Jože reJc
"NOBELOVSKI" HUMANIZEM
Ob Steinbeckovih "Pismih iz Vietnamo" in ob   Solohovi        "Poslanici sovjetskim vojakom v CSSR se mi je zapisala glosa. Oba ve-leuma sta se v omenjenih izjavah opredelila za silo, - sila pa je u-ničenje - tuje ali svoje, človeško vsekakor. O Solohovu in Steinbec-ku smo se učili v šoli kot o ustvarjalcih, ki sta do kraja domislila naš humanistični blišč, dosanjala naše človeško veličastje prav do dimenzij, ki jih ne omejuje čas. Solohov in Steinbeck sta nosilca imenitnega nobelovega odličja, katerega odličnost predstavljajo tudi žarki o medčloveškem miru in bratstvu. Zato sta njuni inkriminirani izjavi lahko njuna katarza.
Ko se samouresničujemo z vojno ali z mirom, s smrtjo ali z življenjem, z ubijanjem ali s porajanjem, s sovraštvom ali z ljubeznijo, se nam je najumestneje vprašati, kaj je tisti napoj, ki osmTšlja prav tako našo dejavnost, ali kaj je v vsej tej igri izhod ali brezizhod. Umetnost dveh nobelovcev Solohova in Steinbecka naj bi bila izhod. Opredelitev istih dveh je samouničenje, ker je vsako totalitarno  uničevanje maličenje človeka kot eksistenc ia I i je, to se pravi samomor. Slej ali prej samouničenje.
Dva glavna politična sistema, ki opredeljujeta naše stoletje in sta vsak zase zelo globoko domišljena, sta torej tudi lepo tlakovana, logična pot k uničenju. Rok, ki so okrvavljene s krvjo, ni treba umivati, ker ima prav take naš partner, ki mu maličimo njegov filozofski postu lat z vsem človeškim logosom in z vso vojaško grozo. Rokovali se bomo, saj smo se opredelili za smrt.
Do nedavnega se je pod f>ojmom humanizma krila naša človeška bit kot milost, kjer je vsaka vprašljivost že apriorno odvečna. Umetniška tvornost je bila falanga tega hotenja. Nobelove! pa so bili zadnji členki te falange. Povpraševati se nam ni zahotelo in se tudi ni splačalo, ker smo v humanizmu videli tisto, po čemer tisočletja segamo in tisto, kar vse še moramo uresničiti.
Opredelitve intelektualnih kapacitet, kakršna sta Solohov ali Steinbeck, niso v zgodovini nove, nova je okoliščina, da trenutek človeškega samouničevanja, ki ga porajata dva civilizacijska antipoda, vzpodbudi dvoje samostojnih velikih duhov k enaki opredelitvi. Eden je pozabil na tihi Don, ki se vali med stepo in ga je on osmislii, drugi na bitko, ki jo je sam imenoval negotova (in je bila zanj res negotova).
205
Oba sta se hotela povračati; prvi k Donu, drugi k bitki, oboje naj bi predstavljalo povrnitev k izvoru in povrnitev k akciji. Oboje se je končalo s polomom. Reka je pos tala krvava, akcija povzroča človeško smrt. Falanga se je odkruliia, kot da bi zadela v diamant. Ni je več - nikoli več je ne bo; ostale so le relikvije včerajšnjega oltarja in mi smo naveličane kreature, prevarane i, lahko obupi j iv-ci, lahko pohotneži, prešuštniki-karkoli, samo tisto ne, kar smo včeraj verjali, da bomo.
Rozčlovečenje je torej čredo našega intelektualizma, razpetega med nadnaravnimi načrti in našo sposobnostjo. Čredo je bil nekoč humanizem,  in v teh nečloveških odločitvah   sta tudi Steinbeck in Solohov goloroka bojevnika-ranjenca ob cesti, ki moledujeta strela.
Ali naj torej še verjamemo človeškemu duhu - tistemu ki se mu zahoče letati med zvezdami - in leta, ki se mu zahoče pogledati strukturo molekule - in jo pogleda; pa tudi tistemu duhu, ki se mu zahoče doumeti faze lastnega razkroja in se razkroji? Ali je še Hipokratov, Kristusov, Marksov, Tagorejev humanizem imperativ človeškega obstoja? Ali pa je zgolj zveličavnost sedanjega trenutka naša zadostnost, oz. naše poveličanje, pa če je ta trenutek Se bolj nečloveški, še bolj zadušijiv od vojne? Ali pa je to preizkušnjo, v kateri ne klonejo le dolgolasi apostoli reizma, pač po tudi modreci Steinbeckove-ga kova ?
Ne, ni to krizo razuma, ta zadušijivost je zgolj rezultat naše človeške nognitosti, hladne zmaterializiranosti, okuženja v lastnem blatu. Razum je bil včeraj in bo tudi jutri, razum po ni humanizem.Elektronske pameti nam bodo morda že pojutrišnjem povedale, kaj se bolj splača, razžreti se, obupati od lastnega neobvladonja, začeti znova onimolično vegetirati na nivoju orangutana, ali bog ve kaj. Dotlej pa sursum cordis, Steinbeck in Solohov sta mogoče le dve usodni zmoti dveh še bolj zmotnih sistemov. Tudi Alfred Nobel je iznašel smodnik, pa j.e le v vseh človeških pametih in dušah sinonim najgloblje človeške ljubezni.
206