I

\

I.

(

t

i

\

■  / .


/




v

■j



/


A

ZGODOVINA

SRBOV, HRVATOV IN
SLOVENCEV.

ZA VIŠJE RAZREDE SREDNJIH ŠOL

SESTAVIL

ANTON MELIK.

ODOBRIL PROSVETNI ODDELEK ZA SLOVENIJO
V LJUBLJANI,

DNE 10. DECEMBRA 1924, ŠT. 22.095.

CENA VEZANI KNJIGI DIN. 56-—.

V LJUBLJANI, 1924.

ZALOŽILA JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA.

NATISNIL J. KRAJEC NASL. V NOVEM MESTU.


0300<|ŽIn l

Vsebina.

Stran

I. Predslovanska doba. 1

1. Predzgodovinska doba. 1

2. Rimska doba.. 4

3. Preseljevanje narodov .    7

II. Najstarejša zgodovina Slovanov. 9

III. Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev od VIII. do začetka XII. sto¬

letja. Prve srbske, hrvatske in slovenske države. Borba za samostoj¬
nost s Franki ter Nemci, Bolgari in Bizantinci.. . 15

1. Najstarejša zgodovina Slovencev. 15

2. Južni Slovani in Franki.17

3. Utrditev nemškega gospostva nad Slovenci. Politično razkosanje

slovenskega ozemlja.23

4. Notranje razmere na Slovenskem v VIII.—XII. stoletju ....  25

5. Najstarejša srbska zgodovina.i 29

6. Duklja — vodilna srbska država.34

7. Hrvatska za narodnih kraljev ...37

8. Notranje razmere v Hrvatski od VIII. do XII. stoletja ....  41

IV. Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev od pričetka XII. do konca

XIV. stoletja. Nemška prevlada na Slovenskem, madžarska na Hrvat-
sltem in v Bosni; Srbija postane prva sila na Balkanskem polotoku 44

1. Pričetek habsburškega gospostva na Slovenskem.44

2. Notranje razmere na Slovenskem v XII.—XIV. stoletju ... 49

3. Hrvatska pod ogrsko vlado. 53

4. Bosna . . . . .. 57

5. Plemiška oligarhija na Hrvatskem.58

6. Dubrovnik , . .    60

7. Srbija za Nemanjidev . 61

8. Notranje razmere v Srbiji. 70

9. Poraz na Kosovu. 76

10. Bosna v XIV. stoletju.77

V. Invazija Turkov. Srbi, Hrvati in Slovenci v nepretrgani defenzivni borbi

s Turki, sprva pod ogrskim, potem pod habsburškim vodstvom. Tur¬
čija doseže višek svoje moči (XV. in XVI. stoletje) . 80

1. Sigmund Luksemburški ter Srbi, Hrvati in Slovenci.80

2. Borba s Turki pod vodstvom Hunjadijev. Turško napredovanje 85

3. Velika turška ofenziva za Sulejmana Veličastnega.94

Stran

4. Prvi učinki turškega gospostva.  99

5. Dubrovnik.102

6. Habsburžani vodijo obrambo proti Turkom.103

7. Notranje razmere na Slovenskem in Hrvatskem v XV. in XVI. stol. 110

8. Kmetski upori.112

9. Reformacija in protireformacija na Slovenskem in Hrvatskem . 116

VI. Avstrija se okrepi na temelju absolutizma in centralizacije. Avstrijska

ofenziva zoper Turčijo, ki propada in se umika. Sodelovanje Srbov 120

1. Doba državnega absolutizma in centralizacije.120

2. Stanje našega naroda v Turčiji.124

3. Avstrija vodi ofenzivo zoper Turčijo. Srbi sodelujejo ....  130

4. Notranje razmere na Slovenskem do srede XVIII. stoletja . . . 139

5. Notranje razmere v Hrvatski do srede XVIII. stoletja ....  141

6. Benečanska Dalmacija.143

7. Dubrovnik.  144

8. Reforme prosvetljenega absolutizma.144

VII. Doba narodnega preporoda Srbov, Hrvatov in Slovencev. Turčija in

Avstrija propadata. Zmaga demokratične narodne jugoslovanske ideje
nad absolutističimi raznorodnimi državami.153

1. Francoska vlada nad delom našega naroda.153

2. Početek nove srbske države.,.157

3. Notranja uredba obnovljene Srbije.166

4. Črna gora.169

5. Bosna v prvi polovici XIX. stoletja.171

6. Narodni preporod Srbov, Hrvatov in Slovencev v Avstriji . . 173

7. Avstrijska [revolucija 1. 1848.—1849 ter Srbi, Hrvati in Sto venci.

Obnova absolutizma.178

8. Ustanovne borbe v Avstriji (1860—1873) ter Srbi, Hrvati in Slo¬

venci .186

9. Srbija v dobi od 1. 1842—1903. Balkanske komplikacije . . . 193

10. Srbija — jugoslovanski Piemont (1903—1918). 201

11. Črna gora za vlade Nikole (1860—1918.). 204

12. Srbi, Hrvatje in Slovenci v Avstro-Ogrski izza dualizma . . . 205

13. Svetovna vojna in osvobojenje ter ujedinjenje Srbov, Hrvatov in

Slovencev.  209

14. Gospodarski in kulturni razvoj Srbov, Hrvatov in Slovencev v

najnovejši dobi.. . 213

I. Predslovanska doba.

I. Predzgodovinska doba.

Prvi sledovi človeškega bivanja na ozemlju Kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev so iz predzgodovinske  dobe, to je iz
onega časa, iz katerega še nimamo pisan  ib  poročil, marveč le
izkopanine,  to je pod zemeljsko površino ohranjeno orodje,
orožje, nakit, posodje, ostanke brane in ubitih živali, okostje i. t. d.
Po snovi, iz katere je bilo izdelano glavno orodje in orožje, razli¬
kujemo tri glavne oddelke predzgodovinske dobe, in sicer: ka¬
meno, bronasto in železno  dobo.

Kamena doba  se deli v starejši ali paleolitski in
novejši ali neolitski  del. V paleolitski dobi seje  človek pečal
le z lovom ali ribištvom; obdelovanja zemlje še ni poznal, niti do¬
mačih živali, niti lončenih posod, niti obleke razen kož; edino
orožje mu je bil okorno obdelan kamen (največ kresilnih), pozneje
tudi nekoliko obdelani rogovi in kosti, ubitih živali. V paleolitski
dobi, ki odgovarja diluvijalni dobi v geologiji, je bival človek po¬
večini v duplinah, toda poznal še ni stalnega bivališča. V naši
kraljevini je najznamenitejše najdišče iz te dobe Krapina  v
krvatskem Zagorju, kjer so se našla okostja diluvijalnega pračlo¬
veka, ki so postala svetovno znamenita za študij prazgodovine.

V mlajši kameni ali neolitski dobi je človeška kultura že
močno napredovala; neolitski človek si je že vzgojil domače živali,
obdeloval je zemljo, gojil žito, seveda pa se je pečal še mnogo z
lovom in ribarstvom. Bil je že stalno naseljen, posebno rad si je
zgradil koče ob velikih rekah in na jezerih (stavbe na koleh n. pr.'na
Ljubljanskem barju). Orožje je izdeloval še vedno iz kamna in kosti,
toda mnogo lepše in boljše nego prej; iz gline je s prosto roko
izdeloval posode in jih krasil s preprostimi geometričnimi okraski.
Imel je že tkanine. Najštevilnejša neolitska selišča na ozemlju naše
kraljevine so bila v širnih ravninah ob Savi in Donavi, osobito

Melik, Zgodovina' 1

2

v Slavoniji in Sremu; najznamenitejše izkopanine pa so se našle v
Butmiru  blizu Ilidže pri Sarajevu. Butmir je bil središče visoke
kulture in predstavlja danes eno najimenitnejših evropskih neolit¬
skih najdišč.

s

Bronasta doba.  Ko se je človek naučil taliti kovine in iz
njih izdelovati orodje ter orožje, je pričela kovinasta doba.
Njen najstarejši oddelek je bronasta doba. Sprva je bilo orodje le
iz bakra (bakrena doba); kmalu pa so začeli bakru prhnešavati cin
ali kositer in iz brona izdelovati orodje (bronasta doba). Izdelki
bronaste dobe so že popolnejše izdelani in lepše okrašeni. Razen z
živinorejo in poljedelstvom se je človek pečal tudi z rudarstvom,
zlasti pa z obrtjo in s trgovino. Nastajale so večje utrjene nasel¬
bine, često na višinah, kjer je bivalo plemstvo, dočim je ostal
kmet v ravninah. Iz bronaste dobe na Slovenskem nimamo velikih
najdišč, pač pa v Srbiji in v Bosni. — Za bronasto dobo se da
že približno določiti čas; trajala je nekako od 1. 2000-—1000 pred Kr.

Železna doba.  Kmalu so ljudje v naših krajih začeli vporab-
1 j ati tudi druge kovine za izdelovanje orodja, osobito železo. Na¬
stopila je železna doba,  v kateri je prevladovalo železno orodje.
Delimo jo v starejšo ali hallstattsko  (po Hallstattu v Avstriji)
in mlajšo ali latensko dobo  (po La Tene v Švici). V hallstatt-
ski dobi se poleg železa močno še vporablja bron. Železne izdelke
so sprva prinašali trgovci z juga (iz Grčije in Etrurije), kmalu pa
so jih znali domačini sami izdelovati. Selišča so se nahajala pre¬
težno na višinah, močno utrjena z okroglimi nasipi, narejenimi iz
kolov, pletenih plotov in zemlje. Blagostanje je bilo že jako veliko,
o čemer priča bogati nakit. Mrliče so ali sežigali in pepel hranili
v žarah, ali pa pokopavali;!v grob oziroma v žaro so dajali pokoj¬
nikom najimenitnejše, najljubše predmete. Trgovina je bila v naših
krajih že jako živahna, javlja se že denar, domač in tuj. Po naših
pokrajinah se nahajajo jako številna in bogata najdišča hallstattske
dobe, pričajoč o gosti obljudenosti. Najimenitnejše na Slovenskem
so Vače  pri Litiji; še večje najdišče je Glasinac  blizu Sa¬
rajeva.

Kdo so bili in kateremu plemenu so pripadali prebivalci sta¬
rejših oddelkov predzgodovinske dobe, neverno;  boljše smo poučeni
šele o železni dobi. V hallstattski dobi so bivali po ozemlju naše
kraljevine in v Vzhodnih Alpah ter v predelu do srednje in gornje
Donave Iliri,  ki so prvo historično znano prebivalstvo naše države.

3

V četrtem stoletju pred Kr. so prišli Kelti,  razširjajoč se na
vse strani iz Galije, svoje prfothe domovine, ter si podvrgli ilirska
plemena. Njihova kultura pomeni še višjo stopnjo (latenska  doba);
železo prevlada popolnoma, iz brona so skoro le še predmeti, slu¬
žeči v okras. Kazen na višinah nastajajo velike naselbine ob rekah,
zlasti ob sotočjih. Gradijo se hiše iz kamna in žgane opeke, nasta¬
jajo mesta, močno utrjena, obdana z obzidjem.

Z nastopom Rimljanom pričenja za naše pokrajine zgodo-
v inska  dob  a.

Iliri, Tračani, Kelti in Grki.  Iliri, nositelji hallstattske
kulture, so so delili na mnogoštevilna plemena, ki se niso nikdar
združila v eno skupno državo; niti v več manjših držav. Bili so
silno bojeviti, junaški in utrjeni, a nesložni, pečali so se bolj s pa¬
stirstvom nego s poljedelstvom. V primorju so bili vešči mornarji,
na glasu osobito kot gusarji, ki so prizadeli trgovini na Jadranu
obilo škode. Baš gusarjenje jih je dovedlo do prvih spopadov z
Rimljani. Najimenitnejša ilirska plemena so bila: Ardieji,  od reke
Vojuše v Albaniji do Neretve, s središčem v Risonu (Risan pri Ko¬
tom); D el m a ti, od Neretve do Krke, s središčem v Delminiju (pri
Županj eu); Dardani  ob gornjem Vardarju, Južni Moravi in v pre¬
delu Kosova; fLib  u mi,  od Krke do Rase in na Kvarnerskih oto¬
kih, s središčem v Skardoni (Skradin); Jap odi,  severno od njih
v kraški Hrvatski in ob gornji Kolpi, smatrajo pa se kot mešanica
med Iliri in Kelti. .Prav tako so bili keltsko-ilirsko ljudstvo Tav-
riški  v južno vzhodnih Alpah, tedaj tudi na Slovenskem, pozneje
Noričani imenovani. V pomoravski in podonavski Srbiji so bivali
pretežno S kor diski,  katerih najimenitnejše utrjeno središče je bil
S ing id unum  (pozneje Beograd).

Vzhodni sosedje Ilirom so bili Tračani.  Mogočno in boje¬
vito traško pleme Tribalov  je bivalo v Srbiji v srednjem Po-
moravju, zlasti ob sotočju obeh Morav; njihovo moč pa so strli
Skordiski.

Se predno je nad Ilire prišla invazija Keltov, so nanje zelo
vplivali Grki,  osobito v primorju. Že v VIL in VI. stoletju so
Grki ustanovili svoje kolonije na jadranskih otokih: Visu  (Issa),
Hvar u (Pharus) in Korčuli (Korkyra ilettuha), pa tudi na obali:
Epidamnos (Dyrrhachion — Drač), Tragurion (Trogir), EpidauruSsv
(Cavtat pri Dubrovniku) in dr.

1 *

4

2. Rimska doba.

Rimske osvojitve.  V prvi polovici III. stoletja pred Kr. so
osnovali Ardijeji močno ilirsko državo pod kraljem Agronom s sre¬
diščem okrog Boke Kotorske. Toda drzno gnsarjenje po Jadran¬
skem in Jonskem morju je zapletlo Ilirce v vojno z Rimljani, ki so
na morju in na suhem premagali vojsko kraljice Tevte, vdove po
Agronu, vladajoče namesto mladoletnega sina. Odslej so smeli Ilirci
brodariti južno od Visa samo v trgovske svrlie in z neoboroženimi
ladjami. To je bil prvi temelj rimski oblasti na vzhodni jadranski
obali, na ozemlju današnje naše države (229. pred Kr.). Drugič so
se Rimljani zmagovito bojevali z Ilirci, ko se je njih kralj Gencij
zvezal z Makedonci (1. 168. pred Kr.); njegova država se je morala
razkosati. Neposredna oblast Rimljanov je bila dolgo omejena lena
obalo; z gorskimi plemeni, osobito z Ardijeji in Delmati, so se
borili često, ali ne vedno srečno. Notranjost ilirskega ozemlja so
si mogli osvojiti šele, ko so popolnoma zavladali Makedoniji (1. 146.
pred Kr.). Na severu so si 1. 181. pred Kr. ustanovili kolonijo
Aquileio, ki jimje služila ko^ izhodišče za osvajalna podjetja na
Krasu in v jugovzhodnih Alpah. Najpreje so si osvojili Istro (177
pred Kr.), ostale dežele so se nahajale pod večjim ali manjšim vpli¬
vom Rimljanov. V dobi prvega triumvirata je dobil Cezar tudi Ilirik;
obiskal je vzhodno alpsko ozemlje in po njem imajo Julijske Alpe
ime še dandanes. Definitivno osvojitev našega ozemlja na Balkanu,
v Podonavju in v Alpah pa je dovršil Oktavijan, sprva sam, pozneje
po svojih pastorkih Tiberiju in Druzn (35 do 11. pred Kr.){ Se
enkrat so se dvignili [dalmatsko- panonski Iliri zoper rimsko go-
spodstvo, toda bili so po junaškem boju popolnoma premagani
(6 — 9. po Kr.) in odslej se je rimska oblast raztezala tja do sred¬
nje in dolenje Donave.

Rimske province .fJV osvojenem ozemlju so uredili Rimljani
več provinc. Današnje severno slovensko ozemlje je spadalo še k.
provinci Norik  (v glavnem današnja Avstrija), ki je segala od
Donave na jug do Karavank in Kamniških Alp, nekaj časa celo
v gornji del Savske doline, na vzhodu v glavnem do gričevja na
vznožju Alp. Na sedanjem slovenskem ozemlju je imenovati rimski
mesti Virunum  (severno od Celovca na Gosposvetskem polju) in
C-eleia (Celje). Vzhodno od Norika je bila Panonija,  segajoča
na severu in vzhodu do Donave, na jugu še nekoliko preko Save,
a na zapadu obsegajoča še Ljubljansko kotlino z Emono, ki pa

5

se je pozneje priključila Italiji (do Trojan). V Panoniji so bila naj¬
imenitnejša mesta na našem ozemlju Po eto vio (Ptuj), Mursa (Osjek),
zlasti pa S iscia  (Sisak) in Sirmium  (danes Mitroviča, prim. Srem!).
Do Julijskih Alp in do Hrušice je segala od zapada Venecija,  z
mestom Tergeste; južno od nje je bila mala Istra  (Histria), se¬
gajoča na vzhodu le do Rase (Arsia).\ Južno od Panonije je bila
velika provinca Dalmacija,  segajoča od Rase nekako do reke
Mače (Mathis) v severni Albaniji, na vzhodu pa še čez Drino, nekako
do Rudnika. Glavno mesto jej je bila Salona  (Solin pri Splitu),
druga mesta so bila še Jadera  (Zadar), Tragurium  (Trogir),
E p id au rum (Cavtat pri Dubrovniku), Scardona  (Skradin),
Doclea  (Dukljan pri Podgorici) in dr.,Panonija in Dalmacija sta
tvorili spočetka eno provinco Ilirik; šele po velikem panonskem
uporu so ju razdvojili. Južnovzhodni del Dalmacije se je pozneje
ločil kot posebna provinca Praevalis s Skodro kot središčem.
Vzhodno od Dalmacije je bila Gornja Mezija  (Moesia superior) v
severni Srbiji, segajoča še tja preko Timoka, na jugu pa v gornje
Vardarjevo porečje in na Kosovo. Središče ji je bil Viminacium
(Kostolac pri Požareveu), druga mesta so bila še: Singidunum
(Beograd), Naissus (Niš), Ulpiana (Lipljan na Kosovu)', Scupi (Skoplje).

'VJužni del se je pozneje ločil kot provinca Dardanija s središčem v
Scupi. Med Donavo in Balkanom je bila Dolnja Mezija  (Moesia
inferior), južno od nje pa Traki  j a, obsegajoča na zapadu še
sofijsko (Serdica), čustendilsko in pirotsko okrožje.! Naposled je bila
še Makedonija,  ki se je razprostirala na severu do izliva Orne
reke v Vardar, obsegajoča tudi Albanijo. Tu je stalo blizu ustja
Črne S to bi, ob Ohridskem jezeru pa Lychnidus (Ohrid). — Cesar
Trajan je 1. 105. po Kr. osvojil Dakijo  (t. j. današnjo Rumunijo),
ki ji je pripadal tudi naš Banat; toda to provinco so že 1. 275.
osvojili Goti.

Rimska uprava in kultura.  Vsaki provinci je načeloval
cesarski namestnik  (legatus Augusti pro praetore), ki je na¬
čeloval upravi in sodstvu, a bil je hkrati tudi vojaški poveljnik;
šele od Dioklecijana dalje je bilo vojaško poveljstvo ločeno od
civilne uprave.

Temelj rimski civilni upravi je bilo mesto. Okolica je bila
podrejena mestu običajno v zelo velikem obsegu; tako na pr. je
k Emoni spadala vsa Ljubljanska kotlina. Prav tako so bile tudi
vasi prvotnega prebivalstva urejene v velike občine (civitas)./,Za-

6

stopniki občin so se sestajali vsako leto na zboru (concilium) v
glavnem mesti; province, kjer so razpravljali o provincialnem pro¬
računu, o bogoslužnih zadevah, nadzirali pa so tudi delo cesarskih
namestnikov in so se mogli pritožiti prav na cesarja. — Zelo važen
oblastnik je bil tudi p roču ra tor Augusti  kot glavni finančni
upravitelj, ki je nadziral cesarske dohodke, osobito bogate rudnike,
ki so bili državna last in so zlasti v naših krajih (Bosna, Srbija)
dajali jako mnogo rud (zlata, srebra, svinca, železa i. t. d.) Davki
so se plačevali deloma v denarju, deloma v naturalijah.

Vse javno in gospodarsko življenje provinc je bilo osredo¬
točeno v mestih.

fro**- y nasprotju ,s preprostimi selišči predrimske dobe so bila
rimska mesta središča visoke kulture in cvetočega blagostanja.
Imela so ravn$, v pravih kotih se križajoče, lepo tlakovane ulice.
Mesta so imels^ po večini -vodovod ter kanale za odvajanje slabe
vode, | prostrane trge z lepimi kolonadami, krasna svetišča, javna
kopališča, spomenike i. t. d. Večja mesta so imela .velike sijajne
amfiteatre, tako n. pr. Salona, Sirmium; v Puli stoji še danes
krasno ohranjen rimski amfiteater. Hiše v mestih so stale ali posa¬
mezno ali v sklopih; bile so na znotraj jako udobno urejene, okra¬
šene z raznobarvnim mozaikom, s kipi in slikami po stenah, l Za
ogrevanje po zimi so imeli neke vrste centralno kurjavo: kurili so
v skupnem prostoru spodaj ter razgreti zrak dovajali po ceveh v
stenah (hipokavsti) po sobah; hkrati so greli vodo za domače kopelji.,
Mesta so bila seveda obzidana; izven obzidja ob glavnih cestah so
se nahajala pokopališča.

Mnoga rimska mesta so bila prvotno utrjena vojaška taborišča
rimskih legij. S tem, da so se okrog taborov naselili trgovci in razni
obrtniki, so kraji dobili mestni značaj in naposled mestne pravice
(municipiji). Mesta, kjer so se naselili veterani, dosluženi rimski vo¬
jaki, so povzdignili Rimljani v kolonije.

Ker so Rimljani pošiljali jako močne in mnogoštevilne posadke
v novo osvojene province, posebno pa še v obmejne predele, je
bilo število rimskih mest na našem ozemlju zelo veliko. Največ jih
je nastalo v jadranskem primorju, odkoder so vodile vojaške ceste
v notranjost, in pa v bližini Donave, kjer so se nahajale močne
obmejne garnizije.|Rimske ceste  so bile prvovrstne; služile so pred
vsem vojaškim, šele v drugi vrsti trgovskim in splošno prometnim
svrham. Eno glavnih izhodišč rimskim cestam je bila Aquileia, od¬
koder je vodila cesta preko Emone in Poetovia proti Donavi, druga

7

preko Sisciae v Sirmium in preko Tarsaticae (Trs at) na Balkan.
Od mest ob Adriji so vodile ceste preko Krasa istotako v Podonavje
in v Pomoravje; važna je bila „via Egnatia 11 , ki je šla iz Drača
preko Ohrida (Lyclmidus) čez Edesso (Vod en) na Solun in Carigrad.
Te ceste so preživele rimsko dobo in so dobro služile še več stoletij
srednjega veka. Na Donavi so imeli Rimljani močno rečno brodovje
in pa niz trdnjav in utrdb.

Posledica rimskega gospostva je bila nagla romanizacija,
ki je napredovala najhitreje na obali, ob glavnih cestah in v okolici
večjih mest. Glavni činitelj romanizacije so bili vojaki, osobito ve¬
terani, ki so se naseljevali po najplodnejših predelili. Polagoma se
je romaniziralo tudi domače prebivalstvo, ilirski jezik pa se je umi¬
kal v manj pristopne kraje; traški jezik je izumrl že v 6. stoletju.
V bližini Grčije in Egejskega morja pa je tudi v rimski dobi ob¬
držal prevlado grški jezik, in sicer nekako južno od Lješa, Debra,
Skoplja, Niša in Balkanskega gorovja.

Prebivalci naših krajev, osobito iz Panonije in Dalmacije, so
bili na glasu kot izredno dobri vojaki;  služili so kot pomožne
čete (auxiliarli), toda v tujih deželah, na pr. ob Renu, v Afriki in
drugod, dočim so se nahajale pri nas čete iz Hispanije, Male Azije
i.t.d. r _£udi več cesarjev je bilo rodom iz naših krajev, tako n. pr.
znameniti Dioklecijan, ki si je zgradil veliko palačo blizu Salone,
na mestu, kjer stoji današnji Split.

Krščanstvo seje  že v drugi polovici III. stoletja močno
razširilo po naših provincah; seveda seje  tudi preganjanje vršilo
i po naših krajih. Po milanskem ediktu cesarja Konstantina 1. 313.
je krščanstvo prevladalo in se krepko organiziralo; nadškofiji sta
bili v Saloni in Sirmijit.

3. Preseljevanje narodov.

Pol tisočletja je rimski obrambni obmejni sistem na Donavi
in Renu zadrževal barbarske Germane, ki so že 100 let pred Kr.
silili na jug. Ko pa je rimska država pričela slabeti, zlasti ko sojo
od III. stoletja dalje pretresale krvave notranje vojne med vojaškimi
poveljniki, borečimi se za cesarski prestol, so pričeli prihajati Ger¬
mani vedno češče čez mejo na rop v bogate rimske province.
Mnogo je pri tem trpela zlasti Panonija. L. 275. so morali Rimljani
vso Dacijo prepustiti bojevitim Gotom.  Mnogo Germanov pa so
naselili v obmejnem predelu ob Donavi, kjer se je število doma-

8

čega prebivalstva, osobito po kmetih, v letih stiske in zmede močno
skrčilo. Ko pa so 1. 375. divji Huni  pridrli v južnoruske stepe in
zadeli pri tem na Germane, so ti še z večjo silo težili proti jugu.
Zapadni Goti  so prestopili Donavo in cesar Teodozij jim je
moral dovoliti, da se naselijo po Meziji (1. 382). Med tem je bil
postal Balkanski polotok mnogo važnejši za rimsko cesarstvo, od¬
kar je Konstantin 1. 3^§. prestolico preložil v Bizanc, ki je hkrati
dobil ime Konstantinopolis. i Ker pa iz enega središča ni bilo več
mogoče vladati veliki državi, se je po Dijoklecijanu ponovno zgo¬
dilo, da je cesar razdelil državo v dva dela in si vzel socesarja
za pomoč. Definitivna je postala razdelitev, ko je cesar Teodozij
pred svojo smrtjo 1.395. razdelil cesarstvo  med svoja dva
sinova; Arkadij je dobil vzhodno (prestolica Carigrad), Honorij za-
padno polovico (prestolica Rim).; Meja je potekala od Velike Sirte
v Afriki čez Jonsko in Jadransko morje nekako do Boke Kotorske
ter odtod približno do Beograda; Panonija in Dalmacija sta pri¬
padali že zapadu, ostali Balkanski polotok s Praevalis pa vzhodu.
Ta razdelitev  je imela za Balkanski polotok velike politične
pa tudi verske in kulturne posledice,  katerih sledovi se še
dandanes poznajo (pravoslavje, cirilica).

Vzhodnorimsko ali Bizantinsko cesarstvo se je obdržalo nad
tisoč let. V njem je spočetka ostal uradni jezik latinščina, toda
polagoma je stopala na njeno mesto grščina.

Zapadnorimsko cesarstvo se ni držalo dolgo. Zapadni Goti so
udarili preko Ilirije in Panonije v Italijo, zavzeli in oplenili 1. 410.
Rim in odšli nato v južno Galijo. Odoakar, vodja germanskih
najemnikov, je 1. 476. napravil konec zapadnorimskemu cesarstvu,
ki pa je takrat obsegalo skoro samo še Italijo.

Med tem so zadeli naše podonavske dežele najhujši udarci,
ko so se Huni prestavili na širne stepe v Srednjedonavskem nižavju,
zlasti ko jim je zavladal silni Atila  (sredi petega stoletja, 434 —
453.). Na mnogoštevilnih roparskih pohodih so hunske trume uni¬
čevale vasi in mesta, klale ljudi in širile na daleč strah in trepet
med prebivalstvom; najbolj so trpele pokrajine, preko katerih so
vodila prirodna pota v Italijo in proti Carigradu ter Solunu. Singi-
dunum, Viminacium, Naissus, Serdica in mnoga druga mesta so
Huni zavzeli in razdejali. Takrat je bržkone padla tudi Emona,
dalje Poetovio, Celeia in velika ter bogata Aquileia. Po Atilovi
smrti 1. 453. so Huni odšli nazaj v ruske stepe, v Podonavju pa so
postala svobodna razna germanska, dotlej Atili podložna ljudstva,

9

ki pa so se sko.ro neprestano bojevala med seboj. Med njimi so
bili najimenitnejši Vzhodni Goti,  ki so bivali v Panoniji od Du¬
naja do Beograda, nekaj časa tudi v Meziji. Kralj Teoderili pa jih
je kmalu odvedel preko Soče v Italijo, kjer je premagal Odoakarja
in ustanovil krepko državo (493. 1.). Pripadalo ji je tudi vzhodno
alpsko ozemlje, Panonija in Dalmacija. Za vzhodnih Gotov se je
pri nas zopet obnovil red in mir in zavladalo je zopet večje bla¬
gostanje. Goti so si vzeli povečini le tretjino zemljišč in so staremu
prebivalstvu pustili vse stare uredbe; vendar se kot arijanci niso
mogli priljubiti katoliškemu romanskemu ljudstvu.

Vzhodnogotsko kraljestvo z našimi pokrajinami vred si je pod¬
vrgel naposled cesar Justinijan  (527—565), eden najimenitnejših
bizantinskim vladarjev, ki je hotel obnoviti celotno rimsko cesar¬
stvo. Toda brž po njegovi smrti so napadli Italijo Langobardi,
ki so bivali dotlej v današnji Slovaški in severni Panoniji, ter si
jo osvojili. Srednjedonavsko nižavje pa so zavzeli divji Obri ali
A vari,  mongolsko nomadsko ljudstvo, kije  prišlo semkaj iz južno-
ruskih step.

Med tem pa so se bili pojavili na dolnji in srednji Donavi tudi
že S1 o v a n i.

II. Najstarejša zgodovina Slovanov.

Prvotna domovina Slovanov  je bržkone prostrana ravnina
severno od Karpatov med-Vislo, Dnjeprom in Zapadno Dvino. Na
zapadu so jim bili sosedje Germani, na severu Balti, na severo¬
vzhodu tinska plemena, na jugovzhodu v stepah Iranci (Skiti), na
jugu TraČani. V zgodovini so se pojavili Slovani primeroma kasno.
Rimski pisatelji sojih  imenovali Venedae;  sledove tega imena
imamo še danes y nemškem označevanju (Winden, Wenden) za
Slovane (Slovence in Lužiške Srbe). Toda Slovani sami se s tem
imenom niso nikdar imenovali, marveč z nazivom Sloveni  (Slov-
jenin), ki se prvikrat pojavi pri bizantinskih pisateljih VI. stoletja.
Morda so pripadala Slovanom tudi nekatera ljudstva, ki so se po¬
javila ob Dnjestru in Bugn že v VI. stoletju pred Kr. (Neuri, Budini),
a dognano to ni. Obenem s slovenskim imenom se pojavlja pri
Bizantincih tudi tretje ime An ti, ki pa je značilo le del Slovanov
in je pozneje izginilo.

10

Iz svoje prvotne domovine so se Sloveni v dobi preseljevanja
narodov pričeli seliti proti zapadli, proti vzhodu in proti jugu,
kamor so se napotili predniki južnih Slovanov po razpadu hunske
države. Pomikali so se ob Karpatih proti jugu in se pokazali prvi¬
krat na bizantinski meji ob dolnji Donavi za cesarja Justina
(518—527). Naselivši se po današnji Rum uniji—  vzhodno
od Dnjestra so bivali Anti — so za cesarja Ju s ti nij ana I. (527—565.)
neprestano napadali bizantinsko ozemlje. V velikih trumah so leto
za letom prehajali preko Donave, preplavljali balkanske province
tja do Carigrada, Soluna in jadranskega primorja in se bogato
obloženi s plenom in sužniki vračali zopet nazaj.

Kultura starih Slovanov.  Naši predniki so se pečali največ
z živinorejo, poljedelstvom in lovom. Hranili so se razven s polj¬
skimi pridelki zelo tudi z mesom divjačine in rib, z mlekom, medom
in pivom, varjenim iz ječmena. Njihove šege in navade rišejo te¬
danji viri dosti ugodno; posebno je bila pri njih razvita gostoljub¬
nost. Bili so jako marljivi in delavni, v vojnah se pokažejo kot jako
hrabri, junaški, a tudi divji in okrutni. Nesložnost pa je često
zagospodovala med njimi.

Osnova njihove družabne uredbe je bila zadruga,  obsega¬
joča po več najožjih sorodnikov; nastala je na ta način, da so
ostali sinovi s svojimi družinami na očetovem domu. Zadrugarji so
imeli skupno premoženje, skupno zemljišče, živino ter orodje. Za¬
drugi je načeloval starosta, starešina ali domačin,  običajno
najstarejši ali vsaj najsposobnejši; on je tudi razsojal prepire in
opravljal daritve. Kadar se je zadruga preveč namnožila, se je en
del ločil od nje in ustanovil nov dom, novo zadrugo v bližini stare-
Več novih domov je stvorilo vas, v kateri je stala vsaka zadruga
sredi svojega zemljišča, oddaljena enakomerno druga od druge.
Taka med seboj sorodna vas se je imenovala bratstvo;  starešine
zadrug so, si izvolili skupnega čelni  k a;  ki je bil predstojnik vsemu
bratstvu. Po njem ali po skupnem pradedu bratstva so se imeno¬
vali prebivalci vasi, na kar spominjajo še danes imena vasi na
mnogih krajih med Jugoslovani, tudi med Slovenci, n. pr. v Slo¬
venskih goricah, v Prekmurju, na Krasu.

Kakor je iz zadruge nastalo bratstvo, tako se je iz enega
bratstva osnovalo več vasi, več bratstev, sorodnih med seboj. Tako
je nastalo pleme.  Ozemlje plemena se je zvalo župa, kije  imela
svoje ime ali po plemenu ali po reki ali po glavnem kraju. Po-

11

glavar plemena je bil župan, vrhovni sodnik in vojskovodja vsemu
plemenu, navadno iz največjega in najstarejšega ali najhrabrejšega
bratstvh. Sredi župe se je nahajal običajno grad,  bodisi med
močvirjem ali na brdu, utrjen z nasipi in jarki; vanj se je umak¬
nilo prebivalstvo v slučaju sovražnega napada.

Večjih političnih organizacij Slovani dolgo niso poznali. Šele
ko je postajal pritisk sovražnikov večji, so nastajale večje organi¬
zacije, sestoj eče iz več žup, s knezom (iz germanskega kuning) na¬
čelu. Pri tem je očividno največ vplival germanski vzgled, zakaj
tudi zboljšanje orožja potrjuje isto — izrazi za orožje so povečini
germanski. Večje enotne organizacije z vojvodi kot poveljniki so
se ustanovile za časa preseljevanja, ki je bilo združeno z borbami
in roparskimi pohodi. Ko pa je bil cilj dosežen in so se bojne
trume s plenom ali po zmagi vrnile domu, so večje enote zopet
razpadle v običajne župe.

O verstvu  starih Slovanov imamo jako malo zanesljivih
podatkov. Vrhovni bog jim je bil gromovnik Perun,  najvišji go¬
spodar nad vsemi stvarmi. Daždbog  je bil bog' solnca, ki pošilja
tople žarke in je vir življenja in vsega dobrega na zemlji. Vesti o
božanstvih Velesa (boga čred), Vesne (boginje pomladi in lepote),
Svaroga, Triglava i. t. d. so nezanesljive in skoro gotovo poznejše
izmišljotine. Točna poročila je onemogočilo hitro pokristjanjenje. Po¬
doba je, da južni Slovani niso poznali kipov bogov in tudi ne božjih
svetišč, niti svečenikov; dokazov zanje vsaj nimamo. Daritve bogovom
so opravljali starešine; žrtvovali so največ vole in ovce ter pridelke.

Božanstva nižje vrste so bili zmaji  in pa osobito vile,
bivajoče po planinah in ob rekah. Vera vanje je ponekod še sedaj
močno vkoreninjena. Vile posebne vrste so roj enice ali sojenice,
boginje usode človekove. Človeška duša je neumrjoča; živi po smrti
v raju in sicer prav tako življenje, kakor ga je človek živel na
tem svetu. Zato so se stari Slovani cesto raje sami usmrtili, nego
da bi prišli v ujetništvo in bi morali po smrti živeti kot sužnji.
Verovali so, da se človek v nekih slučajih po smrti spremeni v
volka; tak volkodlak  je obdarjen z nadčloveško močjo, blodi
po svetu, goni oblake; včasih pa zleze na mesec ali solnce in ga
gloda, vsled česar nastane mrk. — Mrliče so ali pokopavali ali
sežigali; k umrlemu so položili vse ono, kar mu je bilo v življenju
najdražje, da mu služi tudi v enostranskem svetu. Nad grobom so
napravili gomilo, na kateri so pokojniku v čast prirejali bojne igre
in pa slovesne pojedine, imenovane strava.

12

Naselitev južnih Slovanov na Balkanu.  Po naselitvi na
ozemlju današnje Rumunije so Sloveni več desetletij napadali in
plenili bizantinske balkanske pokrajine. Ker je bil Jnstinijan zapo-
den z vojnami zoper Perzijce, Vandale in Gotč, je imel na donav¬
ski meji le malo čet na razpolago; vrh tega slovanskim navalom
ni posvečal toliko pozornosti, ker jih je smatral za običajoe ropar¬
ske napade. Za njegovih naslednikov je postajala slovanska nevar¬
nost vedno večja.

Slovanski navali v bizantinsko ozemlje kažejo dve različni
fazi. V prvi dobi so prehajali Slovani čez Donavo le radi plena ter
so se vselej zopet vračali nazaj čez mejo. V drugi dobi, v glavnem
po 1. 600. pa so prihajali na Balkan ter se za stalno naseljevali po
bizantinskih provincah. Pri tem so bili važen činitelj tudi Avari.

Avari ali Obri,  mongolsko nomadsko ljudstvo, so se pojav.li
sredi VI. stoletja ob Kaspijskem jezeru ter se po posebnih poslancih
ponudili Bizantimcem v službo. Justinijan jih je sprejel po pravilu naj
se barbari uničujejo z barbari; že 1. 562. se nahajajo Avari v današnji
Dobrudži in Vlaški, odkoder so se 1. 568. po odhodu Langobardov
prestavili v rodovitne stepe Srednjedonavskega nižavja. Toda prija¬
teljstvo med Avari in Bizantinci se je kmalu prevrglo v sovraštvo.
Avari so si namreč lastili sremsko Panonijo, ki je bila ostala v
bizantinski lasti; napadli so Sirmium, ki je bil še vedno eno naj¬
večjih in najsijajnejših rimskih mest, in ga po dveletnem obleganju
zavzeli ter razdejali (582. L). Sedaj je pričelo bojevanje med Obri
in Bizantinci, ki je trajalo z večjimi in manjšimi presledki do 1. 626.
Udeleževali so se ga na avarski strani tudi Sloveni.

En del Slovenov se je selil z Avari vred preko Panonskega
nižavja, dospel do dolnje Save in Drave in prodiral ob njih in
njihovih pritokih globlje v Vzhodne Alpe. L. 595. je že imelo slo¬
vensko ozemlje slovanske prebivalce.

Razlikovati nam je v zadnji tretjini VI. stoletja Slovane, ki
so ostali v rumunskih nižinah in ki so bili povsem svobodni, in
Slovane, ki so bivali po obrobju Srednjedonavskega nižavja v so¬
sedstvu in odvisnosti Avarov. Prvi kot drugi so vedno češče napadali
bizantinske pokrajine, včasih sami, včasih v družbi z Obri. Nemoč
in notranja zmeda v bizantinski državi je postajala vedno večja.
Tedaj pa so se v prvih desetletjih  VII. stoletja Slovenj
za stalno naselili na Balkanskem polotoku.  V Rumuniji
in v centralnih delili Srednjedonavskega nižavja je ostalo le še prav
malo Slovanov.

13

Staro romansko in ilirsko prebivalstvo je v teh burnih časih
deloma izginilo, deloma se je umaknilo v gore in manj pristopne
kraje, kjer se je odtlej pečalo s pastirstvom (Vlahi), delama pa je
zbežalo na otoke in v utrjena primorska mesta. Okrog 1. 614. pa je
padla tudi slavna Salona v roke Avarom in Slovenom, ki so jo raz¬
dejali, kakor tudi mnoga druga mesta. Le malo jih je moglo kljubo¬
vati, tako n. pr. Jadera, Tragurion, v Makedoniji Solun, v notranjosti
n. pr. Serdika (Sofija) in dr. Najgosteje so se naselili Sloveni po dolnji
in gornji Meziji, po Dardaniji, notranji Makedoniji in notranji stari
Dalmaciji in ob gornji Savi in Dravi, manj gosto pa so obljudili
primorske predele. Gore, kraji in reke so dobili nova, slovanska
imena; le večje reke in nekateri največji kraji so obdržali stara
imena, ponekod močno predrugačena po slovanskem izgovoru. Največ
predslovanskih krajevnih imen se je ohranilo ob morju in po otokih,
znak, da se je tamkaj ohranilo več starih prebivalcev. Tudi Trakija
in Albanija sta dobili manj slovanskih priseljencev, enako Grčija,
kjer pa so se vendarle Slovani naselili celo na Peloponezu, a so se
pogrčili do XV. stoletja.

V novi domovini so stari Slovani nadaljevali prav tako živ¬
ljenje in obdržali iste uredbe, kakor so jih imeli poprej. Delili so
se na plemena, večjih skupnih držav tudi sedaj niso tvorili.:

Bizantinci in Slovani.  Bizantinci slovanske invazije niso mogli
preprečiti, ker so bili preveč*zaposleni na drugih mejah svoje države.
Cesar H e ra k lij (610 — 64a|,. za katerega vlade se je v glavnem
dovršila naselitev Slovanov na Balkanu, je bil sicer energičen vla¬
dar, toda državna moč je bila vsled notranijh zmed in vnanjih vojn
preveč oslabljena. Najnevarnejši sovražnik Bizantincem so bili Per¬
zijci, s katerimi je le redko vladalo mirovno stanje. Največja
stiska je nastopila, ko so Perzijci, ki so si bili med tem osvojili
že Sirijo s Palestino ter Egipt in prodirali skozi Malo Azijo, sklenili
zvezo z Avari in svobodnimi Slovani na dolnji Donavi, ki so postali
že spretni mornarji ter so na svojih malih čolnih ogrožali primorske
kraje. Leta 626. so zavezniki sklenili, 'na vsak način zavzeti Cari¬
grad. Avari in Slovani so ga oklenili na evropski Strani, Perzijce
pa naj bi slovanski mornarji prepeljali preko Bospora. Toda še o
pravem času sp Bizantinci razbili slovansko brodovje, na kar so
Slovani prvi opustili obleganje. Brez uspeha so morali oditi tudi
Avari, do čim je Heraklij naslednje leto odločilno premagal Perzijce
in jim zopet vzel izgubljene province.

14

Toda kmalu se je pojavil Bizantincem nov, še, nevarnejši so¬
vražnik v Arabcih,  ki so si po 1 634. osvojili vse bizantinske
dežele v Afriki in v Aziji, razen Male Azije, kjer pa so se boji
nadaljevali.

V težavnem položaju Bizantinci niso mogli obrniti svoje glavne
sile zoper Slovane, toda smatrali so vse balkanske pokrajine še
vedno kot svojo posest. Omejili so se na to, da so odbijali Slovane,
ki so še vedno napadali bizantinske primorske predele, osobito
mesta; včasih so poslali večje ekspedicije proti notranjosti, zlasti
ob dolnjem Vardarju in Strumi ter v Grčiji. Premagane Slovane
so cesto preselili v Malo Azijo, da s tem zmanjšajo njihovo od¬
pornost.

Ko pa je cesar Konstantin IV. 1. 678. odločilno premagal
Arabce in sklenil z njimi mir za daljšo dobo, so Slovani iz Dal¬
macije poslali poslance v Carigrad ter prosili miru; cesar jim je
ugodil ter jim je prepustil zavzeto ozemlje, ali priznavati so morali
njegovo vrhovno oblast. Slično razmerje med Bizantinci in Slovani
je zavladalo tudi drugod p primorskem predelu, ponekod tudi po
notranjosti. Bizantinska nadoblast pa je obstojala povečini le po
imenu, slovanska plemena so živela povsem svobodno po svojih do¬
tedanjih običajih.

Slovani so stopali često v bizantinsko vojaško službo; slo¬
vanske najemniške čete so se bojevale v bizantinski vojski že za
vlade Justinijanove.

Bolgari.  L. 679. so prišli na Balkanski polotok Bolgari, divje
turško-tatarsko ljudstvo, ter posedli ravan med Donavo in Balkanom
od Iskra do Ornega morja. Zagospodovali so nad tamkajšnjimi Slovani,
pozneje pa so pričeli svojo oblast širiti tudi nad sosednjimi predeli

Avari in Samo.  Po neuspehu pred Carigradom 1. 626. Avari
niso več napadali balkanskih dežel. Avarski poraz pa je opogumil
Slovane v Podonavju, da so se uprli in osvobodili avarske oblasti.
Osvobojeni Slovani so se podredili vodstvu krepkega kralja Sama,
vladarja severnih Slovanov (623—658); nastala je močna slovanska
država, katere središče se je nahajalo v današnji Češki in Saški in
h kateri so pripadali tudi južni Slovani tja do Jadranskega morja.
Valuk,  vojvoda karantanskih Slovencev, je tudi priznaval Sa¬
movo nadoblast. Avarska država se je omejila na nižino.ob Donavi
in Tisi in pa na današnjo Slavonijo ter Srem. Notranje razprtije
med avarskimi plemeni so olajšale slovanske uspehe.

15

III. Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev od VIII.
do začetka XII. stoletja. Prve srbske, hrvatske in
slovenske države. Borba za samostojnost s Franki
ter Nemci, Bolgari in Bizantinci.

1. Najstarejša zgodovina Slovencev.

Slovenci v novi domovini.  V alpskem svetu so stari Slovani
posedli mnogo več ozemlja, nego ga imajo danes Slovenci v posesti.
Na zapadni strani so šli predniki Slovencev čez Kras do Tržaškega
zaliva, in do Beneške nižine ob dolnji Soči in Taljamentu. Ravnino
so čuvali močni Langobardi in vznožje hribovja med Sočo in Talja-
mentom je ostala meja slovenske naselitve; ista črta loči še danes
Slovence od Furlanov. Na ravnini so nastale le posamezne naselbine
Slovanov. — Ob Dravi navzgor so prodrli tja do izvira; Toblaško
polje okrog Inniclsena je še dobilo slovanske prebivalce'-. Prav tako
so šli naši predniki ob Muri navzgor do izvora v Turah. Posedli
pa so tudi doline ob desnih donavskih pritokih, zlasti Anižino;
razvodje med Anižo (Enns) in Trauno je bila skrajna severozapadna
meja slovenske naselitve. Smatra se, da je bila na severu Donava
meja med Slovenci in Slovani, sorodnejšimi Cehoslovakom, vendar
pa o tem nimamo nikakih zanesljivih podatkov.

Velik del ozemlja, ki so ga takrat posedli Slovenci v Vzhod¬
nih Alpah, je danes ponemčen. Toda v goratem severnem delu
so se Slovenci naselili mnogo bolj na redko nego na jugu; oblju¬
dili so le širše doline in kotline.

Naselivši se v novi domovini Slovenci niso ostali mirni,
marveč so še vedno radi hodili na tuje, ropat in plenit. Kronike
poročajo o mnogih bojnih in roparskih pohodih Slovencev v Istro,
v Furlanijo in na Bavarsko. Vobmejnem predelu bojevanje ni skoro
nikdar jenjalo.

Kakšno državno organizacijo so imeli Slovenci v oni dobi,
nam ni znano. Prvi po imenu znani slovenski vladar je Valuk,
vojvoda v Karantaniji, ki je po zmagi nad Avari priznaval Samovo
nadoblast. Po Samovi smrti pa je njegova velika država zopet
razpadla in posamezne državice ter plemena so zopet živela sama
zase kakor poprej. Toda nimamo zanesljivih podatkov o tem, kako
velika je bila Karantanija. Btžkone je obsegala razen poznejše
Koroške, kjer se je nahajalo njeno središče, še poznejšo gornjo in

16

srednjo Štajersko ter nekaj ozemlja, ležečega še severneje. Posavje,
to je Kranjska in južna Štajerska, je tvorilo posebno politično enoto.

Slovenci postanejo zavisni od Bavarcev. Pokristjanjenje.

Položaj Slovencev se je poslabšal v sredini Vlil. stoletja. Obri so
pričeli znova pritiskati nanje in spravili so jih naposled v toliko
stisko, daje  moral karantanski vojvoda Borut  prositi pomoči pri
Bavarcih. Res so prišli Bavarci na pomoč in avarska nevarnost je
bila odstranjena, toda zato so morali karantanski Slovenci odslej
priznavati bavarsko nadoblast (med 1. 743—748). V poroštvo za zve¬
stobo je moral Borut poslati na bavarski dvor svojega sina Gorazda
in nečaka Hotimira z nekaterimi drugimi veljaki.

Gorazda in Hotimira so na Bavarskem vzgojili v krščanski
veri, kar je postalo velikega pomena za nadaljne dogodke. Zakaj
dotlej so bili Slovenci še pogani in vsi poskusi bavarskih in furlan¬
skih duhovnikov, pridobiti jih za krščanstvo, so ostali brezuspešni.
Ko pa je po Borutovi smrti zavladal v Karantaniji Gorazd  kot
prvi slovenski krščanski vojvoda (okr. 1. 750.), je začel na vso moč
širiti novo vero med svojimi rojaki. Hotimir,  ki mu je sledil na
prestolu že čez tri leta (1. 753.), je s še večjo vnemo pospeševal
pokristjanjenje. Iz Salzburga je poklical nemških duhovnikov v
Karantanijo; nastajale so krščanske cerkve. Toda poganski Slo¬
venci so z veliko nejevoljo gledali to početje; naposled so pogra¬
bili za orožje in se vprli dvakrat, toda obakrat brez uspeha. Ko
pa je Hotimir okr. 1. 769. umrl, je izbruhnil tretji, največji upor
poganske stranke. Toda to pot jim je bila sreča milejša; pognali
so iz dežele krščanske duhovnike in njih pristaše ter več let ne¬
omejeno vladali v Karantaniji. Ali pregnani kristjani so iskali po¬
moči pri Bavarcih; bavarski vojvoda Tasilo II. („parski Tesel") je
udaril v Karantanijo, premagal poganske Slovence in krščanski
stranki zopet pripomogel do vlade. Bržkone z njegovo pomočjo je
postal Volkun  vojvoda v deželi in nadaljeval pokristjanjevalno
delo. Odslej se nič več ne poroča o bojih med obema strujama;
krščanstvo je odločilno zmagalo. Hkrati se je močno utrdil bavar¬
ski vpliv v Karantaniji.

V južnem, to je v posavskem in soškem delu slovenskega
ozemlja se je krščanstvo širilo iz Ogleja, o čemer pa smo manj
poučeni. Povečini se je nova vera udomačila šele po prihodu Fran¬
kov. Marsikje v odljudnih krajih so se sledovi poganstva našli še
jako kasno. Ko so nastali prepiri med salzburškim nadškofom in

17

oglejskim patrijarhom, kako daleč naj sega njiju cerkvena oblast
na slovenskem ozemlju, se je 1. 811. določila reka Drava od izvira
do izliva kot meja med njima.

2. Južni Slovani in Franki.

Frankovske osvojitve koncem VIII. stoletja.  Frankovska
država je dosegla v drugi polovici VIII. stoletja velik razmah.
L. 774. si je Karel Veliki podjarmil Langobardsko kraljestvo ter
postal zapadni sosed Slovencev. L. 788. je prišla Bavarska  pod
neposredno oblast Frankov. Bavarski vojvode so morali sicer že
preje priznavati frankovsko nadoblast, ali vojvoda Tasilo II. se je
uprl, Karel Veliki pa ga je premagal in ga potem, ko je še vedno
mislil na upor in se v ta namen zvezal z Obri, vtaknil v samo¬
stan, Bavarsko pa razdelil med frankovske grofe. Karantanski
Slovenci  se teh bojev niso udeležili, zato jim je Karel pustil domače
vojvode in notranjo samostojnost. Tako so 1. 788. Karantanci prišli
pod frankovsko oblast. Istega 1. 788. si je Karel osvojil tudi bizan¬
tinsko Istro.

Brž nato so se Franki zapletli v vojno z A vari,  ki so bili
vsled notranjih razprtij zelo oslabljeni. Premagali sojih v več vojnih
pohodili med 1. 791.—-796.jj in napravili konec njihovi državi. Vse
avarsko ozemlje je bilo priključeno Frankovski in s tem so prišli
pod Karlovo nadoblast tudi oni južni Slovani, ki so se nahajali
dotlej pod obrsko vlado. Tudi nad posavskim delom slovenskega
ozemlja je pričela frankovska nadoblast.

Na današnjem hrvatskem ozemlju sta se takrat nahajali dve kne¬
ževini ; prva je bila vpnzkem predelu med Kapelo in Plešivico najugo-
zapadu in Dravo ter slavonsko-sremsko ravnino na severovzhodu;
imenujemo jo panonsko ali posavsko Hrvatsko,  a običajno
je bilo, zlasti pozneje, zanjo ime Slavonija.  Nahajala se je pod
vrhovno oblastjo Avarov in je prišla po njih porazu pod frankovsko
gospostvo. Pod Franki je bil odslej tudi Srem. Panonskohrvatski
knez se je moral podrediti furlanskemu mejnemu grofu, cerkveno
oblast pa je dobil oglejski patrijarh, ki je začel z vnemo pospeševati
pokristjanjenje v doslej še vedno poganski deželi. ,

Druga kneževina je bila prava H r v a t s k a, ki jo imenujemo
tudi dalmatinsko ali primorsko  Hrvatsko. Razprostirala se je
od reke Baše v Istri do dolnje Cetine in od obale Jadranskega
morja nekako do Vrbasa. Že 1. 799. je poskušal Ericb, mejni grof

Melik, Zgodovina.

18

furlanski, podvreči si dalmatinsko Hrvatsko, toda v bitki pri Trsatu
je bil premagan in ubit. Ker pa so se Franki istočasno bojevali
z Bizantinci, so nadaljevali tudi svoje prodiranje na Balkan in si
podvrgli Hrvatsko, ki pa je obdržala svojega kneza.' Pokristjanjevanje
je pričelo tudi v dalmatinski Hrvatski, iz katere je poganstvo kmalu
izginilo. Osnovala seje posebna krvatska škofija v Ninu, ki je bila
podrejena neposredno papežu. Ko so med tem Bizantinci sklenili mir s
Franki, so se odrekli svojim pravicam do Hrvatske, pridržali pa so si
primorska romanska mesta Zadar, Trogir in Split  ter otoke
Krk, Cres z Lošinjem  (Osor) in Rab, kar je predstavljalo
zadnji ostanek nekdanje province Dalmatia; na ta mesta in otoke
seje odslej omejil naziv Dalmacije.  Cesarski namestnik za Dal¬
macijo je štolo val v Zadru.

Vse dežele, osvojene na jugovzhodu, je cesar Karel podredil
v nadzorstvo dvema mejnima grofoma; mejni grof Vzhodne marke
je imel pod oblastjo severni del, a furlanski mejri grof južni del;
mejo med obema je tvorila bržkone reka Drava.

Ljudevit Posavski.  Knez Ljudevit, vojvoda panonske Hrvatske
(810—823.) se je sicer poklonil Ljudoviku Pobožnemu, nasledniku
Karla Velikega, toda 1. 819. seje uprl Frankom, ker seje  furlanski
mejni grofKadolah preveč nasilno obnašal v deželi. Vojsko, ki sojo
Franki poslali nadenj, je potolkel tako popolnoma, da so se mu
pridružili tudi Slovenci v Kranjski ter del Karantancev in pa Timo-
čani v današnji severni Srbiji. Toda Franki so poslali novo vojsko;
na njihovi strani pa je ostal tudi Borna, knez dalmatinske Hrvatske,
in poslal vojsko zoper Ljudevita. Toda junaški knez je premogel
obe, na kar so se mu pridružili Slovenci tja do Soče in celo oglejski
patrijarh mu je poslal zidarjev in drugih rokodelcev, da bi mu
pomagali graditi trdnjhve. Vojna se je nadaljevala, a Ljudevit je
uspešno odbijal frankovske napade. Sele ko se je pomikala že de¬
seta frankovska vojska v Panonijo, je Ljudevit zapustil Sisek, svojo
utrjeno prestolico, ter se umaknil pred premočnim sovražnikom k
sosednim Srbom. Ko seje  odondod podal v primorsko Hrvatsko k
Bornovemu nasledniku, so ga usmrtili, bržkone po frankovskem naro¬
čilu. Slovence kakor tudi panonsko Hrvatsko so si Franki znova
pokorili, Timočane pa so si podvrgli Bolgari.

Poskus Ljudevita Posavskega, postaviti močno državo jugo¬
slovanskih plemen zoper prodiranje Frankov na jugovzhod, se je
sicer ponesrečil, toda njegova država, kije  prvikrat združila Hrvate,

19

Slovence in Srbe v politično enoto, se je vendarle izkazala jako
krepko in je močno ojačila odporni dah v hrvatskem Posavju.
Očividno Ljudevit Posavski ni bil navaden bojaželjni nezadovoljnež,
marveč mož z večjimi premišljenimi načrti, ustanoviti proti Frankom
močno slovansko državo. Za Slovence pa je imel Ljudevitov upor
zle posledice, zakaj izgubili so svoje domače vojvode in odslej so
Karantanijo upravljali frankovski grofje.

Prodiranje Bolgarov.  Kmalu po zmagi nad Ljudevitom so se
Franki zapletli v boje z Bolgari, ki so si pričetkom IX. stoletja
podvrgli Timočane v današnji severni Srbiji in Braničevce, bivajoče
v južnovzhodnem Banatu. Po teh osvojitvah so začeli vojno zoper
Franke in prodrli v Srem ter ob Dravi navzgor (827—829.). Vsled
notranjih homatij v frankovski državi so si mogli obdržati spodnji
del panonske Hrvatske in Srem. V zapadnem delu panonske Hrvat-
ske pa je zavladal z bolgarsko pomočjo knez Ratimir, ki so ga šele
858. pregnali Franki in obnovili svojo oblast nad deželo. V vzhodni
Slavoniji in v Sremu so ostali Bolgari gospodarji.

Pribina in Kocelj.  Panonski del slovenskega ozemlja je
doživel še zadnji odsev samostojnosti. L. 847. je podelil kralj Lu-
dovik Nemški velik del dolnje Panonije, ob reki Zali, knezu Pri-
bini  (1.847—861.), kije  bil nekdaj gospodar Njitranske pokrajine
v današnji Slovaški, a ga je pregnal moravski knez Mojmir. Pri-
binova pokrajina v dolnji Panoniji je obsegala ozemlje od Rabe
do Donave in Drave s Ptujskim poljem; središče njegove oblasti
je bila okolica Blatnega jezera, kjer si je zgradil utrjeno prestolico
Blatograd  (Moosburg, Szalavar). Pribinova dežela, nekdaj zapadna
pokrajina Obrske države, je imela ta čas jako malo prebivalcev,
in sicer Slovence v zapadnem delu in ostanke Obrov. Da bi oblju¬
dil svoje ozemlje, je klical Pribina naselnike k sebi, in sicer Slo¬
vence kakor tudi Nemce. Skrbel je za pokristjanjevanje svojih
podanikov. Ker je bil zvest vazal Frankov, so pridrli Moravci, ki
so se srdito bojevali zoper nje, tudi v njegovo deželo in ga ubili
(h 861.).

Pribini je sledil v Panoniji sin Kocelj  (861—874.), kije
sprva nadaljeval očetovo politiko in kazal veliko naklonjenost do
nemških škofov. Toda to prijazno razmerje se je prevrglo v hudo
nasprotstvo, ko sta 1. 867. slovanska apostola Ciril in Metod na poti
iz Velike Morave v Rim prišla skozi Panonijo. Kocelj ju je sprejel
z velikim veseljem in se je zlasti silno razveselil, ko sta mu poka-

2 *

20

zala v slovanskem jeziku pisane knjige. Ko se je Metod, posvečen
med tem v škofa, vračal iz Rima v Moravo, je vpeljal v Kocljevi
Panoniji slovansko bogoslužje. S tem pa se je Kocelj zelo zameril
nemškim škofom; nemški duhovniki so zapustili deželo. L. 870. je
papež posvetil Metoda [za nadškofa Velike Moravske in Panonije,
s čemer se je slovenska Panonija še tesneje zvezala z Rastislavovo
Moravsko, glavno nasprotnico Nemcev. Sedaj je postalo nasprotje
med Kocljem in Nemci še večje. Toda nenaden padec Rasti-
slava in Svetopolkov sporazum z Nemci je pomenil nesrečo tudi
za Koclja; 1. 874. nenadoma izgine, bržkone so ga Nemci odsta¬
vili in zaprli v samostan. Slovensko Panonijo je dobil nemški grof
Gozwin.

Slovansko bogoslužje ni preživelo svojih pospeševateljev, Rasti-
slava in Koclja. Ko je Metod, moravsko-panonski nadškof, 1.885.
umrl, je novi papež Štefan VI. rabo slovanskega jezika pri cerkve¬
nih obredih prepovedal, na kar je dal Svetopolk, ki ni bil nikdar
prijatelj slovanskega obrednega jezika, izgnati iz svoje države okoli
200 Metodovih učencev. Pregnani učenci so odšli v balkanske po¬
krajine med Hrvate, Srbe in Bolgare, kjer so začeli delovati z
velikim uspehom, slovansko bogoslužje med Slovenci in Moravci pa
se je popolnoma zatrlo, kar je imelo za posledico neprecenljivo
škodo v kulturnem oziru.

Dalmatinska Hrvatska postane svobodna.  Med tem je bila
velika Frankovska država razpadla na tri dele; h.843. so si jo
v Verdunu raz,delili trije sinovi Ludovika Pobožnega. Večino jugo¬
slovanskega frankovskega ozemlja, in sicer Karantanijo, vso,Panonijo
s posavsko Hrvatsko je dobil Ludovik Nemški,., manjši del
pa Lothar, kateremu je pripadla Istra, Furlanija in dalmatinska
Hrvatska.

V dalmatinski Hrvatski je vladal okrog 845—864. knez Trpi¬
nu r, praded hrvatske vladarske rodovine, ki je vladala z malimi
presledki do konca XI. stoletja. Ta knez je imel po frankovskem
vzgledu urejen dvor v Klisu  blizu Splita in je bil dokaj krepek
vladar ; zmagovito je odbil Bolgare, ki so ga napadli za vlade kana
Borisa. Njegov naslednik je bil knez Domagoj,  ki je stoloval v
Kninu; kot frankovski vazal je šel s hrvatskim brodovjem pomagat
Frankom v južno Italijo zoper Arabce.

Ko je 1. 875. umrl zadnji Karoling v Italiji, si je Karlmanri
iz nemške vrste Karolingov lastil njegove dežele, med njimi tudi

21

dalmatinsko Hrvatsko. Toda nezadovoljni s tem so se Hrvatje uprli,
zmagovito zavrnili nemško - frankovsko vojsko in se osvobodili za
vedno Frankov. Med boji je umrl Domagoj, njegov naslednik knez
Zdcslav  pa je priznal vrhovno oblast bizantinskega cesarja, tako
da je Hrvatska zamenjala frankovsko nadoblast za bizantinsko.
Tudi v cerkvenem oziru je bila sedaj brvatska minska škofija pod¬
rejena carigrajskemu patrijarhu. Proti tem spremembam pa je za¬
vladala v Hrvatski velika nezadovoljnost; na čelo nezadovoljnežem
se je postavil velikaš Branimir, ki je zmagal in zavladal sam.

Knez Branimir  (879—892.) je pravi ustanovitelj politične
brvatske nezavisnosti. Poslal je takoj odposlance v Rim, kjer je
izjavil papežu svojo udanost in povratek Hrvatske pod rimsko cer¬
kveno oblast. S tem se je Hrvatska definitivno priklju¬
čila rimsko-katoliški cerkvi in latinski civilizaciji.
Papež se je trudil, da bi pridobil zase tudi dalmatinska mesta, kar
se mu pa ni posrečilo. Pač pa so imela pogajanja z bizantinskim
cesarjem uspeh, da se je ta odrekel nadoblasti nad Hrvatsko, ki
je postala s tem popolnoma nezavisna država  (okr. 1. 880.).

Za Branimira so prišli v Hrvatsko Metodovi učenci ter raz¬
širili slovansko bogoslužje, ki pa ni popolnoma prevladalo, marveč
se je samo dopuščalo poleg latinskega.

V tej dobi jd zapovedal bizantinski cesar dalmatinskim mestom
in otokom, naj plačujejo v svfho mirovnih odnošajev in kot od¬
škodnino za zemljišča, ki so jih imeli iizven obzidja na hrvatskem
teritoriju, hrvatskemu vladarju redni letni davek v zlatu in v pri-
rodmnab. Ta davek se je plačeval do 1. 1107. Branimir je izvrševal
tudi vrhovno oblast nad deželo Neretljanov,  ki so bivali v
primorju med Cetino in dolnjo Neretvo in so bili nenavadno spretni
in drzni mornarji ter pomorski roparji, ki so nadlegovali osobito
benečanske trgovske ladje. I)a bi si zasigurali prost prehod po
Jadranskem morju, so pričeli tudi Benečani hrvatskemu vladarju
plačevati letni davek.

Branimirov drugi naslednik je bil Tomislav, vnuk Trpimirov;
za njegove vlade je doživela Hrvatska veliko povečanje in ojačenje.

Prihod Madžarov v Srednjedonavsko nižavje.  Madžari ali
Ggri, pripadajoči uralofinski skupini mongolskega plemena, so se
na svojem potu proti zapadu ustavili naposled med Dnjeprom in
dolnjo Donavo. Ko pa so navalili nanje divji Pečenegi, so se Mad¬
žari pod Ar padovi  m vodstvom dvignili znova na pot, prekoračili

22

Karpate in se naselili po stepnem nižavju ob Tisi in srednji Do¬
navi (896. leta). • P" v p

Z naselitvijo Madžarov se je prekinila zveza med severnimi
in južnimi Slovani. Kar je bilo po nižavju še Slovanov, so pola¬
goma izginili med Madžari. Divje madžarske trume so pustošile in
morile po obrobju nižavja; med 1. 904. in 906. so uničile velikomoravsko
državo, 1. 907. so tako temeljito potolkli Bavarce, da jim je bila
odslej odprta pot v Nemčijo; nemška oblast v Panoniji, v Vzhodni
krajini in v južnem delu slovenskega ozemlja je popolnoma prene¬
hala. Ves obrodili del nižavja so Madžari v sledečih letih tako
opustošili, daje  ostal le malo obljuden; kot zadnji ostanek panon¬
skih Slovencev so ostali Prekmurci. Kakor so prihajali Madžari ob
Donavi navzgor v Nemčijo, tako so hodili preko Ptuja, Celja, Ljub¬
ljane in Vipavske doline na roparske pohode v Italijo. Edinole v
gorati Koroški, kamor je bil za divje konjeniške tolpe dohod teža¬
ven in malo vabljiv, se je obdržala nemška oblast.

Boljše se je godilo v tej nemimi dobi panonski Hrvat-
ski,  ki se je rešila nemškega gospostva, v svrho obrambe pred
Madžari pa se je združila z dalmatinsko Hrvatsko,  in
sicer za vlade Tomislava. Pač pa so Madžari okrog 1. 930. vzeli
Bolgarom južni del nižavja s Sremom.

Prenovljenje Nemčije za Otona I. sredi X. stoletja je prineslo
važne spremembe v razmerju do Madžarov. Ko je Oton 1. 955. po¬
tolkel Madžare v bitki pri Augsburgu, se niso več upali hoditi na
ropanje. Tudi jim je Vzhodna krajina  (Ostmark, Ostarichi), ki
jo je Oton obnovil na Donavi med Anižo in Traisno in ki so jo
1.976. dobili Babenberžani,  zapirala pot. Nemška oblast pa se
je obnovila tudi na jugu v poznejši južni Štajerski, Kranjski in
Goriški. Skoro vse slovensko ozemlje je prišlo potemtakem znova
pod gospostvo Nemcev in je ostalo v okviru nemške države dolgo
vrsto stoletij; potek slovenske zgodovine je bil s tem
določen za dolgo dobo.  Madžari so bili prisiljeni, opustiti ro¬
parsko in nomadsko življenje ter se lotili poljedelstva in živinoreje.
Pri tem so se največ učili baš pri sosednem slovanskem prebival¬
stvu, o čemer priča še danes nebroj slovanskih tujk v madžarščini,
zlasti za poljsko orodje, obrti, dneve i. t. d. S tem pa so se očuvali,
da niso izginili, kakor pred' njimi Hlini in Obri. Na mirno in stalno
življenje so se privadili tem hitreje, ko -so okr. 1. 1000. sprejeli
krščanstvo.

23

3. Utrditev nemškega gospostva nad Slovenci. Politično
razkosanje slovenskega ozemlja.

Da bi ojačil državno obrambo proti Madžarom, je cesar
Oton I. združil 1. 952. vse dežele od Donave do Adrije in do itali¬
janskih rek Miiicio in Po v eno upravno celoto, samostojno vojvodino
Karantanijo, ki so ji načelovali po vrsti najožji cesarjevi sorodniki.
Spočetka je isti vojvoda načeloval hkrati tudi Bavarski, 1. 976. pa
je ostala velika Karantanija sama zase, podrejena direktno cesarju.
Odslej so vladali v Karantaniji vojvode iz raznih nemških rodovin,
a menjavali so se zelo pogostem, ker so se hoteli otresti cesarski
nadoblasti. Nobena rodovina se ni mogla udomačiti v deželi in se
utrditi v gospostvu.

Da bi karantanski vojvode ne postali premogočni, so nemški
cesarji že proti koncu X. stoletja v obrobnih predelih Karantanije
ustanavljali posebne grolije in mejne krajine ter jih podeljevali
nemškim grofom, ki so sicer ostali pod oblastjo karantanskih vojvod,
a so vendarle postajali samostojnejši; iz obrobnih delov Karantanije
so se naposled razvile posebne dežele.

Na severu ob Donavi obnovljena Vzhodna marka je prva
postala povsem samostojna dežela; Babenberžani so jo na račun
Madžarov razširili na vzhod do Leithe. Iz nje seje razvila Avstrija.

Ob Muri (sedanja gornja in srednja Štajerska) se je ustanovila
Karantanska marka;  ker so njeni mejni grofje stolovali dolgo
v gradu Štajer (Steyr) ob Aniži, je dobila dežela po njem ime
Štajerska marka.  L. 1180. jo je nemški vladar povzdignil v
samostojno vojvodino.

Ob Dravi, s središčem na Ptujskem ali Dravskem polju, je
bila mala Ptujska marka,  ki pa se je že I. 1148. priključila
Štajerski marki.

Ozemlje 'ob Savinji in Savi, od Pohorja do Sotle, je bilo
združeno v Spodnjo ali Savinjsko marko.  Tudi ta marka se
je pozneje združila s Štajersko, toda v njej so si pridobili veliko
posestev plemiči Sovneški,  imenovani po gradu Sovneku  pri
Braslovčah, in se povzdignili v XIV. stoletju kot C elj s ki grof  j e
do nenavadno velike veljave in moči.

Vse ozemlje južno od Karavank pa tja do notranjskega Snežnika
in do Gorjancev je tvorilo Kranjsko marko  (Creina, Garniola),
ki se omenja prvič 1. 973., katere prvi početek pa je brezdvomno

24

mnogo starejši. Upravljali sojo mejni grofje iz raznih nemških rodo¬
vin, ponovno tudi oglejski patrijarhi; dolgo so ji bili na čelu mejni
grofje iz rodu Andeeks-Meranskega  in pozneje Sponhei-
movci.  Kranjski mejni grofje so imeli svoj sedež v Ljubljani, spo¬
četka morda v Kranju.

Bela Krajina je pripadala najprej Hrvatski, v dobi od XII.
do XIII. stoletja pa je prešla v okvir Kranjske. Imenovala se je z
ozemljem tja do Krke Ogrska ali Slovenska marka  (Windische
Mark), v XIII. stoletju pa se je ime Slovenske ali Metliške  marke
raztegnilo na vso sedanjo Dolenjsko.

Na zapadni meji slovenskega narodnega ozemlja ležeči O gl e j
ni bil važen za nas le v cerkvenem, marveč tudi v političnem oziru,
odkar so oglejski patrijarhi  postali tudi posvetni vladarji v
Furlaniji, Istri in Kranjski. Že početkom XI. stoletja so jim nemški
cesarji podeljevali bogata posestva okrog Gorice, v Vipavski dolini,
na Tolminskem, potem Vipavo, Postojno, Cerknico in Lož, ter vse
ozemlje tja do Reke. L. 1077. je oglejski patrijarh dobil vso Fur¬
lansko grofijo, pozneje pa še Kranjsko marko in Istrsko grofijo ter
tako postal gospodar južnega dela slovenskega ozemlja, od karan¬
tanskih vojvod povsem neodvisen knez. Cerkvena država oglejska
se je vzdržala par stoletij, toda sredi XIII. veka je začela moč patri-
jarhov propadati. Razne plemiške rodovine so že ta čas dobile ob¬
sežna posestva na Kranjskem, Goriškem in v Istri, mnogo posestev
so dali patrijarhi sami v fevd, bodisi prostovoljno ali prisiljeni; nji¬
hova posest se je hitro krčila.

Pred vsem so zrasli na račun oglejskih patrijarhov grofje
Goriški,  ki so se imenovali po svojem gradu v Gorici (po 1. 1030.),
Goriško je bilo' sprva del Furlanije. Ko pa se je razvila posebna
g r o f i j a G or iška,  je bila v tesnih zvezah: s Koroško ; nj eni grofj e,
doma iz nemške Tirolske, so naposled dosegli deželnoknežjo čast
in postali jako mogočen političen činitelj.

Istra  je bila že v začetku X. stoletja mejna grofija. Od XII.
stoletja dalje.je bila Razdeljena v dva upravna predela, v Istrsko
marko  na zapadu, obsegajočo predvsem obrežna mesta, katerih
so se pozneje polastili Benečani, in Istrsko grofijo  v sredini
in na vzhodu; tu so si goriški grofje pridobili obsežna posestva.

Tako seje  slovensko ozemlje neprestano razkosavalo in Karan¬
tanija je ostala omejena le ,na svoje jedro, deželo Koroško.
Njeni vojvode so izgubili vojvodsko nadoblast nad obrobnimi predeli
stare Karantanije.

25

Toda posestne razmere v upravnih edinicah so bile nenavadno
komplicirane;.grofje ali vojvode iz ene dežele so imeli posestva tudi
v drugih in iz tega so izvirali neprestani spori. Poleg tega je bilo
v vseh deželah še obilo posestev razni škofov in samostanov.

4. Notranje razmere na Slovenskem v Vlil.—XII. stoletju.

Germanizacija.  Do konca VIII. stoletja je imelo vse ozemlje
od Donave do Adrije slovensko prebivalstvo. Ko so pa zagospo¬
dovali nad našimi kraji Franki, se je začelo ponemčevanje naše
zemlje.

V onih predelih, ki so bili s silo iztrgani Obrom in so potem¬
takem prešli po vojnem pravu v last Frankov (pokrajine ob Donavi,
panonski predel), je že Karel Veliki naseljeval Nemce, ki so začeli
trebiti gozde, obdelovati zanemarjeno zemljišče, a so bili hkrati
mejna straža. Drugače je bilo v Karantaniji, ki je Franki niso
osvojili z orožjem. Ker je bilo v deželi, zlasti v severnem in severo-
zapadnem delu, mnogo neobdelane ali z gozdi zaraščene zemlje, so
jo dobili v dar mejni grofje in razni drugi nemški plemiči. Prav
tako so nemški velikaši dobili mnoga zaplenjena posestva, n. pivo
priliki slovenskega upora za Ljudevika Posavskega. — Tuji plemiči
so na svojih posestvih naseljevali nemške kmete, da sp si pridobili
podložnikov. Nastajale so nove naselbine iz katerih so rastle vedno
večje skupine nemškega kmetskega prebivalstva med Slovenci.

Med plemiči je bilo sprva tudi še precej Slovencev z velikimi
posestvi, tadi : , njihovo število je postajalo vedno manjše, povečini so
se med nemškimi vrstniki germanizirali.

Poleg posvetnih veljakov so dobile mnogo slovenske zemlje v
dar nemške cerkve,  škofije in samostani. Ti so namreč dobivali
od frankovskih, pozneje nemških vladarjev in od grofov ter veli-
kašev obilo zemlje v dar. Na podeljenih zemljiščih Jso trebili ali
krčili gozde in obdelovali zemljo; njihova posestva so bila običajno
vzgled umnega gospodarstva. Ko je n. pr. bavarski Tasilo 1. 777.
ustanovil na meji slovenskega ozemlja benediktinski samostan Krems-
miinster, v svrko pokristjanjenja Slovencev, mu je podelil ves ob¬
delan svet v okolici s podložniki vred, od neobdelanega pa na
raznih straneh toliko, kolikor ga hočejo menihi sami iztrebiti. In
menihi so obdelali svet daleč na*Okoli in ga poselili; vse to je
j>ostalo njihova last. - Sličnih primerov je bilo obilo tudi drugod.

26

Najobsežnejša posestva na Slovenskem so dobili salzburški
škofje,  in sicer v bližini Donave, na panonskih tleb, največ pa
v Karantaniji. Brižinski  škofje (iz Freisinga) so dobili 1. 816.
važni samostan Innichen, ki je kil ustanovljen istotako v svrho
pokristjanjevanja Slovencev. Nato so si pridobili mnogo posestev
po Koroškem. Skoro na vseh posestvih, ki <so jih dobili na Sloven¬
skem, so naseljevali nemške koloniste’. L. 976. jim je podelil Oton 11.
porečje Sore; to posestvo se je kmalu tako razširilo, da je obsegalo
vse ozemlje med Radovljico, Bohinjem, Idrijo in Medvodami. Ker
je bilo Loško gospostvo,'katerega  središče je postala Škofja
Loka, takrat še malo obljudeno, so naseljevali Brižinci mnogo Ba¬
varcev in Tirolcev, pa tudi koroških Slovencev, vse novousta¬
novljene nemške vasi pa so se pozneje poslovenile. — Brixen-
ska  škofija je dobila Bled in Bohinj z dolino Save Dolinke in
Bohinjke; Nemcev pa brkenski škofje niso naseljevali.— Bamber-
ški  škofje so dobili poleg drugih krajev Kanalsko dolino  z Be¬
ljakom, kjer so nastali okrog Trbiža številni nemški kraji. Naštete
škofije in razni samostani pa so imeli še obilo posestev na Slovenskem.

Madžarska invazija je za nekaj desetletij prekinila doseljevanje,
ki pa seje  po 1. 955. pričelo znova še z večjo intenzivnostjo. Iz prise¬
ljenih plemičev seje  razvilo nemško veleposestvo, kije  do najnovejše
dobe gospodovalo naši zemlji. Pradedi večine velikaških družin, ki
so imeli važno politično vlogo v slovenskih deželah v poznejših
časih, so prišli na Slovensko takrat (Eppensteini, Turjačani, Orten-
buržani, Attemsi i. t. d.) Nemške škofije, ki so pred madžarskim
navalom dobivale posestva severno od Drave, so pričele posegati
sedaj tudi južno od Drave. Priseljevanje Nemcev se je vršilo ves
srednji vek, ali najbolj izdatno je bilo v X. in XI. stoletju. Nemci
so prevladali najpreje v goratem, gozdnatem in manj obljudnem
severnem delu, dočim so. južno od Drave, kjer so se bili Slovenci
gosteje naselili, celo nemški otoki polagoma izginili v slovenski
okolici. Severna stran Štajerske in Koroške in še bolj Avstrija so
imele v XII. stoletju že večino nemškega prebivalstva.

Na jugu, z italijanske strani, se ni vršilo skoro nikako razna¬
rodovanje. Oglejski patrijarhi so imeli sicer jako mnogo posestev
na Slovenskem (v Vipavski dolini, okrog Cerknice i. t. d.), toda
tujih kolonistov niso pošiljali v deželo.j Edinole patrijarh Bertold,
rodom Tirolec, je naselil nemške kmete iz okolice Innichena na
Tolminsko v hribe ob Bači (Nemškorutarji), ki so osjali potem
skoro poysem svobodni, a so se tudi poslovenili.

27

Nova uprava.  Mejni grofje so bili v prvih časih (X. in XI.
stoletje) zavisni od vojvod. Sprva mejni grof ni bil drugega ko
grof, katerega grofija se je nahajala ob meji. Večje dežele kakor
Karantanska vojvodina, Karantanska marka, so bile sestavljene iz
več grofij, (n. pr. Junska, Trušenjska, Breška grofija), Kranjska pa
samo iz ene grofije, prav tako Istrska mejna grofija. Včasih seje
pokrajina nazivala z obema naslovoma, zdaj le kot navadna grofija,
zdaj kot marka (n. pr. Kranjska).

Za grofe ter mejne grofe so bili navadna postavljeni možje
iz zelo premožnih rodovin. Grof je s kraljevim dovoljenjem lahko
prepustil grofijo svojemu sinu. Pozneje so skoro redno grofije postale
dedne v rodovini, včasih celo v . ženski vrsti. Včasih je en grof
imel po več grofij pod seboj. Grofje so v kraljevem imenu izvrše¬
vali sodstvo,  nadzorovali javno-up ravne naprave  (ceste,
denarstvo, mere i. t. d.), oskrbovali finančne  zadeve (davke, globe)
in pa kraljeva posestva  v grofiji, pri čemer jim je ostal del
dohodkov; .nadzirali so lov in gozde ter bili poveljniki  četam
iz vse grofije. — Prav iste pravice in dolžnosti so imeli mejni
grofi, le da je bilo njih ozemlje običajno obširnejše. Kralji, ki so
imeli v obmejnih pokrajinah mnogo lastne zemlje, so podeljevali
grofom, pa tudi drugim velikašem, številna posestva.

Pozneje so mogočnejši grofje in mejni grotje ter vojvode, ki
so bili prvotno državni uradniki, postali deželni  knezi (Landes-
fiirsten, dominus terrae).

Posestva škofov so bila često izvzeta iz grofovske upravne
nadoblasti, tako da so bili škofje vrhovni upravitelji v vsakem
oziru. Del uprave, zlasti sodstvo, pa so često izročali grofom ali
komu izmed sosednih velikašev; ti pa so si pogostem prisvajali
vedno več oblasti in si naposled povsem prisvojili pokrajino.

Plemstvo  seje  začelo deliti v vi s o k o plemstvo, med katero
so se polagoma uvrstili tudi ministerij ali, in nižje plemstvo
ali viteze.  Že zgodaj so dobili velikaši-veleposestniki nižjo sodno
oblast za svoja posestva. — Velikaši so bivali po gradovih,  ki
pa so bili v tej dobi, ko med plemstvom še ni vladalo posebno
blagostanje ali razkošje, enostavni in preprosti, a dobro utrjeni,
postavljeni po gričih in težko pristopnih krajih. Šele v XII. sto¬
letju so se gradovi razširili v mogočnejše stavbe. Gradovi so imeli
skoro vsi nemška imena, nekaterim pa se vendarle pozna slovenski
izvor.

28

Mesta in meščanstvo.  Na Slovenskem tja do XII. stoletja
ni bilo mnogo mest in trgov, razen v Primorju. Tu pa so se ohra¬
nila mesta se iz rimske dobe in so imela romansko prebivalstvo,
kakor Trst, Koper, Piran in druga istrska obrežna mesta; bila so
dobro obljudena in močno obzidana. — Po notranjem Slovenskem
so mesta nastajala šele pozneje v XII. stoletju, rastoč iz neznatnih
začetkov. Najstarejše slovensko mesto je morda P tuj,  ki se omenja
že v IX. stoletju, s slovenskim prebivalstvom. Nastalo je na razva¬
linah starega Poetovio, kjer so že Slovenci postavili utrjeno selišče.
Sicer so mesta pri nas nastajala običajno na vznožju imenitnejših
gradov, samostanov ali cerkva, zlasti okrog sedeža posvetnih ali
cerkvenih upraviteljev, kjer je bilo več prometa. Najpreje so se
nastanili trgovci in obrtniki, sprva samo začasno, potem za stalno;
tu so se prirejali sejmi. Zaradi večje varnosti so taka selišča ob¬
zidali z obzidjem, opremljenim s stolpi in jarki. Trgovina in obrt
sta množila imetje 'meščanom, katerim je naposled deželni knez
podelil razne ugodnosti, n. pr. lastno sodstvo, samoupravo, privile¬
gije glede trgovine in prometa i. t. d. To so bile mestne pravice.
Meščanom običajno ni bilo treba delati tlake in plačevati desetine,
vrh tega so imeli še druge ugodnosti; kdor je bival leto in dan v
mestu, je bil prost desetine.

Kmetski stan.  Skoro vse prebivalstvo se je tedaj pečalo s
kmetovanjem. Med kmeti nam je razlikovati svobodne in nesvobodne.
Svobodni kmetje  so smeli po svoji volji razpolagati s svojim
posestvom, ga prodati ali zamenjati ter se preseliti kamorkoli, no¬
siti orožje in hoditi k sodnim zborom. Zato pa so morali nositi
jako mnogo bremen, hoditi na vojno z lastnim orožjem, skrbeti za
hrano in stanovanje potujočega kneza ali njegovega uradnika. Ta
bremena so bila vzpričo njihovega majhnega imetja prevelika, zato
so povečini prostovoljno postajali podložniki gospode, ponekod pa
so jih velikaši prisilili v to. Svobodnjakov je bilo vsled tega vedno
manj, ohranili so se le v goratih krajih (n. pr. Teharčani).

Največ kmetov je bilo podložnikov,  med katerimi pa so
obstojale zopet razlike glede pravic in bremen. Morali so graščakom
opravljati tlako ali roboto,  to je obdelavati gospodu polje,
spravljati mu seno, opravljati delo po vinogradih, v gozdih mu
napravljati drva in mu zvoziti vse, kar je potreboval. Seveda je
moralo biti grajsko delo izvršeno pred kmetskim. Kmet pa je imel
še druge služnosti; moral je odrajtovati še razne davščine v

29

blagu, to je del pridelkov, in. pa v novcu.  Dajati desetino  od
vsega pridelka na polju in v. hlevu 1  pa so bili dolžni duhovški
gosposki; uvedli so jo pri nas salzburški škofje. Od te desetine je
šla običajno ena tretjina škofu v Salzburg, ostalo pa se je porabilo
za cerkve in duhovščino. Podložniške služnosti so bile popisane v
posebnih zemljiških seznamih, urb arj ih.

Poleg tega so bili še nesvobodni kmetje  ali sužniki, ki
so bili zaposleni največ po gradovih ter so se kupovali in prodajali
ali darovali kot blago.

Vsaka vas je imela župana,  ki je bil kdo izmed kmetov;
ta je sporočal sosedom povelja in odredbe graščaka, pobiral neka¬
tere davke, pa tudi zagovarjal kmetske pravice in koristi. V dolo¬
čenih dnevih je skliceval kmete na zbore, kjer jim je s pomočjo
dvanajst veljavnih kmetov razsojal manjše prestopke in prepire.

O kakem literarnem delu slovenskem v teh razmerah seveda
ni moglo biti govora. Imamo pa vendar baš iz te dobe takoimeno-
vane brižinske spomenike,  to je slovensko pisane spovedne
molitve iz XI. ali celo X. stoletja, ki so se našle v Freisingu in
so najstarejši primer slovensko pisanega rokopisa.

5. Najstarejša srbska zgodovina.

Prve srbske države.  Jugovzhodno od Hrvatske je nastalo že
zgodaj več manjših državic, zlasti v primorskem predelu. Spočetka
so živele vsaka zase, pozneje pa so prišle pod nadoblast krepkejših
držav: Hrvatske in Srbije.

Med Cetino in dolnjo Neretvo se je nahajalo ozemlje Neret-
ljanov,  znamenitih pomorskih roparjev, katerih glavno gnezdo je
bil Omiš na ustju Cetine. Neretljansko ozemlje so si spočetka pri¬
ključile srbske države, naposled pa je postalo del Hrvatske.

V porečju Neretve ter na obali med ustjem Neretve in Du¬
brovnikom je nastalo Z ah umij  e (tudi Hum ali Hurnska zemlja,
pozneje Hercegovina). Knezi Zahumlja so bili dolgo povsem samo¬
stojni, pozneje so prišli pod nadoblast Srbije, dokler ni naposled po-
četkom XIV. stoletja Zahumlje pripadlo Bosni.

Vzhodno od Zahumlja med Dubrovnikom in Kotorom je bilo
Trebinje  (ali Trav unij  a), segajoče od obale v notranjost ob
Trebinjštiei tja do povirja Neretve, zavzemajoče še severno obrežje
Boke Kotorske. Tudi ta kneževina je prišla kmalu pod oblast Srbije.

30

Naposled je nastala v Primorju še kneževina D ukij a ali
Dioklitija,  kakor se je imenovala sprva po starem rimskem
mestu Doclea. Od XI. stoletja dalje je začelo prevladovati za Dukljo
ime Zeta.  Ta država seje  razprostirala na severu v porečju
Morače in Zete tja do povirja Pive, Tare in Lima (Gornja Zeta),
na jugu pa je obsegala vso kotlino Skadarskega jezera („Dolnja
Zeta“) in pa morsko obalo od Kotora do Drimovega ustja, [imeno¬
vano Primorje  (ali Pomorje). Primorje se je nahajalo dolgo v
bizantinski oblasti; tu je bilo več mest še iz rimske dobe.

O prvih državicah v notranjosti smo mnogo slabše poučeni,
kajti notranji predeli so imeli z Bizantinci mnogo manj stikov. V
porečju Bosne, z jedrom ob gornjem toku te reke, seje  nahajala kne¬
ževina Bosna,  ki je imela že zgodaj svojo dedno vladarsko rodo¬
vino, a seje  nahajala v X. stoletju pod nadoblastjo vladarjev Srbije;
pozneje nastopa kot samostojna enota. — Plemena in države v notra¬
njosti stare Mezije so nam skoro povsem neznana, razen Timočanov
in Braničevcev. Spodnja dolina Morave se je nahajala dolgo pod
oblastjo Obrov.

Oddaljena bodisi od Donave kot od morja je ležala domovina
pravih, prvotnih Srbov, zemlja Srbov  (Serblia), visoka, težko
prehodna planinska dežela ob gornji Drini (Pivi in Tari), ob Limu,
ob Ibrn in na gornjem toku Zapadne Morave. Utrjeni Ras (blizu
današnjega Novega Pazara), po katerem se dežela imenovala tudi
Raška  (Rascia), je bil že obmejni kraj, ležeč ob vzhodni granici.
Težko dostopni gorski položaj dežele je omogočal uspešno obrambo,
kar se je izkazalo v bojih z Avari, pozneje z Bolgari in Madžari.
Tuje  nastala prva srbska država in junaško gorsko pleme Srbov si
je pridobilo pri sosednem prebivalstvu ugled in razširilo svojo nad¬
oblast tudi nad sosednimi pokrajinami.

Ojačenje Bizantincev in Bolgarov.  Bizantinsko cesar¬
stvo  je bilo v VIL in VIII. stoletju še vedno prva sila na Balkanskem
polotoku. Bizantinci so naglašali ob vsaki priliki, da jim pripada
vrhovna oblast nad slovanskimi državami. Toda ta nadoblast je bila
povečini le navidezna. Na Hrvatsko so vplivali Bizantinci iz svojih dal¬
matinskih mest, na Srbijo pa iz draške pokrajine  (teme), kije
obsegala pokrajino okrog Drača. Važno je bilo zlasti, da so imeli
Bizantinci premoč na morju.

V IX. stoletju je nastal Bizantincem v Bolgarih  nevaren
tekmec za prvenstvo na polotoku. Bolgarska država se je pričela

31

početkom IX. stoletja jačiti in širiti; poleg južnega dela Panonskega
nižavja si je osvojila tudi Timokovo porečje in dolnje -Pomoravje
z Beogradom. Preko utrjene Serdike, ki so jo vzeli Bizantincem
šele 1. 809., so Bolgari pričeli osvajati tudi ozemlje makedonskih
slovanskih plemen tja do bizantinskega primorja pri Solunu in do
draške teme* onstran Ohrida. Razlika med slovanskim in mongolskim
prebivalstvom je začela giniti, odkar so se Bolgari pod vlado kana
Borisa — Mihaela (852—888) pokristjanili.

Prvi boji med Srbi in Bolgari. Pokristjanjenje.  Bojeviti
Srbi so ovirali zvezo med kraji pri Beogradu in Sremu ter Make¬
donijo, zato se je kmalu začela srdita borba med Bolgari in Srbi.
Prva določna historična oseba med srbskimi vladarji je Vlastimir
(okr. 835 — 850), ki je uspešno odbil vse bolgarske napade, prav
tako, kakor tudi njegovi trije sinovi. Med njimi je najznamenitejši
naistarejši Mutimir  (863—891), za katerega vlade je krščanstvo
popolnoma prevladalo v Srbiji.

Tudi v srbskih pokrajinah se je krščanstvo  širilo posto¬
poma iz romanskih primorskih mest ob Jadranu in sicer najprej po
vladarskih dvorih. Razširjali so novo vero kakor v hrvatskih tudi
v zapadnosrbskih predelih latinski duhovniki, tako da so Srbi, biva¬
joči v bližini Jadrana, sprva pripadali zapadni ali latinski cerkvi
ki pa takrat še ni bila izrecno ločena od vzhodne ali grške. Prvo
pokristjanjevanje Srbov seje  zvršilo v glavnem v dobi od 640—730.
Ostalo pa je še vedno mnogo pripadnikov stare vere; na svoji
jadranski ekspediciji je cesar Vasilij I. kakor med Hrvati tudi med
Zahumljani in Srbi dal pokrstiti še preostale (okr. 1. 879.). Spočetka
se je krščanstvo širilo samo površno, ker ljudstvo ni razumelo
latinskih molitev in cerkvenih knjig. Globlje je prodrlo šele, ko
se je slovanski jezik uvedel v bogoslužje. Baš za Mutimira so
namreč prišli Metodovi učenci in pričeli .svoje delovanje tudi
med Srbi.

Na jugu se je krščanstvo širilo iz egejskega primorja po grških
duhovnikih; v južni Makedoniji so se za Slovane ustanavljale nove
škofije in tu so duhovniki poučevali tudi v slovanskem jeziku še
px - ed nastopom Cirila in Metoda. Tudi v Makedoniji se je nova
vera ukoreninila popolnoma s prihodom Metodovih učencev, ki so
razvili svoje delovanje zlasti okrog Ohridskega jezera. Pz Makedo¬
nije se je širila po vsej notranji Srbiji. Škofije so obstojale dolgo
le v primorskih mestih, po notranjosti le v Makedoniji, kjer si je

32

ohridska nadškofija pridobila veliko veljavo; v notranji
Srbiji se je kot prva ustanovila škofija v Rasu.

Borba med Srbi in Bolgari za carja Simeona.  Še srdi¬
tejši so postali boji med Srbi in Bolgari, ko je tem zavladal Bo¬
risov mlajši sin Simeon  (893 — 927),  najimenitnejši bolgarski vladar.

Že v začetku svoje vlade si je postavil za glavni cilj, da si
osvoji vse Bizantinsko cesarstvo s Carigradom vred in postane vla¬
dar obema državama. V ta namen se je skoro neprestano bojeval
z Bizantinci, osvajal njihove province in večkrat oblegal Carigrad
sam; dal se je sklicati za carja Bolgarov in Grkov. S težavo so
se branili Bizantinci. Z obeh strani so skušali pridobiti Srbe na
svojo stran, Bizantinci povečini diplomatičnim potom, Bolgari z voj¬
nimi pohodi. Usodna je bila nesloga med člani srbske vladarske
rodovine po Mutimirovi smrti; pretendenti za prestol so se po¬
tegovali za vnanjo pomoč, zdaj ta za bizantinsko, zdaj oni za
bolgarsko. Vendar so se Srbi povečini nagibali na bizantinsko
stran, vsled česar so Bolgari večkrat pridrli z vojsko nadnje ter
postavili na srbski prestol svojega pristaša izmed članov srbske
vladarske rodovine. Ko pa se je naposled osnovala zveza.med Srbi
in Bizantinci ter hrvatskim kraljem Tomislavom, so Bolgari 1. 924.
prodrli v Srbijo, jo strašno opustošili ter odvedli obilo ljudij s seboj;
mnogo Srbov je uteklo v .Hrvatsko, med njimi sam knez Zaharija.
Iz nezaupanja Bolgari sedaj niso postavili nikakega vladarja v
Srbiji, marveč so jo uredili kot del Bolgarije. Simeonove Čete, ki
so nato prodrle v Hrvatsko, je Tomislav zmagovito zavrnil.

. jV' Časlav.  Katastrofi, ki je zadela Srbijo, je kmalu sledila lepša
\fdoba. L. 927. je umrl car Simeon, na kar je začela Bolgarska sla-,
/►K beti. Srbski princ O as la v, ki je živel na bolgarskem dvoru v Pre-
1  slavu, je pobegnil z nekaterimi drugimi vjetimi Srbi ter se preko
Bizantinske vrnil v Srbijo, kjer je brzo zavladal popolnoma (931—962),
priznavajoč bizantinsko nadoblast. Od vseh strani so se vračali srbski
begunci. Časlav je jako okrepil Srbijo ter razširil svojo oblast tudi
nad Bosno, bržkone pa tudi nad Dukljo s Trebinjem in Zahumljem.
Padel je naposled v boju z Madžari, ki so bili med tem Bolgarom
iztrgali Srem. ,

Zgodovina Srbije po Oaslavovi smrti je zavita v temo.

Padec Bolgarije. Premoč Bizantinskega cesarstva.  V drugi
polovici X. stoletja je Bizantinska država doživela zopet slavnejšo
dobo. Zavladala ji je vrsta dobrih, energičnih in prevdarnih cesarjev,

33

med njimi najimenitnejši bojeviti Vasilij  II. (976 —1025.) Bizan¬
tinci so si mogli znova osvojiti severno Sirijo, Armenijo in Gruzijo,
tudi na morju so iztrgali Arabcem mnoge otoke, med njimi Ciper
in Kreto. Istočasno je po Simeonovi smrti Bolgarska hitro propadala
in se manjšala. Naposled so jo Bizantinci po smrti slabotnega Si¬
meonovega naslednika Petra zavzeli in jo 1. 971. kratkomalo spre¬
menili v svojo provinco.

Država makedonskih Slovanov.  Makedonski Slovani v zgo¬
dovini niso nikdar samostojno nastopali. Prišli so zgodaj pod vpliv
Grkov. Pomembnejša je dežela za kulturni razvoj slovanstva; solunska
brata Konstantin in Metod sta se namreč baš v solunski okolici sezna¬
nila s slovanskim jezikom in narečje, ki sta ga vpeljala v bogo¬
služje in v cerkveno književnost, je bila baš govorica slovanskega
prebivalstva solunske okolice. Pokristjanjenje dežele se je izvršilo
iz egejskega primorja, osobito iz Soluna, kjer se je obranilo staro
grško prebivalstvo. Koncem IX. stoletja so tudi semkaj prišli Meto¬
dovi učenci na begu iz Moravske in delovali posebno v okolici
Ohridskega jezera.

Makedonske Slovane so si podvrgli Bolgari šele za vlade
Borisa in Simeona; med njimi se je naselilo tudi nekaj bolgarskih
velikašev, ki so gospodovali deželi. Ko je prenehala samostalnost
Bolgarske, se je Makedonija osamosvojila in si v ! bojih z Bizantinci
priborila svobodo. Novi državi je zavladal Samuel  (976 —1014).
Svojo prestolico je imel spočetka na ugodno ležečem skalovitem
otoku Prespanskega jezera, pozneje 'pa v močno utrjenem Ohridu.
Samuel je kmalu razširil svoje gospostvo do Donave in naposled
je iztrgal Madžarom celo Srem. Izrabivši notranjo borbo, ki je div¬
jala med Bizantinci, si je osvojil tudi severno in srednjo Grčijo,
ter severno Bolgarijo med Balkanom in Donavo. Začel seje  sma¬
trati za naslednika bolgarskih carjev ter se oklical za carja, v Ohridu
pa je ustanovil samostojen patrijarhat, namesto bolgarskega patri-
jarhata, ki so ga bili 1.971. Bizantinci ukinili. Nato si je podvrgel
še Albanijo, odtod pa prodrl tudi na sever do Zadra, ter prisilil
srbske državice, da so morale priznati njegovo nadoblast.

Med tem si je energični cesar Vasilij II. opomogel ter začel
z vso silo napadati Samuela. Najpreje gaje  premagal 1. 996. blizu
Termopil, nakar mu je vzel pokrajino za pokrajino. Vendar so se
Makedonci še nad dvajset let srdito branili. V bitki pod Belasico
(1014.) je zadel Samuela silen poraz, malo na to pa je ta energični

Melik, Zgodovina.

S

34

vladar umrl. Po njegovi smrti so nastale v vladarski rodbini hude
razprtije, kar je pospešilo končni propad države. Med Makedonci
samimi je prevladala miroljubna stranka, ki je želela, uvidevši brez¬
upnost nadaljnega odpora, podati se Bizantincem. L. 1018. so se
udali Vasiliju prvaki dežele in mu izročili trdnjave in gradove.
Samostojnosti je bilo konec, Vasilij je Makedonijo spremenil v
bizantinsko provinco s posebnim cesarskim namestnikom, odpravil
patrijarhat, ali ohridska nadškofija je ostala kot avtokefalna ceikev,
obsegajoča tudi večino srbske zemlje, toda višja duhovščina v njej
je bila grška. —Tudi Srem so si osvojili Bizantinci; Vasilij II. je
z močno vojsko in z brodovjem prišel tudi na severozapadni del
polotoka ter obnovil bizantinsko nadoblast nad Raško iu Dukljo,
Bosno, Trebinjem in Zakiunljem, ki pa so obdržale svoje domače
kneze. Tudi Hrvatska sc je poklonila bizantinskemu cesarju kot
vrhovnemu gospodarju. Po dolgem presledku od VII. stoletja je
postala zopet Donava severna meja Bizantinske države, ki ji je
pripadal ves polotok.

H*

❖ *

Samuelova država se v zgodovini cesto imenuje Zapadno-
bolgarska.  V oni dobi so imenovali bolgarsko vse ono ozemlje,
dokoder je segala oblast Bolgarije za Borisa in Simeona; takrat
seje  Beograd imenoval — bolgarsko mesto, prav tako Prizren in dr.

8. Oukija — vodilna srbska država.

Srbi in Bizantinci.  Veliki uspehi Vasilija II. so povsem spre¬
menili položaj Srbov in.Hrvatov. Srbom so bili Bizantinci dotlej zavez¬
niki zoper premočne Bolgare, zato so vladali med njimi prijateljski
odnošaji. Ko pa je postala Bizantinska država srbski sosed na dolgi
črti od Skadra do Beograda in Srema, je postala bizantinska pre¬
moč neprijetna in dotedanje prijateljstvo seje spremenilo v nasprot-
stvo ter sovraštvo. Srbi so odslej porabili vsako priliko, da se otresejo
carigrajske nadoblasti in dosežejo zopet popolno svobodo. Cesarji
so zavisne srbske kneze, ako šo bili z njimi zadovoljni, odlikovali
z bizantinskimi dvorskimi naslovi; ako pa so bili nezanesljivi, so
jemali od njih talce, ali pa so proti njim podpirali pretendente.
Ali vendar so Srbi ves čas ohranili domače vladarje.

Dvoje političnih središč je bilo v XI. stoletju na srbskem
ozemlju. l J rvo je bila Duklja, kjer je vladala rodovina Štefana

Vojislava; pod njeno oblastjo se je nahajalo tudi Trebinje in Za-
hmulje. Duklja je imela vsled srečnih bojev z Bizantinci v XI. sto¬
letju vodstvo med srbskimi državami. V notranjosti v prvotni
Srbiji so vladali veliki župani, ki pa so si pridobili prvenstvo šele
v XII. stoletju.

Štefan Vojislav,  (okr. 1034— 1050.) je preživel svojo mladost
v Dubrovniku. Spočetka je priznaval bizantinsko nadoblast, toda
ko so se po Vasilijevi smrti notranje razmere v cesarstvu poslabšale,
se je uprl; bizantinska ekspedicijska vojska v gorah Duklje ni nič
opravila. Baš takrat je izbruhnil v sosednem ozemlju velik upor
zoper Bizantince, kateremu seje na čelo postavil Peter Deljan,
ki seje izdajal za Samuelovega vnuka. Uporniki so imeli spočetka
velike uspehe na vsem ozemlju od Beograda preko Skoplja do Drača
in Tesalije; ko pa so se voditelji med seboj sprli, je bilo upora
kmalu konec in Bizantinci so povsod zopet obnovili svojo oblast.
Tudi Štefan Vojislav, ki je pomagal upornikom, napadajoč sosedno
bizantinsko ozemlje, je imel prejeti kazen. Bizantinci so poslali
močno vojsko, ki je prodrla v duldjanske gore, toda na povratku
so jo Srbi v gorski soseski napadli in jo skoro popolnoma uničili.
Obmejno ozemlje s Skadrom in Barom je po tej zmagi ostalo Duklji.

Mihael  (1050—1081). Vojislavov naslednik je bil sin Mihael.
Zoper Bizantince je iskal zaslombe.na zapadu; imel je stike z
Rimom ter dosegel, da mu je veliki papež Gregor Vil. prizna!
kraljevski naslov  (okr. 1. 1077), kar se je smatralo kot priznanje
njegove neodvisnosti.

V srbskem primorju je še vedno prevladovala katoliška vera,
osobito med Romani in Albanci. Primorske škofije so spadale v
cerkvenem oziru pod spljetsko nadškofijo. Mihael, morda že njegov
prednik, pa je izposloval v Rimu, da se je za srbsko ozemlje
osnovala nova nadškofija v Baru,  kar se je pozneje, 1. 1089.
še enkrat slovesno potrdilo.

Med tem se je Mihael zapletel v neposredne sovražnosti z Bizan¬
tinci. Na ozemlju nekdanje Samuelove države je nastal nov upor. Ve-
likaši v okolici Skoplja so se dvignili (1073) in stopili v zvezo z Mi¬
haelom. Izbrali so si Mihaelovega sina Bo din a za vladarja. Ta se
je podal s četo srbske vojske in vojskovodjem Petrilom v uporno
ozemlje. V Prizrenu'so Bodina oklicali za carja, nato pa so zmagovito
prodirali na vse strani. Bodin je zavzel Niš, nato pa si priključil vse
Pomoravje tja do Beograda, Srema in Vidina, dočim je Petrilo

3 *

36

zavzel Makedonijo z Ohridom. Toda tega je pri obleganju Kostura
zadel popoln poraz. Ko je Bodin hitel na pomoč, so Bizantinci tudi
njega premagali na Kosovem polju, ga celo vjeli in odpeljali
v Antijohijo. Toda s pomočjo najetih benečanskih ladij je Bodin
utekel iz ujetništva, se vrnil domu ter zavladal po očetovi smrti.
Krvave notranje borbe so branile Bizantincem nastopiti energičneje
zoper Dukljo, ki je pomagala upornikom.

Kralj Bodin  (1081—1101) je imel težavnejše stališče, zakaj
takrat je v Carigradu zagospodovala rodovina Komnenov (Aleksij,
Ivan in Manuel). Komneni so zopet izdatno okrepili cesarstvo, ki
je bilo po smrti Vasilija II. močno oslabelo.^ Vendar so napadi
Seldžukov v Mali Aziji M Pečenegov ob Donavi ter Normanov iz
južne Italije obračali pozornost cesarjev drugam. Prva doba Bodi-
nove vlade je bila jako ugodna; Bodin je vladal povsem samostojno
v Dnklji, Zahumlju in Trebinju, razširil si je celo. nadoblast nad
Bosno in Raško, tako da je pod njegovo vlado Duklja zavzela
največji obseg. V Raški je postavil na vlado dva župana Vik a n a
in Marka,  ki pa sta mu morala zase in za potomce priseči zve¬
stobo. Toda ko so v poznejših letih Bizantinci Bodina premagali
in ga celo vjeli, je njegov ugled po povratku silno padel. Pričela
je rasti veljava Raške, katere vladar Vlkan je nastopal povsem
samostojno, boreč se z Bizantinci in sklepajoč z njimi pogodbe;
Bodinova oblast pa je vedno bolj slabela.

Za Bodina so potovale trume prve križarske vojske preko
Balkanskega polotoka na Jutrovo, nekatere preko Beograda in Niša,
druge preko Istre, Hrvatske in Srbije proti Draču in Solunu. Ker
se je njihov prehod vršil brez predhodnega sporazuma in ker so
bile križarske čete zelo nedisciplinirane in ropaželjne, je vladalo
med njimi in prebivalstvom ves čas sovražno razmerje. Smatrajoč
križarsko vojsko za sovražno, so domačini zapuščali vasi in se
umaknili v gore in gozde ter niso hoteli križarjem ničesar prodajati,
niti jim kazati potov. Križarji pa so vjetnikom za kazen sekali
noge, roke ali nosove - , zato pa so tudi domačini napadali zaostale
križarske čete. Kralj Bodin je sicer križarske poveljnike pri Skadru
prijateljski sprejel in se pobratil s poveljnikom, toda spopadi z
domačini so se kljub temu ponavljali tja do Drača.

O Bodiuovih naslednikih ni znano nič zanesljivega. Ve se le,
da so v Duklji zavladale borbe za prestol, v katere so se vme¬
šavali vladarji Raške in bizantinski namestniki v Draču. Duklja je

37

izgubila prvenstvo med srbskimi deželami, celo kraljevski naslov
se je polagoma opustil, vodstvo pa je prešlo na krepkejšo Raško,
zlasti ko ji je zavladal Štefan Nemanja.^..

7. Hrvatska za narodnih kraljev.

Tomislav  (okr. 910—930), eden najpomembnejših hrvatskik
vladarjev, je prevzel dobro urejeno državo, toda Madžari so na
svojih roparskih pohodih ogrožali tudi Hrvatsko. Vendar je v teh
burnih časih Tomislav panonsko Hrvatsko pridružil svoji
državi;  nimamo pa nikakih natančnejših poročil, kako se je
izvršila ta važna združitev.

Tudi po drugi strani je bila Tomislavova politika jako uspešna.
V silni nevarnosti pred navali Bolgarov pod Simeonom se je obrnil
bizantinski cesar za pomoč do papeža in obenem do primorskih
hrvatsko-srbskih knezov. Da bi jih pridobil za zvezo zoper Simeona,
se je carigrajski patrijarh pri tej priliki odpovedal svoji jurisdikciji
nad dalmatinskimi mesti in otoki,  prepustivši jih papežu,
a obenem jih je cesar izročil v upravo Tomislavu. S tem so dal¬
matinska mesta z otoki za trajno prešla v krog zapadne cerkve
(1. 923). Veliki bolgarski naval sledečega leta je pregazil Srbijo,
ali vojsko, ki jo je Simeon poslal (1. 926.) nad Hrvatsko, je Tomi¬
slav zmagovito odbil.

Veliki uspehi so Tomislava napotili, da se je oklical (1. 925.)
za kralja hrvatskega.  Papeška stolica mu je priznala kra¬
ljevski naslov.

Ko so dalmatinska mesta prišla pod papeško cerkveno in
hrvatsko politično oblast, se je začela težnja pri romanski duhov¬
ščini, da se razširi jurisdikcija splitske (nekdaj salonitanske) nad¬
škofije v starem obsegu, to je na nekdanjo Dalmacijo. To strem¬
ljenje je bilo naperjeno pred vsem zoper ninsko škofijo, ki je
obsegala Hrvatsko, vrh tega pa tudi zoper slovansko bogoslužje,
ki so ga Romani želeli odpraviti. Toda ninski škof je energično
branil svojo škofijo in slovansko bogoslužje. Da se uredijo vse te
sporne zadeve, se je sklical pod vodstvom papeževih odposlancev
dvakrat velik cerkveni zbor v Split ob udeležbi Tomislava in
mnogih hrvatskih, zahumskih in srbskih političnih dostojanstvenikov
ter seveda škofov in opatov. Na njih se je sklenilo, da se oblast
splitske nadškofije raztegne na ozemlje^ od Rase do Kotora in na
drugem zboru se je ninska škofija kratkomalo ukinila ter Hrvatska

cerkveno podredila Splitu. Slovanski jezik se je omejil le na nižje
bogoslužje.

Stjepan Držislav ( 969—995.). O Tomislavovih naslednikih
vemo malo; povečini so bili slabši vladarji, Hrvatska je oslabela
in bizantinska Dalmacija se je zopet vrnila neposredno pod cesar¬
sko oblast. Stjepan Držislav, sodobnik Samuela in Vasilija II., je i
zopet povzdignil državni ugled. Bizantinci, ki so iskali zaveznikov,
so znova odstopili Hrvatski dalmatinska mesta z otoki v upravo.
Obenem je cesar priznal kraljevski naslov in poslal kraljevske iu-
signije, na kar se je Stjepan Držislan okronal — prvi — za kralja
Hrvatske in Dalmacije (po 986. L).

Pričetek borbe z Benečani.  Po Držislavovi smrti so zavla¬
dale med njegovimi sinovi krvave borbe za prestol, ki sojih spretno
izrabili Benečani. Dosegli so, da jim je bizantinski cesar izročil v
upravo Dalmacijo, češ da je ogrožena vsled državljanske vojne v
Hrvatski; vrh tega so odpovedali Hrvatom plačevanje običajnega
letnega davka. V vojni, ki se je vsled tega začela, pa je benečan-
sko ladjevje 1. 1000. zmagalo in si osvojilo poleg dalmatinskih
otokov (Krk, Osor in Rab) in mest (Zadar Trogir, Split in Dubrov¬
nik) tudi hrvatski Biograd in neretljanska otoka Korčulo in Ta¬
stovo, ker so Neretljani pomagali Hrvatom. Beneški dož si je privzel
naslov dux Dalmatiae. S tem je nehala hrvatska moč na
Jadranskem m o r j n in hkrati seje  pričela z B e n e č a n i
borba za Dalmacijo.

Po 1. 1018. je tudi Hrvatska za kratko dobo priznavala bizan¬
tinsko nadoblast.

Peter Kresimir IV.  (1050—1073.) Država si je opomogla
zopet za vlade Petra Kresimira IV. Ta je s privoljenjem Bizantincev
obnovil hrvatsko oblast nad Dalmacijo,  nato pa je trajno pri¬
ključil svoji državi N e r e 11 j a n e.

Toda na znotraj so za Kresimira IV. začeli Hrvatsko slabiti
verski prepiri in boji. Baš takrat se je v zapadni cerkvi vršil
veliki boj za notranji preporod, za odstranitev številnih nevednosti,
ki so se razpasle, za enotnost v obredih in cerkvenih uredbah
sploh, za neodvisnost duhovščine od posvetnih oblasti. Stremljenja
reformne cerkvene stranke, ki je prevladala tudi na papeški stolici
v Rimu, so se skušala uveljaviti v vseh državah, tako tudi v Hrvat-
sbi. Pod predsedstvom papeževega legata se je sestal 1. 1060. v
Splitu cerkveni zbor  za nadškofijo ter sklenil, da se ima

39

slovanska služba božja v cerkvi popolnoma ukiniti v korist latinske,
da se duhovniki ne smejo več ženiti, že oženjeni se morajo ločiti
od svojih družin, da duhovniki ne smejo več nositi ne dolge
brade, ne dolgih las.

Ko so romanski škofje začeli izvajati te sklepe, ki jih je
papež potrdil, z največjo strogostjo in doslednostjo ter so zapirali
cerkve, kjer so bili nameščeni hrvatski duhovniki, je nastalo po
vsej Hrvatski silno razburjenje in splošen odpor. Nastali sta dve
stranki; ena hrv at s k a narodna,  kateri je pripadala večina
nižjega klera in nižje plemstvo ter domala vse ljudstvo, nasprotujoč
reformam, osobito glede narodnega bogoslužja. Druga je bila latin¬
ska stranka, kateri so pripadali romanski prebivalci v dalmatinskih
mestih, visoka duhovščina in visoko hrvatsko plemstvo. Med obema
strankama je nastala strastna borba; kakor nekdaj v Bizancu za
verskih državljanskih vojn, tako je sedaj vprašanje cekvenih reform
razburjalo duhove do skrajnosti in razdelilo vso državo na dva
tabora. Niti ustanovitev novih hrvatskih škofij (Knin, Biograd, Trogir,
Nin), s katerimi so skušali pomiriti splošno ogorčenje, ni prinesla
pomnjenja. Kralj Kresimir je stal na strani latinske stranke, želeč
si s tem pridobiti naklonjenost kulturnih romanskih mest, ter po¬
magal pri izvajanju splitskih sklepov.

Zato pa je Kresimir IV. postal nepriljubljen med narodom,
in ko je umrl, niso marali njegovega nečaka Stefana, ki gaje  sam
določil za naslednika, marveč nastal je upor in za kralja so posta¬
vili velikaša Slaviča,  (1073—1075.) vodjo narodne stranke. Toda
energični papež Gregor VII., ki je hotel svoji vrhovni oblasti podre¬
diti vse katoliške vladarje, je dal nalog svojemu zvestemu pristašu,
južnoitalskemu normanskemu vojvodi Amiku, da se je z vojsko
pripeljal na Hrvatsko, premagal in vjel Slaviča, ki se ni nikdar
več vrnil.

Dmitar Zvonimir  Cl,0 7fi—1089.).  Po tej zmagi so Hrvatje
pod vodstvom latinske stranke in papeževih odposlancev izvolili
Dmitra Zvonimira, sorodnika Kresimirovega, za kralja, toda novi
vladar je moral najpreje sprejeti papeževe pogoje. Moral se je iz¬
javiti za vazala papeške stolice in obljubiti papežu letni davek. Toda
kot papežev vazal se je moral bojevati zoper številne njegove
sovražnike, seveda izven Hrvatske, na morju in v Italiji', v družbi
z Normani. To pa je vzbujalo doma veliko nejevoljo, zlasti še, ko
se je Zvonimir, ki je stoloval najraje v Solinu, obdajal največ z

40

Romani. Ko pa je, Zvonimir naposled nameraval z vojsko pomagati
Bizantincem zoper Seldžuke in je v ta namen sklical velik zbor na
Kninskem polju, je nezadovoljnost prikipela do vrhunca. Ogorčeno
ljudstvo ni maralo več vojske po tujini, za tuje interese; dvignilo
se je in je posekalo lastnega kralja.

Konec samostojnosti hrvatskega kraljestva.  Po nenadni
Zvonimirovi smrti so nastale v Hrvatski velike zmede. Ker kralj
ni zapustil sinov, je nastalo vprašanje, kdo mu naj bo naslednik.
Nastali sta dve stranki; prva, močnejša, se je potegovala za Šte¬
fana, poslednjega potomca kraljevskega rodu, in ga zares posadila
na prestol (1089—1090). Ker pa je bil dotlej menih, je trdila na¬
sprotna stranka, da ima le kraljica-vdova Helena, kije bila sestra
ogrskega kralja Ladislava, pravico do prestola. Toda imela je
malo pristašev in Stefan je postal kmalu splošno priznan kot
kralj, ali na nesrečo je umrl že naslednje leto.

Po smrti zadnjega Trpimiroviča je postala močnejša Helenina
stranka, ki so se ji pridružila tudi dalmatinska mesta in nekateri
velikaši. Ko pa je pričela vsled tega srdita notranja vojna, je po¬
zvala Helena svojega brata ogrskega kralja Ladislava  na pomoč
in mu ponudila hrvatsko krono. Ladislav je sprejel ponudbo in
udaril z vojsko v Hrvatsko, ki si jo je osvajal brez posebnih težav.
Toda še preden je dospel do morja, se je moral vrniti, ker so
pridrli divji Komani v Ogrsko. V deželi med Gvbzdom (Kapela) in
Dravo je pustil kot hrvatskega kralja svojega nečaka Almoša
(1091—1095); da pa deželo se čvršče priveže na Ogrsko, je osnoval
1. 1094. novo škofijo v Zagrebu.

Ladislav je že 1. 1095. umrl, ne da bi se bil še vrnil v
Hrvatsko. Ta čas na so se hrvatski velikaši v primorski Hrvatski
zedinili ter si izvolili nekega plemiča Petra za kralja. Novi kralj
Peter  (1093—1097), ki mu je bil Knin prestolica, se je moral
pripravljati na boj, zakaj Almoš je bil sicer zapustil Hrvatsko, ali
novi ogrski kralj Koloman  je bil sklenil, da si pridobi Hrvatsko.
Udaril je preko Drave in ob dolnji Kolpi, na severnem vznožju
Gvozda, je zadel na Petrovo vojsko ter jo porazil (1097); v bitki
je padel Peter sam, poslednji narodni hrvatski kralj (odtod ime
Petrova gora). Ogrska vojska je nato prodrla do Jadranskega morja,
toda Koloman se je moral brž nato napotiti preko Karpatov, kjer
so ga pod Przemyslom Rusi popolnoma potolkli. Med tem so se
hrvatski velikaši menda znova otresli ogrskega gospostva, 1. 1102. j'

41

pa so se predstavniki dvanajstih h r vat škili plemen po¬
godili mirnim potom  s Kol o mano m. Priznali so ga za kralja
Hrvatske in Dalmacije ter ga okronali v Biogradu, Kolomanpaje
plemstvu potrdil njegovo posest in privilegije.

O prevažnem dogovoru med Hrvati in Kolomanom (iz 1. 1102.)
je malo zanesljivih vesti. Najstarejši vir, ki jo opisuje, je iz prve
polovice XIV. stoletja, dokument sam pa se ni ohranil. Zato so
se njegove določbe in dogovor sam ter njegov značaj tolmačili na
različne načine. Po hrvatski razlagi je glavni pomen dogovora ta, da
so Hrvatje svobodno izvolili Kolomana za hrvatskega kralja, da sta
tvorili Hrvatska in Ogrska tudi za naprej dve posebni državi, ki
ju je družila le vladarjeva oseba. Nasprotno pa so trdili Madžari,
da je dokument o pogodbi, ki nam je ohranjen Jz XIV. stoletja,
ponarejen, da so se Madžari Hrvatske polastili s silo in da torej
o posebnem hrvatskem državnem pravu ne more biti govora.

Kmalu so se pokazale zle posledice unije z Ogrsko, kajti
madžarski vpliv je rastel v Hrvatski, katere politično težišče seje
preneslo iz primorja na Savo in Dravo, bliže Ogrski.

8. Notranje razmere v Hrvatski od Vlil — XII. stoletja.

Uprava.  Hrvatski vladarji niso imeli stalne prestolice, marveč
so bivali na raznih krajih države na svojih dvorih, tako na pr. v
Ninu, Klisu, Biačih pri Trogiru, Šibeniku in Omišu, posebno pogostem
pa v Biogradu in v Solinu. Vladarje čd^to spremenil mesto svojega
bivanja. Spremljalo ga je številno spremstvo dvorjanov, med njimi
najimenitnejši župani z določenim naslovom in delokrogom. Dvor
je bil urejen po vzoru zapadnoevropskih dvorov tedanje dobe.

Kraljevska oblast ni bila neomejena; pri vseh važnejših poslih
se je vladar posvetoval z najveljavnejšimi dostojanstveniki, to je
župani, škofi in banom, s katerih pristankom je izvajal' važnejše
odločbe.

Država se je delila na županije,  katerim na čelu so se
nahajali župani.  Županije so Često sestojale iz več manjših žup.
Središče županije je bil utrjen grad, kjer je bival župan; ostalo
ljudstvo je bivalo po vaseh. Zupani so izvrševali najvišjo upravno,
vojaško in sodno oblast in so imeli za pomočnike še podrejene organe.
Županska oblast je postala dedna v nekaterih plemiških rodbinah,
ki so dosegle največjo moč in ugled.

Ban je bil za časa narodnih kraljev sprva samo eden in sicer
je stal na čelu županijam liski, krbavski in gatski. Pozneje pa sta
bila bržkone še dva bana kot kraljeva namestnika za bolj oddaljeno
ozemlje.

Družabne uredbe.  Osnova družabne uredbe je bil še vedno
plemenski sistem.  Vsa Hrvatska seje  delila na plemena;, koncem
XI. stoletja je bilo med Gvozdom-Kapelo in Neretvo ter morjem
dvanajst plemen. Vodstvo plemen je imelo plemstvo, ki se je razvilo
iz plemenskih poglavaijev in starešin; to plemensko plemstvo pa je
ostalo osnova vsej notranji državni uredbi. Plemena so s svojim
plemstvom imela jako veliko moč v državi; župani so bili načelniki
županij in poveljniki plemenske vojske ne po izbiri in milosti kraljevi,
marveč po volji plemen, pozneje po dednem pravu. Zupani so vpli¬
vali na vladarjeve ukrepe in so odločali o njih. Zgodovina pa kaže,
da velika plemenska moč ne dela države krepke, marveč jo slabi;
preveliki moči hrvatskega plemenskega plemstva se pripisuje glavna
krivda, da hrvatsko kraljestvo ni pokazalo več odporne sile napram
dalmatinskim Romanom in napram Ogrski. Vrh tega so bila po¬
samezna plemena med seboj zavistna in sovražna in ko so se podala
tujcu, so imela pred očmi svoje plemenske privilegije. Močna zavest
državne skupnosti se razvije šele na razvalinah plemenskega parti-
kularizma; do te stopnje se Hrvatska v svojo veliko škodo ni bila
povzpela.

Družba je sestojala iz svobodnih in nesvobodnih ljudi. Naj¬
višje so bili plemiči, ki so*se delili v višje plemstvo, kateremu so
pripadali ban, župani in dvorski dostojanstveniki, in nižje plemstvo,
to so bili ostali plemiči.,

Ostala družba se je delila na svobodne in nesvobodne. Ne¬
svobodnih  je bilo precej, in sicer bodisi po primorskih mestih
kakor tudi v notranjosti po plemiških in cerkvenih posestvih; bili
so hišni ali poljedelski sužnji, ki so bili kupljeni oziroma prodani,
včasih radi dolga, kot vjetniki v vojni i. t. d.; nekateri so se tudi pro¬
stovoljno izročili v nesvobodnost (n. pr. cerkvi). Suženjstvo seje  de¬
dovalo od očeta na sina.

Svobodni  so bili poleg plemičev še meščani in kmetje.
Kmetj  e so se nahajali v popolni posesti svojega zemljišča in imetja,
s katerim so mogli razpolagati povsem svobodno. Bili so popolnoma
prosti državljani enaki meščanom in plemičem.

43

Mesta  so se nahajala sprva samo na jadranski obali. Ta mesta
so preostala iz rimske dobe in so imela še vedno romansko pre¬
bivalstvo. Poleg Zadra,  kjer je stoloval sprva bizantinski namestnik
za preostanek Dalmacije, je bil najimenitnejši Split,  ki je nastal
v velikanski palači Dioklecijanovi, kamor so se s cesarskim dovo¬
ljenjem naselili begunci iz povsem porušene Salone. V hrvatski
notranjosti ni bilo nikakih mest. — Hrvatje so gradili mesta in se
naseljevali v njih šele v poznejši dobi narodnih kraljev, toda samo
na obali, tako n. pr. Šibenik in Biograd. Dalmatinska mesta so
imela ves čas neprekinjeno svojo samoupravo in po njih vzoru so
se uredila tudi novoustanovljena hrvatska mesta. Tudi meščani so
se delili na mestne plemiče ali patricije in na navadne meščane.
Mestu na čelu se je nahajal prior,  ki so ga volili patriciji, a
potrdil ga je vladar. Prior, ki je bil iz zelo ugledne rodbine, je bil
poglavar mestnega'sveta,  sestoječega iz sodnikov, tribunov in
beležnikov. Poleg tega seje  sestajala mestna skupščina,  na
katero je prihajalo plemstvo, duhovščina in ostali meščani.

Cerkvena organizacija.  Takoj po pokristjanjenju seje  osno¬
vala za Hrvatsko škofija v Ninu,  podrejena sprva neposredno
papežu. V dalmatinskih mestih in na otokih je bilo jako mnogo
majhnih škofij, ki so bile vse podrejene splitski nadškofiji. Po uki-
njenju ninske škofije se je splitska nadškofija raztegnila na Hrvatsko,
Šele pozneje so se ustanovile nove škofije, od njih največja v Kninu,
segajoča do Drave. Škofa je volila duhovščina in meščanstvo dotičnega
mesta, prav tako nadškofa. Tudi prvi samostani so že nastajali v tej
dobi v Hrvatski.

Vojska, sodstvo, davki.  Vladar je bil najvišji poveljnik
voj s k e, ki je sestojala iz brodovja in čet na kopnem, te pa iz ko¬
njenice, a največ iz pehote. Orožje je bila sulica, kopje, meč in lok
s puščicami. Vojno službo je moral na kraljevo zahtevo vršiti vsak
sposobni prosti državljan. Vojska se je delila na oddelke po ple¬
menih z župani na čelu, čete plemena pa po bratstvih s čelniki
kot voditelji.

Vladar je bil tudi  najvišja sodna- oblast.  Sodilo seje  po
starih običajih, ustno, po zaslišanju prič in strank.

Vladarski dohodki  so bili v prvi vrsti davki,  ki so jih
plačevali kmetje na mnogoštevilnih vladarjevih posestvih. Nadaljni
kraljevi dohodek je bil davek od vseh posestev, ki so jih imeli in
uživali plemiči ter cerkve, a plačali so jih za svoje gospodarje prav-

44

zaprav njih kmetje. Ker pa so kralji velikaše in cerkve po večini
oproščali tega davka, je kmetski davek ostal njim. Svojega denarja
hrvatski vladarji niso kovali, marveč se je npotrebljaval tedaj sve¬
tovno veljavni bizantinski denar, zlasti zlatniki in srebrniki. Sicer
pa se je trgovalo in so se davki plačevali po večini v prirodninah
(žitu, vinu, olju, soli, svinjah, ovcah, kozah, zlasti pa v kožah kun).

Prebivalstvo po narodnosti.  Kolikor znano, so se prvotno
imenovali Hrvati  prebivalci v primorskem delu dežele. Neslovan¬
sko prebivalstvo so bili dalmatinski Romani,  ki so govorili po¬
seben romanski jezik, različen od italijanskega. Toda kmalu so se
Hrvatje pričeli priseljevati v romanska mesta. Sklepa se, da so se
bili med Hrvati naselili ponekod tudi Obri, tako zlasti med Glvozdom
in Kapelo (prim. Obi - ovac v severni Dalmaciji), a so se kmalu
asimilirali. V Sremu, ki pa ni pripadal Hrvatski, in prav tako
v vzhodni slavonski ravnini se je naselilo tudi nekaj Madžarov med
Slovani, kakor pričajo krajevna imena v listinah one dobe (Erdod

Erdut), Ujlak = Ilok, Ireg — Irig, i. dr.).


VI. Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev od pri¬
četka XII. do konca XIV. stoletja. Nemška prevlada
na Slovenskem, madžarska na Hrvatskem in v Bosni;
Srbija postane prva sila na Balkanskem polotoku.

1. Pričetek habsburškega gospostva na Slovenskem.

V XIII. stoletju so se zvršile za usodo slovenskih pokrajin
važne spremembe. Tri najmogočnejše rodbine, ki so si bile pri¬
dobile večino slovenskega ozemlja, so izumrle in sicer: grofje
Andechs-Meranijski, Španhajmi in Babenbergovci.

Grofje Andechs-Meranijski,  rodom iz Bavarske, so si posebno
tekom XII. stoletja pridobili jako številna posestva po Slovenskem,
osobito na Kranjskem, kjer je bilo središče njihovega gospostva v
Kamniku,  takrat najvažnejšem mestu dežele, važnejšem od Ljub¬
ljane, ki je napredovala šele v XIII. stoletju in si pridobila prven¬
stvo. Pot iz Ljubljanske kotline proti Celju namreč takiat ni vodila
niti ob Savi, niti preko Domžal - Trojan, marveč skozi Kamnik

45

po Tuhinjski dolini. Grofje Andechsi so bili dolgo tudi mejni grofje
Kranjske in Istre. L. 1248. pa so izumrli moški potomci andeške
rodbine in preostala je Agneza kot dedinja vsega premoženja.

Grofje Španhajmi  (ali Šponhajmi), rodom iz Porenja v Nem¬
čiji, so si pridobili jako mnogo posestev po Koroškem in Kranjskem.
Od 1. 1122. so bili tudi vojvode v Koroški, kjer je bila takrat
prestolica v Št. Vidu na Glini. Koroška, preko katere je vodila
glavna trgovska pot iz vzhodnoalpskega ozemlja skozi Št.Vid, Beljak
in Kanalsko dolino v Italijo, je bila še vedno najvažnejša v vzhodno¬
alpskih deželah. Zato so se na Koroškem n. pr. mesta in trgi mnogo
hitreje razvijali nego po sosednji Kranjski. — Španhajmi so imeli
velika posestva tudi po Kranjskem, kjer je bilo središče njihovega
gospostva v Ljubljani in pa v Kostanjevici,  takrat mejni
trdnjavi zoper Madžare. Spanhajmska rodbina je dosegla višek svoje'
moči v XIII. stoletju za gospodovanja grofa Bernarda Španhajm-
skega (1202—1256). Za njegove vlade je bila med koroškim plem¬
stvom slovenščina še vedno občevalni jezik. — Zadnji špankajmski
grof Ulrik je umrl 1. 1269. brez otrok-, živel je sicer še brat Filip,
toda ta je bil nadškof salzburški.

Rodovina Babenberžanov  si je Vzhodno marko razširila na
obe strani Donave tja do rek Leitha in Morava. L. 1192. je po
smrti zadnjega Traung-avca dobila Štajersko.  Razširjenje proti
jugu je bilo Babenberžanom vzpodbuda, da so stremeli po nadaljnem
napredovanju v smeri proti Jadranskemu morju. Poslednji Baben-
bergovec Friderik II. Bojeviti  (1230—1246) se je v ta namen
oženil z Agnezo Andechs-Meranijsko, dedinjo obširnih posestev
te rodbine, tako da se je pričel imenovati „Gospod Kranjske".
Toda 1. 1246. je padel Friderik II. v bitki z Madžari; z njim je
izumrla babenberška rodbina in za njeno dedščino so se vneli budi
boji. Vdova Agneza Andeška seje  vnovič omožila in sicer z Ulrikom
Španhajmom, kateremu je kot doto prinesla andeška posestva.
Vsled tega se je Ulrik Španhajmski, ki je imel sedaj veliko večino
Kranjske v oblasti, pričel imenovati „Gospod Kranjske". Bila je
podoba, da bo Koroška postala središče nove večje politične enote
v vzhodnih Alpah. 1

Otokar Češki.  Ko je s Friderikom II. izumrla moška vrsta
babenberške rodovine, sta se pričeli sosedi Češka in Ogrska pote¬
govati za dedščino. Tedaj so se velikaši iz Avstrije obrnili na
Otokarja,  energičnega češkega kraljeviča, ter ga izvolili za svo-

46

jega vojvodo (1251.), dočim so velikaši v Štajerski pozvali ogrskega
kralja Belo II. za svojega vladarja. Ker seje takrat cesto dogajalo,
da so tudi ženske dedovale fevde in se je Marjeta, sestra posled¬
njega Babenberžana, smatrala kot zakonita dedinja po Frideriku II.,
se je Otokar, da si popolnoma utrdi svojo posest v Avstriji, oženil
z Marjeto. Med tem pa so se štajerski velikaši uprli Madžarom,
izvolili Otokarja za vladarja in ga pozvali na pomoč. Ko je Otokar
v bitki pri Kroissenbrunnu premagal Belo II. (1260.), je postal
tudi gospodar Š t a j er s k e.

Otokar, ki je postal med tem tudi kralj Češke, je stremel po
tem, da razširi svoje gospostvo še dalje proti jugu. Sklenil je v
ta namen pogodbo z vojvodom Ulrikom, zadnjim Španhajmom, da
mu prepusti po smrti Koroško in Kranjsko s Slovensko marko. In
res mu je ta 1. 1269. zapustil obe deželi, s čemer se je Otokarjeva
oblast razširila tja v bližino Jadranskega morja. Vrh tega je bil
Otokar imenovan za generalnega kapitana, to je vrhovnega vojnega
poveljnika oglejske cerkve, ki je. imela najštevilnejša posestva baš
okrog Tržaškega zaliva.

Kakor nekdaj v dobi Samovi je bila velika večina slovenskega
ozemlja združena v politično enoto s češkimi deželami. Tej novi
politični tvorbi je bil brezpogojen sovražnik sosednja Ogrska, ki
je sama stremela po razširjenju na zapad — saj seje moral Otokar
ponovno bojevati zoper Madžare, da obvaruje svoje pridobitve. Bilo
pa je pričakovati ovir tudi od Nemčije, ki je vselej nastopila so¬
vražno, kada je kazalo, da nastane na njenih vzhodnih mejah večja
slovanska država.

Nastop Habsburžanov.  L. 1273. so izvolili na Nemškem
Rudolfa Habsburškega,  dotlej brezpomembnega švabsko-švi-
carskega grofa, za kralja. V tej dobi se je že pričel notranji razkroj
Nemčije; na škodo centralni oblasti kralja oziroma cesarja so se
jačili knezi in vojvode posameznih pokrajin ter postajali vedno
samostojnejši vladarji. Baš ker je bila tedaj deželnim knezom neljuba
prevelika kraljeva moč, so volili za kralja moža, o katerem so me¬
nili, da ne postane premočan in nevaren njihovim partikularistič-
nim težnjam.' Tako je mogel postati dotlej zelo malo znani in
sspremožni Rudolf Habsburški nemški kralj. Ker je bil brez sredstev,
ni mogel misliti, da bi obnovil staro politiko nemškorimskih cesarjev
s stremljenjem po gospostvu nad Italijo. Pač pa je takoj po izvolitvi
sklenil, pridobiti svoji rodbini kake dežele in posestva, zakaj kot

47

vladar Nemčije je imel pravico razpolagati z zapadlimi državnimi
fevdi. Namenil si je vzeti vzhodne alpske dežele, računajoč pri tem
na pomoč nemških knezov, katerim se je zdel Otokar mnogo pre-
mogočen, in pa na pomoč Madžarov. Zahteval je od Otokarja, da
mn izroči alpske dežele, češ, da si jih je pridobil za časa nemškega
medvladja nepravilnim potom.

Otokar je bil strog vladar. V starih sudetskih kakor tudi v
novopridobljenih alpskih pokrajinah je podpiral meščanski stan in
kmete, toda strogo gledal nato, da omeji samopašuost in nasilnost
velikašev. Zato pri teh njegova vlada ni bila priljubljena in pojavili
so se celo primeri nepokorščine plemstva. Vsled tega se je moral
Otokar, premalo pripravljen, 1. 1276. zlepa pogoditi z Rudolfom in
se odpovedati Avstriji, Štajerski, Koroški in Kranjski.* Toda v krat¬
kem si je zboljšal položaj, ukrotil nepokornežc ter se pripravil na
vojno, dočim se je Rudolf opiral na zvezo z Madžari in z Majnhar-
dom IV., grofom G oriško-Tirolskim. Pri Suhih Krutih na Moravskem
polju se je vršila srdita bitka med Cehi in združenimi Madžari ter
Nemci; Otokar je bil premagan in je sam padel v bitki (1278.).

S tem je bila usoda vzhodnoalpskih dežel odločena. Avstrijo
in Štajersko ter Kranjsko s Slovensko marko je Rudolf obdržal
za svojo rodbino ter jo je 1. 1282. podelil v fevd sinu Albrehtu.
Koroško pa je podelil Majnhardu IV. Tirolsko-Goriškemu, kateremu
je hkrati zastavil tudi Kranjsko, ker mu ni mogel drugače plačati
odškodnine za vojno pomoč.

Habsburžani si pridobijo slovensko ozemlje.  Rudolfovi in
'Albrehtovi nasledniki niso nehali stremeti po pridobitvi ostalih
vzhodnoalpskih dežel. Dosegli so kmalu uspehe. Na Tirolskem, Ko¬
roškem in Kranjskem je gospodoval dolgo Majnkardov sin in na¬
slednik Henrik, ki je bil med 1. 1307.—1310. tudi češki kralj —
ko so izumrli Premisloviči. — Ko pa je Henrik 1. 1335. umrl brez
moških potomcev, so Habsburžani  vsled sorodstva in pa vsled
pogodbe z nemškim cesarjem dobili Koroško in Kranjsko  s
Slovensko marko. RudolfIV., kije  svoji rodovini pridobil Tirol¬
sko,  je z vojsko prisilil oglejskega patrijarha, da mu je odstopil
vse svoje številne fevde. po slovenskih deželah, med njimi Lož.
Rudolf IV. je 1. 1364. Kranjsko povzdignil v vojvodino.

Ko je 1. 1374. izuihrla istrska vrsta  fgoriških grofov, so
Habsburžani na podlagi tedaj običajnih sorodstvenih zvez in dednih
pogodb pridobili Kras od Snežnika do dolnje Soče in Tržaškega

48

zaliva, s Postojno in Devinom, grofijo Pazinsko,  to je srednjo
in vzhodno Istro, in pa preostali del Slovenske marke z Metliko.
Vse novo pridobljeno ozemlje se je združilo s Kranjsko, ki je
potemtakem segla do morja pri Trstu in v sredino Istre.

Trst  je bil v tej dobi samostojno, a majhno mesto, v katerem
so gospodovali maloštevilni patriciji, potomci starih romanskih me¬
ščanskih 1  družin; zelo močan pa je bil že dotok slovenskih okoličanov
s Krasa. Toda Benečani, ki jim je bil Trst vendarle neprijeten
tekmec, so prišli večkrat z vojsko nadenj, vsled česar so Tržačani
cesto iskali pomoči pri bližnjih sosedih, osobito pri Habsburžanih.
L. 1382. se je Trst prostovoljno podal pod habsburško oblast, da
bi si na ta način pridobil varstvo pred Benečani; obdržal pa je
svojo mestno samoupravo, s habsburškim mestnim poglavarjem.

Vendar se vse te pridobitve nišo izvršile mirnim potom, mar¬
več so morali Habsburžani svoje dedne pogodbe uveljaviti z orožjem.
Po slovenskem ozemlju so divjali ob takih prilikah boji, k'i so priza¬
deli največ škode nezavarovanim in manj utrjenim krajem. Habsbur¬
ške pridobitve pa so povzročile, da ni bilo več one izredne poli¬
tične razcepljenosti slovenskega ozemlja, marveč da so se nahajale
naše pokrajine po večini vendarle v skupni politični enoti. Ko je
1. 1500. izumrla tudi prava vrsta goriških grofov, so Habsburžani
podedovali še lijih posestva, to je poleg Pustriške doline grofijo
Goriško z Gradiščanskim in Idrijo.

Toda habsburški vojvode so si razdelili svojo novonastalo
posest v 1. 1379. na dva dela, v 1. 1411. na tri dele, in sicer
1. pravo Avstrijo, 2. Notranjo Avstrijo (Štajersko, Koroško, Kranj¬
sko z Istro), 3. Tirolsko in ostalo. Toda vojvode so se med seboj
tudi po delitvi še cesto prepirali in v teh prepirih iskali pomoči
pri svojih velikaših, vsled česar je moč plemstva v XIV. in XV.
stoletju zelo narastla.

Najimenitnejši velikaši na Slovenskem.  Habsburžani pa
vendarle niso imeli v rokah vsega ozemlja v naših pokrajinah,
marveč med njihovimi posestvi je bilo še mnogo mogočnih posvet¬
nih in cerkvenih velikašev, ki so imeli številne posesti po sloven¬
skih alpskih pokrajinah. Med najimenitnejšimi so bili Ortenburžani
in Celjani.

Ortenburžani  so imeli svojo glavno posest na gornjem
Koroškem okrog Spitala, na Kranjskem pa Radovljico z okolico z
mnogimi rudarskimi kraji, in pa veliko Ribniško gospostvo, segajoče

49

od Čušperka pri Dobrepoljah preko Kočevskega polja do Kolpe.
Na to malo rodovitno, tedaj slabo obljudeno, povečini z gozdi po¬
raščeno ozemlje so Ortenburžani naselili Nemce, okr. 1.1330. Korošce,
okrog 1. 1350. pa več sto frankovskih in turinških kmetov; njih
potomci so današnji Kočevci,  tvoreči nemški jezikovni otok. —
Ortenburška rodbina je 1. 1418. izumrla ; po dedni pogodbi so vsa
njena posestva dobili mogočni Celjski grotje.

Celjski grotje  se pojavijo v zgodovini najprej kot plemiči
Sovneški,  po gradu Sovnek (Savinjek) nad Braslovčanimi. Svojo
prvotno majhno posest so si neprestano množili, osobito v Savinjski
in Šaleški dolini. Ko so si pridobili tudi Celje, grad? in mesto, in
je njihova posest segala tja do Slov. Bistrice in Podčetrtka, so
dosegli 1. 1341. povišanje v grofovsko  dostojanstvo. Celjski
grofje so postali kmalu nenavadno vpliven činitelj v slovenskih,
kmalu pa tudi v ostalih jugoslovanskih pokrajinah. Grof Herman I.
(1369—1385) je namreč vzel za ženo Katarino, hčer bosenskega
kralja Štefana I. Tvrtka. Odslej so imeli Celjani vedno več stikov
s Hrvatsko in Bosno ter z Ogrsko. Najvišjo moč pa so dosegli
Celjski grofje pod Hermanom  II. (1385—1434.), ki je podedoval
veliko ortenburško dedščino in kateremu je ogrsko-češko-nemški
kralj Sigmund podelil mnogo posestev v Hrvatski in Slavoniji.

2. Notranje razmere na Slovenskem v XII. in XIV. stoletju.

Ponemčevanje  severnega dela prvotnega slovenskega ozemlja
je bilo že tako napredovalo, da so med nemškimi doseljenci izginili
tudi že poslednji ostanki slovenskega prebivalstva. Germanizacija
severne Koroške, srednje in gornje Štajerske ter še severneje le¬
žečega ozemlja je bila koncem XIV. stoletja povsem dovršena. Pa
tudi drugod je bilo koncem XIV. stoletja ustvarjeno ono stanje,
kakor je obstojalo v bistvu do XIX. stoletja. Plemstvo je bilo že
popolnoma nemško ali ponemčeno. V prvi polovici XIII. stoletja je
bil med koroškim plemstvom slovenski jezik še v navadi in tudi
na vojvodovem dvoru še običajen. Isto nam potrjuje znameniti obred
pri slovesnem vmeščavanju koroških vojvod, ki se je vršil dosledno
v slovenskem jeziku kot domači govorici dežele. Toda že pri vme-
^stitvi Majnkarda 1. 1286. je novi vojvoda na slovenska vprašanja
kratko odvrnil: „Ne vem, kaj hočeš, ne razumem tvojega jezika. 11
L. 1414. pa se je habsburški vojvoda Ernest kot zadnji  dal slo;
vesno vmestiti po starodavnem običaju.

Melik, Zgodovini. 4

S XIV. stoletjem se zaključi tudi naseljevanje Nemcev po
južnem predelu slovenskega ozemlja. Po naselitvi Kočevcev niso
več prihajali Nemci k nam kot poljedelski kolonisti, marveč le še
v manjši meri kot obrtniki in trgovci v mesta. Preostalo slovensko
ozemlje se je očuvalo germanizacije in slovenska-nemška narodna
meja, ki se je umaknila na Gosposvetsko polje, na Kozjak in na
Muro, je ostala v bistvu nespremenjena od početka XV. stoletja
tja do srede XIX. stoletja.

Deželni stanovi.  Da smo Slovenci izgubili svoje plemstvo, je
postalo še posebno usodno, ker so se baš v dobi, odkar so zago¬
spodovali Habsburžani, velikaši povzpeli do jako velike moči in
dosegli znaten vpliv na vlado, na škodo deželnih knezov. V dobi
borbe za vzhodnoalpske dežele so se plemiči postavili zdaj za tega,
zdaj za onega vladarja in se navadili soodločati pri usodi dežele.
Odtlej so se plemiči, grofje, svobodni gospodje in miuisteriali često
zbirali v deželne zbore, da se posvetujejo o ukrepih deželnega
kneza, mu dajo nasvete in sklepajo o deželnih stvareh. Sprva so
se shajali v deželne zbore le posvetni veleposestniki.  Po¬
zneje, na Kranjskem okr. 1. 1400., so bili sprejeti v deželne zbore
tudi duliovski veleposestniki.  Naposled so bili (na Kranjskem
od 1. 1462.) pripuščeni k deželnim stanovom,  kakor seje
imenovalo to politično predstavništvo dežele, tudi še odposlanci
deželnoknežjih mest, ali le prav maloštevilni. S tem je bila sestava
deželnih stanov gotova.

Moč deželnih stanov je bila jako spremenljiva. Kadar je bil
na vladi energičen knez, stanovi niso imeli mnogo vpliva; če pa je
bil vladar slab, ali če se je nahajal v denarnih stiskah, ali če je
imel opraviti z močnimi sovražniki ter je potreboval mnogo vojske,
tedaj je moral iskati zaslombe pri stanovih, katerih moč je vsled
tega rastla. V vzhodnoalpskih deželah je vpliv stanov posebno na-
rastel, ko so si habsburški vojvode od XIV. stoletja dalje delili
svojo posest in se pogostem prepirali med seboj.

Predvsem so stanovi deželnemu knezu dovoljevali davke, ki
jih kmalu brez njihovega dovoljenja ni smel pobirati. Prvi Habsbur¬
žani so bili v denarnem oziru še neodvisni od stanov; imeli so
mnpgo alodov in fevdov, dobivali so dohodke iz regalov (rudokopov,
mitnic, carine), davke od deželnoknežjih mest in trgov in bojevali
so se s pomočjo svojih vazaloy. Ker pa so regale in posestva pro¬
dajali in zastavljali plemičem ter mestom in ker so se pogostem

51

bojevali, so se njihovi denarni viri močno izčrpali in morali so se
obračati na stanove po nove davke, za kar so morali dajati kot
protiuslugo razne privilegije.

Mesta  so se baš v XIII. in XIV. stoletju začela živahno razvi¬
jati in so dosegla v XV. veku višek razvoja. Že v XII. stoletju so
pričeli velikaši na vso moč pospeševati nastajanje trgov, iz katerih
so se običajno razvila mesta. Glavna podlaga za razvoj meščanstva
je bila trgovina in obrt, ki sta pričeli od XII. stoletja, po prvih
križarskih vojnah, vedno bolj cveteti. Trgovski promet je šel v
naših krajih od Italije in Jadrana proti severu, deloma po starih
rimskih, deloma po novih, a slabih cestah, kjer se je blago veči¬
noma tovorilo. Mesta so koj spočetka dosegla mnoge predpravice;
okoličani so morali vse svoje potrebščine kupovati v mestih, ki so
imela pravico prvega nakupa sirovin, lastno tržno sodstvo in monopol
za nekatere obrti. Obrtniki in trgovci so bili organizirani v cehe,
ki so imeli monopol za svojo obrt; cehi so spočetka jako pospeše¬
vali obrt, ker so obrtnike ščitili pred konkurenco.

Mesta kot izključna torišča obrti in trgovine so bila potem¬
takem vir vedno bolj rastočega bogastva in blagostanja; vsled
tega so mogla dajati lastnikom večje davke, nego poljedelska po¬
krajina. Zato se velikaši in deželni knezi ustanavljali trge in mesta
ter se trudili, da smer trgovine in promet sploh napeljejo skozi
svoje ozemlje ter si na ta način zvišajo dohodke. Nemškim grofom
so bila posestva na Slovenskem nekako isto, kar danes državam
kolonije v Afriki ali Aziji. Zato so skrbeli za svoja mesta in trge,
ustanavljali nove in se trudili, da pospešujejo promet v njih bližini.
V ta namen so ustanavljali in vzdrževali tudi gostinjce ob cestah
(na Ljubelju, „Spitalič“ v Tuhinjski dolini, „Spital“ naKoroškem itd.).

Toda mesta, ki so ostala last velikašev, so imela manj pravic,
nego deželnoknežja. Taki meščani in tržani so morali dajati svojemu
gospodu vse davščine in služnosti kakor ostali podložniki, deležni so
bili le nekaterih olajšav. Smeli so si voliti sodnika,  ki pa je
imel le nižjo sodno oblast. Sodnik je načeloval vsej mestni upravi;
šele proti koncu XV. stoletja je stopil na njegovo mesto župan.
Višje in prizivno sodstvo je izvrševal mestni oziroma tržni gospod.

Kako velike pravice in privilegije so imela deželnoknežja mesta,
je razvidno iz tipičnega primera Novega mesta na Dolenjskem. Ko
je Rudolf IV. 1. 1365. ustanovil to mesto, mu je postavil na čelo
mestnega sodnika, ki je imel pravico sprejemati nove meščane in

4 *

'P

52

razsojati prepire med njimi. Kdorkoli je že eno leto bival v mestu,
tega je mogel soditi le mestni sodnik. Kdorkoli se je v mestu na¬
selil, je bil sedem let davka prost, potem pa je moral nositi vsa
tista bremena kakor drugi meščani: plačevati davke, pomagati pri
mestni straži, skrbeti za mestno obzidje in druge nujne zadeve. V
prospeh trgovine je bil vsak trgovec, ki je prišel ob sejmu s svojim
blagom v Novo mesto, osem dni pred sejmom in osem dni po njem
varen pred vsako tožbo ali drugim nadlegovanjem. Vsi trgovci, ki
so prihajali z blagom z Ogrskega mimo mesta, so ga morali najprej
meščanom ponuditi na prodaj in so smeli šele tedaj dalje, kadar ga
Novomeščani niso več potrebovali. Meščani so bili prosti vseh naklad,
mitnin in carin, pri svoji trgovini v smeri proti bližnjim večjim
krajem.

Razumljivo je, da so se mesta trudila, da pridejo izpod go¬
spostva plemičev pod oblast deželnih knezov.

Kmetje.  Položaj kmeta je bil v XII. in XIII. stoletju dosti
ugoden, a se je potem pričel slabšati. Mnogo pa je moral kmet že
v oni dobi pretrpeti vsled pogostnih bojev za posest dežele, zlasti
ker je bilo običajno, da se vojske niso spopadle v pravih bitkah,
marveč so si nasprotniki drug drugemu oblegali in razdevali gradove
ter mesta in skušali škodovati nasprotniku s tem, da uničujejo vasi
in imetje njegovih podložnikov. Mnogo gorja so povzročili tudi
roparski vitezi, ki so iz svojih močnih gradov napadali mirne pre¬
bivalce, zlasti potujoče trgovce.

Sredi XIV. stoletja je zadelo naše kraje več hudih nesreč, ki
so povzročile strašno zlo prebivalstvu. L. 1338. v poletju so prišle ne¬
navadno velike trume kobilic  nad vso srednjo Evropo in napravile
na polju silno škodo. Kobilice so prihajale bodisi že preje kakor
tudi pozneje še, a nikdar v tako velikih množinah kakor tega leta.
L. 1348. je zadel vse pokrajine med Jadranom in Donavo silen
potres,  ki je povzročil katastrofalno razdejanje (podor Dobrača
in dr.). Istega in sledečega leta 1349. pa je nastopila strašna kuga,
ki je divjala malone po vsej Evropi; v naših krajih so ponekod
izumrle cele vasi in ljudje so opuščali svoje delo in svoje bivališče
ter tavali okrog, samo da se rešijo. Trgovina, obrt, poljedelstvo,
vse gospodarsko življenje je prenehalo za nekaj let. Ljudje so bili
kakor iz uma; v domnevi, da so Židje zastrupili studence in povzročili
kugo, so po mestih navalili nanje, jih mnogo pobili in povsem ople¬
nili. Pojavili so se tudi bičarji,  ljudje iz vseh stanov in slojev,

53

ki so hodili po cerkvah, v procesijah od kraja do kraja, nagi nad
pasom, ter se med prepevanjem pesmi neusmiljeno bičali in se mu¬
čili, vse to v znak pokore. Nastopali so proti duhovščini in cerkveni
oblasti sploh; posvetna oblast jih je naposled z vso strogostjo zatrla.

3. Hrvatska pod ogrsko vlado.

Borba za Dalmacijo.  Za homatij v Hrvatski in borb za
prestol koncem XI. stoletja so se Benečani polastili dalmatinskih
mest Zadra, Splita in Trogira ter otokov Raba, Oso ra in Krka.
Baš tedaj pa je kralj Kolo  man  (v Hrvatski 1102—1116.), skle¬
nil zvezo z Bizantinci zoper južnoitalske Normane, ki so si hoteli
preko Drača osvojiti bizantinske balkanske pokrajine. Koloman je
pri tem dosegel, da mu je bizantinski cesar prepustil dalmatinska
mesta ter otoke,  kar so morali Benečani priznati. Koloman je
pustil mestom popolno avtonomijo ter jim podelil velike privilegije
(svobodno volitev knezov in škofov, domače zakone in lastno sodstvo)!
osvobodil jih je tudi onega davka, ki so ga prej plačevali hrvatskim
kraljem.

Toda ko so po Kolomanovi smrti na Ogrskem nastale homatije
zaradi nasledstva, v katere so se vmešavali tudi Bizantinci, so Bene¬
čani z njih privoljenjem osvojili Dalmacijo, povrhu pa tudi hrvatski
dve mesti Šibenik in Biograd (1116. 1.) S tem se je pričela dolgo¬
trajna borba za Dalmacijo med Benečani in Ogri-Hrvati, borba,
ki je trajala nad tri in pol stoletja. Benečani so sicer 1. 1133. Dal¬
macijo zopet izgubili, ali krvava borba za njo se je pričela kmalu
znova.

Ogrski kralji si pridobijo Bosno.  Ko so ogrski kralji zago¬
spodovali nad Hrvatsko, so stremeli po tem, da svojo oblast raztegnejo
še dalje proti jugu. Okr. 1. 1137. so dobili v svojo oblast Bosno,
ki je postala po Bodinovi smrti samostojna pokrajina. Ogri so ime¬
novali Bosno Ramo,  po rečici Rami, pritoku Neretvinem. Bosna
pa je obdržala svojega domačega vladarja z dedno oblastjo; ime¬
noval se je ban ali veliki ban. Kot prvi se imenuje ban Bo riž;
njegov naslednik pa je bil ban Kuliu  '(okr. 1170—1204.), ki ga
pozna prebivalstvo še dandanes v pravljicah in pripovedkah.

Bizantinska nadoblast.  Ogrska je postala v XII. stoletju
zelo močna država; njen najmočnejši sosed pa so bili Bizantinci,
gospodujoči domala vsemu polotoku do Donave in dolnje Save. Za

vlade podjetnih in sposobnih Komnenov je Bizant stremel po tem, da
postanejo ogrski kralji njegovi vazali. Zlasti je skušal doseči to
cesar Manuel (1143—1180.), ki si je nadel nalogo, obnoviti vzhodno¬
rimsko cesarstvo v prvotnem obsegu. Vsled tega so iskali Madžari
zaveznikov zoper Bizantince v Srbih; v XII. stoletju so Madžari in
Srbi kot zavezniki ponovno vodili skupne vojne zoper premočni
Bizant. Manuel se je s posebno vnemo in z uspehom vmešaval v
ogrske spore za nasledstvo, premagal Madžare ter si končno osvojil
1. 1167. Srem, Bosno, Hrvatsko južno od Krke in Dalmacijo razen
Zadra in otokov, kjer so se držali Benečani. Vse te pokrajine so
ostale pod bizantinskim gospostvom do Manuelove smrti 1. 1180.,
na kar so prišle zopet pod oblast ogrskih kraljev. Po Manuelovi
smrti pa je bizantinsko cesarstvo hitro propadalo; po katastrofi
1. 1204. ni imelo , v Podonavju nikakega vpliva več. Zato pa je pri
čela Ogrska siliti preko Donave in Save na Balkanski polotok,
hoteč prevzeti bizantinsko, dedščino.

Ogrska uprava v Hrvatski. Moč plemstva.  Ogrski kralji ,
so spočetka Upravljali Hrvatsko kot nekako sekundogenituro. Kralja
je nadomestoval spočetka vojvoda (ali kerceg), in sicer član kra¬
ljevske rodovine, običajno kraljev sin ali brat. Kadar ni bilo her-
cega, tedaj so Hrvatsko upravljali bani.  Spočetka je bil samo
eden ban, toda od druge polovice XIII. veka sta bila stalno po dva
bana in sicer eden za Hrvatsko in Dalmacijo a drugi za Slavonijo,
kakor se je pričela v listinah XII. stoletja imenovati dežela med
Dravo in Grozdom.

Politično središče Hrvatske se je že za prvih ogrskih kraljev
preneslo iz Primorja v ravni del na Savi in Dravi. Kmalu so se
pričeli kazati učinki skupnosti z Madžari; Hrvatska se je jela pre¬
obražati v smeri vedno večje sličnosti z Ogrsko, ki je bila mnogo
večja in močnejša in urejena po načinu srednjeevropskih fevdalnih
držav.

Že za Kolomana je pričelo sporadično naseljevanje madžar¬
skega plemstva v Slavoniji, ki je bila tedaj pokrita z gostimi
gozdi. Nasprostno pa se v kraški deželi med Gvozdom in morjem
Madžari niso nikdar naseljevali.

Že koncem XII. stoletja se je hrvatsko plemstvo začelo tev-
dalizirati po zapadnoevropskem vzoru; ogrski kralj Bela III.
(1172-^-1196) je obdaril najimenitnejše hrvatske velikaše z župani¬
jami, in sicer je dobil krški knez, ki se je od XV. stoletja dalje

imenoval Frankopan, modruško, župan bribirski iz plemena Šubicev,
pozneje Zrinski imenovan, bribirsko županijo, a župan iz plemena
Baboničev — pozneje knezi Blagajski — vse ozemlje med Uno in
Savo v današnji severozapadni Bosni, in sicer v dedno posest. S
tem so postali stari hrvatski plemiči kraljevski vazali; obvezati so
se morali, da bodo vršili vojno službo v kraljevi vojski z določenim
številom oborožencev.

Hrvatsko plemstvo je, prav tako kakor tudi ogrsko, postalo
silno mogočno pričetkom XIII. stoletja, ko so med člani kraljevske
rodovine zavladale liude razprtije za .prestol, še posebno pa vsled
uspešne borbe ogrskega plemstva zoper slabotnega in nezmožnega
kralja Andreja II. („zlata bula“ 1. 1222.). Na Hrvatskem so se po¬
samezne velikaške rodovine tako ojačile, da so postale v svojih
županijah takorekoč popolnoma nezavisni gospodar, vzdržujoč okrog
sebe celo vojsko siromašnejših plemičev. Poleg krških  knezov
(Frankopanov) in B rib irskih  knezov (Šubičev) so bili najmogoč¬
nejši Svačiči,  gospodarji županije Cetinske, in Kačiči,  gospodarji 1
Omiša in vsega primorja od Splita do Neretve. To je pričetek ple¬
miške oligarhije, ki je trajala v Hrvatski tja do 1. 1348., do vlade
kralja Ludovika. r 1  • lo; ■ ■ ■ ' •

Tatarski naval. Nastajanje mest po notranjosti.  Eden
najimenitnejših kraljev iz rodu Arpadov je bil Bela IV. (1235—1270.)
nasprotnik Otakarja II. Za njegove vlade so pridrli divji Tatari
preko Karpatov v severno Ogrsko in strahotno potolkli Belo v bitki
ob reki Šajo (1. 1241.). Ogrska vojska je bila uničena, kralj Bela
je komaj utekel preko Slovaške in Avstrije v Zagreb, od koder se
je umaknil v primorje pri Splitu. Tatarske trume so se vsule preko
Ogrske, povsod strahotno moreč, pustošeč, požigajoč. j V zimi so
udarile glavne tatarske čete preko Drave v Hrvatsko, kjer so
porušile Zagreb, udarile v primorje pri Splitu in Trogiru, da bi
dospele do kralja, toda močno utrjenih primorskih mest niso mogle
zavzeti. Odtod so se Tatari po raznih potih preko Bosne, Srbije in
Bolgarske vrnili v južno Rusijo.

Tatarska vihra je zapustila za seboj strašno razdejanje; de¬
žela je bila opustošena, prebivalstvo razkropljeno po gozdih in
gorah; zavladala je lakota in naposled kuga, ki je pomorila veliko
množino ljudi. Vladalo pa je splošno mnenje, da se bodo Tatari
.v kratkem zopet vrnili. Ker pa se je izkazalo, da so edino utrjena
mesta mogla nuditi prebivalstvu varno zavetje, je da! kralj Bela

56

zidati po Ogrski in Hrvatski nova mesta, utrjena z močnim ob¬
zidjem. Sedaj je tudi posavski in podravski del Hrvatske dobil prva
mesta in trge. Vanje je kralj poklical tuje prebivalce, poglavito
Nemce, in sicer največ obrtnike. Priseljenci so dobili velike privi¬
legije; imeli so vso mestno upravo v svojih rokah, volili so si sod¬
nika, župnika ter mestno svetovalstvo. Volitve so se vršile vsako
leto. Meščani so smeli svobodno razpolagati s svojim imetjem. Ti
privilegiji so privabili v mesta tudi mnoge nižje plemiče in kmete,
ki so tvorili hrvatski element v mestih. Zato pa so morali meščani
vzdržavati mestne utrdbe in dajati določeno število oborožencev v
kraljevsko vojsko. Poleg obrti je bila trgovina glavni poklic me¬
ščanstva in v ta namen so imela mesta privilegije sejmov i. t. d.
Obrtniki so se družili v cehe. — Kakor razvidno, so se mesta v
Slavoniji uredila'povsem po nemškem vzoru, slično kakor v sloven¬
skih pokrajinah. — Tako so nastajala kraljevska svobodna
mesta  — 1. 1242.- Gradec  tik Zagreba (danes Gornji grad v
Zagrebu, kajti pod Zagrebom se je razumeval samo Kaptol okrog
škofijske stolice), Samobor, Križevci i. dr. Prav tako so začeli tedaj
graditi močno utrjene gradove (n. pr. Kalnik, Medvedgrad i. t. d.),
da bi nudili zaščito v slučaju novega tatarskega navala.

Notranja delitev Hrvatske. Sabor.  Tekom XIII. stoletja sta
se v Hrvatski pričela razlikovatrzopet dva dela:  Hrvatska, ležeča
med Neretvo in Trsatom ter gornjo Kolpo in med Gvozdom (Kapelo)
ter Vrbasom in morjem, in pa Slavonija  (nekdanja posavska ali
panonska Hrvatska), to je dežela med Dravo in Kapelo, segajoča
od Gorjancev in Sotle še nekoliko čez Savo v dolnje porečje Une,
Vrbasa ter Bosne in do ravnine pri Vinkovcih. Posebej se je štela
še Dalmacija,  obsegajoča kakor preje le nekatera primorska
mesta in otoke, le da sta se k njej pričeli šteti tudi nekdaj hrvat¬
ski mesti Šebenik in Nin ter otoka. Brač in Hvar. Delitev v Hrvat-
sko in Slavonijo pa je postala stalna, ko je Bela IV. postavil za
vsako deželo po enega bana. Odslej sta imeli Hrvatska-Dalmacija
in Slavonija vsaka svojega bana ves čas do XVI. stoletja, in tako
se je Hrvatska razdelila v dva posebna politična in upravna
teritorija.

Vojvode in bani so sklicevali po kraljevem nalogu sabore;
od XIII. stoletja sta se sestajala hrvatsko-dalmatinski sabor in sla¬
vonski sabor posebej, prvi največ v Kninu, Ninu ali Bihaču, a drugi
največkrat v Križevcih, potem v Zagrebu ali Cazmi. Na sabor so

57

prihajali vsi cerkveni in svetni velikaši, nižje plemstvo in zastopniki
mest. Na saborih seje posvetovalo o upravi, davkih, vojni obrambi,
zlasti pa so se v starejši dobi vršile tu tudi sodne obravnave.

4. Bosna.

Bogomili.  Bosna se je nahajala od 1. 1137. pod ogrsko nad¬
oblastjo. Oblast ogrskih kraljev, ki sprva ni bila močna, je rastla
radi verskih razmer. V Bosni se je namreč v drugi polovici XII.
stoletja razširila bogomilska ali pata renska vera,  imenovana
tudi babunska.  Ta vera je nastala v Mali Aziji, pod vplivom
tamkajšnih krščanskih sekt. Na Balkanski polotok so jo prinesli
največ vojaki in pa priseljeni Grki ter Armenci. Po Bolgarskem se
je razširila v X. stoletju, ko jo je prepovedoval pop Bogomil. Odtod
se je razširila v Srbijo, posebno pa v Bosno.

Bogomilski nauk je temeljil na starem perzijskem (Zaratustrovem)
dualizmu, nazoru 'o dveh načelih, ki vladata svet: Bog je načelo
dobrega, stvarnik duše in vsega nevidnega; zli duh, Lucifer ali
Satan, njegovo nasprotje, pa je vstvaril vidni, materijalni svet.

Bosanski bogomili so sami sebe zvali kristjani. Za svete knjige
so smatrali sveto pismo novega zakona in psaltir. Kristus jim ni bil
bog, marveč le najvišji angel z navideznim telesom, zato je bilo
tudi njegovo trpljenje njim le navidezno. Zakramente so zametavali
vse, od molitev so obdržali le očenaš. Niso poznali ne cerkva, ne
oltarjev, ne križa; k službi božji, ki je sestojala le iz petja in lom¬
ljenja kruha, so se zbirali ali v gozdu ali pa v kaki običajni sobi.

Prave hierarhije niso imeli; djed  (nekak škof) se je smatral
njihovim predstavnikom, gosti  (duhovniki) in starci  (dijakoni) so
bili bogomilski svečeniki. Evangelij so Čitali in ga tolmačili povsem
svobodno. Bogomili so se delili na popolne  (Savršene), ki so na¬
tančno izpolnjevali bogomilske predpise, in na navadne vernike;
ki so postali popolni šele pred smrtjo, ko so se odrekli svetu in
vsemu materijalnemu, v prvi vrsti ženam. Popolni pa so večino svo¬
jega življenja preživeli kot samci v postu in molitvi.

Bogomilstvo je sprejel tudi Kulin ban (1170 — 1204) z večino
bosanskega plemstva. Tedaj pa gaje  na zahtevo papeža Inocenca III.
ogrski kralj (Emerik) pozval na odgovornost. Po posebni preiskavi
se je ban Kulin z predstavniki bogomilstva odrekel krivoverstvu in
se povrnil y katoliško cerkev (1. 1203.). Odtlej so se ogrski kralji
pod pretvezo intervencije zoper krivoverstvo vmešavali v bosenske

58

zadeve. Bogomilska vera pa ni prenehala, marveč se je baš za
Kalinovih naslednikov še prav posebno razvila ter ostala takorekoč
bosanska narodna cerkev. '- 0 5  7 **]^

Ban Matej Ninoslav.  Ko je Bosni zavladal ban Matej  Ni¬
no  sl  a v (1230 - 1250.), sam vnet bogomil, so Ogri porabili priliko,
udarili z vojsko v deželo ter z orožjem in besedo vodili boj zoper
bogomilsko vero. Ban Ninoslav se je z bogomili spreobrnil v kato¬
liško vero, na kar so Ogri zapustili Bosno; komaj pa so bili iz
dežele, so se Bosanci zopet povrnili v bogomilstvo (1234). Ogri so
se zopet vrnili in prisilili Ninoslava na pokornost. Ta igra se je
pozneje še večkrat ponovila. Bosanski škofiji, ki je imela svoj sedež
v župi Vrhbosni (okrog Sarajeva), so ogrski kralji podelili jako velika
posestva v severni Bosni in tudi Djakovo z okolico. Toda ker so
imeli škofje med bogomili pretežko stališče, so prenesli svoj sedež
v Djakovo, ki je postalo s tem redni sedež bosanske škofije.

Delitev Bosne.  Za Ninoslava se je Bosna razprostirala na
sever v bližino Save. Ko pa so po njegovi smrti nastali boji za
nasledstvo, je ogrski kralj Bela IV. okr. 1. 1254. razdelil deželo na
troje: banovino Bosno,  obsegajočo porečje gornjega Vrbasa in
BoSne, je pustil Ninoslavovim naslednikom; Usorsko banovino,
obsegajočo porečje Usore, in banovino Soli,  to je porečje Spreče,
okrog Soli (danes Tuzla), pa je ločil od Bosne in jima dal za upra¬
vitelje zanesljive svoje madžarske velikaše. Istočasno je v svrlio
obrambe proti Srbom osnoval b a n o vino Mačvo  v današnji severo-
zapadni Srbiji.

5. Plemiška oligarhija na Hrvatskem.

Konec Arpadovega rodu. Anžuvinci.  Za Belo IV. so vladali
še trije kralji iz rodu Arpadovega, vsi slabi vladarji jsa katerih so
se odigravali tudi hudi notranji boji. V takih zmedah so postali
velikaši še mogočnejši, osobito tudi na Hrvatskem, kjer je kraljevski
ugled nehal popolnoma. Vsemogočni velikaši so se borili med seboj
za posestva in za bansko oblast, v Slavoniji pred vsem priseljeni
plemiči madžarskega in nemškega rodu, od domačih pa zlasti mo¬
gočni Baboniči, a v Hrvatski poleg krških knezov najbolj mogočni
knezi Šubiči-Bribirski.

Andrej III., zadnji ogrski kralj iz Arpadovega rodu, je bil član
stranske vrste; nasprotniki so sploh oporekali, da je Arpadovega
rodu. Proti njemu so nastopili notranji in vnanji sovražniki, med

njimi zlasti neapeljski anžuvinski kralj, ki je kot najbližji sorodnik
zahteval ogrsko krono za svojega sina Karla. Da si pridobi zase
mogočne velikaše v Hrvatski, ki je zapirala pot z Jadrana na Ogrsko?
je neapeljski kralj 1.1292. podelil knezu Pavlu Subicu-Bri-
birskemu,  takratnemu hrvatskemu banu, vso Hrvatsko od Kapele
do Neretve v dedno last.  Da bi ga pridobil zase, je takoj sle¬
dečega leta tudi ogrski kralj Andrej III. podelil knezu Pavlu
in njegovemu rodu hrvatsko - dalmatinsko banovino in bansko
dostojanstvo z dedno pravico.

Ko je 1. 1301. nenadoma umrl ogrski kralj Andrej III., poslednji
Arpadovec, je hrvatski ban Pavel privedel kraljeviča Karla Roberta
v Zagreb, odkoder so ga ogrski velikaši odpeljali v Ostrogon in
okronali kot Karla I. S tem so zavladali Anžuvinci na Ogrskem in
Hrvatskem. Toda novi kralj.seje mogel utrditi šele po devetletnih
krvavih bojih z nasprotniki. Ta čas je bila Hrvatska takorekoč
nezavisna; dedni ban Pavel Šubic Bribirski je razširil svojo oblast
celo nad Bosno, odkar se mu je 1. 1299. poklonil bosanski ban
Štefan Kotroman kot vrhovnemu gospodarju. Tudi vsa Dalmacija
mu je bila pokorna* razen edinega Zadra, ki so ga kljub tolikim
upornim poskusom vendarle držali Benečani. Tako je modri, odločni
in prevdarni knez Pavel združil pod svojim gospostvom malodane
enako veliko dremlje, kakor nekdaj hrvatski narodni kralji. Toda
že 1. 1312, je umrl; sledil mu je sin Mladen  (1312—1322.), ki
je bil sicer izobražen in hraber, a previhrav, nepremišljen in nasilen
vladar. Benečani so začeli ščuvati zoper njega dalmatinska mesta,
s katerimi je potegnila tudi večina hrvatskega plemstva. Notranjo
borbo, ki se je vnela v Hrvatski, je sklenil izrabiti kralj Karel. S
pomočjo slavonskega bana Ivana Babonica je porazil Mladena, mu
vzel bansko čast m ga odpeljal s seboj na Ogrsko. Od tega nenad¬
nega padca si rodbina Bribirskih dolgo ni opomogla.

Toda Hrvatska se s tem ni umirila; kmalu so se velikaši
znova uprli kraljevski oblasti, ki je južno od Gvozda popolnoma
prenehala, tako da ji je ostala le Slavonija. Med njimi je zavzemal
prvo mesto vojvoda Nelipid,  ki je naposled samostalno gospo¬
doval Hrvatski. Toda med temi burnimi homatijami so Benečani
spravili pod svojo nadoblast vsa primorska mesta, dalmatinska in
hrvatska, razen Omiša in Skradina. Hkrati pa je bosanski ban
Štefan Kotromanic odtrgal od Hrvatske Neretljansko ozemlje ter
vzhodni predel (Imotski, Livno, Duvno in Glamoc), in ga kot
„Zapadne strane“ ali ,, Završje"  priključil Bosni.

60

Padec hrvatskih velikašev.  Karlu I. je sledil sin Lado  vik
(1342—1382.), nenavadno sposoben, nadarjen in odločen vladar;
za njega je dosegla Ogrska višek svoje moči. Mladi kralj je že koj
v začetku sklenil ukloniti si Hrvatsko in obnoviti v njej ogrsko
oblast. Ko je 1. 1344. umrl vojvoda Nelipič, je poslal Ludovik voj¬
sko na Hrvatsko in naposled prišel tudi sam; hrvatski velikaši so
se mu morali pokoriti in mu ostati zvesti vazali, v deželi je nastal
zopet red in mir. Pa tudi z Benečani se je pričel bojevati za posest
Dalmacije; pri tej priliki je Bribirskim knezom, zaveznikom Benetk,
vzel Ostrovico pri Bribiru, močno postojanko pred Zadrom, za to
pa jim je dal grad Zrin v Slavoniji (1347). Po tem gradu so se
knezi Subiči-Bribirski odslej zvali Zrin  s ki.  Vojna z Benečani se
je končala naposled s popolno Ludovikovo zmago; prepustiti so
mu morali 1. 1358. vso Dalmacijo.

6. Dubrovnik.

Prvi početek Dubrovnika predstavlja grška kolonija E pidau-
rus  (ali Epidauruin), ki je stala na mestu današnjega Cavtata, ki
pa se je za Rimljanov poromanila. Ko so Slovani pričetkom VIL sto¬
letja razdejali mesto, so si prebivalci, kar se jih je rešilo, v bližini
zgradili novo mesto Ragusium,  pozneje med Slovani Dubrovnik
imenovano. Prebivalstvo Dubrovnika jc bilo sprva romansko; v
XII. stoletju so se pričeli vanj doseljevati Srbohrvati, ki so že v
XV. stoletju prevladali.

Meščani, ki so imeli sprva le malo plodne zemlje, so se pečali
z ribarstvom in trgovino. Za vinograde in oljčne nasade, ki so jih
imeli izven mestnega ozemlja, so morali sosedoma, zahumskemu in
trebinjskemu knezu, plačevati davek. Sicer pa je Dubrovnik pripadal
bizantinski Dalmaciji, toda znal si je pridobiti skoro popolno samo¬
stojnost tekom razprtij med Bizantinci, Benečani in Normani. Tudi
v cerkvenem oziru je postal nezavisen, ko seje  dubrovniška'škofija
koncem XI. stoletja povzdignila v nadškofijo.

Ko so križarji četrte križarske vojne namesto Bizantinskega
osnovali Latinsko cesarstvo, se je 1. 1205. Dubrovnik podal pod
nadoblast Benetk.  Odslej je v mestu stoloval benečanski knez
(comes), imenovan na dve leti, a podknez in vsa ostala uprava je
bila sestavljena iz domačinov. Dubrovačka republika je bila spočetka
urejena demokratsko; ko pa je pozneje mestno plemstvo prevladalo,
je dobil Dubrovnik značaj patricijske republike.

61

Pod b en e Sansko nadoblastjo se je dubrovniška trgovina silno
razvila, po morju in po suhem, osobito v Srbiji in Bosni. Meščani
so zelo obogateli. Med tem se je znatno razširilo ozemlje republike,
ki si je pridobila otok Lastovo in Stonski rat (Pelješac).

L. 1358. so morali Benečani ogrskemu kralju Ludoviku poleg
Dalmacije odstopiti tudi nadoblast nad Dubrovnikom, ki je s tem
prešla na Ogrsko.

7. Srbija za Nemanjičev,

Raška  — vodilna srbska država.  V XII. stoletju je oslabela
Duklja in prvo mesto med srbskimi državami je zavzela zopet
Raška.  Glavno vsebino njene zgodovine v XII. stoletju tvorijo boji
z Bizantinci. Vladarji Raške so se zvali veliki župani.  Najime¬
nitnejši med njimi je Desa,  ki se je moral neprestano boriti z
Manuelom, a si je pridobil vendarle nadoblast nad Dukljo.

Iz nasprotja do Bizanta so si bili Srbi in Ogri v XII. stoletju
dobri zavezniki. Raška se je toliko razširila, da seje  njena vzhodna
meja od Rasa (pri Novem Bazarju) pomaknila tja do Niša, a na
severu v bližino Save.

Štefan Nemanja  (116^ — 1196.). Temelj novi moči Srbije in
pričetek najslavnejše dobe srednjeveške srbske zgodovine je ustvaril
Štefan Nemanja.  Bil je iz rodovine velikih županov, toda njegov
oče Zavida ni bil veliki župan; rodil se je v Ribnici (danes Pod¬
gorica) v Duklji. Ko je dorastel, je dobil v vlado predel Srbije,
ležeč med Rasom in Nišem; njegovi trije bratje pa so gospodovali
v ostalih predelih. Najstarejši med njimi, Tihomir, je bil hkrati
veliki župan. Toda pozneje so nastale med brati razprtije in napo¬
sled je postal Štefan Nemanja veliki župan ter je zagospodoval po
vsej Srbiji z Dukljo, Zahumljem in Trebinjem vred.

Štefan Nemanja se je spočetka v zavezništvu z Ogri in Bene¬
čani bojeval zoper Bizantince; ko pa so Ogri [sklenili mir z Ma¬
nuelom, se mu je moral tudi Nemanja pokoriti (1172). Toda ko je
Manuel umrl, je prenehala bizantinska nadoblast tu ( di nad Srbijo
in Nemanja je znova pričel ofenzivo, zopet v zavezništvu z Ogri.

Med tem je nastal po dvestoletnem podložništvu upor  v Bol¬
gariji.  Pod vodstvom bratov Petra in Asena so se Bolgari s po¬
močjo Vlahov in Kumanov osvobodili (1. 1186.) ter si osnovali novo
državo 'med Donavo in Balkanom. Nemanja je stopil z njimi v
zvezo ter jim je pomagal v boju.

L. 1189. se je pomikala tretja križarska vojska pod vodstvom
Friderika Barbar«  s se  preko Balkanskega polotoka. Nemanja jo
je slovesno sprejel v pravkar osvojenem Nišu ter se pričel s Fride¬
rikom dogovarjati za zvezo zoper Bizant. Tudi bolgarski odposlanci
so se pojavili ter ponudili pomoč zoper Grke. Z velikimi nadami
so Srbi, kakor tudi Bolgari, pričeli vojno ter si osvojili mnoga
utrjena mesta ob gornji Strupni in Vardarju. Toda Barbarossa, ki
mu je bilo pred vsem za osvojitev Jeruzalema, je nenadoma sklenil
mir z Bizantinci, na kar so se slednji z zbranimi silami obrnili na
Bolgare in Srbe. Nemanja je sklenil mir (1190.) ter vrnil nekatere
osvojene kraje, toda ostale so mu mnoge osvojitve. Na severu so
mu morali Bizantinci prepustiti pokrajino tja do velike Morave
ter do bližine Beograda in do Južne Morave pri Nišu, na jugu vse
Kosovo polje in severni del Metohije (pokrajino Hvosno) s Pečjo in
Dečani, severni del Albanije z dolino Velikega Drima in s Skadrom
in pa dukljansko primorje z mesti Bar, Ulcinj in Kotor. Vse to
ozemlje je ostalo trajno v srbski posesti.

Tekom dolgotrajnih bojev z Bizantinci je Nemanja oblegal
tudi Dubrovnik, a ga ni mogel zavzeti, ker je bil s kopne strani
premočno zavarovan.

Verske razmere.  Dočim je bil vpliv latinske cerkve v
Duklji jako močan, je bila Raška pod vplivom vzhodne cerkve in
sicer avtokefalne ohridske arhiepiskopije. Za Nemanje je vzhodna
cerkev popolnoma prevladala v Srbiji, kljub najljutejši politični
borbi zoper Bizant.

Tudi v Srbiji seje  močno razširila bogomilska ali b a b u n-
ska vera.  Toda Nemanja je nastopil z vso strogostjo zoper bo-
gomile ter je prepovedal njihovo vero. Glavne vodje in propovednike
je dal sežgati in jim zapleniti posestva v korist revežem. Nekateri
babuni so se udali in se spreobrnili, drugi pa so bili pregnani ali
pa so sami pobegnili v Bosno. Kmalu je bila bogomilska vera zatrta
in se odtlej v Srbiji ni več pojavljala.

V svoji verski gorečnosti je pričel Nemanja ustanavljati samo¬
stane, med njimi Studenico  v bližini dolnjega Ib ra. Njegov naj¬
mlajši sin Rastko  (Rastimir) je bil prav posebne nravi; pobegnil
je s potujočimi menihi na tihem z doma ter vstopil v samostan na
Atosu, z meniškim imenom Sava.  Nemanja, ki je bil spočetka ne¬
zadovoljen s sinovim begom, se je naposled, ko je videl državo
krepko in varno, celo sam odpovedal prestolu in odšel k sinu na

63

Atos, kjer je postal menih pod imenom Simeon. Ta sta s Savo
zgradila znameniti samostan Hi lan dar,  ki stoji še danes. V njem
je umrl Simeon 1. 1199.; pravoslavni ga časte kot svetnika.

Štefan Nemanja je za trajno združil srbske državice, povečal
in zaokrožil svojo državo in jo na znotraj okrepil v političnem in
verskem oziru. S tem je položil trdne temelje Srbiji, da je mogla
stalno napredovati in je tako močno utemeljil ugled svoji rodovini,
da je ostala na vladi brez presledka domala dvesto let, dokler ni
izumrla. Za Nemanjieev je postala Srbija prva država Balkanskega
polotoka.

Štefan Prvovenčani. Sv. Sava.  Štefan PT v ovenčani
(1196— 1228) je sledil očetu kot veliki žnpan v Srbiji; brat nje¬
gov Vukan  (Vlkan) je dobil še za očetove vlade kot veliki knez
Dukljo s Trebinjem in še nekatere predele na vzhodu. — Štefan
je bil po bizantinsko izobražen, jako dober diplomat in spreten
vojskovodja. Da bi si dobil proti Bizantu zaslombe na zapadu, je
stopil v stike z mogočnim papežem Inocencem III. ter mu predlagal,
naj pošlje v Srbijo svoje legate, njemu pa kraljevsko krono. Ino¬
cenc III. je hotel ustreči tej želji, toda ogrski kralj Emerik je pre¬
prečil načrt. Odkar je namreč Bizantinska država oslabela, je hotela
Ogrska stopiti na njeno mesto, zato seje  dotedanje srbsko-madžarsko
zavezništvo.spremenilo v nasprotstvo, kije  trajalo do prihoda Tur¬
kov. Emerik je celo naščuval Vukana zoper brata, tako da so se
vneli med njima boji, v katerih se je Štefanu radi ogrskega vme¬
šavanja slabše godilo; Emerik sije  radi svojega vpliva celo privzel
naslov kralja Srbije. Šele ko se je vrnil v domovino tretji brat
Sava, je pomiril brata; Vukan pa je malo pozneje umrl.

Povratek Save je bil v zvezi z velikimi dogodki v Carigradu.
Križarji četrte križarske vojske so bili 1. 1204. zavzeli Carigrad in
ustanovili Latinsko cesarstvo,  kateremu so podredili evropske
bizantinske province. Bila je podoba, da je Bizantinsko cesarstvo
nehalo obstojati; le del Male Azije je ostal še pod bizantinskim
gospostvom s sedežem v Niceji,  kamor se je umaknil tudi cari¬
grajski patrijarh. Širjenje Latinskega cesarstva po notranjosti pol¬
otoka pa je preprečila Bolgarija, ki je baš tedaj za vladarja Kalo-
jana dosegla znova veliko moč, dasi le za kratko dobo.

V novi situaciji seje Štefan znova obrnil na Rim in Inocencev
naslednik papež Honorij III. mu je res poslal kraljevsko krono, s
katero se je Štefan 1. 1217. slovesno ovenčal za kralja; od tega

64

njegovo  ime  Pr v ovenčani.  Ogri so se sicer zoper Srbijo zvezali
z Latinci, ali Stefan je spretno preprečil njih nakane.

Med tem je Latinsko cesarstvo doživelo več porazov, G-rki so
si zopet opomogli. Stefan je poslal brata Savo v Nicejo, da se s
cesarjem in patrijarhom dogovori o ustanovitvi srbske arliiepiskopije.
V Niceji so tej želji ustregli, da si pridobijo srbsko zavezništvo, in
patrijarh je Savo posvetil za prvega arhiepiskopa Srbilje
(1. 1219.) S tem je prenehala oblast avtokefalne ohridske nadškofije
nad Srbijo, kije  sama postala avtokefalna. Sava je ustanovil svojo
nadškofijsko stolico v novo zgrajenem samostanu Žiča. Sv. Sava je
ustanavljal nove škofije, — najstarejša škofija Srbije je bila v Rasu
—, oskrbel potrebne knjige, ustanavljal šole, v katerih so se vzgajali
dobri svečeniki. Sam je pisal in prevajal cerkvene knjige v cerkveno-
srbski jezik; napisal pa je tudi življenjepis svojega očeta. S temi
deli je postavil sv. Sava srbsko cerkveno življenje na domače
osnove, ga osvobodil grškega vpliva, vstvaril pa tudi temelje srbski
narodni prosveti. Zato mu je zgodovina dala ime srbskega pro-
s v etit  e)j  a.

Stefan Uroš L  Stefanu Prvovenčanemu so sledili zaporedoma
njegovi trije sinovi, najpreje Radoslav,  nato Vladislav  in na¬
posled Uroš.

Štefan Uroš  I. (1243—-1276) je bil sicer najboljši izmed
bratov, toda niti on ni bil dovolj odločen in sposoben vladar. Zna¬
menita je doba njegove vlade, ker je tedaj začelo v Srbiji cveteti
rudarstvo. Sicer kopanje rud od rimske dobe dalje ni nikdar po¬
polnoma prenehalo, za Uroša I. pa so prišli v Srbijo rudarji Sasi
iz Slovaška ter začeli z velikim uspehom kopati rude (zlasti srebro,
a tudi zlato, železo, svinec in baker); najimenitnejši, daleč po svetu
znani rudniki so bili: Rudnik, Kopaonik, Novo brdo in Janjevo (jugo¬
vzhodno od Kosova). Sedaj so začeli v Srbiji kovati domač denar,
dočim so preje, deloma pa tudi nadalje še, vporabljali tuje novce,
bizantinske, benečanske in dubrovčanske. Vedno bolj rastoči do¬
hodki iz bogatih rudnikov so omogočali odslej srbskim kraljem
vzdrževati veliko vojsko, s katero so uspešno razširjali državne meje.

V vnanji politiki ni imel dovolj spretne roke. Z osvojitvijo
Prizrena je sicer Srbijo razširil do Sar planine, sicer pa je oma¬
hoval med prijateljstvom z Ogri in z Grki, najmočnejšima sosedoma
Srbije. Spočetka seje  nahajal v dobrih stikih z madžarskim kraljem
Belo IV.; oženil je celo svojega sina Dragutina  s Katarino,

65

vnukinjo Bele. Srbi so se kot ogrski zavezniki bojevali tudi zoper
češkega kralja Otakarja II. Toda ko je Bela IV. pričel smatrati
Uroša I. za svojega vazala, se je ta odvrnil od njega ter se pričel
nagibati na grško stran. Dvignil se je celo z vojsko zoper Ogre
ter je napadel Mačvo,  to je deželo zapadno od Beograda med
Savo, Drino in Cer planino z Beogradom vred, ki se je nahajala
kot nekaka mejna krajina pod ogrsko vlado. Bela IV. pa ga je
premagal in ga celo vjel; v mirovnem dogovoru je moral Bros
obljubiti, da bo zanaprej delil vlado v Srbiji s sinom Dragutinom.
Ko pa se je pozneje branil izvršiti mirovno pogodbo, se je sin uprl
in z madžarsko pomočjo premagal očeta ter sam zavladal v Srbiji.

Toda kralj Štefan Dragutin  ni vladal dolgo (1276—1282).
Ko si je nekoč pri padcu s konja zlomil nogo, je videl v tem kazen
božjo radi upora zoper očeta. Prepustil je tedaj vlado v Srbiji
svojemu mlajšemu bratu Urošu Milutinu, sam pa je dobil malo nato
od ogrskega kralja Mačvo z Beogradom  in pa severovzhodni
del Bosne (Usoro in Soli);  tu je vladal zelo spretno do 1. 1316,
prestolica mu je bila večinoma Beograd.

Štefan Uroš II. Milutin  (1282—1321) je zapustil zelo dobro
ime v sibski zgodovini. S pomočjo močne najemniške vojske, ki jo
je vzdrževal z bogatini dohodki iz rudnikov, je razširil svojo državo
proti jugu in severu. Izrabil je slabost Bizantinskega cesarstva ter
iztrgal Grkom severni del Vardarjevega porečja, in sicer Skoplje,
Ovce polje ter Zletovo in Pijanac ob Bregakiici, Tetovsko kotlino
ali Polog, Poreč, Kičevo in Debar. Milutin je odslej štolo val najraje
v Skoplju, ki je imelo takrat povečini grško prebivalstvo. V severni
Albaniji je začasno zavzel tudi Drač, trajno pa mu je ostala po¬
krajina do reke Mače. V zvezi z bratom Dragutinom si je osvojil
tudi pokrajino Branieevo,  ki je bila dotlej v bolgarski oblasti,
po bratovi smrti pa je zagospodoval tudi nad Beogradom, Mačvo
in Usoro ter Soli. Toda ogrski kralj Karel I. Anžu je zahteval te
obmejne pokrajine zase; po hudih bojih mu jih je Uroš II. Milutin
naposled moral prepustiti.

V notranji politiki vlada Uroša II. Milutina ni bila tako ugodna;
kralj se je zapletel v spore in boje z bratom Dragutinom in celo
s sinom Stefanom, katerega je poslal v pregnanstvo v Carigrad.
V notranjih bomadijab pa se je ojačilo srbsko plemstvo, ki je,
kakor povsod, iskalo sebičnih koristi, s čimer se je slabila cen¬
tralna kraljevska oblast. Tudi kraljevsko rodbinsko življenje ni bilo
Melik, Zgodovina- 5

66

vzgledno; oženil se je štirikrat, in sicer tako, daje  ženo, ki se jo je
naveličal, kratkomalo poslal na očetovski dvor nazaj. Pač pa si je
pridobil imeniten sloves s tem, da je dal s svojimi bogatimi denar¬
nimi sredstvi zgraditi več prekrasnih zadužbin, med katerimi je naj¬
lepša znameniti manastir Gračanica  na Kosovu.

„ 3

Štefan Uroš III. Dečanski  (1321—1431.). Po smrti Uroša II.
Milutina so nastali hudi boji za prestol, za katerega so se pote¬
govali trije člani vladarske rodovine. Napesled pa je zmagal Mi-
lutinov sin Štefan Uroš III. Istočasno kot njega za kralja je nadškof
na državnem zboru svečano okronal sina prestolonaslednika Dušana
kot „mladega kralja 11 , ki je odslej upravljal Zeto s prestolico v
Skadru. Toda boje za nasledstvo v Srbiji je porabil bosanski ban,
da si je 1. 1(125 . osvojil Zahumlje. Kljub temu pa je ostala Srbija
najmočnejša država na Balkanskem polotoku; da bi jo ponižali, so
sklenili Bizantinci zvezo z Bolgari in začeli vojno zoper Uroša III.
Bolgarska vojska je' prodirala od vzhoda proti Skoplju, toda že pri
Velbuždu  (danes Custendil) je navalila nanjo srbska vojska in jo
popolnoma premagala (1. 1330.); sam bolgarski car Mihael je padel
v bitki, v kateri se je najbolj odlikoval srbski mladi kralj Dušan,
tedaj šele 21 let star. V spomin na to zmago, ki je odločila o prven¬
stvu Srbije na polotoku, je zgradil kralj Uroš III. znameniti mana¬
stir Dečani  pri Peči, po katerem mu je v zgodovini ostal pridevek
Dečanski.  Bolgari so morali skleniti mir in priznati Ano, Uroševo
sestro, ki jo je bil pokojni car Mihael zavrgel, z mladoletnim sinom
za vladarja; srbska vojska ju je povedla v bolgarsko prestolico
Trnovo. Bolgarija je ostala pod srbskim vplivom.

Kmalu po zmagi nad Bolgari je v Srbiji prišlo do nove borbe
za prestol. Kralj Uroš III. je hotel imeti za naslednika mlajšega sina
Simeona, ki je bil otrok iz njegovega drugega zakona. Temu se je
uprl Dušan, kije  bil radi vojnih, uspehov zelo priljubljen, opirajoč
se zlasti na velikaše v Zeti. Dušan je v boju zmagal in vjel očeta,
ki je malo nato umrl v ječi; zmagovitega sina so okronali za kralja.

Štefan Dušan Silni  (1331—1355) je najimenitnejši vladar
srednjeveške Srbije, ki je za njegove vlade dosegla vrhunec svoje
moči. Štefan Dušan je bil visoke postave in lepe vnanjosti, v vo¬
jaških in vladarskih poslih zelo spreten in podjeten ter energičen
vladar. Razpolagal je z velikimi denarnimi sredstvi; njegov dvor
je bil sijajen, na njem je bilo zastopnikov vseh balkanskih držav
in narodov. Dušan se .je mnogo bojeval in je-zelo razširil srbske

67

meje, veliko važnost pa je polagal tudi na notranjo vlado. Skrbel
je za dobro upravo, za dobre zakone, za sigurnost cest in za trgovino.

Z Bolgarijo je ostal Dušan ves čas svoje vlade v dobrih
odnošajih; svoj vpliv v tej državi, ki ni več poskušala tekmovati
s Srbijo, je utrdil, ko seje oženil z Jeleno, sestro bolgarskega carja
— tudi njegova mati je bila bolgarska princesa. Takoj v prvih
letih svoje vlade se je začel bojevati z Bizantinci s ciljem, da raz¬
širi svojo državo proti jugu. Zavzel je Strumico, Prilep, Ohrid,
Kostur in razen Soluna tudi vso južno Makedonijo z Dramo, Se--
rezom in Berom ter si osvojil vso Albanijo. Po teh velikih uspehih,
ki so očito pokazali nemoč Bizantinske države, je začel Dušan misliti
na popolno osvojitev Bizantinskega cesarstva, katerega dedič naj
bi postala Srbija. Odslej je delal na to, da si osvoji tudi Carigrad,
v katerem je preživel z očetom svoja otroška leta; on sam naj bi
postal bizantinski vladar. Proglasil seje tedaj za carja in na Veliko
noč dne 16. aprila 1. 1346. seje dal v Skoplju na veličastnem držav¬
nem zboru kronati za „carja Srbov  in  Grk  o v. “ Ker je po
naziranju pravoslavnega vzhoda moral imeti car ob strani patrijarha
in ker je le ta mogel vladarja ovenčati za carja, je malo poprej
Dušan proglasil nadškofa  Joanikija za srbskega partri-
jarha;  Pec je bila odslej dolga stoletja stolica srbskih patrijarkov.
Istočasno je bil sin in prestolonaslednik Uroš  okronan za mladega
kralja.  Novi carski dvor je uredil z velikim sijajem; številnim
dvorjanom, ki jih je jemal iz najimenitnejših velikaških rodbin, je
dajal časti in naslove po vzoru bizantinskega dvora. Z bogatimi
darovi se je spominjal tudi cerkva in samostanov. V svrho zboljšanja
notranje uprave je izdal in proglasil na državnem zboru v Skoplju
1. 1349. državni zakonik,  zbirko srbskih osnovnih zakonov. Sicer
pa se je njegova vlada opirala na velikaše, katere je postavljal za
namestnike v novoosvojenik pokrajinah; velikaši pa so imeli tudi v
starem srbskem ozemlju veliko oblast.

Ko se je proglasil za carja, se je Dušan bojeval še nadalje z
Bizantinci ter jim vzel še Tesalijo in Epir ter Akarnanijo. Ker pa je
stremel največ po osvojitvah na jugu, se mu ni posrečilo razširiti
meja proti severu, dasi je skušal Bosancem z vojskami iztrgati
Zalmmlje, Ogrom pa Mačvo. V teh vojnah so bili vedno Benečani
njegovi zavezniki.

Ko se je Dušan bojeval zoper Bizantince, so se nahajali v
bizantinski vojski mnogoštevilni turški najemniki. Turki so bili takrat
že zelo močan činitelj v Mali Aziji; kot najemniki v bizantinski voj-

5 *

68

ski so se dodobra seznanili z balkanskim ozemljem ter so začeli
naposled stremeti po tem, da si s silo prisvoje evropsko stran. Dušan
Silni je spoznal nevarnost, ki bi mogla zapretiti vsemu balkanskemu
polotoku, zato je iskal zaslombe na zapadu in se pripravljal na
veliko vojno zoper Turke. Poslal je poslanstvo k papežu, mu spo¬
ročil svojo namero in ga pozval, naj njega imenuje za vrhovnega
vojskovodjo krščanskega sveta zoper Turke, hkrati pa izjavil, da
je pripravljen papeža priznavati za vrhovnega cerkvenega pogla¬
varja. Ko je znameniti Dušanov sodobnik češki kralj Karel I. Luksem¬
burški, ki je bil obenem nemški kralj in se je ravno dal v Rimu
okronati za cesarja, zvedel o tem poslanstvu, je poslal Dušanu pismo,
v katerem ga pozdravlja kot „dragega brata,“ s katerim ga ne
veže le skupen vladarski poklic, marveč tudi skupnost plemenitega
slovanskega jezika (,,‘nobilis slavici idiomatis").

Toda malo nato je car Dušan umrl v decembru 1. 1355., še
ne petdeset let star. Njegovo truplo počiva v Prizrenu v samostanu
sv. Arandjela, njegovi zadužbini.

Car Uroš  (1355—1371). Dušanu je sledil na prestolu sin
Uroš, ki je bil star šele 19 let, vrh tega nezmožen vladar, brez
energije in drugih vladarskih darov. Za njegove vlade je Srbija
hitro nazadovala. Mogočni velikaši, ki so vladali kot carski na¬
mestniki v posameznih pokrajinah, so postali sedaj, ko ni bilo nad
njimi več krepke Dušanove roke, takorekoč samostojni vladarji, ki
se za osrednjo oblast niso brigali. Vlado nad Tesalijo in EpirOm
ter Akarnanijojsi je prisvojil Simeon  ali Siniša, Dušanov popolu-
brat, ki je bil poleg Uroša edini še živeči moški član rodovine
Nemanjičev; tamkaj je vladal do smrti (1. 1370). V predelu na
obeh straneh Šar planine s Prizrenom in Prilepom je gospodoval
energični velikaš Vukašin  s prestolico v Prilepu.  Vzhodno od
dolnjega Vardarja je vladal njegov brat Uglješa  s sedežem v
Serezu. V Zeti in severni Albaniji so bili gospodarji močni Baošiči.
V kosovski pokrajini in okrog Skoplja je bilo ozemlje Vuka Bran¬
koviča.  V pokrajini okrog Rudnika in jv Moravski dolini je gospo¬
doval spretni in podjetni knez Lazar  Hrebeljanovic. Da take raz¬
mere niso bile v korist Srbiji, je samo ob sebi umljivo; car Uroš
ni imel moči, da bi preprečil propadanje centralne oblasti. Naposled
se je na jugu mogočni Vukašin, kije  imel največji ugled v južni
Srbiji, oklical za kralja.

69

Kavno v tej dobi pa je Srbija najbolj potrebovala možne
osrednje vlade. Zakaj vedno bolj preteča je postajala na vzhodu
turška nevarnost.

Turki  so prišli iz centralne Azije preko Turana in Armenije
v Malo Azijo, kjer jih je ikonijski sultan naselil ob bizantinski meji
v pokrajini okoli mesta Dorileum (danes Eski Seher). Tu sije njihov
poglavar Osman  (1288—1326), po katerem je ljudstvu ostalo ime
Osmani,  v bojih z Bizantinci znatno razširil svoje ozemlje. Ko je -
1. 1307. padel zadnji ikonijski sultan v boju s Tatari, je postal Osman-
samostojen vladar. Njegov sin Orhan (1326—1359) je preložil pre- '
stolico v Bruso in razširil osmansko oblast do Marmarskega morja.
Osmani, ki so med tem sprejeli islam, so imeli povsem vojaško
urejeno državo; njihova bojna moč je obstojala iz lahko oboroženih,
zato pa izredno okretnih in urnih konjikov in iz janičarjev, to je
zelo strogo discipliniranih in jako junaških pešcev, ki so se dopol¬
njevali povečini iz ugrabljenih krščanskih dečkov.

Kot bizantinski najemniki so Osmani spoznali evropska tla,
hkrati pa tudi slabost bizantinske države. L. 1354., tedaj eno leto #3:
pred Dušanovo smrtjo, so Turki kljub bizantinskemu protestu zasedli
Galipoli, ki obvladuje najlažji prehod iz Azije v Evropo. Odtod so
vedno češče napadali in plenili sosedno grško in bolgarsko ozemlje.
Kmalu so si osvojili večino Trakije in novi sultan Murat (1359 — 1389)
je naposled preložil turško prestolico v Adrijanopolj.

Bitka ob Marici L 1371.  Bizantinska in Bolgarska sta bili proti
rastoči turški nevarnosti brez moči. Bila je naloga Srbije kot naj¬
močnejše balkanske države, da ustavi turško prodiranje. K nesreči
pa se je ravno takrat nahajala v upadku svoje moči. Kljub temu
so v južni Srbiji pravilno presojali položaj; brata Vukašin in Uglješa
sta sklenila, o pravem času pognati Osmane iz Evrope. Zato sta
zbrala vojsko in odkorakala na čelu južnosrbskim knezom proti
Trakiji. Pri mestecu Cernomenu, dan hoda zapadno od Adrijanopolja,
so zadeli Srbi na Turke. Močna srbska vojska se je zanašala na
svojo bojno silo, toda Turkom se je posrečil nenaden ponočni napad.

Srbe je zadel strašen poraz; cvet njihove vojske je obležal na
bojišču, velik del je utonil v Marici, mnogo jih je bilo vjetih; Vukašin
in Uglješa sta našla smrt v bitki.

Bitka ob Marici je eden najusodnejših dogodkov v zgodovini
Balkanskega polotoka; z njo se pričenja turško gospodstvo nad
južnimi Slovani. Turške konjeniške čete so prihajala odslej do

70

Šar planine, v Albanijo in Tesalijo. Srbski knezi v južni Srbiji so
morali priznavati sultanovo nadoblast, mu plačevati letni davek in
mu dajati pomožno vojsko.

Dva meseca po bitki ob Marici je umrl car Uroš, zadnji po¬
tomec dinastije Nemanjičev.

Doba Nemanjičev  je najslavnejši oddelek stare srbske zgo¬
dovine. Za njih vlade se je obseg Srbije neprestano večal, dokler
ni država v sredini XIV. stoletja zavzemala skoro dve tretjini Bal¬
kanskega polotoka in postala prva balkanska sila. In ko je pričela
mlada Turčija prodirati na polotok, so bili Srbi na njem edini
narod, ki se je Turkom mogel postaviti nasproti v velikih bitkah
na odprtem polju. Grki so bili povsem oslabljeni in so se držali le
za mestnim obzidjem, a Bolgari so tako opešali, da niso mogli
sprejeti nikakih večjih bojev s Turki, marveč je njihova razdrapana
država na miren način prišla pod turško oblast. ^'" V 1

8. Notranje razmere v Srbiji.

Srbska država je bila za Nemanjičev urejena slično, kakor
zapadne in srednjeevropske države tedanje dobe.

Vladar.  Kakor v stari Hrvatski tudi v Srbiji ni bilo stalne
državne prestolice.  Kralj se je nahajal vse leto na potu, potujoč
z dvora na dvor. Poleti je bival v goratem ozemlju, pozimi v ro-
dovitnejših dolinah ali na toplejši obali. Dvor je bil ali utrjen grad
z močnim obzidjem in stolpi, ali pa ograjena skupina večjih lesenih
zgradb z velikimi gospodarskimi poslopji in cerkvijo. Takih kraljev¬
skih gradov in dvorov je bilo jako mnogo, med najimenitnejšimi
so: Ras, Zvečan, Yrhlab, Priština, Skadar, Nerodimlja, Prizren,
pozneje tudi Skoplje, Prilep, Serez. Običajno se je vladar v neka¬
terih prestolicah zadrževal najraje.

Vladarji se imenujejo do 1. 1217. veliki župani, potem kralji,
po 1. 1346. carji. Po sv. Štefanu, prvem mučencu, ki je bil patron
srbske države, nosilo vsi vladarji ime Stefan.

Uprava.  Država se je delila na župe,  katerim so načelovali
kot vladarjevi namestniki župani,  navadno taki velikaši, ki so
imeli v župi posestva. Župan je bil načelnik uprave, sodnik in po¬
veljnik čet svoje župe. Za finančne zadeve, pobiranje davkov, glob
i. t. d. so bili posebni uradniki. — Župani so bili prvotno plemiči

71

župe, toda ko se je Srbija sirila na jiig v bizantinske predele in
prihajala pod vpliv bizantinske uprave, ki je poznala le uradniški
sistem, so vladarji pričeli postavljati na čelo župam svoje uradnike,
povsem odvisne od njih. Obenem so se vpeljali tudi grški naslovi;
župansko ime je postalo za Dušana visoko dostojanstvo, vladarski
namestniki pa so se imenovali sevasti,  pozneje kefalije  (ka-
pitaneus), ime, ki je znaeilo prvotno le poveljnike obmejnih mest
(n. pr. Skoplja, Skadra). Obmejnim župam, ki so se imenovale
k raj iste,  so načelovali kraji  sni  ki. — Ysak upravitelj, pa naj
je bil najvišje stopnje, načelnik mesta ali glavar navadne vasi, se
je imenoval knez;  šele v Dušanovi je ta naslov postal visoko
dostojanstvo.

Najvišji uradniki za posamezne panoge uprave so se nahajali
na kraljevem dvoru, tvorec vladarski svet.  Po velikih Duša¬
novih osvojitvah so imeli najvišji dostojanstveniki in dvorjani po- '
večini grška imena in časti po bizantinskem vzoru. Uradne listine
so se pisale v dvorni pisarni povečini srbsko, v cirilici, včasih v
grščini. Datiralo se je po bizantinskem koledarju, ki je štel po
ustvaritvi sveta (5509. pred. Kr.) in je pričenjal leto s 1. septem¬
brom, dočim se je v Bosni, Dalmaciji, y  Hrvatski i. t. d. štelo po
zapadnjaškem načinu po Krist, rojstvu.

Državni zbori  (zbor ali sbor) so se shajali v kraljevskih
dvorih ali v večjih mestih, in sicer so se zbrali okrog vladarja
državni uradniki vseh stopenj, veliki in mali plemiči ter visoka
duhovščina (škofje in igumani, t. j. opati). Državni zbor se je zbral,
kadar je šlo za spremembo na prestolu, za vladarjevo kronanje,
uvedbo zakonov, vmestitev novega nadškofa i. t. d. — Tudi župe
so imele svoje zbore za obravnavanje lokalnih zadev, za sodne
obravnave, objavljanje vladarskih povelj i. t. d.

Družabne razlike.  Polagoma so se razvili posamezni stanovi,
slično kot v srednji in zapadni Evropi. Nastalo je plemstvo,
višje in nižje. Višje plemstvo (vlastelin, vlastela, barones) je oprav¬
ljalo običajno naj višja upravna in vojaška mesta; po dostojanstvu
je bilo enako patricijem v primorskih mestih. Vsled pogostnih sporov
med člani vladarske rodovine je visoko plemstvo postalo zelo mo¬
gočno. Dušan Silni je podeljeval nekaterim vlastelinom obširna ozem¬
lja, ki so postala na ta način izvzeta iz oblasti običajnih carskih
namestnikov; to se je godilo posebno v novoosvojenih predelih na
jugu in je postalo jako škodljivo za enotnost države. — Nižji

plemiči, slični vitezom po ostali Evropi, so se imenovali spočetka
kratkomaio v oj in, vojnik,  pozneje vi as telici  e.

Mesta  so bila, kakor v Hrvatski, dvojne vrste: stara mesta
rimskega in -grškega izvora, in pa novejša mesta,- ki so jih ustano¬
vili Srbi, toda šele od XIII. stoletja dalje.

Večje število mest iz rimske dobe je bilo v dukljanskem pri¬
morju; obdržala so tudi pod srbskim gospostvom veliko avtonomijo,
s posebnim mestnim pravom, aristokratskim velikim svetom in vsako
leto voljenimi sodniki ter uradniki — slično kot v Dalmaciji. Za
svojega zastopnika v mestu je imenoval srbski vladar posebnega
kneza.  Veliko blagostanje so dosegla ta mesta v XIII. in XIV. sto¬
letju, potem pa je sledilo kmalu nazadovanje, povzročeno tudi po
velikem nasprotju medmestnim plemstvom in neplemenitimi. Mnoga
izmed mest so bila prav majhna (Skadar, Drivosf, Ulcinj, Budva)
imenitni pa sta bili zlasti Bar in Kotor.  Koto rani, tekmeci
Dubrovčanov, so imeli jako velik vpliv in velike privilegije v Srbiji;
obvladali so domala vso trgovino po notranjosti, služili kraljem kot
finančni upravitelji ter kot diplomatski odposlanci v inozemstvu. V
Kotom pa je cvetela tudi vsakovrstna obrt, obrtniki so bili orga¬
nizirani v cehe.

.Stara mesta na jugu, poprej na bizantinskem 'ozemlju, niso
imela toliko avtonomije, marveč kvečjemu mestno sodišče z namest¬
nikom na čelu ter sodniki iz mestnih patricijskih družin. Največje
mesto grškega izvora je bilo Skoplje, opremljeno z gradom, obzidjem,
s številnimi stolpi in palačami. — Prebivalstvo v teh mestih je bilo
povečini grško, dočim je bilo v jadranskih deloma romansko, 'po¬
nekod albansko, deloma srbsko.

V notranjosti so nastajala mesta domačega izvora šele pozneje,
poglavitno od XIII. stoletja dalje, toda dosegla niso posebne veličine
niti popolne samouprave mestnih občin. Nastala so običajno na
vznožju višin z večjimi gradovi, na točkah, ki so imele važno lego
za promet, za trgovino. Njih prvi začetek so naselbine trgovcev’;
nekatera pa so nastala na ostankih rimskih mest. Tudi v XIV. sto¬
letju so obstojala ta mesteca povečini le iz lesenih hiš s prodajal¬
nami; celo večja mesta kakor n. pr. Prizren ali Rudnik so imela
le naslov trgov.  Tu so se vršili sejmi. Oboje, grad zgoraj in trg
pod njim, seje  imenovalo grad; madžarsko ime varošseje razširilo
šele mnogo pozneje. Ta mesta niso bila obzidana in sploh ne utr¬
jena; v času nevarnosti so se prebivalci umaknili v utrjeni grad,

kjer je stoloval vladarjev namestnik ali kefalija. Poleg tega sta
bili najpoglavitnejši osebi še mestni knez in pa carinik. Prebival¬
stvo je bilo v narodnostnem oziru nenavadno pestro; poleg doma¬
činov — Srbov, ki so se tudi pečali s trgovino, je bilo največ pri-
morcev, trgovcev iz Kotora, Bara, Dubrovnika, Splita, dalje Bene¬
čanov, Florentincev, Grkov, Vlakov i. t. d. Vsaka skupina je imela
svoja posebna prava. Obrti niso bile razvite po mestih, marveč po
vaseh. Znamenitejša, a povečini le manjša mesta so bila: Prizren,
Priština, Brskovo (ob Tari pri Kolašinu), Beograd, BraniČevo.

Notranjesrbskamesta so se pomnožila z razvojem rudarstva,
kije  pričelo koncem XIII. stoletja jako cveteti. Rudarji so bili Nemci,
priseljeni iz slovaške Ogrske; Srbi so jih imenovali vedno le Sase.
Imeli so svoje sodišče pod predsedstvom lastnega sodnika. Najime¬
nitnejše rudarsko mesto je bilo Novo brdo  v povirju južne Morave,
manjša so bila: Rudnik, Janjevo, Kratovo.

Kmetsko prebivalstvo  neplemenitega stanu se je imenovalo
sebri.  Kakor drugod po Evropi so postajali tudi v Srbiji kmetje
vedno bolj zavisni od gospode. Razlikovala sta se med njimi dva
natančno ločena razreda: p o lj e d e 1 c i in pasti  r j i.  Položaj polje¬
delcev je bil vedno težavnejši; vedno bolj so bili navezani na grudo,
ki je že od konca XII. stoletja dalje niso smeli zapustiti. Nasprotno
pa so živeli pastirji mnogo svobodneje. Med pastirji so bili močno
zastopani Vlahi.  Poljedelci se niso smeli družiti s pastirji, ponekod
se n. pr. niso smeli ženiti med seboj. Svobodni kmetje,  ki so
mogli svobodno razpolagati s svojim posestvom, so se ohranili samo
v primorju; na vzhodu v notranjosti so zginili popolnoma, povečini
so prešli v nižjo plemstvo. — Jako stroge so bile določbe, ki so
prepovedovale kmetu zapustiti svoje zemljišče, hude kazni določene
tudi za one, ki bi mu pri begu pomagali ali ga sprejeli in naselili.
Tudi mesta niso smela dati kmetom-beguncem zavetja; kljub temu
pa so jih primorska mesta prav rada sprejemala in naseljevala na
svojem teritoriju. Važno pa je, da so se v notranji Srbiji obrti
razvile po kmetih, ne toliko v mestih.

Tudi sužnji  so bili še običajni in sicer hišni služabniki in
služabnice ter agrarni sužnji. Ti so bili često naseljeni skupaj z
podložnimi kmeti v vaseh in so skupno z njimi plačevali davščine in
delali tlako. Sužnji so postali ali vojni ujetniki ali zadolženci ali
pa po sodiščih obsojeni.

Posest je bila dvojna, baština in pronija. Baština, to je

74

podedovana ali kot dar pridobljena lastnina, s katero razpolaga
lastnik povsem poljubno. Vladarje podaril v baštino nele posamezne
vasi, marveč tudi cele župe. Pronija,  neke vrste fevd, vpeljan
po bizantinskem vzgledu, je bilo posestvo, ki ga je dal vladar
nekomu v užitek, da mu vrši vojaško službo. Pronija je postala
kmalu dedna; toda pri vseh posestvih je veljala dednost le v mo¬
škem rodu.

Verske razmere.  Še v XI. stoletju je primorski del srbske
zemlje spadal v delokrog latinskih škofij v romanskih primorskih
mestih. Notranjost pa se je nahajala pod vplivom grških škofij
oziroma nadškofij. Ko se je za časa Nemanjieev težišče države pre¬
neslo na vzhod, je prevladala grška cerkvena smer, osobito od
ustanovitve avtokefalne nadškofije 1. 1219. dalje, kar pomeni zače¬
tek srbske pravoslavne narodne cerkve. Odslej se je obseg pravo¬
slavne cerkve razširil še bolj proti zapadu, tako da so naposled
katoliškim primorskim škofom ostali le še Romani in Albanci. Pravo¬
slavje je postalo državna vera iu Dušanov zakonik ima n. pr. stroge
določbe glede odpada k „latinskemu krivoverstvu" in zoper zakone
med raznoverci. — Bogomile sta preganjali obe veri enako nestrpno.

Duhovniki (sveštenik, pop) so bili oženjeni in so živeli od užitka
posebnega posestva in od davščine faranov. Samo neoženjeni, t. j.
menihi so mogli doseči višja cerkvena dostojanstva, kakor je splošno
pravilo pri pravoslavnih. Škofje so bivali običajno v samostanih.
Nadškofija v Ohridu, pod katero se je nahajalo spočetka ozemlje
Srbije, seje  vedno bolj krčila. Nadškof v Peči, pozneje patrijarh, je
bil izbran iz onih menihov, ki so bili plemenitaškega rodu. — Splošno
je bilo duhovnikov jako mnogo, tako da od 1. 1330. sinovi podložnih
kmetov niso mogli doseči posvečenja.

Samostani,  (manastir), ležeči povečini v samoti, v skritih
gozdnatih stranskih dolinah, s prostranimi poslopji, so bili običajno
jako bogati, prav kakor v katoliški Evropi. Samostanom so običajno
volili jako velike zapuščine; od vladarjev so dobili v dar obilo vasi.
Samostanska posestva (metohije) so bila tudi tu vzor dobrega
gospodarstva. Samostani so prav kakor v srednji Evropi kolonizirali
neposeljene predele in jih gospodarsko dvignili.

Katoliške škofije  so obstojale samo v primorskih mestih.
Poleg barske nadškofije je bila najimenitnejša kotorska škofija,
ki se je razširila na škodo drugih in kateri so bili naposled pod¬
rejeni vsi katoliki notranjosti (Sasi itd.).

Vojska  je sestojala iz konjenice in pešcev; orožje in vojaška
oprema je bila slična oni v ostali Evropi. V vojsko so šli ne le
velikaši in plemstvo sploh, marveč tildi meščani, kmetje in pastirji.

Čete so se nahajale pod vodstvom županov in vojvod, pod vrhovnim
vladarjevim poveljstvom. Bojevanje se je vršilo tudi tu običajno na
ta način, da se je oplenilo in opustošilo sovražno ozemlje ter se
požgale vasi. Ujete sovražnike, razen poveljnikov, so običajno raz-
orožene izpustili domov, razen v bitki niso pobijali nasprotnikov.

— Odkar je rudarstvo dajalo vladarjem mnogo dohodkov, so jemali
v vojaško službo tudi najemnike  iz raznih tujih dežel (Tatare,
Špance, Nemce i. t. d.). Lastne vojne mornarice država ni imela.

V pravnih in sodnih zadevah  je bila Srbija spočetka mnogo
sličnejša n. pr. Ogrski, Češki, Poljski nego Bizantu. Sodilo se je
spočetka po starih običajih, ki so veljali kot zakon, a so se spo- eC A
ročali od roda do roda ustno. Pozneje so vladarji s pritrditvijo
državnih zborov izdajali natančnejše določbe ali pa tudi omejitve
zakonov. Bizantinski vpliv se je začel uveljavljati od XIII. stoletja
dalje, in sicer najprej po posredovanju cerkve, ki si je najprej
privzela bizantinsko pravo, prav kakor se je na zapadli rimsko
pravo začelo recipirati potom katoliške cerkve. Deloma na podlagi
starih domačih zakonov, deloma pod.bizantinskimi vplivi se je sesta¬
vil znameniti Dušanov zakonik,  ki je dal trdnojpravno podlago
obstoječemu redu. Za Dušana so se že vpeljali posebni sodniki po
provincah. V veljavi je bila še krvna osveta.

Notranje selitve.  Gorato prvotno ozemlje Srbov je bilo kmalu
močno preobljudeno. Kakor hitro se je za Nemanje država pričela
širiti v nižje, ravne pokrajine na vzhodu in jugu, so se pričeli Srbi
v velikih množicah seliti v te boljše in rodovitnejše predele, pred:
vsem na Kosovo, v Metohijo, v Skadarsko ravan, v makedonske
kotline, pa tudi v gričevnate predele. Povsod tod je bilo n. pr. v
XIV. stoletju prebivalstvo mnogo gostejše nego danes. Nasprotno
pa je bil kraški primorski predel redkeje obljuden nego sedaj. Vrh
tega so se Srbi močno priseljevali v primorska mesta, ki so jih rada
sprejemala.

Umetnost in književnost.  Znak velikega blagostanja, nadar¬
jenosti in smisla za umetnost so mnogoštevilne jako lepe cerkve in
samostani („zadužbine“), zgrajene od dobi v XII. do XV. stoletja.

V starejši dobi predvladuje romanski vpliv, v mlajši bizantinski
vpliv, nekako po 1. 1360. pa se kaže večja samostojnost.

76

V* domačem jeziku je bilo v tej dobi napisane že mnogo cer¬
kvene in tudi že svetne literature, življenjepisov svetih mož i. t. d.
Pisalo se je v cirilici, in sicer v cerkvenoslovanskem jeziku ali pa
v živem jeziku.

9. Poraz na Kosovu.

Knez Lazar.  Srbija severno od Sar planine je ostala po bitki
ob Marici svobodna. Po smrti carja Uroša je bil izmed mnogošte¬
vilnih knezov najmogočnejši in najsposobnejši knez Lazar  (Hre-
beljanovič); z mirno prevdarnostjo je delal na to, da postane na¬
slednik Nemanjičev. Polagoma je razširi! svojo oblast nad sosednimi
manjšimi velikaši; nekaj si jih je pridobil na miren način, druge s silo,
kmalu je bil prvi vladar v vsej severni Srbiji. Njegova prestolica
je bil Kruševac  ob Zapadni Moravi. Tako spretne politike pa je
bilo Srbiji krvavo potreba, kajti Turki so prihajali preko Bolgarske,
ki so si jo bili polastili brez večjih bojev, tudi že v severno Srbijo
na roparske pohode, zlasti ko so si 1. 1386. osvojili Niš, ključ do
pomoravske Srbije. Toda knezu Lazarju se je naslednje leto posre¬
čilo potolči turško vojsko pri Pločniku (ob Toplici) ter zopet zavzeti
Niš in Pirot, Bosanci pa so v sledečem letu potolkli drugo roparsko
trumo pri Bdeči.

Bitka na Kosovu  1. 1389. Sultan Murat je sklenil maščevati
se nad Srbi in si pokoriti Srbijo. Z veliko vojsko seje  dvignil
proti severozapadu. Toda tudi Srbi so se dobro pripravili; knez
Lazar je zbral veliko vojsko, vrh tega so mu Bosanci poslali močne
čete na pomoč. Na Kosovem polju blizu Prištine sta na Vidov dan
dne 15. junija j. 1389. vojski zadeli druga na drugo. Središču srbske
vojske je zapovedoval knez Lazar, desnemu krilu Vuk Brankovič,
dočim so stali na levem krilu Bosanci pod vojvodom Vlatkom
Vukovičem. Turškemu središča je poveljeval sam Murat, levemu
krilu sin Jakub, a desnemu drugi sin Bajazit. Takoj zjutraj je za¬
čela bitka, ki se je razvijala spočetka ugodno za Srbe; srbsko
desno krilo pod Brankovičem je potisnilo Turke nazaj in povzročilo
velik nered v njihovih vrstah. Tedaj se je prikradel Miloš Obilic
skozi turške vrste do sultana Marata in ga zabodel. To je po¬
vzročilo med Turki še večjo zmedo, toda prestolonasledniku Bajazitu
se je posrečilo vojski prikriti sultanovo smrt, pri tem pa hitro po¬
slati pomoč umikajočemu se levemu krilu. S svežimi četami je
udaril razvitemu srbskemu desnemu krilu v bok in ga po junaški,

77

nad Vse krvavi in trdovratni borbi premagal. Med ujetniki je bil
tudi knez Lazar, ki gaje  dal novi sultan Bajazit z mnogimi srb¬
skimi veljaki vred usmrtiti ob Muratovem truplu.

Bajazit je takoj po bitki zapustil Kosovo polje, hiteč v Adri-
janopolj in dalje v Malo Azijo, da si.zasigura očetov prestol, —
brata Jakuba je dal takoj usmrtiti. — Ta nagli odhod z bojišča
na katerega so deloma vplivale tudi velike turške izgube in pa
Muratova smrt, je bil vzrok, da so po krščanski zapadni Evropi
smatrali kosovsko bitko za jurski poraz in da so opravljali slo¬
vesne zahvalne službe božje za krščansko zmago.

Narodna pesem pripisuje krivdo na kosovskem porazu Vuku
Brankoviču, a po krivici.

Po kosovski katastrofi  je v imenu mladoletnih otrok pre¬
vzela vlado v severni Srbiji kneginja Milica,  vdova po knezu La¬
zarju, ki je sklenila mir s Turki. Srbi so morali priznati turško
nadoblast, plačevati letni davek in spremljati sultana na vojnah s
primernim številom oborožencev. Važnejše trdnjave v Srbiji so mo¬
rale sprejeti turške posadke. A kmalu je prevzel vlado Štefan
Lazarevič  (1389—1427.). Srbi so morali odslej spremljati sultana
na njegovih vojnih pohodih. L. 1393. so Turki brez boja zavzeli
bolgarsko prestolico Trnovo in spremenili Bolgarijo v turško pro¬
vinco. Naslednje leto je šla turška vojska čez Donavo zoper Ru-
mune; v njej so se nahajali tudi južnosrbski knezi, med njimi
kralj Marko  (»kraljevič Marko"), sin Vukašinov, ki je stoloval v
Prilepu  in vladal pod turško nadoblastjo precej veliki pokrajini.
Kralj Marko je padel v bitki in z njim tudi nekateri drugi knezi;
njihovo deželo je sultan spremenil v turško provinco.

10. Bosna v XIV. stoletju.

Bosna, na pol samostojna država pod ogrsko nadoblastjo, je
dosegla najvišjo stopnjo svoje moči v XIV. stoletju.

Mateja Ninoslava naslednik Prijezda  je bil slabejši vladar,
zato bolj odvisen od Ogrske. Ogrski kralj Bela IV. je ločil od bo¬
sanske banovine, ki je ostala pod Prijezdo, banovini Usoro in Soli
in ju izročil svojim zanesljivim velikašem, pozneje ruskemu be¬
guncu knezu Rastislavu Mihajloviču.

Za bana Štefana Kotromanaje  knez Pavel Šubič-Bri¬
bi rski,  dedni ban Hrvatske, razširil svojo oblast tudi nad Bosno.

78

Tudi njegov sin in naslednik ban Mladen je imel nadoblasf nad
Bosno, po njegovem padcu 1 1322. pa je začela hitro rasti moč in
velikost Bosne.

Štefan Kotromanič  (1322—1353.). Ustanovitelj bosanske ve¬
ličine je ban Stefan Kotromanič, sin in naslednik Stefana Kotro-
mana, sodobnik Dušana Silnega. Izrabivši borbo med mogočnimi
hrvatskimi velikaši je pridružil Bosni vzhodne hrvatske županije
(Zapadne strane ali Završje)  in nekdanje Neretlj ansko
ozemlje.  Ogrski kralj Karel Anžuviuec, ki je tedaj rabil bosansko
pomoč proti premogočnim hrvatskim velikašem, mu je podelil Usoro
in Soli.  Borbe, ki so se vnele za prestol v Srbiji, pa je porabil,
da si je osvojil Zahumlje,  s čimer sije  odprl ob Neretvi navzdol
pot do morja (1. 1325.). Zahumlje se je s tem odcepilo od Srbije;
Dušanovi poskusi, vzeti si ga znova, so bili brezuspešni, ostalo je
zanaprej združeno z Bosno.

S temi uspehi, ki so razširili Bosno do Drine, Save in do
Adrije, je dosegel ban Stefan Kotromanič velik ugled; nahajal pa
se je vedno v dobrih odnošajih z ogrskim kraljem, priznavajoč nje¬
govo nadoblast. Tik pred smrtjo je celo oženil svojo hčer Jeli-
savo z mladim, pozneje tako mogočnim ogrskim kraljem Ludovikom
Velikim. Na znotraj pomeni njegova vlada nadaljno utrditev in raz¬
širjenje bogomilske vere.

Tvrtko  (1354—1391.). Sledil mu je mladoletni nečak Tvrtko.
Dokler je cvetela na jugu Bosne močna Dušanova Srbija, so se
Kotromaniči naslanjali na Ogrsko; ko pa je jela Srbija propadati
in so bili hkrati premagani Benečani, najhujši ogrski nasprotnik,
se je poslabšalo razmerje med Ogrsko in Bosno. Kralj Ludovik je
imel namen zmanjšati in oslabiti premočno Bosno. Začel je ščuvati
zoper Tvrtka bosanske velikaše, ki so se že takrat odlikovali po
veliki moči in samopašnosti; na ta način se mu je posrečilo Tvrtka
prisiliti, da mu je odstopil Zahumlje kot doto za hčer Jelisavo,
hkrati pa je začel strožje izvajati v Bosni svojo fevdno oblast. To
pa tudi plemstvu ni bilo všeč; postavilo se je enodušno na stran
Tvrtka, ki se je uprl in začel vojno z Ludovikom. Dve močni
ogrski vojski sta brezuspešno prodrli v Bosno; morali sta se vrniti
premagani. Ko pa je pozneje nastal upor velikašev, je moral sam
Tvrtko zbežati iz dežele in se zateči k Ludoviku. Zdaj se je z nje¬
govo pomočjo vrnil na prestol in ostal kralju zvest vazal (1366.).
Ker pa je Ludovik par let pozneje (1. 1370.) postal poljski kralj,

je imel s poljskimi zadevami toliko posla, da se za južne pokrajine
ni več brigal. Sedaj je Tvrtku, ki je med tem dorastel v zrelega
moža, mogel razviti svoje vladarske sposobnosti in veliko podjetnost.

Ko so leta 1371. izumrli Nemanjiči, se je Tvrtko kot njihov
sorodnik začel potegovati za del dedščine. Osvojil si je (1. 1374.)
zapadni del Raške, to je ozemlje ob gornji Drini. L. 1377, se je
dal v Mileševu,  kjer se je nahajal grob sv. Save, kronati za
kralja Bosne in Srbije,  smatrajoč se odslej za naslednika
Nemanjieev. Ostal pa je v najboljših odnošajih ,s srbskim knezom
Lazarjem, smatrajoč kot eno glavnih svojih nalog, da se osamosvoji
od Ogrske. Tam so po Ludovikovi smrti nastale borbe za prestol,
ki jih je izrabil tudi Tvrtko, da si je znova osvojil Zaliumlje, pod¬
pirajoč hrvatske velikaše v uporu zoper Ogre.

Takrat so prvikrat udarili Turki v Bosno, a so bili odbiti.
Pravilno ocenjujoč položaj je poslal Tvrtko knezu Lazarju močno
pomožno vojsko, ki se je udeležila bitke na Kosovu. Po kosovskem
porazu je kralj Tvrtko nadaljeval z osvajalno politiko na zapadu.
Osvojil si je hrvatsko ozemlje južno od Velebita in večji del dalma¬
tinskih mest razen Zadra — ter seje  1. 1390. oklical tudi za kralja
Hrvatske in Dalmacije.  Tako je Tvrtko združil v svojih rokah
Bosno, del srbskih in del hrvatskih zemelj in osnoval močno ne¬
odvisno jugoslovansko državo. Toda žal da podjetni vladar ni mogel
dokončati svojega dela in utrditi svoje države, kajti umrl je že
naslednje leto, star šele petdeset let. Tvrtko je bil gotovo eden
najimenitnejših jugoslovanskih vladarjev.

Po njegovi smrti so nastale v Bosni slične razmere, kakor v
Srbiji po Dušanovi smrti. Tvrtkovi nasledniki.so bili slabiči, namesto
katerih so imeli v državi vso oblast mogočni velikaši.

- /d ih ,J 1

80

V. Invazija Turkov. Srbi, Hrvati in Slovenci v nepre¬
trgani defenzivni borbi s Turki, sprva pod ogrskim,
potem pod habsburškim vodstvom. Turčija doseže
višek svoje moči (XV. in XVI. stoletje).

1. Sigmund Luksemburški ter Srbi, Hrvati in Slovenci.

Sigmund Luksemburški  — kralj Ogrske in Hrvatske.

Ludoviku I. je sledila na ogrskem prestolu starejša lici Marija.
Ker pa je bila še mladoletna, je vladala namesto nje mati Jelisava
Kotromanička. Toda z žensko vlado mnogi velikaši niso bili zado¬
voljni, med njimi slavonski; pozvali so na prestol Anžuvinca Karla
Draškega  iz Neapla (1385.) Toda njegova vlada ni trajala dolgo,
ker so ga zavratno umorili, na kar je anžuvinska stranka proglasila
njegovega sina Ladislava  za kralja. Sedaj se je pričela krvava
domača vojna, ki je divjala osobito po Hrvatski in Slavoniji in v
katero seje  vmešal tudi Tvrtko, razširjajoč pri tem oblast Bosne
na hrvatske predele. Toda med tem se je kraljica Marija omožila
s češkim Luksemburžanom Sigmundom,  ki je postal ogrski
kralj in pričel vztrajno borbo zoper nasprotnike, med katerimi so
bili najlmjši Hrvatje in Bosanci. Posrečilo se mu je, da so ga do
1. 1394, priznali hrvatski velikaši in da so Bosanci sklenili mir ter
priznali Sigmundovo nadoblast. Bosanski kralj pa-se je moral od¬
reči osvojenim delom Hrvatske in Dalmacije in tudi hrvatsko-
dalm a tinskemu kraljevskemu naslovu.

Ogrska prevzame vodstvo borbe zoper Turke.  Uspeh na
Kosovu je bil za Turke pobuda k novim (osvajanjem. Sultan Ba-
jazit se je pričel pripravljati, da zavzame Carigrad, zadnji ostanek
Bizantinskega cesarstva. Po Evropi se je vzbudila zavest, da je s
tem ogroženo krščanstvo nele vzhodno, marveč tudi zapadno. Zato
je znova oživela misel križarskih vojn. Posebno je prepovedoval
idejo križarske vojne kralj Sigmund, kateremu so postali Turki po
kosovski bitki neposredni sosed. Zato se je postavil na čelo kri¬
žarskemu gibanju in kmalu so se pričele na Ogrskem zbirati čete
iz vse krščanske Evrope, osobito iz Francije. Tudi iz slovenskih
pokrajin je dospela precejšnja pomoč, pod vodstvom Hermana II.
grofa Celjskega,  tedanjega kranjskega glavarja. S precej veliko,
iz samih konjenikov sestoječo, toda slabo disciplinirano vojsko je

81

udaril Sigmund I. 1396. ob Donavi navzdol. Pri Nikopolju  v
Bolgariji je zadel na močnejšo turško armado, ki jo je vodil sam
sultan Bajazit. Križarska vojska je bila tu katastrofalno poražena,
sam Sigmund se je le s težavo rešil na ladjo in se vrnil po dolgo¬
trajni blodnji po Donavi, Črnem morju ter preko Carigrada in
Dubrovnika domov. V gneči ga je rešil na ladjo Herman Celjski
ter ga spremljal na neprostovoljni poti okrog Balkanskega polotoka.
Bitko je baje odločil Štefan Lazarevič, ki je kot turški vazal v
odločilnem trenutku posegel v boj. — Po bitki so turške trume
udarile ob Donavi navzgor, opustošile Srem in pridivjale preko
Slavonije in jugozapadne Ogrske na slovensko ozemlje — prvikrat!
— ter strašno opustošile Ptujsko polje, mesto Ptuj pa zavzele
ter požgale in mnogo tisoč ljudi odvedle v sužnost.

Prvi spopad Ogrske in krščanske Evrope s Turki je sicer
končal z njiju porazom, vendar je ostala Ogrska še vedno močna
in je mogla še do 1. 1448. voditi ofenzivne vojne zoper Turke, ves
čas z namenom, da jih požene iz Evrope.' Istočasno so prodirali
Turki vedno bližje Ogrski, tako da sta se Srbija in Bosna odslej
nahajali v neprijetnem položaju med sovražnima sosedoma.

Srbija za despotov. Štefan Lazarevič  (1389—1427.) je mo¬
ral na pomoč Bajazitu tudi v Azijo zoper Tatare. Takrat je pri¬
vihrala iz osrednje Azije proti zapadu zadnja mongolska vihra.
Strašni kan Timurlenk je pridrl v Prednjo Azijo ter pri Angori
1. 1402. zadel na Bajazitovo vojsko, v kateri so se nahajale tudi
srbske čete pod Štefanom Lazarevičem. Turki so bili strašno poraženi,
Bajazit sam je bil ujet in je umrl v ujetništvu že naslednje leto.
Srbi, ki so se borili zelo junaško, so se rešili iz bitke ter se napotili
preko Carigrada domu. Štefan Lazarevič je smatral, daje nastopil
ugoden čas za osvoboditev. Sklenil je zvezo z bizantinskim cesarjem,
ki.mu je podelil naslov despota,  kar je tedaj veljalo za prvo
dostojanstvo za cesarjem. Ta naslov so imeli odslej srbski vladarji
do 1. 1459.

Doslej je vladalo napeto razmerje med Ogrsko in Srbijo; kralj
Sigmund je n. pr. takoj, ko je zvedel o kosovskem porazu, napadel
Srbijo, da si od nje vzame kak kos. — Ko pa so po angorski
bitki nastale zmede v Turčiji in boji za prestol, se je Štefan Laza¬
revič naslonil na Ogrsko, da bi se tem lažje oČuval pred Turki.
Priznal je Sigmundovo nadoblast nad Srbijo, zato pa mu je ta pre¬
pustil Mačvo z Beogradom,  kamor je Štefan preložil svojo pre-

6

Melik. Zgodovina.

stolico, malo pozneje tudi vzhodni del Bosne »Srebrenico.  Na¬
posled je po Balšicih podedoval tudi Zeto,  toda s tem seje
zapletel v boje z Benečani, katerim je moral prepustiti Kotor,
Skadar in Ulcinj, a je obdržal Bar in Budvo.

Štefan Lazarevič je vladal državi, ki je segala od Donave
do Adrije, od Drine pa do razvodja med Timokom in Moravo in
do Šar planine ter Skopske Črne gore. Na znotraj je bila Štefanova
vlada zelo uspešna; trgovina je še vedno zelo cvetela, rudarstvo je
silno oživelo ter je bilo takrat svetovno znano; dajalo je despotu
mnogo dohodkov. Tudi za srbsko slovstvo je Štefan zelo skrbel.
Kralj Sigmund mu je podaril mnoga bogata posestva na Ogrskem,
zlasti v Banatu, Bački in Sremu; na ta posestva so se kmalu
začeli naseljevati Srbi iz južnejših krajev, odkoder so bežali pred
Turki. S Sigmundom je ostal v prijateljstvu, ga cesto spremljal na
njegovih potih, se udeležil z njim cerkvenega zbora v Konstanci in
mu pomagal s svojimi četami v bojih s češkimi husiti. Toda skozi
južne dele Srbije je morala biti Turkom prosta pot v Bosno, in
sicer preko Skoplja in Prištine.

Anarhija v Bosni. Vojvoda Hrvoje.  Bosanski kralji, nasled¬
niki mogočnega Tvrtka, so bili slabi vladarji, ki niso mogli uvesti
reda v deželi. Nasprotno, mogočni velikaši so kralje po svoji volji
postavljali na prestol in jih zopet odstavljali. Kraljeva oblast seje
naposled omejila na gornji tok reke Bosne, v ostali Bosni pa so
gospodovali povsem samostojno velikaši, med njimi najmogočnejši
vojvoda Hrvoje Vukčič.v D o nji h krajih,  kakor seje  imeno¬
valo vse ozemlje srednjega Vrbasovega porečja.

Ko je kralj Sigmund po nikopoljskem porazu blodil po tujem,
se je na Hrvatskem zopet ojačila njemu nasprotna stranka, k j je
znova proglasila neapeljskega Ladislava za kralja. Ko pa je Sig¬
mund po svojem povratku ostro nastopil zoper nasprotnike, je nastal
na Hrvatskem splošen upor, kateremu se je pridružila tudi Bosna
z vojvodo Hrvojem, ki je bil med tem svojo oblast razširil na
sever do Save in Une, a na jug preko Jajca, ki gaje  sam ustanovil,
do morja pri Splitu in čelu na nekatere otoke (Hvar, Brač, Korčula).
Ladislav Neapeljski je prišel v Zadar kjer so ga okronali za kra¬
lja (1403), kmalu nato pa se je vrnil v Neapelj, a namestniško
čast je poveril vojvodi Hrvoju, ki je odslej gospodoval malone v
vsej Hrvatski in Bosni, koval svoj denar, imel velik dvor, sklepal po-
.godbe i. t. d.

83

Križarska vojska zoper bogomile.  Sigmund je sklenil, da
pokori Bosno in Hrvatsko. Toda tri vojne, ki jih je vodil zoper
Bosno v 1. 1405—1407., so potekle brez uspeha. Tedaj je izrabil
tedanje evropsko razpoloženje za boje zoper drugoverce ter proglasil
križarsko vojsko  zoper „bogomile in druge heretike v Bosni,
Dalmaciji in Hrvatski“ ter pozval na pomoč papeža in ves krščanski
zapadni svet. Zbrala se je res dokaj velika križarska vojska in z
njo je Sigmund prodrl v Bosno (1408.), vjel kralja Tvrtka II. in
170 bosanskih velikašev, kijih je dal vse razen kralja na povratku
okrutno usmrtiti in pometati v Bosno. Bosna je bila ukročena; celo
Hrvoja je ta katastrofa tako prestrašila, da se je poklonil Sigmundu,
ki pa mu je potrdil vse njegove posesti in naslov vojvode (hercega),
dasi je bil bogomil. Tudi v vsej Ervatski so Sigmunda po tej zmagi
priznali za kralja.

Dalmacija postane benečanska.  Ladislav Neapoljski je uvidel,
da ne more imeti več nade na ogrsko-hrvatski prestol; prodal je
kratkomalo svoje „pravice“ do cele Dalmacije Benečanom za 100.000
dukatov (1. 1409.). Btfnečani so zares še istega leta pričeli osvajati
dalmatinska mesta in otoke in si jih obdržali kljub Sigmundovemu
odporu. S temje pričelo definitivno gospostvo Benečanov
na dalmatinski obali in na otokih, ki je trajalo  do  1. 1797.
Vsled priseljevanja Benečanov so se nekatera mesta, v katerih je
bil hrvatski element že prevladal, poitalijančevala, tako zlasti Zadar.

Vojvoda Hrvoje se zveže s Turki.  Kljub hudemu porazu so
si bosanski velikaši kmalu zopet opomogli ter pričeli znova delati
neprilike Sigmundu. Bosna je sicer obdržala svojega kralja, pod
ogrsko nadoblastjo, toda severne predele je Sigmund razdelil svo¬
jim velikašem. Naposled je sklenil uničiti premogočnega bogomila
Hrvoja, katerega pa so črtili tudi mnogi hrvatski in bosanski veli'
kaši sami. Ko je Hrvoje navalil na Zahumlje, deželo mogočnega
vojvode San dalj a Uraniča,  baš ko je ta odšel na boj zoper
Turke, so ga obdolžili, da je v zvezi s Turki. Tedaj gaje  Sigmund,
ki mu je bila to zaželjena prilika, proglasil za izdajalca in upornika,
mu vzel vsa posestva in pozval vse ostale velikaše, da se dvignejo
zoper njega. Hrvoje pa se je zvezal s Turki ter jih pozval na pomoč.
In res so prišli Turki iz Skoplja ter blizu Doboja popolnoma potolkli
ogrsko-slavonsko vojsko (1. 1415.). S tem je bil ogrski vpliv v Bosni,
razen v predelu tik južno ob Savi, uničen, bosanski velikaši s kraljem
vred so morali priznavati sultanovo nadoblast in mu plačevati davek.

6 *

84

Vojvoda Hrvoje je postal sicer najmogočnejši mož Bosne, toda
umrl je že naslednje leto, zapustivši brezpomembnega sina na¬
slednika.

Turške roparske trume so ob tej priliki udarile preko Hrvatske
in Slavonije in se prvikrat pojavile pred Ljubljano.

Sigmund je imel odtlej opraviti s husiti do svoje smrti, tako
da se za borbo zoper Turke ni več mnogo brigal. K sreči so imeli
Turki sami notranje homatije.

Celjani in Sigmund.  Sigmundova doba pomeni višek moči
in slave Celjskih grofov.

Herman II. Celjski  se je kot deželni glavar Kranjske g
številnimi četami iz slovenskih pokrajin udeležil nikopoljske bitke,
rešil Sigmundu življenje ter ga spremljal na njegovi nevarni odiseji.
Te zasluge mu je Sigmund bogato poplačal. Podaril mu je velika
posestva v hrvatskem Zagorju z Varaždinom, potem Čakovec z
Medjimurjem, tako da so Celjski grofje postali hrvatski volikaši,
ogrski magnati in vplivni kraljevi svetovalci. Naposled ga je ime¬
noval celo za slavonskega bana. Celjska rodovina, ki je 1. 1420.
podedovala velika o rt en burska  posestva, je postala ena najmo¬
gočnejših na slovanskem jugu in je imela neposredne stike z vladarji
in velikaši Bosne, Srbije in Hrvatske; zavzemala je tudi prvo mesto
med magnati Ogrske. Ena Hermanovih hčera se je omožila s polj¬
skim kraljem; druga, Barbara, pa seje  poročila s Sigmundom. Her¬
man je odslej spremljal Sigmunda na vseh njegovih potih, se z njim
udeležil cerkvenega zbora v Konstanci in mu pomagal z nasveti in
dejanji. Najstarejši Hermanov sin Friderik se je poročil z Jelisavo
Frankopansko, vnuk Ulrik pa s Katarino, hčerjo srbskega de¬
spota Jurija Brankoviča, njegova mati pa je bila sestra bosanskega
kralja Tvrtka ll. Ta vladar je imel vedno večje neprilike vsled
turških vpadov v Bosno, zato je iskal zaslombe pri Sigmundu, pri
znal njegovo nadoblast in, ker ni imel otrok, imenoval  za
svojega naslednika Hermana Celjskega.  Toda načrt se
ni izvršil, ker mu je nasprotovala večina bosanskih in hrvatskih
velikašev.

Celjani  — državni knezi.  Hermanu je sledil sin Friderik
(1434 - J454.), ki jc dosegel, da je cesar Sigmund 1.1436. po¬
vzdignil Celjske grofe v državne kneze,  s čimer pa je začelo hudo
nasprotstvo med Celjani in Habsburžani, ki so se bali, da nastane
na jugu Alp posebna celjska država in uniči dotedanje habsburške

85

uspehe. Vnela se je celo krvava vojna, v kateri so slovenski kraji
jako mnogo trpeli; Celjani so naposled zmagali in Habsburžani so
priznali njih knežje dostojanstvo.

2. Borba s Turki pod vodstvom Hunjadijev.

Turško napredovanje.

D j u r a dj Brankovi  c (1427-—1456.). Štefan Lazarevič, ki
ni imel sinov, je določil za svojega naslednika sorodnika Djurdja
Brankoviča, sina kosovskega junaka Vuka Brankoviča. Djuradj je
zadnji znamenitejši vladar srednjeveške Srbije. Njegov položaj je
bil izredno neugoden; vedno težavneje je bilo vzdržati, se med Ogrsko
in napredujočo Turčijo. Temeljem stare pogodbe je moral Djuradj
Brankovič Sigmundu odstopiti Beograd in severni del Mačve, —
dobil pa je od njega stara in še nova despotska posestva na Ogrskem.
Istočasno so Turki zasedli Kruševac in Golubac, močno trdnjavo na
Donavi, ter druga mesta. Djuradj si je zgradil novo prestolico Sme¬
derevo  in jo utrdil z močnim obzidjem (1430). Moral pa je pri¬
znavati turško nadoblast in plačevati davek; že takoj ob nastopu
vlade pa je priznal tudi ogrskega kralja za svojega gospoda. Naj¬
mogočnejšemu velikašu na Ogrskem grofu Ulriku Celjskemu, je dal
svojo mlajšo hčer Katarino za ženo, starejšo hčer Maro pa je dal
za ženo sultanu Muratu.

Zadnje ogrske ofenzive proti Turkom.  Ko je 1. 1437. umrl
ogrski kralj Sigmund, so Turki takoj začeli ofenzivo zoper Ogrsko
in Srbijo. Glavni turški napad je bil naperjen zoper Djurdja Bran¬
koviča; turške čete so si osvajale Srbijo kos za kosom, naposled
je 1. 1439. padlo tudi Smederevo. Despot Djuradj je moral zbežati
na Ogrsko. Sultan je dal oslepiti oba Djurdjeva sinova Grgurja
in Stefana, ki sta prišla v njegovo oblast. Dočim so se na Ogrskem,
kjer je Sigmundu sledil Habsburgovec Albreht (1438—1439.), kipa
je umrl brž nato, sredi priprav za vojno zoper Turke, vršile hude
borbe za prestol, so Turki oblegali močno utrjeni Beograd (1440.),
ga oklenili od kopne strani ter ga bombardirali iz topov (prvikrat!)
s kamenitimi kroglami. Toda kljub šestmesečnemu obleganju in
strašnim žrtvam sultan ni mogel zavzeti mesta, ki se je prvič iz¬
kazalo kot branik evropske kulture proti islamu.

Med tem so na Ogrskem v želji, da združijo proti Turkom
ogrske in poljske sile, izvolili poljskega vladarja V la dis lava Ja-

86

gelonskega  (1440—1444.) za kralja. Začele so ,f|e. priprave za
veliko ofenzivo proti Turkom in jeseni 1. 14^9. se je pomikala ve¬
lika vojska pod vodstvom kralja Vladislava, Iv an a -H-iimj-a-dd^-a
(Sibinjanin Janko), znamenitega junaka, velikaša iz Erdeljske, kije
bil dosegel v zadnjih letih več zmag nad Turki, in despota Djurdja
ob Moravi navzgor. Turki so bili premagani pri Nišu in sklenilo se je
desetletno premirje, v katerem je despot Djuradj dobil Srbijo nazaj.
Toda pozabivši dano besedo so pod vplivom bojevite stranke Ogri
drugo leto znova pričeli vojno, ki se je Djuradj ni hotel udeležiti;
prodrli so skozi Bolgarijo do Črnega morja, kjer pa so jih Turki
pri Varni  (1444.) popolnoma uničili; sam kralj je poginil v boju,
Hunjadi pa se je rešil,

Despot Djuradj se je takoj lotil obnove svoje države; Bosan¬
cem, Zahumljanom in Benečanom je vzel one dele Srbije, ki so si
jih bili med tem prisvojili. Ogri so pod vodstvom Ivana Hunjadija
pričeli novo ofenzivo zoper Turke, da maščujejo poraz pri Varni.
Toda izkušeni Djuradj, ki je smatral ogrske priprave za nezadostne,
se ni maral udeležiti vojne, zato so Ogri na potu skozi Srbijo ple¬
nili in pustošili kakor po sovražni deželi. Hoteli so prodreti do
Albanije ter se združiti z glasovitim Skenderbegom, kije  že
več let junaško kljuboval Turkom, toda na Kosovem polju  so
bili strahovito poraženi (1. 1448.). To je bila zadnja ofenziva zoper
Turke do konca XVII. stoletja.

Borba za Beograd.  Nova doba turške ekspanzije, se je začela
z novim sultanom M o h a m e d o m II. O s v o j i t e 1 j e m (1451—1481.;.
L. 1453. je padel Carigrad v turške roke. Brez pravega povoda
je začel sultan 1. 1454. vojno zoper Djurdja; kljub junaški obrambi
je moral ta prepustiti Turkom južno polovico države do Zapadne
Morave ter dovoliti turški vojski prost prehod na Ogrsko.

Na Ogrskem so po Vladislavovi smrti priznali za kralja La¬
dislava Postuma  (1444—1457.), nedoletnega Albrehtovega sina,
namesto katerega je bil postavljen za državnega upravitelja junaški
Sibinjanin Janko. Padec Carigrada je povzročil po vsej Evropi
silno vznemirjenje; znova je oživela ideja križarske vojne zoper
Turke, ki jo je oznanjal osobi to italijanski menih Ivan Kap is tram
Zopet so se pričele zbirati križarske čete na Ogrskem. Istočasno
se je pripravljal sultan Mohamed na vojno, udaril 1. 1456. na Beo¬
grad, ključ do Ogrske, in ga pričel oblegati na suhem in na vodi.
Toda Hunjadi in Kapistran sta prišla o pravem času trdnjavi na

87

pomoč, razbila Turke in Beograd je bil rešen. Toda na nesrečo sta
par dni po tej zmagi oba glasovita junaka umrla v Sremu za kugo.

Konec Celjskih grofov.  Frideriku II., ki je umrl na Sovneku
nad 90 let star, je sledil sin Ulrik  II. (1454—1456.), katerega
mati je bila Jelisava Frankopanska, a žena Katarina Brankovičeva.
Imel je tedaj ozke rodbinske zveze na jugu, vendar se je težišče
njegovega političnega udejstvovanja nahajalo na Ogrskem in v Av¬
striji. Na Ogrskem je prišel v nasprotje z rodovino mogočnega Hun-
jadija, kar je postalo usodno za Celjane.

Po Sigmundovi smrti je postal ogrski kralj njegov zet Albreht
Habsburški,  ki je imel za ženo Elizabeto, Sigmundovo hčer iz
zakona z Barbaro Celjsko. Albrehta so izvolili tudi za nemškega
cesarja.. Odtlej je ostala rimsko-nemška cesarska krona trajno v
posesti Habsburžanov. — Ali Albreht je umrl že čez dve leti; edini
sin Ladislav Postumus se mu je rodil šele po smrti. Na Ogrskem
so izvolili Vladislava  J ag  e Ion  c a za kralja, šele po njegovi
smrti pri Varni so priznali mladoletnega Ladislava,  dasi je Ulrik
Celjski poskušal že poprej izsiliti z orožjem njegovo priznanje zoper
nasprotno stranko, katere vodja je bil Hunjadi. Ulrik je postal La¬
dislavov namestnik na Avstrijskem, pozneje pa tudi njegov prvi
svetovalec. Za Ladislavove mladoletnosti je vladal na Ogrskem kot
gubernator Janko Ilunjadi. Tega pa je hotel Ulrik izpodriniti, ker
je sam hlepel po isti časti. In res se mu je posrečilo, pri petnajst¬
letnem kralju očrniti Hunjadija, tako da je moral ta odložiti namest¬
ništvo, še isto leto pa je umrl. Celjanu še je izpolnila želja;
postal je kraljevski namestnik na Ogrskem. Vrhtega se je Ulrik,
ki je bil slavonski ban, nasilnim potom polastil tudi hrvatske ba¬
novine, dasi je bil tam za bana imenovan Ladislav Hunjadi.

Toda s tem večina ogrskih velikašev ni bila zadovoljna, a
Ladislav, starejši Hunjadijev sin, mu je zapretil z maščevanjem.
Ko je 1. 1456. nova križarska vojska s kraljem Ladislavom in
Ulrikom dospela v Beograd, kjer je poveljeval Ladislav Hunjadi, je
ta s svojimi ljudmi zavratno naskočil Celjana in ga dal posekati
(1456.). Kralj je bil obveščen o umoru šele pozneje in Ladislav je
moral z življenjem plačati strašno dejanje.

Boj za celjsko dedščitio.  Ulrik Celjski, kateremu so vsi
otroci zgodaj pomrli, je bil zadnji svojega rodu; z njim je izumrla
mogočna rodovina, ki je postala tako močna na slovanskem jugu
v XV. stoletju. — Vnela pa seje  krvava vojna za Celjsko dedščino,

88

ki si jo je lastil pred vsem Habsburžan Friderik III. Upirala se mu je
vdova Katarina, ki je zahtevala delež zase; v Čehu Janu Vitovcu,
najemniškem vodji, je imela dobrega poveljnika, v kralju Ladislavu,
ki je tudi nasprotoval zahtevam Friderika in kot najbližji sorodnik
zahteval dedščino zase, pa glavnega zaščitnika. Seveda je imelo
odločiti orožje. Po tedanjih običajih pa je vojskovanje sestojalo v
tem, da sta sovražni stranki druga drugi plenili, požigali vasi in
mesta ter gradove, pustošili posestva mirnih prebivalcev, ne da bi
iskali odločitve v pravih bitkah. Slovenske pokrajine so v teh bojih
strašno trpele. Ko pa je že 1. 1457. umrl ogrski kralj Ladislav, sta
Katarina in Vitovec izgubila glavno oporo in morala sta se kmalu
pogoditi s Friderikom. Habsburžani so dobili skoro vso Celjsko
dedščino, nekaj gradov je dobil Vitovec, Krško in vdovsko rento
pa Katarina. — S tem je bila habsburška oblast v slovenskih de-
šelah zopet utrjena.

Konec srbske despotovine.  Usodnega leta 1456. je umrl
sivolasi despot Jurij Brankovič, ki se je sam imenoval nesrečnega
kneza. Zapustil je tri sinove: Grgurja in Štefana, ki sta bila oslep¬
ljena, in Lazarja,  ki mu je postal naslednik (1456—1458.), a je
umrl že čez dobro leto, ne da bi zapustil moških potomcev. Sedaj
sta nastali dve stranki; prva je hotela za vsako ceno nadalje¬
vati borbo zoper Turke, druga pa je uvidela nesmiselnost in brez¬
plodnost nadaljne borbe zoper turško premoč ter je hotela mir¬
nega sporazuma z njimi. Med obema 'strujama so se. pričeli celo
krvavi boji, v katere so se vmešavali Bosanci, posebno pa
Turki.

V tem težkem položaju se je porodil načrt, ki bi bil v drugi
dobi, v primernejši priliki, lahko naj dalekosežnejšega pomena, sedaj
pa je pač bilo zanj že prepozno. Bosanski in srbski dvor sta se
dogovorila, da se združita Bosna in Srbija s tem, da se Mara,
edina hči despota Lazarja, poroči s Š t efano m Tomase vi čem,
bosanskim prestolonaslednikom, ki postane srbski despot. To se je
res zgodilo 1. 1459., toda Štefanova vlada je trajala le dva meseca.
Sultan Mohamed je smatral Tomaševičev prihod za kršenje svojih
pravic do vazalne despotovine ter je udaril pod Smederevo. V
mestu samem je prevladala turkofilska stranka in čim se je prika¬
zala sultanova vojska, je Štefan Tomaševic zapustil Smederovo ter
se vrnil v Bosno. Sultan je zavzel mesto in spremenil Srbijo v
turško provinco. Srbske države je bilo konec.

89

Bosna postane turška.  Kmalu je ista usoda kakor Srbijo
zadelo tudi Bosno. Tu so vladale še vedno žalostne razmere. Avto¬
riteta kralja Štefana  Tomaša(1443—1461), naslednika Tvrtka II.
je bila neznatna, plemstvo je bilo še vedno vsemogočno ; v Zafiiunlju
je gospodoval Štefan Vukčič,  nečak in naslednik Sandalja Hra-
niča, popolnoma samostojno in je mogel svojo oblast razširiti celo
v zapadni del Baške. Ko sije osvojil Mileševo,  se je oklical za
„hercega sv. Save“  in od te dobe seje  Zakumlje začelo imenovati
Hercegovina.  Ustanovil si je tudi novo pristanišče ob vhodu v
Boko Kotorsko, to je današnji Ercegnovi.

Kralj Stefan Tomas je smatral vzpričo številnih Hunjadijevih
zmag za koristno, da se nasloni popolnoma na Ogrsko. Zato seje
pobotal s krščanskim zapadom, prestopil v katoliško verp in začel
preganjati bogomile ter jih siliti v prestop. Mnogo bogomilov seje
zateklo v sosedne dežele, k vojvodi Vukčiču ali pa k soseduim
turškim poveljnikom, pozivajoč jih na boj zoper kralja. Med bogomili
je splošno prevladovalo nagnenje, raje sprejeti gospodstvo Turkov,
ki so puščali versko prostost, nego se podati pod oblast katoliških
ogrskih kraljev, ki so hoteli na vsak način spreobrniti bogomile.

Turki pa so svoje bosanske zaveznike izrabljali le v lastno
korist. Bo padcu despotovine so pričele turške čete od vzhoda in
juga vpadati v Bosno, osvojivši si njene obmejne trdnjave.

Po smrti Stefana Tomasa je zavladal v Bosni njegov sin
Štefan Tomaševie  (1461—1463), bivši srbski despot. Ta je
upal samo še na pomoč papeža in Matije  Kor  vi  n a, ki so ga na
Ogrskem izvolili za kralja po zgodnji smrti Ladislava Postuma.
Papežev odposlanec je Štefana okronal za kralja v Jajcu •— poli¬
tično središče Bosne se je bilo med tem preneslo v dolino srednjega
Vrbasa — z Matijo Korvinom se je sklenila vojna zveza zoper
Turke, celo Štefan Vukčič, bogomil in turški zaveznik, se je spri¬
jaznil s Tomaševičem. V svoji neprevdarnosti je kralj odpovedal
sultanu davek, preden se je kaj resnega pripravilo za vojno. Toda
sultanu je bilo to le dobrodošla prilika; udaril je v Bosno, kjer se
je kralj, ko pomoči ni bilo od nikoder, umaknil iz Jajca v
utrjeni Ključ.  Tu se je naposled podal sultanovemu podpoveljniku,
ki mu je obljubil prost odhod. Toda Mohamed II. ga je kljub temu
dal obglaviti pri Jajcu 1. 1463. Med tem so se turškim četam udali
domala vsi bosanski utrjeni kraji, povečini brez boja. Tako je
končal zadnji bosanski kralj, Bosna je postala turška dežela. Mnogo
beguncev se je iz nje zateklo v Dalmacijo.

90

Čim je Matija Korvin izvedel, kaka usoda je zadela Bosance,
je nemudoma prihitel preko Save in iztrgal še istega i. 1463. Turkom
ves severni del dežele z Jajcem vred. Iz osvojenega ozemlja med
Drino in Uno je osnoval dve ogrski banovini: banovino Jajce
zapadno od reke Bosne, in banovi c o Srebre  ni  k,  vzhodno od¬
tod, segajočo do^Majevice na jugu. Prva je imela Turkom braniti
dohod v Hrvatsko, druga pa v Slavonijo in južno Ogrsko. Obe
banovini sta se držali nad pol stoletja.

Padec Hercegovine.  Za časa turškega navala na Bosno se
je herceg Stefan Vukčič le s težavo obdržal v težko pristopnem
gorskem ozemlju. Potem se je bojeval kot zaveznik kralja Matije,
ali njegova posest se je vendarle naglo krčila. Za njegovih sinov
so si Turki osvojili vso Hercegovino, 1. 1482. tudi njen poslednji
ostanek Ercegnovi.

Padec Zete.  Dolnjo Zeto so si po padcu despotovine osvojili
Beuečani, dočim sije v gornji Zeti,  skalovitem ozemlju med
Skadarsklm jezerom in Kotorskim zalivom, pridobil največjo oblast
velikaš Štefan Crnojjevič, kije  priznal benečansko nadoblast.
Bojeval seje  zoper Turke ter pomagal glasovitemu Skenderbegu,
ki se je junaško branil v severni Albaniji zoper turške navale. Ko
so po Skenderbegovi smrti (1. 1468.) Turki zavzeli benečansko dolnjo
Zeto s Skadrom, so si osvojili tudi gornjo Zeto, vendar so Crnojeviei
po smrti Mohameda II. znova zagospodovali v deželi, dasi kot turški
vazali. Med njimi je imenitnejši Djordje Crnojevič  (1490—1496),
ki je imel smisel za književnost ter je osnoval v svoji prestolici
Cetinju prvo srbsko tiskarno, ki je natisnila več cerkvenih knjig. V
tej dobi se prvikrat pojavi za gornjo Zeto naziv Črna gora. Toda
od 1. 1499. tudi Zeta ni imela več svojega domačega vladarja, mar¬
več le še turškega namestnika, stolujočega v Skadrn.

Notranje razmere v srbskih deželah za despotov.  Srbija
za despotov v prvi polovici XV. stoletja ni bila mnogo manjša nego
za Nemanjičev v XIII. veku; segala je od Donave in Timokovega
porečja do Skopske Črne gore in Šar planine, Drine ter morja med
Bojano in Kotorom. Toda središče države se je prestavilo daleč na
sever v Podonavje. Država je dobila stalnejšo preš  to  lic  o,
za kneza Lazarja Kruševac, potem Beograd in naposled Sme¬
derevo.

Oblast despotov je bila mnogo bolj absolutna, nego objast
Nemanjičev. Plemstvo je imelo prav malo moči in ni moglo nasto-

91

pati zoper despota. Baš nasprotno je Lilo v Bosni, kjer je bil kralj
poleg vsemogočnih in samopašuih velikašev skoro povsem brez moči.
Plemstvo in duhovščina sta se v Srbiji sicer še vedno sestajala na
s b o r e, toda ti niso imeli mnogo vpliva. Tu pa tam so poskušali
nižji plemiči živeti po načinu roparskih vitezov.

Srbija je veljala takrat še vedno kot zelo bogata, cve¬
toča dežela.  Vsi sodobni opisi hvalijo njena rodovitna polja, bo¬
gate zlate in srebrne rudnike ter zelo gosto obljudenost. Srbski rud¬
niki  so imeli svetovni sloves; osobito je bilo znano Novo brdo,
kjer so ,, zlato in srebro kar orali". Vsled zelo pogostih vojn je
postajala potreba po denarju vedno večja, zato se je za depotov
rudarstvo gojilo vedno intenzivneje in otvaijali so se tudi novi
rudniki, n. pr. pod Avalo (j. od Beograda) za srebro, za svinec pri
Krupnju. Čiščenje rud se je vršilo doma. Denar, in sicer srebrni,
se je koval na več mestih, največ v Novem Brdu. Bosanski kralji
dolgo niso kovali lastnega denarja, marveč §o rabili le dubrovniške
novce; šele Tvrtko II. je imel lasten denar.

Trgovina  je z začetkom turških vojn jela nazadovati, zakaj
javna varnost je s prihodom Turkov pešala, zlasti v goratem ozem¬
lju v bližini Adrije; po drugod pa potopisci hvalijo red in varnost
pod turškim gospostvom.

Samostani  starejše dobe so pričeli močno propadati; de¬
loma so bili močno poškodovani in oplenjeni v vojnah, deloma ker
so izgubili nekdanja bogata popestva in pa ker so vsled rastoče
stiske izgubili davčno prostost ter druge privilegije. Med menihi se
je nahajalo mnogo beguncev iz Bizanta in iz Bolgarije. Nastajali
pa so tudi novi manastiri, ki so jih ustanavljali srbski vladarji od
kneza Lazarja dalje, in sicer na severu, največ v porečju Morave.
Despoti poslednje dobe pa so ustanavljali samostane v južni Ogrski,
osobito v Fruški gori.

Mesta  so dobila za časa despotov večje privilegije, vsaj ne¬
katera. Toda nekdaj cvetoča mesta na jugu so propadala (n. pr.
Prizren), v primorju so 'prišla mnoga pod benečausko gospostvo.
Lepše so se razvila mesta na severu, kamor seje premaknilo državno
središče. Vsled večje nevarnosti so dobila mesta močno, cesto
dvojno obzidje z močnimi stolpi in posebnim gradom.

Pravne in sodne razmere  so bile spočetka jako dobro
urejene; za Stefana [Lazareviča se je oskrbela nova izdaja Du¬
šanovega zakonika. Toda burna zadnja leta so omajala tudi
pravni red.

92

Vojska  je sestojala iz plemičev, kmetov, pastirjev in najem¬
nikov; čete so bile pretežno konjenica in lokostrelci, poleg meča
se je pojavila ukrivljena turška sablja. Kmalu pa je začelo postajati
vedno važnejše orožje — puška in top.

Literatura  izkazuje prevode iz bizantinskih kronik, iz sv.
pisma, potem biografije iz domače zgodovine, domači anali i. t. d.
Slovstvo se je gojilo po samostanih; pečali so se z njim menihi.
Prva srbska tiskarna se pojavi v Črni gori 1. 1493. V stavbeni
umetnosti  se kaže vedno večja samostojnost, nastaja lastna, na¬
rodna umetnost, temelječa na bizantinskih osnovah. Slike (freske)
kažejo največ italijanski vpliv.

Pričetek turških roparskih napadov na Hrvatsko in Slo¬
vensko ter južno Ogrsko.  Odkar je padla Bosna v njihove roke,
so Turki neprestano prihajali s svojimi četami čez mejo, napadali
Hrvatsko in Slavonijo, pri čemer sta največ trpeli današnja Dal¬
macija in Lika. Turške čete pa so divjale še dalje v slovenske
pokrajine Kranjsko, južno Štajersko, Koroško in Goriško, pridrle
celo v Furlanijo, zlasti ko so se nahajali Turki v vojni z Benečani.
Ti napadi so povzročili silno gorja, zakaj njih namen ni bil osvaja¬
nje dežele, marveč ropanje in pustošenje. Na tisoče in tisoče ljudi
so odpeljali s seboj ter jih ali naselili kot „rajo“ na svojih posestvih
ali pa jih prodajali dalje na vzhod.

Prav tako so Turki udarjali preko Save in Donave na slavonska
in južnoogrska tla; tudi tam so se leto za letom ponavljale strašne
grozote. Iz stalno ogroženega obmejnega ozemlja je pričelo prebi¬
valstvo bežati v varnejše predele.

Ogrski kralj Matija Korvin, ki je slovel kot izkušen in zma¬
govit poveljnik, energičen in prevdaren vladar, se je na žalost
zapletel v dolgotrajne boje na Češkem, tako daje  zanemarjal turško
mejo. Nekateri hrvatski velikaši, med njimi tudi mogočni Frankopani,
ki so imeli v posesti večino zapadnc Hrvatske s Primorjem in
Krkom, so se vsled tega pričeli obračati za pomoč na Benečane
in Friderika HI., nemškega cesarja in gospodarja Avstrije.

Obnovitev bosanskega kraljestva.  Med tem se je Matija
Korvin vendarle z veliko energijo lotil vojne zoper Turke. L. 1472.
je dal oklicati in okronati slavonskega velikaša Nikolo Iločkega
za bosanskega kraljK,  z nalogom, da vzame Turkom tudi
ostalo Bosno. Nikola lločki (1472—1477.) jej poslal vrhtega tudi
slavonski in hrvatski ban, tako da je gospodoval nad jako velikim

93

ozemljem. Toda nad, ki so jih stavili nanj, ni uresničil in kraljevska
čast se po njegovi zgodnji smrti ni obnovila

Obnovitev srbske despotovine.  Matija Korvin je podeljeval
srbskim velikašem, ki niso marali prenašati turškega jarma, velika
posestva na južnem Ogrskem, to je v današnji Vojvodini s Sremom.
Da si pridobi v srbskih beguncih obrambo proti neprestanim tur¬
škim napadom, je oklical  1. 1471. Vuka Grgurovica,  sina
oslepljenega Grgura, za srbskega despota  (1471—1485.), mu
podaril mnoga posestva v Sremu in v Hrvatski ter mu podelil po¬
veljstvo nad vsemi srbskimi četami v ogrski službi.

Sedaj se je pričelo divje četovanje na meji. Srbi so upali,
da bo mogoče z Matijevo pomočjo osvoboditi Srbijo in obnoviti
despotovino v nekdanjem obsegu, zato so prihajali izpod turške
oblasti in se v vedno večjem številu zbirali okrog potomca srbskih
vladarjev despota Vuka, ki ga je narod vsled nenavadne drznosti
in junaštva imenoval Zmaj-despota.  Srbske čete so v družbi z
ogrskimi in krvatskimi napadale obmejne turške kraje, čuvale mejo
in odbijale turške navale. Da bi lažje prihajali čez Savo, so usta¬
novili Turki trdnjavo Zaslon  (sedaj Sabac), toda 1. 1476. stajo
Zmaj-despot in kralj Matija zavzela. Despot je poskusil zavzeti tudi
močno Smeredovo, kar pa se mu ni posrečilo. Pač pa so krščanske
čete zavzele in požgale mnoga utrjena turška oporišča, med njimi
Kruševac in Sarajevo, ali ne da bi se mogle držati v njih. Boje¬
vanje je imelo tedaj značaj medsebojnega uničevanja in pustošenja.
Na svojih pohodih so despotove čete iz Srbije odvajale srbske be¬
gunce, ki so se nato naseljevali po širnih ravninah južne Ogrske
in Srema, odkoder je bilo zbežalo že mnogo prebivalstva. Srbsko
naselj evanje na južno Ogrsko  je zavzelo prav velike dimen¬
zije; samo v 1.1479—1483. seje  preselilo iz Srbije do 200.000 ljudi
Srbski doseljenci so se naselili kot kmetje ali se lotili trgovine,
največ so služili v vojski, na kopnem in na vodi, kjer so bili šte¬
vilni osobito na donavskem bojnem ladjevju („šajkaši“).

Kljub silnemu junaštvu in velikim žrtvam je vendarle ostala
meja na Donavi in Savi. Na nesrečo se je namreč kralj Matija
vedno znova zapletel v vojne na severu, v Češki in Avstriji, ki so
ga odvračale od glavne naloge, obrambe turške meje. Na teh voj¬
nah ga je spremljal tudi despot Vuk, a se vračal vedno znova
zopet zoper Turke.

Ko je Zmaj-despot 1.1485. umrl, mu je kralj Matija imenoval za
naslednika njegovega bratranca Djurdja. Despot Djuradj (1486—1496.)

94

je sicer vneto sodeloval v obrambi obmejnega pasu, toda kake večje
akcije ni bilo mogoče začeti, ker se je na nesrečo težišče Korvi-
novega udejstvovanja prestavilo v polni meri na severozapad. Kralj
Matija se je zadovoljil s tem, da je na vsej južni meji-ustvaril mo¬
čan obrambni sistem, kjer se je nadaljevalo z obeh strani krvavo
četovanje. Glavno energijo pa je porabljal v to, da si osvoji češke
dežele in pa Avstrijo. O sobi to dolgotrajna je bila Matijeva borba s
Friderikom III., nezmožnim in nepodjetnim Habsburžanom; dvanajst
let (1477—1488.) so napadale nebrzdane, v turških bojih posurovele
čete .Štajersko, Koroško in Kranjsko ter si naposled osvojile Avstrijo;
od 1. 1885. do svoje smrti je stoloval Matija stalno na Dunaju, s
čimer se je syoji glavni nalogi, to je skrbi za južno mejo, še bolj
odtujil. Vzpričo uničevalnega načina tedanjega bojevanja so sloven¬
ski kraji v teh bojih silno trpeli.

„Kralj Matjaž. 11  Kljub temu pa je ostal Korvinu, kralju
Matjažu  naših narodnih pesmi, sloves nepremagljivega, drznega
in sila junaškega vladarja. Ta sloves so mu prinesli njegovi boji s
Turki, o katerih se je vzpričo silne stiske raznesel glas jako daleč.
Tudi sloves dobrega, pravičnega, zlasti kmetu naklonjenega kralja
ima po pravici, zakaj na Ogrskem je ukrotil veliko plemstvo, pod¬
piral pa malo plemstvo, meščane in pa kmetsKo prebivalstvo. Svoje
velike uspehe je dosegel z znamenito „črno vojsko.“ Med Slovenci
in Hrvati je ostal pregovor, da „odkar kralj Matjaž spi, nikakršne
pravice več ni.“

3. Velika turška ofenziva za Sulejmana Veličastnega.

Ogrska in Hrvatska po Matiji Korvinu.  Po Matijevi smrti
so na Ogrskem izvolili za kralja Jagelonca Vladislava  II.
(1490—1516.), češkega kralja, ki pa je bil nezmožen vladar; za
njegove vlade je visoko plemstvo zopet povsem prevladalo. Turki
so nadaljevali z napadi. L. 1493. je udarila močna vojska bosan¬
skega paše preko Hrvatske v slovenske pokrajine; na povratku so
jo počakali hrvatski velikaši, med njimi Frankopani in ban Deren-
čin, s precejšnjo vojsko na Krbavskem polju,  toda zadel jih
je katastrofalen poraz; cvet hrvatskega plemstva je obležal na bo¬
jišču. Odslej je bila južna Hrvatska stalno ogrožena in prebivalstvo
je začelo bežati v Slavonijo in še dalje v Ogrsko. Odslej so se
Hrvati začeli vedno češče obračati po pomoč k Maksimilijanu, ki je
v Avstriji in Nemčiji postal naslednik Friderika III.

Habsburžani so že dolgo stremeli po tem, da si pridobe Ogrsko.
Maksimilijan je sklenil s kraljem Vladislavom pogodbo, da pripade
ogrski prestol Habsburžanom v slučaju, da izumre moška vrsta Vla-
dislavova; ta pogodba se je še ojačila z rodbinskimi zvezami.
Toda ogrski velikaši so bili zoper te načrte in 1. 1505. je ogrski
državni zbor sklenil, da zagreši zločin veleizdaje, kdor še kdaj pred¬
laga kakega tujca za kralja.

Vladislavu je sledil 1. 1516. šele desetletni edini sin Ludovik
(1516—1526.); za njegove mladoletnosti je prešla Ogrska v popolno
razsulo; bilo ni takorekoč nikake avtoritete vzpričo nebrzdanosti
velikašev, ki so se bojevali med seboj, ne vojske, ne denarja. Turki
so si osvajali polagoma obmejno ozemlje v Hrvatski in Slavoniji, kjer
so morali domačini sami skrbeti za obrambo. Hrvatje so tedaj na
saboru pričetkom 1. 1526. dajali duška svojemu nezadovoljstvu in
mnogi velikaši, na čelu jim Frankopani, so zahtevali, da si dežela
poišče druzega vladarja in sicer Ferdinanda Habsburškega, drugi
pa so nasvetovali, da se podajo pod pokroviteljstvo Benečanov.

Velika turška ofenziva  — Sulejman Veličastni.  V tem je

zasedel prestol sultanov veliki Sulejman  (1520—1566.), za kate¬
rega vlade je dosegla Turčija višek svoje moči. Dočim je država
še za sultana Mohameda II. obsegala le Malo Azijo in Balkanski
polotok, se je za Sulejmana, deloma že za njegovega očeta in pred¬
nika Selima (1512—1520.), turško gospodstvo razširilo na Armenijo,
Mezopotanijo, Sirijo s Palestino, Egipt in Arabijo; nadoblast sultana,
ki (si je po osvojitvi Egipta (1517.) privzel dostojanstvo kalifa,
so priznavali tudi Algir, Tunis in Tripolis ter tatarski kan na
Krimu.

Sultan Sulejman Veličastni je takoj pričel ofenzivo proti
Ogrski. L. 1521. je oklenil z vojsko Beograd,  kjuč do Ogrske in
Slavonije, ter ga zavzel. Meščane je preselil v Carigrad, v trdnjavo
pa postavil močno janičarsko posadko. Malo prej je že padel Sabac
v turške roke; pot v Ogrsko je bila odslej prosta. - Istotačasno so
bosanski muslimani  pod vodstvom sultanovega namestnika
Husi'e v-b ega,  islamiziranega domačina, ki je silno dvignil Sa¬
rajevo, novo bosansko prestolico, osvajali sosedno hrvatsko ozemlje,
zavzemši Knin in Skradin.

Bitka pri Mohaču. Borba za ogrski prestol.  L. 1526. je
udaril Sulejman s silno vojsko na Ogrsko, ki je bila s,koro povsem
nepripravljena; z majhno vojsko se mu je postavil v bran neizkušeni

kralj Ludovik II. pri Mokaču  ter pričel bitko, ne da bi počakal
hrvatskih čet pod Frankopanom ter erdeljskih pod Ivanom Zapolj-
skim. V dveh urah je bila bitka končana in ogrska vojska popol¬
noma uničena;' sam kralj Ludovik je na begu utonil. Sultan je
prodrl dalje in zavzel Budim, a se je takoj vrnil v Turčijo.

S temi turškimi zmagami je bil porušen močni Korvinov obrambni
sistem. Najusodneje pa je postalo, da se je sedaj vnela krvava
domača vojna za prestol. Večina ogrskih velikašev je izvolila za
kralja najmogočnejšega izmed sebe, Ivana Zapoljo,  manjši del
pa Ferdinanda Habsburškega;  meč je imel odločiti med
njima. Velika večina ogrskih velikašev je bila na strani Ivana Za-
poljskega, opirajoč se na državnozborski sklep iz 1. 1505., le
manjši del je priznaval Ferdinanda, ki pa so ga izvolili tudi Cehi
za svojega vladarja.

Tudi v Hrvatski ter Slavoniji je zavladala needinost. Hrvat-
ski sabor  je na svojem zborovanju v Cetinu  1. 1527. izvolil
Ferdinanda za kralja, nadejajoč se od njega pomoči zoper Turke,
zgovorivši si že pred izvolitvijo vojaško pomoč zoper nje. Nasprotno
pa se je slavonski sabor  postavil na stran Ivana Zapoljskega,
saj je bila Slavonija mnogo bolj navezana na Ogrsko.

Srbi  so po bitki pri Mohaču izgubili zadnje upanje na osvo¬
boditev svoje domovine s pomočjo Ogrov. Na obnovo despotovine
tedaj ni bilo več misliti. Vendar je despotsko dostojanstvo obstojalo
še dalje; despotu Djurdju je sledil brat Jovan  (1496—1502.), ki
je z vso vnemo skušal obnoviti nekdanje despotsko gospostvo in
je z neprestanimi bojnimi pohodi vznemirjal turško oblast v severni
Srbiji in Bosni. Njegova zgodnja smrt je bila tem usodnejša, ker
je bil Jovan zadnji moški potomec iz rodu Vuka Brankoviča. Sedaj
je bil imenovan za srbskega despota slavonski velikaš Ivan Beri-
slavie (1504—1514.), ki se je oženil z vdovo po despotu Jovanu
in je imel, kakor vsi despoti, svoj dvor v"Kupinovu  v Sremu,
obdan s srbskimi velikaši. Njegov sin in naslednik Stefan Beri-
slavič  (1514—1535.) je še vedno zbiral okrog sebe junaške srbske
čete in begunce, ali naslov despota je pomenjal le še čast in po¬
veljstvo nad Srbi ter posest nad prostranim imetjem. Po nesrečni
nesložni volitvi se je Berislavie postavil na Ferdinandovo stran,
bojeval pa se je kot poprej pred vsem s Turki, katere je potiskal
iz Srema. Mnogo Srbov pa je potegnilo z Zapoljo.

L. 1527. je udaril Ferdinand s češko in nemško vojsko na
Ogrsko, porazil Zapoljo, da je moral pobegniti na Poljsko, na kar

97

ga je večina dežele priznala za kralja. Tedaj pa se je Ivan Za-
poljski obrnil na sultana za pomoč, k ir je povzročilo popolno spre¬
membo položaja. L. 1529. je sultan brez posebnih težav posedel
Ogrsko ter celo oblegal Dunaj, dasi brez uspeha. Že 1. 1532. je
sledil nov Sulejmanov pohod proti Dunaju, toda hrabri hrvatski
vojskovodja Nikola Jurišič,  tedaj hkrati kranjski deželni glavar,
ga je zadržal v mali zapadnoogrski trdnjavi Kisek (Giins). Po tur¬
škem odhodu so se Ferdinandove in Zapoljeve čete trdovratno bo¬
rile za posest Ogrske, toda odločilnih uspehov ni mogla doseči no¬
bena stran; v glavnem so Habsburžani obdržali zapadni in severni
del, Zapolja pa sredino in vzhodni del države; medsebojna borba
se je nadaljevala domala brez prestanka.

Turško napredovanje v Hrvatski, Slavoniji in Dalmaciji.

Tekom teh bojev so si Turki po malem osvajali hrvatsko-slavonsko
ozemlje. Žel. 1528. so zavzeli Jajce in Banjaluko,  dalje Liko
s Krbavo  tja do Senja, kjer se je samo obala še držala. Prav
tako so si podvrgli današnjo severno Dalmacijo, edinole močni
Klis  je kljuboval turškim napadom, toda 1. 1537. je podlegel tudi
ta. V teh bojih so se na habsburški strani bojevali skoro le juna¬
ški Uskoki,  to je srbohrvatski [begunci s turškega ozemlja. —
Teritorij Benečanov, ki so se morali istotako skoro neprestano bra¬
niti Turkov, se je na dalmatinskem obrežju omejil na primorska
mesta in otoke, zakaj vse ozemlje izven mestnih zidov so si bili
prisvojili Osmani. — Dubrovnik pa se je očuval s tem, da je po
1. 1526. obljubil sultanu davek in priznaval njegovo nadoblast.

Prav tako se je širila turška oblast v Slavoniji; že 1. 1532.
se je Srem  računal k turški zemlji, a Turki so osvojili tudi Osj ek,
1. 1537. pa važno Požego.  Na jugu se je branil le še Bihač.

Kacijanarjev pohod. Smrt poslednjega despota.  Turški
uspehi so povzročili veliko. nezadovoljstvo na Hrvatskem ter močno
omajali vero v Ferdinandovo moč. V bojazni, da ne preide dežela
na Zapoljevo stran in pa z namenom da se Turkom onemogoči
nadaljiio napredovanje, se je Ferdinand odločil za energičnejšo
protiakeijo. Poslal je številne čete iz vseh svojih dežel v Slavonijo
z nalogom, da prodro proti Osj eku in zavzemo to važno mesto, ki
je obvladovalo prehod preko Drave. Za poveljnika vojni ekspediciji
je postavil generala Ivana Kacijanarja,  kranjskega velikaša
in deželnega glavarja, ki se je bil v poslednjih letih jako dobro
izkazal v bojih s Turki in z Zapoljo. Tudi velikaši slovenskih po-

Melik, Zgodovina. t

98

krajin so se bili že privadili na bojevanje s Turki in so na njihove
napade odgovarjali s tem, da so sami udarjali če*; mejo v Bosno,
tam požigali, pustošili in plenili ter se vračali z ujetniki in blagom.
V Kacijanaijevi vojski se je nahajal s srbskimi četami Pavel
Bakic,  ki ga je Ferdinand po smrti Stefana Berislaviča imenoval
za srbskega despota. Toda Kacijanar se je izkazal nevrednega slo¬
vesa, ki ga je užival dotlej. Vse vojno podjetje je bilo slabo pri¬
pravljeno, vojska slabo disciplinirana; vrb tega je začelo, koso  čete
dospele do Osjeka, jesensko deževje, kužne bolezni in pomanjkanje
hrane. Za obleganje trdnega Osjeka se je vojska čutila preslabo,
zato se je pričela pomikati nazaj. Ko pa so Turki jeli pritiskati
za njo, se je umik kmalu spremenil v popoln beg. Najusodneje je
postalo, da so poveljniki, med njimi sam Kacijanar, kakor brez glave
na tihem zapustili čete in jih prepustili njihovi usodi. Edini Pavel
Bakic je s srbsko konjenico junaško zadrževal Turke kot zadnja
straža, a je s svojimi poginil v brezupni borbi, zadnji srbskih despotov.
Ostanke Kacijanarjeve vojske so nato Turki uničili v bitki pri
Gorjanu,  nedaleč od Djakova (okt. 1537.).

Turki si osvoje osrednjo Ogrsko.  STa nepričakovani poraz,
ki gaje  Kacijanar kmalu plačal z življenjem, je utrdil turško go¬
spostvo v Slavoniji, na Ferdinanda pa je napravil tolik vtis, da se
je začel pogajati z Ivanom Zapoljo. L. 1538.  se je sklenil v Velikem
Varadinu sporazum,  v katerem je Ferdinand priznal Zapolji
kraljevski naslov in one dele Ogrske, ki jih je imel v rokah, za to
pa se je Zapolja zavezal, da ima po njegovi smrti vsa Ogrska pri¬
pasti Ferdinandu. Toda ko je Zapolja 1. 1540. umrl, so Ogri kljub
pogodbi proglasili njegovega mladoletnega sina Ivana Sigmunda
za kralja in ga stavili hkrati pod sultanovo zaščito. Ferdinand si je
hotel s silo podvreči deželo, ali s tem je izval sultana na četrto
ogrsko vojno. Toda to pot je Sulejman, dospevši v Budim (1. 1541.)
proglasil  vso zemljo od Blatnega jezera pa do Tise ter od Budima
do Save za turški pašaluk,  Zatišje in Erdelj pa je prepustil
Ivanu Sigmundu v upravo, seveda pod turško nadoblastjo. Ferdinandu
ni kazalo drugega, kakor da je 1. 1547., po novem Sulejmanovem
pohodu, .sklenil premirje, v katerem je moral obljubiti sultanu letni
davek, a je obdržal zapadno Ogrsko in ostanek Hrvatske ter Sla¬
vonije.

Že par let pozneje so si Turki osvojili še Virovitico, . Cazrno ter
Kostajnico (do 1.1556.), prav tako je tudi ves Banat,  kjer je

99

takrat bival naj večji del srbskih izseljencev, do 1. 1562. prešel v
neposredno turško posest.

Zaključek.  Vse srbsko ozemlje je prešlo s temi osvojitvami
za poldrugo stoletje pod turško oblast in je ostalo povečini celo
osrednji predel turške države. Despotsko dostojanstvo se po smrti
Pavla Bakiča sploh ni več obnovilo. Tudi Hrvatske-Slavonije je
ostal le manjši del izven Turčije, a je tvoril obmejno habsburško
ozemlje in bil izpostavljen enako kot slovenske pokrajine turškim
napadom. Poleg njih so se očuvala samo obmorska dalmatinska
mesta z Dubrovnikom turške poplave.

4. Prvi učinki turškega gospostva.

Vzroki velikih turških uspehov  so mnogovrstni. Glavni med
njimi je različna notranja uredba države pri Turkih in pri evropskih
narodih. Evropske države in slično tudi balkanske so imele fevdalni
ustroj; v njih je postalo plemstvo odločujoč politični činitelj. Ker
so fevdi postali dedni in so se kopičili v rokah posameznih velikaških
rodovin v vedno večje*posesti, so postali veliki plemiči zelo mogočni
gospodje, katerih glavni cilj je bil povečanje lastne moči na^škodo
centralne kraljevske oblasti. Zoper vedno bolj naraščajočo premoč
partikularističnih stremljenj velikašev, zoper to oligarhijo so mogli
vladaiji vršiti uspešno borbo le, če so se oprli na druge sile kakor:
meščanstvo, nižje plemstvo ali najemniško vojsko; za to pa so morali
imeti tudi dovolj denarnih sredstev (n. pr. iz rudnikov, od davkov
in posojil ter daril meščanov). Premoč visokega plemstvd je upropa-
ščala tedanje države ter jih razkrajala na mnogoštevilne majhne
državice samopašnih, za blagor celote brezbrižnih, ljubosumno med
seboj se bojujočih velikašev. Najlepši primer take razkrajajoče se
države je bila Bosna; skoro taka je bila Ogrska po smrti Matije
Korvina s Hrvatsko-Slavonijo vred, pa niti država Habsburžanov v
XV. in XVI. stoletju ni bila mnogo boljša. Tudi v Srbiji je pre¬
vladala oligarhija velikašev baš v najkritičnejši dobi prvih spopadov
s Turki. Celo v času neposredne turške nevarnosti so se nadaljevali
boji med velikaši. .

V nasprotju s tem pa je bila mlada Turčija izrazito vojaško
urejena in centralistična država. Vladarjeva avtoriteta je bila neome¬
jena in seje opirala pred vsem na stalno, dobro disciplinirano vojsko,
katere jedro so bili janičarji. Zaslužni vojaški poveljniki so tudi

7 *

100

tu dobivali posestva v užitek, v nekak tevd, osobito spahije, služeči
na konjih, toda ti fevdi tja do XVIII. stoletja niso postali dedni,
marveč jih je sultan vedno znova podeljeval novim možem po za¬
slugah. Prav tako važna je bila razlika, daje v Turčiji v nasprotju
s tedanjo Evropo bodisi fevd ali razna nižja in višja dostojanstva
lahko dosegel vsakdo brez ozira na rod in pokoljenje ter narodnost,
ne pa le plemič, — predpogoj je bila le — muslimanska vera. Vsa
notranja uredba, vsa uprava je bila zgrajena na vojaških temeljih,
strogo centralizirano v vladarjevi osebi.

V nasprotju z načinom skrajno težke vojaške opreme in tež¬
kega orožja, ki je gospodovalo v tedanjih evropskih in tudi balkan¬
skih vojskah, sestoječih največ iz težke konjenice, so nastopali
Turki kot lahko oboroženi in zato silno gibki konjeniki in dobro
izvežbani pešci. Tudi bojna taktika je sistematično izrabljala pre-
burno napadanje evropskega sovražnika, napadla običajno junaško
prodirajočega nasprotnika v bok z namenom, da zanese zmedo v
njegov bojni red; skoro vselej so se prve bitke med Turki in
Evropejci končavale s katastrofalnim porazom za slednje. Turki so
jako zgodaj prilagodili svoje orožje modernim iznajdbam smodnika;
že v XV. stoletju seje turška artiljerija odlikovala pred vsemi drugimi.

Pričetek turškega gospostva.  Po turškem pojmovanju so
postale vse dežele, ki so si jih osvojili z orožjem, sultanova last,
sultan je odslej razpolagal z zemljo. Običajno so Turki spočetka
pustili domače kneze; zahtevali so le letni davek, določeno pomoč
v vojni in najvažnejši kraji ali gradovi so morali sprejeti turške
posadke. Ker v Turčiji fevdi niso bili dedni, so se ravnali običajno
po metodi, da niso pripustili oziroma postavili umrlemu knezu na¬
slednika, marveč so deželo kratkomalo podredili svojim oblastnikom.
Dalje je opažati pri Turkih težnjo, pobiti čim največ srbskega plem¬
stva, da je sultan mogel njih posestva podeliti svojim zaslužnim
možem. Vsled tega se je ob invaziji Turkov selilo pred vsem plem¬
stvo, najpreje iz južne v severno Srbijo, nato pa še dalje, na Ogt-
sko. Oni, ki so vztrajali še pod turškim gospostvom, so pobegnili
pozneje, da se izognejo gotovi pogubi; izseljevali so se tem raje,
ker so dobivali na Ogrskem velika posestva; na njih pa so nase¬
ljevali svoje ali druge kmetske podložnike, katere so pobudili na
izselitev.

Islamiziratije.  Verske nestrpnosti Turki spočetka niso kazali;
krščanskega prebivalstva niso silili, da bi sprejelo islam. Toda ako

101

so plemiči hoteli obdržati svojo gospodujočo družabno in gospodar¬
sko pozicijo, so pač morali menjati vero; s tem daje postal velikaš
musliman, se mu je odprla pot navzgor, ne le do bogatih posestev,
marveč tudi do vseh najvišjih vojaško-političnih mest. V Srbiji sami
prestopi v islam niso bili številni, pač pa se je pomuslimanilo vse
bogomilsko bosansko prebivalstvo, najhitreje plemstvo. Kmalu po pri¬
hodu Turkov je v Bosni bogomilska vera popolnoma izginila; po-
muslimanjeni velikaši pa so postali turški upravitelji ter vojaški
poveljniki; nekdanja bojevitost in upornost seje  prenesla v novo
smer: bosanski muslimani so postali najbolj fanatični sultanovi pri¬
staši in najdrznejši ter nenasitni napadalci sosednih hrvatskih in
slovenskih pokrajin. — Prestopi v islam so se dogajali tudi v Črni
gori, največ pa med Albanci. Naši muslimani so dosegli v Carigradu
jako visoke časti, mnogo jih je doseglo čast velikega vezira. Tudi
v janičarski vojski je bilo mnogo vojakov in častnikov iz naših
dežel, dostikrat/je bila med četami naša govorica občevalni jezik.
Saj je bilo sprva baš iz naših pokrajin sila ljudi ugrabljenih in
odpeljanih za sužnje; nebroj naših dečkov je moralo v janičarske
vojašnice. Naposled pa je bila Srbija ob prihodu Turkov najmoč¬
nejša in največja država Balkana, zato ni čudo, da je igral srbsko-
hrvatski jezik v evropski Turčiji veliko vlogo. Odposlanci Ferdinanda
Habsburškega, med njimi B. Kuripešič iz Gornjega grada, ki je lepo
opisal to potovanje, so se mogli 1. 1530. v Carigradu sporazumeti
le s pomočjo srbščine. V prvi dobi so imeli sultani in njih pokra¬
jinski oblastniki pisarje Jugoslovane, ki so izdajali listine za jugo¬
slovanske ljudi v našem, ne v turškem jeziku. Znak velikega vpliva,
ki s) ga,dosegli v Carigradu, je dejstvo, da so Turki 1. 1557., ko
je bil pomuslimanjeni Hercegovec Mehmed paša Sokolovih veliki
vezir, obnovili srbsko patri j arh ij o v Peči,  katero so bili
ukinili 1. 1459., Grkom na ljubo, ter ji podredili vse srbsko pravo¬
slavno prebivalstvo v Turčiji, kar je bilo v narodnem oziru jako
velikega pomena.

Beg pred Turk 1 . Selitve.  V narodnostnem oziru so se zvršile
velike spremembe. Turška invazija je povzročila velike selitve pre¬
bivalstva. Turki so običajno z neprestanimi napadi in pustošenji,
odvajajoč s seboj ljudi v sužnost, opustošili ozemlje pred svojimi
mejami, da so nato lažje napredovali preko močno izpraznjenega
ozemlja. Iz ogroženega predela je bežalo prebivalstvo; z doma pa
so ga gnale često tudi leta lakote, silna draginja, kuga i. t. d.

102

Prebivalstvo je bežalo zlasti v primorska mesta ob Jadranu. V dobi
1450—1550. se je mnogo Srbohrvatov in Albancev preselilo celo
čez morje v srednjo in južno Italijo. Množice Romanov — pastirjev
so se prestavile z makedonskih, tesalskih in osrednjih balkanskih gora
proti severozapadu preko Hercegovine. V drugi polovici 15. stoletja
so se preselile velike množine Hrvatov in Romanov (Vlahov) iz
dalmatinskega in hrvatskega primorja v Istro in na Kvarnerske
otoke; njih potomci so danes Čiči. Drug tok Hrvatov se je obrnil
proti severu. Najprej e se je selilo plemstvo iz sedanje severne Dal¬
macije v varnejšo Slavonijo med Dravo in Kapelo in z njimi vred
se je širilo tudi ime Hrvatske preko Grvozda tja do Save in dolnje
Kolpe. Potem so so velike množice Hrvatov selile v zapadno Ogr¬
sko tja do Bratislave in v vzhodno Avstrijo. Srbi so se selili v
severno Bosno, Slavonijo, Srem in južno Ogrsko, največ v Banat,
in sicer zlasti v predel ob dolnjem Morisu okrog Arada. Ko so si
Turki osvojili tudi te kraje, se je nekaj Srbov umaknilo še dalje
in srbski izseljenci so se naselili okrok Budima, po vseh mestih
tedanje severozapadne Ogrske, nekateri tudi poErdelju; vendar je
večina ostala v južni Ogrski, odkoder so bili prej Madžari povečini
pobegnili. Za orožje sposobni Srbi so večinoma služili v ogrski,
pozneje habsburški in Zapoljevi vojski; ko so sredi XVI. stoletja
boji nekoliko popustili, so se mnogi Srbi v ogrskih mestih lotili
trgovine.

Mnogi Srbi, navajeni na boj in četovanje, pa so stopili v
turško vojsko, ako je njihov kraj prišel pod turško oblast. V tej
dobi so Turki jemali v službo Srbe kot mornarje na Donavi ali pa
kbt obmejne čete, zlasti v trdnjavah; to so bili m artolozi.  Napo¬
sled so Turki naseljevali srbsko kmetsko prebivalstvo na zapušče¬
nih posestvih.

Turško gospostvo je privedlo tudi Turke,  ki so se naselili
kot kmetsko prebivalstvo le v bližini Egejskega morja, na našem
ozemlju samo po nizkih kotlinah na levi strani dolnjega Vardarja
in v južni Makedoniji. Pač pa so se naselili Turki po mestih, zlasti
po trdnjavah. Z njimi so prišli k nam tudi cigani.

5. Dubrovnik.

Odkar je 1. 1358. Dubrovnik priznal nadoblast ogrskih kraljev,
jim je plačeval določen letni davek, sicer pa je ostal povsem
samostojna republika. Mesto je naglo napredovalo in doseglo v

103

prvi polovici XV. stoletja višek svoje moči in sijaja, največji razmah
trgovine in obrti ter največji obseg svojega državnega teritorija.
Republika si je pridobila še otok Mljet in pa obalo tja do Erceg-
novega z bogato Konaveljsko dolino in do Stona.

V upravi  je ljudstvo izgubilo vpliv in vodstvo vseh poslov
je prešlo v XIV. stoletju v roke patricijev. Najvažnejši je bil veliki
svet  (vele vijeee), v katerem so bili vsi nad 20 let stari mestni
plemiči. Veliki svet je dajal zakone in volil uradnike. Kot izvršilna
oblast je bil mali svet  (malo vijeee) sestoječ iz sedmih izvoljenih
članov, ki je volil izmed sebe kneza. Knez  (rektor) seje  volil od
1. 1358. dalje samo na mesec dni, in sicer izmed domačinov ter je
imel le reprezentativen značaj. Bival je v sijajni kneževski palači,
kjer so se vršili vsi javni posli, zasedanje sveta i. t. d. — Stalne
vojske Dubrovnik ni imel, marveč si je pomagal v potrebi z najemniki.

Ko so se Turki pričeli širiti po Balkanskem polotoku, so sto¬
pili Dubrovčani kot spretni diplomatje kmalu v zvezo z njimi. Že
po padcu Smedereva 1. 1459. so jim pričeli plačevati letni davek,
ki se je pozneje, ko so postali Turki edini sosed Dubrovnika, še
zvišal. S tem so si ohranili mir, in si pridobili svobodo trgovanja
po vseh balkanskih pokrajinah. Po mobaški katastrofi 1. 1526. so
Dubrovčani priznali tudi formalno protektorat sultana,  s-če¬
mer je nehala navidezna nadoblast Ogrske. Dubrovniško ozemlje
je ostalo mirno in varno sredi velikih vojn XV. in XVI. stoletja,
zato je moglo blagostanje ostati tudi še v XVI. stoletju skoro ne¬
zmanjšano; šele s XVII. vekom prične nazadovanje.

Dubrovnik se je nahajal pod kulturnim vplivom bližnje Italije.
Zato je doživel z njo vred v XVI. in XVII. stoletju dobo huma¬
nizma in renesanse, ki je dala lepo književnost  v domačem, t. j.
„slovinskem“ ali „ilirskem“ jeziku. (Ivan Gundulič, Junij Palm o ti e i. dr.)

6. Habsburžani vodijo obrambo proti Turkom.

Habsburžani v XVI. stoletju.  Habsburška posest, ki se je
za nezmožnega Friderika  III. zelo skrčila, je doživela za njego¬
vega sina in naslednika Maksimilijana  (1493—1519.) nepriča¬
kovano povečanje. Srečne ženitve so pridobile Habsburžanom
bogate burgundske  dežele, brž nato pa še Španijo,  prvo
tedanjo svetoypo velevlast. Maksimilijanov vnuk Karel  (kot nem¬
ški cesar 1519—1556.) je zagospodoval državi, v kateri „solnce
nikdar ni zašlo".

104

Karel V. je prepustil 1. 1522. alpske dežele svojemu mlajšemu
bratu Ferdinandu  (1522—1564.). S tem so se Habsburžani raz¬
cepili v špansko in avstrijsko  vrsto, ki pa sta se v politiki
medsebojno podpirali. Ferdinanda so 1. 1526. Čehi izvolili za svo¬
jega kralja, za Ogrsko ter Hrvatsko pa se je vnela dolgotrajna
vojna s protikraljem Ivanom Zapoljo. S pridobitvijo Češke in de¬
loma Ogrske je bil položen temelj posebni državi avstrijski, toda
do belogorske katastrofe 1. 1620. je samo vladarjeva oseba vezala
vse tri različne dele.

Po bitki pri Mokaču je prešla na avstrijsko-habsburško državo
težavna naloga, braniti Turkom napredovanje proti severozapadu.
Pri tem so se nahajali poldrugo stoletje, tja do 1. 1683., neprestano
v defenzivi, v pomoč pa so jim prihajale čete iz Nemčije, katere
cesarji so bili avstrijski Habsburžani od 1. 1556., in pa iz Španije,
ki je bila . sama sosed in nasprotnik Turčije v južni Italiji in v
atlaški Afriki. Po drugi strani pa so si Habsburžani radi špansko-
burgundskih dežel nakopali sovraštvo Francije, ki je obvladalo evrop¬
sko politiko v XVI.—XVIII. stoletju.

Ferdinand je pred smrtjo 1. 1564. razdelil državo med svoje
tri sinove; najstarejšemu Mak s im i lij a uu, kije  postal tudi nem¬
ški cesar, je dal Češko, Ogrsko s Hrvatsko in Avstrijo, Ferdi¬
nandu  Tirolsko, a Karlu  Notranjo Avstrijo.! Maksimilijanu je
po zgodnji smrti sledil najstarejši sin Rudolf  (1576—1612), ne¬
zmožen vladar - čudak, ki ga je naposled zamenjal brat Matija
(1612—1619.).

Velikih vojn med Habsburžani in Turčijo po 1. 1547. ni bilo
mnogo. Radi erdeljskih zadev se je 1. 1566. stari sultan Sulejman
dvignil s silno vojsko proti Dunaju. Toda pred Sige  to  m ga je
zadržal Nikola Z rinski  z malo hrvatsko vojsko; Sulejman je
hotel na vsak način zavzeti mali Siget ter kaznovati Zrinskega,
ker je ta s svojimi četami že dolgo vznemirjal turško ozemlje okrog
Blatnega jezera. Toda. tri dni pred padcem trdnjave je Sulejman
umrl; veliki vezir Mehmed Sokolovih pa je zamolčal sultanovo smrt.
Zrinski le našel s svojimi junaško smrt ob zadnjem izpadu, Turki
pa so zavzeli le kup razvalin. Novi sultan je 1. 1568. sklenil z Maksi¬
milijanom mir pod enakimi pogoji kakor 1. 1547.

Odslej je oficijalno obstojal mir, pravzaprav premirje, med
sultanom in cesarjem, ali kljub temu v obmejnem predelu ni skoro
nikdar biio miru.

Turški napadi na slovensko ter hrvatsko ozemlje.  Po

padcu Bosne prične doba neprestanih turških napadov v hrvatsko
in slovensko ozemlje. Prva, najhujša doba vsakoletnih turških na¬
valov je trajala od L 1469. do 1483., to je do smrti Mohameda
Osvojitelja, toda le malo manj številno so se ponavljali še do konca
XV. stoletja; napadi so bili le roparskega značaja, ne osvojevalni.
Tudi po slovenskih krajih seje že mislilo na izseljevanje. Računa
se, da so v teh letih iz naših krajev odgnali v sužuost kakih sto-
tisoč ljudi, ravno toliko pa so jih pobili.

Prvotno obrambo zoper Turke je tvorila pri nas le stalna ple¬
miška vojska, ki pa je bila popolnoma nezadostna. Že 1. 1469. se
je izdalo povelje, da se oboroži vsa deželna hramba, to je vsaka
hiša je morala dati po enega za boj sposobnega moža. Toda ta
deželna hramba je bila okorna in za boj z urnimi turškimi jezdeci
malo sposobna. Vrh tega so se nalagali vedno večji „turški 11  davki,
ki so jih morali plačevati vsi brez izjeme; s tem denarjem so se
najemali plačani vojaki, dočim se je deželna hramba opustila. Od
Nemčije ni bilo skoro nikakc pomoči.

Že v drugi polovici XV. stoletja je prišlo v navauo, da so
Hrvatje po posebnih selih pošiljali na Kranjsko pismena poročila o
pripravljajočem se turškem napadu. Še bolje so služili kresovi;
na določenih vrhovih je bil pripravljen suh les in zraven je bila
stalna stražnica; kakor hitro se je pojavila turška truma tostran
meje, so zagoreli kresovi drug za drugim in‘prenesli žalostno vest
iz Hrvatstke in preko slovenskih pokrajin. Ta način obvešeevanja
se je obdržal vsa stoletja turških napadov.

Poleg tega pa so povsod obzidavali in utrjali mesta, trge in
gradove. Kmetje so si gradili preproste obzidane tabore, običajno
na griču okrog cerkve; ker se je Turkom skoro vselej zelo mu¬
dilo, so tabori, dasi preprosti, vendarle često rešili sosesko.

V prvih dveh desetletjih XVI. stoletja ni bilo turških napadov
v naše kraje. Začeli pa so se znova z Sulejmanovim nastopom. Tudi
sedaj so prihajale k nam le roparske tolpe bosanskih begov ali paše;
glavna turška vojska s sultanom je samo enkrat in sicer 1. 1532.
stopila na slovensko in hrvatsko-slavonsko ozemlje (Kisek — Mari¬
bor— Ptuj — Varaždin), ne glede na vzhodno Slavonijo. Napadi so se
ponavljali enako pogosto in silovito, dokler se ni sredi XVI. stoletja
polagoma uredila Vojna krajina, kije večino najhujših napadov zadr¬
žala v hrvatsko-slavonskem ozemlju. Toda v tej dobi imamo že mnogo
napadov s slovenskega in hrvatskega ozemlja na turške kraje v Bosni.

106

Nastanek Vojne krajine.  Še mnogo hujši in pogostnejši nego
na Slovenskem so bili turški napadi v Hrvatski in Slavoniji, kar je še
ni prišlo pod turško oblast. Zato so hrvatski velikaši začeli vzdrževat 1
stalno vojsko v obmejnih gradovih in utrjenih mestih. Ker pa so
njihove moči vsled izseljevanja in splošnega propadanja postajale
nezadostne, so jim pomagali kmalu tudi sosedni notranjeavstrijski
stanovi in vladarji. Ferdinand je kot avstrijski nadvojvoda, še za
življenja Ludovika II., poslal številne čete za posadke v hrvatski h
mestih in gradovih, dobro vedoč, da brani s tem tudi lastne dežele.
Še večjo brigo so posvečali Habsburžani obrambi Hrvatske, ko
so postali po 1. 1526. njeni vladarji. Sedaj seje  razvila Vojna
krajina,  ki pa spočetka ni predstavljala posebnega teritorija, mar¬
več sojo  tvorili le krajiški vojaki, ki so sestojali največ iz notranje¬
avstrijskih čet, najemnikov in hrvatskih velikaških čet. V drugi
tretjini XVI. stoletja seje  uredila za obrambo Hrvatske stalna
vojska,  ki ji je bil vrhovni poveljnik kak notranjeavstrijski general-
Izmed najimenitnejših poveljnikov je štajerski deželni glavar Ivan
Ungnad 1 ,  njegov naslednik pa je bil Ivan Lenko  vi  č. Ta dva
sta prva sistematično uredila vojaško obrambo; obmejno ozemlje se
je delilo v kapetanije. Ze sredi XVI. stoletja se razlikujeta 'dve
krajini: slavonska  med Dravo in Kolpo ter hrvatska  med
Kolpo in morjem.

Pravo življenje v Vojni krajini se je pričelo, ko je kralj in
cesar Rudolf prepustil 1. 1578. vojaško obrambo Hrvatske nad¬
vojvodi Karlu. Ta je pričel obrambeno delo z veliko energijo, za
kar pa je bil že skrajni čas. Zakaj bojeviti bosanski Ferhad paša
je silno pritiskal na Krajino; 1. 1575. mu je podlegel v bitki pri
Budačkem  Ilerbart Turjaški, poveljnik Krajine. Ferhad paša si
je poleg tega osvojil celo vrsto trdnjav v Pounju, edinole močni
Bihac  mu  je še kljuboval, osamljeno kakor otok v turškem morju.
Nadvojvoda Karel je moral obrambeno črto preložiti z Une na Kolpo.
Da bi zaprl Turkom glavno dohodno pot na Kranjsko, vodečo preko
Bele Krajine, je dal 1.1579. zgraditi ob sotočju Kolpe, Mrežnice in
Korane močno novo trdnjavo Kar lova  c,  ki je postal hkrati stalni
sedež generala, poveljujočega hrvaški Krajini. Prav tako je bil Va¬
raždin  sedež poveljnika slavonske Krajine. Za obrambo dolnjega
Pokuplja je imel skrbeti ban s hrvatskimi stanovi; tamkaj se je
pi ičela razvijati P o k u p s k a ali Banska  krajina.

Proti koncu XVI. stoletja se je pričela stvarjati Vojna kra¬
jina kot poseben polititični teritorij,  izvzet izpod oblasti

107

bana in sabora, nahajajoč se povsem pod vojaško upravo. Ker pa
so brvatski bani in velikaši skušali obdržati Krajino v svoji upravi,
so se pričeli trajni prepiri med krajiškimi poveljniki in banom ter
saborom in romale so muogoštevilne pritožbe na vladarja. Vzroki
nezadovoljnosti pa so bili še drugi: za vzdrževanje trdnjav in posadk
v Krajini so skrbeli notranjeavstrijski stanovi. Ker pa so bili Habs¬
buržani vedno v denarnih stiskah, je plača za najemnike prihajala
jako neredno, prepozno in nezadostno. Vsled tega so najemniki,
osobito nemški, često kratkomalo ropali med prebivalstvom. Veli¬
kaši so se pritoževali, ker so v Krajini na njihova zemljišča na¬
seljevali Uskoke,  ki pa niso postali njim podložni.

Uskoki.  Razvoj Vojne krajine je v najtesnejši zvezi s pojavom
Uskokov. Iz Bosne in sosednega turškega ozemlja so prihajali ne¬
prestano begunci, deloma katoliški, deloma pravoslavni, na lirvatsko-
slavonsko ozemlje. V Slavoniji so jih imenovali običajno „prebege“,
v Hrvatski pa „uskoke“, pa tudi Vlahe ali Morlake (Maurovlachi).
Krajiški poveljniki, katerim je običajno primanjkovalo vojaštva, so
jih s habsburškim dovoljenjem sprejemali v službo, njih družine pa
naseljevali po posameznih krajih. Kmalu so se nahajali Uskoki v
vseh obmejnih posadkah; osobito mnogoštevilni so bili že okrog
1. 1530. v močno utrjenem Klisu. Ko pa je ta trdnjava 1. 1537.
padla v turške roke, so se Uskoki preselili v Senj,  kjer so ostali
kot stalna posadka ter se s svojimi junaškimi in drznimi čini pro¬
slavili daleč na okrog. Nekako v isti dobi so se Uskoki naselili tudi na
Gorjancih (Žumberak in Marindol). Uskoke so imenovali kmalu vse
begunce — vojake v zapadni Hrvatski, pravi senjski Uskoki pa so se
vedno bolj množili z novimi doseljenci. Iz Senja, utrjenega s kopne
in z morske strani že po prirodi, so odhajali Uskoki neštetokrat
na plen na bližnje turško ozemlje; postali so tudi drzni in vešči
mornarji ter so s svojimi malimi ladjicami napadali ne le turške,
marveč pozneje tudi benečanske trgovske ladje. Mesečna plača je
vedno prihajala prepozno, običajno pa je sploh izostala; v povsem
nerodovitnem kraškem ozemlju Uskokom ni kazalo drugega, kakor
prehranjevati se z roparskimi pohodi. To je dovedlo ne le do sil¬
nega sovraštva med Turki in Uskoki, marveč tudi med Uskoki in
Benečani in že 1.1557. so pričeli prvi očitni spopadi med njimi.
Najhujši spopadi so se vršili v dobi od 1. 1596. do 1. 1617., v ka¬
teri so Uskoki kakor nekdaj Neretljani ovirali benečansko trgovino
po Jadranskem morju; niti z naj večjim naporom jih Benečani niso

108

mogli ukrotiti. Naposled je prišlo 1. 1615—17. celo do vojne med
Benečani in Habsburžani; njen rezultat je bil, daje  moral nadvoj¬
voda Ferdinand Uskoke preseliti v notranjost, njihove ladje sežgati,
a v Senj poslati nemško posadko. Uskoke so preselili okrog Otočca
in v Žumberak, kjer so se'kmalu pomešali med ostalim prebival¬
stvom.

Srbskolirvatski begunci, ki so se naselili v Vojni krajini, so
prejeli znatne privilegije. Oproščeni so bili tlake, desetine katoliški
duhovščini in drugih davščin, moški pa so morali služiti v vojski
in se oskrbovati sami, kadar niso služili izven Krajine. Kmalu je
postala Vojna krajina stalni, skoro neizčrpni rezervoar habsburške
vojaške moči.

• Turški napadi na Slovensko ponehajo.  Radi neprestanih
denarnih zadreg so Habsburžani mnogo premalo storili za Vojno
krajino in celo XVI. stoletje so si Turki še vedno osvajali obmejne
kose Iirvatske in Slavonije. Ali doseglo seje  vendarle, vsled brige
velikašev iz slovenskih pokrajin, da je Vojna krajina ustavila večino
turških roparskih napadov in da so le še posamezni dosegli kranjsko
ali štajersko mejo. Zadnji večji turški vpad na Kranjsko se je iz¬
vršil 1.' 1584.

Boji za Sisak.  Trajna nevarnost je pretila Krajini od bojevite
in plenaželjne Bosne. Prav posebno nevarna doba se je pričela, ko
je Hasan paša Pridoj evie  1. 1591. postal bosanski beglerbeg-
Ta si je nadel nalogo, zavzeti močno utrjeni Sisak,  da bi mu
služil kot vpadna vrata proti Zagrebu in preostali Slavoniji in Kranj¬
ski. Ko so pričeli Hasanovi napadi ha Sisak, je odredil hrvatski
sabor občno deželno mobilizacijo (črno vojsko). L. 1592. je paša
nasproti Sisku zgradil novo trdnjavo, ki je pozneje dobila ime P e-
trinja,  še istega leta pa je zavzel Bi kač, kije  tako dolgo osamljen
kljuboval sovražniku. L. 1593. je pričel Hasan paša z močno vojsko
odločilno obleganje Siska. Toda iz hrvatskih in slovenskih pokrajin,
kjer so povsem točno uvideli dalekosežnost Hasanovega podjetja,
so prispele mestu dovolj številne čete na pomoč; poveljevala sta
jim hrvatski ban in karlovški general Andrej Turjaški. V bitki
pred Siskom dne 22. junija 1593. je bil Hasanpaša popolnoma pre¬
magan in je sam našel smrt ž mnogimi drugimi turškimi dostojan¬
stveniki.

,,Dolga vojna“  (1593—1606.). Zmaga pred Siskom je povzro¬
čila silno radost v krščanskem svetu, toda nič manjše ogorčenje v

Carigradu. Pod vplivom bojaželjnega vezira Sinan-paše je sultan
(Marat III.) cesarju Rudolfu napovedal vojno, ki je trajala celih
štirinajst let („ dolga vojna 11 ).

Glavno bojišče je bila severna Ogrska, toda tudi tamkaj se
niso vršile večje bitke in nobena stran ni mogla doseči posebnih
uspehov. V smeri proti Prekmurju pa so si Turki 1. 1600. osvojili
Veliko Kanižo;  vzhodnoštajerski kraji so pri tem mnogo trpeli.
— V Hrvatski in v notranjeavstrijskih pokrajinah so se lotili vojne
z večjo vnemo, upajoč da bo mogoče pričeti splošno ofenzivo. Toda
pomoč iz Avstrije je bila povsem nezadostna, kar je med hrvatskimi
velikaši povzročilo splošno ogorčenje. Po dolgotrajnih bojih okrog
Siska in Petrinje, ki so se vršili z menjajočim se uspehom, so na¬
posled (1. 1595.) Turki vendarle izgubili Petrinjo,  ki je postala
glavna trdnjava Banske krajine; s tem je ostala meja od dolnji
Kolpi povsem zasigurana. Toda popolnoma se je ponesrečil napad
na Klis,  (1596.).

Zadnja leta vojne so potekla skoro popolnoma brez večjih
bojev. Mir se je sklenil šele na vmešavanje Matije, Rudolfovega brata,
na ustju reke  Žit  ve  (blizu Komorna). Vsaka stranka je obdr¬
žala, kar si je med vojno osvojila, zato so Hrvatski ostale Petrinja,
Čazma in Moslavina. Določilo se je, da mora nehati obmejno četo-
vanje, napadi in ropanje; vsaka stran se zaveže, da ho kaznovala
ropaiske tolpe in prostovoljske čete. Cesar in kralj ne bo več pla¬
čeval letnega davka, marveč le enkratno vsoto 200.000 zlatnikov.
Ta mir pomeni konec ofen zi vnih tur škili  usp  eh  o v;  Tur¬
čija je prehajala v nazadovanje.

Uporno gibanje med Srbi in Hrvati v Turčiji 1593 — 1606.

V drugi polovici XVI. stoletja se je v zapadni Evropi ponovno po¬
javilo stremljenje, združiti krščanske države za odločilni boj zoper
Turke, da se poženo iz Evrope; propagando so vodili papeži. Toda
s Turki so se bojevali razen papeža le Španci, Benečani, Genovčani
ter Malteški vitezi, katerim je pretila neposredna nevarnost. Nave¬
dene države so se zvezale, ko so Turki vzeli Benečanom Ciper,
ter oborožile močno brodovje, s katerim je don Juan d’Austria
1. 1571. pri Lepantu  uničil turško brodovje. S tem je nehala tur¬
ška moč na morju, drugih posledic pa zmaga ni imela.

Tudi 1. 1593. se je papež trudil, da vstvari krščansko zvezo
zoper Turke. S habsburške, španske in papeške strani so upali
tudi na pomoč balkanskih domačinov samih in so se obračali nanje

110

s posebnimi zaupniki in proglasi. In res se je v pričakovanju ve¬
likih podjetij začelo živahno uporno gibanje med Srbi, Hrvati in
Albanci. L. 1594. je nastal upor med Srbi v Banatu, a Turki so
ga kmalu udušili. Istočasno so se uprli Srbi okrog Peči, v Črni
gori in Hercegovini, duhovščina in plemenski poglavarji so vodili
gibanje. Iz maščevanja so Turki odpeljali iz Mileševa telesne
ostanke sv. Save ter jih na Vrač  aru  pri Beogradu sežgali
(1. 1595.). Ali srbski upori so se ponavljali, osobito 1. 1606., ko [so
Spanci udarili na Drač, pripravljajoč večjo akcijo na Balkanu. V
Hercegovini, Črni gori in severni Albaniji so se pripravljali na borbo
s Turki pod vodstvom peškega patrijarha Jovana. Toda Rudolf II.
je sklenil mir, Španija ni začela vojne, — Benečani pa so bili celo
turški zavezniki — in Srbi so imeli samo žrtve upornega gibanja.

7. Notranje razmere na Slovenskem in Hrvatskem v XV. in

XVI. stoletju.

Na Slovenskem.  Kakor v ostalih habsburških deželah, tako
pomeni tudi v slovenskih pokrajinah XV. in XVI. stoletje višek
moči plemstva in deželnih stanov. Plemstvo  je bilo, zlasti v

XV. stoletju za vlade nesposobnega Friderika III., silno samopašno
in nasilno; običajni so bili pogostni medsebojni boji med velikaši,
ki so se tudi vladarjem upirali z orožjem. Ponekod se je razpaslo
roparsko viteštvo, v veliko škodo trgovcem, samostanom, popotnikom
in slabejšim sploh. Odločilni udarec je zadal viteštvu smodnik, ki
je popolnoma izpremeuil način bojevanja.

Deželni stanovi  so postali v XV. in XVI. stoletju zelo
mogočni; njih moč je narasla vsled slabosti vladarjev in vsled ra¬
stoče turške nevarnosti, kajti stanovi so vladarjem dovoljevali nove
davke, vojne naklade, oni so skrbeli za deželno brambo in si v

XVI. veku prisvajali tudi oblast, urejevati cerkvene zadeve. Stanovi
so se shajali na deželnih zborih,  a kadar ni bilo zasedanja,
seje  sešel vsaj deželni odbor.  Stanovi so se shajali za vsako
deželo posebej; v času prav važnih, vse dežele zadevajočihfzadev
(n. pr. v dobi turške nevarnosti), so se sestajali^ tudi stanovi iz več
dežel skupaj, n. pr. iz vse Notranje Avstrije.

Na čelu stanovom in deželni upravi je bil kot namestnik vla¬
darja deželni glavar,  ki ga je imenoval vladar na predlog sta¬
nov. Bil je vrhovni sodnik v deželi, sprejemal je od vladarja ukaze,
načeloval deželnim zborom nj vodil deželno vojsko v boj. Njegov

i 11

namestnik je bil deželni upravitelj  (Landesverweser). Upravo
deželnih financ, gospodarstvo nad posestvi deželnega kneza i. t. d.
pa je imel v deželi vicedom.

Mesta  so pri nas dosegla v XV. stoletju višek razvoja. Glavni
vir bogastvu je bila trgovina; od XIV. stoletja dalje so imela mesta
izključno pravico, kupčevanja. Vsi okoličani, ki so hoteli svoje pri¬
delke spraviti v denar, so bili prisiljeni, da jih peljejo v mesto na
prodaj in si tam nabavijo potrebščine. Trgovci so bili spočetka po¬
večini Slovenci, šele v XVI. stoletju je prevladal vpliv nemškega
trgovstva. Pač pa je bila mestna obrt že izza prvih početkov’ve¬
činoma v nemških rokah. --- Cvetočo trgovino po naših krajih je
zelo omejilo turško nasilje. — Židje,  ki so se že zgodaj naselili
v mestih kot središčih trgovine, seveda le z dovoljenjem deželnega
kneza, so postali silno bogati. Ljudstvo jih je črtilo in jih pogostem
napadalo. Naposled je dal cesar Maksimilijan izgnati Žide iz no¬
tranjeavstrijskih dežel, kjer se odtlej niso smeli več naseljevati.

Notranje razmere v Hrvatski  so bile v tej dobi v mnogem
oziru slične onim v slovenskih pokrajinah, zlasti ko so po 1. 1526.
Habsburžani zavladali tudi na Hrvatskem. Kakor so mnogi kranjski,
koroški in štajerski velikaši opravljali važne službe v Hrvatski in
Slavoniji, prav tako so si hrvatski velikaši pridobili posestva na
Slovenskem in tamkaj dosegli visoka dostojanstva. Vedno več je
bilo stikov in skupnosti med sosednimi deželami.

Uprava  Hrvatske je bila ločena od Ogrske. Ilrvatska-se je
v tej dobi še vedno ločila od Slavonije; prav tako je imela vsaka
dežela svojega posebnega bana in svoj sabor. Toda ko se je tekom
XVI. stoletja turška oblast tako razširila, da so ostali le še ostanki
nekdanjega hrvatskega kraljestva („reliquiae reliquiarum“), je kralj
od druge polovice XVI. stoletja dalje imenoval enega samega bana
za vso Hrvatsko in Slavonijo. Tudi sabora sta sprva zborovala sku¬
pno, od 1. 1558. pa sta se spojila za trajno v eden sabor. Sabor
je imel vso kompetenco za vso notranjo upravo dežele. Sabor je
zasedal običajno po več dni; nanj so prihajali vsi cerkveni in
svetni velikaši, nižje plemstvo in zastopniki mest. Sabor je opravljal
tudi najvišjo sodno oblast.

Mesta  so v dobi naraščajočega turškega pritiska gubila po¬
men za trgovino in so postala v prvi vrsti trdnjave zoper Turke
ter so imela močne posadke, sestoječe povečini iz tujega vojaštva.
Vzpričo občne nesigurnosti je trgovina  silno zastala, kar je bilo
vzrok splošnega gospodarskega nazadovanja.

112

Velike spremembe so se z;vršile v prebivalstvu.  Gostota
se je povečini zmanjšala; mnogo ljudi je zbežalo iz dežele, a na
njih mesta so prišli begunci iz Turčije. Doseljevanje madžarskega
plemstva, ki se je vršilo v zelo veliki meri v Slavoniji, je v dobi
turške invazije prenehalo, pričelo pa je priseljevanje Nemcev.

8. Kmetski upori.

Stanje kmetskega prebivalstva in graščakov.  Kmetski upori
koncem srednjega veka so bili splošen evropski pojav. Imeli so svoje
splošne, povsod se pojavljajoče vzroke in pa take, ki jih opažamo
le pri nas.

Koncem srednjega veka je izgubljalo plemstvo dotedanje go¬
spodujoče stališče; z upeljavo smodnika so začeli oboroževati na¬
vadne podložnike in jemati najemnike. Zato je bilo plemstvo pri¬
siljeno, zvišati dohodke svojih posestev, s katerimi je jelo intenziv¬
neje gospodariti. Ker jč popolnoma prevladalo denarno gospodarstvo,
so imeli vsi proizvodi zemlje večjo vrednost. Ker so se vsled živah¬
nejše trgovine in obrti kupovali mnogi preje ne rabljeni predmeti,
je dobival denar tem večjo vrednost. Zato so graščaki zviševali dav¬
ščine in služnosti svojih podložnikov, bodisi da so zahtevali strožje
plačevanje starih, že napol pozabljenih davkov ali pa da so uvajali
nove doklade poleg prejšnjih, zapisanih v urbarjih. Pri tem so se
opirali na rimsko pravo,  ki se je baš takrat vpeljavah) in ki
je dovoljevalo vladajočemu poljubno zvišati bremena podložnih,
kakor da so kmetski podložniki enaki starim sužnjem. Za lov, za
pašo, za sekanje v gozdih so. zahtevali denarno odškodnino, kar se
prej ni delalo. Zvišali so davke, ki jih je bilo treba plačati o pri¬
liki smrti gospodarja, za premembo posesti, za dovoljenje, postaviti
novo stavbo i. t. d. Močno seje  povečala tlaka, na kar so se kmetje
prav posebno jezili.

Toda mnoge od svojih 'zahtev so stavili graščaki le, ker so
od njih samih deželni,knezi zahtevali višje dohodke, kajti tedanja
uprava je postajala manj enostavna in dražja (pričetek uradništva,
najemniki).' V slovenskih in hrvatskih krajih še prav posebno, ker
se je tu položaj vseh slojev močno poslabšal.

Glavni vzrok so bili turški napadi. Deželni knezi so zapove¬
dali, da se morajo obzidja mest in gradov popraviti; pri utrjeval-
nih delih so morali tlačaniti pred vsem kmetje, ne da bi se zato
običajna tlaka zmanjšala. Ko pa so prišli Turki, so baš kmetje,

113

ki jih niso čuvali trdni zidovi, največ trpeli; ee so sami ušli ropar¬
skim rokam, jim je bilo cesto vpepeljeno imetje, ugrabljena živina.
Če je ostala kmetija brez gospodarja in ni bilo dobiti drugega
kmeta, kar se je cesto dogajalo, so graščaki vse davke in tlako
zapuščene kmetije naložili ostalim hišam. Vrh tega so za vzdrže¬
vanje večjih čet zoper Turke vpeljali še poseben turški davek, ki
seje  prevalil seveda na kmetska ramena. Cesar Friderik III., kije
bil silno skop in v vednih denarnih zadregah, je vpeljal novo osebno
naklado, ki jo je moral vsakdo plačevati; nanjo so bili kmetje
posebno jezni, domnevajoč, da so jo graščaki vpeljali samolastno.
Za turških napadov so morali tudi kmetje na vojno.

Kmetsko stisko so povečali pogostni boji med velikaši samimi,
borba za celjsko dedščiuo, ogrski navali i. t. d. Prav posebno je
vojna med Maksimilijanom Habsburškim in Benečani (1508—1518.)
oškodovala slovenske pokrajine. To vojno, ki jo je sicer začel
Maksimilijan, so skušali izrabiti Benečani, da si osvoje Goriško, ki
je postala habsburška šele 3. 1500. Kljub začetnim uspehom se jim
to ni posrečilo. Dolgotrajna vojna pa je povzročila, da je zastala
trgovina in da naši kmetje niso mogli prodajati svojih pridelkov.

Prvi kmetski upori na Slovenskem.  Prvi večji kmetski upor
na Slovenskem se je sprožil 1. 1478. na Koroškem s središčem v
Zilski dolini.  Tu so se kmetje najpreje družili v tajne kmet¬
ske zveze ali „punte“,  kjer so se dogovarjali najprej o mirni,
potem tudi o nasilni borbi z gospodo. Toda neizvežbane in neure¬
jene kmetske trume so najprej pobili Turki, ki so ravno pridrli
čez Predil na Koroško, ostanek pa je polovila in kaznovala gospoda.

Leta 1515. je nastal večji kmetski upor  in se brž razširil
po Kranjskem, spodnjem Štajerskem in Koroškem.
Povsod so se ustanavljali „kmetski punti", geslo gibanja je bil boj
„za staro pravdo",  to je za stare piavice, kakor so napisane v
urbarjih. Kmetje so se najpreje obrnili s pritožbami na cesarja
Maksimilijana; ko je bil ta korak brez uspeha, je nastal splošen
upor. Razjarjeni kmetje so naskočili nekatere gradove in jih požgali,
najbolj osovražene plemenitaše pa pomorili — največ na Dolenj¬
skem —- ter zavzeli celo nekatera utrjena mesta, med njimi Brežice.
Toda kmetje niso imeli enotnega vodstva, niti primernega orožja,
niti niso bili vojaško izvežbani. Zato so jih mogle ugnati že raz¬
meroma maloštevilne čete, ki jih je zbralo plemstvo; Korošce pri
Starem dvoru blizu Velikovca, Štajerce pri Vuzenici ter pri Celju,

Melik, Zgodovina.

8

114

glavno skupino pri Brežicah, kranjski uporniki pa so se na to
razpršili. V treh mesecih se je upor končal, sledila mu je stroga,
povečini prav kruta kazen. Kmetje so morali odslej plačevati še
poseben „puntarski davek.“

Kmetski upor v južni Ogrski.  Na izbruh upora na Sloven¬
skem so vplivale vesti o kmetskih uporih po drugod. Razen na juž¬
nem Nemškem je prišlo do velikega kmetskega upora v južni Ogrski
1. 1509. Tam se je pripravljala velika križarska vojska zoper Turke
in zanjo so pridobili osobito kmete v jako velikem številu, ker so
od zmage nad Turki pričakovali zboljšanja svojega položaja. Ko pa
je zbrana kmetska križarska vojska pričela zahtevati od gospode
olajšav za kmetski stan, velikaši seveda niso marali ugoditi kmetom;
prepovedali so jim - celo nadaljno vstopanje v križarsko vojsko,
zbranim četam pa zapovedali, naj se razidejo. To je bil znak
za pričetek splošnega upora; kmetje-križarji so pričeli pod vodstvom
svojega poveljnika Jurija Dože, plemiča iz Erdelja, napadati in po¬
žigati gradove, pobijati plemenitaše; zavzeli so tudi več utrjenih
mest ob dolnjem Morisu. Tu se je nahajalo središče upora, ki pa
se je razširil preko Banata, Bačke in celo v Srem, tedaj v ozemlje,
kjer je bilo naseljenih največ Srbov. Srbi so se razcepili v dva
tabora; nekateri so stopili na stran upornikov, drugi so jim bili
nasprotni in mnoge srbske čete so se pod vodstvom srbskih velikašev
borile zoper nje. Toda kmalu je ogrska plemenitaška vojska pod
poveljstvom Ivana Zapoljskega popolnoma razbila upornike, baš ko
so bili pričeli oblegati Temišvar; ujetega vodjo Dožo so na nečlo¬
veški način mučili s tem, da so ga deli na razbeljeni železni stol
in mu položili razbeljeno krono na glavo.

Car Jovan Nenad.  Vsaj do neke mere spada v vrsto kmet¬
skih uporov tudi nenavadni pojav carja Jovana med Srbi južne
Ogrske. Ta mož neznanega pokoljenja, ki pa je veljal za potomca
grških cesarjev ali vsaj prejšnjih srbskih despotov, je koncem ne¬
srečnega leta 1526. zbral okrog sebe izredno številne srbske trume,
10.000—15.000 mož, ter z njimi v kratki dobi pregnal vse Turke
iz Banata ter Bačke. Po teh zmagah sije car, kakor seje imenoval,
uredil prestolico v Subotici, —pozneje jo je prestavil v Segedin—;
obdajala ga je četa 600 uniformiranih mladeničev Janičarjev";
smatral se je za poklicanega, da izžene Turke tudi z Balkana in
osvobodi Srbe. Svoje trume, ki so ga silno spoštovale, je energični
in pobožni mož plačeval redno in dobro; sredstva je dobil na ta

115

način, daje  zavzemal gradove velikašev ter plenil trgovce in Turke.
Dotedanji poveljniki Srbov v Ogrski, vsi plemenitaši, so se nahajali
večinoma v sovražnem razmerju do njega. Nenavadnega ljudskega in
narodnega voditelja, o katerem se je glas širil z veliko brzino po
vsej Evropi, je pridobil zase Ferdinand Habsburški za boj zoper
Zapoljo. Car Jovan je dosegel tudi v bojih s Zapoljevo vojsko velike
uspehe, ali v Segedinu gaje  zadel zahrbtno iz neke hiše smrtonosni
strel. Po smrti voditelja (julij 1. 1527.) so se njegove čete v kratkem
razpršile.

Hrvatsko-slovenski kmetski upor l. 1572 — 73.  Na Sloven¬
skem, kjer se stanje kmetov po 1. 1515. ni niti najmanj izboljšalo,
je prišlo še ponovno do novih krvavih izbruhov nezadovoljnosti.
Največje uporno gibanje je nastalo 1. 1573., ko so slovenski kmetje
nastopali skupno s hrvatskimi.

Vzroki kmetske nezadovoljnosti so bili na Hrvatskem v glav¬
nem isti kot na Slovenskem, saj je bil fevdalni sistem tudi tam
popolnoma prevladal in turški napadi so bili celo pogostnejši. Najpreje
je prišlo koncem 1. 1572. do kmetskega upora na posestvih Ferenca
Tahija, nenavadno nasilnega in neusmiljenega madžarskega graščaka
v Stubici in Susedgradu; odtod se je upor razširil na vse hrvatsko
Zagorje in se naperil sploh zoper gospodo. Tudi tu so kmetje po¬
skusili najprej mirnim potom zboljšanje svojega položaja; šele ko se
jim to ni posrečilo, so posegli po orožju. Kakor so izpovedovali
pozneje na sodni preiskavi, so se kmetje uprli za občno svobodo
in stanovsko enakost, za splošno plačevanje davka in občno vojaško
dolžnost za obrambo domovine ter za odpravo mitnic in carine v
korist trgovine in prometa. Vladarju so hoteli ostati zvesti, ali poleg
njega niso hoteli služiti nikomur drugemu. Po zmagi so nameravali
v Zagrebu osnovati posebno cesarsko vlado, v kateri bi sami po¬
birali davke in davščine sploh ter tudi sami skrbeli za varstvo meje.
Geslo je bilo tudi tu „za staro pravico."

Iz hrvatskega Zagorja se je uporno kmetsko gibanje hitro
razširilo tudi po sosednjem Kranjskem in Štajerskem, tem bolj, ker
so hrvatski velikaši imeli posestva v teh deželah in so kmetje ži¬
vahno občevali preko Sotle. Ferenc Tahi, zoper katerega se je obračal
glavni srd krvatskih kmetov, je imel graščino Stattenberg pri Ma¬
kolah blizu Poljčan. Tu je najprej vzplamtel upor slovenskih kmetov.

Uporni hrvatski kmetje so si takoj spočetka v Stubici postavili
vodstvo treh najenergičnejših mož, med katerimi je bil glavni Ma-

8 *

116

tij a Gubec, hkrati vrhovni sodnik; za poveljnika vojski so postavili
Ilija Gregoriča,  rodom iz bližine Metlike, izurjenega v vojaških
zadevah. V januarju 1. 1573. seje  zbrala zagorska vojska v Stubici;
glavni del je ostal tamkaj v svrho varstva proti Turkom, Gregorič
pa je prodiral z ostalimi ‘četami ob Savi navzgor, da pridobi za
uporniško stvar tudi slovenske kmete in Uskoke ter jih privede s
seboj v središče upora. Toda oddelek, ki ga je poslal ob Krki
navzgor po Dolenjce, so premagali Uskoki pod Tumovim poveljstvom
pri Krškem  (5. feb.), a Gregorič je šel preko Sevnice, Planine in
Kozja, kjer so se mu povsod pridruževali štajerski kmetje. Toda
pri Sv. Petru pod Sv. gorami je vojska štajerske gospode razbila
in razpršila njegove trume (8. febr.). Hrvatska banska vojska je
dne 9. februarja navalila na glavno kmetsko silo pri Stubici  ter
jo po junaškem, jako krepkem odporu vendarle premagala in raz¬
pršila. Mnogo kmetov je bilo pobešenih, tudi vsi vodje so bili ujeti
in usmrčeni; Gubca so po Doževem primeru v Zagrebu na nečlo¬
veški način mučili do smrti.

Položaj kmetov se ni niti najmanj izboljšal, zato je prišlo še
ponovno do manjših uporov, ki so bili seveda istotako, neuspešni.

9. Reformacija in protireformacija na Slovenskem in

Hrvatskem.

Vzroki  uspehov reformacijskega gibanja so bili pri nas isti
kot v ostali Evropi. Višja duhovščina je bila po večini tujega rodu,
pripadajoča plemiškim rodovinam ter se je pečala dostikrat več s
političnimi nego cerkvenimi posli. Navadno je imel vsak cerkveni
dostojanstvenik po več cerkvenih mest, n. pr. po več župnij ali
proštij i. t. d. Sam je upravljal le eno službo ali niti te ne; najel
si je tedaj v pomoč duhovnike-vikarje, katerim je prepustil le
majhen dhl dohodkov. Vsled tega so bili nižji duhovniki zelo siro¬
mašni in so se morali pečati s postranskimi posli (krčmarstvo, kup¬
čija i. t. d.). Nižja duhovščina je bila jako malo izobražena in je
često živela kaj malo vzgledno; nadzorstva z višjih cerkvenih mest
je bilo malo. Tudi turške vojne so vplivale; razdejanje cerkva in
samostanov, visoki davki na cerkvena premoženja, oddaja cerkvenih
dragocenosti v vojne s vrhe. Velikega pomena so bile tudi patronat-
ske pravice plemičev ; z njih pomočjo so postavljali župnike in druge
duhovnike po svoji volji.

117

Širjenje reformacije na Slovenskem.  Lutrov nauk se je pri
nas razširjal najprej po mestih, kjer se je kmalu udomačil med
meščanstvom. K njegovemu razširjanju so mnogo pripomogli dijaki
iz naših krajev, ki so takrat študirali v velikem številu po univer¬
zah v južni in srednji Nemčiji (Tiibingen, Wittenberg, Jena), naha¬
jajočih se že v luteranstvu. Odločilno je postalo, da so se Lutro¬
vega nauka oprijeli plemiči. Augsburški verski mir (1. 1555.) je
uzakonil, da določa deželni knez vero svojim podanikom. („Cuius
regio, eius religio“). Habsburžani so ostali zvesti katoliški veri, zato
so v svojih deželali takoj ostro nastopali zoper luterance; toda z
uspehom so se jim upirali velikaši, ki so baš takrat v stanovih
dosegli svojo največjo moč. Da dosežejo od njih denarna in vojaška
sredstva zoper Turke, so morali Habsburžani dovoljevati velike
verske koncesije v prid protestanstvu, katerega glavni pospeševatelj
je postalo plemstvo. L. 1572. je moral nadvojvoda Karel deželnemu
zboru v Gradcu dovoliti popolno svobodo vesti in bogoslužja za
plemstvo in za njega podložnike. L. 1578 . pa je moral v Brucku 7 b
skupnemu zboru deželnih stanov Notranje Avstrije nele potrditi te
koncesije za vse tri notranje-avstrijske dežele, marveč dovoliti
enako svobodo vesti in bogoslužja za prebivalce Ljubljane, Celovca,
Judenburga in Gradca, ostalim deželnoknežjim mestom in posestvom
pa vsaj svobodo vesti (hruška pacifikacija). Štiri največja mesta so
si mogla sedaj osnovati protestantsko cerkveno organizacijo, molil¬
nice in šole; ostala mesta, ki niso dobila pravice bogoslužja, pašo
imela vse to v — plemičem podložni okolici.

Protestantska propaganda je bila tako uspešna, da je postalo
plemstvo že skoro popolnoma evangeljsko, skoro prav tako tudi
meščanstvo in celo po kmetih je bilo že mnogo reformirancev. Med
Slovenci se je Lutrova vera širila največ s pomočjo domače besede
in knjige, saj je prinesla protestantska doba pričetek sloven¬
ske književnosti.  L. 1550. je izdal Trubar  prvi dve slovenski
knjigi, 1. 1584. je izšel prvi slovenski prevod sv. pisma, delo Ju¬
rija Dalmatina,  istega leta 1584. je izšla prva slovenska slov¬
nica („Arcticae horulae 11 ), delo Adama Bohoriča,  ki je uredil
tudi slovenski pravopis in pisavo („bohoričica“). V Ljubljani se je
ustanovila 1. 1575. slovenska tiskarna.

Protestantsko versko in kulturno delo je bilo omogočeno z
izdatno denarno in politično pomočjo stanov. Med plemiči je bil
naj znamenitejši podpornik slovenske in hrvatske književnosti štajer-

118

ski baron Ivan Ungnad, ki je v Urachu na Wiirttemberškem
ustanovil jugoslovansko tiskarno.

Protireformacija na Slovenskem.  Toda protireformacija je
začela kmalu tudi v Notranji Avstriji. Nadvojvoda Karel je smatral
koncesije, dovoljene protestantom, le za izsiljene; kakor hitro se je
vnanji položaj zanj nekoliko izboljšal, je začel po 1. 1580. nastopati
vedno strožje zoper luterance. Začel je izganjati predikante in pro¬
testantske učitelje iz mest in trgov. Že prej (1. 1572.) je poklical
jezuite v Gradec ter jim izročil tamkajšnjo, na novo ustanovljeno
univerzo; prepovedal je trgom in mestom, da bi njih mladeniči
študirali drugje nego v Gradcu. Protestanti se niso več trpeli kot
mestni svetovalci ter sodniki; tudi se niso 'smeli doseljevati na
novo v mesta in trge. Po drugi strani so cerkvene oblasti skrbele
za večjo izobrazbo duhovščine, za strožjo disciplino in red i. t. d.;
1. 1595. so prišli jezuiti tudi v Ljubljano.

Prava rekatolizacija pa se je izvršila za Karlovega sina in
naslednika Ferdinanda,  jezuitskega gojenca. Ta je 1. 1598.,  dal
z brezobzirno odločnostjo izgnati vse predikante, zapreti protestantske
cerkve in prepovedal vršiti evangeljsko bogoslužje. L. 1599. je izdal
poziv na protestantske meščane, naj se ali povrneje v katoliško
vero ali pa prodado svoje imetje in se izselijo. Slične odredbe so
bile sicer izdane že prej, toda ostale so le na papirju; nadvojvoda
Ferdinand pa jih je udejstvil z železno strogostjo. Glavno orodje
so bile pri tem reformacijske ali verske komisije,  sestav¬
ljene iz zastopnikov katoliške cerkve, nadvojvodovih pooblaščencev
in močnega vojaškega spremstva. Komisije sov dobi 1. 1599.—1601.
prehodile vse tri notranjeavstrijske dežele; ko je dospela komisija
v kraj, je sklicala vse moške in ženske v mestno hišo ali v cerkev,
kjer jim je škof, načelnik komisije, raztolmačil bistvene razlike med
katoliško in protestantsko vero. Nato so morali vsi priseči, da se
bodo ravnali po katoliških verskih predpisih; kdor ni hotel priseči,
se je moral izseliti. Hkrati so komisije podrle protestantske cerkve,
zaplenile in sežgale protestantske knjige ter sploh uničile sleherno
sled luteranstva. Delovanje reformacjiskili komisij, pod vodstvom
'ljubljanskega škofa Hrena  in sekovskega škofa Stobeja, je iztrebilo
protestantizem popolnoma; edinole plemstvo po gradovih mu je
moglo še ostati zvesto. Na Koroškem so se obdržali protestanti po
nekaterih gorskih vaseh na severu in zapadu, v slovenskem delu
samo v Zilski dolini; tjakaj namreč niso dospele komisije.

119

Protestantizem pri nas ni pokazal mnogo odporne sile: plemstvo
si ni upalo odločneje nastopiti zoper vojvodove ukrepe. Toda po
belogorski zmagi je izšla 1. 1628. odredba, po kateri so se morali
tudi plemiči ali pokatoličaniti ali se izseliti.

Reformacija med Hrvati.  Ker so bili Benečani Lutrovi veri
odločno protivni, se ta ni mogla širiti nikjer na njihovem ozemlju.
Nekoliko več se je vdomačila v habsburški Istri, toda odločen pri¬
tisk jo. je kmalu iztrebil. V Istri in prav tako v lirvatskem Primorju
nova vera ni našla toliko odziva kakor po Slovenskem, kajti tam¬
kaj se je itak v bogoslužju rabil domači cerkvenoslovanski jezik,
vsled česar protestantski prevodi cerkvenih knjig, pisani v latinici,

. cirilici in glagolici, niso našli toliko odziva.

Živahnejši je bil protestantski pokret v Vojni krajini, kjer so
ga podpirali kranjski in štajerski-plemiči, osobito baron Ivan Un-
gnad, ki je bil dolgo poveljnik Vojne krajine. Ungnadova tiskarna
je tiskala tudi hrvatske protestantske knjige z latinskimi, glagol¬
skimi in cirilskimi pismenkami, pri čemer imata za hrvatsko knji¬
ževnost glavne zasluge Istran »Stefan Konzul in Matija Fran¬
kovi  c (Flacius Illyricus). Ungnadov krog je nameraval s pomočjo
teh knjig razširiti protestantsko propagando na ves Balkanski pol¬
otok, češ, da se hrvatski jezik govori tja do Carigrada. Celo Tru¬
barja so pregovarjali, naj prične pisati v tem jeziku. Nova vera je
na lirvatskem našla precej odziva med meščani, osobito v Zagrebu,
Koprivnici in Varaždinu, sprejeli so jo tudi nekateri velikaši, med
njimi sigetski junak Nikola Zrinski, zlasti pa njegov sin Jurij.  Ta
je ustanovil 1. 1572. tiskarno v Nedelišeu  v Medjimurju, kjer
se je Lutrova vera najbolj ukoreninila. Tu seje  natisnilo obilo knjig
v domačem kajkavskem naročju; rabile so se tudi v slovenski
»Štajerski. Kajkavska lirvatska književnost seje  nadalje¬
vala odslej tja v XIX. stoletje.

Protireformacija na Hrvatskem.  Vendar se protestantizem
v Hrvatski ni razširil do tolike mere kot na Slovenskem. Protire¬
formacija je tudi tu povsem zmagala. Zagrebški škof je poklical
jezuite v Zagreb in pričel delovati zoper predikante. Plemstvo je
itak ostalo v večini katoliško in 1. 1604. je hrvatski sabor izposlo¬
val zakon, po katerem je ostala edinole katoliška vera priznana kot
dopuščena na hrvatskih tleh. Lutrovo vero so kmalu iztrebili, plem¬
stvo z Zrinskimi vred je bilo kmalu zopet katoliško.

120

Protestantizem v Prekmurju.  Najsvobodnejc se je širila
protestantska vera na Ogrskem, kjer je našla privržencev med
vsemi sloji; tudi med prekmurskimi Slovenci seje  močno
udomačila in sicer evangeljska veroizpoved, dočim so se kalviastva
oprijeli največ Madžari. Na Ogrskem so se vsi protireformacijski
poskusi ponesrečili vsled odpora bojevitejšega in radikalnejšega
kalvinstva in tako so se mogli ohraniti tudi prekmurski slovenski
protestanti.

VI. Avstrija se okrepi na temelju absolutizma in cen¬
tralizacije. Avstrijska ofenziva zoper Turčijo, ki pro¬
pada in se umika. Sodelovanje Srbov.

1. Doba državnega absolutizma in centralizacije.

Začetek absolutizma v Notranji Avstriji.  Ferdinandova
protireformacijska politika v Notranji Avstriji ni le iztrebila
protestantstva, marveč je pomenila tudi konec politične premoči
plemstva in deželnih stanov nad deželnim knezom. Proti plemstvu,
ki je seveda poskušalo pridobiti si nekdanji vpliv, se je mogel
Ferdinand v deželnih zborih opirati na mestne zastopnike, ki so
bili po 1. 1601. vsi katoliki. Ko je nov odlok 1. 1628. prepovedal
protestantskim plemičem nadaljno bivanje v Notranji Avstriji in so
se Panogi res izselili, je bila moč velikašev popolnoma strta. Na
mesto vlade plemiških deželnih stanov je stopil državni abso¬
lutizem.

Absolutizem in centralizacija  v Avstriji.  L. 1619. je Fer¬
dinand Notranjeavstrijski po Matijevi smrti postal vladar tudi v
Dolnji in Gornji Avstriji, v Češki in Ogrski s Hrvatsko. Zmaga na
Beli gori (1. 1620.) nju je omogočila izvesti protireformacijo tudi v
Avstriji in na Češkem, hkrati pa tudi tam streti moč plemstva in
vpeljati absolutizem. Obenem je češke dežele, ki so bile dotlej le
po personalni uniji zvezane z alpskimi in Ogrsko-Hi vatsko, podredil
v mnogih ozirih svoji centralni vladi na Dunaju; začela se je cen¬
tralizacija,  na češkem združena z germanizacijo.  Trideset¬
letna vojna je bila vzrok, da dvor ni mogel istega izvesti tudi na
Ogrskem in Hrvatskem.

121

Tridesetletna vojna  se ni vršila na našem ozemlju. Udele¬
ževale so se je plemiške čete s slovenskega in hrvatskega ozemlja
v manjšem številu, pač pa so se nabirali najemniki tudi po naših
krajih. Silno so trpele tudi naše pokrajine pod izrednimi davki in
nakladami ter vojaškimi nastanitvami; vrednost denarja se je s
čezmernim poslabševanjem skoro popolnoma uničila, zavladala je
strašna draginja in pomanjkanje ter lakota. Nastala je splošna beda:

gospoda mora jesti črni kruh, reveži pa niti črnega nimajo". V teh
stiskah so znova'hastali kmetski upori,  na Tolminskem i. 1627.
in zlasti 1. 1713., na slovenskem Štajerskem 1. 1635., manjši tudi
drugod, ne da bi prinesli kmetom kakih uspehov.

Absolutistične težnje Habsburžanov  v Hrvatski. Spori
radi Vojne krajine.  Kolikor bolj se je Vojna krajina organizirala
kot poseben politični teritorij, toliko bolj se je izmikala izpod
oblasti bana in sabora. Sabor je ponovno zahteval, da se nad Kra¬
jino obnovi banska oblast, in da se za poveljnike v njej imenujejo
domači velikaši, ali uspeha ni dosegel. Neprestani so bili prepiri
med tujimi, največ nemškimi častniki in hrvatskimi velikaši, ki so
tožili nad njihovo nasilnostjo in oblastnostjo. V Vojno krajino so
prihajali še vedno begunci, največ pravoslavni Srbi, s sos.ednega tur¬
škega ozemlja; krajiški poveljniki so jih privabljali z vsemi sred¬
stvi in jih naseljevali po hrvatski in slavonski Krajini, kjer je bilo
ostalo mnogo zemlje neposeljene, osobito okrog utrjenih krajev,
lirvatška gospoda je energično zahtevala, da jim morajo biti dose¬
ljenci podložni in jim plačevati davke ter delati tlako, a katoliški
cerkvi plačevati desetino, češ da so se naselili na njihovem zem¬
ljišču; v ostalem pa je bila z naselitvijo zadovoljna. Spor se je
končal s tem, da je Ferdinand, ki je Krajino definitivno razdelil v
Karlovški in Varaždinski generalat, 1. 1630. doseljencem podelil
privilegij, da ostanejo le krajiški vojaki, a ne podložniki hrvatske
gospode, ter si sami volijo vaške župane, kneze imenovane. S tem
aktom je postala Krajina definitivno poseben političen teritorij pod
upravo vojaške oblasti. Doseljenci Srbi so se morali braniti tudi
zoper stremljenje hrvatskih velikašev in duhovščine, ki sta jih ho¬
tela prevesti v unijo z Rimom.

Na Dunaju so bili napram hrvatskim velikašem nepopustljivi
ne iz brige za nesrečne begunce, marveč pred vsem ker so stremeli
po tem, da uničijo tudi moč hrvatskega plemstva in Ogrsko ter
Hrvatsko spremenijo v avstrijske province, prav tako kakor so iz

122

Češkega kraljestva po 1. 1620. napravili navadno deželo. V borbi
proti absolutističnim in centralističnim težnjam Habsburžanov so se
jeli lirvatski stanovi vedno tesneje naslanjati na Ogre v svrho
skupne obrambe.

Turška vojna (1663—1664.)  Ferdinanda 11. vnuk in drugi
naslednik Leopold I. (1657—1705.), slaboten, nesamostojen vladar,
ki je bil popolnoma pod vplivom različnih dvornih svetovalcev, se
je zapletel v vojno s Turki radi homatij v Erdelju, kjer sta avstrij¬
ska in turška stranka izvolili vsaka svojega kandidata za kneza,
lirvatski velikaši, njim na čelu ban Nikola Zrinski in njegov brat
Petar, so pozdravili vojno z velikim veseljem, pričakujoč od nje
.osvoboditve Hrvatske. Takoj so se pričeli srditi boji na hrvatsko-
slavonski meji, v katerih sta se brata Zrinska zelo proslavila;
Nikola Zrinski je prodrl daleč navzdol po ogrski Podravini, preko
Pečuka do Osjeka, kjer je požgal slavni, 6 km dolgi, močno utrjeni
Sulejmanov most preko Drave. Naposled je prispela velika turška
vojska pod poveljstvom velikega vezira Ahmeda Koproli)a v za-
padno Ogrsko, da prodre do Dunaja; toda cesarska vojska jo je pod
vodstvom Montecuccolija, a s pomočjo številnih francoskih in nem¬
ških čet popolnoma premagala pri St. Cfotthardu,  ko je ho¬
tela prekoračiti Rabo (1664.) To je bila po dolgem času prva ve¬
lika zmaga nad Turki na odprtem polju, zato je povzročila povsod
veliko veselje in največie nade na bodočnost.* Toda na splošno pre¬
senečenje je Leopold po nasvetu svojega vojnega sveta že par dni
po bitki sklenil v Vašvaru s Turki mir za dvajset let, in sicer pod
pogoji, da Turkom ostane vse, kar so si ta čas osvojili, a cesar
jim še plača 200.000 zlatov vojne odškodnine. tD ;  •

Zarota Zrinsko - Frankopanska.  Vest o mirovnem sklepu
je vzbudila na Hrvatskem in Ogrskem splošno razočaranje, pa tndi
silno ogorčenje. Velikaši, med prvimi Nikola Zrinski, so poskusili
pregovoriti vladarja, toda zaman. Tedaj je prevladalo mnenje, da
dunajski dvor noče rešiti Hrvatov in Ogrov izpod turškega gospo¬
stva, marveč da hoče izrabiti položaj proti njim samim, da jim po
'češkem vzgledu odvzame stare pravice in jih podvrže dunajskim
uradom. Nezadovoljnost se je obračala tudi proti nasilnim nemškim

*) V spomin na to zmago so postavili v Ljubljani Marijino znamenje
(Valvazorjev osnutek), ki stoji še danes na Sv. Jakoba trgu. Bojev se je ude¬
ležilo mnogo det tudi iz slovenskih pokrajin.

posadkam v ogrskih in hrvatskih mestih, češ da so le v škodo
domačemu prebivalstvu.

Ko vse pritožbe niso nič pomagale, so velikaši sklenili, da si
pomagajo na drug način. Nezadovoljnikom se je postavil na čelo
ban Nikola Zrinski,  drugi vodje pa so bili glavni ogrski ve¬
likaši palatin Wesselenyi, ostrogonski nadškof Lippay, pozneje tudi
Nadasdy, a na Hrvatskem banov brat Peter Z vinski  in njegova
žena Katarina Frankopanka. Takoj početkom so se nezadovoljniki
obrnili za pomoč k francoskemu kralju Lndoviku XIV., izjavljajoč,
da so vsled neprimernega postopanja Leopoldovega pripravljeni,
podati se pod protektorat Ludovika XIV. in mu ponuditi krono
sv. Štefana; also jih kralj sprejme, so pripravljeni začeti upor, ker
ogorčeno plemstvo komaj čaka, da bi se iznebilo osovraženega
nemškega gospostva. Pričakujejo pa od Francije vojaške in denarne
pomoči ter pozneje sodelovanja zoper Turke. Medtem se je Ni¬
kola Zrinski, duša zarote in najsposobnejši med zarotniki, na lovu
smrtno ponesrečil. Malo pozneje je umrl tudi palatin WesselenyL
Vodstvo zarote je prevzel Peter Zrinski, novi ban, kipa  se po pala-
tinovi smrti ni več mnogo brigal za Ogre. Deloval je marveč v
Ilrvatski in skušal pridobiti sosedne slovenske pokrajine za svoje
namene. Res sta se mu pridružila južnoštajerski velikaš grof Era¬
zem Tattenbach  in go riški glavar grof Karel Turn.  Toda iz.
Francije je dobil odklonilen odgovor, ker je Ludovik XIV. hotel
radi Španke dedščine ostati v dobrih odnošajih z Leopoldom. Zrin¬
ski se je obrnil na Benečane, a tudi brezuspešno. Nato je poslal
poslanca k novoizvoljenemu poljskemu kralju Mihaelu Wisniowiec-
kernu, da mu ponudi ogrsko-hrvatsko krono; ali Mihael se je ože¬
nil z Leopoldovo sestro in o protiavstrijski politiki v Poljski odtlej
ni moglo biti govora.

Po teh neuspehih se je odločil Peter Zrinski, ki se mu je
med tem pridružil tudi svak, mladi, veleizobraženi Fran Krsto
Frankopan,  na skrajni, a usodni korak. Poslal je svojega poslanca
Bukovačkega k sultanu ter dogovoril z njim, da prideta Ogrska in
Hrvatska pod vrhovno sultanovo oblast proti določenemu letnemu
davku. Peter Zrinski postane Kralj Ogrske in Hrvatske, ki jima
ostane stara svoboda in ustava; Turki pa pomagajo upornikom.

Toda v Carigradu niso mislili iskreno z odgovorom, ki vrh
tega ni bil še povsem gotov; osobito se mu je protivil vsemogočni
veliki vezir Ahmed Koproli, ki je obljubil odposlancu, da dobi
Zrinski Lončni odgovor po bosanskem paši. V domnevi, da je zveza

124

s Turki gotova, sta Zrinski m Frankopan početkom 1670. leta pri¬
čela očitni upor, potegnivši za leboj hrvatsko plemstvo in Zagreb¬
čane. Toda ko turške pomoči ni bilo, je Zrinski spoznal svojo
zmoto; poskusil se je pobotati z dunajskim dvorom. Ali tamkaj so
bili po svojih ovaduhih iz Carigrada že davno natančno poučeni o
zaroti ter so nalašč čakali, da se velikaši do dobra zapletejo. Te¬
daj pa je cesarska vojska nenadoma udarila v Medjimurje, na kar
sta Zrinski iu Frankopan sama odšla na Dunaj, da si izprosita po-
miloščenje. Toda tam so ju zgrabili, ju postavili pred sodišče ter
obsodili na smrt radi veleizdaje in obglavili dne 30. aprila 1671.
v Wiener Neustadtu. Istega dne so usmrtili Nadasdya na Dunaju,
Tattenbacka pa nekaj mesecev pozneje v Gradcu, dočim je Turu
ostal v mnogoletni ječi. Imetje rodbin usmrčenih se je zaplenilo.

Najmogočnejši, stari hrvatski plemiški rodovini sta bili uni¬
čeni* in s tem odpor dežele zoper Dunaj oslabljen. Nemška prevlada
v Hrvatski je s tem dosegla svoj višek ; v domnevi, da bo sedaj
Hrvatsko mogoče spremeniti v provinco in odpraviti ostanke samo¬
stojnosti, na dvoru niso hoteli postaviti novega bana in ustavo so
suspendirali.

2. Stanje našega naroda v Turčiji,

Občna karakteristika.  Turki so srbske pokrajine zavzemali
polagoma, tako da njihova vlada ni nastopila nenadoma. Turško go¬
spostvo je zadelo najneugodneje srbsko plemstvo, dočim nova država
za kmeta spočetka ni pomenila nikake škode. Zakaj položaj srb¬
skega kmeta je bil pred nastopom turške dobe jako neugoden in
je postal še težji za dolgotrajnih bojev s Turki, ko je kmetski sloj
moral plačevati državi iu plemstvu še mnogo večje dajatve. Turki
so to spretno izrabljali in so cesto kmete hujskali zoper domače
srbsko plemstvo. Zato je večina prebivalstva takorekoč samo me¬
njala gospodarje in nje sprememba ni bolela, osobito ker so Turki
nastopali jako previdno in družabnih uredb skraja niso preminjali
ter sploh niso uvajali novotarij. Zato so se kmetje spočetka izse¬
ljevali le pod vplivom ali celo pritiskom plemstva ter duhovščine,
to je stanov, ki sta bila bistveno prizadeta vsled turške invazije.
Ponekod so celo upali, da jim novo politično stanje prinese izbolj¬
šanje težkega gospodarskega in socijalnega položaja.

* Telesni ostanki Zrinskega in Frankopana so se 1.1919. slovesno pre¬
peljali v domovino ter se shranili v Zagrebu.

125

Polagoma pa so se pokazale vse posledice turškega gospo¬
stva. Turki so imeli vendarle ob svojem prihodu na Balkan že neko
omiko, ki je imela mnogo primesi stare arabske kulture. Daši niso
radi uvajali novih uredb v osvojenih deželah, vendar so novi ori-
jentsko-islamski kulturni elementi kmaln pričeli učinkovati preobra¬
žajoče in pričeli izvajati globoko segajoče posledice v 'celokupnem
prebivalstvu. Pokazalo se je, da se z novimi kulturnimi prvinami
srbsko-hrvatski svet ne more zlagati; začeli so se spopadi med obe¬
ma svetovoma in v tem spopadu so kmalu na srbski oziroma lirvat-
ski strani sodelovali vsi sloji naroda. Še prav močno se je pojačilo
to nasprotje, ko so se koncem XVI. in v XVII. stoletju pričeli vedno
očitneje kazati znaki notranjega propadanja Turčije.

Uprava.  Sultanova oblast je neomejena, je despotična. Tur¬
čija se je upravno delila na beglerbegluke  ('imenovani tudi
pašaluki), katerim so načelovali beglerbegi, tudi paše imenovani.
Večina srbskega ozemlja je pripadala sofijskemu  beglerbegluku.
Na državni meji je bilo običajno več manjših beglerbeglukov, ki
pa so imeli večjo samostojnost, ker so se imeli bojevati ob meji.
Na našem ozemlju so se uredili v drugi polovici XVI. stoletja be-
glerbegluki: bosanski,  ki mu  je pripadala Bosna, Hrvatska-Sla-
vonija in kar je bilo turškega od današnje Dalmacije; sedež prvega
bosanskega beglerbega je bila Banjaluka, poznejših pa Travnik;
temišvarski  v Banatu in budimski,  pod katerega je spadal
tudi Srem. Beglerbeg je stal na čelu uprave in je bil poveljnik
vojski svoje pokrajine. Vsak beglerbegluk se je delil na sand-
žakate  (okrožja); vsakemu je načeloval sandžak, ki seje  obi¬
čajno imenoval tudi paša in je načeloval svojemu oddelku ali za¬
stavi (bajrak) v vojski. Tudi sandžake je imenoval sam sultan. Do¬
bivali niso nikake plače, kakor tudi drugi sultanovi nameščenci ne,
marveč le dohodke posestev, ki so nespremenjeno prehajali od sand-
žaka na naslednika. Sandžak je imel svojega namestnika, ki se je
zva! kiaja (čehaja).

Plemstvo.  Turški velikaši ali plemiči so se imenovali spahije
ali begi.  Razlikovali so sev višje in nižje, in sicer potem, koliko
jim je prinašal fevd dohodkov. Višji plemiči ali zijametlije
so bili vsi oni, katerim so posestva, izročena jim od sultana za
osebo v fevd — zijamet, dajala najmanj 400 dukatov letnega
dohodka. Ta posestva se niso mogla dedovati ; dedna so postala
šele kasneje v XVIII. stoletju. Nižji plemiči, ali timarioti,

običajno a g'e imenovani, so bili oni, katerim so fevdi — timari —
dajali manj nego 400 dukatov letnih dohodkov, sultan jih je dajal
hrabrim vojakom za nagrado, toda proti obvezi, da dajo svojim
dohodkom primerno stalno število konjenikov v sultanovo vojsko.
Ta posestva so se podedovala od očeta na sina sprva samo s sul¬
tanovim dovoljenjem. Spahije, služeči kot konjeniki, so sprva živeli
skoro vedno zdoma, v vojskinih poslih.

Toda v enem je bila Turčija demokratična; vsi Turki so bili
enaki po veri, enaki pred zakonom. Vsak, tudi najsiromašnejši
je lahko dosegel najvišja dostojanstva. Privilegiji plemenitega rodu,
kakor na zapadu, niso obstojali; odločile so le sposobnosti, spretnost
in sreča.

Sodne razmere.  Sodstvo je bilo v rokah kadije,  ki je sodil
na podlagi korana, zato proti njegovi razsodbi ni bilo priziva. Plače
ni imel, marveč je živel od darov in pa od glob, ki so jih morali
plačati obsojenci, kajti globa je bila najobičajnejša kazen. Razumljivo
tedaj, da so bili kadije jako podkupljivi in da so pravdo dobili
naj češ če — premožnejši. Kristjan pa sploh nikdar ni mogel dobiti
pravde zoper muslimana. Redarstveno službo so vršili muselimi,
po nalogu kadije; orožniki po vaseh so bili subaše;  niti prvi
niti drugi niso prejemali plače.

Položaj krščanskega prebivalstva.  Kmalu, že tekom XVI*
veka, je vse srbsko in prav tako katoliško ter bogomilsko plemstvo
v Turčiji popolnoma izginilo, bodisi da se je izselilo ali da se je
islamiziralo. Turki nisp delali razlike po krvi, jeziku in narodnosti,
marveč edino po veri; kdor je sprejel islam, je postal enak z ro¬
jenimi Turki; prav gotovo pa so popolno enakopravnost uživali
njegovi otroci. Zato se je kmalu pričelo identificiranje vere in na¬
rodnosti in Turkom so se pričeli prištevati tudi pomuslimanjeni
Srbohrvati, dasi turškega jezika niti znali niso.

Prebivalci Turčije so se delili le na dve vrsti: v pravo¬
verne,  to je m u s 1 im a n e, ki so bili državni narod, in n e v e r nik e
t. j. kristjane, z zaničevanjem raja  (t. j. čreda), ali djauri  (t. j.
krivoverci) nazivani. Kristjani, bodisi katoliki ali pravoslavni, so
imeli skoro samo dolžnosti. Le malo jih je bilo naseljenih v mestih,
po veliki večini so pripadali kmetskemu poklicu. Razmeije kmeta
•do graščaka je bilo v bistvu isto kot poprej; spahijam je dajal
davke v prirodninah in jim delal tlako. Običajno je dajal desetino
od pridelka, pozneje pa mnogo več. Dokler so se spahije nahajali

127

na vojskah, so manj pritiskali na podložnike; mnogo okrutneje pa
so jih izmozgavali, odkar so se v XVII. stoletju pričeli odtegovati
vojaškemu poslu ter ostajati na posestvih, ki so vsled slabenja sul¬
tanove oblasti pričela postajati dedna.

Najhujši davek je bil kara  e. Kristjani kot neverniki niso
bili vredni, da branijo sultanovo državo; vojaška služba je bila pri¬
vilegij muslimanov. Le izjemoma so sprva jemali Srbe kot pomožne
čete na habsburški meji (martolozi). — Ali zato so morali kristjani
dajati sultanu harač za vojsko, in sicer v gotovem denarju. HaraČ
ni bil visok davek, en dukat od ognjišča, in še nekaj malega za
strošek pri pobiranju, toda strašen je postal vsled načina, kako se
je pobiral. Pobiralci davka, haračlije, so hodili od vasi do vasi in
iztirjavali davek, a jemali ne le za sultana, marveč tudi zase in
sicer z neverjetno okrutnostjo in nasilnostjo, tako da so pri pobi¬
ranju silno obogateli; kar je bilo količkaj dragocenega, je izginilo
z njimi. Harač se je odmerjal po ognjišču, brez ozira na to, koliko
ljudi biva v hiši. Da bi plačevali manj, so kristjani živeli v zadru¬
gah, često jako velikih; zadruge so bile koristne tudi radi večje
varnosti.

Najkrutejši je bil d a v ek v k r v i. V določenih rokih, običajno
vsako peto leto, je sultan razposlal po celi državi haračlije, ki so
pobirali najbolj zdrave in najbolj razvite krščanske dečke v sta¬
rosti med desetim in šestnajstim letom ter jih odvedli v Carigrad,
kjer so jih najprej pomuslimanili, nato pa izvežbali za vojake ali
druge sultanove služabnike. Mlade deklice pa so odvajali v sultanove
ali velikaške hareme. Strašne kazni so čakale onega, ki bi prikrival
svoje otroke; bogatejši so često s podkupnino rešili svojo deco,
a nekateri so sami poškodovali svoje ljubljence, da jih rešijo ne¬
srečne usode.

Pa še drugače so bili kristjani zapostavljeni. Morali so se že
na zunaj v vsem razlikovati od muslimanov-gospodarjev; niso smeli
nositi boljše ali živo barvaste obleke, kar je bila pravica edi¬
nole muslimanov, marveč temno ali sivo raševino. Tudi niso smeli
jahati konja, marveč edinole osle ali mule, niso smeli nositi orožja;
z nekaterimi obrtmi se niso smeli pečati, n. pr. z usnjarstvom. Sploh
so se mogli pečati z obrtjo in trgovino samo oni, ki so bivali v mestih ;
po kmetih so se morali baviti samo s poljedelstvom in živinorejo.

Vsaka vas si je volila izmed sebe kneza  kot poglavarja, ki
jo je zastopal pred turškimi oblastmi in je sodil vaščanom; v nje¬
gove sodbe se Turki običajno niso vtikali.

128

Kolikor bolj je slabela centralna turška oblast, toliko večje
nasilnosti so se godile po vaseh. Osobito težko je bilo v onih kra¬
jih, ki so se nahajali v bližini glavnih cest, po katerih so korakale
turške vojske, in prav tako v okolici velikih trdnjav in vojaških
središč. Tod je prebivalsvo vsled vojaških nasilij cesto povsem pro¬
padlo, se izselilo v odljudnejše, skrite doline; njive so se spreme¬
nile v pašnike ali gozde.

Mesta  so imela povečini turško prebivalstvo. Nahajala so se
neposredno pod sultanovo upravo in niso bila podrejena begler-
begom ter sandžakom. Trgovina in obrt sta bila privilegij mešča¬
nov; z obrtjo so se močno pečali Turki, s trgovino največ Grki,
Cincari in Židje, pa tudi kristjani Srbohrvatje. Grki in osobito Cin-
cari so se pod turškim gospostvom razširili kot trgovci po vseh
balkanskih mestih; v XVII. stoletju so se jim pridružili še Židje
„španjoli“. Kristjani, Židje, muslimani, cigani itd. so stanovali vsak
v svojem mestnem delu (mahala), nemuslimani običajno v predmestjih;
v trdnjavi so smeli vedno stanovati le Turki. Za nemuslimane v
mestih so veljale iste pravne omejitve in davčne obremenitve kakor
na kmetih.

Rudarstvo  je pod turškim gospostvom kmalu popolnoma
prenehalo in rudarska mesta so povsem propadla.

Cerkev.  Ko je bila 1. 1459. ukinjena srbska patrijarhija in se
je Srbija v cerkvenem oziru podredila ohridski nadškofiji, so prišli
na vsa višja duhovniška mesta v Srbiji Grki, vsled česar se je nižja
duhovščina zanemarjala in je vsa narodna prosveta zelo nazadovala.

L. 1557. se je s sultanovim odlokom obnovila srbska patrijar¬
hija v Peči in prvi novi patrijarh je postal menih Makarij, brat
velikega vezira Mehmeda Sokoloviča. Na severu in zapadu je srbska
patrijarhija obsegala vse srbske pokrajine, na jugu pa ji je pripadala
še srednja Makedonija. Patrijarh Makarij je obnovil stare škofije in
ustanavljal nove; oskrbel je, da so se znova pozidale porušene
cerkve in samostani, ki so zopet postajali središče srbske prosvete,
kjer so pisali knjige za cerkvene potrebe v domačem jeziku. Usta¬
novile so se po nekaterih samostanih tiskarne za izdajanje srbskih
cerkvenih knjig. Da so Srbi dobili zopet narodno duhovščino od
najnižje do naj višje stopnje, je bilo za bodočnost neprecenljivega
pomena; duhovščina je v največji meri pomagala vzdrževati zavest
narodne skupnosti, goječ tradicijo slavnejših predturških časov.
Pomen duhovščine se je pokazal posebno, ko se je koncem XVI.

129

stoletja razmerje med Srbi in Turki vedno bolj slabšalo; v pri-
čenjajočih uporih so postali duhovniki — voditelji naroda.

Turki so spočetka mnogo cerkva spremenili v džamije in hleve,
mnogo pa so jih porušili, prav tako tudi samostanov; iz zvonov so
si vlivali topove. Pozneje so sicer nekoliko popustili, ali vendar niso
radi gledali, da se cerkve popravljajo ali celo na novo gradijo.
Zato so bile v splošnem cerkve, pravoslavne kakor katoliške, zelo
maloštevilne in imele so tako vnanjost, da so bile Čim najbolj ne¬
opazne: majhne, jesene in brez zvonov. Versko službo so vršili naj¬
več menihi, pri katolikih izključno le frančiškani — svetnim du¬
hovnikom je bilo prepovedano bivanje v Turčiji, pri pravoslavnih
istotako večinoma menihi, svetni duhovniki le v malem številu.
Menihi so se vzgajali v samostanih; izobrazba ni mogla biti velika,
redkokdaj seje kdo šolal v inozemstvu.

Narodne pesmi.  Kolikor težja je postajala sedanjost, toliko
lepša se je zdela daljna preteklost, ko š& ni bilo ljutega Turčina.
Narodne pesmi, ki so opevale dobo svobodne domače države, ju¬
naške boje velikašev s Turki, katastrofalne dogodke kosovske bitke
i. t. d., so postajale vedno bolj priljubljene, uteha tlačenih, hkrati pa
vedno sveži vir odporne samozavesti in možatega, bojevitega raz¬
položenja. Junaške narodne pesmi, ki so se pele s spremljanjem
gusli, so postale glavni nositelj tradicije slavne narodne preteklosti,
hkrati pa trdna vez, ki je spajala v celoto razseljene dele naroda.

Upori. Hajduki.  Že koncem XVI. stoletja je bil razdor med
Turki in Srbohrvati tako velik, daje  mogel vsak vnanji nasprotnik
Turčije računati s sodelovanjem na uporn pripravljenega krščan¬
skega prebivalstva. Ko so Srbohrvati v jadranskem primorju upali
na izkrcanje habsburških in španskih čet, so takoj pričeli z upori.
Pa tudi v času, ko ni bilo pričakovati pomoči od zunaj, je postalo
često kaj nemirno. Kdor ni mogel prenašati prehudih nasilij, kdor
je prišel v konflikt s turškim oblastvom ali nasilnimi posamezniki,
ta je odšel v gore in postal hajduk. Hajduki  so se običajno
zbirali v večje trume in neprestano napadali Turke, ogrožajoč nji¬
hovo oblast v goratih in gozdnatih predelih. Tudi boji hajdukov
so mnogo pripomogli k jačenju narodne odpornosti in svobodo-
ljubnosti.

Melik ;  Zgodovina.

9

130

3. Avstrija vodi ofenzivo zoper Turčijo. Srbi sodelujejo,

Velika turška vojna l. 1683-1699.  Ko je potekel dvajset¬
letni vašvarski mir, je bojaželjna stranka pod vodstvom velikega
vezira Kara Mnstafe dobila prevlado v Carigradu; sultan je napo¬
vedal vojno cesarju Leopoldu, koteč dokončati ono, kar je pričel, a
ne dovršil Sulejman Na čelu velikanske vojske je Kara Mustafa
udaril naravnost pod Dunaj ter ga pričel oblegati, toda mestu je
prišla na pomoč velika vojska iz Nemčije, še večja pa iz Poljske
pod Janom Sobjeskim, in združenim krščanskim trumam so 12. sep¬
tembra 1683. podlegli Turki v bitki pod dunajskim obzidjem. Po
nadaljnih uspehih se je sklenila zveza zoper Turke med Leopoldom,
Poljsko in Benečani pod papeževim protektoratom in vojna se je
nadaljevala z velikimi nadami.

Poljaki so se vojskovali onstran Karpatov. Cesarska vojska je
v sledečih letih osvojala v srednji Ogrski mesto za mestom, 1. 1686.
je padel Budim in že 1. 1687. so dospele zmagovite čete do Donave
pri Beogradu. Istočasno se je banska vojska vojskovala v Hrvatski
in Slavoniji ter osvojila Liko z Udbino in Slavonijo s Požego in
Osjekom. Prav izdatno so jim pomagali domači hajduški poglavarji
s svojimi trumami, pa tudi duhovniki-franjevci, pred vsemi Luka
Ibrišimovič, so se aktivno udeleževali borbe zoper Turke. — Be¬
nečani so pričeli boj iz dalmatinskih mest, toda njihova vojska je
sestojala samo iz upornih srbskih ter hrvatskih čet, ki so jih
zbrali hajduški vodje, osobito Stojan Jankovič in Ilija Smiljanič.
Tudi tu so dosegli znatne uspehe, Knin je padel v krščanske
roke.

Veliki uspehi so med zavezniki budili največje nade; cesarski
so sklenili, zanesti vojno preko Donave in Save in si osvojiti pred
vsem Bosno. Krščanske zmage so napravile velik vtis tudi med
Srbi širom Turčije; v južni Ogrski in Sremu so srbski oddelki
vstopali v cesarsko vojsko in onstran bojne črte se je začelo ži¬
vahno pripravljanje na upor. L. 1688. so cesarski generali zavzeli
mesta ob Savi; tudi Sabac, Zvornik in celo Beograd so jim padli
v roke. S tem je bila odprta pot v notranjo Srbijo. Poveljnik Lu-
dovik Badenski je 17-1689. prodiral ob Moravi navzgor, razbil tur¬
ško vojsko pri Nišu, odtod pa je udaril proti Vidiuu, a generala
Piccolominija poslal na jugozapad, da prodre preko Kosova in Pri¬
zrena na Jadransko morje ter tako odreže od ostale Turčije Bosno,
ki se je trdovratno branila.

131

Grof Djordje Brankovič.  Že ko so prestopili Donavo in Savo,
so Avstrijci poslali oklice na Srbe, naj se upro Turkom in pridru¬
žijo Avstriji v boju za svobodo. Upali so, da si s pomočjo srbskih
uporov olajšajo prodiranje. Poslužili so se tudi srbskega veljaka
Djordja Brankoviča, ki je trdil, da je potomec stare despotske
rodovine. Poslali so ga iz Erdeljske, kjer je dotlej živel, v Srbijo
in Bosno, da pridobi Srbe za splošen upor.

Med tem je Ludovik XIV., boječ se prevelikih habsburških
uspehov, pričel vojno na Renu in Avstrija je morala poslati glavne
vojne sile na zapad; na balkanskem bojišču so ostale le manjše
čete. V tem neugodnem preokretu je Djordje Brankovič mislil, da
bo mogoče osvoboditi Srbijo izpod turškega gospostva z lastnimi
srbskimi silami, a on da postane prvi vladar nove, povsem svo¬
bodne Srbije. Pozval je tedaj 1. 1689. na lastno pest s posebnimi
oklici in pismi srbski narod na borbo zoper Turke, proglašujoč se
za despota Srbije, Bosne, Srema i. t. d. Ko je Badenski uvidel, da
dela Brankovič na svojo roko proti »interesom “ Avstrije, ga je dal
v Kladovu po nalogu z Dunaja zavratnim potom zgrabiti in odpeljati;
internirali so ga v Hebu na Češkem, kjer je ostal do smrti (1711.).

Upor in selitev Srbov pod vodstvom patrijarha Čarnoje-
viča.  Vendar nastop Avstrije zoper Brankoviča, ki je bil dotlej
skoro nepoznan med Srbi, ni imel nikakih posledic. Ko je Piccolo-
mini prodrl preko Prokuplja na Kosovo, v Prizren in Peč, so se
mu pridruževali Srbi v Čimdalje večjem številu, vstopajoč v nje¬
govo vojsko. Z razumno taktiko je pridobil na svojo stran tudi
patrijarha Arsenija III. Čarnojeviča, ki je imel na prebivalstvo ve¬
lik vpliv. Patrijarh se je nagibal spočetka na benečansko stran.
Avstrijci in Benečani so si bili v svoji balkanski politiki nasprotni
in so vodili med srbskohrvatskim prebivalstvom propagando drug
proti drugemu. Po zavezniški pogodbi je imel namreč vsakdo do¬
biti to, kar si tekom vojne osvoji. Benečanski vpliv je prevladoval
v Dalmaciji, Hercegovini in črni gori, kjer so se povsod uprli zoper
Turke, v Črni gori pod vodstvom vladike Visarijona. Po zasedbi
Peči seje Arsenij z duhovščino z največjo vnemo zavzel za Avstrijce
in srbskih čet je bilo kmalu v Piccoiominijevi vojski več nego
nemških.

Toda nenadoma je nastopil preobrat. Piccolomini je v Prizrenu
umrl za kugo, njegov naslednik pa ni znal tako uspešno pridobiti
Srbov zase. V Turčiji je nastalo po velikih porazih na Ogrskem

9 *

132

popolno razsulo v finančnem, političnem in vojaškem oziru. Nastali
so notranji nemiri in boji; nezmožnega sultana so uporni janičarji
vrgli s prestola in posadili nanj njegovega brata (Sulejmana IV.).
Zbrala seje nova turška vojska. Že v januarju 1. 1690. so se morali
Avstrijci, ki so bili med tem požgali tudi Skoplje in Veles, umakniti
turški premoči v bitki pri Kačaniku, na kar se je pričelo splošno
umikanje vojske proti Moravi.

Srbi so se nahajali v težkem položaju; iz strahu pred turškim
maščevanjem so se umikali z avstrijsko vojsko, z družinami in imet¬
jem vred, .vsem na čelu patrijarh Carnojevic z duhovščino ter od¬
ličnejši veljaki. Upali so, da se že v kratkem obrne bojna sreča in
da jim bo kmalu mogoč povratek na rodno grudo. Toda Avstrijci
so se morali umikati neprestano, prepustiti vso Srbijo in naposled
tudi Beograd Turkom, ki so prodrli znova preko Save in Donave
Šele 1. 1691. je poraz pri Slankamenu vendarle ustavil njihovo
napredovanje. V sledečih letih niti cesarski niti Turki niso mogli
doseči odločilnih uspehov; poskusi, prodreti v Bosno iz Hrvatske-
Slavonije ter Dalmacije, so se končali brezuspešno. L. 1697. je iz-
vojeval Evgen Savojski sijajno zmago nad Turki pri Senti  ob Tisi;
ko pa je njegov napad na Bosno, ki ga je sicer dovedel do Sara¬
jeva, končal brez uspeha, so se začela mirovna pogajanja in 1. 1699.
je bil v Sremskih Karlovcih  podpisan mir, v katerem je moral
sultan prepustiti Leopoldu vso Ogrsko razen Banata, — tudi Erdelj
je prešel popolnoma (v Habsburško posest, — Hrvatsko do Vele¬
bita in Une ter Slavonijo razen jugovzhodnega Srema, ki je ostal
z Zemunom in Mitrovico še turški. Benečani so dobili pokrajino
tja do Velebita in Dinarske planine s Kninom in Sinjem ter Vrgor-
cem, tako da se je pojem Dalmacije razširil na to ozemlje, ki je
bilo prej del Hrvatske.

Privilegiji Srbov na južnem Ogrskem.  S karlovškim mirom
je bila Srbom uničena vsaka nada na povratek v južno domovino.
Ostali so tedaj za stalno najnovih bivališčih v južni Ogrski, Sremu
in vzhodni Slavoniji, kjer so se bili med tem .naselili, — vsega
skupaj okrog 36.000 družin. Že takoj 1. 1690—91. jim je cesar
.podelil privilegije in sicer: versko svobodo, avtonomijo cerkve,
pravico voliti si svojega mitropolita-nadškofa v Sremskih Karlovcih
in se v svrho cerkvene.uprave shajati na cerkvene shode; priznali
so jih tudi kot svobodne £  posestnike zemlje, na kateri so se
naselili.

133

Turčija je se 1. 1691. izdala proglas na Srbe, v katerem jim
je obetala popolno amnestijo, pozivajoč jih, da se vrnejo. Ko se
tudi Čarnojevič na ta poziv ni vrnil, so imenovali novega patrijarlia
Kalinika, ki se je trudil, da pomiri narod in ga spravi s turškimi
oblastvi. Ali mnogo srbskih' krajev v Metohiji, na Kosovu, v Povar-
darju in ob gornji Moravi je ostalo malo obljudenih in v zapuščene
predele so se pričeli priseljevati Albanci.

Pričetek črnogorske samostojnosti.  Orna gora je bila sicer
podrejena skadarskemu sandžaku, toda plemena, ki so jim načelo¬
vali poglavarji, so v svojih gorah uživala nekako avtonomijo; pla¬
čevala se le neznaten davek, sicer pa živela povsem zase. Hrabri
gorski rodovi so ostali zakleti sovražniki Turkov in Benečani' so
našli v vsaki vojni s sultanom v njih vnete sobojevnike. V teh
bojih in pri zvezah z Benečani so plemena običajno poslušala nasvete
svojega vladike (škofa), stolujočega na Cetinju; ta je polagoma po¬
stal cerkveni in politični vodja dežele.

Nova doba začne za Črno goro, ko so plemenski glavarji
1. 1697. izvolili za vladiko Danila Petroviča  (1697—1735.) iz
plemena Nj egu še v, ustanovitelja črnogorske vladarske rodovine.
Ker so Turki in poturice, .bivajoči v večjih krajih, pomenili v dobi
vojne stalno nevarnost, se je vladika Danilo dogovoril s poglavaiji,
da so izvršili na sveti (badnji) večer 1. 1707. splošen pokolj vseh
potnrčencev, s čimer je bila dežela očiščena muslimanov (pfim.
,.Gorski vijenac“).

Odslej svoboda Črne gore ni nikdar prenehala; tudi ako se
je posrečilo turški vojski prodreti v gore, je bil uspeh le kratko¬
trajen; takoj po njenem odhodu so gorski junaki prilezli zopet iz
svojih nedosežnih zavetišč in živeli svobodno kot poprej.

Ogrska in Hrvatska po osvoboditvi izpod turške oblasti.
Razširjenje Vojne krajine.  Naglašajoč, da je cesarsko orožje
osvobodilo Ogrsko ter Hrvatsko turške oblasti, je dal Leopold na
državnem zboru v Požunu (Bratislava) 1.1687. razglasiti dedno
oblast Habsburžanov v mdški vrsti po primogenituri — dotlej je
bila Ogrska s Hrvatsko volilna kraljevina — in ukinil čl. 31. iz
,.zlate bule" iz 1. 1222. (pravica upora, ako vladar ne spoštuje
ustave). Dvor je nameraval polagoma spremeniti Ogrsko v provinco
in jo podrediti centralnim dunajskim uradom, a izvesti tudi proti¬
reformacijo. Baš s tem pa je zadel na odločen odpor kalvincev in
velikašev sploh in prišlo je naposled do velikega Rakoczy-jevega

134

upora. Dvor je moral popustiti (1. 1711.) in dovoliti svobodo pro¬
testantom.

Pa tudi v Hrvatski-Slavoniji je vladalo veliko nasprotje med
velikaši in cesarsko oblastjo. Novoosvobojeno ozemlje je bilo pove;
čini opustošeno ali poseljeno s srbskim prebivalstvom. Hrvalsko-
slavonsko plemstvo pa ni rado gledalo Srbov, ker so imeli privilegije,
ki so nasprotovali plemiškim interesom. Zahtevalo je, da se privi¬
legiji ukinejo in Srbi podredijo plemičem. Prav tako so tudi zahte¬
vali, da se Vojna krajina ukine ter v njej obnovijo fevdalne uredbe,
kar bi zadelo srbsko prebivalstvo. Ker pa se je dvor zavedal, kako
neprecenljivega pomena so zanj Srbi, tvoreči jedro stalne cesarske
vojske, niso ukinili stare Vojne krajine, marveč so 1. 1701. in 1702.
osnovali še novo Krajino  vzdolž ob vsej novi meji do Erdelja,
uredivši jo v dva generalata. Prvi generala! je segal ob Savi in
Donavi od Gradiške do Tisinega ustja, drugi pa ob Tisi in Morisu
tja do Erdelja. Prav tako se je kot Vojna krajina uredila tudi
novoosvojena Lika s Krbavo. Banska Krajina se je razširila do
dolnje Une. Notranja uredba je bila slična kot v stari Krajini.

Turška vojna 1716 — 1718.  Ko se je car Peter Veliki 1. 1711.
zapletel v vojno s Turki, so se njegovemu vojnemu pozivu odzvali
Črnogorci in pričeli boj. Po ruskih neuspehih so se Turki znesli
nad Črno goro. Kljub slavni črnogoski zmagi v C are ve m Lazu
so Črnogorci v sledečih letih vendarle podlegli; mnogo sojih razse¬
lili, mnogo jih je zbežalo na benečansko ozemlje v Kotom. Ko pa
Benečani niso hoteli izročiti beguncev, so jim Turki napovedali
vojno ter pričeli napadati Dalmacijo in Morejo. Benečani so skle¬
nili zvezo s cesarjem Karlom, sinom in drugim naslednikom Leo¬
poldovim, in začela se je velika vojna.

Benečani so osvojili Imotski ter prodirali v Hercegovino in
Bosno. Krajiške čete so zavzele severnobosanske kraje, glavna ce¬
sarska vojska pod princem Evgenom pa je odbila turški napad na
Srem, premagala Sovražnika pri Petrova radinu  (1716.), še
odločilneje pa sledečega leta pri Beogradu, ga zavzela in prodrla
v severno Srbijo. Poskus, osvojiti si notranjo Bosno, se tudi to pot
ni posrečil. Pri tej priliki se je mnogo kristjanov iz Bosne pre¬
selilo v Slavonijo. Že 1. 1718. se je v Požarevcu  sklenil mir;
Avstrija je dobila Banat in preostanek Srema, povrh pa še večino
severne Srbije (do dolnjega Timoka, Stalača, Zapadne Morave in
Jadra) z Beogradom, Vlaško do Olta in 6—10 km široki pas Bosne

na južni strani Save z vsemi mesti ob reki. Benečani so dobili
Imotski in dosegli ono dalmatinsko mejo na vzhodu, kakor jo je
imela dežela do najnovejše dobe.

Toda avstrijska vlada v novopridobljene kraje ni prinesla za¬
dovoljstva. Nove civilne in vojaške oblasti niso poznale domačega
prebivalstva, njegovih želj in potreb, navad in običajev; vrh tega
je nastopala še katoliška verska propaganda. Ponekod je bilo ne¬
zadovoljstvo toliko, da so se nekateri izselili v Turčijo.

Turška vojna l. 1736 — 1739.  Koncem svoje vlade se je
Karel VI. znova zapletel v vojno s Turki, in sicer kot zaveznik
Rusije. Imel je pri tem načrt, osvojiti velik del balkanskega tur¬
škega ozemlja, osobito Srbijo in Bosno. Avstrijske čete so res pro¬
drle že precej daleč proti jugu, zavzele Niš, Užice in dele Bosne.
Tudi to pot so se Srbi v velikem številu pridružili Avstrijcem ter
se bojevali na njihovi strani. Toda kmalu so Turki dosegli premoč;
po porazu pri G-rocki so morali Avstrijci skleniti mir v Beogradu
ter Turkom prepustiti vse v požarevškem miru pridobljeno ozemlje
v Bosni, Srbiji in Vlaški; obdržali so le Banat in Srem. Dolnja
Sava in Donava sta ostali južna meja habsburške države dol.  1878.

Tudi to pot so se številni Srbi iz strahu pred turškim mašče¬
vanjem z umikajočo se avstrijsko vojsko preselili na južnoogiska in
sremska tla, med njimi peški patrijarh Arsenije Jovanovič Saka-
benta, ki je bil nato izvoljen za metropolita v Karlovcih.

Pragmatična sankcija.  Šele z mirom v Požarevcu so Habs¬
buržani postali gospodar celokupne Ogrske. Odtlej se pojavlja pri
ogrskih velikaših težnja, da razširjeno Ogrsko združijo čim tesneje
in da jej Ilrvatsko pripojijo čim ožje, osobito da njeno zakono-
dajstvo podrede ogrskemu. Te težnje pa so vzbudile odpor pri ve¬
likaših Ilrvatske. ki so hoteli na vsak način obvarovati samostoj¬
nost dežele. Nasprotja so se prav jasno pokazala o priliki pragma¬
tične sankcije.

Karel VI. je bil edini moški član habsburške rodovine. V
strahu, da bi se po 'njegovi smrti za habsburške dežele vnela prav
tako strašna vojna kakor se je malo preje za špansko dedščino,
se je trudil, da si s takoimenovano pragmatično sankcijo,
to je dectnim zakonom, zagotovi nedeljivost habsburških dežel, dedno
in nasledstveno pravico tudi v ženskem rodu, in sicer naj bi na¬
sledstvo prešlo na njegovo hčer Marijo Terezijo. Avstrijske in češke
dedne dežele so zakon hitro sprejele (1713), ali težavnejša je bila

stvar na Ogrskem in Hrvatskem, ker je požunski državni zbor
1. 1687. izrecno določil, da si tamkaj svobodno izvolijo novega
kralja, ako izumre moška vrsta Habsburžanov. Hrvatski sabor je
že 1. 1712. sklenil, da se bo pokoril oni ženski vrsti avstrijske ro¬
dovine, ki bo vladala ne le v Avstriji, marveč tudi v Štajerski,
Koroški in. Kranjski („hrvatska pragmatična sankcija"). V adresi
na Karla je sabor ta sklep utemeljeval z izjavo, da sta Hrvatska
in Ogrska združeni samo v personalni uniji in da morejo Hrvatje
voliti novega kralja po svoji volji, ne da bi bili primorani slediti
Ogrski. Vladar pa krvatskega saborskega sklepa iz obzirov do
Madžarov vendarle ni podpisal, dasi ga je odobraval. L. 1722. je
pragmatično sankcijo slednjič sprejel tudi ogrski državni zbor.

Hrvati so na državnem zboru v Požunu 1. 1715. dosegli sklep,
po katerem je v vprašanjih notranjega zakonodajstva kraljevine Ilrvat-
ske ogrski državni zbor proglašen kot nekompetenten 5  ta zakonski
člen se smatra kot dokaz politično-teritorijalne samostojnosti Hrvatske.

Kljub tolikim žrtvam v vnanji politiki se KarlifiVt le ni po¬
srečilo preprečiti, da se ne bi po njegovi smrti vnela mnogoletna
vojna za habsburško dedščino. Mariji Tereziji so tvorile čete iz
Vojne krajine jedro oborožene sile. V njeni vojski so se bojevale
tudi prostovoljne čete iz Hrvatske pod vodstvom Franca barona
Trenka: nastopale* pa niso le zelo hrabro in drzno, marveč tudi
zelo okrutno. Razen na Hrvatsko seje  morala Marija Terezija obrniti
na Ogrsko, da so ji velikaši dali na razpolago dovolj čet. Zato pa
je morala ogrskim in hrvatskim velikašem popustiti v njihovih za¬
htevah glede Vojne krajine.

Delna opustitev in preureditev Vojne krajine.  Že 1. 1741.
je Marija Terezija v obljubila ogrskim in hrvatskim velikašem, da
ukine Vojno krajino po večini Slavonije ter južne Ogrske in tam¬
kaj vpelje županijsko upravo ter fevdalna prava velikašev. Ta
obljuba se je izvršila 1. 1745. V Slavoniji so se obnovile županije
virovitiška, požeška in sremska, to je današnja Slavonija, ter pri¬
družile Hrvatski; pošiljale pa so poslance tudi direktno v ogrski
državni zbor. Toda hkrati se je organizirala Vojna krajina v sla¬
vonski Posavini tja do Zemuna in Petrovaradina; njen najbolj utrjen
del se je nahajal bas v spodnjem Sremu. Srbsko prebivalstvo je bilo
skrajno nezadovoljno z opustitvijo Vojne krajine, zato se je mnogo
graničarskih družin preselilo iz novih slavonskih županij na preostalo
ozemlje Vojne krajine.

Pravtako se je Vojna krajina ukinila tudi v ozemlju ob Tisi
in Morisu ter se tamkaj vpeljala civilna uprava. Ostala pa je še
vedno organizacija Vojne krajine v Bački v kotu med Donavo in
Tiso in v južnem Banatu. V južni Ogrski je bilo srbsko grani-
čarsko prebivalstvo posebno gosto naseljeno; ker je Avstrija Srbom
ponovno slovesno potrdila stare privilegije, jih je morala obvarovati
pred osovraženo civilno upravo in fevdalnimi bremeni. V ta namen
je glavna taborišča graničarske vojske izvzela iz županijske uprave
in jih povzdignila v kraljevska svobodna mesta,  tako Subo¬
tico (ki so jej cesarici na čast dali novo ime Maria-Theresiopel),
Novi sad, to je taborišče pri Petrovaradinu, kjer so se 1. 1739.
naselili številni beogradski trgovci, ter Sombor. Drugod so grani-
čarsko ozemlje izvzeli iz županijske uprave na ta način, da so ga
spremenili v avtonomni „kronski distrikt“  in ga podredili di¬
rektno dvorni komori, tako n. pr. okolico Starega Bečeja in Velike
Kikinde. Mnogo graničarjev se je preselilo v te še nadalje privi¬
legirane predele, še več pa se jih je umaknilo v preostalo Vojno
krajino, kjer se je srbsko prebivalstvo zelo zgostilo.

Kljub temu je ostalo v novih županijah še mnogo Srbov. Da
bi potolažili njihovo.nezadovoljnost, so ustanovili na Dunaju 1. 1745.
„Komisijo za srbske zadeve 11 , ki se je malo nato preobrazila v
»Ilirsko dvorno pisarno 11 * (do 1. 1778.) Toda pomagala ni mnogo,
zlasti ker so ji Madžari' dosledno nasprotovali, trdeč, da spadajo
Srbi, naseljeni na ogrskem ozemlju, pod ogrske oblasti. Naposled
se je pričelo med Srbi gibanje za izselitev v Rusijo,  ki je
vživala med njimi radi verske skupnosti in jezikovne sorodnosti
velik ugled. Radi katoliške propagande, ki je stremela za tem, da
dovede pravoslavne v unije z Rimom, so se že v prvi polovici
XVIII. stoletja posamezni oddelki Srbov izselili v Rusijo. Po uvedbi
županij v Banatu pa seje  izselilo v letih 1751—1753. kakih stotisoe
Srbov v južno Rusijo, kjer so si osnovali na obrežju Dnjepra po
vzgledu Vojne krajine kolonijo „Nova Srbija 11 . Ker je izseljevanje
v Rusijo zavzemalo vedno t večji obseg, je Marija Terezija izdala
najstrožje odredbe zoper odseljevanje.

Reorganizacija Vojne krajine.  Vojna krajina se je obenem
uredila tudi na znotraj (1. 1746.). Vojaška organizacija je bila pod¬
laga vsej uredbi. Vsa Krajina se je delila na regimente (n. pr. v
hrvatski Krajini: Lika, Otočac, Ogulin, Slunj; v slavonski: Križevci,

* Od 1. 1690. so Srbe v dunajskih uradnih listinah ^imenovali Ilire.

138

Djurdjevac, Gradiška, Brod, Petro vara din, in v banski dve regi¬
menti: Petrinja ter Glina). Uprava je bila vsa v vojaških rokah.
Kakor so se županije delile na okrožja, okraje in občine, tako so
se regimente delile na bataljune, kumpanije in občine, častniki so
po stopnjah (polkovnik, major, kapetan, poročnik) vodili vse posle,
tudi sodne. .Obravnave so se vodile brezplačno, prizivi so se mogli
napraviti na polkovno sodišče i.t. d. Službeni jezik je bil povsod nem¬
ški, prav tako zakoniki; tudi šole so bile nemške. Ysak polk je kril
svoje potrebščine iz lastne blagajne in je bil linančno nezavisen od
celote. Vsak moški je bil vojak od 16. do 60. leta; zato je mogla
sama Krajina v Hrvatski in Slavoniji postaviti na noge do 50.000
mož. Za vojne je moral vsak „graničar“, — kakor so se imenovali
prebivalci, iti tjakaj, kamor se je glasila zapoved. V mirni dobi
se je moral vsakdo hraniti in oblačiti sam s svojimi sredstvi, a v
vojni je živel na cesarske stroške. Vojna krajina je bila takorekoč
velika vojašnica stalne vojske, ki se je vzdrževala z razmeroma
majhnim stroškom; služila je obenem kot šola mladim častnikom
iz cele države.

Cerkvene razmere med Srbi.  Ena najneprijetnejših stvari je
bila za pravoslavne Srbe katoliška verska propaganda. Katoliki,
osobito jezuiti, so porabili vsako priliko, da bi združili pravoslavne
s katoliško cerkvijo. Ovirali so pravoslavne duhovnike in škofe pri
vršenju verskih obredov, silili pravoslavne praznovati katoliške praz¬
nike i. t. d. Pri tem stremljenju so sodelovali z jezuiti tudi zagrebški
škof, velikaši in dunajski dvor. Zlasti so se trudili, da jih pridobe za
unijo. L. 1608. je priznal srbskopravoslavni škof Vratanja v Marči
pri Čazmi zagrebškega škofa ter se odrekel peškemu parijarhu.
Vratanjo je sicer Ferdinand proglasil za duhovnega poglavarja nad
vsemi pravoslavnimi v tedanji Hrvatski in Slavoniji, ali Srbi niso
marali priznati unije, marveč so ostali preko svojih menihov v tesni
zvezi s patrijarhom v Peči. Najtežje so se ustavljali uniji oni pravo¬
slavni, ki so ostali izven Vojne krajine. Unijatska škofija se je
1. 1777. prenesla iz Marce v Križevce, kjer se nahaja še danes.

Ko se je srbskopravoslavni živelj ojačil z novimi priseljenci
v XVII. in XVIII. stoletju, so se osnovale še nove pravoslavne ško¬
fije; vsem pravoslavnim v Hrvatski-Slavoniji ter Ogrski je bil ver¬
ski poglavar mitropolit v Sremskih Karlovcih, naslednik patrijarha
čarnojevica. Toda v splošno je bila pravoslavna duhovščina premalo
izobražena, med višjimi cerkvenimi dostojanstveniki pa je vladala
cesto needinost in prepir.

139

4. Notranje razmere na Slovenskem do srede XVIII. stoletja.

Uradniška uprava.  Od Maksimilijana I. dalje se je Avstrija
polagoma spreminjala v uradniško državo. Na Dunaju so nastajali
uradi za deželne skupine, za alpske, to je avstrijske dedne dežele,
za Češko, za Ogrsko s Hrvatsko ter za Nemško državo. Za posa¬
mezne upravne panoge so bili različni uradi ali pisarne. Tajni
svet  (der geheime Rat) je bil pred vsem za vnanjo politiko, pa tudi
za druge važne zadeve; pozneje se je imenoval t aj n a konferenc a.
A v s t r ij s k a dvorna pisarna  (die Hofkanzlei) je bila naj višja
upravna in pravosodna oblast; od te pisarne so odcepili češko, ogr¬
sko, erdeljsko pisarno (poleg italijanske in nizozemske), ki so z
Dunaja vodile upravo dotičnih dežel. Finančne posle v avstrijskih,
čeških ter ogrsko-hrvatskih deželah je upravljala dvorna komora
(die Hofkammer). Državne finance pa so bile vedno v neredu, de¬
narja je primanjkovalo neprestano, zlasti radi pogostnih velikih vojn.
Vojne operacije, nabiranje vojakov in oskrbovanje živeža ter vzdr¬
ževanje trdnjav je vodil dvorni vojni urad  (Hofkriegsamt).
Vsi ti uradi so se nahajali na Dunaju in so bili glavni organi ab¬
solutne vladarske oblasti.

Stanovi.  Zmaga protireformacije je bila hkrati zmaga habsbur¬
škega absolutizma nad stanovsko oligarhijo. Od pričetka XVII. sto¬
letja so stanovi vedno bolj izgubljali nekdanji pomen; dovoljevali
so sicer še vodno davke in vojake, toda nikdar niso resno mislili
na to, da bi vladarju odrekli eno ali drugo. Vlada je predlagala
svoje propozicije, ki so jih stanovi sprejeli. Že od Ferdinanda I. je
vlada stremela za tem, da bi si zagotovila davke za daljšo dobo,
a za Karla VI. je pričela sklepati s stanovi pogodbe, takoimenovane
recese, ki so ji za več let naprej dovoljevali pobirati določeno
vsoto davkov. Vlada je kratkomalo naznanjala stanovom določeni
zemljiški davek, stanovi so se o njem posvetovali, sprejeli zahtevane
vsote in skrbeli za to, da se plačevanje pravilno razdeli po dohod¬
kih. Prav tako so stanovi izgubili tudi pravico postavodaje; dajali
so le še vladi nasvete, vlagali prošnje in ugovore v stvareh, ki so
zadevale občno deželsko ali stanovsko blaginjo. — Stanovi so zbo¬
rovali in sklepali za vsako deželo posebej; sestanki za več dežel
skupaj se od Ferdinanda II. dalje niso več sklicevali.

Meščanstvo  je v XVII. stoletju nazadovalo. Mnogoštevilne
verske in turške vojne so zelo škodovale trgovini in obrti, radi

140

verskih nasprotij se je izselilo dokaj meščanov in plemičev, splošni
gospodarski propad po tridesetletni vojni, vse to je bilo v škodo
blagostanju v mestih. Tudi cehi so ovirali podjetnega duha v obrti.
Merkantilizem,  ki je v Avstriji začel z Leopoldom I. in se
močneje uveljavil za Karla VI., je prinesel nekoliko zboljšanja,
toda ne toliko v slovenskih pokrajinah kot v sudetskih deželah in
v Nižji Avstriji z Dunajem, kjer se je začela pospeševati veleobrt
v večjem slogu. Pač pa so se za Karla VI., ki si je pridobil južno
- Italijo, obnovile ceste v smeri od Dunaja preko Gradca, Maribora,
Celja, Ljubljane (1718.) proti Trstu. Trst je Avstrija proglasila za
svobodno luko (1. 1719.), prav tako Reko; tu so smeli domači in
tuji trgovci brez ozira na vero in državno pripadnost svobodno
trgovati. Osobito Trst je začel hitro napredovati.

Ona mesta, ki so se pri nas ustanovila in podpirala kot trd¬
njave zoper Turke, so po končani dobi turške nevarnosti in vsled
novega strelnega orožja nazadovala in ostala mesta samo še po
imenu (n. pr. Lož, Kostanjevica, Višnja gora i. t. d.). Prav tako so
nazadovala mnoga mesta, ker so ostala proč od glavnih trgovskih
cest (n. pr. Kamnik).

Položaj kmetskega prebivalstva  se je pričel boljšati za Ma¬
rije Terezije pod vplivom fiziokratskih gospodarskih načel.

Prosvetne razmere.  Po zmagi protireformacije so imeli jezuiti
v rokah srednje in visoko šolstvo; poleg verouka je bila latinščina
glavni predmet, za materinski jezik se niso brigali. Osnovnemu po¬
uku so do dobe Marije Terezije posvečali jako malo pažnje.

V tem času so se izobraženi krogi najbolj zanimali za zgodo¬
vino in za opis krajev in pokrajin ter prebivalstva. V tem oziru
sta o Kranjski mnogo napisala! Schonleben in Valvasor.
L. 1693. se je v Ljubljani osnovala „Academia operosorum",
ki je imela namen, gojiti in pospešavati književnost, pa tudi drugo
umetnost in znanost. Spočetka se je gibala zelo živahno, a že po
1. 1725. je njeno delovanje prenehalo.

V XVII. in XVIII. stoletju so bili zelo živahni kulturni stiki
med našimi pokrajinami in Italijo. Največ mladih ljudij je iz naših
krajev študiralo na italijanskih visokih šolah in pri nas je delovalo
tudi več italijanskih umetnikov. Osobito so se koncem XVII. in v
XVIII. stoletju cerkve in palače gradile v baročnem slogu, ki je
zastopan zlasti v Ljubljani (n. pr. uršulinska cerkev, frančiškan¬
ska i. dr.).

141

Slovenščino so v XVII. in XVIII. stoletju vporabljali samo
kmetje in drugi, preprosti ljudje. Plemiči in izobraženci so se po¬
služevali nemščine; med meščani sta bila običajna oba jezika, pre¬
vladovala pa je, osobito v večjih mestih, nemščina. V XVII. in za¬
četkom XVIII. stoletja se je vsled tesnih stikov z Italijo med iz¬
obraženci močno udomačila italijanščina, ki je na Goriškom izpodri¬
nila nemščino tudi iz uradov. Uradi, sodišča i. t. d. so na Slovenskem
povsod uporabljali nemščino, v kateri so bile napisane tudi vse
listine in pisma. V skladu z zapostavljanjem slovenščine je bila
borna domača književnost, ki je sestojala le iz nabožnih in cerkve¬
nih knjig.

5. Notranje razmere v Hrvatski do srede XVIII. stoletja.

Uprava.  Od konca XVI. stoletja je obstojala le ena politieho-
upravna celota, ki pa se je kjub temu uradno nazivala: regnum
Dalmatiae, Croatiae et Slavoniae. V tej dobi seje ime Hrvat-
ske  polagoma preneslo tudi na srednjeveško Slavonijo tja do
Drave, in sicer na oni predel, v katerem ni vladala Turčija, a kot
Slavonija  se je pričel smatrati ves ostali teritorij med Dravo in
Savo vzhodno od Hrvatske tja do Zemuna. Ime Dalmacija  se
je preneslo na vse ozemlje v notranjosti, na katero se je v turških
vojnah razširila oblast Benečanov.

Na čelu uprave, sodstva in vojske je bil ban,  od 1. 1596.
dalje vedno le po eden, podložen direktno vladarju. Njegov na¬
mestnik je bil ban ovac  (podban). Bana je izbral vladar iz vrste
uglednih oseb, ki jih je sabor predlagal v ta namen.

Sabor  je bil za HrvatskO in Slavonijo od 1. 1558 dalje vsled
teritorijalnega skrčenja dežele le eden. Na sabor so prihajali vsi
prelati, t. j. cerkveni dostojanstveniki, in velikaši; nižje plemstvo
pa je pošiljalo samo svoje zastopnike, ki jih je izvolilo po župani¬
jah. Tudi kralj, svobodna mesta so pošiljala svoje zastopnike. Vsi
člani so zborovali in sklepali skupno. Sabor je vodil upravo, dovo¬
ljeval in nabiral vojake, razpravljal o davkih in sklepal potrebne
zakone; običajno je sabor sprejel ali malo predrugačil vladarjeve
predloge. Poleg tega je sabor izražal vladarju svoje želje in pri¬
tožbe. — Zmagujoči absolutizem in centralizem pa je skušal pra¬
vice in delokrog bana in sabora vedno bolj omejiti in vedno več
stvari se je vpeljalo v deželi mimo njiju.

142

Udeležba Hrvatov na ogrskem državnem zboru.
Nekako od prve polovice XV. stoletja je pošiljala Slavonija svoje
poslance v ogrski državni zbor, a Hrvatska ne. Ko sta se v XVI.
stoletju slavonski in hrvatski sabor združila, je združeni sabor po¬
šiljal svoje poslance v ogrski zbor. Sabor jim je dal vsak pot na¬
tančna navodila, po katerih so morali postopati in se jih strogo
držati; po povratku so točno poročali o svojem delu. Proti pristanku
hrvatskih poslancev se ni moglo na ogrskem državnem, zboru skle¬
niti ničesar veljavnega za Hrvatsko. Samo oni zakoni, stvorjeni
tamkaj, so imeli veljavnost za Hrvatsko, za katere so glasovali tudi
hrvatski odposlanci.

Po obnovi civilnih oblasti v Slavoniji so slavonske županije
pošiljale svoje člane ne le v zagrebški sabor, marveč tudi direk¬
tno v ogrski državni zbor, in to po svoji želji, a proti volji ostale
Hrvatske.

Županije.  Na čelu vsaki županiji je stal veliki župan, ki
ga je imenoval kralj; ta čast je često postala dedna v kaki ro¬
dovini. Županijske posle je vodil podžupan z ostalim uradništvom,
ki se je volilo na tri leta v županijski skupščini, a samo iz plem¬
stva dotične županije; ta čin se je imenoval „restavracija". Župa¬
nijske skupščine so volile poslance v zagrebški sabor in jim dajale
točne instrukcije; vršile so tudi najvažnejše upravne in sodne posle;
bile so eksekutivna oblast, ki je izvrševala v svojih mejah saborske
sklepe v, upravnem, davčnem in vojaškem oziru. Vse te uredbe so
se v XVIII. stoletju (1756.) uredile po ogrskem vzoru.

Županije so se delile na okružja, a ta na kotare; prvim so
stali na čelu veliki sodniki (sudac), drugim mali sodniki, upravni
in sodni uradniki obenem.

Plemstvo  je bilo nižje in višje. Večina starih plemiških rodo¬
vin se je za turške dobe izselila ali pa izumrla. Obilo se je pri¬
selilo madžarskih plemiških rodbin, mnogo tudi nemških in drugih,
osobito po karlovškem miru, ko so mnogi ali kupili od komore ali
dobili v dar obširna posestva, in sicer največ v Slavoniji. Toda
tudi hrvatsko domače plemstvo se je v neprestanih stikih z nem¬
škimi in madžarskimi velikaši jako odtujilo svojemu narodu; najbolj
poučen je primer Nikola Zrinskega, zarotnika iz 1. 1664., ki je bil
■—■ madžarski pesnik in še celo najodličnejši iz starejše dobe. Lahko
se tedaj reče, da je bilo plemstvo v Ilrvatski-Slavoniji v tej dobi
po veliki večini tujerodno ali potujčeno. Bilo pa je vendarle tudi

143

narodno čuvstvujočih velikašev; najlepši primer je Fran Krsto
Frankopan, ki je književno deloval v hrvatskem jeziku.

Mesta.  Za mesta turška doba ni bila ugodna. Obrti je bilo
malo in trgovina se je mogla vršiti samo z avstrijskimi deželami in
habsburško Ogrsko. Po osvoboditvi izpod turške oblasti se je stvar
obračala na bolje, zlasti ko so se za Karla VI. gradile ceste od
Karlovca do Bakra in Keke. Odslej so se v mesta, osobito v Sla¬
vonijo, priseljevali v velikem številu Nemci in sicer kot obrtniki in
trgovci ali pa kot častniki in uslužbenci; nekatera mesta (n. pr.
Osjek, Petrovaradin) so v drugi polovici XVIII. stoletja imela skoro
povsem nemški značaj.

Čisto domače je bilo tudi v Ilrvatski do XVIII. stoletja le
kmetsko prebivalstvo.  Srbi so ostali po ozemlju Vojne krajine, v
Slavoniji ter Sremu. V onih predelih, kjer ni bilo Vojne krajine in
kjer nikdar niso gospodovali Turki, ni bilo Srbov. Gospodarski in
socijalni položaj hrvatskih kmetov se v tej dobi ni bistveno spre¬
menil; gmotno stanje se je nekoliko zboljšalo po odstranitvi turške
nevarnosti.

S

Prosvetne razmere.  Tudi v Ilrvatski so imeli jezuiti v rokah
srednje šole, ki so bile urejene slično kakor v slovenskih pokraji¬
nah. Za osnovno ■ šolo so se brigali tudi tu zelo [malo, največ še
župniki, ki so učili s pomočjo kajkavskih knjig. Na visoke šole so
hodili v avstrijske dežele in v Italijo.

6. Benečanska Dalmacija.

Benečanska uprava v Dalmaciji je bila v rokah maloštevilnih
uradnikov, katerim je stal na čelu mogočni pr o vi dur,  imenovan
na novo vsaka tri leta, s sedežem v Zadru. Dežela se je delila na
okrožja, mesta so imela avtonomijo. Kmetskemu prebivalstvu Bene¬
čani niso nalagali velikih davkov, plemiči in meščani so bili prosti
davka. Toda za prosveto in javno blagostanje so Benečani malo
skrbeli. Trgovina je bila vsa v benečansldh rokah.

Pravoslavno prebivalstvo, bivajoče v severnem delu dežele in
v Boki Kotorski, ki pa se je nazivala „benečanska Albanija 11 , je
le s težavo očuvala svojo vero in hierarhijo. Italjani so bivali le

144

po mestih, a so imeli popolno politično in kulturno prevlado. Pod
vplivom dubrovniške literature se je razvila domača književnost v
slo vinskem", t. j. hrvatskosrbskem jeziku (fra Kačič-Miošič).

7. Dubrovnik.

Kakor italijanske mestne republike, tako je tudi Dubrovnik
po odkritju Amerike in propadu kulture v bližnjem orijentu pričel
nazadovati. Najobčutnejši propad pomeni XVII. stoletje, ko so Du¬
brovnik zadele hude katastrofe ; 1. 1664. je divjala v mestu strašna
kuga, 1. 1667. pa je silen potres porušil mesto ter pokopal pod
razvalinami okrog 4000 ljudi. Dubrovnik si ni mogel več opomoči.
Tudi književno dolovanje je močno nazadovalo ter koncem XVIII. sto¬
letja sploh prenehalo.

8. Reforme prosvetljenega absolutizma.

Za Marije Terezije in Jožefa  II. so se uveljavljala v
habsburških deželah načela prosvetljenega absolutizma;
izvedle so se mnogovrstne reforme v svrho izboljšanja uprave, olaj¬
šanja kmetskega položaja in povzdige ljudske prosvete ter javnega
blagostanja sploh. Reforme so izraz tedaj prevladujočih načel filan-
tropizma in fiziokratizma, za Jožefa II. pa osobito racijonalizma, iz
katerega izvirajo cesarjeve težnje po centralizmu in germanizaciji
ter proti premoči katoliške hierarhije in vere. Dočim so bile številne
reforme v korist Slovencem, Hrvatom in Srbom, so jim bile one
glede centralizacije in germanizacije škodljive. Osobito so postali z
njimi nezadovoljni hrvatski velikaši, ker je vladar hotel Hrvatsko
enako kakor Ogrsko povsem zenačiti z navadnimi deželami, čemur
so se ves čas po belogorski bitki vztrajno upirali.

Reforme Marije Terezije.  Glede uprave  je Marija Terezija
stremela po tem, da čim najbolj zabriše razliko med posameznimi
deželami. Temu namenu so služile razne upravne reforme; med naj¬
važnejšimi je uvedba novih okrožnih uradov ali kresij  v katere
je razdelila državo (n. pr. na Kranjskem: gorenjsko (Ljubljana), no¬
tranjsko (Postojna), dolenjsko (Novo mesto), na spodnjem Štajerskem:
Maribor in Celje). Kresije so imele nadzorovati izvršitev vladarskih
odlokov, delovanje županov in župnikov, skrbeti za pravo mero in
vago, za ceste, obrt in trgovino i. t. d. Največji pomen pa so imele

145

za kmetske podložnike, ker so sprejemale pritožbe kmetov zoper
graščake; prvikrat so državni uradi stopili med kmeta in njegovega
zemljiškega gospoda. Deželam so odslej načelovali deželni guberniji,
na Koroškem in Kranjskem deželno glavarstvo; deželni glavar ozi¬
roma guverner, je bil le prvi cesarski uradnik. Stanovska oblast
je bila toliko kot odpravljena, dasi so se stanovi formalno še
obdržali.

Davčne reforme,  stremeče za tem, da se zvišajo dohodki
za vojno, so merile na to, da se obdavčijo tudi zemljišča gospode
in duhovščine. Zato so med 1. 1747—1753. natančno popisali in
izmerili vsa zemljišča in posestva ter sploh vse dohodke kmetov in
gospode ter vsega prebivalstva (terezijanski kataster, v veljavi do
1. 1819.) in na podlagi tega odmerili davek; kmetska zemljišča so
seveda še vedno višje cenili in močneje obdavčili. Podpiranje obrti
in trgovine je koristilo največ nemškim ter češkim deželam; splošno
koristne pa so bile mnoge reforme, n. pr. uvedba enotne mere,
zboljšanje denarja, odprava notranje carine i. t. d.

Položaj kmeta je imel olajšati in zasigurati robotni patent
(1775), ki,je  omejeval graščakovo sodno oblast nad podložniki ter
zmanjšal in natančno določil vsoto dolžne tlake, ki ni smela pre¬
segati tri dni v tednu oziroma 156 dni v letu. Značilno je, da so
kmetje še to reformo smatrali za olajšavo! Zasegati kmetije je bilo
graščakom odtlej prepovedano; kmet je lahko odkupil zemljišče v
svojo popolno last.

V pospeševanje kmetijstva so se snovale kmetijske družbe
po posameznih deželah, gojil se strokovni pouk (n. pr. v čebelarstvu,
Janša) in se pričela melioracijska dela, n. pr. osuševanje Ljubljan¬
skega barja.

Pravo  se je začelo kodificirati; izdal seje  nov kazenski za¬
konik. Začele so se vpeljavati nekatere olajšave v kazenskem po¬
stopanju; odpravila se je n. pr. mučilnica, toda [kazni so bile še
vedno jako barbarske. Mestom in graščakom je ostalo le nižje sod¬
stvo, višje je prešlo na državo.

Doba Marije Terezije se naziva kot pričetek osnovne šole.
Do srede XVIII. stoletja je veljalo šolstvo kot cerkvena potreba,
za katero se država ni brigala. Za Marije Terezije se je šolstvo
proglasilo kot državna zadeva in po vseh večjih krajih so se pri¬
čele ustanavljati osnovne šole, v katerih pa so silili kot učni jezik
nemščino. Le po Kranjskem so priredili kot pripravo za osnovno
šolo nekake pripravljalne razrede s slovenskim in nemškim učnim
Melik, Zgodovina. 10

146

jezikom. Osnovnim šolam so delali razni domači činitelji velike
zapreke.

Naposled se je vpeljala tudi občna vojaška dolžnost,
od katere pa so se mogli bogatejši ljudjte odkupiti.

Na Hrvatskem ter Ogrskem  si Marija Terezija ni upala
izvesti retorm; tu so bili velikaši reformam nasprotni, s silo, preko
svojih centralnih uradov, pa si jih ni upala dekretirati. Položaj
kmeta je ostal tamkaj nespremenjen, plemstvo ter duhovščina sta
ostala prosta davka. Da bi pridobila velikaše, glavne politične či-
nitelje, na lep način zase, jih je pričela vabiti na dvor, obdarjati
z odlikovanji, uvrščevati jih v novoustanovljeno ogrsko gardo i. t. d.;
ta metoda je mnogo pripomogla, da se je lirvatsko plemstvo še
bolj odtujilo svojemu narodu in se pričelo germanizirati.

Ker ji je ogrski državni zbor 1. 1764. vendarle odrekel po¬
višanje davkov v zahtevani višini, ga Marija Terezija odtlej ni več
sklicevala in tudi zagrebškega sabora ne; županijam je pošiljala
svoja povelja v obliki patentov (naredb), prav kakor v avstrijskih
in čeških deželah. Naposled je 1. 1767. osnovala v Zagrebu kra¬
ljevsko vijece,  to je deželno vlado (prvo v Hrvatski!), z ba¬
nom na čelu, ki je izdajalo naloge in zapovedi, katere je preje¬
malo z Duuaja, direktno županijam. Ker je te posle dotlej opravljal
ban z banovcem in saborom, se je s tem delokrog slednjega bi¬
stveno zmanjšal, tako daje  postal prav tako malo važen organ kakor
stanovi v avstrijskih deželah. Toda na prigovarjanje Madžarov je
vladarica to deželno vlado 1. 1779. ukinila, njene posle pa prenesla
na ogrski namestniški svet, s čemer je postala Hrvatska podrejena
ogrski vladi.

Reka se pripoji Hrvatski, a dobi avtonomijo.  Reško ozem¬
lje je samo v najstarejši dobi pripadalo Hrvatski. Že zgodaj, naj¬
kasneje v XII. stoletju, je prešlo v oblast nemških velikašev ter
spadalo pod Koroško vojvodino. L. 1467. sp Habsburžani podedo¬
vali Reko, ki je nato dolgo časa tvorila del Kranjske. Habsburžani
so na Reki osnovali posebno politično pokrajino, ki jo je upravljal
poseben kapetan v vladarjevem imenu. Po zaplenitvi zrinsko-fran-
kopanskih posestev 1. 1670. je dvor uredil posebno pokrajino Av¬
strijsko Primo rje,  obsegajoče ves primorski predel od Gradeža
in Trsta do Senja in Baga z avtonomno Reko, ki je bila od
L 1712. svobodna luka.

L. 1776. je Marija Terezija lirvatsko Primorje z Reko, Ba-

147

krom in Kralj e vi co, a brez Senja in Baga, ki sta ostala v Krajini,
pripojila Hrvatski.

Toda 1. 1779. je cesarica s sodelovanjem brvatske vlade dala
Reki obsežno avtonomijo  in jo uredila kot posebno telo ogr¬
ske krone' (čorpus separatum).

Reforme Jožefa II.  Izrazit predstavnik vladarja iz dobe pro¬
svetljenega absolutizma in racijonalizma je sin in naslednik Marije
Terezije, Jožef II. (1780—90.). Daši je bil materi že od 1. 1765. so-
vladar, vendar mu ta v notranji politiki ni pustila do besede, ker
si ji je zdel mnogo previkrav in preradikalen.

Jožef II. ni upošteval ne historičnih pravic, ne običajev, ne
predpravic posameznih stanov ali cerkva; njegove reforme so se
izvajale v „imenu zdravega razuma in človekoljubja".

V upravi  v avstrijskih deželah je popolnoma prenehalo de¬
lovanje stanovskih deželnih zborov, ki jih ni več skliceval, deželne
odbore pa je razpustil in njihove posle poveril gubernijam. Manjše
dežele je združil v večje upravne enote, n. pr. Štajersko, Koroško
in Kranjsko pod skupno vlado (gubernij) v Gradcu, za Primorsko
se je uredil gubernij v Trstu.

Glede kmetskega vprašanja  so se nadaljevale že poprej
začete reforme, toda v mnogo radikalnejši meri. Kmeta je hotel
cesar popolnoma osvoboditi v soglasju z fiziokratskim naziranjem,
da je kmet temelj države. S patentom  iz 1. 1782. je odpravil
dedno podložništvo kmeta; kmetje  postal osebno svoboden,
mogel se je svobodno seliti, se ženiti, si izbrati drug stan, bodisi
zase ali za svoje otroke. Kmet pa je še nadalje ostal pod sodstvom
graščaka (za nižje sodstvo), toda sodnik je moral biti izprašan
jurist in vse večje kazni je moral potrditi okrožni urad. Tlaka  je
ostala, ali cesar je nameraval prisilni odkup od nje, pa ga je pre¬
hitela smrt. Davčna reforma, ki jo je odredil 1. 1789., je obdavčila
vsa zemljišča po njih letnem donesku, brez ozira na posestnike, kar
bi zadelo največ gospodo.

Globoko segajoče so Jožefove cerkvene  reforme. L. 1781.
je izdal patent o verski toleranci,  ki je dajal svobodo vero¬
izpovedi protestantom in pravoslavnim ter državljansko enakoprav¬
nost s katoliki. Ukinil je vse one samostane, ki se niso bavili s
poučevanjem mladine, bolniško strežbo ali duhovnim pastirstvom;
iz njihovega imetka pa je ustanovil verski fond, iz katerega so se
plačevali duhovniki. Ukazal je ustanovitev fara po vseh oddaljenej-

10 *

148

ših vaseh in po večjih mestih, kjer so se morale prevelike fare
deliti in čim bolj zaokrožiti. Po istem vzoru je odpravil historične
meje škofij ter je nove prilagodil političnim mejam. Prepovedal je
škoiom imeti več beneficijev, zlasti pa imeti plačane svetne službe
in časti. Odpravil je preveliko število praznikov, prepovedal romanja
i. t. d. Cerkvene organizacije je hotel podrediti državni oblasti in
jim pustiti samo v dogmatičnem oziru odvisnost od Rima. Zato je
nadziral občevanje škofov in samostanov s centralami izven države,
postavil pod državno nadzorstvo vzgojo duhovščine i. t. d. Cerkvene
reforme so vzbudile ponekod veliko nejevolje, pa tudi obilo odobra¬
vanja ter pristašev, celo med duhovščino (jožefinizem).

Prav posebno je skrbel za humanitarne zavode ter jih usta¬
navljal na novo (bolnišnice, gluhonemnice, ubožnice, najdenišniee i.t.d.)

Za šolstvo  se je jako skrbelo. Toda v osnovnih šolah je imela
materinščina še manj besede nego prej; kakor v osnovnih je bila
nemščina tudi v srednjih in visokih šolah učni jezik; njeno znanje
je bil predpogoj za vzprejem. To je bil znak centralizacije in
germanizacije,  za katero je težil; zakaj njegov cdj je bil:
jedna jedinstvena država z enotno ustavo, enotnimi zakoni in enim
— to je nemškim jezikom.

Kljub temu se je baš tedaj zanimanje za slovenščino  ve¬
čalo; Marija Terezija in Jožef II. sta sama nehote pospeševala njen
razvoj s tem, da sta dala izdajati ljudske knjižice v umljivem na¬
rodnem jeziku v svrho, da so tolmačile in popularizirale njiju od¬
redbe in reforme. Vrb tega je Jožef odpravil cenzuro. Tudi za
prvi pouk v osnovnih šolah so se morale [izdajati slovenske po¬
možne učne knjižice. Baš v drugi polovici XVIII. stoletja se pojavi
velika plodovitost slovenskega nabožnega slovstva, pojavijo se tudi
že znatnejši začetki domače svetne književnosti (Marko Pohlin).

Reforme Jožefa II. na Ogrskem in Hrvatskem.  Dočim se
je Marija Terezija s svojimi reformami v bistvu vendarle omejila
na avstrijske in češke dežele, jih je Jožef II. sklenil izvršiti prav
v isti meri in obliki tudi v Ogrski in Hrvatski. V nameri, da tudi
ogrske in hrvatske dežele popolnoma združi in zenači z ostalimi
habsburškimi provincami v enotno nemško državo, se ni hotel vna¬
prej vezati na stanovske privilegije in posebne zakone; zato se ni
dal okronati za ogrskega kralja Tako ni postopal dotlej še nobeden
vladar. Krono je kot „starino 11  spravil v zakladnico, češ da ji je
mesto le še v muzeju. Po tem je sklenil najprej odpraviti župa-

149

nije, ki so njegove naredbe samo sprejemale, niso pa jih razglašale
ter izvrševale. L. 1784. je proglasil nemščino kot uradni  je¬
zik  v vsej državi, tudi v hrvatskih in ogrskih zemljah, z določbo,
da se mora z 1. 1786. vpeljati v sleherni županijski urad; čez tri
leta ne more biti nihče uradnik, kdor je ne obvladuje. Ko pa so
županije zoper to naredbo ogorčeno protestirale, jim je Jožef po¬
vsem omejil delokrog, Ogrsko ter Hrvatsko pa razdelil na deset
okrožij, od katerih je vsako obsegalo po nekaj županij; Slavonija
je z baranjsko županijo prišla pod Pečuh, Hrvatska pa je z zalad-
sko županijo tvorila posebno okrožje s središčem v Zagrebu. Ob
Adriji je uredil posebno oblast, Ogrsko Primorje.

L. 1785. je tudi v Hrvatski ter Ogrski sledila osvoboditev
kmeta v povsem enakem obsegu kakor v avstrijskih pokrajinah.
Izvedle so se tudi tu sodne reforme. Da se izvede občno in enako ob¬
davčenje vseh stanov, je ukazal popis prebivalstva in izmero zemljišč,
kar se je moglo vsled nastalih nemirov izvršiti samo s silo.

Verske reforme je izvedel tudi tu v istem smislu in obsegu
kot v Avstriji. Tolerančni patent iz 1. 1781. je dal svobodo srbsko-
pravoslavnim po vsej Hrvatski, prav tako tudi Židom, ki so se šele
sedaj pričeli priseljevati v deželo.

Kolonizacija Vojvodine in Slavonije.  Kakor oba njegova
prednika, tako je tudi Jožef II. na vso moč pospeševal naseljevanje
Nemcev po malo obljudenih, malo obdelanih, po velikem delu mo¬
čvirnih in zanemarjenih ravninah tedanje južne Ogrske in Slavo-
•nije-Srema. Naseljevanje se je pričelo brž po odhodu Turkov, že
1. 1722.—1726.; v še večji meri se je vršilo za Marije Terezije
v 1. 1763—1771., najveČji obseg pa je zavzelo v dobi 1783—1786.
Nemci so prihajali največ iz južnozapadne Nemčije („Svabi“); v
manjši meri so naseljevali tudi Madžare, Slovake i. t. d. Namen
kolonizacije je bil po eni strani pomnožitev poljedelske proizvodnje
in kulture sploh (fiziokratizem!) — po drugi pa ojačenje nemškega

inja avstrijsko-turška vojna. Rusko-avstrijski načrti
na Balkanu.  Mnogovrstne reforme bi se bile morda obdržale, da
si ni Jožef II. oslabil položaja s turško vojno.

Ko je v drugi polovici XVIII. stoletja ojačena in modernizi¬
rana Rusija postala najmočnejši nasprotnik Turčije, se je pričelo
med njo in Avstrijo ljubosumno nasprotje na Balkanu, kije obema
oviralo napredovanje na račun povsem oslabele osmanske države.

lj

150

JožefIL pa je, v želji, da razširi svojo državo, sklenil s Katarino II.
protiturško zvezo; turško ozemlje Balkanskega polotoka se je raz¬
delilo v interesni sferi; vzhod je imel pripasti v rusko domeno in
tam je nameravala Katarina II. obnoviti Grško cesarstvo pod ru¬
skim vodstvom, Jožef II. pa si je imel vzeti severozapadni del,
predvsem Srbijo in Bosno-Hercegovino. S temi načrti sta Rusija in
"Avstrija pričeli veliko vojno zoper Turke (1787—1791., oz. 1792.)

Kocina krajina.  Avstrija je v tej vojni računala na pomoč
Srbov iz Srbije. Zato je poslala tjakaj agitatorje in svoje častnike,
da pridobe prebivalstvo za upor. In ne brezuspešno. Stanje Srbov
v Turčiji se nikakor ni izboljšalo. Iz nezaupnosti do Srbov, ki so
se že tolikrat uprli, je dal sultan ukiniti srbsko patrijarbijo v Peči
1. 1766. Pri tem so imeli svoje roke vmes grški krogi v Fanaru,
ki so nasprotovali srbski cerkveni samostojnosti. [Srbske pokrajine
so spadale odtlej pod carigrajska patrijarbijo, vsled česar so na
škofijska mesta tudi med Srbi prišli Grki, ki so se nahajali v do¬
brem razmerju s Turki. Položaj srbskega prebivalstva je postajal
toliko neugodnejši, kolikor slabša je bila sultanova oblast in večja
nasilnost in nepokornost janičarjev, bivajočih zlasti v obmejnem pre¬
delu. Mnogo upornejših in imenitnejših Srbov je pobegnilo Čez mejo
na avstrijska tla, med njimi Koča Andjelkovič, Djordje Petrovič i. dr.

Ko je pričela vojna, so se osnovale čete srbskih prostovoljcev,
ki so pričele vznemirjati turške zveze, napadale sovražne oddelke in
potegnile v upor velik del severne Srbije. Največio in najbolj ju¬
naško četo je vodil Koča Andjelkovič,  Sumadinec od Jago-
dine, ki je postal tako popularen, da je ljudstvo te boje po njem
imenovalo K o čin o krajino.  — Enako so se dvignili tudi Črno¬
gorci ter se vztrajno borili s Turki.

Potek vojne.  Vodstvo Jožefove vojske je razpostavilo armado,
ki je bila izredno velika in dobro opremljena, na vsej dolgi obmejni
črti, vsled česar so mogli Turki začeti celo ofenzivo, prodreti v
vzhodni Banat in poraziti cesarske pri Karansebešu (1788). Tudi
mnogo srbskih prostovoljcev je poginilo v teh bojih, med njimi
Koča; mnogo srbskih družin se je preselilo preko Donave in Save*
Šele ko je prevzel poveljstvo general Lavdon, so šli Avstrijci čez
Donavo, zavzeli Beograd in severno Srbijo do Zapadne Morave in
Timoka ter severne kraje v Bosni. Uspešneje so se bojevali Rusi*
Toda 1. 1790. je nenadoma umrl JožefIL, ki se je prehladil na
bojišču; njegov naslednik Leopold II. pa je hitro sklenil mir v

151

Svištovu 1. 1791., zlasti ker se je začela preteče vmešavati Pru¬
sija, braneč v zvezi z Anglijo koristi Turčije, in pa ker je vsled
francoske revolucije nastala nevarnost na zapadu. — Rusija je skle¬
nila mir v Jassjju 1. 1792., pridobivši si Jedisan med dolnjim Dnje-
strom in Bugorn. — Avstriji je prinesel svištovski mir le neznatne
obmejne korekture, med njimi kordunaška sela  (Kordun) ob
gornji Uni. Glede Srbov seje  dosegla v mirovni pogodbi le splošna
amnestija za vse, ki so se borili zoper Turčijo.

Propad jožefinskih reform.  Ko je bilo tekom slabo uspe¬
vajoče vojne treba novih vojakov in živeža za nje, je bil Jožef II.
prisiljen, obrniti se na stare županije na Ogrskem in Hrvatskem, da
mu dovolijo oboje. Na županijskih skupščinah pa si je dolgo za¬
drževana nezadovoljnost dala duška; burno so pričeli zahtevati
sklicanje državnega zbora; cesarske uradnike so kratkomalo napo¬
dili, a nemški uradni jezik odpravili. Dežela se je nahajala na pragu
revolucije, — v Belgiji je bil radi reform že izbruhnil splošen
upor. — Tedaj je težko bolni cesar vrnil Ogrski ter Hrvatski staro
ustavo, za vso državo pa preklical večino svojih reform; ostale so
v veljavi le naredbe o verski toleranci in odpravi podložništva ter
naredbe o razmerju kmeta do gospode, o odpravi samostanov ter
o regulaciji župnij in škofij.

Jožefov brat in naslednik Leopold  II. (1790—1792.) je po¬
pustil še nadalje, pred vsem v korist fevdalninjr predpravicam plem¬
stva. Sklical je zopet avstrijske deželne zbore, ki pa vendarle niso
mogli obnoviti poprejšnje oblasti, ker so kresije ostale. Plemstvo
je potom stanov najbolj nastopalo zoper Jožefovo davčno reformo;
davčnoreformni patent iz 1. 1789. se je vsled tega odpravil in v
veljavo so stopile znova terezijanske določbe.

Reakcija na Hrvatskem in Ogrskem.  Kljub Jožefovi smrti
je vladala v Hrvatski bojazen, da se ne bi absolutistične, centra¬
listične in germanizatorne težnje dunajskega dvora ponovile. Zato
so hrvatski velikaši, ki so bili obenem jako reakcijonarni, boječ se
za svoje fevdalne predpravice, odslej iskali najtesnejše zaslombe pri
Madžarih, da se skupno z njimi obranijo Dunaja. Dne 12. maja
1790. je hrvatski sabor sklenil, da se ima za Ogrsko in Hrvatsko
osnovati skupna vlada  in da imajo hrvatske županije sprejemati
naloge in povelja od ogrske vlade in od nikogar drugega. S tem
so hrvatski velikaši sankcijonirali odredbo Marije Terezije iz 1. 1779.
Dalje so sklenili, da se o davku za vzdrževanje vojske, oziroma o

152

njegovem povečanju ne more razpravljati nikjer drugje, uego na
skupnem ogrskem državnem zboru. Obadva predloga je požunski
državni zbor sprejel in vladar ju je potrdil. S tem se je Hrvatska,
boječ se dunajskega centralizma, izročila Ogrski; postala je njen del
in je izgubila' finančno samostalnost. Hrvatski sabor je postal odveč
in brez vrednosti, ker si je ogrski namestniški svet prisvojil vso
politično oblast. Sabor seje sestajal samo tik pred ogrskim državnim
zborom, da izvoli zanj odposlance in jim da navodila, ter po zaklju¬
čenem zasedanju, da razglasi na njem stvorjene zakone. Ban, kije
bil član namestniškega sveta, je predstavljal le še njega izvršilni
organ in se je pričel smatrati za madžarskega zaupnika, ne pa pred-
stavitelja dežele in kraljevskega namestnika.

Toda že na istem državnozborskem zasedanju so se pokazala
madžarska imperijalistična stremljenja. Centralistične in germaniza-
torne težnje so (kakor med Cehi) med Madžari vzbudile narodni
preporod, ki se je izražal v ljubezni in skrbi za madžarsko narod¬
nost in jezik. Madžarstva in madžarščine pa niso hoteli oživeti
le med Madžari, marveč med vsemi prebivalci v deželah krone
sv. Štefana. „Ena država, eden narod, eden jezik od Karpatov do
Adrije“, to je bil odslej politični program Madžarov. Ko so odpravili
vsiljeno nemščino, niso marali več latinščine, ki je bila do Jožefa II.
uradni, zborovalni in v neki meri celo občevalni jezik, marveč
so sklenili, da se v urade in na zborovanja uvede postopoma —
madžarski jezik. Hrvatski velikaši so komaj dosegli, da se ta pre-
uredba ni raztezala tudi za Hrvatsko, marveč je. tam ostal še vedno
— latinski jezik. Le v križevački županiji so se hrvatski velikaši ogla¬
sili s predlogom, naj bi se v Hrvatski uvedel domači „ilirski“ jezik;
njih glas je ostal osamljen, skoro neopažen. Pač pa je hrvatski
sabor sklenil, naj se na srednjih in osnovnih šolah v Hrvatski in
Slavoniji uči madžarski jezik kot neobvezen predmet; za gojitev
domačega jezika mu ni bilo brige. Prav tako so hrvatski velikaši
dosegli, da je veljala enakopravnost ver, osobito protestantske, le
na Ogrskem, na Hrvatskem ne.

Srbski temišvarski sabor L 1790.  Ko so Madžari po Jo¬
žefovi smrti kazali v državnem zboru zelo veliko upornost napram
Leopoldu, tako da je obstojala možnost oboroženega spopada, se
je ta poskusil nasloniti na Srbe. Zato je ugodil njih prošnji ter
dovolil sklicanje velikega zbora vseh Srbov južne Ogrske in Hrvatske-
Slavonije ter Krajine. Taki srbski sabori so bili sicer običajni v

XVIII. stoletju, a na njili so Srbi razpravljali le o svojih cerkvenih
vprašanjih in volili mitropolita ter škofe. Na temišvarskem saboru
v septembru 1. 1790. pa so Srbi postavili svoj narodnopolitični pro¬
gram: zahtevali so ustanovitev posebnega srbskega teritorija v Banatu
in Bački kot srbsko (,,ilirsko“) vojvodino, ki naj ji načeluje kot
despot — četrti Leopoldov sin. Zahtevali so srbske urade za reše¬
vanje civilnih in cerkvenih zadev, poseben srbski sabor z razširjenimi
pravicami ter obnovitev ilirske dvorne pisarne na Dunaju.

Srbskih žalitev so se Madžari zelo ustrašili in so se zategatelj
brž sporazumeli z Leopoldom. Ta je sedaj izpolnil le eno točko
srbskega programa; ustanovil je-ilirsko dvorno pisarno, ki pa jo je
njegov naslednik ukinil že naslednjega leta (1792.)

Vil. Doba narodnega preporoda Srbov, Hrvatov in
Slovencev. Turčija in Avstrija propadata. Zmaga de¬
mokratične narodne jugoslovanske ideje nad abso¬
lutističnimi raznorodnimi državami.

1. Francoska vlada nad delom našega naroda.

Nova Evropa.  Doba prosvetljenega absolutizma, ki se za Av¬
strijo zaključuje z Leopoldom II., je ostala brez globljih posledic za
kulturno stanje našega naroda. Za Franca,  Leopoldovega sina in
naslednika, nenadarjenega in konservativnega vladarja, je zavladala
zakrknjena reakcija brezidejnega absolutizma.

Toda francoska revolucija je pričela popolni preporod politič¬
nega, socijalnega, gospodarskega, duševnega ter narodnega življe¬
nja, ne le v Franciji sami, marveč tudi pri drugih evropskih naro¬
dih. Na temelju njenih vodilnih idej o občni enakosti, bratstvu in
svobodi ljudi se je preobrazil evropski svet ter se izmotal iz spon
političnega in gospodarskega fevdalstva ter absolutizma, ustvarjajoč
v zaporednih stopnjah parlamentarne, gospodarskoliberalne in —
narodne države.

J?

Konec benečanskega gospostva nad našim primorjem.

Prvo vojno zoper francosko revolucijo je vodila koalicija evropskih
držav z Avstrijo na čelu. Vojna pa ni prinesla zmage fevdalni reak-

154

ciji, marveč se je zelo zavlekla (1792—1797.) ter je končala napo¬
sled z zmago revolucijonarne Francije. Po premirju v Leobnu, do
kamor so preko Koroške prodrle francoske čete pod Napoleonovim
vodstvom, je morala Avstrija skleniti mir v Čampo Formio;
dobila je proti odstopitvi drugih pokrajin večino ozemlja Beneške
republike, ki jo je bil Napoleon posedel in ukinil, in sicer Bene¬
čijo do Adiže ter v njej Beneške Slovence, benečansko Istro ter
Dalmacijo s Kvarnerskimi otoki in Boko Kotorsko („benečanska,
Albanija 11 ). S tem je prenehal o večstoletno gospostvo Be¬
nečanov na j ugoslo v anskem ozemlju.

Avstrijski general Rukavina je še v poletju 1. 1797. mirnim
potom posedel Istro in Dalmacijo. V Dalmaciji je prebivalstvo izra¬
žalo željo, da se dežela pripoji Hrvatski, kateri je nekdaj pripadala.
Proti Dunaju se je napotila deputacija, ki naj bi izrazila želje v
tem smislu. Toda dunajski dvor je uredil Dalmacijo kot posebno
deželo z glavnim mestom Zadrom; vsa uprava je ostala v bistvu
taka, kot je bila za benečanskega gospostva. — V Boki Kotorski se
je pojavila zahteva po združitvi s Črno goro in vladika je že po¬
sedel Budvo, toda umakniti se je moral pred Avstrijci.

Beneške Istre  Avstrijci niso združili z avstrijsko, marveč
so jo uredili kot posebno pokrajino*s sedežem v Kopru.

L. 1805. je Avstrija v zvezi z Rusijo začela tretjo vojno zoper*
revolucijsko Francijo, toda po Napoleonovi zmagi pri Slavkovu je
morala skleniti mir v Požunu  (Bratislavi) in Napoleonu odstopiti
vse 1. 1797. pridobljene pokrajine, tedaj tudi Istro in Dalmacijo.

Dalmacijo si je vzel Napoleon, ker je računal na odločilno
vojno z Rusijo, zoper katero je nameraval prodirati preko Turčije,
svoje zaveznice. Ali Rusi so spoznali njegove načrte, pa so še pra¬
vočasno v zvezi s Črnogorci zasedli Boko Kotorsko.

Konec samostojnosti Dubrovnika.  Položaj Dubrovnika je
postal težaven; obe sovražni sili sta ga pozivali na sodelovanje.
Naposled so se Dubrovčani na francoski poziv odločili, da dovolijo
Francozom prost prehod skozi svoje mesto in ozemlje. Francoski
general Lauriston pa je posedel mesto (1. 1806.) in ukinil dubrov¬
niško samostojnost za čas, dokler se nahajajo Rusi v bližini. Po
miru v Tdži 1. 1807. je Rusija prepustila Napoleonu Boko Kotorsko,
nakar so Francozi 1. 1808. definitivno ukinili dubrovniško republiko
ter njeno ozemlje združili z ostalo Dalmacijo. S tem je za vedno
končala samostojnost Dubrovnika.

155

4

Francoska uprava v Dalmaciji.  Odslej je Dalmacija z Istro
in Benečijo vred pripadala kraljestvu Italiji, kjer je v Napoleono¬
vem imenu vladal kot podkralj Evgen Beauharnais. Napoleon je
vojaško zapovedništvo v Dalmaciji izročil generalu Marmontu,
civilno upravo pa izobraženemu Benečanu Višku Dan dolu.  Ta
je po Napoleonovem odobrenju preuredil Dalmacijo iz srednjeveške
zaostalosti v povsem moderno deželo. Prvi znak preporoda je bil
tednik „11 regio Dalmata — kraljski Dalmatin 11 , prvi hrvatski
časopis v italijanskem in hrvatskem jeziku. Sedež deželne vlade je
bil v Zadru; Dalmacija se je razdelila v pet okrožij. Sodstvo, ki
seje  ločilo od uprave, se je moderniziralo. Osobito skrb je Dandolo
posvečal šolstvu. V Zadru seje osnoval licej z značajem vseučilišča,
po večjih mestih nove gimnazije in mnogo osnovnih šol; uvedla se
je delna šolska obveznost. Kmete je proglasil za lastnike zemljišč,
a ostala je desetina kot davek v pridelkih. Največja briga se je
posvečala poljedelstvu, živinoreji, gozdarstvu ter trgovini; izsuše¬
vala so se močvirja, kopali vodnjaki, gradile se ceste. Ukinili so se
privilegiji posameznih občin in cehov, ki so ovirali obrt in trgovino.

Kljub temu, da so mnogovrstne modeme reforme pomenile
silen napredek in neizmerno korist za deželo, vendar jim je bilo
prebivalstvo z duhovščino na čelu odločno nasprotno, ker je črtilo
Francoze kot „brezverce in jakobince 11 .

Tudi Istro  je Napoleon podredil Italiji, a uredil za njo po¬
sebno vlado v Kopru.

Ilirija.  L. 1809. je pričela Avstrija vojno z Napoleonom, toda
bila je premagana in v schonbrunnskem miru  je morala pre¬
pustiti Franciji ne le Dalmacijo, ki so jo bile tekom vojne hrvatske
graničarske čete s pripomočjo domačega prebivalstva skoro vso
zavzele, marveč tudi HrVatsko zapadno od Save do ustja Une pri
Jasenovcu, vso Kranjsko, Goriško, Trst in Istro ter zapadno Koroško
do Vrbskega jezera. Vse te dežele z Dalmacijo, nekdanjo benečan-
sko Istro ter Pustriško dolino je Napoleon združil v eno upravno
enoto pod imenom „Uirske province 11  ali Ilirija. Z ustanovitvijo
Ilirije je hotel Napoleon doseči po kopnem zvezo z Dalmacijo, odri¬
niti Avstrijo od morja, izvesti strogo kontinentalno zaporo napram
Angliji ter ustvariti ugodno osnovo za svoj vpliv v Turčiji in za
vojna podjetja proti Rusiji.

Sedež ilirske vlade je bila Ljubljana. Napoleon je izročil upravo
dežele maršalu Marmontu in jo po njegovem nasvetu v 1. 1811. raz-

156

delil v šest pokrajin (provinces). Vojno krajino je pustil nespreme¬
njeno— tvorila je eno od pokrajin, le da so se graničarji namesto
po nemškem vežbali po francoskem načinu. Pokrajine, ki so jim
načelovali intendanti, so se delile na okrožja (districts), a ta na
okraje (cantons), a okraji na občine z župani (maire) v mestih in
starešinami po kmetih. Uradovalo se je v notranji službi v franco¬
skem jeziku; — centralni vladi v Parizu je bila Ilirija podrejena
samo v vojaških in finančnih zadevah. V vnanji službi se je urad-
ništvo, med katero je bilo sprejemati čim več domačinov, posluževalo
francoskega, nemškega, italijanskega in „ ilirskega" jezika. Namesto
kraljskega Dalmatina je Marmont pričel 1. 1810. izdajati v Ljubljani
uradni časopis „Telegrapli officiel des provinces lllyriennes“ v fran¬
coskem, nemškem, italijanskem in ilirskem jeziku.

Sedaj so se v Iliriji izvedle v glavnem iste blagodejne reforme,
kakor že poprej v Dalmaciji; vse sodstvo se je preuredilo, vodilno
načelo je bilo, da so vsi stanovi enaki pred sodiščem in pred za¬
koni sploh. Kmetu so izboljšali položaj, odpravili so n. pr. tlako
brez odškodnine in pa desetino za duhovščino. Glede financ je ve¬
ljalo stališče, naj se province same vzdržujejo; ali vpeljali so se
mnogi neposredni in zlasti posredni davki, ki pa so postali pozneje
zares težki ter seveda med ljudstvom zelo nepriljubljeni. Mnogo se
je storilo na gospodarskem polju, gradile so se nove ceste, regu¬
lirale reke, podpirala se obrt, trgovina. Zlasti blagodejna jc bila
francoska vlada za šolstvo; v osnovnih šolah, ki so se množile, se
je poučevalo v materinskem jeziku, deloma tudi v srednjih. Zelo
mnogo se je ustanovilo srednjih šol, da bi se vzgojilo čim več do¬
mačega uradništva, v Ljubljani pa tako imenovana centralna šola
z značajem vseučilišča, slična oni v Zadru. Mnoge reforme so se
šele uvajale.

Toda v splošnem francoska vlada v Iliriji ni bila priljubljena,
in sicer iz istih vzrokov kot v Dalmaeiji. Razumnejši posamezniki
so uvideli napredek v gospodarskem, prosvetnem, političnem ter
narodnem oziru, kakor nam priča Vodnikova pesem ,.Ilirija oživ-
ljena“.

Ilirija po Napoleonovem padcu.  Propad Napoleona 1. 1812.
-—1813. je pomenil tudi konec francoske Ilirije. Ko se je Avstrija
pridružila protifrancoski zvezi, so njene Čete brez večjih težav po¬
sedle Ilirijo, ki jo je imel Napoleon le slabo zasedeno. V Dubrov¬
niku je prebivalstvo sicer poskusilo obnoviti nekdanjo samostojnost,

ali brezuspešno. Dunajski kongres je prisodil vse ilirske province
Avstriji. Dalmacijo, obsegajočo odslej tudi Dubrovniško ozemlje ter
Kotor, so uredili kot posebno deželo — kraljevino — z vlado v
Zadru, podrejeno Dunaju. Graničarska Ilrvatska je bila zopet Vojna
krajina kakor prej; takoimenovane civilne Hrvatske pa cesar Franc
ni hotel združiti z ostalo Hrvatsko, marveč jo je pustil združeno s
Kranjsko, Primorsko (s Čedadom) ter Koroško kot „Kraljevino Ili¬
rijo' 1 , katere vzhodni del (Kranjske in Koroške) je imel vlado ali
gubernij v Ljubljani, zapadni pa v Trstu. Šele 1. 1822. je na nepre¬
stano prizadevanje Hrvatov vso ilirsko civilno Hrvatsko podredil
zopet Zagrebu. Kvarnerski otoki so ostali priklopljeni Istri. Naziv
kraljestva ilirskega se je ukinil z 1. 1849.

Anarhija v Turčiji, janičarji in beogradski pašaluk.

Turška država je tekom XVIII. stoletja nezadržno nazadovala, bo¬
disi na zunaj kakor na znotraj. V Carigradu so si sledili povečini
slabi, malo energični ter malo sposobni sultani; pogostni so bili
razpori v vladarski družini. Kolikor slabša je postajala osrednja
oblast, toliko večja in pogostnejša so bila nasilja janičarskih čet,
toliko večja samolastnost in upornost sultanovih namestnikov po
posameznih pokrajinah. Pod naraščajočim neredom in občno ne-
sigumostjo je trpelo največ krščansko prebivalstvo.

Ena izmet točk svištovskega miru, ki je razočaral srbske
nade, je vsebovala pogoj, da mora na avstrijsko-turški meji zavla¬
dati mir in red. Toda to se je dalo izvesti samo na ta način, da
se janičarjem zabrani povratek v beogradski pašaluk. Tedanji sultan
Selim III. je bil nasproten janičarjem, zakaj uvidel je, da se da
Turčiji pomagati samo, ako se izvedejo reforme po evropskem
vzorcu, pred vsem ako se janičarji odpravijo in na mesto njih uvede
redna in disciplinarna vojska. Naročil je beogradskemu paši, naj
ne pusti janičarjev v beogradski pašalnk, 1. 1794. pa je izdal Sr¬
bom slovesno listino, da so janičarji iz beogradskega pašaluka iz¬
ključeni. Hkrati je dovolil Srbom obsežno avtonomijo, to je knezi-
domačini so vršili v nabij ah upravno ter sodno oblast. Vrh tega
so se Srbi oborožili. Janičarji se s tem niso zadovoljili, marveč so
skušali s silo udreti v Srbijo. Njihova upornost je bila tem večja,

2. Početek nove srbske države.

158

ker je baš takrat sultan razglasil reforme o ustrojstvu vojske, Našli
so zaveznika v vidinskem paši Pazvanoglu, ki je bil odločen nasprot¬
nik sultanovih reform ter se jim je očitno uprl; okrog njega so se
zbirali reakcijonarji iz vse države. Tedaj je Pazvanoglu pričel v
pomoč janičarjem napadati beogradski pašalulc in beogradski paša
ga je mogel odbijati samo s pomočjo Srbov. Toda vse vojske, ki
jih je poslal sultan na upornega pašo v Vidinu, so bile premagane, a
ko se je 1. 1798. Turčija zapletla v vojno z Napoleonom radi Egipta,
je bil sultan prisiljen, pogoditi se s Pazvanoglom. Moral je dovoliti,
da se janičarji vrnejo v beogradski pašaluk (1. 1799.). Pričela so
se nasilja nad prebivalstvom; janičarji, ki so pri sultanu dosegli
ferman, naj se Srbi razorože, so pobili mnoge odličnejše Srbe in
celo beogradskega pašo ter mnoge druge Turke, ki so veljali kot
pristaši sultanovih reform.

S tem je pričela strahovlada janičarjev, katerim so načelovali
štirje vodje, imenovani dahi  j e,  ki so imeli vso oblast v rokah.
Nasilja so postala tako neznosna, da so se naposled uprli turški
spahije zoper janičarje in sicer s srbsko pomočjo, ali bili so premagani.
Srbi so se obračali po pomoč na carigrajsko vlado; ko pa jih ni
mogla rešiti iz oblasti strašnih dahij, so sklenili, da si pomagajo sami.

Tekom 1. 1803. so se Srbi pričeli pripravljati na upor zoper
svojo zatiralce, toda dahije so prišli pripravam na sled in so skle¬
nili Srbe prehiteti. Pričetkom 1. 1804. so dali pobiti uglednejše Srbe;
toda mnogi so ubežali v gore, opazivši pravočasno nevarnost, ter
pričeli zbirati čete za boj. V Orašcu  (sredi Sumadije) so se v
februarju 1804 v svrho splošnega upora zbrali uglednejši možje na
posvet ter si za vodjo izvolili Djordja Petroviča.  Ta mož, ki
je bil kmalu znan na daleč pod imenom Karadjor dje,  je bil pre¬
prostega rodu, toda nenavadno hraber, podjeten in energičen.

Upor zoper dahije.  Takoj se je upor zoper janičarje razširil
po bcogradskem pašaluku. V marcu so Srbi že oblegali glavna ja¬
ničarska zavetišča: trdnjave Beograd, Smederevo, Požarevac in
Šabac, ali tudi te so po vrsti padle v njihove roke; v juliju se jim
je edinole Beograd še upiral in pred njim na Vračaru se je zbrala
vsa uporna vojska.

Srbski upor ni bil naperjen zoper sultana, marveč le zoper
dahije, ki so bili hkrati sultanovi protivniki; uporniki niso imeli
namena, ustanoviti si lastno državo, marveč le pomagati si zoper
janičarska nasilstva. Carigrajska vladaje smatrala srbski upor za

159

notranjo zadevo beogradskega pašaluka ter se ni brigala zanj. Turski
spahije so celo simpatizirali s Srbi ter jim pomagali.

Med tem so se Srbi obrnili na Avstrijo po pomoč ter ji po¬
nudili, naj zasede mesta v beogradskem pašaluku, kar pa je ta
odbila. Nato so se obrnili na Rusijo, da bi jim pomagala diplomatsko;
poslali pa so odposlanstvo tudi v Carigrad, da bi jim sultan ne
postal nasproten. Tedaj je turska vlada poslala bosanskega namest¬
nika Bečir-pašo,  da posreduje med dahijami in Srbi ter obnovi
red. Ta je dospel do Beograda, pripomogel, da so pregnali dahije
iz Beograda in jih na Ada-kale pobili, končno pa dogovoril z vstaši
neko pogodbo, po kateri je Srbom zagotovil nekatere privilegije,
kar pa naj bi sultan potrdil s posebnim fermanom. Bečir pasa se
je nato vrnil v Bosno. Na ruski nasvet so Srbi poslali 1. 1805. po¬
sebno odposlanstvo v Carigrad ter predložili sultanu srbske zahteve,
to je široko avtonomijo, zlasti pravico voliti si kneza, svobodo vere
in trgovine. Ruski in avstrijski poslanik v Carigradu sta se pri porti
zavzemala za Srbe. Avstrija vrh tega ni ovirala, da so številni Srbi
iz Vojne krajine prehajali upornikom na pomoč ter jim dovažali
orožje.

Boj Srbov zoper turško vlado.  Ali v Carigradu so sklenili,
da uduše s silo srbsko gibanje, ki se jim je zdelo vedno bolj opasno.
Vlada je naročila niškemu vezirju Hafiz paši, naj napade srbske
vstaše, toda Karadjordje gaje  potolkel pri Ivankovcu  (blizu Para-
čina, 1. 1805.) Boji so se nadaljevali, v avgustu 1. 1806. je Kara-
djordje potolkel Bosance na Miš aru pri Sabcu, malo pozneje pa
je bila razbita druga turška vojska pri Deligradu  v Moravski
dolini, na kar se je sklenilo premirje. Napoleon, ki se je nahajal v
vojni z Rusijo, se je prizadeval, da tudi Turčijo zaplete vanjo, zlasti
odkar si je pridobil Dalmacijo. Da se v Srbiji napravi mir, so se
pričela pogajanja in Srbi so se pod vodstvom lčka že sporazumeli
o glavnih določbah za srbsko avtonomijo (Ičkov mir), tedaj pa se
je boj znova pričel, deloma ker Turki niso izvršili vseh pogojev
miru, deloma pa pod vtisom vojne med Rusijo in Turčijo, ki je
izbruhnila koncem 1. 1806. Srbi so navalili na Beograd in ga zavzeli.
Tekom 1. 1807. so Rusi, ki so Srbe pozvali na sodelovanje, udrli v
Moldavijo in Vlaško ter poslali vojaški oddelek tudi v Srbijo. Srbi
so iztrgali Turkom vse ozemlje do dolnjega Timoka, a na jugu so
si osvojili Užice, pri čemer se je odlikoval Miloš Obrenovic. Tedaj
je Napoleon nameraval iz Dalmacije prodreti Turkom na pomoč,
toda v Tilži seje  sporazumel z Rusijo, nakar je tudi Turčija sklenila

160

z Rusi premirje. Turčija se je zavezala, da velja sklenjeno premirje
tudi za Srbe.

Uprava v upornem ozemlja.  Mirovna pogajanja med Rusijo
in Turčijo so se vlekla jako dolgo, ne da bi dovedla do uspehov.
V 1. 1808. ni bilo bojev, toda pričeli so se prepiri med srbskimi
voditelji. Po ruskem nasvetu se je takoj spočetka osnoval upravni
svet (Praviteljstvujuščij sovjet) iz glavnih vodij upornega gibanja.
Srbski vojvode so bili pred osvobojenjem ali hajduki ter hajduški
harambaše, ali nabijski knezi ali ugledni kmetje sploh. Vsak izmed
njih je vodil upor v svojem okraju, kjer je bil poveljnik nad četami
in vrhovni gospodar, sodnik ter upravitelj. Po odstranitvi turške
nevarnosti je vsakdo želel, da obdrži gospostvo v svojem okraju
tudi nadalje; hkrati je bila želja vojvod, da obdrži upravni svet
najvišjo oblast v deželi. Nasprotno je' stremel Karadjordje, vrhovni
vojni poveljnik, da koncentrira državno oblast vedno bolj v svojih
rokah. Vsled tega je rastlo nasprotje med njim ia vojvodi, pa tudi
med vojvodi samimi. Narodna skupščina, zbor vseh veljakov, je
1. 1808. sklenila, da priznava Karadjordja in njegovo zakonito po¬
tomstvo za gospodarja dežele in vrhovnega vodjo (vožd), upravni
svet pa kot sodelujočo vrhovno upravno oblast. Kljub temu se je
nadaljeval spor med vojvodi.

Mir v Bukureštu L 1812.  Mirovna pogajanja med Turčijo in
Rusijo niso dovedla do uspeha in 1. 1809. se je vojna pričela znova.
Srbi so postali drznejši v svojih načrtih; hoteli so doseči popolno
samostojnost in obnoviti Srbijo v nekdanjem velikem obsegu ter ji
pripojiti tudi Bosno in Hercegovino ter Ornogoro. Zato so 1. 1809.
srbske čete udarile na vse strani, da osvobode čim več srbskega
ozemlja. Karadjordje je udaril na jug, hoteč se združiti s Črno¬
gorci; osvojil si je že Novi Pazar in Sjenico, toda poraz čet, ki
so prodirale proti Nišu, ga je prisilil, da se je vrnil v Moravsko
dolino. Ali Turki so navalili s toliko premočjo, da so potisnili Srbe
nazaj in prodirali že proti Kragujevcu in Beogradu. Baš o pravem
času je še dosegla ruska vojska večje uspehe ter prodrla čez Do¬
navo, tako da so morali Turki poslati čete s srbskega bojišča zo¬
per nje, kar je rešilo Srbijo. Zopet so ruske čete dospele v Srbijo
in Turki so se morali povsod umakniti; Karadjordje jih je znova
potolkel v bitki pri Varvarinu  (6. sept. 1810). Rusi so pod ge¬
neralom Kutuzovom prodrli v Bolgarijo, toda 1. 1811. so se pričela
mirovna pogajanja znova.

161

Politični položaj se je v Evropi povsem predrugačil; prisot¬
nost ruskih čet v Srbiji ni bila všeč niti Avstriji niti Napoleonu,
ki si je bil osnoval v bližini Ilirijo. Kazalo je že na bližajočo se
vojno med Napoleonom in Rusijo. Ni čuda, da je Turčija zavlače¬
vala pogajanja in ostala nepopustljiva glede ruskih teritorijalnih
zahtev, a tudi glede Srbije. Naposled so morali Rusi privoliti v
maju 1812. v mir v Bukureštu,  v katerem so sicer dobili Be¬
sarabijo, za Srbe pa so dosegli le, da jim izreče sultan popolno
amnestijo, da se vrnejo Turki v mesta in utrjene kraje, Srbija pa
da dobi avtonomijo, o kateri naj se Turki in Srbi sporazumejo sami.

Katastrofa l. 1813.  Bukureški mir je bil velik udarec za Srbe,
ki so pričakovali nopolne osvoboditve; smatrali so, da jih mirovna
pogodba izroča zopet Turkom. Daši neradi, so vendarle pričeli po¬
gajanja s Turki, toda ker turških zahtev: da izroče orožje, razpuste
vojsko in da se obnovi stanje izpred 1. 1804., niso hoteli sprejeti,
so se pogajanja prekinila. Turki so poslali v Srbijo vojske od treh
strani, iz Bosne, iz Niša in iz Vidina, ter si poleti 1. 1813. kljub
hrabremu odporu osvojili uporno deželo. Ko so se turške trume
bližale Beogradu od vseh strani, so srbski vojvode izgubili pogum;
vsakdo se je skušal rešiti, kakor je vedel in znal. Večina vodij,
med njimi sam Karadjordje, in z njimi na stotine beguncev je zbe¬
žalo preko Save in Donave na avstrijska tla (21. sept.), drugi pa
so se rešili v gore in gozde.

V Srbiji se je pričela znova turška strahovlada. Novi beograd-
ski upravitelj Sulejman paša  je uvajal povsod stare uredbe.
Turške čete so s strašnimi nasilji pobirale po vaseh orožje; da
se ne bi Srbi znova uprli, je dal Sulejman sistematično pobiti
znamenitejše uporniške vodje, ki so se bili na temelju razglašene
amnestije pokazali iz svojih skrivališč. Srbi so v stiski poslali de-
putacijo na dunajski kongres, da bi se kaj storilo za nje, toda brez
uspeha. Tedaj so se začeli dogOvori za nov upor.

Drugi srbski upor. Pričetek srbske samouprave.  Na
cvetno nedeljo dne 11. aprila 1. 1815. je v Takovu  pričel drugi
srbski upor. Uporniki so prisilili Miloša Obrenovica,  najve-
Ijavnejša moža, kneza v Rudniku, ki pa je vodil dotlej oportuni¬
stično politiko napram Turkom, da se je postavil na čelo upora.
Vstanek se je hitro širil, mesto za mestom je padlo v srbske roke.
Tudi to pot so Srbi izjavljali, da se. ne dvigajo zoper sultana, mar¬
več zoper nasilja in njih povzročitelje, osobito zoper okrutnega Su-

Melik, Zgodovina, 11

162

lejman pašo. Turčija je hotela upor vdušiti z vojno silo, toda voj¬
sko, prodirajočo iz Bosne, so uporniki potolkli na D uhlju  (julija
1815.). Marašli Ali paša (Marašlija), poveljnik niške vojske, je pričel
pogajanja s Srbi, zakaj Rusija je pri porti protestirala, češ da se
uporabljanje oborožene sile zoper Srbijo protivi določbam bukure-
škega miru. Marašlija se je ustno pogodil z Milošem Obreuovi-
6em, ki je bil zelo skromen v svojih zahtevah. Srbija, ali točneje:
beogradski pašaluk je dobil nekaj malega avtonomije;  davek
pobirajo srbski knezi in ga v celoti izročajo turški oblasti, Miloš Obre-
novič ostane vrhovni srbski knez, kot višja sodna oblast za Srbe
se ustanovi Narodna kancelarija, sestoječa iz dvanajstih srbskih
knezov. Toda v mestih ostanejo turške posadke in prav tako v
Beogradu turški namestnik.

Srbska samouprava je bila' le neznatna in Miloš je bil ko
vrhovni knez pravzaprav le turški uradnik. Pa tud._ v bodoče ga
je vodilo stremljenje, ostati v najlojalnejšemu razmerju do turške
oblasti. Hkrati si je utrdil svoje prvenstvo s tem, da je po vrsti
odstranil vojvode in kneze, ki so mu nasprotovali, kakor nekdaj
Karadjordju.

Karadjordjeva smrt.  Ko je Karadjordje 1. 1813. prestopil
avstrijsko mejo, so ga avstrijske oblasti takoj internirale v Petro-
varadinu in/z njim vred še več srbskih vojvod. L. 1814. je Avstrija
vsem internirancem dovolila prost odhod v Rusijo., kjer. so živeli na
državne stroške, povečini v Hočimu. Ko je izbruhnil drugi srbski
upor, je Karadjordje prosil, da bi se smel vrniti v Srbijo, a car
tega ni dovolil. Med tem se je osnovalo v južni Rusiji znamenito
grško politično društvo „Heterija“, ki sije nadelo nalogo, osvoboditi
Grke izpod turškega jarma in obnoviti Grško ali Bizantinsko cesar¬
stvo. Nameraval se je organizirati upor vsega krščanskega prebi¬
valstva na Balkanskem polotoku in Heterija je hotela pridobiti zanj
vplivnejše može tudi med Srbi. Oportunistični Miloš Obrenovic seveda
ni maral pristopiti k opasnemu in malo premišljenem gibanju, pač
pa se je zanj zavzel Karadjordje, ki se je napotil v Srbijo, da tam
pripravi vse za splošni upor. Ali ko je stopil na domača tla, gaje
knez Miloš dal takoj umoriti (13. julija 1817.).

Miloš Obrenovic  ( 1817 — 1839).  V novembru 1. 1817. je Miloš
Obrenovic sklical skupščino srbskih veljakov in na njej se je dal
proglasiti za dednega vrhovnega kneza  Srbije. Toda porta
dolgo ni hotela potrditi njegove dedne oblasti, niti izdati slovesnega

163

sultanovega fermana, s katerim bi se zagotovila ustno z Marašlijo
dogovorjena avtonomija, dasi je Miloš skušal z najlojalnejšim po¬
stopanjem in prošnjami v Carigradu doseči izpolnitev svojih teženj.
L. 1820. je res sultan potrdil s slovesnim fermanom srbsko avto¬
nomijo, ne pa dednosti kneževske oblasti in drugih zahtev.

L. 1825. je umrl ruski car Aleksander, katerega politika se je
nahajala pod Metternichovim vplivom, služeč konservativnim smotrom
svete alijanse, ki je narodne težnje Srbov smatrala za prav tako
nelegitimne kot južno- in zapadnoevropske liberalno-politične ideje.
Novi car Nikolaj (1825—1855.) je takoj pričel energičnejšo politiko
v korist Srbom in v korist Grkom, ki so od 1. 1820. bojevali obupen,
a junaški boj za svobodo. Rusija je naposled izročila porti ultimatum,
da izpolni napram Srbiji določbe bukureškega miru. Turčija se je
udala in sklenila z Rusijo v Akermanu sporazum (akermanska
konvencija  1. 1826.), kije  utemeljil ruski protektorat nad (Mol¬
davijo, Vlaško in) Srbijo ter določil sledeče glede srbske avtonomije:
Srbiji se v skladu z bukureškimi določbami priznava nezavisnost
notranje organizacije, svoboda in samouprava vere, šolstva, prosvete
in trgovine; naposled se Srbiji priznava pravica do šest nahij, ki
so bile za bukureškega miru pod Karadjordjevo oblastjo, a ki se
1. 1815. niso priključile avtonomni Miloševi Srbiji, ker so se nahajale
izven beogradskega pašaluka: — Turki se morajo izseliti iz Srbije,
razen iz garnizijskih mest.

Toda akermanski dogovor se ni izvedel, ker je radi grških
grozot in bitke pri Navarinu prišlo do rusko-turške vojne (1828—
1829.) V tej vojni je Srbija ostala mirna, ker je Rusija pod vpli¬
vom legitimističnih načel svete alijanse izjavila takoj ob pričetku,
da se ne mara posluževati revolucionarnih sredstev, to je, pomoči
balkanskih norodov. Ruske zmage so prisilile Turčijo v adrija-
nopoljski  mir  (sept. 1829.), ki je glede Srbije določil, da se
morajo nemudoma izvršiti določbe akermanske konvencije. Poleg
tega je sultan 1. 1830. s posebnim batišerifom priznal Milošu dedno
knežje dostojanstvo. Ker pa mirovna pogodba ni točno določila
meje šestim novim nabijam, je Turčija odlašala z njih prepustitvijo^
dokler ni knez Miloš, izrabivši. sultanove težave za upora Egipčanov,
kratkomalo posedel sporno ozemlje (porečje Timoka, Aleksinac,
Kruševac in Jadar z Ložnico), nakar je porta 1. 1833. priznala
izvršeno dejstvo.

S tem je Srbija postala avtonomna kneževina pod sultanovo
nadoblastjo. Plačevala je sultanu davek ter je imela v šestih frdnja-

11 *

164

vali .(Beograd, Smederevo, Šabac, Kladovo, Soko in Užice) turške
posadke.

Borba za ustavo v Srbiji.  Kakor pred 1. 1830., tako je
tudi sedaj, ko je Srbija dobila popolno avtonomijo, knez Miloš hotel
ostati absoluten gospodar v deželi, popolnoma neomejen v vsem
svojem dejanju in nehanju. Pod Milošem ni bilo niti pisanih zakonov,
niti pravega sodišča, kajti knez je smatral, da more predrugačiti
tudi izrek sodišča ali sploh soditi sam po svoje. Povsem despotsko
je mogel knez razpolagati z življenjem in imetkom podanikov, kar
se je zares dogajalo v mnogih slučajih. Miloš se je smatral za
gospodarja dežele in ljudi; o vsem je odločal sam. Narodna skup¬
ščina se je sjcer sestajala od časa do časa, toda kmetski možje, ki
so se v njej zbirali, niso bili'sposobni, da bi mogli omejiti knežjo
oblast.

Toda zoper avtokratsko Miloševo vlado je nastajal vedno večji
odpor med prebivalstvom. Vzpričo občne varnosti, miru m narodne
svobode so si mnoge srbske družine zelo opomogle; z gmotnim
blagostanjem pa je rastla tudi politična samozavest in želja po
zasiguranju pred kneževo, često nasilno in samopašno samovoljnostjo.
Vedno bolj je rastla želja po notranji palitični svobodi in ustavni
omejitvi Miloševe oblasti, po pravnem ošiguranju zasebnčga življenja
in imetka, po pisanem zakoniku. Te težnje so še posebno širili oni
mnogoštevilni izobraženi Srbi, ki so prišli v osvobojeno deželo iz
Avstrije ter stopili tu v službo. Ker pa se je Miloš upiral svobodo¬
ljubnim stremljenjem, je prišlo naposled do upora. Knez je moral
popustiti ter 1. 1835. na Svečnico („sretenje“) narodni skupščini v
Kragujevcu razglasiti ustavo  („sretenjski ustav"). Po njej se je
določila pravna varnost osebe in imetka, l vpeljava pisanega zakonika
in omejitev kneževe oblasti z narodno skupščino, obstoječo iz sto
voljenih, nad 30 let starih poslancev.

Toda nova ustava ni odstranila nezadovoljstva. Kneževi na¬
sprotniki niso marali narodne skupščine, češ, da bo mogel Miloš
gospodovati v njej kakor v dotedanjih skupščinah, marveč so hoteli
državni svet, sestoječ iz ožjega kroga prvih dostojanstvenikov. Pa
tudi Miloš sam je zavlačeval izvršitev ustavnih obljub. Pred vsem
pa je sretenjski ustavi nasprotovala Rusija, ki je skupaj s Turčijo
zahtevala, da se tako važna uredba izvrši samo z njiju privoljenjem.
Na rusko-turško intervencijo se je ustava ukinila, tako da sploh ni
stopila v veljavo. Miloš je moral odposlati poslanstvo v Carigrad,
kjer se je dogovarjalo z Rusijo in porto o novi ustavi. L. 1838. je

165

na podlagi teli dogovorov sultan izdal bati,serif, s katerim se uvaja
v Srbiji druga ustava (.,turski ustav 11 ). Kneževo oblast je ome¬
jeval savet,  sestoječ iz sedemnajst dosmrtnih članov, starih nad
35 let. Svetnike je sicer imenoval knez, toda le po predlogu saveta
samega. Prve člane je imenoval Miloš, toda moral je vzeti najza¬
služnejše in najpopularnejše može, med njimi zelo mnogo svojih na¬
sprotnikov. SaVet je imel vso zakonodajno oblast, pravo državnega
proračuna, imel je vse administrativne funkcije, vodil je nadzorstvo
nad ministri. Ministri, ki jih je imenoval knez, so se jemali izključno
iz saveta; bili so potemtakem samo nekak savetski odbor. Moč sa¬
veta je bila tem večja, ker se je nahajal stalno v zasedanju.

Nova ustava iz 1. 1833., ustvarjena po predlogih domače opo¬
zicije zoper Milošev despotizem, je spremenila Srbijo v ustavno monar¬
hijo in ustvarila v njej pravni red in zakonitost.. Toda knez Miloš
se ni mogel vživeti v novo stanje, ki je povsem omejilo njegovo
moč; takoj so se začeli spori med knezom in savetom. Tedaj so se
pod vodstvom voditeljev ustavne stranke („ustavobranitelji“) pričeli
nemiri, zlasti v Beogradu, nakar se je knez Miloš 1. 1839. odrekel
prestolu v korist svojemu starejšemu sinu Milanu.  Ko pa je ta,
na smrt bolan, že nekaj tednov pozneje nmrl, mu je sledil Milošev
mlajši sin Mihael. Miloš Obrenovič se je preselil na svoja posestva
v Vlaški.

Mihael Obrenovič  (1840—1842.) se je prav tako kot njegov
oče branil vladati po ustavi. Premestil je prestolico iz Kragujevca,
kjer je bila dotlej, v Beograd. Toda stranka ustavobraniteljev je
bila postala jako močna, saj sta njena voditelja Petronijevič in Vučič
nekaj časa vršila vlado namesto bolnega Milana in mladoletnega
Mihaela; vedno ostreje je nasprotovala knezu in začela stremeti za
tem, da privede na prestol rodovino Karadjordjevo. Naposled je
Vučič pričel očiten upor, razpršil pri Kragujevcu Mihaelove čete,
nakar se je knez Mihael umaknil preko Save v Avstrijo ter se
nastanil na Dunaju. Ustavobranitelji so pod vodstvom Vučiča in
Petronijeviča postali gospodar položaja. Novopostavljena provizorna
vlada je takoj odstavila kneza Mihaela in poklicala na prestol Kara-
djordjevega sina Aleksandra. Turčija je novega kneza takoj priznala,
Rusija pa se je upirala, zahtevajoč novo, pravilno izvolitev. Nato
seje sestala narodna skupščina ter soglasno izvolila Aleksandra
Kar adjor  dj  evi  ca  (1842—1858.) za kneza.

166

3. Notranja uredba obnovljene Srbije.

Uprava.  Po notranji upravi se je Srbija delila še izza turške
dobe na nabije,  ki jih je bilo spočetka dvanajst, po razširjenju
v 1. 1833. pa sedemnajst. Nabije so se delile na knežine,  a te
na sela. Od 1. 1838. dalje so se nabije imenovale 'okrugi  (okrožja),
a kneževine srezi  (okraji). Nabijam so načelovali nahijski knezi,
a knežinam knežinski knezi in selom selski knezi. Da bi se že po
imenu razlikovali od deželnega ali vrhovnega kneza, se je vpeljal
zanje naziv „načelnik“. Knezi so imeli spočetka najvišjo upravno,
sodno, policijsko in vojaško oblast. Postavljal jih je Miloš, in sicer
iz odličnejših družin istega kraja, a za svoje mesto vendarle niso
imeli nikake posebne usposobljenosti. Šele po 1. 1838. se je sodstvo
ločilo od uprave in uredila so se okružna sodišča kot prva stopnja
in osrednje apelacijsko sodišče v Beogradu; šele pozneje se je
upeljala še tretja stopnja, kasacijsko sodišče. V dobi 1838 — 1853.
so se sestavljali in izdajali sodni zakoniki, s čemer seje  ustvaril
početek modernega sodstva: za sodnike so se jemali povečini izšo¬
lani Srbi, doseljeni iz Avstrije, toda zadostno strokovno izšolanih
juristov je bilo še 1. 1853. le 20%.

Državni uradniki so bili dotlej pravzaprav Miloševi služabniki;
po 1. 1838. so postali državni organi z urejenim socijalnim in pravnim
položajem in potrebnimi študijami. Ker je osvobojena Srbija imela
malo ljudi s primerno šolsko izobrazbo, so med uradništvom zelo
prevladovali Srbi iz Avstrije.

Prosveta.  Početek uradniško upravljane države je zahteval
tudi največjo brigo za šolstvo. Pravico, vzdrževati si srednje in višje
šolstvo, je dobila Srbija šele z 1. 1830.; dotlej je imela samo osnovne
šole, a tudi teh jako malo. Miloš Obrenovič, sam nepismen, se za
povzdigo šolstva ni brigal in še 1. 1836. je bilo v vsej Srbiji le 72
osnovnih šol. Prva gimnazija se je ustanovila 1. 1830., v sledečih
letih so nastale še tri; prava skrb za šolstvo pa prične šele z na¬
stopom ustavobraniteljev po 1. 1838. Ustanavljajo se osobito osnovne
šole, za katere se skrb nalaga občini, dalje srednje in strokovne
šole, trgovska šola, vojna akademija, bogoslovnica, poljedelska šola.
Mladi ljudje se pošiljajo na študije v inozemstvo. L. 1838. se je
ustanovil v Beogradu licej, iz katerega se je razvila pozneje velika
škola in naposled sedanje vseučilišče. V vsakem pogledu nastopa
po 1. 1830., zlasti pa po 1. 1838., nova doba za prosveto v Srbiji.

L. 1831. se ustanovi prva tiskarna (državna) in začno se izdajati
učne in druge knjige. L. 1834. prične izhajati prvi časopis v Srbiji
in sicer uradne „Novine srbske 1 '. Skoro po vseh okrožnih mestih
se ustanavljajo čitalnice in se vprizarjajo gledališke igre. Skratka :
za Srbijo nastopa doba prosvetnega napredka.

Na temelju novega prosvetnega dela je Srbija dobila svojo
prvo domačo inteligenco; dotlej so bili domala vsi izobraženci — „iz
preka", t. j. Srbi iz Avstrije.

Cerkev.  Po ukinjenju srbske patrijarhije v Peci 1. 1766. so
zavzemali vsa škofijska mesta v srbskih pokrajinah Grki, talcoime-
novani fanarioti (po Fanaru, grškem mestnem delu v Carigradu).
Grška višja duhovščina se je malo brigala za ljudstvo, za izobrazbo
nižje duhovščine, za narodne koristi srbskega prebivalstva. Mnogi
vladike so tekom borbe za svobodo simpatizirali s Turki. Cerkveno
samoupravo so Srbi dosegli šele po 1. 1830.; 1. 1832. je knez Miloš
uredil razmerje med Srbijo in carigrajsko patrijarhijo na ta način,
daje  Srbija dobila cerkveno samoupravo, le initropolita (v Beogradu)
je potrdil carigrajski patrijarh. .

Vojska.  Za časa upora je bila srbska vojska slabo opremljena
z orožjem; puške so si nabavili uporniki, kjer in kakor je kdo
mogel, mnogi so imeli sprva le kose in sekire. Smodnik so izdelovali
sami, krogle so vlivali iz krupanjskega svinca v Topoli. Mnogo
municije in orožja so upornikom vtihotapili Srbi iz Vojne krajine,
ki so poslali tudi prve železne topove. Disciplina pa je bila že v
tej primitivni srbski vojski jako krepka.

Prvo stalno vojsko je .ustanovil knez Miloš s turškim dovo¬
ljenjem 1. 1830. v svrho občnega miru in reda. Izvežbali so se zanjo
vsi za orožje sposobni moški. Uniformiranje, oboiožitev ter vežbanje
se je vršilo po ruskem vzorcu.

Materijalna kultura. Selitve prebivalstva.  Srbska zemlja je
bila ob začetku politične samostojnosti zelo zanemarjena. Po osvo-
bojenju je kmalu nastopilo izboljšanje, ki so ga čutili vsi sloji prebi¬
valstva.

Ob osvobojenju je bilo v Srbiji mnogo neposeljene, z gozdom
porasle zemlje, ki često ni imela nikakega lastnika. Po osvobojenju
so si kmetje pričeli prisvajati to zemljo in jo obdelovati, krčiti
gozde in postavljati nova selišča. Knez Miloš je postavil pravilo,
daje  zemlja last onega, ki jo obdeluje, — ali z drugimi besedami:
kar je kmet vzel v svojo posest in obdelal, to je postalo njegova

168

last. Radi vojaških nasilij so bili najmanj obljudeni ravno predeli
ob glavnih cestah in v okolici večjih mest ter trdnjav; v teh krajih
se je pričelo naseljevati prebivalstvo iz skritih dolin, kamor je bilo
nekdaj pobegnilo. V osvobojeno Srbijo pa so prihajali tildi doseljenci
iz srbskih predelov, nahajajočih se še vedno pod turškim gospostvom,
iz Hercegovine in Bosne, iz Stare Srbije in Makedonije; mnogo
jih je došlo tudi iz Avstrije. Razumljivo je, da so si premožnejši
in vplivnejši prisvojili največ zemlje.

Srbijo pa so zapuščali — Turki. Mnogo se jih je izselilo že
tekom bojev; preostali so se izselili, razen iz trdnjavskih mest, po
1. 1830. Turki so prodajali svoje imetje Srbom; dokaj hiš po mestih
je ostalo po odhodu Turkov neposeljenih. Radi tega se je število
prebivalstva v mnogih mestih po osvoboditvi zelo zmanjšalo. Ker
so bili med izseljenci tudi spahije, — spahiluki vseh vrst so se
ukinili po 1. 1830., — je srbski kmet s tem postal popolnoma prost
dotedanjih fevdalnih vezi, povsem svoboden dedni lastnik svoje hiše
in zemlje.

Promet.  Nova srbska uprava je imela mnogo posla, da izboljša
pota. Turki so se brigali kvečjemu za vojaške ceste; ostalo so bila
vse le pota za ježo, ne ceste. Ali tudi za ustavobraniteljev je grad¬
nja cest mogla le phčasi napredovati. L. 1843. seje organizirala pošta
kot panoga državne uprave. L. 1855. so se otvorile prve telegraf¬
ske zveze. /  '

Trgovina.  Kakor je bila sprva živinoreja najvažnejša go¬
spodarska panoga za srbskega kmeta, prav tako mu je prodaja
živine nudila poglavitni dohodek; živa živina je bila glavni izvozni
predmet. Toda pod Milošem trgovina z živino ni bila svobodna;
vršiti se je mogla samo z dovoljenjem oblasti, ali dajala se je
samo nekaterim osebam. Trgovina z živino, najkoristnejše opravilo,
je bila skoro da monopol ‘kneza Miloša in maloštevilnih njegovih.
Ustava iz 1. 1838. je proglasila svobodo trgovine, osobito one s
poljedelskimi proizvodi, s čemer se je ustreglo davnim željam po¬
ljedelca. Le trgovina z rokodelskimi proizvodi je ostala organizirana
po cehih („esnaf“). Odslej se je trgovska podjetnost zelo razmahnila.

Stanje kmeta je postalo zelo ugodno. Bil je svoboden gospo¬
dar svoje zemlje, davek, ki ga je plačeval državi, je bil jako maj¬
hen, proizvode svojega delaje  prodajal, osobito odkar je zavladala
svobodna trgovina, dokaj drago. Značilno je, da je zadruga pričela
po osvobojenju hitro razpadati, osobito ko so se z zmago ustavo¬
braniteljev pričele uvajati moderne pravne uredbe.

169

S pričetkom svobodne trgovine in obrti, z ustanovitvijo lastnili
uradov in šol se prične jačiti tudi domači meščanski stan,  ki
je bil za Turkov le slabo zastopan. Ko so se Turki izselili, se je
v mestih prebivalstvo po številu sicer skrčilo, toda v mesta se je
kmalu doselilo dovolj novega srbskega življa.

4-. Črna gora.

Z Danilom Petrovičem Njegašem  (1697—1735.), začetni¬
kom črnogorske vladarske rodovine, prične nova doba za zgodo¬
vino te svobodoljubne dežele, hkrati doba ožjih stikov Črne gore
z Rusijo. Kadar se je odslej car bojeval s Turčijo, vselej so se
dvignili Črnogorci ter pričeli boj zoper Turke. Odslej je Rusija
pošiljala Črnogorcem tudi precejšnjo denarno pomoč, ki je priha¬
jala vladiki povečini redno vsako leto.

Uredba Črne gore na znotraj je bila nekako patrijarkalno —-
teokratska. Vladiki Danilu je sledil njegov nečak in temu zopet
najožji sorodnik. Običajno je vladika že za svoje vlade dal primerno
izšolati enega, svojih' mladih sorodnikov, največkrat nečaka, daje
po njegovi smrti zavzel dostojanstvo vladike in s tem tudi vodstvo
v svetnem oziru. Dežela se je delila v n ahi j e, nabije v ple¬
mena in ta v bratstva.  Plemena so bila pod vodstvom plemen¬
skih poglavarjev, ki so bili poveljniki v vojni. Med plemeni pa
so se cesto vnemali prepiri. Poravnati te spore je bila običajno
glavna naloga vladike. L. 1718. so vpeljali dostojanstvo guver-
nadura,  ki je razsojal spore; pomagali So mu serdari. Za po¬
ravnavanje sporov se je naposled uredilo razsodišče, sestoječe iz
plemenskih poglavarjev. Sodilo se je po običajih, pisanih zakonov ni
bilo. Vsa notranja uredba je bila povsem primitivna, temelječa na
plemenski uredbi. Kakor ni bilo nikakih davkov, tako tudi ni bilo
javnih uradov ali institucij. Tudi razmerje do Turčije ni bilo pravno,
marveč samo dejanjsko; Črnogorci niso plačevali turški oblasti ni¬
kakih davkov in bili so dejanjsko povsem svobodni. Vojna se je
pričela brez vojne napovedi in se končala brez mirovnega sklepa.
Črna gora je obsegala samo ozemlje črnogorskega Krasa in Brd.
Borbo zoper Črnogorce so vodili Turki običajno iz Skadra, včasih
iz Hercegovine preko (tačka.

Zelo energična je bila vlada Petral. Petroviča  (1782—
1839.), ki ga je posvetil za vladiko mitropolit v Sremskih Karlov¬
cih. Udeležil se je na strani Rusije in Avstrije vojne zoper Turčijo

170

za Kocine krajine. Ko pa sta oni dve končali vojno, se glede Črne-
gore ni določilo ničesar. Tu so se boji nadaljevali in 1. 1796. so
hoteli Turki za vsako ceno pokoriti Črnogorce. Vladika Peter I. pa
je dvakrat (pod Visočico nad Spužem in pri brdu Busovniku) tako
popolnoma potolkel napadajočega skadarskega vezirja, da so imeli
Črnogorci odslej mir, njihova slava pase je raznesla po vsej Evropi.

Stremljenje Črnogorcev za francoskih vojn, pridobiti si Bbko
Kotorsko, predstavljajočo črnogorsko primorje, ni imelo uspeha.

Petru I. je sledil kot vladika nečak Peter II. Petrovič
(1830—1851). Stric ga je bil skrbno izšolal; učitelj mu je bil srb¬
ski pesnik Sima Milutinovič. Peter II. je bil nenavadno, izobražen
ter samostojen vladar in tudi jako dober pesnik —- šteje se danes
med najboljše naše pesnike — znano je njegovo veliko delo „Gor¬
ski vijenac“.

Vlada Petra II. je za Črno goro velikega pomena, kajti on,
je uvedel vrsto reform, ki pomenijo prvi poskus, modernizirati pri¬
mitivno državico. Najpreje je po ruskem vzoru ustanovil za vso de¬
želo senat,  sestoječ iz 12 članov; predsedoval mu je sam in sam
je imenoval čldne iz plemenskih glavarjev. Senat je .imel vršiti naj¬
višjo oblast, predstavljal je tedaj vlado, hkrati višje sodišče. Vladika
je odpravil dostojanstvo guvernadurja, kateregd moč je postala že
prevelika. Ustanovil je stalno plačano telesno stražo perjauike
(30 mož), ki so bili hkrati žandarji. Vpeljal je tudi gvardijo
stopetdesetih mož, izbranih Črnogorcev, ki so morali stalno poto¬
vati po deželi ter razsojati v prepirih, obenem pa — pobirati davke.
Da bi mogel vzdrževati in še izpopolniti te uredbe, je vpeljal
davke, — prvič v črni gori! — kar pa je povzročilo veliko neza¬
dovoljstvo in celo krvave upore. Toda prvi početki moderne uprave
so se mogli le s težavo in le deloma uveljaviti, ker se je prebival¬
stvo trdovratno držalo patriarhalnih običajev. Reforme so hkrati
položile temelj absolutistični vladi vladike.

Vladika Peter II. je ustanovil tudi prvo osnovno šolo in 1. 1834.
prvo, a majhno tiskarno na Cetinju.

Petru II. je sledil mladi nečak Danilo  (1851 —1860.), kipa
se ni hotel pomenišiti, marveč se je proglasil za kneza Črne gore.

S tem je nehala svetna oblast cetinjskega vladike nad deželo. Knez
Danilo je nadaljeval z reformnim delom svojega prednika ter je še
bolj utrdil absolutizem in osrednjo oblast nad plemeni. Nastopal je
zelo strogo ter povsem obnovil občno varnost v deželi. Tudi za
njegove vlade so se vršile srdite borbe s Turki; za časa krimske

171

vojne so vsled avstrijskega vpliva Črnogorci mirovali. Pozneje so
se znova vneli boji, katerim je napravila konec naposled šele in¬
tervencija velesil, ki so 1. 1859. Črnogorcem prisodile nekaj novega
ozemlja z Grahovom ter v vsem obsegu določile mejo med Črno
goro in Turčijo.

Ko je kneza Danila iz osebnega maščevanja ustrelil neki
Črnogorec v Kotom, mu je sledil nečak Nikola  (1860—1818.).

5. Bosna v prvi polovici XIX. stoletja.

Konservativnost in partikularizem bosanskih muslimanov.

Dočim sta si Srbija in Črna gora priborili svobodo, je ostalo pre¬
bivalstvo v Stari Srbiji, Makedoniji in Bosni mirno, deloma vsled
tega, ker je hila narodna samozavest in odpornost ponekod (n. pr.
v Makedoniji) še preslaba, deloma pa radi tega, ker je bilo med
Srbi pravoslavnimi naseljenih preveč muslimanov, ki so sami iz
lastnega nagiba nadzirali svoje krščanske sodeželane. Najočitneje
se je to pokazalo v Bosni, kjer so domači muslimani preprečili,
da se upor iz Sumadije ni razširil čez Drino.

Bosanski velikaši so si znali tudi za Turčije pridobiti nekak
izjemen položaj; njihova moč je bila izredno velika. Bosanski vezir,
sultanov namestnik, je sicer stoloval v Travniku,  toda n apr Urn
velikašem ni imel skoro nikake moči, osobito ker so nabijam na¬
čelovali kot kapetani  domačini, katerih oblast je bila dedna. Ko
so v XIX. stoletju sultani poskušali z modernimi reformami, so bili
bosanski muslimani, bodisi plemiči kakor tudi ostali, najhujši na¬
sprotniki reform, označujoč jih kot delo sultanovih svetovalcev, na¬
hajajočih se pod vplivom krščanskega sveta. Najzvestejše zaveznike
pa so imeli konservativni bosanski muslimani v janičarjih.

Upor Bosancev. Husejin Gradaščcvič.  Sultanovi poskusi,
streti partikularizem in upornost Bosancev, so bili dolgo brezuspešni.
L. 1826. pa se je odločil sultan (Mahmud) na energičnejši ko¬
rak; izdal je ukaz, da se ukinejo janičarske čete in vpelje redna
vojska po evropskem vzorcu. Izbruhnil je sicer splošen janičarski
upor, toda vlada ga je udušila v krvavih bojih. Tudi v Bosni so
se janičarji uprli, a ker se jim niso pridružili vsi muslimani, jih je
mogel vezir vendarle ugnati. Toda ko je bilo videti, da misli sul¬
tan v resnici izvesti uredbo nove vojske in novih davkov, je nastal
1. 1831. splošen upor bosanskih muslimanov. Uporniki so si izvolili

172

junaškega Husejina kapetana Gradaš cevi ča (iz Gradačca)
za vodjo. Udarili so na Travnik ter prisilili vezirja na udajo; nato
so po njem sporočili v Carigrad svoje zahteve: sultan naj prekliče
svoje vojaške reforme, Bosanci si volijo sami svojega deželnega
poglavarja in Turčija naj se ne meša v notranje zadeve bosanskega
pašaluka; porta dobiva letni davek iz Bosne. Da se izvojuje za
Bosno avtonomija, se je Husejin zvezal s skadarskim pašo in
udaril proti jugu, kjer je zmagal sultanovo vojsko na Kosovu.
Zmage pa ni znal izrabiti, marveč se je vrnil v Bosno, ko je dobil
ugodne obljube, a uporna vojska se je razšla. Husejin se je dal izvo¬
liti za vezirja in si je uredil sijajen dvor v Travniku („Zmaj od
Bosne 1 *), toda namesto sultanove potrditve je prišel novoimenovani
vezir ter je s pomočjo redne vojske, Arnavtov in hercegovskih
muslimanov, ki so se takoj spočetka ločili od Bosancev, potolkel
Husejina, ga pregnal iz dežele in obnovil stari red (1832.).

Zlom bosanske aristokrati]e.  V Turčiji so se še nadalje
razglašale reforme, niso ;e pa vse — tudi resnično izvajale. Bo
njih naj bi se razširila državljanska prava na vse prebivalce, tudi
na rajo, odstranile se zlorabe iz uprave, uvedlo splošno plačevanje
davka m novačenje muslimanov. Fevdalni spahijski sistem se je
pričel ukinjati, toda v Bosni so begi in a£e pričeli kot odškodnino
uvajati tlako; ko pa se je L 1848. tudi to ukinilo, so pričeli za¬
htevati tretjino pridelka z njiv in polovico s travnikov, za kar bi
begi plačevati za kmete davek.

Tedaj so v Carigradu sklenili, da brezpogojno izvedejo reforme
tudi v Bosni. Poslali so za namestnika energičnega Omer-pašo La-
tasa — poturico, ubeglega iz Vojne krajine —, da z železno roko
napravi red in izvede reforme. Omer paša je 1. 1850. v več bitkah
prevladal upornike, jih dal mnogo usmrtiti, druge pa izgnati iz
dežele. Sedež vezira je prenesel iz Travnika v Sarajevo, kar je
tem značilnejše, ker prej velikaši nalašč niso marali sultanovega
namestnika v svoji sredini v Sarajevu, da so bili tem svobodnejši.
Omer-paševe zmage so naposled popolnoma uničile moč bosanskega
plemstva, toda izvedle so se le nekatere reforme glede vojske,
glede agrarnih razmer pa je ostalo dotedanje stanje v največjo
škodo pravoslavnega in katoliškega kmeta. Baš to je bilo vzrok
uporom krščanskega prebivalstva, ki so se pričeli pojavljati odslej
vedno češče.

173

6. Narodni preporod Srbov, Hrvatov in Slovencev v Avstriji.

Metternichov absolutizem.  Doba od Napoleonovih vojn do
1. 1848. je doba naj reakcij onarnejšega absolutizma, kateremu je bil
duša vodilni minister Metternich. Vse dejanje in nehanje vlade je
vodil strah pred Jakobinci", pred liberalizmom, revolucijo. Zato se
je izvajalo najnatančnejše policijsko nadzorstvo nad vsem, vršila
se najhujša cenzura nad časopisi ter knjigami, pri izdajanju kot
pri uvozu. Tudi osebna svoboda je bilo zelo omejena, bodisi glede
združevanja, shajanja ali potovanja. Vladalo se je povsem abso¬
lutistično in centralistično. Tudi ogrski državni zbor in hrvatski
sabor nista bila sklicana od 1. 1812—1825. niti enkrat; ko so po¬
skušale županijske skupščine protestirati zoper tak način vladanja,
je Metteriiich po županijah imenoval komisarje, vladine caredbe pa
so se izvajale z vojaško asistenco.

Narodni preporod.  Kljub tolikemu pritisku se je v Avstriji
krepko razmahnil narodni preporod. Na temelju političnih idej fran¬
coske revolucije, teženj po politični svobodi ter politični in soeijalni
enakosti, nadalje na podlagi kulturnih stremljenj romantike .se je
tudi pri manj zavednih narodih pomalem pričelo zanimanje za
lastno narodnost in nega lastne književnosti v dotlej zanemarjenem
domačem jeziku. Tega posla so se lotili najpreje posamezni izobra¬
ženci, zbirajoč okrog sebe vedno večji krog in skušajoč zanesti
isto stremljenje med izobražence, meščanstvo ter duhovščino in
kmetsko ljudstvo.

Srbi  v Avstriji.  Po narodni zavednosti in narodnih kulturnih
institucijah so bili pričetkom XIX. stoletja Srbi prvi med Jugoslo¬
vani v Avstriji.

Srbi so bili izgubili svoje plemstvo  tekom večstoletne
borbe s Turki. Na južno Ogrsko in v Srem-Slavonijo so prišli 1. 1690.
pod vodstvom patrijarha in duhovščine;  njihovi privilegiji so
se razen socijalnih uredb tikali najbolj verske svobode. Okrog mi-
tropolita — to dostojanstvo so imeli Carnojevieevi nasledniki v
Sremskih Karlovcih — se je osredotočilo ne le versko, marveč sploh
vse narodno, življenje Srbov v Avstriji. Habsburške oblasti so sprva
občevale s Srbi po posredovanju mitropolita. V Karlovcih so se
sestajali zastopniki vseh srbsko-pravoslavnih verskih občin v Avstriji
v cerkvene sabore,  da si uredijo svoje verske zadeve, si volijo

mitropolita i. t. d. Duhovščina je imela sprva med srbskimi dose¬
ljenci vodstvo.

V drugi polovici XVIII. stoletja se je med Srbi silno povzdig¬
nil trgovski in obrtniški stan, ker so se Srbi po delni opustitvi
Vojne krajine z uspehom pričeli baviti s trgovino in obrtjo. Nasta¬
jal je imovit srbski meščanski stan po mestih današnje Vojvodine
in Slavonije ter Srema, in vodstvo Srbov v Avstriji je prehajalo
na meščanski sloj. Ta stan je storil največ za kulturno povzdigo
naroda, začel že zgodaj ustanavljati osnovne šole po cerkvenih ob¬
činah, kmalu tudi srednje šole, n. pr. 1. 1791. srbsko gimnazijo v
Karlovcih, 1. 1810. v Novem Sadu, 1. 1794. prvo srbsko bogoslov-
nico 'v Karlovcih, a 1. 1812. srbsko učiteljišče v Sent-Andriji (pre¬
stavljeno 1. 1816. v Somboij. Prav tako so se mogle največ s po¬
močjo trgovcev izdajati srbske knjige in se podpirati pisatelji.

Srbska književnost  v XVIII. stoletju je pred vsem cer¬
kvene vsebine. V oni dobi so zavladali jako tesni prosvetni stiki
med Srbi in Rusi; ruski učitelji so prihajali med Srbe, cerkveno
knjige so.se uvažale iz Rusije. Ruski cerkveni in prosvetni vpliv
je postal tako velik, da so Srbi polagoma opustili svoj stari srbsko-
slovanski cerkveni jezik ter jeli pisati v rusko-slovanskem, ki je še
pred sredino XVIII. stoletja popolnoma zavladal v cerkvi, šoli in
književnosti, med izobraženci celo v govoru. Vendar je vpeljava
tega abstraktnega jezika imela za posledico, da so pisatelji mešali
cerkveno-rusko in eerkveno-srbsko z narodnoruskim in narodnosrbskim
jezikom, knjige pa niso mogle biti priprostemu ljudstvu dovolj umljive.
Ni čuda, da se je v dobi zmagujočega racijonalizma pričel pojav¬
ljati odpor proti abstraktnemu „s 1 aven oserbskemu“ jeziku.
Prvi, kije  odločno zahteval uvedbo živega narodnega jezika v književ¬
nost, je bil D osi tej Obradovič  (1743 — 1811.), prvi moderni
srbski pisatelj. Ustvarite!) modernega srbskega jezika
pa je šele Vuk Stefanovič Karadžic,  znameniti zbiralec srb¬
skih narodnih pesmi, (1787—1864.), ki je bil rodom iz Srbije (iz
Tršica blizu Ložnice), a je živel po večini v Avstriji. Toda du¬
hovščina in prav tako svetno izobraženstvo sta se trdovratno držala
starega jezika in pravopisa, in po dolgotrajnih prepirih ter razpra¬
vah se je šele živi narodni jezik vpeljal v književnost in urade
sredi XIX. stoletja.

Ko je borba za književni jezik in pravopis še trajala, so Srbi
dobili že lepo vrsto pesnikov in pisateljev; v prvih desetletjih
XIX. stoletja so imeli že znatno svetno književnost raznih panog.

175

L. 1791. je pričel izhajati na Dunaju prvi srbski časopis, dasi le
za kratko dobo. Že 1. 1826. so si Srbi kot prvi med avstrijskimi
Jugoslovani ustanovili svoje književno in znanstveno društvo „Ma¬
tico Srpsko“,  katere sedež se je nahajal sprva v Pesti, a seje
pozneje prenesel v Novi Sad. Ustanovili so si jo po vzgledu Mad¬
žarov, ki so si bili osnovali 1. 1825. svojo „Akademijo 11 .

Kulturno vodstvo med Srbi  so imeli v vsej prvi polovici
XIX. stoletja Voj vodja  ni  in Šumadija je ostala tudi potem, ko
si je priborila politično svobodo, v prosvetnem oziru še dolgo po¬
vsem pod vplivom rojakov „iz preka.“ Ti so dali ne samo najime¬
nitnejše pesnike, pisatelje in može kulturnega dela sploh, marveč
so stopali v velikem številu v službo srbske kneževine ter dosegli
tam zelo važna mesta.

Med Srbi je bila živa tradicija slavnejše in svobodne stare
dobe; vzdrževale so jo pred vsem epske narodne pesmi, ki so ope¬
vale junake stare srbske zgodovine in ki so se prepevale po sle¬
herni hiši. Vrh tega je pravoslavna duhovščina ostala vedno pospe-
ševatelj srbske narodne zavesti, zlasti ker so se Srbi nahajali tako
v Turčiji kakor v Avstriji sredi drugoverske okolice.

Narodni preporod med Hrvati. Ilirizem. Naraščajoče na¬
sprotje med Hrvati in Madžari.  Pri Hrvatih je bilo v prvih de¬
setletjih XIX. stoletja le malo narodne zavednosti. Preprosto ljud¬
stvo o svobodni narodni preteklosti ni vedelo ničesar več. Meščanski
sloj je bil deloma tujega, največ nemškega rodu, deloma pod tujim
kulturnim vplivom. Plemstvo je bilo povečini pomadžarjeno; branilo
je napram Madžarom celo politične posebnosti Hrvatske dokaj slabo,
narodnih hrvatskih koristi in nalog paše  ni poznalo, kar seje naj¬
bolj pokazalo pri prepiru glede uradnega jezika.

L. 1825. je vlada vsled vnanjih težkoč vendarle sklicala ogr¬
ski državni zbor v Požunu in ob tej priliki se je sestal tudi hrvat-
ski sabor. Madžari so v narodnem preporodu že toliko napredovali,
da so na državnozborskem zasedanju, kjer se je že udejstvovali
Lajoš Košut, uzakonili reformo, da se vpelje madžarščina kot uradnij
jezik namesto latinščine. Zoper njihovo stremljenje, izvesti isto tudi
v llrvatslci, so hrvatski velikaši branili — latinščino kot uradni
jezik Hrvatske; ni jim pa prišlo na misel, da bi skušali vpeljati
hrvatski jezik. Pač pa je sabor sklenil, da je treba vse storiti, da
se hrvatska mladina nauči madžarski; v ta namen je 1. 1827. na¬
pravil sklep, naj se madžarski jezik uči obvezno kot predmet v
vseh šolah, kar se je res začelo z 1. 1833.

176

Ilirizem. Pod Gaj e vi m vodstvom je začela od 1.1831.
dalje delovati v Zagrebu peščica mladih mož, povečini meščanskega
sloja, v stremljenju, narodno preporoditi Hrvate. Njih stremljenje
pa ni šlo le za tem, da probude hrvatsko narodno zavest, marveč
tudi, da izvrše narodni ter kulturni in politični preporod na temelju
narodnega edinstva Hrvatov, Srbov in Slovencev. V ta namen je
Gaj 1. 1836. opustil kajkavščino kot hrvatski književni jezik ter
vpeljal namesto nje štokavščino,  v kateri je Vuk Karadžič iz¬
dajal srbske narodne pesmi. Gajev krog je želel s tem takoj do¬
seči edinstvo s Srbi, ki so imeli takrat že zelo razvito sodobno
književnost. Stokavski književni jezik naj bi sprejeli tudi Slovenci.
Kot skupno ime za narod Srbov, Hrvatov in Slovencev se je vpe¬
ljalo ime ilirsko;  s tem imenom so namreč v začetku XIX. sto¬
letja običajno označevali vse južne Slovane, o katerih je takrat
prevladovalo naziranje, da so — potomci starih Ilirov.

Ilirsko gibanje se je hitro širilo med mlajšim rodom, pridobi¬
valo pa sije  tudi med napol potuj čeuim meščanstvom in plemstvom
vedno več pristašev. Hrvatski velikaši so se sicer še vedno nasla¬
njali na Ogrsko v nadeji, da se skupno ščitijo zoper absolutistične
in centralistične težnje dunajske vlade. Toda med Madžari je bil
vpliv radikalnih političnih in socijalnih idej že tolik, da je ogrski
državni zbor že 1. 1832. sklenil popolno osvoboditev kmeta — sklep
pa ni dosegel vladarjeve sankcije. Hrvatski zastopniki so nastopali
zoper to reformo; vrh tega so se še vedno protivili verski svobodi
za protestante na Hrvatskein ter zagovarjali — latinski uradni
jezik. Vsled teh razlik se je večalo nasprotje med Hrvati in Mad¬
žari, ki pa je postalo nepremostljivo 1. 1836., ko je ogrski državni
zbor sklenil, da se vpelje tudi v Hrvatski — madžarski uradni
jezik, češ da je Hrvatska le del Ogrske. Ta sklep sicer ni dobil
sankcije, ali razvijala se je odslej čim dalje burnejša borba med
Madžari in lirvatskimi zastopniki. Med plemstvom na Hrvatskem
sta nastali naposled dve stranki: ilirska,  ki je zastopala težnje
hrvatskega narodnega preporoda in narodno edinstvo Srbov, Hrva¬
tov in Slovencev, osamosvojitev Hrvatske ter ilirski uradni jezik,
in m a dž ar o nska stranka  (odi. 1841.), ki je zagovarjala čim
tesnejšo z\ezo z Madžari, madžarščino kot uradni jezik, odpravo
ilirskega naziva ter zopetno vpeljavo kajkavščine v književnost.

Vladni krogi ... Dunaju so se bali madžarskih narodnih te¬
ženj, ki so postajale vedno radikalnejše, zahtevajoč več ali manj
nezavisno Ogrsko. Zato je bilo ilirsko gibanje Dunaju v toliko po

177

volji, v kolikor je nasprotovalo Madžarom in slabilo njih zahteve.
Toda Madžari so črnili hrvatske Ilirce kot veleizdajnike in rusofile;
1. 1843. so dosegli celo, da je bilo (do 1. 1845.) prepovedano ilir¬
sko ime. L. 1845. je prišlo v Zagrebu o priliki volitve uradnikov
zagrebške županije do krvavega spopada med obema strankama;
na ilirski strani je padlo 16 smrtnih žrtev, kar je nasprotja še po¬
večalo. V saboru je ilirska ali narodna stranka dosegla večino in
1. 1847. se je naposled sklenilo,, da se ukine raba latinščine ter
vpelje kot uradni jezik ilirščina.

Dočim je med tem politično vpdstvo narodnega gibanja prešlo
v roke plemičev, je Gajev krog izobražencev vršil uspešno časo¬
pisno iu književno delo. L. 1842. se je v Zagrebu ustanovila „Ma-
tica Ilirska 11  v svrho gojitve književnosti. Skušali so za skupni ilir¬
ski jezik pridobiti tudi Dalmatince, ki pa so se dolgo upirali, hoteč
obdržati svoje narečje, ki je- bilo hkrati književni jezik bogate stare
dubrovniške literature. Ilirci so dosegli precej uspehov tudi med
Slovenci.

Narodni preporod ter ilirizem med Sloveni.  Še slabše nego
med Hrvati je bilo začetkom XIX. stoletja glede narodne zavesti
med Slovenci. Tradicija nekdanje svobodne dobe je tu popolnoma
izginila, meščanstvo je bilo še bolj potujčeno in slovenskega plemstva
že davno ni bilo več.

Ideje narodnega preporoda so se javljale nod vplivom fran¬
coske prosvetljenosti v Ljubljani, kjer se je pričetkom XIX. stoletja
okrog barona Zoisa  zbiral krog prosvetljenih mož z Vodnikom,
Antonom Linhartom in Jernejem Kopitarjem, goječ slovensko knji¬
ževnost. Toda prvi preporoditelji še niso imeli vpliva na širše mno¬
žice naroda.

Živahnejše kulturno gibanje se je pojavilo okrog 1. 1830. v
Ljubljani, kjer so nastopili s književnim delom Matija Čop, Miha
Kastelic, France Prešeren in dr. (»Kranjska čbelica 11 ).

Glavni impulz narodnemu preporodu med Slovenci je dalo
ilirsko gibanje iz Hrvatske. Mnogo Slovencev, zlasti iz Štajerske,
je študiralo na hrvatskih šolah in tam so se navzeli ilirskih teženj.
Ilirska ideja se je pričela hitro širiti med slovenskim izobraženstvom,
zlasti med duhovščino, najbolj na Štajerskem in Koroškem. Sprejela
se je celo težnja, da tudi Slovenci prevzemo skupni ilirski t. j.
štokavski književni jezik in nekateri so pričeli pisati v njem, n. pr.
Stanko Vraz. Za ohranitev dotedanjega književnega jezika so bili

Molile, Zgodovina. . 12

kranjski Slovenci, boječ se, da bi vpeljava premalo znanega ilir¬
skega jezika ovirala ali celo onemogočila narodno probujo ter kul¬
turni razvoj. Ta struja je naposled prevladala, ali vendar seje pod
vplivom ilirizma zavrgla bohoričica in uvedla gajica. Povsod pa so
pristaši Ilircev budili slovensko narodno zavest. Veliko so pri tem
pomagale Blehveisove »Kmetijske in rokodelske novice" (od 1. 1843.),
ki so, dasi popularno-strokovni list, obravnavale tudi prosvetne za¬
deve in postale vplivno slovensko glasilo, njih urednik Bleiweis pa
vplivna politična osebnost. Toda politično življenje se med Slovenci
pred 1. 1848.. še ni pričelo, prvič ker je bil absolutizem v avstrij¬
skih deželah popolnejši in drugič ker Slovenci niso imeli plemstva.
Narodno gibanje se je tedaj javljalo le v prosvetnem pogledu.

Na slovenski in krvatski narodni preporod je močno vplivalo
bivanje dijakov na Dunaju in v Gradcu ter v Budimpešti, kjer so
prihajali v stike z drugimi Slovani, osobito z naprednejšimi Cehi,
ter se navzeli slovanskega čuvstvovanja. Ti možje so postali po
vrnitvi v domovino glavni narodni buditelji.

Ilirizem in Srbi.  V dobi ilirizma so imeli Srbi sami opraviti
z borbo za pravopis in uvedbo živega jezika v književnost. Ilirizem
je tudi med njimi našel dokaj pristašev. Toda za Srbe je ležalo
težišče vprašanja v političnem delu in ker so že imeli svojo svo¬
bodno kneževino, so osredotočili svoje delo okrog nje. Vrh tega je
vladalo med Srbi nezaupanje do Ilircev radi tega, ker so domne¬
vali, da tiči za njimi avstrijska protisrbsua propaganda. To tem
bolj, ker so Ilirci, braneč se pred madžarskimi očitki veleizdajstva,
cesto povdarjali pred oblastmi korist ilirizma za avstrijsko vnanjo
politiko, češ, da se morejo z njega pomočjo pritegniti tudi Srbi to
in onstran meje ter Srbohrvatje v Turčiji. Naposled pa so mnogi
med Srbi, ponosni na svoje ime, odklanjali'ilirski naziv. Popolno
zbližanje med Srbi in Ilirci-Hrvati je prineslo šele burno leto 1848.

7. Avstrijska revolucija I. 1848.— 1849. ter Srbi, Hrvati in
Slovenci. Obnova absolutizma.

Značilnosti avstrijske revolucije L 1848.  Izbruh pariške
februarske revolucije je našel silen odziv v deželah Avstrijskega
cesarstva. Tu je leto 1848. povzročilo močno gibanje med meščan¬
stvom, stremečim po politični svobodi, ustavi, tiskovni svobodi,
ukinitvi fevdalnih vezi i. t. d., poleg tega pa tudi težnjo po narodno-

179

politični osamosvojitvi. Revolucionarno gibanje je pričelo najpreje na
Dunaju in v Pesti, potem pa tudi v Pragi, v Zagrebu, v Galiciji, v
Vojvodini ter v italijanskih provincah. Dočim so si bili glede ustavno-
političnih zahtev v glavnem razni narodi edini, so se bistveno raz¬
likovali v svojih narodnih zahtevah, ki so si cesto medsebojno na¬
sprotovale. Bila je podoba, da ho Avstrija razpadla že 1. 1848. v
svoje sestavne dele, — v vrsto narodnih držav. Toda Habsburžanom
in njihovim reakcijonarnim državnikom, ki so si kmalu opomogli
iz prvotne preplašenosti, so prišla nasprotja med narodi kot nalašč;
spretno so jih izrabili in naposled zavladali zopet nad vsemi, hkrati
pa obnovili absolutistični in reakcijonarni režim. P '

Potek revolucije. Osamosvojitev Ogrske.  Nemiri na Dunaju
13.—15. marca („marčni dnevi 11 ) so vrgli Metternicha in njegov
absolutizem in dosegli glavne liberalne zahteve: svobodo tiska,
svobodo združevanja, ustanovitev nacijonalne garde in ustavo.

Poročila o zmagoviti revoluciji v Parizu in na Dunaju so na¬
pravila naj večji vtis tudi na Madžare; baš tedaj zborujoči ogrski
državni zbor je pod vplivom Košuta sklenil, da se državni zbor
sestaja vsako leto in sicer v Pesti, ne več v Požunu, da se proglasijo
enake dolžnosti in pravice za vse prebivalstvo ter se uvede enaka
volilna pravica, da se ukinejo vse kmetske služnosti ter odpravi
tlaka in desetina, in kar je bilo najvažnejše: da se osnuje odgo¬
vorno, od avstrijske vlade povsem nezavisno ogrsko ministrstvo ter
uredi posebna ogrska vojska. Državni zbor je poslal na Dunaj po¬
sebno deputacijo, ki je dosegla sankcijo tem sklepom. Ogrska je
dobila svoje prvo samostojno ministrstvo (Batthyany je imel pred¬
sedstvo, Kossuth finance, Deak pravosodje) in je ostala z ostalimi
habsburškimi deželami zvezana skoro samo še po vladarjevi osebi.
V Ogrski se je ukinil fevdalni sistem in se razpustil zadnji stanovski
državni zbor; nove volitve so se izvšile po novem, demokratičnem
volilnem redu.

Toda politično in narodno svobodo so izrabili Madžari v to,
da obdržijo pod svojim gospostvom tudi vse one dežele, v katerih
so bivali nemadžarski narodi. Vse ozemlje od Karpatov do Jadrana
naj bi tvorilo enotno ogrsko državo, v kateri bi gospodoval mad¬
žarski jezik in kjer bi se ukinile avtonomne posebnosti Hrvatske.
Kljub protestu hrvatskih zastopnikov je 1. 1847.—48. ogrski državni
zbor sklenil, da se upelje madžarski uradni jezik tudi na Hrvat-
skern, toda ta sklep ni dobil vladarjeve sankcije. Novi volilni red

12 *

180

\

za novi državni zbor ni priznaval Hrvatske kot celote, marveč so
imele voliti slavonske tri županije poslance zanj direktno, enako
kot ogrski komitati, Hrvatska ter Vojna krajina pa posebej.

Gibanje na Hrvatskem. Jelačič.  Na glas o dogodkih na
Dunaju ter o popolni osamosvojitvi Ogrske je pričelo tudi v Za¬
grebu energično delovanje. Narodni voditelji so pod vodstvom Gaja
in Kukuljevica sklicali dne 25. marca  veliko skupščino v Za¬
grebu  in na njej so se z velikim odobravanjem sklenile sledeče
hrvatske narodne „želje“: da se hrvatske dežele Hrvatska, Slavo¬
nija, Vojna krajina, Dalmacija in Reka združijo, da se postrvi
odgovorna narodna vlada, stalni hrvatski sabor, ki naj se sestaja
vsako leto, da se ukinejo v Hrvatski vsi ostanki kmetskih služnosti
napram gospodi in naposled, da se imenuje za bana baron Jelačič.
Do vladarja na Dunaj seje poslala deputacvja z navedenimi željami.

Med tem je dvor že 23. marca imenoval Jelačiča za bana
Hrvatske, malo pozneje pa tudi za generala Vojne krajine in po¬
veljnika Hrvatske-Slavonije. Ker se je Jelačič povsem strinjal s
hrvatskimi narodnimi težnjami, je njegovo imenovanje med Hrvati
vzbujalo samozavest, pri Madžarih pa nezadovoljstvo. Ko je nova
ogrska vlada hrvatsko-stanovskim županijam pričela pošiljati zapo¬
vedi v madžarskem jeziku, je ban Jelačič dne 19. aprila izdal cir-
kular na vse hrvatske oblasti, da ne smejo sprejemati uradnih po¬
velj od nikogar drugega nego od njega. Razmerje Hrvatske do
Ogrske, ki je bilo s tem toliko kot prekinjeno, naj bi za bodočnost
uredil novi hrvatski sabor, za katerega je Jelačič razpisal volitve
koncem maja po novem, demokratičnejšem volilnem redu. Ko se je
novi sabor sestal v Zagrebu dne 5. junija, je Jelačiča kot bana
slovesno instaliral namesto odsotnega zagrebškega nadškofa — srb¬
ski mitropolit — patrijarh Josif Rajačič, v znak bratske sloge med
Hrvati in Srbi.

Srbi v L 1848.  Ko se je v Pesti osnovalo ogrsko ministrstvo,
so se Srbi začeli obračati na madžarske dižavnike s peticijami,
toda kmalu so morali uvideti, da razumejo Madžari politično in
narodno svobodo le zase. Tedaj so se tudi Srbi dvignili na obrambo.
Po prvem sestanku dne 14. aprila se je sklicala na dan 13. maja
1848. v Sremskih Karlovcih velika skupščina Srbov  Ogrske
in Avstrije; nanjo je prispelo več tisoč udeležencev pod vodstvom
uglednih mož, prišli pa so tudi odposlanci Hrvatov, med njimi
Kukuljevič, da pozdravijo bratski srbski narod. Na tej skupščini

181

so izvolili karlovškega mitropolita Josifa Raj ačic  a za srbskega
patrijarha.  Postavili so zahtevo, da se iz Bačke, Banata, Ba¬
ranje, Srema in Vojne krajine osnuje avtonomna Srbska  Voj  vo¬
di  na  in izvolili so takoj Stepana Šupljikca,  ogulinskega pol¬
kovnika, za srbskega vojvodo, ki naj bi upravljal deželo. Obenem
se je sklenilo, da ostane Vojvodina v najtesnejši politični zvezi z
bratsko Hrvatsko. Izvolil se je naposled ožji odbor, ki naj bi do¬
segel na dvoru potrditev in izvršitev srbskih sklepov.

Na Slovenskem  revolucionarno leto 1848. še ni našlo dovolj
politične in narodne zrelosti. V vseh večjih mestih so se sicer stvo-
rila politična društva in pojavilo se je več novih političnih listov,
toda ni bilo spočetka smotrenega narodnega gibanja, ki bi takoj
v začetku postavilo določen narodni program za Slovence. Sele v
političnih središčih izven slovenskih pokrajin, na Dunaju in v Gradcu,
so tamkajšnji Slovenci, na katere so vplivali stiki z drugimi
narodi, osobito Slovani, postavili .zahtevo po zedinjeni Slo¬
veniji,  to je združitvi slovenskega ozemlja v eno upravno enoto,
z enim deželnim zborom in slovenskim uradnim jezikom, kot del
avstrijskega cesarstva. Ta program Slovencev je razložila na dvoru
deputacija iz Kranjske, pod vodstvom dr. Blehveisa. Toda slovenski
* politiki v domovini niso vsi sprejeli te narodne zahteve in so jo
zagovarjali premalo dosledno in vztrajno. Prav tako so tudi zahtevo
po zvezi s Hrvati in Srbi zastopali samo nekateri politiki, med
njimi najvneteje Korošca Matija Majar in Andrej Einspieler; hrvat-
skega sabora se je kot zastopnik Slovencev udeležil dr. Stefan
Kočevar.

Slovanski kongres v Pragi.  V Nemčiji so hoteli obnoviti
nekdanjo skupno državo in ji dati moderno ustavo; v ta namen so
se vršile volitve v nemško narodno skupščino v Frankfurtu; nemški
zahtevi, da se vanjo volijo poslanci tudi iz čeških in slovenskih
dežel, ki so nekdaj pripadale Nemčiji, pa so se Slovani upirali. Da
odvrnejo nemško nevarnost, ki je postajala vedno večja, in se zoper
njo borijo s skupnimi močmi, so sklicali slovanski politiki slo¬
vanski kongres v Prago  v dneh 2. do 13. junija 1848.; na
njem naj bi se določil narodni program za posamezne narode. Prišli
so zastopniki vseh slovanskih narodov. Na kongresu sta bili dve
struji; ena je zahtevala popolno razrušenje Avstrije in ustanovitev
demokratične slovanske federacije. Druga struja je bila mnogo
zmernejša: želela je Avstrijo ohraniti, a jo preurediti v zvezo napol

.182

samostojnih ali vsaj avtonomnih narodnih držav. Zmerna struja je na
kongresu prevladovala; glede Jugoslovanov se je postavila zahteva
po zedinjeni Sloveniji, sprejeli so se sklepi hrvatskega sabora ter
karlovške skupščine kot hrvatski oziroma srbski narodni program.
Toda med Cehi seje vendarle močno ojačila radikalna struja, osobito
med mladino; v Pragi je prišlo do nemirov in bojev z vojaštvom
in gradile so se naposled celo barikade. Tedaj je vojaški poveljnik
knez Windischgratz dal iz topov bombardirati Prago, na kar so
bili nemiri udušeni, slovanski kongres pa se je v splošni zmešnjavi
razšel.

Vojaški uspeh v Pragi, še bolj pa vesti o zmagah, ki jih je
dosegel Radecki v Italiji nad lombardsko-benečanskimi uporniki in
nad Sardinci, so dali poguma avstrijskemu dvoru in okrepili re¬
akcionarne dvorne ter vojaško-aristokratske kroge, ki so pričeli
upati, da bo s pomočjo vojske mogoče nastopiti tudi zoper dunajske
in madžarske radikalne politike.

Smatrajoč Madžare za najmočnejše in najopasnejše „revolu-
cijonarje", so pričeli na dvoru podpirati hrvatske in srbske težnje,
da bi s tem oslabili Ogrsko.

JJI s&i,Vojna med Hrvati in Madžari.  Novi hrvatski sabor (od
5.junija 1848. dalje) ni proglasil zakonov ogrskega državnega zbora'
iz 1. 1848., sklenil pa je ukinjenje kmetskih služnosti ter splošno
plačevanje davka, s čemer je v Hrvatski nehal fevdalni sistem.
Glede razmerja do Ogrske ter Avstrije je na razpravah v saboru
prevladovala misel, naj bi se Avstrija preuredila v federativno
državo po vzoru Švice, sestoječo iz samoupravnih narodnih skupin.
Vsaka od teh skupin bi imela svoj parlament in svojo vlado, a na
Dunaju naj bi bilo skupno ministrstvo s centralnim parlamentom
za vojsko, finance, trgovino ter vnanje zadeve. Vojna krajina ter
Dalmacija naj se združita s Hrvatsko pod banovo oblastjo, s Srbsko
Vojvodino in slovenskimi pokrajinami naj se ustvari ožja zveza.
Reko je bila hrvatska vojska posedla.

Jelačič se je poskusil potom direktnih razgovorov sporazumeti
z Madžari, toda brez uspeha; v Pesti so hoteli popolno pokoritev,
ukinjenje samouprave in gospostvo madžarskega jezika. Jelačič se
je uveril, da bo moralo odločiti orožje; začel seje  pripravljati na
vojno in je v ta namen zbiral osobito graničarske čete. Dvor, ki
je sprva omahoval med Hrvati in Madžari, se je naposled odločil
za prve ter je poslal Jelačiču pomoči v denarju in orožju.

183

Dne 7. septembra 1. 1848. je Jelačič ogrskemu ministrstvu
napovedal vojno; v Zagrebu je sestavil bansko vlado in že 11.sep¬
tembra z vojsko prekoračil Dravo, posedel Medjumurje ter ga združil
s Hrvatsko. Odtod je korakal mimo Blatnega jezera proti Budimu.
Madžari, ki so se umikali pred njim brez boja, so se mu postavili
v bran šele pri Pakozdu; bitka je sicer končala neodločno (29. sept.),
tretji dan nato pa se je Jelačič obrnil in se napotil proti Dunaju.

Med tem so se izvršili na Ogrskem usodni dogodki. Batthya-
nyjevo ministrstvo je pod vtisom Jelačičeve ofenzive demisijoniralo
in državni zbor je poveril vodstvo vlade Košutu. Toda cesar je
imenoval' grofa Lamberga za komisarja na Ogrskem, razjarjena
množica pa ga je v Budimu ubila na cesti (27. sept. 1848.) Ta
dogodek je dvor porabil za odločilni udarec proti Madžarom; dne
3. oktobra je cesarski manifest razpustil ogrski državni zbor, obenem
pa proglasil Jelačiča za kraljevega komisarja in vrhovnega povelj¬
nika vseh čet na Ogrskem. Ko je avstrijski minister grof Latour
poslal čete Jelačiču na pomoč, je nastala na Dunaju revolucija.
Ekstremni elementi so zabranili četam odhod, Latourja so obesili,
na ulično svetiljko; vse je hitelo pod orožje. Tedaj je dvor zbežal
v Olomuc, uporni Dunaj pa so oblegale in zavzele cesarske čete;
Madžare, ki so hoteli upornikom na pomoč, je potolkel Jelačič pri
Schvvechatu (30. okt.), na kar se je Dunaj udal.

Jelačiču in Windischgratzu je bila poverjena naloga, da po¬
korita Ogrsko. Odslej je Jelačič ravnal le po poveljih z dvora;
prvotni cilj, z vojno priboriti Hrvatski samostalnost, je stopil zanj v
ozadje; to lahkoverno zaupanje v Habsburžane se je kmalu britko
maščevalo. Vendar se spočetka na dvoru — dne 2. decembra
1848. je namesto nesamostojnega Ferdinanda zasedel prestol mladi
Franc Jožef I. (1848—1916.) — hoteli nagraditi Hrvate, zato so
(2. decembra.) bana Jelačiča imenovali za gubernatorja Reke in
Dalmacije, hrvatskega barona Kulmerja pa za hrvatskega ministra,
posrednika med dvorom in hrvatsko vlado. Združenje hrvatskih
dežel se je smatralo kot pričetek izpolnjevanja hrvatskega narodnega
programa, zato je vzbudilo splošno zadovoljstvo.

Borba med Srbi in Madžari.  Napram narodnim zahtevam
karlovške srbske skupščine so nastopili na dvoru spočetka odklonilno
in pustili Madžarom proste roke, da z vojaško močjo prisilijo srbsko
prebivalstvo k pokornosti. Toda Srbi v južni Ogrski so se postavili
junaško v bran in že v juliju 1848. se je pričela v Bački in v

184

Banatu krvava borba med madžarsko vojsko in srbskimi četami,
ki so prihajale posebno številno iz Krajine. Borba je bila izredno
krvava; požigale so se vasi in bombardirala mesta, a bojna sreča je
bila jako spremenljiva. Najhujši boji so divjali na utrdbah pri Šen-
tomašu (Srbobranu). Srbom so prišli na pomoč številni prostovoljci
iz kneževine Srbije pod vodstvom Stefana Kničanina;  v Voj¬
vodini sta se pojavila celo Miloš in Mihael Obrenovič. Borbe so se
vršile še jeseni in Srbi so se mogli držati v južnem delu srbskega
ozemlja.

Ko se je dvor očitno postavil zoper Madžare, je smatral za
primerno, ugoditi tudi srbskim zahtevam. Dne 15. decembra je cesar
potrdil proglasitev p atrij ar bije  v Karlovcih in tudi ustanovitev
Srbske Vojvodine,  sestoječe iz Bačke, Banata in dela Srema,
z glavnim mestom Temišvarom, s posebnim vojvodo (Stefan Suplji-
kac) na čelu. Hkrati se je dala obljuba, da se po sklenitvi miru
Vojvodina na znotraj uredi v smislu srbskih narodnih in verskih
zahtev.

Avstrijski parlament. Konec revolucije in obnova abso¬
lutizma.  Ob času dunajske oktobrske revolucije se je moral avstrij¬
ski državni zbor preseliti v Kromeriž na Moravsko. Ta prvi avstrij¬
ski parlament se je pečal od julija, ko se je sestal, neprestano z
delom, dati raznoliki državi ustavo. Slovenci v njem niso nastopali
enotno; slovenski poslanci, med katerimi je bilo mnogo kmetskih,
politično povsem nesposobnih mož, so pripadali raznim političnim
skupinam. Najvažnejše in hkrati edino trajno delo parlamenta je
zakon o kmetski odvezi  z dne ji.  septembra 1848.; kmet je
postal povsem prost tlake in desetine in vsakršnih vezi do graščaka
sploh, za kar je graščak dobil odškodnino od države. Dolgotrajne
razprave o bodoči državni ustavi so sicer rodile zelo moderen ustavni
načrt za državo, toda reakcijonarni vladi, ki se je čutila dovolj
močno, da po tolikih zmagah v kratkem pokori tudi Madžare, seje
zdel preliberalen, a parlament preradikalen; razgnala gaje  z vo¬
jaško silo in hkrati izdala takoimenovano „oktroirano ustavo 11
(marec 1849.), brez sodelovanja parlamenta. Ta ustava pozna le eno
skupno državo z deželami, ukinja posebno ustavo za Ogrsko in tudi
ne izpolni hrvatskega narodnega programa, ostavlja zase Dalmacijo,
pušča Vojno krajino kot posebno deželo in prav tako Srbsko Voj¬
vodino s Temišvarom kot glavnim mestom. Vzbudila je veliko ne¬
zadovoljnost in razočaranje tudi med Hrvati, najbolj pa je razjarila
Madžare, ki so odgovorih nanjo z odstavitvijo Habsburžanov in

185

proklamacije republike. Madžarski vojski se je celo posrečilo, vreči
Avstrijce zopet iz Ogrske; strla je tudi srbski odpor v Vojvodini.
Tedaj si cesar ni mogel drugače pomagati, kakor da je sprejel
pomoč ruskega carja; šele ruska armada je prisilila Madžare k
kapitulaciji pri Vilagošu  (17. avgusta 1849.).

Oktroirano ustavo je vlada 1. 1851. ukinila, tako da splob ni
stopila v veljavo; dvor je zopet zavladal povsem absolutistično.

Doba Bachovega absolutizma  (1849—1860.). Doba novega
avstrijskega absolutizma se običajno naziva po najhujšem predsta-
vitelju, notranjem ministru Bachu. Reakcijonarna vlada je hotela
izbrisati vsp sledove revolucijonarnega 1. 1848. in za vedno uničiti
vse, kar je kazalo svobodoljubne ideje. Enako brezobzirno je pre¬
ganjala narodne težnje in pri tem ni delala nikakih razlik med
onimi narodi, ki so se ji očitno uprli, [n. pr. Madžari in Italijani,
ter tistimi, ki so jo podpirali, kakor zlasti Jugoslovani; narodno
stremljenje prvih kot drugih je smatrala za enako nevarno. Odpra¬
vile so se vse politične pridobitve revolucijonarnega leta, edino
kmetska odveza je ostala; vrnila seje  pred vsem najstrožja cenzura
z najhujšim policijskim nadzorstvom. Politični listi so prenehali — na
Slovenskem so ostale le Bleiweisove „Novice“ —- politična društva
so se razšla ali pa se spremenila v nepolitična, vse narodno ter
kulturno-prosvetno delo je zastalo. Da bi se tem lažje preprečilo
širjenje svobodoljubnih idej, se je cesar naslanjal na konservativno
duhovščino ter je v ta namen 1.1855. sklenil ž Rimom konkordat,
ki je cerkvi izročil nadzorstvo nad šolami in mnoge druge važne
prednosti.

Hrvatska.  Še huje nego na Slovenskem so čutili Bachov abso¬
lutizem na Hrvatskem. Ban Jelačič je sicer ostal na svojem mestu,
ali pokazal ni nikake odpornosti več, banska vlada se je spreme¬
nila v c. kr. namestništvo — brez sabora, a dežela se je razdelila
v nova okrožja namesto starih županij. Pričela se je brezobzirna
germanizacija; 1. 1854. seje  uvedel nemški  jezik v vseh uradih.
Hrvatske uradnike so premestili na tuje ali pa so jih odpustili, če
niso znali nemščine; na njih mesto so prišli Nemci in tudi mnogi
Čehi ter Slovenci, ki so morali biti orodje cesarskega absolutizma.
Celo v šole se je vpeljala nemščina kot učni jezik. Stroga cenzura
je udušila književno delovanje, policijsko nadziranje, opirajoče se na
silno razvito ovaduštvo, je zatrlo sleherni znak svobodoljubja. Niti
Vojna krajina, niti Dalmacija se nista združili s Hrvatsko.

186

Srbom  se ni godilo bolje nego Hrvatom, obojim pa prav tako
kakor Madžarom, ki so bili očitni uporniki. Uredila se je sicer
Srbska Vojvodina, toda pridelili so se ji tudi predeli, ki iik Srbi
niso želeli in v katerih je bilo v večini nesrbsko prebivalstvo. Ko
je umrl vojvoda Šupljikac — že 1. 1848. —, mu niso imenovali
naslednika, marveč cesar si je kratkomalo pridel še naslov srbskega
vojvode. Upravo so tudi tu pievzeli tuji uradniki, povečini Nemci,
ter jo vršili v nemškem jeziku. Cenzura ter policija sta preganjali
tudi srbsko narodno in kulturno življenje. Vladna odredba je v
1. 1852. prepovedala uvoz srbskih knjig v Avstrijo, da bi na ta
način preprečila duševne stike s Srbi izven habsburških meja.

8. Ustavne borbe v Avstriji (1860—1873.) ter Srbi, Hrvati

in Slovenci.

Oktobrska diploma in februarski patent.  Porazi na itali¬
janskem bojišču ter izguba Lombardije 1. 1859. so pokazali, da je
absolutizem ustvaril nevzdržno finančno in politično stanje. In to
mu je izpodkopalo tla. Nastopilo je novo ministrstvo, cesar je skli¬
cal na Dunaj „p orano ženi državni  svet 11 , ki naj se posvetuje,
kako je preurediti državo in kako ustavo ji je dati. Vanj so poklicali
visoke svetne in cerkvene dostojanstvenike iz vseh dežel, iz Hrvat-
ske Strossmayerja in Vranicanija, od Slovencev nikogar. V njem sta
se pojavili c (jnt rali stična in federalistična struja;  druga
je imela večino. Na njen nasvet je cesar v oktobru 1. 1860. izdal
„oktobrsko  diplomo 11 , ki je vračala ustavo in sicer v federa¬
lističnem smislu. Vsa država — z Ogrsko ter Hrvatsko vred — naj
dobi skupen parlament za skupne zadeve, za ostale posebne zadeve
pa se uredijo avtonomni deželni zbori za posamezne dežele. Toda
pravice teh zbornic so bile zelo omejene in v njih bi imelo odlo¬
čilno besede plemstvo in višja duhovščina. Nova ustava, s katero
si je vlada hotela zopet pridobiti nezadovoljne narode, pa ni zado¬
voljila niti federalistov, ker jim je nudila premalo, niti centralistov,
ki so hoteli enotno nemško državo. Pod njihovim vplivom je cesar
v februarju 1. 1861. razglasil „februarski  patent 11 , to je novo,
centralistično ustavo v nemško-nacijonalnem duhu; oblast deželnih
zborov se je omejila na korist centralnega parlamenta, v katerem
je imelo nemško meščanstvo ter plemstvo zagotovljeno večino, V
državni zbor so se poslanci volili indirektnim potom, to je volili so

187

jih deželni zbori, v katerih so imeli po volilnem redu premoč me¬
ščani in plemiči. Volitve so se izvršile takoj in državni zbor se je
sešel v maju 1861.

Toda zoper centralistično ustavo so nastopili vsi nenemški
narodi, zahtevajoč svoje historično-narodne pravice. Madžari, Erdeljci,
Hrvatje in Italijani iz Benečije sploh niso hoteli priti v centralni
parlament, 1. 1863. so izostali tudi Čehi, zahtevajoč obnovo države
češke krone, in prav tako Poljaki, ki so hoteli obnoviti svojo samo¬
stojnost vsaj v Galiciji.

Na Slovenskem  je obnova ustavnega življenja pomenila za¬
četek živahnega narodnega gibanja. Ker se je cenzura odpravila
ali vsaj omilila in je policijski pritisk prenehal, seje obnovilo Časo¬
pisje in politično življenje. Toda politično premoč je imela spo¬
četka nemška stranka, zakaj plemstvo je bilo povsem nemško, me¬
ščanstvo pa po večini ali nemško ali vsaj nemško orijentirano. Niti
v kranjskem deželnem zboru Slovenci niso imeli večine. Slovenska
stranka, ki se je pričela tvoriti, je sestojala le iz maloštevilnih na¬
rodno zavednih izobražencev, iz duhovščine in iz kmetskega prebi¬
valstva. Bila je vsled tega v kulturno političnem oziru konservativna.
Glede narodno-političnega programa je bilo premalo jasnosti; za
zedinjeno Slovenijo  so se oglašali le posamezniki, povečini
pa so slovenski politiki zahtevali le narodno enakopravnost Slo¬
vencev z Nemci ter razširjenje deželne avtonomije  v
okviru enotne, ustavne Avstrije. Stali so, enako ostalim federalistom,
na stališču historičnega prava,  dasi bi bilo v slovenskem in¬
teresu, da bi se postavili na načelo narodnega kot prirodnega prava.
Toda le na temelju historizma so mogli imeti zaveznikov v ostalih
nenemških narodih.

Začelo se je živahno delo narodne probuje. Povsod so se
ustanavljala politična društva, prosvetne organizacije, osobito či¬
talnice,  ki so nastajale po mestih, trgih in večjih krajih ter po¬
stale središče narodnega življenja. Prirejale so se slovenske igre,
pevski večeri ter zabave in veselice; šele po njih seje  pričela slo¬
venščina uvajati kot občevalni jezik med izobražence in v srednje
sloje sploh namesto dotlej prevladujoče nemščine. Središče sloven¬
skega narodnega gibanja je postala Kranjska.

Slovenščina je polagoma dobivala veljavo tudi v uradih, zlasti
v sodiščih (od 1. 1862.), kjer bi se moralo uradovati tudi slo-
/ vensko; toda nemško uradništvo je na vso meč branilo prevlado

nemškega jezika v uradih. Ljudske šole so se poslovenile, a
ostala je nemščina kot obligaten predmet; srednje šole so ostale
nemške.

Hrvatje in Madžari.  Na Hrvatskem je padec absolutizma
1. 1860. pomenil še večji preobrat. V urade in šole se je po cesar¬
ski naredbi takoj uvedel lirvatski jezik namesto nemškega. Osovra¬
ženi tuji uradniki („Bakovi huzarji") so nemudoma zapustili deželo;
njih mesta so zavzeli domači možje. Pričelo je novo politično ter
narodno življenje.

Da hi se pokazala naklonjeno Madžarom, je dunajska vlada
takoj koncem 1. 1860. Medjumurje priključila Ogrski; istočasno je
ukinila tudi Srbsko Vojvodino ter njeno ozemlje združila z Ogrsko.
Kljub temu si ni pridobila madžarskih simpatij; na novo izvoljenem
državnem zboru, ki pa je imel le značaj deželnega zbora v smislu
centralistične februarske ustave, so se Madžari postavili na stališče,
da je še v veljavi ustava iz 1. 1848. Zato niso poslali poslancev v
centralni parlament. Takoj je vlada z vojaško asistenco razpustila
ogrski zbor.

Tudj na Hrvatskem so se vršile volitve in novi sabor je raz¬
pravljal temeljito o bodočem razmerju Hrvatske do Dunaja in Peste.
Na Hrvate je najodločilneje učinkovala britka izkušnja, da jih je
Dunaj po 1. 1848—1849. nagradil za pomoč zoper Madžare z naj¬
hujšim absolutizmom. Zato so postali napram Dunaju skrajno ne-
zaupni. Vodstvo hrvatske politike je prevzela narodna stranka,
katere voditelji so bili stari Ilirci in novi narodni možje. Odločno
so zastopali idejo narodnega edinstva Srbov, Hrvatov in Slovencev;
kot znak edinstva so namesto ilirskega imena rabili naziv jugo-
slavenski.  Sabor je n. pr. uradno označil srbsko-hrvatski jezik
kot jugoslavenski in slično so se imenovale narodne institucije (n. pr.
jugoslavenska akademija, ust. 1867.) Narodna stranka je smatrala
za najprimerneje, da se Hrvatska nasloni na Ogrsko in se na ta
način obrani pred osovraženim nemškim absolutizmom Dunaja,
toda pod pogojem, da ostanejo med Hrvatsko in Ogrsko skupne le
nekatere zadeve, a sicer da je prva samostojna. Mnogo tesnejšo
in brezpogojno zvezo pa so želeli unijonisti,  to je madžaroni,
dočim sta zastopala Ante Starčevič in dr. Evgen Kvaternik,
začetnika „stranke prava“, najradikalnejšo smer, popolno neodvis¬
nost i od Dunaja i od Peste, kar pa se je zdelo ostalim politikom
za o.no dobo neizvršljivo.

189

Narodna stranka je imela večino. Sabor je bil edin v sklepu,
da se v centralni parlament na Dunaj ne pošljejo poslanci in večina
je izjavila tudi, da nima Hrvatska nikakih skupnih zadev z Avstrijo.
Ko je sabor sklenil to dvoje, ga je dunajska vlada kratkomalo
razpustila in nato pričela preganjati narodne ljudi.

V sledečih letih se je centralistična dunajska vlada trudila,
da stre pasivni odpor Madžarov s tem, da pridobi za sodelovanje
v centralnem parlamentu Rumune,* ogrske Nemce, Slovake, Srbe
in Hrvate. Upala je posebno na Hrvate; v vrstah narodne stranke
se je pojavila močna struja, ki je svarila pred nadaljnim naslanja¬
njem na Pesto. Opozarjala je, kako verjetno je, da se Dunaj na¬
posled vendarle sporazume z Madžari, njim pa prepusti tudi Hrvate.
Njen nasvet je bil, sporazumeti se pravočasno z Dunajem in poslati
tja poslance. V prid tej novi „samostalni“  stranki (Mažuranič,
Kukuljevič) je vlada spremenila volilni red in izvršila nove volitve
v sabor, toda narodnjaki (Strossmayer, Rački in dr.) so sklenili z
unijonisti sporazum in samostalci so ostali v manjšini (v poletju
1. 1865.) Ma  t

Dualizem. Pričetek avstro-ogrske monarhije.  Baš neuspeh
na Hrvatskem je močno pripomogel, da so na Dunaju obupali nad
centralistično ustavo. Zato je v septembru 1. 1865. cesarski manifest
sistiral februarski patent za toliko časa, da se izvrši sporazum z
Ogrsko. Ko pa so se zadevna pogajanja še vršila, se je razvila
1. 1866. vojna s Prusijo in Italijo, ki jo je Avstrija izgubila. Ta
poraz, ki je odločil borbo za hegemonijo v Nemčiji v korist Prusije,
hkrati pa popolnoma izrinil Avstrijo iz Italije, je prepričal dvorne
kroge, da samo Nemci ne morejo obvladati celokupne države. Zato
se je cesar odločil, da ugodi Madžarom in jim prepusti vse „dežele
ogrske krone“, Nemcem pa pridrži prevlado v ostalih pokrajinah.
Pogajanja z zmernimi Madžari (Franc Deak) so dovedla do uspeha;
že I. 1867. se je sklenila avstrijsko-ogrska nagodba,  ki
pomeni pričetek dualističnega ustroja  države',, pričetek
avstro-ogrske monarhije. Avstrijsko cesarstvo se je razdelilo na dve
državni polovici, ki sta imeli poleg vladarjeve osebe skupne le še
vnanje zadeve, vojsko, finance in vnanjo trgovino. Vsaka država je
imela svoj parlament in svojo vlado; za skupne zadeve sta oba
parlamenta izvolita poseben odbor, delegacije.  Slovence in Čehe
so upali Nemci povsem obvladati, Poljake,so pridobili zase s tem,
da so jim prepustili proste roke v Galiciji, Madžarom pa so pre-

190

pustili vse ogrske nemadžarske narodnosti, med njimi tudi Hrvate
' in Srbe.

Slovenci so bili sicer z ostalimi Slovani vred zoper dualizem,
a^vendar je s pomočjo Poljakov avstrijski državni zbor v decem¬
bru 1867. leta sprejel novo ustavo (decembrska ustava).

Ogrsko-hrvatska nagodba.  Dualizem je močno zadel tudi
Hrvate.  Ker pa se hrvatski sabor ni hotel pokoriti cesarskemu
povelju, naj pošlje odposlance v ogrski državni zbor, ga je vlada
razpustila, nato pa volilni red tako preuredila, da so nove volitve
prinesle večino madžaronskim unijonistom. Novi sabor je poslal v Pesto
dvanajstčlensko regnikolarno deputacijo, ki je dogovorila z enako
ogrsko deputacijo ogrsko-hrvatsko nagodbo  (1868./ Ta na¬
godba, ki jo je sabor takoj potrdil, določa, da je Hrvatska avtonomna
v zakonodaji in upravi, prosveti in pravosodju; kot skupne zadeve
pa določa finance, železnice, pošto, trgovino, gospodarstvo ter do¬
mobranstvo. Skupne zadeve so podrejene ogrskim ministrstvom in
peštanskemu parlamentu, v katerega pošiljajo Hrvatje določeno šte¬
vilo poslancev. V celotnem obsegu Hrvatske-Slavonije se proglaša
hrvatski uradni jezik i za avtonomna i za skupna področja. Medju-
murje je ostalo ogrsko, Dalmacija avstrijska kronovina, a Reka,
za katero se dolgo niso mogli sporazumeti, posebno, od Hrvatske
ločeno telo ogrske krone („corpus separatum"). Bana imenuje kralj
na predlog ogrskega ministrskega predsednika.

Vseslovanstvo. Jugoslovanska ideja.  Ko se je uzakonil dua-
izem, je pričel v avstrijski državni polovici najhujši nemški pritisk nad
Slovani, v ogrski pa madžarski nad vsemi nemadžarskimi narod¬
nostmi. Neraško-madžarska nasilja so povzročila, da se je med Slovani
vedno krepkeje širila vseslovanska zavest,  ideja skupnosti in
medsebojne podpore vseh slovanskih narodov. Avstrijsko-ogrski
Slovani so pričeli gledati z vedno večjimi nadami na Rusijo kot
na svojo bodočo osvoboditeljico. Rusofilske vseslovanske težnje so
se ojačile posebno za časa prusko-francoske vojne, ko je prevlado¬
valo mnenje, da se bo Prusija po zmagah na zapadu obrnila zoper
Avstrijo ter jo razbila.

V tej kritični dobi je znova stopilo v ospredje jugoslovan¬
sko gibanje.  Ves čas ustavnih borb so se pojavljali med Slovenci
možje, ki so naglašali, da se o upira ugodna narodna bodočnost
le v čim tesnejši naslonitvi na Hrvate in Srbe. Hrvatje so pod
Voddvom vladike Strossmaverja smatrali, da jim more nastopiti

191

lepša bodočnost le v narodnem edinstvu s Srbi in Slovenci. Srbi
v južni Ogrski ter Hrvatski-Slavoniji in Dalmaciji so imeli za svoj
glavni cilj združenje s svobodno kneževino Srbijo, kamor naj bi se
pritegnili tudi Hrvatje in Slovenci. Da se jugoslovanska ideja ni
učinkovitejše udejstvovala v praktični politiki, temu je bil glavni
vzrok v dejstvu, da so se posamezni deli srbsko-hrvatsko-sloven¬
skega naroda šele probujali v samostojno narodno in politično živ-
jenje. Šele ko je bilo z uspehom opravljeno podrobno delo na¬
rodne probuje in ko so bili narodni sloji dovolj osamosveščeni, je
mogla zavest in volja skupnosti priti krepkeje do izraza. To se je
zgodilo na viden način že 1. 1870., ko so se dne 1. decembra sestali
v Ljubljani politični in kulturni voditelji iz slovenskih, hrvatskih in
srbskih dežel ter slovesno proglasili kot svoj cilj, združiti vse svoje
moči v dosego edinstva Srbov, Hrvatov in Slovencev na književnem,
gospodarskem in političnem polju. Ta jugoslovanski program, za
katerega je vladalo veliko navdušenje, pa se ni mogel prav uresni¬
čevati, ker mu je manjkala zadostna opora od zunaj; kneževina
Srbija je bila še premalo močna država.

Zadnja avstrijska ustavna kriza. Revizija ogrsko-hrvatske
nagodbe.  Tekom pruskih zmag nad Francozi 1. 1870—71. se je
cesar Franc Jožef zbal Prusov, zato seje želel nasloniti na Slovane.
Vlado je prevzel 1. 1871. nemški konservativec grof Hohemvart,
voditelj federalistov, z namenom, da dogovori s Slovani federali¬
stično preuredbo Avstro-Ogrske, kar bi značilo konec dualizma.
Toda nemško-nacijonalni in madžarski vpliv sta zmagala, Hohenvvart
je moial odstopiti in s tem je končal zadnji poizkus federalizacije
Avstrije. Nemško-madžarska prevlada je ostala do propada habsbur¬
ške monarhije.

Na Hrvatskem so izvajali Madžari po svojem eksponentu,
madžarskem banu, tak pritisk, da je bila naposled narodna stranka
pripravljena, sporaiumeti se z Madžari, toda pod pogojem, da se
revidira nagodba. Ali pogajanja so prinesla Hrvatom le malenko¬
sten uspeh; sklenila se je s sodelovanjem narodne stranke revi¬
zija ogrsko-hrvatske nagodbe  (1. 1873.), ali pomenila je le
neznatno zboljšanje finančnih določb za Hrvatsko.

Poskus ekstremnega politika dr. Evgena Kvaternika,  zbolj¬
šati stanje Hrvatov z očitnim uporom, je končal s popolnim neuspe¬
hom; maloštevilne upornike, ki so pod Kvaternikovim vodstvom
pričeli upor v ogulinski Vojni krajini, je vojaštvo pri Rakovici

192

razpršilo; večina jih je padla v borbi. (Rakovička buna, oktober
1871.).

Srbi za ustavnih borb.  Vselej, kadar je Dunaj iskal spo¬
razuma z Madžari, se je dogovor izvršil na škodo Srbov. Madžarom
na ljubo se je 1. 1860. ukinila Srbska Vojvodina in njeno ozemlje
podredilo ogrskim uradom. Za časa ustavnih prepirov v 60 letih
se je večina Srbov z ogorčenjem odvračala od Dunaja, zlasti mlajši
svobodoljubnejši krogi, ki so simpatizirali z upornimi in liberalnimi
težnjami Madžarov. Le konservativnejši starejši rod se je še nasla¬
njal na Dunaj. Toda dualizem je napravil konec tem razlikam, kajti
madžarski pritisk je naraščal in nasprotje med Madžari in Srbi je
postajalo nepremostljivo.

Kakor pri Slovencih in Hrvatih tako je tudi pri Srbih obnova
ustavnih svoboščin v šestdesetih letih povzročila živahnejšo pro¬
svetno, kulturno ter politično delovanje, osobito med omladino. Usta¬
novila so se mnoga društva, ki so vzdrževala stalne zveze med
seboj, prirejala velika zborovanja, dvigajoč narodno zavest in raz¬
širjajoč težnje po zedinjenju vseh Srbov. Ta „uj e dinj ena srb¬
ska  omladina 11 , je imela najožje stike z mlado strujo v kneževini
Srbiji, s katero se je shajala često na skupne prireditve. Se vedno
so odhajali mnogi Srbi pieko Save ter sodelovali na prvih mestih
v Srbiji.

Najživahnejše delovanje ujedinjene srbske omladine je bilo v
dobi od 1. 1866.—1871. Toda brž ko so Madžari povsem neomejeno
zagospodovali v Ogrski, so pričeli ovirati stike med ogrskimi in
svobodnimi Srbi; ker pa se omladina ni hotela ukloniti, so prepo¬
vedali njene prireditve, razpustili njena društva, ali jim vsaj za-
branili politično delo tei zatrli njeno časopisje. Odsfcj so Madžari
sistematično delali na to, da madžarizirajo srbske predele; nase¬
ljevali so v Bački in Banatu Madžare, jemali v državno službo le
svoje ljudi in povsod uvedli madžarski uradni jezik.

Razumljivo je, da Vojvodina pod takim pritiskom ni mogla
obdržati vodilne vloge v srbstvu. Vrli tega se je kneževina Srbija
razvijala vedno lepše in postala baš v 70 letih ne le politično,
marveč tudi kulturno vodilna srbska pokrajina, na katero so se
obračale nade vseh Srbov. Na mesto Novega Sada je stopil Beograd.

Raznarodovalne madžarske težnje je pospeševalo popolno
ukinjcnje Vojne krajine, ki se je izvršilo v letih 1869—1873.
Ozemlje krajine se je priključilo sosednim županijam.

193

Najkrepkejša zaščita zoper pomadžarjenje je bila Srbom pra¬
voslavna cerkev, ki je ohranila svojo avtonomijo; pod njenim okri¬
ljem so si mogli vzdrževati osnovne in srednje šole. Vsako tretje
leto se je shajal v Sremskih Karlovcih srbski narodno-cerkveni
sabor pod predsedstvom mitropolita kot najvišji cerkveno-upravni
organ; vse srbsko-pravoslavne verske občine so pošiljale nanj svoje
zastopnike, svetne in svečenike. Sabor je bil tedaj krepka vez
srbske skupnosti v nasilni madžarski sredini.

9. Srbija v dobi od 1.1842—1903, Balkanske komplikacije.

Aleksander Karadjordjevič  (1842—1858.). V  jako kočljivem
položaju se je Srbija nahajala za časa krimske vojne  (1853
—1856.), v kateri se je Rusija borila zoper Turčijo in zoper koa¬
licijo najmočnejših' evropskih držav. Turčija je bila vrhovni gospo¬
dar Srbije ter bi jo mogla zaplesti v vojno, a Rusija je bila njena
zaveznica in zaščitnica. Položaj je postal posebno težaven, ko je
Rusija poslala svojo vojsko v Moldavijo in Vlaško, Avstrija pa se
je pripravljnla, da nastopi sovražno zoper njo ter je postavila svoje
čete na srbsko in vlaško mejo. Bilo se je bati, da sovražne čete
prestopijo srbsko mejo in da postane Srbija bojišče. Tedaj je tudi
Srbija izvedla mobilizacijo. Javno mnenje je bilo vse za Rusijo in
za udeležbo na ruski 'strani, toda prevladala je bojazen pred Av¬
strijo in Turčijo, zlasti ko so ruske čete zapustile Vlaško, knez pa
je iskal zaslombe pri zapadnih silah, da si z njih pomočjo zagotovi
nadaljno samostojnost, katero je garantirala edinole Rusija. Tedaj je
sultan na angleško prizadevanje s posebnim Jermanom vnovič po¬
trdil vse dotedanje srbske svoboščine. Srbija je ostala ves čas vojne
nevtralna. V pariškem miru  1.1856. so velike sile prevzele
skupno j amstvo za samostojnost Srbije,  s čemer je nehal
protektorat Rusije. Hkrati se je določilo, da tuje čete, niti turške
ne smejo prestopiti srbske meje ali korakati čez srbsko ozemlje.
S tem se je zmanjšal pomen turških posadk v srbskih mestih.

V notranji srbski politiki so se po krimski vojni pričele večje
težave. Knez se je vedno Češče nahajal v sporu z državnim svetom,
kjer so mu mnogi člani zelo nasprotovali. Vrh tega se je v Srbiji
razvila takoimenovana liberalna stranka,  katere vodje so se
bili izšolali po evropskih središčih, kjer so spoznali zapadnoevropske
parlamentarne uredbe. Nezadovoljni z ustavo iz 1. 1838., ki je po¬
znala, le državni svet, so želeli vpeljati tudi v Srbiji pravi parlament
Melik, Zgodovina. 13

194

in so v ta namen zahtevali sklicanje narodne skupščine. Ko so se
jim pridružili tudi nekateri člani saveia, med njimi vplivni notranji
minister Garašauin, je moral knez Aleksander pripustiti sklicanje
skupščine. Državni svet je izdelal zakon o ustrojstvu narodne skup¬
ščine, nakar so se izvršile volitve. Toda splošno nezadovoljstvo s
kneževo notranjo in zunanjo politiko (oligarhija državnega saveta,
samopašnost uradništva; naslanjanje na Avstrijo in Turčijo) je bilo
vzrok, da so pri voli tv a.. : .lagali njegovi nasprotniki in prvo delo
nove skupščine je bilo, da je odstavila kneza Aleksandia ter pokli¬
cala zopet starega Miloša Obrenoviča na prestol.

Miloš Obrenoitič  (1858—1860.) je za svoje druge vlade
skušal, da vrši program liberalne struje, ki ga je poklicala na
prestol. Ta je želela, da se neha vm- šavanje sosednih držav, pred
vsem Trn čije, v srbske zadeve ter da si Srbija pribori večjo samo¬
stojnost na zunaj in znotraj. Da to doseže, jc začel pogajanja s
porto, toda umrl je že čez dve leti, na kar je v drugič nastopil
vlado njegov sin Mihael.

Mihael Obrennvič.  (1860—1868.), Mihaelova druga vlada je
jako pomembna za Srbijo. V notranji politiki je prevrat iz 1. 1858.
prinesel važno spremembo: Nehala je vlada ustavobraniteljev, hkrati
pa jo državni savet izgubil svojo veliko moč, a na njegovo mesto
je stopila narodna skupščina. S tem se je stvorila osnova parla¬
mentarnega režima v Srbiji. L. 1861. je namreč knez Mihajlo sklical
narodno skupščino v Kragujevac in ta je sprejela štiri važne zakone,
po katerih sc: 1. narodna skupščina mora sestajati vsake tretje
leto; 2. edino ona sklepa o davkih; 3. državni savet sicer obdrži
pravico zakonodaje in proračuna, toda knez dobi pravico, imenovati
in odstavljati njegove člane brez portinega dovoljenja, in 4. uredi
se narodna vojska, in sicer je vsak moški med 20. in 50. letom
zavezan vojaški dolžnosti.

Te reforme, zlasti ona o savetu in o narodni vojski, so vzbu¬
dile trdovratno nas rotstvo turške vlade, ki je smatrala, da se s
tem kršijo njena pravr Toda ker so garancijske sile soglašale s
Srbijo, Turčija ni mogla ničesar pričeti proti njej. Ostala pa je
velika napetost : Turčija je pričela zbirati čete na meji. V Beo¬
gradu je prišlo naposled v 1862. do krvavih spopadov med Turki
in Srbi, na kar j c turška posadka pričela s topovi bombardirati
Beograd. Velesile so se vmeš.de in na konferenci v Carigradu odlo¬
čile, da se izselijo civilni Turki iz srbskih trdnjav ter da ostanejo

195

samo turške posadke še v Beogradu, Šabcu, Smederevu in Kladovu,
trdnjavi v Užicu in Sokolu pa se porušita (1862.). — Dotlej je
namreč Turčija trdila, da smejo v trdnjavah v Srbiji bivati ne le
vojaške čete, marveč tudi civilno turško prebivalstvo, češ, da spada
k posadkam. Zato seje  turško meščanstvo izselilo iz trdnjav šele
seda,), ko so velesile ovrgle portino tolmačenje akermanskih in adri-
janopoljskib mirovnih določb.

Toda ta uspeh še ni zadovoljil Srbije. Tedanja mlada genera¬
cija, pod vodstvom ujedinjene srbske omladine, je bila pod vplivom
sodobnega narodnega gibanja v ostali Evropi nazirauja, daje  Srbija
poklicana za osvoboditeljico nele Srbov, marveč vseh južnih Slo¬
vanov. Nacijonalna struja je smatrala, da je nastopil čas osvobo-
jenja in obnovitve slavnega Dušanovega carstva. Smatrala je Tur¬
čijo za tako oslabljeno, da bi bilo treba le skupnega napora bal¬
kanskih krščanskih narodov, pa se doseže zmaga ter osvoboditev.
Knez Mihael je soglašal s to strujo in je ves čas svoje vlade delal
na to, kako čim prej izpolniti narodne že’je. Sklenil je dogovor
s črno goro za skupno rumbo zoper Turke; za slučaj zmage se
je sklenila združitev obeh srbskiii držav. Se pomembnejši so bili
dogovori z voditelji bolgarskega osvobodilnega gibanja, ki jih je
Srbija vneto podpirala; bolgarski emigranti, ki so imeli svojo glavno
organizacijo v Bukarešto, so dogovorili z Mihaelovo vlado pogodbo,
po kateri stvorijo po osvobojenjo Bolgar; s Srbi skupil državo pod
vlado kneza Mihaela. Vrh tega je stopila srbska vlada v stike z
vodilnimi in vplivnimi Srbi v Bosni in Hercegovini, Stari Srbiji a
Makedoniji, da se pripravi skupna bojna akcija. Tudi z Grčijo je
stopil v zvezo. Sredi teh priprav je knez Mihael znova pokrenil
vprašanje turških trdnjav in naposled dosegel, da so turške posadke
1. 1867. zapustile vse trdnjave v Srbiji in Jih prepustile knezu
Mihaelu v čuvanje". Ta uspeh je še bolj dvignil ugled Srbije, ki
se je jela smatrati za voditeljico in prvoboriteljico balkanskih Slo¬
vanov; priprave za osvobodilno vojno so se nadaljevale — pod tiho
rusko zaščito — , tedaj pa je knez Mihael v Topčideru nenadoma
podlegel atentatu, katerega ozadje se ni moglo dovolj pojasniti.
Mihaelu je sledil na premolil Milan, riu njegovega bratranca.

Milan Obrenovič  (1868—1889.) je bil š- mladoleten, zato
je mesto njega vladalo namestništvo t' - eh članov. Toda sprememba
na prestolu Srbiji ni prinesla dobrih poledic; no va vlada je opustila
smotreno nacijonalno vnanjo politiko ter je osredotočila svoje delo

18 *

196

na znotraj. Liberalna stranka, ki je sedaj prevzela vso oblast,
ni bila namreč zadovoljna z Mihaelom, ki je z oslabitvijo saveta
ojačil kneževsko oblast, zato mu je poslednja leta močno nasproto¬
vala. Namestniška vlada je izrabila priliko, da omeji vladarsko moč.
Sklicala je narodno skupščino, kije sprejela novo ustavo  (1. 1869.),
po kateri se je zakonodajna oblašt in budžetno pravo preneslo z
državnega saveta na skupščino. Toda ko je knez Milan 1. 1872.
postal polnoleten in prevzel vlado, se notranje razmere niso pomirile,
kajti absolutistično navdahnjeni knez je vplival na skupščino, zlasti
na njene kmetske člane, ter vladal po svoji volji.

Srbi in Bolgari v Turčiji.  Tudi vnanji položaj Srbije seje
po Mihaelovi smrti močno poslabšal. Prenehali so živahni stiki z
ostalimi južnimi Slovani, celo s Srbi v Turčiji, ohladilo se je tudi
razmerje do Rusije, ki je podpirala vedno bolj — Bolgare. Vsled
narodne nestrpnosti grške višje duhovščine se je na rusko interven¬
cijo osnoval bolgarski eksarhat  v Carigradu (1. 1870.), neod¬
visen od patrijarhata. Eksarhatu so se podredili ne le vsi bolgar¬
ski, marveč tudi mnogi srbski predeli, med njimi Makedonija. Pri¬
čela se je živahna bolgarska propaganda, podpirana z bogatimi
ruskimi sredstvi, in pričela širiti bolgarsko narodno zavest tudi v
krajih, ki so bili čisto ali vsaj pretežno srbski. Vsled tega je pri¬
čalo naraščati srbsko-bolgarsko nasprotstvo.

Pozornost srbske nacijonalne akcije je odvračala od Stare
Srbije in Makedonije tudi Bosna-Herce  go  vin  a. Tu je moralo
krščansko prebivalstvo prenašati silna davčna bremena, odkar so
begi in age mogli zahtevati od kmetov celo več nego poprej. Kmetje
so bili najbolj ogorčeni, ker se je desetina pobirala po zakupnikih
na najbrezobzirnejši način. Začeli so se množiti krvavi spopadi med
muslimani in kristjani; 1. 1875. pa je izbruhnil 1  organiziran upor v
Hercegovini in se kmalu razširil na vso severno Bosno. Upornikom
so prišli na pomoč mnogoštevilni dobrovoljci iz Srbije in Črne gore,
a tudi mnogi Srbi, Hrvati in Slovenci iz Avstro-Ogrske; pridružil
se jim je z večjo četo tudi Peter Karadjordjevič, sin bivšega kneza
Aleksandra, in sicer pod imenom Petar Mrkonjič.  Vstašj so
napadali bege in age ter njihove gradiče in turške čete; turško-
muslimanske trume pa ,so požigale srbska sela ter se znašale nad
prebivalstvom, ki je v množicah bežalo čez mejo na hrvatsko-
slavonska in dalmatinska ter črnogorska tla.

197

Srbsko-turška vojna l. 1876.  Evropske velesile so skušale
vplivati na Turčijo, da izvede reforme v korist kristjanom. V Srbiji
je javno mnenje zahtevalo, da priskoči država upornikom na pomoč;
knez Milan se mu ni mogel več ustavljati in 1. 1876. sta Srbija in
Črna gora izročili porti ultimatum, da izroči Bosno v srbsko, a
Hercegovino v črnogorsko upravo. Ker Turčija zahtevi ni ugodila,
sta ji napovedali vojno.

V Srbijo je prispelo mnogo dobrovoljcev iz slovanskih dežel,
osobito iz Rusije, in ruski general Černjajev je prevzel poveljstvo
srbske vojske. Toda na Srbijo je navalila premočno turška armada
in potisnila srbske čete pri Aleksincu nazaj; nadaljno turško prodi¬
ranje je preprečila ruska intervencija. Mir, ki se je sklenil v fe¬
bruarju 1. 1877., je določil „status quo“ med Srbijo in Turčijo.

Črna gora, ki je udarila na Hercegovino in se bojevala uspeš¬
neje, ni sklenila miru, marveč se je bojevala še naprej.

Rusko-turška in nova srbsko-turška vojna.  V 1. 1876—77.
je konferenca evropskih poslanikov v Carigradu ponovno zahtevala
pri porti, da se končajo nasilja nad kristjani ter se izvedejo reforme.
Turčija je te zahteve odklanjala; izogniti se je hotela nadaljnim
intervencijam na ta način, da je dne 23. decembra 1876. proglasila
ustavo, ki naj podeli vsem državljanom brez ozira na vero in na¬
rodnost enake državljanske pravice, parlament i. t. d. Ker pa je
bilo očitno, da ostane- nova ustava le na papirju, so veleposlaniki
zapustili Carigrad, a Rusija je pod pritiskom vseslovanske propa¬
gande v aprilu 1. 1877. napovedala Turčiji vojno.

Toda položaj za Rusijo ni bil lahek. Nasprotovala ji je An¬
glija, stara sovražnica Rusije in zaščitnica Turčije,’ prav tako tudi
Avstrija, ki je pričela po porazu v Italiji in Nemčiji iskati odškod¬
nine na jugovzhodu, stremeč po razširjenju na Balkanu („Drang
nach Osten“). Rusija seje  morala pogajati z Avstrijo, ki pa je med
drugim izjavila, da ne more pripustiti, da bi se za Donavo osnovala
velika slovanska država, marveč more pripustiti kvečjemu manjše
kneževine. Vrh tega je Avstrija zahtevala teritorijalno odškodnino,
in sicer Bosno in Hercegovino, kar ji je Rusija priznala v posebni,
seveda tajni konvenciji; zasedla naj bi deželo šele po vojni. Hkrati
je Rusija priznala, da spada Srbija in zapadui del Balkanskega
polotoka (do Vardarja) v avstrijsko interesno sfero. Šele s temi
koncesijami si je ruska diplomacija zagotovila avstrijsko nevtral¬
nost.

198

Rusija, ki so ji pomagali tudi Rumuni, je po zavzetju Plevne
prodrla čez Balkan; tudi Srbija je koncem 1. 1877. pričela vojno
znova. Ruske čete so prodrle v bližino Carigrada, na kar je morala
Turčija skleniti mir v San Stefanu  (20. febr. 1878.).

Sanstefanski mir  je vseboval zelo neugodne določbe za S"bijo;
ustvaril je Veliko Bolgarsko, kateri je poleg severne Bolgarske,
vzhodne Rumelije (južne Bolgarske) pripadala tudi cela Makedo
nija in še dolina Južne Morave z Vranjem ter gornji Vardar s
Skopljem in Pirot. Srbija je imela dobiti samo Niš ter neznatne
obmejne poprave v smeri preti Kosovu in Novemu Pazarju. Črna
gora seje  razširila izdatneje proti vzhodu in jugu. 3osna-Hercegovina
je imela dobiti upravno avtonomijo pod kontrolo Avstrije in Rusije.

Berlinski kongres.  Sanstefanskim mirovnim določbam, ki so
vznejevoljile £>bijo, so nasprotovale vse evropske velesile. Rusija
je morala privoliti v njih revizijo na be v tinskem kongresu
1. 1878. Tu so se Srbiji prisodili olruji Nič, Pirot, Toplica m
Vranje  („Nevi krajevi 11 ) Bolgarska je ostala omejena na deželo
med Donavo in Balkanom s Sofijo; Vzhodna Rumelija je postala
posebna avtonomna kneževina, a Makedonija ter stara Srbija sta
ostali turški. Črna gora je dobila Bar — pozneje še Ulcinj namesto
kotline Plav—Gusinje, dalje Podgorico, Nikšič in Kolašin. Srbija
in Črna gora (ter Rumunija) so postale povsem nezavisne od Tur¬
čije — kakor določeno že v San Stefanu —, a bolgarski kneže¬
vini sta dobili vsaka svojega krščanskega kneza, trni a pod turško
n idoblastjo. Avstrija je dobila Spič ter mandat za okupacijo Bosne
in Hercegovine, ki pa sta pravno ostali sultanovi.

Okupacija Bosne-Hercegovine.  Ko je dospel v Bosno glas

0 avstrijskem mandatu, so nastali v deželi veliki nemiri. V Sarajevu
so muslimani pregnali turske oblasti ter osnovali pod vodstvom
Hadži Loja Narodno vlado,  ki je vzela vso oblast v roke, da
se organizira odpor zoper Avstrijo! Sodelovali sj  tudi pravoslavni,
ki so si želeli združenja s Srbijo. Po vsej deželi so se pričele zbi¬
rati obo.ažene čete, največ muslimanske, in ko je avstrijska vojska
v juliju 1878. prestopila mejo, so se ji postavili Bosanci i  največjo
srditostjo v bran. Šele po mnogih krvavih bojih je Avstrija jeseni

1 1878. dovršila okupacijo dežele ter uvedla v njej svojo upravo.
Velika večina prebivalstva, muslimani in pravoslavni, ji je bila na¬
sprotna in v sledečih letih je prišlo parkrat do uporov, ki pa so bili
seveda takoj udušeni.

199

Avstrija si je izgovorila, da v slučaju potrebe zasede z vo¬
jaštvom tudi glavne kraje Novopazarskega sandžaka. To seje zgo¬
dilo že 1. 1879., a uprava v sandžaku je ostala turška. S stremlje¬
njem po sandžaku je Avstrija hotela preprečiti združitev obeh srbskih
kneževin in si ohraniti odprto pot na Solun, ker je smatrala ves
zapadni del Balkanskega polotoka za svojo interesno sfero,

Milanova vlada po l. 1878.  Na berlinskem kongresu je mo¬
rala Srbija sprejeti tudi mnoge gospodarsko-trgovske obveznosti
napram Avstriji. Ker je v tej dobi Rusija podpirala le Bolgarijo,
a napram Srbiji, osobito napram knezu Milanu, se je nahajala v
zelo hladnem razmerju, je imela Avstrija lahko stališče. V trgo¬
vinski pogodbi 1. 1881. si je zagotovila velike prednosti v Srbiji,
ki se je nahajala odslej v popolni gospodarski odvisnosti od nje.
Knez Milan sam pa je smatral, da je spas deželi edinole v naslo¬
nitvi na Avstrijo in je ves čas svoje vlade vodil avstrofilsko politiko.
L. 1881. ie sklenil z njo celo tajno konvencijo, s katero se je zago¬
tovilo medsebojno prijateljstvo in vzajemna pomoč.

Oprt na to zvezo se je Milan 1. 1882. slovesno proglasil
za kralja,  kar so evropske države kmalu priznale. Odslej je bila
Srbija kraljevina.

Odvisnost od Avstrije v političnem, še bolj pa v gospodarskem
oziru, je povmočila gospodarsko stagnacijo v kraljevini. Srbija je
sicer debila na avstrijski pritisk prve železnice, ki pa so imele svrho,
odpreti Avst.iji pot na Carigrad in Solun. Proti političnem in go¬
spodarskem jerobstvu je nastal velik odpor med narodom. Stvorila
se je od 1. 1881. dalje pod vplivom idej Svetozara Markoviča
povsem nova radikalna stranka,  zahtevajoča državno nezavis-
nost na zunaj, samoupravo in svobodo na znotraj, nastopajoča ostro
proti avtokratizmu kralja in vlade. Zahtevala je prijateljske stike
z Bolgari in Hrvati, prijateljstvo z Rusijo K osvobojenje od avstrij¬
skega vpliva. Pridobila si je toliko pristašev med kmetskim prebi¬
valstvom, da je že 1. 1883. dosegla veliko večino pri skupščinskih
volitvah. Ker pa ji kralj Milan kljub temu ni hotel izročiti vlade,
je nastal v vzhodnem predelu okrog Zaječara očiten upor (timočka
buna), ki je Ml kmalu udušen; mnogi radikalski prvaki so bili ob¬
sojeni na smrt, drugi so se rešili čez mejo (med njimi Nikola Pašič).
Odslej je vladalo nepremostljivo nasprotje med kraljem Milanom in
radikalno stranko, ki 'e morala pretrpeti najhujša preganjanja, a
je kljub temu obdržala večino v narodu.

200

Vojna z Bolgari 1.1885.  L. 1885. je nastal v Plovdivu dobro
organiziran bolgarski upor; uporniki so odstranili krščanskega gu¬
vernerja Vzhodne Rumelije, ki ga je bil postavil sultan, in pozvali
bolgarskega kneza Aleksandra za vladarja. Aleksander se je odzval
in se oklical za kneza obeh Bolgarij.

Ta združitev je nasprotovala določbam berlinskega kongresa.
Proti njej je nastopil kralj Milan. Ker je imela Avstrija zasedeno
Bosno-Hercegovino in Novopazarski sandžak, je bila Srbiji odprta
edina možnost, razširiti se proti jugu, za kar je dala Avstrija svoje
dovoljenje. Zato je Milan smatral ojačenje Bolgarije kot neugodno
in nevarno; skušal gaje  preprečiti. Vrh tega je upal z vnanjimi
uspehi oslabiti radikalno stranko.

V zaščito določb berlinskega kongresa je kralj Milan napovedal
Bolgarski vojno, ki pa je kljub začetnim uspehom potekla neugodno;
ko so dospele rumelijske čete, se je morala srbska vojska po porazu
pri Slivnici  umakniti iz Bolgarije. Vsled avstrijske intervencije
se je takoj sklenil mir, ki je določal status quo, a Bolgarija je
ostala združena.

Nova listava. Milanova abdikacija.  Vojni neuspeh je še
bolj ojačil radikalno stranko. Kljub temu se ji je kralj Milan
trdovratno upiral, vzdržujoč vlado zoper njo. Postajal pa je čim
dalje bolj nepriljubljen, zlasti še, ko se je kompromitiral v raz¬
doru s soprogo Natalijo. Naposled je uvidel, da se zoper radikale
vendarle ne da vladati; dal je najprej izdelati novo ustavo,  ki.
jo je narodna skupščina sprejela 1. 1888. Ustava je bila zelo moderna;
uzakonila je odgovornost ministrstva ter s tem položila temelj par¬
lamentarnemu režimu. Kmalu na to, še 1. 1889., se je kralj Milan
odpovedal prestolu na korist svojemu sinu Aleksandru. Ker pa je
bil ta še mladoleten, je prevzelo vladarske posle namestništvo, se¬
stoj eče iz treh članov.

Aleksander Obrenovič{  1889—1903) seje že 1. 1893. protivno
ustavi proglasil za polnoletnega. Tudi on se je nahajal kmalu v
najsrditejšem sporu z radikali, ki so imeli večino v narodu in
skupščini. Ker pa bi jim po ustavi iz 1. 1888. moral prepustiti vlado,
je 1. 1894. kratkomalo ukinil novo ustavo (državni udar) in obnovil
ono iz 1. 1869. .Sledile so neprestane notranje politične homatije,
zlasti odkar se je vrnil domov bivši kralj Milan. Ves srd Obrenovičev
se je obrnil zoper radikale, ki jih je vlada preganjala z najhujšimi
sredstvi; zavladala je najhujša reakcija in najstrašnejši strankarski

201

prepiri. Razumljivo je, da so v tem nesrečnem notranjepolitičnem
položaju ostale državne fiinance v največjem neredu, da ni bil®
nikakega gospodarskega napredka; često uradništvo ni dobilo redno
svoje plače. V vnanji politiki ni imela država nikake izrazite na-
cijonalne smeri in nikakih uspehov; kakor njegov oče se je kralj
Aleksander naslanjal na Avstrijo. Ko pa so se vsled splošne ne¬
zadovoljnosti pričeli nemiri, je vlada ukinila ustavo, spremenila
protizakonito nekatere zakone in izvedla nezakonito nove volitve.
Vrh tega se je kralj Aleksander oženil z Drago Mašin, ki ni imela
dobrega slovesa, kar je še bolj podkopalo ugled zadnjega Obrenoviča.
Tedaj je nezadovoljstvo prikipelo do vrhunca; stvorila se je zarota
med častniškim zborom in zarotniki so v noči od 10.•—11. junija
(28.-29. maja) 1. 1903. odstranili Aleksandra Obrenoviča, kraljico
Drago ter prvake reakcijonarne vlade. Vojska in malo nato tudi
narodna skupščina je oklicala P e t r a K ar a dj o r d j e v i č a za- kralja
ter obnovila z malimi spremembami ustavo iz 1. 1888.

10. Srbija — jugoslovanski Piemont. (1903—1918).

Peter Karadjordjevič Osvoboditelj  (1903—1921.) S povrat¬
kom Karadjordjevičev na prestol prične nova doba v zgodovini
Srbije in vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. V zunanji politiki je
nehalo naslanjenje na Avstrijo. Srbija je odslej vodila izrazito slo¬
vansko politiko; zavladali so najprijaznejši odnošaji z Rusijo. Srbija
si je odločno zapisala za cilj — osvoboditev ne le vseh Srbov,
marveč tudi Hrvatov in Slovencev izpod tujega jarma. To jo je
.privedlo v nasprotje z Avstrijo in Turčijo. Avstrija je hotela uklo¬
niti Srbijo s tem, da ji je postavila z izredno visoko uvozno carino
skrajno neugodne pogoje glede uvoza agrarnih proizvodov, osobito
živine, zahtevala pa pri tem prednosti za izvoz avstrijskih'industrijskih
izdelkov. Srbija pod takimi pogoji ni hotela skleniti nove trgovinske
pogodbe, — stara je baš takrat potekla —; tedaj je Avstro-Ogrska
kratkomalo prepovedala uvoz iz Srbije, nakar je Srbija zabranila vsa¬
kršen uvoz iz Avstro-Ogrske. S tem seje začela takoimenovana carin¬
ska vojna  (1906—1910), ki je sicer povzročila Srbiji velike gospo¬
darske težave, ali poostrila in popularizirala je nasprotje do sosednje
države, Avstriji pa ni pomogla do cilja; smatrati jo moremo kot
predhodnico poznejših krvavih spopadov. Daši se je nahajala v tako
neugodnem geografskopolitičnem položaju, vendar je Srbija srečno
prestala krizo, si našla nova tržišča za svoje proizvode ter se eman-

202

cipirala od avstro-ogrsfee gospodarske premoči. Pri tem se je njen
celokupni finančni in gospodarski položaj temeljito izboljšal in kon¬
solidiral. Tekom žilave gospodarske vojne sc je ugled Srbije silno
povečal, najbolj v jugoslovanskih pokrajinah Avstro-Ogrske, kjer so
Srbi, Hrvati in Slovenci z vedno večjim zaupanjem gledali na svojo
bodočo osvoboditeljico.

V notranji politki pomeni nastop kralja Petra definitivno zmago
parlamentarnega režima, ki se odslej ni več prekinjal.

Aneksijska kriza 1.1908.  L. 1378. je Avstro-Ogrska slovesno
iziavila. da se z okupacijo ne prikrajšajo suverene sultanove pra¬
vice do Bosne. Ko pa je i. 1908. v Turčiji zmagala mladoturška
revolucija in se je izvedla ustava, se je Avstrija bala, da se bo¬
sansko prebivalstvo, kateremu je morala podeliti ustavne pravice,
izreče proti njej. Zato je dne 5. oktobra 1908. izrekla aneksijo Bosne
in Hercegovino. Mlado turi ti so sicer protestirali, a so proti plačilu
60 miljonov odškodnine naposled priznali aneksijo.

Mnogo večje ogorčenje je - proti aneksiji zavladalo v Srbiji
in Črni gori, ki sta zahtevali vsaj teritorijalno odškodnino. Začeli
sta mobilizirati, a Avstro-Ogrska je z velikimi vojaškimi silami za¬
stavila mejo. Srbija je protestirala zoper aneksijo pri vseh velikih
silah, ki so podpisale berlinski dogovor. Kriza se je silno poostrila;
Srbija si je pridobila simpatije vsega civiliziranega sveta, najod-
ločnejše pa sta stali na njeni strani Rusija in Francija. Tedaj je
Nemčija sporočila, da bo Avstrija napadla Srbijo, ako ta ne prizna
aneksije, ona pa da bo Avstriji pomagala, ako bi Rusija priskočila
Srbiji na pomoč. Rusija, ki si še ni bila opomogla od poraza v vojni
z Japonsko in od notranjih neredov, se je čutila preslabo, da bi
sprejela vojno, zato je svetovala Srbiji, naj se ukloni. Srbiji ni
kazalo drugega nego popustiti; ,morala je izjaviti, da z aneksijo
Bosne niso prizadete njene pravice.

Srbija je doživela neuspeh v aneksijski krizi. Toda pridobila
si je zaščitnike v Rusiji, Franciji ter Angliji in Jugoslovani v Avstro-
Ogrski so spremljali njeno težavno borbo z največjimi simpatijami.
Postajalo je jasno, da se nacijonalni jngoslovanski razvoj bliža odlo¬
čilnemu koniliktu.

Balkanska vojna l. 1912 — 1913.  Osvoboditi svoje sorojake v
Stari Srbiji in Makedoniji izpod turškega jarma, priboriti si prost
izhod do morja in se tako osvoboditi avstroogrslcega gospodarskega
oklepa, to je vodilo Srbijo, da si je 1. 1912. poiskala zaveznikov

205

med ostalimi balkanskimi državami. S Črno goro se je razmerje
zopet izboljšalo, z Bolgarijo so obstojale že od 1. 1903. dalje zelo
prijateljske vezi. L. 1912. se je osnovala balkanska zveza,  se-
stoječa iz Srbije, Bolgarije, Črne gore in Grčije; nje ustanovitev so
podpirale tudi velesile, Rusija, Anglija in Francija. Vojna, ki seje
od 1. 1911. vršila med Italijo in Turčijo radi Tiipolitanije, je po¬
kazala nemoč in desorganizacijo turške države, zato je balkanska
zveza sklenila, da izrabi priliko in osvobodi sorojake izpod turškega
jarma. Y oktobru 1. 1912. se je pričela vojna, ki je izpolnila naj¬
smelejše nade. V bitki pri Kumanovu  dne 22.—24. oktobra je
zmagovita srbska vojska odločilno potolkla turško armado ter si
osvojila staroslavno Skoplje in nesrečno Kosovo. Istočasno si je bol¬
garska armada izvojevala zmago nad Turki v okolici Adrijanopolja
(Lozengrad, Ljule Burgas) ter prodirala proti Carigradu. Srbi so v
sledečih dneh potolkli bežečo turško vojsko še pri Prilepu in pri
Bit olju,  dočim so istočasno Grki zavzeli Epir in južno Makedonijo
s Solunom, Črnogorci pa med manjšimi boji posedli turško ozemlje
ob vzhodni in južni meji. [Srbi so udarili preko Albanije do morja
ter 29. novembra zasedli Drač, ki naj bi postal bodoče srbsko pri¬
stanišče. Skoro vsa evropska Turčija se je nahajala v rokah zavez¬
nikov, samo Janina se je šc upirala Grkom, Adrijanopolj Bolgarom
in Skadar Črnogorcem. Sele ko so Srki poslali pomoč Bolgarom in
Črnogorcem, so padle vse tri trdnjave v zavezniške roke, na kar
se je na posredovanje evropskih velesil 30. maja 1913. sklenil v
Londonu mir,  v katerem se je Turčija odrekla vsemu svojemu
ozemlju zapadno od črte Enos-Midia.

Druga balkanska vojna.  Med tem je Avstro-Ogrska, ki sta-
jo podpirali Nemčija, in Italija, izrabila sleherno priliko, da Škoduje
Srbiji in zmanjša njene uspehe. Ker ni mogla ohraniti Turčije na
Balkanu (status quo), kakor je želela, je z vojno pretnjo dosegla,
da so velesile privolile v ustanovitev samostojne Albanije,
kateri naj bi pripadai tudi Skadar. Na avstrijski ultimatum je mo¬
rala Srbija zapustiti že zasedeno Albanijo in s tem so bile njene
nade na prost dohod do morja uničene.

Med Bolgari in Srbi se je radi Makedonije pričel spor, ki
bi ga po z .ezni pogodbi imel razsoditi ruski car. Nanj sta se obr¬
nili obe državi; toda nenadoma je bolgarski vladar Ferdinand po¬
stavil germanofilsko vlado ter dal svoji vojski povelje, naj brez
vojne napovedi naskoči Srbe. Ali srbska vojska je v krvavi bitki

204

aa Bregalnici početkom julija 1913. premagala Bolgare, ki so
morali, ko se je zoper nje poleg Črne gore in Grčije obrnila tudi
Rumunija, skleniti dne 10. avgusta mir v Bukureštu  ter prepu¬
stiti večino spornega ozemlja Srbiji. Politična karta Balkanskega
polotoka je dobila one meje, kakor jih je imela do 1. 1918.

11. Črna gora za vlade Nikole (1860—1918.).

Knez Nikola  (1860—1918.), zadnji vladar Črne gore, je le
v prvi dobi svoje vlade imel še voditi boje s Turki, potem pa so
se obmejne razmere izboljšale. Leto 1878. je črni gori prineslo
popolno neodvisnost od Turčije in hkrati izdatno povečanje; ker
pa kotline Plav-Gusinje, ki jo ji je prisodil berlinski kongres, radi
energičnega albansko-turškega odpora Črnogorci niso mogli zavzeti,
so jim velesile v zameno prisodile Ulcinj (1. 1880.). Odslej je trajal
mir do 1. 1912.

Knez Nikola je sjcer izvedel nekatere reforme; mesto senata
kot najvišje upravne in sodne oblasti je ustanovil ministrstvo in
uredil sodstvo. L. 1905. je celo razglasil ustavo  in izvedel volitve
v prvo črnogorsko narodno skupščino. Toda parlamentarni režim
še ni zavladal v Črni gori. Uvedba izrazite narodne' smeri v Beo¬
gradu je učinkovala tudi na prebivalstvo Črne gore, ki je pričelo
težiti po čim tesnejših odnošajih s Srbijo. Knez Nikola je sicer
dobival denarno pomoč od Rusije, a se je vendarle naslanjal več ali
manj odkrito na Avstrijo. Narodna struja je zahtevala drugo smer.
Pri volitvah je dobila opozicijonalna narodna stranka  veliko
večino ter je takoj odločno zahtevala najtesnejšo zvezo s Srbijo in
isto vnanjo politiko, kot jo je vodila srbska vlada. Hkrati je zma¬
govita opozicija zahtevala uvedbo parlamentarnega režima, konec
knezbve samopašne in svojevoljne vlade ter kontrolo finančnega
gospodarstva. Nastop opozicije seveda knezu, ki je hotel ostati kljub
ustavi neomejen gospodar v državi, ni bil všeč; zato je kratkomalo
razpustil skupščino in pričel brezobzirno preganjati pristaše narodne
stranke. S skrajnim terorjem je pri novih volitvah dosegel večino.
Še hujše nasilje nad narodno stranko, kateri jc pripadala vsa omla-
dina, se je začelo, ko so razkrili na Cetinju nekako zaroto, ki naj
bi z bombami odstranila kneza Nikolo. Bombe so bile bržkone
sploh podtaknjene, toda knez je obdolžil zarote voditelje narodne
stranke in pa — Srbijo, tako da so se naposled prekinili diplo¬
matski oduošaji med obema srbskima državama.

205

Knez Nikola je oženil svojo hčer Jeleno z italijanskim kraljem,
sam pa je ponovno posetil Dunaj. Postajal je doma vedno bolj
nepriljubljen in ko se je 1. 1910. z velikem sijajem proglasil za
kralja, stvar ni napravila pravega učinka. Nikolova vlada je prej
ko slej ostala patrijarhalna, absolutistična.

, ■''l

12. Srbi, Hrvatje in Slovenci v Avstro-Ogrski izza dualizma.

V Hrvatski-Slavoniji  je po reviziji nagodbe 1. 1873. narodna
stranka prevzela vlado in nastale so mirnejše razmere. Začel seje
lepši razvoj v prosveti in gospodarstvu; 1. 1874. se je v Zagrebu
ustanovilo vseučilišče in proglasil se je obvezni ljudsko-šolski pouk.
V Hrvatski se je uvedla moderna uprava.

L. 1873. se je ukinila Vojna krajina; njeno ozemlje v Hrvatski-
Slavoniji pa se je šele 1. 1881. na ponovno zahtevo sabora združilo
z ostalo Hrvatsko.

L. 1880. se je imela obnoviti ogrsko-hrvatska finančna nagodba,
ki se je obnavljala vsakih deset let. Ker Madžari niso hoteli spre¬
jeti nekaterih sprememb v korist Hrvatski, je ban Mažuranič demi-
sijoniral; novi ban pa je bil madžaron. Pričenjal seje  čim dalje
večji madžarski pritisk na Hrvate; v nasprotju z določbami nagodbe
so pričeli v skupnih uradih uvajati madžarski uradni jezik, in sicer
najpreje v finančni upravi. Najhujše je postalo madžarsko nasilje,
ko je ogrska vlada 1. 1883. imenovala za bana grofa Khuen-
Hedervaryja,  ki se je z največjo nasilnostjo držal do 1. 1903.
Volilni red za sabor je vlada 1. 1888. popravila tako, da je imelo
komaj 2% prebivalstva volilno pravico, v saboru je vrh tega se¬
delo veliko število virilistov. Nata  način si je Khuen znal pri vseh
volitvah dobiti večino v saboru. Z raznimi spletkami je znal izzivati
spore med domačini, osobito med Hrvati in Srbi. One, ki se mu
niso hoteli ukloniti, je preganjal z najhujšo brezobzirnostjo. Hrvatje
so si zoper strašno nasilje skušali pomagati s tem, da so se skli¬
cevali na svoje starodavno državno pravo,  češ da je Hrvatska
bila od nekdaj država zase in da mora prav taka postati tudi v
bodoče, nezavisna tako od Peste kot od Dunaju. Naposled se je
vsa hrvatska javnost, vse izobraženstvo in vsa omladina priznavala
k temu ekstremnemu, toda malo praktičnemu političnemu programu
(„pravaši,“ „pravaška stranka 11 ), katerega duševni oče je bil Ante
Starčevim Pravaši so sicer pridobili večino med narodom, niso je
pa mogli dobiti v saboru. Khuen je mogel nadaljevati z madžariza-

206

cijo; pri skupnih uradih v Hrvatski je nameščal vedno več madžar¬
skih uradnikov, s katerimi se je uvajal madžarski uradni jezik.
Začele so se ustanavljati madžarske ljudske šole.

Nejevolja tlačenega naroda si je cesto poiskala duška na
viharen način. L. 1895. so vseučiliščniki ob cesarjevem prihodu v
Zagrebu javno sežgali madžarsko zastavo, za kar jih je bilo mnogo
izključenih; šli so nadaljevat študije v Prago, kjer so :;n  pri Cehih,
osobito pri Masaryku, navzeli novih idej in realističn.g političnega
pojmovanja. L. 1903. so po celi deželi nastali silni nemiri radi
madžarskih zastav in napisov; Khuen jih je udušii šele s pomočjo
vojaštva, pri čemer je padlo mnogo žrtev. Ko se je vzpričo krvavih
dogodkov hrvatska deputacija napotila na Dunaj, da si izposluje
pomoč, je cesar niti sprejeti ni hotel. »Še istega leta je Khuen ven¬
darle odstopil, ko je postal ogrslr ministrski‘predsednik.

Po 1. 1903. je začelo tudi na Rrvatskenr. novo življenje. Mladi
.rod, ki se je izšolal v Pragi, je pričel doma r> alnejšo, praktičnejšo
politiko; opustivši brezplodni historizem seje  postavila na stališče
prirodnega prava, zagovarjajoč z vso vnemo načelo srbskohrvat-
skega narodnega edinstva. Drug vzrok ojačenju jugoslovanske smeri
je bil preobrat v Srbiji v 1. 1903. Tedaj se se je koncem 1. 1905.
stvorila koalicija med hrvatskimi in srbskimi strankami, ki je pri
saborskih volitvah 1. 1906. dobila večino ter prevzela vlado v deželi.
Toda že naslednje leto je ogrska vlada po državnem zboru sklenila
„železničarsko pragmatiko“, ki je vpeljala maužarski uradni jezik
tudi po hrvatskih železnicah. V«led energičnega odpora Iprvatov in
Srbov je sledil znova nasilni madžarski režim, ki je z majhnimi
presledki trajal do pričetka svetovne vojne. Madžaronska vlada je
ponovno razpustila sabor, v katerem pa je hrvatsko-srbska koali¬
cija vedno znova dosegla večino.

Da bi razbila slogo med Srbi in Hrvati, je vlada o priliki
aneksijske 'krize obdolžila 53 najuglednejših Srbov veleizdaje in si
v ta namen pomagala celo s ponarejenimi listinami (1. 1909.). —
L. 1910. je Hrvatska sicer dobila nov volilni r- ,, po '-ateremseje
število volilcev pomnožilo na štirikrat večjo vsoto, meta vse zmage
koalicije niso nič pomagale, ker so Madžari držali svoje nasilno
gospostvo, zdaj s pomočjo komisarjev, ki so Radah namesto bana
in sabor i, zdaj s z razpustom sabora ter z najhujt d nasilji.

Bosna  se je nahajala, ko jo je zasedla Avstro-Ogreka, v naj-
veČjem neredu in zaostalosti. Avstrija je res uvedla red, zgradila

207

nekaj železnic ter- cest in javnih poslopij toda smatrala je deželo
za svojo kolonijo, zato jo je prepustila kapitalu iz Peste in Dunaja,
daje pričel izkoriščati velikanske bosanske gozdne in rudne zaklade.
Najbolj značilno je za njeno kulturno delo, da je pustila povsem
nerešeno agrarno vprašanje, tako da so ostali kmetje v istem raz¬
merju do b$gov in ag, kakor za Turčije. Prav tako ni Avstrija
ničesar storila za občno prosveto, saj je 85% mladine ostalo tudi
pod avstrijsko vlado brez šolskega pouka.

Po načelu: „divide et impera“ je Avstro-Ogrska stremela po
tem, da se vzdržuje čim najbolj sovražno razmerje med bosanskimi
konfesijami. Muslimanom je pustila nalašč vse dotedanje privilegije,
'la jih jc na ta način pridobila zrse.

Po 1. 1908. je ostala Bosna skupna- državna dežela Avstrije
in Ogrske; upravljal jo je skupni finančni minister, deželni šef,
vodja vlade, pa je bil hkrati vojaški poveljnik v deželi. L. 1910. je
Bosna-Hercegovina dobila ustavo s posebnim bosanskim saborom,
katerega delokrog pa je bil silno omejen; vanj so-se volitve vršile
po konfesionalnih kurijah.

V Dalmaciji,  ki je pripadala avstrijski državni polovici, dasi
je Hrvatska ponovno zahtevala njeno priključenje, je po zaključku
avstrijskih ustavnih borb narodni preporod popolnoma uspel; itali¬
janska stranka, ki je nasprotovala združenju s Hrvatsko („avtono-
mašr). je skoro popolnoma izginila. Tudi tu se je po 1. 1903. pri¬
čelo živahnejše politično življenje na temelju srbsko-hrvatske sloge.
Toda Dalmacija je ostala pastorka Avstrije, ki ni niti najmanj
skrbela za njeno gospodarsko povzdigo. Brez dobrega železniškega
priključka, z majhnimi, neopremljenimi pristanišči, zanemarjena
glede industrijskega procvita, poljedelstva in živinoreje, je postala
Dalmacija tako ubožna, da si je najveeji del prebivalstva moral z
izseljevanjem iskati življenskega obstoja.

Srbi v Južni Ogrski  so imeli po uveljavljenju dualizma v
političnem oziru jako težavno stališče. Gospodarsko so ostali močni,
ker so posedovali bogato zemljo in so se uspešno udejstvovali Grdi
v trgovin 1  Toda madžarski pritisk je močno oviral njihovo prosvetno
in kulturno delo. Toda M - tiča Srpska v Novem Sadu je ostala še
vedno važna kultura« institucija.

Da w Srbe potisnili v manjšino, so Madžari od 1. 1867. dalje
sistematično naseljeval' madžarske priseljence v Bačko in Banat, naj¬
več v mesta, kjer so v javne in privatne službe jemali samo Madžare.

208

Slovenci.  Dualizem je povzročil v politiki živahno borbo med
konservativno Bleiweisovo strujo in liberalnejšo mladoslovensko ge¬
neracijo. V 1. 1868 — 1871. so se prirejali tabori,  to je velikanski
javni shodi pod milim nebom, po raznih krajih. Na njih so govorili
in glasovali za zedinjeno Slovenijo in za enakopravnost slovenščine
v šoli, cerkvi in uradih. Kljub temu, da je decembrska ustava
določala narodno enakopravnost, sije  slovenski jezik mogel pridobiti
veljavo tudi v uradih in v šoli šele po hudih borbah.

Nemškonacijonalna vladaje ostala v Avstriji do 1. 1879.; ves
ta čas so morali Slovenci trpeti hud nemški pritisk. Nekoliko boljše
je postalo, ko je nastopilo Taafejevo ministrstvo (1879 — 1893), ki
se je opiralo na nemške konservativce in Slovane. Uveljavila seje
enakopravnost slovenščine v uradih in šoli; na Kranjskem so se
osnovale na gimnazijah slovenske vzporednice. Toda narodne pri¬
dobitve so se omejevale povečini na Kranjsko in Primorsko, na
Štajerskem in Koroškem so jih znali preprečiti nestrpni Nemci.
Nemška prevlada se je na Kranjskem nekoliko omejila; na Štajer¬
skem in Koroškem pa je še vedno napredovala germanizacija. ,

Uvedba splošne in enake volilne pravice za državni zbor, izvr¬
šena 1. 1907., je sicer zmanjšala politični pomen nemških velikašev,
toda ostala je še vedno premoč nemškega kapitala in nemškega
uradništva. Kajti centralna dunajska vlada je sistematično vzdrževala
nemške uradnike na vseh vplivnih in vodilnih mestih, na Štajerskem
ter Koroškem pa sploh v vseh uradih, tako da je imela v njih
osnovo za germanizacijo. Nemški pritisk seje  v poslednjih letih pred
veliko osvobodilno vojno še povečal, le na Primorskem je nekoliko
popustil, tako da so Slovenci mogli napredovati v Trstu in v
Gorici.

Narodna borba Slovencev se je vršila največ v podrobnem
delu, v boju za uradniška mesta, za enakopravnost slovenščine pri
posameznih uradih, ker je nemški uradniki kljub zakoniti določbi
niso hoteli priznavati, v boju za šole, za občine i. t. d. V teh malih
• borbah so Slovenci pokazali dokaj žilavosti in sposobnosti; mnogo
so se pri tem učili pri Čehih. Na gospodarskem področju so se
isto tako udejstvovali z veliko marljivostjo, ustanovivŠi obilo hranil¬
nic, zadrug i. t. d., toda veliki kapital je ostal domala ves v nemških
rokah. Izseljevanje iz slovenskih pokrajin je od 1. 1890. dalje za¬
vzemalo vedno večji obseg. Še največ uspeha se je pokazalo na
kulturnem polju, kjer se je lepo razvila lepa književnost ter umet¬
nost. Domače slovstvo se je moglo v prvi dobi razvijati največ s

209

pomočjo književnih društev, n. pr. „Slovenske Matice" (odi. 1864.);
zanimanje za slovensko knjigo med kmetskim ljudstvom je vzbu¬
dila največ „Družba sv. Mohorja" (od 1. 1851.).

13. Svetovna vojna in osvobojenje ter ujedinjenjg  Srbov
Hrvatov in Slovencev.

Dokler je bila Srbija pod poslednjima dvema Obrenovicema
needina, razrovana po notranjih razprtijah, odvisna več ali manj od
Avstrije, je bila njena moč tudi ua zunaj manjša. Zato je imela
manj privlačnosti za avtrijske Jugoslovane.

Drugače je postalo, ko se je Srbija z nastopom kralja Petra
Osvoboditelja 1. 1903. začela na znotraj krepiti, na zunaj pa se pri¬
pravljati, da združi v skupno svobodno državo vse Srbe, Hrvate in
Slovence. Odslej je postajalo tudi med Hrvati in Slovenci vedno
večje število onih, ki so pričakovali boljše usode svojemu narodu
le od združenja vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kolikor bolj se
je večal avstrijsko-madžarski pritisk zoper Srbe, Hrvate in Slovence,
toliko jačji je postajal odpor, toliko bolj je rastla samozavest in
solidarnost med njimi, kakor se je pokazalo osobito o priliki anek-
sijske krize.

Zmage srbskega orožja v balkanskih vojnah... so še prav
posebno dvignile zavest narodnega edinstva med Srbi, Hrvat i in
Sl ovenci;  ojačile so vero v konsolidirano Srbijo in nado na njeno
in njenih mogočnih zaveznikov pomoč v odločilni borbi za osvobo¬
jenje. Najprej med omladino, potem sploh med izobraženci je pre¬
vladalo revolucijonarno gibanje za zedinjenje s Srbijo in Črno goro.
Postajalo je jasno, da se bo v Evropi v kratkem pričela velika
borba za osvobojenje tlačenih narodov.

Izraz samozavestnega revolucijonarnega razpoloženja je bil
s arajevski atentat  ( 28 .  iuniia 1914.).  kateremu je podlegel av¬
strijski prestolonaslednik Franc Ferd inand.  Ta atentat je izrabila
avstroogrska vlada, obdolžujoč Srbijo krivde na atentatu, v namenu,
da pogazi nasprotnike, dokler so še iznemogli od pravkar dovršene
vojne in nepripravljeni za uspešno obrambo. Dne . 28. julija 1914.
io Avstriia napovedala Srbiii voin o. Srbi ji pa je  poleg črne gore
priskočila na pomoč velika Rusija, Avstriji pa Nemčija, na kar so
se'zapletle v vojno še Francija, Belgija in Anglija.

Avstrijci so udarili z veliko premočjo preko dolnje Drine in
Save pri Šabcu, toda že 17 .—20. avgusta  sfl..jih-Srb-i potolkli na

Melik, Zgodovina. 14-

210

Ceru in na J adru ter iih vrgli zopet čez mejo, Srbi so nato
prešli celo v ofenzivo proti Sarajevu in v Srem; seveda trajnih
uspehov tu ni bilo mogoče doseči.

Po mnogotedenskem neprestanem krvavem bojevanju je v
novembru avstrijsko - ogrska vojska pričela novo ofenzivo ter prodrla
preko Valjeva, Užica in Beograda, toda v dneh 3.—6. decembra
191»"so jo Srbi kljub večkratni premoči na črti pod Rudnikom s
Suvo borom  kot središčem odločilno porazili ter jo znova vrgli
preko Drine in Save.

Sledeče mesece ni bilo večjih bojev ali bitk na avstrijsko-
srbski fronti. Toda velik del Srbije je bil vsled sovražne invazije
popolnoma oropan in opustošen. Se mnogo hujše so bile posledice
jiegavice^. ki so jo avstrijske čete zanesle v Srbijo iz Galicije in
ki je v zimi od januarja do maja divjala tako strašno, da je po¬
končala preko 250.000 ljudi.

Med tem je srbska vlada, ki se je z narodno skupščino vred
preselila v Niš, že 24. nove m bra  1914. proglasila kot glavni cilj
voj n e —.os v obojenj e in uje dinj e nje vseh Srbov, Hr¬

vat ov in Slovencev .

Da bi čim prej zmagovito končale vojno, so potegnile Rusija,
Francija in Anglija Italijo  na svojo stran in ji zato v londonskem
d ogovo ru  (26. a prila 1. 1915. ) zagotovile poleg Trentina Primorsko
z Ili rijo in Vipav o in severno Dalmacijo z večino otokov. Kljub ita¬
lijanski pomoči (od maja 1915.) se vojna še ni mogla ugodno za¬
ključiti; vojni položaj Nemčije ter Avstrije seje  celo tako poboljšal,
da sta poleg Turčije, ki je pričela vojno že v novembru 1914., po¬
tegnili tudi Bol garsko n a svojo stran, obljubivši ji vzhodno Srbijo do
Morave in Makedonijo. Dne 6.joktobra 1915. je pričela silna nemško-
avstrijsko-ogrska vojska prodirati preko Save in Donave, dne 12. okto¬
bra pa je sledil zahrbtni napad Bolgarov na vsej vzhodni meji.
Herojski so se branili Srbi, ali proti strašni premoči niso zmogli
dovolj. Med neprestanimi boji so se morali umikati proti jugu, in
si cer,  ker je bila pot na Solun že pre kinje na, preko 'nepfehoMmh
albanskih gora, kjer'  so radi m tažaTin ega in strašnega pomanjkanja
padale silne žrtve . T a strahotni umik preko Albani je  (no-
vRm her-dfmmnhp.r 1915. 1 je ena najstrašnejših slik svetovne zgodovine
sploh.

V jauuarju_1916. je sledila, kapitula cija  Č rne gore,  pri
čemer je kralj Nikola, igral nepojasnjeuo, dvoumno vlogo.

211

Srbska vojska se je na otoku Krfu,  deloma pa v Franc iji
in sev erni Afri ki, restavrirala in se je že od jul ija 1916.  dalje skupno
s Francozi in Angleži borila na solunski fronti  t er je po zmagi
na Kajmakčal anu že v novembru 1916. v ju naškem naskoku zavzela
zopet Bitolj. Tu so se nadaljevali boji tekom vsega leta 1917.

Takoj pričetkom vojne so odšli mnogi odlični predstavniki
Srbov. Hrvat ov in Slovence v iz Avstro-Ogrske v zapadno  Evr opo _
ter pričeli tamkaj in v Ameriki propagando za osvobojenje in uje-
dinjenje Jugoslovanov. V ta namen se je 1. maja L 1915  osnovala
organizacija „J ugoslovenskega odbora 1 1  s središčem v Londonu, da
zastopa in širi osvobodilne težnje. Mnogo tisoč Jugoslovanov je
iz avstrijske vojske prešlo na rusko stran ter stopilo v dobrovolj-
s k e legii e.  ki so se v septembru 1. 1916.  junaško borile na ruski
strani v Dobrud ži: njih ostanki so pozneje odšli na sojunsko fronto.
Mnogo beguncev se je že prej borilo v srbski vojski, mnogo tisočev
jih je prišlo pozneje iz Amerike na srbsko stran, kjer so se kot
jugoslovanska divizija  bojevali na sohmski fronti.

Zmaga revolucije v Rusiji ter notranji razkroj sta prisilila avstrij¬
sko vlado, da je po triletnem popolnem absolutizmu sklicala znova
a vstrijski parla ment. V njem so zastopniki Srbov, Hrvatov in Slo¬
vencev 30. maja 1917.  slovesno proglasili m a j s k  o d e k 1 a r a c ij_o,
z ahtevajoč v nje j ujedinjenje vseh Sloven cev, Hrvatov in  Sr bov v
eno samostojno, vsakršnega tujega gospodstva prosto, državno telo
„pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije 11 . Jasneje in določneje
se je glasila k rfsk a deklaraci ja ,  ki so jo sklenili dne 20. julija
1917. na Krfu ofi cijalni predstavniki Srbije in zastopniki Jugoslo-
venskega odbora; enotni troimeni narod Srbov, Hrvatov in Slovencev
se ima združiti v svobodni, nezavisni, parlamentarni kraljevini SHS
z dinastijo Karadjordjevičev na čelu. Vrh tega so se določile še
druge podrobnosti nove državne uredbe. V avgustu 1917. ie za ¬
stopstvo Črnogorc ev v Parizu sklenilo , da Črna gora, neha obstajati
kot samostojna kraljevina ter da se pridruži arhsko -hrvaiskn-aln -
venski kr aljevini.

Sredi septembra (14, —20. sept. 1918.) je srbska armada
v zvezi z jugoslovansko divizijo prodrla bolgarsko fronto  pri
Solunu, razbila sovražno armado ter zmagovito prodrla proti Skoplju
in Kratovu; že 29. septembra je Bolgarija kapitulirala.  V
poldrugem mesecu so prodrle zmagovite srbske čete do Save in
Donave, že dne 1. novembra so v kor akale v Beograd; Srbija, kije
morala pretrpeti tolika gorja za časa avstrijsko-nemško-bolgarske

14 *

212

okupacije, je bila zopet osvobojena, a f  nahajala seje  takorekoč v
razvalinah.

S prodorom solunske fronte je pričel konec vojne. Že 3. okto-
bra sta Avs trija  in Nemčija pros ili pr emirja. Wilson, predsednik
ameriške Unije, ki je začela 1. 1917. vojno s centralnimi državami,
je odgovoril, da je med drugimi mirovnimi pogoji tudi zahteva, da
se prizna avstroogrskim Jugoslovanom popolna samoodločba glede
bodoče državne pripadnosti. Avstrija je morala sprejeti pogoje in — s
tem je razpadla.

Propaganda za lastno narodno državo je med Jugoslovani v
Avstro-Ogrski hitro napredovala in vzbujala splošno navdušenje.
Povsod so se osnovali narod ni sveti,  kj so si kot najvišjo na¬
rodno oblast - izvolili N ar o d n  o v e č e Slovence v .  Hr vato v in
Srbo v  v Zagrebu . In ko je razpadla Avstrija, je Narodno veče
dne 29. okt obra 1918.  prevzelo vso oblast nad ozemljem Srbov,
Hrvatov in Slovencev v Avstro-Ogrski ter proglasilo samostojno
državo Slovencev, Hrvatov in Srbov  z nalogo, da se čim
prej združi s Srbijo in Črno goro. Na podlagi sklepa Narodnega
veča z dne 24. novembra se je to zgodilo dne 1. dec embr a  1918.,
ko je tedanji regent Aleksander slovesno proglasil združitev države
SHS, kraljevine Srbije in Črne gore v enotno kraljevino Srbov,
Hrvatov in Slovencev.  Že 2 6. novembra  1. 1918. jc črnogorska
narod na skupščina  v Pod gorici odsta vila kralja Nikolo in dinastijo.
Petrovič-Njegoš ter proglasila ujedinjenje črne gore s Srbijo.

Prvi december pomeni tedaj pričetek naše kraljevine Srbov,
Hrvatov in Slovencev. Dne 20. decembra se je sestavilo prvo mini¬
strstvo in 1. marca se je sešlo provizorno narodno predstavništvo.
Novo izvoljena ustavodajna narodna skupščina je dne 28. ju nija _ —
na Vidovdan — 1 . 1921. dala ust avo  .naši nar odn i državi.

Mirovne pogodbe.  Med tem so predstavitelji zmagovitih držav
v Parizu dogovarjali mirovne določbe za premagane centralne sile.
Za našo kraljevino so važni sledeči mirovni sklepi:

Dne 10. septembra 1919. se je podpisal z republiko Avstrijo
mir v St. Germainu,  ki je uredil mejne in pravne odnošaje med
našo državo in Avstrijo, za večino slovenske Koroške pa odredil
plebiscit. Vsled neugodnega izida glasovanja dne 10. oktobra 1920.
je pripadlo plebiscitno ozemlje Avstriji.

Dne 27. novembra 1919. se je podpisal z Bolgarijo mir v
Neuilly,  ki odreja neznatne mejne poprave ob dolnjem Timoku,

213

pri Caribrodu, Bosiljgradu in Strumici v našo korist in določa
bolgarsko vojno odškodnino za izvršene rekvizicije i. t. d.

Dne 6. junija 1920. se je podpisal z Madžarsko mir v Tri-
anonu, kije  uredil mejno, odškodninsko in pravno razmeije med
kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Madžarsko.

Mnogo težje je bilo dogovoriti mejo med našo državo in Ita¬
lijo, ker je ta zahtevala velik predel slovensko-hrvatsko-srbskega
ozemlja zase. Po dolgotrajnih pogajanjih se je šele sklenila po¬
godba v Bapallu  dne 12. novembra 1920., določujoča mejo med
obema državama. Le glede Beke, ki bi se po rapallski pogodbi
imela urediti kot posebna država, se je dne 27. januarja 1924.
sklenil sporazum, po katerem pripade tudi Beka Italiji, sušaško pri¬
stanišče (Delta in Baroš) pa naši kraljevini.

V varstvo mirovnih pogodb in na njih temelječega stanja so
sklenile češkoslovaška, Bumunija in kraljevina Srbov, Hrvatov in
Slovencev v 1. 1920—1921. zvezo, ki se običajno naziva mala
antant  a.

Sprememba na prestolu.  Stari kralj Peter  je dne 16. av¬
gusta 1921. leta zatisnil trudne oči za vedno. Narodna skupščina
mu je v znak priznanja za velike zasluge za delo narodnega osvo-
bojenja dala častni naziv: Peter Veliki — Kralj Osvobodi¬
telj.  Vlado je prevzel prestolonaslednik, dotlej regent Aleksander.

Kralj Aleksander se je v juniju 1. 1922. poročil z rumunsko
princeso Marijo. Dne 6. septembra 1923. se jima'je rodil sin Peter,
na katerega je po ustavi prešlo pravo prestolonasledstva v kralje¬
vini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

14. Gospodarski in kulturni razvoj Srbov, Hrvatov in Slo¬
vencev v najnovejši dobi.

Gospodarsko stanje.  Mnogovrstni izumi v področju lizike,
kemije in tehnike so povzročili tekom XIX. in XX. stoletja silen
razvoj v obrtništvu-industriji, prometu, trgovini ter sploh v vseh
gospodarskih panogah. V tem velikanskem znanstvenem in gospo¬
darskem napredku so sodelovali pred vsem veliki kulturni narodi
Francozi, Angleži, Nemci, Amerikanci, zato je moderna kultura v
njihovih deželah dosegla najvišjo stopnjo.

Ozemlje Srbov, Hrvatov in Slovencev se je nahajalo povečini
v stran od modernih kulturnih središč. Velikega kulturnega in go-

214

spodarskega napredka so mogli biti deležni le oni predeli,.na ka¬
terih ni ležala težka mora barbarskega turškega gospostva. Zato
so mogle razmeroma najbolj napredovati pokrajine, pripadajoče
Avstro-Ogrski. Toda tudi tu so veljale pokrajine Srbov, Hrvatov in
Slovencev le kot nekake kolonije po državi pospeševanega, gospo¬
darsko prevladujočega nemškoalpsk ega in sudetskega jedra. Indu¬
strija n. pr. se je razvila v prvi vrsti v teh predelih, v pokrajinah
našega naroda pa v mnogo manjši meri, največ še na Slovenskem.
Slično je bilo glede prometnih sredstev;  tudi v tem oziru je
bilo slovensko ozemlje razmeroma  na najboljšem, ker je preko
njega vodila najbližja pot iz nemškoalpskih in sudetskih dežel na
morje pri Trstu; prva železnica na slovenskih tleh seje gradila že
v 1. 1843—46., in sicer od Gradca preko Maribora do Celja; to je
hkrati najstarejša železnica na ozemlju naše kraljevine. Prav tako
se naš narod ni mogel okoristiti z ugodno lego ob morju in silni
razvoj modernega paroplovstva  je le uničil staro plovbo z ja¬
drnicami v Dalmaciji, ni ji pa dal nikakega nadomestila, ker seje
ves veliki pomorski promet osredotočil, v Trstu in na Reki v nem¬
škem in madžarskem interesu.

Moderni kapitalistični gospodarski red, ki ubija domačo obrt
in mala podjetja, pospešuje pa velepodjetja in iz njih osnovane
delniške družbe ter kartele, je uničil domačo obrt po naših krajih,
ker je s cenejšimi izdelki preplavil naš trg. Ta preobrat se je
zvršil najprej na Slovenskem, nato v Vojvodini, na Hrvatskem in v
Dalmaciji. Prevlada industrijskih izdelkov pa je prinesla tudi neu¬
godne posledice, ker je dala malokje nadomestila z moderno vele¬
industrijo, ki bi nudila prebivalstvu v zameno tvorniški zaslužek.
Kjer se je vendarle naselilo vsaj nekaj industrije na našem ozemlju
(železne, tekstilne tvornice), pa je bila v rokah tujega kapitala,
na Slovenskem nemškega, na Hrvatskem in v Vojvodini židovsko-
madžarskega, v Dalmaciji italijanskega. Seveda je tuji kapital po¬
speševal priseljevanje tujerodnega ..delavstva in uradništva, tako
zlasti na Slovenskem in v Vojvodini, ter podpiral potujčevanje. V
njem se kaže izrazito premoč tujega denarja nad domačim; kot
skoro vsa industrijska, veletrgovslca, železniška in paroplovna pod¬
jetja, tako je bil tudi bančni kapital povečini v tujih rokah.

Vzpričo tega je silni gospodarski napredek v drugi polovici
XIX. stoletja povzročil tudi zelo škodljive posledice za naš narod;
zato se je, zlasti od devetdesetih let dalje, pričelo izseljevanje iz
naših pokrajin v industrijske predele srednje Evrope in Amerike.

215

Da bi se ojačila v gospodarstvu odporna moč našega gospo¬
darsko slabejšega prebivalstva, se je pričela podrobna gospodarska
organizacija v obliki zadrug, hranilnic in posojilnic,  v'čemer
so se zlasti na Slovenskem dosegli veliki uspehi.

Gospodarstvo Bosne-Hercegovine je bilo pred avstrijsko oku¬
pacijo še povsem v primitivnem stanju; dežela je imela samo eno
edino železnico Dobrljin — Banjaluka, a nikake industrije, marveč
le domačo obrt. Avstrija je deželo priključila svojemu gospodar¬
skemu sistemu ter pričela na veliko izkoriščati silne gozde in rudno
bogastvo, zgradivši vrsto ozkotirnih železnic. Pri tem pa je bil ude¬
ležen le židovski in nemško-madžarski kapital.

Srbija je bila sicer politično svobodna, ali gospodarsko je
država dolgo ostala na primitivni stopnji. Prevladovala je še do¬
mača obrt, razvila se ni niti industrija, niti rudarstvo, ker zato ni
bilo na razpolago dovolj močnega domačega velekapitala. Prve
železnice je dobila Srbija v osemdesetih letih, a gradil jih je ino¬
zemski kapital. V zadnjih desetletjih, pa se je domači kapital toliko
ojačil, da so nastala prva industrijska in rudarska podjetja, zlasti
ko je izza časa carinske vojne z Avstrijo državna uprava z veliko
vnemo pospeševala domača industrijska podjetja, ustanavljajoč jih
tudi sama in gradeč nove železnice. Dočim je v Bosni Avstrija
pustila staro fevdalno stanje, ne da bi osvobodila kmeta, pa je
Srbija izvršila popolno osvoboditev kmeta, izvedla po izgonu Turkov
temeljito agrarno reformo ter potem s posebnimi zakoni zagotovila
gospodarski položaj kmeta in ga popolnoma zavarovala pred pro¬
padom. — Naposled si je Srbija gospodarsko tako opomogla, da
je bila njena trgovska bilanca visoko aktivna.

Črna gora je ostala v primitivnem gospodarstvu, še bolj oni
del Srbije na jugu, ki je dosegel svobodo šele 1. 1912—13.

Z osvoboditvijo in ujedinjenjem se je ustvarila šele podlaga
samostojnemu gospodarskemu življenju za vse pokrajine države. Z
nacijonaliziranjem tujih podjetij se je zmanjšal vpliv tujega kapi¬
tala, z uvedbo probibitivne carine in z drugimi sredstvi se je
ojačila domača industrija, rudarstvo in trgovina, ki se opirajo na
vedno bolj se množeči domači denar. Preostalo je sicer še ogromno
posla, ali vidi se, da se jači po osvobojenju domači kapital, da se
razvija domače meščanstvo in da se morejo zaposliti mnogo večje
množine delavstva, bodisi ročnega kot duševnega, nego pred osvo-
bojenjem. Oprostitev kmeta v Bosni in drugod, kjer še ni bil prost,
izvedba agrarne reforme in notranja kolonizacija so preuredbe, ki

216

krepijo kmetski stan. Izpopolnjujejo se pomanjkljive prometne zveze,
ustvarjajo se gospodarski ter trgovski stiki med doslej ločenimi
pokrajinami, ki pričenjajo šele sedaj tvoriti zaključen gospodarski
kompleks. Ustvarja se v gospodarskem pogledu stanje, kakršno
so bili srečnejši narodi v civiliziranih državah dosegli že tekom
poslednjih desetletij.

V političnem  pogleduje šele osvoboditev prinesla popolno
demokratizacijo narodnega zastopstva, saj so v večini bivših avstro-
ogrskih pokrajin, tako v Bosni, Vojvodini, Hrvatski-Slavoniji, na
Slovenskem vsaj za občine in deželna zastopstva, še odločale pred¬
nosti po rojstvu, po premoženju, materinjem jeziku i. t. d. Splošna
in enaka ter tajna volilna pravica se je dosledno izvedla za vsa
zastopstva šele z osvobojeujem.

Duševno življenje  med Srbi, Hrvati in Slovenci se je pričelo
lepše razvijati šele v drugi polovici XIX. stoletja.

Šolstvo.  V slovenskih pokrajinah so oblasti izvedle splo¬
šno šolsko obveznost  ter podaljšanje dobo šolske obveznosti,
dočim se je istočasno ustanovilo obilo osnovnih šol. Vsled tega je
med Slovenci nepismenost že skoro povsem izginila. V precej manjši
meri se je to posrečilo v Hrvatski-Slavoniji in Vojvodini, še v manjši
v Dalmaciji. V Bosni-Hercegovini je kljub štiridesetletni avstrijski
vladi ostalo prosvetno stanje skrajno slabo, tako da šteje Bosna-
Hercegovina še danes med vsemi našimi pokrajinami razmeroma
največ nepismenih. Pa tudi v Srbiji stanje ljudskošolske izobrazbe
še ni zadovoljivo, še manj seveda v Črni gori in v Južni Srbiji.
Da je v pokrajinah, ki so bile še nedavno turške, odstotek nepis¬
menih tako visok, temu je vzrok tudi veliko zanemarjanje osnovne
ženske izobrazbe, ker se je turški način družabnega zapostavljanja
ženske prenesel v precejšnji meri tudi na nemuslimansko prebi¬
valstvo.

Nasprotno pa se je moglo narodno srednješolstvo vsled nem¬
škega pritiska manj razviti na Slovenskem, prav tako vsled mad¬
žarskega na ozemlju bivše Ogrske. Razmeroma mnogo srednjih šol
so imele že pred ujedinjenjein Hrvatska-Slavonija, Srbija in Črna
gora. Po osvobojenju se je začelo srednješolstvo z uspehom po¬
speševati v veliki meri, nacionalizirali so se tujejezični zavodi in
se osnovali mnogi novi. Ustanovilo se je tudi obilo meščanskih
šol, zlasti v Sloveniji. Velikega pomena je tudi napredovanje stro¬
kovnega šolstva. — Pred 1. 1918. sta obstojali vseučilišči v Beo-

217

gradu in v Zagrebu; odtlej sta se obe izpopolnili, a ustanovilo se
je novo vseučilišče v Ljubljani, ki se izpopolnjuje od leta do leta.
Osnovali sta se vrli tega pravna fakulteta v Subotici in filozofska
v Skoplju.

Prav tako so se razvile druge kulturne institucije, znanstvena
društva oziroma akademije v Zagrebu in Beogradu ter naposled
tudi v Ljubljani, gledišča po vseh največjih mestih, muzeji i. t. d.

Tekom poslednjih sedemdesetih let, v mnogem oziru pa šele
po 1. 1918., so se osnovali zadostni temelji, da se na njih razvije
lastna prosveta, po kateri bo mogel za naprej naš narod sodelovati
in tekmovati v velikem kulturnem razvoju človeštva, kar mu poprej,
ko je bil še politično, gospodarsko, socijalno ter narodno nesvobo¬
den, nikakor ni bilo mogoče.

Vendar je naš narod na polju kulturnega dela že doslej kljub
zelo neugodnim pogojem ustvaril mnoga lepa in vredna dela.

Lepa književnost.  Osobito uspešno seje  že razvila lepa
književnost. Slovenci so pokazali največjo silo v pesništvu, osobito
v liriki. France Prešeren,  začetnik prave umetne pesmi, je
ustvaril v krasnem jeziku nesmrtna dela, ki se morejo meriti z naj¬
boljšimi sličnimi proizvodi največjih svetovnih narodov. Kakor osam¬
ljen velikan stoji Prešeren sredi svoje dobe, ki je proizvajala še
malo dobrega. Šele v dobi Stritarja, Franceta Levstika in Josipa
Jurčiča se slovenska lepa književnost zopet uspešno razmahne.
Josip Stritar  ima vodstvo v estetični kritiki in vzgoji ter v
didaktičnem pesništvu; on vzgaja novo generacijo. France Lev¬
stik  se je razven kot pesnik in pripovednik izkazal osobito kot
jezikovni kritik; njegove razprave o čiščenju in pravilni rabi je¬
zika v književnosti so stvorile zanesljivo osnovo književnemu razvoju
slovenščine. Josip Jurčič  pa je prvi slovenski pripovednik, ki
nam je dal prve izvirne povesti in romane ter dramo. Vzgledi teh
mož, ki so pokrenili tudi prve književne perijodične liste, so vzbu¬
dili in učili še druge dobre avtorje; pripovednika in poljudnega
znanstvenika — naravoslovca Franca Erjavca,  pripovednika
Josipa Kersnika,  lirskega in epskega pesnika Simona Gre¬
gorčiča,  lirika Simona Jenka, Janeza Trdino,  pisatelja „Bajk
in povesti o Gorjancih 11  ter krepkega epika Antona Aškerca;
pripovednik Ivan Tavčar  je napisal najlepša svoja dela pred
koncem svojega dolgega, plodovitega življenja. Po smrti večine na¬
vedenih avtorjev je sledila krajša stagnacija, potem pa se je po¬
javila na obratu stoletja nova generacija književnikov, takoimeno-

218

vana „moderna“, ki se je izkazala posebno v liriki. Od znamenite
četvorice Josip Murn-Aleksan d r o v, Dragotin Kette, Ivan
Cankar in Oton Župančič  sta prva dva umrla že v prvih
mladeniških letih, zapustivši krasne lirske pesmi, Ivan Cankar pa je
prešel med pripovednike ter je ustvaril dolgo vrsto prekrasnih, zlasti
stilistično nedosežnih prozajiškilr del, pa tudi več satiričnih dram.
Oton -Župančič, mojster v liriki, nedosežen v jeziku, ritmiki in
dikciji, najgloblji v miselni liriki, je dal umotvore, ki se merijo s
Prešernovimi in se s popolnim uspehom stavijo ob stran prvim sve¬
tovnim umetnikom. Izkazal se je tudi s sijajnimi prevodi iz zapadno-
evropske književnosti, osobito Shakespeareja; v najnovejši dobi pa
je ustvaril doslej najboljšo slovensko dramo. Za temi štirimi avtorji,
spočetka pod njihovim vplivom, se je pojavilo še več pesnikov
in pisateljev, tako Milan Pugelj,  sprva lirik, pozneje pretežno
pripovednik, lirika in pripovednika Cvetko-Florijan Golar in
Vladimir Levstik,  slednji hkrati izboren prevajalec; pripovednik
Fran Finžga  r, ki je napisal razen povesti iz sodobnega življenja
in dram tudi večji zgodovinski roman „Pod svobodnim solncem",
Zofka Kveder-Jelovškova, Fr. Ksav. Meško, Alojz
Kraigher, Alojz Gradnik, Ivan Pregelj,  razen teh pa še
lepa vrsta mlajših pisateljev in pesnikov.

Tudi med Hrvati se je pravo književno delovanje pričelo po
uspešni izvedbi narodnega preporoda, torej z drugo polovico XIX.
stoletja. Že prva manj kritična prehodna doba kaže lepe uspehe,
pojavilo se je, povečini že v dobi ilirizma, več avtorjev, med kate¬
rimi so poleg Slovenca Stanka Vraza  najimenitnejši Petar
Preradovič,  dober lirik, ki je zložil mnogo refleksivnih in zlasti
domoljubnih ter prigodnih pesmi, epski lirik fra Gr g a Martič  iz
Hercegovine ter Ivan Mažuranič,  ki je najboljši pesnik te sta¬
rejše dobe, dasi le malo plodovit („smrt Smajl-age Cengijiča 11 ).
Imenovati je še D mit rij a Demetra,  plodovitega dramatika,
osnovatelja ilirskega gledišča, ter Ivana Trnskega,  pesnika,
pripovednika in prevajalca.

V novejši dobi, v drugi polovici XIX. stoletja, je najkrepkejši
hrvatski pesnik Silvije Kranjčevič,  ki spada med mlajše; je
velik umetnik jezika, mojster lirike, čuvstvene in miselne, in je imel
velik vpliv na mlajši rod. — Kakor Slovenci so tudi Hrvatje prozo
dobili pozneje; razvila pa se je tu zelo bogato in mnogostransko
in je dala dokaj večjih povesti, zlasti pa obilo romanov. Prvi ime-
nitnejši pripovednik, hkrati eden najboljših hrvatskih, je Avgust

219

Šen o a, ustvaritelj hrvatskega romana; napisal je več historičnih
romanov („Zlatarevo zlato' 1  iz zagrebške [zgodovine XVI. stoletja,
„Seljačka buna' 1  iz dobe Matije Gubca), zgodovinskih novel i. t. d.
Šenoa piše idealistično, romantično, njegova dela so postala zelo
popularna. Drugi je Eugen Kumičič,  ki pa je pripovednik natu¬
ralizma, dasi se še vedno ne more šteti med prave realiste; napisal
je več romanov iz modernega življenja, zgodovinskih romanov
(„Urota Zrinjsko-Frankopanska 11 ), novel, pa tudi dram. Kot pripo¬
vednika je imenovati tudi Josipa Evgena Tomiča.  — Pravi
realist, začetnik psihološke šole med Hrvati, je šele Ljubomir
B ab i č-Gjalski, kije  napisal obilo romanov in novel iz hrvat¬
skega sodobnega in polpreteklega časa, osobito iz sredine inteli¬
gence. Gjalski je postal vodja in vzgled mlajšim pripovednikom,
med katerimi so najimenitnejši Josip Kozarac,  ki opisuje pred
vsem Slavonijo („Mrtvi kapitali 11 ), Venceslav Novak,  katerega
romani so največ iz življenja Primorcev („Tito Dorčič") i. dr. —
Od najnovejših je imenovati pesnika Mihovijla Nikoliča, Vla¬
dimirja Nazora,  pripovednike: Viktor Car Emin, Dinko
Šimu novic, Josip Kosor, kije  osobito krepak dramatik ter
eden najuglednejših avtorjev med mlajšimi, ki so okog 1. 1900. v
hrvatski književnosti pokrenili „moderno“. [Kot dramatika sta v
prvi vrsti še Milan Begovič  in Dubrovčanin Ivo Vojnovič,
ki ima drame osobito iz preteklosti Dubrovnika.

V srbski književnosti se med pesniki starejše dobe odlikujeta pred
vsemi dva: Branko Radičevič,  glavni lirski in satirični pesnik,
ki je prvi izdal svoje pesmi v živem narodnem jeziku po Vukovem
pravopisu ter mu s tem v precejšnji meri pripomogel do zmage, ter
črnogorski vladika Petar Petrovič Njegoš,  največji srbski
pesnik, ki je ustvaril več epskih pesmi s filozofskimi globinami, med
njimi najimenitnejši epos „Gorski vijenac 11 . V tej starejši dobi je
tudi pri Srbih proza slabše zastopana.

V drugi polovici XIX. stoletja se je tudi med Srbi književnost
razvijala vedno lepše. Med pesniki te dobe je najimenitnejši Jovan
Jovanovič Zmaj,  poet lirskih, satiričnih in patrijotskih, osobito
tudi otroških pesmi; poleg njega je še imenovati Gjuro Jakšiča,
ki je zelo krepek romantičen lirik, ki pa je napisal tudi več dram
in povesti, — med novejšimi pa osobito Voj i slava Iliča, kije  že
povsem moderen lirik, negujoč osobito formo. V prozi so dali Srbi
več pripovesti ter novel in ne toliko romanov kot Hrvati. Prvi je
pričel z romani Jakov Ignjatovič,  ki je starejši avtor in zelo

220

plodovit; ima poleg zgodovinskih romanov in povesti romane iz so
dobnosti, v katerih realistično slika tedanje socijalne razmere srb¬
ske družbe. Ljudsko življenje sta. verno opisovala pozneje osobito
Milovan Glišič in Janko Veselinovič.  Kakor Vojislav Ilič
v poeziji, tako nastopi okrog 1880. leta v prozi pripovednik Laza
Lazarevič  z dovršenimi deli umetniškega značaja, eden najboljših
srbskih pisateljev. Poleg Dalmatinca Sime Matavulja  je zelo
dober pripovedovalec Stevan Sremac,  zelo plodovit pisatelj, to¬
čen opazovalec preprostega življenja in najboljši med humorističnimi
pripovedniki. Med dramatiki je iz starejše dobe prvi in boljši Jovan
Subotič,  ki ima, kakor večina starejših avtorjev sploh, drame
iz narodne zgodovine. Zelo dobre drame ima Laza Kostič,  ki
je hkrati prevajalec Shakespearea na srbski,jezik. Kosta Trif-
kovič  je pisatelj komedij. Od novejših avtorjev je prvi Brani¬
slav Nušič, kije  izredno plodovit in mnogostranski pisatelj; razen
obilice povesti, potopisov i. t. d. je napisal veliko množino dram in
komedij.

V najnovejši dobi se je srbska lirika zelo lepo razvila; med
najboljšimi pesniki so: Jovan  D uči  č,  z lepim stilom in izrednim du¬
ševnim bogastvom, Milan Rakič, Sima Pandurovič, Rastko
Petrovič in Aleksa San tič ter Veljko Petrovič;  zadnja
dva imata največ nacijonalno poezijo. V prozi je najboljši Borisav
Stankovič,  prvi sedanji srbski pripovednik, ki ima novele, roman
in dramo, največ iz Južnomoravske doline; v njih opisuje propa¬
danje dosedanjega orijentalskega življenja ob stiku z moderno kul¬
turo. Znameniti so še: Ivo Cipiko  s primorskimi povestmi, Sve¬
tozar Corovič,  ki opisuje največ bosansko življenje, poleg že
navedenega Veljka Petroviča še Dragiša Vasič ter Miloš
črn j anski.

Še mlajša nego lepa književnost je glazbena literatura,
ki je skoroda naša najmanj razvita umetnostna panoga. Med Slo¬
venci so med starejšimi Benjamin Ipavic in Davorin Jenko
(„Naprej“, „Bože pravde 11 ), med novejšimi p. Hugolin Sattner, Anton
Forster, Gojmir Krek, Anton Lajovic, Emil Adamič, Stanko Premrl
i. dr., ki so uglasbili največ pesmi, Risto Savin pa je nastopil z
opero. Med najmlajšimi je imenovati Marija Kogoja in Lucijana
Škrjanca. Med Hrvati so najimenitnejši skladatelji: Vatroslav
Lisinski,  ki je napisal prvo hrvatsko opero, Josip Runjanin,
ki je med drugim uglazbil himno „Lepa naša domo vina 11 , Ivan
Zajc,  najplodovitejši med skladatelji, ki je spisal tudi več oper

221

(»Nikola Zrinjski"). Hrvatske narodne pesmi je zbral Fr. K uli a e.
Med Srbi je prvi imenitnejši glasbenik Kornelij Stankovič,
ki je gojil narodno in cerkveno glazbo. Stevan Mokranjac
je zbiral in na umetniški način obdelal srbske narodne melodije.
Slično seje  udejstvoval Izidor Bajič,  še bolj pa Petar Ko¬
nj o vic,  ki na moderen način neguje srbsko narodno pesem, a je
uglazbil tudi opero. Najmodernejša v glazbi med Srbi sta Kos ta
Manojlovič in Miloje Milojevič.

A tudi v upodabljajoči umetnosti  je že prav lep na¬
predek. Pri Slovencih je bil v prvi polovici XIX. stoletja ime¬
nitnejši slikar Matevž Langus,  naš prvi važnejši posvetni slikar
(portreti, pokrajina). Najboljši cerkveni slikar v prvi polovici XIX.
stoletja je bil Leopold Layer,  v drugi polovici pa Jan e z W olf,
mojster v stenskem slikarstvu (najboljša dela v župnih cerkvah v
Vipavi in na Vrhniki). Največja Wolfova učenca sta brata Janez
in Jurij Šubic,  ki sta se udejstvovala deloma v cerkveni umet¬
nosti, še bolj pa v svetni, in sicer v realistični smeri po primeru
tedanje evropske umetnosti; Wolfov učenec je še Anton Ažbe,
ki je imel slovečo slikarsko šolo v Monakovem. Impresionistično
strujo zastopajo odlični umetniki Rijh ar d Jakopi č, Matij a Jama,
Ivan Grohar in Matija Sternen,  ki so slikarji pleinaira,
barv in ubranosti. V isti dobi sta se razvila tudi Ferdo Vesel
(portret, genre) in Ivana Kobilca,  nekoliko pozneje pa Pet#r
Zmitek, Fran Tratnik  (rizbe, portret), Ivan Vavpotič  (po¬
krajina, portret), Maksim Gaspari  (narodni motivi), Hinko
Smrekar  (karikaturist) i. dr.; v poslednjih letih pa se javljajo že
mlajši umetniki, ki zastopajo najmodernejše smeri: Veno Pilon,
Božidar Jakac  (grafika), brata Franc in Tone Kralj, A. G.
Kosi.  dr. Med kiparji so pomembnejši: A. G angl  (Vodnikov in
Valvazorjev spomenik v Ljubljani), Ivan Zajc  (Prešernov spo¬
menik), F rane Bernekar  (Trubarj ev spomenik), Lojze Dolinar
(Krekov spomenik na ljubljanskem pokopališču), I. Napotnik,
brata Kralja  in dr. V arhitekturi imamo odličnega umetnika
J. Plečnika, ki si je pridobil v svetu odlično ime z deli v Pragi in
na Dunaju.

Med Hrvati in Srbi se je slikarstvo istotako razvilo šele v
poslednji dobi. V 50 ih letih je deloval v Osjeku slikar Hotzendorf,
ki je mojstrski slikal slavonsko pokrajino, zlasti slavonske gozde.
Za njim dolgo ni bilo dobrih umetnikov. Pravzaprav je prvi hrvatski
slikar bil Ferdo Quiquerez, ki je znan po svojih slabših slikah iz

222

hrvatske zgodovine, dočim so njegovi zelo dobri portreti mnogo manj
znani. Kot prvi pravi umetnik se more smatrati šele hadarjeni Ni¬
kola Mašič, kije  z neobičajno silo slikal lepoto naših krajev,
osobito Posavine in Like, in sicer že v pleinairu. Nekaj mlajši je
Dalmatinec Vlaho Bukovac,  ki je dober portretist (zastor v
zagrebškem gledišču), prav tako Gelestin  Me  d o vi  č,  slikar asket¬
skih tipov in modernih portretov, Bela Cikoš-Sessia  s svojimi
velikimi kompozicijami, Oton I vek o vi c, E. Vidovič, Klement
M. Crnčič,  slikar morja in spreten grafik, potem še Joso Bužan
in Ivan Tišov, Tomislav Križman, Mirko Rački, Lj.
Babič.  Najnovejša doba je dala vrsto umetnikov, ki so pod vpli¬
vom struj v sodobni Evropi: n. pr. U z e 1 a c, G e c a n, T r e p š e i. dr.

Srbsko umetnost starejše dobe zastopata cerkvena slikaija
Avramovič in Krstič.  Popularne so slike Uroša Prediča
iz narodnega življenja (Hercegovačko roblje, Djed i unuk i. dr.), še
bolj dela Paje Jovanoviča,  ki ima največ slike iz narodne
srbske zgodovine. (Selitev Srbov pod Čarnojevičem, kronanje Du¬
šanovo i. t. d.). Jovanovič je pozneje odšel v tujino in postal por¬
tretist. — Makedonske krajeje slikal Milan Milovanovič.  Od
modernih sta najimenitnejša Bran ko Popovič in PetarDo-
b r o v i č.

V kiparstvu  so dali Hrvati in Srbi več dobrih umetnikov.
Najboljši so: D joka Jovanovič, Rosan d ič, Rendič, Val-
dee in Frangeš.  Dalmatinec Ivan Meštrovič  pa se je s svo¬
jimi deli dvignil visoko nad ostale ter se uvrstil med prve kiparske
umetnike modernega sveta. Njegovi umotvori, upodabljajoči mo¬
tive iz junaških narodnih pesmi, osobito iz kosovske epopeje, sim¬
bolične in biblijske motive, izklesani v marmor in les z nedosežno
učinkovitostjo, so pridobili na razstavah v zapadni Evropi jugoslo¬
vanski umetnosti odlično mesto v moderni kulturi.

Tudi znanost  ima med Srbi, Hrvati in Slovenci že odlične
zastopnike.

Pri Slovencih, ki do osvobojenja niso imeli v vseučiliščih
svojega za znanost tako potrebnega kulturnega ognjišča, so morali
znanstveniki delovati v tujini. Zlasti so se izkazali v filologiji, kjer
so dali slavistiki poleg Jerneja Kopitarja  odličnega zastopnika
v Francu Miklošiču,  pozneje tudi v V. Oblaku.  Sicer se med
Slovenci doslej najbolj z uspehom goje slovenistika, zgodovina slo¬
venske književnosti in slovenska zgodovina (Simon Rutar, Ivan
Vrhovec, dr. Franc  Kos).

Hrvati so dali slavistiki odličnega učenjaka Vatroslava
Jagiča.  Sicer so z velikim uspehom raziskali domačo zgodovino
(Franjo Rački, Klaič, Ferdo  Šišič), staroveške in srednjeveške
starine (don Fran Bulič)  i. t. d.; Jugoslavenska akademija je
v Zagrebu izdala obilo znanstvenih del, med katerimi je znamenit
zlasti Bogišičev  „Zbornik sadašnjib pravnih običaja južnih Sla-
vena“.

Srbi so se udejstvovali v slavistiki najuspešneje z Daničičem.
Sicer so jako dobro raziskali domačo književno zgodovino (Jovan
Skerlič),  dalje narodno zgodovino (Stojan Novakovič,  H.
Ruvarac), pri čemer pa je temeljne važnosti sodelovanje Ceha K o li¬
stati n a Jirečka,  osobito pa etnografijo in geografijo, v katerih
opravlja poglavitno delo znameniti J o v a n Cvijič,  kisi je s svojimi
deli, razpravljajočimi o etnografskih in geografskih problemih Bal¬
kanskega polotoka, pridobil odlično mesto v svetovnem znanstvenem
svetu. Srbska kraljevska akademija je izdala že lepo vrsto razno¬
vrstnih znanstvenih del in doneskov.

Tudi znanosti se je odprlo svobodno polje za vse dele in
pokrajine našega naroda šele z osvobojenjem in ujedinjenjem.



I


\

/

/ ■


/


NARODNA IH UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA