za-stora na prostor pred hotelom. Kmalu je zapazila Kamilo, ki je stopala čez trg in nato izginila v stranski ulici.
„Kam pa gre? Kako dolgo izostane?" je vprašala Pavla grofovega slugo, ki je stopil za njo.
„Tega ne vem," je zamrmral sluga osorno. „Bil je sel tu s pismom. Najbrže ne pride tako kmalu 1"
„Ali se je grof že zbudil?" je hlastno vprašala Pavla.
„Ne, še spi!"
„Ah veste, Prie, kaj sta obravnavala včeraj ponoči ona dva tu notri?"
„Ne! Kako naj to vem!"
„Toda jaz vem!" je vzkliknila Pavla srdito. Milostiva naju je grozno obrekovala. Gospod grofje besen na Vas in name! In nama obema se odpove služba. Da, meni se je že!"
„Kaj? Ali je mogoče?" je osupnjen zajecljal sluga. „V zahvalo zato, da sva —"
„Da sva spravila milostivi soproga na noge, da jo je zalotil v igralnici, da!" se je zasmejala Pavla zbadljivo.
„In to naj mirno trpiva?" je vzkliknil sluga razjarjen. „O, gospodu grofu že natočim čistega vina!"
„Oba ga morava poučiti, Fric! In sicer takoj! Pridite I Kdo ve, ali ostaneva dolgo dovolj sama z njim. Morate ga zbuditi."
„Ne pojde, Pavla," je odvrnil sluga slabe volje. „Milostiva je postavila kot stražo pred spalnico hotelskega slugo. Zdaj ne moreva noter!"
„O — ta kača!" je zaškripala Pavla razočarana. „Toda, Fric, z milostivim gospodom morava govoriti, dokler one ni tu! O, Vi ne veste, kako važne stvari imam še poleg tega iz-poročiti gospodu grofu o njegovi gospe soprogi" — zbadljivo je naglaševala te besede. „Stražnika mislim pač ne bo težko odstraniti!"
„Ne maram se zapletati v nove sitnosti!" se je branil sluga. „Počakajva še vendar toliko časa, da gospod grof vstane in —"
„Do tedaj se bo že davno povrnila!" ga je Pavla raz-buijeno prekinila.
„če Vi ne marate, pa sama stražnika poizkusim odstraniti ah podkupiti. Potem lahko zbudite milostivega gospoda."
„Pod kako pretvezo?"
„Poveste grofu, da ga prosim, naj mi dovoli pomenek. In sicer ga morate opozoriti, da imam storiti važna odkritja o njegovi soprogi. Potem me bo gospod grof poslušal in midva bova na konju!"
Sluga pa je imel malo veselja in še manj poguma, pod pirati Pavlo v njeni nameri. Sobarica ga je zastonj zmerjala
strahopetca, zaman ga je rotila in mu laskala, izjavil se je, naj le sama poizlcusi svojo srečo, on da počaka, da se bo grofu samemu ljubilo ž njim govoriti.
Tedaj je odhitela Pavla v delavnico, kjer je bil čuvar, ter poizkusila pridobiti tega za svoj načrt.
Mož je pa bil od Kamile le predobro poučen, ko da bi se bil dal pregovoriti.
Vsa besna in obupana, je začela Pavla v sobi glasno kričati z namero, da bi s tem grofa v sosednji sobi zbudila iz spanja.
Toda zdelo se je, da je dobil čuvar tudi za ta slučaj svoja naročila, ker prekinil je Kamilino prizadevanje čisto navadno s tem, da je silno branečo se sobarico prijel, jo s silo porinil iz sobe in zaprl vrata za njo.
V srcu drhteča od jeze je planila Pavla nazaj v salon, kjer pa ni več dobila grofovega sluge.
Ta se je bil umaknil v svojo izbo, da se izogne vsakemu škandalu.
Sobarica je uvidela, da mora premeniti svoj načrt, maščevati se nad Kamilo. Toda maščevati se je hotela nad njo, strašno maščevati, in najsi bi sama pri tem poginila.
In nakrat ji je prešinila glavo misel, ki ji je obetala nadomestilo. Divje in zmagonosno se je zasmejala. Zakaj le se ni takoj domislila tega sredstva, ki ji je prišlo zdaj na um? Saj je bilo najenostavnejše in za njeno lastno varnost najboljše, če je zadela sovražnico iz zasede.
Toda morala se je požuriti, ker gorje ji, če bi se Kamila povrnila in jo presenetila pri njenem skrivnem činu maščevanja. Da, sploh v hotelu ni več smela biti, kadar bi prišla Kamila.
Nepopisna, žareča, sežigajoča žeja po maščevanju je bila prevzela Pavlo. Drhtela je po vsem telesu od razburjenosti in le še ena misel jo je obvladala: maščevanje za vsako ceno. Obraž njen je kazal grozno divji, demoničen izraz. O, ta ošabna Kamila, ki se je že tako brezskrbno zibala v svojem zmagoslavju, naj na lastno grozo izve, da zna strupena kača, kakor je bila Pavlo zbadljivo imenovala, dobro pičiti.
59a
Z največjo naglico je šla sobarica na delo. Zapustila je najprej še enkrat hotel in odhitela v trgovino, kjer je bilo na prodaj različno orodje.
Čez par minut se je bila že povrnila. Odšla je v Kami-hno sobo in se tam ozrla z dolgim, temnim pogledom.
Nato je odprla s svojimi vetrihi laško skrinjico, kjer je stal zabojček z dragimi kamni. Toda teh ni iskala. Segla je po toaletni omarici, jo postavila na tla, z dnom proti vrhu in vzela nato v roko lino, jekleno, bodalasto lomilno orodje, ki ga je bila pravkar kupila.
Vtaknila je njegovo ostrino v špranjo, kjer sta se sklepali steni omarini z dnom. Nato je vtisnila z udarci kot kladivo ji služeče težke bronzove figurine orodje v to špranjo.
Ko si je bila prisilila s tem na več krajih odprtino, je segla po močnejšem železu, ga vtaknila v eno zevajočih špranj in tedaj popolnoma odprla omarino dno.
Z glasnim ropotom se je končno odmaknilo nenavadno močno pritrjeno dno in palo na stran.
Pavla je prislušala trenotek, ali ni morda kdo slišal ropota in bi jo utegnil motiti.
Ker je ostalo v salonu zraven vse tiho, je nadaljevala s svojim delom. Omarica je imela zares dvojno dno. Ker je bila Pavla zunanjega popolnoma odmaknila, je ležalo zdaj plošnato, skrivno predalce med notranjim in zunanjim dnom odkrito pred njo. Pogledala je noter.
V	njem je ležalo približno pol ducata posameznih popisanih listov, v obliki pisem. Razven tega je bil še zavojček papirja, ki je bil ovit z nitko. Nadalje je ležala v predalcu še denarnica iz trdega usnja, ki je bila istotako trdo zavezana.
Hlastno je segla sobarica po vsej vsebini, prepričala se je še, da se drugega ni nič nahajalo v skrivnem predalu, potem je dela odmaknjeno -dno zopet natančno na svoje mesto in ga pritrdila z malimi žrebljički.
V	prvem trenotku se na omarici ni moglo nič več sumljivega zapaziti. Pavla jo je postavila zopet v škrinjo, jo zaklenila, vzela ukradene papiije in denarnico ter hitela v svojo sobo.
Tu je preiskavala, kar je našla. Pisma so bila pisana v njej neznani pisavi in to je njeno veselje znatno skalilo.
Toda ko je pregledavala zavezani zavitek in denarnico, je postala silno, naravnost peklensko razbuqena.
Te stvari so ji büe ravno tako grozno, kakor dragoceno orožje. S temi papirji ni mogla samo sovražne ji Kamile, ampak tudi svojega izdajjalskega ljubimca Fogla uničiti, kakor hitro se ji poljubi.
Blazno, demonsko veselje se je je polastilo, ki ga je izražala z glasnim, groznim smehom.
Letala je s papirji v roki, kakor divja zver okrog svoje žrtve, po sobi. Toda kmalu se je pomirila. Pomislila je, da ima še več opravka in da se mora predvsem samo sebe rešiti pred Kamilino močjo.
Svojo najdenino je skrila v skrivnem žepu svoje obleke. In pri tem si je predstavljala z vražjim zadoščenjem ničevo jezo, Kamilin obup, če bo zapazila svojo izgubo. To se zgodi že lahko danes in zato Pavla ni hotela dalje odlašati, da pride v varnost.
Toda njeno maščevanje še ni bilo končano. Vsedla se je k mizi in pisala z brzo naglico pismo na grofa, katerega vsebina — če ga bo grof čital — bo morala imeti za Kamilo najhujše posledice. Kajti Pavla je govorila v svojem pismu o dokazih in je navajala vse zločine svoje sovražnice. Ponujala se je, da hoče z grofom sama govoriti in je za ta slučaj navedla naslov, pod katerim ji lahko piše.
Tudi Fogiu je hotela pisati in poskusiti, da ga prepriča o KamiUni nezvestobi in goljufiji. Istotako je nameravala, pisati dozdevnemu posestniku Bornu, da je zapustila službo pri grofici Ratiborski ih da je na poti v domovino. Teh dveh pisem pa ni namarevala pisati več v hotelu, kajti čas za to se ji je zdel prekratek.
četrt ure pozneje je spravila svoje stvari ter se preoblekla. Počakala je zdaj grofovega slugo in ga vprašala,, če se njegov gospod že vedno ni zbudil iz spanja.
Sluga ji je odgovoril, da tega ne ve in da tudi nima veselja, o tem povpraševati.
Pavla je vzela svoje pismo iz žepa in dejala s prijazno prosečim glasom:
„Zapuščam torej svoje mesto in ta kraj. Ali bi bili vi, dragi Frie, tako prijazni in oddali milostivemu gospodu grofu to moje pismo?"
„Kaj ste pa gospodu grofu pisali?" je vprašal sluga in začuden motril pismo. „Jaz si ne želim več nikakih novih sit-nostij."
„Teb tudi ne boste imeli, če uslišite mojo prošnjo 1" ga je zavrnila Pavla urno. „Nasprotno, gospod grof vam bo hvaležen za to, če mu osebno —pomnite dobro, Robert! njemu samemu morate oddati to pismo. Bog varuj, ako bi morda dali milostivi grofici!"
„Hm," je dejal sluga obotavljajoče, „ko bi vedel, da ne bom imel nobenih sitnostij, bi prav iz srca rad spolnil vašo željo!"
Pavla se mu je dobrikala in prosila dolgo, dokler ni sluga sprejel pismo in ji obljubil, da ga odda grofu.
Zadovoljno se je sedaj vrnila Pavla v svojo sobo ter se pripravljala na urni beg. — — — - — — — — —
Kamila je srečala, potem ko je zapustila hotel, na prihodnjem obcestnem voglu knezovega slugo. Sledila mu je, ne da bi vprašala, kam, in peljal jo je na morsko obrežje, mimo kazinskih teras in vehkih, lavorovih gajev ter velikih- polu-skritüi vil.
Slednjič se je ustavil pri ograji, ki je obdajala neki vrt in je tu odprl neka vrata.
Ko je Kamila brez obotavljanja vstopila, se je radovedno ozirala, videla je skozi temne ciprese vrta zidove neke hiše in je vprašala svojega vodnika:
„Kje smo sedaj?"
„Tam je-palača njegove visokosti," je odgovoril sluga in stopal urno dalje.
Kamili ni bilo popolnoma prav, da jo je povabil knez v svojo lastno hišo, a sedaj se ni moglo ničesar več izpremeniti
in ona ni bila take narave, da bi se mučila z malenkostnimi vprašanji.
Sledila je torej, ne da bi kaj omenila slugi, po širokem, dobro gojenem peščenem potu do vile.
Stopila je skozi s steklom krito verando v njeno notranjščino in sluga jo je prosil, naj počaka v veliki, zračni, z južnimi rastlinami dekorirani dvorani v pritličju tako dolgo, da bo naznanil knezu njen prihod.
Kamila se je vsedla na mehki stol in se je napol radovedno, napol zavistno ozirala po teh, krasni rastlinski dvorani sličnih prostorih, kjer so se bleščali izmed sočnega, temnega zelenja teh rastlin beli mramornati kipi in slike z dragocenimi, bleščečemi se okvirji. V sredini dvorane je bila fontaina, ki je trosila z melodičnim šumljanjem neprestano di-obni deževni prah po širokih palminih listih, ki so stale krog širokega mramor-natega roba. Resnično, knez je moral biti silno bogat, kajti le milijonar si je mogel najeti v dragem Monte Carlu za svoje bivanje tako razkošno palačo!
„Samo roko mi je treba iztegniti in vse to bo tudi moje!" je mrmrala Kamila z zadovoljnim smehljajem. „Samo hoteti mi je treba in knez mi položi svoje brezmejno bogastvo pred noge!"
Njen samogovor so prekinili koraki, ki so se bližali po kamenitem tlaku.
Ko se je ozrla, je stal knez Orlov poleg nje.
Oči so se mu svetile od veselja, iztegnil je s srečnim smehljajem obe roki proti nji in jo je z najlaskavejšimi besedami pozdi-avil.
„Najbrže bi ne bila sledila Vašemu vabilu, ljubi prijatelj," je dejala Kamila s svojim koketnim, čarobnim smehljajem, .ko bi bila vedela, da me hočete sprejeti v svojem lastnem domu!"
„A zakaj ne, moja draga Kamila?" je odvrnil knez začudeno. „Saj Vas vendar ni nihče opazil? Kje bi bila varnejša kot tukaj i"
„Mishm, da me ni nikdo videl?" je menila Kamüa!
„In — Vaš soprog?"
„O — ta spil" se je smehljala brezskrbno in z izrazom, ki je jasno dokazal njeno zaničevanje.
„Včeraj je tudi spal — in na,ju je vendar zalotil!"
„Tega je bila kriva moja služkinja. Pustila sem to zahrbtno žensko, žal, samo pri njem in spravila ga je s kavo in z drugimi sredstvi zopet k zavesti. Danes pa sem poskrbela tako, da bo moj soprog na vsak način ležal še v najboljšem spanji, ko se povrnem."
• ..No, potem sem pomirjen. Priznati Vam moram, draga Kamila, da sem bil od strahu kakor omamljen, ko sem videl včeraj zvečer, kako nenadno je stopil vaš.soprog v kazino."
„Da, tudi meni se ni godilo boljše, ko je kakor prikazen z onega sveta tako nepričakovano stal za mano!" je odgovorila Kamila s temno jezo.
„In prizor, ki je potem sledil doma — Vi ubožica! Pripovedujte mi vendar! Vso noč nisem zatisnil očesa, in sem bil do tega trenutka v največji bojazni za vas!" je govoril knez razburjeno. „Vaš soprog je pač vedel ah sumil, da ste mu dah opija, kaj ne?"
,.Da, bil je prepričan o tem in mogla mu nisem iigo-varjati!"
„Potemtakem ve torej — vse?!" je izpraševal knez Orlov preplašen in gledal Kamilo, ki je bila jako mirna, s silno napetostjo.
„O, sumil je seveda o vsej zvezi," je razlagala Kamila, „a pomirila sem njegov dvom vsaj enostransko. Sedaj mish, da sem mu dala opija, da sem mogla nemotena obiskati igralnico."
„Ah! Da sva se tam sešla, tega torej ne ve?"
„Ne! Saj Vas tam tudi opazil ni! Rekla sem mu, da ste takoj po gledahšču odšh domov!"
„Ali ni dvomil o tem?,"
„Moj Bog — gotovo! A kaj si hoče!" se je smehljala zamišljeno. „Gotovo ne bo nadalje povpraševal, da bi izvedel resnico i"
„Vendar pa Vaš soprog sumi in Vas bo, moja draga Ka-mila, odslej še strožje stražil!"
Kamila je skomignila z rameni ter malomarno vprašala:
„Pisala sem Vam, prijatelj moj, da zapustiva Monaco?"
„Dal" je vzdihnil knez Orlov. „A tudi jaz bom storil isto in Vam sledil — če Vi, draga Kamila, ne veste — drugega pota do najine sreče."
Kamila je koj slutila, kaj namerava.
„Kakšno pot mislite?" je vprašala malomarno.
„Hotel sem staviti neki predlog, Vam povedati svoje misli o nenadni izpremembi položaja, zato sem- Vas prosil za ta pogovor še pred Vašim odhodom," je dejal knez Orlov z obotavljanjem.
„Dobro, govorite torej, ljubi prijatelj!" ga je bodrila smehljaje in se'je zopet vsedla njem nasproti.
Knez se je tudi vsedel in jo prijel za roko, ki mu jo je potrpežljivo pustüa.
„Še nekaj bi Vas poprej vprašal, draga Kamila I" je pričel z resnim glasom in ji je zrl s strastnim pogledom v oei. „Ali ste še vedno trdno odločeni, ostati pri tem, kar ste mi obljubili?"
„Gotovo! Sedaj bolj kot poprej I"
Knezovo lice je žarelo zadovoljnosti.
„Potem, predraga, proč z vsemi pomisleki! Z vsem obotavljanjem!" je klical burno. „Storiva takoj danes — v tej uri konec in uničiva Vaš grozni jarem!"
„Če Vas prav umejem, moj prijatelj, potem želite, da naj se takoj ločim od svojega soproga!"
„Da! Da! Storite to!" jo je prekinil knez, strastno jo proseč. „Življenje ob strani vašega soproga Vam mora vendar po vsem tem, kar se je zgodilo, postati mučno."
„In kako mislite izvršiti svoj načrt? Posebno nasledke tega koraka?" je odgovorila s pomislekom.
„Kako? — No, popolnoma enostavno! Vi odpotujete danes še skrivno stran od tod —"
„Sama?"' ga je prekinila Kamila s čudnim naglasom.
„No, pustil bi Vam odločitev, ali naj odidem jaz z Vami ali ne."
„In kam mislite, da naj odpotujem?"
„Predlagal bi Vam, da se podaste na eno mojih posestev na Rusko."
„Čemu tja?"
„Ker ste tam zoper vse iskanje od strani svojega soproga varni. Kajti jaz menim. Vaš soprog bo poizkusil z dobrim in hudim, da Vas zopet pridobi. V tem slučaju pa bi mu bilo to nemogoče. Potem bi se torej potegoval za sodnijsko ločitev in
—	v kratkem času ste prosti svojih verig. Ali sprejmete moj predlog, ljuba Kamila?"
Pustila ga je mirno govoriti.
Zdajci pa se je nenadoma dvignila z izrazom globoko užaljene. Ne, tako lahko naj se mu tudi ne posreči, pridobiti jo zase. Če se mu vda tako brezpogojno, potem njene posesti tudi ne bo tako visoko cenil. Bojuje naj se zanjo, to bo njegovo poželjenje le povečalo.
„O — kaj vam pa je, Kamila?" je vskhknil knez prestrašen, ko ji je zrl v mi'zli, temni obraz. „Jaz vidim, da nočete!"
„Ne, vašega predloga ne morem vsprejeti, moj knezi" je odgovorila ostro in hladno. „In sedaj moram bridko obžalovati, da sem prišla tu sem in Vas tako dolgo poslušala."
„Toda — prosim Vas, draga Kamila 1" je jecljal knez v brezumni potrtosti. „Ali ste razžaljeni? Moj Bog! Govoril sem vendar z najboljšim namenom!"
„Resnično?" se je smehljala rezko. „Ali bi se upaU staviti dami, katero spoštujete, tak predlog?"
„O — to je torej? Vi mislite, da bi se — nad Vami iz-pozabil? Kamila! Ali ne veste, da Vas ljubim bolj, kot svoje življenje? Da ne poznam nobene gorkejše želje, nobenega dru-zega cilja, kot vzeti Vas — potem ko odstranimo vse zapreke
—	za mojo ljubljeno ženo?"
S temi, z vročo strastjo govorjenimi obljubami je zdrknil knez Orlov pred KamiUne noge in ji vroče poljubljal njene roke.
,Ce sem Vas resnično razžalil, Kamila, imel vendar nisem namena za tol" je nadaljeval. „Oprostite mi torej, prosim Vas! Ali naj raztrga nesoglasje najino komaj sklenjeno zvezo?"
Kamili se je zdelo primerno, da se uda. Smehljala se je zopet in dejala prijazno, če tudi malo očitajoče:
„Odpuščam vam, moj prijatelj! Samo takega načrta ne bi bili smeli zasnovati. Saj nama vendar še ni treba tako hiteti!"
Knez ji se je zopet vsedel nasproti in sije v zadregi gladil svojo brado.
„Razložite mi torej, ljuba Kamila," je odgovoril, „kaj nameravate storiti?"
„Za sedaj nič! Oba sva še vezana. Jaz se bom šele tedaj oprostila, če boste od svoje žene ločeni."
„01" je vskliknil knez razočaran.
„Recimo, da se zgodi nekaj posebnega, da nastopi sila, da bi se od svojega soproga poprej ločila," je nadaljevala. „V tem slučaju bi se podala seveda v vaše okrilje."
„Ta izpoved, moja predraga Kamila, me popolnoma zadovoljuje," je odvrnil knez z zadovoljnim smehljajem. „Kajti pričakujem, da nastopi ta slučaj prav kmalu. Kar se pa tiče vprašanja moje ločitve, bom storil vse, da jo dosežen. Upam, da se mi v dveh, treh tednih posreči."
„Dolga doba!" je dejala Kamila z obžalovanjem.
„Žalibog dal In če bova morala potem še čakati, da tudi Vi dosežete svojo popolno prostost, potem bi bila to zame jako bridka preizkušnja! Poprej, ko sem Vam predlagal, da zapustite že sedaj svojega soproga, sem si mishl, da pridete na ta način z menoj ob jednem do cilja."
„Popolnoma pravilno!" je pritrdila Kamila zamišljeno. „Vendar pa se danes še ne morem odločiti, da bi storila odločilni korak. Ostanite vedno v moji bližini, ljubi prijatelj, tako,
60
da vas morem m-no poklicati na pomoč, aU pa povprašati za svet. Vse drugo prepustim bodočnosti. Kakor hitro mi boste mogli poročati, da je Vaš zakon razveljavljen, bova o Vašem predlogu nadalje govorila."
S tem se je dvignila, podala knezu, ki je bil malo razočaran in nezadovoljen, roko in pristavila z očarujočim smehljajem.
„Na svidenje torej jutri v Nizzil"
Z zadovoljnim obrazom ji je odzdravil in jo spremil do vrtnih vrat. Mislil je pač, da ga sploh ne bo več zapustila, ampak da se bo takoj podala polna zaupanja pod njegovo varstvo.
Kamila pa je bila jako zadovoljna z rezultatom tega razgovora. Prepričala se je, da ima v zaljubljenem knezu vsaki čas in vvseh okolnostih zanesljivo oporo.
Zdaj se zgodi karkoli. V najhujšem slučaju bi pobegnila k njemu in s tem utekla vsaki preteči nevarnosti.
Niti slutila ni, da je bila sedaj skoraj vsa (njena usoda v PavUnih rokah. V svojem napuhu in v svoji zaslepljenosti je to nevarno sovražnico mnogo preveč podcenjevala. Zaničevala je sobarico in smejala se je njenim grožnjam, ker se je dozdevala sama sebi prevzvišena, kot da bi se je morala še resnično bati. —
Ko je prišla Kamila v hotel, se je najprej prepričala, da grof Herbert v svoji spalnici še mirno spi. Odpustila je stražarja in se podala v svojo sobo.
Tu je našla na mizi pismo, ki je došlo med njeno odsotnostjo. Spoznala je koj, da je to pismo tako dolgo pričakovano poročilo logarskega pomočnika, in strastno je odprla pismo in ga začela čitati.
Fogel ji je najprej poročal o posameznostih atentata, ki sta ga Izvršila on in Koh nad Sigmundom.
Z največjo napetostjo in razburjenostjo je čitala Kamila to pismo. Nadalje ji je Fogel naznanil, kako se je zaman trudil, da bi s Kohovo in stare Valburge pomočjo dobil malega Ervina v svojo oblast. Nato je pisal o Bornu in o Bioabotu ter
o srečno uspeli zvijači, ki so jo izvršili on in njegovi tovariši v najemnikovi hiši.
Ko je prišla Kamila do tega mesta, se ji je stemnilo lice in izraz divje jeze je legel v njene poteze.
„Torej zopet detektiv, ki se je spravil nad nas?" je mrmrala zaničljivo. „Zdi se mi celo, da ta ni manj nevaren kot njegov prednik I — Poglejmo — kako sta moja zvesta služabnika ravnala nadalje stem vohunskim psom?" — Zaglobila se je zopet v vsebino dolgega pisma.
„Koh in jaz —" tako je pisal Fogel dalje, — „sva detektiva in zamorca od stanovanja najemnika dalje zasledovala. Šla sva krajšo pot in sva si naredila stezo iz vasi do skrivališča. Ni trajalo dolgo, ko sta prišla oba mimo. Bila sva trdno odločena, da ju ne izpustiva. Zal so najine kroglje izgrešile pot in takrat sta nama vendar ušla. Seveda detektiv ni dvomil, da sem ga jaz ali celo Koh pričakoval in oba se torej nimava ničesar bati. Vendar se hoče Koh sedaj odstraniti. S svojo ženo in z blaznim svojim sinom hoče v Ameriko in jaz ne najdem nobenega sredstva, s katerim bi ga mogel zadržavati, dasi bi bilo to jako dobro. Izročil sem mu onih trideset tisoč mark, ki so bile spočetka namenjene za Sutnerja.
Se eno odkritje moram poročati, ki ga je baje Koh pred -kratkem v rezidenci napravil. Jaz sam menim, da se je motil, a hočem Vam stvar vendar povedati. Koh namreč trdi, da je videl na cesti v neki ekvipaži neko damo, ki je bila tako podobna grofici Melaniji, da bi bil smatral to tujko brez pomisleka za njo." —
Kamila je prebledela do uötnic, ko je čitala te vrstice, in krik prestrašenosti se ji je izvil iz prsij.
„Kakor rečeno — je slovelo pismo, — Koh se je brez-dvomno motil. Grofica je mrtva, našla je svoj konec v ribnjaku grofovega parka. Ne razburjajte se torej dalje, častita milostljiva gospa!
Vse ostalo prepustite meni. 'Detektiva bomo odstranili, kakor hitro bo kazal namen, da hoče še nadalje hoditi pot zoper nas. O procesu sem tu marsikaj čul. Baronov testament se bo baje v kratkem odprl. Ce je tako, kakor sem izvedel, da
je proces izgubljen in da je vse premoženje gospodu grofu vzeto, potem seveda baronova smrt za nas ni imela mnogo dobička. Kaj boste storili? Prosim, ne obotavljajte se več dolgo, ljuba milostljiva gospa I Pokličite mene. k sebi I Vzemimo to, kar je še tu, in potem proč v daljni sveti To je morda tudi v drugem oziru najboljše.
Pričakujem torej, da mi kolikor mogoče kmalu naznanite svoj sklep.
S hrepenenjem pričakujem Vašega odgovora.
Večno Vam zvesti Fogel!"
Z zaničljivim, jeznim smehom je zmečkala Kamila pismo.
„Nadležen mi postaja, ta neumni norec, s svojimi večnimi nadlegami!" je rekla sama sebi, dočim je odprla laško Skrinjico in vzela toaletno omarico iz nje, da bi skrila pismo gozdarskega pomočnika v skrivnem predalu poleg drugih papirjev. „Pa! Opominjala ga bom na potrpljenje!" je nadaljevala za-smehljivo. „In če bi vkljub temu —"
Nenadoma je zastala in strmela z groznim obrazom na omarico, katero je med tem odprla.
S tresočo roko je pritisnila na skrivno pero. Skrivni predal se je odprl in videla je, da je prazen.
Kakor od bliska zadeta je odskočila nazaj in hitela v so-baričiuo sobo.
Morda še ni odšla! Toda našla je sobo prazno in Pavline stvari so izginile.
Divja, obupna jeza se je lotila Kamile. Vprašala je slugo svojega soproga.
Pavla je že pred eno uro zapustila hotel.
Sluga je omenil tudi pismo, ki ga je sobarica oddala za grofa.
Ta vest je spravila Kamilo popolnoma iz zavesti.
Kaj je bilo v tem pismu, to ni bilo težko uganiti.
„Kje imaš ^ismo?" je vpila nad prestrašenim slugo.
„Ravnokar sem ga oddal gospodu grofu. Milostljivi gospod je vprašal tudi po gospej grofici in —"
Kamila ni nič veö slišala.
Dirjala je mimo sluge in je odprla vrata, M so peljala v delavno sobo njenega soproga.
Grof Herbert je stal ob pisalni mizi, Pavlino pismo v roki, ki ga je hotel ravnokar odpreti.
V tem je Kamila hitela urno k svojemu soprogu.
119. poglavje.
Dvoje pisem.
Zajedno s svojo vredno prijateljico, gospo Duboško, se je Sidoniji sijajno posrečilo, ubogega Feliksa Torgavskega prevarati.
Od zadnjega obiska s Sidonijo v Parkovi ulici, je zašel baron še globokeje v misel, da ga je Lizika pozabila in da je zbežala pred njim.
Sidonija se je seveda lia vse mogoče načine trudila, da bi ga v tej prevari še utrdila. Poleg tega pa je skušala še z vsemi svojimi umetnostmi, da bi se nevidno ukradla v'njegovo srce. In kateri mož — če je bil tako mlad in strasten, kot Feliks, bi se bil pač mogel dolgo braniti pred rafiniranimi zapeljivostmi krasne očarujoee žene?
Pri Feliksu je bilo še to, da se je čutil nesrečnega, go-Ijufanega in zaničevanega, in ta okolnost ga je storila dvakrat vsprejemljivejšega za Sidonijine nežne, ljubke, ljubeznive tolažbe, ki niso bile prav nič druzega, kot odkrito priznanje ljubezni.
Tako je pričel Feliks, ne da bi videl mrežo, ki jo je iz-pletla laž in hudobija, slepo hoditi pot, na katero jo je izvabila lepa čarodejka Sidonija.
In že je triumfirala, videla je že svoje najdrznejše in najlepše sanje in želje izpolnjene, mislila je, da je sedaj že bhzu cilja in da ji je zmaga zagotovljena.
Nekega dne pa ji prinese sluga njene prijateljice iz rezidence jako neljubo pismo.
Gospa Duboška ji javlja po svojem zaupniku, da se je policija vmešala jako nevarno v njiju skrivnost. Sluga je poročal prestrašeni Sidoniji obširno o dogodkih, ki so se zgodili v hiši njegove gospe.
Ta vest je pahnila Sidonijo iz njenih nebes in jo navdala z bojaznijo in skrbjo.
Odposlala je slugo z naročilom, da pride kakor hitro mogoče sama in da bo z gospo Duboško govorila najvažnejše, da se odstrani preteča nevarnost.
Če je Feliks o teh stvareh izvedel? Če je detektiv baronu povedal o prevari, kakor je grozil? Tako se je izpraše-vala Sidonija boječe. Kaj potem? Da, morda je bil ta grozni človek, detektiv, že na potu v grad Torgavskil Na vsak način mora pretečo nevarnost preprečiti.
Popolnoma iz sebe je hitela najprej v baronovo sobo, da bi slišala, kaj ta morda že ve.
Našla je Feliksa pri čitanju neke knjige. Njena vsebina je morala biti jako zanimiva, kajti baron je bil silno razbuqen in ko je Sidonija vstopila v sobo, jo je čudno ostro in temno pogledal.
Sidonijo je obšel tesen sum, a premagala se je in vprašala z mirnim glasom:
„Prejeli ste pismo, ljubi Feliks? Morda povabilo gospe Duboške?"
„Ne!" je dejal Feliks kratko. „Pismo ni od Vaše prijateljice, Sidonija, dasi je tako o nji, kakor tudi o Vas v njem govori"
Sidonija se je prestrašila, kajti videla je, da je njen strah upravičen. Vendar se je trudila na vse načine, da bi izgledala koUkor mogoče mirna.
„Ej, ljubi Feliks, ali bi mi ne hoteh povedati, od koga prihaja to pismo?" se je smehljala.
„Najpreje bi jaz Vas nekaj vprašal, Sidonija! Ah resnično, ne veste, kaj se je zgodilo z Liziko?"
„Toda prosim Vas, dobri Feliks ! Kako morete mene tako vprašati? Povedala sem Vam vendar, ali bolje, gospa Duboška Vam je razložila, na kak način je ta dekhca izginila iz svoje hiše!"
„Da, da! — Ali vkljub temu —"
„Ali je morda poskušal kak goljufivee mene in mojo prijateljico pri Vas sumničiti?" je posegla vmes Sidonija in stopila z jeznim obrazom bliže.
„Vi mi morete torej z lahko vestjo ponoviti, da Vam je Lizikina usoda popolnoma neznana?" je dejal Feliks z glasom, ki je izdajal silno razburjenost in objednem dvom.
„Resnično, dragi Feliks, zdi se mi, da ste nezaupljivi napram meni!" je govorila Sidonija užaljena. „Kar ste slišali o meni in o moji prijateljici, je bila čista resnica. Ne razumem, kako me morete na podlagi — gotovo anonimne, sovražne ob-dolžitve žaliti s sumničenjem!"
Pri tem je pokazala z zaničljivo kretnjo na pismo v njegovi roki. Feliks ji je ponudil z nenadnim sklepom pismo in dejal:
„čitajte torej, Sidonija 1 Dolžitev — v pismu se nahaja res nekaj tacega — ni nič manj kot anonimna I"
Sidonija je vzela hlastno pismo v roko in čitala:
„Spoštovani gospod pl. Torgavski!
Če Vam je na tem ležeče, da izveste resnico o Lizikini usodi, potem se potrudite, prosim k meni. Jutri popoldan me najdete v moji pisarni, v policijski palači. Od gospe baronice torgavske, kakor tudi od gospe Duboške bi bih to lahko davno izvedeli, ko bi bih ti dve dami to hoteli.
Z odhčnim spoštovanjem
Born, kriminalni, komisar."
Nekaj časa je zrla Sidonija brez zavesti na te kratke, a za njo tako strašne vrstice. Nato je vrnila Fehksu, ki jo je napeto opazoval, pismo, pri čemur je njena roka nalahko drhtela in lica so ji obledela.
„No?" je vprašal Feliks razburjen. „Kaj pravite?"
„Niči" se je silila, zmajaje z rameni, smehljaje se s prisiljenim, prevzetnim smehom.
Feliks je strmel in jo začuden gledal.
„Nič?" je ponovil ostro. „Iz tega pisma pa je vendar razvidno, da ste mi vi, Sidonija, in vaša prijateljica nekaj prikrivali."
„Tako? Mislite? Ali ste pa tudi o tem prepričani, ljubi Feliks ?"
„Saj moram biti, ne? Ali je tudi mogoče, da bi tak mož, kriminalni uradnik, trdil nekaj tacega, ko ne bi imel za to nika-kega povoda?"
„To je gotovo zmota, ljubi Feliks! Ta gospod Born je sedaj najbrže izvedel to, kar sva jaz in vi že slišala od moje prijateljice. Kar vam hoče torej povedati,'»ne bo za vas nič novega. On si pač misli, da vam mi nismo ničesar razodeli o deklici, ki je izginila. Seveda o tem tudi ne more nič druzega vedeti kot to, da je skrivnostno ušla."
Feliks je strmel temno in premišljeno pred se. Potem je odločno stresel glavo.
„Ne morem biti vaših mislij, Sidonija! Mož se lahko moti, kolikor se tiče vas in gospe Duboške. A.možno pa je vendar, da mi ima o Lizikini usodi po njenem begu povedati važne stvari."
„Torej se hočete njegovemu vabilu odzvati?" je vprašala Sidonija željno.
„Da, jutri odpotujem v rezidenco," je dejal Feliks. „Ali bolje — še danes, takoj! Jaz hočem in moram izvedeti, kaj mi hoče ta mož povedati!"
Sidonija si je grizla ustne v tihi jezi. Feliksovo razburjenje in njegova odločnost sta iznova dokazovala, kako trdna in globoka je še vedno njegova ljubezen do te sovražne ji deklice.
In gorje ji, če izve vso resnico, rafinirano goljufijo, ki jo je izmislila s svojo prijateljico!
„O, poraja se mi sumnja!" je dejala v brezupnem strahu. „To vse ni nič druzega kot vražji poskus maščevanja, ki je naperjen proti meni in moji prijateljici!"
„Kako to? Kdo naj bi koval tak načrt?" je vprašal Feliks osupnjen.
60a
„Ona — mlinarjeva hči."
„O, — vi vidite strahove, ljuba Sidonija," se je smehljal Feliks.
„Ah, ljubi Fehks, vi ste predobri. Vi teh stvarij ne uvi-dite, vi ne slutite, česa je žena, zaslepljena od sovraštva ljubosumnosti zmožna! Saj vendar veste, da me Lizika črti, ker je mislila nekoč, da sem njena konkurentinja!"
„To vendar ni mogoče I" jo je prekinil Feliks neverjetno. „Vas vendar Lizika že iz tega priprostega vzroka ni mogla smatrati za svojo konkurentinjo, ker je vaš soprog takrat še živel!"
„In vendar je bilo tako!" je vskliknila Sidonija. „Sploh pa me sovraži, ker sem strla njene upe, ko sem vam, ljubi Fehks, odprla oči, da ste izprevideh hudobnost svoje toli občudovane gozdne cvetke."
„Ljuba Sidonija!" je odvrnil Feliks ter se nevoljno branil, „o tem sploh ni nič dokazanega."
„Ne?" je siknila Sidonija, premagana od svoje strasti. „Ali se niste sami prepričah," ljubi Feliks, v kakem razmerju je bila Lizika z baronom čemšeniškim?"
„Da — res je!" je mrmral Feliks jezno. „Dokazala je, da ji je ta čemšeniški baron najmanje ravno tohko vreden kot jaz!"
„Bil ji je več vreden, kot vi!" je nadaljevala Sidonija. „To, mishm, vam je dovolj dokazala. Ko je baron zapustil rezidenco, se je povrnila Lizika k svoji prijateljici. A storila je to le nerada, ker ste ji bili vi, ljubi Fehks, tam preblizu in bala se je, da bi vas srečala."
„Ah je to morda rekla?" se je izvilo Feliksu prav težko iz srca.
„Da, to mi je takrat priznala, ko sem se ji ponudila, da jo pošljem h gospej Duboški. Jm-ij in njena sestra bosta potrdila, da si je Lizika želela nazaj v rezidenco. No, drugo ste itak izvedeli od moje prijateljice, ljubi Feliks, kakšen utis je napravilo naznanjenje vašega obiska na dekhco. Skrivno je zapustila hišo moje prijateljice, da bi se vam izognila. Menim,
da zadostujejo vsa ta dokazana dejstva za to, da je bila Lizika že zdavnaj z baronom demšeniškim v. dogovoru!"
„Če vse to verujem — vkljub temu še vedno ne morem verjeti, čemu tako plaho beži pred menoj I"
„Ker se čuti krivo 1 Ker ve, da vas je goljufala, varala, ker je zavrnila vso vašo čudovito dobroto in ljubezen z grdo inehvaležnostjo."
Feliks ni mogel na to nič odgovoriti, vzdihnil je globoko in bolestno in Sidonija mu tudi -ni pustila časa za premišljevanje.
„V hiši moje prijateljice je sprejemala pisma od barona," je pričela Sidonija po kratki pavzi iznova. „Baron ji je najbrže svetoval, naj se poda pod njegovo okrilje. Morda jo je poklical k sebi."
„Tega ne verujem! Sicer pa baron ne živi več: Kakor pravijo časniška poročila, je baron čemšeniški umrl nenadne in grozne smrti."
„Da, da! A takrat, ko je Lizika zapustila hišo moje prijateljice, je še živel. Ah pa dekhca še ni vedela o njegovi smrti in je sledila svetom njegovega zadnjega pisma. Tudi druga razlaga je še mogoča."
„In katera pač?"
„Ah veste, ljubi Feliks, na katero grozno sumnjo jaz sedaj mislim?"
„No?-' je vprašal baron vznemirjen po nenavadnem ionu .Sidonije.
„Prepričana sem, da na misel, na katero sem ravnokar prišla, doslej še ni prišel nikdo. Ali ste čitali v časopisu, ljubi Feliks, kaj se sumi o baronovem testamentu?"
„O da! A ne vem, kaj menite!"
„Tisto mesto, na katerem se govori o tem, da bodi mli-narjeva Lizika glavni dedič umrlega!"
„Ah, to morda sploh ni resnica."
„O — jaz mishm da!" se je smehljala Sidonija z lahno ironijo. „In to dokazuje, da Lizika baronu ni bila popolnoma
navadno bitje. A če obrnemo stvar, potem kaže popolnoma drugo lice!"
„Kaj hočete z vsemi temi sumničenji povedati?" je odvrnil Feliks, ki se je vedno bolj razburjal in ki se ga je ob-jednem polastila ona nepremagljiva napetost, ki obide človeka pri kaki temni, nerazrešljivi stvari in o kateri pričakujemo' njene rešitve.
«Poglejmo enkrat jasno sledeče okolnosti, ljubi Feliks!'" je dejala Sidonija s skrivnostnim obrazom. „Baron zapusti rezidenco iz vzroka, ki je znan le njemu in Liziki, kakor njego^-vemu slugi. — Ne prekinite me sedaj!" je vskliknila, ko je hotel Feliks nekaj pripomniti. „Ta sluga pa je oni zamorec, ki je svoj čas Liziko od tod, iz vašega gradu odpeljal. Mi imamo dokaze za to, da je obstajalo med njim in to deklico nežno razmerje."
„Ne!" je zavpil Feliks z branečim glasom. „Tega ne. morem in nečem verjeti!"
„Vi si zavezujete sami oči, ljubi Feliks in nečete videti,, kar vsakdo spozna! Toda dalje — baron potuje samo v spremstvu tega zamorca. Nekega dne izgine baron na najčudovitejši način. Nobeden človek ne more povedati, kako je poginil — razven tega zamorca 1 Samo ta, njegov sluga, je v stanu, povedati nam o zadnjih urah ponesrečenca ali umorjenega. In kaj je dejal? Ali more pameten človek verjeti njegovi izpovedi? Barona so baje izvabili neki sovražniki, ki jüi pa ne more nihče navesti, v neki skrivni kraj. Neumnost! Ce je umrl baron prisiljene smrti, potem je samo zamorec krivec!"
„Njegov lastni sluga? Vi sumite zamorca, Sidonija?" je kriknil Fehks razburjen.
„Gotovo. Jaz menim, da je imel vzrok za to, da je spravil svojega gospoda s pota!"
„Ne vem, kakšen vzrok bi bil imel, da bi storil tako grozen korak."
„Deklica je bila ta vzroki"
„Lizika?"
„Da, mlinarjeva Lizika!" je dejala Sidonija s hladnim nasmehom. „Ah ne mislite, ljubi Fehks, da je zamorec vedel /
o razmerju barona do deklice? In ali nadalje ne menite, da je mislil tako vročekrven in pri tem tako surov človek kot ta zamorec na maščevanje in da je gojil ljubosumno jezo zoper barona?"
„Moj Bog, kako grozno sliko mi razvijate, Sidonija," je 'Odvrnil Feliks prestrašen. „Ne, tega ne morem verjeti. To je preneverjetno!"
„Jaz ne vidim v tem nič neverjetnega!" je odvrnila Sidonija s hladno mirnostjo. „Mogoče je celo, da je Lizika vedela ■o zamorčevi nameri. To bi njen skrivnostni beg iz hiše moje prijateljice še najboljše razlagalo."
„Prosim vas, Sidonija, nehajte!" se je izvilo Feliksu z največjo nevoljo.
„Ce tudi Lizika ni ravnala prav z menoj — take propa-losti vendar ni zmožna! Ne, in če bi prišlo sto prič in bi vse trdile isto, kot vi, jaz bi tega nikdar ne verjel."
Sidonija je skomizgnila obžalujoč z rameni.
„Saj je mogoče, da se glede deklice motim. Saj sem pa tudi samo sumila. Kar se tiče zamorca, sem pa popolnoma prepričana, da je edino on in nikdo drugi zakrivil ta grozni zločin."
„O tem se nečem z vami prepirati, Sidonija. Za zamorca se ne menim. Kaj pa ima vse to — da pridemo na našo pravo temo — vse to opraviti s pismom kriminalnega komisarja Borna? Ta mož mi hoče sporočiti važne vesti o Liziki. Vi pa ste rekli poprej, da je vse to poskus maščevanja nad vami. Ne razumerii, kaj menite s tem."
„In vendar je stvar tako enostavna, ljubi Feliks! Vaša gozdna cvetka vas je zapustila in je šla k baronu čemšeniš-kemu. Dokler je ta še živel, ni mishla na vas, da, naravnost - izogibala se vas je. Sedaj ko je baron mrtev, hoče poskusiti, da zbuj/f v vas zopet zanimanje do nje. Zbližanju pa — tako K si seveda misli — sem jaz na potu. Vsled tega me hoče pri vas sedaj sumničiti ter me naslikati kot svojo največjo sovražnico.
Detektiva je najbrže oslepila s kako romantično povestjo, da bi se zavzel za njo in — no, saj bomo izvedeli vso to
zvezo dogodkov, kakor hitro boste govorili s tem gospodom Bornom."
Feliks se je v notranjosti z vso moöjo branil tem silnim sumničenjem, ki mu jih je hotela Sidonija vsiliti v srce. In vendar ni mogel vsega, kar je govorila, zanikati. Nevei'a do ljubice je pregloboko koreninila v njem, rafinirana moč Sido-nije je že preveč skalila njegovo sodbo in njegovo mišljenje.. In zato tudi ni mogel teh nesramnih laži s primerno odločnostjo zavrniti.
Stresal je le sumljivo z glavo in z bolestnim glasomi zdihoval:
»Vi govorite grozne obdolžitve, Sidonija 1"
„Bodočnost bo pokazala, da imam prav!" je odvrnila odločno.
V njenih očeh se je zablisnilo triumfujoče, kajti spoznala je, da je njena setev padla na rodovitna tla.
Feliks je korakal, mučen od bolestnih občutkov bled, in zamišljen, silno vznemirjen sem in tja.
Sidonija ga je ostro opazovala, z nasmehom demonskega zadoščenja.
Slednjič je stopila k njemu, stisnila mu nežno roko in dejala z mehkim in objednem strastnim glasom:
„O ljubi Fehks, ne bodite tako potrti I Ne žalujte še nadalje nad nevrednico, bodite ponosni in iztrgajte vsak spomin na to vlačugo iz svojega srca. Tam, kjer ste iskali ljubezen, je niste našli I Ah, zakaj ste se ozrli na to ničvrednico? Čemu vas je nepremagljiva strast tako zaslepila? Šli ste mimo dru-zega srca, ki je bilo v resnični, pravi ljubezni že dolgo,,za vas — o, ah naj vas spominjam na oni najin pogovor, ko sem vam odkrila vse svoje srce?"
Skoraj bojazljivo ji je ponudil Feliks roko in se je obrnil v stran.
„Ne govorite dalje, Sidonija, ne v tej uri!" je prosil bolestno.
A Sidonija ga ni izpustila, obesila se je nanj, ovila svoje roke krog njegovega vratu in šepetala s svojim sladkim, čarobnim glasom:
„Ali se res ne morete ločiti od one goljufive podobe, od one zahrbtne deklice, ki zasluži vendar samo vaše zaničevanje? O, ljubi Feliks, jaz ne odneham prej, da to boginjo vašega srca ugonobim, dokler vas ne rešim vaše prevare. Potem^ boste videli jasno, da ne bije nobeno srce bolj ljubeče in nežno za vas, kot moje!"
Pri teh strastnih besedah je povesila svoj goreči pogled globoko v njegove oči in njena polna, mehka roka se je tesneje ovila njegovega vratu.
Čutil je valovanje njenih grudi, vedno bolj se je privijala k njemu.
Sladki vonj, ki je prihajal od njenih las in oblek, ga je omamil in razburil njegovo mladostno kri.
A sedaj se je še premagoval in premagal je čarobno moč zapeljive sirene.
Z odločno kretnjo se je oprostil njenega objema in je stopil proč od nje.
„Ne mislite, Sidonija, da zametavam vašo ljubezen," je dejal z razburjeno tresočim se glasom. „Globoko me gane in tembolj me boli, da vam je ne morem vračati z jednakimi . čustvi."
„O, Feliks, to se boste naučih!" je kriknila z zapeljivim smehom. „Nekoč boste premagali svojo bolest in potem boste našli tolažbo in srečo svojemu srcu!"
„Prosim Vas, Sidonija, ne govorite tako," jo je prekinil FeUks.
čutil je, da podlega njenim ljubezenskim besedam in vendar ni hotel biti premagan.
Vzdihnila je globoko in lice se ji je zmračilo. In kakor premagana od svojih notranjih čustev, je začela naenkrat bridko plakati.
Začuden in v zadregi je gledal Fehks premeteno go-Ijufivko.
Zdajci se je smehljala med solzami in ta izbruh njene bolesti, to znamenje njene vidno tako vehke in vendar ob-jednem tako ponižujoče ljubezni, ki se je popolnoma pokora-
vala njegovi volji, vse to je ubogega, mladega moža silno ganilo.
Približal se ji je urno in prijel jo je za roko ter govoril tolažilno in ginljivo:
„Ne plakajte, ljuba Sidonija! Če ne morem izpolniti vaših upov, potem je tega krivo le to, da si o svojih čustvih niti sam nisem na čistem. Kako visoko vas cenim, to itak veste. Vse drugo prepustiva bodočnosti. Pred vsem mi pustite časa, da pozabim žalostno preteklost."
To je bilo več, kot je Sidonija pričakovala.
Zadovoljila se je naglo in lahko, posušila si solze in se kazala veselo.
„Vi ste torej pripravljeni, ljubi Feliks, da odpotujete še danes v rezidenco?" je naglo vprašala ter prekinila dosedanji tema. —
„Da, jaz nameravam kmalu odpotovati!" je odgovoril on hladno.
„Jaz vas hočem spremiti I" je prosila Sidonija.
„K detektivu?"
„Da, k temu gospodu Bornu, ki hoče tohko vedeti. Vi si pač lahko mislite, ljubi Feliks, da ne dopuščam, da bi me še nadalje tako sumljivo dolžil. Ni res, vi me vzamete s seboj?" se je dobrikala.
„Gotovo!" je izjavil urno Fehks. „Prav ljubo mi je, da hočete z mano, ljuba Sidonija. Tako se bo dalo vse lažje in hitreje rešiti."
„To upam!" se je smehljala Sidonija s skiivno ironijo.
„Ali se hočete napram detektivu morda tudi o vašem sumu glede zamorca izraziti?" je vprašal baron Fehks vznemirjen.
„Morda! Gre se za to, kako bo ta gospod Born stvar poj mil."
„Jaz bi vam svetoval, da ste previdni, ljuba Sidonija," je dejal Feliks resno. „Takšna sumničenja naj se izgovarjajo le tedaj, če se dado tudi dokazati!"
„Pa, ljubi Feliks, ali se to morda ne da? Ali vam nisem razložila svojih vzrokov?"
„Da, toda detektivu morda ne bodo zadostovali."
„Ker ne pozna prošlosti! Toda — kakor rečeno, govorila bom le tedaj, če bo potrebno. Na vsak način bi bilo dobro delo, če morem pomagati zasačiti baronovega morileal"
Feliks je odgovoril z dvomljivim skomizganjem ramen. Prekinil je pogovor in zapustil Sidonijo, da se pripravi na odhod v rezidenco.
Sidonija se je podala v svojo sobo ter se preoblekla.
„Zdaj je potreben še zadnji, silni boj!" je mrmrala pred se. „In jaz upam — da bom kljub vmešavanjem detektiva — jaz zmagalkal"
Eno uro pozneje je zapustila s Feliksom grad. —
Istega dne je sedel doktor Milner v svoji sobi pri pisalni mizi. Pred njim je ležal debel zvezek, v katerega je pridno pisal. Platnice tega zvezka so nosile nenavadni naslov:
„Moje skrivnosti. Odpro naj se po moji smrti."
Zvezek je bil skoraj do polovice spisan in kakšne so bile zdravnikove skrivnosti, se je dalo sklepati iz tega, da je stalo ime Melanija skoraj na vsaki strani. S ključavnico, ki je sklepala obe strani, je mogel doktor Milner svoje zapiske varovati pred nepoklicano radovednostjo.
Bil je tako zatopljen v svoje delo, da ni slišal trkanja na
vrata.
Šele ko je vstopila gospa Marija, je pogledal.
Gospodinja mu je naznanjala, da je prišel komisar Born, ki hoče ž njim govoriti:
Doktor Milner je bil jako iznenaden. Predno pa se je mogel odločiti — mishl je na to, da bi detektiva odslovil — je Born že vstopil v sobo.
Gospa Marija je na zdravnikov migljej izginila.
Ta je urno zaprl svojo knjigo, jo zaklenil, vtaknil ključ v žep in položil knjigo v predal svoje pisalne mize. Potem šele se je obrnil k svojemu obiskovalcu.
Pogledal je temno Borna in se je ustavil čakajoč na njegove besede, naslonjen na pisalno mizo.
Detektiv je dobro uvidel, da ni dobrodošel, a saj tudi ni drugače pričakoval. Knjiga, ki jo je doktor Milner tako urno skril, je zbudila njegovo zanimanje in njegov ostri pogled je ujel srečno prve besede napisa na platnicah. Zasvetilo se je v njegovih očeh, kakor da je našel važno iznajdbo, in sledil je knjigi s poželjivim pogledom.
»Gospod doktor, da sem vas motil pri gotovo jako zanimivem opravku," je pričel prijazno, „obžalujem, a zadeva, ki me danes še enkrat vodi k vam, je tako važna, da vas moram prositi, da mi darujete četrt ure vašega časal"
„Nisem mislil, da me boste še enkrat poiskali, gospod Bora!" je odgovoril doktor Milner hladno.
Pomignil je detektivu z roko, v znamenje, naj se vsede. Pri tem se je trudil, da bi ostal miren, dasi ga je morila tajna skrb. —
Pogledal je večkrat na sosedna vrata, kakor da bi pričakoval, da od tam nekdo vstopi.
Born, ki je vse opazoval in ki mu ni nič ušlo, je začel zopet govoriti in je vprašal:
„Gotovo ste že slišali o smrti gospoda barona Čemšeni-škega, gospod doktor?".
„Da, časopisi so seveda poročali tako čudno povest o tem, da na celo stvar ne morem prav verjeti."
„Časopisi so poročali v celoti resnično!" je dejal Born važno.
„Torej je postal baron Sigmund Čemšeniški resnično žrtev zločina?"
„Da! In Vi, gospod doktor, mi morate pomagati, da razkrinkam morilce."
„Jaz?" je vskliknil zdravnik začuden in je meril detektiva, kot bi dvomil o njegovem razumu. „Vi se pač šalite, gospod? Kaj pa jaz vem o tem zločinu?"
„O umoru samem resnično niste mogli ničesar vedeti, gospod doktor, pač pa mi morete po mojem prepričanju marsikaj važnega razodeti o stvareh, ki so z zločinom v najožji zvezi."
„Potem se jako motite 1" je dejal doktor Milner strogo in ostro. „Pri razkritju tega žalostnega zločina vam ne morem prav nič pomagati. In čudim se, da sploh prihajate k meni in zahtevate od mene odgovora na takšna vprašanja."
„Da, obrniti se moram ravno na vas, gospod doktor, kajti nikdo razven vas mi ne more tohko pomagati kot vi!" je odvrnil Born s povdarkom.
„Potem ostanite pri svojem mnenju," je dejal mladi zdravnik z ironičnim nasmehom. „V nadaljnem razvoju najinega pogovora boste itak spoznah, kako zelo se motite!"
„Upam, da vas ne bom dolgo nadlegoval, gospod doktor, kajti če hočete, se da vse prav na kratko razložiti. Kar se tiče zločina, storjenega nad baronom Čemšeniškim, je isti le konec dolge verige drugih in shčnih zločinov — ki so jih izvršile vse ene in iste osebe. V tem oziru mi boste pritrdih, gospod doktor!"
„O, v teh stvareh nimam nikake sodbe!" se je spretno izogibal mladi zdravnik.
„Jaz sem prepričan o nasprotnem, kajti vi, gospod doktor, veste o vseh teh temnih, skrivnostnih dogodkih, ki jih raziskavam, več kot jaz in več kot hočete izdati!"
Doktor Milner je strmel nad odločnim tonom detektiva in je nehote povesil pred njegovim ostrim pogledom oči.
„Tako?" je menil s prisiljenim smehljajem. „Kaj na primer pa naj bi jaz vedel?"
Born, ki je bil trdno prepričan, da zdravnik ne ve samo prav natančno o tajnih dogodkih, ki so se nekoč vršiU v najemnike vi hiši, ampak tudi o njih predzgodovini, je bil vsled zdravnikove zakrknjenosti silno ogorčen.
Tu je stal pred njim mož, ki bi moral le usta odpreti, da bi se stvar razkrila. A ni hotel! Zakaj ne?
Tega Born ni mogel uganiti. Najraje bi povedal zdravniku svoje mnenje, a premislil je pametno, da stem ne bi mnogo opravil. Brzdal je torej svojo razburjenost in je ostal popolnoma hladen in miren.
„Ko sem bil prvič tu pri vas, gospod doktor, sem ravnokar prevzel službo svojega nesrečnega prednika," je nadaljeval detektiv po kratki pavzi. „Bil sem torej pri začetku svoje silno težavne naloge. Ta je bila tem težja, ker moj ubogi kolega Vračko ni zapustil niti najmanjših zapiskov o svojem delovanju. Tedaj sem prišel k vam, v nadi, da me boste podpirali radi dobre in poštene stvari. Vi ste to odklonili, dejali ste, da ničesar ne veste — ravno tako, kot danes."
„Gospod Born," ga je prekinil Milner razburjen. „Dozdeva se mi, da mi hočete očitati, da sem vam iz katerihkoli vzrokov zamolčal stvari, ki bi jih bil dolžan povedati?"
„Dolžan," se je smehljal Born ironično, „da, gospod doktor, vsekakor je bila vaša dolžnost, če se pravilno presodi, da bi mi bili vse razložili, kar ste vedeli, ali pa tudi kar ste mislili. In tega niste storili. Da, tega niti danes nečete!"
„Take dolžnosti ne morem priznavati!" je odvrnil doktor Milner ponosno.
„Osebni oziri vas torej silijo, da molčite?! No, gospod doktor, za sedaj se še lahko branite govoriti. Pozneje pa se vas bo lahko do tega sililo."
„In kdo me bo pač k temu silil."
„Sodnija, gospod doktor!"
„Preidiva k stvari, gospod Born! Sedaj vidim, da me hočete na vsak način zashšati, in poprej me nameravate še preplašiti, da bi me omehčah. Povem vam pa, da je vaš trud popolnoma zastonj, in da se nikakor ne pustim zashšati. Ta drugi poset bi si bih lahko prihranih!"
Born je pri teh zadnjih razburjenih zdravnikovih besedah zježil obrvi. Njegovo potrpljenje je pojemalo, spoznal je, da ne pride temu človeku na noben način do živega, da bi moral,
če hoče sploh kaj izvedeti, vse našteti, kar je doslej z največjo pazljivostjo našel.
„Ker se tako stanovitno branite, gospod doktor," je dejal jezno, „bi storil sedaj lahko korak, ki bi bil za vas jako neprijeten."
„Silno radoveden sem!" se je smejal doktor Milner veselo. A njegov smeh je bil jako prisiljen, in iz njegovega obraza je sevala natančno neka skrivna skrb.
„Prosil bi vas, da mi izročite ono knjigo, ki jo imate zaklenjeno tam v svoji pisalni mizi," je dejal Born čisto mirno in hladno.
„Katero knjigo?" je jecljal zdravnik prestrašen.
„Tisto, v katero ste pisah, ko sem vstopil in na katere platnicah sem čital mnogoobetajoč naslov!"
Silna osuplost doktorja Milnerja je detektivu dokazovala, da se o svojem sumu glede te knjige ni motil.
Zdravnik je za hip izgubil samozavest, postal je smrtno-bled in iztegnil je braneč se roko ter s hudo se tresočim glasom vskliknil:
„Tisto knjigo? — Nikdar! Niti vam, niti komu drugemu ne dam te knjige kedaj v roke!"
„Ko bi jo bil zahteval, gospod doktor, bi mi knjigo morali izročiti!" je odvrnil Born trdno in odločno.
„Raje bi jo uničil!" je vskhknil razburjeno zdravnik Milner.
„Dejal sem: če bi jo zahteval! A pri vas ne potrebujem takega nasilstva! Upam, da dosežem tudi na kak drug način svoj cilj, ki obstoja — kakor sem vam dejal — edinole v iskanju resnice. Dovolil si bom, staviti vam nekaj vprašanj in od vaših odgovorov bo odvisno vse drugo!"
„Jaz ne morem povedati ničesar, česar ne vem!" je odgovoril doktor Milner s pikrim naglasom. „Torej vprašajte, za moj deli"
Born je vzel iz žepa kos časopisa in je pokazal na rudeče podMano mesto:
„Kaj pravite k temu inseratu, gospod doktor?" je vprašal popolnoma hladno.
Doktor Milner je pogledal na označeno mesto in čital s polutihim glasom:
„Er vin!
Obupajoča mati išče ugrabljenega otroka. Kdo ji pomore"? Sigmund? —
Melanija. Glavni poštni urad."
Born je ostro opazoval zdravnika. Videl je, kako se je ta, zadet od nenadnega spoznanja, tresel po vseh udih od strahu in groze.
Doktor Milner torej tega inserata še ni poznal. Razumel pa je takoj njegov pomen, njegov smisel — skratka: uganil je skrivnost, ki se je skrivala za temi maloštevilnimi, a važnimi besedami.
Toliko je Born dobro vedel, a če je upal, da se bo doktor v prvem strahu izdal, potem se je vkljub temu varal, kajti oni mu je zdajci skomizgajoč z rameni časopis vrnil in dejal z nenavadno hladnokrvnostjo:
„Jaz nimam pojma o tem, kaj pomeni ta anonca. — Nesrečna mati išče svojega otroka 1 Ah, slične stvari se nahajajo pač večkrat v časopisih!
,Ali se vam ne zdi nič čudno na tem inseratu, gospod doktor ?"
„Jaz ne vem, kaj!"
„No, ta tri imena! — Ervin — tako je ime otroku, to je jasno ! In mati se imenuje Melanija. Sigmund pa je očividuo kak sorodnik, ki bi vedel kaj natančnejšega povedati o otroku Ervinu."
„Že mogoče!" je siknil doktor Milner v zadregi. — Kaj dalje?"
„Ali ni ugrabljeni sin grofa tudi Ervin? In mati, grofica Melanija? In Sigmund? Kdo je ta? Ali ni misliti, da se meni s tem barona Cemšeniškega ?"
„Toda — zaboga, gospod Borni To je vendar nesmiselno! Kdo bi bil pač ta inserat povzročil?"
„Mati," je dejal Born tiho in rezko je pogledal nemirnega zdravnika.
„Seveda mati," je mrmral doktor Milner brezglasno. — „A kaj naj ima ta mati opraviti z baronom Čemšeniškim ? — Tega ne umejem."
„Vi veste prav dobro, gospod doktor, koga menim pod to materjo ! Ta mati ni nikdo drugi, kot grofica Melanija Rati-borska I"
„Grofica je mrtva !"
„Ne, ta inserat dokazuje, da živil"
' „To ni mogoče!" je jecljal doktor Müner izven sebe in se naslonil, tresoč se od razburjenja, na stol. „To ni mogoče! Vi se v svojih sumnjah gotovo motite, gospod Born!"
Detektiv je stresal glavo, s premišljenim obi-azom zroč pred se.
„Saj bomo videh, gospod doktor! Jutri, — da, morda že danes upam na gotovost!"
„Gotovost! Kako to?"
„No, na najpriprostejši način. Odgovoril sem na ta inserat in pričakujem, da se mati oglasi."
„Vehki Bog! To ste storili?" je vskhknil doktor Milner v grozni osuplosti.
„Čemu ste se pa radi tega tako prestrašili ?"
„O saj se nisem prestrašil, čudim se samo — ali morda kaj veste o otroku?"
„Ne, poznati hočem le mater."
„In vi mislite resnično, da —"
„Grofica Melanija, o kateri se meni, da je mrtva!" ga je prekinil urno in odločno Born. „Ali ta sumnja, gospod doktoi', ni jako verjetna?"
„O ne! ne! — Vsemogočni! če resnično-še živi!" je vskli-knil zdravnik v nepopisni razburjenosti. „A blazna je misel na to."

„Vi dvomite, gospod doktor, ker se vam zdi nemogoče, da bi se bila grofica rešila iz goreče najemnikove hiše?"
To tako nepričakovano vprašanje detektiva je učinkovalo kakor blisk.
Doktor Milner je prebledel in strmel na Borna kakor okamenel. Po vsem telesu se je silno pretresel in v silni osuplosti je zakričal.
Bom mu ni pustil časa, da bi se zavedel, videl je, da je na pravem potu, in nadaljeval je urno:
„Poizvedoval sem na pristojnem mestu, gospod doktor. Tudi najemnika sem vprašal. Lahko si torej mislite, da sem o dogodkih, ki so se odigrali v najemnikovi hiši, zadostno poučen. Prepričal sem se, da tiste dve nesrečnici nista bili nikdo drugi, kot grofica Melanija in njena služkinja Dora. Nadalje vem, da je moj tovariš Vračko v družbi z nekim možem došel na večer požara v vas, da bi pomagal nesrečnima ženama. In ta spremljevalec Vračkov ste bih vi, gospod doktor!"
„Jaz?" se je zravnal doktor Milner v divji razburjenosti. „Jaz? — Vi se motite. Jaz o vseh teh stvareh ničesar ne vem. Jaz nisem bil nikdar v onem kraju I"
„Najemnik, krčmar in drugi ljudje v oni vasi . pa to trde!"
„To ni mogoče! Ponavljam, da mi je vse, kar govorite, popolnoma novo!"
„Gospod doktor, vi me ne boste premotih, če se še tako trudite! Spominjajte se, kaj sem dejal pri svojem prvem obisku. Odpotovah ste in gospod Vračko istotako. Nekega večera pa sta prišla zajedno ž njim na isti kolodvor rezidence. Imeli ste torej isti vozni hstek. Sedaj vem, česa popreje nisem vedel. Tajih ste, da ste potovah z Vračkom, a neki njegov uslužbenec vas je spoznal in zapazil, da ste govorili z Vračkom. Prihajala sta takrat oba iz one vasi. To vse je dokazano. Menim torej, da boste slednjič nehali tajiti in da mi boste pripovedovali o dogodkih, ki so se vršili pred požarom najemnikove hiše?"
Doktor Milner je imel med detektivovim govorom dovolj časa, da se je zavedel. Njegovega sklepa, da neCe ničesar izdati,
niso Bornova izvajanja prav nič omajala. Ne, povedati ni hotel ničesar, niti beseda naj ne pride preko njegovih ustnic. Kajti če prizna, česa ga detektiv dolži, potem sledi iz tega, da pove vso zgodovino Melanije, v kolikor mu je ista znana. Potem pa mora tudi povedati, kako je živa pokopana deklica nekoč izginila iz svoje rakve in iz groba, odkriti mora svojo najsvetejšo tajnost, priznati bi moral, da je skrival Melanijo v svoji hiši in da je stara Dora sedaj v isti sobi, v kateri je nekoč bivala njena nesrečna gospodarica.
In vsega tega ni mogel in ni hotel. Ne, nobena moč na svetu mu ne sme iztrgati te tako dolgo in s strahom prikrite skrivnosti.
Mislil tudi ni, da bi Melanija še živela. Oni inserat je bil lahko od Kamile, ki si je hotela ž njim dobiti gotovost o smrti Melanije, morebiti pa je tudi upala, na tak način premotiti svoje tovariše in speeielno detektiva.
Ne, Melanija je bila mrtva 1 Tudi Sigmund ni več med živimi.
Doktor Milner ni niti najmanje dvomil, da je postal baron žrtev Kamile. Imel torej ni vzroka temu detektivu vse razo-deti, kar je tako dolgo skrival v svojem srcu.
Vsi ti pomisleki so kot blisk prešinih njegove možgane, zdajci je bil pripravljen na najskrajnejše.
Bilo mu je tudi v nekako zadoščenje, da Born očividno ničesar ni vedel o Dorini rešitvi in o njenem bivanju v njegovi hiši. Če se le ne bo pokazala, dokler je detektiv Born še tu!
Born je še nekaj časa zaman čakal na odgovor.
„No, gospod doktor," je dejal nato nemiren, „ali mi nimate ničesar odgovoriti?"
„Vsaj tega ne, česar pričakujete!" je odvrnil zdravnik s hladno odločnostjo.
„Jaz vam morem vedno le ponavljati, da ničesar ne vem in da vam torej tudi ne morem ničesar sporočiti."
„Vi tajite, da ste bili takrat z Vračkom v vasi?"
„Niti z Vračkom, niti sam nisem bil ondi!"
„Če vam pripeljemo najemnika, krčmarja in druge ljudi, ki so vas tamkaj videli in če trde ti ljudje nasprotno?"
„Potem bom dejal, da je to pomota!"
„In vi upate, da me na ta način odvrnete od mojega prepričanja? Vi hočete celo dejstva utajiti, gospod doktor? — No, nečem vam pretiti, a opozarjam vas na to, da smatram vašo igro, ki jo igrate z resnico, za nevarno 1"
Doktor Milner je hotel na to nekaj odgovoriti, a tedaj je potrkal nekdo na vrata in koj nato je vstopila — Dpra.
O Bornovi navzočnosti ni ničesar vedela in prišla je zdravniku javiti, da hoče neki bolnik ž njim govoriti.
Ker je gospa Marija med tem šla od doma, ga je sprejela Dora.
Strah, ki ga je povzročil njen prihod, je doktorja Mil-nerja popolnoma omamil. Bal se je, da se bo v prihodnjem trenotku vse izvedelo, kar je hotel prikriti.
Videl je, kako motri Born dojiljo z ostrim, vprašujočim pogledom, seveda Dore ni poznal, ker je dotlej še ni nikdar videl.
Ko se je doktor Milner domishl na to srečno okolnost, je stopil hlastno k Dori ter ji pošepetal nekaj na uho.
„Kdo je büa ta gospa?" je vprašal Born sumljivo.
„O — neka sorodnica moje gospodinje I" je dejal zdravnik s prostodušnim glasom. „Na obisku je pri nas!"
„Tako?" je menil detektiv zategnjeno.
„Da, in javila mi je, da pričakuje neki bolnik moje pomoči!'' je pristavil doktor Milner.
Born je ta jasni migljaj prav dobro razumel, zdravnik mu je hotel s tem reči, da se hoče posloviti.
„Potem nečem dalje motiti, gospod doktor," je rekel in segel po klobuku. „Upam, da se pri mojem prihodnjem obisku ne boste več protiviH odkriti mi, kar želim. Medtem mislim, da bom izvedel gotovost glede anonce."	*
/
S temi besedami je zapustil Bora zdravnikovo hišo in se je povrnil v rezidenco.
Seveda ni bil nikakor zadovoljen z rezultatom svojega obiska, kajti izvedel ni ničesar.
Samo o tem je bil zagotovljen, da je igral doktor Müner v Melanijini zgodovini eno izmed glavnih ulog.
Born se je trdno odločil, da odslej ne bo dal zdravniku popreje miru, dokler ne izsili vsega iz njega. V süi ne bi niti odlašal, ono knjigo, ki bi mu morda še marsikaj razodela, dobiti v svojo oblast.
Prišedši v svojo pisarno, ga je kmalu poiskal njegov zaupni podložnik.
„No, kako je .s Sutneijem in s ponarejenim denaijem?" mu je zaklical Born v napetosti.
„Sutner je nenadoma izginil, gospod komisar!" je javil Šmid z žalostnim glasom. „Jaz sem stražil kolikor sem mogel in uganka mi je, kako se je mogel ta nepridiprav odtegniti moji pazljivosti."
Born je napravil silno neprijeten obraz.
„Kedaj je Sutner izginü?" je vprašal hlastno.
„Ponoči. Včeraj večer sem ga še videl, ko se je podal v svoj hotel. Danes sem čakal zaman na njega. Ko sem potem izpraševal o njem, se je izkazalo, da je skrivno ia neopazen izginil."
„Našli ga bomo zopet!" je dejal Born, očividno pomiijen vsled njegovega poročila. „Gotovo je zapazil, da se ga opazuje in sumi. Zato se je skril v kak skriven kraj, , najbrž pa ne za dolgo. Kmalu se bo zopet pokazal. Le stražite uhco, kjer se po našem mnenju nahaja delavnica ponarejenega denarja, kolikor mogoče pazljivo. Potem bomo nekega dne zasledili tudi Sutnerja."
V tem trenotku je prinesel pismonoša cel zavoj pisem in en brzojav.
Born je segel po poslednjem in vesel vskhk se mu je izvil, ko ga je prečital:
„Ljubi ŠmidI" je dejal razburjen. „Vzemite voz, peljite se na kolodvor in stopite na prvi vlak v N . . . . Če hitite, ga še lahko dobite. Tu imate pisma 1 Mestni policijski urad nam brzojavlja, da je črni kovček nekdo reklamiral in da so tega moža po mojem naročilu prijeh. Privedite tega Sutnerjevega komphca s seboj. Vaš posel bo ta čas prevzel kdo drugi I"
Smid je vzel telegram in odhitel.
Born je med tem pregledal mnogoštevilna pisma. Slednjič je vzel enega, ki je nosil pečat iz Monaea ter ga odprl. Bilo je Pavlino pismo.
„Ljubi gospod Born!" — je pisala služkinja — „Naznanili ste mi v svojem pismu, da zahteva vaša pravda za dedščino, da se še dalje časa mudite v rezidenci. Silno me veseh, da stvar tako lepo napreduje in vsled tega imam najlepše nade za najino bodočnost!
Kar se mene tiče, vam moram javiti gotovo veselo sporočilo, da pridem ' kmalu v rezidenco, kjer hočem tudi ostati. Opustila sem namreč svojo službo pri grofici in zapustim še danes Monaco.
Vzroke, ki so me dovedli k temu koraku. Vam obrazložim pri skorajšnjem svidenju.
Do tja Vas srčno pozdravlja
Vaša Pavla!"
Osupnjen je izpustil Born to pismo iz rok.
„Kaj pomeni to?" je mrmral zamišljen. „Tu seje nekaj zgodilo, kajti brez tehtnega vzroka služkinja ne pusti svoje službe! Ta preobrat stvarij v Monacu mi ni prav nič ljub. Grofovskega para ne smem na noben način izgubiti iz očij in služkinje tudi ne. Seveda moram ostati sedaj tu. Koga pa naj pošljem mesto sebe v Monaco?"
Hodil je zamišljen in čmeren nekaj časa gor in dol. Naj-brže — si je dejal, misleč, da je to pravo, — Pavlin odhod iz Monaca ni prostovoljen, ampak od Kamile prisiljen. Čemu, to bo itak kmalu izvedel od' služkinje.
Objednem se je porodilo v njem tudi resno vprašanje, če mu more Pavla v bodoče pod tako izpremenjenimi okolišči-
nami še kaj koristiti. O tem bi moralo odločiti njuno prvo snidenje.
Če bi bil Born le slutil o Pavlinem poslednjem odkritju, bi bil njen prihod z radostjo pozdravil.
Ko je segel po drugih pismih, ki so došli zanj, je vstopil neki uradnik ter mu javil prihod barona Fehksa Torgavskega in Sidonije.
120. poglavje.
Odkritje ljubezni.
Grof Herbert je Pavlino pismo, ki ga je hotel odpreti, izpustil iz roke in pogledal začuden Kamilo, ki je tako hlastno in burno vstopila.
Kamüa, misleč, da bo s svojo razburjenostjo le opominjala na pomen pisma, se je ui'no zavedla in dejala s prisiljeno mirnostjo :
„Slišala sem, ljubi Herbert, da si povpraševal po meni. Šla sem naizprehod, dočim si ti še spal."
Grof je urno pokimal in odgovoril z ne ravno prijaznim glasom.
„Da, hotel sem s teboj govoriti radi najinega odpotovanja. — Ti si Pavlo odslovila?"
„Seveda! Žal je med mojo odsotnostjo nenadno izginila."
„Zakaj žal?"
„No, ljubi Herbert, prišla sem ravnokar na to, da se je to zavrženo bitje za svoj odpust maščevalo I" je odvrnila Kamila, pripravljajoč se zvito na to, kar ima sedaj priti. „Okradla me je I"
„Kaj? AU veš to gotovo?" je vskhknil grof razburjen in
jezen.
„Seveda, ravnokar sem se prepričala o temi" „Kaj ti je ukradla? Tvoje j uvele?" „Da, to se pravi en del!"
„Jeh mogoče?" je vskliknil grof Herbert plamteč od jeze. „Sedaj razumem, zakaj si tako razburjeno vstopila. Kako pa je mogla priti ta oseba do tvojega nakita?"
„Imeti je morala ponarejene ključe. Jaz imam svoje stvari vedno zaklenjene."
„Odredil bom takoj, da sejo zalezuje! Monaco še ni mogla zapustiti."
S temi besedami je stopil k zvoncu, toda Kamila ga je zadržala.
„Pusti to, Herbert! Vse to je zastonj!" je dejala. „Tatica je stvari ali tako dobro skrila, da jih ne bo mogoče najti ali pa je že odšla preko italijanske meje in našla na oni strani varno skrivališče. Toda jaz mislim, da se z zunanjim nakitom ni zadovoljila. Poglej vendar, ljubi Herbert, če tudi tebi ne manjka."
„Moj Bog! Ti vendar ne misliš, daje menda denar — toda ne, Pavla ni mogla vedeti, da imam v mizniei shranjene velike svote."
„O, ta zahrbtna kača je vedela vse!" je vskliknila Kamila polna jeze in sovraštva. „Jaz vem, da je prisluškovala pri vratih. Torej bo tudi vedela, da je bankir poslal denar!"
Grof je tresoč se od jeze že stal pri mizi, in je zaArrtel
ključ.
Vzel je hlastno posamezne zavitke z bankovci iz nje ter jih prešteval.
„Resnično!" je zakričal v strašnem strahu. „En zavitek manjka!"
„No, kaj sem dejala?" je triumfovala Kamila. „O, moje slutnje! Ali se še spominjaš zagonetne tatvine takrat v gradu Ratibor. Na nerazložljiv način je izginila vehka svota iz bla-. gajne v tvoji sobi, Herbert. Sedaj sem prepričana, da je bila tudi takrat Pavla tatica!"
„Jaz istotako! In to zavrženo bitje naj odide brez kazni s svojim plenom? Ne! Takoj grem k policiji!"
„Ah, Herbert, jaz nimam upanja, da nam more pohcija v tej stvari pomagati! Počakaj še, predrzna tatica je vendar že zdavnaj na varnem!"
„Potem hočem vendar vedeti, kaj ve sluga."
„Nič! Vprašala sem ga že!" ga je prekinila urno Kamila. „On ve samo to, da je Pavla svoje stvari spravila in odšla.
„Morda najdemo kaj v tem pismu. Morda se izda v njem samal" je vskliknil Herbert in vzel Pavlino pismo, ki ga je poprej vrgel na mizo, zopet v roke.
„Oh! Pisala ti je pismo?" je dejala Kamila z dobro igranim presenečenjem.
„Da, sluga mi je izročil to pismo s pripombo, da je od Pavle."
„In ti ga hočeš citati?"	«
„Seveda! Mogoče je vendar, da njegova vsebina —"
„Ni druzega kot laž in očitanje," ga je prekinila Kamila z naraščajočim strahom. „Da, to je gotovo? Pavla — sedaj se spomiojam — se je nekoč izrazila, da me bo pri tebi očrnila, da ji boš moral vse verjeti. Sedaj je svojo grožnjo izpolnila. To je nizkotno maščevanje od nje. Vrzi pismo v ogenj, Herbert! čemu bi se po nepotrebnem zopet razburjal!"
„O, očitanja od osebe kot je Pavla me ne morejo razburiti!" je odvrnil zaničljivo in je hotel odpreti pismo.
Kamila je izprevidela, da ji ni več mogoče preprečiti, česar se je tako bala in prevzel jo je obup.
Ne, njen soprog ne sme čitati Pavhnega pisma, slutila je, da mora iz tega nastati najhujša nevarnost za njo.
„če hočeš torej na vsak način poznati vsebino pisma, potem naj prečitam jaz najpreje!" je dejala s težavo premaganim strahom in razbuijenjem.
Grofa je to njeno početje tako iznenadilo, da je mirno dopuščal, da je Kamila strgala zavitek, vzela ozke papirnate liste iz njega in jih z gorečimi, jeznimi očmi prečitala.
Naenkrat se ji je izvil silen, demonično jezen krohot, zložila je zopet liste in stopila ž njimi v kot k kadilni mizi, na kateri je brlela sveča.
„Saj sem si mislila!" je siknila besno. „Nič druzega kot strupena, nesramna očitanja! Prihraniti ti hočem stud, ljubi Herbert, ki bi ga vzbujalo čitanje v tebi!"
„Toda Kamila! — če tudi! Daj mi pismo!" je vzkliknil grof in hitel k nji.
Toda Kamila je držala Pavlino pismo že nad gorečo svečo. Listi so visoko zaplamteli in so padli v prihodnjem trenutku kot kupček pepela na tla.
Z mirnim smehljajem se je obrnila Kamila k svojemu soprogu.
„Ti resnično nisi ničesar izgubili" je dejala in kazala z zaničevanjem na zgorele liste pisma. „Najboljše je tako, kajti če bi ga bil čital, bi bilo morda vendar ostalo nekaj tega strupa v tvojem srcu in bil bi se po nepotrebnem razburjal."
Grof Herbert je sicer nevoljen grajal njeno početje, a bil je predober, da bi uganil pravi vzrok Kamilinega zvitega dejanja.
Pavlino pismo mu je bilo pravzaprav tudi malo važno, in Kamila ga je znala prav dobro s prilizovanjem in ljubkovanjem zopet pomiriti.
Na njeno prigovarjanje je tudi opustil, policijsko zalezovati Pavlo kot mišljeno tatico. Odslovil je slugo z bogatim darom ter se je pripravljal na odhod iz Monaco.
„Ali se podava v Nico, ljubi Herbert?" ga je vprašala Kamila zvečer.
„Najraje bi se vendar vrnil v domačijo!" je odvrnil z obotavljanjem.
„Kako — na Ratibor?" je vskliknila presenečena in oči-vidno ne vesela. „Da!"
„Toda odkod naenkrat ta prevrat pri tebi, ljubi Herbert? Kaj pa naj tam počneva? Pred kratkim si se vendar še sam silno branil, vrniti se v domovino!"
„Da, res je — to vem dobro!" je prikimal. „In resnično si prav nič ne želim tja. A naše razmere, ljuba Kamila, stoje tako slabo, da ne moremo storiti nič pametnejšega, kot povrniti se na Ratibor."
„Pomish vendar, kakšnim neprijetnostim bi bila tamkaj izpostavljena!"
Grof Herbert je izdihnil bolestno in skrbno. Vedel je dobro, da bi pravda tamkaj vrgla še večje sence nanj, kot tu v tujini.
Nobenega prijatelja ne bo več našel v domačiji,, morda bo od vseh zaničevan, že radi Kamile.
„Ah ne, takšno življenje bi ne bilo po mojem okusu 1" se je branila Kamila. „Za božjo voljo, Herbert, pusti to idejo. Poj diva za moj del v Pariz, ah kam drugam. Sicer bi ostala ravno tako lahko še nekaj časa tu v Monte Carlo!"
„Ne, ne!" je zatrjeval grof.
„No, dobro, a na noben način ne na Ratibor ali sploh v domovino!"
„In — od česa naj živiva v tujini?" je dejal z grenkim usmevom.
„Pa!" se je smejala brezskrbno. „Saj imava še denarja v obihei 1"
„A kako dolgo še, in zadnji vinar nama poide!"
„Do tja dobiva pravdo, kajti dobiti jo morava!"
Kamila je nejevoljno skomizgnila z rameni in je zaničljivo in pomilovalno gledala obupnega soproga.
• „Öakajva, kaj se zgodi!" je dejala z veselo mirnostjo. „Kaj pomagajo skrbi? In da rešiva vprašanje najinega odpotovanja — kam si se odločil?"
„Ce ne greva v domovino, potem mi je vseeno, kam greva!" je mrmral grof čmerno. „Rešitev prepuščam tebi!"
„Dobro, potem za enkrat sploh ne odpotujeva, ampak ostaniva še tu v Monte Carlo," je odvrnila Kamila zadovoljno in zapustüa sobo, ne da bi čakala na odgovor svojega soproga.
Mladi knez Aleksander Orlov je kazal za družabnico svoje tete pozornost, ki je postajala vsaki dan večja,
Melanija Bergova se je seveda trudila, da bi se mu izognila in se je vedla tako hladno in rezervirano napram mlademu možu, kakor se je pač dalo to v njeni službi.
Vsak dan je hodila ob gotovem času od doma in kne-ginja je ni nikdar vprašala, kam.
Melanija je ostajala vedno le eno uro od doma in se je vračala ravno tako tiha in melanholična, kakor je odšla.
Ti izprehodi so vzbujali v Aleksandru največje zanimanje. Seveda Melanije ni mogel naravnost vprašati in njegova teta mu je dejala, da se gre Melanija gotovo izprehajat.
S tem pa se Aleksander še ni zadovoljil. Melanijina skrivnost in tajnost je dobila s tem še večjo prikupljivost zanj in je vzbujala v njem objednem tudi ljubosumnost.
Ali je imela družabnica morda kakega prijatelja, ali eelo kakega skrivnega ljubimca, s katerim se je shajala na svojih izprehodih?
Tako se je izpraševal Aleksander Orlov in sklenil je, da si poišče gotovost.
Ne sluteč njegov namen, je Melanija nekega dne zopet zapustila hotel kneginje in je šla, popolnoma zavita, po ulicah rezidence. Niti opazila ni, da ji Aleksander v mali oddaljenosti sledi.
Mladi knez, ki mu je bilo špioniranje novo in ki ga ni bil vajen, se je trudil, da ne izgubi urno hiteče izpred oči.
Zdaj je prišla mimo visoke hiše v neki jako živahni uhci. Bilo je to poslopje glavnega poštnega urada.
Ko se je Melanija površno ozrla na vse strani, a svojega sledilca ni opazila, je izginila skozi enega izmed mogočDih portalov v hišo.
Začuden je zrl Aleksander za njo. Poznal je notranjščino glavne pošte in vedel je, da je mogla iti Melanija skozi ta uhod edinole v oddelek za pisma. Šla je torej po eno za njo določeno pismo!
„S kom si dopisuje na tako skrivnosten način?" se je vprašal knez Aleksander nemirno. „O gotovo! Ona ima srčne skrivnosti, kajti čemu bi sicer hodila sama po njegova pisma! To je torej vzrok njenih rednih izprehodovl"
Njegova domišljija mu je kazala tu skrivno Melanijino razmerje z nekim neznancem. Kdo je bil ta? Baron Čemšeniški
je mrtev, torej mora biti kdo drugi tako srečen, da bije zanj srce te ženske, katero je Aleksander ljubil z A'-sem ognjem prve resnične strasti. Da, ljubil je Melanijo, družabnieo svoje tete, to tuje, tajinstveno, tiho bitje, in postal je ljubosumen napram srečnemu, neznanemu tekmecu.
Podal se je na drugo stran ulice, kjer je hodil počasi gor in dol, napeto opazoval portal poštnega poslopja in poln nemira čakal, da se Melanija vrne.
Kakor on, je čakal dozdevno tudi nekdo drugi na nekoga.
Neki mož v lovski obleki se je postavil v bližino portala in je motril s paznim očesom vsakogar, ki je prišel iz pošte in sicer posebno dame.
Aleksander ni zapazil tega moža, ki ga tudi ni poznal. Fogel, ki je tu čakal z izrazom, kot da pazi na kako redko zver, bi bilo to istotako malo vzbudilo v knezu Aleksandru kako sumnjo.
Fogel ni čakal brez tehtnega vzroka.
Prišel je danes iz rezidence, ker je prejel od Pavle pismo, v katerem ga obvešča o svoji vrnitvi. Določila mu je kraj, kjer hoče ž njim govoriti. Pismo je poleg tega obsegalo vesti, ki so gozdarskega pomočnika silno razburile in brez obotavljanja je hitel v rezidenco. Na potu k onemu od Pavle določenemu kraju je srečal nepričakovano naenkrat Melanijo Bergovo in pogledal ji je slučajno v oči, katerih potez pajčolan ni popolnoma zakrival.
Kot da je videl kako prikazen, tako se je Fogel v prvem trenotku prestrašil.
Hitela je urno mimo in ni ga opazila v silni množici ljudstva.
Gozdarski pomočnik je zrl kakor v sanjah za njo, potem pa se je odločno zravnal v svoji onemoglosti in ji sledil.
„Morda sem se motil, kakor se je motil tudi Koh!" je mrmral. „Videti moram še enkrat njen obraz, na vsak način!"
In sedaj je stal v nepopisni razburjenosti, seveda s popolnoma drugimi čustvi kot Aleksander, na svojem mestu.
Preteklo je precej časa.
Fogel je mislil na svoje snidenje s Pavlo; ko bi ostal, ne bi je več našel. Vkljub temu ni šel.
Slednjič se je pojavila Melanija zopet na ulici.
Gozdarski pomočnik je stopil urno nazaj in jo je pustü mimo.
Melanija je šla nazaj proti hotelu kneginje.
Fogel je sledil njenim stopinjam in na prihodnjem cestnem vogalu, kjer je morala Melanija radi množice voz nekaj časa čakati, je stopil naenkrat prednjo in ji je strmel v obraz.
Šele sedaj je Melanija zapazila gozdarskega pomočnika in umaknila .se mu je, med tem ko je prebledela pod pajčo-lanom, z izrazom silne prestrašenosti.
Fogel se ji je približal z groznim obrazom.
V	tem se je Melanija zravnala, vsklik divjega, obupnega smrtnega strahu se ji je izvil iz prsij, obrnila se je urno in tresoč se je hitela skozi ulico, po kateri je prišla, nazaj.
Bilo je kot da je izgubil tudi Fogel vso zavest, kajti sledil je bežeči, ne da bi pomislil, kakšno pozornost je zbujal s tem.
Melanija je shšala njegove korake za seboj in jela obupno
hiteti.
V	tem so zapazile njene preplašene oci mladega kneza Aleksandra, ki ji je prihajal urno nasproti.
V	prihodnjem trenotku je stal ob njeni strani in objel je utrujeno deklico z obema rokama.
„O rešite me! Rešite mel" je kriknila Melanija v blaznem strahu in se je oklenila t]'esoč se roke mladega moža.
„Pred kom? Kdo vam grozi?" je vskhknil on in se divje oziral naokrog.
„Oni mož tam, — o — kje je sedaj?" je jecljala Melanija brez zavesti. „Ali so bile le sanje, ah ni bil v resnici?" je šepetala neslišno.
„Kdo? — za božjo voljo, koga menite, gospica Melanija? Kje je ta lopov, da ga kaznujem?"
O Foglu vendar ni bilo nobenega sledu več. Čim je videl, da je našla Melanija varovalca, je odbežal.
Ko se je knez Aleksander prepričal, da Melanijin sovražnik ni več blizu, je poklical bližnjega izvožčka, dvignil še vedno tresočo se deklico vanj in se povrnil ž njo domov.
Tu je izročil Melanijo hišini in je poiskal svojo teto, kateri je povedal o ravnokar doživelem dogodku.
Kneginja je hitela takoj v Melanijino sobo in pustila Aleksandra v silni razburjenosti z njegovimi mislimi in sum-njami samega.
Zopet je prišlo nekaj o Melanijini prošlosti na dan.
Aleksander bi bil dal mnogo za to, ko bi bil mogel najti moža, pred katerim je Melanija tako prestrašeno bežala.
Čez eno uro je prišla kneginja zopet v salon.
Njen obraz je bil jako resen in odgovarjajoč na vsako Aleksandrovo vprašanje, je dejala:
„To strašno srečanje z onim neznancem ima hude nasledke za ubogo Melanijo. Bolna je in ima mrzlico. Poklicala sem zdravnika!"
„Moj Bog!-' je vskliknil Aleksander prestrašen in pristavil skeleče: „Ali ji bo pač kmalu bolje?"
„Jaz mishm' da! Le pomiri se, ljubi Aleks! Do jutri bo gospica Bergova menda premagala vse hude nasledke! —
Kneginja je imela prav, drugo jutro je prišla Melanija zopet v salon, a izgledala je še zelo bleda in prepadla.
Z materinsko skrbnostjo jo je izpraševala kneginja o njenem stanju, dočim Aleksander ni govoril skorej ničesar, ampak opazoval Melanijo neprestano z vprašujočimi pogledi.
Ne dolgo na to se je javil kneginji neki odvetnik, ki jo je prosil za važen pogovor.
„Morda pride ta mož od tvojega soproga, ljuba teta," je pripomnil Aleksader začuden kneginji. „Stric ti bo jutri izročil
svoj odgovor na tvoje zadnje pismo po svojem osebnem odvetniku."
„Najbrže bo tako!" je prikimala kneginja z resnim nasmehom. „Sprejela bom odvetnika sama. Zabavaj med tem go-spico Bergovo!"
Nato se je podala kneginja v sprejemnieo, kjer jo je čakal obiskovalec.
Melanija in Aleksander sta si sedela naenkrat sama naproti.
A komaj je bila kneginja zunaj, se je Melanija Bergova dvignila.
„Prosim, oprostite mi, visokost!" je dejala v zadregi, „pisati moram neko važno pismo."
„O, gospica Berg, aü to pismo nima še časa?" jo je prekinil urno Aleksander in ji zastavil pot.
„Ne, resnično, visokost! Pismo je važno!" je jecljala ona in skušala z nervozno hlastnostjo iti mimo mladega kneza Aleksandra.
Aleksander je dobro razumel, da je bilo to važno pismo deloma le pretveza.
Melanija se je bala samote ž njim, ko je čutila, da hoče govoriti o včerajšnjem dogodku in da jo namerava prositi pojasnila; in tega ni hotela, kajti odgovoriti ne bi mogla na njegova vprašanja.
Zapazila pa je tudi, da ji brani Aleksander z neko nenavadno resnostjo oditi, v njegovih razburjenih potezah je čitala trden sklep in nenavadni ogenj njegovih očij jo je napolnil z bojaznijo in strahom.
„Samo par minut, gospica Bergova!" je odgovoril Aleksander. „Upam, da ste svoj včerajšnji strah popolnoma premagali?"
„Da, srčno se vam zahvaljujem, visokost," je odvrnila boječe in je nato uprla svoje vehke modre oči z gorkim izrazom zahvale vanj. „Ah, ko bi mi ne bili prišli vi tako slučajno na pomoč, potem —"
„Potem bi vam bil pač kdo drugi pomogel, ljuba go-spica," jo je prekinil smehljaje Aleksander. „Moja zasluga ni tako velika. Toda oni človek, ki vas je zasledoval, čemu je storil to?"
„Ali, — jaz ne vem!" je dejala Melanija izven sebe.
„Aü vas je poznal? Ali ga poznate vi?"
„Ne! Ne! Moral — se je pač motiti, smatral me je pač za drugo!" je jecljala hlastno Melanija.
„A to je vendar čudno, da bi vas neznanec, ki vas ni nikdar popreje videl, na tak način prestrašil!" je dvomil Aleksander. „Morda se motite vi, ljuba gospica. Mož vas je poznal gotovo iz prejšnjih časov?"
„O ne!"
„Ah, ljuba gospica, vi gotovo nečete, da o tem poizvedujem!" je dejal mladi knez z bolestnim očitanjem. „Vi se bojite, da bi prodrl na ta način v vašo preteklost, ki jo tako tajno skrivate. O, zakaj je ne morete zaupati meni in moji teti? Saj vam hočeva le dobro in našli ne boste zvestejših prijateljev, kot naju!"
„O moj Bog! Usmihte se me, visokost! Vi ne veste, kako me mučite s takim očitanjem!" je vskliknila Melanija s solzami v očeh.
„Nič mi ni bolj tuje, kot vas raniti, ljuba gospica!" je govoril goreče in ji srčno stisnil roko. „A ne smete se tudi preveč čuditi, če se posebno zanimam za vas. Vi ste tako ta-jinstveno bitje, vi ste tako obdani od skrivnosti in se tako skrbno trudite, taiste prikriti, da morate biti vsled tega silno zanimivi. Vi niste tista, za katero se izdajate. Že enkrat sem dejal, kaj si mislim. O, odprite enkrat ta temni pajčolan svoje preteklosti. Saj mi hočete — kakor ste pred kratkim dejali — zaupati, kakor — svojemu bratu! Dokažite to s tem, da mi odkrijete samo sebe. Povejte mi svojo zgodovino!"
„Tega ne morem!" je vzdihnila Melanija, obupno se braneč mladega kneza Aleksandra. „O, bodite usmiljeni! Ne silite več vame!"
Pri tem mu je hotela odtegniti roko in odhiteti.
A Aleksander je ni izpustil. Njegovo razburjenost, njegovo strast je to še povečalo. Bil je ginjen od njenih solz, a neprestano ga je obvladalo močnejše čustvo.
„Melanijal Sedaj ali nikoli!'' je vzkliknil poln gorečega, strastnega razburjenja z glasom, ki jo je pretresel do notranjosti. „Prosim vas: govorite 1 Zaupajte mi, kajti pri Bogu, nikdo na svetu vam ne bo boljši in zvestejši prijatelj, kot jaz!"
„A čemu, visokost? Zakaj vzbujam tako vaše zanimanje?"
„Zakaj? — O, Melanija!"
„Pustite mi mojo skrivnosti Pojdite mimo mene, kakor greste mimo neznatne poljske cvetke. O ko bi mogla govoriti, ko bi sedaj že smela, potem bi bili vi edini, ki bi mu vse zaupala!"
„In zakaj tega ne smete?"
„Ker — ah! Ker bi bilo potem moje življenje v nevarnosti in morda tudi vaše!"
„Radi sovražnikov, ki vas zalezujejo?"
„Da, da! — ali več ne morem povedati. O, prosim, varujte me!"
„In vendar mi morete sedaj še več povedati, Melanija! Kajti kako naj vas branim pred vašimi sovražniki, če jih ne poznam?"
„Ah, saj bi me ne mogli braniti. Podali bi se morda radi mene v nevarnost — o, poginila bi oba — in tega — tega ne smete storiti. Za mene se ne smete žrtvovati!"
„Z veseljem, Melanija, vzamem vsako nevarnost za vas nase! S svojo srčno krvjo bi vas branil pred vsakim zalezovanjem!"
„O — ne dalje! Ne dalje, visokost!" je kričala Melanija tresoč. „Tako mi ne smete govoriti!"
„Jaz ne smem? Melanija! In vendar hočem, moram slednjič govoriti, da vas ljubim! — O, ne glejte me tako prestrašeno. Verjemite mi! Le vi izpolnjujete sedaj še moje misli, moje srce. Da, kaj se še izprašujem, kdo da ste? Za mene ste
61a
edina, ki si jo želim, za katero bi hotel živeti in se bojevati! O, ne recite mi zopet trdega „Ne!" Ne na vprašanje, ki vam ga stavim objednem s tem svojim odkritjem!"
„Vi — me ljubite? — Mene?" je dejala Melanija jokaje od bolestnega strahu. „O — usmiljeni Bog!"
V tem vskliku je ležal ves strah, kakor da bi bila smrtna obsodba in ne obet visoke sreče, kar je shšala iz ust mladega moža.
„Veliki Bog! Melanija! Zakaj ste se tako prestrašili mojih besed?" je vskliknil Aleksander brez sape.
„Ker — ah, ker je nemogoče — neizpolnjivo, kar si že-hte!" je dahnila s srce pretresujočo bolestjo. „O, jaz nesreč-nica!" je jokaje vila roke. „Da sem vam morala zadati to bolest! Ah, ko bi raje ne bila nikdar prišla v to hišo! Ko bi me ne bih nikdar videli!"	,
„Jaz hvahm Boga, da sem vas spoznal, Melanija! Z vami je prišla moja sreča!" je odvrnil Aleksander s tophm, nežnim glasom. „In jaz ne morem veijeti, da vas pušča moja ljubezen hladno in brez čustva!"
„Ah, razumejte me vendar, vi najboljši in najznačajnejši mož, ki mi ga je kedaj privedla moja žalostna usoda! Nemogoče je, da vam vračam vašo ljubezen, to ne snie biti, kajti —"
„Vi ljubite druzega?!"
„Ne! Ne!"
„Pač! Melanija, o tem sem sedaj, ko ste mi dejali, da moje ljubezni ne morete vračati, popolnoma prepričan!"
„Vi se motite! Prisegam vam! Nekaj čisto drugega me ovira!"
„Kaj? Govorite, Melanija, in premagal bom to neljubo oviro!"
„Tega ne morete!"
„O, jaz vem, Melanija! Povejte mi: zakaj ne morete ali ne smete biti moja?"
„Tega vam ne morem povedati!"
„Zakaj ne? Meni smete povedati vse — vse!"
,Ne, tudi vam ne! Kajti potem bi vam morala razkriti vse svoje gorje!"
„Ali torej res nimam nobenega upanja, Melanija?"
Nemo, obupno je odkimala z glavo in si zakrila glavo z rokama.
Bled, s tresočimi se ustnicami, goreče oči z izrazom neizmerne bolesti uprte v njo, je stal Aleksander nepremično pred njo.
Kratki in tako lepi sen o rajski sreči, ki ga je sanjal, je nenadno izginil. Nekaj temnega, njemu nepojmljivega se je postavilo kakor grozna prikazen med njegovo ljubezen, njegove upe in med predmet njegovih želja.
Kaj je bilo to? Kakšna nevidna moč mu je izmikala Me-lanijo? Tega ni vedel, v tem trenotku je čutil edinole uničujočo silo besede „nemogoče!", ki jo je izgovorila.
In vendar — tako čudežno je človeško srce — je še tlela lahna iskrica upanja v njem.
Stopil je zopet pred plakajočo, prijel jo je za roki, in jih odmaknil od njenega obraza, med tem ko je tiho in nežno dejal:
„Samo to mi povejte, Melanija: Ali bi bili dejali „da," ko ne bi bilo one ovire?"
„O ne! Tudi potem ne bi bila smela!"
„Tudi potem ne? Moj Bog! Ne razumem vas!" je jecljal Aleksander v grenki prevari.
Stopil je od nje ter strmel nekaj časa v temni brezupnosti nem pred se.
Toda naenkrat se je zavedel in vskhknil s hlastnim, razburjenim glasom:
„Če naj vam verujem, Melanija, da ne poseda vašega sroa nihče drugi, potern vas prosim, da mi razodenete: s kom si dopisujete?" ■
„Z nikomur!"
»O — varati me hočete! Zakaj mi ga ne imenujete, srečneža, kateri vas sme imenovati svojo? Menite, da bi ga sovražil?"
„Ah, kako sihio se motite!"
„In vendar hodite na pošto in jemljete sama njegova pisma!"
„Vsemogočni! Vi veste? Torej ste me videli, ko sem
--o!"
Kot uničena se je zgrudila Melanija v stol, ki je stal za njo.
Aleksander, ki sedaj ni več dvomil, da je njegov sum utemeljen, je zrl z bolestnim očitanjem na njo in dejal grenko :
„Zakaj mi niste tega takoj obstali, Melanija?"
Tedaj je planila urno kvišku in mu je padla v besedo:
„Ne, tako ni, kot si mislite vi! Pismo, ki sem ga včeraj prejela, ni od moža, ki mi je pri srcu. O, ko bi vam smela povedati, zakaj sem pričakovala to pismo s strahom, trepetom in mrzličnim hrepenenjem objednem — a saj tega vam ne smem!"
„Jeli to resnica, Melanija? Pismo ni od moža, ki ga ljubite?"
„Pri Vsegamogočnem — prisegam vam!"
„In vkljub temu hočete obdržati to korespondenco v tajnosti?"
„Jaz ne korespondiram, kakor sem preje dejala. Včerajšnje pismo je prvo in edino, ki sem je prejela!"
„In pismo, ki ga nameravate danes pisati, je odgovor nanj, kaj ne?''
„Da! — A sedaj me ne izprašajte več! Prosim vas! Ne mogla bi vam ničesar razložiti!"
„Potem se hočem ukloniti!" je dejal Aleksander ginjen od njenega prosečega glasu, s katerim je govorila. „Ali zadovoljiti se ne morem z vašim sklepom, z vašim „ne," Melanija!
Ne bom še nehal upati in nekega dne vas bom tudi pridobil, če je vaše srce res še prosto I O, ko bi mi hoteli le povedati, katere zapreke moram premagati, potem bi bilo vse dobro! Ustrašil ne bi se pred nobenim bojem, katerega plačilo ste vi, in naj si bo še tako nevaren!"
„Moj Bog, kaj naj vam odgovorim!" je vzdihovala Mela-nija bolestno. „Govorila bi, izlila bi vse svoje gorje v vaše blago velikodušno srce, odgrnila bi vse zastore, ki zakrivajo mojo preteklost, da bi mogli razumeti, da ne morem drugače, kot sem ravnala! In vendar morajo biti moje ustnice zapečatene. Nobena beseda ne sme preko njih!"
„Kaj vas veže tako trdno, Melanija? Prisega?"
„0^— nekaj, kar je še silneje od prisege!"
„Kaj pa? Ali tudi tega ne smete izdali?"
„Po/edati vam hočem, dasi me ne boste razumeli! — Grozni sovražniki me zasledujejo. Dasi sem se za nekaj časa odtegnila njihovemu zalezovanju, mi lahko vsaki dan zopet preti nevarnost. In kogar seznanim s svojo žalostno usodo, kdor mi ^J^oče pomagati, tega potegnem s seboj v pogubo. In vas, moj knez, hočem pred tem obvarovati."
„To je torej?" je vskhknil Aleksander z bojaželjnimi očmi. „No, sedaj pa hočem vedeti vse, poznati hočem vaše sovražnike! In"če mi jih nečete imenovati, potem pridem tudi drugim potom do cilja!"
„Ne, tega ne smete!" je vpüa Melanija prestrašeno. „Rotim vas! Ne raziskujte dalje!"
„O, Melanija, to bi bila jako dvomljiva ljubezen, ki bi me ne silila k najvišjim nalogam! Ne smete mi braniti, da se bojujem za vas, kajti v tem obstoji sedaj moja edina sreča."
„Pravični Bogi" je vzdihovala Melanija obupno. „Ah nečete uslišaii mojih prošenj!"
„Ne!" je odvrnil Aleksander kratko z glasom trdne odločnosti.
„Tudi zoper vašo voljo sprejmem boj z vašimi groznimi in skrivnostnimi sovražniki. In jaz mislim, da če najdem moža, ki vam je včeraj na ulici grozil —"
,Ne — ne! Tega ne smete! Tega moža ne bodete nikdar našli!"
,Jaz ipak upam! In od njega bom gotovo, z dobra ali z gi-da, izvedel, kar hočem! On spada med vaše sovražnike, to je gotovo, in vi ste ga tudi spoznali, kakor je vaš sovražnik spoznal vas!"
Melanija je dihala globoko in težko. Smrtnobled je bil njen obraz, divja, moreöa bojazen, blazen obup se je izražal v njenih očeh, v njenih potezah. Iskala je sklepa.
,Ce hočete vse to vkljub mojim prošnjam storiti, potem vendar ne bom mogla mirno gledati, kako se podajate v pogubo," je prišlo slednjič s tresočim glasom čez njene ustnice. „Ne, jaz ne morem in ne smem sprejeti vaše žrtve, ki bi bila tudi popolnoma brezuspešna."
„Tega ne verjamem! Zakaj brezuspešna?"
„Ker bi morali poginiti v tem boju, ne da bi me mogli rešiti! In jaz bi zapadla z vami vred gotovi smrti!"
Aleksander se je smehljal.
„Ne boste me preplašili, Melanija!" je odgovoril mirno in odločno. „In če bi moral vsled tega tudi poginiti, potem upam, da se bo zgodilo isto z vašimi sovražniki."
„Ali vas torej ne more ničesar ganiti, da bi me poslušali? — O — potem moram to hišo zapustiti! Izginila bom brez sledu in nikdar več ne boste slišali o meni!"
„Vi hočete odtod?" je jecljal Aleksander preplašen. „Toda ne, vi ne smete! O, za nobeno ceno!"
„Pač! Šla bom še danes, če mi ne obljubite, da odnehate s svojo namero!"
„Ah je to v resnici vaš trdni, neomajni sklep?"
■„Da!" je dejala Melanija z glasom, ki je izključeval vsak dvom.
„Zapustiti hočete mojo dobro teto, ki vas ljubi kakor prava mati? O, pomishte vendar, Melanija, kako nesrečna bi bila! Tako grozno ne morete ravnati!"
„Morala bi, kajti prisiliti me hočete k temu!"'
„Ne, ostanite! — Jaz — vas hočem ubogati!" je dejal Aleksander skrivnostno in s težkim vzdihom.
Odsev radostne zahvale je prisijal iz očij Melanije. Hotela je govoriti, a glas ji je naenkrat odrekel.
Ko je odnehala strašna duševna napetost, je premagala razburjenost zadn'i ostanek njene moöi.
Aleksander ^e videl, kako je omahovala, priskočil je urno k nji in vjel je onesveščeno v svoje roke.
Njena glava se je sklonila na njegove rame, bleda kot smrt je ležala na njegovih prsih.
S solzami gorečega sočustva v očeh je zrl Aleksander na tiho, krasno obličje ljubljene žene, ki jo je držal na svojem srcu, toda ne da bi je smel imenovati svoje. Grenka bolest mu je stiskala srce. Česa ne bi z veseljem žrtvoval, da bi jo pridobil zase?
Od nepremagljive, prekipevajoče sile gnan, se je že sklonil nižje nad onesveščeno.
Njegove ustnice so se dotaknile njenega čela in objednem je kanila vroča solza iz njegovega očesa na njena bleda lica.
Tedaj se je Melanija zgenila. Odprla je oči in hlastno se je izvila s sramežljivo rudečico na obrazu iz Aleksandrovih rok.
„Bolni ste, Melanija!" je šepetal on. „O, prosim vas, odpustite mi, če sem vas ranil!"
„Ah, kaj naj bi vam pač odpustila?" se je smehljala. „Da ste mi razodeli, kar čutite zame? — O, ko bi se vam mogla za to pač tako zahvaliti, kot to zaslužite!"
„Ne hodite od nas! To je vse, Melanija, tega vas sedaj prosim!" je vskliknil Aleksander burno. „In pustite, da ostanem vsaj vaš prijatelj, vaš brat!"
„Srčno rada!"
S temi besedami mu je ponudila Melanija roko, ki jo je pritisnil Aleksander na ustne in obsipal s poljubi.
Toda Melanija še mu je urno izvila in medtem ko je šla proti vratom, je dejala s trudnim glasom:
„Končajva ta pogovor, moj knez! Jaz — ne morem več."
Odšla je in Aleksander je strmel bolestno, v dno duše zadet na portiero, ki se jo počasi zaprla za izginjajočo postavo lepe Melanije.
Ni ostal dolgo s svojimi razburjenimi čustvi.
Čez par minut je vstopila skozi "druga vrata kneginja in se mu bližala z resnim, skoraj temnim obraztitn.
Zrla je iskaje po salonu in nato na razBurjen obraz svojega nečaka.
„No, ljubi Aleks? Ti si sam? Kje je gospica Bergova?"
„Gospica Bergova se ne počuti dobro in je odšla v svojo sobo!" je dejal Aleksander s kolikor mogoče mirnim glasom.
„Ti si tako razburjen. Kaj se je zgodilo?"
„Niči Nič, ljuba teta!"
Kneginja je opazovala zmajaje z glavo mladega moža, ki se je trudil, da bi izgledal miren, a ostrega pogleda izkušene gospe vendar ni mogel varati. Vzdržala se je sicer vsake na-daljne opombe, a skrbni izraz njenih potez je izdajal, kaj si misli.
„Zakaj nisem tako miren, kot,navadno?" je povzel urno Aleksander. „Pričakoval sem, kot si pač lahko misliš, ljuba teta, z neko nestrpnostjo tvojega povratka. Odvetnik je odšel, kaj ne?"
„Da!" je pritrdila kneginja ter vzdihnila. „Imel. si sicer prav s svojim dvomom, ljubi Aleks. On je odposlanec mojega soproga!"
„In kaj ti je sporočil?"
„Tvoj stric zahteva ločitev in jo hoče z vsemi sredstvi izsihti."
„Kaj si odgovorila, ljuba teta?"
„Da ostajem pri svojem sklepu in da mirno pričakujem, kaj bo storil moj soprog!"
„Popolnoma pravilno!" je pritrdil Aleksander zadovoljno. „Tvoja pravica je vendar tudi nedotakljiva! — Ah je stric še v Monaco?"
„Sedaj šel Toda odvetnik je naznanil, da ga imamo sedaj pričakovati v rezidenci!"
„Ajl" se je smehljal Aleksander z grenko ironijo. „Če se stric odloči za odhod, potem si pač lahko mishmo, da pride semkaj le v spremstvu lepe grofice ratiborske."
„Jaz se tega istotako bojim 1" je vzdihnila kneginja. „Kakor sem izvedela od odvetnika, se je grofovski par istotako odločil zapustiti Monaco in poiskati zopet domovino."
„No, ljuba teta, pričakujva prihajajoče odločno in pogumno!" je tolažil Aleksander.
„Jaz sem sklenila, izogniti se gotovemu škandalu!" je dejala po kratkem premišljevanju kneginja.
„Kako? Ali hočemo odpotovati?"
„Da! Če pride tvoj stric v spremstvu te grofice, potem zapustiva rezidenco in odideva v kohkor mogoče oddaljeni kraj!"
„In — gospica Berg?" je segel Aleksander napeto in nemirno vmes.
„Upam, da bo ostala pri naju ter naju spremila! Govorila bom še danes ž njo o tem!"
„O, jaz mislim gotovo, da te gospica Melanija ne bo zapustila, ljuba teta!" je dejal Aleksander odločno.
Kneginja ga je zopet pazno pogledala. Potem je odšla in se podala v Melanijino sobo. —
121. poglavje.
Y ponarejalnici denarja.
Borna je jako iznenadilo, da se ga je upala obiskati Si-donija zajedno z baronom. V gotovem smislu mu je bilo to celo prijetno, tako je imel priliko, spoznati na popolnoma neprisiljen način baronico ter si ustvariti o nji svojo sodbo.
Pomignil je kratko in odločno uradniku, ki je dvojico javil, in koj nato je prišumela Sidonija z ošabno dvignjeno glavo in za na boj pripravljenim, izzivajočim obrazom v de-tektivovo pisarno, spremljana od barona Feliksa.
Born je pozdravil hladno in rezervirano ter se obrnil k baronu, nalašč ignoriral Sidonijo in dejal:
„Pričakoval sem vas pravzaprav šele jutri, gospod plem. Torgavski, in povabil sem na najin razgovor tudi nekdanjega nadzornika Jurja!"
„Lahko si pač mishte, moj gospod, da me je vaše pismo nemalo razburilo," je odgovoril Fehks ter nemirno pogledal detektiva. „Zato sem menil, da bi bilo umestno, da vas koj poiščem in vam dam natančnejša pojasnila. Moja svakinja, gospa baronica Torgavska," je nadaljeval, kazoč na Sidonijo, „ni manj napeto pozorna kot jaz, na vaše izjave glede Lizike!"
„Da!" je dejala Sidonija z ostrim glasom ter je pogledala s prezirajočim pogledom Borna, ki je mirno slonel na svoji pisalni mizi. „Čudim se vašemu silno nenavadnemu pismu, gospod komisar!"
„Kako da se čudite, milostljiva? Ali vas gospa Duboška ni seznanila z mojimi koraki?"
Sidonija se je jezno ugriznila v ustnice ter je potem izustila trdno: „Ne!"
Born se je premišljeno smehljal ter se zopet obrnil proti Feliksu.
„Jaz menim, gospod Torgavski, da gojite še nekaj zanimanja za usodo te mlade deklice, ki je pred nekaj časa nenadoma izginila."
„Gotovo!" je odvrnil Feliks hlastno. .,Sicer ne bi bil prišel k vam. Toda kar tu govorite, me je jako iznenadilo. Izginila I Sicer po vašem pismu, upam, da izvem od vas kaj gotovega!"
„To boste tudi! Gospa baronica vam je pa gotovo že dovolj jasno razložila, da in zakaj je pripravila Liziko do tega, da se je podala k gospej Dubpški?"
„Gotovo, to sem storila!" je vzkliknila Sidonija.
„Način, kako se je ravnalo v tej hiši z Liziko, pojasnjuje, da ste ravnali vi, gospa baronica, v sovražnem namenu napram dekhci !" je dejal Born s povzdiguj enim glasom. ,In gospa Du-boška je bila z Vami seveda v popolnem soglasju ter je to še sedaj !'■
„Take razžaljive obdolžitve zavračam z zaničevanjem!" je vskipela Sidonija burno.
Born je skomizgnil z ledenim izrazom z rameni. Baron je zrl silno presenečen jia Sidonijo in nato na detektiva.
„Gospod komisar," je dejal razburjeno, „prosim dokazov za vse to, kar trdite. Moja svakinja in tudi gospa Duboška sta mi dejali, da se je podala Lizika prostovoljno in rada v hišo te dame."
„In dalje, gospod Torgavski? Kako se vam je razložilo to, da je Lizika tako nenadno izginila?"
„Prišel^sem s svojo svakinjo h gospej Duboški z namenom, da bi govoril z Liziko. Tedaj nama je dama v naše presenečenje povedala, da je Lizika tajao in brez vsakega vzroka zapustila njeno hišo."
„In vi to verujete?" je vprašal Born ironično.
„Da, kakšen vzrok bi imel — dvomiti nad tem?'' je odvrnil baron Feliks osupnjen. „Gospa Duboška nam je dalje povedala, da je Lizika prav živahno korespoadirala z baronom Čemšeniškim in da je gotovo na njegovo prigovarjanje ubežala."
„Oboje je neresnično, gospod baron Torgavski!" je dejal Born z uničujočo mirnostjo in gotovostjo. „Jaz vem čisto natanko, da baron, ki je postal med tem žrtev nesramnega zločina, ni pisal Liziki nikdar niti vrstice. Sploh ni niti vedel, da se je podala v hišo gospe Duboške." •
„Gospod Born, s tem dolžite visoko spoštovano damo
laži!"
„To storim z najboljšo vestjo!"
Sidonija se je pri teh besedah detektivovih pikro nasmejala ter ga je pogledala s sovražnim, besnim pogledom.
„Lizika hiše one dame sploh ni zapustila 1" je nadaljeval Born obrnjen proti Feliksu, ki ga je sedaj poslušal z napeto osuplostjo. „In sicer iz navadnega vzroka, ker se jo je pri tem oviralo! Varuhinja se je izpremenila v jetničarko in Bog ve, kake muke mora uboga deklica še danes trpeti v oni hiši. Jurij, očetovski prijatelj Lizike, je zaman poskušal, ujetnico oprostiti. Prosil me je nato pomoči in obiskal sem gospo Du-boško."
„Moj Bog!" je vskliknil Feliks v groznem strahu. „Tega ne morem verjeti, gospod Born!"
„Tukaj imate dokaz!" je odgovoril Fehks.
„Kaj je to?" je jecljal ta, pogledaje pismo.
„Prosim, čitajte popreje! — Tako!" je dejal Born ter vzel pismo nazaj, potem ko ga je Feliks prečital. „Ta gospica Me-lanija Bergova je prišla tisti dan, ko ste bili s svojo gospo svakinjo pri gospej Duboški in ko ste si pustili od nje pripovedovati dobro izmišljeno povest, v hišo. Bila je takrat nastavljena v nekem modnem magacinu in je prinesla dami različne lišpe. Med tem ko ste vi brezskrbno govorili v salonu z gospo Duboško, bila je Lizika le nekaj sob od vas oddaljena in je povedala Melaniji svojo žalostno povest. Ostalo ste razvideli iz pisma. Upam, da to zadostuje za dokaz!"
„To pismo je hudobno delo lažnjive osebe!" je vskliknila Sidonija, še predno je mogel Feliks odgovoriti. „In Lizika jo je seveda do tega pripravila, a ne v hiši moje prijateljice. Tamkaj je takrat ni bilo več!"
Feliks se je pogladil zmešan, v brezmejni potrtosti preko čela. Vedel ni, kaj in komu naj veruje.
„Ta Melanija Bergova, — kje naj jo najdem?" je vprašal naenkrat detektiva.
„Poiščete jo lahko pri kneginji Orlov, gospod pl. Torgavski! Tam zavzema mesto družabnice!"
„Še danes pojdem tja I" je izjavil Feliks odločno. „Za vsako ceno hočem biti na jasnem! Dejali ste popreje, da ste obiskali gospo Duboško, gospod Born? Kaj ste pa izvedeli o Liziki?-
„Od gospe Duboške — nič druzega, kot to, kar je povedala vam. S tem se seveda nisem zadovoljil, ampak sem upeljal pravo pravcato hišno preiskavo."
„Vsled denuncijacije tako zavratne osebe kot je Melanija' Bergova? — Nesramnosti" je siknila Sidonija.
„In — Lizike niste našhvhiši?" je posegel FeUks vmes, tresoč se od razburjenosti.
„Ne, niti sledu nisem našel o nesrečnici. Vkljub temu ne <lvomim, da je še danes ujetnica gospe Duboške. Ravnal sem tako, da je bilo skrivno odstranjenje dekhce popolnoma izključeno."
„No, ljubi Feliks, sedaj slišite!" je vskliknila Sidonija s triumfujočim smehljajem. „Gospod komisar mora priznati, da Lizike ni našel! Ali je potreba še drugega dokaza za to, da je deklica tisto jutro resnično izginila iz hiše? O, jaz vem prav dobro, moj gospod, kaj pomeni vsa ta komedija!" se je obrnila s temnimi, blestečimi pogledi jeze k Bornu. „To ni nič drugega kot nizka zahrbtnost — maščevanje! In vi, gospod komisar, ste bili goljufani in ste se pustili varati po krivih obtožbah! Upam, da se bosta tako lahkomišljena mlinarjeva hčerka, kakor tudi brezvestna Melanija Bergova primerno prejeli!"
„Dovoljujem si, biti drugih mislij, milostljiva!" je rekel Born ter se zaničljivo priklonil. „Najpreje nameravam gospo Duboško pošteno prijeti. In tudi vi ne boste ušli preiskovalnemu sodniku, ne da bi mu odgovorih na njegova vprašanja!"
Sidonija je prebledela in se prestrašena zdrznila. Toda urno se je zavedla ter se zaničljivo in dozdevno veselo smejala.
Feliks pa, ki ni bil več zmožen brzdati svojo mrzličavo razburjenost in od svojih dvomov popolnoma zmešan, je hlastno vskhknil:
„Gospa Duboška naj da tudi meni račun! Pridite, Sido-nija! Hitiva urno k nji!"
„Jaz grem z vami, gospod pl. Torgavski!" je dejal Born mirno ter vzel klobuk in rokavice. „Brez mene se vam sploh ne dovoli vstop v hišo!"
Z izvoščkom so se peljali vsi trije v Parkovo cesto.
Duri jim je odprl tajni policist. Born je izpregovoril ž njim nekaj besed in se podal nato s Feliksom in Sidonijo v hišo.
Ljudje, ki jih je postavil semkaj, še niso ničesar zasledili, iz česar je sklepal, da se je nahajala Lizika še v hiši.
Gospa Duboška je medtem izpolnila svojo grožnjo in se pritožila pri Bornovem predstojniku o njegovem ravnanju — seveda brez vsakega uspeha.
Obisk, ki ga je danes sprejela, je navdal Sidonijino. prijateljico z novo bojaznijo in potrtostjo.
Da je spremljal barona in Sidonijo sovražni detektiv, je je bilo v dokaz, da Feliks vse ve.
Ta je v svoji razburjenosti takoj planil h gospej Duboški in ji zakhcal:
„Kaj sem izvedel? Povejte mi resnico, milostljiva, rotim vas! Kaj ste štorih z Liziko?"
^Moj Bog! Gospod Torgavski — jaz — kaj naj vam pore-čem?" je jecljala gospa Duboška razburjeno in se je izogibala divje plamtečim pogledom baronovim.
Proseče je zrla na Sidonijo.
Ta jo je pogledala resno in. svareče in urno svoji prijateljici hiteč na pomoč, je vskhknila z jeznim svarečim glasom:
„Da, ljuba Helena, ponovi baronu še enkrat, kar je že slišal iz tvojih ust! Nesramno je, da se te kdo upa tako sramotno sumničiti. Meni ne veruje!" je pristavila grenko, kazoč na Fehksa. Menim, da je rad pripravljen, smatrati to za
resnico, kar onile gospod —" pokazala je zaniöljivo na Borna, „trdil"
„Resnično, gospod pl. Torgavski, jaz vam morem samo to ponoviti, kar ste že izvedeli od mene!" je posegla gospa Du-boška, ki je postala sedaj zopet pogumnejša in mirnejša, z glasom užaljene easti vmes.
„Toda gospod Born ima pismo neke mlade deklice, ki je z Liziko tukaj tistega dne govorila, ko ste mi izjavili, da je Lizika zapustila vašo hišo!"
„Ah —• pismo one modistke na oskrbnika Jurja?" se je smehljala gospa Duboška zaničljivo. „Gospod komisar mi je govoril o tem pismu."
„Ni res, tudi ti veš, kaj naj se misli o tem pismu, o tej nizki denuncijaciji?" je dejala urno Sidonija, obrnjena k svoji prijateljici. „Da, ljuba Helena, to je zahvala od te deklice, ki sva ji priskočili na pomoč I Gotovo je govorila s prodajalko, a ne v tvoji hiši. In obe delujeta skupno; da je bila ta oseba ravno isti dan poslana k tebi, ko sem bila z baronom tukaj, to okolnost sta obe rafinirano izrabili. Tako se resnično lahko zdi kot da je bila Lizika takrat še tukaj."
Gospa Duboška je ujela te opombe, ki naj bi ji bile za svarilo, z urnim umevanjem.
„Gotovo!" je pripomnila naglo. „Pismo obsega razne ob-dolžitve. In jaz ne razumem, gospod pl. Torgavski, kako morete tem stvarem verjeti."
Feliks ni vedel, kaj naj reče, in gledal je vprašujoče in iskaje na Borna.
Ta se je doslej zadržaval kot tihi opazovalec v ozadju. Njega je ta igra obeh gospe, ki sta jo, kazoč na zunaj razburjenost, v srcu pa zadeti od strahu, igrali pred baronom, zabavala.
Zdaj se mu je zdel čas ugoden, da poseže vmes.
„Gospica Bergova, ki je pisala to pismo, me je medtem zagotovila, da je Juriju sporočila golo resnico. Mlado damo, ki se nahaja med tem v hiši kneza Orlova, boste sploh še spoznali, milostljiva!" je dejal gospej Duboški.
„To pričakujem mirno!" je odvrnila ta z zaničljivim smeh Ijajem. ,Ko bi se ta zahrbtna oseba osmehla, potem še ostati pri svojih trditvah, potem bo dajala na to odgovori"
„Seveda!" je vskhknila Sidonija jezno. Prekliče naj, ali pa se bo morala za svoje dolžitve pokoriti."
„Kako dolgo naj sploh še trajajo te sitnosti, moj gospod?" je dejala gospa Duboška Bornu, z ostrim, razburjenim glasom in ga pogledala izzivajoče z jeznoplamtečimi očmi. „Kako dolgo nameravate še oblegati mojo hišo s svojimi uradniki?"
„Tako dolgo, milostljiva, da boste ali ujeto deklico izročili, ah pa dajo moji ljudje najdejo!" je razlagal Born s hladna mirnostjo.
Gospa Duboška se je smejala z onemoglo besnostjo.
„Poiskala si bom pomoči napram vaši samovoljnosti, gospod," je siknila. „Da, in če me pohcijski prezident vdrugič odslovi, potem se bom obrnila na justičnega ministra!"
„Gotovo! In jaz te bom pri tem po svojih močeh podpirala!" jo je zatrjevala Sidonija pogumno. „Saj je na svetu vendar še kaj pravice. Prepričana sem, da minister ne bo odobraval te šikane od strani pohcije. In vi, ljubi Feliks!" se je obrnila k baronu, ,vi morate istotako delovati z vso svojo vphvnostjo na to, da izvojujemo naši prijateljici njeno pravico!"
„Jaz?" je odvrnil Feliks ter nejevoljno skomizgnil z rameni. „Kaj pa naj jaz v tej stvari storim za gospo Duboško?"
„No, reči morate gospodu ministru, da je policija na pod;^ lagi popolnoma neosuovanih sumničenj —"
„Ljuba Sidonija!" jo je prekinil Feliks ostro in odločno. „Saj je čisto umevno, da se tako potegujete za svojo prijatelj^ico. Od mene pa tega ne smete zahtevati. Jaz doslej še nimam nobene sodbe in hočem predvsem gotovosti glede Lizikine usode. Če je ni več tu v hiši, jo je zapustila tistega dne, ki ga navaja gospa Duboška, in tako upam, da se bo gospej Dubo^ki posrečilo'tudi dokazati."
„Resnično, ljubi Feliks, meni se zdi, da ste jako nagnjeni verjeti na obdolžitev zoper mene in mojo prijateljico I" je vskli-knila Sidonija razburjeno.
„Doslej še ne vem, kaj naj verujem," je odgovoril Feliks. „Poiskati hočem to gospieo Bergovo in jo povprašati."
„O, izvedeli boste le nove laži in obrekovanja!" je rekla Sidonija, razjarjena vsled njegove trdovratnosti 1 „Pustite vendar to osebo, ljubi Feliks! Gospod komisar nam hoče itak še pripraviti to veselje, da se seznanimo s to gospieo Bergovo!" je pristavila pikro ter strupeno pogledala detektiva. „Ko bi bila Lizika sploh še tu v hiši, potem je pač gotovo, da bi bili gospodje policisti s svojo znano spretnostjo to dekhco že zdavnaj našli. Kje na primer bi bila skrita? Grospod komisar je dal vendar naravno preiskati vsak kotiček!"
Feliks je gledal z napetim in vprašujočim pogledom na Borna, ki je na Sidonijine zaničljive besede odgovoril zdajci v jako resnem tonu:
„Gotovo se je to zgodilo, a če se Lizike vkljub temu ni našlo, še vedno ne dokazuje, da je sploh ni več tu. Jaz mislim, da se nahaja v tej hiši jednaka ječa, kot na gradu torgavskem, kjer je bila uboga deklica istotako ujeta."
Pogledal je Sidonijo temno in ostro in pri tem se je pojavil v njenih potezah strašen strah.
„Kaj pravite, gospod Born?" je vzkhknil Feliks v brezmejnem presenečenju. „V mojem gradu da je Lizika —
„Laž! Nesramno očitanje je to zopet!" se je vzdramila Sidonija v divjem strahu in obupu. „O, jaz dobro vem, od kod imate to, gospod komisar! Vem, kdo vam je natvezel bajko o dekličinem ujetništvu."
„Vi prav dobro veste, gospa baronica, da to ni nikaka bajka!" je odgovoril Born. „Kajti vi sami ste vzeli Liziki prostost in sami ste poslah Liziko po svojem zvestem slugi prenesti v podzemeljsko skrivališče gradu, in to še ni bilo najhujše, kar ste štorih. Zadovoljiti pa se hočem za sedaj s temi namigavanji. Iz njih boste pač lahko sklepali, da se ne dam v svojem sumu niti od vas niti od vaše prijateljice gospe Du-boške motiti!"
Utis te obdolžitve, ki jo je Feliks sedaj prvič shšal, je bil velik.
62a
Izven sebe, kot okamenel, je strmel na Borna in nato na Sidonijo, ki je smrtno bleda hlastala po zraku.
„Sidonija!" je vskliknil slednjič Feliks po dolgi, mučni pavzi z od razburjenja hripavim glasom. „Kaj je resničnega na tej obtožbi?" In ker ni mogla takoj odgovoriti, je stopil tik pred njo in ji gledal s plamenečimi pogledi v oči, med tem ko je hlastno, preteče in obenem zapovedujoče nadaljeval: „Zagovarjajte sel Če nočete, da verjamem to grozoto, potem se zagovarjajte!"
Tedaj je napela Sidonija vse svoje moči. Čitala je strašen sklep v njegovih temnih, razburjenih potezah.
Ta trenutek je bil odločilen za vso prihodnjost.
Če sedaj podleže, če ga sedaj ni mogla obdržati v svojih lažeh, potem se mora vse zrušiti, potem je gotovo za vedno izgubljena.
In ta misel, ki jo je navdajala z blaznim obupom, ji je dala pravi smrtni pogum ali bolje vso predrznost v stiski se nahajajoče zločinke.
„Ni se mi treba zagovarjati!" je dejala z glasom globoko užaljene nevoljnosti.
„Spominjam vas na dejstva, ljubi Feliks, ki so vam itak znana, in prosim vas, da pomislite, če more potem pasti le senca kakega suma name. Vi sami ste videh in zasledovali zamorca, ki je odvedel deklico iz grada torgavskega. Da, vi ste našli tega nesramneža z deklico zopet v hiši barona Čemšeni-škega! Zakaj — vprašam — me od teh treh takrat nikdo ni pri vas založil, če je bilo tako, kot trdi gospod komisar? A sedaj uvidevam vedno bolje, da je od deklice in od zamorca naperjen proti meni dobro premišljen, rafiniran načrt maščevanja. In tudi vi, ljubi Feliks, se temu nazoru ne boste mogli dalje odtegovati!"
Fehks je bil presenečen od njenih razj)ravljanj. Spominjal se je pri tem na mučne ure svojega gorja, na one prizore v Sigmundovi hiši, ki so omajali njegovo vero v ljubljeno deklico in — dvomil je sedaj iznova.
Ker na Sidonijine besede ni odgovoril, je ta v tihem že triumfovala, kajti mishla je, da je zopet zmagala. Njeno upanje
pa se je omajalo, ko je Born v ledenostrogem tonu iznova nadaljeval :
„Prav imate, gospa baronica, maščevanje se je izvedlo 1 A ne zoper vas, ampak od vas 1 Njega žrtev niste vi, ampak Lizika I Zamorec bo to dokazal! On deklice ni odpeljal iz gradu, hotel jo je le rešiti. To se mu takrat ni posrečilo. Pač pa je pozneje osvobodil Liziko iz razbojniških rok neke stare žene, ki je ravnala po vaši zapovedi. Posrečilo se mi bo najti staro Valburgo, in ona naj potem prizna resnico."
„Veliki Bog!" je vskhknil Feliks poln groze in omahovanja. „Vse to je nemogoče! Sidonija, rotim vas! Odgovorite temu gospodu !"
„Ne, ljubi Feliks, vse to je brezstidna laž in obrekovanje!" je dejala Sidonija s težko pribojevano mirnostjo.
Obrnila se je proti detektivu ter je pričela s silno dostojanstvenim glasom:
„Izraziti vam moram svoje začudenje nad tem, gospod, da ste se dali premotiti od slabo izmišljene laži in da se drznete mene tako razžaljivo dolžiti. Pripomniti vam moram le še, da bi lahko stvar obrnila in pričela jaz tožiti, če bi hotela."
„Na to sem radoveden!" se je smehljal Born zaničljivo. ^Tožiti? Koga pa, gospa baronica?"
„Izraziti bi mogla sum napram tej dekhci in temu zamorcu, ki bi bil bolj verjeten, kot obtožbe napram meni. Seveda mi ne boste verjeli, ker se tako zavzemate za ti dve osebi.' In ker ne poznate niti predzgodovine dekhce, niti one zamorca iz lastne izkušnje, ampak le po lažnjivem pripovedovanju te dvojice, bi bilo to tudi čisto umljivo!"
„Vi me spravljate v največje zanimanje, milostljiva! Ali nečete, prosim, govoriti natančneje?"
„No, gospod, zamorec in deklica sta imela od začetka sem razmerje, to vem gotovo. Zamorec je udri ponoči v grad tor-gavski in odpeljal ljubico, poln ljubosumja napram njenemu varuhu, baronu. Ko je prišla potem v hišo barona Čemšeni-škega, ji je sledil tja. Tudi napram baronu je prevzelo srce za-morčevo kmalu goreča ljubosumnost. Morda se je deklica spo-
znavši svojo korist, vedno bolj bližala baronu. Isto tako mogoče pa je tudi, da je i nadalje visela na črncu in da sta kmalu oba zrla na barona s čustvi največje jeze in skrbi."
„Prekiniti vas moram, gospa baronica! Vi se silno motite! Jaz vem čisto gotovo, da je gojila Lizika popolnoma druga čustva napram baronu, kot trdite vi!"
„Morda je v tem slučaju, kakor sem že omenila, iskala svoj dobiček. Potem pa je moral zamorec spoznavši njeno spremenjeno vedenje, vsplamteti še v večji ljubosumnosti. Baron mu je pretil, ugrabiti mu ljubimko. Ali ne verjamete, gospod, da je moral človek tako vroče krvi, kot ta zamorec, misliti na maščevanje?"
„Če bi bilo tako, kot vi menite, milostljiva — gotovo!"
„In gotovo je bilo tako, kot sem dejala!" je vskliknila Sidonija z jeznim glasom. „Slednjič bi se dali za to najti tudi dokazi."
„To bo pač nemogoče!" je odvrnil Born mirno in odločno. „Kar trdite, je popolnoma nemogoče."
„Mislite? No, jaz upam, da mi bodete dali nekega dne še prav in da se mi boste še zahvalili za ta odkritja, ki vam nudijo lahko tudi jasnosti glede nepojmljive izginolosti barona Čemšeniškega."
„Kako to?" je vprašal Born presenečen in pozoren.
„Namignila sem, da je imel zamorec mnogo vzroka, gojiti napram baronu čustvo skrivne jeze in sovraštva. To čustva ga je pač lahko privedlo do maščevanja. No — ali naj govorim še več — da me boste razumeli? Baron se je nahajal s tem zamorcem sam v popolnoma osamljenem kraju. Nikdo drugi kot zamorec tudi ne ve o nenadni izginolosti baronovi kaj povedati. Ah vam še vedno ni prišlo na pamet, gospod, da je zamorec jako sumljiv?"
„Resnično — ne, milostljiva, ta misel mi doslej še ni prišla!" je odvrnil Born z očividno ironijo in z izrazom najnižjega zaničevanja pogledal Sidonijo. „Svetoval bi vam tudi v vašem lastnem interesu, da ne razšiijate strašnega suma, ki ste ga ravnokar izrekli. Nasledki bi bih za vas lahko prav silno neprijetni."
„Vi zagovarjate zamorca I Seveda!" je vskipela Sidonija besno. „Jaz pa sem prepričana o svojem sumu in ga bom izrekla, kadar in kjer se mi bo poljubilo."
„Sidonija, prosim, bodite previdni 1" je opominjal Feliks. „Vi nimate drugega kot sumničenja in vidite, da gospod Bom na nje ne veruje! Pustimo to temo! Jaz želim samo razlage glede Lizikine usode. Zdi se mi pa, da je čisto nemogoče, izvedeti o tem resnico. Gospod Born trdi, da je Lizika še v tej hiši, gospa Duboška to zanika. Sedaj hočem iti k oni gospici Bergovi in tamkaj izpraševati: Ali bi mi hoteli naznaniti naslov, gospod Born, ali pa me spremiti."
„Rad grem z vami, gospod pl. Torgavski, kajti za sedaj itak nimam tu opravka," je odgovoril Born dobrohotno.
„Potem ostanem jaz tukaj!" je izjavila urno Sidonija. „Morda pridete pozneje pome, ljubi Feliks? Na nadaljna razkritja te gospice Bergove nisem pač nič radovedna!" je pristavila s silnim zaničevanjem.
Oba gospoda sta odšla in Sidonija je ostala sama pri svoji prijateljici.
Ko sta vedeh, da sta brez prič, začeli sta dajati svojemu strahu in svojim skrbem duška.
Posebno gospa Duboška je bila blizu obupnosti in je preklinjala uro, ko je uslišala Sidonijine prošnje in vzela Liziko v svojo hišo.
Sidonija jo je skušala pomiriti in jo navdati z novim pogumom.
„Kaj pomaga sedaj vzdihovanje in tarnanje?" je dejala. „Pomeniva se rajše, kaj nama je storiti, da odvrnemo nevarnost."
„O, ta detektiv!" je vzdihovala gospa Duboška in vila roke. „Veruj mi, ljuba Sidonija, spravil naju bo ta nepridiprav še v ječo!"
„Do tega ravno ne sme priti. In kakor dolgo je dekhca skrita, se nama tudi ne more ničesar dokazati."
„Da, toda kako dolgo naj to še traja?" je tarnala gospa. Duboška. „Jaz umrem vsled teh večnih razburjanj, ta grozni
strah pred odkritjem me ugonobi! In za vedno se deklice ne more skriti. Tresem se vsako uro dneva, da bi slučaj pripeljal oba špijona detektivova k njenemu skrivališču."
„Spraviti jo moramo proč od tod!" je jecljala Si-donija.
„Toda kako? In kam? Neopaženo tega ne moremo izvršiti. In jaz ne vem sredstva, kako bi odstranila stražo."
„Preudarive, ljuba Helena, na eden ali drugi način mora biti mogoče", je odvrnila Sidonija s temnim sklepom in pričela je sedaj s svojo vredno tovarišico tihi, pomenljivi pogovor. —
Born in Feliks sta bila od kneginje Orlove sicer sprejeta, toda ta je dejala, da je Melanija-bolna in da z gospodoma ne more govoriti.
Fehks si je izprosil dovoljenje, da sme priti zopet in se je nato vrnil sam v parkovo ulico, po Sidonijo.
Ko je Born zvečer sedel sam v pisarni, je prišel eden izmed onih uradnikov, ki jim je naročil poizvedovati za Sut-neijem, in mu naznanil, da je zločinca ravnokar našel. ^
„Kje?" je vprašal Born napeto.
„Podal se je v uhco, kjer smo sumili, da se nahaja pone-rejalnica denaija."
„Ali so tam nastavljeni naši ljudje za nadaljno opazovanje?"
„Da, gospod komisar! Vsak korak Sutnerja se natančno opazuje. Ni mogoče, da bi zopet ušel."
„Naprej torej!" je vskliknil Born radostno! „Naprej v ponarejalnicoI Morda se nam posreči tamkaj dober lov!"
* .
Vihar in silen dež sta razsajala po ulicah rezidence tisti večer in sta delala že itak tako samotno severno predmestje še bolj zapuščeno in prazno in še temnejše kot sicer.
V široki, črni plašč zavita moška postava je korakala urno po ulici.
Bleščeče plinove svetilke so le motno razsvetljevale njegovo pot in besni vihar jih je grozil vsaki trenotek ugasniti. Od streh je tekla deževnica v celih potokih in je preplavljala trdi, slabi tlak.
Samotni popotnik je hodil v lužah in malih jezerih, ki so povsod nastali. Trdno zavit v svoj plašč je kljuboval nevihti, da, zdelo se je, kot da bi mu bili dež in vihar ter strašna tema naravnost pogodu.
Niti enega človeka ni srečal v ubožnih ulicah, ki so se raztegovale vedno dalje in vedno samotnejše proti skrajnemu koncu rezidence.
Toda ko je zavil v eno najskrajnejših in najtemnejših ulic, je smuknila mimo njega senca, v temi se je pojavila neka postava in takoj zopet izginila.
Samotni popotnik je za trenutek obstal, a opazil ni ničesar več in je hitel dalje. Silno pihanje in žvižganje vetra in šumljanje dežja je storilo, da se niso slišali koraki dveh mož, ki sta se plazila tesno za njim.
Tema dvema zasledovalcema se je pridružil kmalu še tretji, ki je nenadoma prišel iz kot grob temnega oboka neke hiše, in čez nekaj časa je prišel še četrti.
Zasledovani ni o tem ničesar zapazil. Pač se je parkrat ustavil in obrnil. A videl ni drugega kot črno temo noči okoli in okoli ter neprijetno temne in večinoma neobljudene hiše. Vihar je pogoltnil vsako drugo šumenje in mu je zanašal dež v obraz, tako da je zamogel komaj gledati.
Slednjič je stopil mož pod neko vežo, odprl s ključem vrata, stopil v hišo ter takoj za seboj zopet zaklenil duri.
Komaj je izginil, se je razvilo v zapuščeni ulici skrivnostno vrvenje.
Oni štirje zasledovalci so se ločih.
Dva sta ostala pred vežo, ostala dva pa sta odhitela v nasprotno smer.
Nato so letale temne postave sem in tja.
Kratki klici so zadoneli, ki jih je takoj razpršil veter, sedaj tenak žvižg in nato zopet mir, in ulica je bila zopet mirna, kot poprej. Samo vihar je tulil in deževalo je brez prestanka.
Ko je mož v plašču zaprl za sabo duri, je stal nekaj časa tiho v temni veži ter poslušal. Potem je užgal žveplenko ter prižgal svetilko, ki jo je nosil pod plaščem.
V	ostri luči spoznamo, potem ko je mož odgrnil plašč, Sutnerjeve poteze.
V	tej hiši se je nahajala, kot vemo, ponarejalnica denarja. Zločinec je držal svetilko tako, da mu je razsvetljevala pot, in začel je urno hoditi po škripajočih stopnicah navzgor.
V	prvem nadstropju se je naenkrat ustavil in prestrašen poslušal.
Tenki žvižg s ceste je dosegel njegovo uho.
Poslušal je nekaj časa, ne da bi se ganil, ko pa se je signal ponovil, je nadaljeval svojo pot.
Pred uhodom v prvem nadstropju je izginila tabla stari-narja, ki je tu stanoval.
Hiša je bila toraj čisto prazna — razen podstrešja, kjer je bival Sutnerjev tovariš in opravljal svoj skrivnostni posel.
Kmalu je imel Sutner tudi zadnje stopnice za seboj in poti-kal je kot navadno na vrata svojega prijatelja.
Ta je odprl, zaprl potem zopet skrbno za obiskovalcem in se podal ž njim v sobo, ki je bila s svetilko le za silo razsvetljena.
„Pasje vreme!'' je mrmral Sutner, vrgel svoj premočeni plašč raz sebe ter ga obesil s klobukom vred na neki žrebelj. „A prav ugodno za nas, Janezi Pri tem viharju in potopu smo precej varni, da nas ne straži nobeden neprijetni zasledovalec!"
„Ah mishš, da so ti res že na sledu!" je vprašal pona-rejalec skrbno.
„Seveda! Saj sem ti že včeraj povedal!" je mrmral Sutner jezno. „Vrag vzemi te policijske nosove! Opazil sem dobro, da me opazujejo, in nato sem popolnoma tajno izginil iz hotela.
No, jaz mislim, da bodo dolgo iskali, predno me najdejo!" je pristavil z zadovoljnim smehljajem.
„Prokleto!" je siknil jezno grbasti Janez, ko bi mi ne bil povedal, dajeta VraČko mrtev, potem bi mislil, da steguje on roko za nami. Seveda je še eden tu, človek, ki ga vsakdo iz naše družbe prekolne v dno pekla, detektiv, z nosom kot pes! Born je njegovo ime in on je še eäini, ki se ga resnično bojim. Ce nam bo ta enkrat na sledu, potem smo izgubljeni. To je tako gotovo kot „amen" v cerkvi!"
„Ne slikaj vraga na steno!" se je smejal Sutner in se vrgel na staro škripajoSo zofo. „Born? Tega bi moral tudi jaz poznati, vsaj slišal sem že mnogo o njem! — Hm! Janez, biti moramo silno previdni!" je nadaljeval resno. „Če bo treba, moramo celo prestaviti našo delavnico, kakor težko bi vendar to tudi bilo."
„Če rečeš to, potem mora biti že silno nevarno. — Ali veš gotovo, da se te danes na potu tu in sem skiivno opazovalo?"
„Videl nisem žive duše v tem kraju, samo pri vhodu v to ulico se mi je zdelo, kot da bi šel nekdo mimo mene. A to pač ničesar ne pomeni. Bil je lahko tudi kak tak nočni vitez, kot midva!"
„Druzega nisi nič opazil?"
„Hm! Na cesti sem shšal oster žvižg, ko sem bil že v
hiši!"
„Žvižg?" je vskliknil grbasti Janez prestrašeno. „Če je to veljalo tebi?"
„Ah! bil je lahko signal ljudij naše vrste!" je menil Sutner mirno. „Ne bodi takoj tako boječ, stari prijatelj!"
Starec pa je zmajeval jako dvomljivo z glavo in stopil pred gosto zastrto okno.
Pozval je Sutnerja, naj ugasne luč, in ko se je to zgodilo, je odprl malo okno ter pomolil glavo ven.
Čez nekaj časa se je zopet umaknil, zaprl okno in Sutner je prižgal zopet luč.
„Ali se pač luč vidi od ceste?" je vprašal.
,Ko ne bi bil zastrl okna — gotovo!" je odvrnil pona-rejalee denarja.
„No, ali si zunaj kaj opazil?"
„Ne, ničesar se ne more videti ali slišati pri tej temi in nevihti I"
„Potem ne skrbiva niči" je odgovoril Sutaer prostodušno. „Ali imaš zopet nove bankovce izgotovljenö ?"
„O da! Celo množico!" je prikimal ponarejalec ter odprl miznieo, iz katere je vzel precejšen zavojček ponarejenih sto-takov.
„Daj sem!" je dejal Sutner ter poželjivo stegnil roko. „Sedaj jih nujno potrebujem!"
„In jaz moram imeti denar!" je odgovoril grbasti Janez držeč obotavljaje se zavojček.
Sutner je zaklel in jezno mrmral:
„Tako silno ga tudi ne potrebuješ! Jaz bi ti zamogel danes tudi komaj neznatno vsotico dati!"
„Kako to? Saj si vendar že vse bankovce, ki sem ti jih doslej izročil, že zamenjal!"
„Ti pozabljaš, prijatelj, da jih je dobil največ Konrad, naš novi tovariš!"
„Ah še nimaš nobene vesti o njem?"
„Ne, doslej še ne!"
„To je slabo znamenje! Ta prekanjenec naju goljufa ah pa je stvar že odkrita in potem —"
„Ah! Ti vidiš vedno strahove!" mu je segel Sutner urno v besedo. „Konrad je kovčeg z bankovci gotovo prejel. Kdo pa naj tudi sumi? Zmenjal bo najpreje le en del bankovcev, in nas potem obvestil."
„Ne vem. Meni ta človek ni ugajal in ne morem se ubraniti hudih slutenj. Saj boš videl — jaz sem te opominjal — Konrad bo naša nesreča in pogini"
„Ne bodi stara baba, Janezi" se je branil Sutner z umetno veselostjo. Ni sam bil prost skrbi glede Konradovega zagonet-
nega molčanja, a napram svojemu tovarišu tega ni hotel kazati. „Daj bankovce seml — Tu imaš za enkrat tristo marki"
Pri teh besedah je izvlekel svojo mošnjo in naštel pona-rejalcu denarja imenovano svoto v zlatu na mizo.
„Prokleto malol" je mrmral grbasti Janez nezadovoljno in položil zavitek s ponarejenimi bankovci poleg blešSečega zlata. „Ali mi ne moreš dati danes vsaj dvojno vsoto?"
• „NeI Toliko sploh nimam. In ti denarja itak še ne potrebuješ. Prihodnji teden, upam, da ti izročim lahko več zlatih cekinov!"
Ponarejalec denarja je utaknil molče zlatnike v žep, Sutner pa je vzel ponarejene bankovce.
„Ti me tolažiš vedno na poznejši čas!" je mrmral grbasti Janez. „In slednjič ne dobim ničesar! Dobiček vtakneš v svoj žep! Ce to ne bo kmalu drugače, potem bom stvar sploh opustil!"
„Tako? Ali hočeš igrati rentijeja?" se je norčeval Sutner, napol preplašeno, napol jezno. „Ali pa si hočeš poiskati di-u-gega tovariša?"
„Gotovo bi izhajal z vsakim drugim bolje, kot s teboj!" je odvrnil ponarejalec denarja pikro.
„Ti si norec!" je nadaljeval Sutner razjaijen. „Kako se bankovci razpečavajo, kakšnim nevarnostim je človek izpostavljen, tega ne pomisliš. Saj sem ti že večkrat razložil, da denarja ne dobim tako urno od svojih agentov!"
„Ah! Jaz dvomim, če imaš sploh katerega agenta, ki bi ti pri tvojem poslu pomagali Saj nečeš z nikomur delati!"
Sutner je zmajal nejevoljno, zaničevalno z rameni in odgovoril kratko in ostro:
„Ce misliš, da ti bo stvar s kom drugim več nesla, kot z menoj, potem se lahko pomeniva!" Ponarejalcu vendar očividno ta preobrat ni ugajal. Napravil je silno čuden obraz in dejal:
„No, tako nisem menil. Biti hočem samo varen in vedeti moram, pri čem da sem!"
.Da, ti bi imel najrajše, da bi ti vsak bankovec takoj plačali" je odgovoril Sutner, ki je na tihem trimiifiral. „Toda jaz nisem milijonar. Obljubil sem obračun in držal bom besedo. Več ne morem storiti!"
„Že dobro. Naj torej ostane vse pri starem!" je mrmral grbasti Janez. „Dal sem ti danes dvesto bankovcev. To je za mene dvestokrat dvajset, torej štiristo mark. Le ne pozabi tega!"
„Nikakor ne!" je menil Sutner. „Kakor rečeno: razumela* se bova in upam, da si bova oba pridobila čedno premoženje, če nadaljujeva še par mesecev ta posel."
„Da, če nama med tem ne pride policija na sled!" je odvrnil ponarejalec denaija skrbno. „Meni se vedno dozdeva, da nama bo prinesel ta Konrad nesrečo, če ga dobe in zapro, potem prisežem, da naju izda."
„Ah! Konrad je zvit in odločen človek!" je dejal Sutner brezskrbno. „Ujeti se ne bo pustil!"
Grbasti Janez je hotel nekaj odgovoriti, a je naenkrat prestrašen obstal in gledal nekaj časa preplašen k vratom.
„AH ničesar ne slišiš?" je šepetal nato "s hripavim in tresočim se glasom.
Sutner ge planil z zofe in je zrl na svojega tovariša z bledim licem. Nato se je ojunačil, odprl brez besed sobina vrata in stopil oprezno v vežo. Ponarejalec denarja mu je sledil po prstih in oba zločinca sta se postavila k uhodu stanovanja.
Zunaj na stopnicah so še čuli razločno koraki in polu-glasne, kratke besede.
„Pohcija!" je dejal s tresočim glasom ponarejalec denarja.
Sutner se je silno prestrašil. Čul je, kako prihajajo koraki vedno bližje — moralo je biti več oseb — in slednjič so utihnili pred zaprtimi vratmi.
Sledila je minuta grozne negotovosti. Zločinca sta zadrževala sapo.
V tem se je začul grozen ropot proti vratom in oster glas je zavpil glasno in zapovedujoče:
„Odprite! V imenu postaval"
Nobenega odgovora. Zločinca nista dala glasu od sebe.
Sutner je zagrabil slednjič ponanarejalea denarja za roko in ga vlekel s seboj v sobo.
S tihimi mačjimi stopinjami sta jo dosegla in zločinec je zaprl urno tudi te duri.
Nato sta se oba vprašujoče pogledala, tresoč se od bojazni in presenečenja.
Ta napad je prišel tako nenadoma, tako nepričakovano, da je izgubil zavest ne samo ponarejalec denarja, ampak tudi vedno iznajdljivi in hladnokrvni Sutner.
„Vrag! Policija je, o tem ni dvoma!" je siknil.
Grbasti Janez je vil obupno roke. Bled kot smrt, s tresočimi koleni je stal na mestu in zrl topo po sobi.
V tem so odmevaU zunaj silni udarci ob vrata. Votlo so odmevali po tihem, samotnem domu in še bolj razburjah srca zločincev.
„Udrli bodo vrata!" je siknil Sutner brez glasu. „Kako dolgo še in udrli bodo v sobo! Za vraga, ali naj naju ujamejo kakor zaprte lisice? — Janez, ne stoj tu, kot bi te držal vrag? Poskusiti morava uteči in to kar najhitreje!"
„Ne moreva!" je ječal ponarejalec denarja. „Skozi okno — to ne grel"
„Seveda ne. Jaz nimam veselja, zlomiti si vi-at. Ali ni nobene druge pomoči?"
Grbasti Janez je zmajal žalostno z glavo in se zgrudil kakor uničen na stol. Videti je bilo, kot da se hoče udati re-signirano v pretečo usodo.
Vedno hujši in močnejši so postajah udarci na duri. Še nekaj minut in morala so se udreti.
Sutner je zrl temno, z motnimi, jeznimi pogledi pred se. V tem mu je padlo nekaj v glavo, kar je nanovo vzpodbudilo njegov pogum.
„Urno! Sledi mi!" je vskliknil hlastno k ponarejalcu denarja.
Zgrabil je svojo že gorečo svetilko, svoj površnik in klobuk, ozrl se še enkrat po sobi in nato ugasnil na mizi stoječo luč.
„Kam? Kaj nameravaš?" je dahnil grbasti Janez, ki se je dvignil s svojega sedeža in sledil v temi Sutnerju.
„Sem! Ne vprašuj 1 Le urnol" je odgovoril ta, dvignil svojo svetilko in planil v poleg sobe nahajajočo se čumnato.
Ko je prišel Born na samotno cesto, kjer se je nahajala ponarejalnica denarja, se je takoj na vse pripravil.
V trenotku so bili vsi v bližini postirani podložniki zbrani okrog svojega predpostavljenega in komisar je poslušal izpoved onih, ki so Sutnerju sledili do hiše. Imel je osem policistov, katerih polovica je nosila uniformo.
Seveda detektiv ni vedel gotovo, če se nahaja v označeni hiši tudi ponarejalnica denarja. Da, niti to ni bilo dokazano, če je mož, ki so ga zasledovah njegovi ljudje, resnično Sutnerj kajti nikdo ni videl njegovega obraza. Vkljub temu Born ni dvomil, da se nahaja na pravem sledu.
Ko je Sutner vežna vrata zaklenil, poklicali so urno nočnega čuvaja, ki jih je brez težave odklenil. Dočim se je to vršilo, je šel Born na drugo stran ceste in zrl pazljivo na hišna okna. Zagledal ni nikjer luči, cela hiša je bila kakor izmrla.
In vendar ni bilo verjetno, da bi sedel Sutner s svojim tovarišem — ali morda jih je bilo več — v temi. Soba je seveda ležala lahko tudi proti dvorišču. Born je šel skozi hišo v od dežja preplavljeno temno dvorišče in je stopil toliko nazaj, kot mu je dovoljeval ozko zgrajeni prostor. Vihar mu je brizgal dež liki vodeni oblak v obraz, zdajpazdaj je švignila kaka strešna opeka z višine in padla s silnim ropotom na tla.
Slednjič je našel detektiv pod streho neke ute varen prostor in je sedaj ostro opazoval zadnji del hiše. Tudi tu ni bilo nobeno okno razsvetljeno. Zdajci se je domislil Born, da se nahaja med to in med sosedno hišo prazen prostor v širokosti ozke ulice. Ta ulica med slemeni obeh hiš je bila obdana od nekaj metrov visokega zidu, vendar pa je bila tu v ozadju odprta.
Brez pomisleka se je zavihtel Born na nizko streho ute, zlezel na nji tja do uhce in pogledal kvišku, med tem ko se je s svojim plaščem za silo ubranil dežja.
V	tem je zagledal visoko gori pod slemenom sosednje hiše motno luč.
Ta je izginila in se zopet prikazala, a ne več tako natančno, kot prvič. Bornu je bilo takoj jasno, da je prihajala ta svetloba edinole od razsvetljenega okna one hiše, v katero je vstopil Sutner. Vedel je torej, kje mu je iskati njega in njegovega tovariša.
Kmalu nato je bil Born s polovico svojih ljudi v hiši. Ostale je postavil za stražo in sicer dva na uhci, in dva na dvorišču. Zadnja sta našla v uti vrata, ki so vedla na ulico, in tako sta stražila objednem lahko tudi to.
S svetilkami so lezli uradniki po stopnicah. Našli so podstrešno stanovanje in Born je zapovedal, ko se njegovega zahtevanja, da naj se odpre, ni ubogalo, udreti vrata.
V	sobi se ni nikdo ganil. Toda Born se od te smrtne tihote ni pustil preplašiti, Niti vedel ni, kohko zločincev je bilo, ki jih je menil tukaj zasačiti. Če je samo Sutner s pona-rejalcem denarja ali če je cela družba, kateri je služil Sutner, v tem domu? Na vsak način je moral biti jako oprezen in pripraviti se je moral na najljutejši odpor.
Vse to je premislil in svetoval svojim štirim spremljevalcem, naj imajo pripravljeno orožje. Ko so slednjič strh vrata z glasnim hruščem, je skočil Born najprej v koridor in hitel proti sobi.
Tudi to so morali udreti s podiralnim orodjem, a ker ključavnica ni bila več intaktna, se jim je kmalu posrečilo, vrata odpreti.
„Pozor!" je opominjal Born, ko so se odprla in je prostor zazeval proti vstopivšim teman kot grob.
Uradniki so dvignili svetilke v levici in samokrese so prijeli pripravljene na strel z desnico, dočim so vsi naenkrat drveli v sobo.
Ostra luč svetilk je silila v vse kote. Born je takoj uvidel, da je sobana popolnoma prazna, in silno iznenaden se je sredi ustavil.
„Kje so zločinci? Ali se je vendar motil? Ali ni bilo tu nikogar? Ali so vdrli v napačno stanovanje?
Toda ne! Z enim samim pogledom po sobi je bil detektiv prepričan o tem, da se nahaja na pravem mestu : v ponarejal-nici denarja! Srce mu je bilo glasno od veselja in pravičnega ponosa. Ta najdba je bila jako važna. Našel je ognjišče zločinca. Kje pa — tako se je vprašal začuden še enkrat — kje so zločinci?
Še pred četrt ure so morali biti v tej sobi. Videl je luč iz okna in tam na mizi je stala tudi svetilka, katero so medtem ugasnili. In tu na voglu mize je ležala tudi napoldogorela smodka. Born je smodko vzel in potipal pepel — bil je še topel.
Niti dvoma ni bilo več: zločinci so izginili, ko so začutili, da so jim na sledu. Toda katero pot naj bi bili šli? Okno je bilo popolnoma zastrto in zaprto. Ali so morda skriti tu v sobi?
Nemogoče! Born je opazoval predmete v ubožnem bivališču. Pogledal je tiskarno in di'ugo orodje ponarejalcev denarja v tem trenotku tako brezpomembno, kot bi ga take stvari sploh ne brigale. Njegovi ljudje pa so med tem že pridno preiskovali sobo.
„Tukaj so vrata!" je vskliknil med tem jeden.
Z enim skokom je bil Born ob strani tega uradnika, ki je zagledal med kupom oblek vrata, ki so peljala v sosednjo čumnato.
Tudi ta vrata so bila zaklenjena ali bolje, od one strani zapahnjena.
Z nekim železom, ki so ga zasadili med obleke in med vrata, so se slednja naenkrat odprla.
Iz temnega prostora je dahnil uradnikom mrzel vzduh nasproti. Potem silen piš vetra in slišalo se je rožljanje dežja in tulenje viharja tako natanko, kot bi stal človek na cesti.
Born je hitel prvi v čumnato in njegovi ljudje so mu sledili s svetilkami. Ko je luč razsvetlila mali prostor s praznimi stenami, so takoj zapazili, katero pot so si izbrali zločinci za svoj beg.
Oumnata je imela pač eno okence, a to ni bilo dovolj veliko, da bi mogel človek skozi: poleg tega pa je bilo tudi zaprto. Strop pa je tvorila hišna streha, ki je bila precej poševna in je vsled tega na nasprotni steni sobe padala tako nizko, da je bila tu stena le malo pedij visoka. In tu se je nahajala odprtina v strehi, ki je bila dovolj velika, da je mogel eden človek skozi.
Skozi to odprtino je silil dež v sobo in preplavil ves tlak in veter je pihal in tulil med zidovjem kakor divja zver, ki išče zaman izhoda iz ječe, v katero je nevedoma zašla.
Born se je nehote zdrznil, ko je pojmil položaj. Pii silnem viharju, v gosti temi, čez od dežja opolzko streho, so zbežali zločinci v svojem obupu in vsak pihljaj vetra jih je lahko pahnil v grozno giobočino, vsaka napačna stopinja bi jim bila lahko prinesla smrt.
Objednem pa si je bil v svesti, da njemu in njegovim ljudem ni druzega, kot ubežnikom slediti na isti poti. Tu ni bilo na mestu razmišljevanje, omahovanje ah strah pred nevarnostjo !
Pomishti pa je bilo treba še nekaj druzega in to je Born takoj storil.
Zločinci so mogli ubežati le na levi strani čez strehe sosednjih hiš, kajti na desni je tvorila široka ulica med to in med sosednjo hišo nepi'emostljiv prepad. Samo proti oni strani torej morejo slediti. Med tem bi lahko zločinci udrli raz eno sosednjih streh skozi kako strešno odprtino v to ali ono hišo in se tako rešili.
Vse to je premislil Born v preteku par sekund in napravil si je takoj odločen načrt.
G3
Poslal je enega svojih spremljevalcev na ulico z zapovedjo, naj gredo spodaj postavljeni uradniki v obe sosednji hiši, kjer na.] gredo do postrešja. Od najbližje policijske straže naj pride takoj pomo6 in novodošli uradniki naj zasedejo sledeče hiše tja do prihodnjega cestnega vogala in naj objednem pošljejo od zadnje hiše čez strehe detektivu in njegovim spremljevalcem patroljo. Na ta način je upal detektiv zločince gotovo zasačiti.
„Naprej! Sledite mil" je zaklical Born odločno svojim ljudem.
Zavihtel se je prvi skozi odprtino na streho in navdušeni so mu sledili njegovi pomočniki.
Tuleč in šumeč je sprejel besni vihar pogumne može, dež jih je udaijal v obraze — v prvem trenutku se je vendar treslo uradnikom srce v prsih od silnega strahu. Toda Born je hodil počasi naprej v črno temo, v besni vihar, in zvesti možje so pozabili strah in skrb in lezli so z nogami in rokami preko mokre, od pravih pravcatih valov preplavljene strehe za svojim predpostavljenim. Liki male lučke so svetile svetilke skozi temno noč, v grozni, opolzki višini. . .
122. poglavje.
Neprijetni ljubimec.
Tudi tokrat je Kamila zmagala s svojo željo. Grof Herbert se je udal — ostala sta za enkrat v Monaku.
Toda dolgo Kamila ni uživala veselja svoje zmage nad kratkovidnim soprogom. Tretji dan po begu Pavle je dobil grof pismo od bankirja iz rezidence, ki ga je pahnil v jezo in presenečenje. Ta mož mu je naznanil na njegovo vprašanje radi manjkujočega denarja, da ga je grofica sama vzela. Nadalje je bankir še poročal, da je vzdignila na ček že popreje trideset tisoč mark.
S tem pismom v roki se je podal grof Herbert v Kami-iino sobo.
„Kaj si storila, nesrečnica?" ji je zaklical v plameneči jezi in ji kazal pismo.
„Moj Bogi Herbert, kako me prestrašiš!" je jecljala ona in pogledala boječe in v strahu pismo.
Spoznala je takoj, od koga je došlo in sumila je tudi, kaj je bilo v pismu.
Njena kljubovalnost se je zbudila in vzdržala je uničujoči, jezni pogled svojega soproga s hladnim, mirnim obličjem. Sklenila je, da se neče več poniževati.
Grof Herbert jo je obsipal z množico, najhujših in naj-•stiK)žjih očitanj.
^0, kako si mogla biti pač tako lahkomiselna!" je vzkhk-nil jezno. „Petdeset tisoč! In poprej že trideset tisoč — kajti ^eka nisem vposlal jaz, torej si bila ti to! Kaj si storila s temi osemdesetimi tisoči? Zakaj si me tako sramotno goljufala? Ali ne izpolnim vsake tvoje želje? Ali ti ne dajem vsega z veseljem, česar si poželiš? Odgovori mi! Vedeti hočem, kje je ostal ■denar!"
„Nimam ga več!" je odgovorila Kamila s temno blišče-čimi očmi. Tresla se je od jeze radi trdega, kaznujoöega tona svojega soproga.
„Tako? Vse? Najbrže je šlo vse k igralni mizi?" je siknil s pikrim smehom.
„Da, žalibog sem vse zaigrala 1" je dejala s hladnim mirom.
„O — in to priznaš tako mirno, tako lahko, kakor da bi ne bila izguba tisočakov, ampak samo kak trak, ki si ga morda izgubila?" je siknil v brezmejni jezi. „Ali nisi pomislila, da si me stem skoraj popolnoma uničila? Moj Bog? Tega skoraj ne pojmim! Tako blazna zapravljivcst! Nikdar ne bi si bil mislil tako infamnega ravnanja od tebe!"
Bleda, z blaznosvetUmi očmi in trdno stisnjenimi ustnicami je stala Kamila pred njim. Pri njegovem zadnjem očitanju ga je pogledala z blaznim pogledom in ne da bi kaj odlašala, mu je zalučala te brutalne besede v obraz:
„Cemu si se oženil? Ali misliš da bom živela kakor redovnica?"
„Ali sem to zahteval?" se je razsrdil grof Herbert. „Ali s svojo usodo še nisi zadovoljna? Ali ti nisem dal vsega, kar sem imel? Ali te nisem dvignil k sebi, ker sem te tako blazno ljubil? In ti? Kaj si iskala ob moji strani? čisto srečo ljubezni? Ah, skoraj bi mislil, da ti ni bilo do tega, ampak kar si želela, je bilo samo izpolnjenje tvojih želja! Ti me morda nisi niti resnično ljubila!"
„Če si o tem prepričan, potem moraš obžalovati, da si me storil svojo soprogo. In — resnično! S tvojim ravnanjem dokazuješ, da si me že sit! Reci vendar odkrito: ti si žehš, da grem, da te zapustim!" je dejala s silnim grohotom.
„Veliki Bog!" je jecljal on prestrašen. „Ali sem kaj ta-cega govoril ali samo mislil? — Kamila, ne goni me s tako neumnimi besedami do blaznosti! Kako moreš tako govoriti! Jaz naj bi si želel, da bi me ti zapustila?"
„Ah, ko bi me še ljubil, Herbert, bi me radi take malenkosti ne žahl tako globoko in me ne obsipal z najhujšimi očitanji!"
„Kaj — ti imenuješ . osemdeset tisoč mark malenkost? Prosim te, Kamila, naj govorim enkrat resno s teboj! Ti menda najinega položaja nečeš umeti. Če bi ti pustil prosto voljo, bi me v kratkem popolnoma uničila, in če bi imel še vse svoje premoženje. Ti pa si moraš sedaj nasledke svoje neuslišne lahkomiselnosti pripisati samo sebi, kajti od danes naprej bova še bolj varčevala kot doslej. In pred vsem — zapustiva jutri zjutraj to grešno gnezdo, ta strašni Monako in se povrneva domov!"
Kamila se je silno prestrašila tega soprogovega sklepa. Poskusila ga je z vso svojo zgovornostjo in piiliznjenostjo za enkrat še odvrniti od te misli, a zaman.
Truden od razburljivega prizora in silnega prepira je zapustil grof Herbert slednjič urno sobo in Kamila je ostala sama s svojim presenečenjem, z jezo in obupom.
Klela je bankiija, ki ji je pripravil to grozno zadrego. Prepad, ki je zazijal med njo in grofom Herbertom, je postal s tem prizorom še širši, bilo bi najboljše, da je storila kmalu konec komediji svojega zakona.
Da, ko bi se mogla le popolnoma zanašati na kneza Or-lova! Gotovega nezaupanja do tega človeka se ni mogla izne-biti I Govoril je vedno o svoji ločitvi in vendar ni storil nobenega odločnega koraka v tej zadevi. Na vsak način je morala še nekaj časa počakati, vseh mostov še ni smela podreti za seboj.
Največ skrbi je povzročil Kamih rop, ki ga je izvršila na nji Pavla.
Tresla se je pred bodočnostjo. Gorje ji, če bo služabnica izrabila papirje, ki jih je izmaknila iz toaletne škatlje! In aU ni lahko po pravici pričakovala od Pavhne osvete najhujše?
Kdor ji tu lahko še pomore, je Fogel! Tega je morala urno obvestiti. Moral bo poskusiti, da najde to zavratno služabnico in ji odvzame te važne papirje.
Kamila se je vsedla urno k pisalni mizi in je sestavila dolgo pismo na gozdarskega pomočnika. Bil je večer, ko ga je skončala, in hotela je radi varnosti nesti pismo sama na pošto.
Ogrnila si je plašč temne barve in gost pajčolan, ter je zapustila sobo. Boječe je obstala na dvorišču, grof Herbert bo morda zapazil njeno odsotnost in jo potem obsipal z neljubimi vprašanji. Na vsak način je hotela videti, kaj bo storil, če je sploh še doma.
Tiho se je splazila k vratom njegove sobe in pogledala skozi ključavnico. Videla je lahko pisalno mizo in pred njo je sedel grof pri svitu svetilke in si podpiral žalostno, bolestno glavo. Pred njim je ležalo mnogo pisem, ki jih je vzel iz male, jako dragocene omare.
Z občudovanjem je opazovala Kamila soproga in se je slednjič zravnala kvišku ter zmajala z glavo. Kakšna pisma so pač to, ki jih je poiskal in vsled katerih je postal tako žalosten?
Toda kaj je brigalo to njo? Naj dela, kar hoče, če sme to le tudi ona. Na vsak način pa je bila prepričana, da njene kratke odsotnosti ne bo zapazil.
Urno je stopala po stopnicah navzdol, stopila na cesto in ubrala pot proti pošti.
V njeni bližini ji je prišla naproti možka postava, ki je takoj stopila k nji. Kamila je dvignila urno oči in pogledala možu, ki jo je pozdravil, v obraz.
Zavpila je od iznenadenja, kajti spoznala je v tem možu gozdarskega pomočnika Fogla.
„Kaj želite tukaj? Čemu pridete v Monako?" je vprašala hlastno in razburjeno, potem ko je premagala svoj strah. „Kaj pomeni to, Fogel?"
„Govoriti moram na vsak način z vami, milostiva!" je odgovoril Fogel, s tem ne jako prijaznim vsprejemom malo zadovoljen.
„In zato morate priti k meni?" je vzkliknila nejevoljno. „Ali niste mogli pisati? Če gospod grof izve, da ste bih tu? Kako mu hočete to razložiti?"
„Gospod grof me ne bo videl, milostiva! In pismeno vam tega nisem mogel poročati, kar vam hočem danes povedati. Prišel sem ravnokar v Monte Carlo in sem na potu k vami"
„No dobro — ker ste že tu — to pismo je sedaj brez pomena, ki sem je pisala na vas in je mislila ravnokar odposlati. Kaj mi imate pač sporočiti, ljubi prijatelj?"
„O, milostiva, to se ne da tako urno povedati, in odprta cesta tukaj tudi ni prostor za najin razgovor."
„V hotel pa tudi ne smete z mano. Grof vas ne sme videti in sploh ne sumiti, da ste tukaj. Jaz res ne vem kraja, kjer bi vas sprejela.''
Kamila je govorila te besede s temnim obrazom in v silno neprijaznem tonu, tako da je gozdarski pomočnik lahko zapazil, kako neprijeten in neljub ji je njegov prihod.
„Ko bi me bili vsaj poprej obvestili," je nadaljevala jezno. „Potem bi vam bila mogla vsaj določiti kak kraj. Ali se je dogodilo kaj tako važnega, da morate absolutno osebno govoriti z menoj?"
„Da, zgodilo se je marsikaj 1" je siknil Fogel razjarjen, nemalo presenečen radi tega neprijaznega sprejema. „A ne samo radi tega prihajam, ampak še nekaj druzega je," je pristavil boječe.
Kamila .mu je zrla nekaj časa temno v obraz. Slutila je pač, kaj je bilo to „drugo" in njeno razpoloženje je bilo radi tega boljše.
„Jaz ne najdem nobene druge možnosti, govoriti z vami, kot da greste slednjič vendar z mano v hotel," je dejala po kratkem premišljevanju. „Grof se bo podal najbrže kmalu k počitku, tako da o vašem obisku ne bo ničesar opazil. Bodite okolu polnoči na mestu. Podučila bom portirja, da vas pusti notri. V prvem nadstropju potrkajte potem tiho na tretja vrata desno. Pričakovala vas bom in odprla. Pavla ni več tu in tudi sluga ne."
„To že vem," je dejal Fogel. „Pavla mi je pisala--"
„Tako? Pisala vam je?" je vzkliknila Kamila razburjeno. „No, danes ponoči bova govorila dalje, prijatelji" je končala hlastno in mu ponudila urno roko. Zdajci se je je polastila naenkrat silna radovednost in želela si je tudi sama zmenjenega pogovora.
Urno je hitela v svoj hotel. Grof je bil še v svoji sobi, Kamila je poiskala, ne da bi šla k njemu, svojo sobo in je pričakovala polna nemira noči. Bilo ji je jako ljubo, da je ostal njen soprog vso noč v svojej sobi in da ni povpraševal po nji.
Kmalu po enajsti uri se je podala Kamila v salon, kjer je bila na njeno povelje svetilka že ugašena. Zopet se je splazila k vratom svojega soproga in zrla v sobo. Tam je gorela še luč, grof je sedel ob mizi in urno pisal. Skrbno je zopet odšla. Ce bo grof še bdel, ko bo prišel gozdarski pomočnik, kako naj bi ga potem pustila neopaženo k sebi! Toda kaj tudi njen mož tako važnega piše, da si radi tega celo krajša nočni mir"?
Mučena od svoje bojazni, se je splazila Kamila vsakih pet minut k vratom delavne sobe in vedno je videla v svoj obup še luč in svojega soproga pri delu.
Bilo je malo pred polunočjo. Vsak trenutek mora priti Fogel. Kaj naj stori? Ga zopet odposlati ali pa mu celo iti naproti in se potem ž njim podati kam drugam? Ne, prvega ni hotela, kajti gorela je poželjenja, zvedeti vse, kar ji ima sporočiti. In zapustiti hotel v tej pozni uri zaradi moža ni smela. Zapazil bi lahko, da je ni doma, in to bi imelo lahko najhujše posledice.
Vsedla se je v temnem salonu na stol in poslušala z napetimi ušesi na vsak šum v predsobi, katere vrata so bila široko odprta, da ne bi preslišala trkanja gozdarskega pomočnika.
Ni še prišla do nobenega sklepa, ko je shšala tiho trkanje na zunanja vrata.
Nehote se je stresla, urno je hitela še enkrat k vratom svojega soproga. Z bojazljivim pogledom skozi ključavnico se je prepričala, da sedi grof Herbert še vedno pri pisalni mizi. Slišal torej ni trkanja.
Dihala je lažje in je šla gozdarskemu pomočniku odpirat. Previdno je odrinila zapah zunanjih vrat, tiho jih je odprla in je zapazila zunaj v motni luči koridorja pričakovanega. Položila je prst na usta in kazala nazaj.
„Tiho, Fogel!" je šepetala. „Moj soprog še bedi. Ali se ne bi mogli tu zunaj v koridoru nekaj časa skriti, dokler se ne poda grof k počitku?"
„O — če me pa zaloti kdo izmed služabnikov hotela ali kak hišni gost?" je šepetal Fogel boječe. „Imeh bi me za tata."
,,Da, to je nevarno — prav imate. Poskusimo torej! Vstopite!"
Fogel je smuknil v predsobo in Kamila je zopet zaprla duri in zapahnila zapah.
„Ne dajte glasu od sebe," je šepetala opominjajoč. „Šla bom naprej in vi mi sledite. Desna vrata v salonu vodijo v sobo mojega soproga. On je v prvi, takoj poleg salona. Najmanjši šum ga more opozoriti in on bi naju presenetil. Levo je moja spalnica. Tja morava priti neopažena. Če sva enkrat srečno tam, potem ni nobene nevarnosti več. — Počakajte še!"
Po teh zadnjih besedah je stopila od njega v stran in šla v salon. Tiho je odprla prislonjena vrata svoje sobe, tako da je padel ozek trak svetlobe v temni salon.
Obstala je in pomignila v temni predsobi stoječemu gozdarskemu pomočniku. Temu je bilo srce od strahu, kakor Kamih, in boječe, vsak trenotek pripravljen na beg, je sledil njenemu migljaju in se plazil po prstih skozi salon. Oba sta boječe upirala svoje poglede v duri grofove. Gorje jima, če bi ta zdajci naenkrat stopil iz svoje sobe.
Vendar ostalo je vse smrtnotiho v njej, niti koraka ni bilo slišati. Srečno je dospel Fogel v Kamilino spalnico. Pustila ga je vstopiti, mu potem sledila in zaklenila vrata.
„Govoriti morava tiho", je dejala in je zaprla tudi še debela vrata iz blaga. „Sedite tukaj pred okno, prijatelj."
Fogel je ubogal. Vsedel se je na nizek fotelj pred oknom in opazoval z razburjenimi, strastnimi pogledi krasno, bujno postavo Kamihno. Nenavadna situacija, zavest, da je po dolgem vendar zopet enkrat sam ž njo, ki jo je ljubil čez vse, po kateri je koprnel kakor blazen — vse to je spravilo go-
zdarskega pomočnika Fogla v veliko srečo in mrzličavo pože-Ijivost.
Kamila je razumela te poglede, ta izraz njegovega obličja in njen obraz je postal še hladnejši in ošabno temnejši . kot poprej. S kretnjo in izrazom absolutne nemožnosti, približati se ji, je sedla k pisalni mizi — za korak oddaljena od Fogla — podprla roko na ploščo in ga pazno motrila.
Govorite, ljubi prijatelj!" je dejala s tihim glasom. „Jako radovedna sem, kaj mi boste danes povedali!"
Fogel je napravil silno iznenaden in nezadovoljen obraz. Predstavljal si je to snidenje popolnoma drugače. Bolelo ga je, da ga je Kamila sprejela s tako očividno hladnostjo. Da, čut ljubosumnosti, ki ga je Pavlino pismo v njem zbudilo, se je sedaj tem močnejše oglasil. Njegova zaupljivost do Kamile je bila jako oslabljena.
.,Milostiva," je dejal v tonu, ki je jasno odkrival njegov čut. „Vi me sprejemate popolnoma tako, kakor bi me hoteli najraje zopet odpustiti! Jaz upam, da imam vendar gotovo pravico, da se ravna drugače z menoj."
„Kaj pomeni to?" je vzkliknila Kamila jezno. „Jaz mishm, da mi hočete očitati?!"
„O, spominjati vas hočem le na to, da sva vendar v gotovem razmerju drug do drugega in zato bi me ne smeli sprejeti kakor tujca."
„Ljubi prijatelj, vi ne pomishte, kje se nahajava. Sprejem je popolnoma primeren najinemu trenutnemu položaju in razmeram in vsled tega ne smete sklepati na moje čute. Ostali so neizpremenjenil"
Pri zadnjih besedah se je tako prijazno, prikupljivo nasmehnila, da je zaljubljenega pomočnika minil ves dvom in sum. Nagnil se je naprej, jo prijel urno za roko in jo vroče poljubljal, dočim je strastno govoril:
„O, hvala za te besede, ljubljena milostiva gospa! S to izjavo ste mi vrnili življenje. Ah, bil sem blizu obupa, mislil sem že, da se je vaše srce odvrnilo od mene. V strahu in trepetu sem prišel tu sem. Da, priznati vam hočem: dvomil sem
o vaši zvestobi. O, moral sem vas videti, slišati iz vaših ust, če je to grozno resnično, kar mi je pisala Pavla!"
„Kaj, ali ste prišli samo radi tega?" ga je prekinila strogo Kamila.
„O, ne! Ne! A najbolj me je gonila strastna želja, zahteva, vas zopet videti in zadobiti gotovost! xA.h! Kako sem štel dneve, med tem ko ste bih proč od tu!" je ječal in gledal njeno postavo z neukrotljivostjo. „Kako nestrpno sem pričakoval vaših pisem! In objednem sem čakal na eno rešilno besedo: pridi! čas je! — Toda ah! upal sem vedno zaman, po-klieah me niste!"
„Ker še ni bil čas!" je dejala hladno in zaničljivo zategnila usta. „In tudi danes še ni čas!"
„O!" je vskliknil Fogel bolestno. „Zakaj ne? Kako dolgo hočete še čakati?"
„Jaz vidim, prijatelj, da nimate več starega zaupanja do mene!" je odgovorila ponosno in mu nejevoljno odtegnila svojo roko. „Sicer ne bi govorili tako. In če resnično verujete dol-žitvam, ki jih je brez dvoma Pavla o meni iznašla, potem je pod mojo častjo, zatajevati se."
„Ah, saj tudi ne verujem! Tega sploh ne morem verjeti, kar mi Pavla piše!"
Kamila se je smehljala prezirljivo in hladno.
,,Ali imate morda Pavlino pismo pri sebi?" je vpraša,la mirno.
„Da," je prikimal Fogel in segel urno v žep, ko je Ka-. mila iztegnila roko.
Vzela je pismo in je čitala s prezirljivim smehom in pol-tihim glasom, tako da je gozdarski pomočnik vsebino, ki jo je znal že na pamet, še enkrat shšal.
Pavlino pismo, diktirano popolnoma od njene besne jeze do Kamile, je slovelo:
„Nikdar bi si ne bila mislila, da bom pisala še enkrat Tebi, nezvesti, goljufivi! A sedaj se mi zdi to potrebno. Goljufal si me in varal radi žene, ki zasmehuje Tvojo zasleplje-
nost, Tvojo slepo ljubezen in ki te izrablja le v svoje namene kakor sužnja brez volje. Njej na ljubo si storil zločinstvo za zločinstvom, in kaj bo plačilo za to? Pazi, kaj ti sedaj rečem! Jaz imam dokaze za Tvoje in njene zločine in izrabila bom svoje skrivnosti. Ta ženska brez srca in vesti, ta kača te vlači s seboj v propast. Plačilo za Tvojo blazno ljubezen bo smrt iz — rabljeve roke I A če bi sedaj slušal in ubogal moja svarila, bi se ne maščevala nad Teboj. Smiliš se mi, dasi zaslužiš le moje zaničevanje. A zapustiti moraš takoj njo, ki naju je nekoč zavratno ločila, in se zvezati z mano v njeno propast. In da se slednjič zbudiš iz svojih sanj, odpotuj skrivaj v Monako in preseneti svojo oboževano boginjo v objemu njenega novega ljubimca, kneza Orlova!
če hočeš popreje natančnejših razlag od mene, me lahko jutri počakaš na južnem kolodvoru rezidence. Vračam se v domovino in Ti bom tudi razjasnila, zakaj.
Ako ne prideš na sestanek, potem bom vedela, da ne misliš nič pametno in da si brez pomoči zapleten v mrežah te vražje sirene. In v tem slučaju se na Tebe tudi ne bom več ozirala. Kar hočem izvršiti, je slednjič le pravična osveta!
Pavla!'-
Ko je Kamila prečitala, se je tiho, sikajoče zasmejala in je vrnila pismo temno pred se strmečemu, gozdarskemu pomočniku.
„Ah sta se s Pavlo sestala?" je vprašala potem radovedno.
„Ne, hotel sem, a — prišel sem prepozno in je nisem našel!"
„Ali je tudi potem niste dalje iskali?"
»Kako naj bi jo bil iskal?" je skomizgnil gozdarski pomočnik z rameni. „Dala mi ni nobenega naslova in rezidenca je velika."
„In vendar boste poizvedovali po nji in morali boste to zavratno bitje tudi najti na vsak način! Kajti za najino varnost je vse od tega odvisno! Njene grožnje žal niso prazne besede, ljubi prijatelji"
Fogel je gledal boječe in presenečeno in njegov obraz je bil še bolj preplašen, ko je zapazil skeleči izraz v Kamilinih potezah.
„Vendar o tem govoriva pozneje!" je nadaljevala mirno. „Ker sem pismo prečitala, razumem, kaj vas je gnalo tu sem! Resnično, poprej ne bi si bila mislila, da boste dali toliko na Pavlina očitanja!"
Fogel je povesil glavo, pobit, kakor okaran deček. Prišel je tožit in tirjat obračun — a bil je tako slab, da je takoj podlegel demonični moči te ženske. Ni si upal več dvomiti o njej. Način, kako je govorila ž njim, ga je prepričal o njeni popolni nedolžnosti. K temu je še prišlo, da o stvareh, ki so se tli dogodile, ni ničesar vedel. Njegov sum se je tikal samo kneza Orlova in Kamilinega obotavljanja, izpolniti obljubo, ki mu jo je dala pred svojim odhodom.
„Potrebno pač ni, da bi vam razložila, ljubi prijatelj, kakšno je v resnici moje razmerje do kneza Orlova," je pričela Kamila z nedolžnim glasom. „Ta mož je moj in grofov navaden znanec, kakor marsikateri drugi. Nočem tajiti, da se knez zanima zame in ta okolnost je pač spravila Pavlo na misel, da me je tako hudo sumničila. Jaz mishm, da to zadostuje, da odstranim vaš dvom in vaše nezaupanje, ki me žali?"
„Gotovo! Oprostite mi!" je šepetal Fogel potrt.
Ponudila mu je roko in dejala:
„Dobro je, dalje vam nečem ničesar več očitati. V ostalem, ljubi prijatelj, morate potrpeti. Še nisva na cilju najinih želja."
„Vsaki dan čakanja je zame muka!" je dejal Fogel, ki je zopet držal njeno roko in jo pogledal s pogledom vroče pože-Ijivosti. „Jaz tudi ne uvidevam", je nadaljeval pogumneje. „čemu naj še dalje odlašava. Kakor so . razmere sedaj, ni upanja, da bi zamogia od grofovega premoženja mnogo le-šiti zase."
„Zakaj pa ne?"
„No, proces je vendar izgubljen?"
„Potem se silno motite, ljubi prijatelj! Če bi -bilo tako, potem bi vzela, kar je še tu, in odbežala z vami."
„O storite to, ljuba mojal" je šepetal gozdarski pomočnik z od strasti tresočim glasom. „Da, beživa odtod stran, in srečna bova!"
Zdrsnil je na kolena pred Kamilo in je stisnil proseče roke proti njej.
Z nevoljno kretnjo se ga je ubranila in dejala, med tem ko je s težavo udušila svojo jezo in nevoljo:
„Vstanite in sedite mirno na svojem mestu! Kar zahtevate, je neizvedljivo. Saj poznate moje nazore in veste, kaj zahtevam od življenja. Kar pa bi imela midva, če bi sedaj ubežala, ni vredno besede. Ne, kakor rečeno, počakati morava, da dobi grof svoj proces!"
„Ah!" je vzdihnil Fogel grenko iznenaden. „To traja še lahko dolgo, da se stvar odloči. In — če grof potem proces vendar izgubi"? Kaj potem?"
Pogledal ji je v oči. Kamiline poteze so se zatemnile in jezna radi vsiljive poželjivosti svojega neprijetnega ljubimca se je ugrizla v ustnice.
„Da, potem tudi ne vem, kaj bo iz tega?" je dejala z ostrim glasom.
Fogel jo je zri z urno zopet vzbudivšim se sumom. Njegove oči so gorele v blaznem ognju. Varati te hoče 1 je kričal porogljiv glas v njegovih prsih. A mogel ni veijeti vsega tega, kar mu je bilo huje kot smrt.
„KamilaI Ljubljena!" je siknil hripavo, tresoč se, napol proseč, napol preteč. „Jaz zblaznim! Vi me ne ljubite več! Držati nečete svoje besede!"
Kamila je postala smrtnobleda. Čitala je v njegovih potezah, v njegovih pogledih nekaj, kar jo je smrtno prestrašilo. Fogel je bil njen suženj — gotovo, tako dolgo kot ga je držala v mish, da ga ljubi. Gorje ji pa, če to misel zamori! Potem se bo ta stokajoči, ponižno proseči ljubimec izpremenil takoj v zavratnega, osveteželjnega sovražnika.
To je spoznala sedaj in uvidela je potrebo, premagati svojo nevoljo zoper gozdarskega pomočnika in odvrniti nevar^ nost, ki jo je že skoraj pripravila s svojo ošabnostjo.
„Odgovorite mi!" je nadaljeval Fogel strastno in se je možno oklenil njene roke. „Moj Bog! Ena beseda iz vaših ust mi vrne nebesa ali pa me pahne v pekel! Čemu molčite? O ne storite me blaznega, recite, „da" ali „ne"! Ali hočete sedaj, danes še odbežati z mano? Postati moja? Obdariti me slednjič za mojo zvesto ljubezen?"
„Ali ste blazni?" je siknila Kamila napol jezno, napol boječe in skušala iztrgati mu svojo roko.
Toda Fogel jo je močno držal. Obraz mu je postal rdeč kot kri, oči so se mu divje svetile, in premagan od svoje skrajne razburjenosti, od svojih dvomov in od muke blazne ljubosumnosti je planil kvišku kakor divja zver in je objel njeno telo s silno mofjo in jo stiskal k sebi, da je mislila, da se mora zadušiti.
„Moja si! Moja moraš biti in ostati!" je slišala njegov vroči glas ob svojih ušesih. „O, Kamila, moja boginja! Moje življenje 1 Zapovej mi, da naj umrem zate in z veseljem bom slušal tvojo zapoved! A ne obračaj se proč od mene! O ne stori tega! Jaz te ljubim preveč, kot da bi mogel prenašati tvojo izgubo! Jaz bi te — umoril! Tebe in sebe, če se mi hočeš kedaj odreči!"
Ledena bojazen je izpreletela Kamilino telo pri tej grožnji, na katere resnici ni sinela dvomiti. Stud pred objemom tega blaznega, strah, bojazen in jeza objednem, katero je vzbudila v njej njegova nezashšana predrznost, jo je spravila skoraj v omotico.
Fogel je stiskal njeno 'krasno, bujno telo z vsem silnim ognjem in z divjostjo k sebi, katero je vzbudila dolga vzdržljivost v njegovem srcu, poljubljal je vroče njena lica, njene oči, njen razgaljeni vrat in je tako vzbujal vedno bolj svojo strast, svoje poželjenje.
Ko bi se bila mogla Kamila ganiti, oprostiti svoje roke, bi ga bila iz besnosti radi te sramote udarila v obraz in ga pahnila od sebe. A bila je brez moči brutalni sili tega človeka nasproti, trpeti je morala njegove poljube, ki so jo žgali kakor ogenj.
„Pusti me! Proč! Blaznež!" je siknila z zadušenim glasom in s solzami brezmejne jeze v očeh. Toda Fogel je ni
pustil. Vrgel jo je nazaj na stol in planil na njo; objel jo je tesneje in bolj divje, njena obupna upornost je še bolj vzbujala njegovo strast. In mogla in smela ni klicati pomoöi, morala je pustiti, da si utolaži svoje poželjenje na njenem lepem telesu.
Slednjič je njegova moč- omagala, posrečilo se ji je, da ga je sunila nazaj. Planila je kvišku, tresoč se od jeze in gnjeva, njene oči so metale bliske najstrašnejšega srda in krčila je pesti, kakor bi ga hotela udariti, ter mu stopila nasproti.
„Te sramote, te razžalitve vam ne bom pozabila!" je siknila in iskala sape. „Blaznež, kaj ste si upali? Vi zaslužite, da vas natepem!"
Toda Fogel se ni pustil prestrašiti. Smatral je to, kar je storil v blazni zaljubljenosti, za svojo pravico in odgovoril je temno in jezno:
„Ne govori mi tako zaničljivo, Kamila! Ali nimam pravice do tebe? Kako te more moja ljubezen žaliti? Ali mi niso bile dovolj dolgo samo besede iz tvojih ust zadosti, ali nisem dovolj dolgo čakal na to, kar je vsakemu ljubečemu človeku dovoljeno?"
„Ne imenujte me zopet ,Ti'!" je siknila jezno. „Še nisva tako daleč! In če mislite, da me boste pridobili s takimi brutalnostmi in grožnjami, se jako motite! Ne drznite se še enkrat dotakniti se še enkrat brez mojega dovoljenja, sicer vas zavrnem kakor zaslužite!"
„Torej me ne ljubite več? Vi me zametujete?•' je vprašal gozdarski pomočnik.
„Če nočete biti pameten, se vam še v tej uri odpovem!" je Kamila odgovorila hladno.
„Ne! Tega ne smete!" je vskliknii Fogel obupan.
„Tiho!" je zapovedala ter se prestrašena ozrla proti vratom. „Ali naju hočete izdati? Ali naj naju grof tukaj zaloti?"
„Ah, če me varate, mi je vseeno. Naj grof le pride, naj S9 zgodi, karkoli! Jaz sam sebe ne poznam več. Povejte mi odkrito: ali nimam nobenega upanja več?"
„Vi ste blazni! Saj mene poslušate!" je šepetala obupna. „Ali ste obsedeni?"
„Da, blazen sem, a vi ste me spravili tako -daleč! In niti jaz niti vi ne boste preživeli te noči, če mi tako nehvaležno plačujete mojo ljubezen in moj trud za vas, če ne izpolnite tega, kar ste obljubili!"
„Ali sem že rekla, da tega ne storim?"
„O — izrekli ste to že prerazločno!"
„Ker ste rhe žalili do skrajnosti in me razžalili s svojim brutalnim, predrznim vedenjem. Sicer bi bila govorila v drugačnem tonu. Ali vam nisem že popreje razložila, da nimate niti najmanjšega vzroka, da bi mogli dvomiti o meni in mi ne zaupati?"
Fogel je parkrat globoko vzdihnil. Divja strast ga je počasi minila, njegovo neizmerno razburjenje je izginjalo, čimbolj prijazna je postajala Kamila.
„Vi torej želite, da ostane med nama vse pri starem?" je vprašal zopet v prejšnjem, ponižnem tonu.
„Gotovo si želim to. Vi me samo razumeli niste. Bili ste nezaslišno divji in blazni, a jaz hočem to pozabiti. Morda boste v teku nadaljnega govora uvideli, da imam prav, ko sem rekla, da danes ali že v kratkem nikakor še ne moreva od tod!"
„Tega še vedno ne uvidim!" je zmajeval z glavo. „Ali se ne moreva zadovoljiti z mahm? Ubežala bi v Ameriko, jaz bi tamkaj delal in —"
„Ne," ga je prekinila ostro in odločno. „To je blaznost! Saj veste, da v uboštvu ne bi mogla dalje živeti! In vi mi ne morete ničesar dati. Oba bi se podala v največje uboštvo. Počakati morava, da bo proces končan."
„Toraj smrt barona Sigmunda ni nič koristila najinim namenom?" je odvrnil Fogel motno in boječe.
„V tem smislu menda ne. Toda ali nama ni bil v obče nevaren? Meni ni žal, da sva ga spravila s pota. Sicer mi pa o tem še niste natančneje poročali, ljubi prijatelj!"
63a
„Ahj tu bi vam moral še mnogo poročati!" je mrmral Fogel jezno, kajti odnehati ni hotel od vprašanja, ki ga je edino zanimalo. „ZvabiU smo ga v gozd in ga ustrehh."
„Ali ste čisto gotovi, da je mrtev, kaj"?"
„Seveda!"
„Njegovo truplo se ni našlo. Ali sta ga zagrebla?"
„Ne, zvalil se je s konjem v prepad!" je dejal Fogel čez nekaj časa.
„i^li veste, kdo je dal poročilo o njegovi smrti v časopise"?"
„Ne. Mislil sem, da ste storili to vi?"
„Jaz? Kaj pa mislite? — Hm, kdo je pač za vso stvar bolje vedel?" je mrmrala Kamila nemirna. „Ta stvar je silno zamotana."
„Morda je bil to novi detektiv, ta prokleti zalezovaleč, ali pa zamorec!" je menil Fogel besno.
„To je mogoče," mu je pritrdila Kamila. „Da, da,, saj kdo drugi bi ne bil mogel poročila tako sestaviti."
„Slišal sem, da je baron zapustil testament, ki je baje tako sestavljen, da mora grof pravdo izgubiti."
„To nikakor ni dokazano. V tem testamentu sta imenovana baje dva dediča — mlinarjeva hči in neko — dete!"
„Dete?" je jecljal Fogel, in takoj sluteč resnico, je vzldiknil jezno: „Mali Ervin."
„Da, nikdo drugi!" je pritrdila Kamila. „Ime se sicer še ni imenovalo, a z gotovostjo lahko računamo na Ervina."
„Potem testamentu ne moremo do živega," je odgovoril Fogel iz sebe. „In še druga nesreča je: gospod grof bo zvedel, da njegov sin še živil"
„Testament še ni odpečaten! Do tja morava kaj ukreniti, ljubi prijatelj! Ali še niste našli nobenega sledu o otroku?"
„O pač — to se pravi, saj sem vam o temozirnem svojem trudu vendar pisal."
„Da pisali ste mi, da je ogljar otroka odpravil, Kam, tega medtem niste zvedeli?"
„Nel"
„Toda malega Ervina morava najti in ga dobiti v svojo oblast, in sicer še predno se testament odpre. To se bo baje zgodilo v treh tednih."
„Čas je prekratek," je odvrnil Fogel obupano. „Naročil sem stari Valburgi, naj poizveduje, a najbrže ne bo ničesar dosegla."
„No in —"
„Ahl Odkar ima 30.000 mark, se za ničesar več ne briga," je mrmral Fogel. „Kolikor mogoče hitro namerava v Ameriko."
„Tega ne sme. Pregovoriti jo morate in če treba jo prisiliti, da ostane tu in nam služi še dalje. Dela je še jako mnogo, ljubi prijatelj. Naš položaj je sedaj nevarnejši, kot poprej!"
„Da, da! To je res!" je jecljal Fogel, ki se je nakrat domislil tega, kar je hotel v prvi vrsti poročati Kamill. „O, pa saj vendar še ne morete vedeti, kaj sem našel v rezidenci?" je nadaljeval ves v ognju.
„Ne — kaj pa?' je vprašala Kamila v silni napetosti in obvladana od silnega razburjenja.
„Videl sem ono žensko, ki jo je Koh že popreje nekoč zapazil. Saj sem vam to povedal, kaj ne?"
„Da! — No?" je šepetala Kamila brez glasu in ga motrila, bleda kot smrt.
„To je ona!"
„Ne, ne! Ni mogoče!" je siknila Kamila prestrašena.
„Pač, videl sem jo prenatanko! Tokrat se nisem mogel motiti!"
In gozdarski pomočnik je pripovedoval o svojem srečanju z Melanijo v vseh podrobnostih.
„Tako je prišlo, da sem Pavlo zamudil," je nadaljeval. „Žal, nisem mogel doseči drugega kot to, da sem jo spoznal. In tudi ona me je spoznala, kajti bežala je pred menoj kot preganjana srna. Ko bi ne bil prišel oni mladi mož--"
„Kdo je bil ta človek:-"'
„Jaz ne vem. Najbrže je bil znan ž njo, kajti dvignil jo je v voz in se odpeljal ž njo."
„Kam? Ali ju niste zalezovali?"
„To mi je bilo nemogoče, kajti našel nisem takoj drugega voza in peš ju vendar nisem mogel zalezovati!"
„Ali še danes niste izvedeli, kje je našla pribežališče in zaščito?"
„Ne, dasi sem na vso moč iskal."
Kakor uničena je zrla Kamila na svojega tovariša in precej časa molčala.
„Najti jo morate zopet, slišite!" je dejala Kamila nato obupno in je nadaljevala:
„To je sedaj najvažnejše. Izginiti mora zopet — slednjič jo moramo spraviti za vedno iz sveta. Kajti če se enkrat pojavi, potem je to najin pogin. Sedaj še bolj, kot prejšnje čase! Naj Koh in stara Valburga poiščeta otroka in pomagajte jima pri tem. — Toda, moj Bog!" je vzkliknila naenkrat. „Pozabila sem skoraj, da imate še nekaj drugega opraviti!"
„O, vi me prestrašite," je odgovoril Fogel, ki je zapazil izpremembo v njenem obrazu. „Kaj nam pa še preti?"
„Ah! Ko bi vendar ne bili izgrešili Pavle," je vzdihovala Kamila. „Potem bi to vragovo kačo vsaj sedaj dobili!"
„Torej od Pavline strani nam resnično preti velika nevarnost!"
„Najhujša, ljubi prijatelj!" je pritrdila Kamila. „Vi še ne veste, zakaj je šla od mene, ali bolje, zakaj sem jo od-podila."
„Vi ste Pavlo odslovih?"
„Gotovo. Ali ste mislili, da je šla prostovoljno?"
„Toda zakaj? Ali je zopet —"
„Da, bila je zopet takšna kot poprej," je rekla Kamila. „Zapazila sem, da vedno vohuni, in slednjič me je pri mojem soprogu sumničila."
„Kaj? Pri gospodu grofu?"
„Bila bi naju izdala, ko bi ne bila storila jaz temu konec in jo prisilila, da je odšla," je dejala Kamila ter zvito skrivala resnične dogodljaje. „In ta zahrbtna kača se je iz sovraštva v času moje odsotnosti zavratno maščevala."
„Kaj je storila?" je vprašal Fogel v boječem čakanju in ves prebledel.
„Udrla je v skrivni predal moje toaletne omarice in mi ukradla moje najdragocenejše papirje."
„Papirje? Moj Bogi" je vskliknil Fogel prestrašen. „Kakšni papirji so bili to, milostljiva ?"
„Listine, ki so izročile Pavlinim rokam najstrašnejše orožje zoper naju. Kratko — bila so vsa vaša pisma, razven zadnjega, ki sem ga prejela šele pozneje, in potem, najhujše — papirji in denarnica — detektiva!"
„Vraga," se je prestrašil Fogel. „Detektivove listine? — O, potem sva izgubljena!" je šepetal bled in tresoč se. „Te so jasen dokaz zoper naju. Ah, ko bi bili te nevarne stvari tedaj uničih," je stokal.
„Ko bi vedela, da bo prišlo tako — a kako bi mogla priti na misel, da je Pavla vedela za te listine ali daje poznala kraj, kjer sem jih shranila."
„O ta Pavla!" je siknil Fogel v besni jezi. „Predolgo smo ji prizanašah. Že tedaj, ko je pričela zoper naju intrigirati, bi bih morali to zahrbtno kačo uničiti. Sedaj je prepozno. V tem trenutku je že lahko izvršila svoje grožnje. Ne preostaja nam druzega, kot urno ubežati."
„Ne, to bi bila blaznost," je odvrnila Kamila mirno. „Kajti če je med tem Pavla že izdala svojo skrivnost — česar ne verujem — se nama beg ne bode več posrečil. Ne prišla bi daleč. In poleg tega bi bil dokaz za najino krivdo. Ne, samo ne izgubiva poguma in miru!"
„A kaj moreva storiti?" je dejal gozdarski pomočnik v brezumnosti.
„Vzeti morava zopet PaA'^li listine! To je prvi pogoj za najino rešitev."
„Da, a predno jo najdeva, bo preteklo mnogo časa. In če jo slednjič najdem, potem je sploh vprašanje, če listine sploh še ima."
„To se bo že potem videlo. Pred vsem: vrnite se jutri s prvim vlalcom v rezidenco, ljubi prijatelj, in pričnite takoj iskati. Listine moramo dobiti, od njih je odvisna moja in vaša rešitev."
„Seveda. Recimo, da najdem Pavlo in da še ima listine — radovoljno jih gotovo ne bo izročila."
„Seveda ne. Poskusite dobiti hstine najprej s kako zvijačo, ljubi prijatelj. Saj imate Pavhno pismo. Na to zgradite lahko čisto jednostaven načrt. Prepričati morate Pavlo, da ste se z mano čisto razločili, da me sovražite in da se hočete nad mano maščevati. Igrati morate skesanega ljubimca in poskusiti, da postanete njen prijatelj in tovariš. Tako boste neumnico najlažje ujeli."
Fogel je pritrdil s fanatičnim nasmehom, ki je izražal veselje nad svojim triumfom.
„Pripovedovala vam bo seveda najstrašnejše stvari o meni," je nadaljevala Kamila. „A saj veste sami dobro, da je vse, kar vam pove Pavla, hudobna laž. Posebno me bo dolžila, da sem s knezom Orlovim v prepovedani zvezi. Poskusila je to že povedati mojemu soprogu."
„A gospod grof ji ni verjel, kaj?"
„Seveda ni verjel ničesar I Pavla je zapustila celo neko pismo — o tem sem vam že govorila? — in v tem pismu je poročala mojemu soprogu vse, kar je vedela in kar si je izmislila.
„In kaj je dejal gospod grof?"
„On pisma ni niti čital. Dovolil mi je, da sem ga preči-tala jaz in da ga potem sežgem."
.,0, za svojo zahi-btnost in hudobnost naj se bridko kesa, ta izdajalka!" je siknil Fogel jezno. „Če jo le najdem! Potem ji gorje!"
„Če vam zvijača ne pomore do cilja, ljubi prijatelj, potem se. ne bojte nobenega drugega sredstva, da iztrgate listine iz Pavlinih rok!"
„O, ne bojte se!" se je smehljal Fogel v skrivni jezi. „Ali hočeva že pri tem ostati, da odvzameva tej kači njen plen? Ona nama bo tudi potem še nevarna, če ji odvzameva to orožje!"'
„Prav imate!" je dejala Kamila temno in trdo. „Tudi njo samo moramo storiti neškodljivo. A to bo šlo jako težko!"
„Prepustite to le meni, milostljiva! Našel bom že pripravno sredstvo!"
„Vem, kaj mislite!" je odgovorila Kamila z dvomljivim obrazom. „A vzbuditi ne smeva suma. Če najdeva Pavlo v teku osmih dnij, bi vedela jaz nekaj boljšega, kot nameravate Vi."
„No?" je vprašal Fogel hlastno.
„Potem to kačo privedite sem ■— z zvijačo ali s silo. to je vseeno. In tu jo vtaknemo v kako blaznieo za celo življenje!"'
Fogel je hotel nekaj odgovoriti, a molčal je in pogledal je, naenkrat prestrašen, k vratom.
V salonu se je zaslišalo natanko šumenje korakov. Tudi Kamila se je silno prestrašila in poslušala je z bledim, preplašenim obrazom, kako se koraki bhžajo njeni sobi.
Slednjič so se vstavili in potrkalo je na vrata.
Oba v sobi se nista ganila, pridrževala sta sapo in poslušala.
„Kamila!" je zadonel zunaj grofov glas. „Kamila, ali še bediš?-'
Kamila ni odgovorila. A s tihimi, mačjimi stopinjami je stopila k mizi in upihnila lue. Nato je šla neshšno k postelji, ki je stala v ozadju sobe ter obstala pred zagrnjenim za-storom.
Zopet se je oglasilo trkanje in grof je ponovil glasno prejšnje vprašanje.
Sedaj je odgovorila Kamila s tako trudnim glasom, kot da se je ravnokar prebudila iz spanja:
„Ah si ti, Herbert? Kaj hočeš?"
„O — ti si že v postelji, kaj ne?"
„Da! Jako trudna sem!"
„Čudno!" je zadonel grofov glas jezno. „Zdelo se mi je, da si z nekom govorila!"
,0 — s kom pač?" je vskliknila hlastno. „Morda sem govorila v sanjah!"
„Ne, ne! Bil je razhčen glas od tvojega!" je dejal grof z gotovim glasom. Obenem je poskusil vrata odpreti, kar se mu seveda ni posrečilo. „Zakaj si se zaklenila?" je zaklieal zda.ici hlastno. „Prosim, odpri mi!"
Tresoč se od bojazni je stala Kamila pred posteljo. V tem je čutila, da se je nekdo dotaknil njene roke in Fogel ji je po-šepetal na uho:
„Skriti me morate! Urno! On se gotovo ne pusti odpraviti."
„Moj Bog — toda kje?" je dahnila obupno.
,Pod posteljo!" je šepetal Fogel.
„In če vas tam najde?"
„Potem — naj nosi nasledke svoje .radovednosti!" je siknil Fogel s temno odločnostjo. „Ni drugega izhoda za naju!"
„Ah! A jaz sem še popolnoma oblečena — in rekla sem mu vendar —"
V tem trenotku je začel grof iznova prositi za vstop. Njegov glas je bil bolj razburjen in bolj zapovedujoč, kot poprej.
„Odprite urno!" je opominjal Fogel. „Z odlašanjem samo množite njegovo jezo!"
Nato se je sklonil in urno izginil pod posteljo.
Kamila je zaklicala svojemu soprogu, da bo vstala in se oblekla.
Odgrnila je dragoceno posteljno zagrinjalo, spravila posteljo v tak nered, da se je moralo zdeti, kot da je že spala v nji.
Slednjič je prižgala zoj^et svetilko in premenila urno svojo obleko z belim, svilnatim plaščem.
Ko je še mimogrede urno pogledala v zrcalo, je hitela odločno k vratom in jih odprla.
S temnim, razburjenim obrazom je stopil grof Herbert čez prag.
Divje in vprašujoče je gledal po sobi . . .
123. poglavje.
Loy na strehah.
Bilje strašen, nevaren lov, ki gaje podvzel Born s svojimi ljudmi, lov na premočenih, od viharja, obdanih strehah v črni nočni temi.
Detektiv se je plazil pred svojimi spremljevalci, oprijemal se z rokami in nogami opolzkih opek, kadar je zavel močan veter, ki je pretil z elementarno silo pomesti s strehe vse, kar ni bilo trdno.
Zapovedi, ki jih je zakheal Born svojim spremljevalcem, niso dosegle njih ušes, kajti veter jih je razpršil, njegovo votlo, grozno tuljenje je prevpilo vsak drugi šum. Toda poheisti so se ravnah po svetlobi Bornove svetilke in so mu sledili počasi in oprezno.
Slednjič so dospeli na strešno višino in tu so se pričeli vsi, držeč se za dimnikarje pritrjenih desk, plezati dalje. Pri-šedši do prvega dimnika, se je Born ustavil ter se naslonil nanj. Čakal je, da so prišli njegovi ljudje blizu in je nato obrnil svetilko tako, da so njeni žarki razsvetljevali celo dolžino strehe.
Zapazil ni ničesar, nobenega sledu o zločincih, ki so jih zasledovali.
„Naprej!" je vpil z vso močjo in je pričel plaziti se mimo dimnika dalje.
Veter je razsajal s podvojeno močjo. Več kot enkrat so prišli junaški uradniki v nevarnost, da popadajo v globoki, temni prepad.
V nekaj minutah je bil Born na koncu strehe. Sosednja hiša se je sicer držala tesno te, vendar je bila nekaj višja in njena streha je molela nekaj nad ono, kjer so bili še uradniki.
Born se je previdno dvignil tako daleč, da je mogel doseči sosednjo streho. Nato se je zravnal popolnoma kvišku, vzel zopet svojo svetilko tako, da je razsvetljevala gosto temo pred njim in se je slednjič zavihtel na ono hišo.
Tako, kot poprej, so preiskali tudi to streho do prihodnje hiše. In še vedno niso našli nobenega sledu o obeh nevarnih zločincih.
Ko je Born stopil na tretjo streho, ki je ležala v isti višini kot prejšnja in si zopet razsvetlil pot, zagledal je, da se je nekako sredi strehe pojavila človeška glava.
Urno se je plazil dalje in čez nekaj časa je naenkrat obrnil svetilko, da je razsvetlil to glavo, ki je med tem do ramen kakor rasla iz strehe.
Spoznal je takoj, da je to eden njegovih uniformiranih pohcistov, ki so na njegovo povelje zasedh sosedne hiše. Bližal se je možu še bolj in ga pokhcal.
„Nič?" ga je vprašal ter približal svoja usta njegovim ušesom.-
„Ne, gospod komisar!" je zatulil oni, kolikor je mogel, da bi ga Born razumel.
„Stražite dobro!" je opominjal Born. „In kako je sicer? Ali so vse hiše do prihodnje prečne ulice zasedene?"
„Da!" je vpil policist.
Na Bornov migljaj je zopet izginil skozi odprtino, kjer se je pojavil. Detektiv je skočil urno čez njo in se je šele v začetku četrte strehe ustavil, da bi trenutek počival in počakal svoje spremljevalce.
Vesel pogum, prava lovska strast se ga je polastila in ni pazil na nevarnost, ki ga je čakala pri vsaki stopinji. Zopet je razsvetljevala njegova svetilka prihodnjo streho. In ta ni bila višja, ampak nekoliko nižja in manj strma, kot prve štiri strehe. Dva velika dimnika sta se dvigala v sredini in bila sta komaj dva koraka oddaljena drug od druzega.
V tem trenutku, ko je skočil Bom na streho, je zapazil, kako se je pojavila za tema dimnikoma črna senca in naenkrat izginila.
Ne da bi čakal na svoje ljudi, ki so bili na zadnji strehi, in ne da bi se brigal za besno silo razsajajoöega viharja, se je vrnil pogumni detektiv, ne več plazeč, ampak pokonci hodeč, kolikor je mogel urno k dimnikoma.
Kmalu ju je dosegel. Posvetil je nad prostor, ki je bil med obema, a videl ni nikogar. Zdajci je stal na oni strani dimnika in njegova svetilka je razsvetlila drugo polovico strehe do prihodnje, ki je bila zopet višja kot ta. V tem je zapazil natanko človeško postavo, ki je napol ležala in ponujala prvi roko, da bi lažje prišla kvišku. Urno kot prikazen sta na to obe izginih.
„Oni so!" je vskhknil Born in drvel naprej. Bil je prepričan, da je videl oba. zločinca, ponarejalca bankovcev in Su-tnerja.
Vzel je malo piščalko, ki jo je nosil na traku okrog vratu in zažvižgal.
Naenkrat je bilo na strehi vse živo. Glasni žvižgi so mu odgovarjali,'povsod so se svetile svetilke. Ko je Born stopil na prihodnjo streho, sta ga čakala dva pohcista, ki sta prišla iz strešnih odprtin.
Za njimi so se pojavih tudi njegovi spremljevalci, dalje pred njim, na sledečih strehah, tja do prihodnjega cestnega vogala so se svetile svetilke in črne postave so se premikale sem in tja.
„Sledite mi!" je zaklical Born svojim policistom. „Ujeh bomo te lopove! Uiti nam ne morejo!"
In zdaj se je pričel čuden lov. Born je prišel kmalu s svojimi spremljevalci v bhžino prihodnje strehe, ne da bi se divjačina, ki so jo zalezovali, zopet prikazala.
Toda v tem se je premaknila za dimnikom senca. A ostala ni neopažena, kajti glasni žvižgi so zadoneli in več zasledovalcev je prihitelo. Svetilke so se svetlile, dimnik je bil naenkrat obkoljen. Zopet se je pojavila temna senca in v prihodnjem trenutku je. bilo vse zamotano v živ klopčič, v eno samo črno maso, iz katere se so bliščale svetilke. In vihar je tuhl tako silno, kot da hoče pometati ves ta človeški klopčič raz strehe.
Born je pristopil in v istem trenutku je nastal mir. Detektiv je dvignil svojo svetilko in posvetil v obraz človeku, ki sta ga držala dva policista s svojimi železnimi pestmi.
„Koga pa imamo tu?" je zaklical humoristično. „Ej, dober večer, grbasti Janezi"
Ponarejalec denarja, kajti on je bil ujetnik, se je besen spačil in zaklel med zobmi.
Born se je obrnil, od njega in gledal na vse strani.
„Oni drugi nam še manjka!" je zavpil svojim ljudem. „A biti mora tu v bližini skrit! — He, prijatelj Janez, kje je Sutner?"
„Iščite ga!" je mrmral ponarejalec denarja strupeno.
Born je videl v bliščobi svetilk, da prihajajo tudi od skrajnih koncev njegovi ljudje. Sutner je bil torej gotovo čisto bhzu skrit. Morda se mu je tudi posrečilo, najti neopaženo odprtino, skozi katero je zlezel v hišo. A na ta način je moral priti tamkaj postavljenemu uradniku v roke.
Na strehah so ga iskali zaman. Born je dal sedaj pona-rejalca denarja skozi prvo odprtino spraviti na podstrešje hiše in je stopil tudi sam doli. Spremljan od večine, je preiskaval podstrešne prostore naslednjih hiš.
Sutnerja niso nikjer našli in vendar ga ni bilo niti na strehah, niti ga ni vrgel vihar na cesto. Born je postajal resnično nemiren. Ali mu bo ta zviti lopov res ušel"?
Zdajci je zapazil, prišedši mimo podstrešne sobe, ki je bila zbita z deskami, v taisti kup starih oblek in cunj in način, kako so bile te stvari skupaj zmetane, je vzbujal njegovo pozornost.
Pristopil je bliže. Vrata so bila zaklenjena. V strehi pa je Born zapazil okence, katerega zapah ni bil zaprt.
„Odprite te duri!" je zapovedal svojim ljudem.
S pomočjo žage, ki so jo našli v neki odprti podstrešni sobi, so kmalu izžagali ono desko, na kateri se je nahajala ključavnica, in vrata so se odprla.
Detektiv je vzel izžagano desko v roko in se je bližal v kotu ležečemu kupu cunj. Razmetal jih je z desko in prišel
je naenkrat do človeškega telesa, do moža, ki je skočil kvišku, ko je videl, da so ga našli.
Bil ni, kakor je Born mislil, nihče drugi kot Sutner in Born in njegovi spremljevalci so ga sprejeli z glasnim, zanič-Ijivim krohotom.
„Ej, gospod Sutner, kako pa pridete do tega, da se vle-žete v tako grdo in slabo posteljo k nočnemu počitku I" ga je zbadal Born.
„Jaz mislim, da me radi tega ne boste zaprh?" je odgovoril lopov, ki se je delal nedolžnega.
„Nikakor ne, prečastiti!" se je smehljal Born ljubeznivo. „Ne zato, pač pa vas moram imenovati svojega ujetnika, ker ste jako sumljiv, da ste neko gotovo hišo s svojim prijateljem,, grbastiin Janezom, zapustili v istem trenutku na prav čuden način, ko sem jaz zahteval vstop v njo!"
Sutner je prebledel, sprevidel je, da je vse odkrito in , da ga nobena laž ne more več rešiti. Brez upornosti se je pustil od pohcistov odvesti.
Born se je podal v najboljši volji nazaj v ponarejalnico denarja, kamor so med tem pripeljali grbastega Janeza. Ne dolgo na to je prišel tudi Sutner. Oba zločinca sta se temno in obupno pogledala in videla sta, kako preiskuje Born vso delavnico z veliko natančnostjo.
Koje Born to preiskavanje končal, se je obrnil proti svojima ujetnikoma.
„No, Janez," je dejal smehljaje k ponarejalcu denarja, „Tokrat niste dolgo opravljali svojega posla. .Stavim, da me še niste pričakovali in upali ste gotovo na prav lep dobiček. A tako je pač! Vi ste zvit človek, a pomislili niste, da ima policija pri nas dober spomini"
Ponarejalec denarja je mrmral par nerazumljivih kletvic, a se ni prav nič zagovarjal.
„la vi, cenjeni gospod Sutner," je nadaljeval Born, „vam se je tudi bolje zdelo, poprijeti se zopet istega posla, ki ste ga poprej tako dobro opravljali?
„Jaz? Dovolite, gospod moji" je odvrnil Sutner nedolžno. .,Jaz nimam s to stvarjo prav nič opravka I"
„Ne?" se je smehljal Born veselo. „Vi teh resnično iz-bornih stotakov, ki jih je izgotovil vaš prijatelj, grbasti Janez, niste izdali?"
„Ne! Niti vedel nisem, daje grbasti Janez zopet ponaredil bankovce."
„Tako — tako! Vi ste pač danes zvečer svojega prijatelja čisto nedolžno obiskali, ne?"
„Tako je! Da!" je pritrdil lopov, preverjen, da bo detektiva resnično ukanil.
Born seje še naprej zaničljivo smejal in navidezno nehote vprašal:
„In popreje niste bili nikdar v tej sobi?"
„Nikdar!"
„No, potem morate imeti človeka, ki vam je jako podoben, cenjeni moj, kajti moji ljudje, ki vas osem dni neprestano zasledujejo, trdijo, da ste to hišo celo večkrat obiskali. — Upam, da ne boste več tajih. Saj vam nič ne pomagal Ali morda mislite, da verujem, da ste iz samega prijateljstva do grbastega Janeza in ne iz bojazni pred pretečo kaznijo splezali na streho?"
„Dokazati se mi ne more ničesar!" je vskliknil Sutner uporno. „Da ste me našli danes slučajno pri mojem starem znancu, to še ni noben dokaz za mojo sokrivdo!"
„ Mislite ? — Toda vi ste danes ravnotako slučajno tu, kot ste prihajali semkaj poprej slučajno. — Sploh pa, cenjeni moj, kovčeg je prišel resnično na pravi naslovi"
„Kateri kovčeg?" je jecljal Sutner prestrašen.
„No, tisti, ki ste ga pred par dnevi kupili, ga prinesli tu sem, spravili neke stvari vanj in ga nesli nato na pošto. Tamkaj sem si ogledal njegovo vsebino in zagotavljam vas, da od lepih, novih stotakov še nobeden ne manjka. Vzel sem si le te-le. Kovčeg z ostalo vsebino se je poslalo dalje, kot da se ni nič ugodilo. Kakor se mi poroča, so med tem zasačili tudi prejem-
nika kovčega in poslal sem nekoga tja, ki naj ga povabi v re zidenco na obisk v vašem preiskovalnem zaporu."
V silnem strahu je strmel Sutner v detektiva. Zdaj je spoznal, da je vsako nadaljnje tajenje brezuspešno, in popolnoma potrt, je povesil glavo.
„Ker vse veste, moram seveda pripoznati, da sem odposlal oni kovčeg!" je mrmral jezno.
„A jaz sem radoveden na prejemnikovo ime. Vi ga niste javili."
Čuden, hudoben smehljaj je krožil na Sutnerjevih ustnih.
„Jaz upam, da ste ga vendar že dobili?"
„Gotovo! In jutri bo tukaj I Zato tudi lahko brez skrbi izdate njegovo ime! Morda mi mož ni popolnoma neznan?"
„O ne! Vi ga celo prav dobro poznate!" .se je smejal Sutner škodoželjno. „Mhnarjev Konrad je!"
„Za Boga! — Ali govorite resnico?" je vskliknil Born dvomljivo in razburjeno.
„Jutri se boste o tem itak sami prepričah!"
„Resnično? Mlinar, požigalec? — Kako ste prišli do tega lopova? To mi morate razložiti!"
„Prišel je slučajno k nam, sem v to hišo!"
„Vi poznate mlinarja? Ali se ne motite, Sutner?"
„Nikakor ne. Seveda ga poznam in povedal nam je tudi zgodovino onega požara."
„Izdal se je za požigalca, kaj ne?"
„Da, in prosil nas je, da ga ne izdamo!"
„In vi ste ga pregovorili, da naj se udeleži vašega posla?
Kaj?"
„No da, to sem storil in bil je ta,koj zadovoljen z mojim predlogom."
„Izborno! To je krasno", je vzkliknil Born ter si zadovoljno mel roki. „Ta lopov se torej ni usmrtil, česar sem se skoraj bal. In sedaj ga celo imamo. O, zdaj naj nam poroča! Vendar enkrat bo prišel mlinarjev proces v tir! — Povejte mi^
Sutner, ali vam Konrad ni nič drugega zaupal? Naprimer o umoru svoje soproge?"
„Ne, gospod komisar."
„Res ne? Pomislite. Za vas bo jako koristno, če nam boste vse povedali, kar veste o mlinarju."
„Hml" je menil Sutner ter na videz pomislil. „Jaz resnično ne vem. A spominjam se še!"
Pri tem je pogledal svojega tovariša in grbasti Janez ga je razumel. Spoznal je, da bi njemu in Sutnerju važna poročila o Konradu jako koristila, in bil je pripravljen, povedati, kar je vedel in tudi česar ni vedel.
„Govorimo še dalje o tem", je dejal nato Born. „Upam, da se boste kmalu vsega domislili, kar bi rad izvedel. Tudi o nečem drugem bi rad od vas pojasnila. — Mojega tovariša, gospoda komisarja Vračka ste poznali, kaj ne?"
„O dal — To se pravi — njegovo znanstvo —"
„Ni bilo posebno prijetno za vas!" je prekinil Born lopova zaničljivo.
„O, gospod Vračko ni imel nobenega povoda, zasledovati me", se je zagovarjal Sutner pogumno. „Bila sva si v nekem smislu prijatelja!"
„Aj, kaj pravite," se je smehljal Born ironično. „To mi morate še natančneje razložiti! Brez dvoma ste poznali tudi njegovega morilca?"
„Jaz? — Gospod komisar, jaz upam, da ne sumite morda mene?" je nadaljeval lopov vznemirjen.
„Vas, velecenjeni? O ne. Le pomirite se! Obtožba zoper vas se bo takrat raztezala le na ponarejanje denarja. Dasi sem trdno prepričan, da o Vračkovem -umoru več veste, kot jaz."
„Motite se, gospod komisar. Jaz ne poznam morilca — oziroma, suma, ki ga imam, ne bi mogel dokazati."
„Tudi o otroku bi nam ne mogli ničesar povedati?"
„O katerem otroku?"
G4a
„Ne delajte se vendar, kot da ne veste, da menim malega Ervina."
„Ah tako!" je zategnil Sutner.
„Poprej ste vendar tako pridno iskali otroka, ki ga žal še danes nismo našli. Jaz mislim, da boste mogli o tem kaj povedati, saj ste se vendar celo gospodu baronu ponujali, da mu pripeljete njegovega malega nečaka."
„To sem tudi hotel storiti. A posrečilo se mi ni, dobiti otroka v svojo oblast, in slednjič sem njegovo sled popolnoma izgubil."
„Vi torej ne veste, kje bi sedaj malega Ervina iskali?"
„Ne, niti pojma nimam."
„No, nadaljevati hočemo v pisarni," je dejal Born, kateremu se je zdelo čas, ponarejalnico zapustiti.
Dal je pripeljati voz in vstopil je vanj s Sutnerjem in z enim izmed svojih ljudij. V drugem vozu naj prepeljejo takoj grbastega Janeza v ječo.
Ko je Born s Sutnerjem prišel v policijsko palačo, je dal lopova privesti v svojo pisarno. On sam se je urno preoblekel. Nato se je istotako podal v pisarno, odpustil oba stražarja in je ostal s Sutnerjem sam, kateremu so dali med tem tudi suho obleko.
Detektiv je lopovu pomignil, da naj se vsede, on sam se je vsedel k mizi in je opazoval svojega popolnoma potrtega in obupanega ujetnika z vprašujočimi očmi.
„Predno nadaljujem zashšanje, vas hočem še nekaj opomniti", je pričel čez nekaj časa. „Morda mislite, da sem premalo poučen o vsem, s čemm- ste v zvezi, in vsled tega morda menite, da me boste lahko goljufali. Toda jaz sem precej natanko poučen o vašem početju, odkar ste ubežali s tistim parnikom. Pomislite torej na ta opomin, in če ne boste vsega povedali, bomo to pri kazni upoštevali. Nasprotno pa bom delal, kolikor bo v moji moči v vašo korist, če boste na vsa moja vprašanja odkritosrčno odgovarjali. Upam, da ste me razumeli."
„Popolnoma, gospod komisar!" je odgovoril lopov s sicer nenavadno ponižnostjo. „Rad vam bom vse povedal, kar vem."
„Dobro. Povrniva se najprej k otroku. Vi veste, da je bil fant ugrabljen in da je bil pod tujim imenom oddan ubogim ljudem. Kdo je takrat otroka odpeljal iz grada in kdo ga je dal onim ljudem?"
„O tem ne vem niö natančnega, gospod komisar!"
„Tega vam ne verujem. Tedanja družabnica Kamila Rajhen-štajnska in sedanja grofica Ratiborska — pravzaprav vaša soproga — o tem ničesar ne ve?"
„Ne, tega ni storila! Gospod Vračko me je svoj čas ravno tako izpraševal in tudi njemu nisem mogel ničesar odgovoriti. A jaz mislim trdno, da sta bila gozdarski pomočnik Fogel in hišina Pavla, ki sta ga odvedla."
„Vi mislite, da bo hišina o tem največ vedela, če bo hotela govoriti?" .
„Da. In jaz mislim, da bo celo rada storila, če se ji za-sigura, da ne bo kaznovana, ona sovraži svojo gospo in si ne želi nič bolj, kot maščevati se nad njo."
„Ali,mislite, da pozna Pavla vse skrivnosti svoje gospe!"
„Da, o tem sem prepričan."
„Vi sami ste gotovo nameravali maščevati se s Pavlo nad »svojo ljubeznivo soprogo," se je smehljal Born.
„Da, to sva hotela resnično in ko bi bil prost, bi bil s hišino Pavlo tudi izvršil svoj namen."
„Zdaj morate to pač meni prepustiti, cenjeni moj! Tudi jaz sem se s Pavlo združil iz istega namena, kot ste ga prej imeli vi."
„Vi?" se je prestrašil Sutner. „O tem nisem imel pojma! To mi je Pavla zamolčala. O — potem me je skoraj gotovo ona izdala!"
„Ne, ne! Potem delate hišini krivico! Nikdo vas ni izdal, to ste storili vi sami, moj ljubi! Sicer pa Pavla sploh ne ve, kdo da sem. Torej vi ste se zvezali ž njo. Potem moram pač sklepati, da sta si drug drugemu vse zaupala, kar vesta o gro-fičinih skrivnostih?"
„Vi menite, da mi je hišina kaj važnega izdala, gospod komisar ?"
„Gotovo! Ali tega ni storila?"
„Kaj šel" je odvrnil Sutner s kislim obrazom. „Ona je preveč nezaupljiva in hoče svoje triumfe obdržati zase."
„Toda tisti večer, ko ste prišli v Monako v hotel in vas je Pavla sama sprejela — saj se spominjate? — torej takrat ste imeli ž ^jo pač važen pogovor, ne?"
Lopov je bil silno iznenaden, da je detektiv o tem vedel. To ga je zmešalo in obenem podučilo, da se Born ne da lahko goljufati.
„Odkod pa veste, da sem bil sploh v^Monako?" je za-
jecljal. „Ali vam je o tem Pavla pripovedovala?"
>
„Pavla vas sploh nikdar ni omenila! Toda jaz sem takrat stanoval v onem hotelu, moj ljubi, in videl sem vas, da ste vstopili v grofovo stanovanje." Gospode ni bilo doma!"
„V resnici — ne! Pavla je bila sama!"
„O čem sta se takrat menila?"
„O najinem maščevanju. Poskusiti sva hotela, dobiti dokazov za zločin moje — soproge!"
„Jaz mislim, da ima Pavla dokaze?"
„Da, toda meni jih ni hotela zaupati. Rekla je, da naj še nadalje iščem otroka, ona pa da prevzame — ostalo. Bila je na sledu neki važni skrivnosti, kot sem opazil, kajti zahtevala je, da naj odprem neko omaro, v kateri se nahajajo važne listine I"
„Ah! Omara, ki je bila last — Vaše soproge, grofice Ka-mile, kaj?"
„Da! Bila je toaletna omarica."
„No, in ah ste jo odprli?"
„Ne, ni se mi posrečilo. Grofica se je kmalu vrnila," je dejal Sutner jezno in besedo grofica zaničljivo povdarjajoč.
„Škoda!" je rekel Born. „S Pavlo sta si dopisovala, ali mogoče ne?"
„Da!" je pritrdil Sutner omahljivo.
„Pisma hišine bi rad poznal. Kje jih imate? V vašem prejšnjem hotelskem stanovanju se ni ničesar našlo."
„Teh pisem sploh nimam več," je razlagal Sutner. „Jaz imam navado, da uničim vsako pismo, ko sem ga že enkrat prečital."
Born je neverjetno stresel z glavo. Ni bil pri volji, verjeti to neverjetno trditev, a sklenil je, da o tem ne bo več dalje izpraševal.
„Vaša soproga vaju je toraj s hišino motila," je nadaljeval. „S tem se je pač prepričala, da je obstojala med vama neka zveza?"
„O, to pač komaj, kaj tacega ni mogla sumiti, ker sem dejal, da sem prišel radi nje."
„Hoteli ste denar, kaj ne?"
„Seveda!"
„In dobili niste ničesar več, kaj?"
„Ne I Odslovila me je I Dejala je, da sama nima niči"
„Poprej pa ste večkrat izsilili večje svote od svoje soproge, ki je denar vzela seveda grofu?"
„Tako je I" je pritrdil Sutner jezno. „Ko še ni bila na cilju in se me je morala obenem bati, a potrebovala me je, da je mogla Iskati otroka, tedaj--"
„Ali vam je soproga naročila iskati otroka?" ga je prekinil Born radoveden. „Jaz pa mislim, da ste storili to na svojo roko!"
„Spočetka — da! Ampak pozneje —"
„Kako vendar to? Ali vaša soproga ni vedela, kje je ostalo dete?"
„Ne. Dejala mi je, da je mrtvo. Potem sem našel otroka pri komedijantih in bila je jako razburjena, ko sem ji to povedal."
„Hm! — Iz tega sledi, daje bila Kamila Rajhenštajn spočetka od svojega tovariša goljufana!" je pomislil Born. „No, dalje, ker je vaša soproga vendar vedela, da veste takisto o nji, da ste imeli orožje zoper njo, kako se vam je mogla potem tisti večer tako zoperstavljati in izzivati vaše maščevanje?"
„O, mislila je, da ji sedaj ne bom mogel v ničemur ved škodovati."
„In potem ste šli in — ste se poprijeli svojega prejšnjega posla? Poiskali ste svojega starega prijatelja grbastega Janeza in ste pričeli ž njim ponarejati bankovce! Moj dragi, reči vam moram, da je bila to največja budalost, ki ste jo mogli storiti I" je odgovoril Born s prijaznim smehljajem. „To je bila jako napačna špekulacija, s katero ste si nakopali mogoče celo več let težke ječe!"
„Žal!" je mrmral Sutner potrt in je povesil obupan in bled svojo glavo. „A preostajalo mi ni druzega, če nisem hotel od lakote poginiti!"
„Aj, ali niste mogli poiskati kako pošteno delo!"
Lopov je skomizgnil z grenkim nasmehom z rameni.
„Sicer pa ne razumem prav," je nadaljeval Born, „zakaj ste se tako radevolje umaknili, ko vas je žena odslovila iz Monako. Saj bi bili lahko odkrito nastopili zoper njo. Da, prepričan sem, da bi bila popustila, če bi ji le pretili, da jo boste rekla-mirah kot svojo soprogo!"
,Saj to sem tudi storil! Pretil sem ji s tem, a — upal se nisem izvršiti svoje grožnje!"
■,In zakaj ne?"
„No, gospod komisar, ker mi je bilo še vedno moje življenje ljubše, kot maščevanje, ki sem je mogel prihraniti tudi za poznejši čas!"
„Tako — tako! Reči moram: ljubezniva soproga!" seje smehljal Born. „Pretila vam je torej s silo?"
„Da! In dvomil nisem najmanje, da misli resno!"
„Poslušajte me, Sutner! Kaj veste o prvem atentatu na barona Torgavskega, takrat pri grofovem duelu?"
„Gotovega ne vem nič!" se je izgovarjal Sutner. „Toda sumim, da je ustrelil na gospoda barona gozdarski pomočnik Fogel."
„Ali mislite, da je gospod Vračko zvedel za to skrivnost?"
„To je lahko mogoče 1"
„In da sta Fogel in Kamüa Rajhenštajn o tem zopet kaj slutila?"
„Da jima je bil gospod Vračko nevaren, to sta vedela gotovo I" je dejal Sutner, ki mu je bilo demonsko zadoščenje, da je mogel o Foglu in Kamili vse povedati, kar je vedel. „To mi je moja soproga opetovano priznala. Da, pregovorila me je celo, da ji pomorem zoper Vračka."
„Tako? Na kak način?"
„Gospoda Vračka naj bi speljal na nepravo sled."
„Aha!" je vskliknil Born, kije takoj nekaj sumil. Spoznal je, da bo zdaj nekaj važnega zvedel, in čutil je neko razburjenost in mrzhčavo napetost, ki jo je le s težavo premagoval.
„Radi česa je bilo to? Radi otroka?"
„O ne, bilo je nekaj druzegal" je odgovoril Sutner počasi. „Slo se je namreč za — grofico Melanijol"
V silni napetosti je zrl Born lopovu v obraz in skoraj, požiral njegove besede. Videl je naenkrat jasneje, in tema, ki je obdajala ravno zadnje dogodke Vračkove smrti, je zanj vedno bolj pojemala, ko je pričel Sutner pripovedovati.
In sicer je zvedel Born, kako važen pogovor so imeh Ka-mila, Fogel in Sutner v oddaljeni gostilni rezidence, v oni noči, ko se je Vračko vrnil od iskanja po gozdarskem pomočniku v mesto.
„Vi ste takrat resnično komisarja Vračka speljali na led?" je vprašal Born presenečen.
„Da, to sem storil 1 In Fogel je imel med tem čas, da je mogel uiti!"
Zdajci se je Born domislil natanko vsega, kar mu je kovač o teh stvareh povedal, in takoj, ko je začel ž njimi primerjati Sutnerjevo izpoved, je spoznal, da je bil Vračko s svojim zasledovanjem tik pred ciljem.
„Rekli ste," je pričel, „da ste tisti večer od svoje žene izvedeli nekaj o usodi Melanije. Vaša soproga vam je povedala, da grofica Melanija ni mrtva, kot misli ves svet. Ali vam ni tudi povedala, na kak način je nekoč izginila iz groba?"
„Ne, o tem Kamila sama ni vedela ničesar. Jaz mislim, da je pozneje nekje izvedela, da grofica še živi."
„In od takrat jo je zalezovala, kaj ne?"
„Najbrže! Mene moja soproga ni seznanila s svojimi tajnostmi natančneje, kot je bilo potrebno."
„Takrat, ko je hotel'Fogel komisarju Vračku na vsak naöin ubežati, se je šlo za grofico Melanijo? Kam je pač odpotoval gozdarski pomočnik?"
„Tega še nismo uganili. Jaz vem le to, da bi se bil moral odpeljati od severnega kolodvora in da je moral biti kraj precej oddaljen od tukaj."
„Vi trdite, da onega kraja ne poznate, a ste bili pozneje vendar sami tamkaj, moj ljubi!" je dejal Born, „če hočete, da vam verujem, potem govorite tudi povsem resnico I"
Sutner je nekaj časa molčal, očividno v zadregi, potem pa je dejal:
„Nisem vas nameraval goljufati, gospod komisar! Če sem rekel, da nisem poznal kraja, kamor je ubežal gozdarski pomočnik, menil sem s tem, da mi je bil tistikrat neznan. Pozneje sem bil vsekakor v oni vasi — —"
„Celo dvakrat!" ga je prekinil Born strogo.
„Hm — dal Popolnoma pravilno!" je priznal lopov in opazoval očividno vsevednega detektiva z začudenimi, boječimi očmi. „A ne v tej zadevi. Bil sem tam radi otroka!"
„Tudi to vem. Prvič ste bili v vasi skupaj z glumačem. In di-ugič?"
„O, tedaj sem se pustil od neke starke izvabiti tja, ki nam je dejala, da je mali Ervin v njeni oskrbi."
Po kratkem izpraševanju je izvedel Born tudi te stvari, pri katerih je igrala stara Valburga tako važno ulogo. S tem pa je bila tudi Sutnerjeva vednost izčrpana. Nadaljna usoda otrokova je ostala za Borna še sedaj v temo zagrnjena. Tudi o stari Valburgi ni mogel od Sutnerja ničesar več izvedeti. Vendar pa je po njegovi izpovedi nekaj sumil in sklenil je, v onih krajih, kjer se je zgodilo toliko važnega, poizvedovati v zadevi stare Valburge.
f
„Prodreti moram še bolj v skrivnostno usodo nesrečne grofice Melanije," je povzel zopet po kratki pavzi. „Odgovorite mi odkrito na tale vprašanja: Ali se lahko dvomi, da ste bili grofica in njena nekdanja pestunja Dora oni, ki sta bili tedaj v oni vasi?"
„Ne, gospod komisar! Vse, kar sem o stvari izvedel, kaže, da oni ženski nista bili nikdo drugi, kot grofica Melanija in stara Doral"
Bom je zadovoljno prikimal.
„Kako pa sta prišli v vas?" je vprašal dalje.
„O tem ne vem niS natančnega. Kolikor vem, sta bili grofica in Dora od nekega Kamilinega zaveznika v nekem starem gradu ujeti in sta slednjič ubežali. Zasledovali so ju in--"
„Počakajte!" je vskliknil Born razburjen. „Povejte mi poprej ime tega zaveznika!"
„Jaz ga ne poznam!"
„Tako?" je menil Born neverjetno. „No, saj ga itak uganem. Koh, se piše ta lopov. Sedaj je vse jasno. Ta Koh je bil torej jetničar nesrečnih žensk in ko sta mu ubežah, ju je zasledoval do one vasi. Posestnik iste hiše se je branil — izdal se je temu za zdravnika blaznice in trdil, da sta obe ženski ubežali iz blaznice - torej posestnik se je branil izročiti mu ženski in tako je moral priti Fbgel na pomoč. Ko tudi oba nista dosegla svojega namena, sta ponoči zažgala hišo, kaj ne, saj to sta storila Fogel in Koh?"
„Tega ne vem natanko," je dejal Sutner. „Mislim pa, da sta ta dva povzročila požar in ne, kakor se mi je pravilo, obe ženski ali celo posestnik sam. Sploh pa bi vam o tem posestnik sam mogel največ povedati."
Born se je domislil svojega razgovora s Foglom, ki je njemu nasproti igral ulogo posestnika. Zdajci so se mu dozde-•vale izpovedi tega dozdevnega posestnika še vehko bolj sumljive kot poprej.
„Posestnika sem že zashšal," je dejal, „in njegove izpovedi so me jako iznenadile. A poiskal ga bom v kratkem zopet in potem bom že izvedel resnico!"
„Posestnik vam ni povedal resnice?" se je čudil Sutner.
„Kot sem dejal — ne! Po vsem, kar sem popreje o tem možu slišal, mi je sedaj njegov namen neumljiv. Sumim celo, da ga je grofica Kamila pregovorila in pridobila za svojega zaveznika. Ali vam je morda o tem znano?"
„Ne," je odgovoril Sutner stresoč glavo. „Težko je pač mogoče, da bi se dal ta mož pregovoriti od Kamile ali od njegovega tovariša. Jaz sodim po tem, kar sem izvedel!"
„Hm — vi imate tudi gotovo prav! Kot rečeno, posest-nikovo obnašanje mi je neumljivo. Sedaj pa dalje: Ko je Fogel potoval v ono vas in ste vi speljali komisarja na led — kako se je poslednjemu vendar posrečilo, da je izgrešeno sled zopet našel?"
„Tega ne vem!" je skomizgnil Sutner z rameni.
„A vi veste, da je prišel gospod komisar tudi v ono vas, dasi prepozno, da bi mogel rešiti nesrečni ženski?"
„Če je bil gospod komisar resnično tam, ne vem zagotovo.
—	Toda vendar — da, spomnim se!" je vskliknil Sutner hlastno. „Moja žena in Fogel sta govorila o tem!"
„Torej komisar je bil tam. In kdo ž njim? Kajti bil ni sam. Ali ne veste za gotovo, da je bil njegov spremljevalec doktor Milner?"
„Doktor Milner?" je pomislil Sutner. „Resnično ne vem natanko, če se je imenovalo tudi njegovo ime."
„Jaz mislim gotovo, da je prišel oni večer tudi zdravnik s komisaijem," je nadaljeval Born razburjeno. „Doktor Milner sicer taji, a ima pač svoje vzroke. — Hvala Bogu I Toliko torej vem o teh temnih, skrivnostnih dogodkih! Mnogo vem — a vendar zopet nič 1 Kajti kdo mi da dokaze ? Kdo mi pomore, zločincem dokazati njih hudodelstvo?" je govoril obupno bolj zase kot k Sutnerju. „Kdo ml reši zadnja in glavna vprašanja!
—	Ah, še dolgo nisem na cilju!"
Lopov je napeto poslušal ta samogovor in ko je zapazil obupni obraz in strah detektiva, ga je obšla naenkrat pustolovska misel, ki jo je tudi takoj brez nadaljnega premišljevanja izdal.
„Gospod komisar," je dejal hlastno in s prežečim pogledom, „jaz sem oni, ki vam pomore iz zadrege!"
„Vi?" se je smejal Born pomilovalno in objednem začudeno.
„Da, jazi O, meni ne bo težko, izročiti vam dokaze, ki jih potrebujete. Dajte mi prostost — to še lahko storite, kajti treba vam je le reči, da je sum zoper mene napačen. Vrnite mi prostost in služiti vam hočem z dušo in telesom!"
Born ga je pustil govoriti, ne malo čudeč se na pol naivni, napol predrzni misli lopova.
„Resnično. Vi ste celoten lopovi" se je zdajci smejal za-ničljivo jezno. „Zapeljati me hočete, da prelomim svojo dolžnost? O, vi morda mislite, da vaš predlog sprejmem? Ne, ljubi moj! Na vašo pomoč moram tokrat žalibog pozabiti! Da niste štorih te neumnosti, radi katere sem vas aretiral, bi se dala stvar nevede razmishti!"
„Toda, gospod komisar! Zakaj pa sedaj ravno tako ne?"
„Tiho! Ne govorite niti besede več o tem!" je rekel Born strogo. „Jaz sem gotovo zadnji, ki bi hotel rešiti takega lopova kot ste vi, ječe! Poboljšala vas kazen resnično ne bo, a človeštvo bo imelo vsaj nekaj let mir pred vami!"
Sutner se je pri teh besedah čisto brezupen sesedel. Bled in boječ je zrl pred se. Toda njegova bojazen se je kmalu umaknila drugemu čustvu, tako lahko ni izgubil upanja v samega sebe. Vzravnal se je zopet in dejal že oblastno ter zrl hudobno detektivu v obraz:
„Potem tudi ne boste nič več izvedeh od mene. In pred sodnijo bom vse utajil — vse!"
„Kakor vam drago!" je odgovoril detektiv zaničljivo. „Kar sem hotel od vas izvedeti, to vem. Ne verujem, da bi mi mogli še več povedati, tudi če bi hoteh."
„O pač!" je vskliknil Sutner zaničljivo. „Poznam še druge stvari kot te, ki sem vam jih zaupal. A molčal bodem. Ničesar več ne boste izvabih iz mene!"
Brez ugovora na te predrzne besede, je pritisnil detektiv na zvonec, ki je bil na njegovi pisalni mizi. Skoraj v istem trenutku je že stal med vratmi uradnik.
„Peljite ujetnika v preiskovalni zapori" je zapovedal Born in pokazal na Sutnerja, ki pač ni pričakoval tako hitrega konca, kajti dvignil se je prestrašen s svojega sedeža. Predno je prišel še k sebi, so ga odpeljali in v predsobi sta ga dva policista uklenila. Potem pa sta ga s trdo pestjo sunila v voz, ki naj ga odpelje v ječo. —
Prihodnji dan je prosil Borna Sigmundov odvetnik za obisk.
Čisto miren se je podal Born takoj k njemu in ta mu je izročil neko pismo ter dejal silno važno:
„Odgovor od — Melanije!"
Born je vzel s tresočo roko pismo in čital:
„Spoštovani gospod! Pisali ste mi, da naj se obrnem zaupno do Vas! To storim tem potom. Ali zamorete resnično potolažiti obupno srce nesrečne matere"? Ali mi zamorete kaj povedati o mojem otroku, o mojem ljubem otroku, ki mi je bil pred davnim časom od lopovskih rok iztrgan? — O, če bi mogh utolažiti mojo bol, moje muke, moje obupno, hrepenenje po svojem edinem otroku, potem mi pišite takoj na isti naslov! Toda naj Vam Bog odpusti, če ste se samo norčevali iz težko izkušanega materinega srca!	j
Melanija."
Born je pismo zaprl in ga hlastno vtaknil v žep.
„Ona je! Ona mora biti!" je mrmral za se. „Ko bi mogel le rokopis dati presoditi! A komu?"
Zahvaljujoč se srčno odvetniku, je odhitel, da odgovori na „Melanijino" pismo.
122. poglavje.
Novi boji, novo trpljenje.
Od onega važnega razgovora med Melanijo in med mladim knezom Aleksandrom sta pretekla dva dneva.
Obvarovala sta svojo skrivnost pred kneginjo, kakor sta s6 dogovorila, toda ta je s svojimi milimi očmi več videla in uganila je mnogo več, kot sta mogla mlada človeka sanjati. Že njiju izprememba, ki sta znala tako slabo goljufati, je morala privesti kneginjo do domnevanja, da se je zgodilo nekaj posebnega. Melanija je bila še tišja, še žalostnejša in bolj boječa kot sicer in izogibala se je silno boječe mlademu knezu. In Aleksander, ki je bil vedno vesel in zgovoren, je postal naenkrat popolnoma melanholičen in nem. Izgledal je, kot da žaluje za smrtjo dragega mrtveca.
Toda-kneginja je bila zopet prenežnočutna in prepametna, da bi izpraševala in raziskavala. Videla je pač, da obstaja med obema, nji tako dragima človekoma resna skrivnost in ni se je hotela dotakniti. Bila je mnenja, da se mora pustiti vsaki stvari čas, in posebno Melanija ji je dala toliko misliti, da je za enkrat smatrala vpraševanje za nepotrebno.
Ta elegantni detektiv je prišel resnično še enkrat in ji pokazal z uljudnim smehljajem jako mladega in čednega, razburjenega gospoda, ki je naravnost čudno in burno zahteval videti gospico Melanijo. Zopet so hoteli poizvedovati o mlinar-jevi Liziki. Toda čemu? Zakaj ravno od Melanije, ki je z deklico vendar samo enkrat mimogrede govorila? In Melanija tudi ni hotela priti pred tega gospoda, kakor tudi ni hotela videti ljubeznivega detektiva.
Seveda je imela kneginja svoje posebne pomisleke glede teh stvari, katerih zvezo in razlago je bilo iskati edinole v preteklosti Melanije. A obljubila ji je, daje ne bo mučila z vprašanji.
ampak da bo potrpela, dokler pride čas za razlaganje. In tako visoko je čislala Melanijo, da niso taki pomisleki niti najmanje uplivali na njo.
V tem se je zgodilo, ne da bi bila kneginja kaj tacega nameravala, nekaj izrednega.
Visoka gospa je sedela sama v salonu in pričakovala Melanijo, ki ji je o takem času — bilo je poludne — čitala. Kneginja je bila silno v skrbeh, kajti prejela je ravnokar novo in neveselo poročilo o odvetniku svojega soproga. Prosila je torej svojega nečaka, naj pride k njej, da se ž njim o stvari pomeni. Toda Aleksandra ravno ni bilo v hotelu in tako je morala potrpeti, dokler se vrne.
Ko je še sedela zatopljena v svoje žalostno premišljevanje, je vstopila Melanija. Ogledala se je boječe po salonu in oddahnila se je očividno, ko je videla, da je sama s kneginjo.
„Pridite in vsedite se k meni, ljubo dete!" je dejala kneginja prijazno. „Iskati hočem malo tolažbe pri vas!"
.Moj Bog, milostiva, ali ste prejeli žalostno vest?" je rekla Melanija s srčno skrbnostjo in kazala na pismo, ležeče na mizi pred kneginjo. „Kdo more pač vas, najblažjo in najboljšo gospo, žalostiti?"
„Moj Bog, ljubo dete!" je vzdihnila ona. „Povedala sem vam že svojo bol in znana vam je povest mojega nesrečnega zakona. Moj soprog zahteva odločno ločitev. Ah, gotovo vam še nisem povedala, zakaj se temu protivim?"
„O, dozdeva se mi, da ste o tem že nekoč govorih, milostiva,' je jecljala Melanija zbegano.
„Povedala sem vam, da so se v Monte Karlu zgodile stvari, ki so utrdile moj zadnji sklep?"
„Da! Da!"
„No, dobro!" je prikimala kneginja._ „Grofica naj izve, da me ne bo tako lahko izpodrinila! — Toda, ljubo dete, vam ni dobro!" se je prekinila naenkrat in prijela skrbno Melanijino roko. „Tako bledi postajate in tresete se kot v mrzlici! Preki-nive pogovor! Vi ste resnično bolni," je nadaljevala z materinsko skrbnostjo. „Vlezite se v posteljo, poslati hočem po zdravnika!"
„Ne! ne!" se je branila Melanija odločno. „Jaz nisem bolna! Samo slabost! — Oprostite, ljuba milostljiva gospa! Ne odslovite me!"
„O gotovo ne! Vesela sem, da vam vaše stanje dovoljuje, ostati pri meni, ljubo dete!" je govorila kneginja dobrotno in nadaljevala potem ko je nekaj časa motrila skrbno Melanijo, svoj govor:
„Da, ljubo dete, povedala sem vam torej v glavnem o svoji nesreči. Moj soprog me je pred leti zapustil ter izjavil, da mu je nemogoče, živeti ob moji strani. Od takrat sva šla vsak svoj pot in slednjič, ko je pričel živeti precej pustolovsko življenje, sem bila srčno vesela, da me ne nadleguje več. Bilo je tudi popolnoma tako kot da me je že čisto pozabil. Sedaj zahteva naenkrat ločitev, za katero poprej ni maral. Povedala sem vam tu, ljuba Melanija, zakaj. In trdno sem se odločila, vstrajati do skrajnosti in on nima moči, izsiliti ločitev najinega zakona."
„O moja uboga, ljuba milostiva gospa!" je odgovorila Melanija z žalostnim glasom. „Da, dejali ste mi, zakaj si želi sedaj vaš soprog prostosti. In — jaz se tresem za vas! Jaz vidim za vas silne nevarnosti?"
„Toda, ljubo dete, v čem naj obstojajo te nevarnosti?" je odvrnila kneginja, začudena nad Melanijino razburjenostjo.
„V čem? O ljuba milostiva gospa, v skrivnem, neizprosnem zasledovanju! V--"
Naenkrat je obstala. Bleda in tresoč se je zrla boječe v strašnem sumu pred se in njene iistne so šepetale besede, ki jih kneginja ni razumela. V novem nemiru in v novi skrbi je ta prijela zopet Melanijino roko in jo nežno stisnila.
„Nečem siliti v vas, ljubo dete, da bi mi povedah, kaj mislite. To lahko uganem. Vi mishte, da mi grozi nevarnost od strani grofice, kaj ne?"
„Da, od nje," je dahnila Melanija, dočim je pretresel njeno telo mrzel strah.
„A čemu se bojite tega? Ne vem, kaj bi nameravala zoper mene?"
„O, müostiva gospa, ne bodite tako brezskrbni!" je vzkliknila Melanija boječe. Ce se je ta ženska resnično odločila, vas izpodriniti od vašega pravičnega mesta, potem bo to tudi skušala doseči z vsemi sredstvi, celo s silo."
„Vi me strašite, ljuba Melanija! Ne samo s tem, da mi govorite s tako grozo, s takim razburjenjem o grofici: Ali jo poznate?"'
„Poznam jo," je vzdihnila Melanija. „In le predobro vem, da — o ljuba, milostiva gospa, prosim vas, radi vaše varnosti: upoštevajte moj opomin pred to žensko!"
„Vi me vedno bolj razburjate, ljubo dete!" je zmajevala kneginja z glavo. „To je tako, kot da ste trpeli vsled preganjanja te ženske."
Melanija je postala za senco bledejša, izogibala se je vprašujočim pogledom svoje materinske prijateljice in je ihte jecljala:
„Prosim vas, ne govorite dalje!"
Kneginja je bila prepričana, da je zadela pravo. Kako bi bila rada izvedela kaj več, vendar ni hotela Melanije vpraševati po nadaljni razlagi. Po kratkem molku je nadaljevala:
„V časopisih je zadnji čas mnogo stalo o procesu grofovem. Pravi se, da se bo končal zanj jako nepovoljno. No, o tej stvari ste itak dovolj poučeni, ljubo dete. Odvetnik mojega soproga mi sicer piše, da bosta grof in grofica gotovo zapustila Monako, ■in se povrnila v domovino."
„Ona prideta nazaj 1" je vzkliknila Melanija prestrašena.
„Da, in sicer kmalu."
Melanija je hotela še nekaj pripomniti, a premagala se je in molčala.
„Lahko umljivo je, zakaj namerava grof prekiniti zanj tako drago bivanje v Montekarlu," je zopet nadaljevala kneginja. „Njegova soproga je razumela v primeroma kratkem času zapraviti precejšnje premoženje pri zeleni mizi.
Pride proces. Kar je grofu še ostalo, hoče rešiti in da se mu to posreči, mora urno nazaj v domovino." Mishm, da ima
tukaj precej lepo in bogato posestvo, ki ga bo morda tudi vsled procesa izgubil."
„Izgubil!" je ponovila Melanija razburjeno. „Gradu mu vendar ne more nihče vzeti!"
„Govori se vendar tako. Vi govorite s tako gotovostjo, ljubo dete, ali veste kaj natančnejšega o teh stvareh?"
„O ne! Jaz ne vem ničesar," je dejala Melanija hlastno. „Jaz menim le, ker je ta gr^ vendar grofov rodbinski grad, mu mora tudi ostati!"
„Tako? To je njegov rodbinski grad?" je rekla kneginja in začudeno opazovala Melanijo. „Tega nisem vedela, in vi — od kod veste vi to, ljubo dete?"
„Moj Bog, milostiva, jaz — sliši se vendar toliko o v okolici bivajoči gospodi."
„Že prav," se je smehljala kneginja razumno. „Potem vam gotovo tudi baron Feliks ni popolnoma neznan, ljuba Melanija?"
„Poznam ga vsekakor — to se pravi, samo po njegovem imenu!"
„Rekla sem vam vendar, da je bil tukaj z detektivom gospodom Bornom in je želel govoriti z vami! No, bili ste tako bolni, da vam gospodov sploh nisem predstavila."
„In za to sem iz srca hvaležna, ljuba milostiva gospa", je odgovorila Melanija s tresočim glasom.
„Videti ga torej tudi takrat nočete, če bi zopet povprašat prišel?"
„Ali hoče zopet priti?"
„Da, dejal je tako in bil je silno nesrečen, da vas ni mogel videti. Prišel je, kot veste, radi one uboge, mlade deklice."
„Ne, jaz ne morem in nočem ž njim govoriti!" je vskhk-nila Melanija odločno in boječe. „Ne ž njim in tudi ne z onim gosdom Bornom. Moj Bog! čemu prihajajo ti gospodje vedno k meni? Saj jim ne morem ničesar druzega povedati kot to, kar že vedo!"
G5
»Ljuba Melanija," je dejala kneginja resno, „vi se bojite, da bi vas ti gospodje spoznali I Da bi spoznali v vas ono, ki ste bili poprej, predno ste si nadeli ime, ki ga imate sedaj. Ali ni tako?"
„O moj Bog! Svetlost! — Ne, ne! Ti ljudje me gotovo ne poznajo. In ta, ki sem danes —"
„Poprej niste bili. Ne, ljuba Melanija, dalje me ne boste varali."
Mesto odgovora je Melanija silno zaplakala in vila je obupana roke.
„O, ljuba milostljiva gospa", je jecljala boječe. „Prosim vas: pustite mi še za kratek čas mojo skrivnost. Danes mi še ni mogoče, razodeti vam svoje srce, povedati vam svojo nesrečno povest."
„Bodite mirni, ljubo dete!" je tolažila kneginja nežno in ljubeče jokajočo. „Saj rada čakam. Ne govoriva dalje o tem. In če pride baron Feliks zopet, ga bom zopet odslovila."
„O, srčna hvala, svetlost," je jokala Melanija in poljubila roko kneginje.
„Sedaj vam hočem razložiti, ljubo dete, zakaj sem omenila, da nameravata grof in grofica priti tušem," je dejala kneginja nato. „Moj soprog pride namreč tudi. Sledil bo grofici semkaj," je pripomnila grenko in bolestno. „Jaz pa sem se odločila, da se mu izognem."
„Vi nečete videti svojega soproga, svetlost?"
„Ne, za nobeno ceno!"
„A zakleniti ne morete vrat pred njim, če pride."
„Jaz potem ne mislim več ostati tukaj. Da, ljubo dete, zapustiti hočem rezidenco in oditi daleč stran od tod — seveda v vašem in v nečakovem spremstvu."
„Ah! Vi hočete odpotovati?"
„Seveda! Upam, ljuba Melanija, da ostanete pri meni! Ali ne zapustite radi tega mesta?"
„Ah! Tega ne bom mogla, svetlost! Ne, sedaj ne smem-odtod!"
„O, kaj pravite, ljuba moja? Kaj vas pa zadržuje?"
„Moj Bog, ko bi vam mogla to povedati, ljuba milostiva gospa 1 Toda ne, ne morem I — In vendar vas ne morem zapustiti. — Ah, kaj mi je početi 1"
„Ne obupajte, ljubo detel" je dejala kneginja, globoko ganjena vsled Melanijine bolesti. „Kako dolgo je potrebno, da še ostanete v mestu?"
„O, morda le še malo dni!"
„Potem počakam s potovanjem, da bo vaša zadeva rešena!" je odločila kneginja. „Ne morem se ločiti od vas in vas pustiti brez varstva!"
Melanija je od silnega veselja zavriskala.
Skočila je kvišku, padla pred kneginjo na kolena in s solzami hvaležnosti v očeh poljubljala njene roke.
„O, če pride med tem knez?" je jecljala.
„Potem je vendar v moji moči, da ga odslovim!" je razložila kneginja z mirno gotovostjo. „Ostane torej pri tem: mi-dve potujeva skupaj in se ne ločive!"
Objela je Melanijo in jo skušala dvigniti.
• „Ne, svetlost," je šepetala ta, objemaje kolena kneginje in gledajoč s solzami v očeh v njo. „Pustite me tu pri vaših nogah. Sedaj hočem govoriti, da, izvedeti morate vse. O, kako naj bom vredna vaše dobrote in ljubezni, če še dalje molčim?"
„Ljubo srce," jo je opominjala kneginja. „Ne pustite se obvladati od hipnega čustva! Jaz rada še dalje čakam. Morda boste že jutri obžalovali, da ste svojo skrivnost prezgodaj izdah."
.Ne, ne!" je jokala Melanija. „Sedaj je pravi trenutek. Sedaj moram govoriti, sicer — mi poči srce. In vi morate in boste tudi potem, ko boste vse vedeh, sledih mojim opominom!"
Segla je urno v žep svoje obleke.
„Če boste čitala, svetlost, kaj —"
Naenkrat je obstala in privlekla svojo roko prazno iz žepa. S strašnim vsklikom se je zravnala.
„Pismo! — Moj Bog! Kje je pismo?"
„Kako pismo?" je vzkliknila kneginja prestrašena in hitela polna skrbi k Melaniji.
„Vsemogočni!" je dahnila ta popolnoma iz sebe. „Izgubila sem ga!" — — — — — — ___ — —
Medtem ko se je v salonu vršil ta prizor, se je vrnil mladi knez Aleksander s svojega izleta in ker mu je sluga naznanil, da kneginja pričakuje, hotel je takoj k njej.
Ko je prekoračil sobo pred salonom, zagledal je na preprogi bel listek. Videl je, da je pismo, in začuden se je pri-pognil in ga pobral.
Vrtil je pregrnjeni in zmečkani papir v roki, potem je list odprl in čital sledeče vrstice:
«Milostiva gospa! Zahtevane vesti o Ervinu boste izvedeh; izvedeli boste vse, kar vem, a potruditi se morate osebno k meni. Tudi o Sigmundu bi Vam imel poročati jako važne stvari, če ste ona,, katero sumim v Vas. Pričakujem Vas."
To pismo ni imelo niti podpisa, niti ni bilo v njem omenjeno ime Melanije; vendar Aleksander ni niti trenutek dvomil, da so bile te vrstice pisane njej. Izgubila je pismo na potu iz, svoje sobe v salon.
Mladi mož je zrl iznenaden na vrstice, katerih smisel je-bolj sumü, kolf razumel.
AU je bilo to tisto pismo, po katero je šl^ .takrat Mela-nija, ko jo je opazoval? Ali je bilo to že drugo pismo? Od, koga je prišlo? In — nagovor: „milostiva gospa!"
„Bog nebeški!" je mrmral Aleksander razburjeno. „Kaj, pomeni to? Ah ve pisalec tako malo o nji, da rabi napačen nagovor? Ah pa jo pozna bolje kot mi in je to dokaz, da v resnici ni gospica Berg — sploh nobena gospica! Kdo je neki ta Ervin, o katerem žeh vedeti? — O — in Sigmund? — Sigmund —
Silno razburjenje se ga je polotilo. Ali je bilo to nenavadno pismo pripravno, pokazati mu pot, po katerem bi mogel zaslediti skrivnost Melanije?
Ko je stal skoraj eno minuto, od tisoč slutenj in sumni-čenj obvladan, nepremično na mestu, se je zravnal.
Vtaknil je pismo v žep in se obrnil.
V tem trenotku mu je bilo nemogoče, videti svojo teto, hotel je poiskati najpoprej Melanijo, o kateri je mislil, da jo bo našel v njeni sobi.
4
Toda sobarica, po kateri se je pustü javiti, mu je naznanila, da je Melanija pri kneginji.
Zdajci se je podal Aleksander v salon in stopil je v istem trenotku, ko je zapazila Melanija, da je izgubila pismo.
Z njegovim vstopom je nastala takoj izprememba.
Melanija se je skušala premagovati in kneginja je hitela k nečaku, da bi ji v tem pomagala, ter ga srčno pozdravljala.
Naravnala je koj pogovor na svoje lastne zadeve, pripomnila, da se je že z Melanijo dogovorila, in slednjič je ponudila Aleksandru odvetnikovo pismo.
Tako sta našla Melanija in Aleksander čas za preudarek in zunanji mir.
„Ker namerava torej stric priti resnično tu sem, bomo odpotovali, kaj ne, ljuba teta?" je vprašal x4Lleksader ter vrnil pismo.
„Da, odpotovali bomo," je pritrdila kneginja. „A še ne takoj," je pripomnila z važnim pogledom na Melanijo; „Go-spica Melanija ima še poprej tu urediti neko važno zadevo."
Mladi mož je pogledal Melanijo, ki je zrla zmešana v stran. Razumela je, da je ta zadeva v zvezi s pismom, ki ga ima v žepu.
Toda omenil ga ni z nobeno besedo, ampak je popolnoma mirno razpravljal s teto o njenih namenih.
Melanija se ni več udeležila razgovora. Sedela je tiho v svojem stolu, in slednjič se je dvignila, se opravičila in zapustila sobo.
Aleksander bi ji bil najraje takoj sledil, da bi govoril ž njo radi pisma, vendar je moral ostati še nekaj časa pri kneginji, potem pa je hitel v Melanijino sobo.
Ko je vstopil, je zapazil, da je jokala; še se je svetila solza v njenih očeh.
Prestrašen in boječ jo je pogledal, ko je stopila ona z resnim, skoraj temnim obrazom k njemu.
„Oprostite, gospiea Melanija," je pričel, „da se drznem, priti k vam. Vprašal bi vas rad nečesa, česar v navzočnosti kneginje nisem mogel."
Obvladana od temne slutnje, se je Melanija tresoč naslonila na naslonjalo stola in njen pogled je obvisel z boječim pričakovanjem na njegovih potezah.
„Prosim, svetlost!" je šepetala. „Prav rada sem vam na razpolago."
„Ah ste kaj izgubih, gospica Melanija? Ali kaj pogrešate? Morda kako pismo?"
„Moje pismo! Vehki Bog! Ah ste ga našh?" je zakričala Melanija.
„Tukaj!" je odgovoril Aleksander in privlekel pismo iz žepa. „Kaj ne, to je pisano vam?"
„Da, da! Moj Bog! Izgubiti sem ga morala, ko sem šla h kneginji!" je jecljala Melanija razburjeno. „O, tisočera hvala! Kako dobro, da ste ga našli ravno vi!"
„Jaz sem ga tudi prečital!" je povdarjal Aleksander.
„O!" je vzdihnila Melanija. „In sedaj hočete razlago?! A jaz vam je ne morem dati! Prosim vas! Ne silite v me!"
„Ker že toliko vem, ali bi ne bilo bolje, ljuba gospica Melanija, da bi mi povedah vse! V gotovem smislu imam vendar pravico do tega, kot vaš prijatelj!" je pristavil z bolestnim, očitanjem.
„Ne, ne! Ne morem! Ali mi niste obljubih, da boste potrpežljivo počakah, dokler pride čas, ko vam bom mogla vse razodeti!"
Da, toda to pismo?" je vskhknil Aleksander razburjen. „Kdo ga je pisal? Kdo je ta Ervin, o katerem naj se vam poroča? Tudi baron Sigmund se omenja, kajti samo ta more biti ta Sigmund!"
„O, kako me mučite I" je plakala Melanija obupno. „Ali ne morete potrpeti in počakati? Saj vem, da ne izprašujete iz radovednosti, ampak iz gorkega sočutja do mene. Vi bi mi radi pomagali, a ponavljam vam, to ni v vaši moči!"
„Zakaj ne?"
„Ah, ali se nisva že o tem pogovarjala? Kaj naj vam rečem, da vas prepričam, da je bolje za naju, če ne iščete mojih skrivnostij? A saj dobro vem, da mi ne boste dali miru, preden vam ne povem vsega! O, počakajte samo še tako dolgo, da zapustimo rezidenco, da smo enkrat daleč od tod v kakem tihem, varnem kraju, kjer ne bo nobene nevarnosti I"
„Ne, Melanija, govorite raje sedaj, da vas morem ščititi, če vam preti kaka nevarnost! To pismo je morda ena izmed njih? Morda je celo zanjka vaših sovražnikov? Izvabiti vas hočejo menda iz varnosti naše hiše, da vas potem uničijo!"
„Vehki Bog!" je vzkliknila Melanija bleda. Tega doslej najbrže še ni pomislila.
„Če bi mi hoteli le izdati, kdo je ta Ervin, katerega iščete, v kakem razmerju ste ž njim ali v kakem ste bih! In potem pred vsem, kdo je pisec tega pisma! Potem bi vam mogel svetovati!"
„Pisec pisma je brez dvoma poštenjak — neki tukajšnji odvetnik!"
„Ah, četudi! Morda ga je kdo prevaril ali celo podkupili Kako se piše ta odvetnik?"
„Ne, ljubi prijatelj, tega vam ne morem povedati, kajti vi bi šli k njemu in —"
„Sel bom z vami k temu človeku, Melanija!"
„O ne! Za nobeno ceno!" se je branila ona boječe.
„Ali naj morda mirno gledam, kako se morda v slepi zaupljivosti podajate v grozno nesrečo?" je odgovoril Aleksander z očitanjem.
„Če tudi!" je odgovorila temno. „Jaz ne maram drugače, iti moram sama k njemu!"
„Melanija!" je vzkliknil strastno proseče. „Ne odvračajte moje roke, prijateljske roke, ki vam jo ponujam! Le razja-
snite mi toliko, kolikor je potrebno, da vam morem pomagati !
„Radi vas tega ne smem storiti! Kajti če mi resnično preti nevarnost, potem je ne boste mogli odvrniti! Poginiti bi morali z mano vred in tega nečem nikdar!"
Aleksander je zrl nekaj časa z izrazom gorke ljubezni in sočutja v njen žalostni obraz.
Naenkrat je zasvetil žarek spoznanja iz njegovih oči in v silnem razburjenju je zaklical:
„O, jaz pričenjam slutiti, MelanijS'! To pismo je odgovor na ono anonco v časopisu pod vašim imenom!"
„Kakšna anonea?" je odvrnila ona.
„Tista, ki sem jo takrat čital! O obupani materi, ki išče svojega otroka! — Ervin! — Sigmund! — Da, samo od vas je mogel biti oni oklic, oni klic obupne matere! Sedaj uganem vašo skrivnost. Ta Sigmund, baron —
„O, moj Bog! Tiho! Ne govorite dalje!" je kričala Mela-nijä s srce pretresujočim glasom.
„Bil je vaš — soprog, Melaaija!" je sklenil Aleksander, trdno prepričan, da je uganil resnico.
„Moj soprog!" je dejala silno žalostno in bolestno. „O ne, motite se."
„Čemu tajite še vedno, Melanija? Ali ni vaš inserat, v katerem imenujete njegovo ime in prosite vesti o njem, dokaz za to? In potem vaš strah, vaša bolest takrat, ko sem vam pre-čital poročilo o njegovi smrti"? In sedaj, v tem pismu odvet-nikovem se vam ponujajo važna poročila o njem. Ne nazivlja vas, „gospica Berg", ampak „milostiva gaspa." Pisec torej pozna vašo skrivnost. Ah, Melanija, draga, ljubljena gospa, zakaj mi nečete zaupati svojega bolnega srca, meni, svojemu najboljšemu prijatelju, zakaj mi nečete zaupati?"
V Melanijinih smrtnobledih potezah je zatrepetalo nekaj bolestnega pri teh strašnih Aleksandrovih besedah.
Bilo je, kot da so pretresle bolj njeno srce, kot je zamogla to njena bolest, ki jo je občutila pri njegovih izvajanjih. Njena
nežna postava se je stresla kot v mrzlici, zakrila si je lice z rokami in zgrudila se je silno ihteč v fotelj, stojeö poleg nje.
„O Bog!" je plakala obupno. „Vi mi trgate srce! — Da, priznati hočem: omožena žena sem!"
„In baron Torgavski je bil vaš soprog, Melanija. Ali imam prav?"
„Ne, ne! On ne!" je plakala in vila skoraj v omotici roke.
„On ne?" je ponovil Aleksander dvomljivo. „Kdo pa? O, rešite vendar to uganko popolnoma!"
„Sedaj ne! Za božjo voljo, usmilite se me, pustite me samo!" je prosila v blaznem strahu.
„O Melanija, samo to mi še povejte!" je nadaljeval Aleksander proseče, premagan od svoje brezmejne razburjenosti. Prijel jo je za roke in se sklonil k nji. „Povejte mi samo to še: ali vaš soprog še živi, ali--"
„Miruj, IjulDi Aleks!" je zadonela v tem trenotku prijazna beseda kneginje za njim. „Ne muči ubožice dalje. Ali ne vidiš, koliko trpi?"
Od obeh neopažena je kneginja vstopila in shšala zadnja vprašanja svojega nečaka.
Zdajci je stopila urno med njega in Melanijo, ki se je dvignila s svojega sedeža in se jokaje vrgla v naročje svoji materinski prijateljici.
125. poglavje.
Prevarana srca.
z divje razburjenim obrazom je stopil grof Herbert v Ka-miüno sobo.
V	sredi je obstal in gledal poln temnih slutenj okrog. Nato je uprl svoje oko goreče v Kamilo, ki mu je stala nasproti mirna kot mramornat kip in vračala njegov prodirajoči pogled mrzlo in prevzetno.
„Ti si — sama?" je dejal grof z ostrim dvomom.
„Ali si pričakoval morda kaj druzega?" je odgovorila Kamila razburjena in se ponosno zravnala.
Odgovoril ji ni takoj, ampak je začel s svetilko, ki jo je vzel z mize, v roki, iskati po vseh kotih.
Ko se je bližal postelji, pod katero je ležal skrit gozdarski pomočnik, se je Kamila stresla od strahu in srce ji je skoraj zastalo v pričakovanju nečesa groznega, ki se lahko zgodi v naslednjem trenutku.
In dasi je vedela naprej, da ga bo grof našel, vendar ni mogla ganiti s prstom, da bi preprečila najhujše. Brez sape, kot priklenjena, je sledila s široko izbuljenimi očmi vsaki moževi gesti.
Ta je pogledal le mimogrede na posteljo — da bi pogledal pod njo, mu očividno ni niti prišlo na um.
Stopil je nazaj, postavil svetilko zopet na mizo in se obrnil h Kamih.
V	tem je izginil njen strah in čuteč se varno, je dejala z izzivajočim glasom:
„Sedaj mi boš morda povedal, kaj je bilo vzrok tvojemu čudnemu obnašanju. Kaj hočeš pravzaprav reči s svojim tako odkritim, žalečim sumničenjem! Ti me budiš sredi noči iz
spanja in me siliš, da ti odprem. Ti preiskuješ mojo sobo, kot da bi bil tu kak morilec. Izjavljati ti moram, da se pričenjam bati pred tabo!"
,Ti nisi spala," je vzkipel grof Herbert jezno. „Slišal sem, da si se z nekom pogovarjala, ko sem stopil v salon."
„Ti si sanjal," se je Kamila prisiljeno nasmejala. „AU pa si me slišal govoriti v sanjah."
„Ne, rekel sem ti že, da je bil moški glas, ki sem ga slišal," je dejal grof, ki je postajal vedno bolj razbuijen.
Zopet je gledal besno in sumljivo okrog, potem pa je prijel Kamilo za ramo, ter besno zakričal:
„Ti — me varaš 1 Priznaj! Kam si ga skrila, lopova? Govori, žena!" je siknil poln jeze. „Pri Bogu, jaz — jaz ga najdem! In potem gorje obema!"
„Ali si blazen!?" je vpila Kamila in se skušala oprostiti njegove pesti. „Koga pa iščeš pri meni?"
„Koga! Ti še vprašaš! Ali ni knez Orlov pri tebi! Misliš, da sem slep in gluh! O, tokrat me ne boš varala, kakor že tohkrat 1"
„Za božjo voljo, poslušaj vendar, Herbert! Ti si blazen, ti si popolnoma izven sebe!" je dejala napol boječe, napol jezno. „Knez! — prosim te! Če mi nečeš verjeti, pošlji koga v^njegovo stanovanje! Potem boš izvedel, da knez ne mish na to, da bi me ponoči obiskoval."
Grof Herbert je strmel nad njenim odločnim glasom. Njegov goreči pogled se je zaril globoko v njene oči, kot da hoče prodreti v dno njene duše.
„Dobro, storil bom to," je rekel po kratki pavzi s težkim mirom.
Pozvonil je, kot da budi mrtve k življenju.
Čez nekaj časa je močno potrkalo na zunanja vrata predsobe.
„Vrata so zaklenjena. Pojdi in odpri," je zapovedal Kamill odločno.
Ubogala je molče in vstopila je z boječe gledajočim hotelskim služabnikom v salon.
Grof Herbert je prestopil prag spalnice, zaprl za seboj vrata in se obrnil nato k slugi:
„Ali vam je znano stanovanje kneza Orlova?"
„Da, gospod grof!"
„Počakajte tu!" je dejal grof Herbert in stopil v svojo pisarno, katere vrata je pustil na stežaj odprta.
Stopil je k pisalni mizi in v naglici napisal na svojo po-setnico sledeče besede, pisane s svinčnikom:
„Svetlost, bil bi Vam jako hvaležen, ko bi mi poslali po prinašalcu tega pisma dve vrstici iz Vaše roke, ki bi obsegale potrdilo, da Vas je našel moj sel doma. Za razlago sem Vam vsaki čas na razpolago. "
Dal je pismo v kuverto ter se vrnil ž njo v salon.
„Vzemite to," je dejal slugi in mu izročil pismo. „Vprašajte v knezovem stanovanju, če je Njegova svetlost doma. če je doma, izročite knezu osebno to pismo, a samo knezu samemu, ste razumeli!"
„Da, gospod grof!"
„Če kneza ne najdete doma, potem ga poiščite, kjerkoli. Prinesite mi njegov odgovor!"
Sluga je odbite 1 in zakonska sta ostala sama.
Grof je stopil, ne da bi govoril besedico, zopet v Kamilino sobo in je stopal tu teman in strasten gor in dol.
Kamila mu je sledila in spustila se je mirna in pripravljena na vse, na stol v bližini postelje.
Celo četrt ure je trajal globok molk.
Kamila je opazovala nemirno bodečega soproga z zanič-Ijivim smehljajem. Saj se ji ni bilo bati ničesar več, začel je sumiti nekaj, kar se je moralo izkazati tudi brez njene pomoči za nepravo.
čez četrt ure se je sluga povrnil.
Grof Herbert mu je šel do praga spalnice naproti, in sprejel ^a je s hlastnim, nemirnim „No?"
Sluga mu je izročil zaprto kuverto, ki jo je grof Herbert urno odprl.
Zlato obrobljena posetnica s knežjo krono mu je padla v roke in čital je v pruskem jeziku pisani odgovor:
„Vaš sel, gospod grof, me je dobil v kazini Monte Carla! Pozdravljam Vas z odličnim spoštovanjem!
Knez Nikolaj Orlov!"
„Ali niste našli kneza v njegovem stanovanju?" se je obrnil grof zopet k slugi.
„Ne, gospod grof! Povedali so mi, da je njegova svetlost odšla v igralnico! Tam sem kneza tudi našel!"
„AH je še kaj drugega omenil?"
„Vprašal me je nekako osupnjen, če se je kaj posebnega pripetilo 1"
„In kaj ste mu odgovorili?"
„Dejal sem, da ne morem ničesar odgovoriti?"
„Dobro, hvala vam!" je dejal grof Herbert, in mu stisnil zlatnik v roko.
Z globokimi pokloni se je sluga oddaljil.
Grof mu je sledil do predsobe, zaklenil zunanja vrata, vzel ključ in ga vtaknil v žep.
Ko je prišel nato zopet h Kamili, se je ta dvignila in stopila, pripravljena na boj, k njemu.
„Upam, da si toliko olikan in mi boš radi svojega razža-Ijivega vedenja rekel par besedic opravičenja!" je pričela ostro prežeče.
„Ne!" je odgovoril trdo in temno. „Gotovo bi te prav rad prosil odpuščanja, ko bi mi büo to mogoče. A dasiravno sedaj vem, da kneza danes zvečer ni bilo v tvoji sobi, vendar še vedno nisem prost vsakega suma. Na noben način se nisem motil, ko sem slišal popreje govoriti nekega moškega s teboj!"
„In vendar si se motil!" je vskliknila hlastno. .Prosim te, išči vendar! — Sramota je to, kako delaš z mano!"
S priliznjenimi solzami se je zgrudila na stol.
A bilo je, kot da to sicer tako uspešno sredstvo, danes ni imelo svoje prejšnje moöi.
Grofov obraz je postal jezen in njegov pogled na Kamilo je kazal neukrotljivo strogost.
„Nobenega dokaza nimam za tvojo krivdo do sedaj 1" je dejal ledeno. „A tega ne boš dosegla, da. bi me celo zoper boljšo vednost goljufala!"
Veliki Bog! Ti misliš v resnici, da — o, to je nesramno!" je zakričala ter planila z jeze plamtečimi očmi pred njega. „Ti me torej na podlagi svojega smešnega sumničenja dolžiš podlega dejanja! Ali nečeš preklicati, kar si dejal?"
, Ne morem! Imeti moram poprej gotovost — da ni tako, kakor moram še sedaj misliti!"
Kamila se je zvonko, jezno zasmejala.
„Pripravi si torej gotovost!" je siknila.
„To bom tudi storil!" je dejal grof Herbert mirno.
«Rada bi vedela, kako!" je dejala: s tresočim glasom ona. „Ali mi boš delal morda do jutri zjutraj ali še dalje tu druščino?"
„To ni potrebno! Sedaj ti rečem lahko noč in pripomnim, da jutri gotovo odpotujeva."
„Ah! Resnično?" je siknila. „In kam? Pač domov?"
„Da, povrneva se na domači grad!"
Po teh besedah se je grof obrnil in zapustil spalnico ter 2aprl za seboj vrata. Kamila je ostala mirno na svojem mestu in slušala njegovim korakom. Slišala je, kako je šel skozi salon in vstopil v svojo sobo,
Demoničen smehljaj ji je krožil na jeznem obrazu. Skrčila je pesti ter jih stegnila preteče proti vratom, za katerimi je izginil njen varani soprog. Ko se je. obrnila, je prišel Fogel počasi in oprezno izpod posteije.
„Za vra^a!" je šepetal, gledaje boječ proti vratom. „Preßtal sem grozen strah!"
„Tihol" je ukazala Kamila. „SUšal bi naju lahko! Vi sami ste krivi tega fatalnega slučaja! Cemu ste se tako blazno vedli in zaničevali vsako opreznost? Bilo bi boljše, da bi vas ne bila pustila k sebi!"
„Ah, milostiva gospa, kdo je mogel pač sumiti, da bo grof še sedaj bedel!" se je zagovarjal gozdarski pomočnik. „V navdušenem govorjenju se človek lahko izpozabi!"
„Že dobro!" je mrmrala Kamila jezno. „Misliva sedaj pred vsem na to, kako vas odpravim odtod!"
„O — to bo sedaj težko mogoče! Gospod grof bi me lahko zapazil!"
„A vi morate še pred jutrom od tod!"
„Da, da! Toda počakajva še par ur. Potem se bo vendar gospod podal k počitku!"
„Ne verjamem, da bo to storil še to noč. In vendar morate odtod! Mimo njegove sobe morate iti. — O, človek bi obupal!" je stokala vsa iz sebe.
„Ali ni druzega pota?" je vprašal Fogel poln skrbi.
.„Ne! —■ Razven, da greste skozi — okno! In to ne bo bolj nevarno!"
Fogel je stopil brez ugovora k oknu, odgrnil zagrinjalo, odprl tiho okence in se sklonil ven. čez nekaj časa se je pomaknil nazaj in zopet okno zaprl.
„Zelo visoko je," je mrmral. „Ce bi imel močno vrvno lestvo, potem bi seveda smatral pot skozi okno za manj nevarno !"
„A odkod dobiti vrv?" je odgovorila Kamila v strahu. „Ne gre drugače, kot da greste isto pot nazaj, po kateri ste prišli."
„O — nazadnje bi vedel še za drugo sredstvo," je opomnil Fogel, ki se je naenkrat spomnil rešilne misli.
„No, povejte vendar!"
„Jutri odpotujete — v domovino, kaj ne, milostiva?"
„To ste že shšali! — A jaz še nimam veselja, zapustiti Monako!"
„A grofovi volji se vendar ne boste mogli zoperstavljati!"
,,Pa! Seveda se mu odkrito ne morem upretil Vendar, prijatelj, našla bi že kako sredstvo, da prodrem s svojo voljo."
^Hm," je menil Fogel dvomljivo. „Bojim se, da se boste morali tokrat ukloniti. Grof je bil jezen, kot ga še doslej nisem nikdar videl! Priznati vam moram, milostiva gospa, da sem se v svojem skrivališču tresel iz bojazni, da bi me mogel zalotiti."
Kamila se je zaničljivo smehljala.
„To je sedaj že prešlo," je dejala nemirno. „Povejte mi sedaj, kaj bi storili, če bi jutri odpotovala s svojim soprogom?"
„V tem slučaju bi ostal enostavno tukaj ter se skril v tej sobi, dokler bi zapustili z gospodom grofom hotel."
„Popreje bi se vas gotovo izsledilo in potem bi bila katastrofa, ki sem jo sedaj s težavo še zabranila, tu. Ne, to na noben način ne grel"
„No, potem ne vem nič boljšega več!" je rekel gozdarski pomočnik resno.
„Eno ali dve uri imava še čas za premišljevanje," je tolažila Kamila. „Medtem pa se še pogovoriva, kaj se na našem prvem načrtu popravi. — Recimo, da se jutri ali vendar v teku prihodnjih dnij odpeljemo proč od tu v domovino. Kako je tam? Česa se vam je treba na primer bati od strani starega Roberta?"
„O — ta?" je mrmral Fogel temno in jezno. „Jaz mishm, da o dogodkih tedanje svatovske slavnosti ne bo molčal."
„Tega se bojim tudi jaz. Starec bo grofu gotovo vse izdal in ta sedaj ni več tisti, kot je bil. Glavne stvari bi starcu gotovo veijel."
„Roberta — bi se moralo storiti torej neškodljivega," je rekel Fogel po kratkem premišljevanju odločno.
„Odpraviti ga morate iz grada, ah z zvijačo ali pa s silo," je odločila Kamila. „In sicer še predno .prideva z grofom tja. Nekaj dni imate čas, kajti jutri ah pojutršnjem gotovo še ne odpotujeva, za to vam garantiram I"
Tiho je odprla zapah in smuknila v temno dvorano. Tu je nekaj časa prisluškovala pri soprogovih vratih. Nato se je vrnila ravnotako tiho k Foglu.
„Sedaj lahko greste," je šepetala. „Grof se je podal naj-brže v svojo sobo, kajti v pisarni je vse tiho in temno."
Fogel se je poslovil od Kamile ter ji poljubil roko. Zdrknil je kakor mačka skozi salon, medtem ko je Kamila pustila svoja vrata nekoliko odprta, da mu je malo razsvetlila pot. V predsobi je ostal gozdarski pomočnik dalje, kot se ji je zdelo potrebno.
Že mu je hotela slediti ter ga vprašati, čemu odlaša, ko se je povrnil.
Položil je prst na usta ter šel mimo nje v spalnico. Razočarana je stopala za njim in prestrašila se je, ko je zrla v njegov razburjeni, obupani obraz.
„No, zakaj ste se vrnili?" je vprašala boječe.
„Zunanja vrata so zaklenjena in ključa ni nikjer!"
■j
„O!" je vzkliknila preplašena. „To je storil on! — Kaj sedaj ?"
Brez sveta je skomizgnil Fogel z rameni in jezno za-mrmral.
„Jaz sedim v kletki, in če mi vrag ne pomaga, jaz —"
„Govorite dostojnejše, če ste pri meni," je dejala Kamila, ki je takoj zopet našla zavest. „Ker je pot skozi vrata odrezana, ne preostaja drugega, kot da greste skozi okno. In sicer morate kolikor mogoče kmalu odtod! Odlašati ne smeva dalje, kajti čez pol ure napoči jutro!" je pristavila s skrbnim pogledom na uro.
„Že dobro, milostljiva gospa!" je odvrnil Fogel obupan in boječ. „A manjka mi potrebno: vrv!"
„Čakajte!" je kriknila Kamila hlastno. „Vrv lahko pogrešate! V salonu imamo balkon in tik mimo njega ob zidu je strelovod."
Fogel je tiho kriknil od veselja. Šel je tiho skozi salon, odprl balkonska vrata in stopil ven.
Kamila mu je sledila. Zdajci sta stala oba na balkonu. Poleg zidu se je spuščal strelovod navzdol. Dokazalo se je, da se iz balkona pride le težko do njega.
65a
Boječe se je nagnil gozdarski pomočnik čez balkon in iztegnil roko.
„Strelovod je predaleč oddaljen," je šepetal nazaj. „Ne upam se!"
„Morate," je dejala Kamila hlastno in razburjeno. Stala je pri odprtih balkonskih vratih. „Zdi se mi, da prihaja grof. Urno! Dol! Šum shšim v njegovi sobi."
V	silnem strahu je stopil Fogel preko balkona.
S smrtnoobupnim pogumom seje nagnil tako daleč naprej, da je dosegel s prsti železni drog. Tako se je zibal eno strašno sekundo visoko nad zemljo v zraku.
Slednjič se mu je posrečilo, oprijeti se popolnoma strelovoda.
V	prihodnjem momentu je gozdarski pomočnik zdrknil kakor blisk navzdol, dočim se je Kamila nagnila čez balkon in gledala za njim.
Nenadno izsledovanje ponarejalnice denarja in aretacija Sutnerja, in njegovega tovariša grbastega Janeza je prinesla detektivu Bornu jako častno odlikovanje njegovega predstojnika.
V veselem razpoloženju in veliki napetosti je pričakoval Born drugo popoldne svojega podložnika. Ta mu je brzojavil, da bo prišel ta dan s svojim ujetnikom v rezidenco.
Da ujetnik, tovariš ponarejevalcev denarja, ni nikdo drugi kot mlinarjev Konrad, to je izvedel Born že- od Sutnerja. In detektiva se je polastila prava mrzlica pričakovanja, dočakati ni mogel časa, ko bo imel lopova slednjič vendar v rokah. Upal je izsiliti od .Konrada s porabo tega, kar je vedel, pri-poznanje.
Tako je sedel v svoji pisarni in. štel minute, ko pride vlak. Čez nekaj časa je vstopil uradnik z zavojem pošte. Od te je izročil Bornu pismo ter z ostalimi zopet odšel. Born je pogledal
naslov, bilo je pismo iz rezidence, ki je ležalo pod njegovim naslovom na pošti.
„Od Pavle," je mrmral in odprl pismo. -
Hišina je svojemu dozdevnemu ljubimcu še enkrat naznanila svoj prihod in naslov ter pristavila prošnjo, da jo kolikor-mogoče kmalu obišče.
Slednjič je Born vtaknil pismo v žep. Sklenil je, poiskati Pavlo še ta ali prihodnji dan ter nadaljevati komedijo, ki jo je ž njo že pričel.
Naposled je sprejel Born še vest, da je njegov podložnik že došel, in kmalu na to je ta tudi vstopil.
Detektiv mu je hitel naproti ter stresal svojemu zvestemu drugu srčno roko.
„No, dragi moj, tu ste torej," je dejal razburjeno. „Saj ste ga vendar pripeljali s seboj?"
„Da, gospod komisar!"
Born si je mel zadovoljno roki in oči so se mu bleščale od veselega zadoščenja.
„To so vam gotovo ni sanjalo, ljubi moj, da se vam bo posrečil tak lov?" je nadaljeval smehljaje ter mislil na Konrada.
„Ponarejalnico denarja ste našli, gospod komisar?"
„Gotovo! In ponarejalca tudi!" je tlesknil Born. „Grbasti Janez je 1 On in Sutner — oba sta sedaj varna pod ključem. In od Sutneija sem marsikaj izvedel. Med drugim tudi, kdo je novi tovariš, prejemnik črnega kovčega — kratko: kdo je vaš ujetnik, dragi moj i"
„Vi veste, da —"
„Da, da," ga je prekinil Born živahno. „Mislili smo in se bah, da si je lopov že vzel življenje in nam tako igral največjo svetovno komedijo. Med. tem pa se je splazil skozi, prišel slučajno k Sutnerju in ponarejalcu denarja, in oba vredna kum-pana sta ga izvolila za svojega tovariša. Poslala sta ga v oni oddaljeni kraj, da prične tam razpečavati ponarejene bankovce. Resnično, tega ta lopov tudi ni pričakoval, da ga bo dohitelo
tako hitro maščevanje. — Ali ga pač niste sami pripeljali semkaj ?"
„O pač, gospod komisar! Čisto sam!"
„Kaj? Brez pomoči žandarja? — Hm, ali ni skušal ubežati?"
„Ne, vedel se je popolnoma mirno!" •
„To je čudno," je zmajeval Born z glavo. „Saj vendar ve, kaj se mu očita in da se radi požiga ne more izgovoriti. Kajti da se je Rusolasec iz gorečega mlina rešil, mu je Sutner povedal in vsled tega mora biti pripravljen na najhujše. In vkljub temu vam je sledil mirno!"
„Da," je odgovoril oni, ki je svojega predstojnika tako čudno gledal, kot da njegovih besed ni razumel.
„No, glavna stvar je — da ga imamo," je nadaljeval Born veselo. „In takoj ga hočem zashšati. Kam ste ga sedaj dah?"
„V čakalnici ga stražijo straže. Ali naj grem ponj, gospod komisar?"
„Gotovo, ljubi moj! Pojdite! Privedite mi ga sem!"
Oni je nekaj časa pomislil, kot da hoče še nekaj odgovoriti, toda Born mu je tako nestrpljivo pomignil, da naj izvrši njegovo zapoved, da se je urno odstranil.
Detektiv je hodil razburjen po sobi sem in tja. Vesel smehljaj mu je krožil krog ust in oči so se mu svetile v ognju zmagoslavja.
Nekaj minut nato so se vrata odprla in policist se je zopet pojavil. Sledil mu je še precej mlad mož — vagabund, z ukle-njenima rokama; njegova nizkotna, odurna zunanjost je v tem trenotku kazala silen strah in zahrbten, zagrizen upor. Neki stražnik ga je sunil z močno roko v sredino sobe. Tu je ostal ujetnik trdo in nepremično ter gledal neumno in boječe na komisaija.
Born je stopil par korakov naprej, iz njegovega obraza je naenkrat izginil veseh izraz ter se umaknil iznenadenju.
„Koga mi prinašate tukaj!" je kriknil razburjen.
„No, ujetnika, gospod komisar," je odvrnil njegov podložnik, „ki sem ga —"
„Kaj! To je ujetniki" mu je segel Born v besedo s silnim iznenadenjem ter prebledel od strahu.
„Da, gospod komisar!" je dejal oni ponižno.
„Toda za Boga! Kako se je pa to zgodilo"? Kje imate pa Konrada?" je klical Born nanj.
„Konrada?" je jecljal oni presenečen.
„Moj Bog nebeški! — Da, Konrada! Požigalca Konrada! Kaj mi pomaga ta človek? Kje ste pa imeli svoje oči! Za vraga! Nečem misliti, da ste napravili kako neumnost!"
Nikdar pač še ni bil Born tako razburjen in objednem jezen, kot v tem trenotku, ko je videl pred seboj mesto pričakovanega popolnoma tujega in nevažnega človeka.
Njegov podložnik je bil tako presenečen, da v prvem trenutku ni mogel odgovoriti. Sedaj pa je pričel razumevati, kaka velika zmota tu vlada. Gledajoč svojega razburjenega predpostavljenega in nato vagabunda, ki se je zadovoljno smehljal, je počel slednjič jecljati:
„Gospod komisar, če ta mož ni pravi, nisem jaz prav nič kriv. Ta človek je bil aretovan, ko je hotel priti po oni črni kovčeg.".
„Tale ?"
„Da! In izročila mi ga je mestna pohcija."
„In Konrad? O Konradu niste nič izvedeli, nič shšah?"
„Ne!"
„No, pri Bogu! Tega ne razumem. Sutner mi je povedal, da je poslal Konrada v tisti kraj in da bo ta tudi prišel tja po črni kovčeg. Pričakoval sem torej z gotovostjo, da boste privedli tega lopova. O — to je grozna spletka, ki so nam jo tu igrali, ljubi moj!"
„Ah dovohte, gospod komisar, da izrečem svoje mnenje?"
„Seveda. Le govorite!"
„Ta mož," je dejal ter kazal na ujetnika, „se je obnašal v svojem govorjenju in obnašanju tako čudno, da sedaj menim, da ni bil pravi prejemnik kovčega, ampak da je gotovo kak posredovalec!"
„Imate lahko prav, ljubi moj," ga je prekinil Born hlastno, trudeč se, dobiti zopet prejšnjo mirnost. „Lopov Konrad je torej, zvit kakor je, slutil nesrečo ter se je zvito rešil iz te njemu neprijetne zagate."
Obrnil se je zdajci do jetnika ter ga je temno in prodirajoče opazoval.
„Zdi se mi, da sem vašo fizijognomijo že enkrat videl," je pričel z ostrim glasom. „Kako vam je ime?"
Lopov se je potuhnjeno režal:
„Klempner Karl!"
„Kaj?" so je zadri nanj Born jezno. „To ni nobeno ime. Tako vas imenujejo vaši tovariši. Vedeti hočem vaše pravo ime!"
„Jaz nimam druzega!" je odvrnil ujetnik drzno.
„Ljubi moj," se je obrnil Born k svojemu podložniku. „Ali mogoče poznate tega lopova? Ali ste ga morda že kedaj videh?"
„Tega se ne morem spominjati," je zmajal oni z glavo.
„Pojdite torej, prosim, in prinesite mi album zločincev iz registrature," je dejal Bora policistu, ki je mirno stal za ujetnikom.
V kratkem je bilo zahtevano tu. Born je odprl veliko in debelo knjigo, v kateri je bilo pač poldrugi tisoč fotografij največjih razbojnikov in katero je policist položil na mizo, ter poklical svojega podložnika na stran.
Ujetnik je opazoval oba uradnika, ki sta pregledovala eno stran fotografij za drugo, nekoliko vznemirjen. Že po kratkem iskanju je našel Born pravo sliko. Radovedno je pogledal obraz vagabunda in nato zopet fotografijo.
„On je," je opomnil njegov podložnik.
„Da," je prikimal Born zadovoljno. „In sedaj se spominjam, da sem imel pred nekaj leti že opravka s tem človekom. — Ej, kako se že imenuje?" se je obrnil z zaničljivim glasom k ujetniku. „Ali niste bili pred dvema letoma radi ropa in uboja obsojeni na dvanajst let kaznilnice?"
Kaii se je prestrašen slresnil in njegov odurni obraz je obledel. Nekaj časa je gledal brezizrazno detektiva in nato je zamrmral ošabno:
„To nisem bil jaz, meni je ime Konrad."
„No, dobri prijatelj," se je smehljal Born, ki je bil sedaj zopet hladnokrvni in trezni detektiv, „mene ne boste ugnali v kozji rog! Poprej mi niste hoteli povedati svojega imena in jaz tudi vem zakaj. Toda vse skupaj vam nič ne pomaga. Povejte mi vendar, prosim, kako je to, da ste bili svobodni I Onih dvanajst let še dolgo ni preteklo in pomiloščeni tudi še niste bih! He! Vi torej nisto mogli ukrotiti svojega hrepenenja po svobodi in sto ušh iz ječe?"
„In sicer, če se prav spominjam, pred enim letom," je dejal policist. .,Tedaj se je stvar namreč nam sporočila."
Zločinec je povesil resignirano glavo. Vedel je pač iz izkušnje, da laž nič ne pomaga. Spoznali so ga in moral se je udati v usodo.
„Lov seveda ni bil slab, Jjubi prijatelj," je dejal Born svojemu podložniku.
Nato se je obrnil zopet k svojemu ujetniku in dobro vedoč, da mora s tem zločincem dobro ravnati, če hoče od njega kaj izvedeti glede Konrada, je dejal prijazno:
„Pridite, in vsedite se enkrat tu sem — meni nasproti! — Tako!" Pomignil je pohcistu, da naj odvzame ujetniku verige iz rok, in ko se je to zgodilo, je daroval eno marko, naročil par kozarcev piva in nekaj mesa ter nato povabil nemalo začudenega vagabunda, naj se okrepča.
Ta se ni pustil siliti. Kruh in pivo je izginilo nenavadno hitro in hvaležen pogled iz sicer tako hudobnih oči je obdaroval premeteno mihno in človekoljubnost.
Born je odslovil pohcista.ter ostal s svojim jetnikom in podložnikom sam. Zadnji se je vsedel na Bornov migljaj k pi salni mizi ter si pripravil papir in peresnik, da napiše dobesedno, kar bi zločinec izpovedal.
„Vi pač veste," je pričel Born prijazrio, „da mi ni mogoče odvzeti onih deset let vaše kazni — ali celo enajst — ki vam
še mankajo. Povrniti se boste torej morali v kaznilnico — tu vam nič ne pomaga. A popolnoma na vas je ležeče, če dobite še par let povrhu ali ne. Če ste trdovratni in nečete govoriti, no potem računate lahko še na daljnih pet do šest let. Kajti ta nova stvar, radi katere se vas je prijelo, ni nikaka otročja igrača. Sedaj pač uvidite svoj položaj dobro, kaj I"
„Da, gospod komisar," je prikimal zločinec mirno. „Bila je neumnost, da sem se lotil te proklete stvari. Sicer bi me še danes ne imeli."
„Seveda ste napravili neumnost, ljubi prijatelj," mu je pritrdil Born s svojim zaničljivim smehljajem. „A sedaj že vem, kako je prišlo. Stavim, da vas je vaša prirojena dobrosrčnost zapeljala!"
„Vzemi me vragi Gospod komisar, zadeli ste pravo 1" je zaupil ujetnik jezno in udaril s trdo pestjo ob mizo. ,Da, moja dobrosrčnosti A pokazal bom še temu nepridipravu, temu goljufivemu lopovu!"
„Pomirite se, prijatelj!" ga je miril Born. „Za sedaj svoje pobožne želje pač ne boste mogli izpolniti! Vi menite Konrada? Mhnarjevega Konrada, kaj ne?"
„Da, tega menim!" je siknil ujetnik.
„Kako vas je goljufal? Ali vam je naročil, da naj greste zanj po kovčeg?"
„Da, to je storil! In jaz — —"
„Vi ste bili tako dobrosrčni in ste mu izkazali to ljubeznivosti" je dejal Born zaničljivo. „Aj, dragi moj, reči vam moram, da vam, tako izvedenemu človeku, ne bi bil zaupal te neumnosti!"
Ujetnik je nagnil s silno komičnim jokajočim obrazom glavo ter parkrat pokimal, kot da se žalosti nad samim seboj.
Toda Born se ni pustil varati. Kajti da igra zviti zločinec samo ulogo goljufanega, o tem je bil prepričan. Vedel je natanko, da ni bi tako „neumen", da bi bil šel slepo v past. če je šel za Konrada po kovčeg, potem je tudi čisto natanko vedel, kaj je v njem.
„Povejte mi vendar," je pričel po kratki pavzi. „Kako ste pa prišli s Konradom skupaj?"
„Ah, popolnoma po naključju," je izdihnil zločinec.
„Tako — tako! Kje pa? Vendar ne šele tam, v malem mestu?"
„No — bilo je tu v rezidenci!" je dejal ujetnik počasi.
„Ah ste bih s Konradom že od preje znani?"
„Kaj še! Hodil sem pozno v noč po mestnem parku," je poročal ujetnik dobrovoljno. „Jedel še nisem ničesar ves dan in iskal sem s svojim praznim želodcem mesto za prenočišče."
„V mrzh jeseni?". ga je prekinil Born neverjetno. ^Jaz mishm, da niste mislili na spanje, ampak iskali ste gotovo-priložnost za kako tatvino in tako dalje!"
„Ne, ne! Gotovo ne!" se je zagovarjal zločinec.
„Pustiva torej to točko! Izprehajali ste se torej po parku. In pri tem sta prišla s Koradom skupaj, ne?"
„Da, tedaj je prišel neki mož k meni ter me vprašal, kje je pot na kolodvor!"
„Hm! In potem?"
„Pri prihodnji svetilki sem si ga natančneje pogledal. Kajti biti sem moral vendar previden. No, videl sem pač, da se mi ga ni treba nič bati. Šla sva skupaj skozi park in prišla sva v pogovor. Beseda je dala besedo in ko sva prišla na kolodvor, sem vedel kohko je odbilo."
„Konrad vam je torej razodel svoje doživljaje in svoje nove načrte, kaj ne?"
„Da — to se pravi —"
„Povedal vam je, zakaj se gre, in vas pregovoril, da se (peljete ž njim! Ne tajite, saj je vse zaman!"
„No, saj priznam! Da, vzel me je s seboj in plačal zame vožnjo I"
„Kaj se je pa zgodilo, ko sta prišla v ono malo mesto?"
„Tedaj sva se ločila. Konrad je ostal v sosednji vasi, jaz pa bi moral drugi dan iti v gostilno po kovčeg."
„In potem sta nameravala skupno nadaljevati svoje delo, kaj?" •
„Ne! Nikakor I Saj nisem imel pojma, kaj je Konrad sploh nameraval!"
„Oho! Saj vas je vendar poučil!"
„Nikakor ne! O tem ni ničesar omenil. Prosil me je le, da naj grem zanj po kovčeg, in zato mi je plačal. Bil sern tako prijazen in šel sem zanj v zanjko. Saj je gotovo vohal pečenko!"
„Vi lažete, dragi moj! Vedeli ste čisto natanko, kaj je Konrad nameraval in kaj je bilo v kovčegu. No, našli ne bi bili željenega, kajti ponarejene bankovce- sem že tukaj vzel ven. Tudi v ostalem sem zadostno poučen. Sutnerja in grbastega Janeza sem včeraj ponoči aretirali"
„Kaj? Ta dva tudi?" je siknil zločinec, ki se je v svojem strahu izpozabil, poln bojazni. „Da, potem skrivanje pač nič ne pomaga!"
„To menim tudi jaz! Vi torej priznate, da vas je Konrad poučil in pridobil za svojo stvar?"
„Da, ničesar nočem več zamoleati, gospod komisar I Konrad mi je že tukaj razkril svoj načrt in bil sem pripravljen, skleniti ž njim zvezo, kar nisem vedel ijič boljšega početi. No — in objednem sem premislil, da bi bilo boljše, ko bi stvar čisto sam preskrbel."
„Aha!" se je smejal Born veselo. „Zato torej? Sedaj razumem, zakaj Konrad ni šel sam po kovčeg. Vi ste ga hoteli, ogoljufati!"
„Ponujal sem se, sprejeti kovčeg, in hotel sem seveda ž njim uiti in bankovce vse zmenjati!" je priznal zločinec.
„Dobili ste torej samo to kazen, ki ste jo zaslužili za svojo zvijačo, medtem ko ste nam prišh mesto Konradu v roke!" je dejal Born zaničljivo. „Ali veste, kaj se je zgodilo s Konradom?"
„Ne, kako bi to vedel! Zvedel je gotovo o moji aretaciji in se je nato gotovo nama skril."
„Brez dvoma!" je pritrdil Born temno in razdvojeno. „Kedaj bom dobil tega lopova v svojo oblast?" je vzdihnil
jezno. „Ali mi morete še kaj poročati?" je vprašal nato ujetnika.
„O dal Povedal mi je, da je zažgal svoj mlin."
„No, napravil je par opomb o tem ter menil, öe ga takrat zalotijo, da bi lahko zavzel mlinaijevo."
„To je vse, kar veste?"
„Dal Več mi Konrad ni hotel izdati!"
Born je poklical z zvoncem policista ter mu naročil, da odpelje ujetnika v preiskovalni zapor.
Ko je bil s svojim podložnikom sam, je dejal:
„Sedaj vem, da vi niste krivi, da nam je Konrad takrat ušel. Morda se nam posreči, ga kmalu najti. Sedaj imam nov posel za vas, dragi moj! Saj poznate mlinarjevo hčerko?''
„Mhnarjevo Liziko? O seveda, gospod komisar! To deklico sem poprej večkrat videli"
„Dobro! Sedaj vidim, da na dosedanjem potu ničesar ne dosežemo. Gospa Duboška ima deklico tako dobro skrito in njena služinčad je navidezno tako dobro dresirana, da naši ljudje ne bodo ničesar zapazili. Sedaj sem se odločil,' da od-vzamem oba stražnika iz njene hiše in izročil bi vam nalogo, da odkrijete skrivnost o Lizikini usodi."
„Jaz storim rad, kar je v moji močil" je odvrnil Bornov podložnik ponižno. „Potem bo pač potrebno, da bom mogel, ne da bi izdal, kdo in kaj sem prav za prav, v oni hiši hoditi noter in veni"
„Da, jaz mislim, da bo najboljše za naš namen, če sprejmete v hiši gospe Duboške kako službo. «Na primer službo vrataija ah vrtnarskega pomočnika. Seveda bo imela stvar svoje težave, kajti najprej je jako dvomljivo, če ima gospa Duboška sedaj kako prazno mesto in potem — n. pr. kot vrtnar bi morali vsaj nekaj o tem poslu razumeti."
„O, to bi ne bilo težavno! Nekaj vednosti o vrtnarstvu imam 1"
„Hm! To je dobro" je pritrdil Born zadovoljno. „Recimo torej, da sprejmete tam službo vrtnarja. Da to dosežete, morate
doseßi dvoje! Prviö se mora odstraniti prvi vrtnar od svoje službe in drugič morate imeti priporočila, s katerimi se lahko ponudite gospej Duboški."
„Oboje je seveda jako težavno!" je menil detektiv.
„No, kar se tiče prve točke, bi vedel za izhod!" je dejal Born. „Po mojem prepričanju je vse službeno osobje — torej tudi vrtnar — z gospo Duboško v soglasju in vendar moramo smatrati te ljudi za sokrivce svoje gospe. Mi imamo torej pravico, ne samo vrtnarja, ampak tudi eno ali več oseb dati v preiskovalni zapor. To bi bil že storil, ko bi bilo upanje na uspeh. Sedaj pa bo to potrebno in storil bom takoj potrebne korake. Potem poskrbimo potrebna priporočila za vas in jutri nastopite lahko v najugodnejšem slučaju svoje mesto."
Ko je Born s svojim podložnikom- še vse razmotrival, kar se je tikalo njegovega načrta, ga je začel tudi izvrševati.
Zvečer je slednjič potrebna dnevna opravila končal, in mogel je mishti na Pavlo. Sklenil je še danes obiskati hišino, in se je podal najprej v svoje stanovanje, da se primerno pre-obleče, kajti hotel je stopiti pred varano in zaljubljeno hMno kot eleganten snubec.
V neki ulici v severnem delu rezidence si je najela Pavla sobo. Tu je sedela ves dan in čakala polna nestrpnosti na ljubimca, ki ni prišel od nikoder. Upala je tako trdno, da bo dozdevni posestnik Born takoj, ko izve za njeno bivahšče, pri-hitel v njeno naročje ter dosedaj še nekoliko rahlo srčno vez bolj utrdil v obliki pravilne zaroke. Ah, kakor je bilo videti, je bila zopet goljufana in varana. Ta drugi ljubimec je bil pač ravnotako nezvest, kakor prvi.
Ta razmišljevanja pač niso bila pripravna, Pavlo v njeni samoti osrečiti. Kar se tiče Fogla, je mislila nanj sedaj še z Tečjo jezo kot poprej. Menila je, da njenega zadnjega pisma pač ni upošteval in da se ni hotel ž njo pogovoriti. Sedaj tudi
ona ni hotela varovati izdajalca. Njeno maščevanje naj ga zadene prav tako, kakor Kamilo.
Vse svoje upanje pa je stavila v Borna. Postati žena bogatega in ljubeznjivega posestnika, se ji je zdelo prav vabljivo. Zato tu ni mislila prav nič nato, da bi se pobrigala za novo službo. Imela je precej prihranjenega in živela bi lahko od tega par let prav dobro, ne da bi ji bilo treba biti v skrbeh za denar.
Ker od grofa ni sprejela nobenega odgovora na pismo, ki mu ga je izročila po služabniku, je sumila čisto pravilno, da se je Kamill tudi tokrat posrečilo, preprečiti njeno maščevanje. Tolažila se je z mislijo, da se s papirji, ki jih ima v rokah, lahko maščuje kadar in kakor hoče.
Da Pavla tega sploh še ni storila in da je odlašala, je imelo svoj vzrok v tem, da se je čutila sama krivo. Kajti če bi tožila Kamilo in Fogla, mora objednem obtožiti tudi sebe. Vsaj je bila vendar takrat pri ropu malega Ervina sokriva. Vendar hišna ni mishla na to, da bi radi tega odložila maščevanje. Saj je stvar lahko uredila tako, da roka pravice nje ne bo zadela. Treba ji je le poslati svoje dokaze s potrebnimi razlagami oblasti, ona sama pa zbeži v kako daljno deželo.
Edino, kar je odvračalo Pavlo od tega namena, je bilo upanje, ki je je gojila na Borna. Ce zbeži, je seveda to upanje odveč, potem je ta sen ljubezni gotovo pri kraju. Vsled Bor-novega molka je postala sicer že nezaupljiva, a hotela je še par dni počakati: Če tedaj še ne pride in če tudi ne da nobenega znamenja od sebe, potem neče več dalje čakati na izpolnitev .svojega maščevalnega načrta. Tako je sedela tudi danes zvečer, polna dvoma in grenkih čustev, v svoji samotni sobici in čakala moža, kateremu je darovala vse svoje srce.
Kot je kazalo, ga tudi danes ne bo. Pavla ni več upala. Bilo bi pač najboljše, če se loti enkrat dela in stori konec temu čakanju in trepetu.
Zaklenila je vrata, da ne bi jo presenetila njena gospodinja. Nato je vzela iz svojega kovčega mal, kovinast zabojček ter ga odprla z nekim ključem, ki ga je imela skritega na nekem traku okrog vratu. V tem zabojčku so bili papirji, ono grozno orožje, ki ga je vzela Kamili.
Z demonskim veseljem je motrila Pavla svoj zaklad. Žeje hotela odpreti črno usnjato denarnico, ko je potrkalo na vrata njene sobice.
„Kdo je tu?" je vprašala Pavla, ki se je iznenadena nehote stresnila.
„Gospod je tu, ki hoče z vami govoriti, gospical" je za-donel naenkrat glas njene gospodinje.
„Kdo je to?"
„Gospod Born!"
Pavla je skočila kvišku in vskhknila: „Takoj! Precej odprem!" Z razburljivo tresočimi se rokami in popolnoma iznenadena je vzravnala papirje,, jih dala zopet v zabojček ter ga urno vrgla v kovčeg. Nato je planila k vratom ter jih hitro odprla.
„Dober večer, gospica Pavla," je dejal Born ter prestopil sobia prag.
Pavla je zaprla urno za njim vrata ter zapeljivo razprostrla roki.
„Vendar enkrat pridete!" je vskhknila polna veselja in objednem očitajoče. „Moj Bog! Kako koprneče sem vas pričakovala. Zakaj ste tako dolgo odlašali?"
„Toda, ljuba gospica, jaz sem vaše pismo šele danes prejel!" je odvrnil Born prihzljivo začudeno.
„Da, moje drugo pismo!"
„Ali ste mi že enkrat pisah?"
„O, ali tega ne veste več? — Seveda. Iz Monake!"
„Tako? — Potem se je tisto pismo izgubilo, kajti prejel ga nisem!"
„Vi ga niste prejeh?" je ponovila Pavja prestrašena. „Da, potem je razumljivo, da niste prišli poprej. O, bala sem se že, da ste pozabili name in da ne mislite več na to, kar sva si obljubila."
Born je pomiril zaljubljeno hišino z nežnimi besedami ter ji zagotavljal svojo večno zvestobo.
In Pavlino srce je bilo pri tem od ljubezni. Postala je silno nežna in ljubeznjiva in dozdevni posestnik se je moral kazati boječega, da se je odtegoval njenim objemom.
Vsedla sta se in Pavla je pričela takoj izpraševati glede dedščine.
„Vse gre dobro," je zagotavljal Born. „Samo nekoliko počasneje kot sem si mislil."
„O, to nič ne de!" je vskliknila Pavla veselo vsled zlatega upanja na bodočnost. „Saj imava še čas!"
„Hm — da! Gotovo!" je menil Born nekako negotovo pri tem jako natančnem namigovanju.
„To je tudi moje mnenje. Spoznati se morava vendar še malo natančneje in tako dalje!"
„Seveda!" je prikimala Pavla zadovoljno. „In zato imava vendar sedaj najboljšo priložnost. Saj se lahko vsak dan sni-deva — seveda bi najino razmerje zadalo na zunaj neko — le-gitimiteto!" je pristavila v zadregi.
Born je razumel tudi to namigavanje. Hišina je bila ra-:zumna, hotela je zakonito zaročitev, kar mu seveda nikakor ni ugajalo. Vendar ni izrazil svojega mnenja, storil je nasprotno tako, kot da so njiju nazori isti in tako je prišel urno iz te nevarne zagate.
„Vi nameravate torej ostati tu?" je dejal na to.
„Da, rezidence ne nameravam zopet zapustiti in sprejeti tudi nočem druge službe."
Bornu je prišlo na misel, da je Pavla menda samo iz romantičnega upanja nanj zapustila službo pri Kamili in prišla v rezidenco.
„Zakaj — če smem vprašati --- ste pustih svoje dosedanje mesto pri grofici Kamili, gospica Pavla?" je vprašal Born napeto.
„O — tam mi ni več ugajalo!"
„Prišli ste najbrže navskriž ž njo, kaj ne?" je nadaljeval Born, ki je šel malo svojemu cilju nasproti. „Kolikor vem, ta dama ni najboljša in najljubeznivejša gospodinja."
„Prav imate, ljubi prijatelj," je siknila Pavla jezno. „In ko bi to grofico poznali, potem — bi jo pač ravno tako črtili, kot jaz!"
„O, kaj pravite!" je vskliknil Born, delajoč se začudenega. „ Vi črtite grofico!"
„Da, in ne morem vam povedati, kako jo sovražim," je siknila Pavla, dočim so se njene poteze spačile in je iz njenih oči plamtel jezen ogenj.
Born je začutil pri tem priznanju nepopisno veselje. To mu je bilo več kot zaželjeno in moralo je njegove skrivne namene silno podžigati. Postal je razburjen, pomaknil se je bližje h Pavli, prijel nežno njeno roko in dejal:
,Vi veste, ljuba Pavla, da mi morate vse zaupati. Vaše govorjenje me je jako osupnilo, kajti izdaja mi, da ste morali od strani grofice mnogo pretrpeti. Imeti morate vzrok zato, da jo sovražite. Povejte mi, kaj se je zgodilo med vami in med ono damo. Morda vam morem kaj svetovati ali pomagati. Čutim se dolžnega, da vam v vsakem oziru pomagam."
Pavla je globoko vzdihnila ter pogledala detektivu prodirajoče v oči. Omahovala je že, če naj mu razodene svoje skrivnosti. Born pa ni nehal prositi in prilizoval se ji je tako nežno, da se je Pavlino varano srce stopilo pri njegovem govorjenju.
„No dobro, dragi prijatelj, izvedeli boste, zakaj grofico tako silno sovražim!" je dejala slednjič odločno, „Uvidevam, da imate pravico do tega. Da me boste pa tudi popolnoma razumeli, vam moram razložiti, kdo je pravzaprav ta grofica ali bolje, kaj je bila!"
Nato je pripovedovala o Kamilini preteklosti in sicer stvari, ki jih je Born že vedel.
Toda delal se je, kot da mu je vse to novo. Pavla pa je govorila vedno bolj ognjevito, njen srd do Kamile jo je popolnoma obvladal Bilo ji je v silno zadoščenje, da je mogla izliti ves svoj grenki srd in strup napram svoji smrtni sovražnici, in zviti detektiv je razumel izborno, netiti ogenj in hišino vedno bolj spravljati v jezo.
„Kaj slišim!" je vskhknil navidezno razburjen, ko je Pavla slednjič umolknila. „Omožena je bila grofica že z drugim, predno
je postala grofova soproga? To je vendar skoraj neverjetno I In ta človek — njen*pravi mož ni ugovarjal?"
„Nasprotno!" se je smejala Pavla zaničljivo. „Sutner je bil čisto zadovoljen, kajti dobil je od svoje žene znatno vsoto denarja in nadlegoval jo je tudi še pozneje vedno. Delal je kupčijo iz cele stvari!"
„Kakšno tolovajstvo!" je vskliknil Born. „Kako je bila taka goljufija mogoča?"
„O, to še dolgo ni najhujše, kar je počel ta čeden parček! Saj sem vam že povedala, kako je gospa Kamila Sutneijeva grofico Melanijo iztrgala iz srca njenega soproga! No, uboga, varana grofica je zasledila nekoč goljufijo in izdajstvo obeh in — tri dni nato je bila pokopana!"
„Kaj? — Umrla je radi tega?"
„Ne, ona ni bila mrtva! Bila je živa pokopana!"
„Grozno!" je mrmral Born, ki se je nehote stresel, dasi je že poznal to grozno povest.
„Da, uboga grofica je silno trpela!" je nadaljevala Pavla. „As tem njene bolečine še niso bile končane."
„Ne? Kako to?" je izpraševal Born, delajoč se nevednega.
„Grofica ni bila mrtva, kot sem že dejala. Seveda, tega ni nikdo vedel in tudi grof še danes nima pojma o tem, da je njegova prva žena zopet vstala iz groba."
„To istotako težko verujem!" je menil Born z upravičenim dvomom.
„In vendar je gola resnica! Jaz sama sem z lastnimi očmi videla dvakrat dozdevno mrtvo Melanijo!"
„Vi ste se gotovo motili, ljuba Pavla. Kje je bilo to in kedaj?"
„V gradu. Nekega večera se je tamkaj popivalo in tudi grof jo je imel za prikazen. Sploh vsakdo v gradu je menil, da je videl prikazen že zdavnaj umrle prababice. Sama Kamila Rajhenštajn je slutila resnico in jaz — no pozneje sem se prepričala o istini."
66a
„Kako?"
„Slišala sem neki pogovor Kamile z goadarskim pomočnikom Foglom, njenega zvestega hlapca in sokrivca. Pogovarjala sta se o Melaniji. Izvedela sem, da sta dobila nesrečnico na nek način v svojo oblast. In sedaj sta mislila na njeno smrt."
..Pripovedujte mi natančneje o tem," je prosil Born z od razbm-jenosti tresočim se glasom.
„Jaz ne vem nič drugega. Slišala sem le, da je grofica ujeta z njeno prejšnjo dojiljo Doro."
„Kako je prišla ta z grofico Melanijo po njenem vstajenju skupaj?'
„To mi je tudi uganka."
„Vi pač nimate pojma o tem, kdo je takrat rešil grofico iz groba? Kajti sama se seveda ni mogla rešiti iz rake?"
„Jaz mislim, da je vendar brez tuje pomoči ubežala iz rake. Mogoče bi tudi bilo, da jo je rešila stara Dora."
„Hm. To je seveda jako verjetno, ker je bila Dora, kakor ste dejali, pozneje z grofico skupaj."
Born je mislil med njenim govorjenjem na čudovite stvari, ki so se, posebno takrat, ko je bil Sigmund tam, godile v hiši doktorja Milnerja. Bil je jako nagnjen, nekaj gotovega sumiti. O tem je bil prepričan, da sta mogU uganko o Melanijinem vstajenju na vsak način rešiti samo Dora in doktor Milner. Bil je torej, ne da bi vedel, sedaj tam, kot Vračko, ko je začel poizvedovati o Dori.
„Vi ste nesrečno grofico videli še vdrugič?" je vpraševal dalje. „Kedaj je to bilo?"
„Na poročni večer. Grof in Kamila Rajhenštajn sta obhajala poroko. Tedaj je prišla potrta, ubožna postava v capah, neka beračica, v grad. In ta — prisegam pri svetem Bogu -ta nesrečnica je bila mrtva mišljena grofica Melanija."
Born se je moral silno premagovati, da ni izgrešil svoje uloge. Kajti, kar je Pavla sedaj povedala, mu je bilo novo in vrglo je ob jednem svetlo luč na temne dogodke onega časa,
o katerem mu je poročal njegov podložnik, ki je takrat opazoval grad in njegovo okolico.
Toda še veči Poroka je bila pozneje kot požar one hiše. Vsled tega Melanija ni mogla tamkaj zgoreti — ali pa se je Pavla motila.
Kar je Born nadalje izvedel od hišine, ga je poucüo, da je bila ona beraSica resnično grofica.
Pavla mu je natančno vse povedala, kar je vedela do svojega in do odpotovanja mladoporočenega para. In grof — kakor je bilo to tudi neverjetno — svoje žene v tej beračici'ni spoznal!
„Kaj se je zgodilo potem z nesrečno grofico?" je vprašal s tresočim se glasom. „AU veste to, Pavla?"
„O tem, kar se je zgodilo v gradu po našem odhodu, ne vem ničesar. Vendar sumim, da je Fogel siroto — odstranil."
Born se je stresel od strahu.
„Ali pa je mogel to storiti? Dvomim, služinčad ia posebno stari Robert —"
„Da, ta starec bi vedel o tem največ pojasnila," ga je urno prekinila Pavla. „On se je za siroto pred vsemi drugimi najbolj zavzel."
„On jo je pač spoznal," je vskliknil Born.
„Gotovo," je pritrdila Pavla. „Starca bi mi .morali vprašati."
Born je natihem sklenil, to storiti.
„Ah stari Robert o tem ni obvestil grofa v Monako?" je vprašal po kratkem pomisleku.
„Ne, tega ne verujem. Ko bi se bilo to zgodilo, bi bila morala kaj izvedeti. Starec je pač iz strahu pred Kamilino o sveto molčal."
„In vi sama, ljuba Pavla? Zakaj ste doslej molčah? Morda iz istega vzroka?"
„Da," je prikimala Pavla temno in z izrazom strupenega sovraštva. „Kamila Rajhenštajn mi je pri vsaki priliki grozila,
iu jaz vem, da bi bila svojo grožnjo tudi izpolnila. Zato se doslej nisem upala, nastopiti zoper tega vraga v človeški podobi."
Born se je skrivno nasmehnil. Vedel je, da ima Pavla še drug važnejši vzrok za molčanje, kot strah pred Kamilino osveto. Saj je bila njena sokrivka.
„In drugi ni imel nobeden pogum, razkrinkati to hudobna, zločinsko ženo I" je vprašal dalje.
„O pač. Na primer mlinar in nekdanji grofov oskrbnik. A grof jima ni ničesar verjel. In pozneje sta se tudi Kamila in Fogel nad njima maščevala s tem, da sta jima podtikala umor barona."
„Aha. O tem sem že slišal. Pravi se, da je storil ta zločin Fogel sam," je dejal Born prežeče.
„To je tudi storil," se je jezno zasmejala Pavla. „Priznal mi je sam."
„Resnično?" je rekel Born, ki je komaj skrival svoje veselje. „Vam je to priznal?"
„Da. Če je potrebno, hočem pri sodišču priseči!"
„Ta gozdarski pomočnik mora biti resnično jako nevaren človek! Po vsem, kar trdite o njem ..."
„On je popolnoma pod uničujočim vphvom te Kamile Eaj-henštajn ah bolje rečeno: gospe Sutnerjeve! Na en migljaj tega. hudobnega demona stori brez pomisleka vsak zločin."
„A kako je to le mogoče? Odkod ima ta ženska tako moč nad njim?"
„Odkod?" je dejala Pavla z nepopisnim izrazom zaničevanja in jeze. „Jako jednostavno: on ljubi tega vraga do blaznosti in ona izrablja njegovo blaznost s kačjo zvijačo v svoje namene."
„Ona ga torej ne ljubi? Ona ga vara in on tega ne ve?"
„Ne, on je slep in gluh — ravno tako, kot grof!"
„Ali ljubi svojega soproga?"
„Grofa? — Kaj še! Vzela ga je iz previdnosti in ga vara od prvega dne. Ono s Foglom sicer ni nič, a v Monaku se je
spoznala z nekim bogatim ruskim knezom. In o tem razmerju vam moram sedaj natančneje govoriti, ljubi prijatelj!"
Po tem uvodu je zvedel Born vse dogodke iz Monte Carla, ki so se zgodili po njegovem odhodu. Ko je Pavla povedala zgodbo o opiju z vsemi nasledki, je tudi pojmil, zakaj je morala zapustiti svoje mesto.
„Sedaj boste pač sami uvideli, ljubi prijatelj, kak vrag je ta ženska," je končala Pavla svojo dolgo povest. „Mene je hotela poslati v blaznico, da bi bila varna pred mano. O, če bi seda,] vedela za moje bivanje, potem bi ne bila varna svojega življenja! Kajti pisala sem grofu pismo, v katerem sem odkrila vse njene zločine."
„"Ali je grof to pismo prejel?"
„Jaz mislim, da ne, kajti sicer bi morala imeti od njega odgovor. Kamila je gotovo razumela, tudi to nevarnost odstraniti."
„V resnici — grozna ženska!" je dejal Born. „Potem bi pa ne smeh biti tako brezskrbni, ljuba Pavla, Vaša sovražnica vas bo zasledovala in vas skušala ugonobiti!"
„Pa! Naj le pride ali pošlje svojega hlapca Fogla k meni!" je siknila Pavla s silnim sovraštvom. „Jaz se ničesar ne bojim, kajti jaz imam orožje zoper ta dva, strašno orožje, ki — kakor rečeno," je končala, domislivši se, „meni se ni treba več tresti pred grožnjami gospe Sutnerjeve."
„Kakšna orožja so to?" je vprašal Born napeto.
„To boste še zvedeh, ljubi prijatelj," se je izogibala Pavla. „Sedaj vam hočem pripovedovati še druge stvari."
„Kako? Ali to še ni vse, kar je zakrivila ta ženska?" je vskhknil Born z dobro igranim začudenjem.
„Vse?" se je zasmejala Pavla grenko. „O, niste zvedeli niti polovice njenih zločinov! Ah ste že slišah o grofovem procesu z baronom Torgavskim?"
„O da? Pravi se, da je grof v nevarnosti izgubiti vse premoženje, dasi je baron med tem na ravno tako čuden kakor hiter način poginil!"
„Popolnoma pravilno! Ali tudi veste, kdo je ugonobil barona?"
„Moj Bog, ljuba Pavla, vi govorite tako čudno I Vi pač ne mislite, da je njegovo smrt —"
„Jaz ne mislim samo, jaz vem, da je ubogi baron žrtev Kamilel"
„Ali morete to dokazati?"
„MordaI" se je smehljala hišina skrivnostno. „Vzrok je sicer popolnoma jasen. Kamila je menila, da bo proces prenehal, če baron ne bo več živ. Med tem pa se je vendar zmotila, kajti oglasila sta se dva dediča — dva dediča, katerima pripada po testamentu premoženje!"
„Da, to sem slišal!"
„In glavni dedič — to je ravno najboljše pri vsej stvari," je nadaljevala Pavla z demoničnim zmagoslavjem. „Glavni dedič je lastni sin grofa!"
Born se je delal silno začudenega in neverjetno smehljaje je dejal:
„Ta otrok je vendar že zdavnaj mrtev. Utonil je baje kmalu po dozdevni smrti svoje matere v ribnjaku grajskega parka."
„Ta otrok živi!" je dejala Pavla odločno. „On ni utonil, ampak je bil ugrabljen!"
„Od kod veste to?"
„Ker ne poznam samo otrokove roparje, ampak tudi vem, kaj se je pozneje zgodilo z malim Ervinom."
„Kdo je ugrabil dečka?"
„Gozdarski pomočnik Fogel na Kamilino povelje."
„On sam?"
„Da, seveda!"
Pavla je previdno zamolčala svojo udeležbo pri tem zločinu. Born, ki je bil seveda prepričan o nasprotnem, se je delal, kot da niti iz daleka ne sluti resnice.
„Kaj se je pa pozneje zgodilo z otrokom?" je vprašal dalje ravnodušno.
„Fogel ga je prinesel v rezidenco in ga je izročil ubogim ljudem pod tujim imenom v oskrbo."
„Kakšni ljudje so bUi to?"
„Mož je trgovec. Imeli so istotako otroka, dečka v isti starosti kot ErvinI"
„A ta pač ni ostal tam?"
„Ne, dolgo nel" je govorila Pavla mirno dalje, med tem ko jo je Born pozorno poslušal. „Fogel je moral spraviti otroka v neko glumaško družbo, da bi za vedno izginil. Pri teh. ljudeh je bil precej dolgo, dokler je slednjič, kot sem slišala, ubežal. Od takrat tudi ne vem nič več "o njem."
„Morda je grofica Kamila že zopet našla sled za izgubljenim otrokom?" je pripomnil Born.
„Tega ne verjamem."
„Ce je baron imenoval malega Ervina za univerzalnega dediča, je moral pač vedeti, da deček še živi!"
„Gotovo! To je tudi vedel", je vskliknila Pavla živahno. Nato je pripovedovala povest o napačnem Ervinu, ki jo je Born bolje poznal, kot ona. Vendar je ostal vedno zvest svoji ulogi in ni pustil ničesar opaziti.
Pavla je pripovedovala med tem tudi o Vračku. Kar je mogla napeto poslušajočemu Bornu poročati o delovanju njegovega prednika, ni bilo zanj nič novega, kajti hišina niti sama ni vedela najvažnejšega natanko. Vendar je na koncu odločno trdila, da njegov morilec ni bil nikdo drugi kot Fogel.
Ton, v katerem je to dejala, je Borna osupnil. To je bilo popolnoma tako, kot da ima hišina Pavla v rokah neovrgljive dokaze.
„Vi trdite, ljuba Pavla, da je Fogel ustrelil detektiva," je odgovoril previdno in v dvomljivem tonu. „To je seveda lahko mogoče, vendar bi se moralo šele dokazati."
„Jaz to lahko dokažem!" je dejala Pavla sigurno.
„Vi? S čim?" je vskliknil Born brez sape.
„To boste še izvedeli, dragi prijatelj," se je izogibala hišina. „Jaz mislim te dokaze o pripravnem času izročiti pravim rokam."
Born se je komaj premagal pred silnim razburjenjem. Kar mu je Pavla povedala, je presegalo daleč njegovo pričakovanje. In še mnogo več so mu obljubljala njena previdna namigavanja. Kakšne dokaze je imela hišina? Kje jih ima? Ali so premakljiv materijal, ali pa se tičejo le nečesa, kar je izvedela, ali morda sama videla?
Ta vprašanja so prešinila Borna kakor blisk, če bi le slutil, kakšne dokaze ima Pavla v onem zabojčku, bi se sedaj takoj razkrinkal. Tako je stal to uro tik pred ciljem, ne da bi bil kaj vedel. Treba bi mu bilo le iztegniti roko in našel bi bil najvažnejše, z enim udarcem bi lahko ubil zločinko — in vendar je šel mimo orožja, ki bi mu bilo za to potrebno.
Vendar pa je spoznal, da je Pavla zanj kot zaveznica neizogibno potrebna, in čutil se je na tihem srečnega, da jo je že danes poiskal.
Govoril je sedaj najnežnejše in se je obnašal, kakor pravi ljubimec, upajoč, da bo še kaj več izvabil iz nje.
„Storili boste dobro delo, ljuba Pavla!" ji je zaklical, „če izročite zločince pravični kazni. Ta boj pa je pretežaven in prenevaren za vas samo. Vzemite mene, svojega zvestega prijatelja, za zaveznika. Zaupajte mi vse, kar veste. In potem se hočeva skupno maščevati. — Udarite!" je silil dalje ter ji ponudil roko. „Obljubiva si drug drugemu dobro, iskreno prijateljstvo!"
„Z veseljem!" se je smehljala Pavla ter segla brez vsakega suma v desnico. „A za danes mislim, ljubi prijatelj, bova končala svoje pogovore. Postalo je že precej pozno! Obiščite me jutri zopet, potem bom govorila dalje!"
126. poglavje.
Hujše kot smrt.
„Ravno o pravem času prihajaš, ljuba Sidonija! Jaz umiram od razburjenja! Svetuj mi in pomagaj'! Saj ti si največ kriva, da me siroto zadene ta grozni čas!"
S temi med solzami obupa govorjenimi besedami je sprejela gospa Duboška svojo prijateljico.
„Prejela sem tvoje pismo, ljuba Helena in sem kakor vidiš, takoj prihitela k tebi. Kaj se je pa zopet zgodilo?" je odvrnila Sidonija razburjeno in skrbno ter se vsedla svoji prijateljici nasproti v stol. „Saj se vendar ni nič izvedelo?"
„Ah, jaz ne vem!" je vzdihnila nervozna dama ter se v boječem nemiru metala v svojem stolu sem in tja. „Jaz — kratko in malo, ljuba Sidonija, da boš pripravljena na najstrašnejše: jaz čakam vsako uro, da me zapro!"
„Ali se ti blede?" je vskliknila Sidonija, od razburjenja planeč kvišku. „Za božjo voljo, govori razločno in hitro. Kaj se je zgodilo? Čemu si me poklicala?"
Gospa Duboška pa ni bila v stanu, takoj izpolniti to željo. Vzdihovala in tarnala je še nekaj časa ter se utrudila od brezupne tožbe.
„Kaj se je zgodilo, vprašaš?" je pričela slednjič z glasom, kot da hoče delati Sidonijo za vse odgovorno. „Vse boš izvedela! Moj vrtnar in še eden mojih uslužbencev sta bila danes pozvana na policijski urad, s pretvezo, da se ju bo tamkaj zaslišalo. In doslej — torej ob štirih popoludne — jih še ni nazaj. Brez dvoma sta zaprta!"
„Ali ta dva nista čisto zanesljiva?"
„Zvesta sta in molčeča — gotovo! Toda česa se jima ne more zapretiti, ju prestrašiti, da se kaj izsili iz njiju? In jaz se bojim, da naju bosta slednjič izdala, da rešita sama
sebe. Ti torej vidiš, ljuba Sidonija, kako nevaren je moj položaj 1"
„Jaz mislim, da se zastonj bojiš!" je odgovorila Sidonija, s prisiljeno mirnostjo.
„Če so tvoji ljudje resnično kaj izdali, bi bil detektiv že tukaj in bi bil tudi tebe od vedel!"
„Saj še lahko pride, ta strašni človek I" je vzdihnila gospa Duboška. „Najboljše bo zame, da takoj izginem!"
„Neumnosti" je dejala Sidonija trdo. „To bi bilo jednako priznanju!"
„Pomagaj mi torej 1 Vzemi mi pred vsem deklico zopet iz hiše. Jaz ne prenesem več tega groznega življenja!"
„Ne bodi otročja, ljuba Helena!" je vskipela Sidonija. „Ti veš jako dobro, da to sedaj še ni mogoče! Kakor dolgo imajo ljudje detektiva v tvoji hiši svoje taborišče, to ne gre!"
„O, ti ljudje niso več tu!"
„Ne?" Sidonija se je zavzela. „Ali veš, zakaj je detektiv naenkrat odstavil svoje špijone?"
„Ne, jaz nimam pojma o tem!"
„Človek bi mishl, da je nehal sumiti!" je pomislila Sidonija. „A temu nasprotuje aretacija tvojih služabnikov. Ta detektiv je süno nevaren človek. Jaz še ne vem, kaj pravzaprav namerava, in zato sem ravno tako zbegana, kot ti!"
„Pred vsem mora dekle iz moje hiše! Ker ni več straže, se to lahko zgodi."
„Že dobro!" je prikimala Sidonija temno. „Ali kam ž njo?"
„Ah! To je tvoja stvar, ljuba Sidonija. Ti resnično ne moreš zahtevati, da se izpostavljam še večjim nevarnostim kot doslej."
„Počakajmo, kak uspeh bo imelo zaslišanje policije s tvojimi služabniki!"
„Toda kdaj naj to izvemo?"
„Če ta dva nič ne izdasta, se ju bo moralo zopet izpustiti in potem pridejo lahko vsak trenotek. V drugem slučaju pa,
če se bodo dali ljudje prestrašiti in 5e bodo izpovedali, kar vedo — potem se imava bati najhujšega, potem nama nič ne pomaga če hočeve deklico skrivaj odpraviti. To seveda bi potem tudi ne bilo mogoče."
„O moj Bogi" je tarnala boječa žena. „Ta strašna stvar me pripelje še v obup. Jaz pobegnem!" je vskliknila odločno. Ra.je umrjem, kot da se pustim zapreti v ječo, poleg tatov in morilcev!"
„Za božjo voljo!" jo je rotila Sidonija. „Vsaj zdaj ne izgubi zavesti. Jaz še ne vidim nobene nevarnosti! Ravno to odlašanje policije pred nadaljnimi koraki, smatram za dobro znamenje. Tvoje služabnike so zaprli. No dobro! Seveda so jih zaslišali, a oni niso ničesar izdali. Spustiti pa jih seveda nečejo takoj, ker detektiv vzdržuje svoj sum. Tako si mislim vso stvar in mislim, da se ne smeve prenagliti. Morda — da, gotovo je to šahpoteza detektiva. On pač upa, da bove radi aretacije tvojih služabnikov izgubile glavo in v prvem razburjenju storile kako neumnost, s čimur bi se same izdale. Torej še enkrat, ljuba Helena, čakajve!"
„Ne! Ne! Še danes mora odtod!" je klicala gospa Du-boška razburjeno. „Ti me ne moreš prepričati s svojimi tolažbami ! Jaz te grozne bojazni ne morem dalje prenašati. Glej, kako si stvar izmisliš! Pošlji svojega zvestega slugo Antona semkaj in on naj odpelje deklico!"
Sidonija je od jeze in nejevolje nad svojo grozno prijateljico stisnila zobe ter jo besno pogledala. A uvidela je pač, da se mora udati.
„Zgodi se tvoja volja, moja ljuba!" je dejala razdraženo. „Če se bo pa moglo to zgoditi že danes, ne verjamem. Po-mishti moraš, da morave vendar najprej poiskati kak kraj, kamor lahko spravimo deklico!"
„To moraš ti storiti! Jaz nimam pojma, kaj naj se z njo počne!"
„Zato mi moraš pustiti tudi čas," je odvrnila Sidonija ostro. „Bodi vendar pametna! Saj imave resnično vzrok biti resni, če bi bila jaz tako iz sebe in bi tako razburjeno delovala, kot zahtevaš ti, potem bi se gotovo sami izdah!"
„Ali misliš resnično, da še vedno skrivoma opazujejo mojo hišo ?" je dejala gospa Duboška mirneje.
„SevedaI" je vskliknila Sidonija z jeznim smehom. „Detektiv bi bil norec, ko bi svoje ljudi za vedno odtegnil. Saj ti pravim, ljuba Helena, to jei samo zvita šahpoteza od njega! Vzel je svoje ljudi iz hiše, ker izprevidi, da na ta način ničesar ne doseže. Sedaj je zavzel drugo pot ia to dokazuje ravno dvojni način aretacije tvojih služabnikov in objednem dejstvo, da so njegovi ljudje izginili. On čaka le na to, da greva v nastavljeno past."
„Jaz nisem tako dalekovidna, kot ti!" je menila gospa Duboška obotavljajoč in skoraj premagana. „Zato teh dogodkov ne razumem prav! Saj je mogoče, da sodiš praAdlno. Prepustiti ti hočem sedaj vse potrebne nadaljne korake in se ti popolnoma podvreči!"
„Slednjič si se vendar izpametovala," je vzdihnila Sidonija ter se oddahnila. „Poslušaj sedaj, kak načrt sem si izmislila, da spravim dekleta previdno iz tvoje hiše in da prekanim zvitega hsjaka detektiva!"
Po teh važnih besedah se je Sidonija pomaknila bhže k svoji prijateljici ter razvijala napeto pozorni svoj skrivnostni načrt.
Boječi in skrbni obraz nervozne dame se je vedno bolj jasnil, čimdalje je Sidonija govorila. Slednjič je čisto zadovoljno prikimala in veselo vskhknila:
„Da, da, tako bo šlo! Tvoj na&'t je izvrsten, ljuba Sidonija, in posrečiti se mora! Ali hočeš, da sedaj pokličem de-khco?"
„Tu sem? V to sobo? Ne!" se je branila Sidonija. „Človek ne more nikdar vedeti, če kdo ne pride! Pojdive raje k nji!"
„Kakor hočeš!" je dejala gospa Duboška in se radovoljno dvignila.
Prijateljici sta zapustili salon ter se podaU v spalnico gospe Duboške. Tu je zadnja zaklenila od znotraj vrata in odprla veliko, iz starega mahagonijevega lesa delano omaro, ki je bila vdelana do polovice v zid.
Sidonija je stopila poleg svoje prijateljice in' radovedno pogledala v omaro. V njej je bila garderoba rajnega gospoda Duboškega, katero je njegova vdova tu polna pijetete shranjevala.
Toda sedaj se ni šlo zato, da pokaže Sidoniji relikvije svojega rajnega soproga. Malomarno je razprostrla frake in suknje ter vtaknila mal ključek v ključavnico, ki jo je mogla zaslediti le vajena roka, in ki se je nahajala v kotu te skrivnostne omare.
■ Zadnja stena je tvorila vrata, ki so se zdajci odprla. Videlo se je v teman, ozek prostor, v katerem so vodile stopnjice na zgoraj. Gospa Duboška je prižgala svečo.
„Bila je srečna misel mojega rajnega moža, da si je napravil ta skrivni dohod v svojo delavno sobo," je opomnila. „Sedaj nama pride to jako prav in če bi moji ljudje ničesa ne izdali, potem lahko eno leto išče policija in bi vendar ne izsledila te skrivnosti."
Zaprla je vrata omare ter stopala naprej po stopnjicah. Zgoraj so zapirala pot zbočena, temna vrata iz hrastovega lesa z raznimi železnimi okraski in z mogočnimi starodavnimi ključavnicami. Ta vrata so bila najbrže iz kakega starega samostana. Tudi ta vrata je gospa Duboška odklenila z nekim ključem in sedaj sta stopili obe častiti prijateljici v velik, svetel prostor, ki pa svoje svetlobe ni dobival od oken, ampak skozi stekleno streho in ki je bil sihio neokusno opravljen.
To je bila delavnica umrlega gospoda Duboškega, ki je moral biti, po vsem tem, kar se je tu videlo, sodeč, silno čuden človek.
Prostor je bil podoben pravemu kabinetu za raritete in starine in je bil napölnjen z redkimi in objednem smešnimi, malovrednimi stvarmi. Razni nabasani ptiči, glave in kostenjaki vseh mogočnih živali, staro, zaijavelo oro^'e, knjige, slike in staro, potrto pohištvo z od molov razjedenimi prevlečki, poleg tega pol ducata steklenih omar, stoječih na mizah in napolnjenih s školjkami, kamenjem in drugim — kratko: prava soba ropotije, v kateri je bilo nabrano vse ono, kar so hoteli imeti iz pota. Vehkanski, gotovo stoletni divan je stal v sredini teh
ropotij in ta je tvoril ležišče ujetnice, ki je stanovala v tem prostoru.
Nikak čudež ni bil, da se niti Borau, niti njegovim ljudem ni posrečilo, zaslediti to takoimenovano „delavnico" rajnega gospoda Duboškega; kajti ta je bila tako popolnoma ločena od vseh drugih hišnih prostorov, kakor kaka skrivna zakladnica.
Edini dohod so bile skrivnostne stopnice za spalnico gospodarice. Kdor se je nahajal v tem prostoru, je bil popolnonja ločen od zunanjega sveta in ni videl nič drugega, kot jesensko sivo, žalostno, oblačno nebo visoko gori nad strešnim oknom.
In to srednjeveško skrivnostno sobano je delalo še bolj skrivnostno dejstvo, da je v tej umrl gospod Duboški. Na istem divanu, ki je sedaj služil ubogi Liziki kot ležišče, ga je našla nekoč njenega soproga mrtvega.
Njeni zvesti in molčeči služabniki so nesli nenadno umrlega doh v njegovo sobo in potem šele pokhcali zdravnika, ki je dejal, da je vzrok smrti srčna kap.
Če pa je gospod Dubok resnično na tako nedolžen način zapustil svet, kmalu potem, ko je napravil oporoko, ki je postavila njegovo žalostno udovo kot posestnico vsega premoženja, to so sicer pametni služabniki sumničili, a glasno tega niso izražali. Gospa Duboška se je izkazala za to taktno molčanje svojih ljudi jako hvaležno. „Delavnica" je bila zaprta in od tistega dne je ni nikdo več prestopil, dokler je bila uboga Lizika prisiljena*, tu stanovati.
Ko sta obe vstopih, je stala Lizika v sredi sobe ter zrla z izrazom silne radovednosti svoji sovražnici.
Gospa Duboška je pustila vrata odprta ter dejala, dočim se je Sidonija urno in radovedno ozirala po čudnem prostoru, od bojazni tresočemu se dekletu:
„No, Lizika, gospa baronica je prišla danes, da bi s teboj govorila o tvoji bodočnosti. Poročala sem gospej baronici, kako neotesana in uporna si bila, in ona je jako huda vsled tega."
„Da, dete moje!" je pričela sedaj Sidonija osorno. „Želela sem ti le dobro in ti si mi tako nehvaležna! Gospej Duboški,'' svoji dobrotnici si napravila mnogo zdražbe in skrbi!"
Odkar je bila Lizika v tej hiši, ni vedela ničesar o stvareh, ki so se godile radi nje. Pač pa je sumila, ko jo je gospa dala v to ječo, da se jo zasleduje. Melanija, tako je popolnoma pravilno mislila, je obvestila strica Jurja in ta gotovo ni odlašal. Upala je in v svojem obupnem položaju ni izgubila poguma. Ko pa se je zdajci pojavila njena smrtna sovražnica Sidonija in kazala tako zmagoslaven, triumfujoč obraz, tedaj je izginilo vse njeno upanje.
Ah, vedela je dobro, da s prošnjami ne bo nikdar ganila srca svoje grozne sovražnice. Če ne pridejo njeni sovražniki in je ne oproste, je izgubljena. In njeni prijatelji — o tem ji je govoi'il Sidonijin obi'az — so pač menili, da je zaman v.=;e iskanje za njo!
To spoznanje je bilo za siroto tako grozno, da ji je skoraj počilo srce od strahu in obupa. Morala se je nasloniti na neko mizo, da je ni zmagala nenadna slabost, vsled katere so se ji tresla kolena.
Sidonija je opazovala svojo nesrečno žrtev z bleščečimi pogledi tigra. A v svoj .pogled je položila med tem izraz, s katerim se pogleda morda prijateljico, če se jo hoče karati. Pogled in ta izraz pa sta si preveč nasprotovala, kajti svojih očij ta hinavka ni imela tako v oblasti, kot svoje poteze. Lizika se torej ni pustila varati, vedela je, da ima pričakovati tem manj dobrega, čim prijaznejše se je kazala Sidonija.
„Da, ti si me resnično jako užalostila s svojo nehvalež-nostjo," je nadaljevala Sidonija očita,joče. „In na noben način se ne moreš pritoževati, da je bila gospa Duboška prestroga 1"
„Kaj sem storila, gospa baronica?" je jecljala Lizika. „Nič, kar bi moglo dati gospe Duboški pravico, delati z mano kot ujetnico! Prosila sem, če smem obiskati svojega očeta in svoje prijatelje! Odreklo se mi je kruto. Od tega dne sem vedela, da ste me varali, da ste me po zvijači spravili v to hišo, zato da bi izginila iz sveta!"
„Tiho! Otrok!" jo je prekinila Sidonija ostro in trdo. ..Ti žališ mene in mojo prijateljico, ki ti želi le vse najbolje! Ti bi bila morala ukaze svoje materinske prijateljice —■ in taka je
bila gospa Duboška — brezpogojno izpolnjevati, ker ti ukazi služijo le tvojemu dobrobitju. Mesto tega si bila neubogljiva in uporna. Obžalujem, da si kazala tako malo uvidenja in zaupanja!"
„Kako sem mogla dalje zaupati, ko sem videla, da se me hoče zapreti pred vsem svetom?" je vskliknila Lizika razburjeno. „O milostljiva gospa, ne skušajte me dalje A'^arati s svojimi čutili! Jaz vam ne morem več verjeti, da mi želite dobro!"
„Ker nočeš izprevideti, da se godi vse le v tvojo korist! A v teku našega pogovora se boš o tem prepričala. Vsedi se, dete, in pusti jokanje! Še enkrat te zagotavljam, da ti jaz in gospa Duboška nečeva nič hudega! Nasprotno! Kar ti imava povedati, bo tvojo obžalovanja vredno zmoto, tvoje razžaljivo nezaupanje odstranilo!"
Po teh jako milo in ljubeznivo govorjenih besedah se je Sidonija vsedla na starodaven lesen stol. Gospa Duboška je obstala poleg nje in je prijazno pomignila Liziki, naj se vsede nasproti na divan.
Z neizrečeno srčno bojaznijo je dekhca obe pogledala. Videla je v obeh volka v ovčji obleki in zgrozila se je ob sladkem prijaznem smehljaju svojih prijateljic.
„Toda jaz vam ne morem zaupati," je vskhknila, obupno vihteč roki, med mučnim plakanjem. „Kakor dolgo me imate zaprto, ne morem verjeti, dami želite dobro. Dajte mi prostost! Dovolite mi, da zapustim to hišo in da grem zopet k svojim prijateljem, — k svojim pravim prijateljem, potem —"
.Gotovo, dete moje," jo je prekinila urno Sidonija. „To hišo boš lahko zapustila, če hočeš, že jutri! Ali ti zadostuje ta izjava?"
„Ah je to vaša resna volja?" je jecljala Lizika, silno prestrašena vsled tega nenavadnega preobrata.
„Gotovo!"
„In jaz grem lahko, kamor hočem?"
„Kamor hočeš — seveda!" je prikimala Sidonija z največjo gotovostjo. Lizika vsega tega še ni mogla pojmiti in v nemem občudovanju je za trenotek molčala.
Sidonija je spretno vporabila to osuplost mlade deklice in je nadaljevala:
„Da, zadobila boš zopet vso svojo prostost, kajti tukaj na noben način ne moreš vec ostati. Če se boš pa podala k svojim prijateljem, o tem dvomim."
,,To se pravi: tega bi mi ne dovolili?" je dejala Lizika-dvomljivo.
„Zoper to ne bove imeli ničesar, ljubo dete I" je dejala Sidonija dostojanstveno. „Menila sem, da ti sama tega ne boš hotela, če boš enkrat slišala, kar ti imave sporočiti. Ti še ne veš, kaj se je zgodilo 1"
„Moj Bogi — .Menda vendar ne z mojim ubogim očetom?"
„Tudi položaj tvojega očeta se je izpremenil."
„O, govorite, milostiva gospa! Kaj se je zgodilo?" je prosila Lizika med solzami. .,Ali je ka,j dobrega ali — hudega?"
Brez najmanjšega ozira na grozno razburjenje in napetost uboge deklice, je nadaljevala Sidonija cisto hladno:
„Izvedela boš vse, toda skupno. Potem boš tudi spoznala, da je postal tvoj lastni položaj jako resen in da ti prete velike nevarnosti!"
„O!" je vskliknila Lizika ijolna grenkobe. „Spravili ste me v položaj, ki je hujši, kot smrt — če mi morda ta preti!"
„Pusti svoje brezmiselne obtožbe zoper mene, ljubo dete, in poslušaj me paznol" je odgovorila Sidonija mirno.
„Usmiljeni Bog!" je jecljala Lizika v groznem sumu. „Kaj bom morala čuti?"
„Najprej eno: Prišla si deloma po lastni krivdi v skrajno nevarnost in sicer s tem, da si izdala oni klepetavi prodajalki kje da si."
„Melaniji Berg?" je vzkliknila Lizika. „Resnično, razo-dela sem ji svojo bedo in imela je usmiljenje do mene in obljubila mi je, da bo pisala mojim prijateljem."
„O, ti nedolžnost!" se je smejala Sidonija strupeno. „Da, ta ženska, ki te je pač zavratno zagotavljala svojega usmiljenja,
67
te je izdala. Ne tvoje prijatelje, ampak policijo je seznanila s tvojim bivališčem."
„Po-licijo?" je ponovila Lizika, prestrašena vsled Sidoniji-nega čudnega tona. „Na vsak način gospoda komisarja Borna? No da, to je bilo vendar pravilno od njel"
„Misliš?" se je norčevala Sidonija. „Govorila boš kmalu drugače, če ti povem, da te je ta Melanija Berg izdala policiji zato, ker — skratka, dete moje, policija te išče, ker si obdolžena nekega zločina!"
„Gospod nebeški 1 — Jaz?" je zakričala Lizika prestrašeno. „Kaj sem pa zakrivila?"
„Da ti to razložim, kajti ti si nedolžna in gotovo ne veš ničesar o tem —"
„Kakor resnično je Bog nad nami I" jo je prekinila svečano Lizika ter dvignila desnico kakor za prisego. „Jaz ne vem ničesar!"
„Dobro, dobro!" je prikimala Sidonija. „Torej, da ti razjasnim vso zadevo, ti moram sporočiti grozen dogodek, ki se je izvršil v tem času."
„Menda — vendar ne — moj — oče?" je jecljala Lizika v silnem strahu.
„Ne, tvojemu očetu se ni nič zgodilo. — Baron Torgavski je umorjen!"
Lizika ni zakričala, grozota tega nenadnega sporočila ji je onemela jezik in kri ji je skoraj oledenela.
„Ne! Ne!" je vskliknila nato glasno. „Vsemogočni — ne! Vi lažete!"
Molče je privlekla Sidonija košček časopisa iz žepa in ga razgrnila. Ponudila ga je Liziki in pokazala s prstom na neko mesto, doSim je hladno pripomnila:
„Čitaj! In če potem še dvomiš — tine morem pomagati 1"
Kot omočena, bleda kot smrt, s solzami v očeh je čitala Lizika znano poročilo o čudnem poginu Sigmunda. Gotove izjave, da je baron postal žrtev morilcev, so storile ubožico skoraj blazno vsled strahu in bolečin.
Slednjič je prečitala za njo tako grozne vrstice in skušala se je zavedati.
„Vse to naj bo resnica?" je vprašala s tresočimi, bledimi ustmi, s solzami v očeh, dočim je list krčevito mečkala v roki.
„Gotovo je to resnica!" je odvrnila Sidonija. „Zdi se mi, da še dvomiš?"
„Saj to ne more bitil" je tarnala Lizika bolestno. „Mrtev? — On naj je mrtev? — O, moj Bog!"
V Sidonijinih potezah se je zgodila pri tem vskliku čudna izprememba in v njenem pogledu je ležalo iznenadenje in strmenje. Prišla ji je misel, ki jo je koj izrazila s hlastno govorečim vprašanjem:
„Aj — tako blizu ti je njegova smrt? — Ti si pač tudi barona ljubila?"
Lizika je začudeno pogledala.
„Ljubila!" je šepetaje zmajala z glavo. — „Ah — jaz ne vem! — Jaz — ne morem pojmiti, da je ta najboljši in naj-blažji človek tako strašno končal!"
„In vendar se boš morala na to misel privaditi," se je smehljala Sidonija hudobno.
„A kdo — za božjo voljo — kdo je pač to grozno dejanje izvršil?" je tarnala Lizika. „Seveda — sovražnikov je imel ubogi gospod baron dovolj!"
„In vendar ni bil umorjen od sovražnika — to se pravi, od nikogar, ki bi se bil mogel popreje smatrati kot njegov sovražnik, ampak od — svojega lastnega služabnika!"
„Vendar ne od —"
„Od zamorca! Da!"
„Vsemogočni Bog!" je zakričala Lizika kot brez uma. „Od Bimba? — toda ne! To ni res! To ne more biti res! Dobri Bimbo naj bi bil postal morilec svojega lastnega gospoda! To je nemogoče!"
„Ti boš morala svoje dobro mnenje o tem črnem vragu pač tudi izpremeniti, dete moje!" je dejala Sidonija, zbadljivo se smehljaje. „Dokazano je prejasno, da je storil on zločin!"
„Dokazano?" je jecljala Lizika z novim začudenjem.
„Da! In še več: on je krvavi zločin tudi obstali" se je drzno lagala Sidonija.
\
„Oče nebeški!" je vskliknila Lizika. „To je storil v blaznosti!"
„Najbrže!" je resno pritrdila Sidonija. „Vsekakor je tudi mogoče, da je bil zamorec pri polni zavesti in da ga je lakomnost in zvijača gnala k zločinu!"
„Jaz ne razumem, kaj menite s tem, gospa baronica!"
„Da — ti ne veš, da je baron kratko pred svojo smrtjo napravil^testament, kaj ne?"
„Ne, tega ne vem!"
„Ali baron tudi popreje, ko si bila še ti v hiši, ni ničesar omenil, da hoče za vsak slučaj napraviti oporoko?" je vprašala Sidonija prežeče.
„Ne, nikdar ni niti najmanje omenil v tem oziru," je odvrnila Lizika, čudeč se Sidonijinim vprašanjem. „Kakšen testament pa je to, o katerem govorite?"
„V tem testamentu so zapisane tebi in zamorcu velike svote, ki naj se vama izplačajo po baronovi smrti."
„Meni?" je vskliknila Lizika neverjetno in začudeno. „Meni je gospod baron kaj zapustil?
„Ali je to tako čudno?" se je smehljala Sidonija strupeno. „Tako je kot pravim, in to se pravi, da si bila baronu jako blizu, drago dete! Da, jaz mislim, da te je ljubil!"
„O, ne izgovarjajte takih besed!" je zažarela Lizika. „Dobri gospod baron je bil moj bratski prijatelj! Nič drugega. In če se me je resnično v svojem testamentu spomnil, potem dokazuje to njegovo resnično, srčno prijateljstvo do mene!"
Na Sidonijinih ustnih je igral čudežen, porogljiv smehljaj.
„Gospod Born, detektiv, ki ima to stvar v rokah, misli drugače o tej stvari!" je dejala s pomislekom.
„In — prosim, kako pa misli?"
„Ta mož seveda sumi, kar zahteva njegov poklic in njegova praksa, povsod najhujše. Skratka: on sodi po dejstvih in po priznanjih zamorca."
„In kaj pa je Bimbo priznal?"
„Da je umoril barona, da dobi svoto, ki mu je zagotovljena po testamentu. In tebe je označil kot sokrivo zločina!"
„Mene? -- Veliki Bogi To je vendar blaznost!" je kričala Lizika v groznem strahu. „Jaz naj bi — o nebesa! Niti v mislih ne bi bila želela baronu, ki mi je storil tohko dobrega, smrt!"
„Tudi iaz sem prepričana o tem, da si nedolžna, toda gospod Born misli — kot sem že rekla — drugače o vsej stvari!"
Gospod Bom nikakor ne more misliti kaj hudega o meni!" je odvrnila Lizika dostojanstveno in gotovo.
„O pač, inoje ubogo dete!" je dejala Sidonija pomilovalno. „On veruje to, kar je izpovedal in priznal zamorec glede tebe!"
„Ali vam je morda gospod Born to povedal, milostiva gospa?" je vprašala Lizika z razburjeno tresočim se glasom.
„Da, to je storil in tudi gospej Duboški je povedal isto!"
Lizika je pogledala, kot da je odsotna, gospo Duboško. Ta je resno prikimala in pritrdila:
„Da, tako je, Lizika! Detektiv zahteva celo od mene, da te izročim njemu. Jaz pa sem mu izjavila, da si ubežala in da ne vem ničesar o tebi. Sedaj menda pač tudi spoznaš, zakaj sem te skrivala v tej sobani."
„Ah!" je vskliknila Lizika nejevoljno. „Ali mislite, milostiva gospa, da si pustim kaj tacega blaznega o meni sumiti? Storili ste jako slabo, ko ste me skrivali pred gospodom Bornom. Se danes grem prostovoljno k njemu."
„Za božjo voljo!" je branila prestrašeno Sidonija. „Nikdar! Tega ne smeš! Potem ni rešitve več zate!"
„Jaz bom po nedolžnem trpela, kakor moj ubogi oče!"
„Ne! Do tja ne sme priti!" je nadaljevala Sidonija. „Mi smo o tvoji nedolžnosti prepričani in zato te hočemo rešiti!"
„če verujete v mojo nedolžnost, potem pričajte zame. Saj to morete, če dokažete, da sem bila tu v tej hiši, dočim se je zvršil ta grozni zločin!"
„Gotovo, ljubo dete, to morave in bi tudi storile. Toda s tem bi ti ne bilo pomagano. To ve sicer gospod Born ravno tako dobro, kakor medve. Zamorec je trdil, da si ž njim nameravala umor že takrat, ko si bila zadnji dan pred odhodom baronovim ž njim v njegovi hiši skupaj 1"
»Moj Bog! Kako strašna laž!"
„Seveda je to hudobna laži Toda dokazati nasprotno bo nemogoče! Ce se sedaj javno pokažeš, greš samovoljno v pogin. Edino, kar te more še rešiti, je skriven beg!"
„Ne, ne!" je vskliknila odločno Lizika, ..jaz nočem bežati!"
„Pač, dete moje, ti moraš!" se je vmešavala gospa Duboška. „Ubogaj najin svet in sprejmi najino pomoč. Saj se gre le za to, da prideš za enkrat na varno. Če se dokaže tvoja nedolžnost, kar se mora enkrat vendar zgoditi, potem se lahko zopet povrneš!"
„Bog mi bo pomagal, dokazati svojo nadolžnost — jaz ne bom bežala!" je odvrnila Lizika trdovratno. „Če bi to storila, potem smatrajo to lahko kot pripoznanje zločina!"
„Ti neumen otroki" je svarila Sidonija. „Ali te nesreča tvojega očeta ni poučila? Tudi on še do danes ni mogel dokazati svoje nedolžnosti in da se je ubranil najstrašnejšega — sramotne smrti na šafotu, za to se nima zahvaliti pravičnosti, ampak milosti kralja, ki si jo ti zanj izprosila. Bodi pametna, izkoriščaj to izkušnjo!"
Lizikine poteze je pokrivala smrtna bledota in njena nežna postava se je tresla, ko je govorila Sidonija o njenem očetu, a ostala je trdna.
„Hujše, kot najhujša smrt, ki mi more groziti, je grozni sum, kletev zločina, ki me teži," je dejala obupno. „In temu sumu hočem in moram javno oporekati."
„Saj to bi ti nič ne pomagalo, dete," je odgovorila Sidonija nestrpno. „Skrivaj se še nekaj časa. Medve se bove trudili, dokazati tvojo nedolžnost. To je edina pot, ki jo moreš nastopiti! Tukaj pa nisi več dovolj varna! Detektiv nama ne veruje, on je prepričan, da si še tukaj, ter te je ona Melanija Berg tu videla. Enkrat je že po vsej hiši stikal za teboj! To bo storil zopet in potem te bo morda našel v tej sobi!"
„O, ne bo mu treba šele iskati za menoj, šla bom sama k njemul"
„Neumnosti" je vskliknüa Sidonija jezno. „Našli sve že načrt za tvojo rešitev in ti ga moraš sprejeti radi svoje varnosti. Nikdo razven naju ti ne more in noče pomagati! Celo detektiv, ki ti je bil poprej naklonjen, meni, da si kriva. Sutner je bil zadnjič tu in te je hotel videti. A gospa Duboška ni poznala njegovih namenov in ga je odslovila. Sedaj vidiš, s kako previdnostjo in lastno nevarnostjo te ščitive. Ubogaj naju, to je najbolje zatel"
Lizika pa se ni pustila tako urno pregovoriti, kot ste mislili obe hinavki. Branila se je še vedno z odločnostjo in hotela ni o Sidonijinem načrtu nič vedeti.
Tedaj je ta sklenila, poslužiti se novega in sicer najostrej-šega sredstva. Pomaknila se je bližje k Liziki, prijela jo za roko ter ji pogledala temno v oči in dejala:
„Kaj pa, dete moje, če tvoj oče sam žeh, da pobegneš?"
„Moj oče hoče to? Odkod pa morete vedeti za mnenje mojega očeta?"
„Ker sem šele včeraj ž njim govorüal" je dejala Sidonija mirno.
„O! Vi ste bili v ječi pri mojem ubogem, nesrečnem očetu?"
„Ne, ne v ječi!" je odgovorila Sidonija. „Drugje sem videla tvojega očeta!"
„Ah! Torej je moj oče sedaj prost?"
„Da, za sedaj so ga pod gotovimi pogoji oprostili!" je lagala Sidonija dalje. „Kot sem že omenila, še njegova nedolžnost ni dokazana, toda sicer je obtožba zoper njega tudi jako omiljena!"
„Kako naj vse to verjamem?" je vprašala Lizika v radovednem veselju in pogledala zvito hinavko z napeto pozornostjo. „Moj oče prost — in vendar —"
„Dete moje, to uganko ti hočem z malimi besedami razložiti. Ti še ne veš, da je mlin pogorel."
.Veliki Bog! Mlin?" je vskliknila Lizika prestrašeno. „Kako se je moglo to zgoditi?"
„Tvoj očim Konrad je mlin s pomočjo rusolasca zažgal,"
Lizika je iz strahu tlesknila z roko ob roko in izgovoriti ni mogla niti besedice.
„Konrad je pobegnil, rusolasee pa je umrl na opeklinah," je poročala Sidonija dalje. „Vendar je pred svojo smrtjo še važne stvari priznal. Radi tega so tvojega očeta izpustili iz ječe pod pogojem, da ostane v rezidenci in da se vsaki čas zopet izroči sodišču."
„Torej je resnično prost? Moj oče prost?" se je radovala Lizika. „Jaz -ga moram videti! Vi vendar veste, kje je sedaj, milostiva gospa? Saj ste včeraj govorili ž njim, kot ste dejali?"
„Da, toda danes bi iskala svojega očeta zaman v rezidenci. Zapustil je včeraj zvečer mesto in govorila sem ž njim na kolodvoru."
„O — in kam je šel moj oče? Saj ste vendar dejali, da ne sme zapustiti rezidence."
„Odpotoval je skrivaj, dete moje, pobegnil je v inozemstvo, in to je bilo pametno. Kajti za sedaj je na konec njegovega procesa komaj mishti in potem je izid še vedno negotov."
„Pobegnil je moj oče?" je jecljala Lizika v silnem strahu.
„Da, pobegnil," je prikimala Sldonija. „In isto zahteva tudi od tebe!"
„Ah! Ali vam je to dejal?"
„Gotovo! Hotel ti je'celo pisati, a odsvetovala sem mu to, ker se mi je zdelo prenevarno. Kako se je zgodilo, da sem prišla s tvojim očetoto na kolodvoru skupaj? No, Sutner je prišel k meni in me je prosil pomoči. Menila sem, da je boljše, če govorim s tvojim očetom osebno in ga poučim o tvojem položaju. On ni samo odobraval, kar sva z gospo Duboško storili zate, ampak prosil me je še, da te pač pregovorive k urnemu begu?"
„Torej je vse to resnično, milostiva gospa? Moj oče sam hoče to?"
„Da, dete mojel Tvoj oče te pričakuje v nekem pristanu v inozemstvu in pojde takoj, ko se s tabo snide, v Ameriko. — Ali ti slednjič zadostuje, kar sem ti povedala?"
„O, ker moj oče želi, bom pobegnila!" je vskliknila Lizika naenkrat kot izpremenjena. „Ali me pričakuje? Kje? Kako se imenuje ono pristanišče? Kje ga bom našla?"
„Vse to boš izvedela jutri! Sicer pa ne moreš potovati sama, ti potrebuješ varuha in takega ti bove dali s seboj!"
„Stric Jurij bo rad z menoj potoval," je dejala Lizika urno.
„To ne gre. Jurija preveč opazuje policija. Če bi te on spremljal, bi te kmalu zasledili."
Lizika je povesila razočarana glavo.
„In vendar je stric Jurij edini, ki bi se mu mogla zaupati in v katerega varstvu bi se čutila varno!" je mrmrala ječaje pred se.
„Žal, ta dobri prijatelj tvojega očeta pri tej stvari ne more nič več pomagati kot se je že zgodilo!" je dejala pomilovalno Sidonija in objednem odločno. „Ti si torej pripravljena jutri ponoči odpotovati?"
„Da, da! Čemu pa šele jutri? Zakaj že ne danes?"
„Ker moraroo še mnogo pripraviti!" je dejala Sidonija. „Ti razumeš, ljubo dete, da moramo biti jako previdni. A ti moreš popolnoma na naju računati in si lahko brez skrbi! Uravnali bove tako, da prideš varno k svojemu očetu!"
Lizika ni več dvomila, njen sum je izginil in Sidonijine zvijače so pri nedolžnem dekletu v drugič zmagale. Vendar je ostalo še neko njej sami neumljivo čustvo v Lizikinem" srcu, ki jo je oviralo, zahvahti se svojima prijateljicama s čisto odkritosrčnostjo.
Niti Sidonija, niti gospa Duboška nista kaj tacega zahtevali, da, prekinili sta zdajci urno pogovor in se pripravljali na odhod.
„Boljše je, da ostaneš do jutri še v tej sobi!" je pripomnila Sidonija, poslavljajoč se od Lizike. „Tu si najvarnejše skrita v tej hiši. Gospa Duboška ti bo rada vse poslala, kar žehš!"
„Jaz ne želim ničesar," je dejala Lizika, kot to, da bi bilo že jutri zvečer in da se moj beg posrečil"
„No, ostani torej zdrava, Lizika! Morda se jutri ne vidive več! Pozdravi svojega dobrega očeta!"
Po teli besedah je Sidonija urno izginila. Gospa Duboška ji je sledila, dočim je Liziki zakričala:
„Radi varnosti bom vrata zopet zaklenila!"--
Ko je bila s Sidonijo zopet v spalnici in ko je omaro zopet skrbno zaklenila, sta se obe za trenotek molče pogledali, nato sta se pričeli obe, kot na povelje, silno smejati:
„Zai-es! Moj poklon ti, ljuba Sidonija!" je dejala gospa Duboška z občudujočim glasorb. „Ti si izvrstna spletkarica. Neumna gos je šla rajši v past, nego sem se nadejala!"
„To je delo očetovo," se je nasmehnila Sidonija s peklensko škodoželjnostjo. „Da mi ni prišla naposled še dobra misel, izigravati očeta, potem bi medve bržčas ne bili dosegli najinega namena. Tej zmagi se imam zahvaliti za vspeh."
,Samo da bi bilo dekle že iz hiše!" je menila gospa Duboška, in obraz se ji je pokril s prejšnjo skrbjo. „Navsezadnje pride vendarle še kakšna nesreča vmes, in tvoj načrt se poruši!"
„Tega se zdaj ne bojim več!" je odgovorila Sidonija z zaupanjem. „Da, ako bi bili primorani, rabiti proti dekletu silo — ampak tako — ker se sama strinja z nama — tako bo delala nama v prilog, v svoji zaslepljenosti!"
„Kdo jo naj spravi odtod? Anton?"
„Da, on je pač najsposobnejši za ta namen," je dejala Sidonija zamišljeno. „Dasiravno je dekletu vse prej nego ljub, vendar upam, da zaraditega ne bo začela še v zadnjem hipu sumiti. Anton si pa sicer tudi lahko nadene krinko, da ga ne bo moči spoznati. Potem bo-ona gotovo brez skrbi."
Nato sta se prijateljici vrnili v salon, in tu je sedla Sidonija k pisalni mizi ter je napisala pismo.
Izpremenila je svojo pisavo, pismo pa je podpisala z imenom .,Berg".
Pisala je človeku, ki ga je poznala javnost kot agenta in posredovalca služb na Holandskem. V resnici pa je bil ta mož eden tistih zloglasnih prodajalcev duš, ki vodijo na-tihem cvetočo trgovino z dekleti ter jih prodajajo v turške hareme.
Kar je bila Sidonija topot namenila ubogi, nedolžni Liziki, je bilo zares strašnejše od najgrozovitejše smrti 1
127. poglavje.
Pod krinko.
Kar je doznal Born od Pavle, ga je podžgalo tem bolj, da čim globlje prodere v skrivnosti hišine.
Sigmundov odvetnik, preko katerega rok so romala nenavadna pisma detektiva in Melanije Bergove, ga je poklical za nocojšni večer k sebi.
Born je čital najprej pismo Melanije, ki mu ga je izročil odvetnik ter dostavil s pomenljivim glasom:
„Bo li prišla?"
„Pač, saj ne piše sama o tem ničesar. Najverjetnejše je pač. Koga pa naj bi pripeljala s seboj?"
,Hm," je dvomil Born, „mogoče mladega kneza Or-lova!'
„Oj, gospodine Born, saj niste še prepričani, je li naša Melanija v istini tudi družabnica gospodična'Bergova!"
„Zaklel bi se na to. Saj imam vendar pismo te družabniee in pisavi sta si v obeh slučajih nenavadno podobni."
„Koga pa sumite pod krinko te Melanije, ki tako obupno išče svojega otroka?" je iznenada vprašal detektiv.
„Mar mislite, da je vi ne poznate?"
Born je pomembnega obraza skomizgnil z rameni, segel molče še enkrat po Melanijinih pismih in je primeqal poteze v njih z onimi v pismih Melanije Bergove. Potem je nekako hitro vprašal:
„Ah imate mogoče kako sliko pokojne grofice Rati-borske?"
„Jaz? — Fotografijo pokojne grofice? Ne!" je odgovoril odvetnik zmajevaje z glavo in z začudenim pogledom ošinil detektiva. „Kaj ste nameravali s tem?"
„Niö posebnega! Jaz še nikdar nisem videl grofice in tudi nobene njene slike ne I"
Zopet je začudeno skimal z glavo odvetnik.
„Nočem nadalje poizvedovati, gospod Born!" je rekel na to, „ker sem zatrdno prepričan, da mi tozadevno ne boste dali pojasnila!"
„Ne, danes še ne!" se je smejal Born tajnostno. „In ko-nečno bi stavil na vas prošnjo, gospod odvetnik! Gospa, ki pride v kratkem, računa, da jo boste vi sami sprejeli. Ko bi znala, da sem jaz tukaj, bi prav gotovo ne prišla. In vendar moram na vsak način z njo govoriti. To pa ima zame šele tedaj pomen, ako me pustite z nje samo!"
.,Hm, da! — Ali dama Vam ne bo odgovarjala, kakor hitro vas spozna?"
„O, to je brez nevarnosti! Melanija Bergova me osebno ne pozna!"
„AH po imenu pa, ako sicer ne!"
„Oj, jaz bi ravno vašo vlogo rad prevzel, gospod odvetnik!" je pojasnjeval Born.
Za četrt ure je prišla Melanija.
Odvetnik se je odstranil v drugo sobo in pustil detektiva samega.
Dama je vstopila. Vitka, črno oblečena, vsa s pajčolani zastrta postava. Videti je bilo, da je zelo razburjena in Born je opazil, kako trepeče. Počasi, obotavljajoče se mu je približevala. Ustavila se je pokraj sedeža, ki ji ga je odkazal in se je oprla z roko ob naslonjalo.
„Obljubili ste mi, gospod odvetnik, da mi mislite dati pojasnil!" je ječala s plahim tresočim glasom.
„Da, to hočem, kohkor je pač v moji moči!" je odgovoril. „To se pravi, ako ste vi prava Melanija."
„Jaz sem poslala inserat v časopis," je dostavila z boječim glasom.
„No da! In jaz vam hočem razjasniti, kaj je mene v tem inseratu posebno v oči zbodlo! Bila so to tri imena: Ervin —
Sigmund — Melanija! Preden vam izpolnim vašo željo, bi hotel, da mi odgovorite na par vprašanj, ki vam jih bom stavil tozadevno!"
„O, prosim vas, pustite to za — kasneje 1" branila se je, ker se je čutila prizadeto. „Povejte mi vse, kar veste o mojem otroku. Upam, da me niste zvabili k sebi iz kakega nepoznanega vzroka."
„Milostiva, razumimo se pravi" je odgovoril Born resno in odločno. „Jaz moram na vsak način prej vedeti, komu imam čast dajati pojasnil!"
„Komu? — Moj Bog! —"
„Komu drugemu, kakor materi — hočete reči. Mar ne!"
„Seveda!" je vzdihnila tujka po kratkem premišljevanju. „Jaz sem mati! Ali vam zadostuje, gospod odvetnik, ta moja izjava, in ali mi hočete sedaj vse povedati, kar veste o mojem otroku?"
„Priznali boste, milostiva gospa, da sva si kljub tej izjavi še vedno tujca!" je dodal Born, da bi se izognil. „Dokler stojite pred menoj tako zastrti in skrivajoči za pajčolan poteze vašega obraza in dokler ne zvem vašega imena, vam ne morem ugoditi?"
„Moje ime?" je vskliknila prestrašeno. „O, ne! Saj ste vendar iz anonce morali uganiti —"
„Popolnoma prav. Jaz sem si pač svoje mislil," je segel Born v besedo.
„Bolje bi bilo, da nisem prišla semkaj!" se je glasilo komaj slišno in žalostno iz ust tujke. „Zakaj sedaj spoznam, da vam je mnogo več ležeče na tem, da raziščete mojo osebnost, kakor pa, da ugodite moji prošnji!"
„Zaupajte mi vendar, milostiva gospa!" je rekel Born, pretresen po bolestnem tonu njenih besed. „Zakaj nočete pustiti, da bi vas spoznal prijatelj — Sigmundov?"
„Sigmundov?"
„Da, barona Sigmunda prijatelj sem. Zakaj nikdo drugi ni oni Sigmund v vaši anonci."
„O!" je vzkriknila tujka v strahu izdaje in vsa tresoča se, je stopila za korak nazaj.
Sedaj se ni mogel Born veö vzdrževati. S hitrim korakom je stopil nenadoma pred njo in je zavpil z rotečim in vznemirjenim glasom:
„Da, vi stel Vi morate biti milostna gospa! Ne gospodična Melanija Bergova — o ne. To ime ste si nadeli, da se ubranite zalezovanju vaših sovražnikov, potem ko ste mislih, da ni več prijateljev, ki bi se bojevali za vašo stvar."
„Kako — Melanija Bergova?"
,,Da, ista! Ista, ki je nosüa nekoč slavno in ponosno ime —"
„Moj Bog!" je vzkriknila tujka in se je umaknila še za par korakov. „Kako morete vedeti —'
„Ah, milostiva, nehajte z lažjo in tajenjem. Ah mar ne vidite, kako sem ves razigran od veselja, da sem konečno našel in spoznal Vas, ki sem vas tohko iskal, za katero se je mislilo, da je že pokopana?"
„Ne, ne! Jaz vam ne morem zaupati," je prišlo obupno z usten tujke, med tem ko se je hitro obrnila do vrat. „ Vi ste morda tudi prikrit sovražnik in rabeljski hlapec one satanske osebe — pustite me! Jaz vam ne maram več odgovarjati."
„O, Bog veliki!" je privrelo Bornu iz potrtega srca. „Ta nepotreben strah!"
„Gospa grofica, ostanite! Rotim vas! Jaz nisem vaš sovražnik, temveč zagrizen zasledovalec njihov. Vi boste vse izvedeli, kar ste hoteli in še mnogo več. Vaš otrok še živi in tudi —"
V tem trenotku je vstopil odvetnik, bled in zelo vznemirjen. Privedel ga je pa glasni razgovor, kateremu je sledil v sosednji sobi od besede do besede.
Tu je vskhknila tujka obupno, ker je mishla, da je zašla med svoje sovražnike in preden ji je mogel detektiv zabraniti, je bila že. iz sobe.
Temnega lica je strmel za njo detektiv, ne da bi pomislil na zasledovanje. Potem se je obrnil k odvetniku, ki je stal tu ves iz ravnotežja in mu rekel trdo:
„Vi ste vse pokvarili, cenjeni prijatelj. Lahko bi ostali tam notri, dokler vas ne bi poklical."
„Ali, razložite mi vendar," je zavpil odvetnik v silnem razbmjenju. „Kdo je bila ta dama? Kaka grofica^ gospod Born"? Za božjo voljo! Govorite vendar!"
„Grofica?" se je smejal detektiv bridko, kakor bi zasmehoval sam sebe. „Da, da, — katera grofica? Dragi moj, jaz sedaj nisem prav nič modrejši od vas in bom svojih par domnevanj zase ohranil."
„O, vi, ki ste tako skopi s skrivnostmi! Ne boste mi danes kar tako ušli, ne. Čujte, gospod Born! Jaz sicer ne verujem na čudeže, ali ta prizor — recite mi odkrito: kdo mislite, da je ta dama?"
„Drugič, gospod odvetnik, bomo nadaljevali pogovor o tej stvari?" je odgovoril Born in segel po klobuku in po plašču.
„Za danes — dober večeri"
„Holla! — Ne vendar! — Ostanite!"
Ali Born je bil že zunaj. Odvetnik je ostal v brezbesed-nem začudenju in zmajeval z glavo.
„Grofica! — On je govoril o njej, kakor o pokopani, govoril je o baronu, ko — tristo gromskih strel! Saj to ni mogoče. Nemogoče je, da bi bila to ona. — In vendar — kdo drugi? O — zakaj ne živi več ubogi stari baron, da bi učakal to veselje! Ali zakaj, zakaj ni hotela priznati? Zakaj se ni razkrila takoj v prvem hipu? — Ta detektiv mi mora vse razjasniti." S temi besedami si je razbuqeni odvetnik jezno oblekel suknjo in nataknil klobuk in jo ubrisal za Bornom.
Ta je z izvoščekom že dosegel svojo pisarno v policijski palači, kjer ga pričakujejo že nova iznenadenja.
Neki uradnik mu je izročil pisma, na čegar omotu je spoznal pisavo Bimbove roke.
Hitro je raztrgal ovoj in čital v naglici.
Največje iznenadenje se je začrtalo med tem na njegovem obrazu.
„Vseeno bom tekom bodočih dni obiskal samotarja na graščini Čemšenik" je mrmral potem.
*
* *
Gozdarski pomočnik Fogel je srečno dospel v domovino.
Pri grajščini ratiborski je našel še vse pri starem, tudi Koh je bil še tam. Fogel se je dolgo časa razgovarjal z njim in h koncu je dosegel to, da je Koh odložil zopet svojo namero, da bi odpotoval v Ameriko na poznejši čas in je obljubil, v bodoče služiti Kamili.
Predvsem je treba, tako je mislil Fogel, odstraniti starega Roberta z grajščine. Vsak dan bi se lahko vrnila grof in Kamila in potem stari ne bi smel biti več na potu. Tozadevna vest grofa sicer še ni dospela, ali mogoče je, da svojega prihoda sploh preje ne bo naznanil. Zaradi tega se je moralo hitro delati in častna dvojica tovarišev je takoj začela snovati svoj naklep.
Sedela sta v hiši gozdarskega pomočnika, kjer sta bila najvarnejša in najmanj motena.
Fogel je bil ravnokar razložil paznoposlušajočemu Kohu razloge, vsled katerih mora stari Robert na vsak način izginiti z grajščine.
„Ne bo tako lahko, odstraniti starca!" je poudarno menil Koh. „Z lepa prav gotovo ne gre."
„In vendar se ne smemo poslužiti sile!" je dejal Fogel. „Jaz mishm, da bi si izmishla zvijačo, s pomočjo katere bi starega odpravila."
„Ja, ampak kaj? Meni je nekaj prišlo na um: Vi imate vendar stekleničico s čudodelnimi kapljicami od one stare co-prnice. Dajte no staremu par kapljic v jelo — in tako je stvar jako jednostavno uravnana!"
„A, tako — strup, menite, ki ga imam od stare Valburge? — Ne, sredstvo se mi zdi preveč kočljivo. Pomislite samo, kaj bi bilo, ako se najdejo potem sledovi strupa v truplu!"
67a
„No, to ni še nič. Saj se ne bi znalo, kdo mu ga je nasul v jed."
„To bi bilo vendar zelo dvomljivo. Kakor rečeno, jaz bi ga raje na katerikoli drug način odsti'anil. Ako bi pa na noben drug način ne šlo, potem seveda se zatečeva k našemu zadnjemu upanju, k čudodelnim kapljicam."
„Hm," je pomislil Koh. „Mogoče bi nama stara coprnica pri tej stvari sploh utegnila služiti. Ali morda veste, kje zdaj tiči?"
„O, dal In Vaša misel Koh. ni tako slaba. Najprej bi morala le to dognati, kako nam stara lahko pomaga."
„Seveda!" je mrmral Koh srdit. „Prokleto težka stvar je s starim Robertom. In izginiti mora, to mi je jasno. On bi celo storijo od takrat utegnil povedati in lahko se pripeti, da mu ta verjame."
„Seveda je verjetno in še celo zelo verjetno, Koh I In starega se morava na vsak način iznebiti. Poslušajte toraj. Nečesa sem se domislil," je živahno dodal Fogel. „Saj sem vam menda pravil, da sem se hotel sniti s Pavlo, in koga sem naletel v prestolici?"
„Da, da," je prikimal Koh, „vi veste, da sem tedaj popolnoma pravilno videl. Ona živi."
Fogel je takoj prikimavajoč potrdil in dostavil:
„O tej stvari se bova tudi še razgovarjala, Koh! Mnogo je še, da opraviva in ako do konca vstrajate pri grofici, potem postanete nekoč lahko še bogat mož, Saj veste, grofica ne skopari z denarjem!"
„Vse prav," je menil premišljeno Koh. „Ali ona kmalu sama ne bo več ničesar imela."
„Ah, budalost!" se je zasmejal Fogel. „Grof ne bo zgubil pravde. In ako bi se to tudi pripetilo, vam zagotavljam, da bo grofica kljub temu imela denarja v obihci. Ne skrbite torej! Bogatejše boste poplačani, kakor mogoče mislite!"
Kohove potuhnjeno oko je žarelo poželenja in krog usten se mu je pojavil zadovoljen usmev.
„No, tako stvar se rado sliši", se je namuznil. „No povejte mi pa, prijatelj Fogel, kaj snujete in premišljujete o Robertu I"
„Pazite, Koh. Torej stari je vendar spoznal svojo gospodinjo takrat, ko je bila grofica Melanija zadnjič tu. O tem ni dvoma, in lahko računamo s tem, da mu je povedala vse, karkoli se je zgodilo prej. On ve torej tudi zgodbo o v zakup danem dvorcu. Ali naravno, da ne ve ničesar o Dori."
„Hm! Ta se je ravnotako lahko rešila iz ognja kakor grofica."
„Seveda je to mogoče. Vendar se Dora do sedaj še ni pojavila in stari Robert jo prav gotovo smatra za mrtvo."
„Jaz bi ga rad s staro Doro zvabil od tod, seveda razumem stvar tako, da bi mu podtaknil mnenje, da stara Dora še živi, seveda v oddaljenem kraju, kjer si želi Robertove bližine."
„Popolnoma pravilno," je menil Koh. „Dobiti bi moral torej pismo, ki mu ga navidezno piše stara Dora."
„Da, in v onem pismu bi moral ostati, da je ona z grofico v tistem oddaljenem kraju. Grofica želi govoriti z Robertom in tako dalje. Semkaj oni dve ne smejo in ne morejo. Silno pa potrebujejo pomoči starčeve, da vendar enkrat nastopijo proti grofici Kamili. No, tako približno torej. Prepričan sem, da nama bo šel stari bebec na lim, ako le spretno zasnujeva stvar. Najlažje bi bilo s pismom, zakaj starec bržčas pozna pisavo Do-rine roke."
„To še ne bi bilo najhujše," je odvrnil Koh. „Saj imava še prvo njeno pismo na razpolago, ki ga je pisala z graščine Čemšeniške doktorju Milnerju.
„Sto vragov! Kako, da sem na to pozabil?" je vzradoščen vskhknil Fogel. „S pomočjo tega pisma, ki ga uporabiva kot predlogo, nama ne bo več težko posneti njeno pisavo."
„Pismo bi lahko spisala moja soproga," je rekel Koh. „Sestaviti bi ga pa morali seveda vi."
„To bom, še danes oskrbel, in stari mora najkasneje jutri prejeti hst. Jaz mishm, da ga oddava v prestolici na pošto. Preudariti je treba samo vprašanje: kam je treba zvabiti starca in kako ga je treba potem tam obdržati?"
„Kaj bi bilo, ako bi ga poslala na graščino Cemšenik?"
„Izborno," je pritrdil Fogel. „Vi bi ga morali naravno tam sprejeti!" se je smejal pomenljivo.
„In mu odhod onemogočiti, ko bo videl, da je prevaran," je dodal Koh zasmehljivo.
„Da, dal Tako bo najbolje. To staro sovje gnezdo je pravi kraj za naš namen in jaz sem tam najbolj domač. Ako bi mi delal stari težave, potem —"
„Ga kratkomalo poučite o minljivosti posvetnih stvari," je pal v besedo Fogel. „Komu bo prišlo na um, da bi ga iskal tam, posebej še, ko je vsa graščina pusta in neobljudena. Najbolje je, da takoj pričneva s pisanjem. Jaz počakam potem toliko časa, da ga mi vaša soproga prepiše in odidem potem takoj v prestolico."
„In ako bi stari kljub temu sumničil in se ne pustil zvo-diti na led?"
„Potem nam še vedno preostajajo kapljice s čudotvorno močjo!" je rekel Fogel z demonskim smehom.
Popoldne je odpotoval gozdarski pomočnik v prestohco. Pismo naslovljeno na Roberta je nosil pri sebi in ga ob prihodu v mesto oddal na pošto. Potem se je lotil svoje naloge.
Najpotrebneje se mu je zdelo izvohuniti Pavlino stanovanje. To je bUo pa nad vsako pričakovanje težko, ker ni imel niti najmanjšega pojma, kje se nahaja hišina. Da, bilo je celo mogoče, da je že zopet zapustila prestolico.
Vprašal je na policiji, kjer mu pa niso mogli dati pojasnila, tudi v časopisih ni našel ničesar. Bral pa je nekaj drugega, kar ga je zelo zanimalo, namreč o Sutnerjevi nesreči. Gozdarski pomočnik je bil nad vse mere škodoželjno vesel in vzel je dotični list iz časopisa s seboj, da ga pošlje Kamili.
Sedaj se je spomnil Pavle in znova se je napotil zelo raz-burjen, da jo poišče.
Ko je tako romal po ulicah prestolnega mesta, je ugledal človeka elegantne vnanjosti, ki se je naenkrat pojavil pred njim in ki se mu je zdel znan. Spomnil se je pa tudi takoj, da je ta tisti gospod, ki je takrat v bhžini pošte vzel Melanijo Bergovo v zaščito.	,
, Fogel ni več trenil od njega, zakaj mislil si je; ako dozna, kdo je ta gospod, potem mu tudi ne bo težko dognati, kje mu je iskati Melanijo Bergovo. Sledil mu je, dokler ni izginil v veži hotela „Du Park".
Gozdarski pomočnik je pristopil k hišniku hotela, ki se je mlademu gospodu spoštljivo priklonil. Odkril se je in vljudno vprašal:
„Ali mi mogoče lahko poveste, kdo je gospod, ki je pravkar prišel v hotel?"
„To je knez Aleksander Orlov," je odgovoril vratar resnega obraza.
„Kaj? — Knez Orlov?" je vskliknil Fogel začudeno. „To vendar ni mogoče 1"
„Kako, da ni mogoče? Ah morda vi to bolje veste?" je rekel hišnik prežimo in je premeril gozdarskega pomočnika z usmiljeno zaničljivim pogledom. „Jaz menim, da vi kneza sploh ne poznate?"
„O, ampak jaz vem, da je knez Orlov v Monaku."
„Grotovo, dragi moj, imate prav!" se je smehljal vratar. „Ali to je stari knez in ta tukaj je pa mlajši I"
„Tako?" je zategnjeno menil Fogel. „Torej sta potem dva kneza Orlova?"
„Seveda. In še ena kneginja tudi!" je prežimo prikimal hišnik, ki je natanko videl, kako radoznalo je vpraševal oni.
„A, a, — najbrže soproga mlajšega kneza?"
„Nasprotno! Starega."
„Tako, tako! Potem je kneginja seveda pri svojem soprogu v Monaku, kaj ne?"
„Vi ste pa na prav čuden način radovedni, dragi moj! Kdo pa ste in čemu se tako podrobno zanimate za to gospodo?"
„Čemu," je dejal ravnodušno Fogel. „Ker sem bil v Monaku in sem tam o knezu marsikaj čul. Zanimam se za te ljudi in bil bi vam jako hvaležen, ako bi mi hoteli razjasniti še par stvari."
Pri teh besedah je segel v žep je dal vratarju, tolar v roko.
„Hvala, gospod!" je rekel mož, ki je postal hipoma grozovito vljuden. „Seveda, ako ste bili v Monaku, potem — no in mar niste čuH, da je knez popolnoma sam tam?"
„Ne, jaz sem bil samo kratek čas tam. Kneginja je toraj tukaj, kaj ne?"
„Da, stanuje tukaj s svojim nečakom, mladim knezom — jako plemenit gospod in kneginja nad vse gosposka, in pri tem vendar zelo prijazna in ljudomila. Govori se, da se toži s svojim možem zaradi ločitve zakona I"
„Kaj poveste! Zakaj pa?"
„Ne vem! O takih rečeh nas eden ne zve ničesar."
„Povejte, dragi prijatelj," je pozvedoval gozdarski pomočnik, „ali ima kneginja še kako mlajšo damo zraven sebe? Plavolaso, modrooko, bledo, a pri tem jako lepo?"
„Oj, saj to je gospica Bergova, družabniea, o kateri vi govorite!"
„Tako? — Gospodična Berg se piše?"
„Se razume. Zdi se mi, da poznate damo?"
„Pred nedavnim časom sem jo z mladim knezom srečal na ulici. — Hm, in jaz sem mislil, da je znanka, ali če se piše Berg, potem sem se pa skoraj gotovo zmotil. — No, hvala vam lepa."
S temi besedami se je odkril in je odšel.
„Torej njo smo našh. Prej kakor sem računal sem prišel do nje. In ta knezov nečak — k vragu, kako se je zadnjič zavzel za njo. — Ah morda ti ljudje poznajo njeno povest?"
Globoko zamišljen je korakal po ulicah ne, da bi pazil na pot.
Sčasoma je odvrnil svoje misli od Melanije in se je spomnil Pavle. To mora sedaj pred vsem najti.
Vstavil se je, da bi se razbral in je spoznal, da je zašel v severni del mesta.
Razmišljajoč, kako bi izsledil hišino, je korakal dalje. Že je legal večer na zemljo in vedno je še taval okoli, dasi je uvidel, kako s takim ravnanjem edino čas troši.
Utrujen pokliče izvoščeka, ki je privozil mimo, sede v voz in se nameni na kolodvor. Hotel se je vrniti na grajščino Ratiborsko, da bi drugi dan z nova poskusil svojo srečo. Zlo-voljen se je naslonil v kot voza in je brez pozornosti ogledoval množico z obeh strani ceste.
Iznenada ga je prešlo kakor električna iskra, da je nehote poskočil na sedežu.
„Stoj!" je zaklical vznemirjen kočijažu in je skočil z voza, še preden je voznik popolnoma obstal.
Hitro je plačal izvoščeka in hitel potem za nič slutečo Pavlo, triumfujoč nad svojo srečo, ki mu je bila danes tako naklonjena. Ni je hotel nagovoriti na cesti, da ne bi povzročil burnega prizora in pred vsem, da bi doznal, kam se bo sedaj podala.
Po kratkem času je zavila hišina v stransko ulico in je tukaj vstopila.
Gozdarski pomočnik jo je opazoval skozi odprta vežna vrata in je videl, kako je šla po stopnjicah. Plazil se je za njo in opazil, da je izginila v nekem stanovanju tretjega nadstropja.
Preudarjajoč je stal nekaj časa na stopnjicah. Stanuje li Pavla tukaj, ah je prišla samo na obisk?
Ko po preteku pol ure vendar ni prišla ven, je smatrajoč prvo za pravo sklenil, zahtevati vstop. Na njegovo zvonjenje mu je odprla starikava gospodinja, ki ga je nezaupno motrila.
Fogel je povedal, česa zahteva in ko je gospa vprašala po njegovem imenu, ji je odgovoril:
„Recite vaši gospodični samo,' da jo pričakuje star znanec, ki bi rad govoril z njo!"
Gospa ga je pustila in je izginila za nekimi vrati. Kmalu se je povrnila in mu je naznanila, naj vstopi.
V sledeči sekundi je stal gozdarski pomočnik pred svojo nekdanjo ljubico. Pavla je užigala svetilko, zakaj med tem se
je že popolnoma stemnilo. Ko je vstopil Fogel, je prebledela in se ie nehote stresla po vsem životu, kakor v strahu. Nanj je najmanj mislila; ker ni poznal njenega naslova, je mislila, da je varna pred njim.
„Ah! Ti si?" je vskriknila potrta in se je vzravnala brž na to v popolni zavesti z žarečimi očmi. „Kako si me pa našel?"
„Zelo enostavno!" je rekel Fogel s prijaznim nasmehljajem.
Videl sem te preje na cesti in sem šel za tabo!"
Pristopil je k njej in ji v pozdrav podal desnico. Ali Pavla je storila, kakor da je ne vidi. Izraz njenega obraza je postal še temnejši in bilo je, kakor da bi ležala v njem skrb in strah.
„Sledil si mi torej za petami," je izgovorila zaničljivo. „Česa želiš danes od mene?"
„Prejel sem, di-aga Pavla, tvoje pismo, ki si mi je pisala iz Monaka in v katerem si me obvestila o svoji vrnitvi," je odvrnil v mehkem prisrčnem tonu kakor je imel prej navado govoriti z njo.
„Tako? Ti si dobil moje pismo?" je rekla grenko in rezko. „Zakaj nisi prišel takrat, ko sem ti pisala?"
„Prepozno sem prišel v prestolico in sem te zgrešil!" se je opravičeval ponižno. „Tako sem te do danes zvečer zaman iskal in bil sem že ves obupan zaradi svojega neuspeha!"
Pavla ga je presunljivo gledala nekaj časa. Iznenadila ga je njegova izprememba. Bil je danes tak, kakor tiste dni, ko jo je še ljubil.
„Ker si čital moje pismo, potem tudi veš, kaj se je pripetilo in čemu sem jaz tukaj!" mu je rekla nezaupno ga ogledujoč. „Mar nisi med tem že prejel vesti od gospe Sutnerjeve?" „Od -?"
„Od soproge sleparja, ki je bil te dni zaradi ponarejanja denarja aretovan!"
„Meni se zdi, da je on njen brat?"
„Ali si še vedno o tem prepričan?" se je Pavla porogljivo nasmehnila. „Ponavljam svoje vprašanje: ali ti še ni pisala in sporočila, zakaj sem šla stran?"
t,
„Ne, jaz že dlje časa sploh nisem sprejel poročila iz Monaka!"
„Lažeš," je vskliknila Pavla ogorčena in merila ga je z plamenečimi očmi. „Jaz vem bolje in nikari ne poskušaj misliti si, da bi me prevaral. Ti prihajaš danes seveda po naročilu svoje oboževane gospodarice, ti usmiljenja vredni, zaslepljeni norec! In bilo kar bilo, če si si izumil in zasnoval s Tvojo pretkano gospodarico še tak zapleten načrt, prepričan bodi, da me boš našel, pripravljeno na boj."
„Ali draga Pavla, prosim Te! Daj mi, da govorim. Prihajam —"
„Drago me imenuješ?" mu je porogljivo prestrigla besedo. „Oj, jaz vendar nisem grofica Kamila!"
„O, poslušaj me vendar," je vskliknil Fogel s pristnim spokorniškim obrazom. „Popolnoma narobe me sodiš i Prihajam danes, da te prosim odpuščanja, draga Pavla. Zbudil sem se iz težkih sanj, ki so mi objemale srce in um!"
„Kaj govoriš?"
„Pravim, da nisem več tisti, ki na kolenih moli pred grofico Kamilo, ne, jaz sovražim to žensko kakor Ti!"
Pavhno temno, bledo obhčje je bilo, kakor bi šla luč preko njega in oei njene so zažarele od zmage. Ah nezaupnost je . hitro zopet nadvladala in v dvomu je vprašala: „Govoriš li resnico?"
„Da, gotovo. Lahko mi veruješ!"
„O — Tebi verovati, tega sem se odvadila," je odvrnila jezno in z zaničljivim poudarkom besed. „Dokazati mi moraš, ako žehš, da ti verujem na besedo!"
„Ali ni dovolj jasen dokaz dejstvo, da sem tukaj in, da vse to pripoznam."
„Ne!" je porogljivo dejala. „Ako nisi prišel na njen ukaz, potem je strah, ki te je privedel sem. Strah pred gotovo pro-pastjo, ki preti tako tebi kakor tudi njej. Ali zdaj je vse zaman. Neizprosna bom v izvrševanju svojega maščevanja."
„O Pavla, ti si z uma. Res je, priznam, zaslužil sem tvoje maščevanje, ah vidim in kesam se nad krivico, ki sem ti jo storil —"
„Tako — ti to v resnici izprevidiš?" je prišlo z njenih ust kakor rezko neusmiljeno roganje. „Ah, kaj ne? In ti misliš, jaz moram postati v tem trenotku zopet mehka in odpustiti vse — solze blaznega trpljenja in bol samo pozabiti, katero si mi povzročil ti, malopridnež, s svojim sramotnim izdajstvom. Ne, ne misli tega!" je vzkliknila trdo in v jezi. „Takrat ko si zasmehujoč poteptal mojo zvesto ljubezen, stri moje srce, takrat sem prisegla maščevanje, njej in tebi. In to prisego bom držala, na to se lahko zanašaš!"
„In ti si mi V tvojem pismu dala upanja —'
„Ah Ti nisi prišel! Tvoj izgovor je laž!"
„Ne, Pavla, govoril sem resnico!" je vzdihoval Fogel navidezno ves potrt in ponižan. „O, ti si že maščevana, Pavla. Veruj mi, slabo sem delal s teboj, res je. Težko sem te užalil in tvojo ljubezen sem pahnil od sebe. Oj, jaz zaslepljenec, ki sem se ujel v mrežo sirene, v zanjke demona. Muke ljubosumnosti, ki so trgale tvoje srce, niso bile hujše od teh, ki mi sedaj pripravljajo kes in sram zaradi mojega blaznega in brezumnega ravnanja."
To priznanje, navidez popolnoma odkritosrčno je donelo kakor bučna, vpijanljiva glasba v Pavlina ušesa. Ali bila je še daleč, da bi svojemu prejšnjemu ljubčku verjela in trepet okrog njenih usten je dovolj jasno govoril, kaj je čutila v tem trenotku.
*
„Samo z besedami me ne boš nikdar prepričal o svoji iz-preobrnitvi," je rekla odločno. „Kaj te je pa tako iznenada zbudilo iz tvojih ljubavnih sanj ? Ali je morebiti moje pismo to povzročilo?"
„Ne, ne samo tvoje pismo!"
„Torej te je ona odslovila, kaj? Ona te ne potrebuje več in te sedaj kratkomalo odstavi. In sedaj prideš k meni in si-misliš: sedaj sem ti pa dobra dovelj in z nekaj solzenjem in toženjem se bom dala omečiti in se zadovoljno, na vse po-zabivši vrgla tebi v naročje? — O, zaračunil si se!"
„Ne morem ti zameriti, da govoriš tako trdo," je rekel Fogel, žalostnega obraza. „Zakaj zaslužil sem Tvojo jezo in
sovraštvo. Ali motiš se, ako misliš, da me je grofica Kamila odslovila. Nasprotno. Bolj kot prej me potrebuje sedaj I"
„Gotovo! Napram meni in napram ostalim sovražnikom."
„Ali jaz sem spoznal njeno hinavšSino," je nadaljeval gozdarski pomočnik, ne da bi se oziral na ta primeren ugovor. „Spoznal sem, da se je z menoj samo igrala — in kakor si že preje povedala — da me je samo za njeno bodočnost hotela uporabiti. Ah, da sem že takrat uvaževal tvoja svarila! Zakaj nisem sledil tebi, potem —"
„Potem bi si ohranil neoskrunjene svoje roke od marsi-kakega zločina! Potem ne bi plavala nad tvojo glavo grozeča Nemezis. Ali ti me nisi poslušal. Zasmehoval si moje opomine, moje prošnje in moje solze. In sedaj — je prepozno! Izgubljen si, pogubljen si z njo vred!"
„Ne morem verjeti, Pavla, da si svoje v pismu izrečene grožnje uresničila, ali jih šele uresničila boš, v kolikor se tiče mene."
„Saj boš videl," je rekla Pavla in njen obraz je bil zelo teman.
Fogel se je ustrašil in obupapolna groza ga je navdala ob misli, da je Pavla, utegnila v resnici se že poslužiti njenega dokaza. Pri tem se je moral pokazati, kakor da ničesar ne ve, kako grozno orožje ima v oblasti, zakaj ako bi pustil, da bi spoznala, da je že obveščen od Kamile, potem brezpogojno izgubi to kočljivo igro.
„Ne, draga Pavla, ne morem verjeti, da mishš resno s svojo grožnjo," je začel iznova. „Zakaj v tem slučaju me ne bi povabila na sestanek."
„Ali, ti nisi prišel!"
„Saj sem ti že razložil, kako sem te zgrešil."
„In jaz ponavljam, da je tvoje zakasnenje jako slab izgovor. Najprej si se hotel posvetovati s svojo gospodarico in gospo in si to seveda tudi storil."
„Ne! Prisegam ti, Pavla! —"
„Ne trudi se, dragi moj. Poznam te predobro."
„Moj Bogi Kaj naj storim, da te prepričam!"
„Ako želiš, da ti zaupam, daj mi dokaza za tvoj resnični kes!"
„Saj to hočem! Česa zahtevaš?"
„Za ta trenotek ničesai- drugega ne, kakor odkritosrčnost. Z dejanjem boš dokazal pozneje, kar si preje trdil."
„Ali v resnici misliš pogubiti grofico Kamilo?"
„Seveda. Upam, da ne dvomiš več nad mojo voljo? In ako jo, kakor trdiš sedaj, ravno tako sovražiš in črtiš kakor jaz, to —"
„To, da te bom z vsemi svojimi močmi pri izvrševanju tvojega maščevanja podpirali"
„O, tvojo pomoč lahko pogrešam."
„Ali ne boš potrebovala mojega pričevanja?" je vpraševal skrbno.
„Tvojega pričevanja," je dejala porogljivo. „O, potem bi moral pričati zoper svoj lastni vrat. Ne, niti kot priče te ne rabim. Imam dokazov proti obema vama, ki bodo dovolj jasno govorili."
„Kaki dokazi so to?"
„Tega ti ne povem. Ali zveš pa lahko od nje. Ona je najbrže že opazila, kaj ji manjkal"
„Ne razumem, kaj misliš."
„Tudi ni potrebno!" je odvrnila Pavla ostro.
„Ali Pavla, ako hočeš, da skupno delava na najinem maščevanju, potem me moraš jjač seznaniti z orožjem, ki ga imaš v svojih rokah!"
^ „Midva ravno ne bova skupno delala stvari! Lahko opustiš vsako tako misel. Misli na svojo rešitev! To je edini svet, ki ti ga dam. Ako pade udar, boš z njo vred uničen, ako se že prej ne rešiš na varno!"
„Ti me hočeš torej vseeno z njo vred pogubiti?"
„To je odvisno samo od tebe. Ravnaj se po mojemu svetu, več ne morem storiti za te!"
JA, tako, ti me misliš prestrašiti. Dvomim, si li v stanu tvoje grožnje uresničiti!"
„Počakaj vendar, ako hočeš biti tako zaslepljen in neumen!"
„Ne, v resnici ne verujem, Pavla, da mi moreš količkaj dokazati!"
„Misliš?" se je smehljala zmagovalno. „Poslušaj torej: dokažem ti lahko tri zločine, ki se kaznujejo s smrtjo!"
Fogel se je nehote pretresel spričo sigurnosti Pavlinega glasu.
„Ta—ako?" je jecljal. „Katere pa?"
„Najprej umor barona čemšeniškega!"
„Ah si znorela? Kaj imam opraviti s tem?" je vznemiijen oporekal Fogel.
„Tega zločina ravno tako ne moreš tajiti, kakor umora detektiva. Zakaj tega si tedaj zavratno ustrehl v gozdu."
„A, to ti je natvezel Sutner?"
„Ne, jaz imam popolnoma neovrgljiv dokaz, da si samo ti in nikdo drugi umoril tega človeka."
„Imenuj ah pa pokaži mi dokaz!"
„Ne!"
„Potem ti ne verujem!"
„O, ne Mini se. Prav dobro veš, kake dokaze imam. Ali nikari ne poskušaj mishti, da mi jih boš iztrgal. Jaz sem vse premislila — tudi za slučaj, da prideš, — da nič, niti moja smrt ne more zadržati maščevanja." ■
„In za katere stvari imaš še dokazov?" je vprašal Fogel v glasu, ki naj bi zvenel porogljivo, ki pa je jasno nosil na sebi vse znake njegovega pritajenega strahu.
„Za zločinstva na primer, ki so se storila na grofici Me-laniji. Ti si jo po naročilu gospe Sutnerjeve zasledoval in jo konečno, ko je prišla na poročni večer na grad, — odstranil!"
„česa vsega ne veš," se je rogal Fogel zlobno. „Nečem niti tajiti, da sem zasledoval in preganjal neko osebo, ki se je izdala za pokojno grofico."
„O, ti pripoznavaš to, ker veš, da vso stvar do pičice najnatanöneje poznam. Vem prav dobro, da je oseba, ki jo imenuješ, grofica sama. Spomni se samo onega dneva, ko si se z gospo Sutnerjevo posvetoval, kako uničiti nesrečno gospo. Stala sem za vrati in sem prisluškovala vajinemu razgovoru."
„Da, to sva pač opazila," je dejal gozdarski pomočnik z zlobnim, iskrečim pogledom. „Ti si cel čas vohunila. Da se je godilo kakor je hotela grofica Kamila, bi se ti zgodilo pač drugače, ali Jaz nisem hotel ničesar nasilnega ukreniti napram tebi I"
„Kako velikodušno!" se je rogala Pavla. „Ali jaz te poznam bolje. Vidva bi me brez premisleka izročila slični usodi, kakor ste jo pripravili drugim vašim žrtvam, ako bi si to samo upala bila. Bila sem vama vendar prenevarna in samo zaradi tega sta mi prizanesla."
„Ti sodiš popolnoma krivo, draga Pavla. Iz tega vzroka bi ravno tebe morala najostreje pritisniti v škripce. Ne, kakor rečeno, jaz nisem hotel ničesar slabega in tudi danes ne mislim ničesar takega, kakor si se mogoče že bala."
„Ne bojim se te niti najmanj," je odvrnila prezirljivo. „In tvoje vehkodušje si umem na pravi način ceniti. Zavedaš se svojega lastnega brezmočja. Veš, da te imam popolnoma v oblasti in da te lahko uničim, kadarkoli želim."
„Na to pač ne verujem preje, nego ne poznam tvojih dokazov!"
„Ne bom tako neprevidna, da bi ti jih predložila."
„Naj se razumeva, draga Pavla," je rekel proseč in pristopil bližje. „Glej, saj sem spoznal svojo krivico, rešil sem se iz nevarnih mrež sirene in stojim sedaj tu, ves skesan in pobit. Da, stara ljubezen je zopet zmagoslavno vstala v mojem srcu. O, ne bodi neizprosna! Ne pahni me od sebe. Pavla, ti edina, ki te ljubim in ki sem te v resnici vedno ljubil, tudi v mojem brezumnem zaslepljenju, — glej, na kolenih te prosim: oprosti mi!"
Pri tem se je zgrudil hinavec stokajoč in ihteč pred svojo nekdanjo ljubico na kolena in je gledal, da bi jo prijel za roke. Njeno obličje je žarelo zmagoslavja, to samoponižanje moža, ki
jo je nekoč tako podlo izdal, je pripravilo njenemu srcu največje zadoščenje. Z izrazom ledenega preziranja in z zasmehu-joöimi pogledi je gledala nanj.
„Resnično", je prišlo v rezkem smehu z njenih ustnic. „Da je sedaj še tvoja oboževana boginja navzoča, bi bil ta pogled najlepše zadoščenje za mene, za vse muke, ki si jih prizadejal. O — ali ti nisem prorokovala, da boš tako, kakor v tem trenutku, klečal pri mojih nogah in me prosil usmiljenja?"
„O, Pavla, ali moreš biti tako brezsrčna, da me še zasmehuješ v mojem gorju?"
„Brezsrčen imenuješ moj odgovor? Ha, pomisli še enkrat vse. Ali te nisem prosila z vročimi solzami, rotila in zaklinjala te pri tvoji ljubezni, ki si jo nekoč gojil zame? Ali nisem tako--rekoč boj bojevala za tebe? In kaj si mi dal takrat za odgovori? Ali misliš, da tvojega izdajništva nisem tako težko čutila? Brezmerno si me razžalil, zasramoval, psoval, stri si mi srce, mojo zvesto ljubezen si ž zaničevanjem poteptal v prah. Tega ti ne morem in tudi ne bom nikdar oprostila."
Burno v plapolajoči strasti je izrekla te besede. Kakor neizprosna maščevalka je stala pred njim, njene oči so sipale strele divjega, neugasljivega sovraštva.
Fogel še ni obupal, da bi jo potolažil. Ostal je kleče pred njo na kolenih in prožil prosečega obraza roke napram njej. Obličje njegovo je nosilo na sebi vse znake največje potrtosti in ko*je potem naprej govoril, je z mehkim prisrčnim glasom, kakor je imel navado v prejšnjih dneh, ko sta živela še v najlepši slogi, trkal na vrata njenega usmiljenja.
„Prav imaš, Pavla! Pravico imaš, da me pogubiš, zakaj največji greh sem si naprtil. Ali, ako je resnica, da si me nekoč resnično ljubila, potem ob mojih prošnjah, mojemu gorju in resnični skesanosti, pač ne moreš ostati trda. O, vem, ti imaš mehko srce, dobro srce. Ah, ti bi me morala prej obžalovati kakor pa proklinjati zaradi moje žalostne prevare. Zapeljan sem bil po satanskih potih. Sedaj ko sem spoznal strupeno in laž-njivo kačo, se vračam nazaj k tebi in odkrito priznam svojo krivdo. Saj nočem od tebe ničesar drugega — kakor edino-le tvoje oproščenje!"
Pavla se je očividno borila z utisom, ki so ga napravile na njo te besede, ki so bile dobro preračunane in navidezno s tako pristnim čutenjem izihtene. Vendar je bila ženska in zaradi tega ne neobčutljiva napram prošnjam in solzam; posebno še, če je ta prošnja prihajala od moža, ki ga je preje ljubila. Zaman se je oboroževala z vsem svojim, sovraštvom. Resno ni več kljubovala, temveč je samo na pogled bila neizprosna, po-gubujoča maščevalka.
In Fogel je opazil ta ugoden obrat in podvojil svoje prošnje. Rotil jo je vedno še s'spomini na prošle srečne ure in ni odnehal moledovati, dokler ni Pavla konečno omagala.
„Vstani!" je rekla Pavla mehko. „Pozabiti hočem in oprostiti."
Fogel je skočil s krikom radosti od tal in se je obrnil k Pavli, da jo zagrli s svojim objemom. Ali z odbijajočim izrazom je stegnila roke k njemu.
„Ne — ne tako," je rekla hladno in odločno. „To je končano za vselej!"
„Pavla!" je zaklical potrt in očitajoč. „Saj si n^i vendar odpustila?"
„Da, to sem, in naj ne govoriva več o preteklosti. Ali ljubezni moje ne boš dosegel nikdar več. Prijatelja postaneva pač lahko, ah več nikoli."
„O, ti si kruta, Pavla. Glej, jaz sem zopet isti, ki sem bil preje in jaz ponavljam prisego, ki sem ti jo nekoč —"
„Ne, mojo ljubezen si zaigral in sedaj se boš moral že na kak način uživeti v to, kar je neizpremenljivega," mu je prestrigla govor. „Takrat si stri moje srce s svojim izdajstvom in rane ne moreš z nikakim kesom več zaceliti."
„Ali je to tvoj trdni sklep ? Ti mi jemlješ vsako upanje," je jecljal brez zavesti.
„Da, nikoli več ne bom tvoja!"
„Potem Pavla, potem — ljubiš sedaj druzega?"
„In za slučaj, da je temu tako, — ali imaš pravico, da se brigaš za to?" je odgovorila trdo in grenko. „Ti si takrat sam svojo obsodbo podpisal. Zato bom vedno prosto gospodarila sama nad sabo."
,,0, jaz ne prenesem tega, da bi ljubila drugega."
„Boš moral prenašati. Ne zahtevaj kaj takega," mu je grozila osorno. „Zadostuje ti naj oproščenje in ne zahtevaj nazaj tega, kar si nekoč pahnil od sebe!"
Fogel je lahko uvidel, da je bolje sedaj popustiti in ne dalje dražiti Pavlo. Sicer bi se lahko zgodilo, da bi se moral odreči pravkar dobljeni pridobitvi. Ali skoraj ni mogel opustiti misli, da si je nekdo drugi med tem pridobil Pavlino naklonjenost. In premda je ni več ljubil, bi stvar iz drugih razlogov lahko postala zanj kočljiva in nevarna, zakaj Pavla ima v tem slučaju zaščito in pripeti se lahko, da bo moral računati z novim sovražnikom. O tej točki je potrebno, da se kar naj-natančneje pouči.
„Da, da," je izrekel z glasom ljubosumneža. „Ti ljubiš drugega. O, ne tajil Kdo je, ki me je oropal tvoje ljubezni?"
„Prosim te, ne črhni mi več besede o tej stvari. Kaj te brigajo moje ljubavne zadeve?"
„Ah, Pavla, povej mi, kdo je to!" je silil vstrajno v njo. „Potem bom lahko spoznal, ako mi preostaja še upanje, da izpodrinem srečnega človeka iz tvojega srca in da si osvojim zopet tvojo ljubezen!"
„Povedala sem ti dovolj jasno, da je to nemogoče!" je odvrnila z odločno nevoljo. „Nehaj vendar že s tvojim brezumnim govoričenjem. Pustimo sploh ta dolgočasen pogovor!"
„O, ti me hočeš obupanega pustiti od sebe?"
Pavla je nejevoljno in nestrpno skomizgnila z rameni in rekla hladno:
„Spomnila bi te lahko, da si me več kakor enkrat v obupu spodil od sebe; vendar jaz hočem preteklo pozabiti. Več kakor si danes prejel od mene tudi v prihodnosti ne boš več. Nimaš zato sredstev in naj bi bila še taka. Premish to! Tako, in sedaj se ločiva! Najbolje bi bilo, da se nikoh več ne vidiva."
„Tako kruta pač ne moreš biti, da bi me za vselej spodila od sebe," ji je laskal. „Saj se hočem zadovoljiti s samim tvojim prijateljstvom, ko že ne maraš drugače. Ali iz tvoje bližine me ne smeš izgnati. Zopet bi te rad videl. To je edino, kar te še prosim!"
68a
„Kak smisel pa naj bi imelo naše morebitno snidenje?"
„O, ti mi nisi še prav ničesar pripovedovala o tem, kar se je zgodilo v Monaku. V svojem pismu si mi samo namignila in obljubila, da mi ustmeno razjasniš vse."
,No, to se pove v kratkem," je rekla Pavla po kratkem obotavljanju, kakor da bi ji bilo zoprno nadaljevati razgovor. „Grofica Kamila je začela tamkaj ljubavno razmerje z nekim ruskim knezom in kolikor morem njene nakane pregledati, se bo vrgla temu ljubčku v naročje, kakor hitro postane grof berač."
Fogel se je delal začudenega in ogorčenega, kakor da mu je vse to novo. Začel je sramotiti Kamilo in ji groziti.
„Vidiš torej, daje tebe ravno tako prevarila kakor starega grofa. Prišlo je do burnih prizorov, kajti grof je odkril kaznjivo razmerje obojice. Vendar mu še manjka dokazov za krivdo svoje žene in tudi ne mara veijeti na dokazila. Ne smili se mi prav nič, zakaj godi se mu popolnoma prav. To je kazen za zločin, ki ga je storil v družbi s Kamilo Rajhenštajn na svoji plemeniti soprogi Melaniji."
„Ali, kako to, da si zaradi teh stvari prišla v položaj nakrat zapustiti Monako," je vpraševal Fogel, kakor, da ničesar ne ve.
„Poskusila sem ogoljufanemu grofu oči odpreti in v tem boju z demonsko žensko sem bila jaz premagana."
„O, pripoveduj mi to obširneje," je prosil Fogel napeto, zakaj upal je, da bo Pavla omenila kaj o ugrabljenih papirjih.
Pavla je začela pripovedovati vse po pravici, karkoli je vedela. Fogel je na ta način zvedel vse dogodke iz Monaka, a postal je vendar osupljen in nenjiren, premda je v svoji notranjosti kljuboval, da bi verjel Pavlininim obtožbam Kamile. A neka posebna nezaupnost se je nasehla v njegovem srcu kakor strupeno želo.
H koncu je povedala še dogodke gledahškega večera, ko je Kamila z opijem opojila svojega soproga,.
„Ta zgodba se je zdela gozdarskemu .pomočniku vendarle neverjetna. Temu sploh ni mogel verjeti, tako nesramnega
dejanja ne smatra Kamilo sposobno, že zaradi svoje prebrisanosti ne. Ali še vedno se je delal, kakor da vse do pičice verjame Pavlininemu pripovedovanju. Potem mu je povedala, kaj se je godilo drugi dan med njo in med Kamilo in tu je poslušal Fogel brez sape.
„Spodila te je torej stran, prisilila te je z grožnjami k odhodu in k odpovedi na tvoje pravično poplačilo?" je pripomnil, ko je Pavla za trenotek prekinila razgovor.
„Da, to je storila!" je prikimala hišna s temno osornostjo. „Grozila mi je z norišnico in tako dalje. Uvidela sem, da mi je popolnoma nemogoče odkrito nastopiti napram nji, zato sem odšla."
„Brez vsakega poskusa, da bi se maščevala?" je nadaljeval z vprašanji, razočaran vsled tega konca njenega pripovedovanja. „Ali nisi mogla govoriti z grofom?"
„To sem poskušala, ali do cUja nisem prispela. Vendar sem pisala grofu in mu odkrila vse zločine njegove famozne soproge."
„Ha, to je bilo iirasno!" je vskliknil Fogel navidezno veselo presenečen.
„Mislim, da grof ni čital mojega pisma," je rekla Pavla mirno. „Zakaj jaz do danes nisem prejela še poročila o njem."
„O — potem bo žalibože tako kakor domnevaš. Ali nisi .sicer še ničesar ukrenila napram tej satanski osebi?"
„O pač! Mar misliš, da se zadovoljim samo s stisnjeno pestjo v žepu. Zabavice, ki sem ji jo napravila, svoj živ dan ne bo pozabila."
„Strahovito radovednost mi vzbujaš, draga Pavla. Kaj si pa storila?"
„Dokazov sem dobila za vse njene zločine — dokaze, o katerih sem govorila preje."
„Meniš — papirje!" je kriknil Fogel hripavo od razburjenosti in njegove potuhnjene oči so žarele v grozničavem ognju.
„Da, papirje!"
„Kake, Pavla? Govori!" je silil.
„Vsa pisma od tebe in listnico, ki je last nekega Vračka!" je rekla Pavla s strašnim poudarkom.
Fogel je molčal za trenotek. Vedel je pač že vse to, — Kamila mu je povedala — in vendar ga je iznova prestrašilo povedano dejstvo. Saj vendar ni smel pozabiti na svojo ulogo, ki jo igra, in namesto, da bi se razbesnil, je delal, kakor da ga navdaja vse to z največjim zadovoljstvom.
,Ju to pisanje misliš uporabiti, da pogubiš mene in grofico?" je izvil Fogel iz sebe.
„Tebi hočem prizanesti," je dodala Pavla. „Po tem, kar se je v tej uri govorilo med nama, se mislim znositi samo še na gospo Sutnerjevo."
„Ali moja pisma in bilježke detektivovel Ako se poslužiš teh stvari v kateremkoli oziru, zadene to mene ravno tako, kakor grofico Kamilo. Mojih pisem seveda ne zna nikdo či-tati —"
„Bomo že našli koga, ki bo razkril tajno pisavo," je pre-strigla Pavla odločno. „Ali ti se lahko rešiš s tem, da čimpreje pobegneš."
„Ah, kam neki! In kako naj živim?"
Pavla se je zadovoljila z ravnodušnim skomizgom ramen odgovoriti.
„Vrni mi vsa.] moja pisma," je šepetal Fogel kakor yr omotici.
„Ne, niti lista od teh ti ne vrnem I"
„Ah pomish, Pavla, obljubila si mi, da mi prizaneseš. Ako pa prideš na dan s papirji, me uničiš."
„Ravnaj se po mojem nasvetu in pobegnil Več ne morem storiti za tel"
„Ah so to tvoje zadnje besede?"
„Da! — In ponavljam, kar sem že prej povedala, ne poskušaj mi izviti teh papiijev na kakršenkoh način iz rok.. Spravljeni so na sigurnem mestu in nemogoče ti je, da bi si jih pridobil."
„Ti si jih najbrže spravila pri kakem — prijatelju," se poskušal šaliti Fogel.
„Se razume!"
Zopet je molčal gozdarski pomočnik, premagan od strahu in bojazni, ki ga je obšla.
„Ali si pomislila, da se boš morala tudi samo sebe obsoditi z nami vred?" je začel iznova.
„Ti misliš na tisto stvar z otrokom?"
„Da. Mar misliš, da bi midva molčala? Pri ropu otroka si ti ravnotako udeležena kakor jaz in grofica Kamila."
„Tudi to sem že premislila," je odgovorila Pavla z največjim mirom. „Vendar bom vse tako uredila, da me ne bo zadela nobena kazen 1"
„O, tega ne zmoreši Saj vendar uvidiš, da si primorana molčati že zaradi tvojih stvari," je triumfiral Fogel.
„Ne, kljub temu hočem izvesti svoje maščevanje in makar, da poginem sama pri tem!"
Fogel se je ugriznil v ustnice in iz njegovih oči so si-pale strele strašne groze. Njegove pesti so se stiskale in komaj se je še zadrževal. Najraje bi planil na Pavlo in bi jo z grožnjami smrti prisilil, da izroči papirje.
Ali samo kratek hip je trajalo to vskipenje njegovih strasti.
Streznil se je in umiril, zakaj hočeš nočeš je sprevidel, da ta pot ne bi vodila do zaželjenega cilja. Kje je imela Pavla papirje? Komu jih je izročila, da jih hrani? To je moral najprej dognati, potem šele lahko začne z delom.
Pavla je pač opazila znake silnega razburjenja v njegovih raztrganih potezah na obrazu, ali ona jih je umevala kot strah in obup. Dasi jo Fogel ni bogvekako vznemirjal, jo je vendar preželo neko grozničavo čustvo.
„Ločiva se vendar!" je zaradi tega izgovorila hitro. „Pozno je postalo že med temi"
„Dobro, oditi hočem — za danes!" je brezzvočno dodal Fogel. „Ali upam, da se kmalu zopet vidiva, Pavla!"
„Ne žehm si, kakor sem ti že povedala! Najbolje storiš, ako čimpreje odkuriš v tujino!"
Fogel je hitel, brez odgovora, skozi vrata in s temnimi zamišljenimi pogledi mu je sledila Pavla.
«Zasigurati se moram in zavarovati, da me ne poseti drugič!" je mrmrala vznemirjena.
„Najbolje, da spremenim stanovanje ali pa da sploh zapustim prestolico!"
128. p oglavj e.
Poziv.
Kamila je uresničila svojo voljo. Odhod iz Monaka se je zopet preložil.
Drugo jutro po oni razburljivi noči, ko se je odigral prizor v spalnici grofice Kamile, je grof zaman čakal prihoda Ka-milinega.
Konečno je nestrpno potrkal na njena vrata, odzval se ni pa nihče. Vznemirjen ie stopil v sobo in je našel Kamilo smrtnobledo in kakor v popolni nezavesti ležati mirno na postelji.
■ Prestrašen je z zvonjenjem sklical vse hotelsko osobje in poslal po zdravnika.
Ta je prišel in odredil razUčno. Predvsem je priporočil grofu nameravano potovanje odložiti na ugodnejši čas.
Na skrbipolno grofovo vprašanje, kaj utegne biti vzrok tej nenadni bolezni, je menil zdravnik, da je le posledica silnega razburjenja živcev, ki ni nevarno.
Potrt in skozinskoz zlovoljen je ostal grof ves dan v svoji sobi.
Pri Kamih je stregla bolničarka, zdravnik je prišel še enkrat in se je dalj časa razgovarjal z bolnico, kateri se je že vrnila zavest. Posledica tega je bila, da se je zdravnik potrudil do grofa in ga zelo resno in vsiljivo prosil, da naj prvih osem dni še ne misli na potovanje. Kaj je pretresenemu in zmedenemu grofu preostajalo druzega, kakor udati se na milost ■ in nemilost svoji usodi? —
Drugega dne popoldne je Kamila že toliko okrevala, da se je lahko napotila na izprehod. Oprta na rame bolničarke je hodila po terasah ob moju, kjer se je vzdigavala igralnica.
Bolj kot kdaj preje je vzbujala danes bleda grofica, z bolestnim obrazom, vseobčo pozornost.
V tankem, belem oblaßilu je šetala sirena Monte Karlska ob morskem obrežju. In ker je stari grof ostal danes doma, jo je kmalu obkolila kopica mladih in starih kavahrjev, ko se je na trgu pred kazino spustila v trstikov na.slanjač.
Izvrstno je umela igrati bolnico in trpečo ženo. Navidezno trudna in brezbrižna se je naslonila v udobni naslanjač, ali njeno oko je brez prestanka plulo iskaje med množico na-lišpanih sprehajalcev.
Končno je veselo vzplamenelo njeno oko. Knez Orlov se je ravnokar pojavil na trgu in je tudi takoj opazil Kamilo pod njenim dragocenim beločipkastim solnčnikom, ki ga je bolničarka razpela nad njeno glavo, da jo obrani solučnih žarkov.
Veselo iznenaden je hitel proti nji, potem ko se je prepričal, da grofa Herberta ni v navzočnosti.
Kamila ga je pozdravila z očarujočim usmevom in mu je prožila v pozdrav desnico, ki jo je knez kakor vedno pritisnil na svoje ustnice.
„Bolna sera, dragi moj knez!" je rekla s tako bolestnim glasom, da se je v resnici prestrašil in' takoj na to vsul kopico skrbipolnih vprašanj.
Ko sta se tako četrt ure zabavala v konvencijonalnih razgovorih, — kajti navzočnost bolničarke in nekaterih drugih gospodov jima je onemogočila vsak zaupen razgovor — se je Kamila s pomembnim pogledom o^rla na kneza rekoč:
„Želela bi .si nekoliko šetati! Visokost, bi mi storila uslugo in bi mi ponudila roko?"
l^ri teh besedah je vstala.
Knez Orlov se je poklonil, ponudil roko in Kamila se je s prijaznim poklonom poslovila od ostalih gospodov. Potem je namignila bolničarki, ki je bila vsa osupnjena, naj ostane in je odšla naslonjena ob roko kneževo v senčnate nasade ka-zinskega parka.
„Hvala Bogu, da lahko že enkrat na samem govoiim z vami, ljubljena, draga Kamila!" je šepnil knez, ko sta prišla
do manj obljudenega mesta v parku, kjer sta sedla na klop, ki je bila od zelenja pol zakrita. „Povejte mi predvsem, ali se v istini čutite bolno?" .
„ Niti najmanj! Nasprotno, čutim se krepko in zdravo kakor riba v vodil" je smeje odgovorila Kamila.
Knez je strmel brez besed od začudenja in je vprašal ki-maje z glavo:
„Tega ne razumem."
„Dragi prijatelj, sedimo semkaj," ga je prosila. „Razložiti vam hočem, čemu igram to igro. V. predpretekli noči ste dobili od mojega soproga list, kaj ne?"
„Da, tukaj v igralnici me je poiskal sluga vašega soproga!" je pritrdil knez nemirno. „Kaj naj vse to pomeni?"
„Sumničenje, ki ga je gojil moj soprog in katero mu nisem mogla zatreti!"
„Moj Bog! Menda ni mislil, da bi prišel jaz sredi noči k vam v hotel?"
„Da, to je sumničil in celo sigurno!"
„Brezumna ljubosumnost!" je vzkliknil knez prizadet. „Ali on je vendar uvidel krivico, ki vam jo je storil, ko je prejel moj odgovor?"
„Sumničenje napram vam je moral sicer opustiti, ali kljub temu je trdno vstrajal o mnenju, da me je nekdo posetil ponoči v hotelu."
„To meji resnično že na —"
„Na — norost! ste hoteli reči? Da!" je s smehom upadla Kamila. „Zdi se, kakor da bi se sanjalo mojemu soprogu. Pojavil se je pred mojimi vrati, trkal je in me zbudil iz spanja in zahteval vstopa jako burno in oblastno. Baje je čul glasove v moji sobi. Odprla sem vsa v strahu in potem je preiskaval vse kotičke neprestano zmerjajoč me!"
„Moj Bog! Proti tako surovemu ravnanju treba da dobite zaščite!" je rekel knez ves ogorčen. „Ne morem več mirno gledati, kako nenravno naravnost ravna z vami vaš soprog. Jaz moram zahtevati od njega še razlage in ob tej priliki mu povem naravnost, kaj mislim o njegovem vedenju!"
„Ne, ne! Tega ne storite, dragi prijatelj," je branila Kamila. „To bi utegnilo moj položaj samo še slabšega storiti!"
„Ali najdražja ljubljena Kamila, saj mi je nemogoče, da vas še nadalje pustim v oblasti takega trinoga!"
„Začasno, dragi prijatelj, ne morete na pričujočih razmerah ničesar ižpremeniti!" je rekla navidezno popolnoma udana v svojo usodo. :,Kaj pa hočete in tudi utegnete reči mojemu soprogu. Vsako besedo očitanja si bo razlagal kot izzivanje. Zakaj, treba je da pomislite, da je že itak v najvišji meri nezaupen in ljubosumen. Zgodilo bi se, da bi se medsebojno razžalila in neizogibna posledica tega bi bil dvoboj."
„Zastran mene!" je vskliknil z nestrpnim smehom. „To pač ne bi bil najslabši izid!"
„Tako?" je izrekla zateglo in ga s temnim očesom pogledala od strani. „Vi računate gotovo da v tem boju zmagate?"
Knez Orlov je stresel z rameni in se nasmehnil bla-zirano.
„Draga Kamila, ne da bi se hotel hvaliti samega — imel sem v svojem življenju že tohko takih slučajev, da smatram dvoboj samo še za zabavo. Na nevarnost več ne mislim."
„Veste, dragi prijatelj, da sva nekoč že o tem govorila, in da se meni popolnoma prOtivi ta način rešenja mojih spon!"
„Ah, vi torej svojega soproga vendar nekoliko še ljubite? Zakaj, Vi se bojite za njegovo življenje!" je dostavil knez razburjen.
„Ne, bojim se za vaše življenje, dragi prijatelj!" je odvrnila s povdarkom. „Torej, pustiva to. Samo nasilnosti ne. V skrajni sih se branim sama ah pa r— ako bi prišlo najhujše, no potem se izročim vašemu varstvu. Želela bi seveda, da ste se dotlej že iznebili vaših spon."
„Zalibog mi pripravlja, kakor Vam že znano, moja soproga sedaj največ sitnosti", je odgovoril knez v zadregi. „Lahko, da bi trajalo dalje, kakor sem mislil v prvem trenutku. Razume se seveda, da se bo stvar končala z najino ločitvijo."
„Da, da! Ah kdaj?" je mrmrala Kamila zlovoljoo.
- 1627 — / •
„Draga Kamila, jaz napenjam vse svoje sile, da premagam odpor, ki izhaja od strani moje soproge."
„Že prav, dragi prijatelj! Da bi vendar že dočakala konca," je ihtela obupana.
„Hm, najdražja moja," je izrekel knez počasi in s povdar-kom. „Ponovil bi vam predlog, ki sem ga stavil takrat,' ko ste prišli k meni. Ako bi vam Vaše tankovestje ne hodilo na pot — začasno si ne želim ničesar drugega, kakor, da vas vidim na varnem in pod zaščito. Šla bi lahko v Pariz ali pa kam drugam —"
„Ne, ne I Ne govorite mi zopet o tem!" mu je nenadoma, prestrigla besedo. „To bi storila edino v slučaju, ako bi potreba to zahtevala."
„No in to je sedaj slučaj!"
„O, nikakor ne! Saj se še ni zgodilo ničesar odločnega, čemu bi si naprtila ta grozen škandal po nepotrebnem."
„No, temu bi se izognila ravno s tem, da bi bežala."
„Mislite? Prepričana sem, da bi naju zasledoval grof in se potem maščeval nad obema."
„Ah, jaz vendar dvomim o tem!" je odgovoril knez Orlov brazskrbno in prežimo. Vaš soprog bi kot pameten mož pač uvidel, draga Kamila, da bi s takim ravnanjem izgubil svojo igro — in bi se s tem samo osmešil. Tudi ne bi mogel niti slutiti, kam sva pobegnila."
„in bilo temu tudi tako! Protivi se mi, odkrito priznano, da vržem sebe, ki sem zvezana na rokah in nogah, in svojo usodo brezpogojno v vaše naročje."
„O, Kamila, moja najdražja! Ali mi ne zaupate?" je vskliknil knez užaljen. „Ali mar ne veste, kako vas ljubim?" je nadaljeval v vroči strasti in ji je stiskal roko, njegove oči pa so spričevalo komaj kroteno poželenje. „Komu razven mene pa bi mogli izročiti v varstvo svojo usodo? Saj živim samo v nadi, da vas nekoč dobim in da Vas bom smel imenovati za svojo!"
„To tudi dosežete, dragi prijatelj, kakor hitro ste prosti od vezi vašega zakona!" je rekla hladno.
Knez je vzdihnil.
„Kaj pa bi storili, draga Kamila, ako bi se v kratkem času, morda že danes ali jutri pripetila katastrofa, po kateri bi bili prisiljeni zapustiti vašega soproga?" je vprašal pozorno.
„Saj to veste. V tem slučaju bi bila seveda prisiljena zavzeti se in sprejeti vaš predlog. Jaz pa ne maram samovoljno povzročiti tako katastrofo, temveč bom gledala, da bo sedanje stanje stvari tudi v bodočnosti ostalo neizpremenjeno!"
„In tudi, ako vam preti nevarnost, da bi vas vaš soprog tudi v nadalje še hujše tii^nizoval?"
Molče je mignila z rameni in je nekaj časa temno strmela pred se.
„Popustite, najdražja!" ji je' šepetal izkušnjavec z vročo poželjivostjo v uho. „Prepustite se popolnoma moji ljubezni. Jaz polagam vse pred vaše noge — vse, kar imam in še sebe zraven. Saj vi ste moja boginja, moja gospodarica, moje nebo, — o, še enkrat vas prosim, draga Kamila, zapustite vašega neljubljenega soproga še. danes in sledite mi. Recite „da" in jaz pripravim vse za hiter in tajen beg. Danes ponoči zapustiva Monako in sva jutri opoldne v Parizu aii pa v Rimu ali kjer-koh želite. Vi tega groznega jarma vašega nesrečnega zakona ne morete več dalje nositi. Ne morem vas več gledati v trpljenju. Ah hočete, da doživite še hujše, kakor se vam je že pripetilo? Ali se pustite zopet odvesti na graščino Ratiborsko in tam živeti življenje jetniee in puščavniee. Vi — ki ste vajeni bučečega uživanja, razkošja in veselja. Ah se ne bojite temne usode, ki ji greste nasproti, ako še odlašate?"
Kamihne prsi so se valovile silno in njene črne sirenske oči so žarele vsled vznemirjenja, zakaj besede knežje so ji vzvalovile kri po žilah. Prevdarjala je — ali ne mogoče iz ozirov do soproga, temveč ker so stari pomisleki zopet vstajali v njeni duši. Nikakor ni smela, da bi jo knez kar tako lahko premagal. Zakaj, čim dalje časa se bo boril za njo, toliko dalje bo trajala njegova strast. Z mirnim in hladnim, brezčustvenim, srcem je preračunila vse v tej minuti in rekla si je, da njena sreča ne bi trajala dolgo, ako pristane in se že danes izroči knezu. Potem bi se malo brigal za svojo ločitev zakona, ko jo
ima že itak v svoji posesti. Ali kaj ji je bilo do tega, da bi samo pobegnila svojemu soprogu, in da bi s tem zaljubljenim starcem začela lov na zabave? Ne, ako mu že sledi, bi storila to edino iz razloga, da postane danes ali jutri kneginja Orlova.
Knez, ki je znal vse drugo prej, kot razbrati skrite misli Orlove duše, si je njene pomisleke razlagal po svoje. Mislil je, da se ona vse preveö boji svojega soproga in zaradi tega je začel z novimi poizkusi, 'da jo zapelje.
Kamila ga je poslušala potrpežljivo. Končno je stresla glavo in rekla v pol bolestnem pol v porogljivem glasu: „Dragi prijatelj, ponoviti vam moram, kar sem že vedno naglašala. Kakor hitro nastane nujnost, zapustim svojega soproga in sledim vam. Več ne morem obljubiti!"
„O," je zastokal knez Orlov, kateremu je bilo po njenem odgovoru, kakor bi ga zmočil z ledenim curkom. „Jaz mislim, vi se boste tiranski volji vašega soproga toUko uklonili, da se boste pustili odvesti nazaj na graščino!"
„In ako bi to v resnici storila?"
„O, ne! Tega ne smete! On bi vas držal zaprto v svojem gradu, kakor nuno za samostanskimi zidovi!"
„Saj bi to brigalo edino mene," se je smehljala Kamila. „Jaz bi seveda ne pripustila, da bi ravnal z menoj kakor z jetnico. Vi bi mi sledili, in potem bi se lahko videla v pre-stolici, kolikorkrat bi hotela jaz! Sicer pa, dragi prijatelj, silno žehm spoznati se z Vašo gospo soprogo. Potemtakem mislim bi imela temu priliko, saj stanuje kneginja v prestohci, kaj ne?"
„Seveda! Ali ona se bo ognila vas in mene, o tem sem prepričan. Čemu pa tudi tak brezsmotren poskus, draga Kamila? Najbolje je, kar se tiče mojega procesa o ločitvi zakona, da se razvije stvar, kakor pač pride."
„Vendar pa mislim, da bi že s samo Vašo navzočnostjo v prestohci pospeševali izid sodbe."
„Ah ne! Mogoče bi s takim postopanjem ravno nasprotno dosegel. Kar je treba, da se v tej malorazveseljivi zadevi ukrene, oskrbi že itak moj odvetnik."
„Vi torej nimate veselja, da bi me spremljali v prestolieo?"
„O, nikar me ne razumevajte krivo, moja draga Kamila. Seveda bi šel z vami takoj, ako bi bilo potrebno, da se vrnete v domovino. Mislil sem le, da bi bilo za naju oba mnogo bolje, ako bi takoj izvršila moj načrt. Vaš soprog se konečno itak več ne more dolgo vzdržati in potem sledi katastrofa."
„Kako to? Kaj pa mislite?"
„No, jaz mislim na njegovo pravdo glede njegovega premoženja."
„Ah, to pravdo moj soprog sigurno dobi, cenjeni prijatelj
„To ste vsekdar govorili, draga Kamila. Medtem, ko jaz tega — kakor sem poučen — ne verjamem. Vaš soprog bo mislim že tekom kratkega časa berač. Ali si želite tega mirno ob njegovi strani dočakati!"
Kamila se je zasmejala z brezsrčnim zasmehom: „In zakaj ne bi tega storila? Saj nimam ničesar zgubiti!" ^
„Popolnoma prav!" je pritrdil knez. „Ali potem ste vseeno primorani zapustiti grofa!"
Po teh besedah se je sklonil do njenega obličja, ki ga je bila v mislih povesila in jo je z roko objel okoli pasu.
„Oprostite se vendar že enkrat vezi, ki jih niste vredni," je šepetal med tem ko so ustnice se dotaknile njenega ušesa in je roka tesneje objemala njeno vitko telo. „Ob strani vašega neljubljenega soproga trpite sramoto in ponižanje. Jaz vam dam sreče in bogastva, — raj vam ustvarim na zemlji. O ne premišljajte več. Privolite!" — — — — — — —
Med tem ko se je vršil v kazinskem parku ta prizor je sedel grof Herbert v hotelu in nestrpno čakal vrnitve svoje soproge.
Dozdevalo se mu je, da je že preveč dolgo ni nazaj in vsled tega se je napotil, gnan od nezaupanja, da jo poišče. Ona sicer ni povedala, kam je hotela iti, ali domneval je popolnoma pravilno, da more biti samo igralnica in njena prekrasna okolica cilj, kamor se je namenila.
Ko se je povspel na teraso in stopil na preddvorje, je z iščočimi očmi gledal na množico.
Kamile ni zapazil nikjer, zato je hotel že oditi v nasade parka, ko je opazil v bližini glasbenega paviljona bolničarko in družabnico svoje soproge in nemalo se je ustrašil, ko jo je videl samo.
Hitrih korakov se je napotil do nje in jo vprašal vznemirjen in zasopel:
„Kje je moja soproga?"
„O, gospod grof," je vzkliknila žalostno. „Milostljiva gospa se je napotila v park."
„In Vi? Zakaj ste ostali vi tukaj?"
„Milostljiva gospa mi je tako ukazala."
„Tako? — Potemtakem pač ni odšla sama?" je vpraševal grof od grozne slutnje prešinjen.
„Ne, gospod grof!" je zajecljala bolničarka, trepetajoča od zadrege in strahu, ki ji ga je vzbudil silen in osoren glas grofa. „Milostljiva gospa je odšla z gospodom knezom Orlovim v park."
„Tako, s knezom?" je siknil grof jezno skozi zobe, in njegovo obledelo lice je zadobilo izraz, poln groze in srda, da se ga je bolničarka preplašila in je komaj slišnim krikom stopila za korak nazaj.
„Dobro je!" je nadaljeval grof, težko se držeč v oblasti samega sebe. „Katero pot sta pa šla?"
B/ez besed od strahu odrevenela je pokazala ženska smer. Grof se je obrnil in je odkuril hitro v parkove nasade, ki so bili oživljeni od mnogih sprehajalcev.
Prizor z bolničarko so okolustoječi z vehkim zanimanjem opazovali.
Ko je grof odhajal, mu je sledila cela četa radovednežev v prijetni nadi, da postanejo priče jako pikantnega nastopa med znanim grofovskim parom in knezom Orlovim. — — _ —
Parček na klopici, ki se je skrivala med zelenjem, ni slutil ničesar o preteči bližini prevaranega soproga.
Knez je nadaljeval, z vročim, strastnim prigovarjanjem in silil v Kamilo in ona je molčala, rekla ni niti „da" niti „ne," preudarjala je in ni mogla tako hitro odločiti se.
Knez Orlov jo je držal tesnoobjeto in med tem ko so z njegovih ust vrele vroče in sladke besede so njegove ustnice večkrat poljubile Kamilo na tilnik, na usta in na lica.
Ona je pustila brez odpora in to ga je podžigalo čim dalje bolj. On je zaprl njena usta z vročimi, divjimi poljubi in tako je strast po tem belem telesu, ki ga je čutil ob svojih prsih rasla in postajala večja in večja. Prežet od teh čustev, je po zabil na kraj, kjer sta se nahajala, nič več ni pomišljal, da jib lahko vsak trenotek sprehajalci iznenadijo. Kakor razbeljeno železo so pahh njegovi poljubi, nič ni več govoril, nenadoma je potegnil Kamilo popolnoma k svojim prsim, in jo je pritisnil k sebi kakor človek, ki je zblaznel.
S pol pridušenim, jeznim vzklicem je skušala iznebiti se ga.
Ah on ni bil več gospodar svojim strastem. Kakor z železnimi kleščami, so oklepale njegove roke njeno lepo telo.
Nenadoma je razbralo njeno oko na peščenih tleh nagle korake. Knez sam pa je bil gluh in slep za ves zunanji svet.
Z obupnim naporom ga je odtisnila v stran, med tem ko mu je trepetajoč prišepnila:
„Za božjo voljo — proč!-Prihajajo!"
„Kdo prihaja?" je zastokal knez Orlov in je strmel pred se kakor odsoten v duhu, vročega obraza.
„BežiteI Hitro! — Vsemogočni! On je!" je trepetalo z glasom obupnega strahu s Kamilinih ust, med tem ko so njene široko razprte oči, s prepalim izrazom skozi grmovje gledale na pot.
Sedaj je šinil knez Orlov, ki je uvidel nevarnost, s klopi. Obrnil se je in že je hotel skokoma skozi grmovje — ko obstoji med njim in Kamilo grof.
Tih jek ji je ušel iz ust, brez moči se je sesedla na klop, s katere se je bila tudi dvignila. Na smrt bleda, kakor strta in
blizu omotice, je visela s sre^im pogledom na temnih, spačenih potezah in na očesu svojega soproga, ki se je bliskalo nepopisne jeze. Ah jo je videl ob roki kneževi? —
Za trenotek sta si stala moža nemo nasproti.
Oba sta se oöividnö borila za mir in njihovi pogledi so se medsebojno sekali, kakor brušena meča, medtem ko sta hropeč dihala kakor dvoje izmučenih živali.
Tu se je grof Herbert najprej ganil in se je vstopil tik pred kneza.
„Visokost, prosim Vas, da mi blagovolite pojasniti, kaj naj pomeni to skrivno samevanje z mojo soprogo?" je hropel grozeče v divjem nemiru.
„Moj Bog! Grospod grof, vprašujete	na način — sam ne vem — dobil sem milostljivo gospo tukaj	in jo vprašal po njenem stanju 1" je jecljal Orlov zmedeno.	„Prestraših ste me z Vašim nenadnim pojavom tako —"
„Gospodi" je zaklical grof v plamenečem srdu. „Ali mar mishte, da sem slep? Mar ste prepričani, da nisem že davno opazil, kako zasledujete mojo ženo z vašimi umazanimi ponudbami. Sedaj vidim, kar sem dozdaj še vedno dvomil: da sem prevaran in ogoljufan!"
„Gospod grof," je pretrgal besedo knez, bled, hripav in s tresočim glasom. „V tem trenotku, da prekličete te besede!"
„Ne!" je nadaljeval grof z rezkim preziranjem in njegove srdapolne oči so sipale uničujoče strele. „Jaz ne prekličem ničesar. Vi ste zvabili mojo ženo k sebi, vi ste uničili mojo zakonsko srečo, vi —"
„Kaj se mi upate reči?" je ušlo v drznem srdu ustnicam kneza. „Vi me žalite!"
„Vi ste malopridnež! Zavraten, brezvesten zapeljivec!" je vpil grof Herbert, izgubivši gospodstvo nad samim seboj, pred njim stoječemu, kakor odrvenelemu knezu.
Prijel ga je z železno silo za roko in mu je z glasom najglobljega zaničevanja povedal v obraz:
„Lopov ste!"
Z močnim sunkom se je knež iztrgal, vse njegovo telo se je treslo in njegov obraz je bil mrliško bled in spačen. Zopet so se približevali hitri koraki po peščenem potu.
Radovedneži, ki so sledili grofu, ne da bi mogli z njim vzdržati koraka, so se sedaj približali.
Kamila se je opotekla, ali njeno grlo je bilo kakor zadrgnjeno od groze, ki je prišla nad njo. Niti z enim glasom ni mogla umiriti moža, ki sta si stala nasproti, dvema razjarjenima tigroma enaka, samo roke je stezala roteče, v smrtni bojazni napram svojemu soprogu — on je ni videl, ni je niti upošteval.
Tu se je knez visoko vzravnal, njegove poteze so postale ledenohladne in popolnoma mirno je donel njegov glas, ko je ogovoril:
„Dali mi boste zadoščenja za to žaljenje!"
„GotovoI — Ako želite!" je rekel grof z odločnostjo.
Knez se je obrnil proti Kamill:
„Milostljiva gospa!"
Poklonil se je pred njo in odšel potem z visoko vzravnano glavo skozi množico, ki je brez sape prisostvovala prizoru.
Ko se je grof, ki mu je s temnoblestečim očesom sledil, obrnil h Kamili, je ležala nazaj naslonjena brez zavesti na klopi. . .
129. poglavje.
Novi vrtnar.
Meglea novemberski dan se je približeval svojemu koncu. Dež in sunkovit veter se je podil po uUcah prestolnega mesta.
Kljub nerazveseljivemu vremenu je v predvrtu hiše v Parkovi ulici, ki je bila last gospe Duboške, delal neki človek neumorno. Tu in tam je kopal, izkopaval rastlinice, čistil pota od odmrlega listja in plevela.
Ali zdelo se je, da je to delo, kakor ga je sicer opravljal pridno, samo postranska stvar, zakaj dostikrat ga je prekinil, je šel v večji del vrta za hišo in med tem ko si ji dal tukaj opravila, je z ostrimi pogledi motril okna. Potem se je vrnil po stranskih stopnicah do steklenostenaste verande, ki se je raztezala ob vsej pročelni strani hiše in je tukaj delal nekaj časa pri različnih listnatih rastlinah, ki so po svoji množini izpre-minjale verandin cvethčnjak.
Tu se je njegova pozornost mahoma zopet obrnila na predvrt.
Znamenje z zvoncem se je culo in on je videl skozi stekleno steno verande, kako so se zunaj odprla mrežasta vrata in kako se je pripeljal notri voz.
Takoj je zapustil verando in se je namenil k stopnicam, ki so vodile gori h vestibulu in pred katerim se je sedaj vstavil voz.
Streže,], ki je odprl vrata je uslužno odprl vozna vratica in razpel dežnik nad gosto zastrto, jako gosposko oblečeno damo, ki je izšla iz kočije in sedaj hitela po stopnicah.
Vrtnar ji je sledil z očmi, dokler ni izginila v sredini poslopja s svojim strežajem.
Izvošček je obrnil svoj voz in se je zopet peljal ven skozi odprta vrata.
Počasi mu je sledil vrtnar in je zaprl vrata sam s seboj mrmrajoč:
„Na vsak način je bila to baronica. Toraj se mora danes nekaj goditi. Imejmo odprte oči."
Potem se je vrnil k svojemu opravilu v predvrt.
Med tem je ravnokar došla dama, ki je bila, kakor je vrtnar domneval, Sidonija. že vstopila v neko predsobo. Med tem ko ji je strežaj snemal plašč je vrgla pogled v vrt in vprašala:
„Kdo je človek tam zunaj? Jaz ga preje še nisem tukaj opazila I"
„O, to je novi vrtnar," je odvrnil strežaj.
„Tako!" je menila Sidonija zateglo in je opazovala kratek čas njega, ki je delal zunaj.
Ali naprej ni več izpraševala strežaja, ampak šla je v salon, kjer jo je čakala gospa Duboška in ji je sedaj z prijaznim nasmehljajem hitela nasproti.
„Ti prihajaš zgodaj, draga Sidonija! To je prav!" je izrekla in objela prijateljico.
„Tu bomo vendar enkrat še mogli govoriti z Liziko."
„Kako to? Ali je to potrebno? Ali morebiti še v zadnji uri neprijetnosti pripravlja?" je odvrnila Sidonija vznemirjena.
„No, tega ravno ne! Ali ona ima neke pomisleke, kakor mi je danes pripoznala!"
„Kake pomisleke?"
„Ona je med tem časom o vsem premišljevala, kar smo ji bili rekli in tu se ji zdi marsikaj malo verodostojno, posebno tisto o zamorcu. Najraje vendar ne bi odšla, temveč bi se raje očistila od sumnje, ki so jo, kakor domneva, vrgli na njo."
..Pa," je izrekla Sidonija lahkomiselno, „te pomiselke bomo že odpravili. Saj lahko še enkrat z njo govorimo, ako se ti zdi. Jaz ostanem tu samo dotlej, da pride Anton, potem se povrnem takoj na graščino Čemšeniško, da baron ne začne sumničiti!"
„Kdaj pride Anton?"
„Okoli desetih, mogoče tudi prej. Jaz se seveda nisem z njim istočasng odpeljala. On šele sedaj zapušča graščino."
„Ampak ti si ga menda že dovolj poučila, draga moja prijateljica, kaj ne?"
„Gotovo, on je popolnoma upeljan v stvar!"
„Potem je prav. Mi tudi ne bi imeli zadostno časa za to. Saj vlak, ki ga morata ta dva uporabiti, odhaja že ob enajstih. Upajmo, da se vse najboljše izteče. Jaz bom mirno dihala in se čutila varno šele tedaj, ako zvem, da je dekle že na kraju, kamor je namenjena.'
„Jaz mislim, da smo lahko popolnoma brez skrbi. Ah se je mogoče kaj pripetilo, kar bi utegnilo dati povoda in vzroka za bojazen?"
„Ne, niti najmanjša stvari" je zatrdila gospa Duboška.
„Pohcija se ni več oglasila, kaj ne?"
„Ne. Ah mojih dveh, vrtnarja in strežaja mi še do sedaj niso poslali nazaj!"
„Ali nisi zahtevala pojasnila? Ali se ti ni prijavilo, zakaj ostanejo tvoji ljudje v zaporu?"
„Pustila sem vprašati, ali dobila sem odgovor: stvar, ki je bila povod aretaciji mojih dveh ljudi, še ni razjasnjena."
„To ni prav nikako pojasnilo," je rekla Sidonija temno in preudarjajoče. „Ta detektiv kuje nesrečo, to je več kakor sigurno. On še vedno ni miren. On samo ničesar ne ve. In tvoji ljudje — to smemo s sigurnostjo upati — niso ničesar izdah. Samo, da bi vedela, kake načrte snuje ta človek, kaj domneva in kaj poduzima natihem."
„Ah, pravim ti, draga moja," je tbžila gospa Duboška, „tresem se od strahu, kadarkoli se v hiši kaj zgane ali pa zvonec pozvoni. Da, da, ta človek, ta strahoviti detektiv. O, saj on, tako smemo upati, ničesar ne sluti o tem, kar bomo mi nocoj ukrenili."
„Bog nas varuj! In kako naj!" je odgovorila Sidonija odločno. Videla je, kako je ugnala svojo boječo prijateljico v strah z izrazom svoje skrbi in ta utis je hotela kolikor mogoče Mtro zabrisati.
„O, da bi bilo že vse pri kraju!" je zastokala gospa in se je spustila tarnajoč v naslonjač. „Zares, draga Sidonija, usluga, ki sem ti jo izkazala v tej zadevi, je res velika, ti mi tega ne moreš nikdar povrniti!"
„Seveda, dragica, jaz ostanem tvoja dolžnica," je dodala nekako prebrisano in s sladkokislim glasom.
Tudi ona je sedla in omenila po kratkem molku:
„Kakega tujca pa si vzela sedaj k sebi v hišo, draga Helena?"
„Ah, ti mishš na mojega novega vrtnarja?"
„Da videla sem ga prej v vrtu in strežaj mi je rekel, da je on vrtnar. Ti bi to lahko še pustila!" je rekla Sidonija ne-odobravajoč.
„Ali jaz vendar potrebujem nepogrešljivo vrtnarja."
„Ah, sedaj v pozni jeseni? — Shajalo bi se par dni tudi tako. človek ne more biti nikdar dovolj previden."
„O, mož je popolnoma nenevaren. Dobra priporočila ima."
„Ali si ga ti iskala?"
„To ne. On je prišel in vprašal, ako je prosto zanj kako mesto v hiši. Jaz sem se seveda najprej pobrigala poizvedeti in sem ga potem vzela v službo."
„Hm, — kako se piše človek?"
„Šmid se imenuje."
„Ime, ki ga nosijo tisočeri," je mrmrala Sidonija. „Kakor rečeno, ljubše bi mi bilo, da nisi oddala še mesta tvojega vrtnarja. Tujec v hiši in najina skrivnost —? No, jaz želim, da bi imela ti prav in' da bi bil ta človek res popolnoma nenevaren."
„Zares, draga, ti me z nova pripravljaš v strah," je vskhknila gospa Duboška, ki se je čutila prizadeto. „Jaz pošljem tega moža zopet stran."
„Sedaj je prepozno. S tem bi povzročila sum, v slučaju, da je človek res nevaren nama. In ako ni, no, potem tudi lahko ostane. Imej ga pod vednim nadzorstvom. On spi menda tukaj v hiši?"
„Ne, v družinski sobi zadaj v vrtu."
„Anton naj, kakor hitro pride, z enim tvojih starih zanesljivih ljudi potrebno ukrene. Na vsak način ne sme ta novi vrtnar ničesar opaziti, kaj se bo to noč godilo v tej hiši."
Po večerji sta odšli obe prijateljici gori v tajno sobico Lizikino. Mlada devojka je sedela pri svitu male slabo brleče svetilke in je čitala v eni izmed knjig, starih in zaprašenih, ki so izpolnjevale, mnogoštevilno po poUcah naložene, vse stene. S pogledi, ki so spričevali velik strah, je gledala na obe in bila je očividao začudena in vznemirjena nad tem, da je Sidonija še enkrat prišla, dasi se je ona že poslovila od nje.
„Ah je že čas?" je vprašala Lizika, dvignivša se v boječem trepetu s stola.
„Ne še, moje dete," je odgovorila gospa Duboška. „Ali medve prihajave obe k tebi, da se še enkrat razgovorive s teboj. Upamo lahko, kaj ne, da si vendar enkrat že prišla do prepričanja, da ti ne preostaja nobena pot razven skrivnega bega ?"
Lizika je molčala nekaj časa in je gledala z očmi osolze-hmi od brezpomočne bojazni od ene do druge.
„Ah, jaz ne vem!" je šepetala potem v bolestnem ihtenju. „Srce se mi trga, da bi šla stran tako tajno in da bi morala vzeti grozno sumnjo, ki leži na meni. Morebiti bo gospod Born vseeno verjel moji nedolžnosti, ako bi mu mogla vse povedati!"
„Kaka brezumnost," je padla v besedo Sidonija z rezkim glasom. „Detektiv ti prav gotovo ne veruje in ako tudi, on te ne bi mogel varovati pred zaporom. Tvoja krivica je že kakor izpričana in razpisana je nagrada za tistega, kdor te prime."
„Nagrada za tistega, ki me prime," je jecala Lizika na smrt preplašena. „Bože veliki," je ihtela. „Ali sem morilka?"
„To vidijo v tebi, dragi otrok," je odgovorila Sidonija hladno. ,Jn ti nasprotnega ne moreš dokazati. Torej pokori se skrbnim odredbam onih, ki ti želijo dobro in ti hočejo pomagati iz nevarnosti. Tvoj oče te sicer zasigurno pričakuje, kakor ti je že znano."
„Da, da, draga milostiva," je pi'itrdila Lizika pod mnogimi solzami. „Moj dobri oče naj ne čaka zaman na mene. In ko bi bilo samo zaradi njega, — jaz sledim vašemu nasvetu I"
„No, vendar enkrat! Bodi pripravljena. V jedni uri odideši" je dodala Sidonija zadovoljno.
Nezaupno je gledala napram stropu in je opazovala okno, ki je bilo zastrto od zaves.
„Ali se luč ne more opaziti zunaj?" je vprašala gospo Dubokovo.
„Ö, ne," je odgovorila ta. „Temu so ovira že zastori in sploh bi se laliko opazilo samo od človeka, ki bi bil višje stoječ kakor ta hiša."
„Hm! — Torej od zgornjih oken sosednih hiš bi bilo vendar mogoče svit luči odkriti!" je menila Sidonija s pomislekom. „Bolje bi bilo, da Lizika ugasne svetilko!"
„Ah, gospa baronica!" je prosila Lizika. „Pustite mi svetilko. Mene je v tem tesnem prostoru strah, kadar je tema!"
„Tvoja skrb se mi tudi zdi zares neosnovana!" je ugovarjala gospa. „Prevese so tesno zagrnjene, niti žarek ne more skozi!"
Sidonija ni odgovorila ničesar, zlovoljno je skomizgnila z rameni in se obrnila, da bi odšla, s hinavsko prijaznim obrazom pozdravljajoč Liziko.
Gospa Duboška ji je sledila in Lizika je ostala zopet sama v -svoji ječi, sama z vsemi težkimi skrbmi in dvomi, ki so njeno srce tako težko tiščali. Bilo ji je kakor bi ji notranji glas prepovedoval in svaril verjeti tema dvema. Mučeno od vedno bolj in bolj naraščajočega nerazložljivega duševnega nemira je zdrknilo ubogo dekle na kolena in je iskalo tolažbe in okrep-čila v molitvi.
Da je siromakinja mogla slutiti, kako grozno usodo ji je namenila Sidonija, kakemu gorju gre nasproti, potem bi od obupa zblaznela.
Kmalu ko je Sidonija prišla v hišo, je novi vrtnar ustavil svoje delo v vrtu. Medtem je postal tudi popolen večer in tema je razprostirala svoja črna pajčolanasta krila.
Vrtnar, ki seveda ni bil nihče drugi, kakor nam znani kriminalni uradnik Šmid, je najprej pospravil svoje orodje, potem se je prepričal, da ni nikogar od družinčadi v predvrtu ter je konečno stopil k ograji, ki je delila vrt od ceste.
Dobrih deset minut je stal tukaj v dežju in je gledal doh po temni cesti. Tu se je pojavila na drugi strani ceste pod plinovo svetilko človeška postava.
Smid je parkrat glasno zakašljal in tako je prišla potem postava v dolgem loku po cesti sem. Po vsej zunanjosti bi ga sodil za pristnega vagabunda.
Šmid je nekaj časa šepetal s tem človekom, ki se je potem zopet pogreznil v temo.
Šmid se je obrnil sedaj napram hiši. Plazil se je, vedno skrit v črnih sencah ob steni okoli nje in s posebno pozornostjo motril vsako okno. Imel je natančen načrt hišnih prostorov. Štel je okna in preračuni!, aU ni ga bilo med njimi, ki bi spadalo h kaki njemu nepoznani sobi.
Konečno se je podal v hišico za služinčad, kjer je sam imel svojo sobo, isto kakor njegov prednik. Soba je ležala pod streho in prišlo se je do nje po stopnicah in on jo je že zadostno preiskoval, kakor vsako drugo sobo, ne da bi našel kaj sumljivega.
Globoko zamišljen se je vsedel v tem podstrešnem prostoru k temnemu oknu in je strmel ven v noč.
Dež je vedno naraščal in z enoglasnim tleskanjem trkal na steklena okna. Po golih, neobüstanih drevesih v vrtu je piščal veter svoje silne melodije in je vrtel cvilečo veternico na strehi.
Ni dolgo sedel Šmid tako tih pri oknu. Nemir ga je gnal zopet kmalu ven iz sobe. Njegova naloga, to je uvidel, ni bila tako lahka in tudi ne tako brez nevarnosti. Ni še odkril niti najmanjšega sledu, katero mora poiskati in zaradi katere je sem prišel.
Poklicali so ga, ko je bil že na stopnicah, k večerji. Po-Tžil je v družbi z drugo služinSadjo v pritlični sobi. Ljudje so molčali in govorili samo najnujnejše stvari z njim, tujcem. Ni mogel upati, da bi od enega izmed njih zvedel karkoli o Liziki. Sploh se je zdelo, da ga opazujejo s prikrito nezaupnostjo in je jasno, da siirivno opazujejo in vsako besedo pretehtajo, ki pride iz njegovih ust.
Ti znaki so opominjali Šmida k dvojni previdnosti.
Ko je bila večerja pri kraju, so morali trije nazaj h gospodi, da izpolnijo svojo dolžnost. Samo kočjaž je ostal tu.
Šmid je čakal, da se povrne ta k svojim konjem, potem je tudi on zapustil jedilnico in se je zopet približal predhiši.
Samo tu — tako je mislil popolnoma prepričan — se lahko nahaja Lizika. Ali kje? Ali je morda v hiši skrit prostor, ki ga ne odkrije niti Born? In ali leži ta prostor v kleti ali v podstrešju?
Kletni prostori so bih že vsi preiskani od Borna in njegovih ljudi. Ah na streho ni šel še nikdol
Šmid je premišljal in prišel do zaključka, zamujeno popraviti. V hišo si ni upal, zakaj, naravno je, da bi ga zapazili in on se je moral izogibati vsega, karkoli bi povzročalo sum-ničenje napram njemu.
Opazoval je hišno zidovje — bilo je popolnoma nemogoče brez zadostno dolge lestve povspeti se po njih do strehe . . .
Ob vrtnem zidu, ki je mejil na sosedno zemljišče, je stala ogromna lipa, ki je mogočno stezala svoje veje daleč na okrog.
Šmid je to drevo komaj opazil, že ko je pred njim stal, in je brez premišljevanja splezal po debelem deblu do košatih vej. Z največjim naporom se je vspenjal višje in višje. Tudi se mu ni bilo bati, da bi ga kdo videl, zakaj v vrtu je bila gosta tema.
Dosegel je vrhunec drevesa. Naprej več ni mogel. Z nogami in rokami se je oklenil od dežja spolzkih vej in je gledal napram hiši, katere temne obrise je v temi za silo razločeval.
Veter ga je stresal sem in tja na njegovem zračnem stališču. Ali neustrašni mož se je di'žal trdno kakor maček in je upiral pogled na hišo.
Ta je bila še za mnogo višja kakor lipa. Vendar je Šmid lahko spoznal, da je streha skoraj ploščata in da ima samo v sredi privzdignjen podstavek.
Od razsvetljenega vestibila je padala luč skozi steklena vrata samo do podnožja stopnjic. Ako bi hotel opazovati pri-šlece, bi se moral splaziti do tjakaj.
Z največjo brzino je skliznil z hpe na tla in je hitel k predvrtu.
Potuhnil se je ob stranski steni stopnjic in je opazil, kako so se odprla vežna vrata in je vstopila moška oseba v temnem plašču.
„Ali ste vi, Anton?" je shšal slugo, ki je došlecu odprl vrata.
Tujec je zamrmral par besed, ki jih pa pazni prisluškovalec ni razumel. Obojica se je bližala hiši, vendar ni prišla do stopnjic, temveč je obrnila svoje korake do stranskih vrat, za katerimi je izginila.
Šmid se je vzravnal in se je previdno zopet potopil v senco.
„Anton?" — je zamrmral. „To je brezdvomno brezvestni strežaj baroničin. Kaj ima ta tu opravila? — Svojo gospodarico išče. — Ne! Oba sta zaradi Lizike tu. Bog znaj, kaj nameravata.
Naslonil se je v senco ob steni in je čakal. — — —
Strežaj je med tem peljal gospoda *v plašču v sobo in ga naznanil svoji gospej.
„No Anton, tu si," je rekla Sidonija. „Ali si se neopaženo izmuznil iz graščine?"
„O ja, gospa baronica," je odgovoril s pretkanim nasmehom. „Gospoda barona sploh ni bilo doma. On je kmalu potem, ko ste odšli vi, vzel puško in odšel v gozd. Bržčas na postojanko
— kljub temi. Vsaj lovec je dobil ukaz, da ga počaka v lovski koči."
„Hm I" mrmrala je baronica majaje z glavo. „Ob takem vremenu gre na lov! — On nima miru," je nadaljevala obrnivši se k svoji prijateljici. Njegova cvetka mu je še sveža v spominu. No, bomo že skrbeli za to, da je nikdar več ne vidi."
Gospa Duboška je pritrdila molče.
„Se baron povrne pred jutri zjutraj na graščino?" je vpraševala Sidonija.
Anton je skomizgoil z rameni.
„Najbrže ne, milostiva gospa."
• „Torej hitro na delo. Ti veš, kaj imaš storiti, Antoni Jaz ti dam sedaj potreben denar in ti moraš pred vsem svojo zunanjost v toliko izpremeniti, da te dekle ne spozna. Mislim, da imaš vsa za to potrebna sredstva na razpolago."
„Gotovo, milostiva gospa, prinesel sem seboj vlasulje in ponarejeno brado."
„No, to zadostuje. Sploh te bo pa šele na kolodvoru jasno videla in potem bo razburjenje, v katerem se bo nahajala, mnogo pripomoglo k temu, da te ne spozna in ne bo gojila sumničenja do tebe. Ti se pelješ torej z dekletom vzdržema do Amsterdama in jo predaš agentu. Potem me brzojavno obvestiš, jeli vse v redu in se povrneš nazaj."
„Ali baron bo pogrešal Antona," je upadla v besedo gospa Duboška. Kaj mu porečeš, draga, ako te vpraša?"
„O, povedala mu bom, da sem dala Antonu dopusta za par dni, da lahko obišče neko svojo sorodnico, ki mu je nenadno zbolela. Sploh se je treba mojega svaka najmanj bati, draga Helena I"
„No, ti si ga znala taiio opresti, da stoji popolnoma pod tvojim vphvom in —"
„In pred vsem ničesar ni ukrenil, kar ne bi jaz prej zvedela. S tem mi je dana prilika, da se izognem vsakemu zlu," se je smejala zadovoljna s samim seboj. „Ah pomishmo sedaj na tvojega novega vrtnarja. Preden se podamo na delo, moram
biti prepričani, da nas ta ölovek ne opazuje in ne vohuni za našimi petami."
„Da, da. Anton gre lahko z enim mojih ljudi doli, fie se vrtnar nahaja v svoji sobi I" je dodala gospa Duboška.
Anton je bil natanko poučen in z enim od strežajev poslan doli. —	^
Smid je med tem še nepremično stal na svojem mestu.
Tu je čul pred hlevom šum — udarjanje kopit in pre-klinjevanje kočjaževo. Skoraj gotovo je dobil nalogo zapreči in pripraviti voz za odhod.
Za koga je bil namenjen voz? Za Sidonijo samo, da jo povede na kolodvor? Tako se je vpraševal Šmid poln nemira. Ah pa je namenjen za Liziko, da jo odpelje kdovekam?
Splazil se je do hleva in je opazoval tu, skrit za drevesno deblo, kočjaža, ki je vpregal in pri tem silno kiel slabo vreme.
Ni bil še gotov s svojim opravilom, ko se pojavita v svetlobnem pramenu kočijine svetilke Anton in sluga gospe Duboške.
Smid je natanko razločil njihove obraze, ko so se približali svetilki na vozu in iznova je spoznal Antona, katerega je že prej videl.
Napeto in s pridržano sapo je prisluškoval razgovoru, ki se je razvil med njimi tremi.
„Kmalu lahko zapeljete pred stopnice!" je rekel Anton kočjažu. „Gospa baronica se misli poslužiti še zadnjega vlaka na graščino Torgavsko."
Kočjaž je parkrat zlovoljno zamrmral in je zapel konjem komate.
„Ali ste videli pred kratkim novega vrtnarja?" je vprašal Anton po kratkem molku.
„Vrtnarja? Nel" je odgovoril kočjaž. „Kaj pa je z njim?"
„Nič! Prepričali bi se radi, da mogoče ne vohuni naokrog!"
„No — jaz temu človeku tudi popolnoma ne zaupam," je mrmral kočjaž. „Njegovo lice mi ne ugaja. Milostiva ne bi
smela najeti tega človeka. Le poglejte, Anton, če je že v postelji. Dvomim o tem, jaz že cel večer nisem videl luči v njegovi sobi!"
„Vrag naj ga vzame, ako ga zalotimo zunaj I" se je razsrdil Anton. „Ako je vohun, gorje mu!"
; S temi besedami se je obrnil s strežajem k hiši za služinčad, ki je bila samo za par korakov oddaljena od hleva.
Šmid je čul dovolj, da je lahko uvidel, kako nevaren je njegov položaj in istočasno je spoznal iz govorjenja, da se danes zares odigra važen dogodek.
Sedaj je bil pa prisiljen, da odvrne vsako sumnjo od sebe, ako želi, da ne pokvari vsega.
Anton in strežaj sta se podala v njegovo izbo. On je moral isto doseči pred njima, ali je pa vse izgubljeno.
Oba sta šla seveda počasi, ali po krajšem potu. Šmid se ni premišljal dolgo, splazil se je, pokrit od teme, od hlevnega ogla do vhodnih vrat, plazeč se ob zidu. K sreči so bila vrata odprta tako, da je brez šuma in ropota lahko zlezel po stopnjicah in komaj je prestopil zadnjo stopnico, ko so se v veži že čuli koraki Antona in njegovega spremljevalca.
V sobo se splaziti in pometati obleko raz sebe je bil za Šmida posel par sekund. Potem "še je vlegel v posteljo in prisluškoval.
Na vratih je močno potrkalo, ali on ni dal glasu od sebe.
Tu so se odprla vrata in temna postava Antona in stre-žaja se je zazibala med vrati.
Strežaj ga je pokhcal po imenu.
Šmid se je pa med tem naredil, kakor da trdno spi. Ko sta shšala njegovo krepko dihanje, sta nekaj časa šepetala med seboj.
Navsezadnje sta odšla in pozorno prisluškujoči Šmid je natanko razločil, kako sta zaklenila duri od zunaj.
Bil je ujet! Z enim skokom je bil v naslednjem trenotku pri vratih. Pozorno je nastavil na nje svoje uho in koraki obeh so se oddaljih po stopnjicah.
Ko je utihnilo, je pritisnil Šmid na kljuko — duri so bile zaprte, zares ga je bil zaprl Anton.
To je bil uradniku nov dokaz, da se bo zgodilo v hiši nekaj važnega.
Na vsak način mora poskusiti, da takoj zopet dobi svojo svobodo, zakaj vsaka minuta je lahko odločilna.
Preiskoval je, ko se je hitro oblekel, vrata in ključavnico in se je prepričal, da si na ta način ne bo mogel izbojevati izhoda, ne da bi znatno ropotal. In tega ni smel, niti luči ni smel prižgati, zakaj verjetno je, da ga od zunaj opazujejo.
Vendar poguma ni izgubil. Stopil je k oknu in ga odprl in gledal previdno skozi temo.
Slišal je voz, ki je drdral pred hišo, videl je, kako so se stresale luči in pritajeni klici so se posamezno razlegali do njegovega ušesa. On je moral ven.
Obupan, s strahovito naglico je pregledal in pretipal svojo sobo in je končno odkril v kotu kup starih vrvi in konec kratke, močne verige. Zmagoslavno je privlekel vse do okna, preizkusil je vrvi in spletel iz njih vseh eno samo močno in debelo vrv. To je potem zvezal z verigo, opletel njen konec okoli križa v oknu in se vzpel čez okno.
Jadrno je zdrsa! na tla. Skoraj do tal je segala vrv. Ko jih je Šmid dosegel, je brez obotavljanja hitel do predvrta in se tu oprezno splazil skoraj do glavnih stopnjic.
Tu, je stala sedaj kočija in Anton, kakor tudi strežaj tik bhzu kočijaških vratic. Nestrpno so kopitali konji v dežju.
Kar se' odpro v veži vrata in pojavila se je Sidonija. Svetlobni pramen, ki je izhajal iz hiše je jasno in svetlo oblil njeno postavo.
Se enkrat je pozdravila svojo prijateljico, ki je stala v veži, stopila voz in spregovorila par besedi z Antonom, ki je nato zapahnil vratlca.
Šmid je opazoval vse to z največjo napetostjo. Ali se odpelje zares Sidonija sama? In ostane njen strežaj Anton sam tukaj? Tako se je vpraševal Šmid ves začuden?
Ni mu bilo sojeno, da bi ostal dolgo v dvomu. Voz je oddrdral in Anton se je povrnil v hišo.
Kaj se ima torej zgoditi? Kaj naj pomeni vse to? Šmid je vztrajal na svojem mestu.
Po preteku četrt ure se ni zgodilo v hiši še ničesar posebnega. Luči v veži so ugasnile in stopnice kakor tudi ves predvrt je bil zagrnjen v gosto temo. Hišna vrata so se zaklenila in zdelo se je, kakor bi se vse v hiši moralo podati k počitku.
Tu se je vrnila kočija s kolodvora.
Strežaj je prišel iz hiše brez svetilke, ali ne po glavnih stopnicah, temveč od nekih stranskih vrat. Odprl je stranska vrata in voz se je pripeljal zopet noter. Pri dotičnih vratih, iz katerih je prišel strežaj, se je voz vstavil, potem ko je kočijaž obrnil konje. Hišna vrata so ostala široko odprta in Šmid je opazil, da jih straži strežaj.
Velik nemir je prevzel uradnika. Slutil je, kaj se bo zgodilo v tem trenotku in videl je na svojo žalost, da je samemu popolnoma nemogoče, odkrito nastopiti.
Neslišno se je splazil v bhžino onih vrat, pred katerimi je stal voz, čegar svetilke so le slabo razsvetljale najbližjo okolico.
Drugi sluga je stopil od vrat in je odprl kočijo. Po hiši so zadoneli voth pridušeni glasovi in čulo se je pribhževanje glasov.
Brez sape poslušajočemu in opazujočemu opazovalcu je bilo srce na glas od razburjenja in nestrpnosti. Tu so stopile iz vrat dve temni postavi in preden jih je mogel spoznati, so se zaprla že vozna vratica za njimi. Takoj na to je pognal kočijaž konje in voz je izginil kakor pošastna skrivnostna prikazen v temi.
V	tem trenotku se je pa vŠmid tudi zavedel. Kdo je bila dvojica, ki se je^ ravnokar odpeljala, to je uganil instinktivno.
V	večji postavi je spoznal moža, ki je bil vendar tako zelo zavit v svoj plašč, da je bilo njegovo lice popolnoma skrito. Vendar je bil Šmid trdno prepričan, da je to Anton. In druga postava je bila lična drobna ženska postavica, katere lice je bilo tako gosto zagrnjeno s pajčolanom, da se niso mogle razločiti niti najznačilnejše poteze.
Ali je bila ta postava morebiti — Lizika?
Kakor notranjemu razodenju sledeč, je stekel Šmid za drdrajočim vozom. Pri tem se je plazil ob zidu, ki je ob strani mejil na vrt, da ga ne bi opazil strežaj, ki je še stal ob hišnih vratih.
Ali prepozno je prišel do vrat. Tu je bilo zaklenjeno, ko je prehodil komaj polovico poti.
To ga pa ni moglo odvrniti od zasledovanja voza. Da ga mora slediti, to mu je bilo jasno. Niti sekunde ni smel odlašati. Že se je glasilo drdranje zunaj vedno oddaljenejše, oddaljenejše.
Pogum, ki ga daje samo obup ali pa največja predrznost, se ga je polastil.
V hipu je bil na ograji, ki je ločila vrt od ceste. Strežaj pa je med tem korakal od vrat nazaj v hišo in ga ni opazil.
Kako je prišel Smid preko visoke ograje, to je jedva sam vedel, on je stal takoj na ulici in je začel dirko na življenje in smrt za bežečim vozom.
Ali že po kratkem času so mu odpovedale moči.
Voz je prehiteval vedno bolj in bolj in ves v obupu je videl Šmid, kako se približuje trenutek, ko mu bo izginil iz vidika.
Tu mu je naklonjena usoda dovela nasproti počasno vozečo kočijo.
Zaletel se je k njej in skočil noter.
„Hitro," je zavpil vozniku. „Vozite kar najhitrejše morete za ono-le ekvipažo! Ne izpustite jo izpred oči!"
Ta ukaz in obljuba na bogato napitnino sta podžgala voznika k največji hitrosti. Šmid je sedel v odprtem vozu in boječe so -viseli njegovi pogledi na bežeči ekvipaži.
Ekvipaža je zavila končno okrog ogla in ko je Šmid po kratkem času dosegel isto mesto, jo je videl, kako je drvela v vehki razdalji navzdol. Da ta cesta vodi h kolodvoru, to je vedel.
69a
„Za božjo voljo, hitite!" — je klical obupno dvojemu vozniku.
Preklinjajoč je udaril voznik po kobili, hitreje je drvil voz.
Ekvipaža je nenadoma Izginila v daljavi, koncem ulice, kjer je strmelo visoko poslopje, ogromno in črno proti nebu. To je bil glavni kolodvor.
Ko so ga končno dosegli, je skočil Šmld iz voza, vrgel vozniku srebrn tolar v naročje in zdirjal proti čakalnici. Zunaj nI bilo več sluha o ekvlpaži In tu je zaman gledal po iskanih.
Hitel je na tir. Tu so se cepili pod ogromno streho trije tiri do treh brezkončno dolgih peronov.
Dva vlaka sta bila pripravljena na odhod. Mnogoštevilni potniki so se rinili do kupejev.
Šmld je tekel ob prvem vlaku In je z urnimi pogledi skozi okna motril občinstvo po kupejlh.
Zaman I On tudi tukaj nI našel njiju dveh. Isto je storil pri drugem vlaku.
Nenadoma je zažvižgal vlak za odhod.
Šmld je ustavil mlmohltečega uradnika In ga je vprašal z upehanim glasom:
„Kateri vlak odhaja sedaj?"
„Oni tam-lel" je odgovoril železniški uslužbenec in pokazal na prvi vlak.
„In ta tukaj ?" je vpraševal Smid brez sape.
„Odhaja v dvajsetih minutah."
„Kam?"
Uradnik je odhitel, ne da bi odgovoril na detektiv ovo vprašanje.
Šmld je videl, kako se je na drugem tiru začel premikati vlak, — brzovlak je bil, in s trenotnim sklepom je planil k njemu.
„Nazaj, nazaj I" so kUcali uradniki in nekateri so prihi-teh, da bi predrzneža strgali z vlaka.
Šmid je vendar dosegel v skoku desko na zadnjem vagonu. Odprl je vrata in planil v kupe.
Škrgutaje in rbpotaje je oddrdral vlak iz kolodvora.
Ali je drzni zasledovalec vstopil v pravi vlak? Ali sta se nahajala — kakor je upal — v resnici Lizika in Anton v vlaku? —
130. poglavj e.
Samotar graščine Čemšeniške.
Solnce je tonilo v morje.
Ob okroglem oknu dvorani podobnega prostora je stal mlad človek, bledih, bolestnih potez in je kakor v sanjah gledal po brezkončnem vodenem ogledalu. Njegovo oko je bilo uprto na blestečo, rudečežarko solnčno oblo, ki je počasi padala nižje in nižje v zelene valove in ki se je pri tem vidno večala.
Po nebu so se jadrno podili črni oblaki in veter je vel preko morja in je drvil pod seboj peneče in naraščajoče belo-čipkaste valove, iskrim belcem podobne. Bučeče so se razbijah valovi doli ob čereh, ki so s tulečim viharjem peli mogočno divjo himno.
V očesu mladega moža je blestela solza, med tem ko je njegovo oko opazovalo mogočno, potapljajočo se solnčno oblo, in bolesten vzdih se mu je izvil iz prsij.
„Podoba smrti in minljivosti," je mrmral pri sebi. „Kakor se potaplja tamkajle solnce mehkim valovom v naročje, ,tako se nagiba tudi moje življenje svojemu poginu in ugaslosti. O, da bi že učakal konec svojega maščevanja, preden pride smrti"
Tu se odpro sobna vrata in črno lice se je oprezno ozrlo notri. Mladi mož ob oknu se je obrnil.
„Pristopi bhžje, Bimbol" je rekel prijazno. „Dobro je, da si že nazaj iz vasi, zakaj ponoči bo nevihta."
Zamorec je pristopil in postavil na tla košarico z živili, ki jih je nakupil v sosednji vasi.
„Vam je kaj boljše, gospod baron?" je vprašal skrbnega obraza.
„Niti boljše, niti slabše, moj dragi Bimbol" je vzdihnil Sigmund Cemšeniški — zakaj bil je on, ta, takorekoč že poko-
pani od vseh znancev. „Krogle onih dveh lopovov so zadele le predobro. Čutim, da ne bodem več okreval. Moje življenje bode počasi ugaševalo in ugasnilo."
„Tega pa Bog ne daj, milostivi gospod!" je jeknil črnec z bolestnim glasom. „Morate zopet ozdraviti! Saj rana je že precej zaeeljena. Kaj, ti vražji lopovi naj bi triumfovali? Ne, tega ne more pustiti pravični Bog!"
Sigmund je zmajal s trudnim, mračnim usmevom in se je utrujen vsedel v naslanjač pri oknu. Črnec je molče izložil stvari iz koška in je postavil na mizo večerjo, Sigmund je pa gledal molče skozi okno.
Soba, kjer smo ga našli s črncem, nam je znana. V ravno tej sobi sta preživeli nekdaj Melanija in Dora težke čase, najstrašnejše svojega življenja. Zopet smo na gradu Čemšeniku, kjer je imel Koh zaprti svoji ujetnici.
Gospod in služabnik sta se vsedla k jedi in Sigmund je pričel zopet čez nekaj časa:
„Resnično, dobri moj Bimbo, za veliko se ti imam zahvaliti. Na ginljiv način skrbiš zame in mi strežeš. Kaj naj bi počel brez tebe v svojem dednem gradu? Dobro je bilo, da te je poslal gospod Born semkaj takoj, ko je prejel prvo pismo!"
„O, gospod baron, kako rad skrbim za vas, kakor vi to imenujete, da bi le zopet ozdravili. Takrat sem bil ves iz sebe, ko mi je gospod Born povedal, da še živite. Nisem mu verjel, dokler mi ni pokazal vašega pisma. Pa saj vam bode lahko sam o tem pripovedoval, kadar pride sem!"
„Da, z vehko nestrpnostjo ga že pričakujem!" je prikimal Sigmund. „Po njegovem pismu sodeč, bi moral priti že danes na večer."
„Morda bi bilo dobro, da bi mu jezdil naproti!" je pripomnil Bimbo. „V temi lahko zgreši pot!"
Tema zgodnjega novemberskega večera se je vlegala na zemljo in na morje. Vedno hujše je pihal veter krog stolpov starega, samotnega gradu in z monotonim šumenjem je gnal vihar valove, da so butali ob sliale. Sigmund je ostal čisto sam v pustem, praznem gradu, ali ni ga bilo strah samote. Prižgal je svetilko in je vzel v roke knjigo, ki jo je našel Bimbo v stari grajski knjižnici.
Cez nekaj časa je posluhnil. Zdelo se mu je, kakor da je slišal zunaj na dolgem koridoru, ki je vodil proti glavnim stopnicam, pritajen šum. Ali se je že vrnil Bimbo z detektivom?
Sigmund je vstal, vzel svetilko in je stopil k vratom, da bi pogledal. — — — — — — — — — — — —
Ko je jezdil Bimbo ob obali z gradu, se je bližal gradu z druge strani hiter jezdec. Jezdil je po strmi stezi proti gradu in pred glavnim vhodom je razsedlal. S klobukom globoko na oči in tesno zavit v svoj plašč je nekohko postal in tiho ogledoval mračne grajske zidove. Potem je odprl vrata, ki niso bila zaklenjena in je peljal svojega konja na grajsko dvorišče.
Ta prišlec je bil - - Koh. Prišel je na stari grad, da bi počakal tu starega Roberta, kakor se je zmenil s Foglom.
Koh ni slutil, da jo bil kdo v gradu in kdo da je bil. Čutil se je tu popolnoma varnega. Luči v Sigmundovi sobi ni mogel videti, ker so bile one sobe na protimorski strani.
Ko je odpeljal konja v hlev, je odšel v svoje stanovanje v v kletnih prostorih, kjer je prej stanoval s svojo rodbino. Tu je bilo še vse tako, kakor tedaj, ko je odšel. Pri svitu svetilke, ki jo je prižgal, je povžil nekaj jedil, ki jih je prinesel s seboj.
„O, saj tukaj je menda še vse pri starem!" je mrmral, ko je na to svoje stanovanje natančnejše ogledoval. „Seveda, kdo naj bi bil pa prišel v to staro gnezdo in se tu nastanil!"
Konečno je odložil plašč in je zakuril na ognjišču v kuhinji, da bi se imel po noči nekohko udobnejše.
„Sedaj bom pa pripravil vse potrebno za sprejem starega Roberta!" je rekel nato sam pri sebi. „Stari pride lahko že jutri zjutraj! Pogledati moram, kje bi ga najboljše shranil!"
S porogljivim nasmehom je vzel svetilko v roko in je začel hoditi iz kleti v klet. Zamolklo in votlo so doneli njegovi težki koraki v vehkih obokanih prostorih. Koh ni mislil, da bi mu bilo treba biti previden, kajti mislil je, da ni razven njega žive duše v gradu.
/
Obstal je nazadnje pred težkimi hrastovimi vrati in jih je odprl tako, da je težki železni zapah kar potisnil nazaj. Vstopil
je v majhen, tesen prostor brez oken. Posvetil je notri po mrzlih golih stenah in je prikimal zadovoljno.
„No, tukaj bo pač najboljša kletka za starega klečeplazca!" se je zarezal. „Solnca in meseca sicer ne bode videl, pa to mi je prokleto vseeno. Toda dm-i se ne zapirajo dovolj varno. Moram jih okrepiti in napraviti boljšo ključavnico."
S temi besedami je odšel iz zaduhle, mračne ječe, ki jo je bil pripravil za starega Roberta. Nato se je vrnil v svoje stanovanje; tu je poiskal raznih priprav, odšel je v lopo na dvorišču in je ondi pregledoval nakopičeno ropotijo.
Kmalu je imel skupaj vse, kar je potreboval za svoje delo. Natovoril si je orodja in več težkih desk, krenil je zopet v klet in je tam pričel z delom. Žagal je in zbijal in zabijal žeblje in v pol ure je zavaroval vrata v popolno svoje zadovoljstvo. Širni, tihi prostori so odmevali od silnih udarcev njegovega kladiva; bilo je, kakor da cela vojska divjih duhov razgraja po kleteh.
Zopet je poiskal Koh svoje stanovanje, toda mrzh prostori so se mu zdeH premalo udobni za prenočevanje, zakaj ogenj na ognjišču je bil med tem ugasnil.
„Hm," je mrmral, „tu doh se mi pa ne zdi ostati čez noč. Pa kaj še premišljam tako dolgo? Mar nimam vsega gradu na razpolago? Zasedel bom kar ono sobo zgoraj, kjer sta stanovali nora grofica in stara Dora!"
In odločno je zopet v roke vzel svetilko, se je ogrnil s plaščem in je zapustil klet.
Kmalu je prišel v veliko vežo, od koder so vodile stopnice v gornja nadstropja. S težkimi koraki je stopal Koh po mramornatih stopnicah navzgor. Koraki so močno odmevali od najrazličnejših stranij gradu. Kohu je bilo pa menda jako prijetno pri srcu ob hrupu, ki ga je delal.
Tu — nenadonia je obstal kakor okamenel iri strahu pre-bledel sredi stopnic. S široko odprtimi očmi je strmel proti vrhu stopnic, kjer so se stekah nanje koridori.
Tam je opazil svit luči, ki je migotal po stenah in postajal svetlejši in svetlejši.
In sredi tega svita se je prikazala temna senca, natanko tako, kakor postava človeka.
Koha je zgrabila praznoverna groza, 'nepremično je bulil ves tresoč se v to nerazumljivo prikazen. Svit je prihajal vedno bližje in sedaj je prišla po koridoru moška postava z gorečo lučjo v roki.
Nehote je Koh hripavo kriknil, ko je zagledal postavo in je spustil svetilko na tla. S šklepetajočimi zobmi, v najstrašnejši grozi je strmel v jasno osvetljeno bledo obličje moža, ki ga je štel davno med mrtve in ki se mu je naenkrat sedaj prikazal kakor duh v strahotni samoti zapuščenega gradu.
„Njegov duh! — Bog nebeški!" so se mu stresle v blaznem strahu ustnice.
Sigmund je stal nepremično na stopnicah. Tudi ni bil le malo potrt, ko je mesto- svojih prijateljev, ki ju je pričakoval, opazil človeka, eegar obraz in vedenje mu je zadajalo skrbi in slutnje. Koha ni spoznal, ker ni videl takrat, ko ga je ta zvodil, njegovega obraza. Vendar se mu je zdel znan.
„Kdo ste? Kako pridete sem?" je vskliknil osorno.
Ko je Koh zaslišal ta glas, se je umaknil in skočil z divjim vskrikom nekaj stopnic višje.
„Oho!" je zagrgral. „Baron z dušo in telesom? Ali ste si vendar rešili življenje?"
„Ha, lopov! Morilec!" je zakričal Sigmund. „Sedaj te spoznam!"
Nezavedno se je umaknil od groze prežet nekaj korakov nazaj. Tu je Koh s satansko zlobnim smehom potegnil iz žepa dolgo bodalo, ki je je imel skrito.
„Tako? Spoznate me torej? — No, izdali me ne bodete!"
In z divjim rjovenjem je strgal nož iz žepa in skočil z morilnim orožjem grozeč nanj kakor krvoločna zver.
Sigmund je obstal kakor vkovan, svetilka se je močno zazibala v njegovi roki. Videl je groznega sovražnika, kako je planil nanj, in on ni imel orožja, da bi se branil. Izgubljen! Glasen krik po pomoči se je izvil njegovim prsim.
Tu — nenadoma se pojavi med odprtimi grajskimi veznimi vrati postava — samo trenotek obotavljanja — potem je planila kakor črna senca po stopnicah. Koh ni slišal in videl ničesar, kakor edino le svojo žrtev pred sabo, nad katero je planil v slepem srdu.
Že je dosegel zadnjo stopnico, njegovo s krvjo podlito oko je žarelo v demonski strasti morenja, dočim je Sigmund še vedno potrt vstrajal na mestu. Tu se je pojavila postava. Koh je čutil, kako ga je zgrabilo zadaj, kakor z železnimi kleščami, da mu je zastajala sapa.
„Kaj mi je storiti s tem človekom, gospod baron?" je zadonel Bimbov glas. „Ali naj ga zakoljem kakor psa?"
„Moj Bog! Bimbo!" je vskliknil Sigmund. „Drži lopova! Skočim po vrv, da ga zveževa. Eden od onih dveh je, ki sta me napadla v gozdu."
Ves presenečen je obrnil Bimbo ujetnika, da bi mu pogledal v obraz.
Ta hip je Koh uporabil. Poparjenost, ki ga je v prvem trenotku popolnoma zarobila, je minula. Spoznal je glas zamorca in vedel je, da je brezpogojno izgubljen in da ga samo še obupen boj na življenje in smrt lahko reši.
Z nepopisno silo, kakor jo da le smrtni strah, se je bliskovito oprostil črnčevega objema in se je z vso težo svojega telesa vrgel nad črnega orjaka. Istočasno je sunil svojega sovražnika potuhnjeno v prsa.
Bimbo se je opotekel nekaj stopnic navzdol, ali že v naslednjem hipu je zgrabil Kohovo roko in ga je s tako silo stisnil, da je izpadel lopovu vsled bolečine nož iz roke.
Znova je objel zamorec Koha, ki se je v obupu in grozi boril za življenje. _Nato je padel Koh na tla in je potegnil za sabo svojega nasprotnika. Živemu klopčiču podobna v krčevitem medsebojnem objemu sta se zvalila oba po mramornatih stopnicah v nepretrganem padcu.
Sigmund je prestrašen zakričal, postavil svetilko na najvišjo stopnico in je zdirjal za njima.
Vse to se je godilo v bliskoviti hitrici pred njegovimi očmi in komaj je prestopil dve s-topnici, sta bila Bimbo in Koh že na granitnih vežnih tleh.
Možgane pretresujoö zamolkel glas se je začul. Tu se je pojavila visokorasla možka postava v veži — v tem hipu je pokleknil Bimbo počasi na kolena in vstal. Prišlec je hitel k njemu in pogledal na Koha, ki je nepremično obležal. Nekaj hitrih, razburjenih besed med Bimbom in onim je bilo izgovorjenih; Sigmund je pa vzel med tem zopet svetilko in je prihajal po stopnicah.
„Gospod Born! Hvala Bogu, da ste tu!" je zaklical ves v veselju in podal detektivu roko v pozdrav. „Moje življenje je bilo v nevarnosti. — Moj dobri Bimbo, Ti rešitelj moj I Ali si ranjen?" je vprašal skrbno črnca.
„Mislim da ne!" se je zasmejal ta zadovoljno in se je po-tipal za glavo. „Kvečjemu par rogov, gospod baron!"
„In ta falot, ali je mrtev?"
„Živi še!" je dejal Born. „Padec ga je samo omamil in ga ranil na glavi. Kdo pa je ta korenjak? Prosim, gospod baron, posvetite mu vendar v obraz? Gozdarski pomočnik Fogel? — Ne?"
In z začudenim glavomajanjem se je vzravnal Born. Ali Sigmund je hitro razložil, da ga pozna od onega napada v gozdu in mu je na kratko naslikal prizor s Kohom do prihoda Bimbovega.
„Hola! Potem ni to nikdo drugi nego Koh, ki smo ga dobüi v past. Menda so lopovi vendar doznali, da se jim njihove namere takrat niso posrečile. Koh je najbrž prišel sem,, da bi vas, gospod baron, konečno že spravil s sveta."
„Koh?" je odvrnil Sigmund začuden. „Ah se tako piše ta človek?"
„Prepričan sem, da je ta isti, čegar denarnico je Bimbo našel v gozdu. O, neprecenljiv plen smo zajeli, gospod baroni Ta Koh se bode še izpovedoval. Razjasniti nam bode moral še vse temne točke, vse skrivnosti svojih pajdaševi Gospod Bog! Mislim, da sem sedaj pri smotru," je nadaljeval v nepopisni razburjenosti.
„Vi mislite, gospod Born, da je ta človek prišel sem, ker je slutil tukaj mene? Vendar dvomim, da je temu tako, zakaj
on se je tako strašno vstrašil, ko me je tukaj zazrl, kakor človek, ki vidi duha."
„Hm, potem se zdi, kakor da bi privedla Koha sem druga namera," je odgovoril Born. „No, to bodemo zvedeli že od njega samega. Pred vsem ga spravimo na varno I"
„Mar mislite, da bi utegnil pobegniti?" je vprašal Sigmund. „Saj leži tu kakor mrtev."
„Brez zavesti je," je dejal Born. „Mogoče se tudi pretvarja in pazi samo na ugoden trenotek, da pobegne. „Pri tem je brcnil Koha z nogo, ta je komaj slišno zastokal in odprl oči. Z divjimi, blodnimi pogledi je strmel od enega do drugega in hipno poskusil vstati. Ali votlo ječeč se je zgrudil brez moči nazaj.
Born je namignil Bimbu in ta je odhitel, da prinese vode in obvez. Detektiv se je sklonil nad Kohovo bledo in od bolečin razorano obhčje in ga vprašal rezko:
„He, prijatelj v Kristusu, ali ste prišli sami sem? In svojega tovariša Fogla niste pripeljali s seboj?"
' S široko odprtimi očmi je strmel detektivu v obličje — izraz groznega strahu in nepopisne pobitosti se mu je zarisal na obrazu. Spoznal je Borna in istotako je vedel, da ga je tudi on spoznal in iznova bi skoraj omedlel pri tej misli. Njegove oči so se zopet zaprle in lica so se pokrila z bledo utrujenostjo.
„Umira!" je zaklieal Sigmund.
„O ne!" je dejal Born mirno in s temnimi pogledi motril navidezno mrtvo telo Kohovo. „Stavil bi, da me je spoznal. On samo ne mara govoriti in se dela nesvestnega; ali mi mu bomo že posvetili!''
V tem hipu pride Bimbo z vodo in nekaj obvezami. Born je prijel posodo in je brezobzirno izlil polovico njene vsebine zločincu na glavo. Posledica je bila presenetljiva. Koh je odprl oči, stisnil z zobmi škrtajoč pesti in planil kvišku kaiior razjarjena zver. Stresel se je, kri in voda mu je curljala po spa-čenem obrazu in s hripavimi glasovi je prokhnjal na glas. Born je pač uvidel, da bi bil brezploden trud, zaslišati zločinca v tem stanju. Obrnil se je proti Sigmundu in mu dejal:
„Upam, da ima graščina Cemšeniška varno temnico za to zverino. Do jutri moramo pustiti lopova tukaj, gospod baron."
„Najboljše vam bo vedel svetovati v tej točki Bimbo," je menil Sigmund. „Imate pravi Ta človek je zverina. Želel bi, da čimpreje zgine izpred mojih očij."
6imbo je med tem pravkar s težko roko izpral in obvezal Kohovo rano na glavi. Tudi nekaj debelih vrvij je prinesel s seboj in je s' krepko pestjo zvezal roke od jeze penečemu se zločincu, tako da jih ni mogel več premakniti.
„V kleti se bode že dobilo primernega mesta za tega prijatelja," je dodal smeje. „Naprej!" je zagrmel nad Kohom in ga postavil na noge, kakor igračico.
Ali razbojnik je klecnil z bolestnim krikom in omahnil zopet na tla.
„Oho!" je zaupil Born nezaupno. „Ali je to pretveza, ali si je pa v resnici zlomil nogo."
Bimbo je takoj preiskal stokajočega in silno prekhnjajočega zločinca.
„Zlomljenega ni ničesar — v kolikor vidim, ali leva noga se zdi, da je izpahnjena."
.,'Ne škoduje prav nič," je odvrnil Born hladno in trdo. „Tako nam ne bode mogel pobegniti in umrl tudi ne bo na temi Oprtajte ga na rame, Bimbo, in pojdimo v klet!"
Kakor otroka ga je vzdignil in položil preko ramen. Sigmund je sledil s svetilko in Born je hodil naprej. Najprej se je obrnil, ko je prišel doh, na ono stran, kjer je bilo svoječasno Kohovo stanovanje. Stopil je v kuhinjo in nato v zraven ležečo sobo, ki si jo je s posebnim zanimanjem ogledal.
Sledovi ognja na ognjišču so mu pokazali, da je bil Koh že prej v teh prostorih. Kake misli je mislil detektiv v tistem času, ko je zamišljeno stal sredi kuhinje, tega ni uganil niti Sigmund niti Bimbo. Iznenada se je približal Bimbu, pogledal Kohu ostro v oči in ga vprašal razburjen:
„Vi ste bih že prej tukaj, ne?"
Koh se je ugriznil v ustnice in ošinil detektiva s preplašenim, potuhnjenim pogledom. Odgovoril pa ni.
„Da, jasno je," je nadaljeval obrnjen napram Sigmundu, „da pozna ta kanalja prostore, zakaj našel je stanovanje in si je zapalil na ognjišču ogenj. — O, polagoma razumevam, kako — povejte mi vendar, gospod baron, se je hipno prekinil, ali nimate slutnje, kdo je uporabljal graščino vaših dedov za dolgih let vaše odsotnosti?."
„Ne," je odkimal ta. „Niti tega ne vem, ali je bil sploh kak oskrbnik v gradu ali ne."
„Ali niste ničesar opazili, nikakih znakov, da bi bil kdo v zadnjih letih tukaj stanoval?"
„Hm, sobi, v katerih stanujem z Bimbom, bi utegnili o tem dati snovi za sklepanje. V lopah in po hlevih sem razkril marsikaj, kar očitno kaže, da so bih ti prostori do zadnjega časa obljudeni," je pripomnil Bimbo.
„Ta lump torej je stanoval v gradu?" je vskliknil Born odločno in pokazal na Koha. „Ako ni prišel danes radi vas sem, gospod baron, potem ga je druga namera pripeljala na grad — namera, ki je bržčas v zvezi s stvarmi, ki so se bile prej odigravale."
„Kake stvari pa bi bile to?" je vpraševal Sigmund začudeno.
„Boste že še zvedeU moje mnenje, gospod bai'on. „Koh nam danes najbrž ne bo ničesar priznal, ali tiček se bo že uletel. Jutri zjutraj, ko zveste, kar vam vem povedati, o vaši nesrečni sestri, bomo tudi Koha pripravili do besed."
„O Melaniji. moji sestri?" je vskliknil Sigmund ves iz sebe. „O gospod Born, govorite, kaj veste o nji?"
„Najprej zločinca na varno!" je dejal detektiv in je odšel iz kuhinje. „Ti prostori se mi ne zde dovolj varni."
Korakali so po prostornih podzemeljskih prostorih na drugo stran iu glej, Born je odkril s svojimi jastrebskimi očmi vrata ozkega prostora, od Koha z deskami preoblečena, tistega prostora, ki ga je namenil Koh za temnico starega Roberta.
,Posvetite, prosim, gospod baron!" je rekel Born in stopil tik k vratom. „Izgleda pravtako, kakor da je kdo še pred kratkim imel opravila pri teh vratih."
Jezen Kohov vzdih je bil odgovor na to opazko. Detektiv se je hitro obrnil in mu je pogledal v obraz.
„Zaklel bi se, da je lopov z deskami zabil vrata. — Ali ste bili morda vi, Bimbo?"
„Bog varuj I In zgoditi se je moralo šele nocoj, zakaj pred kratkim sem bil tukaj, ne da bi opazil to izpremembo."
„Potem je to napravil Koh! Pa čemu? Govori, lump!" je zagrmel nad zločincem.
Odgovora ni dobil.
„Morda si je hotel pripraviti tukaj skrivališče," je menil Sigmund.
„Težko; saj je smatral grad za neobljuden in se mu torej ni moglo zdeti potrebno, pripraviti si varen kot. To je storil bržčas za časa Bimbove odsotnosti. Mogoče tudi, da je prišel šele potem, ko je bil Bimbo že odšel iz gradu, da mi pride naproti."
Pri teh besedah je hotel Born odpreti vrata, ali opazil je kmalu, da jih zapira močna in še popolnoma nova ključavnica. Bimbo je spustil od nenadne misli Koha na tla, preiskal žepe njegove obleke in potegnil na dan šop različnih ključev. Born jih je vzel in poizkušal zaporedoma. Ko je našel pravega, je odklenil in pred njim se je odprla temna, vlažna celica.
„Naj je določil lump ta prostor za karkoli, sedaj naj bo to njegova ječa!" je pripomnil Born. „Spravite ga notri, Bimbo! Tu naj leži do jutri!"
Koj na to je bilo povelje izpolnjeno. Koh je tulil kot onemogla zver. Vrata so se zaprla in tako se je nahajal v isti ječi,, katero je bil namenil za. starega Roberta.
Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade. — — —
Ko so trije prijatelji prišli v Sigmundovo sobo, se je Born po tej kakor tudi po sosedni sobi natanko ogledal. Stopil je celo v oni drugi sobi, — ki sta bih prejšnje čase Melanijina in
Dorina spalnica za öasa njihovega ujetništva — na balkon in se je ozrl na čeri in na morje, ki je nad njimi razsipalo svoje jezne pene.
Ali ko se je na to vrnil v drugo sobo, je zagledal barona mrtvobledega sedeti v naslonjaču in z rokami stiskati desno stran. Bimbo pa je klečal pred njim in vzdihoval in tožil.
„Za božjo voljo 1 Gospod baron! Kaj vam je? Ali vas je lopov vendar ranil?" je zakheal Born in je hitel k bolniku. Z odkritosrčno grozo in skrbjo je objel kakor ljubeči brat Sigmundova ramena in se je sklonil nad njim.
Preko Sigmundovih od bolesti spaeenih usten je bežal moten smeh in s pretrganirai besedami je odvrnil:
„Zaboden? — Da, pa ne danes I Tedaj — v gozdu — O! Takoj preide!"
„Moj Bog!" je vskliknil Born ves iz sebe. „Tako hudo je bilo, tega bi ne bil sodil po vašem pismu!"
„Oj, ljubi gospod Born, žalibog je hujše, kakor sem takrat mislil," je dodal Sigmund težko vzdihujoč. „Pljuča so ranjena . .. Nič več ne bom popolnoma ozdravel. Počasi gre z menoj navzdol," je dostavil z usmevom, ki je rezal detektivu globoko v dušo in ga je bolj pretresel, kakor bi ga moglo najzgovornejše tožarjenje.
Za hip je umolknil, premagan od strašnega utiska te uničujoče diagnoze, ki si jo je bil Sigmund postavil. Bolnik je začel kašljati in ko je pogledal Born njegov robec, ki si ga je držal na usta, ga je spreletela groza. Na belem, platnu je opazil krvave madeže.
„Milost božja!" je mrmral, obledel je strahu in sočutja, „To je grozno, toda ne izgubite poguma, ljubi baron! Ne ob-upajva!" je zaklical potem hrabreč se s tolažiInim glasom. „Vi morate od tod, nazaj v prestolico ali še bolje na jug. Oster morski zrak je poguTaljiv za vas. Seveda vi niste imeli tukaj nobenega zdravnika na razpolago. Pojdite takoj k veščeum zdravniku i"
Sigmund je s trudnim usmevom' odkimal. „Motite se, gospod Born, imel sem najboljšo postrežbo — tudi v začetku veščega zdravnika. On me celo večkrat obišče. Ne pomaga
nobena stvar več, niti izpremeraba zraka, niti zdravila. Na smrt sem obsojeni" je končal s pretresljivo resignacijo,
Trdosrčni detektiv, ki ni imel navade jokati, je zaplakal s solzami. Občutil je, kakor da bi moral v tem trenotku nekaj zagrabiti, zdrobiti in zmleti. Tekel je sem ter tja po sobi razburjeno boreč se za sapo. Grozovite kletve je klel polglasno na oba morilca Fogla in Koha in na neizprosno usodo, proti kateri je bil z vso svojo jezo brez moči.
Med tem je napad Sigmundove bolezni minul. Njegov obraz je dobil prejšnji izraz in prejšno barvo. Vzvravnal se je in se dotaknil Bimbovih ramen.
„Vstani, prijatelj, moj dragi Bimbo!" je rekel ginjen in z mehkim glasom. „Tvoj prostor ni pri mojih nogah, ti naj-zvestejši mi prijatelj 1 Že drugič si mi danes rešil življenje. Prej enkrat si me iztrgal valovom besnečega morja in danes si me obvaroval pred morilsko roko. O, da bi te poslušal onega nesrečnega dne, ko sta me morilca zvodila, potem —" prekinil je govor in pokril si je za hip obraz z roko in vzdihnil. „Ali svojo osveto upam da še doživim," je dodal z odločnim glasom.
„K temu nam Bog pomagaj," je vskliknil Born približavši se Sigmundu in mu je stisnil desnico. Pomiril se je, kajti ni bil človek, ki bi na dolgo tožaril ali pa bi se pustil streti od nesreče. „In seda.], ljubi baron, uvažujte moj nasvet in odstranite se že jutri iz tega kraja. Potujte v Nico ali zastran mene v Egipet, toda tukaj pod tem nebom ne smete na nikak način ostati. To bi bil samomor."
„Mnenja sem, da bi me vi celo nasilno od tod odveli, če bi odrekel," se je smejal Sigmund. „Ali prav imate," je pritrdil resno. „Odpotujem na jug. Do sedaj se samo še niseto čutil dovolj krepkega, da bi zamogel prenesti napore dolgotrajnega potovanja. Približno v osmih dneh bom pa že poskusil."
„Odpotujte raje jutri! Saj si lahko dovolite vsakovrstne udobnosti. Najbolje je, vi odpotujete z menoj in naprej potem z Bimbom."
„Mogoče!" je odvrnil obotavljaje se Sigmund. „Toda ne pozabite, ljubi Bom, da ste semkaj prišli, da mi kolikor mogoče novega poveste."
„Da, dft! Imam zares nekaj važnega sporočiti. Storil bi to rad v celoti. Mar mi nočete prej povedati, kako se vam je posrečilo uiti morilcem. V vašem pismu, ki ste mi ga kmalu na to pisali, ste mi samo nekoliko namigavali o tem."
„Ah, ljubi Born, moja rešitev iz rok lopovov se mi zdi danes kakor čudo. Jaz bi takrat gotovo poginil, da nisem imel tako izvrstnega konja."
„Vaš konj vas je torej rešil s svojo hitrostjo, gospod baron?"
„Da, pa ne samo s tem. Poslušajte me, povedal vam bom vse, kako se je vršilo! Saj veste od Bimba, kako je prišlo, da sem sledil enemu od obeh podležev!"
„Zares! Izdajal se je kot plesalec na vrvi in prinesel vam je od svojega ravnatelja pismo — seveda ponarejeno. Bil je morebiti tisti navidezni trgovec, ki je pred vami stanoval v vaški gostilni in se potem, ko ste še vi nastanih v sobi za tujce, preselil k kramarju."
„Tega ne vem. Oba sta bila tako dobro preoblečena, da nisem v nobenem izmed njiju spoznal navideznega trgovca."
„Toda sedaj gotovo vemo, da je bil ta trgovec eden od onih. Bimbo je vendar videl, kako je zgodaj zjutraj eden izmed lopovov prišel v vas in se napotil k onemu tja."
„Zares!" je pritrdil Sigmund. „Bimbo me je obvestil o svojih opazovanjih onega jutra."
„Mislim, da se ne motim, ako si mislimo, da je bil domnevni trgovec gozdarski pomočnik Fogel, oni pa, ki je pozneje prišel, je bil seveda Koh."
„Da, tako bo pač," je rekel Sigmund zamišljeno.
„Glas Kohov sem spoznal. To je glas onega lopova, ki me je zvabil v gozd!"
„Tam ste se sešli v samotni gostilni z drugim razbojnikom, gospod baron! In ta je bil gozdarski pomočnik!"
„Da, toda igral je ulogo mutastega polblaznega človeka. Sumničil nisem drugega, kakor da bi to utegnil biti Fogel!"
„Bimbo je jezdil za vami, toda prišel je žalibože prepozno h gostilni. Bili ste z morilci že odšh. Ko vam je sledil na sledi,
70a
našel je v gozdu prostor s sledovi konjskih kopit in s krvjo oškropljen, kakor tudi vaš preluknjani klobuk in Kohovo denarnico 1"
„Popolnoma prav. Isto mi je pravil Bimbo. Na to denarnico v trenotku nisem mislil. KohI Seveda je jasno, da je ta človek isti kakor oni, ki smo ga danes ujeli!"
Po teh besedah je pripovedoval Sigmund o oni razpravi, ki se je še dobro spominjamo, med njim in med premetenima lopovoma v samotni gozdni gostilni.
„Vendar sem nekoliko sumničil in jima nisem hotel naprej slediti," je nadaljeval. „Delala sta se, kakor bi jima ne bilo ničesar na tem ležeče in sta odjezdila sama naprej. Vendar sem se premishl in sem menil, da ne smem opustiti prilike dobiti Ervina v svoje roke. Nedaleč za gostilno sem oba zopet dohitel, kajti jezdila sta po cesti I"
„O, dobro sta znala, da jim boste sledili kljub vašemu protivenju."
„Da, in žahbože, nista se zaračunila!" je prikimal Sigmund. „V začetku mi nista dala povoda do vznemirjenja. Jezdila sta naprej in poleg tega sem se varoval. Pognali smo konje v dir. Kar najbolj sem hotel hiteti. Kmalu smo zavili s poti in pridrdrali le počasneje v gozd.
„Prvi, bil je najbrže Fogel, je jezdil naprej, drugi, Koh za menoj, kajti med drevjem nismo mogli, po dva ali 'po trije vštric jezditi. Tako smo šli precej časa v glokokem molku naprej. Končno se mi je dolga pot vendar začela sumljiva dozdevati.
Prišli smo do onega neobraščenega prostora, katerega je pozneje Bimbo izsledil.
V trenotku sem vstavil konja, se obrnil h Kohu in ga vprašal z ostrim glasom, kako daleč nam je še jezditi. Ker odgovor ni bil točen, sem mu odločno povedal, da ne grem naprej, ampak se hočem vrniti: v tem trenotku zagrmi za mano strel in mi izbije klobuk. Vstrašil se nisem ravno preveč, ves položaj mi je bil mahoma jasen. V eni sekundi sem obrnil konja, naperil samokres in vstrehl na Fogla."
Kar je sledilo, se ne more tako hitro povedati, kakor se je dogodilo v resnici, konj mi je pobegnil z mano vred.
Poprijel sem se obupapoln za vrat zveste živali, ves onemogel od bolečine moje rane. Konj je dirjal kakor obstreljen jelen jaderno skozi gozd. Ali spoznal sem tudi, da me morilci zasledujejo. Seveda so kmalu zaostali.
Iznenada se moj konj povzpne v groznem skoku — čutil sem, kako ginejo tla pod mano in z nepopisno brzino padam v globino. Smatral sem se izgubljenega in moja zavest me je zapustila za trenotek.
Tu me je objelo nenavadno šumenje — voda me je obdajala in se povzdignila nad mojo glavo. Ali kakor blisk je planil konj zopet navzgor in tu sem spoznal, da smo padli v prepad in v široko, ali ne pregloboko vodo.
Bil je deroč gozdni potok. Toda še preden sem uvidel svoj položaj, je moj konj preplaval vodo in splezal na onstran-sko položno obrežje. Potem je zdirjal zopet z menoj v gozd in me odtegnil pogledom in krogljam mojih zasledovalcev. Ako bi bili ti prišli na oni porobek, bi si morali misliti, da sem si pri padcu v globino zlomil vrati"
„Zdi se mi, da so lopovi to tudi v istini mislili," je omenil Born, „zakaj razglasili so takoj vest o vaši smrti po listih!"
„O, kar se tiče poročanja listov o moji domnevni smrti, to ni povzročila tega niti Kamila Rajhenštajn, niti Fogel."
„Ali kdo naj bi bil drugi to naredil?"
„Jaz sam, gospod Born!" je pojasnjeval smeje Sigmund. ,Takoj sem napravil določen načrt in prvi korak v izvršitev tega je bilo to, da sem dal poročati v časnike o svoji tragični smrti."
„Razumem vaš načrt, gospod baron. Iz dveh razlogov ste hoteli, da vas smatrajo za mrtvega. Prvič, da bi pospešili pravdo zoper grofa, in drugič, da bi bili varni pred nadaljnim zalezovanjem."
„Čisto prav, gospod Born. S tega stališča sem motril vso reč, in'dovršil bom, kar sem začel."
„Hm! — Morda bi bilo res zelo dobro, ako bi veljali za mrtvega vsaj do tedaj, ko se odpre vaša oporoka. Iz drugih ozirov bi pa zopet želel, da se za javnost zopet obudite k ^življenju."
„Kako to? Radi česa bi to želeli, gospod Born?"
„Takoj se pogovoriva o tem. Prej vam pa moram še poročati, gospod baron; toda vi še niste končali svoje pretresljive povesti."
„O, tu ni mnogo povedati. Spominjam se samo, da sem se po daljši ježi onesvestil in telebnil s konja. Ko sem se zopet zavedel, sem ležal v kmečki bajti na mehkem ležišču in moja rana je bila obvezana. Pri meni je stal star gospod z zlatimi naočniki, bil je zdravnik. Poklicali so ga meni dobri ljudje, ki so me sprejeli pod streho.
Temu zdravniku sem kmalu zaupal, kajti bil je mož zlatega srca. Razkril sem mu, kdo da sem in narekoval sem mu ono poročilo v časnike o svoji smrti. Stregli so mi z ganljivo skrbnostjo in ko sem za silo okreval, sem vam pisal, gospod Born. Kajti vsaj vi ste morali vedeti, da živim. Poročal sem vam, da pridem sem na svoj letni grad itd. In že prihodnji dan ste mi poslali zvestega dobrega Bimba. — To bi bilo torej vse. kar imam povedati. Kar se tiče zdravnika, mojega starega pri-atelja, ga še osebno'spoznate, tako upam. Vsekakor bo prišel jutri semkaj," je končal Sigmund svoje poročilo. „In sedaj, ljubi gospod Bom, sem zelo radoveden, kaj poveste vi."
Preden je Born začel, je bil mislil Sigmund tudi na to, da bo njegov gost, ki je prišel danes že tako od daleč, pač potreben telesnega okrepčila.
Bimbo je prinesel zvojo zalogo in je razpostavil jestvine po mizi. Born je pa jedel le malo grižljajev, kajti razburjenje te ure mu je oslabilo sicer tako zdravi tek. Kmalu je porinil krožnik od sebe, izpil kozarec vina, ki mu ga je nalil Bimbo, prižgal na Sigmundevo prošnjo smodko, naslonil se v naslanjač in se z vprašanjem obrnil do Bimba:
„Saj ste gospodu baronu že vse povedali, kar vam je znanega o naših odkritjih, kaj ne?"
„Da, ljubi gospod Born," je odvrnil Sigmund mesto Bimba, „Kar ve on, vem že tudi jaz. Pa to je bilo malo in nobene posebne novice zame ni bilo vmes, na primer stvar o Liziki. Ah ste med tem že našh revico?"
„Vem, kje je Lizika. Pa rešiti je še nisem mogel," je odvrnil Born in je skomizgnil z rameni. „Upam pa, da se to kmalu zgodi."
„Revical" je vzdihnil Sigmund. „Zakaj je pa vendar Jurij dovolil, da je šla v hišo gospe Dubokove? To je bila usodepolna slabost njegova. - •- Upati pa hočemo, da se vam posreči, gospod Born, rešiti deklico živo iz rok njenih sovražnic. Kaj pa pravzaprav pravi baron Torgavski k tej najnovejši famozni spletki svoje svakinje Sidonije?"
„Baron?" se je nasmehnil Born prežimo. „E, mishm, da se pusti mladi gospod le preveč voditi od baronice. Ničesar hudega ne misli o njej in je slep za najjasnejše dokaze. Bržčas se bo dal ukleniti od svoje ljubeznjive svakinje v daljšem ali krajšem času v zakonski jarem."
„Ah mislite, da res?"
„Seveda I Tako sodim po svojih lastnih opazovanjih 1"
„Ali pa ne veste, gospod Born, kaj ima ta strašna ženska na svoji vesti? — Ne mishm tukaj na njene zločine napram Liziki."
„Seveda vem!" je odvrnil Born.
„Tedaj pa tudi ne boste dopustih, da bi baron Torgavski, ki je zelo romantičen in strasten človek, pa tudi pravi pleme-nitnik, stopil pred altar z morilko svojega brata."
„V slučaju, da bi to storil kmalu, bi ne imel sredstva, da bi ga oviral."
„Zakaj ne? Vsaj posvarih bi ga."
„Ne, tega ne storim I Saj bi mi itak ne veroval in dokazov nimam. Da, da imam vendar že v rokah staro coprnico! Takrat bi bilo to nekaj druzega. Ta babura mi pri vsej stvari tako manjka, kakor v zadevi nesrečnega mlinarja Konrad!
„Bimbo mi je pravil o požaru mlina in da ste vi gospod Born upali važnih priznanj od mhnarskega hlapca."
„Od onega rudečelasca? — Da, resi Bil je pripravljen povedati vse, kar je vedel. In vedel je vehko. Žalibog, da mu je smrt prekmalu zaprla usta. — Eavno v trenotku, ko ie hotel povedati najvažnejše!" se je srdil detektiv. „Predolgo smo se obotavljali z zashševanjem. Da je šlo po mojem, bi bili zvedeh dovolj, da bi mogh oprostiti ubogega mhnarja. Sedaj smo navezani, da si poiščemo lopova Konrada in ga zmehčamo!"
„O — to je žalostno, zelo žalostno za nesrečnega mlinarja," je rekel Sigmund soßutno.
„Na nekaj se vendar še lahko zanašamo, kar bo morda spravilo na dan mlinarjevo nedolžnost. Na papirje mojega prijatelja Vračka. Da bi jih le dobili"
„In nato paß ne morete upati 1"
„O, pači Upam lahko, kajti vem, kdo jih ima sedaj v rokah."
„Česa ne poveste I" je presenečeno vskliknil Sigmund. „Kdo pa?"
„Pavla, Kamilina hišna!"
„Ta!"
Born je resno prikimal.
„Saj veste, gospod baron, čemu sem potoval svoje dni v Monako. Ni mi bilo težko z ljubezni željno začeti ljubavno raz-meije pod nedolžno masko premožnega posestnika. No, Pavla je sedaj v prestolici in pred kratkim sem jo obiskal. Moja stvar pri nji le počasi napreduje, pa vendar upam, da izvabim iz nje vse skrivnosti."
Nato je v kratkem pojasnil vzrok, vsled katerega je bila Pavla primorana zapustiti Monako. Sigmund je večkrat zmajal z glavo, ko je Born pripovedoval o Kamilinih činih, o njeni potratnosti, in o tem, kako je izdala grofa. „Sicer pa," je nadaljeval Born, „kljub naporni delavnosti ne pridem prav naprej. Se vedno ne morem te ženske in njenega tovariša Fogla prijeti tako, da bi ju mogel javno obtožiti 1"
„Ah, to je obupno," je tožil Sigmund. „Ali mar ni sredstva, da se izroči ta satanska oseba in njen suženj roki pravice? Mislim, gospod Born, da bi vendar že bilo mogoče javno nastopiti proti obojici. Saj imamo dva sokrivca, Pavlo in Koha. Oba bosta priznala vse, posebno Koh, ki bi se mu v tem slučaju kazen znižala. Ali je morda drugače?"
„Ne vem," je dejal Born. „Bilo kakorkoli, počakati moramo, ako Koh prizna in kaj nam odkrije. Kar se- Pavle tiče, bi bilo naravnost brezsmiselno, ako bi ji takoj sedaj razkril, kdo da sem in zahteval od nje priznanj. Prepričan sem, da na
ta nadin nikakor ne dobim papirjev iz njenili rok. In ti so potrebni. Nimamo drugih dokazov za krivdo zločincev. — Tako stojijo sedaj stvari, gospod baron, in s tem moramo računati. Seveda se lahko tudi zgodi — morda že jutri — da se položaj popolnoma spreobrne."
„Torej ste mnenja, da Koh pripozna?"
„Pri tem nimam tega človeka toliko v mislih, kakor Sutnerja."
„Ah, Sutner?"
,Nel Tega sem že ostro zaslišal in tudi od njega marsikaj izvedel. Ali on nam ne more dati dokazov."
„Tako?" se je začudil Sigmund. „To je mnogo I Ali je bil takoj pripravljen izpovedati vse?"
„O, pač," se je smehljal Born. „Aretoval sem ga namreč, ker je svojim starim prijateljem ponarejal stotake."
„O, slepar!" je zaničljivo dejal Sigmund. „In ta mi je hotel pomagati pri iskanju malega Ervina? — Kaj vam je pa povedal?"
„On mi je potrdil v celoti samo to, kar sem že sam prej temno slutil in domneval. Takoj pridemo na to, gospod baroni Hotel sem ravno reči, da je tu oseba, katere pričevanje bi nam popolnoma zadostovalo za razkrinkanje zločincev!"
„Ali kdo bi to bil? Pavla ne in Sutner tudi ne. K večjem bi prišel v poštev doktor Milner."
„Doktor Milner bi prav gotovo odklonil pričanje. Vendar vem, da je bil ob požaru v najem danega dvorca s Konradom resnično v vasi navzoč in prpmda sm mu to v obraz povedal — on molči kot stena."
„Ali je mogoče! In vendar.. Kak vzrok ima vendar zdravnik, da tako trdovratno molči?"
Born je molče skomizgnil, dasi je sam imel že jasna domnevanja o tej točki.
„To .obnašanje doktorja Milnerja mi je popolnoma nerazumljivo," je nadaljeval Sigmund. „Zakaj neki taji to, kar so za vas že znana dejstva."
„Upam, da to uganjko še rešim. Tudi ne bi konečno potrebovali zdravnikove izjave. Nasprotno, mi bi ga zamogli celo prisiliti, da pove vse, kar ve o Vaši nesrečni sestri, ako — ako —"
„No — ako," je začudeno in pričakuje vskliknil Sigmund.
„Ako bi prišla na dan ona prej imenovana oseba," je dostavil Born pomembno.
„Moj Bog! gospod Born, kdo je ta oseba? V peklenske muke me spravljate z vašimi namigavanji."
„Ne slutite ničesar?"
„Ne, kako bi to mogel."
„Torej vam povem, gospod baroni Ali ste v stanu — prenesti veliko veselo novico?"
„Veselo novico? — Za Boga, govorite vendar!"
„Zares, strah me je skoraj izgovoriti, kar morate končno le zvedeti, gospod baron. Bojim se, da vas preveč pretrese. Saj se že zdaj tresete od razburjenja. Povem vam rajši po malem!"
„Povejte kakor hočete, ali ne govorite mi več v uganjkali," je zakhcal Sigmund v skrajni razburjenosti.
„Dobro torej," je svečano izgovoril Born. „Vam je morda že znano, gospod baron, kaj se je zgodilo na graščini Čemšeni-ški na večer Kamihne poroke?"
„Ne, kaj torej?"
„Slavnost je motila oseba — ženska, ki se je v strgani obleki nenadoma pojavila v gradu, prišla v slavnostno dvorano in se je izdala za — grofico Melanijo."
Sigmund je s široko razprtimi, brezumnimi očmi strmel v detektiva, čutil je, kakor da bi moral v sledečem trenotku slišati nekaj groznega.
„Ta ženska je bržčas govorila s Kamilo in menda tudi z grofom. Rekh so, da je blazna. Bil je grozen prizor! ŽensTio so izročih v varstvo služinčadi, in novoporočeni grofovski par je ■odpotoval, kakor da se ni ničesar zgodilo!"
„Za božjo voljo," se je izvilo iz Sigmundovih prsij. „In kdo je bila v resnici ta ženska? In kaj se je zgodilo z njo?"
„O tem, gospod baron, nam bo povedal stari Robert, ki se je takrat s posebno skrbjo zavzel za nesreSnico!"
„Vi ga še niste vprašali, gospod Born?"
„Ne, hotel sem, da bi bili tudi vi prisotni!"
„Dobro! Mi odpotujemo jutri na graščino Ratiborsko," je rekel Sigmund odločno, potem pa je bolestno skimal z glavo in mrmral: „Toda ne. — Ona vendar ni mogla biti! Toda kdo pač drugi, gospod nebeški! Kdo drugi?"
„Vi ne verjamete, gospod baron, da bi utegnila biti Vaša nesrečna sestra grofica Melanija, ker se je pred tem pripetil požar v dvorcu in ker moramo pomisliti, da —"
„Kaj ste pred vsem zvedeli o teh stvareh, gospod Born? Ah je resnica, da sta bih oni dve nesrečnici moja bedna sestra in stara Dora."
„Da, o tem ni dvoma, gospod baron."
„Vsemogočni! — Torej res? — Ali če je bila dotična ženska s poročnega večera moja sestra, potem se je vendar rešila iz plamenov."
„Gotovo, drugače ne more biti. Prepričan sem, gospod baron, da ni bila blazna tista, ki se je pojavila na graščini Ratiborski, temveč prav zares vaša sestra grofica Melanija."
„Gospod, moj Bog," je jecal Sigmund bled in skoro brez zavesti. „Ako bi mogel to verovati! Ako — Toda potem bi moral kdo v gradu domnevno pokojnico spoznati! Grof bi moral pred vsem svojo soprogo takoj spoznati."
„Ne vem sicer, da bi jo bil sploh videl. In če tudi! Verjetno je, da grof ni spoznal svoje soproge. Ako upoštevamo vse okolščine, se zdi ta navidezna brezsmiselnost celo naravna. Grof je mislil in meni še danes, da je njegova soproga zares umrla, zakaj nima pojma o vseh dogodkih, ki jih mi poznamo. In pomislite! Na poročni večer se pojavi raztrgana postava pred njim in se izda za njegovo soprogo, ki že zdavno počiva v grobu. Ali ni potem verjetno, da v tem položaju ni mogel spoznati niti svoje lastne soproge."
„O, da bi bili vendar že na jasnem! Da bi imeli tukaj starega Roberta," je vskhknil Sigmund obupno. „O Bog! Znorel bi, če
pomislim, da se je v resnici vse tako zgodilo, kakor pripovedujete, gospod Born".
„Preden pa še zaslišimo starega Roberta, dragi baron, vam lahko v tolažbo zatrdim, da je bila ona blazna ženska vaša sestra, ki se je rešila in pobegnila iz grada."
„Gospod Borni Ali je to samo vaše domnevanje?"
„Ne, dejstvo je, gospod baron. — Torej v kratkem: Lahko verjamete — vaša sestra živi, vkljub vsem zasledovanjem in trpljenju. Že jutri se lahko prepričate na lastne oči o resničnosti mojih besed. Vem, kje stanuje in ako želite, jo vidite lahko že jutri."
„Ona živi," je šepetal po dolgem mrtvaškem molku in potok vročih solz mu je tekel raz bledo hce. „Moj Bog! Ali je mogoče? Ali lahko verujem? — Zakaj ni dala nikdar od sebe življenskega znaka!"
„Prej bi vaša sestra to lahko storila," je odvrnil Born, „in čudim se, zakaj tega ni naredila. Stara Dora bi vas sicer lahko. obvestila, ali pomishte, gospod baron, da veljate že več tednov od onega dogodka v gozdu za mrtvega."
„Ah, Melanija me smatra za umrlega?"
„Gotovo, gospod baron."
„Jutri pohitim k njej, saj veste njeno stanovanje. Moj Bog! — Od veselja umrem. Zdi še mi, kakor da se godi v sanjah! Vendar vam moram verjeti, gospod Born, ko celo veste za njeno stanovanje."
„Ne samo to, gospod baron. ^ Videl sem vašo sestro celo na svoje oči."
„Ah! — Kje? Kdaj?"
„Kdaj? — Pred nekaj dnevi! In kje? No pri vašemu odvetniku, gospod baroni"
„On veli, da —"
„Ne, ne ve, kdo je bila dama, katero sem jaz sprejel v njegovem stanovanju. Odvetnik pozna samo ime vaše sestre, ki si ga je nadela."
„Ona živi pod tujim imenom?"
„Da, imenuje se Melanija Bergova. Hoče, da se jo smatra za umrlo, ker je na ta način varna pred nadaljnimi zasledovanji!"
„Toda vam se je razkrinkala?"
„Ne, smatrala me je za sovražnika, za tovariša Kamilinega in je zbežala od menel"
„Moj Bogi Tega ne razumem! Kako ste se sploh pri mojem odvetniku sestali z njo? In po vrhu, ko ta niti vedel ni — kakor ste rekli — da je bila moja sestra?"
Born je potegnil iz žepa list iz časopisa in ga je izročil Sigmundu s besedami:
„Berite to anonco, gospod baron, in uganjka se sama razreši."
Sigmund je čital. — Bil je znani inserat Melanijin, kateri je Borna navrnil na pravo sled.
Nato je poslušajočemu Sigmundu potrebno razjasnil. Povedal mu je vse, in končno je natanko popisal prizor pri odvetniku, ki se je odigral med njim in med Melanijo.
„Ona ni izgubljena", je končal nato. „Pri kneginji Orlovi dobite vašo že za umrlo smatrano sestro i"
„O, da bi mogli že danes odtod," je vskliknil Sigmund. „Bože veliki! Končno vendar že doživim trenotek, ko bom zopet videl svojo drago sestro — končno po tako dolgih letih pomanjkanja in trpljenja!"
Komaj je končal, je zagrmel v spodnjih prostorih grada zamolkel pok.
Preplašeni so skočih s sedežev in poslušah.
„Kaj je bilo to?" je zaklical Bom potrt. „Strel? Ali se je mar Koh osvobodil?"
Bimbo je bil že pri sobnih vratih in jih je odprl. Born je skočil za njim s svetilko v roki. Barona je pustil v sobi in mu na ta način dal na prosto, ali mu slediti ali pa ne.
131. p oglavj e.
Brez srca.
„No, gospod doktor, kako je kaj?"
Zdravnik je resnega obraza zmajal z rameni in si hitro oblekel svoje rokavice.
„Stanje vaše gospe soproge zares ni bogve kako malo nevarno, gospod grofi" je odvrnil z glasom, kakor da hoče delati grofu radi njene bolezni očitke. „Hudo se je razburila in to je shujšalo njeno stanje. Mir, gospod grof! Pred vsem mir in nikakih novih vznemirjanj, sicer za nič ne jamčim 1 — Se priporočam I"
Črno oblečeni zdravnik je odšel hitrila korakov iz grofo-vega salona in ta se je ozrl z mračnim pogledom proti vratom v Kamilino sobo.
„Resnično, konečno bom še jaz krivec! O, človek bi obupal!"
Postal je nekoliko, ne vede, kaj naj stori. Nato je stopil k vratom v spalno sobo. Prisluškoval je — notri je bilo tiho kakor v grobu. Konečno je odprl vrata in je vstopil.
Tiho in nepremično je ležala Kamila na svojih blazinah bleda kakor mrtva. Imela je zaprte oči in zdelo se je, da spi. Poleg postelje je sedela bolničarka. Ko se je približeval grof, mu je dala svarilno znamenje:
„Tiho, gospod grofi Spi še!"
Mračno je gledal grof Kamilo. Nepremično je stal ob postelji in izraz njegovega obraza je postajal temnejši in mrač-nejši. Ne da bi spregovoril besedo, se je obrnil in odšel.
Bil je danes dan po onem prizoru v parku. Nezavestno, kakor mrtvo so prinesli Kamilo v hotel. Kak škandal v Monaku, ki je sicer navajen podobnih pikantnih dogodbic! Kamila
je bila tu le prfeveS" znana in njeno razmerje je bila javna tajnost, ki je bila neznana le njenemu soprogu.
K nesreči, k sramoti, ki jo je doživel grof, se je pridružil še javen škandal. Kamilino ime je šlo od ust do ust. V hotelu, v kazini, v gledišču — povsodi se je od včeraj govorilo le o njej, o lepi Sireni montekarlski in trpke šale so uganjali z njenim ubogim soprogom.
Grofu Herbertu je bilo, kakor da ima užgano na čelu znamenje in kar gorelo mu je pod nogami. Rad bi odšel iz Monaka, čim prej tem rajše. Ali iz dveh jako nujnih razlogov ni mogel zapustiti tega hudičevega paradiža. Pred vsem je moral izpolniti svojo častno dolžnost nad zapeljivcem svoje žene. In nestrpno je pričakoval kneževih odposlancev, ki bi mu nazna-•nili čas in kraj dvoboja.
Tudi bolezen Kamilina ga je zadrževala v Monaku. Mislil je pač tudi že na to, da jo pusti tukaj samo in da po dvoboju takoj odpotuje. Seveda, ako ostane živ. Še vedno je visel z bedasto ljubeznijo na svoji ženi, ki ga je brezvestno ogoljufala. Na vse mogoče načine jo je opravičeval sam pred sabo in morda tudi ni resno mislil na izdajstvo in nezvestobo.
Seveda se je njegova prejšnja ljubezen že precej ohladila. Potreben bi bil samo primeren sunek in tudi zadnje čustvo bi izginilo iz njegovega srca.
S takimi mislimi v glavi je korakal nemirno po salonu gor in dol.
In tu je nenadoma občutil kakor nož skozi srce, zakaj v duši mu je vstala podoba njegove nekdanje, na tak sramoten način zapuščene soproge Melanije. Njegov obraz je postal še bolj spačen in iz prsij so mu vreli globoki, težki vzdihi. Ali se ga je mar lotilo kesanje?. Ali je spoznal, da je vse„ kar se mu sedaj godi, samo pravična kazen in plačilo za njegovo zvestobo, za izdano ljubezen?
„O, da še živiš, Melanijal Ti plemenita, ti dobra!" je stokal zamolklo. „Na kolenih bi te prosil odpuščanja I Kako srečen sem pač bil ž njo v prvih letih I"
Z vročim hrepenenjem je gledal nazaj na tiste lepe čase. Kaj vse bi dal za tisto srečo I Tistega dne pa, ko je prišla
Kamila na graščino Ratiborsko, se je zrušila sreča njegovega zakona na tisoč drobcev. In sedaj — po nevarni mrzlici je polagoma prihajal do zavesti in z grozo v srcu je spoznal svojo neumnost in zaslepljenje.
Vstop hotelskega sluge je zbudil premišljajočega in po svoji preteklosti brskajočega grofa iz mislij.
, Pismo?"
Vzel je v roke zlato obrobljeno in z zlatim grbom okrašeno pismo, ki mu ga je prinesel služabnik.
„Od kneza Orlova!" je mrmral potrt in je odtrgal ovitek. Na papirju so stale sledeče besede:
„Gospod grof!
Se danes odidem iz Monaka in upam, da se ne snideva več v življenju. Za sramoto, ki ste mi jo napravili, se bom maščeval na drugačen način nego v dvoboju!
Knez Nikolaj Orlov."
„Strahopetec!" je zamrmral grof Herbert in je z jezno kretnjo vrgel papir ob tla. „Ubogi strahopetec! Sedaj beži! Kako naj sedaj kaznujem tega lopova?"
Ne, nikakor ni smel pustiti, da mu knez uide! Še ga lahko dobi v Monaku.
V besnem srdu je dirjal v svojo sobo, vzel tam svoj nabit revolver in je z blazno naglico odhitel v mesto.
Pismo je pustil na tleh. Nekaj minut na to je prišla bolničarka s pritajenimi koraki v salon. Ogledala se je na okrog in je konečno potrkala na grofova vrata. Ko ni zavpil nikdo „Naprej!", je odprla vrata in pogledala v delavnico grofovo in nato še v spalnico; potem se je vrnila v Kamilino sobo.
Ko je šla nazaj skozi salon, je opazila na tleh papir. Pobrala ga je, prečitala vrstice in odhitela ž njim h Kamill.
Ta je sedela na postelji. Njeno obličje je bilo bledo, pa ta bledica ni bila prav nič bolna, ampak razodevala je le razburjenost.
„No?" je vprašala. „Ali je odšel res moj soprog?"
„Da, milostiva gospa 1" je odgovorila postrežnica s priliznjenim poklonom. „Gospoda grofa ni domal"
„Ne? To je dobro!" je vskliknila Kamila veselo in je vrgla odejo raz sebe. „Dajte mi nočno krilo! Vstala bom. — Kaj pa imate?" je vprašala kazoö na pismo, ki ga je imela postrežnica.
„V salonu na tleh sem dobila to pismo, milostiva gospa!" je pojasnila bolničarka smeje.
Kamila ji je iztrgala pismo iz rok in je preletela vsebino. Nato se je grdo zasmejala in je rekla:
„Ne bo težko pogoditi, kam je odšel moj soprog! — Pojdite k vratarju po pisma zame?"
Ženska je odšla in Kamüa je vstala, se oblekla v dolgo belo spalno suknjo in se z razpuščenimi lasmi vsedla na stol. Mračno je ogledovala list papirja, ki ga je prinesla postrežnica.
„To lahko postane več nego neprijetno!" je šepetala. „Če ga dobi Herbert še v Monaku, tedaj bodo posledice njunega snidenja usodepolne. Le eden njiju bode ostal! Kdo?"
Hitro je vstala in v rastočem strahu šumela skozi sobo. Ali bo njen soprog žrtev boja, ki ga išče sam? Ah bode padel knez? Oboje bi bilo zanjo enako usodepolno. Ne, ni si želela, da bi se stvar tako izšla.
Ni se morda bala za življenje svojega soproga. Kaj ji je bilo do njega! Zlasti še sedaj! Vendar ni marala njegove smrti. Bala se je, da bi jo v tem slučaju knez zapustil in bežal. Še hujše bi se pa morala končati ta katastrofa zanjo, če bi padel v boju knez. Tedaj nima ničesar več upati.
„Da bi bila že enkrat daleč ven iz Monaka!" je vsklik-nüa obupno. „Cisto v mojem smislu je ravnal, ko je odklonil dvoboj. Pretnjo, da se maščuje, bi norec pač lahko prihranil sam zase. Rada bi le vedela, kam se napoti. Ali v prestolico? Mora mi poročati."
Ta hip se je vrnila postrežnica. Prinesla je Kamili dve pismi. Ta je spoznala takoj po naslovu, da je eno od kneza, drugo od Fogla.
„Odidite v salon in ostanite tam, dokler vas ne pozovem! Če pride moj soprog, mi takoj sporočite I"
Ženska je odšla in Kamila je odprla najprej kneževo pismo.
„Ljubljena Kamila I" — je öitala — „mislim, da delam v vašem smislu, če se izognem dvoboju z vašim soprogom. Gospodu grofu bom v trenutku, ko odidem iz Monaka, to sporočil. To bom storil, da mu onemogočim izsiliti dvoboj. Imel me bo za strahopetca — pa naj me le ima, da ste le vi zadovoljni z mano. Bilo bi mi lahko, da bi vas, predraga, naredil še danes za vdovo. Taka rešitev bi bila morda najboljša, toda vem, da vi ne želite tega. Ubogam vas in odhajam. Upam, da se kmalu vidiva v prestoliei! Vaš vedno zvesti knez Orlov."
Z zadovoljnim nasmehom je odložila pismo. Bila je vidno pomirjena. Posegla je po Foglovem pismu.
Vsebina tega pisma jo je zelo vznemirila. Fogel ji je poročal med drugim, da je našel Pavlo in ž njo govoril, da ima pa jako malo upanja, da bi mogel dobiti z zvijačo od nje papii-je.
„Pri svojem prihodnjem obisku bom moral napeti druge strune!" je pisal Fogel dalje. „In upam, da ji bom konečno vendarle ugrabil papirje. Seveda Pavla tega ne sme preživeti, kajti prepričal sem se, da nas tudi brez tega strašnega orožja vse skupaj pogubi in da nas tudi bode.
Tudi ono drugo sem srečno našel. Družabnica je pri kneginji Orlovi in se izdaje za Melanijo Bergovo. Ne spustim je več izpred očij in ne bom prezrl nobene ugodne prihke."
„Melanija Bergova?" je mrmrala Kamila z divjim nasmehom. „Tako se sedaj imenuje? In pri kneginji Orlovi živi?" je dostavila začudena, ,Hm! Fatalno, da je ravno tam! Bog ve, ali je zaupala knegiji skrivnost svojega življenja? — Ne, tega ne verjamem, kajti v tem slučaju bi že davno nastopila proti meni, oprta na kneginjo!"
Čitala je naprej:
„Posrečilo se nam je tudi starega Roberta zvijačno spraviti z gradu. Pisali smo mu pismo, kakor da prihaja od Dore,
v katerem mu Dora in Melanija naznanjata, da še živita, da bivata na gradu Oemšeniku in ga povabita k sebi. Zvijača se nam je nepričakovano dobro posrečila. Starec se je odpravil z mrzlično naglico in, kakor je menil, čisto skrivaj na pot. Koh. je pa hitel pred njim na grad in ga bo že sprejel tam tako, kakor mu gre. Starec bo izginil in Vi, milostiva gospa se lahko brez skrbi vrnete na grad Ratibor. Pričakujem vas v žarkem hrepenenju.
Še nekaj vam moram poročati, kar vam bode morda v veliko veselje. Sutner je izgubljen človek! Prijeli so ga in radi ponarejanja denarja bo kaznovan. Kaznilnica mu je gotova! Ne bode vas več nadlegoval!" —
Ko je prečitala Kamila te zadnje vrstice, je skočila kakor nora veselja po konci in se je grohotala in grohotala in ni mogla nehati.
„To je krasno!" je vpila. „Sedaj bom imela vsaj mir prednjim!"
Konec pisma je ni več zanimal, kajti sedaj ni bilo drugega, kakor Fogel jo je na njej zopern način preverjal o resničnosti in-velikosti svoje ljubezni.
Skrila je obe pismi in je vrgla karto kneza Orlova nazaj v salon svojega soproga.
„Sedaj se lahko moja bolezen konča!" se je smejala porogljivo. ,,Ta komedija je sedaj cisto nepotrebna in želim si že odhoda iz Monaka. Starega Roberta ni Več na Ratiboru in lahlco se povrnem tja."
Tu je pridrvela bolničarka v sobo.
„Gospod grof se je vrnil!" je vpila svareče. „Silno razburjen je."
Kamila je hitro slekla spalno suknjo in je smuknila pod odejo. V salonu so se že zashšah koraki njenega soproga.
„Če pride notri, mu recite, da se še nisem zbudila!" je prišepnila bolničarki, ki se je vsedla poleg njene postelje.
Bog ve, ali je dobil njen soprog še kneza in kaj se je zgodilo med njima? To vprašanje je napolnjevalo Kamilo s strahom.
Veselo razburjena je hodila Sidonija v svojem salonu sem in tja. Njeno obličje je žarelo v zmagoslavju.
„Torej se je popolnoma, posrečilo!" je vskliknila in pri tem gledala v pismo, ki ga je dobila od prijateljice iz prestoliee. „Sedaj je Anton z dekletom gotovo že na mestu! Konečno bom vendar imela mir pred to strupeno rivalinjo in sedaj plovem lahko s polno paro proti svojemu smotru. Feliks se bode sicer Š0 nekoliko upiral, ali vendar bodem postala njegova soproga. O, delala bom z vso zvijačo, z vso spretnostjo, z vso umetnostjo zapeljevanja — hej, saj bi ne smel biti mož, ne smel bi imeti krvi v svojih žilah, če bi se hotel trajno upirati lepi ženski, lii ali morda nisem več lepa?"
S koketnim nasmehom je stopila pred visoko zrcalo in je opazovala svojo bujno postavo z zadovoljnim nasmehom od temena do nog. Pri tem se je obračala sem in tja, oddaljevala se je od ogledala in se mu je zopet približevala in vedno samo-zadovoljnejši in ošabnejši je postajal njen nasmeh.
„Resnično, tisočkrat se lahko merim z njegovo oboževano gozdno cvetko glede telesnih dražestij!" je rekla jadno in s ponosnim zaničevanjem. „Ta preprosta, žitnorumena goska se ne more meriti z mano, bujno razcvelo rožo. In da ni Feliks tako slep, tako zaljubljen, bi že davno ne mislil več nanjo. — Moj Bog! Danes je potoval zopet v prestohco, da bi poizvedoval po njej. Detektiva namerava zopet obiskati ih tudi to izdajsko bitje, to Melanijo Bergovo! — Ho!" se je zasmejala s škodoželjnim zasmehom. „Naj le! Niti detektiv, niti ona ženska mu ne pričarata več nazaj njegove gozdne cvetke. To pot triumfu-jemo mi in sicer za vedno!"
Sidotiija je končala svoje študije pred zrcalom in je čitala pismo svoje prijateljice dalje. Prikimala je zadovoljno in se je radostno smejala, kajti prijateljica ji je pisala, da je brzojavil Anton. Sporočil je, da je čez mejo in da upa pripraviti prevarano deklico brez nezgod na mesto, kamor jo pelje.
„O, da bi mogla biti zraven, ko bo dekle konečno spoznalo, kako je preslepljeno in v kakšno past se je ujelo!" je mrmi-ala Sidonija z jadnim veseljem. „Rada bi videla obraz, ki ga bo naredila, ko — hahaha!" se je grohotala demonično. „Veselim se na Antonovo poročilo, ko pride nazaj!"
„Ali kaj je to?" je kriknila poparjeno in je preletela zadnje vrstice pisma z mračnim pogledom. „Novi vrtnar je zginil? Včeraj po noči? — O, če le ne pomeni to nič slabega? Gorje nam, če je morda ta človek policijski ogleduh in če je odkril našo skrivnost. Feliks mi bo prinesel gotovost," je pri-.stavila.prebledela strahu, „saj bo govoril z detektivom."
Z enim samim udarcem je bilo uničeno zmagoslavje. Morala je spoznati, da je prezgodaj triumfovala.
Besna vsled neprevidnosti svoje prijateljice je v strahu in nemiru pričakovala baronovega povratka.
Prišel je še prej, nego ga je pričakovala.
Razburjena mu je hitela naproti in je poizkušala razbrati z njegovega obraza svojo usodo.
„No, gospod Feliks, ali ste bili pri gospej Dubok?"
„Da, bil sem še enkrat pri vaši prijateljici!" je odgovoril temno in ves potrt.. „Seveda popolnoma zastonj."
„Ali ljubi Feliks, na to ste morali biti vendar pripravljeni. Ali ste vendar le še upali, da se še vediio nahaja Lizika v hiši moje prijateljice?"
„Oh, sedaj sploh ne vem več, kaj naj še upam in verjamem!" je vzdihnil baron obupno.
Sidonija je posluhnila. To se je glasilo tako, kakor da je imel še drugod neuspehe pri poizvedovanju.
„Gospa Dubok vam je mogla vendar samo to ponoviti, kar nam je povedala že češče," je rekla previdno in prežeče. „Dekle je pač skrivaj zapustilo njeno hišo in detektivova sumnja napram meni in moji prijateljici je popolnoma neopravičena. Ali vas je morda gospod Born prepričal danes o nasprotnem?"
„Z detektivom sploh govoril nisem!"
V Sidoniji je vse zavrisnilo.
„Ne? Torej se Vam je zdelo bolje, tega moža sploh nič več vprašati, ljubi gospod baron? — Seveda, čemu tudi?"
„O, tskal sem ga, pa ga nisem našel," je pojasnil baron. „Odpotoval je."
Ženska še je silno prestrašila, kajti spomnila se je, da bi utegnil biti Born oni vrtnar in da je sedaj Antonu za petami. Ali z velikim naporom je ohranila ravnotežje in je rekla z umetnim mirom:
„x^li niste zvedeli, kedaj in kam je odpotoval?"
„Ne!" je odvrnil baron kratko. „Tega mi niso hoteli povedati!"
„O!" je mrmrala Sidonija in se je vsedla na stol tresoča se nemira in strahu. „Gotovo bo kakšna druga stvar, vsled katere je odpotoval, kajti sicer bi pustil pač vam kako obvestilo!"
Baron je strmel med mračnim molčanjem v tla. Sidonija ga je nekaj časa vsa nemirna opazovala in je pozorno vprašala:
„In kaj ste zvedeli novega od one Melanije Bergove, ljubi Feliks?"
„Ničesar!" je rekel zamolklo z obupnim obrazom.
.,A1 Pač vam ni hotela priznati, kako je nastalo ono obrekovalno pismo, pisano Juriju?"
„Z gospodično Bergovo sploh govoril nisem!"
„Tako? Ali tudi tokrat niste bih sprejeti?"
„Ne. Kneginja me je sprejela sama. Jako ljubeznjivo mi je izrazila svoje obžalovanje, da sem prišel zopet zastonj. Gospodična Bergova je tako bolna, tako je rekla kneginja, da ji je nemogoče sprejemati obiske."
„In vi to verjamete?" je vskliknila Sidonija porogljivo. •„Ali ne slutite pravega vzroka, zakaj se ta osebnost tako skrbno zatajuje pred vami in celo pred detektivom?"
Fehks je skomizgnil z ramami.
„Priznati moram, da se mi zdi to vedenje mlade dame precej čudno."
„Samo to, ljubi Fehks?" je vskliknila Sidonija rezko. ,^Ali ne sprevidite iz tega, da je vse skupaj sama laž in prevara? Da vsebuje ono pismo same laži in hudobna sumničenja? Jaz sem to takoj pregledala in' upam, da ste sedaj tudi vi to spoznali!"
„Res, ljuba Sidonija," je rekel baron obotavljaje se. „Morda imate prav."
„Gotovo imam prav!" je nadaljevala Sidonija in triumf se ji je leskestal v očeh. „Jasno je kakor beli dan: ee bi mogla ta Melanija zagovarjati, kar je pisala Juriju, tedaj se ne bi tako bojazljivo skrivala, tedaj bi odkrito nastopila in se zagovarjala vam in detektivu. Ta sedaj gotovo tudi .tako misli in opustil je menda koneöno vso stvar. Vsekako najpametnejše, kar more storiti."
„HmI" je mrmral Feliks zmeden. „Da bi zatrdno vedel, da je res tako —"
„Poslušajte mene, predragi moj Feliks!" ga je prekinila hitro Sidonija. „Ne dajte se zopet zapeljati! Natanko vidim, kam merijo vse te spletke in enkrat sem Vam to že pojasnila. Nikdo ne more biti napram Vam boljši in odkritosrčnejši, kakor sem jaz. Nikdo ne more več skrbeti za vaš blagor nego jaz, kajti — oh! Saj sem vam že priznala, kaj čuti moje srce do vas, da vas ljubim nad vse in nimam nobene druge želje, nego skrbeti za vašo srečo!"
Med svetohlinskimi solzami je izgovorila te besede in kakor da jo je premagala pristna ženska sramežljivost vsled tega nežnega priznanja, si je pokrila obhčje z obema rokama in je potihoma ihtela.
Kakor vedno, je bil nič hudega sluteči baron s to komedijo imenitno prevaran.
Ni bila sicer ljubezen, kar je vzbudila Sidonija v njegovem srcu, pač pa občutek najprisrčnejšega sočutja.
„Ne plakajte, ljuba Sidonija!" je rekel nežno in jo je prijel za roke. „Težko mi je, da vas vidim tako trpeti. Toda vsaj veste, da vam ne morem dati tega, kar zaslužite vsled ljubezni do mene."
„In zakaj ne morete tega, ljubi Fehks?" je ihtela očitajoče. „Ker je vaše srce še vedno navezano na nevredno žensko, ki je teptala vašo ljubezen!"
Obraz mu je postal bled in teman.
Spustil je njene roke in razburjeno in težko hropeč je rekel:
„Ne govorite tako zaničljivo o Liziki 1 Tega ne morem prenesti! Ni še dokazano, kar vi trdite!"
„Se vedno dvomite?" je vskliknila pikro. „O, vi nočete verjeti, ljubi Feliks, nočete videti, kar je jasno dokazano, kakor beli dan! Oprostite se vendar konečno nesrečne zaslepljenosti, ki vam zastira oči! Zakaj je šla vaša oboževanka od vas? Zakaj je šla k baronu Cemšeniškemu — vašemu sovražniku? Zakaj se vam je pozneje tako stanovitno umikala, in zakaj je konečno ubežala iz hiše moje prijateljice, ko je slišala, da pridete vi tja? Ali vam vse to še ni dovolj jasen dokaz, da se vaša ljubezen zavrača, da se ono nevredno bitje ne zmeni za Vaše dobrote in za vašo skrbnost? O, zbudite se vendar iz sna, moj ljubi Feliks! Spoznajte konečno, da ni vaša oboževana gozdna cvetka nič drugega, kakor hladno preračunjajoča — vlačuga!"
„Sidonija!" je kriknil baron nevoljen.
„Da, vlačuga!" je ponovila ta s sikajočim glasom, polnim notranjega gnjeva. „Le vi nočete tega uvideti, le vi branite ničvrednico s slabo se izplačujočo plemenitostjo. Ali prišla bode ura, ko bodete spoznali, kako prav sem imela, ko sem Vas vedno in vedno svarila pred tem gladkim angeljskim obrazom s kačjim srcem. In na ta dan hočem potrpežljivo čakati. Saj vem, da ne more biti več daleč. Da, vse hočem poizkusiti, da vam pribavim še več dokazov za zavrženost te vlačuge. Tedaj bodete videli in verjeh. Tedaj se bo obrnilo vaše prevarano srce k meni in na mojih nedrih bodete tedaj iskali zdravila za rane, ki Vam jih je zadala nevrednica."
„Za Boga, nehajte, Sidonija! Mučite me hujše nego si mishte!" je zastokal Feliks in hodil z dolgimi koraki po sobi sem in tja.
Sidonija pa je hotela vzburjeni vihar v njegovem srcu uporabiti. Sedaj ali nikoli! si je mislila. Sedaj mora pod-leči! In med zlaganimi solzami je nadaljevala svoje prigovarjanje z rotečim glasom, uporabila je vso umetnost zapeljevanja, s katero razpolagajo lepe ženske, jokala je in ihtela, vzdihovala in tožila, vedla se je kakor obupana vsled tega, da se ji ne vrača njena ljubezen, in konečno se je vrgla pred njega na tla in je dvignila s prosečo kretnjo roke k njemu.
„Ne, Feliks! Ljubljeni mož," je govorila z glasom, ki bi moral omehčati srce barbaru. „Ne morem več živeti brez tebe. Poglej me tu na tleh pred seboj I Ali se je kedaj ponižala kaka ženska tako nizko? Tu hočem ležati, nočem vstati prej, dokler me ne uslišišl Zavrzi me, pahni me od sebe, če si dovolj trd in grozoviti Obrni se od mene z zaničevanjem, ker tako teptam svoje žensko dostojanstvo, svojo žensko sramežljivost — stori to, če moreš, če me moreš prignati do obupa, če me hočeš — umoriti! Kajti to ti prisegam: svoje življenje končam, še to uro vržem od sebe to revno životarjenje, če ostaneš neusmiljen!"
Smrtno bled in na vseh udih tresoč se je stal nesrečni mož nepremično in je zrl s pol prestrašenim, pol bolestnim pogledom na lepo, plakajočo žensko pred seboj, ki seje oklepala njegovih kolen. Bilo mu, je, kot da se mu mora srce razpočiti jada, saj je mislil, - da sliši pristne glasove ljubezni iz ust te sirene.
Ves sam iz sebe, globoko ginjen se je konečno sklonil k njej in je poizkušal oprostiti svoja kolena njenih rok in jo dvigniti k sebi.
„O Sidonija, nehajte! Vstanite! Za Boga, pomirite se!" je jecljal s tresočim glasom in solze sočutja so se zalesketale v njegovih očeh.
„Ne, ne!" je kriknila. „Ne, dokler me ne ushšiš!"
„Moj Bog, saj vendar ne morem zapovedovati svojemu srcu!" je odvrnil obupno in bojujoč hud notranji boj sam s sabo.
„O Feliks, kako trd si, kako si krut! Ali ne vidiš, kako trpim? Ali me res hočeš usmrtiti?"
„Vsemogočni Bog, ti blazniš, Sidonija!" je jecljal, komaj zmožen samega sebe.
„Ali te prav nič ne gane moja ljubezen, neusmiljeni mož? Ali te nisem vredna? O, tedaj naj le umrjem! Kajti brez tebe ni več sreče zame na svetu?" je ihtela z v srce segajočim glasom.
„Veliki Bog! Ne, ne govori o smrti!" je prišlo iz njegovih ust v brezzavestnem razburjenju in strašni duševni boh. „Živeti
moraš! Ali — pusti mi časal Ne sedaj — rotim te — ne zahtevaj že ta hip od mene odločitve!"
„O ta beseda, ti najdražji, ti ljubljeni mož, mi daje novih upov za življenje!" je vskliknila Sidonija vriskaje in je skočila pokonci. Dosegla je, kar je hotela, vse drugo se ji je zdelo lahka stvar. Vsa radovedna je videla konečno oddaljeni smoter tako blizu, da bi ga skoro lahko prijela. „Da, ti mi vračaš življenje!" je nadaljevala in ga je objela v divji strasti krog vratu. „In sedaj te ne izpustim več, ljubček moj! Ti si moj in jaz hočem biti tvoja za vedno!"
132. poglavje.
Konec lopova.
Kakor divja zver je divjal Koh v svoji ječi, ko so se zaprla za njim vrata in so odšli iz kletnih prostorov Bom, Sigmund in Bimbo.
Jefie in med strašnimi kletvinami se je valjal po vlažnih tleh in je vlekel in trgal svoje vezi v onemogli besnosti.
Zastonj! Bimbo ve močne roke so le prekrepko zategnile njegove spone. Ni bilo več rešitve zanj. Tokrat je bil izgubljen.
Obup se je polastil ujetega lopova, blazen strah ga je stresal, peneč se onemogle jeze je klel svoje sovražnike in Fogla, ki ga je bil pregovoril za to ponesrečeno podjetje.
Sedaj bo razkrito vse.
Kaj bi še pomagalo, če bi tajil? Tega ni mogel utajiti, da je poizkušal Sigmunda umoriti. Kakšen konec ga čaka? Stresel se je groze.
Čez nekaj časa se je umiril in sedaj je napel vse svoje mish na to, kako bi se oprostil. Ah kako? Saj niti svojih spon ni mogel pretrgati, kako bi mogel ulomiti vrata ječe, ki jih je sam tako zavaroval?
Rana na glavi ga je hudo bolela, pa kaj mu je bilo do tega to uro? Le prost, prost biti! To je bila njegova edina misel in vse moči je napel, da bi jo udejstvil; poizkušal je zrahljati svoje vezi.
Ko se je tako obupno valjal po tleh, se je naenkrat zadel z ramo ob nekaj ostrega; bil je to kamen, ki je molel iz stene. Rama ga je sicer hudo zabolela, pa kaj to !
Hitro je pripravil svoje telo v kar najudobnejšo lego in je začel drgniti vrvi, ki so sklepale njegove roke, ob ostri kamen.
Videti ni mogel v obdajajoči ga temi ničesar, ali slutil je, kako se rahljajo in trgajo vrvi. Podvojil je svoje sile.
Končno je imel roke proste. Sedaj je preiskal svoje žepe v nadi, da najde notri kako pripravo, ki bi mu utegnila koristiti.
Bimbo je bil le površno preiskal njegove žepe in Koh je našel pri sebi nož, ki je bil kakor bodalo velik in močan, in užigalice.
Radosten vsled tega odkritja je prižgal najprej užigalico in se je ogledal po kleti, ali ni ostalo notri morda kako orodje, ki bi mu moglo koristiti pri ulomljenju vrat.
Ničesar ni bilo videti. Vendar ni izgubil poguma.
Stopil je k vratom, prižgal je drugo vžigalico in je preiskoval ključavnico.
Kmalu je uvidel, da je edina možnost rešitve ta, da izreze ključavnico.
Kako pa naj bi to izvršil s svojim nožem ?
Les je bil star in močan hrastov les, trd ko kamen. Vendar je začel z obupnim naporom težavno delo.
In z desnico je rezal les, z levico je zdaj pa zdaj prižgal užigalico in je svetil ž njo, dokler ni zgorela, do zadnjega ostanka.
Ali čez dobro uro je izrezal les komaj nekaj centimetrov globoko in roka mu je omahnila, kajti pogum je zginil iz duše.
Na ta način lahko rezlja ves dan, ne da bi izrezal ključavnico. Kaj mu koristi ves napor? Bil in ostal bi vendar ujetnik in ko bi prišli zjutraj njegovi sovražniki, kako bi se rogali njegovemu obupnemu naporu!
Pri tej misli mu je šinila vsa kri v- glavo, blazna besnost ga je zgrabila, zaškripal je z zobmi. Tako daleč je že in sedaj naj bi ga zadržala ta zapreka? Nikdar I
Krčevito je prijel za nož in v brezmiselni besnosti ga je zapičil v les. Rezek pok — rezilo se je zlomilo in prazen ročaj je držal v roki.
Sedaj ga je zgrabil brezmejen obup. Besnel je sam proti sebi. Kakšen norec je, da se v slepi strasti sam oropa edinega orodja, ki bi mu še moglo pomagati!
Strt se je zgrudil poleg vrat na tla in se je prepustil brez-upnosti, kakoršno more občutiti le na smrt obsojenec.
Tu so se dotaknile njegove roke na tleh tik vrat žeblja, ki mu je moral zvečer pri delu tu pasti iz rok,-
Hlastno je zopet prižgal užigalico in je ogledoval najdeni predmet.
Hripav zmagoslavni krik se mu je izvil iz prsij. Tu je imel, kar mu je edino še moglo pomagati. Iz dolgega, močnega žeblja si lahko naredi vetrib, s katerim bo lahko odprl ključavnico.
S spretnostjo izvedenega vlomilca je ukrivil žebljevo ost v primerno kljuko, uporabljajo ozko špranjo med dvema kamnoma v steni kot vijakovo matico.
Nato je utaknil tako napravljeni vetrih v ključavnico — še se ni dalo odpreti ž njim.
Toda ko je še nekolikokrat premenil žeblju obliko, je končno odskocil zapah, vrata so se odprla — Koh je bil prost!
Nekaj časa je stal nepremično zunaj na hodniku in je prisluškoval ven v temo.
Nič se ni ganilo, smrtna tišina je vladala v gradu. Za trenotek je zaigralo v ubežnem zločincu razkošno veselje.
Nato se je pa spomnil, da bi utegnilo priti detektivu ali Bimbu na misel pregledati klet, ali je ujetnik na varnem.
Počasi je taval sedaj Koh po temnih kletnih prostorih. Hotel se je priplaziti do stanovanja, ki si ga je bil uredil, tam dobiti svoj plašč in nekaj jedil in nato pobegniti.
Ali že spotoma je zasnoval drugačen načrt in ko je prišel v kuhinjo, se je tam vsedel in premišljeval.
Seveda bi bilo najpametnejše, da bi šel v hlev po svojega konja in bi odjezdil. Ali glas razuma je bil prevpit od drugega glasu, ki je vpil v njem po maščevanju.
Ko je bil sedaj lopov prost, je mislil manj na to, kako bi mogel ubežati, kakor na to, kako bi mogel uničiti svoje tri sovražnike v gradu. Tudi njegova naloga, ki ga je pripeljala stjm, mu je zopet prišla na misel. Stari Robert je moral dospeti proti jutru in tedaj bo našel tu tri prijatelje, ki bodo z veseljem sprejeli njegova razkritja. Ne, to se ne sme zgoditi I Ali kako naj to prepreči ? Na odkrit boj ni mogel misliti, saj ni imel niti enega orožja pri sebi, revolver mu je bil vzel Bimbo.
Čim dalje je Koh premišljeval, tem brezupnejše se mu je zdelo nameravano podjetje, ali v isti meri je rastel njegov srd in njegova maščevalnost, in ta je zmagala. ■ .
„In če me stane življenje!" se je zaklel. „Ne umaknem se! Vse hočem uničiti — te tri in starega povrh!"
Kmalu je bil načrt izdelan in šel je takoj na delo.
Poznal je vsak kotiček v gradu in vsled tega je vedel, da Sigmund, Born in zamorec ne morejo biti drugje, kakor v onih dveh sobah, kjer sta prej stanovali Melanija in Dora. Druge sobe so bile v takem stanju, da se ni dalo v njih stanovati.
Bil je pravcat satanski načrt, ki ga je zasnoval Koh in začel se je takoj pripravljati.
Prižgal je najprej luč, poiskal je ročno svetilko in je tiho odšel ven.
Ker so ležale obljudene sobe proti morju, se mu ni bilo bati, da bi ga kdo opazil.
V hlevih je našel veliko slame in lesa. Tega je nanosil veliko množino v grad. Nato je šel in je pozaprl vse izhode iz gradu razun glavnih vrat v vestibulu.
Z mrzlično naglico je začel sedaj napravljati po sobanah v prithčju mogočne grmade iz slame in lesa in jih je zvezal med seboj z na tla natreseno slamo.
Ali vse to se mu je zdelo še premalo. Cele kupe slame je še navlekel, nanosil je praznih zabojev in drugih gorljivih stvarij.
Vse to je nagromadil v veži in na glavnih stopnjicah.
Ponovno je posluhnil navzgor. Tam je bilo vse tiho.
Sigmund in njegova dva prijatelja niso nič slutili o satanskih pripravah maščevalnega lopova, ki je nadaljeval svoje delo z lahnim, peklenskim nasmehom.
Bilo je že pozno čez polnoč, ko je končal Koh svoje delo.
Prinesel je še nekaj ročk petroleja, ki je bil še iz prejšnjih časov v kleti, in je polil razne grmade.
Nato je šel še enkrat v klet in je zaprl tudi ona vrata, ki so vodila iz njegovega stanovanja na dvorišče.
Glavna vrata so bila sedaj edini še zaprti izhod.
Koh, ki se je vrnil v vežo, je sklenil pustiti izhod odprt.
To naj bi imelo ta namen, da bi skozi vrata prihajalo dovolj zraka v hrano ognju, ki ga je nameraval sedaj zanetiti.
Zgoraj nič hudega slutečim trem prijateljem naj bi bil izhod čez stopnice zaprt, kajti tu je nakupičil Koh velikansko grmado kuriva. Kakor hitro bi to zanetil, so znotraj nahajajoči se brez rešitve izgubljeni, kajti vsi izhodi so zaklenjeni.
Še enkrat je pregledal Koh svoje delo.
„Tako! Sedaj lahko gori kakor v peklu I" seje zarežal demonično. „Ha, kako bodo ti trije ptički tu gori zijali, ko se bodo zagledali v goreči kletki! Kako se bodo poizkušali rešiti! In kakšen obup jih bode zgrabil, ko ne bodo našli nikjer izhoda! O! Ta triumf me oškoduje za prestali strah. Hola! Psi vi!" je siknil in je zapretil s stisnjeno pestjo proti gornjemu nadstropju. „Bodete videli, kako se Koh maščuje! Zgoreli bodete! In starec? Temu bom jezdil nasproti in ga bodem že sprejel, kakor mu gre. Semkaj ga bodem privlekel in tu naj pravtako revno pogine, kakor vi vsi."
Pustil je svojo svetilko v veži in je šel v prvo sobo zraven. Tu je vzel iz žepa vžigalice in je eno -prižgal. Ni hotela goreti. Posegel je po drugi, kar mu je zastala roka z napol pritajeno' kletvino; posluhnil je.
Na grajskem dvorišču se je zaslišal topot konjskih kopit. Takoj na to so se začuli koraki, ki so prihajali v vežo.
„Hola! Ali je to morda že stari Robert?" je siknil Koli hitro odločen in je vihral nazaj v vežo.
Slutnja ga ni varala.
Res je že stal tu starec in je pri motnem svitu Kohove svetilke strmel na strašno napravo za uničenje gradu.
„Milost božja!" je vskliknil. „Kaj naj to pomeni?"
V tem trenutku je spoznal Koha, ki je pridrvel v vežo.
Stari Robert ga je takoj spoznal in bliskoma je spoznal ves položaj.
Umaknil se je nazaj, segel je v svoj plašč in je pomolil v naslednjem trenotku Kohu svoj revolver pod nos.
Kohov obraz se je spačil, besen krik mu je zahropel iz grla.
„Oho! Nekoliko prezgodaj prihajaš, ti stara šleva!" je siknil. „Ali hudiča! Ne bodeš mi pokvaril mojega dela!"
S temi besedami je pograbil z grmade debelo poleno in je skočil proti staremu služabniku.
Brez pomisleka je ta ustrelil. Grmeče je zadonel strel po širni veži.
Koh je zatulil in se je opotekel proti grmadi. Iz njegove leve lakti je vrela kri.
Pa takoj se je zopet pobral. Bolečina ga je poblaznila. Kakor obstreljen tiger se je vrgel proti Robertu.
Ob enem so se zaeuli v gradu glasovi in naglo se bližajoči koraki.
Bila sta Born in zamorec. Strel ju je zbudil in takoj sta se prikazala vrhu stopnic.
Koh ju je slišal. Spoznal je, kaka nevarnost mu preti. Visoko v zraku je zavihtel poleno za strašen udarec.
Tu je stari Robert v drugič ustrelil. Ali je zgrešil?
Poleno je zašvistelo skozi zrak in je s strahovitim udarom padlo na glavo starčevo, ki se. je zgrudil z mozeg pretresujočim krikom.
„Stoj, lopov!" je zadonel v istem trenotku krik groze vrhu stopnic.
Born je zavpil — seveda prepozno.
On in črnec sta videla grozen prizor, ne da bi mogla pomagati.
Ali ko je kričal Born, je postavil zamorec hitro svetilko na tla in je dirjal po stopnicah doli. Z dvema mogočnima skokoma je preskočil grmado in je skočil v vežo, še predno se je Koh pravzaprav zavedel.
Toda ko je zagledal poleg sebe velikansko črno postavo, se je opogumil.
Kri mu je tekla čez obraz, kajti druga krogla mu je oprasnila lice. Grozno ga je bilo pogledati z njegovim upalim, s krvjo in blatom zakritim spačenim obrazom.
Črnec se je vrgel nanj. Tu je opazil starega Roberta v krvi in ga je spoznal.
Ta pogled ga je, za trenotek zadržal in ta kratek časek je uporabil Koh v svojo rešitev.
Skozi glavna vrata ni mogel, kajti tu mu je bil na poti zamorec in po stopnicah je prihajal Born.
S kratkim, bhskovito hitrim pogledom ga je še enkrat ošinil Koh.
Detektiv je slonel ob mramornati balustradi pri stopnicah, desnico je imel stegnjeno in v njej revolver pripravljen za strel.
Tu je smuknil Koh hitro kakor misel mimo grmade in proti kletnim vratom v ozadje veže. Born je sprožil, pa kroglja je zadela v kup lesa.
Tu je že dirjal črnec za begunom. Pograbil je svetilko in kakor lovski pes je drvel za zločincem.
„Stoj, morilec!" je grozno zagrmel njegov klic po prostoru.
Ah Koh je tekel s hitrostjo, ki jo daje le smrtni strah, po temnih stopnicah navzdol proti oni strani kletij, kjer se je nahajala ječa, iz katere je bil ušel.
Črnec mu je bil sledil za petami. Svit svetilke mu je kazal beguna, pa dohiteti ga ni mogel.
Vedno dalje je šel strašen lov po mrtvaško tihih, grobno temnih kletnih prostorih. Da ni imel zamorec svetilke, bi moral kmalu zgrešiti Kohovo sled.
Sedaj je prišel na križpotje in je vendarle zavil v stran.
Ni bilo dolgo in stal je pred majhnimi vrati, ki so vodila ven na dvorišče.
Prepozno se je spomnil, da je zaklenil tudi ta vrata kakor vsa druga in da je pustil vse ključe v kuhinji.
Le za hip je Koh sopihaje postal. Zamorec je divjal proti njemu.
Lopov ga je pogledal s pogledom polnim bojazni — nato se je obrnil proti ozkim vijugastim stopnicam, ki so vodile v bližini navzgor in stekel je po teh stopnicah.
Stopnice so vodile v enega sprednjih vogalnih stolpov v gi-adu, čigar posebna stavba je znana že izza Melanijinega in Dorinega bivanja tam.
Črnec ni izpustil zločinca izpred očij. Z velikanskimi skoki je drvel za njim in po stopnicah navzgor. Videl je, kako je naenkrat odprl Koh neka vrata v stolpu in je bliskoma zginil skozi nje.
Nekaj hipov pozneje je dosegel črnec ista vrata in ko jih je odprl, se je odprl pred njim brezkončno dolg koridor. V daljavi je slišal Kohove korake. Po njegovem mnenju je bil v drugem nadstropju gradu.
Skozi neštevilno koridorjev je zasledoval zločinca. Še enkrat je videl bežečo postavo v svitu svetilke, nato je utihnila in zaloputnila so vrata.
Črnec je priskočil. Stal je pred ozkimi, gotiškimi vrati, katerih temna hrastovina je bila okrašena z železnimi orna-menti. Bila so vrata, kakoršna nahajamo cesto v starih samo- " stanih in cerkvah, in skozi nje je moral zginiti Koh.
Kaj je le moralo biti za temi vrati"?
Brez pomisleka je pristinil zamorec na kljuko, pa vrata se niso udala, jasno je bilo, da jih je Koh zapahnil od znotraj.
Ali da bi se tu končalo zasledovanje lopova? Ali naj konegno vendar le uide?
Nikdar! je mislil črnec.
Postavil je svetilko na tla in je začel s silo velikana tresti vrata, da so stare deske škripale in stokale. Konečno je nekaj počilo, vrata so se udala: zapah je bil odletel.
črnec je pograbil svetilko in z enim samim skokom je bil v prostoi'u za vrati. Takoj se je začel ozirati z divjim pogledom po Kohu.
Tega ni opazil, pogled mu je pa obtičal na čudnih stenah hrama, kjer je bil.
Nahajal se je v grajski kapeli, ki jo je bila nekdaj odkrila že Dora.
Začuden je motril zamorec ta mali osmerokotni prostor s svojim v ostrih lokih kviškii se vzpenjajočim stropom, z ozkimi in pisanimi okni in s čudno opravo. Konečno je stopil k belemu marmornatemu altarju in je opazil poleg njega vdolbino in marmornato soho Matere božje z Jezuščkom, ki nam'jetudi že izza Dorinega odkritja znana.
Spominjamo se še, da je našla Dora ob vznožju sohe zarjavel žebelj in da je s pomočjo tega j)remaknila soho s prostora, kjer je zazijala odprtina v tleh in so se videle skrivne stopnice.
Zamorec je pač videl soho, pa v svoji lahko umljivi razburjenosti ni opazil žebljev. Z glavo' zmajevaje, je pogledal v vdolbino za soho.
Pa o Kohu ni bilo sledu; zdelo se je, kot da gaje požrla zemlja. In vendar, tako si je rekel črnec, je moral biti lopov še vedno v kapeli, kajti nikjer ni bilo v stenah še kakih drugih vrat, skozi katere bi mogel ubežati. Ali kje bi mogel tičati Koh ? V kapeli ni bilo nobene omare in ničesar drugega podobnega.
Razočaran je odšel zamorec.
Morda se je bil zmotil in Koh sploh ni izginil v kapelo, ampak se je rešil skozi kaka druga vrata.
Zaman je preiskal črnec vse sosednje prostore; konečno je dospel zopet do glavnih stopnic in po teh je šel navzdol.
71a
Spodaj v veži je dobil Sigmunda in Borna, ki sta si oba dala opraviti z Robertom.
Strašni udarec reveža sicer ni usmrtil, ali ležal je v globoki nezavesti in njegova rana je bila vsekako nevarna. Born jo je bil že obvezal.
Ko je prišel črnec, se je obrnil hlastno proti njemu z nestrpnim vprašanjem:
„No, Bimbo, kje je lopov?"
V naglici je poročal zamorec.
Born in Sigmund sta poslušala zmajevaje z glavama.
„Počakajmo, da se zdani!" je rekel Born po kratkem premisleku. „Tedaj upam, da se bo že tudi Kohova sled našla. Ven iz gradu ne more. Orijentiral sem se med tem. Vsi izhodi so zaprti in ključe sem našel v kuhinji. Lump nam je namenil strašno smrt, kakor pričajo te priprave tu. Rad bi le vedel, kako se je oprostil brez tuje pomoči."
„Da, brez tega tu," je rekel Sigmund in je pokazal na starčka- na tleh, „bi bili izgubljeni brez rešitve. To, daje prišel tako nenadoma, je preprečilo Kohove peklenske naklepe. Ubogi stari Robert, moral boš to poplačati morda s svojim življenjem! Moj Bogi Zakaj je sploh prišel? Kaj je iskal tukaj?"
„Upajmo, da nam bo mogel kmalu sam odgovoriti na ta vprašanja!" je rekel Born. „Mislim, da bode najboljše, če ga spravimo previdno gori v vašo sobo, gospod baroni"
Zamorec je kmalu odstranil s stopnic del nakupičenega lesa, tako, da je bil dohod do stopnic prost. Nato je dvignil starca in ga je nesel varno kakor dojenčka v Sigmundovo sobo.
Ta ga je spremljal s svetilko in je ostal pri starem Robertu, črnec je pa odšel nazaj v vežo, kjer je med tem stra-žil Born.
Oba moža sta zmetala sedaj večji del nevarnega kuriva ven na dvorišče.
Nato sta trdno zaklenila vrata na dvorišče in konečno tudi glavna , vrata v grad.	,
Detektiv je izročil zvestemu črncu Robertov revolver, ki ga je našel na tleh v veži in mu je naročil, naj do dne pazljivo straži. Nato je odšel Born v zgornje nadstropje.
, Sigmund je imel še vedno dovolj opravila pri ranjencu, ki je še komaj pokazal kak znak življenja. Solze bolesti in sočutja so se lesketale v Sigmundevih oöeh, ko se je obrnil proti vstopivšemu detektivu.
„Bojim se, da bo revež izdihnil dušo, še predno se kaj zavel" je vzdihnil skrbno. „Sedaj je tu. Toliko sva ga hotela vprašati, ali sedaj bova težko dobila od njega kak odgovor!"
„Ne nehajva popolnoma upati, gospod baron!" ga je tolažil Born. „Bilo bi obupati, če nam bi umrla še ta priča, ne da bi prej izpovedala važnih stvari, ki ve zanje. Pa poglejva pri njem! Morda nosi kaj pri sebi, kar bi nama moglo pojasniti vsaj njegov nenadni prihod."
S temi besedami je stopil k starcu, ki je ležal trd in nepremičen kakor mrtvec in je začel previdno preiskavati žepe. Izvlekel je iz njih zavoj papirjev in pismo.
„Oglejva si najprej to pismo," je rekel Born in je stopil k svetilki na mizi. „Hm! Čegava pisava je pač to? Taka je, kot da je pisala pismo stara ženska. Sicer je pa najnovejšega datuma."
Sigmund se je pozorno približal in je radovedno pogledal pismo.	^
„Ta pisava mi je neznana," je rekel, medtem ko je izvlekel Born pismo iz prerezanega omota in je pogledal najprej na podpis.
„Kaj?" je vskliknil presenečen. „Pismo je od stare Dore!"
„Ni mogoče!" je pripomnil Sigmund strme. „Saj je Dora že davno mrtva. Zgorela je vendar, ubožica!"
„Videti je pa popolnoma tako, kakor da se je rešila iz ognja. Kako bi mogla pisati sicer pismo, ki — pa poglejmo najprej, kaj pismo vsebuje!"
Bilo je ono pismo, ki je Roberta napotilo, da je potoval na grad Cemšenik.
Z rastočim začudenjem je prečital Born pismo do konca in komaj je končal, je vskliknil razburjen:
„Sedaj je uganka rešena! Uganka o prihodu Kohovem in Robertovem! Jasno je, da tega pisma ni pisala Dora.
Nedvomno sta ga sestavila Fogel in Koh in sta Dorinö pisavo posnela. To pismo ni nič drugega, kakor past, in žalibog je šel stari služabnik vanjo."
„Vaše mnenje je, da sta hotela zvabiti zločinca starega Roberta sem v grad in ga tukaj zapreti, da bi ne mogel izdati, kar ve o usodi moje sestre?"
„Gotovo, gospod baron! Tako mislim. Lopova sta hotela odstraniti starega služabnika. Zvijača se jima je posrečila; res sta zvabila starca sem, češ da bo našel tukaj svojo dobro gospo in zvesto Doro. Koh je moral hiteti naprej, da sprejme go-Ijufanega moža.
„Kakšen rafiniran načrt!" je vskhknil Sigmund ogorčen. „In dasi sta se lopova v svojih računih zmotila - kajti gotovo sta mislila, da je grad Čemšenik prazen in neobljuden — vendar sta še precej dosegla svoj namen."
„Da, žalibog!" je mrmral Born, ki je medtem preiskaval že druge papii-je. „Tu sta dve fotografiji!" je rekel in je položil na mizo pred Sigmunda Melanijino in Ervinovo fotografijo. „Slutim, kdo sta ti dve osebi."
„O," je vskliknil Sigmund ganjen in je vzel sliki v roko. „To je moja nesrečna sestra in njen otrok! Moj Bog! In dobri starec nosi ti dve sliki s seboj! O, kako je moral biti navezan na svojo gospo in kako jo je moral spoštovati!"
„Shranimo vse to!" je rekel Bom. „Pozneje lahko še pregledamo te papirje. Sedaj mislim" — je pristavil s pogledom proti oknu — „lahko pogledamo za Kohom, videti je, da se že dani."-
Born je globoko vzdihnil in skomizgnil z rameni;
„Seveda," je rekel. „V tem slučaju bi imeli eno važno pričo in enega glavnega krivca manj. Toda — saj smo vendar našli vašo sestro, gospod baron, grofico Melanijo. In veliko upam od papirjev, ki jih ima Pavla. Kakor hitro ulovimo Koha, ga bodem zaslišal."
„Saj ne bode hotel ničesar priznati."
„Najbrž ne! Nameravam ga s seboj vzeti v prestolico!"
„Ali vsi vendar ne moremo od tod. Roberta ne moremo pustiti samega brez pomoči tukaj!" je pripomnil Sigmund skrbno.
„Pustila bodeva tukaj zamorca. Do najbližnjega kraja bo-deva že obvladovala Koha. Tam pa dobiva lahko orožnika. — Pojdiva sedaj na delo! Oglejmo si najprej kapelo, v katero je zginil Koh pred ernčevimi očmi!"
Po teh besedah je stopil Born h kakor mrtvi postavi starega Roberta in ga je opazoval z žalostnim, resnim pogledom.
„Ne bode se več zbudil v življenje," je mrmral. Nato se je obrnil zopet k Sigmundu z besedami:
„Brez skrbi ga lahko pustiva samega. Iz previdnosti pa zapriva sobo!"
Sedaj sta odšla Born in Sigmund v vežo, kjer je še vedno stražil črnec.
Ničesar sumljivega ni bil opazil.
Danilo se je in po grajskih prostorih se je zlivala medla, siva svetloba, ko so začeli trije možje z iskanjem Koha.
Ker je bilo še nevarno, da bi lopov zažgal v veži nagro-madeni les in slamo, je moral ostati črnec na svojem mestu. Sigmund in Born sta pa hitela oborožena vsak s svojim revolverjem v kapelo.
Sigmund je stopil v ta prostor prvič v svojem življenju in tudi še ni poznal njegove skrivnosti.
Born je pazno preiskal vso kapelico in zlasti mramorna soha ga je zanimala. Odkril je tudi žebelj ob njenem vznožju in naslednji hip je že premaknil soho.
Z vsklikom brezmejnega presenečenja je pristopil Sigmund.
„Tu je skrivnost Kohove izginulosti!" je rekel z veseljem in je gledal v črno nasproti zevajočo odprtino. „O tej posebnosti sohe niste ničesar vedeh, kajne gospod baron?"
„Ne," je odvrnil Sigmund. „Jaz svojega dednega gradu sploh skoro nič ne poznam. — Ali mislite, da je tu notri zginil Koh?"
„Gotovo! Kaj drugega sploh misliti ni. Saj bodemo sedaj kmalu zvedeh, kje da tiči!"
S temi besedami je prižgal detektiv eno voščenih sveč, ki so stale na svečnikih na altarju, in je začel stopati po skrivnih stopnicah navzdol.
„Ostanite tu, gospod baron!" je rekel. „Če bom potreboval Vaše pomoči, Vam bom dal že znamenje."
Zginil je v odprtini in Sigmund se je sklonil čeznjo in je gledal nekoliko v skrbeh za pogumnim detektivom.
Dalje in dalje je padala luč, kot da se pogreza v globo-eino rudniškega rova.
Pozorno je gledal Sigmund v zevajočo odprtino in srce mu je bilo od napetega pričakovanja. Vsak hip je mislil, da sliši Bornov klic.
Ali bilo je vse tiho in konečno je izginila luč.
Precej časa je preteklo.
Naenkrat se je zazdelo Sigmundu, kot da sliši zunaj na koridorju tihe, plazeče se korake.
Vzravnal se je in se je okrenil.
Skoro kri mu je zastala strahu po žilah, ko je pogledal proti vratom.
Bila so samo priprta in skozi odprtino se je režal od sovraštva spačen, porogljiv, s krvjo oblit obraz Kohov.
Bliskoma je dvignil Sigmund revolver in je sprožil.
Ali v istem hipu so se že tudi vrata zaloputnila in kroglja je odbila samo nekaj trsek od lesa.
Z enim samim skokom je bil Sigmund pri vratih, jih je odprl in je pogledal po koridorju.
Ali o Kohu ni bilo ne duha ne sluha.
Razočaran je obstal nekaj časa. Kam je lopov tako hitro ubežal? Ali je bil sploh tu, ali je bila le domišljija!
Hitel je k prvim vratom in je pogledal skozi nje v .veliko dvorano.
Koha ni bilo v njej! Iskal je brezuspešno naprej in konečno se je vrnil v kapelo.
Ni še prestopil praga, ko so se zopet začuli po koridorju koraki, to pot glasni in trdni.
Born je zavil krog vogala in je prihajal z razburjenim obrazom proti Sigmundu.
Hitro sta se moža razumela.
Sigmund je povedal, da je videl Koha, in Boro je pripovedoval, da je prišel po stopnicah v klet in da je tam našel sledove za Kohom. Njega samega pa ni bilo tam doli, dasi so so našli za njim nevarljivi sledovi, da je iskal v kleteh izhoda in da je moral oditi zopet v enega vogalnih stolpov.
Rezultat obojestranskega opazovanja je bil sedaj, da je treba iskati v gornjih grajskih prostorih.
Zaprla sta kapeheo, da ne bi mogel uiti Koh zopet po skrivnih stopnicah, in sta nato zadela preiskavati vse zgornje nadstropje.
Born je bil tako previden, da je zaklenil vse prostore, ki jih je le mogel. S tem je begunu zmanjšal možnost skriti se.
Bil je razburljiv lov. Med se je popolnoma zdanilo.
Dan se je začel kakor prejšnji z dežjem in viharjem. Zamolklo je šumelo morje in je zaganjalo peneče valove v skalo, na kateri je stal grad.
Born in Sigmund sta konečno uvidela, da se jima samima ne bode nikakor posrečilo ujeti beguna v neštevilnih hodnikih sobanah in stolpih. Sklenila sta poslužiti se črnčeve pomoči in sta odšla v vežo.
Sobe in dvorane v pritličju so sedaj pravtako sistematično zaprli in zabarikadiraii.
Ko so se približah trije prijatelji vogalnemu stolpu, ki je stal prav na koncu gradu tik nad morjem, je švignila pred njimi po mračnem koridorju temna senca.
„Tam je!" je zakričal črnec in je stekel naprej.
Obenem sta počila dva strela, ki sta ju izstrelila Born in Sigmund. Oba sta hitela za naprej drvečim črncem in sta se sešla ž njim pred nekimi vrati.
Črnec je pokazal na tla, kjer so se razločno videli krvavi sledovi, ki so se končali pri vratih.
Vrata so bila od znotraj zaklenjena, pa združenim močem Bornovim in črnčevim se ni dolgo zoperstavljal trhli les.
Poparjen je obstal Born in je kazal v nemem začudenju svojima prijateljema na okno.
Stali so v sobi vogelnega stolpa in malo okno je bilo izdrto iz stene z zarjavelim omrežjem vred in je ležalo na tleh.
Okno je bilo kakih osem čevljev nad tlemi. Skozi njega se je videlo na ozek skalnat rob, ki se je vlekel tu med graj-kim zidom in daleč v giobočini šumečim morjem.
To pot je hodila nekdaj Dora in se je morala pri ravno tem stolpu obrniti, kajti drugi njegov zid je padal strmo proti morju. Bilo je nemogoče priti okrog stolpa.
Vendar postava, ki je plezala tam doli po pečinah v viharju in vetru, je hotela menda izvršiti, kar je bilo nemogoče.
Bil je Koh, ki so ga videli trije prijatelji tam doli viseti na ostrih čereh kakor med nebom in morjem.
Pod njim so se valili valovi tulečega morja in so metali gori do njega šumeče pene, kakor da ga hočejo potegniti k sebi v moker grob. Njegovi lasje in njegova obleka so frfotali v vihri, ki je bučala z divjo silo čez kleči.
Kakor okameneli, z grozo in brezsapno napetostjo so gledali trije zasledovalci drznega svojega ubežnika, kako se je poganjal, z rokami in nogami se oprijemajoč, od skale do skale.
Če se mu posreči ta nezaslišano drzen poizkus, ki ga tvega, tedaj lahko obide stolp, spleza na oni strani navzgor in tako doseže zopet varna tla.
„Naprej, Bimbo!" je zaklical Born, ki je prvi premagal svoje presenečenje. „Uiti nam lopov ne smel Za njim in spravimo ga s čerij!"
Dirjal je ven in črnec za njim, dočim je ostal Sigmund pri oknu.
Skozi stranska grajska vrata, ki jih je odprl Born z enim izmed ključev, ki jih je našel v kuhinji, sta dospela'na prosto. Črnec se je hitro otovoril z vrvmi in drogovi.
Kmalu sta stala tik pod stolpom, skozi katerega okno je gledal Sigmund in pod katerim je plezal Koh čez pečine.
Ta je besno zaklel, ko je zagledal nad seboj svoje zasledovalce in se je pognal še hitrejše naprej.
Born se je hitro odločil, si je ovil vrv krog telesa, vrgel drug konec krog ostre čeri in je zaklical črncu:
„Vi ste močnejši! Držite me na vrvi I Jaz splezam navzdol I"
Črnec je prijel za vrv, se je uprl z nogami trdno ob skalo in je počasi spuščal vrv navzdol.
Born se je nižal počasi v strašen prepad.
Tu je Koh obstal in je pogledal z srda spačenim obrazom kvišku. Uvidel je menda, da je izgubljen. Zatulil je besno, kakor divja zver.
Bližje in bližje mu je prihajal detektiv.
Sedaj je zdrčala nizdol druga vrv. Born jo je prijel in je naredil zanko. Stal je na skalnatem rtiču. Vrgel je zanko navzdol proti Kohu, a vihar jo je zanesel in padla je daleč proč od svojega smotra na gole skale.
Koh se je glasno zagrohotal. Stal je na čeri in se je oprijemal za njim se dvigajoče skalne stene.
Born je vrgel zanko vdrugič, pa zopet zastonj.
Čakati zanke v tretjič se je pa zdelo Kohu prenevarno.
Ko se je pa Born pripravljal, da bi se še bolj približal Kohu, je pa sklenil lopov obupen sklep.
Nenadoma se je spustil in je skočil s strašnim skokom v globočino.
Upal je gotovo, da bo dosegel prosto vodo in se rešil plavajo. Ali vihar je pihal s tako silo proti obah, da je zadržal Koha v padcu.
Zaslišal se je mozeg pretresujoč krik.
Born, ki se je sklgnil naprej, je videl, kako je padel Koh na glavo na ostro čer, ki je štrlela iz morja. Se enkrat se je pokaralo razbito telo zločinčevo, nato so ga za vedno požrli valovi.
Ko so bili uro pozneje trije prijatelji še vsi bledi in razburjeni vsled te strašne katastrofe v Sigmundovi sobi, je rekel Born:
„Lopov si je sam pisal sodbo. Sedaj nimamo tu niöesar več iskati, gospod baron! Hitimo v prestolico in poiščimo tam Vašo sestro, nesrečno grofico Melanijol"
„In z vašo pomočjo bodemo konečno dokončali svoje maščevanje!" je rekel Sigmund soglašaje.
Kmalu nato sta oba zajezdila svoja konja in sta odpotovala. Črnec je pa ostal sani pri starem Robertu.
133. p oglavj e.
Prodana.
Bilo je na večer drugega dne, ko sta dospela Lizika in Anton na cilj vožnje.
Na kolodvoru velikega pristaniščnega mesta v inozemstvu se je ustavil vlak.
Boječe in pričakujoče se je ozirala Lizika po mogočni dvorani. Upala je, da se bode tu sešla s svojim očetom. Zakaj je ni prišel čakat? Ali ga Sidonija ni obvestila, da pride ona semkaj ?
Tako se je vpraševala z občutkom tesne skrbi. Revici se še sanjalo ni, kako je bila prevarana in kakšna strašna usoda da jo čaka.
Njen spremljevalec vso vožnjo ni skoro nič govoril. Izustil je komaj dve, tri besede. Lizika se ga je čudno bala, dasi sama ni vedela zakaj, in čeprav niti slutila ni, kdo da je. Da bi bila to vedela, bi mu ne bila sledila niti za korak. Ali ni spoznala lopovskega hlapca Sidonijinega, kajti Anton si je nadel masko, pod katero bi ga tudi bistrejše oko ne spoznalo. In dobro je vedel, zakaj je tako malobeseden, kajti glas bi ga utegnil izdati.
Hitro je povedel Liziko skozi kolodvorsko dvorano in na njeno boječe vprašanje, kje da je oče, je samo z ramami sko-mizgnil.
Pred kolodvorskim poslopjem je stala dolga vrsta izvo-ščekov s svojimi kočijami. Anton se je previdno ogledal krog in krog, nato je namignil enemu izmed izvoščekov. Koje hotel pomagati Liziki v voz, je stopila ta korak nazaj in je vprašala razburjeno in boječe:
„Kam me hočete peljati?"
„K vašemu očetu!" je zagodrnjal Anton nestrpno s spremenjenim glasom.
„Kje je moj oče? Zakaj ni prišel na kolodvor?" je nadaljevala Lizika razgreto. „Ali ne ve, da prihajam jaz?"
„Ne ve, da sva došla že danes I" je poizkušal potolažili Anton vznemirjeno deklico. „Prosim, vstopite, gospodična! Popeljeva se naravnost k njemu."
„0! Ali je to res?" je vskliknila Lizika z glasom, iz katerega je govoril dvom in veselje obenem.
„Seveda!" je rekel Anton in jo je dvignil v kočijo. Povedal je še kočijažu neki naslov, nato je še sam vstopil.
Vožnja je trajala precej dolgo. Lizika, ki je gledala ves čas skozi okno kočije, je kmalu opazila, da prihajajo ven iz razsvetljenih cest osrednjega mesta v temne, samotne predmestne ulice. Nato naenkrat ni bilo več videti hiš. V daljavi se je sveulo neštevilno lučij, katerim so se bližali bolj m bolj.,-Tam je bilo pristanišče, kakor je povedal Liziki na njeno boječe vprašanje njen spremljevalec.
Končno so se pripeljali zopet do hiš, iz katerih se je slišalo vpitje in razgrajanje mornarjev.
Cisto na koncu dolge, temne ulice se je ustavil voz, pred nizko, za leseno ograjo skrito, tiho hišo, ki je stala popolnoma sama zase.
Anton je skočil z voza in je potegnil za zvonec poleg vrat. Nato je pozval Liziko, naj izstopi, in je plačal izvoščeka, ki je takoj obrnil in se je odpeljal.
Liziki je stisnila prsi tesnoba, ki si je sama ni .mogla razložiti.
„Križani Izveličar," je jeknila, „tukaj naj bi bil moj ljubi oče?"
Njen spremljevalec ni odgovoril ničesar. Prijel jo je za roko in jo je potisnil proti vratom, ki so se ta hip odprla. Moška postava, čigar obličja ni bilo mogoče spoznati, se je prikazala pred njima. Anton je spregovoril ž njim potihoma nekaj besed, nato je potegnil Liziko za seboj in vrata so se zaprla za njimi.
Šli so po peščeni poti med grmovjem proti hiši v ozadju, ki je stala sama zase tiho in žalostno. Nobene luči ni bilo videti od daleč v njej.
Ko so pa prišli bližje, je opazila Lizika, da se je svetila iz neke sobe skozi tesno zaprte oknica luč. Kmalu je stala z možema v tej sobi in z bojazljivo radovednostjo se je ozrla po prostoru.
Oprava te sobe, z dvema oknoma, je bila priprosta, pa prav udobna. Velik, staromoden divan, prevlečen s črnim usnjem, dva udobna fotelja in bela miza so stali ob eni steni. Dve omari sla bili napolnjeni, kakor se je moglo opaziti skozi steklena vrata, z raznimi porcelanastimi posodami, krožniki, kupicami.
Lizika je sedaj natančneje opazovala moža, ki je sprejel njo in njenega spremljevalca. Imel je obrit, bled obraz z mrzlimi očmi. Krog njegovih širokih ust se je zdelo, kakor da ■' plava na njih neprestan nasmeh, ali ta ni bil prav nič dobrodušen, ampak je dajal njegovim potezam zelo zopern in prežeč izraz.
Ta mož je bil agent, znani kupčevalec z dekhcami, ki mu je bila pisala Sidonija. Motril je sedaj Liziko pri svitu luči, kot da hoče preceniti, koliko dobička bo kaj napravil pri Liziki. In zdelo se je, da je popolnoma zadovoljen, kajti name-žiknil je veselo, nasmehnil se je, kar se je mogel prijazno in je pozdravil svojo nič slutečo ži'tvo.
Kljub vsej njegovi prijaznosti je bilo ubogi deklici tesno in čutila je, kako jo nekaj odbija od tega moža. Vzdihnila je nehote in z zasolzenimi očmi je vprašala:
„O, kje je moj oče?"
Agent se je spogledal z Antonom.
„Vaš oče, draga gospodična?" je odvrnil z najsladkejšim glasom, ki ga je premogel. „Njega še ni tu. Ali bodite vsled tega brez skrbi —"
„Veliki Bog!" je viknila Lizika vsa potrta. „Kje dobim očeta? O, peljite me takoj k njemu I" je prosila s prisrčnim glasom Antona.
„Ali pomirite se vendar, gospodična!" je nadaljeval agent in je prijel Liziko za roko. „Jutri bodete gotovo videli svojega očeta."
„Jutri? Zakaj pa ne danes in tukaj?" je nadaljevala Lizika z rastočim strahom. „Saj ste rekli," se je obrnila proti Antonu, „da me hočete peljati naravnost k očetu! Moj Bogi Kam ste me zavedli?"
„Na pravi kraj!" je zagodrnjal Anton surovo in nejevoljno. „Bodite vendar pametni in poslušajte tega moža, ki je dober prijatelj vašega očeta!"
Lizika se je ozrla z začudenim, vprašujočim pogledom v agenta, ki ji je hitel odgovarjati:
„Res je, gospodična! Tako je!" je hitel. „Vaš oče in tudi jaz — midva nisva slutila, da dojdete že nocoj. Sicer bi bil vaš oče tu."
„Kje je pa sedaj ?" je vprašala Lizika pozorno.
„Ne vem. Najbrž se pripravlja v mestu na odhod. Jutri pride sem."
„Ali za gotovo? Jeli rekel, da pride?"
„Gotovo!" je odgovoril agent. „Tu ste, gospodična, kakor je že rekel vaš spremljevalec, pri odkritosrčnem prijatelju vašega očeta."
„O, saj o tem ne dvomim!" je zaihtela Lizika. „Ali vendar mi je tako tesno! Ne vem — ali vam ne bi bilo mogoče še danes obvestiti mojega očeta o mojem prihodu?"
„Žalibog nemogoče, gospodična," je odgovoril agent s tonom globokega obžalovanja. „Ne vem, kje bi moral iskati vašega očeta. Ni mi povedal, v kateri gostilni se bode nastanil."
„Ali zakaj ni ostal moj oče pri Vas, če ste njegov prijatelj ?"
„Zakaj ni ostal pri meni? — Ponudil sem mu sicer svojo hišo za stanovanje, kakor se ume samo ob sebi, ali vaš oče je rekel, da je dovolj, če sprejmem v svojo hišo vas, njegovo hčer in rajši se je nastanil drugje."
„Pa se hočem torej zadovoljiti in tukaj počakati svojega očeta!" je vzdihnila Lizika s tesnobo v srcu.
„Prav tako, gospodična!" je rekel agent muzaje se. „Razumni ste in to me veseli. In tu ste tako na varnem, kakor pn svojem oöetu in za tega se vam tudi ni treba bati."
Nato je ponudil Liziki stol in je odšel za nekaj minut ven. Ko se je vrnil, je prišla za njim poštama ženska s čemernim obrazom.
Prinesla je tablet z jedili in ročko čaja, je postavila tiho vse skupaj pred Liziko in zopet odšla.
Lizika je le nerada ugodila agentovemu povabilu, naj je, Jedil se je komaj dotaknila in čaja je popila le eno čašo, kajti nekaj nerazumljivo težkega jo je tiščalo v srcu in čudna tesnoba ji je zapirala grlo.
Moža sta se pa vsedla k eni izmed omar, agent je potegnil iz nje desko in postavil gor steklenico vina in kozarce. Nato je s svojim gostom krepko pil in pri tem sta se pogovarjala tako potihoma, da Lizika ni razumela niti besedice.
Ko je potisnila krožnik cd sebe, je vstal agent in je stopil k vratom v ozadje sobe.
,Utrujeni ste gotovo, gospodična!" je rekel ljubeznivo. „Tu zraven sem vam dal pripraviti priprosto počivališče. Spali bodete mirno in varno pod mojo streho. In jutri zjutraj bodete lahko pozdravili svojega očeta!"
Lixika je prestopila prag kakor v sanjah. Vsi udje so ji postali naenkrat tako težki, res je začutila utrujenost in oei so ji kar same lezle skupaj. Odkod, je to prišlo tako nenadoma?
Agent je stopil za njo v tesno izbico, je prižgal svečo, voščil Liziki s hinavskim nasmehom lahko noč in zopet odšel.
Lizika je postala za nekaj hipov nepremično sredi izbe, je ogledovala sivo pobarvane stene, belo posteljo, komaj čevelj visoka okna z lesenimi polkni. Nato je inštinktivno zapahnila duri in se je opotekla proti postelji, kamor se je zgrudila kakor pijana. Še enkrat je hotela zbrati vse svoje moči, da bi se slekla, pa že ni mogla več, .zavest jo je zapustila. — — —
Kakor hitro so se zaprla za Liziko vrata, je poklical agent zopet deklo.
Ta je odnesla ostanke jedi in čaja ven in moža sta se vsedla k novi steklenici vina k mizi.
„Tako!" se je muzal agent, nalivajoč kupice. „Sedaj sva konečno sama med seboj, sedaj laliko govoriva odkrito besedo."
„Hm I" je oporekal Anton in se je ozrl proti vratom v izbi. „Utegnila bi naju slišati. Lahko bi nastanili deklico tudi v kaki drugi sobi."
„Gotovo bi to lahko storil, dragi moj!" se je nasmehnil agent zvijačno. „Ali tu notri je najbolj na varnem. In pri-sluškavala nama ne bode, za to vam jamčim. Popila je sicer samo eno čašo čaja, ali moja gospodinja se razume na take stvari; ta je reč že tako uredila, da ne izostane zaželjen uspeh."
„Aha!" se je zasmejal Anton zadovoljno. „Dali ste take pijače, da jo je omotila? — To je dobro! Tako torej lahko nemoteno uravnava svoje stvari."
„Tako je," se je zarežal agent. „Pijva najprej na dobro srečo."
Spil je iz kupice do dna in Anton ga je posnemal in mu je začel pojasnjevati vso reč podrobno. Ker mu je postala ponarejena brada in lasulja nadležna, ju je odložil.
„Sedaj se mi ni več bati, da bi me videla in spoznala," je rekel.
„A tako?" se je začudil agent. „Dekle vas pozna kot svojega sovražnika?"
„Da. Če bi bila vedela, kdo da sem, tedaj — tedaj bi pač ne prišla sem z mano."
„Tako — tako!" se. je smehljal agent, kot mož, ki razume, za kaj se gre. „Tega nisem vedel. Me sicer tudi prav nič ne briga; to mi je konečno vsejedno, kdo da je deklica, odkod da prihaja in tako naprej. Kajti, če se pobotava, bode prišla jutri zjutraj že v druge roke."
„Kam nameravate pripraviti dekle?"
„Na Turško I" je odgovoril agent tako mirno, kot da se gre za kupčijo z blagom, ne pa kot da se gre za človeško življenje.
„In jutri se že odpelje? No, to je krasno I" je prikimal Anton zadovoljno. „Radi morebitnega poizvedovanja od strani policije mislim tako."
„Kaj? Pa se vsaj ne briga policija za to dekle?" je vpraševal agent skrbno.
„Sedaj ne več I" ga je ipomiril Anton. „Saj veste, da prihajava od daleč in poleg tega še iz inozemstva. Doma je res iskala Liziko policija, pa zvodili smo jo za nos in —"
„Ali ste popolnoma gotovi, da je ne bode zasledovala do sem? Da nič ne sluti, da ste odpeljali dekle?" je vpraševal agent z rastočim nemirom.
„Nikdo ničesar ne sluti!" ga je pomirjal Anton. „Zakaj se tako bojite?"
„Biti moram zelo — zelo previden 1" je odvrnil agent s poudarkom. „Policija mi je vedno za petami. Doslej se je sicer še vse dobro izšlo — ničesar mi niso mogli dokazati. Gorje nama pa, če — no, saj razumete 1 Bila bi zrela za kaznilnico. Postave tu pri nas so prokleto stroge."
Anton je zamahnil z roko, češ: „Kaj za to?I"
„Le ne preboječe, mož I" je rekel. „V tem slučaju ste popolnoma varni. Z deklico bodete napravili imenitno kupčijo, kajti kaj takega ne dobite vsak dan."
„Že res. Da, da, Aetna je!" se je namuznil agent. „Prokleto fletna! — No, pred vsem mi povejte, kakšno ceno zahtevate?"
„Ničesar ne zahtevam."
„Ničesar?" se je začudil agent in je strmel v Antona z odprtimi ustmi. „Ali govorite resno?"
„Popolnoma resno!"
„Res? Podariti mi hočete to deklico?"
„Da!" se je zasmejal Anton, ki se mu je dobro zdelo, da se agent tako čudi. „Storite ž njo, kar hočete. In če si prislu-
72a
žite na dekletu lepo svotico — no, jaz vam dam svoj blagoslov!"
„Tristo vragov! Kaj takšnega se mi pa še ni zgodilo!" je vskliknil agent in glas se mu je tresel veselja. „Mož! Ali pa veste tudi, da mi podarite s to deklico celo premoženje, prav lepo premoženje?"
„Makari ! Želim vam dobro srečo!" se je grohotal Anton in si je nalil kupo do roba.
Agent je zmajeval z glavo, kakor da ne more razumeti Antona. Motril je nekaj časa Antona pozorno ]n prežeče, a ta je gledal tako resno in ra\'nodušno, da agent ni mogel več dvomiti. Sedaj je zgrabilo agenta prekipevajoče veselje. Skočil je pokoncu in je ponudil Antonu svojo desnico čez mizo. Ta jo je stisnil s svojo desnico — lopova sta se razumela.
„Če vam morem kedaj v življenju kaj pomagati, tedaj se obrnite name!" je rekel agent stresaje Antonovo desnico.
„Hvala!" je odvrnil ta suho. „Upam, da ne pridem v zadrego ! — Sedaj mislim, da je najina kupčija opravljena," je rekel in pogledal pri tem na uro. „Čas je, da odidem."
„O, ostanite vsaj do jutri moj gost!" je prosil agent uslužno. „Čemu bi hodili v gostilno? Pri meni imate prav tako udobno in varnejše je glede policije."
„To je res! Ampak v gostilni sploh nisem nameraval nočevati; mislil sem se odpeljati takoj z nočnim vlakom, če hitim, pridem še o pravem času na kolodvor."
„O tem dvomim! Tukaj zunaj ne dobite nikjer nikakega voza. Torej le ostanite in potujte jutri zjutraj!"
Anton se je vdal. Agent je prinesel steklenico najboljšega in lopova sta popivala naprej.
„Sicer pa" — je pričel čez nekaj časa zopet agent — „proti polnoči pričakujem kapitana ladje, s katerim imam redno zvezo v svrho kupčije. Dobila bodeva torej družbo. Dedec je skopuh in vražje stisnjen. Če bi shšal, da ste mi podariU deklico — "
„Ne bojte se ničesar od moje strani! Ne bodem vam pokvaril kupčije!"
„Dobro! Rekel bodem torej kapitanu, da sem vam plačal velikansko svoto za dekle."
,Radi mene lahko!" je prikimal Anton pokroviteljsko. „Radoveden sem pa, kako bodete odpravili jutri deklico odtod brez škandala?"
„Malenkost!" se je nasmehnil agent in zamahnil z roko.
„O, ne poznate dekleta!" je svaril Anton resnobno. „Hotela bode na vsak način tukaj počakati svojega očeta."
„Ona sploh vedela ne bode, da jo bodemo odpravili od tod! Ko se bode zbudila, bode že na ladji."
„A tako! Kapitan jo bode vzel takoj s seboj?"
„Da! In jutri na vse zgodaj se ladja že odpelje."
„Zelo ljubo mi je, da gre reč tako naglo!" je rekel Anton in je radostno mel roke. „Tedaj sem torej lahko pomirjen. Deklica se ne povrne nikdar več."
„Ne, gotovo ne! Oe jo ima enkrat kapitan v rokah, je ne reši več niti angelj, niti vrag!" je rekel agent med surovim grohotom.
Anton se je grohotal ž njim. Pil je s svojim lopovskim tovarišem in vino je bilo dobro.
„Kako bodete pa spravili deklico tu ven iz te izbe, ne da bi jo zbudili?" je vprašal Anton po kratkem premoru. „Slišal sem, da je od znotraj zapahnila vrata!"
„O, to je mala stvar!" je odvrnil agent malomarno, „Na take slučaje smo pripravljeni, kajti lahko si mislite, da ni ta prva, ki spi tu notri! V vratih je priprava, ki mi omogoči, zapah od tu poriniti nazaj."
„Vi ste pa praktikus!" se je zasmejal Anton iznenaden.
Po daljšem öa,su je vstal agent rekoč:
„Za hip mi morate oprostiti, cenjeni prijatelj! Blizu polnoči je in kapitan je navadno zelo točen. Iti mu moram odpirat vrata."
Anton je prikimal. Le malo časa je bil sam, ko so se oglasili pred hišo tihi koraki. Hišna vrata so se zopet zaprla.
Kmalu za tem je vstopil agent in za njim je prišel visok, robusten mož v temnem plašču, čigar ovratnik je imel privihan čez ušesa.
Prišlec je vrgel plašč in klobuk od sebe. Nato je pozdravil Antona, prožeč mu svojo mogočno, kosmato, trdo desnico v pozdrav. Stisnil je Antonu roko tako krepko, da se je ta le s težavo premagal, da ni od bolečine zastokal.
Ta kapitan, kakor ga je agent uljudno nazival, je bil orjaška postava z vnanjostjo pristnega mornarja, in sicer navadnega mornarja. Njegovo zagorelo obličje je bilo poraslo s podivjano črno brado, njegove temne oči so imele hud, bodeč pogled. Brez posebnih okolnosti se je vsedel v enega izmed foteljev, ki je pod težo njegovega telesa stokal in škripal, in je takoj posegel po vinski steklenici. Agent je hitro postavil pred njega kupico. Kapitan jo je nalil do roba in je zvrnil na en dušek vsebino v svoje suho grlo.
Ker se je steklenica tako izpraznila, je postavil agent na mizo drugo in je postregel svojima gostoma. Do tedaj ni spregovoril kapitan nobene besede in Anton je ogledoval tega nenavadnega moža z začudenjem.
,Kje je blago?" je sedaj spregovoril v surovem basu.
Agent, ki je razumel, da misli Liziko, je nemo pokazal na vrata v izbo.
Kapitan je vstal in je stopal z velikimi koraki kolikor je mogel na lahno proti vratom. Agent ga je prehitel in Anton je stopil za njima.
„Sedaj spi," je povedal agent in je zavrtel navskrižno vreteno pri vratih, tako da je odskočil zapah.
Kapitan je malomarno prikimal, potisnil je agenta v stran in je odprl vrata. Vsi so radovedno pogledali v izbo. Na mizi je še gorela luč, kajti Lizika je ni bila upihnila. Revica je ležala še popolnoma oblečena v trdnem spanju na postelji. Žarki luči so se usipali svetlo na angelsko čiste poteze njenega obraza, lasje so se ji bili razvezah in so valovah v zlatih kodrih krog zardehh lic. Lepa speča deklica je bila slika, ki bi morala napolniti vsako čuteče srce z radostjo in gi-njenjem.
Ali ti trije vragi v človeški podobi, ki so stali na pragu in so opazovali nič hudega slutečo deklico, so bili brez vsakega plemenitejšega čuta; ta pogled ni ganil nikogar izmed njih.
V tem hipu — ali se ni zganila postava speče devojke? Ali se bode zbudila in z grozo spoznala svojo strašno usodo? Toda ne, njene veke so ostale zatvorjene, ali lepe sanje so ji menda igrale pred dušo, kajti čaroben nasmeh je spreletel njene ustnice. Šepetala je komaj slišno:
„O, očel Ljubi oče! Sedaj sva zopet združena! Sedaj bode zopet vse dobro. Ljubi Bog naju bode varoval, da bodeva srečno dospela u tujo deželo. — In koneeno bode prišla tudi najina nedolžnost na dan! — Tedaj se povrneva! — Da, in tedaj ljudje ne bodo več mislili, da si morilec! — Ah, in tudi na meni ne bode ležala več strašna sumnja — kaj ne, ljubi oče, saj veruješ, da je tvoj otrok nedolžen?"
Še več je govorila v sanjah, pa besede so ji zamrle v neumljivem šepetu.
S pridržano sapo so poslušali trije satani. Sedaj je stopil kapitan korak naprej, pogledal je še spečo z dolgim pogledom juda, ki precenjuje blago, nato je upihnil svečo in vsi trije so odšli iz izbe.
Ko je agent zapahnil vrata nazaj, kakor so bila, so se zopet vsedli za mizo. Nekaj časa so vsi molčah. Kapitan je bil zelo zamišljen in je pil skoro neprestano.
„No, kapitan," seje oglasil konečno agent nestrpno, „kako vam je všeč punca?"
„Hm — precej fletna!" je zagodrnjal kapitan in je sko-mizgnil z rameni. „Toda ni imponujoča postava. Nekoliko premajhna in prenežna."
„Oho!" se je zasmejal agent. „Na ceno hočete pritisniti, kapitan! Pa ne bode nič pomagalo. Drago blago!"
Kapitan je srepo pogledal in je zarenčal:
„Tako? Koliko?"
„Ne izpod trideset tisoč goldinarjev."
„Kaj?" je zarohnel kapitan in je ošvignil agenta s svojimi iskrečimi se očmi, kot da ga hoče požreti. Skočil je s stola
pokonci, se je zopet spustil nazaj, da je zaškripal, kot da je prišla njegova zadnja ura, in je gromovito udaril s stisnjeno pestjo po mizi, da so zažvenketale steklenice in kupe.
»Trideset tisoč! Ali ste znoreli?"
„To je najnatančnejša cena!" je odgovoril agent s hladnim mirom.
„Vrag naj me vzame, če plačam le polovico!" je kričal kapitan. ,Za tako porcelanasto punčko —je dostavil za-ničljivo.
»Premislite se, kapitan!" je rekel agent in se ni dal premotiti. „Vam bo prinesla ta kupčija najmanj petdeset tisoč, to dobro vem."
Kapitan je nagrbančil čelo in iz njegovih očij so sikali bliski. Klel je in se pridušal in se je zvijal na svojem sedežu sem in tja, kakor da mu hoče vzeti kdo življenje.
„Hudiča!" je zarenčal konecno. „Dvajset tisoč bom tvegal, dasi vem, da bom polovico zgubil! — Torej top! — Dvajset?"
In pomolil je agentu svojo široko roko. Pa ta je z za-ničljivim nasmehom zmajal z glavo.
„Trideset!" je vstrajal hladno.
Isti prizor se je še enkrat ponovil. Kapitan je divjal in se je vedel, kot da ga hoče njegov tovariš oropati. Anton se ni vmešaval v prepir, ki mu je bil v veliko zabavo. Ko je pa postajal hrup, ki ga je delal kapitan, hujši in hujši, je opomnil, da bi se utegnila zbuditi Lizika.
„Kaj mi to mari!" se je obregnil kapitan jezno ob posredovalca. „Nisem jaz kriv. Jaz ne sklenem te kupčije."
„To bi mi bilo zelo žal!" je odvrnil agent mirno, kije menda jako dobro poznal svojega moža. „Z ozirom na najino staro prijateljstvo, kapitan, bi prepustil deklico še najrajši vam. Pa — če nočete — jutri že dobim —"
„Kdo pa pravi, da nočem?" gaje prekinil mornar surovo. „Rajši še prebolim malo izgubo, kakor bi privoščil to stvar komu drugemu. Torej petindvajset — he?"
„Ne, niti goldinarja ne popustim."
„No, za vraga, naj pa bode za enkrat I" je klel kapitan jezen. „Polovico sedaj, ostalo pozneje, kakor po navadi — kaj ?
„Da!" je prikimal agent, ne da bi premišljal.
Stokaje in vzdihovaje je sedaj privlekel kapitan iz nekega notranjega žepa rudeöo usnjato listnico in je vzel iz nje kupček bankovcev. Naštel jih. je med nejevoljnimi kletvicami na mizo.
Agent se ni niti najmanj zmenil za čudne navade svojega tovariša, kajti bil ga je morda že vajen. Hotel je ravno spraviti papirje, kar se odpro vrata v izbo in na pragu se prikaže Lizika, bleda liki mrlič.
Hrup jo je zbudil. Slišala je še del strašne pogodbe in je iz nje spoznala strašen svoj položaj.
Trije možje so onemeli. Nepremično so obsedeli in kakor okameneli so strmeli v tako nenadoma vstopivšo deklico. Tu .je ugledala Lizika Antona, ki se je prepozno zavedel in je posegel po svoji ponarejeni bradi in lasulji. Spoznala ga je prvi hip in kriknila je v pretresujoči grozi:
„Usmiljeni Bog! V čegavih rokah sem?"
Kapitan se je prvi zavedel. Vstal je in je pristopil k strahu se tresoči deklici.
„Le hladno kri!" je rekel surovo. „Če si pametno, lepo dete moje, se ti ne bode zgodilo prav nič hudega. Sedaj si moja!"
„Križ božji! Kdo pa ste vi?" je jecljala vsa zmedena in se je opotekla nazaj pred mornarjem. „Ali kaj vprašujem? Tovariš onega lopova ste!" je zavpila in je pokazala Antona. „Vse je bila samo laž in prevara. Sem me je pripeljal ta človek! O, moj Bog! Moj oče — tega pač zastonj iščem tod! Prodana sem! O Bog, usmili se me!"
„Čisto prav govoriš, dete!" je odvrnil kapitan. „Prodana si, in sicer meni. Prokleto veliko sem plačal zate!" Režal se je s satanskim nasmehom.
Lizika je strmela vanj kakor brezumna. Ni še mogla razumeti vso velikost svoje nesreče, ni še vedela, kaj nameravajo ti možje z njo, ali to je vedela, da jo čaka strašna usoda.
„Milost božja 1" je kriknila in se je umaknila pred kapitanom, ki je stegnil režeč se po njej roke.
In s pogumom obupa je zbrala prestrašena deklica vse svoje moči in je skočila, še predno so jo mogli zadržati trije lopovi, k oknu, je odprla polkna in je klicala skozi okno na pomoč.
Daleč so se glasili klici skozi tiho noč. Že je hotela skočiti Lizika skozi okno, tu se je opogumil kapitan. Z divjo kle-tvino je skočil k oknu in je ravno še v pravem trenotku ujel deklico za frfotajočo obleko in jo je potegnil nazaj v sobo.
V blaznem smrtnem strahu se je borila Lizika za svojo prostost. Ali kaj so premogle njene šibke moči proti sili tega razbojnika!
Neprestano je klicala na pomoč, dokler ji ni zatisnil kapitan s svojo široko roko ust in tako zadušil njenega obupnega glasu.
Agent je medtem naglo skočil k oknu in ga je zaprl, kakor tudi polkna. Nato je hitro vzel iz neke omare stekleni-čico z nekako belo tekočino, je ž njo poškropil svoj žepni robec in ga je pobliskoma pritisnil obupani deklici pod nos.
Polagoma so se pomirile krčevite kretnje uboge ujetnice. Omotilno sredstvo je delovalo. S težkim, tresočim vzdihljajem se je konečno zgrudila Lizika v roke kapitanu. Ta jo je nesel v izbo, jo je položil na posteljo in je jezno in mračno ogledoval mrliškobledo obličje mlade revice.
„Hudiča!" je zarenčal. „Ta mi bo dala še opraviti! Da bi jo le že imel na svoji ladji! Kako dolgo bo pa trajala omotica?" se je obrnil vprašujoče na agenta, ki je stal za njim.
„Pol ure gotovo!" je rekel ta, še ves razburjen. „Hitro morate oditi, kapitani"
„No, da le dospem ž njo do.kakega voza, potem ne bode več sile!" je zamrmral mornar. „V pol ure sem lahko ž njo v pristanišču in tedaj ji dam torbo na usta, da ne bo mogla kričati!"
Po teh besedah je stopil z agentom nazaj v sobo in se je začel odpravljati na odhod.
Anton je gledal ves ta prizor, ki se je odigral z neverjetno hitrostjo, ves nemiren.
„Upajmo, da zunaj ni nikdo slišal njenega vpitja, kaj ne, da ne?" je vprašal skrbno.
O, tega se res ni bati. Kraj tod okrog je ponoči tako samoten, kakor pokopališče!" je odvrnil agent. „In tu v hiši ni razen moje gospodinje nikogar. Ta je pa seveda tako takih rečij vajena."
Medtem se je ogrnil kapitan s svojim plaščem. Šel je zopet v izbo, je dvignil kakor mrtvo deklico s postelje in jo stisnil kakor dojenčka k sebi pod plašč.
„Pa dobro srečo na pot, kapitani" je rekel agent in je silil proti vratom. „Kako daleč imate do svojega voza?"
„Komaj pet minut. Na bližnjem vogalu me čaka."
Poštenjaka sta si stisnila roki; nato je odprl agent vrata in je hotel iti pred svojim tovarišem, da bi mu odprl hišna vrata. Pa na pragu je obstal in hulil s prestrašenim pogledom iu prebledelim obrazom v svoja dva tovariša, ki sta stala tudi kakor ohromenela od strahu in se nista ganila z mesta.
Kriče, s pretresujočim, rezkim glasom je zapel hišni zvonec . . .
Nato zopet mrtvaška tišina.
„Grom in peklo!" je zaklel besno kapitan. „Kaj je to? Ali smo izdani?"
„Menda!" je rekel agent tresoč se in ves sam iz sebe. „Tako zvonenje poznam dovolj dobro. To je policija!"
Anton je prestrašen zavpil. Kapitan je klel in je stal za hip ne vede, kaj naj stori, divje strele sikajoč iz očij.
Predno je mogel kdo priti do kakršnegakoh sklepa, je drugič zazvenčal zvonec in tokrat glasnejše in dalje nego prvič.
„Gospod Bog!" je zastokal Anton v strahopetni grozi. J,Kako se rešim?"
„Le mir in hladno kri!" je velel kapitan, ki se je prvi opogumil. „Nimajo nas še!"
„Deklica mora iz hiše!" je hlastno govoril agent. „Kajti če jo najdejo tu, smo vsi skupaj izgubljeni. Kapitan, hitro morate ž njo od tod I"
„Lahko se reče," se je srdil ta. „Ali kje ven? V pasti
smo."
„Le hitite!" je priganjal agent. „Skozi zadnja vrata morate in čez kanal! Čoln bodete že tam kje našli. Hitro! Nič časa ne smemo izgubiti!"
„Jaz grem tudi!" se je odločil Anton. „Kajti tudi mene ne sme policija dobiti tu."
Niti kapitan, niti agent nista ugovarjala. Vsi so hiteli proti zadnjim vratom v hiši in od tod čez vrt. Ne meneč se za neprestano zvonjenje so drveli trije lopovi proti malim vratom v leseni ograji. Agent je tekel naprej. Prvi je dosegel mejo vrta in vrata v ograji. Predno jih je pa odprl, je splezal na ograjo in je pogledal čez.
„Nikogar ni videti. Vse temno!" je zašepetal, ko je skočil zopet na tla in je zaprl vrata.
Kapitan z Liziko pod plaščem in Anton sta stekla ven. Agent je naglo zaprl za njima in se je hitro obrnil nazaj proti hiši.
Tu — brlizgajoč žvižg. Počil je strel — glasovi so se shšali — nato zopet globoka tišina.
Tresoč se strahu je stal agent in poslušal. Pa vsaj nista prišla njegova tovariša v roke policiji? Ali so jima odvzeli plen in ju prijeli? —
' S tresočimi koleni, v groznem strahu je stal trenutek pozneje pri hiši. Tu ga je sprejela prestrašena njegova gospodinja, ki mu je pokazala v nemi grozi proti glavnim vratom, od koder je prihajalo čez vrt pred hišo več temnih postav, ki jih je spoznal agent po svetilkah, gumbih pri obleki in po orožju kot policijske uradnike. — — —
134. poglavje.
Zvodeneli upi.
Njegov prijatelj Koh je hitel pred starim Robertom na grad Čemšenik, a Fogel med tem ni tratil časa v brezdelju.. Predno je še enkrat poiskal Pavlo in nastopil proti nji odločilen korak, je sklenil dobiti v svojo oblast Melanijo.
V	ta namen je porabil podoben načrt kakor pri starem Robertu. Kohova žena je morala pisati še eno pismo s pisavo stare Dore in to pismo se je naslovilo na Melanijo. Fogel je nesel pismo v rezidenco, a ga ni oddal na pošto, ampak ga je poslal po postrešeeku v hotel kneginji Orlovi.
Nato je vzel voz in se je peljal v zakotno gostilno v skrajnem severnem predmestju. Tu je nameraval počakati na uspeh svoje zvijače. — — — — — — — —• — —
V	hotelu pri kneginji je bilo v istem času vse pokonci.
V	očigled pretečega prihoda svojega soproga je sklenila kneginja kar najhitreje zapustiti prestolieo in Melanija, ki se je prej tako upirala odhodu, sedaj ni samo soglašala s kneginjo, ampak je postala celo nestrpna.
Bila je s kneginjo v salonu in obe sta se pridno pripravljali na odhod. Tu je vstopil sluga in je dal Melaniji pismo z opazko, da ga je pravkar prinesel postrešček.
Komaj je preletela Melanija z očmi črke naslova, kar se ji izvije iz prsij pridržan krik, in vse s čimur si je toliko časa dala opraviti, vrže od sebe; smrtnobleda jeclja nekaj besed v oprostitev in hiti proti vratom.
„Ej, draga 1 Kaj pa je?" je vskhknila kneginja začudena. „Od koga ste dobili pismo?"
Melanija jo je pogledala s prosečim pogledom in je odhitela v svojo sobo.	,
Kneginja je začudeno odkimavala in je v skrbeh vzdih-nila. Doslej Melanija še ni povedala svoji materinski prijateljici svoje žalostne povesti, dasi je že enkrat nameravala to storiti. In plemenita kneginja ni silila v njo. Hotela ji je pustiti časa in potrpežljivo čakati. Od onega večera, ko se je odigral žalostni nastop v hiši odvetnikovi, je postala Melanija še veliko žalost-neja in še bolj plaha, kar je kneginjo in Aleksandra nemalo bolelo.
Nekaj časa je ostala kneginja sama. Nehala je pospravljati in v turobne misli zatopljena se je vsedla poleg okna. Konečno jo je zaskrbelo, da Melanije tako dolgo ni. Dvignila se je in je hotela oditi v Melanijino sobo, kar je prišel zopet sluga in naznanil z vznemirjenim obrazom:
„Njegova svitlost knez."
„Kaj? Moj soprog?" se je zgrozila kneginja.
„Da, svetlost! Knez prosi za vstop!"
„Moj Bog! On tu?" je dihnila kneginja tresoč se in vsa slaba. „Kje je moj nečak?" je vprašala na to hlastno.
„Knez Aleksander je v svoji sobi."
„Prosi ga, naj pride takoj k meni. Mojemu soprogu pa naznanjam, da ne želim osebnega razgovora," je nadaljevala prestrašena dama z bliskovito hitrico. „Ah, moj Bog!" je jek-nila ob pogledu, polnem groze, proti vratom, skozi katera je pravkar vstopil knez Orlov s smehljajem na obličju — „prepozno 1"
Namignila je slugi in ta se je odstranil. Nesrečna žena je bila vsled tega nenadnega svidenja tako prestrašena in razburjena, da se je mogla le z največjim naporom vzdržati pokonci.
Knez Orlov je stopil z vso sigurnostjo in premočjo soproga bližje k svoji ženi in je rekel s prezirljivim nasmeškom:
„Zdi se mi, da vam prihajam jako neprihčno, madam! V potezah vašega obličja čitam prej prestrašenost in nevoljo kakor veselje vsled tega svidenja po tolikih letih!" .
„Res je!" je odvrnila kneginja in se je vzravnala ponosno in odločno. „Zelo se čudim, da si drznete še po tolikih bole-
činah, ki ste mi jih bili povzročili, stopiti pred me. Tudi resno niste mogli misliti, da me bo vaš prihod razveselil. Nisem želela svidenja in sem vam to tudi dala čutiti. In nameravala sem zapustiti mesto, da vam grem s pota. Prišli ste žalibog prej nego sem mogla slutiti."
„Da, vidim, pripravljate se na odhod," je rekel knez ironično. „In hvalim svojo dobro srečo, da nisem prišel prepozno."
„Prosim vas, kaj mi imate še povedati?" ga je prekinila kneginja z razgretim iu pikrim glasom. „Ne drznite se upati, da me dobite danes drugačnega mnenja kot sicer!"
„S to opomnjo mi prihranite uvod, madam!" In nasmehnil se je knez z njemu lastno, sarkastično ljubeznivostjo. „Saj dovolite?" — In s kretnjo domačnosti se je vsedel na fotelj. „Prosim, vsedite se vendar! Tako se da mnogo prijetnejše kramljati. Hm! Še pred nedavnim časom niste bili prav nič nenaklonjeni ločitvi najinega zakona, kakor sem jo jaz predlagal. Poslali ste celo mojega nečaka k meni v Monako in ste mi po njem naznanili svoj sklep. Nato se nenadoma premislite in z meni nerazumljivo trmo protivite ločitvi."
„Ker sedaj poznam vzroke, zakaj si tako želite ločitve. Ali ne mislite, da bom kar tako meni nič, tebi nič prepustila svoje mesto kaki grofici Ratiborski. Nočem, da bi se ime, ki sem ga toliko časa nosila, na tak način oblatilo!" je vzplam-' tela kneginja v plemenitem ogorčenju.
„Ne razvnemajva se, madam! Karkoli smatrate za tako^ da smete očitati meni ah grofici Ratiborski — e! Kak stik ima vse to z najino stvarjo? Oba živiva že leta dejansko ločena, v resnici nisva več zakonska, ampak sva zvezana kvečjemu še z vezjo istega imena. Kaj hočete? Ste li menili, da bom živel kakor kak menih? Vi seveda, vaše življenje je kakor življenje svetnice. Jaz zahtevam zase pravico, da se smem zabavati, kakor je meni všeč."
„Te pravice vam nikakor nočem kratiti. Počnite, kar hočete! Vendar i vi ne zahtevajte od mene, da pohodim ime Orlov. Oe že nimate nikakih ozirov do mene, bi rnorali vendar pomisliti, da vrže vsak škandal i na vašega nečaka Aleksandra grdo senco."
„Ne vzhitite se preveč s svojim pridigovanjem morale, madam! Že v prejšnjih časih ste imeli to neprijetno in nepotrebno navado in to je bilo glavno vsled česar sem se bil ločil od vas. Osianiva vendar konečno ;pri stvari I Uvideti morate vendar, da je ločitev za naju oba najkoristnejša. Potem imate VI svojo prostost in istotako jaz. Da se kedaj zopet zediniva, na to vendar še misliti ni!"
„Ne, nikakor ne!"
„No torej! Udajte se vendar konečno!"
„Menda sem vam dovolj jasno razložila, zakaj ostanem pri sklepu, kakor sem ga spremenila!"
„Moj Bog! Madam! Velikanske potrpežljivosti zahtevate od mene. Pomisliti morate vendar, da so mi kot vašemu soprogu na razpolago sredstva, vam vaš zakon tako otežkočiti, da si boste v kratkem sami želeli ločitve!"
„Kaj? Pretite mi? Ali ne boste me oplašili, ne. In pred nasilnostjo od vaše strani me bo varoval Aleksander!"
„Do tega nima nikake pravice in jaz bi si tudi ne dovolil od njegove strani nikakega vmešavanja v moje stvari, ki mu niso nič mari, madam. Kratko malo: ločitev hočem in znal bom doseči, kar hočem, na to se zanesite, madam! Ljubo bi mi bilo, da bi se pogovorila mirnim potom, pa nočete tega. Ostati hočete kneginja Orlova — dobro! Smatram se torej zopet za vašega moža in bom ostal pri vas, kakor mi kot takemu grel"	•
„Jaz danes odpotujem!"
„Hm! Lahko bi vam to prepovedal, madam! Vendar nočem vam kratiti volje. Potujte — jaz vas pa seveda spremljam!"
„Upam, da bo Aleksander to preprečil!"
„O, nikakor ne, madam I Tega pa ne*more! Povem vam 4isto odkrito, kak načrt da imam. Hočem vas samo prisiliti, dafse ne protivite več ločitvi. Dobro veste, če sedaj odpotujete, da jaz lahko vzamem to kot pretvezo, češ, da ste me zlobno zapustili. In to bi tudi storil. Pravica bi bila tedaj na moji strani!"
Doslej se je nesreßna žena vzdrževala z vsemi močmi svojega duha pokonci in je s ponosom odbijala brutalne napade svojega moža. Sedaj je omagala.
Nikake rešitve ni več videla in obupno si je zakrila lice z rokami ter se zgrudila na stol poleg sebe.
Samozadovoljstvo je napolnilo ledeno dušo kneževo. Prezirljiv, mrzel nasmeh mu je zaigral krog usten. Začutil se je tik pri smotru svojih želja in triumfoval je sam pri sebi. Hitro je vstal s fotelja in je stopil k svoji soprogi.
„V takih okoliščinah bote pae popustili, ne li, madam?" je rekel zasmehljivo. „Dovolj dobro me poznate in veste, da hočem svojo voljo vedno uveljaviti in da jo bom tudi v tem slučaju dosegel. Ne prisilite me torej do sredstev, ki bi bila za vas zelo neprijetna 1"
„Kaj takega se bo dalo pač še preprečiti!" je zadonel v tem trenutku od vrat sem razburjen glas Aleksandrov in v nastopnem trenutku je stopil mladi mož k svojemu stricu.
Pri zvoku njegovega glasu je v kneginji oživelo kakor nekaj novega; kakor da išče zadnje opore, je poiskala njena roka Aleksandrovo in se je je oprijela; med solzami se ji je izvil iz prsij vesel vskhk: „Hvala Bogu, da si prišel 1'
S strupenim pogledom je meril knez svojega nečaka. Njegov obraz se je stemnil in ošabnost se mu je zarisala v potezah; z rezkim glasom je zagrmel nanj:
„Zdi se mi, da tvoje vmešavanje prav lahko pogrešava. Kar se imam pogovoriti s tvojo teto, se zgodi najboljše med štirimi očmi. Bodeš torej tako dober, da se zopet odstraniš!"
„To bom storil le tedaj, če bi to teta želela!" je odvrnil Aleksander in je zavrnil sovražne poglede razsrjenega strica z zaničevanjem. „In ker me je teta dala poklicati, mislim pač, da želi mojo navzočnost. Po tem, kar sem pravkar slišal, bi tudi mislil, da teta mojega varstva nujno potrebuje."
„A, ti si prisluškoval? Krasno! Vedel boš torej tudi, kaj hočem!"
„Da, to vem!" se je razvnel Aleksander. „Ali uračunili ste sel Dokler sem jaz tukaj, svojih nasilstev ne bodete udej-stvilil"
„Dragi AleksI Ne razgrevaj se tako!" je ihtela kneginja. „Saj bo zopet šlo!"
„Več spoštovanja do svojega strijca, öe smem prositi!" je siknil knez in je stopil s pretečo kretnjo tik k Aleksandru. „Do česa se predrzneš? Sedaj resno zahtevam, da naju pustiš sama !"
„Ne, nel Ne odidi, AleksI" je vskliknila kneginja plaho. „Ostani pri meni!"
„Da, ostanem, ljuba teta!" je rekel mladi mož nežno in se je nato s temno odločnostjo obrnil k svojemu strijcu. „Kot strijc in glavar družine zahtevate, da vas spoštujem? Pomisliti pa morate, da nisem negoden deček in da morem razsoditi, na čegavi strani je tukaj krivda."
„Predrzneš se celo biti mi sodnik in mi očitati to aili ono?"
„Ne sodnik hočem biti, ampak naravni zaščitnik svoje tako sramotno razžaljene tete, ki se ji je pretilo na ta način! Ponavljam, da ne bodete dosegli svojih namenov, dokler sem jaz tukaj I"
„Ha, ha!" se je zakrohotal knez s prisiljeno veselostjo. „Pač ne veš, da varujejo moje pravice postave. Tvoja teta je moja žena. Blagovoli to pomisliti!"
„Sami ste se odrekli tem pravicam, ko ste pred leti teto sramotno zapustili. Sedaj se naenkrat zopet izmislite, zahtevati pravice in stališče soproga?! Zakaj? Da bi izsilili ločitev! Dobro veste, da bi teta rajši umrla, kakor da bi živela ob vaši strani, in to hočete izkoristiti. Pač mi ni treba z jasnimi besedami povedati, kako imenujem tako ravnanje!"
„Dovolj, ljubi Aleks," je zaprosila kneginja in se je vsa tresoča se oprijela njegove roke. „Nikar prepira! Rotim te!"
Knez je temno zarudel srda in iskrečih očij je izbruhnil:
„Predrznost presega že vse meje. Da si tujec, bi zahteval za tvoje razžaljenje primernega zadoščenja. Tako pa — no, te bom že znal odstraniti iz svoje bližine, tega bodi zagotovljen. V tem življenju mi ne prideš več pred oči!"
„Popolnoma mirno bom čakal, kaj bodete ukrenili proti meni," je odvrnil Aleksander in besede so mu tekle iz ust
kakor živo zaničevanje. „Sicer vam pa izjavljam, da se ločim od tete, le če ona to zahteva."
„Dobro, dobro! Bomo videli," je sikal knez z zasmehom polnim srda. „Tvoj razžaljiv, nesramen nastop, moj gospod nečak, onemogočaje' vsako mirno poravnavo. Ne mene, tebe zadeva krivda in odgovornost za to, da postane ta delikatna rodbinska stvar javen škandal. Odločen sem sedaj za skrajnosti, .Da ti odpustim, tega ne upaj!"
„Nimam vzroka, da bi vas kedaj prosil odpuščanja," je «odvrnil Aleksander ponosno. „Nisem vas razžalil, izrazil sem le popolno svoje prepričanje. Da hočete stvar doiirati do javnega škandala, tega od vas nikakor drugače ne pričakujem. Svet bo pa sodil pravično in ne na nas, ampak na vas bo padla sramota."
„Počakajmo!" je vskliknil knez tresoč se jeze in pogledal je svojega pogumnega nečaka s strašnjo pretnjo v očeh. „Upam, da se boš še to uro bridko kesal. Za prihodnjost bom ukrenil tako, da ne dobiš niti vinarja od mojega velikega premoženja. In dalje —"
„Od vas sploh ničesar ne sprejmem," ga je prekinil Aleksander z rezkim zaničevanjem. „In mislim, da grofica Kamila Ratiborska tudi ne bo zapustila od vašega prgmoženja bogvekaj I"
„Za Boga, Aleks, ne draži strica naprej!" je ihte opo-minjevala kneginja.
„Videla boš, ljuba teta, da se moja prorokba izpolni!" je rekel Aleksander s trpkim smehljajem.
„In dalje," je nadaljeval knez in ignoriral vse te opomnje, „dalje bom poklical na pomoč zakone. Če moja soproga ne mara ločitve, . uveljavim zopet svojo avtoriteto kot soprog. In prvi moj korak bo, da vaju za vedno ločim. Jutri odpotujeva v Rusijo, madam!" je sklenil obrnjen h kneginji.
„Nikdar!" je zavpila z grozo prestrašene žene.
„Bodi brez skrbi, ljuba teta," jo je tolažil Aleksander. „Stric nima niti pravice niti moči, da te prisili. Ostaneva skupaj in še danes odpotujeva, kamor sva se namenila. In naj si upa
73
temu stric nasprotovati, no — v tem slučaju je sam odgovoren za morebitne posledice."
Nato se je obrnil h knezu in je rekel odločno:
„Konečno pač uvidevate, da so vaše pretnje pri nama kakor bob v steno. Pojdite in poiščite si svoje namišljene pravice!"
„To tudi bodem," je siknil knez v onemoglem srdu. „Pridem zopet, zanesita se na to I Pa ne sam!"
„Prihranite si trudi" je zaklical Aleksander za odhajajočim. „Drugič tudi ne boste sprejeti, pridite v kakoršnemkoli spremstvu."
Komaj je zaloputnil knez grmeče vrata za seboj, je omahnila kneginja obupno ihte v roke svojemu nečaku.
„O Aleks," je jecala tresoč se in je obupno vila roke. „Kaj bo iz tega? Vendai- se bom morala udati in privoliti v ločitev."
„Po mojem mnenju ti tega ne bo treba storiti ljuba teta. Le pomiri se! Stric ti ne more ničesar storiti. Midva odpotujeva in ne bo si naju upal ovirati ali nama slediti."
„Moj Bog, da bi le že enkrat srečno odpotovala!" je ja-dikovala kneginja malodušno. „Praviš, ljubi Feliks, da se mi ni treba ničesar bati. Jaz pa mislim, da je tvoj stric sedaj zmožen najhujšega."
„I kaj pa more storiti, najdražja moja teta? S silo te ne more zadržavati."
„Bog ve, kakšen načrt se bo izmislil, da doseže svoj nameni" je vzdihnila kneginja. „Ah, Aleks," je nadaljevala z mehkim glasom, „sama zase se ne bojim tako, toda ti — tebe sedaj stric sovraži, ker vidi v tebi glavno oviro v dosego svojih načrtov. Storil bo vse, kar je v njegovi moči, da naju loči in onemogoči tebi mene ščititi."
„Gotovo bo poizkusil vse mogoče, predraga teta. Toda predno more proti nama sploh kaj ukreniti, sva že daleč iz tega mesta."
„Zasledoval naju bode."
„O tem dvomim. Zadržala ga bo grofica Ratiborska.
„In vendar je zapustil Monako, dasi je ona tam."
„Toda se bo skoro gotovo vrnil tja. Morda še danes, če uvidi, da je njegova navzočnost tu nezmiselna. Kakor rečeno, ljubljena teta, ne ukvarjajva se z nepotrebnimi skrbmi. Si li že vse pripravila za odhod?"
„Vse! V dveh urah lahko odpotujeva. Ampak Melanija — gospodična Bergova," je vskliknila kneginja pri zopetnem spominu na Melanijo. „Kaj da je kar nič več ni na spregled?"
„Je šla z doma?"
„Mishm da ne. Dobila je pismo, ki se ga je, tako se mi je zdelo, silno prestrašila, in je odšla ž njim v svojo sobo."
„Zopet pismo?" je mrmral Aleksander in zmajeval z glavo. „Moj Bog, da bi le že skoro mogel rešiti uganjko te ženske! Morda se gre zopet za njenega otroka, za onega Ervina?"
„Nimam pojma o tem, Aleks, in tudi vprašala ne bom. Pogledala bom pa, če je pripravljena na odhod."
S temi besedami je kneginja počasi odšla v Melanijino sobo. —
Ta je sedela tu v strašnem razburjenju. Med potoki solza je prečitala pismo in sedaj je strmela vsa zmešana nanj. Pismo je bilo pisano s pisavo Dorine roke in to dejstvo samo na sebi je Melanijo bolj razburilo kakor vsebina pisma. Kajti če je res Dora pisala pismo, tedaj mora še živeti in niso je požrli plameni gorečega v zakup danega dvorca.
Kakor neverjetno se je to zdelo Melaniji, vendar skoro ni mogla dvomiti.
Kakor se razvidi iz pisma, ima pa povedati Dora še' drugačne stvari, ki jih ni hotela zaupati papirju. Pisala je, da pričakuje v neki gostilni v prestolici Melanijo in da ji bo tam zaupala vse svoje doživljaje.
Res je bilo marsikaj precej čudnega v tem pismu, kar se ni prav nič skladalo z Dorinim značajem. Tudi niti namignila ni, kako je bila zvedela, da Melanija še živi in kje da sedaj živi. —
Vsi ti pomisleki so veselje, ki je prvi trenutek tako zakipelo v Melaniji, jako ohladili in v njej so vstali dvomi. Nezaupno se je celo vprašala, ali je pismo sploh pisala Dora. Toda — si je rekla konečno, pisava govori vendar dovolj jasno!
Do nikakega zakljuöka, še ni prišla Melanija v svojem razmišljanju, ko je vstopila kneginja.
„Plakali ste, drago dete?" je rekla plemenita gospa z nežnim, materinskim sočutjem. „Še se leskečejo solze v vaših očeh. Vam je li prineslo pismo "žalostno vest?"
Melanija je nemo zmajala z glavo in s hitro kretnjo ponudila pismo kneginji. Ta ga pa ni takoj sprejela. Presenečeno je pogledala Melanijo in je rekla;
„To pismo naj berem? Kaj ne vsebuje ničesar, kar bi mi še hoteli zamolčati?"
»Da, prosim vas, müostiva gospa, prečitajte ga in mi svetujte, kaj naj storim!"
Sedaj je segla kneginja po pisanju, vsedla se je Melaniji nasproti in je čitala.
„Kdo je ta Dora?" je vprašala pozorno in čudno vznemirjeno.
. „Moja nekdanja dojilja," je odgovorila Melanija ne po-mišljajoč.
„O, česa ne poveste, dragica!" je vskliknila kneginja presenečena. „No, iz tega pisma ne povzamem drugega, da ste morali doživeti skupno s svojo dojiljo marsikaj jako tužnega in da ste bih konečno ločeni. Zdi se, drago dete, da ste smatrali svojo staro dojiljo celo za mrtvo."
,,V resnici sem mislila, da je mrtva."
„In sedaj vam piše — hm! Toda odkod ve, da živite pod tujim imenom pri meni?"
„To ravno je točka, ki mi daje misliti, milostiva gospa!"
„Prav pravite! Trdila bi skoro — sicer pa, ah spoznate v tem pismu pisavo svoje dojilje?"
„Da, to je njena pisava. Kljub temu pa skoro dvomim, da bi pisala to moja stara Dora."
„Ona stvar vam vzbuja dvome, ki sem jo prej omenila, kaj ne?"
„Da, kajti ne morem verjeti, da bi vedela dojilja za moje sedanje bivališče in moje sedanje ime. Pa to ni še vse. Se druge stvari, več izviraje iz same slutnje me delajo neza-upno."
„Sumite, da bi utegnilo biti to pismo past, ki so vam jo nastavili vaši sovražniki, kajne?"
„Res je, milostival" je vzdihnila Melanija.
„Nočem dalje popraševati, draga moja," je rekla kneginja po kratkem pomisleku in nežno pobožala Melanijo po bledem licu. „Jaz naj vam sedaj svetujem, ali naj sprejmete povabilo v tem pismu ali ne?"
„■Da, svetujte mi, ljubljena milostna I Ne vem, kaj naj storim! Če me res pričakuje na označenem kraju moja dobra, stara Dora, bi si pozneje ne mogla nikdar odpustiti, da sem preslišala njen klic. Če je pa tako, kakor se bojim, da bi bilo, tedaj — tedaj se od tega svojega obiska nikdar več ne povrnem. "
„Sveta nebesa!" je kriknila kneginja v grozi. ,„Strašne sovražnike morate imeti, drago moje dete!"
Melanija je nemo prikimala in solza za solzo drsela je čez bleda lica.
„Tedaj ne hodite!" je rekla kneginja odločno. „Za sveto Kristusovo voljo, ne hodite! Počakajte, dragica, saj se lahko prepričamo kaj je s pismom. Napišite nekaj vrstic in prosite Doro, naj pride semkaj! Sploh se čudim, da Dora tega že itak ni storila, mesto da je pisala pismo — če je res prava Dora. In z vašim pisemcem pošljemo nekoga v označeno gostilno. Sicer bo pa najboljše, da govoriva glede tega z mojim nečakom!"
Tu je kneginja vstala in je prijela Melanijo za roko.
„Pojdite z mano, draga moja! Opravive to stvar takoj," je nadaljevala. „Nimave več veliko časa. V dveh urah odpotujemo."
„Toda, če je Dora, tedaj ne morem —"
„Tedaj bo potovala z nami, drago dete!" je Mtro ovrgla kneginja Melanijin ugovor.
„Na nikak način je ne pustim same tukaj. In ostati ne morem več. Pravkar je bil pri meni moj soprog."
„Moj Bog! Torej res?"
„Da, precej buren prizor se je odigral med nama. Pojdite z mano, draga, pozneje vam povem posameznosti."
„O, ali je knez sam prišel?" je vpraševala Melanija vznemirjena in s plašnim glasom. „Ali se je mar vrnil tudi grof in grofica Ratiborska?"
„Mislim da ne. Grofovska dvojica se nahaja vsekakor še v Monako."
„Ali sta pa na poti sem!" je mrmrala Melanija bleda in tresoča se. „Da, da, ljuba milostiva!" je jeknila nato. „Moramo od tod!"
In vsa razburjena je sledila svoji materinski prijateljici v salon.
Tu je pričakoval Aleksander v velikem nemiru in skrbi obeh dam. Kneginja mu je dala pismo, ki ga je imela še v roki in je pojasnila skupno z Melanijo mlademu možu vse ostalo.
„Kaj praviš, Aleks?" je nato vprašala kneginja. „Mishš, da bi kazalo iti gospodični Bergovi osebno v gostilno?"
„Kaj nameravate to storiti?" se je obrnil Aleksander na gospodično Bergovo.
„Ne vem, kaj naj storim!" je ta odvrnila.
„Nikakor ne bi smeli iti sami," je odločil Aleksander. „Ali vedel bi nekaj boljšega: šel bom tja in si bom to Doro nekoliko bolj natančneje ogledal. Če je prava, vam jo pripeljem."
„Ne, ne," je vskliknila Melanija braneče. „Ne storite tega, svitlost! Za božjo voljo nikar! Izpostavljali bi morda svoje življenje v veliko nevarnost."
„To je res!" je pritrdila kneginja skrbno. „Prenevarno je, ljubi Aleks. Bodimo previdni!"
„Ali kaj se mi more vendar zgoditi v javni gostilni in o belem dnevu?" je smehljaje se oporekal Aleksander.
„Ne, pošljimo rajši koga drugega!" je rekla kneginja. „Ti nas tudi iz drugih vzrokov ne moreš zapustiti, Aleks. Tvoj stric bi se utegnil med tem vrniti."
„Hm! — Sicer se tega nikakor ni bati, ljuba teta, vendar opustim svojo namero, da se pomiriš. Najboljše bi bilo tedaj, da pošljemo tja kriminalnega uradnika — morda gospoda Borna?"
„Rajši ne, svitlosti" je odvrnila Melanija vznemirjena. „Ne bi hotela, da zve o tem policija. In koristiti bi mi to tudi ne moglo. Napisala bom nekaj vrstic in morda opravi naročilo hotelski sluga."
Aleksander je hotel še nekaj ugovarjati, a teta ga je pogledala z zavracajoöim pogledom in molčal je.
Melanija je napisala in odposlan je bil hotelski sluga v najetem vozu.
Po preteku dobre ure se je mož vrnil in je bil sprejet v salonu od napeto pričakujoče trojice, kneginje, Melanije in Aleksandra.
„No?" je vprašala kneginja. „Kaj prinašate, kake vesti?"
„Pismo prinašam na gospico Bergovo." je odgovoril služabnik in dal Melaniji pisemski ovitek iz surovega rumenega papirja.
Ta je hlastno posegla po njem in je iznenadena mrmrala:
„Zopet pismo — in z isto pisavo? Torej ne pride?"
„Kdo vam je dal to pisanje?" je poizvedoval Aleksander.
„Starikava ženska — taista, kateri sem imel oddati pismo gospice," je izjavil sluga.
„O, torej je vendar ona!" sta vskliknili Melanija in kne-. ginja ob enem vsi presenečini in sta z napetim pričakovanjem hoteli vse naenkrat razbrati slugi z obraza.
„Pripovedujte vse natančno!" je zahteval Aleksander od sela. „Kako ste našli žensko? Kakšna je? Kaj je govorila z vami?"
„Peljali so me v zadnjo sobo v gostilni," je poročal sluga, „in tam sem našel žensko sedečo na naslanjaču pri oknu."
„Samo?" je vprašala Melanija.
„Da; nikogar ni bilo v sobi razven oje. Vprašal sem jo, ali je ona Dora. Pritrdila je; vedla se je zelo vznemirjeno in z velikim veseljem je sprejela vaše pismo. Ko ga je prebrala, je bolestno vzdihnila in je s predpasnikom potegnila preko očij, kot da plače. „O Bog, zakaj je ni same k meni?" me je nato vprašala. „Tako slaba in bolna sem, da mi je nemogoče od tod s svojimi slabotnimi nogami." — Na to ji nisem mogel ničesar povedati. Moral sem ji preskrbeti pisalno orodje in papir in na deski pri oknu je napisala nekaj vrstic."
„In kaj je še rekla?" je vprašala Melanija z bledimi ustnicami in zasolzenimi očmi.
„Rekla je samo: Nesite ji to pismo! Potem bo že prišla k svoji ubogi stari Dori."
Tišina je zavladala po teh sluginih besedah za kratek čas v salonu. Le Melanijino ihtenje jo je motilo; ta si je obupno zakrila obličje, kneginja in Aleksander sta pa molče zapičila vprašajoče poglede drug v drugega. Konečno je pristopila kneginja k tiho ihteči in ji je začela nekaj šepetati. Aleksander je dal slugi večjo napitnino in ga je odpustil.
Medtem je odprla Melanija omot in je čitala sledeče, s tresočo roko pisane besede:
„Nisem mislila, da bo moji ljubljeni milostivi gospej tako neprijetno obiskati svojo staro, zvesto Doro. Bolna sem in ne morem priti, kamor me vabite. Prosim, prihitite k meni, ljuba milostna gospa! Vse boste izvedeli iz mojih ust, po čemur povprašujete v pismu.
Vaša zvesta Dora."
„Moj Bog, zakaj nisem šla takoj!" je ihtela Melanija ginjeno in bolestno. Stara blaga duša gotovo misli, da nočem ničesar več vedeti o njej. Bolna je? Uboga reva!"
„Sedaj hočete torej k njej, drago dete?" je vprašala kneginja.
„Da, takoj!" je prikimala Melanija.
„Hm I" je pomišljal Aleksander. „Ne morem sicer veS dvomiti, da je pisala obe pismi res vaša nekdanja dojilja. Sluga je govoril celo osebno ž njo. Vendar — kaj bo z našim potovanjem, če se odpeljete sedaj vi, gospodična Berg v oni oddaljeni del mesta?"
„Ali ne bi mogla priti sama za vami?" je odvrnila Melanija.
„Drago dete, tega bi pa ne hotela!" je oporekala kneginja. „Prevelike skrbi bi me mučile radi vas. Bilo bi res nevarno za vas, če vas pustimo samo tukaj. Priznati moram, da niti sedaj še niso izginili vsi pomisleki."
„Se sedaj dvomite, da li je res Dora?" je vskliknila Melanija potrta.
„Res ne vem, drago dete, kaj naj bi rekla! Predlagala bi, da pošljimo po njo voz, s katerim naj se pripelje na kolodvor. Tja dojdemo med tem že tudi mi in če je res prava Dora, jo vzamemo s seboj."
„Ali če je tako slaba in bolna, da bi ne mogla potovati?" je oporekala Mölanija.
„Tedaj jo za enkrat pustimo tu in poskrbimo pozneje, da pride za nami."
„Če nočemo zamuditi vlak, se ne smemo obotavljati niti minuto," je pripomnil Aleksander in je pogledal na uro. „Tvoj predlog smatram za najboljši izhod, ljuba teta!"
Melanija je stala na mestu in videlo se ji je, da bojuje vroč notranji boj.
, „No, draga moja, za kaj se odločite?" jo je konečno nagovorila kneginja.
'„Vendarle bi šla najrajši sama k njej," je zaprosila Melanija.
„Tedaj se poslužimo poznejšega vlaka, ljubi Aleks!" seje' obrnila kneginja k . svojemu nečaku. „Gospico Bergovo lahko spremiš. Na kolodvoru bom počakala, da se vrneta."
Aleksander je z vnemo pritrdil. Melanija je pa imela proti temu načrtu svoje pomisleke, tako se je zdelo.
„A-v tem slučaju bi bili vi brez vsake zaščite, milostival" je rekla obotavJjaje se. „Lahko bi sama poiskala svojo staro dojiljo, saj ni pri tem nikake nevarnosti zame I"
„Tega pa ne vemo tako za gotovo, ljubo detel" je opominjala kneginja. „Glede mene ste lahko brez vsake skrbi. Kaj se mi more zgoditi na kolodvoru med stotinami ljudij? Vi se pa vendar morda podajate v nevarnost in zato je boljše, da vi sprejmete spremstvo mojega nečaka I"
Melanija ni več ugovarjala, dasi je bila še vedno drugačnega mnenja.
čez pol ure so se vsi v enem vozu odpeljali iz hotela in so se peljali najprej proti kolodvoru. Med potjo se je pa kneginja nenadoma domislila, da bi bilo vendar najpriprostejše, če se pelje tudi ona v ono gostilno.
„Tudi jaz bi rada spoznala staro Dorol" je rekla s skrivnostnim nasmeškom. „Slutim, da bomo doživeli neko razočaranje."
Melanija ni imela poguma, da bi oporekala svoji materinski prijateljici, za kar bi tudi ne vedela navesti nikakega vzroka. Tako so ostali vsi skupaj in po polurni vožnji "se je voz ustavil pred vratmi označene gostilne.
Melaniji je tolklo srce vsled mrzličnega nemira in napetega, skoro plahega pričakovanja, ko je z Aleksandrovo oporo prva stopila iz voza.
Istega dne sta na severnem kolodvoru izstopila dva gospoda iz pravkar došlega vlaka in sta se odpeljala v najetem vozu proti policijski palači.
Bila sta Born in Sigmund.
Za bolnega Sigmunda je bilo potovanje na vso moč naporno in to tembolj po vseh strašnih dogodkih na Cemšeniškem gradu. Ves zdelan in smrtnobled se je zgrudil v detektivovem uradu na stol. Ali mrzlična napetost, ki ji je prilivalo olja silno
hrepenenje po svidenju z Melanijo, ga je vzdržala kvišku. Odklonil je vsakoršen odpočitek, ki mu ga je Born nujno priporočal in je silil k odhodu, kakor hitro je opravil najnujnejše stvari svojega poklica.
Med s pošto došlimi stvarmi se je nahajalo poročilo, kije Borna zelo razburilo. Prišlo je od njegovega uslužbenca Šmida iz primorskega mesta v inozemstvu.
Born je sestavil takoj odgovor in ga je brzojavno odposlal. Eden njegovih uradnikov mu je moral do pičice natančno poročati o zadnjih dogodkih s ceste, s katero so se zadnji čas njegove misli največ bavile. Zvedel ni ničesar. Nekaj časa je stal kakor prirastel na mestu in izgubil se je v temno razmišljanje, dokler ga ni vzdramil Sigmund z nestrpnim vprašanjem:
„Ali kmalu odidemo, gospod Born?"
„Kmalu, kmalu I" je prikimal detektiv z vzdihom. „Tu se se je z Liziko v moji odsotnosti nekaj zgodilo. Ubogo dekle je bilo res v hiši te gospe Duboške in sedaj je bila od tam odpeljana. Da bi bil jaz tukaj 1" je pristavil nevoljno.
„Moj Bog! Kam so pa pripravili revico?" je vskliknil Sigmund prestrašen. „Ste ji li na sledu, gospod Born?"
„Da, eden mojih uradnikov 1 Ali če sodim po njegovem poročilu, ni še gotovo, če se sled zasleduje v pravi smeri."
„Zaslišite to gospo Duboško ali baronico Torgavsko. Ti dve nedvomno za gotovo vesta, kam je prešla Lizika."
„Seveda vesta!" je zarenčal Born besno. „Ali bo pa katera njiju priznala, to je pa drugo vprašanje. Poizkusil bodem seveda kar je v mojih močeh."
Pri vsaki drugi priliki bi kazal Sigmund veliko več zanimanja in sočutja za žalostno usodo Lizikino. Danes so pa bile posvečene vse njegove mish izključno Melaniji. Zopet je opominjal k naglici in Born je pustil, kakor da je sam mrzličen, vse pri miru iü je zapustil s Sigmundom policijsko palačo.
Kratko na to se je ustavil njun voz pred hotelom . . .
Ves tresoč se razburjenja se je upiral Sigmund na ograjo, ko je stopal z Bornom proti stanovanju kneginje.
„Moj Bog, radost svidenja me bo ubila 1" je mrmral.
„Najprej se naznaniva kneginji!" je pripomnil Born, ko sta stala pred vhodom. „Tedaj sva gotova, da ne bova kar meni nič tebi nid zavrnjena."
Potegnil je zvonec — znotraj se ni nič zganilo.
Prestrašeno, kakor da ju je zgrabila tesna plabost, sta se spogledala moža.
Se enkrat je pozvonil Born, a ko po	daljšem čakanju ni
nikdo odprl, ga je zgrabila vroča tesnoba.	Vsemu bledemu se
mu je izvil iz prsi hripav krik in drvel je	nazaj doli po stopnicah ter vlekel Sigmunda za seboj.
V vestibulu je srečal vratarja, ki je še poznal detektiva od njegovih prejšnjih obiskov.
„Hočete li h kneginji Orlovi?" je vprašal uljudno.
„Da, h kneginji!" je rekel Born razburjeno. „Ali ne odpro nama? Kaj naj to pomeni? Ali ne stanuje kneginja Orlova več tu?"
„Gospoda je odpotovala."
„Odpotovala? — Grom in peklo I" je jecljal Sigmund ves iz sebe.
„Kam?" je vpraševal Born, ki je hitro premagal svoj nemir.
„Tega pa ne vem. Gospoda niso glede tega ničesar povedali."
„Kaj? Da niso povedali, kam da potujejo?" „Ne!"
„Kedaj so pa zapustili hotel?"
„O že proti poldnevu!"
„Torej pred kakimi petinii urami? O — prepozno!" je
ječal Born. „Na kateri kolodvor so se peljali?" je vpraševal dalje.
„Na glavni kolodvor — mislim."
„Natančno ne veste tega?"
„Ne. To sklepam samo iz tega, da je kneginja rekla nekaj takega svojemu nečaku, ko je stopala v voz."
„Ali je mlada dama — gospodična Berg — k'neginjina družabnica z gospodo odpotovala?"
„Da, skupaj so se odpeljali."
„Ali so najeli voz?" „Dal"
„Ali veste morda za njegovo številko?"
Vratar je pomislil nekaj trenutkov, med katerimi si moža od razburjenosti skoro dihati nista upala, nato je imenoval številko. Born si jo je hitro zabeležil v svojo beležnico.
„Še imava upanje, da jih najdeva," je tolažil Sigmunda, ki se je kakor strt in ves obupan opiral ob njegovo ramo. „Grospoda se niso nič več vrnili, kajne?" se je nato obrnil Born zopet k vratarju.
„Mislim da ne!" je menil ta in je skomizgnil z ramami. „Stanovanje so vsaj definitivno opustili."
„Čujte, cenjeni prijatelji" je nadaljeval Born v svojem ljubeznivem tonu in je pri tem spustil večji srebrni novec v vedno radovoljno iztegnjeno roko vratarjevo. '„Vi slišite in vidite tako marsikaj, kaj se takole godi v hiši in poznate razmere gotovo boljše nego kdorkoli drugi — kajne, saj prav pravim?"
„No — ja!" se je namuzal vratar. „Naše vrste ljudje vidimo in slišimo res marsikaj."
„Slutite morda kaj, zakaj so gospoda odšli?"
„Hm! Jaz mislim, to se je zgodilo vsled tega, ker je prišel stari gospod — knez namreč — danes nenadoma iz Monako sem in —"
„Česa ne poveste! Soprog kneginje je tu?" je vzkliknil Born presenečen in se je s Sigmundom pomenljivo spogledal. „In sem je prišel? K svoji soprogi?"
„Da, dopoldne je bil tu, pa ne dolgo!" se je nasmehnil vratar zaupno. „Mislim pa, da ga gori niso nič kaj preprijazno sprejeli, kajti ko je pridrvel nazaj doli po stopnicah, je imel obraz, kakor da hoče razbiti vse v solnčni prah."
„Tako — tako! In pozneje se ni več vrnil?"
„Doslej še ne!"
,.Za slučaj, da pride knez še kaj sem,' ga vprašajte za njegov naslov in ga mi takoj sporočite I Pa knezu ne povejte o tem ničesar! Tu imate mojo karto."
„Bog varuj, gospodi Ničesar mu ne bom izdal!" se je smehljal vratar kot mož, ki že razume, za kaj se gre. Sprejel je karto in ko je prebral na njej ime in naslov, je prestrašeno pogledal detektiva.
„Gromska strela!" je mrmral oplašen. „Pa gospoda vsaj niso kaj hudega zagrešili, gospod komisar?"
„Ne, ne, pomirite se v tem oziru!" se je nasmehnil Born. „Ne iščeva jih s sovražnimi nameni. — Sicer pa, ali bi nama bilo mogoče vstopiti za nekaj trenutkov v njihovo stanovanje?" je vprašal na to hlastno. „Morda bi se našlo tam kaj, kar bi nam moglo pokazati pravo sled."
„Prosim, prosim, seveda!" je hitel vratar uslužno.
„Hitro je poklical vratar hotelskega slugo in v njegovem spremstvu sta vstopila Born in Sigmund v zapuščeno stanovanje v prvem nadstropju. Glede pohištva se ni spremenilo ničesar in bistre oči detektivove so opazile tu in tam še marsikako malenkost, ki se navadno pozabi v hitrici nenavadnega odhoda z doma.
V sobi, kjer je stanovala Melanija, je začel detektiv pravo pravcato hišno preiskavo, Sigmund se je pa do skrajnosti utrujen zgrudil na stol in je z vlažnimi očmi motril sobo, v kateri je še pred tako kratkim časom bivala njegova ljubljena sestra, ki jo je tako želel videti.
„Majka božja! Le dve uri prej — in moje roke bi te mogle objeti, ljubljena moja Melanija!" Te besede so se mu pritresle tiho skozi bolestno stisnjene ustnice. „O! Kje si? Kod naj te 'iščem ? Moj Bog, daj mi moči, da premagam ta strašni udarec!" je ječai obupan. „O, da bi vedela, da živim, da bi slutila, kako hrepenenje po njej me žge!"
Radosten vsklik, ki se je v tem trenotku izvil iz detekti-vovih prsi, je zdramil Sigmunda iz žalostnega premišljevanja.
Bora je hotel odpreti predal pri damslji pisalni mizi, pa je začutil pri tem neko oviro. Ko je pogledal bližjo, je opazil, da se je zataknil list papirja za špranjo med predalom in njegovim okvirjem. Izvlekel je papir in zdelo se je, da je pismo.
S hitrim pogledom je preletel vrstice, ne da bi odgovoril na Sigmundov Vsklik: „Kaj imate, gospod Born?"
S temi besedami je Sigmund vstal in stopil k detektivu. Tega se je polastil vesel nemir, ko je preeital pisanje.
„Berite, gospod baron!" je vskliknil in ponudil Sigmundu pismo. „To nam bo pomagalo najti sled."
Pismo, ki ga je našel Born, je bilo prvo pisanje tako-zvane „Dore" iz gostilne. Melanija je vrgla list v predalce, ko ga ji je vrnila kneginja in ga pozneje ni mogla več dobiti, ker je zašel v špranjo. Morda je v razburjenosti tudi pozabila, kam je vrgla list, ali je pa celo mislila, da ga ima še v žepu.
Čudeč se je strmel Sigmund na list.
„Od Dore?" je mrmral. „Moj Bog, kaj Dora še živi? Saj je vendar izgubila življenje v v zakup danem dvorcu pri požaru!"
„Tega ne vemo tako za gotovo, gospod baron! To pismo je morda res pisala Dora, ni nemogoče. Pismo je pa tudi ponarejeno. Mogoče je tudi samo past, ki sta jo nastavila grofica Kamila in Koh Melaniji. — Hm — kakšen datum ima pismo? — Aha, nobenega!" je zarenčal Born in je vzel pismo zopet v roke. „Vsekako je pismo od danes ali od včeraj."
„Po čem sodite to?" je vprašal Sigmund začudeno.
„Za to imam dva vzroka. Ce pomeni to pismo podobno past, kakoršna je bila nastavljena Robertu, tedaj je šla vaša sestra nedvomno vanjo. V nasprotnem slučaju pa — če je pisala res Dora, bi jo vaša sestra pripeljala gotovo sem in vratar bi o tem kaj vedel. Gotovo ne bo brez uspeha, če se takoj napotiva v naznačeno gostilno!"
„Resnično, gospod Born, če se spomnim nesrečnega Roberta, se mi nehote usiljuje temna slutnja, da tega pisma ni pisala Dora, ampak da prihaja od sovražnikov moje sestre."
Born je pritrjevalno pokimaj, V svojih kombinacijah se je resnici precej približal. Z nestrpno naglico je zapustil s
Sigmundom stanovanje in v vestibulu je še enkrat začel pogovor z vsevednim vratarjem. Kar je slutil, mu je ta potrdil. Born je zvedel, da je bil poslan hotelski sluga v ono gostilno. Takoj je zaslišal dotičnega služabnika. Mož je zastavico popolnoma rešil.
Ne da bi pomišljal je zahteval Born, naj sluga spremi njega in Sigmunda. Njegovi želji se je ugodilo in v kratkem so se peljali vsi trije v najetem vozu isto pot, po kateri so se odpeljali pred malo urami Melanija in njeni prijatelji.
„To gostilno pa že poznam 1" je rekel Born, ko je skočil na licu mesta iz voza. „Kaj mi ni Šmid pravil, da so imeli ono noč pred skrivnostnim odhodom Vračka zločinci tukaj svoje posvetovanje? Tako bo! Saj mi je Sutner to potrdili No, gospod baron, treba bo nastopiti nekoliko oprezno v tej beznici! — Tam vidim policista. Pozval ga bom sem radi varnosti."
Redar je prišel in Born se mu je dal takoj spoznati in mu je velel, naj zelo pazljivo straži pred hišnimi vrati. Nato je stopil s Sigmundom v hišo, dočim je ostal služabnik še zunaj.
Oni navidezno polnori hlapec, ki nam je še v spominu izza one, od Borna omenjene noči, je prišel gospodoma nasproti in ju je nezaupno motreč peljal v gostilniško sobo. Nato je poklical na Bornovo zahtevo gostilničarja in ta ga je vprašal v uljudnem tonu:
„Danes ste imeli imeniten obisk, kaj ne?"
„Hml — Imeniten? Ne rekel bi!" je zarenčal oštir v nizkem tonu in je bulil s svojimi potuhnjenimi očmT v detektiva, pol jezno, pol plaho. Zdelo se je, da že na pol sluti, koga ima pred sabo.
„Dve dami — ena mlada, druga starejša — in mlad gospod so prišli danes opoldne sem," je nadaljeval Born ostro in odločno. „Ce menite te — ali kaj pa pravzaprav hočete? Kaj povprašujete po teh ljudeh?"
„Ker jih s tem gospodom iščeva. Kam so se peljali od tod?"
„Kako naj jaz to vem?" je odgovoril krčmar surovo.
„Tako," se je nasmehnil Born ironično. „Vprašala bova vašega hlapca. Med tem bi rad govoril nekaj besedij s staro Doro. V mislih imam staro, bolehavo žensko, ki stanuje v zadnji sobi v vaši hiši."
Pri teh besedah je zapičil Born ostro svoj pogled v gostilničarja in je opazil, da se je ta zelo ustrašil.
„Take ženske sploh ni tukaj I" je pristavil jecljaje in vidno se trudeč, da zakrije svojo zadrego.
„O, kaj poveste!" se je norčeval Born. „Prej je pa bila ta ženska pri vas in jaz bi mislil, da je še tukaj."
In ne meneč se za presenečen obraz gostilničarjev je vstal in je stopil k vratom, ki so vodila v ozadje v sobo, kjer je bil govoril hotelski sluga z ono žensko. Odprl je vrata. Soba je bila opremljena za silo s starim pohištvorn, ob oknu je stal pa prazen naslanjač. V sobi ni bilo nikogar.
Bom se je okrenil in je meril gostilničarja od peta do temena s temnim pogledom, kakor je znal le on sam.
„Mi hočete sedaj povedati, kje je v tem trenutku ženska, ki je danes opoldne sedela tam ob oknu v naslonjaču in je igrala ulogo bolnice?" je zagrmel srdito nanj v nepreprijaz-nem tonu.
„Jaz o ničemur ničesar ne vem,' je odgovoril gostilničar nerodno.
Born je stopil k oknu in je poklical služabnika. Ko ga je krčmar ugledal, je komaj vidno prebledel, a detektivo ja-strebje oko je to opazilo.
Po malo vprašanjih je Born sedaj dognal, da je služabnika sam oštir povedel v sobo k „Dori" in da se je istočasno nahajal v sobi še en moški, ki ni spadal k služinčadi.
Po služabnikovem opisu je Born sklepal, da je bil najbrž gozdarski pomočnik Fogel. Gostilničar je seveda trdil, da je bil samo navaden gost, ki se je mudil le kratek čas in je kmalu odšel.
Za Borna je postala po teh izpovedbah vsa stvar precej jasna. Le tega še ni mogel vedeti, kdo je bila ona ženska, ki je igrala vlogo Dore.
73a
„Vi bi žensko gotovo spoznali, če bi jo videli, kaj ne?" se je obrnil k hotelskemu služabniku.
„Prav gotovo," je rekel ta.
„Tedaj jo poiščemo," je odločil Born.
V tem trenutku je v sosednji sobi nekaj zašumelo, kakor ženska obleka. Born je skočil k vratom in jih je sunkoma odprl. Pred njim je stala gostilničarka in je strmela v detektiva z vidno grozo; hotela se je hitro umakniti.
Born jo je pa prijel za roko in jo je zadržal. Ko se je prikazal med vrati tudi sluga, je vskliknil iznenaden:
„Hej, to je ona ženska!"
Samozadovoljen nasmeh je zaigral detektivu na ustnicah. Ženo je peljal v gostilniško sobo in jo je vprašal resno in grozeče:
„Tega moža poznate, ne?"
„Moj -Bog!" je jecljala ženska vsa tresoča se in se je plašno ozirala na svojega moža, čigar obraz je izražal sti-ašen srd. „Saj ničesar ne vem! Kaj hočete od mene?"
„Resnico povejte!" je zarohnel Born nanjo. „Odgovarjajte! Ali ste igrali danes tam v oni sobi vlogo neke bolne Dore?'
„Da, oh da!" je blebetala ženska. „Toda gospod, vsi svetniki so mi priča, da nisem mislila pri tem prav ničesar hudega."
„Prokleti jezik babji!" je zaškripal gostilničar ves besen z zobmi. „Ali mi ne molčiš kakor zid?"
In preteče, z od srda spačenim obrazom je posegel po vrčku za pivo in ga je hotel treščiti v strahu in groze tresočo se ženo.
Ali Born je stopil med zakonsko dvojico in. je rekel besnemu možu popolnoma mirno:
„Postavite ta vrček nazaj na mizo in ne govorite niti besedice, dokler vas ne vprašam!"
„Tega hudiča tudi!" je kriknil krčmar, prijel je vrček še krepkejše in ga je sedaj dvignil proti Bornu. „Dobro vem, kdo
ste, a kljub temu mi nimate ničesar ukazovati tu v moji hiši. Tu sem jaz gospodari In če izda moja žena le še besedico, ji prerahljam vse kosti 1"
Ženska je viknila prestrašena in nemo pomoči proseč je dvignila sklenjeni roki proti Bornu.
Born ni rekel ničesar, ampak stopil je k oknu in namignil zunaj čakajočemu redarju, naj pride noter. Služabniku je pa pošepnil:
„Hitite v najbližjo policijsko stražnico in pripeljite dva redarja!"
Ko je stopil redar v sobo, je ravno odšel sluga. Gostilničar je ogledoval z divjim pogledom drugega za drugim in je ostal v svoji preteči pozi.
„Krčmar je vaš ujetnik," je rekel Born redarju. „Vzemite mu vrček in če se protivi, ga uklenite !"
„No, le poskusite!" se je zakrohotal gostilničar, „če moram že enkrat v ječo, tedaj mi pač ni za par tednov. In vas, vi kača!" je škrtnil proti Bornu, „vas imam že dolgo na piki. Le sem, če si upate! Na korajžo!"
ZJeknil je pokonci svojo herkulsko postavo in je vihtel vrček v roki. Redar si ni upal ničesar proti besnemu človeku, to se je videlo jasno; kakor človek, ki si ne ve pomagati, je gledal detektiva. Komaj je izgovoril gostilničar zasmehljive besede, se je zgodilo nekaj, kar je pač on sam najmanj pričakoval.
Z enim samim skokom se je vrgel Born po bliskoma na robustnega moža, v primeri s katerim je bil pritlikavec, in ga ga je oklenil z laktmi. Presenečenje je prvi trenotek gostilničarja čisto razorožilo. Born mu je ovil roke krog telesa s silo, ka-koršne bi pri njem nikdo ne bil pričakoval. Ali hitro se je osamosvojil napadenec. Med besnim tuljenjem je spustil vrček na tla in je suval in ruval na vse pretege, da bi se oprostil detektiva, ki ga je pa držal kakor s kleščami. Ta pa ni spustil, njegova žrtev je imela občutek, da ima jeklene mišice. Sedaj je priskočil tudi redar in med preplašenim vikanjem ženske in onemoglim tuljenjem moža sta podrla tega na tla in ga uklonila. Hlapec je stal ves čas poleg in tresel se je na vseh udih
strahu. Sigmund pa, ki je že hotel pomagati detektivu, je opazil v svoje začudenje, da je bilo vsega konec, še predno se je dobro zavedel.
„Tako, s tem bi bila stvar za enkrat v redu!" je rekel Born in je vstal s tal in si iztepaval prah iz obleke. „Če pridejo vaši kolegi, spravite tega tu pro6!" je rekel redarju. In ker je premagani junak razsajal in besnel in bil krog sebe in rjovel kakor divja zver, je zavpil detektiv nadenj: „Če ne utihnete takoj, vam zamašimo usta!"
Krčmar je utihnil, a pogledal je detektiva s pogledom tako satansko sovražnim, da je Sigmunda, ki je to opazil, nehote streslo.
Kmalu se je vrnil sluga z dvema redarjema in Born je velel odvesti ujetnika v policijsko palačo. Prvega redarja je pa pridržal in ž njim sta preiskala vso hišo, toda našla nista ničesar. Ko se je vrnil v gostilniško sobo, kjer so bili še Sigmund, hotelski sluga, gostilničarka in hlapec, je zadnja dva zasliševal najprej.
„Povejte, mi gospa", je rekel ženski, „kdo vas je prisilil, da ste se delali za staro Doro? Svojevoljno tega gotovo niste storili?"
„Ne, gospod komisar. Prav gotovo ne, kajti mislila sem si bila, da ta reč ne pomeni nič dobrega."
„Torej vaš mož vas je k temu prisilil, kajne?"
„Da. On in gospod Barton."
„Barton?" — Born se je pomenljivo spogledal s Sig-mundom. „Oni človek se imenuje s pravim imenom Fogel," je rekel nato ženski.
„Tega nisem vedela. Hodil je že prej sem in z mojim možem sta imela vedno nekaj skupaj, dasi sem ga dovolj svarila pred tem človekom. O, ni se zmenil za moje prošnje," je ihtela žena vsa obupana. „In sedaj mora še v zapor — u-u-ul Sveta pomagalka?"
„To je zavisno od tega, v koliko je bil dogovorjen vaš mož s tem Bartonom!" jo je skušal Born opogumiti. „Odgovarjajte sedaj na moja vprašanja popolnoma po pravici! Prej
ste rekli, da je bil Barton že prej pri vas? Je-li bil večkrat ali samo enkrat? Ali ni imel enkrat po noči tu pomenke z dvema ali tremi drugimi osebami, med njimi eno žensko?"
„Že vem, kaj mislite, gospodi Tudi dan na to je prišel neki komisar in je poizvedoval po stvari. O tem vam pa ne morem ničesar povedati, kajti niti ene izmed oseb nisem videla. Moj mož mi je prepovedal priti na izpregled."
Born je mislil na ono dvomljivo osebnost, ki je ono noč krog druge ure zapustila gostilno, kar je opazil njegov kolega s svojimi uradniki, izmed katerih sta jo dva zastonj zasledovala. Povprašal je ženo, a ta je trdila, da ne more dati niti najmanjšega pojasnila.
„Poslušajte!" je rekel Born strogo. „Oni mož, čigar osebnost se tedaj ni dala določiti, ni bil nihče drugi nego vaš mož! To veste seveda prav dobro, a ga nočete izdati!"
Ženska je prebledela. Z veliko hitrico je začela zavračati:
„Ne, ne, gospod komisar! Bodite usmiljeni! Oni človek ni bil moj mož!"
„Tedaj ste bili vi," je rekel Born določno in se je obrnil k hlapcu.
Ta je odskočil in v brezzavestni grozi so mu ušle besede:
„Jaz? — Ne, gospod! — Bil je on!"
„Kdo?" je vprašal Born hitro. „Gostilničar?"
„Da!" je odgovoril hlapec. „Ali gospa resnično ni ničesar vedela."
„Dobro! Pozneje, ali pa morda jutri boste prišli v moj urad in mi kaj več povedah! Vas bom že poklical," je rekel Born hlapcu. Nato se je zopet obrnil h gostilniöarki:
„Kako je bilo danes? Barton je prišel in seje razgovarjal najprej z vašim možem, kaj ne?"
„Da. Toda jaz nisem bila zraven. Zaprla sta se v stransko sobo."
„Ali pozneje sta še vas poklicala in vam vso stvar razložila?"	^ .
„Da, moj mož je rekel, da bo prišla dama in da moram jaz igrati ulogo bolne ženske."
„in kaj bi se zgodilo, če bi ta dama res prišla?"
„Tega pa ne vem. Več mi nista povedala."
„Ali ste vi pisali to pismo?" je vprašal Born in ji je pokazal pisanje, ki ga je dobil v Melanijini pisalni mizi.
„Ne," je odvrnila gostilničarka odločno, „pač pa ono drugo, ki ga je vzel s seboj služabnik." ,
„Kako ste pa mogli ponarediti pisavo?"
„Gospod Barton mi je pokazal neko drugo pismo s podpisom „Dora" in po tem sem se morala tako dolgo vaditi, da sem pogodila pravo pisavo."
„Vedeli ste torej, gospa, da se gre za nesramno prevaro! In vendar ste pripomogli k temu! S tem ste postali sokrivl zločina!"
„O moj Bog! Ljubi gospod!" je jadikovala ženska vsa skesana in je vila vsa v strahu roke. „Saj nisem hotela, pa moj mož mi je tako strašno pretil, da —■"
„Že dobro!" jo je prekinil pomirjevalno Born. „Ker kažete, da se kesate in priznavate, se vam ne bo zgodilo nič hudega. Nameravani zločin se je tako preprečil — in hvala za to gre previdnosti one dame. Ta je prišla danes opoldne v spremstvu starejše gospe in mladega gospoda sem, da bi govorila z Doro, kaj ne?"
„Da, bili so tu ti trije!" je ihtela ženska.
„In kako se je komedija končala?" je poizvedoval Born napeto.
„Ko so izstopili gospoda iz voza, je naenkrat pridirjal gospod Barton, ki je ves čas čakal tu v gostilniški sobi, k meni v stransko sobo in mi naznanil, da je moja vloga do-igrana, naj bom zopet to, kar sem in naj odidem v kuhinjo. Sam je pa letel pri vratih na dvorišče ven in ga ni bilo več nazaj."
„Aha!" se je nasmehnil Born. — „Gorje pa revici, da bi prišla sama!" je prišepnil Sigmundu. — „Vaš mož je sedaj gospodo seveda odpravil, ali kaj?"
„Da," je prikimala gostilničarka. „Hitro sem se preoblekla v svojo obleko ia sem se splazila k vratom. Tu sem skozi ku-kalce lahko videla gospodo in slišala, kaj so govorili z mojim možem. Rekel jim je, da mora biti vsa stvar pomota, da v njegovi hiši ni nobene ženske z imenom Dora. Tako so gospoda zopet odšli."
„To je vse, kar veste?"
„Da! Vsemogočni Bog naj me udari, Se ni res I Vse, kar sem govorila je, najčistejša resnica!" je zatrjevala ženska in vroče solze so ji tekle po licih.
„Odidimo torej še mi!" je rekel Bora Sigmundu. „Zvedeli snjo vsaj to, da se ubogi vaši sestri ni nič zgodilo in-da je v spremstvu svojih prijateljev srečno ušla pogubi."
„In kaj sedaj, prijatelj?" je vprašal Sigmund obupno, kb sta vstopila v voz. „Veliko dragocenega časa sva izgubila. Kako bova sedaj našla sled moje sestre?"
„Ničesar nisva izgubila, gospod baron, še pridobila sva!" je odgovoril Born veselo. „Poizvedujva sedaj najprej na kolodvoru. Morda tam kaj zveva. In če imava enkrat pravo sled, tedaj mi bodete morali že dovoliti, da jo zasledujem sam, kajti za vas je bilo dosedaj že dovolj razburjenja!" je pristavil skrbno. „Bolni ste hujše, nego se vam zdi. Privoščiti si morate, na vsak način počitka."
„Kako bi to mogel?" je rekel Sigmund s trudnim usme-vom in se je brez moči naslonil v naslanjač drdrajočega voza. „Z vami bom hodil in z vami iskal in naj me tudi to stane moje zdravje!"
„Ce hočete biti tako trmasti, ne bodete doživeli konca najinega truda," je rekel Born resno. „Zatisniti vam bodem moral oko, še predno bodete mogli objeti svojo sestro, v slovo za vedno. Prosim, poslušajte me, gospod baron! Prepustite vse meni in odidite v kak kraj z milim južnim podnebjem, da si utrdite zdravje!"
„Umrl bi vsled skrbi in nestrpnosti, če bi moral čakati tako brezdelen, kakor- vi žehte," je odgovoril Sigmund in je globoko vzdihnil.
„Pa ostanite v svoji domovini in pojdite po odločitvi pravde stanovat na grad Ratibor! Saj bodo tega gotovo tudi yzeli grofu!"
„Rad bi ostal mrtev za svet, da bi le mogel omogočiti izvršitev svoje oporoke."
„Lepo! Tedaj se nikomur ne pokažite, gospod baron! V svoje staro stanovanje tukaj se v tem sluöaju seveda nikaljor ne smete useliti. In vendar morate imeti vso udobnost in skrbno postrežbo. Resnično, staro Doro bi sedaj potrebovali, če res ni mrtva, kar se 'mi sedaj — sam ne vem zakaj — nič več ne zdi tako nemogoče. Morda jo še najdemo! — Hm!" se je naenkrat prekinil detektiv zamišljeno. „Pri doktorju Milnerju sem videl zadnjič žensko, ki je nisem opazil prvič, ko sem bil tam, Sorodnica njegove gospodinje je, kakor so mi pravili. Vrag vedi. Stvar se mi zdi naenkrat sumljiva!^
„Kakšna je bila vnanjost te ženski?" je vprašal Sigmund, ki je že tudi vplivala nanj sumnja detektivova.
Born je opisal Doro zelo natančno in tako plastično, da ga je Sigmund naenkrat prijel za roko in vskliknil:
„Še danes se. peljiva k doktorju Milnerju! To žensko moram videti!"
V tem trenutku se je ustavil voz pred impozantno vežo kolodvora.
135. poglavj e.
Predigra k drami.
Mrzlo in ostro je bril veter, prvi sneg je naletaval iz sivega neba, ko je vozil popotni voz z železnične postaje proti gradu Ratibor.
\
Pred portalom gradu je stala v gručah služinead, nekoliko v stran od drevoredov je slonel ob stebru gozdarski pomočnik Fogel in gledal s strmim pogledom in nestrpnim obrazom po poti.
Ko se je prikazal voz, so postale gruče kramljajočih. do-mestikov naenkrat živahne. Hitro so se postavili v dve vrsti, na čelu jim vrtnar, v vsaki roki držeč velikanski šop dragocenih cvetic iz cvetličnjaka, v katerih bujnobojne, duhteče čaše so padale ledene snežinke.
Voz je pridrdral pod stekleno streho predveže. Fogel je priskočil s klobukom v roki in je odprl vratca pri vozu.
Grof Herbert je stopil iz voza in za njim Kamila. Služinead je imela pripravljen vesel „hura" na gospodo, a zastal ji je v grlu, ko je zagledala grofov obraz. Skoro ga ni več spoznala.
Bled, temen in žalosten je bil grofov obraz in malomarno, tuje je ošinil njegov pogled služinčad. Nevoljno je odkimal, ko je stopila služinčad bližje in z nestrpno kretnjo je prijel Kamilo za roko, da bi jo hitro odpeljal v grad.
Kamila je vsa žarela veselja in bila je zapeljivo lepa v krasno ji pristojajoči popotni obleki. Z očarujočim smehljajem je sprejela šopke iz vrtnarjeve roke, pomenljiv pogled je zadel Fogla — nato je odšla ob roki svojega soproga skozi okrašen portal v grad.
„Sedaj sva domal" je rekla, ko sta se vsedla v obednici k obedu. „O, kako mrzlo in žalostno je vse tukaj!" je pristavila z vzdihljajem.
Grof Herbert ni odgovoril. Sedel je pri mizi, pa ni nič jedel in s strmim pogledom je gledal skozi okno v park, kjer so med golimi vejami drevja veselo plesale snežinke.
Vöeraj zjutraj sta bila odpotovala iz Monaka in bil je vesel, da je imel za hrbtom kraj, kjer je doživel toliko hudega. In vendar — čim bolj se je bližal domovini, tem žaloslueje in turobneje mu je bilo pri srcu. In tu v očetovskem gradu so napadle njegovo srce naenkrat zopet vse muke, ki jih je bil tu pustil. Kakor strahovi so se priplazile iz vseh kotov in so planile nanj in ga trpinčile.
Kamila je čudno hitro okrevala. Z nenavadno udanostjo je tudi takoj soglašala za odhod. In sedaj sta bila tu hitrejšo nego bi kdo mislil. Seveda je Kamila skrbela, da je bil njun prihod v gradu dovolj kmalu naznanjen, da je mogel skrbeti Fogel za razne morebitnosti. Vsa je gorela nestrpnosti, da bi mogla poslušati njegovo poročilo.
Tudi knezu je sporočila in ga prosila, naj ji naznani, kdaj in kje bi mogla priti ž njim skupaj. Mračno razpoloženje njenega soproga jo je začelo navdajati z nekako skrivno bojaznijo in bala se je katastrofe, še hujše nego je bila ona v i^arku v Monte Karlo. Zato je že vse v njej trepetalo po onem tre-notku, ko se bo mogla otresti jarma svojega mladega zajcona in se vreči v objem svojega ljubčka.
Ni še vedela, kako žalostno se je končal obisk kneza pri svoji soprogi. Tudi ni še ničesar vedela o ponesrečenih podjetjih svojega sužnja Fogla. Zato je ostala na zunaj mirna in jed ji je šla po utrudljivem potovanju bolj v slast nego grofu.
Ta je že večkrat nemirno pogledal za strežajem, ko je prihajal in odhajal, kakor da pričakuje nekoga, ki noče priti. Konečno je namignil služabniku in ga je vprašal:
„Kje pa je vendar stari Robert?"
Kamila'je pri tem vprašanju napeto posluhnila.
„Stari Robert je odpotoval, gospod grof!" je odgovoril strežaj.
„Tako? Kam pa?" je "vprašal grof začuden.
„Tega pa nikdo ne ve, milostljivi gospodi"
„Od kdaj ga že ni?"
„O, že pet dni! Vsi smo se čudili, pa smo mislili, da je prosil Robert gospoda grofa za dopust."
„Ne!" je rekel grof zmajevaje z glavo. „To je pa res čudno!" je pristavil proti Kamili.
„Da, meni se tudi zdi öudno!" je ta pristavila z nedolžnim obrazom. „Kaj si je le zmislil starec? Kdaj je rekel, da se povrne?" je vprašala strežaja.
„Tudi tega ni povedal?" je odgovoril ta.
Grof Herbert je gledal nekaj časa molče predse, zatopljen v mračno razmišljanje.
„Kaj je pa z nesrečno žensko, ki je bila prišla na večer po poroki sem v grad?" je nenadoma zopet vprašal.
„Za ono zmešano vprašate, gospod grof? O, ta je kmalu odšla in to celo popolnoma skrivoma!"
„Hm! — Dobro 1" je mrmral grof in služabnik je odšel.
Kamila je opazovala svojega moža, ki se je zopet zatopil v mračno molčanje in skrita skrb jo je objela. Zakaj je še povpraševal po tej navidezni umobolni? Kaj je še ni pozabil? Je-li kaj slutil? V veliko srečo si je štela, da ni več starega Roberta, ki bi mogel govoriti. Pet dnij ga že ni bilo — Kamila je smatrala za gotovo stvar, da ga ima Koh dobro zaprtega, da se pač nikdar več ne povrne na grad, dokler bo še sama bivala med tem zidovjem.
Grof je kmalu odšel v svojo sobo in sedaj se je Kamila lahko pobrigala za svoje stvari.
Najprej je izbrala izmed ženske služinčadi nadomestnico za Pavlo in je naročila novi hišini, naj uredi njene stvari, ki so došle med tem s postaje.
Nato je šla v park sprehajat se, kakor je rekla, v resnici pa, da bi poiskala Fogla.
Ko je ravno hotela odpreti steklena vrata one Vrtne sobe, kjer se je nekdaj njej in grofu prikazala Melanija kakor duh, ji je prišel nasproti Fogel.
„Dobro, da vas tu dobim, dragi prijatelj!" je rekla. „Ali hočete iti k meni?"
,Ne, poklican sem h gospodu grofu."
„O, on vas bo vprašal, kam je odpotoval stari Robert 1 Že •pri mizi je povpraševal po tem. Saj veste, kaj mu morate odgovoriti!"
„GotovoI Bodite brez skrbi, milostiva gospa! Rekel bom gospodu grofu, da o starcu sploh ničesar ne vem."
„Tudi za ono slaboumno žensko vas bo skoro gotovo vprašal — za grofico Melanijo!" je prišepnila Kamila in se je •ozrla, kakor da se boji, da kdo prisluškuje.
Krog tankih ustnic gozdarskega pomočnika je zaigral za-nicljiv nasmeh.
„Naj le vprašal On mene prav gotovo ne bo ničesar zvedel!"
„Ah mi imate povedati kaj novega!" je vprašala. Kamila pozorno.
„Da, da! Zelo veliko, milostiva gospa! Toda —"
„Pozneje," ga je prekinila Kamila. „Tukaj vas bom počakala, da se vrnete. Sedaj idite!"
Pokorno je odšel Fogel in Kamila je ostala pol ure sama v nestrpnem pričakovanju.
Tedaj je pa zopet prišel gozdarski pomočnik s temnim, skrbnim obrazom.
„No, prijatelj, kaj pa je?" mu je zakhcala Kamila presenečena nasproti. „Taki ste, kot da se je zgodilo nekaj hudega. Kaj je rekel grof?"
„He, milostiva gospa, zdi se mi, da je moral po služinčadi nekaj zvedeti o oni noči, ko sva hotela s Kohom spraviti grofico proč."
„Kako to?" je vskliknila Kamila prestrašena. „Mishm, da ni nikdo razen starega Roberta tedaj ničesar opazil?"
„O, slišal se je strel, ki ga je izstrehla grofica in sedaj me je gospod grof vprašal po njem. In tudi po Kohu je poizvedoval in hotel je izvedeti, kdo je pravzaprav bil in kaj je delal tu."
„Kaj ste odgovorih?"
„Da o strelu ničesar ne vem, da me ni bilo tedaj v gradu. In kar se tiče Koha, sem pojasnil grofu, da je moj prijatelj in da me je za nekaj dni obiskal."
„Ali vam je verjel?"
„Ne vem.^ Ničesar ni odgovoril na to.. — Gospod grof se je zelo spremenil, ne samo na zunaj, ampak v vsej svoji naravi. Priznati vam moram milostiva gospa, da čutim pred njim tako nekaj kakor strah."
„No, in stari Robert je vsaj za gotovo na varnem, kaj?" je vprašala Kamila, ne da b] odgovorila na te besede.
„Da. Sicer mi Koh ni še ničesar sporočil, toda, da se je podjetje ponesrečilo, bi bil stari že davno tu."
„In dalje: kaj mi imate povedati novega?" je silila nestrpno. „Pisali ste mi, da ste našli grofico Melanijo in sicer kot družabnico kneginje Orlove. Kaj ste storili v tem oziru?"
„Vse, kar sem mogel," je odgovoril Fogel obotavljaje se s kislim obrazom. „Žalibog — se mi moj načrt ni vresničil."
„Govorite!" je vskliknila grofica s temnim obrazom. „Gotovo ste naredili zopet kako bedarijo!"
„Mislim, da ne!" je rekel Fogel razžaljen. „Poslal sem grofici pismo z Dorino pisavo, kjer jo ta vabi, naj jo obišče v oni gostilni na severu prestolice, kjer smo imeli takrat posvetovanje s Sutnerjem."
„No? In je prišla? Kaj?"
„Ne. Bil sem pa pripravljen na to, da bo nezaupna. Žena gostilničarjeva je morala igrati ulogo Dore. Mesto grofice je prišel služabnik in ta je prinesel Dori pismo."
„Kje imate to pismo?"
Fogel je poiskal Melanijino pisanje in grofica ga je prečitala.
„Res — te vrstice pričajo, da je zavohala past!" je mrmrala z jeznim in zaničljivim smehom in vtaknila papir v žep. „Kaj ste nato storili?"
„Gostilničarka je sprejela služabnika in je pisala Melaniji pismo, češ, da je bolna in ne more iz hiše."
„In je sedaj prišla grofica?"
„Da, prišla je, pa ne sama I" je vzdihnil Fogel. „Sprem-Ijevala sta jo kneginja in njen nečak."
Kamila je prebledela strahu in je poslušala do konca povest o nesrečnem izidu naklepa svojega tovariša. Bilo ji je jasno, da je morala Melanija vse povedati svojim prijateljem.
„Zopet nesreča 1" je viknila v onemoglem srdu. „In vsi trije so odpotovali? — Kam pa?"
„Tega pa nisem mogel zvedeti!"
„O, zopet ste enkrat nespametno ravnali, kakor sem že v naprej slutila!" je nadaljevala s karajočim glasom. „Gorje nam, če nastopijo njeni sedanji prijatelji proti nam in zahtevajo njene pravice!"
„Kaj naj bi drugega storil?" se je opravičeval Fogel ponižno in boječe. „Moj načrt vendar ni bil tako slab, nisem si mogel misliti, da bo grofica zaupala svojim prijateljem. In od teh se nam pač tudi ni ničesar bati."
„Od koga pa tedaj?" je vprašala Kamila vznemirjena.
„Od detektiva, od novega komisarja Borna!" je šepetal Fogel pomenljivo.
„Zdi se mi, da je ta že dalje časa molčal?"
„Da, tako se je zdelo! Toda ta človek — bojim se, milo-stiva gospa, da je sedaj naš najstrašnejši sovražnik," je rekel Fogel s takim strahom, da je Kamilo nehote streslo.
„Torej govorite vendar! Kaj se je zgodilo? Kaj je že ukrenil detektiv proti nam?"
„Zaprl je gostilničarja."
„O," je jeknila Kamila in se je zgrozila. „Kako je zvedel detektiv, da vi — ali vas je morda skrivaj opazoval?"
„Ne vem. Nakrat je prišel še z nekim gospodom in služabnikom, ki ga je bila poslala prej grofica, v gostilno in tu se je pokazalo, da je vedel za vse. Imel je celo pismo, moje pismo z Dorino pisavo, ki sem ga bil poslal grofici —"
„Tedaj je vse jasno! Vse je izdala detektivu!"
„To ni mogoče; saj jo je šele iskali"
„Iskal je grofico?" je jeknlla potrta.
„Da, to je sam rekel. Ne morem si razjasniti, kako je prišel ta človek do pisma. Če bi mu grofica vse povedala, bi moral vedeti, kam je odpotovala .s svojimi prijatelji."
„Moj Bog! Ampak ta človek ve sedaj, da živi Melanija," je ušlo Kamili v blaznem strahu. „Išče jo — našel jo bo — in potem, in potem — prijatelj moj — je z nami pri kraju!"
„Dobiti jo moramo prej nego detektivi" je siknil Fogel skozi zobe z demonsko odločnostjo. „Ali pa — tudi ta detektiv mora zginiti, in to kar hitro, če se ne moremo rešiti drugače!"
„Ah, to ste že enkrat poskusili!" je pristavila Kamila plašno. „Ta človek je previdnejši in bolj premeten nego njegov prednik."
„Toda mora pasti!" je siknil Fogel. „Drugič bom zadel bolje!"
„Med tem bo vse izdal gostilničar!" je ječala Kamila vsa obupana. „Kako ste zvedeli, da je zaprt?"
„Hlapec mi je povedal! Pozno zvečer sem se še enkrat splazil v gostilno in sem zvedel, kaj se je zgodilo."
„In detektivov spremljevalec?" je vpraševala Kamila. — „Kdo je pa .bil to?"
„Tega nisem zvedel. Morda tudi kak kriminalni uradnik!"
„Pač skoro gotovo!" je pritrdila Kamila, ki je prav tako malo slutila, kakor Fogel, da je bil to Sigmund, ki sta ga imela oba za nirtvega. „Brzojaviti morate Kohu, naj se^takoj povrne," j« začela zopet po kratkem pomisleku. „On naj pre-vzattio detektiva in naj mu pomaga s tega sveta. Vi pa, dragi prijHielj, morate poiskati grofico!"
Fi'gel ni niöesar odgovoril. S plahim, nezaupnim obrazom jei zmajeval z glavo. Kamila ni pazila na to; s srda iskrečimi SP . čini je strmela v tla in zdelo se je, da kuje nov načrt v uni"enje svojih žrtev.
„Ah! Iti Pavla?" je vskliknila nato naenkrat. „Kaj je ž flj"?"
„Pisal sem vam, da sera bil pri njej in —"
,In da še nimate papirjev — da! Pa med tem — ali niste bili več pri njej?"
„Seveda sem bil. Pa je nisem dobil več v njenem starem stanovanju. Zdi se mi, da se hoče Pavla skriti pred mano. Do danes sem zastonj poizvedoval po nji I"
„Moramo jo zopet dobiti!" je rekla Kamila odločno. „Od-idite še danes v prestolico in ne vrnite se, dokler niste dobili Pavle, ji iztrgali papirje in kače same uničili I"
„Käko naj jo dobim v tako velikem mestu?" je zagodrnjal Fogel nejevoljno. „V drugič ne bom imel taka sreče, kakor takrat. Oh, milostiva gospa," je zaprosil, „ali bi ne bilo morda boljše, da pustimo ta obupni in nevarni boj, pospravimo, kar se pospraviti da, in ubežimo?"
„Bežimo? S tem deteiitivom za petami? Kako daleč bi pač prišli? In kaj bi sploh koristil beg, če so tudi posreči? Kaj bi se dalo vzeti s seboj? Niči — Ne, ne govorite mi več o tem. Počakati moramo, prijatelj moj predragi 1"
Kamila je seveda nameravala le še do tedaj počakati, da bi se sporazumela s knezom. Do tedaj — tako je upala — ji bo prinesel Fogel od Pavle papirje, tako da se ji vsaj teh nevarnih dokazil ne bo treba bati.
Kmalu se ji je posrečilo, malodušnega tovariša opogumiti in obljubil ji je, da bo takoj prihodnje jutro nadaljeval poizvedovanje po Pavli. Nato sta se razšla. Kamila je odšla v svoje sobe in se je posvetovala sama s seboj. Prišla je do zaključka, da obstoji edina rešitev za njo le še v osebi kneza, ki ga mora torej prisiliti do odločilnega koraka.
„Še danes moram govoriti ž njim!" je šepnila pred se. „Sem mora priti. Sprejela ga bom v hiši, kjer stanuje družina Kohova. Tam sva gotovo popolnoma varna pred vsakim presenečenjem."
In odločno je sestavila brzojavko in ž njo poslala svojo novo sobarico na postajo.
Ko se je stemnilo, je odšla Kamila v sobo svojega soproga. Hotela je pogledati, kaj dela, in po tem preračuniti, ali bo
zvečer varna pred njim. Grof je v svoji delavni sobi hodil z velikimi koraki sem in tja, ko je vstopila Kamila. V desnici je držal zmečkano pismo, njegov obraz je bil še mračnejši in žalostnejši, nego popoldne. Sumljivo in s strahom slabe vesti, ki se vedno boji razkritja, je pogledala Kamila pismo v roki svojega soproga in je vprašala prežeče z nahlinjenim sočutjem :
„Tako razburjen si, dragi moj soprogi Ali si dobil neprijetno novico?"
„Dal" je odgovoril kratko, se je ustavil in obrnil k njej svoje bledo obličje. „Odločitev se bližal" je nadaljeval s težkim vzdihljajem.
„Moj Bog! Kakšna odločitev pa?" je vskliknila prestrašena.
„Moj zastopnik mi piše," je rekel skoro proti volji s stisnjenimi ustnicami, „da se bo jutri glede pravde vse odločilo."
„Tako? Odprli bodo oporoko barona Gemšeniškega?"
„Dal In zvedeU bodemo, kdo sta glavna dediča — oziroma glavni dedič; otrok, o katerem je takrat govoril baronov odvetnik," je odgovoril grof z britkim usmevom. „Morda je baron Sigmund kakega dečka posinovil, ko je še živel, ki mu bo zapustil svoje premoženje. Moj zastopnik mi namreč piše, da je imel baron, ko je stanoval v prestolici, v svoji hiši dedka, ki je pa na čuden način izginil. Najbrž je ta imenovan v oporoki za glavnega dediča."
Kamila je poslušala ta govor svojega moža z naraščajočo grozo. Saj je vedela, kdo je ta otrok, glavni dedič Sigmundov. In sedaj se je ustrašila, da bo njen soprog že tako kmalu zvedel, da ni dedič nikdo drugi, kakor njegov sin Ervin, ki ga je imel za mrtvega? Ali ne bo po oporoki istotako zvedel, kako se je zgodilo, da Ervin še živi? Ali ne bo prišel na dan zločin ropa otroka in ali se ne bo vzdignila proti njej strašna obtožba.
Gotovo! Kamila je uvidela, da se bliža konec. Silna tesnoba jo je zgrabila in bleda, kakor marmorna soha, se je naslonila na naslanjač. Hitrejše je prišlo, veliko hitrejše, nego je pričakovala. Še po svoji smrti, tako je vpilo po njej nekaj
74a
strašnega, se bo maščeval Sigmund! Kako bi mogla ta udarec odvrniti, oziroma se vsaj umakniti njegovemu uničujočemu učinku ?
Knez, njen ljubimec, je bil za njo edina rešitev. In veselila se je, da ga je poklicala za danes. Sedaj se ni smela več obotavljati, da bi zapustila svojega soproga. Bliskoma so ji šle te misli skozi možgane. Grof je stal pred njo, a ni videl strahu, ki se je zrcalil izdajalski v potezah njenega obraza; mračno razmišljajoč je zrl pred se in zdelo se je, da je pozabil, da ni sam.
„Ali ne piše odvetnik nič, da je še upanje, da dobimo pravdo kljub tej oporoki?" je vprašala Kamila z brezzvočnim glasom.
„Pravi, da moramo počakati, kaj vsebuje oporoka," je odgovoril grof in skomizgnil z rameni. „Dokler ne poznamo oporoke, se ne da čisto nič reči!"
„No, oporoko se mora vsekako poskušati ovreči!" je nadaljevala Kamila, hoteč od svojega moža še več zvedeti o vsebini pisma.
Grof je začel zopet hoditi po sobi sem in tja, in je govoril, oči uprte v preproge na tleh, s trudnim glasom:
„Če je mogoče, bom to seveda na vsak način poizkusil. V nasprotnem slučaju — smo v dveh dneh — berači!"
Kamila ni na to ničesar odgovorila. Ta žalostna bodočnost ni bila pripravljena za njo, saj je vendar nameravala vse prej, nego deliti usodo svojega moža. Kaj bo ž njim, to je nji pač vseeno. Zanimalo jo je samo zvedeti, koliko ve že danes o Ervinu, kajti po tem se bo morala ravnati.
Pa zastopnik menda sam ni vedel ničesar, oziroma ni pisal grofu ničesar več, nego je Kamila že slišala; kajti njen soprog ni govoril ničesar več o pismu.
„Jutri zjutraj bom potoval v prestolico in še enkrat govoril s svojim zastopnikom!" je rekel po premoru.
„Ali nočeš storiti tega morda še danes?" je hitro začela Kamila. Nič bi ji ne moglo biti ugodnejše, nego da bi med njenim sestankom s knezom ne bilo grofa v gradu
„Danes?" je rekel ta začudeno in je zmajal z glavo. „Saj je že večer in za povratek bi mi prišlo prepozno."
„O, saj bi lahko prenočil v mestu I"
„Čemu? Saj je jutri še časa dovolj I" je odvrnil rezko.
Kamila se je besno ugriznila v ustnice in je molčala.
„Jutri lahko opravim še nekaj drugega," je nadaljeval grof in je uprl oči z mračnim ognjem v Kamilo. „Moj zastopnik mi tudi piše, da je prišel, kakor je zvedel, knez Orlov v pre-stolico. Poiskal bom tega lopova in ga prisilil, da mi da zadoščenje!" je siknil besno skozi zobe. „Da bi dobil ničvredneža že v Monako v roke I Vražji strahopetec 1 A tu mi gotovo ne uide več!"
Vsa tresoča se, v najhujšem strahu je stala pred njim Kamila.
„Življenja hočeš tvegati?" je jecljala s tresočim glasom.
„Meni je čast več nego življenje, in ta lopov je oblatil mojo čast. To bo poplačal s svojo krvjo! Vem, da tudi ti nisi popolnoma brez krivde, a ne bom več dalje preiskaval, v koliko si sledila njegovemu vabljenju. Odpustiti ti seveda nikdar ne morem sramote, s katero si oblatila mene in sebe, na naše ponosno staro ime. In da je tvoja krivda večja nego si mislim, tedaj bi bilo vsega konec med nama — sedaj — pa dovolj! Nočem še dalje raztrgati boleče rane!"
Niti besedice ni črhnila Kamila v svojo obrambo. Začela se je svojega soproga bati in se tresti prad vsako jezno besedo iz njegovih ust, kajti dobro je vedela, kakšen strašen sodnik bi ji bil, da pride njeno izdajstvo in sramotna prevara na dan.
Morda bi se ji posrečilo, da ga zaziblje z nova v staro vero, v njeno nedolžnost, da ga s silo svoje lepote in umetnostjo svoje hlimbe očara, da zdvomi nad njeno krivdo.
A sedaj je zametavala vsa taka in enaka sredstva. Čemu? Saj bo kmalu konec z gnusno komedijo njenega zakona.
Jutri — morda že danes, ' bo pripadala drugemu in bo obrnila hrbet svojemu soprogu — že drugemu --- prav tako, kakor ga je obrnila prvemu.
Ko sta izgovorila še nekaj brezpomembnih besed, je Kamila odšla in svinčena tesnoba ji je oklenila prsi. Šla je v svojo sobo in se je hitro preoblekla, kajti zdelo se ji je, da je že res čas, da gre na kraj sestanka.
Pred grofom se je smatrala varno; gotovo danes ne bo več vprašal po nji.
Ogrnila se je v svoj črni plašč in je odhitela po slabo razsvetljenih koridorih gradu.
Ne da bi srečala koga izmed domestikov je prišla do zadnjih vrat in je stopila iz gradu v park.
Vsa temna in mrtva so stala stara, gola drevesa, noč je bila tiha in rezko mrzla.
Na brezoblačnem, zvezdnatem nebu je plaval mesec in njegova bleda svetloba se je srebrno razlivala po snegu, ki je pokrival vsa pota.
Kakor temna senca je hitela Kamilina postava čez pokrajino. Sneg je škripal pod njenimi hitrimi stopinjami.
Kmalu je bila na koncu parka, kjer je stala hiša gozdarskega pomočnika poleg glavnih vrat.
Postala je nekoliko in je ogledovala okna.
„Nič luči?" je mrmrala in vzbudila se ji je sumnja. „Fogla torej ni doma, kajti tako zgodaj se nikakor ni mogel vleči k pokoju. In v gradu ga tudi ni. Kaj počne? Pa vsaj ni že danes odpotoval v prestolico? — Hml Ali je morda začel sumiti in mi hoče prisluškovati?"
Ogledala je krog in krog, toda v parku, ki ga je mogla pregledati v mesečini daleč okrog, ni opazila ničesar živega^
Ko je tako stala nekaj časa razmišljajoč in se obotavljala, je odprla s ključem mrežnata vrata in je stopila ven na samotno cesto.
Imela je še pol ure do hiše, kjer je imela napovedan sestanek in sedaj se je kesala, zakaj ni vzela konja. Toda vrniti se ni hotela več.
Z največjo naglico je stopala po nočno tihi, samotni cesti. Srce ji je bilo plaho in ozirala se je na desno in levo in je
držala v roki revolver, ki ga je vzela s seboj, za strel pripravljen, kot bi se bala, da bo izza vsakega drevesa skočil človek in jo napadel.
Ali njen strah je bil nepotreben, neovirano je dosegla hišo, stoječo tik ob robu gozda.
Odprla je vrtna vrata, stopila k hišnim, odprla še ta in je stopila v temno vežo.
Poiskala je sobe, v katerih je stanovala kratko pred poroko, in je prižgala v salonu luč. Ko je prižgala luč še v bu-doarju, je krepko pozvonila.
Daljni zvok zvonca je prihajal iz sobe za domestike, kjer je stanovala gospa Kohova s svojim slaboumnim sinom.
Po kratkem času so se oglasili v predsobi brzi koraki in v sobo je pridrvela gospa Kohova s svetilko v roki, vsa bleda strahu. Za njo so se oglasili krepki moški koraki.
„Bog nebeški!" je vskliknila gospa Kohova presenečena, ko je spoznala Kamilo. „Milostiva gospa!"
„Kdo je še tu?" je vprašala Kamila vznemirjena, ne meneč se za ta vzklik in je pozorno gledala proti predsobi, kjer se je prikazala temna postava.
„Jaz sem, milostiva gospa!" se je oglasil gozdarski pomočnik Fogel in je takoj nato stopil v salon.
Kamila je poparjena in jezna stisnila zobe.
„Kaj pa vi hočete tukaj?" je jeknila mračno in sum se ji je poznal na glasu.
„O, hotel sem govoriti z gospo Kohovo. Vznemirja se glede moža, ki ne da nikakega glasu o sebi. Sklenila sva, da mu bo ona pisala, ker bi bilo to vsekako manj sumljivo, nego če mu pišem jaz!"
„Že dobro!" je zarenčala Kamila s težko pritajenim srdom.
V tem trenutku bi hotela, da požre njenega zvestega sužnja pekel. Mar ji je moral ravno sedaj priti na pot? Vsako minuto lahko pride knez — kako bi se pač otresla tega, tu tako nepotrebnega človeka?
Fogel je motril svojo gospodarico z vprašujočim, začudenim pogledom. Dobro je videl, kako ngprilična ji je bila njegova prisotnost, in takoj se je zbudil v njem sum.
„Zelo sva se prestrašila, milostiva gospa, ko sva zaslišala v kuhinji zvonec," je rekla gospa Kohova. „Nisva si mogla misliti, da bi bili gospa grofica tu 1 Ali hočete, milostiva gospa, čez noč tu ostati?"
Kamila prvi trenotek ni vedela, kaj naj odgovori, kajti tega ni smela povedati, da pričakuje kneza.
Ce bi ne bilo Fogla, bi tega seveda ne skrivala; opazila je prežeč, vprašajoč pogled gozdarskega pomočnika in razdraženo je rekla:
„Ne, ne ostanem dolgo tul — Zakurite v mojem budo-arju!" je pristavila zapoveduje.
Gospa Kohova je uslužno odhitela po kurivo.
Fogel je pristopil bližje in je vprašal prežeče:
„Ali koga pričakujete tu, milostiva gospa?"
,Ne!" je završala Kamila nanj.
„Vraga! — 2di se mi, milostiva gospa, da vam je moja navzočnost neprijetna?" je odgovoril Fogel z razdraženim glasom in njegov obraz je postal čudno teman in izražal je še večjo sumnjo nego prej. „Vendar se zdi prav tako, kakor da imate tu sestanek z nekom, ki ga jaz ne smem videti in gospod grof seveda tudi ne!"
„Kaj vam pri'de na misel!" je zavpila Kamila v svojem srdu samo'sebe popolnoma pozabivši. „Kako si morete dovoliti tako.^-gpvoriti z menoj? Pojdite domov in ne brigajte se za to, kaj jaz delam!"
Pa Fogel ni odšel, ampak s temno zardelim obrazom je stopil tik-k nji in je rekel z jeznim, skoro pretečim glasom:
„Proč me hočete poslati? Pa sedaj ne bom ubogal, ker vidim, da nameravate nekaj skrivnega. In jaz — no jaz imam pravico vedeti za to, in vsled tega —"
Razburjena kretnja Kamile mu je prekinila govor. Njena krasna postava se je ponosno vzravnala in z silo kročeno jezo je odgovorila rezko:
„Molčite konečno ! Ne ponavljaj va prizora iz Monte Karlo. Dovolj imam prepiranja z vami za malenkostne ljubosumnosti. Več nego predrzno se vedete napram meni. Tega si ne dopuščam od vas. Nisva še tako daleč, prijatelj, da bi mogli vi nastopati kot gospod!"
„Saj tega tudi nočem!" se je razgreval. „Ali biti morava drug proti drugemu odkritosrčna! Služil sem vam zvesto in sem pač zaslužil, da mi ničesar ne prikrivate!"
„Saj vam tudi ničesar ne prikrivam!" je rekla mirnejše.
„Ničesar?" se je nasmehnil Fogel pikro in neverjetno. „Tedaj mi pa povejte vendar, koga danes tu pričakujete!"
„Saj ste slišali: nikogar!"
„O pač! Čemu bi mi sicer veleli oditi?" .
„Ker — tako želim!"
„E! Morda ima Pavla glede kneza Orlova vendarle prav?" je vskliknil Fogel, da mu je postalo naenkrat vse jasno. „Ta je sedaj v prestolici!"
„Sedaj pa niti besedice več!" je kriknila Kamila bleda in vsa tresoča se besnosti. „Enkrat sem vam že odpustila to raz-žaljivo sumnjo. Varujte se in ne žalite me več!"
„Povejte mi vendar resnico in zadovoljen bom!" je odgovoril Fogel-nekoliko oplašen vsled njenega pretečega, odločnega tona.
„Zapomnite si prijatelj! Nisem vam odgovorna za to, kaj delam. Če mi ne morete verovati, ne da bi do pičice poznali vsa moja dela in vse misli, pa pustite vse skupaj! Tedaj pa radi mene lahko takoj končava in razveže va najino pogodbo še to uro!"
„Ampak, najdražja — milostiva gospa!" je jecljal Fogel prestrašen.
V tem trenotku se je vrnila gospa Kohova s kurivom in utihnil je.
Kamila ga je pogledala še enkrat s strašnim svarilnim pogledom in je šla nato z gospo Kohovo v budoar, kjer je nekaj časa ž njo potihoma šepetala.
i-a-
Nato se je vrnila v salon, se je ogrnila zopet s svojim plaščem in stopala s ponosnim, ledeno mrzlim zaničevanjem v obrazu mimo gozdarskega pomočnika proti izhodu.
„Bog nebeški!" je vskliknil Fogel silno prestrašen. „Kam hočete, milostiva gospa?"
„Domov," mu je odgovorila kratko in rezko.
„Tedaj — vas spremljam I"
S tem ji je bil Fogel naglo ob strani in nadaljeval je ponižno:
„Saj vendar ne morete hoditi sami po noči!"
„Zakaj ne? Saj sem tudi prišla sama. Za vaše spremstvo mi ni veliko."
In odhitela je.
Ko je bila na cesti, je posluhnila v daljavo in z boječim pogledom je pogledala po poti. Nič se ni ganilo, ničesar ni bilo videti.
Knez torej še ni prišel.
Olajšano je zdihnila in je šla naprej, ne da bi se ozrla, kajti dobro je vedela, da ji sledi Fogel za petami.
V	kratkem je bil res poleg nje in začel se je jecljaje opravičevati. Ni mu odgovarjala, naredila se je, kakor da ga sploh ni poleg nje; hotela mu je dati čutiti, da jo je globoko raz-žalil. Pri tem jo je pa žgal notranji srd, da ji je moral tako pokvariti današnji načrt. Radi njega je morala opustiti tako potreben sestanek s knezom.
Kdo ve, kaj se bo zgodilo jutri, če ji bo pač jutri mogoče sniti se s knezom?
V	teh trenutkih divjega srda bi popolnoma hladnokrno ustrehla svojega zvestega, pa sedaj tako nadležnega sužnja, če ne bi pomislila, kako potreben ji je še proti Pavli. Pa to bo njegova zadnja služba. Da ji bo le prinesel potrebne papirje in hišini zamašil usta, tedaj mu bo z bridkim nasmehom povedala v obraz, kaj da misli, tedaj ga bo z zaničevanjem zavrgla. Da, potem bo podrla vse mostove za seboj in ubežala s knezom — kam, vseeno!
Fogel ni slutil ničesar o teh naklepih svoje oboževane gospe. Že se je kesal, da je tako nasilno nastopil in razdražil Kamilin srd. Da, bal se je že, da bi se res za vedno ne obrnila od njega in zavrnila njegovo ljubezen, in zato je vso pot skesano prosjačil odpuščanja.
„Je že dobro 1" je rekla konečno, ko sta stala ob vratih v park. „Nehajte, tokrat vam hočem še odpustiti. Potujte jutri v prestolico in poiščite Pavlo! Ne vrnite se pa brez papirjev 1 In bodite previdni! Grof bo jutri tudi v mestu. Ne sme vas tam videti. — Lahko noč!"
Zapustila ga je in je naglo smuknila skozi vrata v park.
Poparjen, kakor okregan deček je gledal za njo gozdarski pomočnik.
136. poglavj e.
Lepa sužnja.
Je li stopil v pravi vlak?
Tako se je vpraševal Šmid med vožnjo ves v negotovosti. Z blazno hitrostjo je drvil vlak v noč. Šmid je sedel čisto sam v kupeju, kamor je skočil v zadnjem trenutku. Kedaj bo prišla prihodnja postaja? Da bi mogel priti na kak način do gotovosti !
Celo uro je vozil vlak brez prestanka. Miljo za miljo je zaostajala prestolica.
Ropotajoč in sopihajoč, kakor velikanska železna kača je zdrčal vlak mimo številnih manjših postaj.
Konečno brlizgajoč, zategnjen žvižg, sunek, ropot, škripanje zavore — svetilke so kakor kresnice v poletni noči švigale mimo oken — sedaj v luči se blesteča steklena lopa in vlak se je ustavil.
Smid je hitro odprl vratca svojega kupeja in je skočil na tla. Njegov pogled je iskal v gneči nekoga.
„Vlak stoji štiri minute!" je slišal vpiti sprevodnika.
Tu je opazil, da se mu bliža več uradnikov, med njimi postajni načelnik in en policist.
„Tu je I" je zavpil sprevodnik in je pokazal na kupe, v katerem se je pripeljal Smid. „In tu je oni gospodi" je dostavil.
Šmid je takoj razumel položaj.
Brzojavno so sporočili iz prestolice sem, kaj je naredil in sedaj bo klican na odgovor.
Stopil je hitro k postajnemu načelniku in predno je ta prišel do besede, mu Je pojasnil in se mu je predstavil za kri-
minalnega uradnika. S tem je bil v očeh prej nanj tako razjarjenih uradnikov namah opravičen.
Policist se mu je kar najuslužneje ponudil na razpolaganje, m v njegovem in v spremstvu postajnega načelnika je šel sedaj Šmid od kupeja do kupeja in je natančno pregledal vse potnike.
Sprevodniki so pa hiteli k vsem izhodom iz kolodvora in so opozorili tam postavljene policijske organe. Vsakdo, kdor je zapustil kolodvor, je moral prenesti ostre poglede preiskujočih redarjev.
„Cas je, vlak se mora odpeljati," je rekel postajni načelnik opravičujoč se Šmidu, ko so preiskali komaj dve tretjini dolge vrste voz.
„Za božjo voljo!" je zastokal Šmid obupno. „Le eno samo minuto še!"
„Peljite se naprej!" je odvrnil postajni načelnik. „Čez. poldrugo uro vlak zopet obstane za dve minuti. Tam lahko naprej preiskujete!"
„Ne gre!" je vskliknil Šmid. „Prosim vas, gospod! Če ni onih, ki jih iščemo, v tem vlaku, kohko prednost že dobijo v poldrugi uril"
In ne meneč se za nadaljne ugovore je nadaljeval svoje preiskavanje.
Postajni načelnik je pogledal na uro, zmajal nevoljno z "glavo in se nato začel razgovarjati s strojevodjo.
„Končano!" je zavpil konečno Šmid od prvega voza sem.
Postajni načelnik je namignil. Zrak pretresujoč žvižg in dalje je oddrdral vlak.
Smid je ostal na kolodvoru in je gledal s temnim obrazom za njim.
Sedaj je bil gotov, da se je peljal z napačnim vlakom in da so mu odšli oni, ki jih je zasledoval.
Posvetoval se je s postajnim načelnikom in ta mu je pojasnil, kam je šel oni drugi vlak in kaj mora storiti, da more zasledovancem naprej slediti.
S te postaje se je lahko poslužil stranske proge, po kateri bi mogel doseči ono progo, ki je peljala proti meji, z razmeroma majhno zakasnelostjo.
Drugi dan je bil Šmid že na obmejnem kolodvoru in je tu poizvedoval.
„čuden par — moža v temnem plašču in z gostim pajčo-. lanom zastrto deklico — so carinski uradniki opazili.
Šmid je tudi zvedel, da sta se peljala od tod naprej po progi proti velikemu pristaniščnemu mestu. Povedali so mu tudi, da sta bila potna lista obeh potnikov v redu in da sta bila po njih, mož trgovec in deklica njegova hči.
To seveda detektiva ni niti najmanj motilo. Bil je prepričan, da ima pravo sled, in s prihodnjim vlakom je že odpotoval.
Njegov na vse misleči predstojnik Born mu je dal k sreči dovolj denarja s seboj. Šmid mu je kratko sporočil, da je za-sledovancem za petami in si je izprosil nadaljne instrukcije in polnomočje za v pristaniško mesto.
Tja je došel Šmid kake dve ure pozneje nego Anton in Lizika.
Zopet je povprašal pri železniškem osobju po onem paru in v svoje veliko zadovoljstvo je zvedel, da sta onadva res tu izstopila.
Toda kam je peljal Anton svojo žrtev?
O Šmidu niso pravili kolegi zastonj, da ima pasji nos. V kratkem se mu je posrečilo izslediti voz, v katerem sta se peljala Anton in Lizika v mesto.
Kočijaž se je seveda še prav dobro spominjal svojih voznih gostov, ki jih je šele pred malo urami peljal v samotno ulico pristaniščnega mesta.
Nato se je moral peljati Šmid k policijski palači in tu se je predstavil višjemu uradniku, mu je povedal, čemu je tukaj, in ga je prosil pomoči.
V svojo veliko grozo je zvedel, kaka hiša je ona, kamor je peljal Anton Liziko.
Agent je bil kriminalni policiji le predobro znan. Že dolgo so ga ostro opazovali in že večkrat so ga obiskali, se jih ni prav nič nadejal, vendar mu doslej niso mogli še ničesar dokazati.
Z velikim veseljem so se sedaj poprijeli stvari, ki jo je prinesel sem inozemski kolega.
Policijski častnik in šest uradnikov se je priklopilo Smidu in naglo so se peljali ven v predmestje ob pristanišču.
Sumljivo hišo so kmalu našli.
Dva uradnika sta odšla proti zadnjemu delu vrta, častnik je pa pri prednjih vratih pozvonil.
Ko na večkratno zvonjenje ni nikdo odprl, so ulomili vrata in udrli na vrt.
Obenem so slišali oni strel, ki ga je bil slišal tudi agent, in sedaj so drvili uradniki hitro naprej in so si razsvetljevali pot s svojimi svetilkami.
Pred hišo so našli agenta in njegovo gospodinjo.
častnik je poslal še dva moža v ozadje vrta, odkoder se je bil slišal strel, sam je pa ostal s Šmidom in dvema možema, ki sta takoj prijela agenta in žensko.
„Kje je deklica, ki jo je danes pripeljal k vam neki moški?" je zagrmel srdito častnik na strahu se tresočega lopova.
„O nikaki deklici ničesar ne veml" je ta jecljal.
„No, le počakajte, vam bomo že razvozljali jezik!" je nadaljeval častnik razkačeno. „Tokrat vam vse tajenje nič ne pomaga. Prenatančno se vam je gledalo na prste!"
S temi besedami je odšel s Smidom naprej v hišo, uradnika sta suvala s surovimi pestmi agenta in njegovo gospodinjo pred sabo in ko so bili vsi zbrani v sobi, kjer so se še pred kratkim nahajali lopovi s svojo žrtvijo, so začeli natančno preiskavati.
Šmid je stopil takoj proti odprtim vratom v ono malo stransko sobo.
Ozrl se je po sobi in je razburjen namignil častniku.
„Tu notri je bilal" je vskliknil. „Glejte razrito posteljo! In tu — srebrna lasna zaponka I"
Pobral je imenovani predmet s tal ob postelji in je zmagoslavno pokazal vrezano ime „Lizika."
Častnik je skočil z iskrečimi se oömi k agentu in ga je stresel za rame.
„Ali priznate, lopov?" je kričal nad njim. „Kaj ste naredili z deklico? Galeja vam ne uide, trgovec s sužnji, če se takoj ne izpoveste!"
„Tja ven so najbrž ubežali tovariši tega lopova," je rekel Šmid še predno je mogel na vseh udih. tresoči se agent izgo voriti besedico.
Po teh besedah je zdirjal Šmid ven skozi vrt.
Našel je vrata v leseni ograji, ki so bila sedaj široko odprta, kajti policista, ki sta bila hitela naprej, sta ulomila ključavnico in si tako izsilila izhod.
Ko je stopil na prosto, je opazil Šmid, kako se gibljejo v daljavi luči policijskih svetilk v temi sem in tja.
Sel je bližje k onemu kraju in dobil je policiste, kako so svetili na bregu ozkega prekopa po tleh, kakor da nekaj iščejo.
„Enega lumpa sem zadel," je zaklical eden izmed policistov Šmidu, ko je pristopil. „Videl sem, da je tu na bregu padel. Ne vem, ah se je zvrnil v vodo, ali ga je oni drugi zvlekel s seboj."
„Bila sta torej dva?" je vprašal Šmid.
„Da, dva smo videli!" je pritrdil drug pohcist. „Tu nekje sta morala najti čoln in se rešiti po prekopu."
„Kar najhitreje jima moramo slediti!" je vskliknil Šmid odločno. „Ali ni v bližini nikjer nobenega čolna? — Pa hitimo ob obrežju. Saj prekop ni širok. Dohiteli bomo lopove in —"
„Ne bo šlo!" se. je oglasil prvi policist. „Natančno poznam kraj tod okoli. Niti dvesto korakov od tod se razdeli prekop v dva dela in razun tega zapirajo pot močvirnati travniki in jarki Tu se ne da nič narediti."
— 177S'^
„Ali ne sinejo nam uiti!" je nadaljeval Šmid obupno. „Moraoao ugrabiti roparjem ubogo deklico. — Oujtel" se je prekinil in je poslušal ven v tiho noč. „Ali ni nekdo klical na pomoč?"
Policisti so tudi posluhnlli.
Res se je oglasil iz daljave komaj še slišen krik.
V	tem trenutku je pridirjal častnik in je vpil v silnem razburjenju nad svoje ljudi:
„Hitro za njimi 1 Čoln sem! Tu v ograji bomo našli čoln! Vi štirje stopite vanj ter veslajte kolikor mogoče hitro proti pristanišču!"
Že sta prišla tudi policista, ki sta ostala v hiši, in sta prignala agenta in njegovo gospodinjo.
Ta dva so uradniki prisilili, da sta z vrmi zvlekla precej dolg čoln v vodo in policisti so krepko pomagali.
V	malo minutah je plaval čoln na temni gladini in kakor bi trenil so skočili vanj oni štirje policisti, ki jim je velel njihov predstojnik.
Smid je hotel tudi skočiti v čoln, pa častnik ga je zadržal za roko rekoč:
„Ne! Ostanite pri nas! Prej bomo v pristanišču nego naši ljudje tu s čolnom."
V	naslednjem trenutku je že zdrčal čoln kakor puščica čez gladino v temo.
„Ta capin tuje priznal!" je rekel častnik, kažoč na agenta, ki sta ga sedaj pri njem ostala policista uklenila. „Sedaj vemo v čegave roke je bil izročil deklico. Le urno! Več vam pojasnim spotoma."
In prijel je Šmida za roko in ga vlekel skozi vrt mimo hiše na cesto, kjer sta še čakala voza, v katerih so se preje pripeljali.
Šmid ni vpraševal. Popolnoma se je .p^repustil energičnemu častniku, da ga je vodil.
Stopila sta v prvi voz — v drugem sta se vozila ujetnika — in z največjo hitrostjo so se odpeljali.
Po desetih minutah sta se ustavila oba voza na z obloö-nieami razsvetljenem trgu pred rdečim poslopjem.
Bila je hiša pristaniške policije.
Šmid je izstopil. Pred njim je ležala široko razprostrta gladina morja, razsvetljena z neštevilnimi lučmi. Črni kolosi ladij so ležali težko na vodi in proti nebu so se dvigali visoki jadrniki. Cez gladino so švigah sem in tja neštevilni čolni in čolnički kakor galebi. Na ušesa je udarjal šum in ropot, prihajajoč iz najrazhčnejših strani, da je človeku vse šumelo v glavi.
častnik je peljal svojega spremljevalca hitro v hišo in je stopil ž njim v sobo, ki je imela stene vse pokrite z zemljevidi, različnimi tlorisi in načrti. S stropa pa je bilo napetih neštevilno žic, katere so držale v več, sredi sobe postavljenih strojev.
Kakih deset uradnikov pristaniške policije je bilo navzočih. Na z usnjem prevlečenem divanu je ležal častnik in je kadil smodko.
Šmidov spremljevalec je skočil k njemu in mu je hlastno nekaj pripovedoval.
Častnik je skočil pokonci, je zaklical dvema uradnikoma različna povelja in eden je tekel ven, drugi je pa skočil k brzojavnemu stroju.
častnika sta spregovorila še nekaj besedij, nato je hitel Šmidov spremljevalec proti vratom in ga je pozval, naj mu sledi.
Šmid ni o vsem, kar se je tukaj godilo, ničesar razumel; mehanično je tekel za častnikom. Ta ga je peljal skozi hišo in čez široke stranske stopnice k vodi.
Tam se je zibal majhen, črn čoln z mogočno kadečim dimnikom in bleščečo rdečo lučjo na sprednjem delu. Bil je pohcijski parnik.
V tem trenutku, ko je stopil Šmid s svojim spremljevalcem na krov, je zabobnel v daljavi strel iz topa čez morsko gladino. Ob enem je začel delovati parni stroj in čoln se je obrnil in začel rezati šumeče valove v smeri proti odprtemu morju.
Šmid je pač slutil, kaj se bo zgodilo, zagledal je kakih dvanajst s puškami in sabljami oboroženih policajev na krovu. Njegov vodnik, častnik, ga je peljal na sprednji del ladje in mu je razjasnil:
„Torej poslušajte! Agent mi je imenoval ime svojega druga. Ta človek nam je znan. Kapitan ladje je, ki nosi ime „Leteči Zmaj" in jadra pod francosko zastavo. Ta kapitan je trgovec s sužnji; tukaj kupuje mlade, lepe deklice, ki mu jih preskrbi agent, in uboge stvarice se transportirajo na Turško in tam prodajajo imovitim Turkom za hareme."
„Vsemogočni Bogi" je kriknil Šmid prestrašen. „Tedaj taka usoda naj bi zadela tudi ubogo Liziko?"
„Nedvomno! Ladja odpluje sicer šele jutri zjutraj, ali bilo bi pričakovati, da odjadra takojj kakor hitro dojde kapitan s svojim plenom na krov!"
„Tedaj je vse naše zasledovanje brezuspešno!" je vskliknil Smid obupno. „Lopov je sedaj gotovo že na svoji ladji. Dosegel bo odprto morje, predno ga dohitimo!"
„Upam, da ga vendarle primemo!" je pristavil častnik. „Ali ste slišali prej strel iz topa? — To je bilo znamenje, da se luka zapre. Nobena ladja ne sme več ven. Ce „Leteči Zmaj" do tedaj še ni odplul, nam ne uide več!" je sklenil zmagoslavno.
To pojasnilo je navdalo Šmida z novim upanjem. Gledal je v noč, od tisočev barvastih lučic razsvetljeno, tja čez gladino, ki jo je z velikansko hitrostjo rezal mali policijski parnik.
Daleč tam zunaj se je svetila velika, žareča luč — svetilnik, in tam je bilo konec pristana. Na desni in na leVi je ležalo mnogo ladij, pa ob nobeni ni pristal parnik.
„Leteči Zmaj" je bil moral stati daleč zunaj in to je vedela pristaniška policija seveda natančno.
Redkejše so postajale ladje m še vedno naprej je plul parnik z napeto vse opazujočimi uradniki.
Že se je zrcalila velika rudeča luč, ki je zaznamovala konec pristanišča, jasneje ha morski površini.
Pristanišče je bilo zaprto z velikansko, silno močno verigo, ki so jo potegnili vsak večer tik pod morsko površino z enega brega do drugega, in ki je bila sicer spuščena globoko na dno morja.
Zastonj je gledal Šmid čez širno vodno gladino, nobene ladje ni več videl pred seboj. Ali je lopov torej vendarle ušel? —
Daleč zunaj v pristanišču, ne daleč od izhoda na odprto morje, je ležala na vodi nepremično velika, črna ladja. Skrivnostno strahotno se je dvigal temni kolos visoko nad vodno površino. Jadra na jarbolih so bila vsa razpeta in iz olieh dimnikov se je dvigal gost dim visoko proti nebu, kot da namerava ladja vsak trenutek odpluti. Vendar je bilo na krovu vse čudno tiho in temno. Le nekaj majhnih, rdečih lučic je brlelo na sprednjem in zadnjem delu ladje.
Na temnem krovu ni bilo videti nikogar drugega, kakor mlad mornar je slonel ob ograji in je nepremično gledal proti daljnim lučim oddaljenega mesta.
Dolgo je stal tiho in nepremično, kakor da posluša tiho šumljajoče valove, kako bije na lahko ob stene ladje.
Nenadoma je začel peti s svežim, zvonkim glasom v tiho noč:
„Med pišem viharja čez daljno morje, že blizu sem, ljubica moja! Od juga sem gor' se že jadra belš: Že tukaj sem, ljubica moja! O ljubica, nikdar ne bi prišel nazaj, da južnega vetriča ni. Zato sapica južna, pihljaj, le pihljaj! Moje dekle po men' hrepeni."
Končal je z zategnjenimi mornarskimi klici in čez nekaj časa je začel z nova:
„Iz daljnih dežel čez viharni val zmiraj mislil nate sem. Od južnih bregov, od zamorskih obal ti nekaj prinesel sem. Da me južni je veter pripeljal nazaj, prepevaj mu hvalo, dekle! O sapica južna, pihljaj, le pihljaj! Ljubica moja ljubezni mi mre!"
„Mir!" je zagrmel v tem trenutku močan glas v basu tik ob ladji z vode gori.
Pevec je prestrašen utihnil, kajti spoznal je glas svojega kapitana.
.,He, krmari Vrv doli!" je vpil z globokim basom zapovedujoč in kletev je sledila tem besedam. „Za vraga! Ali bo kmalu? Kaj vse spi na krovu?"
Sedaj je kakor pričarano na krovu vse oživelo. Temne postave mornarjev so se prikazale in so tekale sem in tja.
Škripajoč je zdrsnila vrv ob steni proti vodi, dvignila se je svetilka in je padla za nekaj metrov ob steni nizdol.
Pri luči te svetilke so opazili mornarji čoln, tesno pri-tisnjen k steni ladje, in v njem dva moža.
Moža sta ovila konec vrvi okrog telesa ženski postavi, ki , je ležala na dnu čolna kakor mrtva.
„Kvišku!" se je oglasilo v basu.
Vrv so potegnile krepke mornarske mišice in hitro se je dvigala ženska postava.
Sedaj so vrgli v čoln lestev iz vrvij, ki je bila pritrjena na krovu in moža sta splezala drug za drugim na krov.
Med tem se je sklonil mladi mornar čez telo mlade deklice, ki je ležala na krovu, in katere telo so mornarji pravkar oproš^aU vrvi.
Svit svetilke je razsvetljeval blede poteze Lizikinega obraza. Njene oči so bile zaprte in globoka omedlevica ji je mra-čila duha.
„Moj Bog! Kako lepa in kako mlada," je šepetal krmar in izraz sočutja se mu je zarisal v potezah. „Revica!" je pri-
stavil neslišno in se je hitro vzravnal pokoncu, kajti kapitan in njegov spremljevalec, ki ni bil nihSe drugi, nego Anton, sta ravno stopila na krov.
Anton je iir>el glavo ovito z ruto, ki je bila vsa prepojena s krvjo. Njegov obraz je bil bled kakor kreda in spačen od bolečine; ves utrujen se je naslonil na ograjo.
„Holal Tako smo srečno tu!" je zavpil kapitan s svojim bobnečim basom. „Sedaj pa velja fantje! V petih minutah moramo biti izven pristanišča, sicer nas vzame vse skupaj vrag!. — Krmar, na svoje mesto! — Hola!" je zatulil skozi govo-rilnik v prostor za stroje. „Polno paro in naprej!"
Mrzlična delavnost se je sedaj razvila na ladji.
Krmar in njegov pomagač sta skočila h kolesu, mornarji so naravnavali jadra.
Rožljajoče se je dvignilo sidro z morskega dna in v ladjini notranjosti je začel delovati stroj, da se je velikanski kolos stresal v vseh sklepih.
Neprestano so se medtem glasila kapitanova povelja S' poveljniškega odra.
Za nesrečno, kakor mrtvo na krovu ležečo ubogo deklico se ni zmenil nikdo, prav tako ne za Antona, za to sedaj ni bilo časa.
Okorno, toda pokorno je sledila ladja pritisku krmila, se je obrnila in zdrčala, spočetka počasi, toda vedno hitrejše skozi peneče se in šumeče valove proti odprtemu morju.
Brez signala in brez prevelike množice lučij, strahopetno črna je polzela pošast v noč. Močneje in močneje je deloval stroj, veter se je upiral s silo v jadra in ladja je rezala valove hitreje in hitreje.
Svetleje in svetleje je pa postajalo na vodi, kajti bližali so se svetilniku.
Kmalu se je kopala vsaka jarbola, vsako jadro, vsaka postava v luči in posebno postava kapitana-velikana na poveljniškem odru se je zdela kakor z glorijolo obsijana. Nepremično je stal tam gori in je strmel temno, z razburjenim obrazom proti vznožju svetilnika.
Tam je ležal na vodi vitek, bel parni čoln. Bil je čoln pilotov. Tako majhen, kakor igračica, se je videl v daljavi, ali ■«endar se je razločila na njem vsaka malenkost.
In kakor kapitan, tako so gledali tudi drugi mornarji s strahom in pozornostjo tja in vsakdo si je želel: „Da bi bili le že tam mimol"
Naenkrat je zagrmel čez vodo strel iz topa.
Kapitan se je nehote ozrl proti pristanišču in je grdo zaklel. Nato se je zakrohotal z zmagoslavnim nasmehom.
Žvižgajoči signali so se sedaj oglasili s pilotske ladjice in beli čoln je odrinil od kraja.
Z gromečim glasom je vpil kapitan svoja povelja čez ladjo in ta je nakrat spremenila smer in zdrčala na stran.
Dalje in dalje sta zaostala svetilnik in pilotska ladjica in konečno je stopil kapitan s poveljniškega odra.
„Tega hudiča tudi!" je zakričal s surovim krohotom, ko se je bližal Antonu, ki se je držal z obema rokama za ograjo gugajoče se ladje. „Ne bodo nas tako lahko ujeli ne, fa-lotje!"
Opazil je Lizikino postavo ob svitu pri njej stoječe svetilke in je poklical dva mornarja.
„Spravite dekle tja doli!" je velel. „Kuhar naj se pobriga zanjo in naj jo pripravi k zavesti!"
Ko sta mornarja izvršila njegovo povelje, se je zopet obrnil k Antonu in mu je položil desnico na ramo.
„No, stari prijatelj! Sedaj je nevarnosti konec!" je rekel tolažeče. „Se smo srečno ušli iz pristanišča, predno so ga zaprli. Sedaj naj le piskajo za nami, kolikor se jim zljubi! He! Vi ste pa dobili precejšnjo prasko, kaj? Za las, in falot od policaja bi vam upihnil luč življenja! Pojdite v spodnje prostore in kuhar naj vam rano obveže! On se izborno razume na take stvari."
Anton je prikimal in se je poizkusil trudno nasmehniti, držal se je pa še vedno krčevito ograje.
Kapitan se je smejal.
„Podgana s kopnega!" se je norčeval. „Morska bolezen vam ne bode prizanesla, pa še vedno lahko govorite o sreči. Rešili ste si življenje in prostost in to je glavno!"
„Ali nas ne bodo zasledovali?" je jecljal Anton bojazljivo.
„Kaj še!" se je krohotal kapitan. „To bi jim bilo tudi težko mogoče. Z nami se ne more kmalu kdo kosati."
„Oh! Le kmalu me postavite na kopno!" je stokal Anton.
„No, nekaj časa bodete morali že potrpeti, dragi prijatelj t Potovati bodete morali pač vso pot z nami, kajti nikjer ne pristanemo spotoma."
„Toda, za Boga, kapitani To vendar nikakor ne gre!" je jeknil Anton v grozi. „Na vaši ladji na nikak način ne morem ostati! Moram na suho!"
„Tako? — Morate? Pa poskusite s plavanjem, no le poskusite!" se je rogal kapitan. „Velik nehvaležnež ste, dragi moj! Rešil sem vam življenje — kajti, da vas nisem zgrabil in potegnil k sebi v čoln, padli bi bili v kanal ali bi pa prišli v roke policajem in bili bi priklenjeni na galeji z istimi verigami, kakor vaš drug, agent. Agenta so gotovo zasačili. Škoda le za moj lepi denar, ki sem ga izplačal falotu! Sedaj pride policiji v kremplje!"
Anton je neprestano jadikoval vsled svoje nesreče. To, da mora potovati dolgo pot po morju, ga je napolnilo z obupom.
Pa zastonj je prosil kapitana, naj ga kje izkrca, mornar je ostal neizprosen, kajti njegova lastna varnost je bila odvisna od tega, da se je ognil v kar največjem ovinku vsakemu evropskemu pristanišču.
Z rezkimi besedami je zavrnil vse Antonove mile prošnje, in ker le ni hotel odjenjati, je velel enemu izmed mornarjev, peljati ga v notranjost ladje.
Ko se je Lizika po dolgem času zbudila iz nezavesti, je ležala na postelji v čisto temnem prostoru.
„Kje sem? Milost božja, kaj se je zgodilo z menoj?" je šepetala v strahu in je vstala. „Ali sem še vjetnica? Še v
oblasti onega strašnega človeka? O Bog! Ali je to morda ječa globoko pod zemljo?"
Sedela je nekaj časa in je skušala prodreti obdajajočo jo temo. Ni bilo tako temno, da bi ne mogla opaziti štirih tesnih sten in nizkega stropa. Zdelo se je, kakor da prihaja skozi razpoko luč v kletki podoben prostor.
S pridržano sapo je poslušala Lizika najrazličnejši ropot, ki je prihajal z vseh stranij. Čutila je, kako se je postelja pod njo zibala in gugala, in zdelo se ji je, da sliši nad seboj glasove in korake.
Vsega tega ubožica seveda ni mogla razumeti.
V	velikem strahu je skočila s postelje in k ozki špranji, skozi katero je prihajala svetloba.
Tu je bilo, kakor da so se zamajala tla pod njenimi nogami. Opotekla se je proti steni in se je krčevito oprijela stola, ki je bil pritrjen k tlom. Vsa tresoča se je dospela k razpoki. Videla je, da zakriva lesen pokrov okno. Z enim samim sunkom ga je potisnila na stran. Svetlo in bliščeče se je vhla k nji dnevna svetloba.
Kakor okamenela je obstala in strmela skozi debelo okroglo steklo ven na neskončno valujočo vodno ravan.
Sedaj je spoznala, da je na ladji in zavedla se je,. kaj se je nazadnje godilo ž njo.
S srce pretresujočim krikom se je zgrudila na kolena in je jokala obupno.
Ni pa še poznala vse groze svoje žalostne usode. Zakaj so jo spravili sem na ladjo in jo sedaj peljejo čez ocean, tega ni mogla slutiti.
Čez nekaj časa se je opogumljena dvignila s kolen. Nikdo ni prišel k njej, a spoznati mora za gotovo svoj položaj, vedeti mora, kam se pelje.
V	nasprotni steni od okna je našla majhna vrata, in ker niso bila zaklenjena, jih je lahko odprla.
Tavala je po ozkem poltemnem hodniku in je zagledala naenkrat nad sabo odprtino, h kateri so vodile strme stopnice.
Splezala je navzgor in stala je na krovu ladje. Nad njo modro nebo in krog in krog se je razprostiralo širno morje, nikjer ni bilo videti suhe zemlje.
Lizika se je oprijela ograje, ki je obdajala odprtino,' kajti ladja se je močno zibala, in njen pogled je zdrsnil s strahom in začudenjem čez krov, kjer je bilo polno mornarjev, katerih vsakdo je imel svoje delo. Zdelo se je, da je nikdo ne opazi ali se zmeni zanjo. Daleč, daleč na obzorju so drsale mimo druge ladje.
Kapitan je stal na poveljniškem odru in jih je ogledoval skozi daljnogled.
Čez nekaj časa je prišel doli. Opazil je Liziko in se ji je približal s prijaznim rezanjem.
Bojazljivo se je umikala deklica pred njim proti zadnjemu delu ladje.
„Nikar se me ne boj, lepo moje dete!" je vpil za njo kapitan smejoč se. „Saj ti ne bom ničesar naredil! Kako ti je všeč potovanje, he?"
„Kaj nameravate z menoj? Kam me peljete?" je vprašala Lizika vsa tresoča se.
„Kam, drago dete? Ej, v zelo lepo deželo in k zelo ljubeznivemu in bogatemu možu, ki mi bo plačal lepo svo-tico zate!"
„Milost božja!" je kriknila Lizika v grozi. „Prodati me hočete? — Moj Bog! To vendar ni mogoče! Saj tega ne smete!"
„Mishš?" se je krohotal kapitan porogljivo. „Saj veš, da sem te odkupil agentu, mar ne? — No torej! Sedaj si moja z isto pravico, kakor je ta suknja moja. In kadar stopimo na kopno, dete, te prodam naprej in napravim lep dobiček! Ali sedaj razumeš?"
„Križ božji!" je zavpila deklica v brezmejnem strahu. „Mar sem — sužnja?"
„Seveda si! Kaj pa drugega! Ali ne delaj si prevehkih skrbij! Ne bode ti treba delati, nasprotno! Imela bodeš krasno življenje, kajti niti najmanj ne dvomim, da bodeš všeč kakemu staremu, bogatemu Turku, saj imaš lep obrazek!"
Lizika je strmela nekaj časa v porogljivo in zmagoslavno se režečega mornarja kakor brezumna.
„Rajši umreti, nego to!" so se ji tresle ustnice odločno in kakor blisk je skočila proti ograji in se je hotela vreči čez njo v peneče se morje.
Ze je dosegla obupana deklica . ograjo, kar je skočil izza dimnika mož, in v istem trenutku, ko se je hotela zavihteti, jo je zadržal s krepko roko.
„Bravo, krmar!" je zavpil kapitan pohvalno. „Ravno o pravem času ste priskočili!"
Mladi krmar je držal uporno deklico trdno v rokah. Sklonil je svoj obraz s skrbnim izrazom k njej in ji je potihoma prišepnil:
„Pomirite sel V meni imate prijatelja. Ne obupajte!"
Lizika je dvignila zasolzene oči presenečeno in nezaupno. k njemu.
Hotela je nekaj reči, tu je pristopil kapitan in je rekel jezno:
„Te vaje pa ne bodeš več ponovila, dete moje! Še tega se manjka, da zgubim svoj denar! Spravite dekle v njeno ka-juto in zaklenite vrata! Dokler smo na vodi, naj ne pride več goril"
S temi besedami se je obrnil in odšel na drug del ladje.
Krmar je pa vlekel brez besede Liziko k stopnjicam in jo je peljal v njeno kajuto. Sledila mu je brez volje.
Vstopil je ž njo in je priprl vrata. Nato je pristopil k Liziki in ji je pošepetal:
„Le mirni bodite, gospieal Tedaj se vam ne bo zgodilo nič neprijetnega. In predvsem: ne obupajte! Vaša žalostna usoda me je ganila. Poizkusil vas bom rešiti."
„O moj Bog!" je jecljala Lizika in se je zgrudila v prekipevajočem veselju in hvaležnosti pred njim na kolena. „Ah je mogoče, da se me še usmili čuteče srce? O, da bi vedeh, kako velika je moja nesreča!"
„Tiho!" je svaril krmar. „Govorite potihoma! Za Boga! Sicer se izdaste in oba sva izgubljena."
„Ali je res, da mi hočete pomagati?" je boječe šepetala Lizika.
„Res, le zaupajte vame! Toda sedaj ne moreva več govoriti. Jaz moram zopet na krov, sicer kapitan lahko kaj sumi. Ali danes ponoči nimam službe. Tedaj bom prišel k vam in posvetovala se bodeva o rešitvi."
„Oh, ali torej še smem upati?" je ihtela Lizika. „Sedaj, ko sem tako daleč od svojih prijateljev, tu sredi morja in v oblasti strašnega moža, ki me je kupil! Veliki Bogi Sužnja sem? Ne morem razumeti vse groze tega! In kakšna usoda me še čaka? — O predno se zgodi, kar mi je pretil oni grozni človek, se bom gotovo usmrtila!"
„Živeli bodete — in če nama Bog pomore — bodete zopet prosti," je rekel mornar in se je sklonil globoko k njej gnan od sočutja. Dvignil jo je s tal in jo peljal na posteljo ob steni, kamor se je zgrudila Lizika vsa utrujena.
„Ne plakajte več!" ji je pošepnil mladi mornar tolažeč na uho. „Kar je v moji moči, bom storil od srca rad za vas!"
„Ali kako me hočete rešiti?" je dahnila Lizika v strahu. „Kako bom mogla ubežati z ladje sredi morja?"
Čakati morava, da pridemo v pristanišče, drugače seveda ne gre!"
„O, če me bodete mogli rešiti, če se vam bode to posrečilo —"
Krmar je bliskoma prekinil Lizikino govorjenje s tem, da ji je z roko zamašil usta; svareče je pokazal na vrata.
Zunaj na hodniku so se začuli koraki. Pa šli so mimo vrat in naprej.
Krmar se je oddahnil, pustil je Liziko in je hotel hiteti ven, kar se oglasi v prostoru zraven zamolklo stokanje in vzdihovanje, ki je grozno prodiralo skozi tanke stene iz desk.
„Usmiljeni Bog," je šepetala Lizika prestrašena in je zadržala mladega moža za roko. „Kaj je to? Ali je še več takih nesrečnic na ladji, kakoršna sem jaz?"
„Da, ljuba gospica! Vi seveda niste edina, ki jo namerava kapitan prodati v sramotno suženjstvo. Še nekaj deklic je na brodu, pa to stokanje ne prihaja od njih. Deklice še ničesar ne slutijo, kam se peljejo. Sedaj še mislijo, da jim je agent preskrbel dobra mesta kot družabnice ali kaj podobnega.'"
„Ampak, za Boga, kdo pa ječi tu tako srce pretresajoče?" je vprašala Lizika s solzami sočutja v lepih očescih.
„To je lopov, ki vas je pripeljal agentu," je pojasnil krmar. „Morsko bolezen ima!" je pristavil s škodoželjnim nasmehom. „In privoščim mu, da bi moral prestati še kaj hujšega 1"
„Kaj — Anton je na ladji?"
„Da, sicer ne vem za njegovo ime, pa če mislite onega lumpa, ki —"
„O pravičnost božja 1 Tedaj morava biti dvakrat tako previdna," je šepetala Lizika prestrašeno. „Nisem vedela, da je tudi ta strašni človek tukaj. S satansko zvitostjo me je pripravil k agentu — da, mislila sem, da bom tam dobila svojega ljubljenega očeta," je ihtela. „Oh, in ko sem spoznala prevaro, je bilo že prepozno!"
„Sedaj nama lopov ne more biti nevaren," je odvrnil krmar. „Bolan je tako hudo, da upam na smrt. In to bi tudi zaslužil. In sedaj zbogom do danes ponoči. Tedaj pridem zopet in izmislila si bodeva sredstvo za rešitev."
137. poglavje.
Dora.
Sigmund je vendarle precenjeval svoje moči. Ko je na kolodvoru z Bornom zastonj poizvedoval po Melaniji — nikdo ni vedel povedati, kam je odpotovala s kneginjo in z Aleksandrom — je popolnoma oslabel.
Na obisk pri doktorju Miiaerju sedaj ni bilo nič več niti misliti.
Born je spravil bolnika hitro v njegovo, palačo, ki je bila izza njegovega odhoda popolnoma prazna.
Po portirju je dal hitro poklicati zdravnika in ta je izjavil, da je bolnikovo stanje opasno. Naporno potovanje in razburljivi dogodki zadnjega časa so Sigmundovo bolezen zelo po-hujšali.	^ *•■
Born je skoro obupal. Rotil je .zdravnika, naj stori vse, da bolnika reši in če le možno popolnoma ozdravi. Ob enem mu je pa tudi zapovedal, naj kar najstrožje molči glede svojega pacijenia.
Nato je privedel Born enega izmed naj spre tnejših in najzanesljivejših svojih ljudij in ga je postavil poleg bolnikove postelje kot strežnika in kot varuha ob jednem. Tudi vratarju je strogo zapovedal, naj molči o navzočnosti svojega bolnega gospodarja.
Onega dne pa sicer sam Born ni šel od bolniške postelje in je štregel Sigmundu kot da je njegov oče ali brat, in šele drugi dan, ko je bil prepričan, da je neposredna nevarnost za bolnikovo življenje končana, je zapustil palačo.
V svojem biroju je našel Born poročilo od Šmida, ki je prišlo pravkar in je imelo sledečo vsebino ;
„Sled našel in zasledoval. Vendar sem prišel prepozno. Lizika v rokah trgovcev z deklicami. Se pelje z ladjo v Smirno. Se odpeljem danes zjutraj ravno tja in upam priti v Smirno le
malo pozneje. Prosim poslati denar tja pod naslovom, ki ga pošiljam v pismu."
Tega pisma še ni bilo in prišel bo najbrž šele drugi dan, tako je mislil Born, ki ga je poročilo silno razburilo in razka-öilo proti Sidoniji in njeni prijateljici.
Najrajši bi takoj proti obema odločno nastopil. Po kratkem premisleku je pa sklenil počakati še Šmidovega pisma, predno bi storil kaj odločilnega.
Kaj naj naredi najprej? Tako se je vpraševal v mrzličnem nemiru. Tu je veljalo poiskati Meianijino sled. Potem — kar je bilo prav tako važno — je moral konečno govoriti s Pavlo in dobiti od nje dokazila, o katerih je bila nekaj namigavala. Dalje mu je bilo treba poizvedovati po Ervinu in po stari Valburgi.
Odposlal je bil sicer dva izmed svojih ljudi na poizvedovanje, pa doslej nista imela še niti najmanjšega uspeha.
Tudi Konrada so marljivo iskali in zginulega trgovca in njegovo družino. In sedaj se jim je zraven pridružila še stara Dora.	v
Cim več se je pečal Born z mishjo, ki mu je bila vstala v glavi včeraj med vožnjo na kolodvor, tem bolj se je utrdilo v njem prepričanje, da je morala biti ona ženska, ki jo je videl pri doktorju Milnerju, Dora. Opis, kakoršnega mu je podal Sigmund o Dori, se je popolnoma natančno skladal z ono žensko.
Ne da bi se dolgo obotavljal je sklenil Born potovati najprej v malo mestece in se zagotoviti v tej stvari. Bil je v najvišji meri razkačen nad doktorjem Münerjem in sklenil je, to pot govoriti energično besedo z mladim zdravnikom, ki je imel svoje skrivnosti tako trdno zaklenjene v svojih prsih. Dalje je mislil tudi na to, da bo Dora — če je res ona — Sigmundu izborna postrežnica, ne glede na to, kako važnih pojasnil utegne podati Melanijina pestunja glede marsičesa.
Hitel je še enkrat v Sigmundovo palačo in je našel tu vse v najlepšem redu. Sedaj se je lahko mirno posvetil svojim napornim nalogam.

Predno je zapustil Born prestolico, je dobil še važno po-roöilo.
Njegov uslužbenec, ki je namesto Šmida neprestano opazoval grad Ratibor, mu je sporočil, da se pričakujeta grof in grofica še danes v gradu iz Monako.
Born se je tega zelo razveselil. Peljal se je še k Sigmun-dovemu odvetniku in ga je pregovoril, da naj pospeši odpretje Sigmundove oporoke. Skrivnosti, da Sigmund še živi, pa odvetniku ni zaupal.^
Dve uri pozneje je bil Born že v malem mestecu in je krenil takoj v hišo doktorja Milnerja.
Gospa Marija mu je odprla s strahom na obrazu in je rekla hitro:
„O, gospod Born, vi ste! Gospoda doktorja Milnerja ni doma!"
Pri tem je obstala med vrati, kot da hoče zabraniti detektivu uhod.
„O! To je fatalno!" je rekel Born neprijetno iznenaden. „Ah je doktor Milner odpotoval?"
„Da, včeraj že!"
„Kam pa?"
„Tega ni povedal."
„Kedaj se povrne?"
„Tudi tega ne vem natančno. Rekel je le, da ga nekaj dnij ne bo."
„Hm!" se je namrdnil Born in je nezaupno pogledal gospodinjo. „To mi je jabo žal. Jako nujno bi moral govoriti ž njim. Pa saj dovolite?" S temi besedami se je zrinil mimo gospodinje v vežo. „Na moja vprašanja konečno vi pravtako lahko odgovarjate."
Gospa Marija se je zelo zavzela in vznemirjena je vprašala:
„Kaj pa hočete zvedeti od mene?"
„Marsikaj!" je rekel Born v tonu, da se ga je gospodinja prestrašila. Detektiv je bil odločen, po kar najkrajši poti doseči
svoj smoter in je hitro pristavil: „Najprej bi rad govoril nekaj besedij z vašo sorodnicol"
„Kaj — pravite?" je jecljala gospa. „S kom?"
„Z Doro, nekdanjo pestunjo grofice Melanije Ratiborske!" je rekel Born odloöno.
„Duše v vicahi" je kriknila gospodinja in zazijala v strašnem presenečenju.
Prebledela je in tresoča se se je umaknila pred detektivom.
„Vem, da vaša sorodnica, kakor ji pravite, ni nikdo drugi nego stara Dora!" je nadaljeval Born, še predno se je gospa dobro zavedla. „Gospod doktor me je zadnjič varal, pa danes sem bolje poučen, nego sem bil tedaj. No torej — kje dobim Doro?" je vprašal komisar strogo in stopil proti najbližjim vratom.
„Moj Bog!" je viknila gospa Marija v največjem strahu. „Ne razumem, gospod Born, kako morete misliti kaj takšnega. Gospod doktor vam je povedal zadnjič čisto resnico!"
„Tako? — Torej me hočete tudi vi varati?" je rekel Born rezko in preteče in je pri tem meril tresočo se žensko z uničujočim pogledom. Odprl je vrata, stopil v sobo in rekel dalje gospodinji, ki mu je mehanično sledila: „Gospod doktor mi ni povedal resnice in to bo imelo zanj morda še slabe posledice. In tudi vi, draga gospa, si bodete nakopali še marsi-kako neprijetnost na glavo, če bodete tajili! Nisem prišel v svojo zabavo tolikokrat sem. Zdi se mi pa, da vi in gospod doktor ne razumeta popolnoma vse resnosti in pomembnosti te stvari. Izjavim vam sedaj, da se bom poslužil drugačnih sredstev, če z dobroto ničesar ne opravim!"
To pretenje je napravilo na gospo hišnico velikanski utisek.
Vsa tresoča se strahu se je zgrudila onemogla na stol in je začela britko jokati. Vendar, govorila ni. Mislila je na to, v kak položaj bi spravila svojega gospoda, če bi priznala, da je bila ona ženska, ki jo je videl Born, res Dora. Kako bi pa mogla izdati svojega gospoda?"

s
„Gospod moj Bogi" je jadikovala obupno. „Saj ne morem ničesar povedati I"
„Ne morete? to se pravi: gospod doktor vam je velel molčati I" je zaklical Born strogo. „Jaz pa hočem vedeti, ali je Dora tu v hiši?"
„Ne! Ne!"
„Kaj? Ni je več tu?"
„Oh, gospod! Motite se! Dore sploh tukaj bilo ni!" je jecljala gospa Marija v najhujšem strahu. „Revica je vendar že davno mrtva!"
„Sram vas bodi, gospa!" je vskliknil Born razkačen. „Lafete 1 Ah sedaj bom preiskal hišo in če je Dora tuka.], jo bom že našel!"
S tem je hitel v stransko sobo.
Gospa Marija je hotela hitro vstati in iti za njim, a kolena so se ji tako šibila, da se je sesedla nazaj na stol in v nemem obupu je vila roke.
Čez nekaj časa je Born zopet vstopil s temnim, razočaranim obrazom.
Preiskal je vse prostore v hiši, tudi podstrešje, pa o Dori ni bilo ne duha ne sluha.
Stopil je k gospej Mariji, ki je še vedno ihtela pred se in ji je rekel z rezkim glasom:
„Ali mi hočete sedaj priznati, kje bom našel Doro?"
„Ne vem!" je ihtela ženska.
„Morate vedeti! Dora je bila tu, tega si ne pustim utajiti. Odkar sem pri svojem zadnjem obisku videl Doro, ne sluteč, kdo da je, je pač smatral doktor Milner za najpametnejše, da jo pošlje proč. In nedvomno veste, kam je naenkrat izginila Dora?"
Gospa je tiho zmajala z glavo.
Born je začutil, da bo ob tej trmi kmalu konee njegove potrpežljivosti.
Že je hotel Born vzrojiti, kar se oglase zunaj v veži koraki.	>
Born je mislil, da je prišla Dora, in je hitel ven, tu je pa naenkrat stal pred Jurijem.
Ta ni bil prav nič manj presenečen vsled tega nepričakovanega srečanja, nego Born.
„Ali hočete k doktorju Milnerju?" je vprašal hitro detektiv.
„Seveda, gotovo!" je pritrdil Jurij iznenaden. „Ali se je tu kaj zgodilo, gospod komisar?"
Predjio je še mogel Born odgovoriti, je privihrala gospa Marija z vsemi znaki strahu v vežo in je vpila:
„O, moj Bogi Ali morate priti ravno sedaj, Jurij?"
Born je takoj razumel, zakaj se je gospodinja tako prestrašila Jurijevega prihoda.
Vesela slutnja se je zbudila bhskoma v komisarju po tem prizoru.
Hitro je potisnil gospo Marijo nazaj v sobo, je zaklenil za njo vrata in je stopil z resnim obrazom h začudenemu oskrbniku.
„Hočem vas nekaj vprašati, gospod Jurij," je rekel in ga je pogledal s prodirljivim pogledom. „Povejte mi, ali kaj veste o Dori?"
„O — ?"
Juriju se je poznalo na obrazu iznenadenje in v vidni zadregi je iskal besed.
To nepričakovano vprašanje ga je pa tako presenetilo, da ni mogel takoj odgovoriti.
„Vidim vam na obrazu, da mi v resnici lahko pojasnite stvar, ki mi jo je gospa Marija zamolčala!" je nadaljeval Born energično." „Vem, da je bila Dora v tej hiši, kajti pred nedavnim časom sem jo videl v onile sobi. Doktor Milner mi je tedaj na moje vprašanje odgovoril, da je to sorodniea gospe Marije. Tega danes ne verjamem več. Ali mi morete povedati, kaj je z Doro? Kam je odšla?"
Jurij je še vedno strmel v detektiva in je molčal.
75a
„Hm — da, gospod Born!" je začel koneSno zmedeno. „Kako pa morete vedeti, da je bila ona ženska Dora? Saj je nikdar prej niste videli!"
„Bila je torej res?" je vprašal Born hlastno. „Torej se nisem motil?"
„Da, bila je Dora!" je rekel Jm'ij odločno. „Nočem tajiti, kajti po mojem mnenju to skrivanje pred vami nima smisla. Hotel sem vas že tedaj obvestiti, ko sem se prvič srečal z Doro v prestoliei, pa ona sama tega ni hotela."
„Zakaj ne?"
„Ker ni hotel tega	doktor Milner."
„In pustili ste, da	so ti ljudje vplivali na vas?" je dejal
Born očitajoče. „Videli	ste Doro že pred tedni, vedeli ste, da
živi, pa ste mi zamolčali	to važno dejstvo? Veliko dalje bi bili
že danes, gospod Jurij,	če bi tedaj štorih tako, kakor se vam je zdelo prav!"
„Čisto prav imate, gospod Born!" je odvrnil Jurij nekoliko zadet od teh očitkov. „Jaz bi nikakor ne smel poslušati doktorja Milnerja in Dore in to tem manj, ker ne razumem, zakaj stvar doktor skriva."
„Ne veste, zakaj je želel, da molčite?"
„Ne! Dora seveda ve, zakaj, pa noče povedati."
„No dobro, to je za enkrat tudi stranska stvar. Popravite sedaj svojo napako in povejte mi, kje bi dobil Doro!"
„Pri nas — pri moji sestri, gospod Born!"
„O! Pri gospej Suleovi?" je vskliknil Born silno izne-naden.
„Da. Ker ste bih tukaj Doro videli, je mishl doktor Milner, da bo najbolje, če zapusti njegovo hišo. In ker sem jaz Doro že videl —"
„Jo je poslal k vam in vaši sestri!" ga je prekinil Bora. „Kako je pa prišla Dora sploh h gospodu Milnerju?"
„To vam hočem pojasniti!" se je naenkrat oglasila gospodinja.
Stala je pri vratih in je slišala vsako besedo. V tem tre-notku je odprla vrata in je stopila ven k možema, otirajoč si solze.
„Saj je sedaj tako vse Izdano!" je nadaljevala z bolestnim vzdihom in je pri tem očitajoč pogledala Jurja. „Tu ne pomaga nič več, če tajim. Ampak ubogemu gospodu doktorju le ničesar ne očitajte I" je rekla k Bornu obrnjena. „Delal je tako, kakor mu je narekovala vest."
„Že dobro, gospa!" jo je prekinil Born nestrpno. „Šele, če spoznam, zakaj je doktor Milner tako ravnal, bom mogel presoditi, ali je bilo prav ali ne. Hoteli ste mi pojasniti, kako je prišla Dora sem!"
„Ljubi Bog!" je viknila gospodinja in se začela zopet solziti. „Kako? V največji revščini je prišla sem. Saj ni imela nobenega drugega človeka, h kateremu bi mogla iti, ker je bila njena uboga gospa mrtva in gospoda barona Sigmunda ni mogla dobiti!"
„Dora je prišla torej sem, ko se je rešila iz goreče hiše?"
„Da, kmalu za tistim je stala revica nekega večera naenkrat tu v sobi. Mislila sem, da me bo zadel mrtvoud, ko sem prišla v sobo in naenkrat zagledala pred sabo svojo ljubljeno staro prijateljico, za katero sva z doktorjem že žalovala kot za mrtvo."
„To vse mi bo rajši povedala Dora sama!" je rekel Born, ker je uvidel, da bi pri obširnem pripovedovanju gospe Marije zgubil preveč dragocenega časa. „Pojdiva, gospod Jurij! Idiva takoj k nji! ^ gospodom doktorjem danes tako ne morete govoriti, je odpotoval!"
S temi besedami ga je potegnil skozi hišna vrata in zunaj na cesti ga je hlastno vprašal:
„Ali ste prišli peš? — Da? No, poizkusiva priti do kakega voza, meni se mudi!"
Ni bilo težko dobiti voza in v kratkem sta dospela oba v vas in sta izstopila pred hišo gospe Šulcove.
Spotoma je Born v kratkem povedal Juriju vse, kaj se je zgodilo zadnji čas z Liziko. Le o Sigmundu, za katerega
so mislili Jurij, doktor Milner in Dora, da je mrtev, ni še govoril.
Ko je stopil Born v sobo, sta sedeli gospa Šulcova in Dora pri mizi in sta čitali star, zmečkan časopis.
Dora je obiskovalca takoj spoznala in slutila je, da je prišel radi nje.
Poparjena je vstala in ga je v strahu vprašujoče gledala.
„Konečno sem vas našel, Dora!" je vskliknil Born in je živahno stopil k pestunji. „Zakaj ste se le tako dolgo skrivali?"
„Kaj pa hočete od mene?" je vprašala Dora tresoča se.'
In ko je zagledala Jurija, ki je vstopil za detektivom, je zaklicala temu očitajoče:
„O, Jurij, vi ste me Izdali I"
„Da, in zelo prav je, da je to storil," je rekel Born. „Drugače bi ne mogel zvedeti, kje da ste, kajti v hiši doktorja Milnerja mi niso hoteli ničesar povedati."
„Zakaj me pa vendar iščete?" je vprašala Dora ne-zaupno.
„Kakšno vprašanje! Saj vendar veste, kdo da sem in kako nalogo imam izvršiti, Dora? Mar ne?"
„Da, doktor Milner mi je povedal. Ali kaj more sedaj še koristiti vse poizvedovanje, gospod?" je jadikovala Dora vsa v solzah. „Moja uboga gospa je mrtva, tudi gospod Sigmund ne živi več in otrok —"
Born je prekinil pestunjo z naglo kretnjo. Pogledal je na časopis na mizi in je bral Melanijino anonco z napisom; „Ervin".
Ta list sta morali dobiti Dora in njena prijateljica šele danes v roke.
„Citali sta tukaj, kaj ne?" je vprašal Born in je pokazal inserat.
In ko je Dora mehanično prikimala, je pristavil:
„In kaj mislite glede tega, Dora? Ali se vam ne vzbudi misel, da je ta Melanija, ki tako obupno išče svojega otroka, morda vaša gospa, ki jo imate za mrtvo ?"
„O, gospod! Kakšno upanje hoöete zbuditi v mojem žalujočem srcu?" je zaihtela Dora v silni tugi.
Born je pogledal drugega za drugim: vseh pogledi so počivali v napetem pričakovanju na potezah njegovega obraza.
„Ah vam doktor Milner ni ničesar povedal, Dora, kaj sem mu zadnjič pravil glede tega inserata?" je vprašal dalje.
„Ničesar", je jecljala Dora potrta. „Niti besedice mi ni povedal."
„O, moj Bogi AU hočete s tem morda trditi — da živi ona?" Te besede so se utrgale v dvomu od Dorinih ustnic.
„Da, v resnici hočem to reči, Dora," je odgovoril Born. „Niste se samo vi rešili iz ognja. Tudi uboga vaša gospa je srečno ušla strašni smrti."
„Vsemogočni Bog! Ali je to mogoče?" je zakričala Dora in se je vsa slaba opotekla na svoj stol. „Toda — kako morete to vedeti? Ta anonca vendar še ne dokazuje dovolj, da —"
„Ne, Dora, ta inserat ne dokazuje veliko. Ah imam najboljši dokaz za to, da vaša gospa še živi, kajti videl sem jo z lastnimi očmi in sem ž njo tudi govoril."
„Bog nebeški! Ali je to res? Kje pa? Kedaj? Kje je sedaj? — O moj Bog!" je ihtela Dora vsa zmedena in je skočila pokonci.
„Vse bodete še zvedeli, Dora. Toda sedaj ne utegnem na dolgo in široko razjasnjevati. Ah hočete iti z menoj ?"
„K njej?" je vskliknila Dora vsa v ognju. „Milost božja! Seveda!"
„Ne, Dora, ne h grofici, kajti ne vem, kje je sedaj. Iščem jo že, odkar je zapustila prestohco —"
„Zopet je izginila? Moj Bog! — Pa vsaj ne bo zopet strašna Kamila —"
„To pot je vaša gospa varna pred vsemi nevarnostmi, ker se nahaja v varstvu zvestih prijateljev," je prekinil Born strahu se vso tresočo pestunjo.
„Toda če ne k njej — h komu me pa hočete peljati?" je vprašala Dora popolnoma zmedena.
„K baronu Sigmundu, ki ga imate tudi za mrtvega."
Kakor otrpli od začudenja so strmeli Dora in njena prijatelja v Borna, ki jim je v kratkih besedah pojasnil, kako je Sigmund ušel morilcem in prišel konečno zopet srečno v pre-stolieo.
Veselje in radost Dorina in Jurijeva sta bila nepopisna in kar obsula sta detektiva s hlastnimi vprašanji po raznih podrobnostih teh izrednih dogodkov.
Born je pa ta vprašanja prekinil z opazko, da je Sigmund bolan in da potrebuje dobre postrežbe.
Tu je prišla pestunja v res ganljiv ogenj.
Sedaj je sama silila na odhod, kajti bilo ji je samo ob sebi umevno, da spada k bolniški postelji Sigmundovi.
Jokaje je objela gospo Šuleovo in je hitro rekla detektivu :
„Kako dobro je pač, da ste me iskali in našli. O, da bi bila slutila vse to! Ubogi, dobri gospod baroni O, stregla mu bodem, kakor takrat v hiši doktorja Milnerja. Gospod baron mora zopet ozdraveti — in vi, Jurij, vi morate z mano!"'
„To tudi jaz želim," je rekel Born. „Jako nujno vas potrebujem, Jurij. Vi in Dora si morate deliti postrežbo pri bolniku."
„Jaz grem seveda od srca rad z vami," je izjavil Jurij. Toda, gospod Born, kaj bo z Liziko?"
„Zato bom že jaz skrbel, dragi prijatelj I Saj mi pri tem tako ne morete pomagati —"
Proti večeru so došli Born, Jurij in Dora v prestolico in so se peljah v Sigmundovo hišo.
Born je stopil najprvo sam v bolniško sobo. Našel je Sig-munda sedečega v postelji, o
„Mi je že nekoliko boljše, ljubi gospod Born," je rekel s trudnim usmevom in je podal detektivu roko.
Born je poslal svojega podložnika, ki je čuval ob Sigmundovi postelji ven in je nato rekel:
„Ah veste, gospod baron, koga sem vam pripeljal?"
„Koga?" je vprašal Sigmund pozorno. „Pa vsaj morda niste —"
„Da, res sem jo našel!"
„Doro? — O Bog, kolika sreča!"
Born je skočil k vratom in je pomignil stari Dori in Juriju.
Z glasnim krikom veselja je zletela Dora k Sigmundovi postelji in se je zgrudila poleg nje na kolena poljubovaje shujšano roko bolnikovo. — •— — — — — — — — —
Še isti večer se je Born na dolgo in široko porazgovoril z Doro ob bolnikovi postelji.
Dora je pripovedovala po vrsti vso svojo in Melanijino žalostno zgodbo, kako se jima je godilo na gradu Čemšeniku v ujetništvu Kohovem in njegove žene. In dalje beg in dogodke v najemnikovem dvorcu.
„Najemnika sem pred nekaj časom obiskal," je pripomnil Bom, „in ni se mi zdel prav nič tak, kakor ga vi opisujete, Dora. On mi je pokazal vso stvar v popolnoma taki luči, kot da sta ravnala lopova Fogel in Koh popolnoma pravilno."
„Tako je govoril najemnik?" je vskliknila Dora začudeno in je neverjetno zmajala z glavo. „Kako je vendar to mogoče?"
„Da, tako se tudi jaz vprašujem. Da se pa vsa stvar popolnoma pojasni, bom poklical najemnika in njegovo ženo sem in jima bom vas nasproti postavil. — Mislim, gospod baron," s temi besedami se je Born obrnil k Sigmundu, „da smo sedaj tik pred smotrom. Dora je takoj za vašo sestro najvažnejša priča proti zločincem. Kar se tiče doktorja Milnerja, se radi Dorinih izpovedb ne bo mogel več skrivati s svojimi pojasnit-vami. Tudi on mora priti sem zajedno z najemniki in imeli bodemo vse v lepi zvezi. Moj ubogi kolega in prednik seveda ne more več pričati. Pa mestu njega bodemo dobili drugo pričo: sobarico Pavlo."
„Pavlo?" je vskliknila Dora presenečena, dočim je Sigmund, ki je poznal Bornovo razmerje proti Pavli, dvomljivo zmajal z glavo in rekel:
„Ali bo pa hotela tudi Pavla odkrito govoriti in vam izročiti dokazila, ki jih baje poseduje?"
„Moral" je odvrnil Born odločno. „Jutri zvečer bom šel k njej in bom govoril ž njo odločno besedo. Če ne bo šlo drugače, se bodem pa razkrinkal pred njo in tedaj bo sobarica že uvidela, da je zanjo boljše, če se uda moji volji."
„In tedaj — če dosežete svoj namen pri Pavli — tedaj mislite, da bodemo konečno lahko poklicali zločince na odgovor?" je vprašal Sigmund v veseli nestrpnosti.
„Da, tedaj bom šel na grad Ratibor in bom aretiral grofico Kamiio in njenega pomagača Fogla. Proti dokazilom, ki jih bomo do tedaj imeli v rokah, jima ne bode pomagala ni-kaka taji te v več."
„Ali se je grofovska dvojica že vrnila iz Monako?"
„Da, danes morata priti oba!" je pritrdil Born. „Prijeti moramo samo Kamiio in Fogla in za vsak .slučaj tudi Pavlo, kajti drugi pomagač, Koh ne živi več."
„Ta zver ne živi več?" je vprašala Dora oveseljena in začudena.
Born je pritrdil in j6 nato pestunji povedal, kaj se je predkratkim zgodilo na gradu Cemšeniku.
Dora se je zgrozila, ko je slišala, kakšna strašna usoda je zadela starega Roberta.
„Če ostane stari Robert pri življenju," je nadaljeval Born, „tedaj imamo eno pričo več, kajti on bo vedel povedati, kaj se je po poročnem večeru godilo na gradu Ratiboru. Prebrskal sem njegove papirje, pa nisem našel ničesar, kar bi imelo s tem kakšno zvezo. Kohove žene, tako mishm, ne bo treba iskati daleč od tod, ker je bil Koh zadnji čas na Ratiboru. To žensko moramo dobiti tudi v roke, da dobi že davno zasluženo kazen!"
„Konečno bom. torej videl dovršeno delo svojega maščevanja!" je vskliknil Sigmund zmagoslavno.	*
„Da, tako upam!" je soglašal Born. „Kar ste pričeli z mojim nesrečnim prednikom, gospod baron, to bodemo sedaj
dokončali. Satanska ženska, ki je s tako v nebo vpijočo nič-vrednostjo in krutostjo vašo sestro v stran zrinila in zasledovala, bo konečno uničena skupno s svojim tovarišem Foglom. In tudi grofa, ki je bolj žrtev kakor zaveznik te zavržene ženske, bo zadela sicer trda, pa pravična kazen, s tem namreč, da bo izgubil vse, kar je tako dolgo imel za svoje, in da bo moral konečno spoznati, kakšnemu vragu v človeški podobi se je vrgel v objem."
Sigmund je z mračnim srdom prikimal tem besedam.
„V nerazumljivi zaslepljenosti se je obremenil s strašno krivdo 1" je rekel trdo. „Moji ubogi sestri je s svojim izdajstvom stri srce in pravično je, da se pokori za ta zločin. Ostal bom trd in se tudi pozneje ne bodem spuščal ž njim v nikake domenke. Moja oporoka se mora neizprosno izpolniti v vseh točkah — prav tako, kakor da res ne živim več."
Bom se je poslovil, kajti bilo je že pozno.
„Jutri zvečer moram dobiti dokazilna sredstva, ki jih ima Pavla!" je pripomnil, ko je stisnil Sigmundu roko. „In poju-trnjem bo napočil — če Bog da — dan plačila!"
„Bodite previdni!" je rekel Sigmund in je bojazljivo pri-držal detektivovo desnico v svoji. „Mislite na strašni konec svojega nesrečnega prednika!"
„Moje življenje, gospod Born, je v božjih rokah!" je odvrnil Born z vesehm mirom. „Trdno upam, da to pot zločinci ne bodo ušli preteči kazni!"
138. poglavj e.
Eazkrinkanje in sodba.
Kako blizu jima je bila tokrat preteča poguba, tega Kamila in Fogel nista slutila. Oba sta mislila, da je nevarnost še daleč, in zato je šel Fogel drugi dfen v prestolico, kakor je bilo dogovorjeno, da bi poiskal Pavlo in ji izvil strašno orožje.
Tudi grof Herbert se je že zgodaj odpeljal v prestolico.
Kamila ga je pričakovala šele pozno zvečer nazaj. Po dnevi je dobila pismo od kneza Orlova, v katerem ji je ta sporočil, da jo zvečer pričakuje v dogovorjeni hiši.
„Torej ga včeraj sploh ni bilo," je mrmrala Kamila z vzdihom olajšanja. „To bi bila morala slutiti, tedaj bi mi ne bilo treba pretrpeti toliko strahu. Sedaj bo zopet vse dobro I"
Ko se je približal večer, se je s pomočjo sobarice pre-oblekla in je zraven premišljevala, ali bi se sploh še kedaj vrnila ali ne.
Kakšno poročilo bo prinesel grof? Če je že danes zvedel za vsebino oporoke, tedaj bi bilo zanjo najboljše, če ubeži še to uro s knezom.	"■
Pa Fogel! če bo odstranil Pavlo in ji vzel papirje, kako jih bo dobila pozneje, če bo sedaj ubežala?
. Ne, še enkrat se mora sestati s Foglom in se ga pozneje poizkusiti otresti, kadar ji bo izročil papirje.
Kamila je hotela ravno zapustiti svoj budoar in grad, kar priteče sobarica in naznani, da se je vrnil grof.
„Kaj? Tukaj je že?" je kriknila Kamila potrta. „Če bo moj soprog vprašal zame, mu reci, da mi ni dobro in da sem že legla k počitku!"
Sobarica je odšla in Kamila se je mislila sedaj potihoma in neopaženo izmuzniti iz gradu.
Nič dobrega ni slutila. Še predno je pa mogla zapustiti svojo sobo, je začula v predsobi dobro znane nagle korake svojega soproga. ^
V naslednjem trenutku so se odprla vrata in grof Herbert je obstal na pragu.
Bil je strašno razburjen. Roke so se mu tresle, sopel je težko in hitro in v njegovem prebledelem licu se je izražala divja razjarjenost in obupna bol. Lasje so mu razmršeni viseli na vlažno čelo in v očeh mu je žarel mračen ogenj.
Kamilo je zgrabil silen strah in iz prebledelih potez njenega obraza je govorila razločno bojazen slabe vesti.
„Kaj hočeš? Moj Bogi Kaj ti je?" je jecljala tresoča se.
„Nesramna goljufivka!" je zakričal grof Herbert, je planil k njej in jo je ne preveč na lahko zgrabil za laket. „Zavržena hinavka, sedaj imam dokaze tvoje krivde!"
„Ali si zblaznel?" je kriknila Kamila v grozi. „Tako govoriš z mano, kakor z — zločinko!"
„Da, z zločinko! To si tudi!" jo je prekinil z srda se tresočim glasom. „Sedaj te do dna poznam, ti kača, ti demon! V Monako se ti je še posrečilo, da si me prevarala s svojo raflnirano hinavsko umetnostjo. Danes konečno so se mi odprle oči. Iskal sem nesrečneža v prestolici, pa ga žalibog nisem našel. Zato sem pa dobil pojasnilo. Včeraj si mu bila poslala brzojavko, kjer si ga povabila na sestanek!"
„To ni res!"
„O, le prihrani si nadaljevanje svoje komedije! Ničesar več ti ne verjamem. Pa — dobro srečo! Vidva sta kakor nalašč drug za drugega!" se je krohotal porogljivo. „Jaz rad odstopim!"
„Dovolj jasno govoriš!" ga je prekinila Kamila z glasom, ki bi moral biti ogorčen, iz katerega se je pa glasila strahopetna bojazen razkrinkane zloeinke. „Jaz grem! Nisem voljna še nadalje prenašati tvoje brutalno sramotenje."
Hotela je ven, pa grof ji je zastavil pot.
„Gotovo, šla bošl" je rekel z ledenim zaničevanjem. „Ali prej še poslušaj dalje! Ne misli, da me morda boli izdajstvo, ki si ga učinila na mojem srcu. Ali najgloblji sram občutim radi svoje zaslepljenosti, da sem kedaj ljubil žensko, kakoršna si Ti. Ne moreš še slutiti, da vem o tvoji preteklosti dovolj, da te izročim lahko državnemu pravdniku!"
„A, namigavati hočete na obrekovanje svojega nekdanjega oskrbnika in mlinarja, gospod grof?" se je rogala Kamila.
„Ta dva moža sta govorila resnico, kakor sem zvedel danes — žalibog prepozno. Da, nesrečnica, iz kaznilnice si ušla in si se pod nepravim imenom vsilila v mojo hišo I" je zagrmel grof strašno razkačen.
„Ti zavržena ženska, na kolenih bi me morala prositi odpuščanja, če bi bila le še iskrica sramu v tvoji duši. Mož, ki mi je danes odprl oči, je tu, v moji sobi. Hočem ga postaviti pred te!"
Stopil je k zvoncu, Kamila je pa stala sredi sobe kakor brezzavestna, v blaznem strahu, nezmožna spraviti le glas iz sebe. Mislila je na Borna, strašnega detektiva.
Prišel je služabnik in grof mu je naročil:
„Gospoda odvetnika prosim, naj se blagovoli potruditi semkaj!"
„Odvetnika?" je jecljala Kamila in se je oddahnila, ko je odšel služabnik. „Katerega odvetnika?"
Nič odgovora ni bilo.
Cez nekaj časa je vstopil v Kamilin budoar poklicani — Sigmundov odvetnik —■ in se je Kamili mrzlo, komaj vidno priklonil.
„Gospod," je rekel grof mrzlo in zaničljivo kažoč na Kamilo, „prosil vas bi, da spomnite to žensko, za katero vas prosim, da je ne smatrate več za mojo ženo, na nekatej^ stvari iz njene preteklosti, ki jih je menda pozabila! Povejte ji, kdo je razkril skrivnost, da je sedela nekdaj dve in pol leta v kaznilnici!"
Odvetnik, ki mu je bil ta nastop skrajno mučen, je samo pomenljivo skomizgnil z ramami.
Smrtno bleda, s stisnjenimi zobmi je sikala Kamila bliskovite poglede divjega sovraštva na oba moža.
V teh trenutkih njenega najglobokejšega ponižanja se je še enkrat razvnela njena kljubovalnost in njeni onemogli srd.
„Tak govorite vendar, gospod!" je zavpila nad odvetnika zasmehljivo in izzivajoče. „Radovedna sem, kako daleS gre vaša nesramnost, na katero kot slabotna ženska žalibog ne morem odgovoriti, kakor bi bilo prav."
„Kaj? Kaj govorite?" je vzrojil odvetnik. „Prositi moram: le nikakih razžalitev I Govoril sem resnico in to morate sami Dajbolje vedeti."
„Resnico? No I" se je smejala Kamila z demonskim zvenkom. „Recimo, da imate prav! Kaj pa dalje?"
„Dalje," jo je prekinil grof, „sem prejel danes pismo, ki mi ga je pisal neki gotovi Sutner iz kaznilnice. Je moral že vedeti, da bi njegovo pismo ne prišlo v moje roke, öe bi ga naslovil direktno name. Zato je poslal svoje pismo gospodu odvetniku s prošnjo, naj mi ga izroči osebno. Poslušaj, hočem ti prečitati pismo tvojega tebe vrednega soproga!"
„Prihranite si trud! Ničesar nočem slišati!" je kričala Kamila in si je z rokama zamašila ušesa.
Grof se pa za to ni zmenil. Razganil je surovo, rumenkasto polo papirja in je začel čitati glasno in prodirljivo:
„V kaznilnici v V ... ., dne 10. novembra leta 1895.
Visoko spoštovani gospod grof!
Izborno soprogo imate. Le škoda, da tako malo poznate njene vrline.
Dovolite mi, da opomorem temu pomanjkanju. Hočem Vam v nastopnih vrstah razodeti nekatere stvari iz jako zanimivega življenja Vaše soproge, ki Vam bodejo odprle oči. Dokaze za svoje trditve lahko izpeljem, sicer Vam bo pa kriminalni komisar Born rad vse potrdil.
Predno ste spoznali gospodično Kamilo Rajhen-štanjsko — pravzaprav se imenuje Hermina Jäger s kaznilniško številko 72 — in jo sprejeli kot družab-
nieo svoje rajne gospe soproge v svojo hišo — prej torej je bila ta mlada dama moja žena! In po postavah je tudi še danes, ker se nisva ločila. Toda nožem uveljavljati svojih najstarejših pravic, svoji ljubeznivi soprogi rad privoščim srečo, da nosi mesto ponižnega imena Sutner ponosen naslov grofice Ra-tiborske.
Toda naprej! — Dobra Kamila je strašno ljubosumna. Ima še druge napake, pa ta je odločno naj-grša. In v svoji ljubosumnosti je često nekohko brezobzirna. Tako je prišlo, da ji je bilo na poti nedolžno dete — Vaš mah sin namreč, gospod grofi Pa ni-kari ne- mishte, da je Kamila ubogega mahčka spravila s sveta, kakor pravimo. O ne, tega ji ne pusti njeno mehko, usmiljeno srce. Cisto navadno je vzela Vašega otroka, gospod grof, in ga je dala izvrstnemu, sicer res nekoliko surovemu možu v vzgojo. Ta mož se bavi z obrtjo plesalca na vrvi. Pri najboljši volji Vam pa ne morem izdati, ali je Vaš otrok še pri tem možu, ali ne, mislim pa, da ni več.
Mislim, da to za enkrat zadostuje. Oe želite še več pojasnil, sem z veseljem na razpolago. Vaš naj-udanejši služabnik
Hugon Sutner."
Ironično zasmehljivi ton v tem pismu se je popolnoma skladal s Sutnerjevim značajem.
Kamila niti za trenotek ni dvomila, da je pisal pismo res Sutner. Pozno jo je zadelo njegovo maščevanje, pa strašno.
Kakor uničena je omahnila na stol, škripala je z zobmi in si je pokrila mrtvaško obličje z obema rokama.
„Sedaj se brani, nesrečnica! Sedaj taji!" je zakričal grof nad njo rezko. „O Bog! Moj ubogi nedolžni otrok je moral postati žrtva te vražje ženske!" je ječal. „Priznaj, ničvrednica! Kaj si naredila z mojim otrokom?"
„To je laž!" so se zganile Kamiline ustnice komaj slišno. „Ne jaz — ne, ampak Pavla in — Fogel sta ugrabila malega Ervina!"
„LažešI Priznaj mi, kje dobim svojega otroka, ali pa te dam sodniji kakor navadno zločinkol"
Ta pretnja je zadela Kamilo v najobčutnejši del duše. V duhu je že videla pred sabo odprta vrata kaznilnice.
Kakor zblaznela je skočila kvišku, njen zmeden pogled je iskal rešilnega izhoda.
„O verujte mi," je stokala in vila roke, „Fogel je storil to. On je ugrabil otroka in od tedaj ne vem ničesar več o Vašem otroku!"
„Torej vendar? Tudi Fogel je tvoj sokrivec? O lopov!" je siknil grof v strahoviti razkacenosti. „Takoj se mora zagovarjati!"
„Fogel je v prestolici — pri Pavli!" je kriknila Kamila. „Vsak trene tek se lahko vrne."
„Gorje lopovu!" je-.zavpil grof preteče. „Oh," je nadaljeval s tresočim glasom, „moj otrok, moj Ervin med plesalci po vrveh? Ha, Ti kača!" je skočil naenkrat divje proti Kamili. „Torej je bil takrat vendarle moj Ervin, ki sem ga videl pri oni družbi plesalcev po vrveh? In ti, nesrečnica, si to dobro vedela! O Bog! Jaz norec! Da bi bil sledil glasu svojega srca!" je stokal in vihral kakor obseden po sobi sem in tja.
„Ne nehajte upati, gospod grof!" je rekel tolažeče odvetnik, ki je stal ves čas mirno pri vratih. „Poprašajte pri komisarju Bornu! Ta vam bo pomagal poiskati Vašega uropanega otroka!"
„Da, da! Jutri bodem govoril ž njim!" je prikimal grof Herbert nekoliko pomirivši se. „Hvala vam, gospod odvetnik! Veliko uslugo ste mi štorih s tem, da ste prišli semkaj. Nočem dalje izrabljati vaše dobrote. Kar imam opraviti še s to tukaj" — pokazal je Kamilo, ki je sedela bleda in otrpla kakor mra-mornati kip na stolu — „to se zgodi najboljše med štirimi očmi. Z mojim vozom se lahko peljete na železniško postajo!"
Ko je zapustil odvetnik sobo, se je dvignila Kamila z upornimi besedami:
„Sedaj mi bodete konečno dovolili, da grem, tako pač upam I"
„Ne, nisva še končala 1 Premislil sem se. Kaj bi mi koristilo, 6e te izročim sodniji? Ali bi bila to kazen za tvoje zločine, ki bi me mogla zadovoljiti? Ne I Za nekaj boljšega veml" je rekel grof s strašnim naglasom.
Segel je v naprsni žep svoje suknje in je potegnil iz njega revolver.
„Kaj? — O nebesa! Kaj hočete storiti?" je kriknila Kamila in je planila vsa v grozi pokonci. „Ali me hočete umoriti?"
„Pomiri se! To pot potujeva skupaj 1 Najprej ti — nato jaz!"
„Milost božja! — Na pomoč! Na pomoč!" je kričala v šmrtnem strahu Kamila in je planila proti vratom, pa grof jo je sunil s surovo silo nazaj.
Kamila je uvidela, da je grofu strašno resno in gotovost bližnje smrti jo je skoro poblaznela.
Knez je pa čakal v dogovorjeni hiši nanjo! O, da bi slutil, v kakšni nevarnosti je njeno življenje, o da bi hotel priti! Umreti bo morala? Ne, noče se tako brez obrambe pustiti umoriti, kakor jagnje za žrtev.
Z enim skokom se je naenkrat vrgla kvišku in je segla po revolverju.
Pa grof jo je prehitel. Vrgel jo je nazaj na njen sedež in je rekel ledeno:
„Še tri minute časa imaš, da pomoliš par očenaškov!"
Tu je zdrsnila na kolena, krčevito je zaihtela, obupno je-prožila roke k njemu in prosila:
„O, pusti mi življenje!" je ječala. „Skesati se hočem,, hočem se poboljšati! Bodi usmiljen! Ne usmrti me!"
Oklenila se je njegovih kolen in ni prenehala plakati in prositi, dokler ni grof konečno vtaknil orožja v žep in z mračno odločnostjo odvrnil:
„Dobro! Ne boš umrla od moje roke. Ali kazen moraš pretrpeti in jo boš pretrpela vendarle. Do jutri zjutraj ostaneš-v tej sobi. Tedaj ti povem, kaj sem sklenil!"
In ne da bi jo pogledal, je odšel in zaklenil vrata za seboj. —
Kamila je ostala sama. Smrtna groza in obup sta jo nepopisno mučila.
Pa ni bilo dolgo, da je zaslišala hitre korake v predsobi in nekdo je narahlo potrkal na njena vrata.
„Kdo je?" je vprašala.
„Jaz sem, Fogel, milostiva gospa 1" se je odzval zunaj dobro znan glas gozdarskega pomočnika.
Z veselim krikom je planila Kamila proti vratom in mu je pojasnila, da je zaklenjena.
Pa ključ je tičal v ključavnici in v naslednjem trenutku je Fogel odprl.
„Za božjo voljo 1 Kaj se je zgodilo, milostiva gospa?" je vprašal skrbno. „Kdo vas je pa zaprl sem notri?"
„Grofi — O Fogel, on ve vse! In vse je izgubljeno!" je hitela Kamila z brzečo hlastnostjo. „Nič nam ne preostane nego begi"
Gozdarski pomočnik je stal še vedno kakor okamenel na pragu in ni še mogel izgovoriti besede.
Kamila se je hitro ogrnila s svojim ogrtačem, je vzela še skrinjico z dragocenostmi z mize in je odhitela mimo Fogla ven, prepuščajoč prosto njemu samemu, ah ji hoče slediti ali ne.
Dirjala je po stranskih stopnicah, odprla je sunkoma vrata in bila je v parku.
Nikdo ni opazil njenega bega. Grof je bil menda ničesar sluteč v svojih sobah.
Sedaj je Fogel dohitel svojo gospo, a ta se še zmenila ni zanj, ampak tekla je dalje skozi park ven na cesto.
Kamila je hitela dalje v smeri proti hiši, kjer je stanovala Kohova žena.
Konečno se je vsa upehana ustavila in sedaj šele je spregovorila s svojim tovarišem, ki je tekel sopihajoč poleg nje. V
TBa
malo besedah mu je pojasnila vse in Fogel je skoro okamenel strahu ob njenem strašnem razkritju.
„Moj Bog! Kam pa sedaj?" je jecljal tresoö se. ..Tja v ono hišo hočete? Tam sva paö vendar najmanj varna pred grofom!"
Katnila nato ni odgovorila ničesar. Dobro je vedela, zakaj hoSe ravno k oni hiši; saj tam jo pričakuje knez!
Za vsako ceno je pa morala poizkusiti i znebiti se Fogla. Spomnila se je tudi na Pavlo in hotela je izvedeti, kakšne uspehe je imel pri njej.
„Ali ste Pavlo našh?" je vprašala dalje hitro stopaje po svoji poti.
„Da!" je pritrdil Fogel mračno. „In mrtva je!" je pristavil po premoru.
„Tako? Res?" je vprašala Kamila veselo iznenadena. „Torej ste ji pomagali izseliti se?"
„Da, s strupom! Pila je nič hudega sluteč. Komedija, ki sem jo igral, jo je popolnoma obnorela."
„In papirji?" je vpraševala Kamila željno. „Ali jih imate?"
„Seveda! Našel sem pločevinasto skrinjico, ki jo je imela Pavla skrito v svoji postelji. Mislim, da sem našel notri prave papirje."
„Dobro! Dajte jih torej sem!" je poveljevala Kamila.
„Zakaj? Ker morava sedaj tako oba bežati in bodeva ostala skupaj, je pač vseeno, v čegavih rokah so papirji!"
„Tako? — Vi mislite, da bodeva ostala skupaj?" se je rogala Kamila.
. „Seveda! In zato — kaj hočete v vili?" je vskliknil Fogel' in velik sum se mu je poznal na glasu. „Vendarle ne poznate veličine nevarnosti, ki nama preti. Detektiv Born naju bo kmalu tu iskal. Komaj, komaj sem mu danes še ušel. Presenetil me je bil pri Pavli."
„O, to je pa veliko hujše nego sem se bala. Detektiv vas zasleduje? Jasno je, da ve vse — o, in grof — on ve vso stvar z otrokom, Fogel!"
„O!" se je zgrozil gozdarski pomočnik.
„Torej poslušajte, Fogel! Midva ne smeva ostati več skupaj. Vi morate naprej! Ne premišljajte sel Storite, kakor vam jaz pravim! Dajte papirje meni — pri meni so varnejši nego pri vasi"
„Ne!" je odvrnil Fogel trdovratno. „Ne ločim se od vas, Kamila! Če naju ujamejo, sva pač oba izgubljena I"
„Norec!" je siknila besno. „Vaša trma naju bo pogubila. Ali ne mislim se udati vaši norosti! Hodite sami! Tu se ločita najini poti!"
V tem trenutku sta stala pred vilo.
Kamila je stekla čez vrt in je že hotela odpreti hišna vrata, kar ji Fogel zastavi pot.
„Ne, tako ne gre to, Kamila!" je zarohnel brutalno. „Vraga! Sedaj vidim, kaj hočeš! Rada bi se me otresla. Ha! Sedaj lahko odidem, sedaj — ko sem storil zate, česar ne bi storil nihče na svetu, ko — o, ne poblazni me!" je zaškrtal tresoč se jeze, ko ga je hotela potisniti v stran. , „Ti si sedaj moja! S krvjo sem te kupil! S krvjo onih, ki sem jih zate umoril! In sedaj bi se me rada kar meni nič, tebi nič otresla? Le drzni se! In zvedela bodeš, česa sem zmožen v svojem obupu!"
„Blazni norec!" je siknila Kamila. „Saj vem, morija je tvoja obrt. Ali me hočeš morda tudi umoriti?"
„Tebe in sebe bom usmrtil, če mi ne slediš!" je rekel Fogel in je zgrabil Kamilo s surovo silo za laket.
In ko je pogledala v demonsko se iskreče oči gozdarskega pomočnika, se ni mogla nikakor ubraniti nekake ledeno mrzle groze.
„Pridite v hišo!" je sopihala.
„Čemu? Kaj hočeš tu notri? Kdo te pričakuje tukaj?"
„Kakšno vprašanje! — Spustite mojo roko, ali pa začnem klicati na pomoč!"
„Tu ne sliši nikdo razven Kohove žene in s to bom pa že opravil. Hudiča! Oe je že vsega konec, pa naj še to prekleto življenje —"
„Za božjo voljo!" je zavriščala Kamila. „Pusti, norec!"
V pesti gozdarskega pomočnika se je zasvetil velik lovski nož. V slepi blaznosti ga je dvignil nad Kamilo, ki se je umaknila s pretresujočim klicem na pomoč.
Tu so se odprla hišna vrata, svetel plamen luči je osvetlil vrt pred hišo.
Med vrati sta se prikazali dve moški postavi in poleg njih gospa Kohova s kuhinjsko svetilko v roki.
„Izdajstvo 1" je zaškrtal Fogel in hitro kakor misel se je vrgel na Kamilo in ji je zasadil nož v prsa.
Z mozeg in kosti pretresujočim krikom se je zgrudila.
„Morilec!" je kriknil preteče globok glas.
Počil je strel in eden izmed onih dveh mož je skočil proti pomočniku.
Kakor zasledovan volk, z nožem v pesti, je odskočil Fogel in je v naslednjem. trenutku zginil v temi.
Dočim je zasledoval njegov sluga bežečega morilca, se je sklonil knez Orlov nad Kamilo in jo je dvignil s tal..
Stokaje mu je obležala v rokah, neprestano je tekla kri iz strašne rane na prsih.
S pomočjo gospe Kohove je nesel knez s smrtjo se bo-reco žensko v hišo in jo je položil v sobi na divan.
„KamilaI — O moj Bogi Umiral" je vpil ves obupan ne vedoč, kaj mu je storiti. „Hitro I" se je obrnil h gospej Kohovi, ki je stala na pol nora od groze za njim, „pokličite zdravnika I"
Ženska je šla ven, toda niti od daleč ji ni prišlo na misel, da bi izpolnila kneževo povelje.
Kmalu se je vrnil njegov sluga; zasledovanje gozdarskega pomočnika je bilo brezuspešno.
Knez mu je velel jezditi v mesto in privesti zdravnika. Zastonj se je pa med tem trudil knez pomagati Kamili; ni mogel ustaviti krvotoka.
Potihoma hropeč, z mrtvaško bledim, od bolesti spačenim obrazom je ležala Kamila na divanu in ves obupan se je zgrudil knez ob njej na kolena in je vil roke.
Tu so se naealrat oglasila zunaj konjska kopita; nekaj jezdecev je prigalopiralo pred vilo.
Prestrašen je skočil knez pokonci in je posluhnil. Ali je prišel morda grof?
Predno je pa mogel kaj skleniti, so bili možje že v hiši in takoj nato so udrli v sobo.
Bil je Born z dvema svojima podložnikoma. Zvečer je bil pi'i sobarici Pavli in jo je našel v svoje veliko prestrašen]e mrtvo.
Malo je manjkalo, da ni dobil pri njej še Fogla. Da je Pavlo ta umoril in da je ugrabil tudi njene papirje, o tem ni dvomil. In istotako mu je bilo jasno, da je šel Fogel s svojim plenom najprej h Kamili. Moral je storiti odločilen korak in oba prijeti.
Ko je došel z nekaterimi svojimi podložniki na grad Ra-tibor, je našel tam vse v največji zmešnjavi.
Grof Herbert je bil zginil in od služinčadi je Born zvedel, da sta Kamila in Fogel zapustila grad. Sled za njima je šel proti vili in Born se je hitro odločil in je zahteval konje ter prihitel sem.
Na prvi pogled je razumel situacijo in bil je brezmejno presenečen ob pogledu na umirajočo Kamilo.
„O Bogi Prišel sem prepozno!" je zavpil prestrašeno razočaran.
Planil je h Kamili in jo je z grozo opazoval. Nato se je obrnil h knezu, ki je bil kakor okamenel in je zagrmel nad njim, kajti naenkrat se mu je zbudil sum:
„Kdo je umoril to žensko?"
„Gospod!'"* se je knez ponosno vzravnal. „Kdo ste? Kaj hočete tukaj?"
Born mu ni odgovoril, kajti v tem trenutku je odprla Kamila oči in ko je blodil njen mukepolni pogled okrog po sobi, je zadel tudi detektiva. Slutila je," kdo da je.
Born se je sklonil nad umirajočo in jo je vprašal z mračno strogostjo :
„Prišel sem vas aretirat, gospa Sutner! Pa nekdo drugi je prehitel rablja, ki ste mu bili zapadli. Kdo je morilec? Ta mož tu?" je vprašal kazoč na kneza.
„Ne — Fogell — On je tudi Pavlo o, kje je? — Ali je ušel, nesrečnež?" je stokala Kamila s komaj, komaj še slišnim glasom. „Proklet, tisočkrat proklet, lopov!"
Njene zadnje kletvine so zamrle v grozotnem grgranju. Njene poteze so se spačile v mukah smrtnega boja.
Groza je zgrabila Borna in obrnil se je proč od nje.
Opazil je, da je knez neopaženo zapustil sobo. „Naj bol" si je mislil Born. Za kneza mu je bilo vse eno, naj je šel, kamor je hotel.
In ker je Kamila zapadla brez rešitve smrti, tudi ni imel tukaj ničesar več iskati. Sedaj je bilo treba zasledovati morilca. —
Ali še prej se je moral prepričati, ali nima papirjev morda Kamila.
Še je premišljal, ko se je oglasilo glasno kričanje iz ozadja hiše, ki sta jo uradnika marljivo preiskavala.
Born je hitel ven in v kuhinji je našel gospo Kohovo v boju s svojima dvema podložnikoma. Ta dva sta jo hotela aretirati, pa ona se jima je ustavljala kakor tigrinja.
Detektiv je opazoval najprej žensko in nato njenega slaboumnega sina, ki je z otroško začudenostjo opazoval prizor, in čudna slutnja mu je blisnila skozi možgane.
„Ej 1" je kriknil porogljivo. „Tu smo pa ulovili čisto nepričakovano še eno nevarno ptico; saj ste vi gospa Kohova, mar ne?"
Presenečenje, da jo je. spoznal, je bilo tako veliko, da ni mogla ničesar govoriti. Zgrožena je bulila v detektiva in ko-nečno je izbruhnila:
„Idite k vragu I Kaj hočete od mene? Jaz nisem ničesar zagrešila."
„Ohol Ah morda mishte, da ona histerija, ki se je zgodila na gradu Čemšeniku, ni prišla na dan? Pa grofica Mela-
nija Ratiborska in stara Dora še živita in obedve bodeta pričali proti vam. Kamila je že prejela svoje plačilo in vaš mož tudi. Pri svojem najnovejšem in zadnjem zločinu na gradu čemšeniku je tudi njega stisnila smrt za vrati"
„Lažetel" je vpila ženska v blazni grozi.
Born je prizor končal. Enega izmed svojih ljudij je pustil v hiši za stražnika pri gospej Kohovi, z drugim je pa šel zasledovat gozdarskega pomočnika.
Predno je zapustil hišo, je vstopil še enkrat v sobo, kjer je ležala Kamila. Še je živela, a ležala je mirno in brez zavesti. Vsak trenotek je lahko končal njene muke. — — — —
Še predno je dospel Born na grad Ratibor, se je grof Herbert prepričal, da je Kamila ubežala. Le Fogel jo je mogel oprostiti, to mu je bilo jasno.
Pa kaj sedaj? Ali naj nesrečnico zasleduje in se maščuje nad njo?
Taval je, po temnih koridorih kakor- mesečen in se je ustavil šele, ko je stal ob vhodu sobe, kjer je stanovala nekdaj Melanija. Bilo mu je, kot da ga sili neka notranja sila čez prag.
Prižgal je svetilko in je hodil po puščobnih, zapuščenih prostorih. Bilo mu je, kakor da vživlja zopet preteklost in in kakor da mora zdaj, zdaj vstopiti skozi naj^hžja vrata Melanija.
Premagan vsled muk, ki so mu v tem trenutku razjedale dušo, se je zgrudil na stol in si je pokril obličje z rokama. Konečno je zopet dvignil pogled.
Pred njim na steni sta visela dva portreta v naravni .velikosti, Melanijin in Ervinov. Dolgo jih je ogledoval. Njegov otrok, njegov Ervin — njegov edini sini Oh, kam je pripravila peklenska hudobija malega revčka? Kje bi mogel poiskati svojega otroka?
„Oh, nikdar ga ne bom našel I" je mrmral brezupno. ,,Če le še živi? Bog vel Mislim, da je gotovo že davno pri svoji materi v nebesih!"
In sic6r tako močni in ponosni mož je naenkrat pokril z rokami svoje obličje in mukepolno ihtenje se mu je izvilo iz prsij.
„O Bogi Trdo me kaznuješ! Toda — kazen je pravična!" —
Ko je prišel Born in ves čas, ko ga je služinčad iskala, je sedel grof v Melanijini sobi.
Šele dolgo za tem, ko je odšel Born, se je prikazal povsod iskani grof nenadoma v vestibulu, kjer je bil postavljen eden izmed Bornovih uradnikov.
Sedaj je grof zvedel, da išče zavrženo žensko, ki se je imenovala še vedno njegova soproga, policija. In skrivni policist mu je povedal tudi, zakaj, tako da je grof zvedel za Ka-miline zločine, o katerih do tedaj ni še ničesar vedel. Strah in groza ga je objela in upognjen, kakor star mož, je odšel v svojo sobo. Na njegovem bledem čelu so se svetile mrzle kaplje potu, poteze njegovega obraza so bile spačene, pogled njegovega očesa ugasel.
Bilo je že polnoč, pa Borna še ni bilo in tudi iz vile ni prišlo nikako poročilo.
Grof Herbert ni slutil, da je že dohitela maščevalna kazen ono, ki mu je napravila toliko sramoto, ki ga je tako nesramno izdala in prevarala.
Zaprl se je v svojo spalno sobo in se je vsedel na stol. Trden sklep se je izražal v njegovih potezah.
„Najboljše bo, če napravim takoj konec!" je šepetal zamolklo v mračnem obupu.
Vzel je iz žepa svoj revolver in je motril s strmim pogledom mrzlo orožje. Tako je sedel nekaj časa nepremično v grozljivem miru. Mimo njegovega notranjega očesa je šlo vse njegovo življenje. Kaj je bil njegov rezultat? — Ta trenutek obupa, ki mu je stisnil smrtno orožje v roko.
Jutri bo moral zapustiti grad kot berač. Pa ne samo svoje premoženje je zgubil, ampak tudi svojo čast. Njegovo ponosno ime je oblatila demonična ženska, ki jo je ljubil bolj nego svoje življenje. O, vse to je pač zaslužil, to je spoznal
sedaj z grozo in blazno bi se lahko zakrohotal in se rogal sam sebi.
Melanija! Da, tega angelja je izdal, žrtvoval in zavrgel in zamenjal zanj vraga iz pekla. Večje norosti človek ne bi mogel napraviti. Res, najboljše je zanj, da konča.
V gradu je bilo vse mirno, tiho, kakor v grobu je bilo krog samotnega moža, le nočni veter je žvižgal mimo oken.
Tu je vznemiril služinčad naenkrat strel. Zdelo se je, da je počil v grofovih sobah, in vse je drlo v strahu in nemiru tja.
, Tudi skrivni policist se jim je pridružil. Našli so vrata od znotraj zapahnjena in ker na vs.e trkanje in klicanje ni bilo nič odgovora, so hitro ulomili vrata. Z grozo so odskočili služabniki nazaj pri pogledu, ki se jim je nudil. Na naslanjaču je sedel grof Herbert, v roki še kadeč se revolver.
139. poglavje.
Maščujoča usoda.
Ne da bi se še enkrat zglasil na gradu Ratibor, se je Bom vrnil naravnost v prestolico.
Zastonj je zasledoval gozdarskega pomočnika, a sedaj je hotel svoje mreže tako razpeti, da mu zločinec ne bo mogel za vedno uiti.
Ko je obiskal Sigmunda in mu je poročal o zadnjih dogodkih, je prinesel eden njegovih ljudi novico o strašni katastrofi na gradu Ratiboru.
In prav tako, kakor Borna, je tudi Sigmunda pretresla vest, da si je grof Herbert v obupu sam končal življenje. Vendar živel je še grof, in doktor Milner, ki je bil poklican, je izrazil upanje, da bo še okreval, tako se je glasilo poročilo.
Tudi od svojega podložnika Šmida je dobil Born ta dan prav tako veselo, kakor nepričakovano obvestilo. Šmid je pisal, da je zasledoval sled Lizikino in njenega roparja in da je v tuji deželi, kje je ladja pristala, oprostil Liziko. Sedaj je že ž njo na poti v domovino. Lopovski Anton je pa že mrtev.
Sedaj je bilo treba najti še Melanijo in malega Brvina in pa Fogla spraviti pod ključ. Če se mu to posreči, bo večji del Bornove naloge izpolnjene. Toda tudi usoda nesrečnega mlinarja je bila Bornu zelo pri srcu. Predno ne bo ujet Konrad in prisiljen, -da prizna, se ne bo mogla izkazati nedolžnost še vedno v ječi zaprtega moža.
Born je upal, da se bo dalo tudi glede tega marsikaj rešiti na podlagi zapiskov svojega prednika; če se mu le posreči uloviti Fogla in pri njem dobiti papirje, ki jih je ugrabil Pavli.
Doslej so bila vsa poizvedovanja po stari Valburgi in po malem Ervinu brezuspešna.
Born je sklenil še enkrat povprašati v razupiti gozdni vasi, kjer je starka prej stanovala. Ne bi bilo nemogoče, da se je med tem že povrnila nazaj na svoj stari dom.
Prej je pa hotel še enkrat obiskati zakupnika in pogledati na grad Čemšenik po starem Robertu.
Obisk pri zakupniku je imel presenetljive posledice za Borna. Videl je takoj, da ima vse drugega moža pred seboj kakor takrat, ko je igral Fogel ulogo zakupnika in ga je varal.
Zakupnik mu je potrdil vse, kar mu je bilo do tedaj še kolikor toliko nejasno; zlasti se je zagotovil Born o tem, da sta bila doktor Milner in njegov prednik pri požaru res v vasi.
Na gradu Čemšeniku je našel Born zvestega Bimba pri bolnem Robertu, čigar stanje se je veliko zboljšalo.
Born je hotel vzeti zamorca s seboj, ker ga je potreboval pri poizvedbah po stari Valburgi. Ker sta bila zakupnik in njegova žena takoj pripravljena iti na Čemšenik streči staremu Robertu, ni bilo temu njegovemu načrtu nič na poti.
Dva dni na to sta dospela Born in Bimbo v gozdno vas.
Ko sta izstopila iz voza pred hišo stare Valburge, sta videla vrata na stežaj odprta m Born je rekel razočaran:
„Zdi se mi, da bo težko starka doma. Prišla sva najbrž zastonj."
Bimbo . je vstopil prvi in krik groze se mu je izvil iz prsij, ko je zagledal staro Valburgo ležečo na tleh brez znaka življenja.
Potrt je pristopil Born in na prvi pogled je videl, da starka ni umrla naravne smrti. Glava ji je ležala v mlaki krvi in v koči je vladal največji nered, kot da je kak ropar vse preobrnil.
„Starka je bila napadena in umorjena!" je rekel Born obupno. „Sedaj se ne da od nje ničesar več zvedeti. Zločin se je pa moral izvršiti šele pred kratkim, kajti kri je še popolnoma sveža!"
Bimbo je pa preiskal starko in je odkril, da še živi.
Hitro je prinesel vode in možema se je posrečilo jo sjora-viti do zavesti. Ječe je odprla oči in ko je spoznala Borna in Bimba, je zastokala s slabotnim glasom:
„Iskali ste me, gospod komisar I Tudi vem, zakaj. Oh — z menoj je konec! Ničvredni lopov, požigalec Konrad me je pobil na tla in mi je uropal moj denar. Hitite za njim, gospod! Ne more biti še daleč!"
„Kaj? Konrad?" je vskliknil Born presenečen. „Hitro, Bimbo!"
črnec je že hitel iskat morilčevo sled.
Born je ostal pri starki in videl je, da je že blizu smrti, kar ga je navdalo z obupom. In vendar jo je imel vprašati za tako važne stvari in starka bi bila tudi voljna vse priznati. Najprej je pripovedovala o Konradu.
„Ni mlinar ustrelil pred šestimi leti lovca, ampak Konrad. Opazovala sem ga pri zločinu, a sem iz sovraštva do mlinarja molčala," je pojasnjevala z veseljem poslušajočemu detektivu. „Tudi ženo je ubil Konrad — šele prej mi je sam dejanje priznal."
To so bile zelo važne izpovedbe, pa Born je moral še več vprašati.
Poklical je voznika, mu je dal svojo beležnico in mu je velel vse izpovedbe umirajoče dobesedno napisati. Nato je vpraševal dalje, najprej po malem Ervinu, kajti od Sutnerja je zvedel, da bi ga morala stara Valburga dobiti nazaj.
Pripovedovala je, kar je vedela, da je videla zadnjič malega Ervina pri ogljarju v gozdu. In nato je začela govoriti o Sidoniji in tudi o tej je razkrila detektivu popolnoma čisto resnico.
„Da, gospod!" je ječala. „Baronica je svojega soproga zastrupila, to lahko prisežem. Jaz sama sem ji prinesla strup. Ali tedaj nisem mislila, da je namenjen za ubogega barona. Anton je prišel nekega večera ponj."
1^0 teh besedah je starka tako oslabela, da je moral Born zaslišavanje prekiniti. Kar je hotel vedeti, je tudi po večini zvedel.
Vzel je svojo beležnico z važnim zapisnikom in je zapo-vedal vozniku čuvati starko. Nato je hitel za Bimbom in ni 'bilo še dolgo, kar je odšel, ko je izdahnila starka svoj poslednji vzdihljaj.
Zasledovanje Konradovo je bilo brezuspešno.
Born je hotel sedaj poiskati najprej malega Ervina.
Vrnil se je z Bimbom v prestolico, obiskal je Sigmunda in mu poročal o svojih uspehih, izpovedba stare Valburge je pa oddal sodišču.
Sedaj se je morala vendar konečno obrniti tudi usoda starega, težko izkušanega moža na bolje; bil je takoj izpuščen iz zapora. Popolna oprostitev je bila le še vprašanje časa.
Born je peljal mlinarja k Sigmundu, ki ga je prijazno in veselo sprejel.
V spremstvu z Bimbom je sedaj nastopil dolgo pot v gozd, kjer je bival ogljar.
Slučaj je hotel, da ja naletel Born v vasi, kjer je bival zakupnik, na plesalca na vrvi in njegovega suhega komedijanta. Brez posebnih okolnosti je oba prijel in ju izročil orožnikom.
Po daljši ježi je nato došel z Bimbom do ogljarjeve koče v gozdu. Česar stari ogljar nekdaj ni hotel priznati stari Val-burgi in Foglu, to je pripovedoval sedaj Bornu brez kakih pomislekov.
„Vzel sem bil dečka s seboj v prestolico," je pripovedoval mož poštenjak, „ker ga žalibog nisem mogel obdržati pri sebi, in tu sem ga oddal pri cirkusu!"
„Kaj? Pri cirkusu?" je vskliknil Born presenečen. „Mož, ali pa tudi veste, kakšnega rodu da je deček? Njegov oče je grof Ratiborski."
„O!" se je začudil ogljar. „Toda kam bi naj sicer dal dečka, gospod? Njegovih starišev nisem poznal in ker je bil prej pri plesalcih na vrvi, sem si mislil, da bo cirkus zanj pač najboljši. Tam lahko še kedaj do česa pride in boljše se mu bo še gotovo godilo nego v sirotiščnici."
„Imate čisto prav!" je pripomnil Born. „Storili ste za dečka, kar ste mogli, in ne bode vam pozabljeno, kako ste ščitili zasledovanega dečka pred lopovi, ki so ga hoteli spraviti pod svojo oblast. Deček bi danes ne živel več, če bi ga bili izročili stari Valburgi!"
Na večer naslednjega dne je došel Born z Bimbom zopet v prestolico.
Sigmundovo veselje je bilo brezmejno, ko mu je poročal Born o uspehu svojega potovanja in najrajši bi kar sam vstal še tisto noč in šel k cirkusu po Ervina. Tako je pa moral potrpeti do drugega jutra.
Born je šel zgodaj dopoldne k cirkusu in komaj dobro uro za tem se je vrnil z Ervinom v Sigmundovo palačo.
Isti dan sta dospela tudi Lizika in njen rešitelj Šmid v prestolico.
Sprejeli so ju na kolodvoru Born in mlinar in pa Jurij in Bimbo. Spremili so ju takoj v Sigmundovo hišo.
Svidenje med očetom in hčerjo se je razvilo v ginljiv prizor.
Born je pa pustil s svojim zvestim uslužbencem Šmidom vse srečne ljudi okrog Sigmundove postelje same.
„Tik pred smotrom smo, ljubi moj Šmid I" je rekel radostno. „Kar se tiče Lizike, smatramo lahko njeno stvar za končano. Baronica Sidonija in njena čedna prijateljica bodeta konečno okusili maščevanje usode. Predno si pa zagotovino ti dve, moramo izvršiti še neko drugo jako važno nalogo. Kamila Rajhenštajnska je mrtva, ali njen suženj in tovariš Fogel je še prost. Tega lopova'moramo še poiskati!"
V svojem uradu je dobil Born nekaj svojih ljudi, ki so mu hoteli poročati.
Eden izmed teh uradnikov je sporočil svojemu predstojniki!, da se je našla sled za gozdarskim pomočnikom. V bližini mlina so ga opazili, pa ga niso mogli več dalje zasledovati.
Born je sklenil tamošnjo okoUco po svojih ljudeh preiskati. On sam je nameraval iti s Smidom in enim orožnikom
iz vasi na razvaline mlina. Tam je imel Fogel najbrž svoje zavetišče, taiso je sklepal.
Bilo je zvečer, ko je došel Born s svojima spremljevalcema k mlinu. Mesec je svetlo osvetljeval razvaline in je pokazal iščočemu detektivu sledove čevljev v snegu. Sledili so stopinjam in so dospeli do skednja, čegar streha in stene so že večinoma izginile, tako da se je neovirano vlivala mesečina na skedenj.
Born je komaj vstopil na skedenj, kar je pokazal s krikom groze na temno maso — človeško telo, ki je viselo na brunu.
Kdo je samomorilec? Gozdarski pomočnik? To vprašanje se je moralo kmalu odločiti.
Iz hleva so prinesli lestvo, Smid je zlezel po njej in je prerezal vrv, na kateri je visel mrtvec. Z zamolklim udarom je padlo telo na tla.
„O, to je pa mlinarjev Konrad!" je vskliknil iznenaden. „Nesrečnež se je sam obsodil in sodniku prihranil delo. Rajši bi ga imel živega!"
Smid in orožnik sta mrtveca natančnejše preiskala in sta dobila pri njem polne žepe zlatnikov. Bil je denar, ki ga je Konrad ugrabil stari Valburgi.
Smid je vse shranil in nato so nadaljevali preiskovanje podrtije. V hlevu so se našli jasni sledovi, da je bival tukaj pred kratkim človek.
„Mislim, da bo Fogel še prišel!" je rekel Born. „Najbrž je šel ven iskat si hrane. Postavimo se tukaj na prežo!"
Precej časa je poteklo, a gozdarskega pomočnika ni bilo. Vendar je bil Born odločen čakati do dneva, kajti niti najmanj ni dvomil, da si je tukaj izbral Fogel zatočišče.
Konečno so se začuli zunaj plazeči se koraki in so se ustavili pred hlevnimi vrati.
Born je komaj še brzdal svojo mrzlično nestrpnost.
Šmld in orožnik sta vzela v roke svoje revolverje in sta se pripravila na strel.
V istem trenutku so se vrata previdno odprla. Vaga-bundska postava z razmršenimi lasmi se je prikazala in Born je spoznal v mesečini gozdarskega pomočnika.
Tu je tudi ta že opazil v hlevu stoječe uradnike, s hri-pavim krikom je odskočil in je zbežal.
Born in njegova spremljevalca so skočili za njim in dva strela sta počila ob jednem za njim. Zopet krik in begun se je zgrudil smrtno zadet.
Ko je dospel Born k njemu, je bil Fogel že mrtev. Kroglja mu je prodrla skozi hrbet v srce.
Šmid je pokleknil poleg njega in je preiskal njegove žepe. Našel je beležnico in podolgasto pločevinasto skrinjico; hitro jo je odprl z žepnim nožem.
Cela kopa papirjev in beležnica je padla iz nje.
Komaj je ogledal Born te stvari od bližje, je spoznal, da so bili to zapiski njegovega prednika in njegova beležnica, kakor tudi Foglova pisma Kamili: oni papirji torej, katere je imela Pavla v svoji posesti in katere je tako željno iskal.
Born je vtaknil vse k sebi in je zapustil podrtijo starega mlina.
Orožnik je moral stražiti ob zločinskih mrličih, dokler ne
bi prišel iz vasi voz ponje. <
Born je v vasi naznanil, kaj se je zgodilo in se je vrnil s Šmidom v prestolico.
Takoj je preiskal konečno dobljene papirje natančneje in iz njih je spoznal, da je stal njegov prednik prav na isti točki, kakor on sedaj, in da je tedaj le njegov umor rešil zločince zaslužene kazni.
Ne da bi si privoščil počitka je hotel sedaj Born prijeti še Sidonijo in njeno sokrivko gospo Dubok.
Aretacijo zadnje je poveril svojemu zvestemu uradniku Šmidu, sam se je pa napotil z dvema skrivnima policajema na grad barona torgavskega.
Sidonija je dosegla svoj' smoter; le še nekaj dni in postala bi soproga baronova.
Ni slutila, da se je Lizika že vrnila, ni slutila, kako žalostno je končal njen lopovski tovariš Anton in istotako ni slutila, da pröti kakoršnakoli nevarnost njeni lastni osebi. Sedaj je mislila samo še na ženitovanje. Šivilja in sobarica sta bili v njenem budoarju in sta se ukvarjali s poročno obleko. In ko je oblekla Sidonija belo oblačilo in se je nakitila, je dala poklicati barona Feliksa in mu je stopila vsa žareča v sreči nasproti.
Povedal ji je z istim vedno žalostnim obrazom nekaj zelo puhlih poklonov in se je hotel zopet umakniti. Pa Sidonija ga je prijela za roko in ga je potegnila k oknu, tako da nista mogli slišati šivilja in hišina,'ki sta bili navzoči v sobi, njenih besedij.
„V treh dnevih torej, ljubi Feliks, bom tvoja soproga!" je šepetala z od veselja se tresočim glasom. „Tedaj bom jaz tvoja in ti boš moj za vse življenje!"
Videlo se je, da se zdi Feliksu to vse kaj druzega nego sreča.
Molče je gledal skozi okno in je v skrbeh globoko zavzdihnil.
In Sidonija, ki je dobro poznala vzrok njegove žalosti, bi najrajši zakričala besnosti. Bila je njegova nevesta in v kratkem bo njegova žena, a on je nosil še vedno neko drugo, 'ki jo je ona tako žarko sovražila, v svojem srcu.
„Poglej, poglej!" je zakhcal naenkrat Feliks in je pokazal s kretnjo presenečenja skozi okno. „Voz s tremi gospodi! Obisk dobimo! Ah eden je kriminalni komisar Born! O, morda prinaša kako poročilo o —"
„O Liziki," je hotel reči, toda ime mu je zamrlo na ustnicah,. ko je pogledal Sidoniji v obraz.
Mrtvaško bleda s prestrašenim pogledom je strmela v voz, ki je ravno zapeljal skozi grajska vrata na dvorišče. Strašna slutnja se ji je zbudila in tresoča se je jecljala:
,,Slabo mi postaja! Ce bi želel gospod Born z menoj govoriti — ga ne morem sprejeti, ljubi Feliks, prosim te, za-
Toda že je bil Born s svojima spremljevalcema na pragu, Feliks mu je hitel razburjen naproti in je vprašal komisarja hlastno:
„O, gospod Born, ali mi prinašate' morda poročila? Kaj mi imate povedati?"
„Da, gospod baron, prinašam vam poročilo, vsled katerega se bodete umaknih od prepada, na čigar robu stojite. — Ali še mislite na ubogo, mlado deklico, po kateri ste pred nekaj časom tako marljivo poizvedovali?"
„Na Liziko? — O, ali veste morda kaj o njej?" je vprašal Feliks sti-astno. „Kje je? Kako se ji godi?"
Sidonija, ki je začutila nad svojo glavo pretečo pogubo, je naenkrat stopila naprej, je odpustila iz sobe šiviljo in sobarico in je rekla s tresočim glasom:
„Mislim, da ni potrebna moja navzočnost."
„O, nikakor ne!" je rekel Born in ji je zastavil pot. „Morah bodete poslušati, kar vam imam povedati, gospa baronica! — Da, gospod baron," je nadaljeval, „če hočete videti Liziko in slišati od nje same natančen opis vsega njenega trpljenja, tedaj pojdite v hišo barona Čemšeniškega v prestolnici. Tam bodete našh ono, ki ste jo dolgo pogrešali."
„Ali je mogoče? Ali govorite resnico?"
„Lahko se o tem sami prepričate. Gospa baronica bi vam bila seveda že davno lahko pripovedovala, kaj se je zgodilo z Liziko, odkar je prišla v hišo one gospe Dubok. Ali tudi sami še ne poznate zadnjega poglavja romana, ki ste ga spleth, gospa! Povedal ga vam bom torej! Začel bom tam, kjer je vaš famozni služabnik .Anton odvedel ubogo deklico v inozemstvo."
„Kakšne laži si drznete govoriti, gospo'd?" je zakričala Sidonija divje.
„Čas komedij je proč, gospa baronica!" je rekel Born z nič dobrega obetajočim nasmehom. „Vaš lopovski prijatelj je že prejel zasluženo plačilo: mrtev je. In gospa Dubok bo tudi to uro prijeta kot vaša sokrivka."
„Gospod moj Bog!" se je zgrozil Feliks. „Ničesar o tem vsem ne razumem. — Sidonija, kaj praviš k temu?"
Sidonija pa ni mogla izgovoriti nobene besede več. Strah in groza sta ji zamašila grlo, in ko je Born nadaljeval pripovedovanje o nadaljni usodi Lizike in o njeni rešitvi, je čital Feliks jasno na prestrašenem obrazu svoje neveste njeno krivdo.
„Vse je laži Hudobno obrekovanje!" je zahropla koneSno Sidonjja.
„Ne, nesrečnica!" je završal sedaj Feliks z gnusom. „Sedaj vidim tvoj pravi obraz! Gnev in gnus čutim do Tebe, peklenska ženska! Hotela si me pridobiti s svojim hinavstvom, s svojo zlagano ljubeznijo! Ko si nedolžno Liziko odtrgala od mene in si mislila, da je uničena, tu si obhajala svoje zmagoslavje in — o jaz zaslepljeni norec, sem se pustil goljufati! — Da, gospod Born, prav imate," je nadaljeval in prijel detektiva za roko. „Stal sem tik ob prepadu in zahvaljujem se vam, da ste me še pravočasno odvrnili od njega. Pojdite! Peljite me k Liziki I"
Sidonijo je bilo v tem trenutku, ko jo je zadelo povračilo s strašno silo, res žalostno pogledati. Videla je, da je zgubila igro in vzdihovaje je omahnila na stol.
Tu se ji je približal Born in je rekel resno in s po-vdarkom:
„Govoriti imam še o drugem zločinu gospe baronice, o zločinu namreč proti svojemu umrlemu možu! — Mati Valburga je mrtva — druga priča vašega čina, gospa baronica. Ali starka je pred svojo smrtjo še priznala. Povedala je, da vam je po Antonu poslala strup, s katerim ste vi potem usmrtili svojega soproga!"
„Vsemogočni Bog!" je krlknil Feliks in stopil s kretnjo brezmejne, groze proč od Sidonije, ki je kakor okamenela, uničena od te strašne obtožbe strmela v detektiva, ki je stopil sedaj k -njej in ji položil svojo roko na njeno ramo ter rekel svečano:
„Aretiram vas radi krutega umora, izvršenega nad vašim soprogom!"
Tu je Sidonija onemogla. Zgrudila se je na kolena in si je konvulzivno zakrila obličje z rokami.
Njena usoda je bila zapečatena. Mesto pred poroöni altar bo šla sedaj v temno ječo in v prihodnjosti se ji je obetal morilni oder.
Born se je obrnil od nje, prijel je kakor otrplega barona za roko in ga peljal ven.
Skrita policista sta pa pristopila k Sidoniji, sta jo ukle-nila, ogrnila jo Sez belo poročno obleko z ogrtačem in peljala zločinko na voz.

140. p o glav j e.
Sprava.
Nalahno je drsela mehka ženska roka čez mrzlično čelo bolnikovo. V priprosto črno obleko usmiljenke zavita ženska je sklonila svoje gosto zapajčolanjeno obličje k nemirno sanja-jočemu možu in je poslušala njegove posamezne, odtrgane besede, ki so jih izgovarjale vroče, suhe ustnice.
Tu je bolnik naenkrat odprl oči in se je začudeno ozrl naokrog. Menda se je spomnil preteklih bolestij, kajti zamolklo se mu je izvilo iz obupnih prsij:
,Zakaj me niso pustili umreti?"
„Bog ni tako hotel! Začeti morate novo in boljše življenje!" se je glasilo v čudno prijetnih besedah z ustnic žene z .zagrnjenim obrazom.
Bolnik jo je začudeno pogledal in je zajecljal vznemirjen:
„In zakaj se vi brigate zame in mi strežete? Ah sem vam znan? In vi — kdo ste?"
„Jaz sem, kar kaže moja obleka — usmiljenka."
„O, ali bi ne hoteh povedati svojega imena, da bi vedel, komu se imam zahvaliti?"
„Moje ime je Melanija! — Melanija Berg!"
„Melanija? — O,'to ime!" je pošepnil potrt. „Prosim, denite proč pajčolan in pokažite mi svoj obraz?" «
„Tega pa ne smem!" se je hitro branila. „Tako je po predpisih našega reda, da imam zagrnjen obraz."
Vzdihnil je in jo je še nekaj časa gledal z vehkimi očmi. Nato ga je premagala utrujenost in zopet je zaspal.
čez nekaj časa so se odprla vrata in doktor Milner je vstopil v tiho sobo. Opazoval je spečega bolnika in je zadovoljno prikimal.
„Nikake nevarnosti'ni več I" je rekel: „Gospod grof bo, ■ tako upam, kmalu okreval. Saj rana ni bila smrtna in vaši požrtvovalni postrežbi se ima zahvaliti za življenje, gospodična!"
Zopet je odšel in Melanija, ki jo dobimo tu kot usmiljenko, je ostala sama s svojim bolnim soprogom.
Samomorilni poizkus grofov so prinesli, kakor vse senza-cijonalne dogodke na gradu Ratiboru, časniki in tako je zvedela za to tudi Melanija. In tisti trenutek je pozabila vso neizmerno bol, vse brezmejno trpljenje, ki ga je zakrivil nad njo njen soprog; tu ni mislila več na to, kako sramotno jo je nekdaj prevaral in izdal. Le najiskrenejše sočutje do njega je vsplapplalo v njenem srcu in tako mu je postala sedaj angel usmiljenja.
Skrivoma je odšla od svojih prijateljev, kajti opravičeno se je bala, da kneginja in Aleksander ne bodeta soglašala z njenim sklepom. Kot usmiljenka je prišla v grad in niti doktor Müner, niti služinčad ni slutila, kdo da je.
Že osem dnij je sedela oh bolniški postelji svojega soproga, ki se je moral tako trdo pokoriti za svoje napake.
Tu je ležal bolan, ubog, strto, uničeno življenje. Ona je bila popolnoma maščevana. A nič veselja, nič zmagoslavja ni začutila v svdjeni plemenitem srcu, ampak le žalost in bolest je občutila. Strašna božja pravičnost se je razvidela iz vseh teh zadnjih strašnih, tragičnih dogodkov.
In v najglobokejšo svojo notranjost ginjena je zdrknila Melanija ob postelji svojega soproga na kolena in je molila.
Ko se je zopet dvignila, je pogledala v bolnikove odprte oči, ki so jo tiho in začudeno opazovale.
„Molili ste zame, Melanija?" je zašepetal ginjen. „O, Vi imate plemenito srce. O, da bi vedeli, kako nesrečen sem! Nesrečen po lastni krivdi! Nisem mislil, da se bodem še kedaj zbudil k življenju; iskal sem smrt kot rešiteljico iz muk!"
Nalahno je polzela mehka roka usmiljenke čez bolnikovo čelo, kot da hoče potolažiti nesrečnega moža.
V njegovi duši je vsplamtelo vroče ginjenje, prijel jo je za roko in jo je pritisnil na ustnice.
„0, ko bi vedeli, kako težko sem grešil!" je mrmral skesano. „Morda bi me preklinjali in se obrnili proč od mene. Imel sem nekdaj poleg sebe zvesto, ljubeče srce," je nadaljeval s tresočim glasom, „tu me je pa zvabila satanska ženska, peklenska sirena v svoje mreže in me je zapeljala, da sem izdal svojo dobro soprogo."
„Oh, še isti dan, ko je zvedela za moje izdajstvo, je umrla. In jaz — jaz sem spoznal prepozno, da sem se vrgel v objem koketni goljufivki in zločinki. Prepozno se je raztrgala nesrečna domišljija, ki mi je omrežala srce in dušo. Moj kes prihaja prepozno, kajti ona leži v grobu — ona, ki bi edina mogla potolažiti moje srce z besedo odpuščanja!"
Vzdih se je izvil iz Melanijinih prsij in zopet je božala tolažeče mrzlično vroče čelo grofovo.
Grof je pa prijel njeno roko in z glasom, ki ji je šel čudovito do srca, je govoril dalje:
„O, Melanija! Vi imate isto ime, kakor moja soproga in isto postavo in isti značaj. Zato me vleče k vam, da vam zaupam. Dovolite mojemu srcu olajšavo, da vam smem pokazati vso svojo bol!" "
„Če vam dobro de, pa mi pripovedujte svojo zgodbo!" je odgovorila potihoma. „Ne obupajte! Čeprav ste hudo grešili, pravo kesanje bo našlo pri Bogu odpuščanje."
„Pri Bogu? — O, Melanija, kaj mi pomaga božje odpuščanje in božja milost? Da bi mogel slišati le besedico sprave z njenih ust, tedaj bi bilo zopet moje srce mirno. O, da bi vedeli, kako sem se kesal! Le ob njeni rakvi morem še prositi, pa ona me ne sliši več! Ali razumete, da me je moral pri-gnati obup do blaznosti in mi potisniti smrtno orožje v roko?;'
„In če bi se bili ločili tako, kakor ste hoteli, iz življenja, ali bi bila to kaka pokora za vaše zgrešeno življenje? Ne! S tem bi se obložili le še z novo krivdo! Živeti morate, če hočete popraviti, kar ste storili napačnega!"
„Oh, na svoji soprogi tako ne morem ničesar več popraviti! Da, če bi še živela —!"
S težkim vzdihom je prenehal in nato ji je začel vse pripovedovati od dneva, ko je prišla v grad Kamila, pa do trenutka, ko je nameril proti sebi revolver.
Ni slutil, komu da pripoveduje, ni slutil, kako peče in, žge njegova izpoved Melanijino srce.
Videla je njegov kes in tu je,izginil tudi najmanjši sled jeze in nevolje iz njenega srca. Ni se mu pa še hotela razodeti, kdo da je. In vendar jo je gnalo potolažiti ga.
Ali kako naj to stori, ne da bi izdala svojo skrivnost?
^ „In sedaj mi povejte, Melanija," je končal, „kaj bi vi storili, če bi bil proti vam tako grešil? Ali bi me sovražili in . preklinjali?"
„Ne, ne I" je vskliknila ihte iz mučenega srca. „In vaša soproga vam je že odpustila, verujte mil"
„Vi plakate, Melanija? S takšno gotovostjo govorite, kot — bi bili vi sami —"
„Ali ste tako za trdno prepričani, da je vaša soproga res mrtva?"
„Kako bi mogel o tem d'vomiti? Saj je bila pokopana —"
„Ali kar ste prej pripovedovali — prikazen vaše soproge tu v gradu in pozneje, ko ste praznovali ženitovanje z ono ne-srecnieo — tu ste videli zopet isto postavo kot beračico, zavito v cunje in ta je stopila pred vas in vas je rotila, da ji verujete. Kaj, gospod grof, ali niste tu nič zdvomili glede smrti svoje soproge?"	■
„Veliki	se je zgrozil grof. „Na kakšne misli me
pripeljete! Ne, nel Saj bi bil moral poznati svojo soprogo! In tudi Kamila — saj bi mi vendar pojasnila —"
„Kamila? Da, dna je tedaj spoznala vašo soprogo, za katero ste mislili, da je mrtva. Nesramna hinavka je vedela, da vaša soproga še živi, zasledovala jo je pa s krutim sovraštvom in več nego enkrat je stala vaša soproga ob robu smrti po krivdi te ženske!"
„Sveta nebesa! To vse ne more biti res!" je zastokal grof v nepopisnem nemiru. „Melanija, moja Melanija da še živi? In — jaz njen soprog — tega do danes nisem vedel?"
„Da, da! Pri Bogu! Vaša soproga živi!"
„In vi — vi ne morete tega trditi, ee,— o, ali poznate mojo soprogo, ker veste za vso njeno usodo?"
„Da, poznam vašo soprogo!" je odgovorila Melanija po kratkem premisleku.
„Vse to vam je ona sama pravila, kajne? Kaj vam je pripovedovala o meni? Prokleto — ali me sovraži?"
„O ne, ne I"
Globok vzdih olajšanja se mu je izvil iz prsij in bolesten nasmeh mu je zaigral krog ustnic.
„Ali mislite, da mi bo odpustila?" je zašepetal s tresoSim glasom.
Melanjja je nemo prikimala, kajti ginjenje ji je zadušilo glas.	"
„O, Melanija, ali morete poklicati mojo soprogo? Ali mislite, da bi hotela priti k meni?" je vprašal dalje.
„Da, prišla bode! Obljubujem vami" je jeknila Melanija kakor brez zavesti. „Jutri bodete videli svojo soprogo, za katero ste tako dolgo mislili, da je mrtva."
Grof je strmel vanjo, tiho, s čudno se svetečimi očmi.
Tu je bilo, kot da je naenkrat zablisnila popolna resnica v njegovi duši.
„In vi — kdo ste vi?" je dahnil in u vzravnal pokonci s strastno kretnjo. „Usmiljenka Melanija I;erg? — O, ne! Razkrijte svoj obraz! Daj, da vidim tvoj obraz! Tisi, Melanija — ti sama —"
„Milost božja! O, prenehajte!"
Z njeno močjo je bilo pri kraju. Krčevito ihte se je zgrudila ob njegovi strani.
„Da, ti si, Melanija! Moja Melanija!" je šepetal grof Herbert v blaženi radosti. „O Bog! Ali pa niso samo sanje? Melanija, ah je pa tudi res, da moreš pozabiti in odpustiti, kar sem zagrešil nad tabo?"
„Da, odpustila sem ti, kajti trdo si trpel in se bridko kesall" je ihtela globoko ginjena.
Razkrila si je obraz in je sedla poleg njega.
Premagan od vročega čuta hvaležnosti jo je prijel grof za roko in jo je s solznimi očmi pritisnil'na svoje ustnice.
„Bog ve, kako sem se kesali" je jecljal. „In če mi tudi ne bo mogoče, da si zopet pridobim tvojo" ljubezen, bom imel vsaj gotovost, da misliš name brez jeze in sovraštva. O, kako mučno mi bo pa sedaj življenje, ko ga ne bom smel živeti ob tvoji strani!"
,0 pač, Herbert 1 Zopet hočemNživeti ob tvoji strani kot tvoja soproga in skupno bova poizkusila pozabiti vso tužno preteklost."
Bolnik je hudo zaihtel pri teh besedah Melanijinih. Poljubljal ji je roke z vročo ljubeznijo in skesano je govoril:
„O, to je skoro preveč sreče! Jaz je nisem vreden. O Me-lanija, morda je pa to samo sen in ti bodeš odšla od mene zopet tako tiho in brez sledu, kakor si prišla in me bodeš zapustila v obupu —"
„Ne, ne, ne boj se tega, Herbert," ga je pomirjevala. „Nikoli več te ne zapustim!"
Nato je . pričela pripovedovati Melanija svojo usodo in» h koncu je govorila tudi o svojih plemenitih zaščitnikih, o kne-ginji in o Aleksandru. Povedala je, kako ju je skrivaj zapustila in je pristavila:
„Sedaj pa hočem dobri kneginji vse sporočiti, kajti v velikih skrbeh je gotovo zame!"
Grof Herbert ji je pritrdil in še tisto uro je pisala Melanija dolgo pismo svoji materinski prijateljici.
Dva dni nato se je pripeljal voz na grajsko dvorišče in iz voza sta stopila kneginja in Aleksander. Služabnik je naznanil njun prihod in na željo grofovo sta bila sprejeta v njegovi sobi.
Kneginja je takoj planila k Melaniji in jo je objela.
Ihte se je oklenila Melanija vratu svoje materinske prijateljice, ki ji je v nežnih besedah očitala radi skrivnega odhoda in je izražala še bolj v ljubeznjivih besedah svoje veselje radi svidenja.
„Nič več vam ni treba pojasnjevati, drago detel" je rekla nato. „Vaše pismo nam je povedalo vse."
Pogled grofa Herberta je počival nepremično na kneginji-nih miüh in plemenitih potezah, ki se mu je sedaj približala.
S prijaznim nasmeškom mu je podala roko in je spregovorila nežno in sočutno:
„Gospod grof, globoko obžalujem, da so ločila nesporazum-Ijenja tako dolgo vas in vašo soprogo in na drugi strani se odkritosrčno veselim, da sta se konečno vendarle našla!"
Zahvaljevaje se za vse dobro, kar je storila kneginja Melaniji, je poljubil grof roko plemeniti ženi.
Način,, kako je s fino nežnostjo' preskočila vse mučne neprijetnosti tega prizora, ga je globoko ganila.
Tudi Aleksander, ki je medtem pozdravil Melanijo, je pristopil in je prisrčno stisnil grofu roko.
Nato je kneginja namignila skrivaj Aleksandru in ta je stopil k Melaniji, dočim se je ona sama vsedla poleg postelje.
Aleksander je z resnim obrazom pošepnil Melaniji:
„Milostiva gospa — ljuba prijateljica, imam vam povedat nekaj važnega, pa bi rad govorii najprej z vami samimi, ker se bojim, da bi utegnilo .razburjenje škodovati vašemu soprogu 1"
„Slaba novica?" je vprašala Melanija strahoma.
„Nikakor ne! Vesela za — vas!"
„Ah! O Ervinu? O mojem otroku?" je vprašala Melanija tresoč se nemira.
Aleksander je pa zmajal z glavo in je rekel previdno, prizanesljivo:
„Spominjate se poročila časnikov o smrti vašega brata? No, ljuba prijateljica, ono poročilo je bilo napančno. Zastonj ste žalovali, vaš brat živi!"
„Veliki Bog!" je kriknila Melanija dvomljivo. „Ali je to res? Kako veste to?"
„Kriminalni komisar je bil pri nas, Born. On vas išče po naročilu vašega brata in ta mož nam je razkril čudno skrivnost."
Velike, svetle solze veselja so tekle Melaniji čez bleda lica. Bilo ji je, kakor da te novice ne more verjeti.
Aleksander jo je prijel za roko in je nadaljeval:
^Da niste odšli skrivaj od nas, ali da ste nam kmalu pisali, bi bili lahko sami govorili z gospodom Bornom. Mi mu žalibog nismo mogli povedati, kje da ste, toda kakor hitro smo prejeli vaše pismo, smo takoj sporočili vašemu bratu."
„Kje pa je moj brat? K njemu moram, moram ga videti —"
„V prestolici stanuje in sedaj bi gotovo že bil pri vas, pa je bolan še izza onega roparskega napada."
„Milost božja! Bolan je?" je mrmrala Melanija potrta. „Morda brez dobre postrežbe?"
„Najboljše je: preskrbljen. Stara Dora mu streže."
„Dora? O Bog!" je vskliknila Melanija brezmejno presenečena. „Tudi Dora še živi? Kdo vam je to povedal? Tudi ta gospod Born?"
„Da! In tudi vaš brat sam nam je pisal. —"
Melanija je segla nestrpno po pismu, ki ga ji je ponudil xileksander in je planila ž njim k postelji svojega soproga.
' „O Herbert! On živi! Poglej! Pisal je! — O Bog! In iskal me je! Ali moreš razumeti? Meni se zdi vse kakor sen! Kakšno veselje!"
Grof Herbert, ki ga je kneginja že pripravila, je ovil roko okrog Melanije iu skupno sta čitala pismo Sigmundovo.
„Piši mu vse!" je rekel nato grof v mračno bolestnem tonu. „Morda ga bo minilo sovraštvo in srd proti meni, če bo slišal, da si mi odpustila in da sva zopet srečno združena!"
Ko so se še vsi najiskrenejše razgovarjali, je naznanil služabnik Borna.
Pozdravil je resnega obraza Melanijo in grofa in je nato razložil, čsmu je prišel. Poročal je, da se je našel Ervin in da se nahaja v Sigmundovi hiši.
Nepopisno je bilo veselje starišev.
Detektiv, katerega se je Melanija doslej ogibala iz nerazložljivega strahu, ji je postal naenkrat tako drag, kot najljubši prijatelj. Vsa v vročih solzah se mu je jeeljaje zahvaljevala in žal ji je bilo le, da ni pripeljal Ervina s seboj.
„Vaš bolni brat hrepeni po vas, milostiva gospa 1" je rekel nato Born opominjevaje. „Izpolnite mu željo, potujte v prestolico in objemite tam svojega brata in svojega otroka 1"
Kneginja je pritrdila Bornu in, sklenili so. da ostane Aleksander pri grofu Herbertu, Melanija pa odpotuje s svojo materinsko prijateljico in z Bornom v prestolico.
„Da, ljuba Melanija," je rekel grof, ko se je obotavljala. „PojdiI Pripelji mi Ervina nazaj,! Zame ne skrbi! Saj sem v dobrih rokah!" je pristavil s pogledom na Aleksandra.
„Mislil sem, da dobim tu v gradu doktorja Milnerja," je rekel Bom potihoma Melaniji. „Ker ga ni tu, ga bom jutri obiskal. Obremenil se je s težko krivdo in klican bo na odgovor."
„O, ne obsodite ga prestrogo!" je prosila mehko zanj Melanija. »Pomislite, dragi prijatelj, da je hotel doktor Milner le najboljše!"
„Toda njegovo nesrečno molčanje in prikrivanje je zakrivilo vso nesrečo, milostiva gospa. Bil je dolžan vam in vašemu soprogu vse pojasniti."
„In čeprav! Iz srca rada mu vse odpustim, kar je zagrešil, in vem, da misli moj soprog istotako! Saj sva tudi doktorju Milnerju dolžna največjo zahvalo."
„Torej bom delal po vaši želji, milostiva gospa!" je odvrnil Born. „Le pojasnitve bom zahteval od doktorja Milnerja o vzrokih njegovega delovanja in upam, da se bo mogel popolnoma opravičiti!"
Nekaj tednov pozneje — jasnega, solnčnega zimskega dne — se je pripeljala dolga vrsta sijajnih ekvipaž pred stolno cerkev v prestolici. Velika množica radovednežev se je nabrala,
k i so zijali ženitovanjski sprevod, ki se je pomikal skozi portal v cerkev.
Zlasti ženin in nevesta sta vzbujala vseobče zanimanje. Tu je bila visoka, vitežka postava barona Torgavskega, ki je danes s sreöe žarečim obrazom peljal pred altar svojo ljubljeno gozdno cvetko — mlinarjevo Liziko. Glasni vskliki občudovanja so se glasili za ljubko, nežno deklico v beli poročni obleki in z valujočimi pajčolani, ki je stopala s solzami veselja v očeh kakor v sanjah ob roki svojega ljubljenega ženina v cerkev.
To je bila svatba, ki je vzbudila v najširših krogih zanimanje. Plemenitnik iz staroslavnega rodu si je izbral za družico v življenju deklico iz ljudstva — preprostega otroka narave. In kar je' vzbujalo največjo senzacijo je bilo to, da je bila deklica hči mlinarja, čigar povest je bila polna trpljenja.
Lizikina sreča je bila nepopisna. Dejstvo, da bo postala soproga ljubljenemu možu in ob enem baronica, se ji je zdelo kakor prelestne sanje in bala se je, da se vsak hip lahko zbudi v žalostno resničnost. Ali vse je bilo res. Enako se je zdelo njenemu očetu; poteze njegovega obraza so izražale veselo čudenje in turobno resnost. Njegove vlažno lesketajoče oči so z neverjetno nežnostjo počivale na lepi nevesti in včasi se mu je zdelo kar skoro neverjetno, da bi bila ta deklica, ki jo blagoslavlja mašnlk pred allarjem, res njegova hči.
Tudi drugi navzoči so gledali na nevesto vsi začudeni in ginjeni. Tu sta bila pred vsem zvesti prijatelj Jurij in njegova sestra gospa Šulcova, ki nikakor nista slabo spadala med ponosne sostanovce ženinoVe v svojem svatovskem oblačilu in s svojima slovesnima obrazoma.
Tudi elegantne Bornove postave ni manjkalo med svati in ravno tako tudi ne Šmida, kateremu se je imela Lizika v, prvi vrsti zahvaliti za svojo rešitev.
Poleg imenovanih sta stali dve imenitni dvojici: Melanija s svojim soprogom in kheginja s svojim nečakom Aleksandrom.
Zadnja dva in grof Ratiborski so dospeli šele danes v prestolico in peljah so se naravnost V cerkev, ne da bi se prej zglasili še pri Sigmundu.
Ta je bil v veliko svojo žalost navezan na svojo bolniško posteljo in le stara Dora, mali Brvin in zvesti Bimbo so bili pri njem. Toda na njegovo željo naj bi se svatovalo v njegovi hiši in že so si dali opraviti neštevilni služabniki v krasnih, pa drugače vedno praznih dvoranah v pritličju s pripravami.
Se predno so se svatje .vrnili iz cerkve, je prišel k Sig-mundu nov gost. Bil je stari Robert, ki je bil, že okreval in je pravkar dospel z gradu čemšenika. Bil je z veseljem sprejet.
Kmalu nato je naznanil strežaj, da je dospela ekvipaža novoporočene dvojice.
Vrata so se odprla in ponosno in veselo je pripeljal baron Feliks svojo ljubko ženko k Sigmundu.
S turobnim usmevom je ta stiskal roki baronu in baronici. Srci srečne dvojice sta pač slutili, kakšni občutki so morali stiskati srce odpovedujočega se; tiho in resno sta sprejela njegove čestitke.
Iq zopet so se odprla vrata.
Melanija in grof Herbert, kneginja in Aleksander so prišli in za njimi Born, mhnar in Jurij.
' Napeta tišina je zavladala v sobi, ko je prišla Melanija ob roki grofa Herberta in je pristopila k bolnikovi postelji, kajti vsakdo je znal za razpor med Sigmundom in grofom.
Alelanija se je vsedla k postelji in je prijela bolnika za roko. Pogledala ga je proseče in nato je obrnila pogled zopet na svojega soproga, ki je spregovoril sedaj k Sigmundu v presrčnem tonu:
„Globoko obžalujem, dragi Sigmund, da so nastala kedaj med nama nesporazumljenja in ničesar bolj ne žehm, kot da so od te ure pokopana za vedno! Ponujam vam roko v spravo!"
Sigmund je pogledal resno in mračno grofa in mu je obotavljaje se podal desnico.
„Sedaj imam gotovost, da resnično ljubite svojo soprogo in to mi je dovolj. Moja oporoka je raztrgana. Vzemite nazaj vse, kar ste posedali in povrhu še moje. Meni ostane tako še več nego dovolj za kratek .čas, ki ga imam še preživeti."
Grrof je bil prvi hip nekako poparjen, kajti sprememba Sigmimdova mu ni bila prav umljiva. Pa Melanija mu je hitro vse pojasnila.
„Niste me dovolj poznali, ljubi Sigmund! Saj niste mogli vedeti, ali imam res voljo začeti novo življenje. Sedaj' pa upam, da nas ne loči nič več I"
„O pač — smrti" je mrmral Sigmund bolestno. „Ali vesel sem," je takoj nadaljeval z veselim glasom, „da sem doživel ta dan. Bodite srečni 1" je rekel ginjen. „To je moja edina želja."
„Vsi smo spravljeni med seboj," je nato zopet začel. „Temne sence preteklosti so šle mimo in pred vami vsemi leži solnčnojasna bodočnost. Kar se tiče mene, sem srečen v vaši sreči in hočem se radostiti, dokler me ne odpokliče smrt. — Tiho I" je zaklieal Melaniji, ki ni mogla več zadrževati solza. „Danes nočem videti nikogar plakati!"
Melanija je ovila krog fijega svoje roke, skrila je obličje na njegovih prsih in je ihtela:
„O moj ljubi, dobri Sigmund! Ne morem se potolažiti pri misli, da bodeš moral ti umreti, dočim mi vsi —"
„Saj vendar še živim! Prosim te, Melanija, ne obtežuj mi srca to uro! Ozirati se moramo na novoporočeno dvojico" — se je poizkušal Sigmund šaliti. — „Gospod Born, prosim, pridite malo bližje!" je-rekel nato detektivu, ki je ostal bolj v ozadju.
„Najboljši prijatelj!" mu je rekel. „Sedaj sva doživela konec najinega truda. In vi ste storili največ. Kje bi bili mi, da ni bilo vas? Kako se vam morem primerno zahvaliti? Niti z besedami, niti z dejanjem. Slab dokaz moje zahvale in zahvale moje sestre naj vam bo, kar vam dajem tu. Prosim vas, ljubi prijatelj, sprejmite to!"
Bimbo je prinesel med tem iz omare debelo pismo in Sigmund ga je vzel in ga izročil začudenemu detektivu.
„Odprite doma!" je nadaljeval bolnik smehljaje se. „Kon-čajmo kratko — čutim se utrujenega!"
Born je jecljal nekaj besed v zahvalo in se je zmeden umaknil.
Sigmund je pošepnil nekaj besedij Melaniji.
Ta je hitro vstala in je rekla:
„Pustimo mojega brata samega in pojdimo doli k gostom!"
Ko so odhajali ven, je prijel grof Ratiborski Borna za roko iu j6 stopal poleg njega.
„Gospod Born, moja zahvala prihaja zadnja, ali ni vsled tega prav niö manj prisrčna. Vam se imam zahvaliti, da imam zopet svojo soprogo in svojega otrofta. Vam se imam zahvaliti za s]'ečo svojega nadaljnega življenja. Nimam besedij, da bi vam mogel povedati vse, kar bi vam rad povedal. Ali upam, da vas prav kmalu vidimo na gradu Ratiboru!"
„O, gospod grof, kaj sem pa storil tako posebnega?" je odvrnil Born skromno. „Izpolnil sem svojo dolžnost in Bog nam je vsem pomagal."
„Feliks in Lizika sta se sedaj obrnila in sta se v naj-prisrenejših besedah zahvaljevala' detektivu. Na stopnicah so srečali Šmida.
„No, ljubi moj Šmid!" mu. je zaklical Born. „Kam ste se pa utaknih? Ali imamo dela? Me li morda iščete?"
„Da, gospod komisar!" je rekel pohcijski uradnik z resnim obrazom in je stopil k svojemu predstojniku.
Born je stopil ž njim v stran in ta mu je šepetaje povedal: '
„Bil sem pravkar v policijski palači in tam sem slišal, da baronica Sidonija —"
„Pa vsaj ne ubežala?"
„Ne! Poizkusila se je sama umoriti, ko je slišala v jeei, da je danes poroka baronova z Liziko."
„Pa je vsaj ostalo le pri poizkusu?"
„Seveda. In zločinko so sedaj iz previdnosti uklenili v železje."
„Danes ne govoriva tukaj nikomur o tem!" je pripomnil Born. „Mladi dvojici bi to utegnilo pokvariti radostno razpoloženje."
77a-
Nato sta govorila s Šmidom baroa in Lizika in ko sta odšla naprej, je držal uradnik v roki nakaznico za precejšno svoto od barona.
Novoporočena srečna dvojica je še isti dan odpotovala nä svatbeno potovanje proti jugu. —
Ko je odprl Born Sigmundovo pismo, je našel notri .najprej zapečateno pisanje na svojega šefa od roke barona; dalje fotogi^fije zadnjega, Melanije in Ervinovo in konečno nekaj prisrčnih vrstic od Sigmunda. Zraven je bil pridejan ček glaseč se na vsoto, katere višina je Borna skoro prestrašila. Solze veselja so mu zalile oči, ko je našel poleg vsega tega še dragoceno iglo z briljanti iz Melanijinega lepotičja, ki ga je bil odvzel Kamili.
Naslednjega dne se je napotil Born z zapečatenim Sig-mundovim pismom k svojemu šefu.
Ta je pisanje prebral in ga je vrnil Bornu z besedami:
„Gospod baron Oemšeniški mi poroča, ljubi gospod Born, da zaslužite najvišje priznanje. No, saj ste mi že poročali o svojem delovanju in vse mi je znano, kaj ste storili in z najsrčnejšim veseljem vam izrekam svoje priznanje in v veliko veselje mi je, da vas morem takoj presenetiti. — Tu je vaše imenovanje za policijskega inšpektorja. Želim vam najboljšo srečo za bodočnost!" — — — — — — — — — —
Nekega dne se je pripeljal skozi temen portal kaznilnice voz in izstopili sta dve ženski.
Ena teh dveh žalostnih, uničenih postav je bila baronica Sidonija, druga je bila Kohova žena.
Dasi je Sidonija umor svojega soproga trdovratno tajila in je zavračala vso krivdo na Antona, je bila vendar na smrt obsojena.
Vendar po posredovanju njenega zagovornika je bila od cesarja pomiloščena v dosmrtno ječo.
Tudi žena lopovskega Koha je bila obsojena, da se bo do smrti pokorila za nameravani umor Melanije in Dore. Njeni slaboumni sin je prišel v zavod, kjer mu je bilo boljše, kakor
pd svojih zločinskih stariših, dasi se je revčku slabo godilo, kakor vsem otrokom, ki morajo prebiti svoja otroška leta med pustimi stenami zavoda in pod nadzorstvom še bolj pustih vzgojiteljev v zavodu.
Zime je bilo konec in pomlad se je vračala v deželo. Žalostna preteklost se je umikala v večjo in večjo daljavo.
Tudi nai grad Ratibor se je vrnila tiha, mirna sreča prejšnjih časov, kar sta stanovala v njem grof Herbert in Melanija.
Stara Dora in zvesti Robert sta zopet nastopila vsak svojo staro službo in oba sta sklenila za trdno, da se nikdar več ne ločita od ljubljene svoje gospodarice in od grofa.
Ta je postal v resnici ves drug človek. Kakor da so ga nezgode preteklih časov umirile in očistile, tako se je zdelo, in njegova ljubezen do Melanije je vsplamtevala öd dne do dne žarkejše.
Skoro vsak dan so se peljali grof, Melanija, Ervin in stara Dora v prestoheo, da so lajšali Sigmundu za nekaj ur prenašanje bolečin.
Ali od dne do dne je postajalo obličje zvestega Bimba, ki se ni ločil od Sigmunda, mračnejše in potrtejše. Življenje bolnikovo je začelo ugasdvati, počasi sicer pa nevzdržno.
Zaman ga je prosila Melanija, naj potuje na jug — hotela ga je spremljati sama s svojim soprogom — ali naj se preseli na grad Ratibor, kjer bi mu mogla streči. Sigmund je odklonil oboje, hotel je umreti v svoji hiši. Cesto je prišel tudi Born in tedaj sta se zatopila z zamorcem v stare spomine.
Kneginja in Aleksander sta kmalu po poroki barona Feliksa z Liziko zapustila prestolico in se umaknila na svoja posestva.
Ker je prizadel knez kneginji toliko sramote, je sedaj konečno privolila v ločitev, ki se je kmalu udejstvila.
Knez je pograbil svoje premoženje in je odpotoval v Ameriko in niti kneginja niti Aleksander niti kdo drugi ni slišal nič več o njem. — — — —
Tako je sledila vsakemu zločinu kazen in le grofa Ratiborskega je obvarovala rešilna in odpuščajoča roka njegove soproge pred padcem v prepad, na katerega robu jo že stal.
Dobri najemnik in njegova žena, ki sta tako plemenito ravnala z Melanijo in staro Doro, sta bila od iVIelanije in grofa bogato obdarovana in tudi nadalje sta še ostala na gradu Čemšeniku.
Tudi starega oglarja v ■ šumi ni pozabila Melanija, ki je bil rešil Ervina pred zločestnimi zalezovalci. — — — —
Lepega pomladnega dne sta stala dva moža na griču nasproti mlinu in sta se razgledovala po dolini pod seboj.
Bila sta mlinar in Jurij. Tam doli pod njima se je v kratkem času spremenila žalostna slika. Ogorele razvaline so bile odstranjene in množica rok se je gibala pri stavbi novega poslopja.
To je bilo delo barona Feliksa in grofa Herberta; kajti ta ni odnehal, dokler mu ni bilo dovoljeno prispevati tudi svoj del k zidavi novega mlina.
Prijatelja sta šla v dolino in sta opazovala svoje pridne delavce.
„No, prijatelj," je rekel Jurij, „mlin bo kmalu zopet ropotal, kakor nekdaj, ali ti — ti boš gospodaril zelo samotno v teh zidovih. PoiskaS bi si moral mlinarico!"
„Prav imaš, prijatelj!" se je nasmehnil mlinar z veseljem, „in v bližini upam nekaj dobiti."
„O, kaj praviš! Kdo bi bila na primer?"
„Potrkati mislim pri tvoji sestri."
Jurij je veselo vskliknil in je potresel svojega starega prijatelja za desnico.
'ti:
„O, to sem si že davno želel na tihem 1" je vskliknil. „In da poreče moja sestra: „Da," na to prisežem. Pojdiva takoj k njej! T-voja hči se danes,vrne ž; ženitvanjskega potovanja in takoj lahko naznaniš Liziki veselo novico."
„Počakajva šel", - je rekel mlinar,' smehljaje se gorečnosti prijateljevi. „Tam vidim prihajati voz z gradu Ratibora."
„Morda naša ljuba grofica?"
Voz se je naglo bližal in sedaj je mlinar radostno vskliknil in je stekel naprej, vozu naproti.
Takoj nato se je voz ustavil in z radostnim vsklikom:
„O, moj ljubi oče! Tu sva zopet doma!" je skočila dra-žestna, vitka, elegantna postava iz voza in se je vrgla mlinarju na prsa.
„Lizika! Otrok moj!" je ihtel v blaženem veselju.
Sedaj je stopil tudi Feliks iz voza in je veselo in ves srečen krepko stresel desnico svojemu tastu in njegovemu prijatelju.
„Hotela sva te presenetiti, ljubi oče!" je žuborela Lizika. „In zato sva prišla nekoliko prej in sva se peljala s postaje naravnost na grad Ratibor. Gospod grof in gospa grofica nama sledita sem."
Grof in grofica Melanija sta pustila voz na višini in sta prihajala roko v roki v dolino.
Ko so se vsi vsestransko pozdravili, so vsi opazovali kakor iz tal rastoče zidove mlina in Melanija je izrazila občutke v naslednih besedah:
„Kakor vstaja sedaj ta mlin iz svojih razvalin, tako je vzcvela tudi nam vsem nova sreča, novo življenje iz grozot preteklosti!"
KONEC.
/ ■	
2' Uu.	
	



'■•■-'i.';

....... .

	
	
	
	
	
	g




Wm0mt
f-im

Prospekt.
Če Ti pride, ljubi bralec, ta zvezek
Y roke, ne odloži ga preje, predno ga
nisi prebral, kajti kakor sem sam preživel pretresljivo in žalostno usodo mlade žene in matere, tako sem jo opisal v tem romanu. Z njim sem odkril svojo skrivnost, ki bo globoko ganila vsako cutece srce. Kajti ona teži mojo vest in predno umrem, jo kocein razodeti svetu, da mi bode Bog nekoč milostljiv sodnik!
Dr. med. AlILNER.
Navidezno mrtva — živa pokopana! Kaka grozna usoda!
Kakor srce pretresujoc krik obupa iz sveta duhov nas navdaja ginljiva povest nesrečne soproge in matere. Zavržena in izdana je od svojega soproga, a presrcno ljubi svojega otroka. Toda tudi od tega jo odtrgajo stran — v temno noč groba. Ali bode pretrgala smrtne vezi?