IpCdldM« U> »bbonnmentn postale — PoStnlna plačana v gotovini	rti»iim<nr.nii vr\,iKj eenu o«
|eto XXV.	Ljubljana, 6. maja 1*43-XXI	štev. 1Š
»oraoriiJi
in KMETSKI UST
Upravništvo ui uredništvo »DUMO v LN hit. ujuDijaaa, • a_ •	a	•	Naročnina za tuzernstvo: četrtletno 6.— U polletno
Ucclnljeva uUca St. 6, U. nad., telefoni 81-22 do 81-26 lZh3|3 VS3K ICuSIl	L' celoletno 24.— L. — Posamezna Številka
Račun Pnfltne hranilnice, podruž. v Ljubljani 9t 10711	■	80 eent
3)ve leti £jubljanske pokrajine
Pretekli ponedeljek je bila vsa Ljubljanska pokrajina v zastavah. Praznovali smo drugo obletnico ustanovitve Ljubljanske pokrajine. Dne S. maja 1041 je — kakor nam je Se vsem v svetem spominu — Italijanski Kralj-Cesar na predlog Duceja Izdal odlok o ustanovitvi Ljubljanske pokrajine ln o podelitvi posebne ustave našemu ozemlju. S tem odlokom je bil naši pokrajini priznan poseben položaj v okviru Italijanske Kraljevine. Z velikim zadovoljstvom smo po takratnem prevratu sprejeli visoko priznanje. Mnogo koristnega in važnega za naš gospodarski, prosvetni ln socialni napredek je bilo v dveh letih storjenega v Ljubljanski pokrajini, ki Jo s spretnostjo odličnega upravnika vodi Eksc. Visoki komisar Grazioli. Vemo pa tudi, da so že dve leti na delu razdiralni elementi, ki motijo razvoj upravnega graditeljskega dela v Ljubljanski pokrajini. Toda ob letošnji dveletnici je bolj ko kdaj prej jasno, da se ljudstvo vrača k miru in redu, predvsem pa k treznemu presojanju dejanskega stanja
formiiio Visokega komisarja
V	Ljubljani je bila druga obletnica proslavljena e resnobno svečanostjo, kakor Je to v skladu a vojnim časom. V vladni palači so se zbrali številni odlični predstavniki vsega našega javnega življenja, prispeli so tudi župani lz vse Ljubljanske pokrajine. Eksc. Grazioli je podal obširno poročilo, ki so ga naši dnevniki v celoti objavili. Predvsem so tam navedem podatki, ki govore o veliki skrbi za prehrano slovenskega prebivalstva. Nadalje govori poročilo o javnih delih, za katera je bilo doslej izdanih že nad 114 milijonov lir, v načrtu ali v začetku pa so javna dela, za katera bo šlo nad 111 milijonov lir. Gospodarski položaj Ljubljanske pokrajine je v državnem okviru Italije dobil v preteklem letu širši razmah. Industrijska delavnost je ostala krepka, trgovina pa zadovoljiva, vpoštevajoč seveda neizbežne vplive vojnega stanja. Od leta do leta se veča kmetijska proizvodnja. Fašistični korporacij-ski red je zdaj v celoti razširjen na Ljubljansko pokrajino. Zdravstveni položaj je vedno boljši, skrb zanj Je vsepovsod očitna. V socialnem skrbstvu je bila pomožna akcija v vsakem pogledu velika. Zlasti važna je ustanovitev Pokrajinske zveze Državnega zavoda za zaščito matere in otroka, ki bo nudila svojo uspešno pomoč materam pred porodom in po porodu in prav tako decl. Uredila se bodo oskrbovališča, posvetovalnice ter domovi za zaščito dece in mater. Že za tekoče leto je v ta namen predviden izdatek približno 3 milijonov lir, katere je nakazal državni zavod iz Rima. Nadalje posveča Vi3oki komisar vso naklonjenost naši javni prosvetl in izobrazbi, o čemer vidno pričajo njegovi visoki zneski za podporo našim kulturnim ustanovam. Posebna paž-nja Je bila v preteklem letu posvečena izpopolnitvi delovanja občin in ostalih upravnih organov pokrajine. Vzporedno z upravnim razvojem se razvija tudi delovanje narodne fašistične stranke.
Poročilo Eksc. Grazlolija je bilo sprejeto z navdušenim pritrjevanjem.
Zahvala ljubljanskega župana
V	Imenu navzočih predstavnikov prebivalstva Ljubljanske pokrajine je spregovoril ljubljanski Župan, general Rupnik. Izvajal je:
»Vaše Ekscelence! Gospodje! Za tako temeljit obračun, ki vsemu slovenskemu ljudstvu pred-očuje tista dejanja, ki jih sovražniki ljudstva zlobno skušajo tajiti in pretvoriti v nasprotje, prosim Vaše Ekscelenco, da Vam smem izraziti najvdanejšo zahvalo prisotnih in velike večine pošteno mislečih in lojalnih Slovencev.
Globoko v naša srca segajoče besede, ki ste jih, Ekscelenca, pravkar naslovili na nas, nam vsiljujejo vprašanje: Kaj bi se bilo pač zgodilo z nami, ako nam ne bi bila pred dvema letoma fašistična Italija rešila etničnega obstoja, ako bi ne bili takrat dobili tako odličnega predstavnika fašistične vlade v osebi Visokega komisarja ln prav tako uglednih visokih poveljnikov slavnih italijanskih čet ln naše hrabre protlkomunlstlčne milice?
Odgovora na to vprašanje se moram pri tej slovesnosti vzdržati, kajti vsem navzočim ln meni samemu manjkajo pojmi in besede, da bi orisali od židovske mržnje organizirani pekel, pač pa se moramo spomniti tistih, ki so preprečili, da naše ljudstvo ln naša lepa dežela nista bila popolnoma uničena.
V prvi vrsti gre naša hvala slavnim junakom ln žrtvam, k1 so padli na naših domačih tleh.
Polni spoštovanja prosimo Vašo Ekscelenco, da tolmači našo zahvalo ln zagotovilo naše zvestobe in vdanosti Nj. Veličanstvu Kralju in Cesarju.
Vašo Ekscelenco prosimo, da sporoči naše hvaležno spoštovanje za vse podeljene nam dobrote voditelju in prvemu borcu za novi svetovni red, velikemu Duceju italijanskega naroda.
Nadalje velja naša zahvala v prvi vrsti Nj. Ekscelenci Visokemu komisarju Emiliju Grazioli-ju, ki je pri vsej strogosti, potrebni za upravo v vojnih časih, pokazal tako plemenito razumeva-
nje in vzvišeni čut rimske človečnosti do našega ljudstva, posebno še do najslromašnejšlh, da mu dolgujeipo Iskreno hvaležnost in odkritosrčno spoštovanje.
V zgodovini slovenskega naroda je to pač prvi ln edini primer, da si je mož, predstavnik vladavine, ki je ljudstvu varljivo prikazana kot sovražna, tako hitro pridobil njegovo neomejeno spoštovanje in ljubezen.
Pri tej priložnosti se zahvaljujemo tudi vsem sodelavcem Nj. Ekscelence Visokega komisarja, ki so se požrtvovalno ln nesebično trudili za blaginjo in red v pokrajini.
Ob strani Nj. Ekscelence Grazlolija stoji ,iot vodja Oborožene sile Nj. Ekscelenca general <la-stone Gambara, vojak v klasičnem pomenu besede, izkušen ln nepremagan borec, strah vseh požl-galcev ln banditov še izza protiboljševiške vojne v Španiji, toda tudi resnični vitez ln pravi kava« lir, ki si nI pridobil samo src svojih vojakov, temveč s svojo človečnostjo, s svojo prizadevnostjo za pomoč in z zaščito, ki jo je vedno nudil revežem, bliskovito tudi srca in spoštovanje slovenskega ljudstva
Ko Izražamo Nj. Ekscelenci našo prisrčno zahvalo, se zahvaljujemo tudi vem njegovim podrejenim častni'- ::i, vojakom in slovenskim prostovoljnim miličnikom.
Eksc. Visoki komisar podaja svoje poročilo zbranim predstavnikom v slavnostni dvorani Vladne palače
Zavedajoč se, da bi bil od plutokratskih židovska! sovražnikov vsega človeštva zaželeni propad Evrope tudi propad odnosno popolno uničenje pobožnega, marljivega, nadarjenega in prizadevnega slovenskega ljudstva, se v polnem zaupanju in neomajni veri v Boga ter v gotovosti, da bo zmagala Italija in njeni zavezniki, z zaupanjem izročamo zaščiti in vodstvu fašistične Italije ter hočemo sodelovati z vsemi močmi kot dostojni in lojalni sodelavci za lastni blagor, za srečo države ln za blaginjo Evrope.
Prav posebno prosim Ekscelenco Visokega komisarja, da blagovoli sporočiti izraze naše vdanosti še danes brzojavno Nj. Veličanstvu Kralju ln Cesarju ter Duceju.«
Tudi izrazi župana ljubljanskega mesta generala Rupnika so bili sprejeti z zelo živahnim ploskanjem in pritrjevanjem. Visoki komisar se je zahvalil Zveznemu tajniku ln generalu Rupniku ln ko je Zvezni tajnik Orlandini odredil pozdrav Visokemu komisarju, je slednji ukazal pozdrav Kralju in Duceju, ki so se mu navzoči plamteče odzvali. S tem je bila pomembna svečanost končana.
Ob zaključitvi je Visoki komisar povabil župane in občinske komisarje na obed, po katerem se je pomudil z vsakim navzočim v razgovoru. V imenu vseh navzočih je komisar za Šmihel-Stopi-če dr. Švajger naslovil na Visokega komisarja tople izraze zahvale ln je podčrtal stalno posebno zanimanje Eksc. Graziolija za vse občine, tudi najmanjše, in njegovo prisrčno dobrohotnost za
predstavnike kmečkega ljudstva.
• • •
Jasno in izčrpno poročilo Visokega komisarja je podalo zgovorno sliko o razvoju, ki se je v Ljubljanski pokrajini začel z nastopom italijanske oblasti, številke o uporabljenih sredstvih zrcalijo resno stremljenje po zboljšanju položaja v vseh slojih prebivalstva, še zlasti pa manj imovitega. Odlično je poskrbljeno za zdravstvo in prosveto.
Visoki Komisar je dalje opozoril na temne sile, ki so v nesrečo našemu prebivalstvu. Njegov poziv našemu ljudstvu, naj se odvrne od komunistične propagande, je vseskoz umesten. Ne dvomimo, da bo imel popoln uspeh. Saj zadnje leto je bil v tem pogledu storjen velik korak naprej in gotovo bo šel razvoj dalje v pravcu k popolni ozdravitvi. Druga obletnica je v tem razvoju mnogo obetajoč mejnik, župan', in občinski komisarji bodo ustregli dobri stvari, ko bodo o najvažnejših točkah poročila Visokega Komisarja poučili najširše ljudske sloje ter jim prinesli zagotovilo, da hoče zmagovita Italija krepko vztrajati na začrtani poti.
Domače novice
*	Ducejeva nagrada za rojstvo dvojčkov. Visoki komisar je iz Ducejevega sklada podelil zakoncema Francu in Angeli Kastelic v Klečah ob priliki rojstva dvojčkov nagrado 600 lir.
*	Ljubljanski župan v Novinarskem domu. Ljubljanski župan general Leon Rupnik je 28. aprila popoldne obiskal Novinarski dom v Gosposki ulici. Po pozdravu se je v neprisiljenem razgovoru zanimal za vse težnje, delo in potrebe Društva slovenskih novinarjev, da si je lahko ustvaril pravo sliko o stanju slovenskega tiska.
*	V občini Št. Rupertu na Dolenjskem je bil g. Ivan Ban postavljen za izrednega komisarja.
*	Smrt kmečkega raziskovalca. Na Vačah nad Litijo je umrl daleč okoli znani posestnik Ti t S t r m 1 j a n. Bil je ne samo dober gospodar, marveč tudi velik poznavalec keltskih grobišč, ki fo blizu njegove lepe domačije nad Vačami. Pri vseh izkopavanjih je sodeloval ter je raziskovalcem mnogo pripomogel, da so na Vačah odkrili toliko znamenitosti. Dobro so ga poznali tudi izletniki, ki so skozi Vače hodili na Sv. Goro. Marsikomu je rad postregel. Zagotovil si je lep spomin.
*	Obvezno cepljenje v Ljubljani. Ljubljanski mestni fizikat je objavil lepake, da morajo starši prinesti otroke k cepljenju zoper koze. Cepljenje se prične v Mestnem domu 10. maja ter bo po raznih mestnih okrajih trajalo do 14. maja. Pregledi se bodo začeli 16. maja ter bodo trajali do 21. maja. Cepljeni morajo biti vsi otroci, ki še sploh niso bili cepljeni ali pa brezuspešno. Stari morajo biti najmanj tri mesece. Cepljenje je brezplačno.
*	April se je poslovil z obilnim dežjem, ki je dovolj namočil zemljo. Maj je nadaljeval, kakor je april končal, in tako nam je deževalo tudi preteklo nedeljo zvečer, ponoči in v ponedeljek čez dan. Ozračje se je precej shladilo, ker je po pogorjih zapadel sneg.
*	Kako kaže ozimina Pravijo, da si je ozlmina ob lepem in delno deževnem vremenu opomogla, žita lepo kažejo, in so že precej zrasla. Kmetovalci se zaenkrat pohvalijo zatrjujoč, da v tem čnsu že nad dvajset let ni bilo tako lepega žita.
*	Mavrohi ali smrčki, kakor jim pravijo ponekod po Dolenjskem, so se pojavili na ljubljanskem trgu. Prodajalke so jih ponujale po 8 lir venec. Na vsakem vencu pa je 8 do 10 teh užitnih gob. Mavroh je pomladanska goba, ki raste ob robovih gozdnih senožeti in lazov, jelovih gozdov in peščenih potov. Gobarji napovedujejo, da bo letošnja pomlad prinesla dosti gob in se že zelo vesele pohoda na jurčke ali gobane. Vsekakor bodo užitne gobe letos prav izdaten prispevek k splošni prehrani, kakor je to bilo tudi lani.
*	Kmetje in.nekmetje — sadite krompir! Tako se glasi najnovejše geslo francoskih kmetovalcev, ki pa je veljavno zlasti tudi za naše kraje. Francozi doslej niso bili vajeni krompirja v toliki meri kakor drugi narodi. Zdaj pa z zavistjo gledajo čez nemško mejo, kjer pridelajo letno 50 milijonov ton krompirja, dovolj za nemško ljudstvo. Francozi zdaj posnemajo Nemce, mi pa po-snemajmo obojne!
*	O bezgovem listju je bilo zadnjič v »Domovini« navedeno, da je močno strupeno. Kajpada se je brž oglasil brezimen gospod, ki nam je po pošti poslal dopisnico in ovrača navedeno trditev. Neznani dopisnik naj blagovoli pogledati v knjižico »Zdravilne rastline«, ki jo je napisal naš odlični znanstvenik dr. Stanko Bevk. Tam bo na strani 16. našel isto, kar je bilo navedeno v »Domovini«. Uredništvo ima vsekakor upravičen razlog, da verjame imenovanemu znanstveniku bolj kakor neimenovanemu nasprotovalcu.
*	Gasilci v Škocijanu pri Turjaku bodo letos obhajali 20-letnico svojega društva. Proslava bo času primerna. Ustanovitelj društva je bil pokojni posestnik Ivo Kraljič iz Velikih Lipljenj. Gasilski dom je bil zgrajen leta 1923. Cez dve leti je društvo imelo tudi svojo ročno brizgalno ln gasilsko orodje.
*	žalostna usoda sodnika dr. Mirka Kejžarja. Letos februarja je odšel sodnik dr. Mirko Keižar na uradno potovanje v Črmošnjice. Prijatelji so ga svarili, dr. Kejžar pa je odvrnil, da ima mirno vest. Takrat so se partizani po porazu pri Ple-terjih umikali proti hrvatski meji. Neko krdelo je dr. Kejžarja ujelo. Vlekli so ga s seboj preko Metlike na hrvatsko stran ter so ga pri vasi Oštercu ustrelili. Dr. Kejžar je pred smrtjo prosil, naj o njegovi smrti vsaj obvestijo svojce v Ljubljani. Dr. Kejžar je bil pred prevratom na sodišču v Mariboru, zadnje leto pa je služboval pri pohotnem uradu Visokega komisarja v Ljubljani.
*	žrtve na Mokrcu. Iz Škocjana pri Turjaku poročajo: Pet mesecev je že, odkar so komunisti odpeljali 19-letnega posestnikovega sina Poldeta Petka iz Škocjana in ga vlačili po svojih taboriščih pod Mokrcem in na Mokrcu. Bilo je to lani zadnjega novembra. Kje počiva Polde Petek, še ni znano, pač pa pripovedujejo tisti, ki so se vrnili iz gozdov, da je na Mokrcu še polno grobov. Polde Petek je bil znan tudi v Ljubljani, saj je imel predlanskim na ljubljanskem velesejmu svoj paviljonček s suho robo.
*	Partizanski kurat dr. Metod Mikuž. Pred letošnjo cvetno nedeljo so se v Šmarjeti naselili parfzani in je njihov kurat dr. Metod Mikuž, ki je pred meseci pobegnil i »^Ljubljane, Izdal letak, da so partizani »brigade Ivana Cankarja« opravili svojo velikonočno dolžnost. Poročilo iz Šmar-jete pravi, da so v soboto pred cvetno nedeljo jedli in pili daleč čez polnoč, zjutraj pa so šli k obhajilu. Maševal je Mikuž. Ker je bilo število obhajancev veliko, je Mikuž poklical nekega partizana, da mu je ta pomagal del'ti hostije. Že pred tedni smo objavili izjavo škofa dr. Rozmana, ki je najostreje obsodil početje duhovnika dr. Metoda Mikuža.
*	Zaplenjena imovina. Visoki komisar je odločil, da se zapleni vse premična in nepremična imovina upornikov Josipa Kačerja, Jakoba Kon-čarja in Ignacija Tavzesa, ki so vsi trije prebivali v Zalogu. Nadalje je zaplenjena imovina upornikov Mihaela Kaluže iz Zaloga, Franca Klesnika iz Dev. Mar. Marije v Polju, Franceta Javorška in Ivana Pangeršiča, prav tako iz Zaloga.
*	Odobritev učbenikov za šole v Ljubljanski pokrajini. Visoki komisar je odredil: V prihodnjem in naslednjih šolskih letih se v šolah vseh vrst in stopenj v Ljubljanski pokrajini ne bodo smele uporabljati knjige, ki jih ne bi za dotično leto odobril Visoki komisarijat Ze natisnjene knjige, katerih ponovna odobritev se namerava zaprositi, kakor tudi rokopisi še ne izdanih knjig in že napisane knjige, katerih odobritev se namerava zaprositi, se morajo predložiti v treh izvodih vložišču prosvetnega oddelka Visokega komisariata do vštetega 30. junija pred šolskim letom, za katero se prosi odobritev. Za vsako predloženo knjigo je treba navesti vrsto šole in razred. 7a katero se prosi odobritev.
Rejci malih živali, ki so v Ljubljani združeni v društvu »Mali gospodar«, so v nedeljo zborovali v telovadnici ljudske šole na Grabnu. Predsednik je poročal v uspešnem delu društva. Članstvo je naraslo od 372 na 3511 članov. Odkar sta se strnili društvi »Žegoza« in »Mali gospodar«, se bolj in bolj vidijo koristi vzajemnega dela. Bla-
PREGLED VOJNIH DOGODKOV
Glavni stan italijanskih Oboroženih sil je objavil dne 3. maja naslednje vojno poročilo:
V Tuniziji delavnost topništva in izvid-niških skupin.
Naši bombniki so uspešno delovali nad zbirališči avtomobilskih sredstev v nasprotnikovem zaledju. V bojih so nemški lovci sestrelili eno sovražno letalo.
Vrhovno poveljništvo nemške vojske je objavilo isti dan naslednje poročilo:
Pri kubanskem mostišču so bili tudi včeraj Sovjeti, ki so napadali v več valovih vrženi nazaj s hudimi izgubami. — Meseca aprila je sovjetsko letalstvo izgubilo 1082 letal. Od teli sta bili 902 letali sestreljeni v letalskih bojih 121 jih je sestrelilo protiletalsko topništvo 16 pa čete kopne vojske in enote vojne mornarice. Ostala so bila uničena na tleh. — Na tuniški fronti so bili krajevni sovražni napadi zavrnjeni deloma v protisunkih. — Pri napadih sovražnih letalskih sil proti nizozemski obali in na zapadno obmejno ozemlje je bilo sestreljenih 11 angleških letal pri treh lastnih izgubah. Nekatera sovražna letala so preletela preteklo noč Vzhodno Prusijo. En bombnik je treščil na zemljo. — V borbi proti angleškim in severnoameriškim pomorskim zvezam je vojna mornarica v mesecu aprilu potopila 63 trgovskih ladij s skupno 423 tisoč br. reg. tonami od katerih so jih podmornice same potopile 415.000, in torpedirale 18 nadaljnjih ladij. Letalstvo je deloma hudo poškodovalo 16 trgovskih ladij. Tudi v borbi proti sovražnim bojnim ladjam sta bili vojna mornarica in letalstvo zelo uspešni. Podmornice so potopile eno letalonosilko, eno križarko, tri rušilee in eno podmornico. Druge nemške pomorske oborožene sile so. uničile dva rušilca, tri podmornice in sedem hitrih čolnov. Letalstvo je potopilo dve podmornici in en hitri čoln. Dva sovražna rušilca, en lovec na podmornice, 11 hitrih čolnov in 1 stražni čoln so bili poškodovani.
Predsednik francoske vlade Pierre Laval je s svojim spremstvom prispel prejšnji četrtek opoldne v Hitlerjev glavni stan. Italijanski državni podtajnik za zunanje zadeve Bastianini je bil prispel tjakaj že prej. Popoldne je Hitler v navzočnosti nemškega zunanjega ministra Ribbertropa in podtajnika Bastianin'ja sprejel Lavala k daljšemu skupnemu razgovoru, ki je trajal tri ure. Hitlerjev razgovor z Lavalom je spadal v okvir razgovorov, ki se vrst .jo zadnje tedne med Hitlerjem ln zastopniki zavezniških držav na strani Osi. Po razgovoru je Laval izjavil novinarjem, da se Francozi pričenjajo zavedati svojega. pravega položaja in so pripravljeni sodelovati aktivno v borbi za obrambo HJvrope.
Nemški minister dr. Gobbcls je v zadnji številki svojega tednika »Das Reich« za-, pisal:
Sredi pomladi 1943. so narodi sil Osi bolj kakor kdaj odločeni, da dosežejo odločilen uspeh, poslužujoč se izredno ugodnih okolišč n, ki so si jih zagotovili ne meneč se za manevre sovražne propagande in ne meneč se za barbarske načine borbe, s katerimi upa nasprotnik spremeniti usodni potek te vojne.
Veleposlanik poljske begunske vlade v Rusiji — itomer — je zapustil 29. aprila zvečer Moskvo
z vsemi člani veleposlaništva. Zdaj odpotuje v London. Zastopstvo poljskih zadev v Rusiji je prevzel ameriški veleposlanik v Moskvi. Kakor smo že zadnjič poročali, je Moskva prekinila vse stike s poljsko vlado generala Sikorskega v Londonu. To je bil udarec ne samo poljski vladi, marveč tudi njenim pokroviteljem Angležem in Ame-račanom. Prekinitev tolmačijo tako, da hoče Moskva reševati poljska vprašanja na lastno pest, ne da bi bila odgovorna zaveznikom. Prekinitev stikov je vzbudila ogromno pozornost zlasti v Ameriki, kjer imajo še eno senzacijo: velikanski štrajk, v katerem se giblje nad pol milijona rudarjev.
gajnik je sporočil, da ima blagajna lepe dohodke. Sklenjeno je bilo, da bo pred društveno pisarno na Galusovem nabrežju izobešena oglasna deska, na kateri bodo rejci razglašali svoje ponudbe za nakup ali prodajo malih živali.
»Polica za male«, ki jo izdaja Knjigarna Tiskovne zadruge, kot izbor otroških slikanic, je v četrti knjižici z »Bibo« dobila vrednega vrstnika svojih okusno opremljenih predhodnikov. »Bibo« je sppsnila ga. Mara Tavčarjeva, g. inž. O. Gaspari pa jo je bogato opremil z lepimi Izvirnimi lesorezi. »Biba« je že s svojo pestro naslovno sliko ln po okusni zunanjosti za otroke zelo privlačna, po vsebini in po umetniški opremi pa gotovo ena najboljših slovenskih slikanic za deco. Ako hočete svojemu otroku pripraviti za binkoštne praznike veselje, mu podarite »Bibo«, za kar vam bo gotovo hvaležen.
Stan gozdar pripoveduje..
(Spom)n na stalna omizje v mirni dobi)
»Ze zopet srečno nazaj z izleta, gospod nad-gozdar? Zelo nas veseli, kako je kaj bilo?« je pozdravil zasebnik Trebušnik k mizi stalnih gostov stopivšega upokojenega gozdarja Lipnika.
»Veliko vam Imam povedati, prigoda na prigodo. toda najprej se moram vsesti in dobiti pivo.«
»Zamočiti morate? O, to bo pa kaka suhoparna prigodba, gospod gozdar?« je kliknil blagajnik
Pobiraj.«
»Kaj? Suhoparna zgodba? Narobe, prav zanimiva! Seveda, o duhovih nimate vi pojma.«
»O duhovih boste pripovedovali?« je vzkliknilo več drugih stalnih gostov. »Zelo smo radovedni.« — Pod mizo so neopaženo drug drugega dregnili, češ: zdajle nas bo pa potegnil!
Ko je gozdar globoko srknil iz vrčka — kar je bila njegova jako lepa navada — je postavil vrček spoštljivo na mizo ln začel pripovedovati:
»Za praznike sem sklenil poleteti v hribe in sem to tudi storil. Dobro opremljen s salamo, konjakom, tobakom ln palico sem se odpravil v planinski obleki na gore. Takoj prvi dan sem dospel na visoko goro — v beležnlcl Imam zapisano, kako se imenuje. Sel sem mimo več planinskih koč, kjer sem povsod počival. Planšarice me niso hotele pustiti stran ln so ml zatrjevale, da je ta dan nesrečen. In prav so imele dekline! Komaj sem korakal nekaj ur naprej, pridrvi plaz — ln ker k sreči ni v vročem poletju velikega snega, je bil pač le bolj zemeljski plaz. Kaj naj napravim, sem si mislil, in začel študirati pravila za gorske vodinke. Iskal sem četrt ure in ničesar našel. Naenkrat mi je pomagal moj veleum. Naslonim se na drevo in se čvrsto uprem na palico. Pri drevesu se je plaz razdelil in zdrknil ob desni in levi mimo mene naprej. Ko sem prisopihal na vrh, je bila tema kakor v rogu. Toda planinsko ža-renje sem videl in nato luno, ki je bila tako blizu, da bi jo lahko z roko dosegel, če bi bilo mogoče. Zvezde so se vrtele vse okoli lune in danes sem čital v gastronomičnem koledarju in vse našel, kako se imenujejo.
Vsedel sem se na tla, pojem nekoliko konjaka ln popijem nekaj salam, dokler se ne domislim, da je na vrhu prep!h, ki po zatrdilu župnika Kneippa ni nič prida. Hitro pospravim svojo kramo in grem spet nazaj. Moja voščilna vžigalica je gorela ravns d* prve koče. Tukaj posedim nekaj časa zunaj na klopi, — so me pač divje koze veselile, kar s« jedle kar z roke. Kmalu bi mi snedle vso salamo. Naenkrat se prikaže velik jelen, — tega rogovitež«. sem že od prej poznal. Urno skočim v koč«, kajti če se že nisem zbal jelena, sem imel pred njegovimi rogovi velik rešpekt. Spal sem, četudi ne prav dobro; da bi me le bila pustila plani Mica pri miru! Seno pač ni žimnica Zato sem že zelo zgodaj vstal in potoval prav hitro navzdol. Vendar je zvonilo že poldne, ko 1 sem dospel r vas. V beležnici imam zapisano, kako se imenuje. Namerim korake v bivšo gostilno in v sedanji hotel, v katerem so krmili ravno
več sto letovičarjev, ki so se vrgli na jedi, kakor zverine v menežariji. Jaz sem dobil samo juho, katere je dovolj ostalo, ker je vrela zraven mesa in so jo nekoliko pobarvali z Maggijem. Za to, kar je stala juha, dobiš drugod pol litra vina ln še nekaj od vodovoda povrhu. Jezil sem se, ker so mi rekli, naj se pri povratku spet oglasim, kakor da bi se že ne vračal. »Gotovo,« sem rekel, »juhe ne pozabim.« Hitro sem šel naprej in se dal prepeljati čez jezero, ki leži slučajno tam — (ime Imam zabeleženo).
Planšarice so mi prav svetovale. Sredi jezera je nastal silen vihar. Čolnar mi je dejal: »Glejte, da ne padete v vodo'« Sam se je tresel v peklenskem strahu. Tudi jaz sem se tresel, a to je prišlo zaradi viharja. V svoji duševni preteklosti se domislim, da sem čital, da olje, zlito na valove, pomiri vihar. Odprem nahrbtnik, vzamem steklenico lasnega olja, vlljem nekaj kapljic v jezero — in glej, takoj je postalo mirno. Srečno smo prispeli do obrežja, čolnar se je lepo zahvalil za mojo rešitev, za kar sem mu plačal dvojno takso. Grem eno uro naprej, dokler nisem čez tri ure dospel do samotne gostilne, ki je stala sredi vasi. Tukaj, si mislim, bo dovolj prostora. Mačko, — nabito polno je bilo Moj čevljar z ženo in petimi deklinami je bil tudi notri. Ubogi sllnavčki so spravili pod streho samo dve gosi in tri svinjske pečenke. Sedaj vem, zakaj so moji škornji vedno krajši, mož mora stroške pri usnju nadomestiti. Jaz sem si prej privoščil jedi, tako da je počil pri gumbih telovnik, pil pa še več, zlasti ker mi je gostilničar izjavil, da je prazna samo še »soba strahov,« ki je sicer na podstrešju, a je zelo prijazna. »Jaz se n'č ne bojim,« sem odvrnil in se dal o polnoči od natakarice vanjo privesti. Menil sem, v tem času morajo biti duhovi že tu, a mi je dejala natakarica: v moderni dobi ne pridejo nikdar tako točno, naj bom le korajžen in če kaj slišim, naj se delam, da spim, potem nič žaiega ne storijo; ako se pa le malo premaknem, sem izgubljen.
Voščim lahko noč in zapišem v beležnico, kar mi je naročila natakarica. Potem pogledam okrog sebe, miza, par stolov in dve postelji, — drugega ni bilo tu nič strašnega. Zaklenem, se vležem ter zaspim — in tedaj se mi vsakokrat pripeti, da nič ne vidim in nič ne slišim, šele, ko se je zdanilo, sem slišal vrata zaškripati in zapreti in zunaj nekoga reči: »Dobro je, da so mestni ljudje neum-nejši od nas.« Skočim iz postelje in hočem za njim, a vrata so bila še vedno zaklenjena. Torej so bili gotovo preklicani strahovi. Kmalu iztak-nem mala vratica, ki so vodila v gornjo izbo in postelja je bila tudi rabljena. Aha! si mislim, strahovi so tu spali in odšli pri gornji izbi. Oblečeni se ln grem v gostilno, kjer je natakarica ravno pospravljala. Ostali so še vsi spali, gostilničar in letoviščarji.
Kako je bilo?« je vprašala natakarica, »ali ste kaj slišali?«
»Nič,« sem jI odgovoril. »Strahovi so najbrže
tudi spali, ker je postelja precej poležana. Neka] minut pred menoj so vstali ln odšli.«
»Poglejte, to se večkrat prigodi. Da bi le kedaj kaj plačali!«
»Bom pa jaz plačal, a le zase, za duhove nič.«
Izvlečem denarnico in natakarica napravi račun, ki je bil precej visok.
»Malo veliko je,« je dejala, »toda mestnih ljudi se nikakor ne moremo odkrlžati, zato moramo nekoliko priviti, tudi za sobo strahov, napitnino sem že vračunala, ako ne daste še kaj posebej.«
Plačal sem ln odšel proti kolodvoru, ki je bil oddaljen le še dve url. Ko sem prišel na kolodvor, so bili vagoni že speti, toda ne na pravi, ampak na levi strani. Takoj stečem k postajenačelniku in mu povem. Mož ln njegovi pisači se ml smejejo v obraz. Mene je to ujezilo in sem rekel: »Hudiča, ali niste čitali, da se prigode vse nesreče na železnici, ker vlaki ne stoje na pravem tiru. Ali ta zunaj stoji na pravem? Ne, na levem.« »Le vstopite,« — je odgovoril postajenačelnik, nič se vam ne bo zgodilo, pravi tir ima danes nedeljski počitek.«
No, si mislim, nič ne bo iz tega, rajši počakam na prihodnji vlak. Komaj pa je vlak odpeljal, pridrvi drugi na tir, ki je praznoval nedeljski počitek. Sedaj so se ml oči odprle — ln hajdl v restavracijo! Izpil sem šest vrčkov piva in snedel šest parov klobas, katere sem videl s prostimi očmi. K sreči je privozil vlak, ko se postal lačen. Vstopil sem, a sem moral lz več vagonov, ker s« sem vstopil, a sem moral iz več vagonov, ker so bili prenapolnjeni. Slednjič sem dobil prostor, lokomotiva je zapiskala in odpeljali smo se domov. Vesel sem, da sedim zopet v svojem kotu, za dolgo časa imam dovolj. Sedaj ste slišali ves moj doživljaj.
Gozdar je krepko potegnil iz sveže prlnešenega vrčka, medtem ko so se njegovi tovariši drug drugega z nogami suvali, češ: »Star je že, toda lagati zna še vedno kakor v svojih najboljših letih.«
Zapisal Jakob Paša.
Obnavljajte naročnino!
Pavlina:
Žrtev ljubezni
Ne samo lepa, tudi prebrisana je bila gospodična Erna! Kadar je vedela, da pride pomožni učitelj od fare na vaško šolo, vselej je na okno v razredu nastavila lep cvetoč klinček. Ko je potem vstopil učitelj Rudi v razred, se je najprej ozrl na okno. Ce je zagledal tam klinček, se je nasmejal kakor otrok, ki mu ponuja mati lepo rdeče jabolko. Konec ure pa se je že bliščal klinček mesto na oknu, v gumbnici učiteljevega novega suknjiča.
Rudi je bil lep fant. Služboval je v prijazni vasici nekje na Slovenskem. Ker je bila fara velika, je moral Rudi sam na petih šolah pomagati pri pouku. Imel je cel teden dovolj posla.
šola, na kateri je poučevala Erna, je bila skoraj dve uri oddaljena od cerkve. Vaščani so zato vsak teden poslali gospodu Rudiju voz, da se ne bi preveč utrudil. Bil! so izjemno ljubeznivi.
Ker je Rudi ostal čez poldne v šoli, je obedoval pri tamkajšnjem nadučitelju. Prvo, ko je stopil v obednlco, je bilo, da je dal povohati klinček gospodični Erni ln ga potem spet vtakn!I v gumbnico. Erna pa se je vselej poredno nasmejala ln postrani pogledala prijaznega tovariša.
Nekega dne sta bila Rudi in Erna še sama v obednlci. Nadučitelj — njen oče— je imel še opraviti v razredu, mati pa je pripravljala v kuhinji obed. Tedaj se obrne Rudi k Erni in jI pravi: »Erna, gospodična Erna, ali veste, zakaj vam dam vsakokrat poduhati nagelj? Prosim, dovolite mi, da vam to povem! Ne veste, kako nestrpno vsakokrat pričakujem dneva, ko moram iti k vam. Zdi se mi, da voznik vedno prepočasi vozi,
kljub temu, da konj vso pot dirja. In potem! Kako nestrpno pričakujem ure, ko stopim v razred! Ce zagledam na oknu klinček, vedite, da sem takrat najsrečnejši človek na svetu. Prva moja pot je h klinčku. Otroci mislijo, da ga duham, jaz pa mu dajem poljube, ki so namenjeni vam, In kadar vam dam poduhati nageljček, zmiraj gledam, da se nedolžna cvetka dotakne vaših ustnic in tako pridejo moji poljubi po cvetici k vam. AH me zdaj razumete, gospodična Erna? Govorite Erna, gospodična Erna!«
Nič ni odgovorila! Oklenila se ga je in mu pritisnila vroč poljub.
Naenkrat se odpro vrata in v sobo stopi nadučitelj. Kakor bi trenil, sta se vsedla vsak na svoj prostor. Zdelo se je obema, da je oče vse videl in vse slišal, zato sta bila oba popolnoma tiho. Toda motila sta se.
Od tistega dneva je Erna še rajši nastavljala nageljček na okno in Rudi si jih je dajal v gumbnico. Otroci so mislili, da imajo gospod učitelj tako radi cvetlice in so mu j'h pridno nosili v šolo.. Toda Rudi se ni dosti zmenil za šopke na mizi, samo klinček na oknu si je vsakokrat odtrgal in odšel. Pred obedom pa ga je dal poduhati Erni tn ta je cvetko vedno poljubila. Rudi je to tudi videl in je bil ves srečen.
Ko je nekoč po Rudijevem pouku odklenila Erna miznico, je našla v njej dehteče pismo, — njegovo pismo. Prihodnjič pa je rajši pustila miznico odprto in je vedno našla notri kakšno darilce. V zahvalo za kiinčke ji je Rudi vsakokrat kaj prinesel. Kadar že nI več vedel, kaj bi jI dal, ji je kupil lepo knjigo in se je na sprednjo stran podpisal: »Svoji boginji poklonil nevredni služabnik — Rudi.«
Spoznavala sta. da se Imata vsak dan rajši, da se — ljubita. Komaj sta čakala, da se spet kje vidita.
Ob torkih je Erna tako težko pričakovala Rudija, ob nedeljah in praznikih pa je učitelj Rud nestrpno gledal skozi okno svoje sobe pri fari kdaj se na cesti prikaže Erna.
Rudi je ob nedeljah vodil pevski zbor pri zgodnji maši. R tej je Erna prišla vsako nedeljo. Naj si je bilo vreme še tako slabo, naj je bila pot še tako blatna ali sneg visok, Erna je gotovo vsako nedeljo in praznik spešila k fari. Hudobn jeziki so govorili da zato, ker rajši pogleda na kor kakor na oltar.
Vstati je morala že ob treh zjutraj. Dolga pot je nI motila. Bolj, ko se je bližala cerkvi, bolj hitro je šla, v svestl si, da skoraj vidi in čuje dragega tovariša. Slednjič je začela tudi ona zahajati na kor. In zdaj jo je marsikatera mati postavila za zgled svoji hčeri rekoč: »Glej! Tako pobožno moraš moliti, kakor gospodična Erna!« Ce bi pa bM kdo mogel pogledata v dušo Erne. bi videl, da se vse njene misli vrtijo okrog Rudija. Vsako njegovb kretnjo je opazila, vedno lepše ji je donel njegov prijetni glas. A včasi ji je bilo tesno, da bi se bila najrajši razjokala.
tr
Ko je obhajal Rudi god, je povabi učiteljstvo onih šol, na katerih je poučeval verouk v svoj« majhno gorico, ki jo je bil nedavno kupil prav po naključju. Tudi Ernin oče se je odzval vabilu. Erna sama bi b'la šla tako rada poleg očeta, toda mati, ki je bila še bolj po starem kopitu odgojena, ni dovolila, češ, da se ne spodobi, da gre ženska k mlademu moškemu v vas. Ker je 'mati imela vedno in povsod odločilno besedo, je morala Erna ostati doma.
»Ženski vestnik
Za kuhingo
Cvetačna jaha je prav okusna po naslednjem receptu: osnaženo in oprano cvetačo skuham v slanem kropu. Ko je mehka, jo odcedim. V kožici naredim prežganje lz ene žlice masti ali presnega masla in žlice moke. Ko porumeni, zalijem s cvetačnim odcedkom ter pustim počas: vreti pol ure. H koncu denem ijotri na posamezne koščke razdeljeno cvetačo. Ko nekoliko zavre, jo dam z zapečenimi koščki kruha na mizo.
U sukanec iz enotne moke. Za vri j v loncu 114 1 vode in jo osoli. Zavreto odstavi in vsuj vanjo 54 1 enotne moke, ki jo kuhaj med večkratnim mešanjem 10 do 12 minut. Nato zlij kuhan: močnik v skledo in ga zabeli z žlico masti, ki si v njej zarumenila pest krušnih drobtin. Namesto zabele lahko priliješ močniku % 1 mleka.
»Mamaliga« se imenuje preprosta, okusna in izdatna jed, ki jo pripraviš takole: skuhaj kakor navadno polente iz enega litra vode in pol litra koruznega zdroba. Ko je kuhano, naloži v poma-zano nepregorno skledo prst na debelo polente, na polento prav tanke rezine mehkega sira, nato zopet polento, sir itd., nazadnje polento. Vse polij z žlico raztopljenega masla ali masti in postavi za 10 minut v pečico, da se zapeče.
Artičoke bi si marsikdo rad privoščil, pa ne ve, kako bi jih pripravil. Zdaj jih je dovolj na trgu, okusno pa jih pripraviš na naslednji način: izberi sveže, trde artičoke na trgu, operi jih in odreži peclje tako, da dobe artičoke dno, da jih lahko postaviš pokonci. Odstrani slabše, male liste okrog peclja. Pri vrhu prireži liste za dober prst, ostale liste pa previdno razširi, da jih ne polomiš, tako da napraviš prostor za nadev. Za nadev vzemi za vsako artičoko dobre pol žlice drobtin v skledico, primešaj za eno žlico drobno zrezane čebule in petršilja, krhelj zmečkanega češnja, nekoliko popra in soli. To dobro premešaj in natresi z žlico med liste artičok. Artičoke potem zloži pokonci v primerno kožico, tesno drugo poleg druge, polij vsako z nekoliko olja, v kožico pa deni toliko mrzle vode, da sega do gornjega roba artičok. Po-krij ln kuhaj na zmernem ognju, da počasi vre. Med kuhanjem zajemi večkrat z žlico sok ter oblivaj artičoke. Ko se vsa voda pokuha, so artičoke gotove. Zloži jih na krožnik pokonci ter ob-lij s sokom, ki ostane v kožici. Daš gorke na mizo; izvrstne so pa tudi mrzle.
Nadevana čebula. Enokomerno debele čebule olupi, lzdolbl in prevrl v slanem kropu. Pripravi sekanico lz mesnih ostankov ali iz svežega mesa. Tej primešaj eno jajce, soli in popra, dobro premešaj in napolni vzdolbene čebule. Zloži jih drugo poleg druge v kožico, oblij z vročo mastjo, zalij nekoliko z juho in drži v pokriti kožici na zmernem ognju.
Povabljenci so se dobro imeli. V nizki hišici sredi gorice so sedeli okrog javorove mize in pili ln peli. Rudi je pridno nosil žlahtno kapljico na mi jo in pomagal peti.. Vsem se je kazal veselega, a nekaj mu je le težilo srce. Mislil je, da pride tudi Erna z očetom. Ko bi bila še ona poleg, to bi bilo veselje! Tako mu je pa bilo kar tesno pri srcu.
Proti večeru so gostje začeli odhajati. Ko je Ernin oče hotel oditi, mu je Rudi zašepetal na uho, naj počaka tako dolgo, da bosta šla sama z gorice. Ubogal je. Posedela sta še, se tovariško pobratila in izpila čašico za slovo.
Nikjer že ni bilo nobenega človeka, ko sta odšla z vrha. Ko jo mahata po cesti, ga prime Rudi za roko in začne: »Veš, dragi moj, dolgo sem se že pripravljal, da ti nekaj povem. Danes sem se odločil za trdno. Prosim, bodi toliko potrpežljiv in poslušaj me.«
»Kar povej, kar ti teži srce!«
»Vedi, da sem do skrajnosti zaljubljen v tvojo Erno! A v domačem kraju me že pet let čaka zaročenka.«
Kakor, da bi kdo nadučitelja udaril po glavi, tako je omahnil nazaj.
»Z drugo zaročen, zaljubljen pa v Erno!?«
»Vedel sem, da se boš temu čudil, pa ne morem pomagati. Premišljeval sem dolgo, komu se naj potožim in izbral sem zato tebe. Ti ne veš, koliko trpim! Ti si njen oče! Ti ml lahko olajšaš moje trpljenje. Dovoli, prosim te, da pobegneva z Erno!«
»Človek, ali si znorel?«
»Zakaj naj bi znorel? Jaz ne morem več živeti brez Erne. Ali je to kaj takega, če se zaročenec zaljubi v drugo? Daj mi Erno! Sla bi potem takoj v druge kraje. Tam bi že dobil kakšno službo,
Kaj moramo vsi
Lahko bi rekli, da je mesec maj — mesec solate. Ne bomo tu na široko razkladali, kolikšnega po, mena je solata za človeško prehrano vobče, po-služili pa se bomo nekaterih podatkov iz letošnjega Gospodinjskega koledarja, ki so v korist ne samo gospodinjam, marveč vsakomur, ki rad uživa solato.
V obliki solate smo pri nas že od nekdaj navajeni uživati surovo zelenjad. To je važno, ker dovajamo organizmu s presno hrano poleg vitaminov še fermente, namreč snovi, ki vplivajo na delovanje stanic. Najbolj koristna je solata, ako jo pripravimo brez soli, ta ji namreč jemlje zdravilno moč. Solato okisamo s kisom ali limono. Kis zdravju ni škodljiv, razen pri ljudeh, katerim sploh škoduje okisana hrana, ker bolujejo na želodcu.
Solata ne sine zginiti 7, jedilnika. Nasprotno, ako je le mogoče, jo dnevno vsaj enkrat niivajmo!
Drobni nasveti
Ce pečemo narastke v porcelanastih skledah, jih postavimo na pekač, da ne pokajo in jih tudi laže premikamo.
Iz tapCciian;h stolov in zof iztePi na hodniku ali dvorišču prali, izbriši jih z vlažno krpo tudi spodaj pod prožnimi peresi, preglej vse natančno glede mrčesa ter jih končno »krtači. Mastne lise odstraniš z terpentinovim cvetom, vse druge madeže pa s tekočino iz dveh delov špirita in enega dela deževnice.
Da ostanejo parketna tla iz trdega lesa svetla in lepa, jih je treba skrbno likati s krtačami in brisati z mehkimi krpami. Kadar se je prah preveč zajedel v tla, iih odrgni z jeklenima stružki; dignuti i-a moraS vodno v isLi smeri, kakor leže deščice, da ne razpraskaš tal. Delo je jako zamudno, a se izplača. Ce je v parketih kak masten madež, ga odstrani z bencinom ali s terpentinovim cvetom.
Črnilo spraviš i/, parketnih in tudi iz mehkih tal z limonovim sokom, ki mu prideni soli ali pa z mokro ščavno soljo. Seveda treba potem parketna tla na onem mestu namazati z vožči-iom ter jih zlikat; s krtačo, mehka tla pa pomiti z vročim lugom.
Zelo umazane parkete pomij s prav vročim lugom in izplakni s čisto vodo. Zgoditi pa se sme to le poredko in v skrajni potrebi, ker vsako pomivanje tal nekoliko potemni parkete. Pomita tla se morajo sušiti najmanje 24 ur, potem šele jih namaži in zlikaj. — Najboljše voščilo za parketna tla &i pripravi sama takole: v staro pločevinasto ali lončeno posodo stresi 10 dek nastrganega belega voska; nanj nalij l ter bencina. To postavi na gorko. a ne na odprt štedilnik, da se popolnoma raztopi in mazilo je gotovo —
Ce likaš tla s krtačo, jih je treba potem še zbrisati z mehko krpa — Zelo zaprašena tla zbriši — preden jih pometaš, s cunjo, ki jo nekoliko omoči s petrolejem. Tako pobereš ves prah in ga ne podiš v zrak.
da bi se Erni ne godilo slabo. Glej, te roke so dovolj močne, lahko bodo preživele oba. Samo reci, da dovoliš in vso stvar spravim v tek.«
»Veš, dragi prijatelj, vse ti naredim, samo tega ne. Ali si nič ne predstavljaš, kako bi ljudje o tebi sodili in kako bi zapuščenka trpela?«
»Ne morem pomagati. L,ji;; ezen no	nope-
nih ovir. še enkrat te prosim, odloči se!«
»Ne in ne in stokrat ne!« mu zakliče nad-učitelj.
»Je to tvoja zadnja beseda?«
»Da, zadnja!«
»Lahko noč!«
»Lahko noč!«
Razšla sta se. Vsak ji- ~av:l na nasprotno stran.
*
Bližal se je predpust. Tisto leto je bil zelo kratek. Ljudje pravijo, da se takrat pomožijo samo grda dekleta, ker ženini nimajo časa izbirati. Tudi Erna bi se bila morala tisto leto 'možiti. Rudi pa na svojo ženitev sploh ni mislil.
Zdaj je pogosteje pomagal na neki drugi šoli. Tamkajšnji nadučitelj je pa Imel navado, da je gosta najprej po novicah vprašal ln tako prvi izvedel vsako novico.
»Kaj je novega?« vpraša pred pustom Rudija.
»Nič ne vem!«
»Letos boš pa šel na gostijo!«
»Jaz na gostijo? Na čigavo?«
»Kaj še ne veš? Učiteljica Erna se bo možila!«
Tega Rudi kar ni mogel verjeti. Različne misli so se mu podile po glavi: »Torej zato ni njen oče dovolil bega, ker je že Imela drugega?! Pa ml ni nihče nič omenil o tem! Sama se je kazala nasproti meni kakor bi ljubila samo mene — pripravljala mi je na okno nageljčke — za hrbtom pa je ljubila drugega?! Jaz norec, sem verjel
vedeti o solati?
Solata pospešuje čiščenje krvi ln poživlja ape-tit. Zato jo uživajmo pozimi kakor tudi poleti* Ako je skrbno pripravljena, se je sploh ne morimo naveličati.
Poleg glavnate solate, endivije, motovllca, be-rivke, regrata in kreše uporabljamo za solato tudi drobno zrezan presni ohrovt, zelje in redkvo, ki jih dobro prebavljamo. Pa tudi iz kuhane pese, kolerabe, zelene, pastinaka, krompkirja ali fižola pripravljamo odlično ln priljubljeno solato. Lahko pa tudi mešamo razne navedene zelenjadi, jih pripravimo kot solato in jih okusno postavimo na mizo.
Ker uživamo solato zlasti snrovo, je zelo važno, da jo dobro operetno. Navadno gospodinje solate ne operejo pravilno. Zato pomnimo sledeče:
Na solati in na vsaki zelenjavi se drže drobna jajčeca črvov in druga nesnaga, zlasti ako zelenjavo zalivamo z gnojnico. Ta jajčeca se pri pranju ločijo od solate ln plavajo vrh vode. Ako solato dvignemo iz vode, se jajčeca spet oprimejo solate. Zato morabo solato, potem, ko smo jo na tekoči vodi oprali, pustiti malo časa v vodi, da jajčeca ln morebitna druga nesnaga priplava na površino vode, katero potem odlljemo z nesnago vred. Pe-remo otrebljeno solato, vendar jo zrežemo na drobnejše koščke šele potem, ko je oprana, da ji voda ne vzame rudninskih in zdravilnih snovi.
Solata mora biti skrbno pripravljena. Saj vemo, da si naše gospodinje vedo pomagati. Z oljem znajo varčevati in so včasih celo brez njega.
V ta namen pripravljajo razne zabele ali omake, ki jih dajejo na solato. Naj navede* mo naslednje primere:
1.	Stepemo rumenjak z žlico gorčice ln vlijemo kisa.
2.	Sok limone zmešamo z vodo in primešamo kislemu mleku, pinjenemu mleku ali smetani.
3.	Žličko olja, žlico gorčice in kis zmešamo ln uporabljamo za pripravo solate.
4.	Solatno omako si lahko pripravimo tudi na zalogo po naslednjem receptu: sesekljaj 15 dkg oliv, 15 dkg paradižnikove mezge, 15 dkg gorčice, 1 amisam prašek, 1 žlico soli, 1 osminko olja, % 1 kisa in 1 liter vode daj vse skupaj dve minuti prevreti ln potem ohladiti. Pred uporabo premešaj.
5.	Dva rumenjaka vmešamo v 5 dkg gorčice, prilijemo k zmešanemu eno osminko olja, ločeno prekuhamo M 1 vode in pol litra kisa ter to med mešanjem počasi prilivamo rumenjakoma.
6.	Poceni nadomestilo za olje pripravimo slednjič še takole: zvečer namočimo 12 dkg lanenega semena na 1 liter vode, drugi dan pridamo Z žlici soli in 2 žlici kisa, kuhamo 20 minut, toplo precedimo in pridamo eno osminko litra olja. Pred vsako uporabo mešanico dobro stresemo.
V	splošnem veljajo za pripravljanje solate naslednja pravila:
1.	Bodi razkošen in vzemi mnogo solate!
2.	Bodi previden pri uporabi kisa!
3.	Bodi varčen, ko daješ olja!
4.	Bodi skop in pridaj le malo soli!
m—————amream^.' •- »-
v njeno ljubav! Zahvalim te, Gospod, da se mi še ni treba ženiti!«
Kar ustrašil se- je. Skoraj je začel glasno misliti!
»Koga pa misli vzeti?« je naposled vprašal.
»Nekega uradnika v mestu. Saj se še ne poznata dolgo, kakor povsod, tako tudi tukaj letos hitijo, ker je kratek predpust.«
Rudi je umolknil in odšel v šolo. Nič se mu ni ljubilo poučevati.
Vso noč potem ni zatisnil očesa. Čakal je, komaj je čakal, da pride torek, ko se popelje zopet v vas, kjer prebiva Erna. Tokrat pa ni mislil ne na nageljček, ne na Erno! Hotel se je tja pripeljati, jim povedati resnico v obraz in potem končati življenje za vselej. Saj polovico njegovega življenja so že itak uničili drugi. Kaj mu je bilo še za ostalo! Bolje Je, da se spravi s poti, kakor pa dela napotje drugim.
V	torek opoldne, ko so vsi sedeli za mizo, je Rudi vstal, vzel čašo vina v roko in začel: »Zahvaljujem se vam vsem za veliko uslugo, ki ste mi jo storili, da ste me vzeli vsak teden opoldne v svojo sredo! Bog naj vam poplača ves trud stoterno! Obenem pa dovolite, da napi jem nevesti, gospodični Erni. Zelo me žalosti, da sem fiele po drugih izvedel resnico. Mislil sem, da je Erna naklonjena samo meni, a za hrbtom je imela drugega. želim vam, gospodična Erna, da boste v živ- • 1 jen ju bolj srečni, kakor jaz! želim vam, da bi vas vaš mož ne tiral tako v obup, kakor ste vi mene. Torej še enkrat: Živela!«
Izpil je v dušku kupico vina, vzel klobuk in odšel. Preden so se domači zavedli, je že drdral voz po cesti. Kmalu jim je izginil izpred oči. Naročil je vozniku, naj ga zapelje na bližnji kolo-
Njena mala nezvestoba

Kako naglo teče življenje, si je mislila. Leto dni zakona z Ivanom je preteklo kakor voda. tfikoli bi ne bila verjela, da si bosta postala tako hitro drug drugemu vsakdanja. Saj sta se vendar imela resnično rada, preden sta se vzela. In zdaj ?
Ni le njena krivda, da je med njima tako. Tudi on je bil zadnji čas čemeren in razdražen. To, da je res po golem naključju srečala pred nekaj dnevi Borisa, ki ga je poznala že iz davnih dekliških let, nič ne pomeni — tudi to ne, da je Sla Se potem nekajkrat z njim na izprehod.
Sicer pa je to niti malo ni veselilo. Toda če bo Ivan doma vedno le godrnjal, bo res dosti rajši hodila na izprehod z Borisom, ki je bolj zanimiv in zabaven. Cemu bi bila zaprta doma z Ivanom ?
Zadnjič ji je Boris priznal, da je bil že davno brezupno vanjo zaljubljen. Takrat seveda ni vedel, kaj ga vabi in vleče k njej... Zdaj pa to ve... In ko bi bila neomožena, bi se takoj oženil z njo. Žalostno je, če je človek cele dneve sam. Ko bi Imel takšno veselo in lepo ženko, kako bi se mu svet izjasnil! Ves dan bi jo nosil na rokah.
In prav za danes popoldne je imela izgovorjen sestanek z njim. Zato je rekla Ivanu, ko je kmalu po kosilu odhajala z doma, na videz čisto mirno:
»Grem k mami in bom tam tudi večerjala, torej ne čakaj name. Imam svoje ključe, če hočeš kam Iti.«
»Pa kdaj prideš — ali Imaš hišni ključ?« ji je rekel čemerno.
»Preden zaklenejo, bom gotovo doma,« je odgovorila in odšla. Opazila je seveda, da mu to mrzi, toda ni se utegnila več zadrževati — saj pride itak prepozno k sestanku.
Vse je dobro premislila Mame ne bo vse popoldne doma, če bi jo tam Ivan morda slučajno iskal. K večerji pa pojde res tja. Mami poreče, da se Ivanu ni dalo Iti z njo. In preden zaklenejo hišna vrata, bo že spet doma.
Sicer pa Ivana pozna; vso nedeljo bo čepel doma, Ima uradno delo za ponedeljek. Ta čas imajo v uradu dela čez glavo. Kolikokrat mora tudi med tednom delati čez čas. Zato je menda tako slabe volje.
Toda takoj je pozabila nanj, ko je zagledala Borisa. Prišel ji je vesel naproti in šla je z njim tako, kakor je hodila z možem, preden sta se vzela. Sla sta po ulicah, polnih ljudi. Bilo je tako lepo. Prvič je jasno občutila, da je zakon spona. Lepo bi ji bilo, ko bi se ne bala, da Jo kdo spozna Morda kdo izmed Ivanovih znancev. Povsod je toliko ljudi. Vsa se je tresla, da bi je kdo ne videl z Borisom.
Pregovorila je Borisa in šla sta v gostilno, kjer ni bilo skoraj nikogar. Tu je bila vsaj varna pred radovednimi pogledi. Odleglo ji je, toda nastala je druga težava. Boris je bil v gostilni brez prič čedalje bolj napadljiv. Čutila je, da tudi sama zmeraj bolj gori. Oblila jo je rdečica, vrtelo se ji je po glavi. Ne, ne, branila se Je.
Sklenila je, da se rajši vrne na promenado.
Ko je stopila na ulico, je videla, da je bil zrak v gostilni zatohel ln da veje zunaj hladna sapica. Nekoliko se je pomirila, a spet se ji je vrnil
strah, da bi utegnila srečati kakega Ivanovega znanca.
Ko se Je zdaj spomnila nanj, se ji je zasmilil. Ivan ji ni prav ničesar storil, in ona ga muči. Spokorno se je spomnila na njegovo ljubezen. Kako nežno jo je ljubil, ko sta se pred poroko izprehajala. Ljubil jo je kakor brhko cvetlico.., Ljubil jo je kakor svoje najdražje bitje — ljubil jo je bolj ko samega sebe. Vsako najmanjšo željo ji je skušal izpolniti. Bil ji je preveč, preveč dober, ona pa dela zdaj to samo zato, ker je zadnji čas slabe volje. Tako ga plačuje! Sram jo je bilo, ker je tako malenkostna — sebična.
MoJ Bog! Ivan je tudi samo človek ln ne more biti zmerom vesel, zlasti če ga kaj teži. Ah, ubogi Ivan — moj najdražji Ivan... V svojem srcu je hipoma našla svojo staro ljubezen do njega.
Pogledala je na uro ter se opravičila Borisu,
češ da mora iti & mož jo bo čakal. Ne, res, mora iti. Zaman jo je pregovarjal — pomignila mu je Se z roko iz tramvaja — potem pa je mislila samo Se na Ivana.
Kako jo ima rad — mora ga odškodovatl za to malo nezvestobo. Tako bo ljubka, tako nežna.,. Vrnila se mu bo kakor njegova najslajša punčka — spokorno se mu bo izpovedala. Prosila ga bo za odpuščanje — prisegla mu bo. da ne stori tega nikoli več, in gotovo Ji bo odpustil.
Ko je stopala v hišo, je pomislila, kako bo vesel, da se je vrnila. Da, veselo ga bo iznenadila — mu skočila okrog vratu ter ga poljubljala, poljubljala... Prav tiho se je prikradla k njegovi sobi, potem pa vsa vesela zakričala ln odprla vrata. Dva krika sta ji hkrati odgovorila. Dva krika resničnega iznenadenja. Eden iz ust Ivana in drugi iz ust njegove ljubice.
(Po F. Boutepu)
Izbira živali za pleme
Zelo težavno je izbrati dobro mlečno kravo, ko mora še dojiti tele, ali pa za delo zelo sposobno kobilo.
Cesto se zgodi, da je žival, ki je bila v mladosti pripravna, postala pozneje majhna in skoraj zanič. Temu nasproti se dogaja, da se žival, v mladosti okorna in na visokih nogah, razvije pozneje v dobro zbočeno in koristno žival.
Pri izberi mlade živali je treba zlasti obrniti pažnjo na dobro postavo in produktivnost staršev. To laže storimo z izbiro mlade živali kakor z izbiro odrasle. Stare živali imajo pogosto kake nedostatke, ki pa sploh ne pridejo v poštev. Tako na primer pri stari mlečni kravi vpognjeni hrbet ne predstavlja napake. Slabosti nog konja, ki je veliko delal, ne moremo imeti za napako. Stara krava da manj mleka ko mlada, toda če je ta krava svoj čas dajala zadostno količino mleka, je dobro dobiti od nje tele. Ce žival iz kakega vzroka kak čas ni dosti produktivna, ne pomeni, da moramo žival odkloniti za pleme.
Pri izberi živali za pleme moramo predvsem gledati na to, kaj Je žival dajala ali kaj je sposobna dati v bodoče. Pri izberi živali za pleme je treba gledati, da ima samec dobre moške znake ln da bo mati imela dobre ženske znake. Samec je običajno bolj grob ko mati, bolj energičen in živahen. Biki imajo bolj razvito čelo, kratke in v spodnjem delu debele rogove, žrebec je navadno nekoliko krajši od kobile; vrat njegov je debelejš.i Ovnova glava ima bolj grbast nos kakor glava ovce. Krava, ki je po svojem skladu podobna biku, ali žrebec, ki je podoben skopljenemu konju, bosta slaba producenta. Glavno pažnjo pri izbiri živali za pleme je treba obrniti na samca, ker preko njega laže in hitreje Izvedemo izboljšanje živalskih lastnosti. Žrebec, bik, oven in prašič imajo več vpliva na potomstvo kakor samice. V istem času pripravi samec veliko več potomstva ko samica. Zato od samca več zahtevamo pri izberi za pleme. Samce je tudi laže izbirati za ple-
me, ker večina njih se itak izloči iz plemenjenja ln se skopi (kastrira).
Zato je za dobrega gospodarja najboljše in najcenejše, če izboljša svoje živali s samci, ki jih izbira v lastnem gospodarstvu ali ki jih dobi z vzornih gospodarstev. Kar se tiče še ne odraslih živali, moramo upoštevati, da je mlada žival vedno bolj visokonoga in dolga in tako široka in globoka ko odrasla Mlade živali rastejo v začetku predvsem v višino, nato v dolžino in v zadnji dobi v širino in globino. Gospodar mora pogosto misliti o tem, kolikšnega pomena so ene ln druge bolezni pri izbiri živali za pleme. Kak kostni na-rastek ali mehur v sklepih, ki je nastal od poškodbe, ne zniža vrednosti živali za pleme. Take napake konja, kakršne so mehur v sklepih, ašat-krak ln štrapacirane noge, pa znižujejo vrednost konja za pleme. Te napake se v potomstvu v začetku ne vidijo, toda se lahko pozneje pojavijo kot bolezen, žival, ki je bolehala za nalezljivimi boleznimi (smolika in bramor) in če te n'so pustile slabih posledic, je popolnoma godna za pleme. Pri izbiri živali za pleme je treba še zlasti paziti na to, ali morda ne boleha na spolnih organih. Ako takšno žival pustimo za pleme, lahko z njo okužimo tudi ostale živali.
X Vitamini v zelenjavnih listih. Na podlagi raziskovanj, ki so jih učenjaki izvedli v zadnjem času, so ugotovili, da listi razne zelenjave, ki jih dozdaj po veliki večini mečemo med odpadke, vsebujejo za človekov organizem zelo koristne snovi, velike količine vitaminov. V stotih gramih cvetače so raziskovalci našli 12.500 mednarodnih enot vitamina A. Brstična zelenjava, špinača, repa in korenček vsebujejo na vsakih sto gramov po 10.000 enot, salata in por po 8.000, paradižnik 1.600, svež fižol in grah pa po 500 enot. Treba je opozoriti na dejstvo, da človeško telo potrebuje vsak dan približno 5.000 takšnih enot vitamina A.
dvor. Tam si je kupil vozni listek 2. razreda do Pontebe in vstopil v vlak.
Sprevodnik mu je odkazal prazen kupč. Ker je bila vožnja dolga, se je Rudi vlegel na klop in začel premišljevati. Vse njegovo življenje mu je stopilo zdaj pred oči. Iz vsega pa je spoznal, da ga je svet vedno varal. Kdo je imel kaj usmiljenja znjim? Nihče! Se celo Erna, o kateri je mislil, da je najbolj plemenito bitje na svetu, se je norčevala iz njega. Cisto gotovo, da je povedala svojemu ženinu povest o »zaljubljenem« tovarišu-zaročencu in ta jo bo raztrobil dalje. Kamor bi prišel, povsod se mu bodo smejali in ga imenovali »zaljubljeni ženin«. Tega ne bi mogel prenesti. Rajši si konča življenje! Toda ljudje ne smejo vedeti, da je šel sam v smrt. Erna bi se potem še bolj smejala, češ, tako je bil zaljubljen v mene, da se je zaradi mene usmrtil! Tja vPontebo hoče Iti! Ko Je bil pred več leti tamkaj, mu je ondotna okolica zelo ugajala. Na desno in levo se vzdigu-jejo gore, sredi med njimi pa teče potok Ponte-bana. Nad potokom, visoko gori, se vije ozka pot v gore. Tje gor, po tisti poti bo Sel. Naredil bo, kakor da bi mu je spodrsnilo, padel bo v prepad
—	in dalje v Pontebano. Smrt bo gotova! Ce se ne ubije na skalah, na katere bo priletel, pa utone
—	že nezavesten v globokem potoku. Kdo si bo potem mislil, da je storil samomor!? Nihče! Posebno, če mu ravno vpričo ljudi »izpodrsne«.
Bil je lep dan, ko je korakal Rudi po precej strmem pobočju nad Potebano. Sonce je Izvabilo mnogo ljubiteljev narave v gore. Saj je bilo tukaj res krasno! Ali kaj je bila Rudiju zdaj krasota mar! Mislil je samo na svojo nesrečo. Malo ga je streslo, ko se je spomnil, da bo v kratkem času kot mrtvec plaval v potoku. Pa hitro se je otresel teh misli. Opogumil se je in stopal dalje. Ko se
mu je zdelo dovolj visoko, je hotel storiti svoj sklep. Ravno so se za oglom prikazali turisti. Rudi se je malo obrnil, naredil, kakor bi mu spodrsnilo — in že se je kotalil po skalah in padel v globoki potok. Komaj so bili turisti zagledali na poti mladega izletnika, že jim iz izginil izpred oči. Kakor bi trenil, tako hitro se je zvrnil v globino. Sodili so, da je tukaj vsaka pomoč brezuspešna. Toda prišedši v dolino so slišali, da so tamkajšnji prebivalci oteli iz objema valov močno potolčenega, nezavestnega ponesrečenca.
Listine, ki jih je imel s seboj so pričale, da je njih imejitelj Rudi Dobnik z Dolenjskega. Medtem, ko so ga negovali ln vračali v življenje, so obenem pismeno obvestili njegpve svojce o nesreči. Prva, ki je prihitela k Rudiju, ga objokovala, negovala in ga posledijč ljubeče spravila domov, je bila njegova zaročenka Francka. Pet let ga je čakala, pa Je rada potrpela Se tiste tedne velikega posta, v katerih je Rudi okreval. Na veliki ponedeljek sta pa stopila pred oltar. Rudi je dal slovo učiteljski službi in zdaj zadovoljen kme-tuje na lepem domu svoje ljubeznive ženke.
Boris Jurjev:
Beg z dama
(Spomin na dijaška leta)
Vesel sem zapustil kraj svojega nesrečnega rojstva. Vedno gostejša je postajala tema. Hvala Bogu! Obrnil sem tem pikolovcem profesorskim hrbet. Ali bo doma jok ln vik, ko bodo videli, da se ne bom več vrnil. A, vrata gimnazije! Ti sivi, umazan les, ne boš več gledal svoj žrtve, — mene! Zdaj je moj gospodar le nebo nad menoj in zelena dolina, po kateri hodim.
»He, gospod razrednik! Radoveden sem, kdaj mi boš spet očitaval: ves mesec ste prešpricali! | Nikoli več. Rajši grem za hlapca, kakor še enkrat , v šolo!«
To so bile moje misli, ko sem kot drugošolec ! zapuščal kraje svojega neznanskega trpljenja ter sem bil namenjen novim doživljajem naproti.
Ko je končala šola, sem prijel aktovko s knji-! gami in jo prodal prvemu starinarju za bore tri-i najst novčičev. Kaj pa hočem knjige učenosti no-| siti še seboj! Od očeta sem si izposodil nekaj . stotakov, seveda tako, da oče o tem posojilu ni j nič vedel. Zelo mirne duše ln veselega srca sem toraj koračil po mraku proti hribom. V mislih ' sem se že videl kot Robinzon Cruzoe: s starim ! samokresom, ki sem ga kupil od sošolca Janeza ; za pet novcev, bom streljal razne divje in strašne živali s lesketajočimi očmi. Vtaknil sem roke v ! žepe. Zažvižgal sem neko na moč bedno popevko, i ki sem se je bil naučil od višješolcev. Primerjal sem se s kraljem: Nihče nima pravice, da bi mi dal ukor, nihče nima pravico, da bi me zlasal, kakor me je včasih ode ob slabem uspehu v šoli.
V daljavi sem opazil prve svetle pikice. Tam je vas. Pospešil sem korake v medlo noč. Se dokaj hitro sem premagal vse klance in obstal pred kočo bogatega ln premožnega kmeta Srce se mi je ponosno Sirilo ob misli, da bom zdaj jedel težki prislužek svojih žuljev. Sele na stara leta pridem spet pred očeta in mu prinesem nekaj denarja: »Na, oče, tole za sivo starost!« In mi bo hvaležen.
Potrkal sem na vrata. Nekaj udarcev s pestjo in hlapec mi je prišel odpirat. Grobo me je na-hrulil, kaj ga motim pri večerji. Le kaj si hlapec i domišlja! Naravnost neumno! Pa me še vpraša, I kaj hočem! O, kmečko tcslo! Jezen sem dedca
STRAN 0.
tih-Mi-n' ■ -■ l vm
Bliskovito s® danes razširjajo novice

Morsejeva abeceda je danes najbolj razširjeno sredstvo za prenos novic bodisi brezžično ali s pomočjo žice. Pika. črta. pika: na tem preprostem zaporedju temelji že celo stoletje brzojavno poš ljanje novic iz kraja v kraj Zares, že sto let je minilo, odkar se je Morse, ki je bil doma iz Severne Amerike, predstavil svetu s to duhovito iznajdbo. Danes lahko s pomočjo Her-zovih valov dosežemo, da naše besede v dobri sekund; sedemkrat pridejo okoli zemlje. Pred sto leti smo bili še zelo daleč od tako naglega prenašanja novic. V teku zadnjih sto let pa se je prav tehnika prenašanja novic čudovito izpopolnila. saj smo dosegli tako hitrost, o kakršni se našim prednikom niti sanjalo ni.
Pa poglejmo, kako ^o se ljudje nekdaj obveščali. Ce je rimski cesar hotel dati svojim ko-hortam v Španiji, Galiji, Mali Aziji ali v Germani i i kako važno naročilo, se je moral poslu-žtti štafete. V krajih, kjer so bile dobre ceste, so štafetni tekači v enem dnevu prenesli kako vest v 120 milj oddaljeni kraj. kar je približno 180 km. Sam Julij Cezar je prišel od Rima do Rodana — pot, ki je dolga okrog 1200 km — v 8 dneh.
Pozneje so Rimljani uporabljali v te namene tudi konje, ki so morali biti dobri tekači. Država je za tako prenašanje novic morala plačevati lepe denarje. Samo upravitelj rimske pošte je dobival letno 1J0 tisoč sesterc. vsota, ki bi zadostovala za zgraditev miljo dolge ceste.
Kar zadeva prenašanja novic, so bili divjaki iz afriških pragozdov dosti pred starimi Rimljani. Oni »o se namreč posluževali in se še tudi sedaj poslužujejo zvočnih signalov in to s pomočjo posebnih bobnov. Njihovi bobni so narejeni iz votlih štorov, ki so dolgi kakih sto-devetdeset centimetrov in imajo eno ali dve po-dolžni špranji. Zvok teh bobnov se sliši celo aOkm daleč. Zaporedje na ta način oddanih glasov tvor; neko vrsto »morsejeve« abecede, ki ni sestavljena ie črk, ampak iz besed.
£000 km na uro!
Da a< ustvarimo približno sliko hitrosti, ki so jo afriška plemena dosegla s tem načinom prenašanja novic, zadostuje tale primer: moštvo vojakov-belcev se je izkrcalo na zahodni obali Afrike. Dve uri nato je prišla vest o izkrcanju že k plemenom na vzhodni afriški obali. V dveh urah je torej novica prišla čez vso Afriko, kar je več ko 4000 km. Dva tisoč kilometrov na uro! Za sistem, ki so ga poznali divjaki, to ni slabo. Ni torej pretirano, če trdimo, da so bili divjaki v nekem smislu izumitelji morsejeve abecede.
Zelo hiter je bil tudi optični način prenašanja poročil, kj so ga poznali že Grki. Vsaka lega luči je mačila kako črko iz abecede. To je bil sistem, kakršnega so uporabljali tudi mornarji.
Perzijski kralj Kserks je za iste namene uporabljal sužnje. Te je v enakih razdaljah drug od drugega postavil ob cestah. Ce je hotel po-sati komu kako naročilo, ga je povedal prvemu od teh sužnjev, ta ga je sporočil svojemu sosedu in to je šlo tako dolgo, dokler ni prišlo na-
ročilo oziroma poročiio v kraj. kamoir je bilo namenjeno. Vako prenašanje je bilo tridesetkrat hitrejše, kakor če bi jih prenašali najboljši sli.
Poseben način prenašanja novic je uvedel De-mokrit, in sicer s pomočjo posebn.h palic.
V Nemčiji in v glavnem v vseh severnih deželah optične signalizacije na splošno niso bile v rabi. in to najbrž zaradi slabe vidljivosti, ki jo je treba pripisovati vremenu. V začetku preteklega stoletja so začeli delatj posebne optične naprave. Te so uporabljali izključno le za voj-
sko in mornarico. Za zasebnike je bilo pošiljanje brzojavk s pomočjo teh naprav zelo drago.
Dolžina sedanjih brzojavnih kabiov — lt-kratni obseg zemlje
Odločilen korak v tehniki pošiljanja novic je bil narejen z iznajdbo električnega brzojavlja-nja in morsejeve abecede in tega je zdaj sto let. Uporaba Herzovih valov in radioteiegrafije je prinesla zadnji in temeljni napredek, ne da bi odstranila ali spodrinila žično brzojavljanje. Danes je mreža vseh brzojavnih kablov na svetu dosegla do.žino 650 tisoč kilometrov, kar je šti-rinajstkratnj obseg zemlje.
Nove nemške podmornice - cisterne
Noč in dan poteka delo po nemških ladjedelnicah, ki kar tekmujejo med seboj, kako bi podmornicam, ki se tako zmagovito vojskujejo, dali
še večje možnosti za dosego njihovih ciljev. V vedno večjem številu so se letos začele pojavljati na Atlantiku prostorne petrolejske podmornice. Nemško vojna mornarica je s svojimi podmornl-cami-cisternaml postavilo toliko plavajočih pomorskih oskrbovališč, kakor si jih ne more zgraditi nobena druga država na svetu.
Nove nemške podmoruice-cisterne, v celoti rešujejo najpomembnejše naloge glede oskrbovanja drugih ladij z vsemi mogočimi potrebščinami. Tako na primer oskrbujejo bojne podmornice z novimi torpedi, če so prejšnja pri napadih na sovražne ladje že porabile. Vozijo pa jim potem tudi druge potrebščine, predvsem hrano za pod-morniške posadke ter bencin, če ga je takšna bojna podmornica že toliko porabila, da ne bi mogla več priplutl nazaj domov. Taka podmorni-ca-cisterna hiti od podmornice do podmornice kakor kak »plavajoči hotel«, ki išče svoje goste, da bi jim postregel.
Podniornice-cisterne, pravijo, so zelo duhovito zgrajene in so pri njih graditvi računali z vsemi mogočimi nevšečnostmi. Tudi tedaj, kadar je morje hudo nemirno, podmornice-cisterne lahko naglo vzdržujejo zvezo z bojnimi podmornicami. S seboj lahko vozijo velike množine bencina, ln ga včasih po cele ure pretakajo sredi oceana na bojne podmornice. Ce se pri tem zalagajanju z dragocenim gorivom prikaže na obzorju kakšen sovražnikov rušilec aH letalo, se obe podmornici naglo spustita v globino in nadaljujeta s pretakanjem bencina, dokler to delo ni povsem opravljeno in gre potem podmornica-cisterna iskat svojega »naslednjega gosta«. Posadki na sovražnikovi ladji ali letalu se n!ti ne sanja dne. da je v bližini, komaj nekaj metrov pod morsko površino mogočno oporišče za nemške ladje.
Takšne nove podmornice-cisterne lahko omogočijo tudi popravljanja poškodovanih bojnih podmornic kar daleč zunaj na odprtem morju. Z njimi potujejo tudi zdravniki, ki zunaj na morju pregledujejo bolnike in ranjence z bojnih podmornic. če je njihovo zdravstveno stanje težko, jih naglo odpeljejo domov v bolnišnico.
Bojne podmornice potemtakem niso prav nič navezane na kakršno koli oskrbovališče ob morski
obali ter lahko po več tednov ostanejo zunaj na bojnem področju, oddaljenem milje in milje od domovine, dokler tudi slednja med njimi ne doseže svojega cilja.
Z iznajdbo podmornic-cistern je vojskovanje a podmornicami na odprtem morju dobilo še dokaj večjo veljavo, kakor jo je imelo doslej, saj bojne podmornice lahko neprimerno dlje zdrže v oddaljenih vodah, kakor pa bi, če bi bile navezane samo na oskrbovališča ob domači obali.
Domače zdravilne rastline
Kako jih nabiramo in sušimo U. OPIS VAŽNEJŠIH ZDRAVILNIH RASTLIN 2. Rrdnja
ali kokovičnik raste po visokem svetu, najrajše po košenicah, pa tudi po svetlih gozdih. Narodu je že od nekdaj znana zdravilna rastlina; v raznih namakah jo rabijo za obkladke le izpiranje ran. Po raznih krajih jo različno Imenujejo, n. pr. mo-ravka, zlatenica, solnčna roža, sv. Antona rofca, črvivec, hribovski koren, pa tudi njen lekarniški naziv »arnika« je splošno znan.
Brdnja zraste do 60 cm visoko. Koreniko ima valjasto, do 10 cm dolgo in 3—5 mm debelo. Pri-talni listi so jajčasti in celorobi, navadno petero-žilnatl in stoje zvezdasto v krogu. Steblo je pokončno, kratko kocinasto, enojno ali pa ima 2 do 4 stranske odrastke. Steblo nosi eno dvojico ali dve nasprotnih, suličastih listov. Cveti so poma-rančasto rumeni ln stisnjeni v skupni košek. Ob-krajni so jezičasti in jih je okoli 20, notranji pa so cevastl in jih je do 50 ali še več.
Od brdnje nabiramo cvete, liste in koreaike. Cvete in liste (pritalne) beremo obenem ob jasnih dneh, in sicer potem, ko je rosa popolnoma izginila. Razjedenlh listov ne nabiraj, da ne eane-seš še med zdravo cvetje mrčesa, ki lahko uniči vso zalogo. Brdnjo smemo sušiti na solncu ali na peči. Priporočljivo je, posušeno cvetje v ponvi nad ognjem za hip segreti, da pomorimo morebitne zajedavce. Kot cvetje nabiramo cele koške, ki jim pecelj na čisto odstrižemo.
Korenike kopljemo jeseni in jih posušim* navadno na pečeh.
vprašal: »Ali veste, kaj pomeni latinska beseda asinus?« Hlapec je zijal vame. »Seveda!« sem rekel. »Vi se še nikoli niste učili latinščine! Oprostite! Vprašajte gospodarja, če me vzame v službo!«
Hlapec je odšel. Cez dobre četrt ure me je s svojo prisotnostjo počastil sam kmet. Pogledal me je od peta pa do glave. Moral sem mu nehote reči: »Kaj mislite, da sem krava, ka-li? Zakaj me pa tako gledate?«
Možaku je bil moj govor očitno všeč. v gimnazijski domišljavosti sem si domišljal, da me ima kar za filozofa! Pa ml je rekel, da bom za pastirja kar dober. »Mali, pa znaš tudi kaj računati!« Ponosno sem priznal: »Da, tudi ulomke deliti z mešanimi števili!« On me očitno ni razumel. »Kaj more vedeti tak človek, kakršen je trdi kmet, kaj Je ulomek. Jaz sem učenjak. Moja pamet presega vse tukajšnje krajane. Kmet me ;e vprašal, kako ml je ime. Napihnjeno sem mu zabrusil: »Sapiens!« Res, ime je imenitno delovalo. Čudno zvito zveni! Kako tudi ne, saj veste, da pomeni sapiens — modrijana.
Možak me je povabil v hišo. Povesil sem nos, ko sem videl, da je tu ena sama velika miza ln na njej ena sama skleda, iz katere zajemajo lepo po vrsti. Neskončno rad bi bil doma! Ob tem času je pri nas doma igral radio. Danes prav gotovo igrajo žalostinke. Mojih pet cvekov v dijaški knjižici je izdajalski brat gotovo odkril. E, nič, maščevanje je maščevanje. Zdaj bom pa le sam svoj gospod. Naj ml reče kdo: »Prevedi mi stavek osemindvajsetega paragrafa! Številka pet! Le hitro! Nimamo časa!« To bi bilo omalovaževanje moje prostosti in moje službe. Zdaj bom lepo pri kravah sedel, igral piščalko, krompir kradel! Ali je lepo življenje na kmetih! Ko postanem večji,
bom oral, vlačil brano. Naj se gre pri tem delu latinska slovnica solit! Kaj bi pa delali gospodje profesorji, ako bi ne bilo človeka, ki bi jim dajal hrano? Sami bi šil na polje in pustili latinščino pri miru!
Pojedli smo. Pa kako znajo ti hribovci skuhati! Fižol je bil odličen!
Spravil sem se spat na seno. Prijetno mehko je bilo tu. Kaj postelja! Seno! Opojno diši. O, kako si srečen kmet! Res — kmet je kralj.
Zjutraj na vse zgodaj me je potegnil izpod krme sirovi hlapec. »Pastir, da veš, pri nas je treba vstajati zgodaj!« Ta objestni človek si je domišljal, da me lahko tika .še učeni profesor v šoli me je vikal, pa ml bo takle hlevar pravil »ti«. Ogorčeno sem mu odgovoril: »Hvala za pouk, vem sam. razbojnik!« Vse dekle so se zasmejale.
Gnal sem krave na pašo. O lažnivi pisatelji! TI pravijo, da polega pastir v senci, igra na kako plščal, krave pa se pasejo same. Norci! Muhe in obadi kratijo vse veselje. Krave tekajo okoli, zavijejo v deteljo, treba jih je odganjati. Pa voli, ti so šele nesramni! Moje palice se ne boje nič. Kratkomalo ne pogleda me vol, iztegne glavo, kakor da bi mi zagrozil: »Čakaj, petelinček, da te nekoliko ponesem na glavi! Kaj pa krave tako podiš i« Strah me je postalo in popustil sem. živali so bile svobodne. Takrat sem videl, da se približuje kmet, moj gospodar. Urno sem živali spravil skupaj. Toda najbolj nesramni vol me je strašansko preteče pogledal. Skočil sem nekoliko nazaj. Tedaj je hotela usoda drugače. Prevrnil sem skodelico, v kateri sem imel fižol. Tako sem bil lačen ve3 dan! Kmečka služba mi je jela presedati. V šoli se nagullm na pamet nekaj glagolov in nekaj računskih pravil, pa je v redu. Tu pa zavračati krave, pa še nič jesti! Groza!
Spravil sem živali v hlev. Zadovoljno žvižgate sem se hotel tiho in užaljeno spraviti na seno. Ker so mi že krave pokvarile obed, naj pa večerj* pojedo drugI. Toda nisem še zatisnil oči, ko me je nekdo potegnil s sena. To je bil najbrž hlapec. Jezen sem mu rekel: »Pusti me, sitnež, na miru. Kaj me boš spet zafrkaval, tele zabito!« Toda p* tistem delu telesa, ki mu Je dal Bog največ mesa, sem začutil nekaj trdega Ogorčen, da me pretepa hlapec, sem ravsnll: »Teleban, poprovec, kida župa, krompirjev nos! Miruj!« Toda teleban me je potegnil ven. »No, moj sin, bedak! Sam praviš, da Je kmet teleban, kakor si hlapcu, oziroma meni priznal. Pa ni tako fant! Le malo veš, sinko, o življenju. Tebi trdo delo ne diši! Nazaj v šolo!«
Tako se je končala moja prva mladostna pustolovščina. ki jo je zaključila trda očetova roka. Tiste stotake sem mu vrnil. Torbico s knjigami mi je pa starinar tudi vrnil proti odškodnini petdesetih novcev.
Ca«
M. K.:
V mesečini
Stara zgodba o vasovanja
Cez ravan je dirjal kolesar. Le včasih je švignil mimo samotnega tihotapca. Ni se zmenil zanj. in tudi možu je bilo to pogodu. Cemu naj bi ustavljal tihotapca ? Tam dalje se je sklonila temna senca, nekdo je bežal proti logu.
»Kaj po imajo danes ?« se je čudil kolesar. »Izginjajo v mraku, pa se spet nepričakovano prikažejo. Jih kdo zasleduje?« — Potem pa je na nje pozabil.
S kolovoza je krenil na cesto. In kmalu je bil
SVETU|
X Lastavičja gnezda kot poslastica. Poznavalci Kitajske trde, da znajo Kitajci pripravljati jajčne jedi na 270 načinov. Med nenavadnimi kitajskimi poslasticami so tudi lastavičja gnezda. Toda ne smete misliti, da Kitajci jedo lastavičja gnezda iz blata in raznih odpadov, kakršna lastavice pleto pri nas. To so gnezda posebne vrste lasta-vic, ki gnezdijo na otočju Indijskega morja, v severnem Madagaskarju, na Malajskem polotoku in še na nekaterih drugih otokih Vzhodnega morja. Te lastavice niso tako domače kakor naše. Gnezda si pleto na težko pristopnem skalovju. Gradivo za gnezdo so sline, ki jih ptice izločajo dolge dni, da se jim končno posreči splesti malo gnezdo. Ljudje nestrpno čakajo na ta gnezda, da se jih polaste. Toda gnezda se zde poslastica tudi mišim in netopirjem. Pogosto pride med lasta-vicami in netopirji do srditih bojev. Ce se gnezd polaste netopirji, izgubi lovišče za lovce na gnezda mnogo svoje vrednosti. Večja, dobro izdelana lastavičja gnezda so zelo draga. Nabiralci jih od-trgavajo posebno previdno s skal, da jih prineso dobro ohranjena na trg. Lastavičja gnezda vlagajo v poslajeno vodo. Jed iz lastavičjega gnezda je draga. To poslastico si lahko privoščijo le redki posamezniki, kajti obed za šest oseb velja 4000 lir.
X črno suženjstvo v Evropi. Od leta 1415., ko je bila osvobojena Ceuta na afriški obali, do leta 1498, ko je Vasco da Gama odkril pot okrog Afrike v Indijo, so se ustavljali Portugalci na
raznih krajih afriške obale in si pridobivali tam ogromno bogastvo. Poleg zlata, slonovine, dragih kamnov, neznanih plodov in dišav, so prevažali Portugalci iz Afrike tudi zamorce. Leta 1441. so živeli voziti črne sužnje na Portugalsko. Za konja se je dobilo sedem zamorcev in kmalu je nekdo, ki je potoval po Portugalskem, izjavil da se mu je zdelo, da je v centralni Afriki — toliko je bilo tam zamorcev zaposlenih v kmetijstvu namesto domačih kmetov. Suženjstvo je pa pro-cvitalo trdi v Španiji, kjer se je razvila celo ve-Tka zunanja trgovina s sužnji. Prodajali so večinoma vojne ujetnike in na morju ujete Mavre. Sreča Evrope je bila, da je črno suženjstvo že v 16. stoletju izginilo.
X Al; je življenje na luni mogoče? Se vedno
se slišijo teorije o možnosti organičnega življenja na luni. Preti temu pa govori že temperatura na površini našega najbližjega soseda v vsemirju. Zvezdoslovca Pettit in Nicolson sta več let proučevala možnost življenja na luni in njima se moramo zahvaliti za sliko o toplotni razdelitvi na lunini površini, iz katere se nam pokažejo največja nasprotja. Najvišja temperatura je na tistem kraju lune, kjer padajo sončni žarki na njo (vsaj v teoriji) navpično. Ze sedem dni je sijalo sonce na to točko in temperatura je bila praktično tako visoka kakor če bi sonce
Topovi velikega kalibra so postavljeni v
stalno sijalo na to točko. Znašala je 101°. Cim poševne je pa padajo sončni žarki na lunino površino, tem bolj pada temperatura in na senčni strani lune doseže zelo nizko stopnjo. Temperaturo na lunini površini lahko izmeri ob luninem mrku, ko senca naše zemlje zakrije del lune odnosno prestreže sončne žarke tako, da ne morejo doseči lune. Temperatura na lunini površini je znašala na dotični točki pred začetkom mrka m 39°. Od trenutka, ko začne senca naše zemlje zakrivati luno, pada temperatura skoraj točno v razmerju s pojemajočimi sončnimi žarki in doseže pred začetkom popolnega mrka —73°. Med dve ure trajajočim popolnim mrkom pade temperatura na luni še za 24°. Po popolnem mrku se pa dvigne prav tako hitro in doseže prvotno višino, kmalu potem, ko sončni žarki zopet obsevajo luno. Ta merjenja potrjujejo domnevo o geološkem ustroju lunine površine. Ce bi bila lunina površina iz kompaktnega skalovja, bi temperatura na lunini površini ne mogla v tako kratkem času tako občutno pasti. Tako občuten padec temperature bi preprečile toplotne množine nižjih plasti. Samo rahlo nakupičen votlič (Bimsstein) ali vulkanski pepel lahko učinkuje tako izolira joče proti prenosu toplote iz spodnjih plasti. Samo vodi in ozračju se moramo zahvaliti, da ne vladajo tudi na naši zemlji take razmere, kakor na luni, kjer je vsako življenje izključeno.
X Razbijanje atomov ln zdravljenje raka. 2e
pred vojno so sestavili aparat za razbijanje atomov. Izuma se pa ne bodo posluževali za spreminjanje elementov ter umetno izdelovanja dragih snovi; ne nameravajo posnemati srednjeveških alkimistov ter ne bodo izdelovali zlata. Aparat bo služil predvsem zdravniški vedi. Izžareval bo žarke s takšno ello kakor 5 kg radija. Kaj to pomeni, boste razumeli, če veste, da toliko radija ni na vsem svetu. Upravičeno je upanje, da bo novi aparat po sedanji vojni mnogo pripomogel napredku zdravniške vede.
X Kako učakamo visoko starost. V Saint Louisu je umrla zdravnica Marie Deguliere Da-venportova, rojena 10. septembra 1829. Omožila se je kot 15-letno dekle z ruskim knezom, ki je pa zgodaj umrl, tako da je postala ena najmlajših vdov na svetu. Njen mož se je namreč zapletel v dvoboj z najboljšim strelcem takratne dobe, in je bil ubit. To se je zgodilo pet mesecev po poroki. Njen drugi mož je bil francoski grof Deguliere, ki ji je zapustil 11 otrok. Ko je drugič ovdovela, ji je bilo šele 28 let. Preselila se je v Heidelberg, kjer je dovršila študije na medicinski fakulteti. Ko je bila stara 68 let, se je zaljubila v 32-letnega Američana Williama Davenporta. Omožila se je z njim in odpotovala sta v Ameriko, kjer se je pečala s telovadbo in zdravni-štvom. Ko je bila stara 100 let, je dejala novi-
zaščito italijanske obale v Sredozemlju
v vasi ter se je zasopel ustavil pred snažno hišo. Potrkal je na znana mu vrata.
Ko je za trenutek postal pred vrati mlade učiteljic«, mu je srce glasno bilo, in nenadno se je vznevoljil zaradi velikega šopka, ki ga je stiskal v roki.
Toda Tilka je bila prizanesljiva; premagala je nasmeh ob pogledu na tolikšno metlo. Branko pa je bil v zadreg'.:
jZdaj proti koncu zime ni drugih rož, ko to dolgo zelenje. Ce bi v mestu obhajala tvoj god, bi bilo ličnih šopkov na izbiro. Zato se pač moraš zadovoljiti s tem, kar je!«	,
»Čeprav mi gre na smeh, sem ga vesela. — Toda kaj stojiš v veži! Stopi notri! Voda za čaj že vre.«
Branko je stopil v kmečko sobico; bila je snažna, prikupna, posebno še zaradi Tilke. Znova ji je voščil, toda tokrat ji ni stisnil le roke. — Po takih poljubih te žeja, da bi zvrnil vase več skodelic čaja zapored.
Potem sta sedla na klop in se naslonila s hrbtoma na zeleno kmečko peč. Brankova roka je ležala na oblih dekliških ramenih. In toliko sta si imela povedati...
Nenadno se pod oknom nekdo zasmeje. Toda ne Človeški, prav pošasten je ta smeh. Tilka se v strahu oklene Branka.
»Pazi se, ko se boš vračal domov!« Ljubeče ga pogleda in glas ji drhti: »Ne veš, kako se bojim, če se pelješ skozi noč. In vedno gledam na uro. .. Zdaj si pri akaciji, potem zaviješ pri jagned'h na bližnjico med polji; tam je najbolj samotno, šele ko si mimo pokopališča, se oddahnem in vem, da si se srečno vrnil.«
Branku je toplo, ko bere v njenih očeh vso skrb in ljubezen.
Ni se zlahka poslovil.
»Pazi se! Hitro se pelji! Ce pa koga srečaš, se daleč izogni!«
»Ne bodi v skrbeh, saj sem previden! Doslej me ni še nihče ustavljal!«
»Danes sem imela hude slutnje. Nocoj bodi previden, Branko!«
»Tilka, ne boj se! Lahko noč!«
Ključ je zaškrtal. Branko je stopil v rosno travo, ki se je blestela v čudoviti svetlobi. Beli zidovi hiše so se zdaj rumeno odražali od temnomodrega neba. Med tem, ko je bil pri dekletu, je vzšla luna; in zdaj je lila svojo rumenkasto svetlobo na hišo in trato pred njo.
Vasovalec je odrinil težko leso, zapeljal je kolo mimo nje, ga naslonil ob leseni steber in prislonil dolga vrata. Potem je prijel kolo, naravnal stopalo in hotel sesti, še prej pa nehote pogleda po poti navzdol... V senci, kakih dvajset metrov od tod, opazi nekaj nenavadnega: na vsaki strani poti miruje moška postava.
V Branku se podeseteri opreznost. Veseli se, da je še pravočasno opazil oba sovražnika. Kako lahko bi se — nič hudega sluteč — zapeljal med njiju! In kaj bi bilo potem! ...
»Izogniti se ne morem! Kl!cati Tilko bi bilo strahopetno, sramotno. Zatorej v boj! Pa kako brez orožja?«
' Spomni se na sesalko; sname jo s kolesa in stisne desnico. Z levico drži vodilo kolesa in previdno zapelje med čakajoča. V roki se mu sveti težka sesalka kakor dolg starinski samokres. Mogoče moža tudi misl'ta, da je kaj takega. Ali pa ju moti mesečina? A naj si mislita karkoli, ne ganeta se ne, in Branko srečno zapelje mimo.
Tedaj nekdo tiho zažvižga in kakih deset postav se s šumom zažene izza kozolca proti živi
meji tik ceste, hoteč kolesarju zapreti pot. Toda on je že spoznal njihovo nakano. Silovito obteži stopala. Kolo švigne. In niso ga prehiteli. Za las je manjkalo, pa bi bilo po njem ...
Le zakaj? — Odgovora ni našel.
Naslednji dan ga je vsa preplašena pričakovala Tilka. Ko ga ugleda zdravega, se trudno nasmehne:
»Zaenkrat si ušel, a drugič ne boš!«
In v sobici mu je plašno dejala:
»Pri oknu sem gledala, ko si odhajal. Slišala sem lomastenje nog. Vedela sem, da tečejo za teboj. Bila me je groza. Sele takrat sem se oddahnila, ko sem začula prepiranje zlovoljnih, vrača-Jočih se mož: ,Zakaj ga nisi!' — ,S kolom bi ga po glavi!' Potem pa me je pretreslo. Globok glas je zagodel: .Prekleto! deset litrov nam je fllo k vragu!' — Tedaj sem spoznala, da so bili najeti, plačani!«
Prevejano ga je pogledala:
»Nekdo je, ki me še nI pozabil!«
»Razumem te! Saj si mi bila pokazala njegovo pismo, na katero mu nisi odgovorila. In zdaj je hotel on odgovoriti meni. Pa mu je lzpodletelo!«
ZEMELJSKA OS
Učitelj: »Povej mi, kaj je zemeljska os.« Učenec: »Namišljena črta, ki veže oba tečaja.« Učitelj: »Dobro. Ali bi lahko na to črto obesili klobuk ?«
Učenec: »Seveda!« Učitelj: »Kakšnega pa?« Učenec: »Namišljenega.«
narjem: »Visoka starost je nekaj povsem naravnega. Jaz sploh nimam časa umreti. Glavna nasveta ljudem, ki bi radi dočakali visoko starost, sta dva: Clm več dobre volje in radosti, špinače pa toliko, kolikor je človek prenese. Za pijačo priporočam seslrjeno mleko. Priporočam tudi telovadbo ln pravilno globoko dihanje. Kdor hoče dolgo živeti se ne sme nikoli jeziti.« Zdravnica, ki je dočakala visoko starost 114 let, je obsojala moderne ženske, ker hočejo ohraniti večno mladost s pomočjo sebične lenobe ln lepotičenja.
X 14 dni se je postil. Profesor Noal lz New Torka se je hotel prepričati kako učinkuje post na človeško telo. Postil se je 14 dni, tako da je popil vsak dan samo dve skodelici čaja Navzlic temu je pa opravljal vsa svoja običajna dela. Vsak dan je pol ure telovadil in vsak dan je posvetil eno uro nogometu. Poleg tega je, kakor rečeno, opravljal še vse svoje profesorsko delo. Prve tri dni se je počutil precej slabo, potem mu je pa malo odleglo ln nekaj časa se je počutil dobro. Toda kmalu so mu jele pešati moči ln sicer tako močno, da je moral opravljati samo Se četrtino običajnega dela. Srce mu je jelo utripati počasneje in dotok krvi v žile je postajal vedno manjši. V 14 dneh posta je shujšal mož za 10 kil, pa tudi spati nI mogel. Končno se je prepričal, da bi umrl, če bi se postil še nekaj dni.
X Cvetlično olje kot zdravilo. Svetovno znano bolgarsko cvetlično olje so doslej uporabljali le v parfumerijah, zadnja leta so ga pa začeli uvrščati tudi med zdravila. Cvetlično olje zdravi Infekcije ln obvaruje organizem pred oslabitvijo. Nekateri bolgarski zdravniki so razglasili uspehe, ki so jih dosegli pri poizkusnem zdravljenju B cvetličnim oljem. Z uspehom so zdravili pljučnico in bronhitido. Docentu sofijske univerze Orju Rusevu se je posrečilo celo ozdraviti nekaj primerov pljučne jetike v začetnem razvoju.
X Poskusi oživljanja mrtvih. V bostonski kaznilnici so si učenjaki prizadevali zaman 70 minut z raznimi sredstvi, oživeti na električnem stolu usmrčenega jetnika. Namen poskusa je bil, da bi dognali, kako učinkujejo na človeški organizem razna sredstva, ki so se že dobro obnesla pri oživljanju živali. Tako so z enakimi sredstvi oživeli miš. ki je bila ubita z električnim tokcm. že po nekaj minutah. Z enako presenetljivim uspehom so se ta sredstva obnesla tudi pri ubiiem zajcu, odpovedala so pa pri človeku.
smešnice
NESPEČNOST
»Kako Je z vašo nespečnostjo?« »Slabo. Zdaj ne morem več dalje spati, kadar je čas, da vstanem.«
»»»
SKRIVALIŠČE
»Kako narediš, da tvoja žena ne pozabi, kar si ji naročil?«
»Na listek napišem ln ga nalepim na ogledalo.« »Kam pa skriješ pisma, ki ti jih tvoja ljubica piše, da jih žena ne najde.«
»Skrijem jih — v njeno šivalno košarico.«
PROFESOR
Profesor sreča svojega učenca na ulici ln ga
vpraša:
»Dolinar, kje Je cesta dveh cesarjev« Dijak mu pove. »Hvala, sedite!«
OH, TI KLOBUČKI!
Ker se ji ni posrečilo dobiti od moža denarja za nov klobuk, ja začela jokati.
»Ti si brezobziren! Jutri grem k materi nazaj!« »Nima pomena. Tvoja mama je šla včeraj iz enakega vzroka k tvoji stari mami!«
DOBER SVfiT
»To pesem sem tako pilil,« Je reltel nadebuden pesnik, »da so mi ostale od dvanajst kitic le trt kitice.«
»Pili dalje, da ne bo nobene več.«
VLJUDNOST
Mati: »Janko, vljudni ljudje ne zdehajo!«
Sinko: »Vljudni ljudje pa tega ne vidijo!«
STARA NAVADA
»Vaš brat je pa zelo živčen, vedno miga s rar mami.«
»To nI živčnost On je že dvajset let cenilec r zastavljalnici.«
KATEHET
»Otroci,« pravi gospod katehet, »kdo ve, kako se imenuje kraj, kamor bi mi vsi radi prišli?«
Nihče ne črhne. Katehet nadaljuje:
»No, vam ga bom pa malo opisal. Krasna dvorana, vse udobno in najlepša godba spremlja pot rajskega veselja.«
»To je pa kino,« so zavpill vsi otroci.
NESREČNO IME
»Zakaj hočete svoj primek Požar spremeniti?«
»Kadar se oglasim v telefonu: .Tukaj Požar" — pridrvijo gasilci.«
SAM JE NAŠEL DENAR
»Kako zadovoljen si danes, prijatelj!«
»V žepu sem našel bankovec, na katerega sem bil že pozabil!«
»Tako, tako! Sam si ga našel v žepu ? Jaz sem pa mislil, da si oženjen!«
VLJUDNOST
Mira: »Janko mi ni všeč, ker nI lep!«
Mara: »Poljubovati se pa le pustiš!«
Mira: »Tudi z nesimpatičnimi ljudmi moramo biti vljudni!«
FRANCE PREŠEREN
Star možiček je prisedel v podeželski krčmi k omizju in eden izmed gostov ga Je vprašal, kako se piše.
»Francč Prešeren,« je odgovoril možiček.
»O, to je pa splošno znano ime,« .je rekel aosed.
»Seveda, saj v tej občini živim že 80 let.«
Križanka št« 10
[	Besede namenijo:
Vodoravno: 2. komad, del; ptica, 5. reka v severni Rusiji, 9. posoda, ki jo hranijo v tabernak-lju, 13. veznik, 15. del kolesa, 17. okusen, izvrsten, primeren, 19. del cerkve, 21. ki se mudi, naglo potreben, 23. zabela revnih, 25. zaključek, prene-hanje, 27. pevec visokega glasu, 29. reka, ki izvira pod Triglavom, 30. svetopisemska oseba, 32. operni plesni vložek, 34. bolezen, 36. velika reka na evropskem zapadu, 37. ranocelnik, 39. del živalskega telesa, 41. obrtnik, 43. kratica za cirka, 44. debel, nemršav, 46. tuja dišavnica, 48. ko, ob času, 51. del telesa, 53. prenašam, 55. nedoločni zaimek, 57. površinska mera, 59. vremenski pojav, 61. trud, težava. 63. hrošč, 65. domača žival, 67. pripadnik evropskega naroda, 69. zmeda, zmešnjava, 71. del krave, 72. svetopisemska oseba, 74. škodljivec sadnega drevja, 76. obrtnik, 78. tih, brez besede, 79. izmišljen, neresničen, 81. razširjen plevel, 83. pogansko božanstvo; Idol, 85. zanikana oblika pomožnega glagola, 86. žival, ki ne živi v naših krajih, 88. obmorski obrtnik, 90. volilo; 93. cmerav, javkajoč, 95. velika reka v Afriki, 97. časovna omejen; zemeljski, 99. začetek abecede, 101. skriven, nejaven, 103. vrsta gibanja, 105. nasilnik, 107. spada med služinčad, 108. ptič, 109. hiter sel, ki prenaša sporočila samo med poedinlmi osebami, 110. njega.
Navpično: 1. obrtnik, 3. predlog, 4. tekočina; Inočnlk, 5. menjalno sredstvo, 6. Izvor, 7. medmet, 8. pevski glas, 9. prekop, podzemeljska odtočna napeljava, 10. ljubezenski sanjač, 11. veznik, 12. češki verski reformator, 13. vesel, zabaven človek; operni uslužbenec, 14. južno sadje, 16. obrtnik, 18. stročnica, 20. naglo premikanje, 22. zgo-den, mlad, spomladanski, 24. slovensko moško ime, 26. del planinske opreme, 28. ravnina, 31. gibljiv, netrden, 33. nerazsvetljen, skoro črn, 35. sovjetski politik, 38. opravljajoč vse ob določenem času, zanesljiv, 40. pozen, 42. zadnje bivališče, 45. poosebljena lakota, 47. pretep, 49. židovski duhoven, 60. francoski politik, 52. preporodltelj Turčije, 54. sem prisiljen, 56. pokrajina v Arabiji, 58. grob; neuglajen, 60. star denar, 62. vrhovna pravica državne oblasti, 64. neodločen Izid; 66. ležišče, važen del mnogih strojev, 68. postopač, raztrganec, 70. neblizu, 73. za oko prijetna lastnost, 75. dragi kamni, 77. oglašati se po oslovsko, spuščati sapo iz želodca, 80. označba prepovedi oziroma Izraz
želje, da se nekaj ne zgodi, 82. redko moško Ime, 84. blagajnik, 87. posmrtno bivališče, 89. pripadnik slovanskega naroda, 91. veznik, 92. pevski glas, 94. stoletje, 96. bolezen, 98. neoblečen, 100. oblika pomožnfljfea glagola, 102. predlog, 104. začetek juga, 1067 predlog.
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 9 Vodoravno: 1. kokoš, 5. gozdar, 10. Dolinar, 16. osat, 17. topa, 18. Neva, 20. Alena, 21. sedem, 23. rilec, 24. sto, 25. as, 26. ab, 27. palica, 29. akoravno, 32. ep, 34. lila, 36. až, 37. Diana, 39. skeči, 41. zloben, 43. alt, 45. raca, 46. klobuk, 47. tat, 49. bo, 50. Azija, 53. od, 54. so, 55. Iran, 57. lice, 58. zračen, 61. Lot, 62. rana. 63. Ave Marija, 65. epika, 67. to, 69. enoten, 70. repa, 72. enica, 75. Irec, 77. Tina, 78. opera, 80. In, 81. en, 82. sita, 83. ud; 84. nato, 86. Eva, 88. uhajati, 90.
trema, 92. ebonit, 94. mikati, 95. stenica, 96. Anica.
Navpično: 1. kosa, 2. osebek, 3. kad, 4. otep, 5. gorila, 6. opica, 7. zala, 8. Anca, 9. re, 10. da, 11. latvica, 12. Ilona, 13. ne, 14. Ana, 15. rasa, 19. vložek, 22. malica, 24. sad, 28. 11, 30. Kabul, 31. ona, 33. perica, 35. zlodej, 38. Albanec, 39. skaliti, 40. čajevec, 41. zločina, 42. ob, 44. tona, 47. toti, 48. tirani, 51. zl, 52. tratiti, 54. sopara, 56, Ra, 58. zmotiti, 59. arena, 60. naroden, 61. Lepe-nac, 64. en, 66. ke, 68. orehi, 71. ep, 73. Ineni, 74. Agata, 76. enak, 79. Ate, 82. sat, 83. ure, 85. oba, 87. vic, 88. um, 89. ja, 90. tt, 91. ml, 93. on.
MALI OGLAS!
MLAD FANT dobi službo pri Ivani Pirnat, Rožna dolina, Cesta na Brdo štev. 14.
Izdaja za konzorcij »Domovine«: Josip Reisner
Urejuje: Davorin Ravljen
Za Narodno tiskarno odgovoren: Fran Jeran
t