Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane Din 1’50 Celoletna naročnina Din 40’— • Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790
w
Ljubljana, 25. januarja 1940	>|<
§
Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: J, Natek Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič)
Leto VI — Številka 17
Češke visoke šole
17. novembra 1939 .so bili/ zaprte za dobo ^ let češkemu narodu vse visoke šole in to v ^r&gi in v Pribranu na Češkem, ter v Brnu in v Olomucu na Moravskem.
v Pragi
V Pragi so imeli Čehi slavno Karlovo
Utliverzo, ki jo je ustanovil češki kralj
Karel IV., imenovan »oče domovine«, leta 1348
f*0 vzoru pariške Sorbonne. Bila je najstarejša
Univerza v srednji Evropi. Slavno tradicijo je
Prav tako imela visoka tehnika. Na njej je
^udiralo več tisoč inozemskih študentov, tudi
Uitiogo iz Jugoslavije, ki so imeli v Pragi svoj
dorn v krasnem kolegiju kralja Aleksandra. T	*
ragični 17. november je poleg teh dveh slavah čeških narodnih institucij zadel sledeče Praške visoke šole:
Visoko komercialno šolo, visoko farmako-
o	šolo, visoko politično šolo, prav tako Vse visoke umetniške šole (slikarska, kiparska, dramatična, glasbena). Žalostnemu koncu tudi 111 ušla niti praška teološka fakulteta.
^ Pribramu
V Pribramu je bila zaprta visoka montani-stična in plavžarska Šola (vysoka škola baii-s^a a hulni).
^ Brnu
Ze pred svetovno vojno so si Čehi ustano-Vl'i v Brnu več visokih šol; a vse to je bilo v n°vembru z enim mahom uničeno.
Mlada Masarykova univerza, ki je bila Ustanovljena istega leta kot naša ljubljanska Prriverza, je bila z žrtvami bogatega prebivalca Moravske sijajno opremljena in si je pri-°rila v dvajsetih letih svojega obstoja dobro lrrie v znanstvenem svetu, zlasti v slavi-s * i k i (prof. dr, Arne Novak, poslednji rek-*0r’ ki je umrl v decembru 1939 v nesrečnih C°liščinah; prof. dr. Fr. Travniček, prof. dr.
rank Wollman, avtor številnih razprav o s^°venski literaturi, med drugim 330 strani
Ob:
le
Segajoče razprave: Slovenske drama, ki jo Pisatelj posvetil A. T. Linhartu) in v p r a v -vedah (prof. dr. R. Weyer, avtor čeho-°vaške ustave, veliki zagovornik normativne Prvine vede, prof. dr. Jaroslav Kalab, prof. C d- Engliš, strokovnjak za narodno gospostvo, pozneje finančni minister).
Zelo dobro je bila tudi opremljena visoka
tehnika dr. E. Beneša. Za njen razvoj si je pridobil nemalo zaslug tovarnar Jan Bat a, poznejši častni doktor tehnike. Tudi tu je študiralo mnogo Bolgarov itn naših študentov.
V Brnu je bila poleg tega veterinarska visoka šola (tudi to je obiskovalo veliko število inozemcev) in agronomska visoka šola.
V Olomucu
<*
V Olomucu, sedežu moravskega metropolita, enega izmed vodij gibanja za zedinjenje z vzhodno cerkvijo, čigar središče je Velehrad v olomušiki škofiji, dr. L. Prečana, je bila ciri-lometodijska bogoslovna fakulteta, ki je bila zaprta obenem z ostalimi visokimi šolami. Vsi bogoslovci pa so morali zapustiti Olomuc.
Vojašnice
Študentom in profesorjem je dostop na te univerze oz. visoke šole ter njih institute absolutno prepovedan. Večina poslopij je spremenjenih v vojašnice.
Odprti sta ostali nemški tehniki v Pragi in Brnu in nemška univerza v Pragi. Nemcev v protektoratu je 150.000.
Sedanjost in bodočnost češke mladine
Na čeških visokih šolah je študiralo približno 25.000 akademikov, od tega v Pragi lo.000, v Brnu 9.000, ostali v Olomucu in Pribramu.
L zaporo visokih šol je tisoče akademikov zabredlo v obupen položaj. Za 5000 akademikov je bilo poskrbljeno: odšli so v koncentracijsko taborišče v Oranienburgu. Le mal odstotek akademikov je dobil zaposlitev v raznih uredništvih, velika večina je bila prisiljena oditi s trebuhom za kruhom v tovarne in rudnike, mnogo se jih uči rokodelstva.
Nekateri so mislili nadaljevati študije v inozemstvu. To pa ije sedaj, pa tudi v prihodnje, nemogoče. Češki akademik se more vpisati edino na nemške visoke šole v Protektoratu in Nemčiji, toda pod pogojem, da se prizna za člana nemške narodne skupnosti. To pa so vsi češki akademiki odklonili.
Kakšna bodočnost čaka tisoče čeških abi-turijentov, ki bodo v teh treh letih končali, srednje šole? Uradi so prenapolnjeni; obsojeni so na ista mesta, kot starejši tovariši. Takšna usoda je namenjena mladi češki inteligenci.
Suienska odvisnost od Moskve
Mnoge so za francoske razmere nenavadno ostri ukrepi proti komunističnim poslancem močno presenetili. Toda ne morejo nas presenečati, če se zavedamo, da so vse komunistične stranke v posameznih državah poslušno orodje Kominterne. To nam nazorno dokazuje brošura, ki jo je izdala mednarodna zveza prol tii III. internacionali v Ženevi lansko leto pod naslovom »Antiboljševistični Vade-mecum«.
Komunistične stranke morajo biti obvezno včlenjene v Kominterni.
To nam dokazuje § 1 pravil Kominterne: »Kominterna, mednarodna zveza delovnih slojev, je zedinjenje komunističnih strank raznih dežel v eno svetovno komunistično stranko. Je voditeljica revolucionarnega svetovnega gibanja proletariata in vrhovna izvrševalka načel in namenov komunizma. Kot taka se bori za zmago večine delavskega razreda in za številne sloje revnih kmetov, za načela in namene komunizma, za vpostavitev svetovne diktature proletariata, za ustvaritev svetovne zveze socialističnih republik, za popolno odpravo razredov, za ustvaritev socializma kot prve stopnje komunističnega družbenega reda.«
Vsak član komunistične stranke se mora brezpogojno ukloniti sklepom stranke. § 3. pravil Kominterne namreč pravi« »Član komunistične stranke in Kominterne postane, kdor prizna pravila komunistične stranke svoje dežele in pravila Kominterne (pravila Kominterne vežejo torej vsakega komunista, op. ur.), dejavno sodeluje v strankini organizaciji, se podredi sklepom stranke in Kominterne.
Vsaka komunistična stranka se mora brezpogojno podrediti izvršilnemu odboru Kominterne.
Kominterno vodi v času med kongresi, ki so vsakih 5 ali 6 leit (zadnji je bil 1. 1935 v Moskvi) »Izvršilni odbor«. Odvisnost od tega odbora ureja § 13. pravil Kominterne: Sklepi izvršilnega odbora Kominterne so obvezni za vse sekcije (vsaka kom. stranka v posameznih državah predstavlja eno sekcijo, op. ur.) in jih morajo te takoj izvršiti. Sekcije morejo proti sklepom izvršilnega odbora Kominterne vložiti priziv na svetovnh kongresih (torej le vsakih 5—6 let enkrat! op. ur.) Kljub temu pa morajo izvesti sklepe, dokler jih kongres morebiti ne razveljavi. § 14. ustanavlja odvisnost vsedrž. stranke od deželnih kongresov in od Izvršilnega odbora Kominterne. »Slednji ima pravico, da sklepe sekcij skih kongresov ali njihovega osrednjega vodstva razveljavi
ali spremeni in sklene kaj novega, kar je zanje obvezno.« § 22. daje pravico izvršilnemu odboru, da pošlje vsaki posamezni komunistični stranki svojega zastopnika, ki je le njemu odgovoren. Ima pa vpogled v vse strankino delo in mora skrbeti predvsem za to, da se izvršijo sklepi Kominterne. Osrednja vodstva komunističnih strank in sprejetih Kominterni naklonjenih organizacij morajo pošiljati redno izvršilnemu odboru Kominterne sejne zapisnike in poročila o delu (§ 29. pravil Kominterne).
Vse komunistične stranke imajo enaka pravila.
Ta enotnost in odvisnost komunističnih strank v raznih državah se že na zunaj kaže v tem, da imajo vse komunistične stranke enaka imena (kom. stranke Francije, Švice itd.) in enaka pravila, ki tudi določajo § 1, da so stranke sekcije komunistične internacionale, § 2. pravil pa je skoraj dobesedno enak že navedenemu § 3. pravil Kominterne.
Preganjanje komunizma je za vsako državo življenjska nujnost.
Kdor prebere ta pravila, ki urejajo delovanje posameznih komunističnih strank in zasleduje tudi dejansko protidržavno delovanje komunistov, se pač ne more čuditi, če države in med njimi doslej komunistom naklonjena Francija v samoobrambi in skrbi za svoj obstoj posežejo tudi po nekoliko ostrejših ukrepih. To ni nobeno preganjanje in omejevanje svobode, ampak samoobramba, do katere je prav tako upravičena država kot posameznik.
SOCIALNA POMOČ
Ko so nemške čete vkorakale v Prago, je vladala tam med prebivalstvom strahotna lakota. Moral je priti znani Bayrischer Hilfszug, ki je baje tako zelo sestradanemu prebivalstvu delil zastonj hrano. Silno pa se je začudila uprava praške občine, ko je sedaj dobila račun — za 3 milijone Kč,
KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA ZA ČEHE SPECIALIZIRANA
V	merodajnih krogih je prevladalo prepričanje, da dosedanja skupna prisilna bivališča za Čehe slabo vplivajo na duhovno vzgojo in-ternirnacev. Zato bodo odslej češki akademiki poslani na prisilno bivanje, v Oranien-burg — pri Berlinu, profesorji in politiki v Buchenwald pri Weimarju, ostali v D a -c h a u pri Monakovem.
Premišljevanja..
Je pogodba med rjavim nacizmom in rdečim boljševizmom samo 'za ta slučaj vojne? Je prišla nepričakovano? Ali bo držala? Ali si nista bila včeraj najhujša sovražnika? Ali se ni nacizem bahal, da je z Nemčijo sploh Evropo rešil pred boljševizmom? Ali ni moskovski radio bruhal ogenj in žveplo na Berlin za časa španske vojne? Da, tudi Herod in Pilat, liberalizem in marksizem, sokolstvo in levičarstvo sta se sovražila, danes je vse drugače! Objemi podtalne simpatije . . .
Gre za najgloblje jedro obeh, v katerem sta si enaka.
Nov red, ki preobrne vso katoliško tradicijo, da postavi človeka v obliki rase ali pohlepa po materialni oblasti na mesto Boga in Kristusa, nov red, ki pravi:	ta
nam ne bo vladal, je skrito, najgloblje jedro obeh in tako sta se morala najti.
Kako čudovito podobna- je propaganda pri obeh! Vojna proti imperializmu in kapitalizmu zahodnih imperijev! Vojna za živ-ljenski prostor zapostavljenih, od kolonij izključenih narodov proti prenasičenim imperialistom.
Bolj in bolj se zavedajo vsi oni, ki se borijo proti tem gigantskim silam upora in totalitarnosti državne oblasti, da je zadnje bistvo vsega spora človeška svoboda, človeško dostojanstvo, vrednote evropske civilizacije, ki jo je prineslo krščanstvo Evropi in svetu. Taki možje kot Herriot, Daladier, Chamberlain, Churchill so končno začutili, da gre za obrambo krščanstva kot takega. Po tem vidiku se bodo delili duhovi povsod v svetu. Kar je v jedru laberalno, svobodomiselno, prostozidarsko, levičarsko, bo z neko magično silo težilo proti rjavo-rdeči fronti in bo v duši in končno tudi na zunaj z njo simpatiziralo!
Elementarna dolžnost države je, vzgajati mladino pozitivno v krščanskem
duhu. V tem oziru so države silno grešile! Najboljši dokaz je Francija, kjer morajo zdaj s silo in v naglici popravljati zablode preteklosti. Večina učiteljstva je bila komunistična, saj je bila vzgojena v tkzv. nevtralni, interkonfesionalni šoli. Komunizem kot plod inlerkonfesionalne, laične šole je zdaj popolnoma razgaljen. Univerze, srednje šole, vsa vzgoja se morajo postaviti v službo evropske civilizacije in zato bi moralo vse to, kar se je levičarskega, svobodomiselnega (recte ateističnega iin protikrščanskega) skrivalo pod krinko svobode znanosti, popolnoma zginiti. Kako se je francoski poslanik na proslavi belgrajske univerze zavzel, ko je srbska levičarska -mladina zaorila divjo pesem sovraštva proti Franciji, tista mladina, ki je še lani in zadnja leta uživala francoske državne štipendije v Franciji!
In mi Slovenci? Kakšne štipendiste je pa pošiljala naša univerza v Francijo?
Vprašanje francoskih pa tudi domačih štipendij je za naše katoliške akademike bolestno.
Štipendije so v zadnjih letih dobili po pretežni večini levičarji, marksisti, deloma nacisti. Tako se pa polagoma tudi naraščaj na univerzi rekrutira iz teh vrst. Saj smo ravno zadnja leta doživeli zelo zanimive primere.
Francoske štipendije oddajajo komisije, v katerih odločajo poleg poslanika lektorji posameznih univerz. Francoskemu lektorju na naši univerzi katoliški akademiki ne zaupajo. Dobili so štipendije v zadnjih letih: Janez Flere, Tušek (bivši Jadranaš), Skala, Albert Kos, Vuga, Cene Logar, Trošt Jernej, Zupančič Marko, Derganc, Novak, Krivic Milan, Majda Tauzes in dr. Za odklonitev naših prosilcev, n. pr. 2e-bot Ciril, Franc Časar, Franc Jenko, Lojzka Lombarjeva, dr. Capudrova, se pač vedno najde kak primeren razlog.
Dejstvo, da n. pr. lani dr. Ciril Zebot ni do-
bil Turnerjeve štipendije, nam je v vseh podrobnostih znano.
Doslednost svobodomiselnih činiteljev v raznih službah je občudovanja vredno. Globoko v njihovi podzavesti je zasidrana misel: raje z marksisti, levičarji, brezbožniki, komu-nisti, s Stalinom in končno še s Hitlerjem, kakor »s klerikalci«. Tako tudi delajo pri oddaji služb in drugih ugodnostih.
Zgodi se pa dostikrat tole: Pride katoliški mož na kako tako mesto, tedaj tiči v njem še vedno čut inferiornosti iz 19. stoletja, strah namreč pred nekoč vseoblastnim in vsemogočnim svobodmiselstvom.
Dejstvo, da postopajo s predstavniki naših organizacij kot z ljudmi druge vrste, medtem ko na intervencijo kakega svobodomiselnega veljaka ali naprednih deputacij zelo uslužno poslušajo itd., se je tudi zopet ponovilo.
To je strah pred tistim svobodomiselstvom, ki je iz univerz, iz šol, iz časopisja, iz filma, iz gledališč, iz uradov, dosledno- in stalno izpodkopavalo krščanske korenine evropske tradicije, ker je nosilo v sebi skrite bacile judovske miselnosti, ki skozi vsa stoletja v vseh kulturnih področjih sovraži Kristusa in krščanstvo do skrajnosti. Nikdar ni moči zadosti jasno in na vse strani horizonta povedati, da je to svobodomiselstvo oče kapitalizma, individualizma, socializma, marksizma, komunizma, boljševizma, rasizma, nacizma in da je radikalni, nepomirljivi, načelni nasprotnik krščanstva, to pa zato, ker vse te zablode pod eno ali drugo krinko, ponavljajo besedo kače v raju, ki je dejala: Boste kakor bogovi. Človek, njegova sodba, njegov pohlep, njegov nazor, je merilo za vse, izven človeškega, nad-zemskega činitelja, čigar zakonom naj bi se človek uklonil, za svobodomiselstvo ni. Krščanstvo je totalitarno in hoče prevevati celega človeka in vse njegovo duhovno dej-stvovanje. Odtod to sovraštvo proti njemu. Zato tudi danes za ves svet in tudi za naš narod dilema: ali rjavordeči totalitarizem, ali
Dr. Ciril Žebot:
Socialno gospodarske naloge Banovine Slovenije*
(Nadaljevanje.)
VI. V uvodnih razmišljanjih smo videli, da so notranji gospodarski samorazvoj in najštevilnejši zunanji vplivi privedli domala vsa narodna gospodarstva sveta, ki živi v sferi zapadne civilizacije, na stopnjo, ko je mehanična samogibno‘st socialno-gospodarskega dogajanja odpovedala. Socialno-gospodarsko uravnavanje zato ni kaka prazna -naučna želja, temveč zahteva sodobne gospodarske stvarnosti. Vendar pa izhaja že iz same narave gospodarskega življenja, še bolj pa iz nadvse poučne povojne intervenciomstične izkušnje, da sama demokratična državna organizacija tem nalogam nikakor ni kos, da nasprotno bi-rokrationi gospodarski intervencion-izem «so-cialno-gospodarske težave, ki so se nakopičile
* Nadaljujemo z razpravo dr. Cirila Žebota, katere daljši prvi del smo zaključili pred božičem. V uvodnih razmišljanjih je pisec predvsem pometel in očistil mejo med »načrtnim« in »uravnavanim« narodnim gospodarstvom in obširno razložil ter opredelil pojem uravnavanega narodnega gospodarstva. V krajšem drugem delu bo govor o nekaterih glavnih praktičnih vidikih naše domače narodnogospodarske politike v okviru razširjenih gospo-darsko-političnih pristojnostih pričakovane slovenske banovinske samouprave.
ob onemoglosti samogibnega socialno-gospodarskega razpletanja, še bolj zaostri in zaplete. Iz tega spoznanja so se porodile in povsod utrdile sodobne korporativne težnje, t. j. prizadevanja po javnopravni organizaciji samih gospodarskih panog. Korporativno načelo naj bi namreč neizbežno socialno-gospodarsko uravnavanje rešilo sicer neizogibnega etatizma oz. birokratiziranja. Nadvse . kočljiva naloga socialno-gospodarskega uravnavanja naj bi se vršila ob sodelovanju političnih činiteljev, organiziranih gospodarskih kategorij in gospodarskih strokovnjakov. Zdi se, da je glede tega vodilnega načela, da bodi socialno-gospodarsko- uravnavanje korporativno organizirano, doseženo skorajda splošno soglasje. Duhovi se krešejo le za pristojnostno razsežnost, s (katero naj bi razpolagal tak organičen uravnavalni činitelj, in glede različnih tehničnih načinov takega uravnavanja.
V	pogledu na organizem, ki naj bi v okviru razširjenih gospodarsk-o-političnih pristojnosti pričakovane banovine Slovenije vzel v roke prepotrebno uravnavanje slovenskega gospodarskega življenja, bi -mogli na tem mestu reči to-le:
Imamo stanovske -zbornice (kot predstavniške korporacije naših glavnih socialno-gospo-darskih kategorij (Zbornica TOI, Kmetijska
zbornica, Delavska zbornica, Inženirska zbornica). Te zbornice imajo na papirju javnopravni značaj in tudi nekaj javnopravnih pristojnosti. Toda že njih sestava je taka, da so zaenkrat pač bolj stanovs-ko-zaščitne ustanove kot pa gospodarsko-uravnavalne korporacije. Bilo bi torej treba izvesti reorganizacijo obstoječih zbornic, morda po vertikalnem načelu velikih gospodarskih vej. Nato razširiti njihove pristojnosti. Na vrhu pa jih povezati v skupno narodno-gospodarsko predstavništvo, ki naj bi skupno s poklicanimi političnimi in strokovnimi činitelji tvorili neke vrste »generalni štab« za uravnavanje našega gospodarskega življenja.
Poleg te korporativne feorganizacije našega narodno-gospodanskega življenja bi nujno potrebovali posebno znanstveno raziskovalno središče za sestavo izčrpnega inventarja slovenskih naravnih gospodarskih virov in možnosti, da bodo naši gospodarstveniki in finančniki mogli zanesljvo izračunati naš celokupni narodno-gospodarski potencial.
Korporativno uravnavaln-o vodstvo- našega gospodarskega življenja pa bo potrebovalo tudi stalne izveiščeval-ne in nasvetovalne o-pore od strani posebnega socialno-gospodarskega pre-učevalnega središča, ki bo študijsko -spremljalo vse naše narodno-gospodarsko življenje in sproti beležilo našo socialno-gospodarsko diagnozo.	(Dalje.)
Nedeljske misli
Ta leden (25. jan.) urno se n cerkvenem bogoslužju spdminjali spreobrnjenju apostolu so. Paolu. Kdor je kdaj slišal njegov življenjepis. ostrini pred to nenavadno življenjsko pol jo. liurno je bilo Pavlovo življenje pred spreobrnjenjem, še bolj razgibano Vi pestro je postalo po spreobrnjenju. I nedeljskem berilu bomo slišali, kako je nekaj svojih doživljajev sam popisal v pismu do ko* rinčunov. Vzemimo v roke Apostolska delu ali Pavlova pisma, od povsod' veje neugnana veličina in moč Pavlove osebnosti-
Sv. Pavel je moral biti mož nenavadne ener-
*
gije. Slabič ne bi prenesel laku popotovanju-pomanjkanja, preganjanja, nevarnosti 10 trpljenja, ki so bila združena z njegovim l’°' klicem. Njegova pisma razodevajo veliko V1 izredno nadarjenost. Kot čistokrven Jud P° rodu in vzgoji, pa tudi kot cel '(Irk po d' obrazbi, je z mojstrsko nedosegljivostjo pre' Hval in kalil /lojme iz judovskih in grških naravnih osnov ter vlival vanje vsebono božjega razodetja. Osebno je bil ves predan svojemu vzvišenemu poklicu. In vendar Je težko reči. ali je bil kol mistik ali bolj nC' ugnali delavec. Skoraj moramo priznali, d11 je bil oboje hkrutu v najvišji meri. (Junijit>0 je slediti Pavlovemu krepostnemu življenju-Naj vzamemo za premišljevanje njegovo razmerje do vernikov, kjer se odlikuje V° nežni skrbi, velikemu razumevanju, nesebičnosti in neumornem prizadevali ju. da je Z* človeka le eno najbolj potrebno. Ali pa se ozrimo na Pavlovo razmerje do apostolov in škofov, oziroma njegovih ožjih sodelavcev! Povsod je nenadkriljivo velik. In vsU la veličina črpa sokove iz ljubezni božje, h1 ji je sv. Pavel v pismu do Korinčanov zapgl slavospev, ki mu ga ni pura v svetovni Pde' ruturi. Ponižen do popolne samo pozabe, Pa zraven odločen, da zahteva zagovor Pre^ samim cesarjem. .»zamaknjen v tretje nebo*> pa obenem neutrudljiv delavec. Jud z ozkosrčno vzgojo, pa spet najbolj širok ograde'1 apostol svobode, to je pač mož. ki je J,re' rastel povprečne meje človeških mer in Je postal svetilnik za vsa stoletja. I se je d ul od sebe. kar je premogla njegova človeško narava, milost pa je dopolnilu in dogradilo ter usmerila, da je končno z vsem prepričanjem zapisal:	Po	milosti božji pa sem. ki>r
sem!«
K pevcu ljubezni, zgledu neumorne delo"' nosti in k boren brez nasilja hodimo tudi pogosto v šolo. Počasi se nam bo odkrilni biser njegove duše — za občudovanje in P°' snemanje.
NA MORAVSKEM NI ČEHOV
daj
D-očim -so prebivalci Moravske do se mislili, -da so češke narodnosti, so sedaj znal*
stve-niki ugotovili, da prebiva na Moravske11* 6 narodov: Horaci (Horaken), Stfedomora'jf (Mittelmahren), Moravski Sl-ovaci (Slovake1*)’ Ha-naci (Hanaken), Valaši (Valachen) in K*a vari (Kravaren). Od teh da so Horaci germa*1' skega izvora; bili pa -so pozneje čehizira111 Teh ugotovitev se je oficielno oprijel tudi pr° tek tor von Neurath.
Tudi pri športu — katoliški!
25. januarja 1940
71
»STRA2A V VIHARJU«
Družina in šola
Starši nimajo samo dolžnosti otroka vzrediti, ampak ga tudi duhovno in nravstveno izoblikovati. Pri tem najtežjem^ pa tudi za po-®dince in za družbo najkoristnejšem delu mo-ra javna oblast starše podpirati ter skrbeti, da starši te svoje dolžnosti ne bodo zanemar-jali. Če starši svoje vzgojne naloge sploh ne sPolnjujejo ali pa le nezadostno, ne izpolnijo svoje dolžnosti in država je popolnoma upra-v*čena, da brani otroke, kadar je to potreb-n°, proti nesposobnim ali celo malopridnim staršem (n. pr. odvzem očetovske oblasti), pa tudi proti vsem onim, ki bi hoteli uspešno delo staršev onemogočiti (n. pr. komunistom, 'ki napadajo in blatijo pred mladino avtoriteto staršev).
Ker zahteva danes življenje od vsakega Posameznika ne samo visoko stopnjo srčne kulture, ampak tudi veliko mero znanja, ki ga Velika večina staršev poleg svojega poklicnega dela ne more nuditi lastnim otrokom, 'dopolnjujejo njihovo nalogo učitelji in profesorji. Pri tem pa se-morajo učitelji in profesorji zavedati, da so le neke vrste pooblaščen-Cl starešv, da mora njihovo delo nadaljevati ,n spopolnjevati prizadevanja staršev, ne pa £a podirati.
Cerkev in šola.
Vendar pa pravice staršev do vzgoje otrok niso neomejene. Omejujejo jih pravice Cerkve 111 pravice naroda oz. države.
Cerkvi je njen Ustanovitelj naložil kot e»o glavnih nalog, da poučuje vetrske resnice, Pa tudi ne one*svetne vednosti, ki so v zvezi 2 vero ali z nravnostjo. Ker je človek duhovna enota in se inujno po svoji naravi ne more Prenašati v sebi nasprotij, stremi za tem, da Sl iz vsega svojega znanja in verovanja sesta-
Vl	enoten svetovni nazor. Zaradi te tesne po-Vezanosti med svetnimi vedami in versko davnimi resnicami ter zaradi zahteve katoliške verč, da zajame vsega človeka, ima Cerkev še posebno pravico, da ustanavlja vse vrste šol od najnižjih pa do najvišjih. Kjer Pa ni verskih šol, zahteva, da njeni poobla-
1	sčenci poučujejo pod njenim nadzorstvom verske in nravne resnice, zahteva pa tudi, da P°uk svetnih ved nikdar ne nasprotuje vernim in inravnim resnicam, ki jih ona čuva.
DRŽAVA IN ŠOLA.
Tudi narodna in državna korist zahtevata,
so vsi člani tega občestva dobro vzgojeni ln imajo vsaj neko osnovno znanje. Diržava pa
naj pri tem predvsem podpira zasebno podjetnost. Kolikor pa bi bila ta nezadostna, naj ustanavlja lastne šole. Od vseh šol — tudi od zasebnih — pa sme zahtevati, da seznanijo učence z njihovimi narodnimi in državljanskimi dolžnostmi in da jim dajo razmeroma primerno razumsko, nravno ter telesno vzgojo. Država naj tudi ne zanemarja strokovnega šolstva, ampak naj dopolnjuje zasebno delavnost tudi tukaj, če je preslabotna.
Moderni etatizem.
Mnoge moderne države si danes laste šolski monopol in prepovedujejo vse zasebne, zlasti pa verske šole, čeprav so države vso skrb za šolstvo še do nedavnega prepuščale Cerkvi in zasebnikom. Toda dejstva pričajo, da take šole ne izpolnjujejo svojega namena. Nudijo sicer večjo ali manjšo količino znanja, ne dajejo pa nobene ali vsaj ne prave nravne vzgoje, ki je pa v življenju mnogo važnejša in potirebnejša od znanja. V takih državah se šole označujejo kot nevtralne in strpne, dejanski stik z vero se smatra za napa dna nevtralnost šolstva, posamezni predmeti se poučujejo brez medsebojne zveze z vsemi časovnimi ali še ovrženimi zmotami po okusu posameznih profesorjev, vero nadomešča prazna, »dična vzgoja«, ki naj bi brez Boga in njegovih milosti nagibala učence k dobroti, poštenosti in socialnosti. Kjer se verouk kljub vsemu le še poučuje, je postal iz osrednjega predmeta predmet nižje vrste. K temu se vedno pridruži še celo porajajoča centralizacija, ki prav nič ne upošteva različnega okolja (mesto, vas, industrijska središča itd.) in ki le malo loči šole po namenih (n. pr. popolnoma enaka je šolska pot uradnika in znanstvenika tid.). Šole ubija tudi pretirana birokracija, saj porabijo zlasti razredniki velik del časa za sestavljanje vseh potrebnih in nepotrebnih zapisnikov, statistik itd. Nedostatek takih šol je tudi v tem, da neha vsaj splošna obveznost prav tam, kjer postane mladina pri učenju najbolj aktivna (14 let) in trdne vzgojne opore najbolj potrebna.
Sodelovanje vseh vzgojnih činiteijev.
Na vzgoji so in morajo biti udeleženi družina, Cerkev, narod oz. država. Vzgoja bo dobra in popolna le takrat, če bodo vsi ti navedeni činitelji v vsaki šoli — zasebni ali državni — sporazumno sodelovali ter drug drugega podpirali in se pri tem vzgojnem deilu zavedali, kolikega življenjskega pomena je dobra vzgoja za posameznika, pa tudi posredno za skupnost.
t
Nekaj misli glede znanstvenega dela o inozemskih Jugoslovanih
Pod'gornjim naslovom je priobčil univ. prodor dr. Ivan- Tomšič v »Slovenskem Pravniku« št. 11—12, leto 1939, zanimiv članek, kjer Se Predvsem bavi s tem, kako bi ise dalo organiziraj znanstveno delo o inozemskih Jugoslovanih na univerzi — predvsem na pravni ^ulteti — v Ljubljani. Zaradi važnosti tega vPrašanja, ki zadeva dandanes v živo naše Orodno telo in ovira sorazmerno rast našega Naroda ter tako ogroža njegov obstoj, se nam *di potrebno, da o tem razpravljamo tudi v našem listu.
povzroča, da se mnogi inozemski Jugoslovani ne smatrajo več kot člane svojega narodnega občestva. Dejstvo pa, da je od teh 2,524.300 Slovencev, Srbov in Hrvatov skoraj polovica Slovencev (okoli 1,200.000), ustvarja moralno dolžnost, da se predvsem Slovenci zanimamo za reševanje problemov, ki so v zvezi z dejstvom, da polovica našega naroda živi izven meja Jugoslavije. Teoretično proučevanje i e h problemov naj bi omogočilo njih praktično izvršitev. Nadalje pisec utemeljuje, da je proučevanje manjšin ali izseljenstva prav tako znanstveno delo, ki naj bi dovedlo do novih spoiznav in resnic. Na podlagi teh izsledkov se bi moral potem poiskati najbolj primeren način, kako bi naše zamejske Jugoslovane čim bolj navezali na njfli narodna občestva in jih tako obvarovali kulturne smrti. Nato navaja g. univ. prof. Tomšič nekatera najbolj pereča konkretna vprašanja in naloge, katere naj bi to znanstveno delo opravilo. Končno začne pisec vprašanje, kje in kako se naj to znanstveno delo
organizira, da bo doseglo svoj namen. Predlaga, naj bi bila to Ljubljana, kot središče naroda, ki je z največjim številom udeležen pri zamejnih Jugoslovanih. Navaja, da se je v ta namen pred kratkim ustanovil Zavod za mednarodno javno pravo na pravni fakulteti univerze, ki obsega odsek za manjšine in odseik za izseljenstvo. Vendar ta zavod ne zadostuje, ker se da predmet o položaju Jugoslovanov v zamejstvu obravnavati tudi is stališča drugih znanstvenih panog. Zato pisec predlaga, naj se ustanovi na ljubljanski univerzi interfakultetni zavod, ki naj bi bil organizacijska podlaga za znanstveno proučevanje vseh življenjskih problemov inozemskih Slovencev, Hrvatov in Srbov.
To so v glavnem misli, ki jih navaja univ. prof. dr. Tomšič, ki uspešno vodi na naši univerzi Zavod za medn. javno pravo, v katerem oni del akademske mladine, ki mu je za resno delo, preučuje in se ukvarja s problemi slovenskega naroda, ki je razkropljen izven meja Jugoslavije.
Smeti
Poznamo lističe, ki bi še vedno hoteli živeti od dobrovernih slovenskih naročnikov, pa briskirajo celo največje slovenske stvari in si iz svoje žabje perspektive celo drznejo prezirati dvajsetletne napore našega narodnega voditelja.
Med te slovenske lističe spada tudi »Slovenija«.
2e dolgo časa sem ta zvitorepka, ki jo v veliki meri po'dpira slovenska duhovščina, kaže svojo ljubezen do levičarskih podvigov naše kavarniške »kulture«.
Ko pa je slovenski narod slavil dvajsetletnico svoje univerze, je ta neslovenski listič z zlaganim naslovom temu največjemu slovenskemu slavju letošnjega leta posvetil skritih par vrstic na — za d nji stran 'i, pri tem pa zamolčal promocijo slovenskega narodnega voditelja za častnega doktorja.
Vse to pa n. pr. »Slovenije« ni motilo, da ne bi ob stopetdeisetletnici »Zupanove Micke« posvetila uvodnika z mastnim vložkom slavospeva marksističnemu »kulturniku«, našemu dr. Kreftu.
Ta slovenski »Krleža«, znani junak izza
»Veselega vinograda«, v zadnji številki »Ljubljanskega Zvona« v članku o isti »Zupanovi Mioki« na dolgo in široko zmerja »mračno reakcijo«, ki da že izza Trubarja dalje zavira slovensko kulturno rast.
*
Druga taka tiskana smet je »Naša misel«, list liberalnih akademikov Kramerjeve smeri. List tiste akademske kaste, ki ji je naša slovenska univerza najmanj pri srcu in za katero ta kasta ni še nikdar z ljubeznijo kaj pod-vzela, ko so katoliški akademiki vsa leta stali na straži za njen obstoj in se bili za njeno rast in izpopolnitev. In ta listič si drzne, potem, ko je njegova kasta ob veličastni proslavi dvajsetletnice stala ob strani prav tako kot pri delu zanjo, posvetiti skoraj celo svojo borno številko mahanju proti slovenskemu narodnemu voditelju, 'brez katerega slovenske univerze sploh ne ibi bilo in bi pozneje breiz njegove stalne opore težko kljubovala viharjem, ki so jih pomagali pihati tudf duhovni očetje naše liberalne akademske kaste.
*
Da, Slovenci, mi smo slabi, neodločni, obzirni in nezreli, da ne pomedemo s takimi — smetmi!
Ob 20. obletnici Zveze narodov
Glavne misli razprave so sledeče:
Dejstvo, da živi 2,524.300 Slovencev, Hrvatov in Srbov izven meja naše države, ustvarja celo vrsto vprašanj in nalog. Ti Jugoslovani žive deloma kot izseljenci deloma kot naše narodne manjšine na ozemljih tujih držav. Položaj teh naših ljudi, ki ®o ločeni od narodne države bodisi po mejah bodisi, da so morali s trebuhom za kruhom zapustiti narodno državo, ni zadovoljiv. Njih težavna borba za njih kulturni obstoj j e s strani narodne države premalo podprta ali pa celo nič, kar
Stara je že težnja, da bi se z organizacijo mednarodne skupnosti odvrnile vojne. V zgodovini je bilo že brez števila poizkusov, od poizkusa Henrika IV., da ustanovi krščansko republiko, pa vse do najnovejših dni, ki se žal niso uresničili, oziroma če so se, niso imeli tistega uspeha, ki so ga ustanovitelji pričako-voli.
Med največji in najvažnejši poizkus, kako urediti razmerja med posameznimi narodi in jih povezati v trajno in uspešno mednarodno občestvo, ki bi za vedno odstranila nevarnost vojn in za vse čase in kraje zajamčila izvršljivost mednarodnega javnega prava, moramo prav gotovo šteti Zvezo narodov s sedežem v Ženevi, ki obhaja letos svojo 20 letnico. Pakt Zveze narodov, ki je bil podpisan obenem z mirovnimi pogoji, je stopil v veljavo 10. ja-
nuarja 1920. Prvo zasedanje skupščine in sveta Zveze narodov pa je bilo decembra istega leta.
Svetovna vojna, ki je štiri leta divjala skoraj po vsem svetu, ni rodila samo strašnih posledic, katerih zadnja dejanja se odigravajo pred našimi očmi, rodila je tudi željo po> trajnem miru. Ze za časa vojne so imnogi pravniki, pa tudi politiki, sestavjjali načrte za tako organizacijo mednarodnega občestva, ki bi za vedno preprečila vojne. Take načrte so sestavili pripadniki skoraj vseh narodov. Napori posameznikov, pa tudi raznih organizacij, je bil kronan z uspehom, ko so na mirovni konferenci 1919 podpisali v Versaillesu tudi pakt o Zvezi narodov, o kateri so tedaj mislili, da bo za vedno odvrnila strah vojne.
Po dvajsetih letih delovanja ZN pa moramo ugotoviti, da je tudi Zveza narodov, kot mnogi
poizkusi organizirati mednarodno zajednico, odpovedal. Saj dejansko — dasi pravno še obstoja — ne pomeni ničesar. Kljub temu, da so 1919. leta iin tudi še pozneje toliko zidali na Zvezo narodov, ni mogla preprečiti nobene oborožene intervencije, začenši z Abesinijo pa do danes. Strah pred vojno je bil glavni vzrok, da je bilo Zveza narodov ustanovljena, strah pred vojno pa je tudi uničil Zvezo narodov.
Ne moremo sicer oporekati, da je Zve>za narodov na nekaterih področjih dosegla tudi lepe uspehe (socialna zakonodaja itd.). Vendar so ti v primeru z neuspehi, ki so sledili raznim važnim akcijam Zveze narodov, majhni.
Ko se je že toliko poizkusilo organizirati mednarodno občestvo, tako da bi bilo zajamčeno mirno sožitje, ko vidimo pred seboj žalostne posledice nove vojne; ki je Zvezi narodov ni mogla preprečiti, se moramo vprašati, ali res ni mogoče organizirati mednarodnega občestva tako, da bi bilo mirno sožitje in svoboda vseh narodov učinkovito zajamčena?
Priznati moramo, da je učinkovita organi-
zacija mednarodnega občestva, ko imajo narodi toliko med Seboj nasprotujočih si teženj, težavna, se zdi, da v današnji dobi skoraj nemogoča.
Vsi dosedanji poizkusi pa so pokazali s tako jasnostjo, da so propadli, ker so ustanovitelji pozabili na Boga, na njegove zapovedi. Odkrito priznajmo, da je to glavni vzrok, da je tudi Zveza narodov prav zaradi tega propadla. Iščejo vzrokov sicer drugod, toda danes so že oni priznali, ki so Zvezo narodov ustanavljali, da je strahotna odsotnost Boga v Ženevi povzročila, da je Zveza propadla. To spoznanje je prišlo prav za 20 letnico Zveze narodov. Zato upamo, da ne bodo pozabili, ko bodo na novo organizirali mednarodno občestvo, da je pravo, mirno in učinkovito zajamčeno sožitje vseh narodov možno samo, a k o bo bodoče mednarodno občestvo organizirano na krščanskem temelju, če bo za temelj imelo Kristusov nauk ljubezni do bližnjega in bratstva med vsemi nar o d i.
Knjige
Obvezna delovna služba za akademike prvih treh semestrov.
Vodja nemških študentov dr. Scheel je 9. t. m. razlagal obvezno delovno službo za akademike. V proglasu so razne zanimivosti, ki jih ponatiskujemo po »Volkischer Beoba-chter« 10. t. m.
»Predno boste branili državo kot redni vojaki, morate na povelj e narodno-socia-lističnega vodstva dokončati vaše poklicne študije ali pa vsaj v toliko napredovati v njih, da jih boste po vojski lahko uspešno dokončali. Nekaj Vas bo vpoklicanih tudi na notranjo fronto.«
V	tej notranja fronti, ki bo enotno organizirana, bo tvorilo 30—40 študentov posebne oddelke. Njihovo delo bo predvsem sledeče:	Izkladanje vlakov premoga in živ-
ljenjskih potrebščin, kakor tudi v poljedelstvu in gospodinjstvu, zračni obrambi, Rdečem križu, v tehnični pomoči, nar. socialnem skrbstvu in v prehranjevalnih uradih.
Prvi enodnevni vpoklic bo v februarju.
Končno poudarja dr. Scheel, da bo znal z »vso silo iztrebiti vse nesposobne zajedavce iz vrst naše vojskujoče se skupnosti.«
Brez pripombe.
OBČNI ZBOR AA.
V	soboto 20. januarja je bila seja poslovo-dečega odbora AA. Navzoči so bili podpredsednik, tajnik, blagajnik, referent za rudarski oddelek in referent za centralno univerzitetno poslopje. Namesto odstopivšega predsednika je vodil sejo poslevodeči podpredsednik. Na seji so posamezni odborniki poročali o svojem delu. Sklenjeno je bilo,, da delegacija AA takoj odpotuje v Belgrad, kjer bo posredovala v raznih zadevah Akademske akcije.
Dalje je bilo sklenjeno, da naj poslovodeči podpredsednik skliče občni zbor za 31. januarja ob pol 3 popoldne v zbornični dvorani univerze. Volitve pa bodo 1. februarja od 8.—13. ure.
llšeničnik■ Aleš: l z b r u n i s p i s i I. Založila Jugoslovunsku knjigarna. Ljubljana.
Prav za božič nas je Jugoslovanska knjigarna presenetila z lepim darilom, l/dala je prvi zvezek U šeni črti kovih Izbranih spisov, ki si bodo sedaj sledili o dvomesečnih presledkih.
Ko je Jugoslovanska knjigarna ob začetku decembru naznanila, da bo n svoji založbi začela izdajati Ušeničnikovi Izbrane spise, se je moral vsakdo razveselili. Saj je Ušeničnik — naš prvi kulturni delavec — slal vso svojo življenjsko dobo v prvih vrstah naših kulturnih borb s tem, da je urejeval najprej »katoliški Obzornik«, in nato dolgo vrsto let »Čas«. Kot luk je pisal ne samo filozofske članke, ampak je s svojo globoko umnostjo in vsestransko izobrazbo posegal v vsa pereča vprašanja, ki jili je čas stavil slovenskemu narodu in predvsem njegovemu izobra-ženstvu in mu luko kazal varno pot skozi vse pretrese moderne dobe. Prav zaradi tega, ker se ti pretresi moderne dobe ponavljajo v današnjih dneh, imajo ti Izbrani spisi še svojo večjo vrednost. Nihče ne more zanikati, da je praktični, kakor teoretični materializem danes zelo razširjen, da pridobiva na terenu vedno večje množice, da vera in nravnost padata, da skušajo kulturo izrabili proti veri itd. Sicer se kažejo že nekatera izboljšanja. I oda ravno sedaj, ko je ves svet pripravljen, da si poišče novih smeri in polov v svojem kulturnem, gdspodarskem in političnem udejstvovanju, je za katoličane važno, da so si na jasnem, kaj je nauk Cerkve v teli vprašanjih, da bodo znali v pravem času poseči v razvoj dogodkov in preokreniti pota udejstvovanja svojega lastnega narodu na pot Življenja, Pravice in Resnice. Prav gotovo bomo tudi mi postavljeni, da popoln o m u in v polnem s m i s lu besede preokrenemo pot našega naroda na pot 'Življenja, Pravice in Resnice. Toda to nam bo možno, če bomo v vseh vprašanjih narodovega udejstvovanja prav
poučeni. In prav s lem. da je dr. Ušeničnik' zbral svoje razprave najrazličnejše vsebinski so raztresene po raznih naših revijah m /.uradi lega težko dostopne širšemu občinstvu. je omogočil, da se lahko vsak. komur je mar za resnico, v vseh teh vprašanjih pouči. I lem je velika vrednost Ušeničnikooih Izbranih spisov.
Pred nami leži prvi zvezek, ki vsebuje Ušeničnikove razprave o veri. nravnosti >!l kulturi, torej troje vprašanj, ki danes pretresajo vse človeštvo. I prvem poglavju razpravlja pisatelj z njemu prirojeno jasnostjo izražanja o polih vere in nevere, o ovirah v Cerkvi in izven Cerkve, o poganskih običajih v Cerkvi, o modernizmu itd. Sumu vprašanju, ki tarejo tudi današnjo družbo in kdor ne bi vedel, da so ti spisi izšli že pred leti. bi mislil, da so napisani za današnji čas-
V	drugem oddelku razpravlja o nravnosti> o moderni morali, ki so jo nekateri tako zagovarjali in pokaže, da je e d i n o možnti morala — krščanska morala’, brez katere H1 moči — to nam kuže zlasti današnji čas -r organizirati nobenega pravega sodelovanji1 med poedinci, zlusti pa med narodi. V tretjem oddelku pa razpravlja o kulturi, o razmerja kulture in krščanstvu in o kultur1 brez religije. So lo najbolj pereča vprašanju. zaradi katerih je Cerkev bila po krivic1 tolikokrat obsojena kot nazadnjaška, ki onemogoča kulturni napredek narodov. Pisatelj nam jušno in kleno označi razmerje in pokaže, da res pravu — ne navidezna — kultura izhaja samo iz krščanstvu.
Že iz kratke navedbe vsebine more vsakdo spoznali obseg in veličino lega delu, ki s svojimi nadaljnjimi zvezki gotovo ena il' med najpomembnejših pridobitev na našen1 književnem trgu.
Delo je pisano preprosto, jasno, tako (1& gu bodo poleg izobraženca s pridom uporab'
*
ljuli tudi vsi oni. ki hočejo jasnosti v današnjih meglenih dneh in pa tudi oni, ki hočejo najti pravo resnico.
-k.
Planine sončne, ve moj
F8j■■ ■
Vsaikemu človeku bdi v duši skrito hrepenenje po lepoti -Vsakdanje življenje to hrepe-nertje mnogokrat sicer prevpije, toda hipoma, ne da bi se človek tega prav zavedal, se vzbudi v Še hujši obliki. Takrat pozabi vse drugo in sledi 'temu klicu.
Enako se godi tudi planincu. Kadar se mu zazdi, da ga planine kličejo, zapusti še tako udobna stanovanja in asfaltirane mestne ulice, kjer se na mokrih pločnikih rišejo izložbena okna, in odhiti tja, kjer plazovi tulijo svojo čarobno pesem.
*
Ljudem, ki so zvezani z naravo, ne pride na misel, da bi hodili v gore, saj je alpinizem le reakcija proti nenaravnemu življenju in pretirani civilizaciji, kar pa primitivnega kmeta še ne tare. Zato se alpinizem ni pojavil na kmetih, ki žive blizu planin, ampak ima svoj začetek med meščani, ki so od gora oddaljeni. Kajti psihološko dejstvo je, da stvar človeka tem bolj mika, čim oddaljenejša in ne-dostopnejša mu je.
Toda bistvo alpinizma ni samo iskanfe nečesa, novega, kar ni vsakemu dostopno, neprimerno večji je vzgojni moment in dojem za vse življenje. Človek, ki je postal praktični materialiisit, nezavestno išče le užitike in lovi zlato, klic notranjosti pa je v njem utihnil. Alpinist pa išče v gorah novega življenja in ga žene v njihovo naročje hrepenenje po spoznanju in pravem vrednotenju življenja, na kar je v trdem boju za obstanek že skoraj pozabil. Vse sile, ki jih je vsakdanje življenje potlačilo in zamorilo, v kruti borbi z naravo nanovo ožive, v človeku vstane zatirani individuum, približa se samemu sebi.
Z žrtvami in samopremagovanjem zmagujejo alpinisti prirodne sile. Mar ne leži'v moči in sposobnosti prenašati napore in jih premagovati kriterij resnične ljubezni do življenja?
Čim večja je nevarnost, tem močnejša je v alpinistu zavest, da si ni življenja samo rešil, ampak si ga nanovo zaslužil. Kakor šele bolnik pravilno občuti vrednost zdravja, tako hrepeni alpinist v trenutkih težke preizkušnje po življenju iin ga po prestani nevarnosti občuti kot najvišjo dobrino, ki mu je dana.
So alpinisti, ki se zadovolje s tem, da gore samo gledajo in se vesele lepega sončnega zahoda ali jasne mesečne noči. Drugi pa hočejo vse to uživati šele po trdem boju. V trdi borbi s steno si kujejo srečo na vrhu, po poti nad mračnimi brezni negotovosti in nevarnosti, kjer se iz molčečih prepadov pod navpičnimi stenami in vrtoglavimi višinami dviga krik po življenju, jih šele na cilju obsije sonce veselja in življenjske radosti.
Nekateri ljubijo gore zato, ker jim v trdi borbi pomagajo do očiščenja, ker jim po težkih in napornih urah boja preplavijo srce z najvišjo in najjasnejšo srečo, s srečo, ki ije tako otroško popolna in dobra, da se zdi, kat bi ne bila s tega sveta, ampak bi prihajala z daljnih višin, koder ni bolečin, koder počivajo radostni, srebrnobeli oblaki.
Zopet drugi iščejo v tem boju sreče za nemirno srce. Saj so za vsakega planinca naij-lepši tisti kratki trenutki na vrhu, kamor ne seže hrup in šum nemirnega sveta. Tam je sam, čisto sam z božjo prirodo.
*
Svojevrsten je boj z goro. Ni ga mogoče gledati, niti dopovedati; treba ga je dožliveti!
Njegovega uspeha sodniki ne morejo oceniti i® razglasiti s točkami, »Fox Movietoine Novost*® ne morejo v »riječi i slici« prikazati borbe naporov. Ta boj je tih, godi se v samoti, *6 sonce, veter, megla, mrka skala, dež in sne^ so jim priče.
Vendar pa so zame najlepši tisti trenutk*« ki sem jih prebil v objemu gora ter tako vsa* nekoliko prodrl v njiih trpni življenjski ritelT1' Takrat so preprosti bivaki moj dom, vrv *® nahrbtnik sta mi podzglavnik, pot nad tem®*10! brezni in pod. vrtoglavimi višinami pa sta 11,1 kakor pot skozi očiščevališče k soncu, k ra^ dosti srca in duha. Božji svet se je odprl pre mano kakor čudovita knjiga, in posamezni sp0' mini v bližini in dalji so kakor listi v tej knj*čj| spominov. Ali ni najlepše takrat, ko č\o^e pije doživetje sveta s svojimi večno žej®*01 otroškimi o.mi in dojema vso to čudovito P° ezijo gora?
*
... Ko
Nepozabn so večeri v gorski tihoti ■ • ■ • se zasvetijo vrhovi gora v nadzemski luč* ko lahen veter prinaša iz bližnjega gozda š®10 smrek in samotnih borovcev, se ti zazdi, bi bil v božjem naročju.	Planinko.