Družbene vrednote in urejanje prostora Author(s): Zdravko MLINAR Source: Urbani Izziv, No. 18, VREDNOTE IN VREDNOTENJE (december 1991 / December 1991), pp. 3-5 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44180669 Accessed: 26-10-2018 10:54 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 26 Oct 2018 10:54:46 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV ŒQKn St. 18/1991 Zdravko MLINAR Družbene vrednote in urejanje prostora Živimo v času radikalnega prevred- notenja vrednot. To velja za syet v ceļoti, še posebèj pa za L i. post- socialistične dnižbe. Tako lahko tudi pri nas ugotavljamo, da ienieļjne vrednote in ideološke usmeritve iz naše polpretekle dobe izgubljajo svoj pomen ali pa celo dobivajo znacaj "kontravrednot". V tein sinislu je značilno, da: 1 . se umika kolektivizem, ki ga iz- riva vse bolj izrazito vrednotenje svobodě in avtononiije posamez- nika; 2. egalitarizem (ki se je v prostoru izražal tildi kot uniforninost in " sivilo") nadomešča vecja strpnost do razlik v materianem bogastvu; 3. načrtnost (planimi íje) i^gublja dosedanjo apriorno veljavo in s tem razšiija prostor za vecjo spon- tānos t; 4. usmeritev v příhodnost postaja vse bolj odprta tudi za vklju- čevanje elementov "dediščine" izs preteklosti; 5. večja demokratičnost izpodkopą- va dosedanjo nestrpnosťdo dru- gačnega (koje bilo drugačno celo sinónim sovraznega); 6. revolucioxiarnost kot težnjo k radikalni, kvalitativní preobi-azbi, prepušča svoje mesto reforinizniu in pragmatizmii; 7. namesto nematerialnih spod- bud na številnih področjih stopajo v ospredje materialne korisli in zasebniška "posesiviriost"; 8. namesto prejšnje grandomanije se danes poudaija "small is beautiful", pa bodisi da gre za go- spodarstw (industrijo), za túri- zem ali stanovanjsko gradnjo; 9. namesto uveljavljanja člověka kot gospodarja nad naravo pii- haja danes do manj prętenciozne usmeritve, ki člověka š teje le za enega od čleqov v naravnem oko- Iju. Z vidika vsake od zgoraj - le bolj ilustrativno - izpostavljenih vreclnot- nih usmeritev (tako kot tudi njihova hkratnega vplivanja) bi bilo tieba podrobnejše analizirati njihove uči nke za izoblikovanje prostorske or- ganizacije in na samo živļjenje pri- zadetih prebivalcev na ravni stano- vanja, naselja in v širšihteri torialnih okvirili. Njihova vloga paje omejena iz qaslednjih razlogov: 1. Ker přikázáno predstavlja samo (ne- katere) insti tue ionalizirane vrednote na ravni druzbenopolitičnega siste- ma, ki so le do neke mere prodrle tudi v dejansko delovanje in v nefor- mální "svět življenja" ljudi; obenem pa poleg njih del uje še vrsta drugih, ki jih je politika puščala ob strani. 2. Ker gre za različno dinamiko spre- iiiinjanja posanieznih sestavin druž- benega in fizičnega okolja; ne glede na vso "re voí ucionarnost" in poudar- janje družlDene enakosti še po skoraj petih desetletjih ostajā riespreme- njeno dějstvo (kar je vidno pri nas v Ljubljani, še bolj pa recimo v Bu- dimpěšti in drugòd), da nekateri stanujejo v prostornih in sončnih stanovanjih, v lepó oblikovanem pročelnem krilu stavbě, drugi pa utesnjeno, v majhnih, vlažnih in te- riiačnih stanovanjih ob skupnem dvorišču. Skra tka, družbene vred- note se spreminjajo hitreje kot pa lizična struktura grajenega okolja. 3. Hkrati s povedanim pa je třeba upo- števati, da je institucionalizacija ce- lotnega sklopa vrednotnih usmeritev socialističnega in komunističnega gibanja, ki so se porodile iz druž- benih razme r devetnajstega in za- četka dvajsetega stoletja, přivedla do nj Uiove okostenelosti; tako niso (več) predstavljale primeřnega vodila iii v številnih pogledih jih je življenje prehitelo. 4. Deklarimne prioritě tne vrednote pa še zlasti niso vodile do pričakovanih učinkov zato, ker jih je politika enoT stransko absolu tizirala. S tem paje povzročala nepredvidene iň neželene 3 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 26 Oct 2018 10:54:46 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Št. 18/1991 posledice, kl so konec ķoncev ves sistèm piivedle v kiizo in v razsiilo. Tako je bilo značilno forsiranje ko- lektivnega in "družlDenega" (npr. v stanovanjski gradnji). "Družba" je kol alternativa nadomestila posa- meznika, namesto da bi ga vklju- čevala in hkrati krepila njegovo individuálnost Novo so uveljavljali kot negacijo ali vsaj kot razvredno- tenje starega; načrtnost kot zani- kanje spontanega ipd. Z vidika prostorske örganizacije družbě je bílp značilno, da se je ko- lektivizem uveljavljal na preživeli predpostavki, da je mogoče večjo slopnjú |X)vezanosti med ljudmi do- seći (predvseni) s flzičnim zbližanjem ljudi, Lorej z bolj zgoščeno naseli tvijo in končen tracijio prebivalstva. Tak- šno prepričanje izhaja iz casa, ko še ni bilo avtomobila in še pred na- stopom "komunikacijske revolūcijā', ko je fizična oddaljenost predstav- ljala sinonim izključenostiiz družbě. Naše raziskave pa so nas že sredi šestdeselih let (v Velenju) opozorile, da so si ravno v največjih stano- vanjskih zgradbah stanovalci najbolj odtujeni in i majo sorazmerno naj- manj medsebojnih stikov. "Socializem" industrijske dobe je poudaijal pomen "ljudskih množic". Pri tem je šlo za agregiranje ljudi, tako da se je utopila posebna iden- ti Ieta posameznikov in skupin. Da- nes pa - ne le pri nas, temveč tudi na Zahodu - vse bolj izstopa vredno- tenje individuálně raznovrstnosti pri delu, v šoli, v stanovanjskem okolju in drugod. Na Balkanu in v SZ ne- řešeno nacionalno vprašanje sicer -sproža konflikte, ki krepijo notranjo homogenizacijo in nacionalne ste- reotipe. Vendar pa ostaja dolgoročna perspektiva političnemu in kultur- neinu pluralizmu (multikulturaliz- mu) ter individuaciji, ki se krepijo hkrati s s ve tovljans tvom in tiniver- zalizmom. 01x)je skupaj, tj. enotnost individualizma in univerzalizina, pa precis tavlja si"ž dolgoročne usmeritve tudi v iskaņju optimálně prostorske ureditve na vseh ravneh teritorialno- družl^ene örganizacije. Tu gre za ob- jektivní razvojni trend in tudi za vrednote, ki jih bo trelxi upoštevati tako v hačrtovanju stanovanjskih prostorov, kot tudi v š irs ih teritorial- nih okviríh. Pri tem se že danes zaostřuje raz- hajanje med vřed notami starejših in mlajših generacij. To se navezuje na povsem praktična vprašanja in za- deva ogromna materialna sredstva npr. v stanovanjski gradnji. Tako starši - kot graditelji družinskih hiš - še vedno delujejo nekako po iner- ciji, tj. na podlagi představ o tra- dicionalni, širši (če že ne patriar- halni) družini, in gradijo večje hise, v katerih je dovolj prostora tudi za bodočo družino enéga od otrok. Nasprotno pa mlajšim predstavlja pomembnejso vrcdnoto njihova samostojnost kot pa materialne přednosti in ugodnosti, ki jim jih nudi takšna rešitev. Rajši se odselijo od doma in začnejo "na svoje", kot da bi přistali na omejevanju svoje sa- mostojnosti pod okriijem svojih star- šev. Šele s podrobnejšo ražiskavo pa bi lahko natančneje preverili naša opažanja in indikacije, da gre zaradi takšnega razhajanja med vrednota- mi dveh generacij za velike ñeizko- riščene stanovanjske površine. Veliká dinamika družbenih spre- memb je očitno prehitela starejše generacije, ki tako vlagajo svoja sredstva in moči v brezperspektivne "rešitve", ki jih mladi vse bolj za- vračajo. Sicer pa tudi znotraj družině prihaja do vse večje diverzifíkacije med družinskimi člani glede njiho- vega sloga življenja, glede njihovega okusa, družabnikov, dnevnega rit- ma itd. To pa teija tudi večjo diferen- ciacijo in fleksibilnost v organizaciji stanovanjskega prostora. Na podoben náčin lahko na številnih področjih razkrivamo kako člově- kova individuálnost oz. edinstvena identiteta postaja vse pomembnejša vrednota. Kot taka pa teži, da najde svoj izraz (posebno "nišo") tudi v prostoru in času. Namesto množične proizvodnje, množične kultuře in množične potrošnje standärdizira- nih proizvodov stopa v ospredje di- verziíikacija in individuacija. Ob tem pa je tudi vse bolj poudaijena pravica do drugačnosti tako na ravni skupin kot posameznika* Takšne težnje se kažejo v izobrą- ževanju (kar teija spet večjo členitev in fleksibilnost šolskega prostora, pa tudi možnost deinstitucionalizacije oz. "razšolanja"), podobno kot v zdra- vstvu, kulturi in na drugih področ- 4 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 26 Oct 2018 10:54:46 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI iZZIV ÇÇÇ]f=^D št. 18/1991 jih. Iskanje identitete se pojavlja tudi v obliki "novega lokalizma" in regio - nalizma. V razliko od znanih poizkusov so- cialističnega kolektivizma, ki so te- meljili na ägregiranju, nivelizaciji in povprečju, se nam sedaj nakazuje perspektiva integracije raznovrst- nosti ("enotnosti raznolikosU"). Vse večja avtonomija posameznikov in skupin bi sama po sebi Ludi v pro- storu in času povečevala razno- vrstnost, ki bi vodila v anarhičnost. Anarhičnost pa niti v funkcional- nem niti v estetskein smisi u ni vred- nota, ki bijo ljudje sprejemali. Prav tako pa odklanjajo unifofmnost, do katere pride ob prevladi sistema nad posameznikom. Prostorsko planira- nje v "post- socialistici" družbi naj tonej ne bi grolx) reagiiTdo na eno- stranskosti (kolektivizma) iz pretek- losti in s tem zahajalo spěl v druge, le v nasprotni smeri. Njegova naj- težja naloga je ravno iskanje sin teze individualnega in skupnega, ki naj bi se tudi v prostorski organizaciji izražalo kot enotnost raznolikosli. Končno naj izpostavin' še nekaj vprašary. ki zadevajo stičišča nied driižbenimi uredr'otami in "urejanjem pmstora". Družbene vrednote imajo latentno dosti skupnega s "prostorski ni ure- janjem", hkrati pa marsikaj kaze 11a to, daje to dvoje še mocno vsaksebi. Prostorsko in urbanistično planira- nje dostikrat - vsaj v pťaksi - druž- benih vrednot ne vključuje kot sestavino "stroke" v ožjem, "pravém pomenu" besede. Iz naše polpretekle dobe lahko povzamemo, da so vred- note v planiranju nasploh imele vlo- go nekakšne fasade, ki je zagotav- ljala legitimnost ("pravilno naravna- nost") posameznili dokumentov. Ob tem pa praviloma ni přišlo do ope- racionalizacije izpostavljenih vred- notnih usmeritev, tako da so v presojah gledę konkretnih vprašanj lahko hkrati prevladala povsem ad hoc uporabļjena merila, inercija ali zdrávi razum. Tako prihaja do paradoksa, da tiste- ga, kar je proglašeno kot najpo- meinbnejše, ne vgrajujemo v pro- storsko organizacijo družbě. Eden od razlogov je v. tem, da so družbene vreclnote praviloma izražene v spio- šni, abstraktní obliki in kot takšne pre^lstavljajo nekaj dokaj "neotiplji- vega" in těžko merljivega, Tafeo y praksi kot tudi v spoznavnem pro- cesu pa je značilno, da se najpréj upošteva, kar je najbolj vidno in "otipljivo". Iz tega sledi določena pri- stranskost, takò da dejansko bolj upoštevajo materialne, fízične ele- mente okolja (sáme zase) kot pa tak- šne abstraktno izražene vrednote, kot je svoboda ipd. Tudi deli tev dela med tehniko in družboslovjem še s svoje strani zaostřuje problem. Pri tem je pred sociologi naloga, da pri- bližajo abstraktno opredeljene vred- note konkrétním življenjskim situ- ācijām. V študiju arhitekture in ur- banizma pa bi (ob pretežno estetskih in funkcionalno-tehničnih merilih) morali tudi družbene vrednote - v širšení smislu - vključevati kot ele- ment svoje stroke in kot vodilo v iskanju optimálně prostorskę orga- nizacije. íVof. dr. Zdravko Mlinar, dipi, sociol.. Fakultě La za družboslovnc vede, Ljub- ljana. Literatura: 1. Mike Feathcrstone, Consumer Cul- ture and Postmodernism, London, Sage Publications. 1991. 2. Richard Hixon,. Privacy in a Public Society. Oxford. Oxford University Press, 1987. 3. Philip Jacob, Values and the Active Community, New York. Free Press. 1970. 4. Kritika kolektivizma, zbornik, izbor in predgovor. Vladimir G ligo rov, Beo- grad. Filip Višnjič, 1988. 5. John Mill Stuart. O slobodi, Beograd, Filip Višnjič. 1988. 6. Zdravko Mlinar, Social Values and Décision Making in Urban Planning, 'Hie New Atlantis, No. 2, Milano, 1971. 7. Zdravko Mlinar. Konflikti, vrednote in uizvoj, Anthropos, st. 1/2, 1972. 8. Zdravko. Mlinar, Urbanistični kritēriji zìi urejanje stanovanjskih območij, socíološki pristopi, Ljubljana, UI SRS, 1978. 9. Zdravko Mlinar. Individualna avtono- mija in člověkově pravice v razvojni perspektīvi v zbomiku: Študijski dne- vi FSPN: Socializem in demokracija, Ljubljana. FSPN. 1989. lOJWiçhael Peter Smith, The City and Social Theory. Oxibrd, Basil Black- well. 1980. 5 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 26 Oct 2018 10:54:46 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms