POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI

OKTOBER ♦♦♦♦♦ ANGELČEK ♦♦♦♦♦ 1929/1930
L.-F.: Pisma.
PRELJUBA FRANCIKA!
I\OJE ljubo pismo sem res brala z veseljem in sem ga pokazala tudi znankam, kako zna moja sestrična vljudno pisati, če je tudi še par let za porednim Jankom. O Fra nei k a, saj se ne damo, da bi bile deklice slabše od teh prevzetnih fantov! Toda — veš, I vojim mislim o mestnih dobrotah smo se pa le smejale. Ali res misliš, da jé v mestu vsak in zmiraj pečenko in si nakupi kadarkoli hoče vsega lepega in dobrega, kar vidi po izložbah in na trgu? O draga h rancika, saj ne veš, kaj imaš, ko si na kmetih! V mestu se stiskamo v tesna stanovanja, nimamo dvorišč, nimamo kleti, ne smemo poskočiti, ne smemo zavriskati. Draginja stanovanj je taka, da ne ostane za krompir, kaj li za pečenko. Vse. kar potrebuješ — še rodo — moraš drago plačati. Ti greš v gozd in se nazoblješ jagod, jaz pa omedlevam na trgu zanje: Ti splezaš na češnjo ali na jablano pa se naužiješ najboljšega sadja, mi pa za slabo, sparjeno blago štejemo dinarje. Ti vsega dobiš in imaš doma. Če pases krave.
si vsaj na zraku in se napiješ svežega pristnega mleka, mi pa dobivamo brozgo, ki ni nikdar taka kakor mleko pri vas. Zobje te bolijo od črnega kruha, praviš? Beži no! Saj pravijo zdravniki, da cisti in ohrani ravno črni kruh zobe. Na Švedskem in po krajih Nemčije, kjer uživajo zelo črn in trd kruh, imajo ljudje prav močne zobe; žemljic in kifeljcev je pa sama pena in kvas in njih uživanje ne daje moči in ne dela takih rdečih lic, kakor jih imate na kmetih. Praviš, da imamo v mestih lepe cerkve: glej, meni se je pa tako priljubila tvoja vaška cerkvica in tiha pobožnost v nji. Lepe cerkve, dragica moja, niso glavno: ponižnost in zadovoljnost pa vidi Bog tudi v preprosti cerkvi. Res imamo v mestih blizu v šolo, zato pa pridemo tudi tako malo na zrak, da moramo o počitnicah na kmete. S kmetov vam pa ni treba v mesto po rdeča lica ... Po napornih potih, v dežju in blatu, v snegu in mrazu se vam utrdi život. Niti ne veš, kaj vse imaš, ko si na kmetih in na svojem. Prosim te. ne želi si po mestu ! Nikdar ne boš našla v njem sreče, ki jo uživaš doma. No, Francika, videla boš, ko me obiščeš, da je v mestu res dolgčas. Branko Te pozdravlja, pa tudi moji starši, vsi pozdravljamo Tvoje starše in še celò Janka. Piši spet kmalu svoji ljubeči Te sestrični, ki sanja vedno le o lepem bivanju na kmetih. Tvoja
Dragica.
Pripis. Kar se tiče obleke. Francika. ste na kmetih že skoraj preveč gosposki — kaj?
Albin Čebul ar: V leščevju.
Na grmu lešniki čepijo, iz rjavih koškov se smejijc in k njim se deci ca drvi, na rami nese vreče I ri. Pa veverice iz temne hoste postrani gledajo te goste, n deca pravi jim tako: >Še dosti vam ostalo bo!«
fvSGEI. VARüff
Angelček božji, varuh ti moj, zvesto me vodi, hodi z menoj! Zvesto me vodi vse dni in noči, da ne zaidem s prave poti, da ne zaidem v trnje, osat, da nikdar ne stopim tja, kjer je gad. Angelček božji, še to-le me čuj: pred avtomobili me tudi varuj!
M.
Svjatoslav: Beracek Markee.
ne veste, kje so Dravlje. Pa vam ^m jaz povem: sredi polja, sredi naj-lepšega, malo od ceste, ki pelje v Cii^F Korotan. V avgustu, na Gospojnico, H f-^m je v Dravljah praznik. Tisti praznik ( T mi je bil včasih pričakovanje, danes \	8em se Pa P°staral in sem postal
drugačen. A skoraj bi dejal, da je še lepo takrat. Jezero ljudi se vali po cesti sem in tja, le to je hudo. da je polovica trgovcev in branjevcev, polovica pa izletnikov. Drugo so pa romarji, ki jih je vsako leto manj. Zvonovi pojo v vroče popoldne, stojnice ob poti in okoli cerkve pisano vabijo, nekje hripavo joka harmonika, zraven hrešči lajna ob vrtiljaku — zdi se mi, da ni nihče pomislil, da bi Jezus vzel bič in vse razpodil. Če bi prišel sem na božjo pot...
Ob poti sede in kleče berači in \ìarkcc je med njimi. Vsi stega jo roke k ljudem: ta vpije, drugi prosi in eden še poje staro romarsko pesem. Starka tam na konci pa moli, da odmeva daleč naokrog, le Markee molči. In misli, bridko misli.
Pred leti je bil prvič tu. Z materjo sta prišla. Takrat je bilo vse lepše, čeprav sta bila žalostna po očetu, ki je pomladi umrl. Potem je še mati umrla in njega, desetletnega, je povozilo in mu pokvarilo noge. Zdaj je v mestu pri stari ženski. V temni sobi, v kleti živita in beračita. V kleti je hladno še v avgustu.
Že vse popoldne je tu in Še ni dobil daru.
Prideta mimo gospod in gospa. Bogata sta, lepo sta oblečena kot za ženitovanje in sta vsa v zlatu. Ustavi se gospa, ustavi se še gospod.
»Poglej, otrok! Tako mlad, pa že berači!«
Oba ga gledata trenutek. Markee zmeden stegne roko:
»Lepo prosim za božji dar. gospod!«
Molče ga gledata, Markee pa povesi glavo in spusti roko. Gospa se zasmeje, gospod pa seže v žep in vrže beračku nekaj drobiža in odhitita dalje.
Markee solzen spravi denar. Pride mimo starka in se ustavi:
Nesrečen otrok! Saj še hoditi nisi znal, pa si noge zgubil. Na, pa moli zame in zase! Svetega Roka prosi!c In starka oddrsa proti cerkvi. Priteko mimo trije otroci in se ustavijo. Dva dečka in deklica. Mlajši deček svira na orglice, pa preneha, in vsi trije sočutno ogledujejo siromaka.
»Nog nima,« reče tiho deklica dečkoma.
:>Bog ve, če ga boli?« je radoveden starejši deček.
>Vprašaj ga!«
»Ali te kaj boli?« se skloni dečko k Markcu. r Boli,« vzdahne Markee. »Kadar hodim, me boli.« Otroci umolknejo in premišljujejo, kako more biti, če človek nima nog in mora prositi. Starejši deček se zgane:
»Pojdimo!«
:,Čakaj!« zašepeta deklica in ga povleče za rokav. »Dajmo mu kaj!«
Fant obstane in izvleče iz žepa dvodinarski novec. Vse popoldne je sanjal o lončeni piščalki, ki jo bo kupil. Zdaj omahuje.
»Ali dam?« vpraša deklico.
?Daj!« reče in vrže svoj dvodinarski novec Markcu v klobuk.
In vrže še fant.
Mlajši deček ju gleda, pa je v zadregi, ker nima denarja. Hipoma se nečesa domisli. Stegne roko z orglicami:
Ali bi jih rad?< Markee živo prikima in Tazprostre roke. Deček pogleda beračka in orglice. Dahne še enkrat vanje, potem se odloči in jih pomoli Markcu: r/Vzemi!«
Potem se otroci obrnejo in vsem trem je pri srcu, kot da se vračajo od velikonočne jutranje maše — po vstajenju.
V Dravljah je praznik in zvonovi vriskajo v pozno popoldne. Obrazi so vedri in se smehljajo — samo da bi lajne ob vrtiljaku ne bilo in harmonike v kotu in stojnic okoli cerkve, zakaj, če pride Jezus, bo vzel bič in razpodil vse trgovce in kramarje---
Bistriška: Naš škrateljček.
NAŠI MALI je ime Nežika in šteje tri leta. Majhna je kakor palček, okrogla kakor štrukeljček, rdeča pa kot zrela češnja. V zdravih ličecih ji gorita dva živa, preživa plamenčka — njene oči. Kadar si potlači na okroglo glavo kapico s cofkom, je res kakor palček, kakor tisti palček, ki je varoval Snegulčico, lepo deklico. Ali je pa Nežika tudi priden palček? No, včasih je že priden palček, mnogokdaj pa poreden škrateljček, kakor oni, ki pleše po gozdu in nagaja drobnim otro-čičkom, ko beró borovnice in iščejo gob.
;>Nežika, čigava pa si?«
»Šolska« se odreže, kakor da je to največja imenii-nost na svetu. Biti »šolski«, to vam je dobrota vrhu vseh dobrot, lepota vseh lepot! Ropotanja in zbijan ja se sliši malokje toliko kot v šolskem poslopju; vsi glasovi tam ppjo. prahu in blata se pa tam požre — nič koliko! In vendar! Nežika je »šolska« in neče biti drugega. Ona že ve ...
Kadar šolski otroci pojo, Nežika včasih rahlo potrka na vrata. Brez trkanja ne prestopi praga, ker vé, da ne sme. Odprem ji vrata.
»Dober dan, go-ospa, grem v šolo.«
»Pojdi, a bodi čisto tiho!«
Sede v zadnjo klop, napravi resen obraz, ličeca so rdeča, oči svetle, pa posluša, posluša z ustki, z očmi, z ušesci, še srček njen posluša pesem mladih fantkov in punčk. Proti koncu ure pa pravim: »Zapoj še ti eno, Nežika.«
Stopi na prstke, napravi zelo moder obraz in za-kroži:
Ko so fantje pioti vasi sli, lepe pe-esmi so plepevali, oh jaz pa nisem pev. nisem biv vesev, tudi z njimi nisem sev.«
Polovico prstka vtakne v usta in gleda, gleda... Ves razred posluša in všeč mu je. Poje pa ta škrateljček res lepo. Pa bi zapela še ono o Tončku-barončku, o svetem Lenartu, a je ura minila. »Pa drugič spet. Nežika!«
\ časih pravi, da bo povedala lepo pesmico. Kar povej jo!« Ja, Če me imaš kaj lada?« Ja. te imam, pa kar povej!«
»Tebi, domovina sveta, zvesto sem u ljubezni vdan, mlada so se moja leta, vendal tvoj sem dlzavljan, Tebi sluzi moje delo, tebi moe, ponos in cast, zate bo srce golelo, ti si moja, tvoj sem jaz.«
Zraven pa kaže Nežika z ročicami na srce in zelo dobro poudarja.
Sedimo doma pri topli peči. Gorko je v sobi in naše misli so tudi vse gorke. Pogovarjamo se z Majdiko in Nežiko o tem in onem — seveda brez pravljic ti pogovori ne smejo miniti.
Mama, katero povestico naj ti povem? Ali od rdeče kapice, od Snegulčice ali od črnega moža? katero — povej, mama in MajdikaU
-Od rdeče kapice jo povej I«
Malo se posmeje, zvije telesce pol v sramežljivosti, pol v sladkem ponosu in začne: »Naklat je bla ena lepa, lepa punčka — kapica.« (Dolg odmor, ker zraven misli in ugiba, kaj naj pove.) »In je živela z mamo v kocici. — Mania ji da klobasico, pa meska, pa kluhka, pa vincka, pa poticko, da nese tari (stari) mami v gozd.«
Sama je vesela svoje pravljice in močno jo čisla. Ali pa nam pove 0110: *Ki-ki-ri-ki! Vidka, ti boš še danes pečenka.«
Mehko se nasloni name, me prime z vsako ročico za uho in pritegne k sebi. Dokler sladko ne zaspi, vozari mene za ušesi, potem šele se oprostim čisto rahlo in previdno njenih ročic.
Rada. rada jo imam. Saj je to moj otrok, tiha roža mojega srca, tajna misel mojega življenja, svetla lučka mojih dni. Spečo gledam: na ustnih ji drhti mlada sreča, na zaprtih vekah pišejo angelci z nevidno roko božanstvene besede in srčece ji bije, bije — v vsakem udarcu je del solnca, del lepote, del življenja. — Ko se zbudi, je vsakokrat spet okoli nas vesela pomlad, škrjanček nam vriska na uho, nam dviga srce. vžiga vesele misli, budi topla čuvstva.
Tesno me objame in čeblja: Mami. mami, mamica, al' bi rada Nezico?« — Čisto od blizu mi pogleda sladko v oči in pravi: K.ajne, mama, kajne!« — Če rečem: Ne maram Nežice« — je velika zamera. >Oh. le caki!« Velika zamera! — Skrije se poti mizo in kuha proti meni. dokler spet ne začne: Mami, mamica, al' bi rada Nezico?«
»Rada, rada! A Vlajdiko tudi!« Pa priskoči k meni in vse je pozabljeno.
Pri nas imamo mucka. Čisto črn je, samo med ušesi ima belo liso. Ta mucek je njen, samo njen. — Ima voziček, v katerem je pred časom vozila punčke, ko so bile še lepe. Zdaj je zamenjala punčke z muckom. Njega vozi in mu poje: Aja-tu-tu, zaspa nekaj lepo,
Marija zibala, je pela tako, aja-tu-tu! Mucek jo gleda in dobro se mu zdi.
Kadar je pa Nežika le preveč sitna in tišči preveč vanj, jo po mačje poboža po rokci, da se prikaže kri. Takrat — oj takrat je pa Nežika huda! Pa je sama kriva, ker ne uboga mame, ko ji pravi: Pusti mucka na miru!
Strupen mraz je tlačil zemljo, a Nežika je smuknila, da jo nihče ni opazil, na cesto. Zmuznila je iz veže sani in jih vlekla na vaški klanec. Tam je dobila družbo: tetinega Bojanu in Darka in sosedovo Milico, pa so pričeli in vižali, \ižali. dokler se niso z noski zarili v sneg. — Ali mislite, da so jokali? .Malo začudeno so pogledali, se dvignili in spet začeli. Mirno njih je bril oster mraz. a vanje ni prišel, samo 8 cinka v ček jim je sedel na nosek in jim govoril lepe pravljice o hudi ženi — zimi. S silo jih je bilo treba napoditi domov k peči.
Nežika ima v Ljubljani staro mamo. O božiču je ta stara mama težko obolela, pa sem rekla deklici: Nežika, moli še za staro mamo, da nam ne bo umrla. — In zvečer je molila: »Sveti angel, valuh moj. hodi vedno ti menoj« in pristavila: luba tara mama, da ne bi unirekali — Bog jim daj večni mir in pokoj, večna naj posveti — Amen.« Popravljali smo, a nič ni zaleglo. Moli po svoje k svojemu Bogu, in bržčas, da bo prej uslišana ko mi.
Najljubša igrača ji je knjiga, prazen papir, kreda in svinčnik. Bere iz Majdikine čitanke in vsake druge knjige: pisani b, tiskani b — bi. bu. bo. bum, ba-ba itd. Na prazen papir napiše kljuke, kljukice, riše čeveljčke. pomaranče, gobe in tako reč. Največje bogastvo ji je svinčnik.
laka je! Solnček naših dni, zvezdica naših noči, pobožna prošnja naše molitve.
Naj bi. o naj bi še dolgo ostala!
Angel.
V PARKU mesta sedi na klopici ob poti star do-služen vojak. Trudno mu počiva vela roka na ukrivljeni starinski palici. Oči mu zro mrko, prazno pred se: nobenega žarka sreče ni več v njegovem pogledu, saj tudi v njegovem srcu ni več vere v ljudi. Življenje ga je ubilo: skrbi, muke in prevare so ga izmozgale in v duši mu je že davno ugasnila zadnja iskra veselega upanja. Ko sedi tako pogreznjen sam vase, zmaje zdaj pa zdaj osivelo glavo in preko ustnic mu pride grenka tožba: »Ne, dobrih ljudi ni več, ni jih več!
Kar pride mimo elegantno oblečena gospa, vodeč ob roki ljubko dekletce. Tedaj zagleda otrok trudnega starčka na klopi.
^Mamica, kaj pa dela mož??
> Počiva, dete moje.«
•Pa zakaj počiva?«
»I, ker je truden.«
Kako to. da je truden?
Ker je že star, saj vidiš. -
Kaj je to stari očka?<
»Najbrž da je.«
A mamica, zakaj pa ima tisti cekin obešen na suknji?
To ni cekin, to je svetinja, ki jo je dobil v vojni, ker je bil hraber.«
"-Obleko ima pa tako staro in grdo.
Si že ne more kupiti nove,*
Zakaj ne?«
Ker je revež.«
Mamica, saj je danes moj rojstni dan?<
Pa srček moj, saj vendar veš, da je.
»Kaj sem pa dobila za rojstni dan. mamica?
»Glej jo. porednico. kako se delaš nevedno! Kaj si že pozabila na sladčice in bonbončke? In torbico, ki jo imaš v roki, in 50 dinarjev v nji — kaj ne veš, da si vse to danes dobila?«
>Mamiea, ali je ta denar ves moj?«
>Da. čisto tvoj!«
»Potem pa lahko naredim ž njim. kar hočem.
Kar hočeš, dete moje.«
Tedaj se deklica izvije iz materine roke, steče k staremu možu na klopi; odpre torbico, vzame iz nje bankovce in jih pomoli začudenemu starčku, rekoč samo: >Na!«
Revežu se odpro na široko trudne oči, čuden blesk zašije v njih, potem pa stegne tresočo se desnico in deklica mu položi v odprto dlan svoj dar. Ganjen išče starček besed, pa mu privre iz srca iskreno in hvaležno: >Bog ti povrni tisočkrat, ti mali angel!«
A že je odhitela deklica k materi in nedolžno otroško vprašala: »Mamica, kaj sem res angel?«
»Da, dete moje, angelček si.«
»Zakaj pa nimam peruti, če sem ^es?«
»Zato, ker so tudi angeli brez peruti.« — In srečna mati stisne svoje dete k sebi, zahvaljujoč Boga za takega otroka.
Tam na klopi pa sedi stari vojak, solza za solzo mu drsi v sivo brado. V srcu pa mu je toplo in mehko, kot mu že dolgo ni bilo več, saj se mu je v njem vžgala nova iskra — zaupanja in vere v ljudi.
Radivoj Rehar: Bitka v travi.
Pa prišle so kure,
Tam o visoki travi se je bila davi bitka grozovita. da je plan oblita bila od krvi.
Stali so zeleni s sabljami na eni, črnci okovani pa na drugi strani, da je bilo joj!
Góri do oblakov kriki so vojščakov segali ponosni, ko po traoi rosni ljut se bil je boj.
racice in pure in obe armadi sta — ko po navadi — se spustili v beg.
V svoje luknje murni so zbežali urni, z dolgimi koraki hudi kobilčaki — čez ravan in breg ...
To so se smejale naše kure zale, račice in pure še tri dolge ure — hrabri vojski tej!
Mirko Kunčič: Pojdimo brž po pad ar ja!
Miška v beli postelje i joj, pre jo j U vzdihuje. Bolna je že tri noči — nihče je ne čuje.
Mi smo dobrega srca, pojmo brž po padarja: muc ozdravi jo tako — hi pia. ho pia. ham — da nikoli več ne bo miška bolna nam ...
Ognjeslava: Kuharica Mica.
Aas a mlada muca Mica
nam je danes kuharica.
Bel predpasnik si je privezala,
rep si lično zavihala,
pa se suče krog različnih skled
in pripravlja za kosilo slastno jed.
Tukaj je že lonček mleka —
■/.oper lakoto ga boljšega ni leku.
Tukaj spet je skledica strdi —
dobra reč. če grlo te boli.
Tukaj skleda smetane — prikuha.
tam pa vre že mišja juha.
A najboljša mišja bo pečenka —
pride koj na mizo, ko poldan zaklenka.
To vam bo gostija, take ni še bilo:
Koliko se bo pač pojedlo in popilo!
Gostje bodo peli, vriskali na glas
in plesali, da se bo stresal bas.
Da bi bili gostje razigrane volje, kuha naša Mica danes kar najbolje. Kdo pa bo to jedel? Jaz že ne! Upam, mislim, da vi tudi ne?
Ptiček in maček.
Ptiček skače, kljuje — maček premišljuje.
Ptiček odleti — mačka prst boli.
Bogomil: Dragi Marijini otroci!
MALO sem vam zadnjič odgrnil pogled v nebesa, vi bi pa radi pogledali vanje še bolj natančno.
Pred mano stojite z vprašanjem: Kje pa je vir tiste nebeške sreče in lepote in vsega drugega dobrega, kar se najde v nebesih? Ali so nebesa res tako lepa stavba, da jo človek mora vedno občudovati, ali so res kakor bajna dežela Indija-Koromandija, ki se kar cedi samih dobrot in slaščic?
Odgovor je kratek: Vir in začetek vse nebeške blaženosti je Bog.
Kratka beseda, a vendar: kdo jo more prav razumeti !
Prav zdajle v začetku šolskega leta obravnavate pri krščanskem nauku besedo o Bogu in njegovih lastnostih. Koliko lepega slišite o svojem ljubem Bogu! In vendar: Kdo ga je že videl!
Sveti Janez Evangelist je povedal: >Boga še ni nihče videl.« Videli ga nismo, čeprav smo zanj ustvarjeni. Videli ga nismo in vendar je Bog vir vse lepote, vir vse naše sreče, začetek rajske blaženosti. Če bi ne bilo v nebesih Boga. nebesa ne bi bila več nebesa.
Vi bi radi že zdaj uživali božjo lepoto?
Dobro! Povedal vam bom, kako je to delal sveti Anton Puščavnik. : Knjigo imam,« je dejal ta sveti mož. knjigo, ki je vedno pred menoj odprta.« V tej knjigi je sveti Anton vsak dan gledal vsaj majhen odsev nevidne in neustvarjene lepote božje.
Gotovo ste radovedni, kje se dobi ta knjiga. Radi bi jo kupili. Ne bo treba daleč iti in ne bo vam treba šteti zanjo dragega denarja. Kar poslušajmo še dalje svetega Antona.
»Prvi list v tej knjigi je zemlja z vsemi svojimi cveticami, drevesi, rastlinami, vsakovrstnimi živalmi — zares velik list, bogato popisan z različnimi črkami in znamenji, s svetlimi točkami in črtami. Drugi list je •morje z vso svojo neizmerno velikostjo in vzvišenostjo. Tretji list je ves zračni prostor s svojim mnogovrstnim življenjem. Četrti list je pa nebo s svojimi zvezdami.«
Srečen človek, ki tako kakor sveti Anton povsod išče in povsod najde odsev lepote božje. Saj nam tudi sveto pismo pove, da nam nebo oznanja božjo slavo.
Kako nesrečni so pa tisti ljudje, v katerih ni spoznanja božjega, ki iz vidnih dobrot ne morejo spoznati Njega, temveč imajo ali ogenj ali veter ali okrožje zvezd ali veliko vodo ali solnce ali luno za bogove. Ako so te stvari imeli za bogove, ker jim je bila njih lepota všeč, bi bili mogli spoznati, koliko lepši je njih Gospodovalec; zakaj Stvarnik lepote je vse to naredil.
Zadeli ste že, da ima sveti pisatelj tu v mislih liste nesrečne ljudi, ki jim navadno pravimo malikovalci.
Slišite, ljubi otročiči, koliko bolj nesrečni so pa šele tisti ljudje, ki jih je danes dosti po vsem svetu, tudi med nami, ki nočejo poznati nobenega Boga. Take nesreče vas Bog za vedno obvaruj!
Vii bomo pa pri tej priložnosti sklenili moliti zase. da bi vedno znali Boga iskati in najti. Že na zemlji moru biti Bog naša sreča. Te sreče nam pa Bog ne bo dal brez molitve.
V svoje molitve bomö pa uklepali tudi nesrečne pogane in še bolj nesrečne brezbožnike. da bi tudi njim vzšlo solnce spoznanja in da bi prej ko mogoče našli in spoznali svojo srečo v Bogu.
Da se to zgodi: Z ljubljenim Sinom vas blagoslavljaj mati Marija!
l/ganke, sKrivalice in drugo.
Računska uganka.
(A.D., Ljubljana.) Če dam i/ desnega žepa v levega 10 Din, imam v tem trikrat toliko ikot v desnem; če pa dam iz levega v desnega 10 Din, imam v tem sedemkrat toliko kot v levem. Koliko sem imel prvotno v vsakem žepu?

Besedna ugank«.
(Branko Sodnik, Ljubljana.)
a a a a a a a a b b e d d e e i i i i i j
j	k	k	k	k	I	I
I	1	m m n o	o
o	o o	o	o	p	r
r	r r s	t	v	v
Besede pomenijo: 1. mesto v Sloveniji, 2. prst. i, 3. mesto na Hrvatskem, 4. telovadno orodje. 5. sad necepljenega drevesa, 6. mesto v Sloveniji, 7. zadnja volja.
Črke v diagonali i/, levega zgornjega v desni spodnji kot ti dajo ime družinskega lista.
Trnje.
Uešllvc v 1. številki.
Posetnica.
Strojepisec.
Rebus.
Siromak kakor more. a bogatin kakor hoče.
Domine.
s	l,	t>	4	n	5
11	3	S	■J	2	b
4	li	1	.1	4	l
4	fi	1	2	6	1
2	a	1	5	S	3
S	1	<	4	3	4