Miroslav Košuta
Tržaške pesmi
ODHOD    Vzdigni sidro. Pusti barantanje. Besede so zaznamovan drobiž. Zmeraj je tako po pristaniščih: zanje z vinom ženo in nož dobiš.
Veter kliče. Jug čez jambor gleda. Polipi so požrli čas sipin. Stara sla ti znova drob razjeda. Ozke ulice so že spomin.
ODMIRANJE    Težko je živeti, kadar ves odmiraš. Ladja, ki drsi skozi večer. Brez pomola, brez obzorja. Gluha. Molk, molk, molk in mir.
704
705
Tržaške pesmi
Življenjemerci vejo za odhode, pa jim neznan je težki okus morja. Zapišejo. In si. In te ni več: kot sušne dobe tujih dežela.
TA TRST    Ta Trst je kot mesto na robu sveta. Obreden in star gre pod stojnico hiš, na grla kakor na flavte igra, ko mu v srebrnino obraze loviš.
Cesarsko odpada nekdanji sijaj. Po ulicah ladje na vetru drse. Kot ženska odpira se na stežaj. Grenkejši ko pelin so mrtvi ljudje.
Opasan z jeziki, ki pesmi pojo, pijan od požara in strog od soli, okraden za jutri, ob čast in nebo — ta Trst je kot vera, ki ne dogori.
POLETJE    Poletje prihaja
iz slanih mehurjev, z jutrom čez ramo.
Skozi žolto travo zgubljeno stopa kot breja in samotna ovca s plamenečo glavo.
V gmajnah se kličemo
z glasovi
iz trpkega reja:
Kras
je v zraku in v nas.
706
Miroslav Košuta
GLAS IZ MALIN
Med množico podob, kot slak med trte, se plete glas. Poleten. Iz malin. Opaše me ta daljna sla: zaprte oknice, v mednožju gnezdo bolečin,
NA VOLČJEM KONJU
blag vonj mi v nosnicah igra na boben in jezik je za vodo oglušel.. . Le v tistem krilu sem si bil podoben, ko sem se dohiteval kot odmev.
Odtlej razbiram s školjko na ušesu brstenje mraka, plug, akvamarin, rotilne obrazce, znamenja ob kresu, dekliški znoj in glas: glas iz malin.
V svetu, ki obdaja te ko struga. Kjer beseda je zgubila smisel. Kjer živiš z zavestjo, da boš visel, prej ko se pretoči dan.
V svetu, ki je beg in mirovanje. Sam na volčjem konju iz brona. Vanj zagrebel si ječanje zvona. Mrtev si in ocean.
IN VENDAR
Na sončni ladji pod jadrom iz sanj prihaja človek, ki smo mislili nanj.
V škrlatnem mestu
že noč zori
in jutro
bo za vse ljudi.
Takrat bo stopil na pomol, takrat bo štetja in zvezd dovolj.