299 KRONIKA RAZSTAVA O ALFREDU JENSENU Aprila 2006 je Oddelek za germanistiko s skandinavistiko in nederlandistiko v sodelovanju s Slovensko-švedskim društvom orga- niziral razstavo o Alfredu Jensenu, švedskem slavistu, publicistu, pisatelju in prevajalcu ter prijatelju Antona Aškerca. Pobuda za razstavo je nastala, ko je Karin Thorén-Hribar, vnukinja Alfreda Jen- sena, oddelčni knjižnici podarila sedem Jensenovih knjig iz njegove lastne zapuščine, ki med drugim obravnavajo Slovence in slovensko kulturo. Knjige so izjemnega pomena, ne samo za jezikoslovce, temveč tudi za druge humaniste. Jensen je bil namreč eden prvih piscev, ki je predstavil slovensko in slovansko kulturo Skandinaviji. Alfred Jensen se je rodil leta 1859 v severni švedski pokrajini Hälsingland. Pri dvajsetih letih je začel študirati pravo in jezike na univerzi v Uppsali. Oče Alfreda Jensena je kot geometer delal v Rusiji, pri Alfredu Nobelu, tako da se je Alfred na obiskih pri očetu že zgodaj seznanil s slovanskim svetom in ruskim jezikom. V letih 1884–88 je bil član uredništva časopisa Handels- och Sjöfartstidning v Göteborgu, pozneje pa se je popolnoma posvetil literaturi. Najprej se je navdušil za ruski jezik in literaturo ter se povezal z ruskimi pisatelji, pozneje pa se je posvetil tudi drugim slovanskim jezikom in deželam. Študiral je poljski, češki, slovaški, srbski, hrvaški, bolgarski in slovenski jezik; nekatere je tudi govoril in pisal. Med južne Slovane je Jensen prvič prišel leta 1895 kot štipendist Švedske akademije. Prepotoval je dežele ob črti Berlin–Dunaj–Zagreb– Beograd–Odesa–Kijev. Na poti je preživel nekaj tednov v Sloveniji in se seznanjal z zgodovino, jezikom, književnostjo in razmerami pod avstrijsko oblastjo. Istega leta je v reviji Nordisk tidskrift objavil članek 300 KRONIKA Prešeren, slovenernas nationalskald (Prešeren, narodni pesnik Slovencev) s svojim prevodom šestih kitic uvoda h Krstu pri Savici, štirih sonetov (Kupido! ti in tvoja lepa stárka, Je od vesél’ga časa teklo léto, Biló je, Mojzes, tebi naročeno, O Vrba! srečna draga vas domača ) in štirih drugih pesmi (Deklétom, Kam?, Izgubljena vera, Pevcu). Prešernov sonet o Vrbi in Jensenov prevod: O Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; da b’ úka žeja me iz tvoj’ga svéta speljala ne bila, golj’fíva kača! Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srcé si sladkega obeta; mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjev nótranjih b’ igrača! Zvestó srcé in delavno ročico za doto, ki je nima miljonarka, bi bil dobíl z izvóljeno devico; mi mirno plavala bi moja barka; pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed vároval – svet’ Marka. Leta 1898 je Jensen na Dunaju prišel v stik z nemškimi prevodi pesmi Antona Aškerca (1856–1912). Nad njimi se je tako navdušil, da se je istega leta na poti v Zagreb ustavil v Ljubljani in Celju ter osebno poiskal Aškerca. To je bil začetek prijateljstva, ki je trajalo do Ašker- čeve smrti leta 1912. Sodelovanje med njima je bilo zelo plodno (obsežno Aškerčevo korespondenco hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani). Aškerc je seznanjal Jensena s književnostjo slovenskih sodobnikov in mu tudi z nemščino in ruščino pomagal pri prevajanju slovenskih del v švedščino; poleg Prešernovih in Ašker- čevih je Jensen prevedel tudi nekaj Cankarjevih del (Erotica, Inter- mezzo). Dopisoval si je z večino pisateljev slovanskih dežel, med Slo- venci so bili to poleg Aškerca še Govekar, Miklošič, Tavčar in Cankar. O, Vrba! ljufva fadershem, som gifvit mig barnafröjdens omedvetna lycka! O, hade kunskapstörst ej kunnat rycka mig därifrĺn och ut i världen drivit! Ej hade då dess ormtand sönderrifvit all sällhet, som mitt hjärta ville trycka! Ej tvifvel dĺ mitt sinne kunnat stycka, och inre stormars lekboll jag ej blifvit! Jag skulle funnit då – ack, huru gärna! en trofast kvinnas arbetsamma händer – en hemgift, saknad hos förmögen tärna. Min farkost skulle plöjt vid lugna stränder, och helge Markus skulle vetat värna från hagelstorm min teg, mitt hus från bränder. 301 KRONIKA Jensen je leta 1901 v Stockholmu izdal zbirko prevodov 25 Ašker- čevih pesmi iz treh različnih pesniških zbirk. Zbirka je dobila naslov Sloveniska ballader. Istega leta je bil Jensen imenovan za tajnika pri Nobelovem inštitutu z nalogo, da spremlja razvoj slovanske literature in o njej poroča. Jensen je med nominirance za nagrado za literaturo uvrstil tudi Antona Aškerca. Aškerčeva pesem Trijé popotniki in Jensenov prevod: Gredó mi popotniki mladi trijé, po cesti čez ravno gredo poljé. Obískala vila je Vesna naš svet, pri cvetu zasajala pisan je cvet. »Dežela prekrasna!« jo prvi slavi, »kje tebi enaka na svetu leži?« Dé drugi: »Preljub mi domači si kraj, ti dom naš slovenski, naš zemeljski raj! Še dražji kot zemlja pa tvoj mi je rod, moj narod, moj narod, ki biva tod.« In tretji – molči. A zakaj se solzi? Bol ali veselje te solze rodi? Delo Sloveniska ballader je Jensen posvetil slavnemu švedskemu liriku Carlu Snoilskemu (1841–1903) ob njegovi 60-letnici. Eden od Snoilskyjevih prednikov je namreč izviral iz Slovenije. V svojem iskanju korenin je Snoilsky prišel do 16. stoletja, v čas protirefor- macije na Slovenskem, ko si je luteranski predikant Janž Znojilšek rešil življenje z begom na tuje. Domovini svojih pradedov je Snoilsky posvetil pesem Laibach, za katero je dobil navdih, ko je leta 1882 z vlakom potoval od Trsta proti Dunaju skozi Ljubljano. Z Jensenovo pomočjo je Aškerc v vezani obliki prevedel pesem v slovenščino in jo objavil v Ljubljanskem zvonu. Där gingo på landsvägen svenner tre; bland grönskande tegnarne gingo de. Då fingo de se den brokiga Våren, som mötte med knoppar och blom i spåren. »O sköna land! – så den förste säger – din make du ej i all världen äger.« Den andre sade: »Dig vare pris, sloveniska hembygd, vårt paradis! »Hell dig, o moder! du jord, som föder mitt folk, mitt folk, våra egna bröder!« Den tredje blott teg, men brast i gråt. Vardt blicken af sorg eller glädje våt? 302 KRONIKA Jensen je bil plodovit književnik. Izdal je dve pesniški zbirki, zelo odmevni pa sta bili potopisni deli Slavia (1897) in Habsburg – spomini in študije iz Avstro-Ogrske (1899), kjer opisuje kulturno-politično stanje v slovanskih deželah monarhije. Jensen je bil prvi panslavist v Skandinaviji in je zelo veliko prispeval k prepoznavnosti slovanske literature v tem delu Evrope. Pred prvo svetovno vojno je dobil od Srbije, Črne gore in Bolgarije državno priznanje za svoje zasluge na kulturnem področju. Umrl je na Dunaju leta 1921. Ob svoji 60-letnici je Alfred Jensen zapisal: »Bolj ko sem bil znan v slovanskih deželah, bolj so mi prijatelji izkazovali naklonjenost. Slovanske gostoljubnosti in globoke naklonjenosti ne bom nikdar pozabil. Slovanski narodi, od Sankt Peterburga do Moskve, od Beo- grada do Dubrovnika, od Ljubljane do Kijeva, so kar tekmovali v svoji naklonjenosti do mene. In jaz sem jim za povračilo lahko ponudil le tiskano besedo.« VIR Holmqvist, Lena (1980): Alfred Jensen och Slovenien. Acta Neophilologica, 13, 61–80. Mita Gustinčič Pahor