83
Etnolog 33 (2023)
Dan Podjed
SPOMINI NA MEDČASJE
Vzvratni pogled na izolacijo v času krize
1
IZVLEČEK
Članek se posveti fenomenu medčasja, torej vmesnega oziroma liminalnega časa, v katerem
se siceršnja temporalnost preobrazi v nekaj novega, kvalitativno drugačnega. Avtor najprej
predstavi, kako so se razumevanju medčasja med pandemijo covida-19 posvetili antropologinje
in antropologi, nato pa opiše spominjanje in spreminjanje posameznika, ki je zaradi bolezni obtičal
v dolgotrajni izolaciji. Skozi njegovo izkušnjo skuša pojasniti, kakšen človek nastaja v medčasju
in kako lahko analiza posameznikove specifične situacije pripomore k razumevanju globalnega
in lokalnega dogajanja in dojemanja časa v krizah.
Ključne besede: medčasje, liminalnost, kriza, izolacija, krizolacija, pandemija, negotovost
ABSTRACT
The article focuses on the phenomenon of the meantime, i.e. the time in-between, in which
the ordinary temporality is transformed into something new, carrying a different quality. The
author first makes an overview of how anthropologists worked towards an understanding of the
meantime during the COVID-19 pandemic, and then describes the remembering and changing
of an individual stuck in prolonged isolation due to illness. Through their experience, he seeks
to explain what kind of human being is made in the meantime and how the analysis of an
individual’s specific situation can contribute to an understanding of global and local developments
and perceptions of time in crises.
Keywords: meantime, liminality, crisis, isolation, crisolation, pandemic, uncertainty
Uvod
V začetku leta 2020 je kazalo, da se je začelo še eno običajno, normalno leto – z
vsemi nenormalnostmi vred. Svetovni mediji so januarja poročali o izstopu Združenega
kraljestva iz Evropske unije, o požarih, ki so pustošili po Novem Južnem Walesu in
Virginiji v Avstraliji, ter o uradni obtožbi zoper tedanjega ameriškega predsednika
Donalda Trumpa in njegovi morebitni razrešitvi. Slovenski mediji so se v tistem času
1
Članek je rezultat projekta Izolirani ljudje in skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem (J6-4610) in programa
Etnološke, antropološke in folkloristične raziskave vsakdanjika (P6-0088), ki ju je iz državnega proračuna
sofinancirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.
84
posvečali preglavicam manjšinske vlade, ki se je postopoma razkrajala, dokler ni ob
koncu januarja njen predsednik odstopil. Izbruh skrivnostne »pljučnice« na Kitajskem
je bil v novicah sicer že omenjen (glej npr. AFP 2020), a še ni postal glavna vest, ki bi
zasedla naslovnice.
Že dva meseca kasneje je bila situacija povsem drugačna. Svetovna zdravstvena
organizacija je 11. marca 2020 razglasila pandemijo covida-19, dan zatem je sledila
Slovenija in objavila odredbo, v kateri je pisalo, da se »razglasi epidemija nalezljive
bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19)« (Uradni list RS 2020). Odredba, ki je začela veljati na
ta dan ob 18. uri, je postavila na glavo utečene navade, hkrati pa pod vprašaj postavila
možnosti za etnografsko terensko delo. Če so raziskovalke in raziskovalci načinov življenja
želeli dostopati do ljudi, so se namreč morali zateči k novim in hkrati starim pristopom,
vključno z raziskovanjem na daljavo kot – pogojno rečeno – sodobni različici »foteljske
antropologije« (Podjed in Muršič 2021).
Bistveno za to razpravo pa je, da se je v začetku leta 2020 začelo obdobje krize,
ki se je nepričakovano razvlekla na dolgi dve leti. Kot ugotavljam v prispevku, je takrat
začel čas teči drugače, zdelo se je, kot da se razteguje in krči, podobno pa se je življenjski
prostor za številne ljudi po svetu skrčil na štiri stene bivališča, med katerimi so ostajali
tako posameznice in posamezniki kot družine in druge skupnosti.
2
Ob njihovem
spominjanju izrednega stanja in reflektiranju izolacije se posvečam liminalnemu stanju
v času pandemije, na katerega skušam pogledati retrospektivno ter s časovne – in seveda
tudi kritične – distance razumeti, kako tovrstne »vmesne« situacije vplivajo na ljudi
in družbo. Pri tem se posebej posvetim fenomenu medčasja, torej vmesnega časa, v
katerem se siceršnja temporalnost bodisi raztegne bodisi skrči, v vsakem primeru pa se
preobrazi v nekaj novega, kvalitativno drugačnega.
3
V besedilu najprej predstavim, kako
s(m)o se razumevanju medčasja med pandemijo posvetili antropologinje in antropologi
v Sloveniji in tujini, nato pa opišem retrospektivno spominjanje posameznika, ki je v
Srbiji zaradi bolezni obtičal v bolnišnični izolacijski komori. Njegovo izkušnjo podrobneje
analiziram in skušam skoznjo pojasniti, kakšen človek nastaja v medčasju in kako lahko
razumevanje posameznikove specifične situacije pomaga razumeti globalno in lokalno
dogajanje v krizah.
2
Omenjene »štiri stene«, med katerimi so v času pandemije obtičali ljudje, so v kontekstu tega prispevka
predvsem metafora za uradne in neuradne omejitve gibanja, ki so jih nekateri upoštevali in se več zadrževali v svojih
bivališčih, medtem ko so drugi tovrstne ukrepe spregledali in ravnali po svoje, ne glede na morebitne sankcije.
Ob tem velja omeniti, da ukrepi za zajezitev pandemije – od omejitev gibanja in zaprtja šol do uporabe mask in
obveznega testiranja – niso bili univerzalni, temveč so se med državami precej razlikovali (Mathieu idr. 2020) ter
vplivali tako na širjenje virusa kot počutje ljudi in njihove odzive, vključno s protesti v nekaterih državah (OSCE/
ODIHR 2020). V Sloveniji, denimo, so bili ukrepi predvsem v letih 2020 in 2021 razmeroma strogi; mednje sta
sodila tudi omejitev gibanja na občine in t. i. policijska ura, kot so ljudje in mediji poimenovali omejitev gibanja
med 21. in 6. uro, kar je slovenska vlada 20. oktobra 2020 sprejela s posebnim odlokom. Na ta ukrep so se kritično
odzvali številni državljani in tudi nekateri pravniki, ki so razpravljali, če so bili tovrstni ukrepi pretirani ali celo
neustavni (glej npr. Flander 2021).
3
Za podrobnejšo antropološko analizo časa in medčasja glej zdaj že klasične razprave, ki so jih objavili
Fabian (1983), Gell (2001) in Munn (1992), novejši pregled teme pa precej temeljito predstavi Leitenberg (2023).
O medčasju (angl. meantime) ter predvsem vmesnosti in čakanju poglobljeno razpravljajo tudi avtorice in avtorji
zbornika, ki sta ga uredili Masquelier in Durham (2023).
Dan Podjed
85
V analizi me posebej zanima, kako na medčasje vpliva kriza. Ta je po slovarski
definiciji »neugodno, težko rešljivo stanje« (SSKJ) in tudi »odločilni trenutek ali stanje«
oziroma »(odločilni) preobrat« (Verbinc 1974: 389; Tavzes 2002: 629), ki se lahko pojavi
bodisi v družbi ali podjetju bodisi pri posamezniku.
4
Kriza je s svojimi specifikami
povezana tudi s »klasičnimi« antropološkimi spoznanji, saj aludira na vmesno od treh
faz obredov prehoda, ki jih je v začetku 20. stoletja opisal folklorist Arnold van Gennep
(1977; izvirnik 1909), in sicer so to 1. separacija, 2. tranzicija (tudi liminalna faza) in
3. inkorporacija (tudi reintegracija). Van Gennepovo trodelno shemo je v drugi polovici
prejšnjega stoletja nadgradil antropolog Victor Turner (1974) ter v svoji razpravi o
strukturah in protistrukturah razširil idejo obredov prehoda s konceptom liminalnosti
ter pojasnil, zakaj za skupino ljudi v »vmesnem stanju« veljajo drugačna pravila kot za
ostale člane skupnosti. Ob tem naj takoj poudarim, da je van Gennepov in Turnerjev
model pri razlagah krize v tem prispevku o medčasju uporabljen v nekoliko drugačnem
smislu kot pri razlagah obredov prehoda, kjer sta cilj in namen preobrazbe jasna, saj
simbolno zaznamujeta vstop v novo življenjsko obdobje. Pri spremembah med krizami pa
transformacija ponavadi ni vnaprej načrtovana ali orkestrirana, kot se to pogosto dogaja
v fazah obredov prehoda. Nasprotno: kriza je (običajno) nenačrtovana, nepripravljena
in pravzaprav tudi nestrukturirana, spremembe, ki se zgodijo med njo, pa bolj kot na
sistematično restrukturiranje realnosti spominjajo na »vrtinec«, ki preobrazi uveljavljeno
doživljanje časa in prostora ter premeša stalno in nestalno, normalno in nenormalno.
Pomembno je še, da po turbulentnem času, ki povzroča občo »vrtoglavico«, kot temu pravi
Daniel M. Knight (2021), krize sploh ni nujno konec. Nelagodno vmesno stanje se lahko
podaljšuje v nedogled, podobno kot so v azilne domove in centre za pridržanje »začasno«
nameščeni prebežniki in migranti, njihova agonija pa se lahko razvleče na mesece in leta
negotovosti in »regulirane začasnosti« (Zavratnik in Cukut Krilić 2021), ter tudi podobno,
ko se je razvlekla podnebna kriza, ki je iz prelomnega stanja postala trajna situacija, v
kateri se je znašel planet in z njim seveda človeštvo, kar je vplivalo na fokus mnogih
antropologinj in antropologov, ki so se že pred desetletjem in več posvetili tej temi in
začeli izvajati »podnebno etnografijo« ter s tega vidika obravnavati krize (Crate 2011). V
sklepnem delu tega prispevka skušam zato nakazati, kako bi lahko reformirali obstoječe
pojmovanje medčasja, in vmesnosti, posebej v obdobjih »permanentne liminalnosti«
(Szakolczai 2018) in trajne krize, med katero se kriza zlije z izolacijo v nov pojav, ki bi
mu lahko rekli krizolacija.
Antropološka fascinantnost medčasja
Omenjeno »reguliranje začasnosti« je zaznamovalo tudi pomlad leta 2020, ko so bili
sprejeti različni odloki in pravila za omejevanje gibanja zaradi pandemije. Ta situacija
je bila očitno fascinantna za številne antropologinje in antropologe ter etnologinje in
etnologe, ki so obtičali med štirimi stenami in se zazrli v lasten »popek«, torej počeli nekaj,
kar so mnogi v preteklosti kritizirali (glej npr. Holt 2003), ter skušali reflektirati lastno
4
Beseda »kriza« sicer izvira iz starogrškega poimenovanja za ločevanje, razlikovanje, izbiro, sodbo, spor
in podobno, v 15. stoletju pa so z izrazom začeli poimenovati prelomno točko pri napredovanju ali nazadovanju
bolezni oziroma življenjsko pomembno in kasneje še v splošnejšem pomenu odločilno stanje, ko mora nastopiti
sprememba na bolje ali slabše (Online Etymology Dictionary 2023).
Spomini na medčasje
86
izkušnjo osamljenosti, samote in izolacije v času »popolnega zaprtja«, »samoizolacije«
oziroma »karantene«.
5
Med njimi je bila tudi Linda M. Whiteford, antropologinja z
Univerze v Južni Floridi in raziskovalka družbenih vidikov nalezljivih bolezni. Za to
razpravo je posebej zanimiv začetek in konec njenega teksta, v katerem mestoma poetično
in predvsem samorefleksivno opisuje, kako v času pandemije nastaja njen prispevek:
S svojega balkona opazujem mirno morje v zalivu Tampa in gledam značilno
arhitekturo muzeja Salvadorja Dalíja, prazno parkirišče gledališča Mahaffey ter
balkone in verande v St. Petersburgu na Floridi. Nikjer pa ne vidim ljudi. Tiho je.
Zdi se, da celo psi spoštujejo »samoizolacijo«, ki se je držim. Pandemija covida-19
je to jutro kot lajtmotiv strahu, ki visi v zraku: je ponavljajoča, a ni niti vidna niti
tiha. Živim v prostoru, kjer se virus še ne zdi resničen, a vem, da je in bo kmalu
postal otipljivejši. Ob tem občutim nenavadno negotovost. Ostajam v samoizolaciji,
upoštevam vsa priporočila, ki jih lahko, a vem, da najhujše šele prihaja. To mi
daje čuden občutek moči in nemoči, ki skušata hkrati vplivati na moje ravnotežje.
Ravno ta »neuravnoteženost« mi daje zagon in mi gre hkrati na živce. V njej se kaže
kontrast med lepoto okolice s palmovimi listi in bugenvilijami ter zavedanjem, da
milijoni ljudi izgubljajo službe in nimajo niti zdravstvenega zavarovanja niti upanja
za prihodnost. To je ta neresničnost jutra, ko sedim za računalnikom kot že toliko
let prej in spet razmišljam o pandemiji in o tem, kako tokratna ni podobna nobeni
drugi od tistih, ki sem jih raziskovala ali o njih poučevala. Tokratna je brez primere.
(Whiteford 2020: 7)
V nadaljevanju avtorica potem primerja situacijo z izbruhom kolere v devetdesetih
letih prejšnjega stoletja, ki jo je tudi sama raziskovala, in predstavi nekatere pristope,
ki bi lahko koristili med pandemijo covida-19, od opolnomočenja za aktiviranje lastne
tvornosti in oblikovanja primernih pristopov za sledenje širjenja virusa do angažiranja
skupnosti. Zadnji odstavek v članku je spet poetičen, refleksiven, avtoetnografski, bralca
pa vrne v njeno trenutno stvarnost in medčasje, v katerem se je ujela – ali pa so jo ujeli
v njem. Avtorica namreč na koncu opiše, kako se zunaj že večeri, ona pa je še vedno
na balkonu, pred računalnikom in se še naprej »socialno distancira«. Ob tem doda, da
se med pisanjem, ki ga doživlja ne le kot avtoetnografsko analizo situacije, temveč tudi
kot terapijo, nekoliko ublaži občutek, da jo pandemija spravlja iz ravnotežja, saj jo s
historičnega vidika razume kot enega izmed mnogih trenutkov v zgodovini človeštva, ki
so zamajali družbene temelje in presekali čas. »Njen obseg je nedvomno brez primere,«
pripomni na koncu članka, »vendar družbeni razkoli, ki jih razgalja, niso novi. Ravno
tako pa ni nova človeška sposobnost spreminjanja.« (Whiteford 2020: 9)
V podobnem slogu je svojo izkušnjo iz začetka pandemije predstavila avstralska
antropologinja Genevieve Bell (2020), ki je ravno tako izpostavila občutja, povezana s
prehodom iz starega v novi čas, pri čemer se je – sklicujoč se seveda na van Gennepa
in Turnerja – posvetila temporalnosti v fazah obredov prehoda. Znova pa je zgovorna
nekoliko poetična in predvsem zelo osebna naracija njenega prispevka, ki se začne s
sporočilom, ki ga je sredi februarja 2020 iz avstralske Canberre poslala prijateljici v
ameriški Portland in v njem napisala, da ne ve, ali bi jo moralo skrbeti zaradi covida-19.
5
Naj spomnim, da je bilo pojmovnih zmešnjav, kakšna je razlika med oblikami osamitve, v začetku leta
2020 še precej, razlike med omenjenimi izrazi pa mnogokrat nejasne.
Dan Podjed
87
Nato navede celo serijo intimnih sporočil, ki sta si jih izmenjali in v njih pisali o domačih
zalogah hrane in o tem, da je v veleblagovnicah začelo zmanjkovati toaletnega papirja. Tudi
Bell pa ne piše zgolj o lastnih problemih, temveč razglablja še, kaj pomenita pandemija
in izolacija za raziskovalke in raziskovalce, ki so se začeli preobražati v »foteljske
antropologe« (Friedman 2005; Stocking 1983; primerjaj tudi Podjed in Muršič 2021), ki
pa niso sprejemali zgolj informacij »od zunaj«, torej od svojih informatorjev na daljavo,
temveč so opisovali še lastne zgodbe o udobnih oblačilih, koronskih pričeskah in bradah,
receptih za kruh z drožmi, utrujenosti zaradi Zooma, izzivih starševstva med delom na
domu, pomembnih in nepomembnih službah, nasilju med štirimi stenami, osamljenosti,
socialnem distanciranju, razmerjih na daljavo, zaščitni opremi, smrti, upanju, strahovih,
praznih ulicah … Predvsem pa so se, kot piše Bell, številni raziskovalke in raziskovalci
posvečali nenavadnemu minevanju časa, ki je bodisi skokovito švignil mimo bodisi se
je razvlekel v nedogled.
6
Po spletu so prispevke o nenavadni situaciji objavljali tudi slovenski etnologi in
etnologinje ter antropologi in antropologinje, mnogi od teh pa so zbrani na spletni strani
Vsakdanjik, ki bo tudi v bodoče lahko služila kot vir za analizo medčasja med pandemijo
covida-19.
7
Med prvimi je bil objavljen zapis Katarine Šrimpf Vendramin, ki je v prvi
polovici aprila 2020 pisala o strahu in mejah ter v zapisu izpostavila vprašanje meja, ki
so postale znova otipljive in prisotne. Med drugim je zapisala: »Če bo kontrola, me bodo
ustavili, izogniti se ne morem, saj direktno v mesto pelje samo ena cesta?! Ali sploh
imam zadosten razlog, da grem iz občine?« Ob tem se je spraševala, ali se bo strah pred
prečkanjem meja lastnega bivališča po sprostitvi strogih ukrepov še občutil in če se ga
bomo lahko sploh znebili (Šrimpf Vendramin 2020).
(Avto)etnografija med štirimi stenami
Retrospektivno so tovrstna pisanja zanimiva tudi zato, ker skoraj dobesedno
povzemajo moja opažanja, ki sem jih sproti beležil in objavljal po spletnih omrežjih
ter jih nato objavil v knjigi Antropologija med štirimi stenami (Podjed 2020), ki zdaj
služi predvsem kot nabor (avto)etnografskih zabeležk in podlaga za podrobnejšo analizo
dogajanja v medčasju. Zapisi iz tedanjega obdobja z nekaj časovne distance namreč
omogočajo dodatno analizo, motivi, ki se pojavljajo in ponavljajo in vključujejo izraze,
kakršna sta »čas« in »medčasje«, pa so ob ponovnem pregledu dodatno pomenljivi, saj
kažejo, kaj je bilo pomembno tudi raziskovalkam in raziskovalcem, ki so se posvečali
tako svoji situaciji kot širšemu družbenemu stanju.
Zapise sem začel pripravljati peti dan po razglasitvi pandemije, ko sem se prvič
odpravil v bližnje nakupovalno središče in ugotovil, kako se je vsakdanja dejavnost,
kakršna je nakupovanje, v izjemno kratkem času preobrazila. Še isti dan sem opažanja
strnil takole:
6
Poleg omenjenih avtoric, torej Linde M. Whiteford in Genevieve Bell, so o doživljanju časa med pandemijo
in liminalnosti pisali, denimo, Samuelsen in Paré Toé (2021) ter Torres (2022), leta 2020 pa je izšla tudi druga
številka 28. letnika revije Social Anthropology, v kateri so se v krajših prispevkih, objavljenih v rubriki Forum,
skoraj vsi avtorji in avtorice posvetili ravno temporalnosti v času covida-19 in liminalnosti pandemije (npr. Andits
2020; Comaroff 2020; Olma 2020; Rethmann 2020; Salazar 2020).
7
Spletna stran Vsakdanjik je dostopna na: https://vsakdanjik.zrc-sazu.si/.
Spomini na medčasje
88
Nakupovanje je bilo nasploh povsem drugačno kakor prejšnji teden. Vse se mi je
zdelo nekako normalno, hkrati pa sem občutil tisto čudno nedomačnost, ki ji je
Freud rekel das Unheimliche – tak občutek dobimo, ko gledamo na mrliški postelji
sorodnikovo truplo, ki je po eni strani domače, hkrati pa še tuje in nenavadno.
Tudi trgovina je bila takšna kot vedno in police so bile polne, le nakupovalci smo
se vedli nekam nenavadno. Skoraj polovica nas je nosila rokavice in na obrazu
masko, premikali pa smo se kot molekule plina: skušali smo biti čim bolj vsaksebi.
Še pogledali se nismo, kaj šele da bi se ogovorili. (Podjed 2020: 13)
V nadaljevanju sem opisal še, kako sem si po prihodu iz trgovine skušal pod tušem
z vročo vodo sprati in nato z brisačo zdrgniti nevidne viruse s kože. Vse, kar je bilo
zunaj, onkraj štirih sten, se mi je v tistih dneh zdelo nevarno, zato sem z družino več
časa preživljal doma in pogosto razmišljal o času – in z njim povezanim dolgčasom. Na
osmi dan izolacije sem se, recimo, razpisal o tem, kako sem v osnovni šoli cenil dolgčas,
saj mi je raztegnil počitnice v nedogled, nato pa sem se ga začel očitno bati in zavračati
trenutke, ko čas obstane. Ob tem sem dodal:
V času pandemije se nisem ustavil le jaz in moja družina, temveč je – tako se mi
vsaj zdi – zastal ves svet. Očitno je nastopil čas, da se med dolgočasenjem spet
zamislimo in pridemo do novih zamisli. Nedvomno jih bomo potrebovali – če ne
za kaj drugega, pa zato, da premislimo, kaj bo jutri na krožniku. Če se spotoma
domislimo, kakšen bi bil najboljši recept za družbo prihodnosti, še toliko bolje.
(Podjed 2020: 20)
Nekaj podobnega sem se spraševal na enajsti dan izolacije, ko sem ob pogledu
skozi kuhinjsko okno opazil, da se je na bližnjem šolskem igrišču naselila smrdokavra,
torej ptica, ki jo sicer redko uzremo v urbanih središčih. Ob opazovanju te ptice, ki si
je mesto našla na zaklenjenem igrišču, obdanem z visoko ograjo, mi je znova na misel
prišlo medčasje oziroma brezčasje, ki me je spomnilo na postapokaliptične filme, v katerih
začne porušene zgradbe preraščati zelenje, v nišah, ki so bile nekoč namenjene ljudem,
pa si svoje mesto najdejo živali. Ob koncu tistega zapisa sem dodal še razmislek o času
in postanku na poti v prihodnost:
Nam ponuja pandemija covid-19 priložnost, da za hip postanemo in premislimo o
lastni prihodnosti in morebitnih novih poteh? Mogoče. Vsekakor pa nam postanek
omogoča, da si v miru ogledamo kraje in bitja, ki jih imamo pred nosom, a jih med
hitenjem prezremo. (Podjed 2020: 29)
Podobnim vprašanjem, povezanim s časom in medčasjem, sem se posvečal tudi v
nadaljnjih zapisih. Med drugim sem se spraševal, kakšen bo svet čez pet let, torej »leta
5 p. kor.«, kar naj bi pomenilo »po koroni« (Podjed 2020: 71), in v zapisu z naslovom »23
dni samote« ugotavljal, da smo doma izgubili nadzor nad časom, saj nismo več vedeli,
koliko časa je minilo, odkar so razglasili pandemijo in je obveljalo pravilo »ostani doma«,
ki so ga oglaševali po veleplakatih in razglašali po medijih. Sam sebi sem takole skušal
odgovoriti na vprašanje, koliko časa smo v izolaciji:
Bolj ko sem razmišljal, bolj se mi je odgovor zdel podoben oceni nizkih temperatur,
ko piha močan veter: dejansko je 23 stopinj pod ničlo, zdi pa se nam, da je minus
50. Podobno je s karantenskimi dnevi: občutek za čas je čudno iztirjen. Danes, na
Dan Podjed
89
primer, je sobota – to vem, ker sem preveril na koledarju. Kljub temu naše dejavnosti
niso bistveno drugačne kot ob torkih ali četrtkih. Če hočemo ujeti delovne in šolske
zadolžitve, jih nekaj prenesemo na konec tedna, ob delovnih dnevih pa se prosti in
delovni čas podobno pomešata. (Podjed 2020: 78)
V nadaljevanju sem pojasnil, da se je utečena formula osmih ur dela, osmih ur
spanca ter osmih ur rekreacije, ki jo je v začetku 19. stoletja zasnoval družbeni reformist
in socialist Robert Owen, povsem razsula. Spraševal sem se, kako naj sploh definiram
dele dneva, če pa se med kuhanjem pogovarjam na daljavo s sodelavci, namesto da bi
pisal in raziskoval, pa se posvečam razkuževanju hrane, ki so nam jo dostavili na dom,
in spotoma še avtoetnografiji oziroma prej omenjenemu »brskanju po lastnem popku«.
Poudaril sem še, da mi v izolaciji čas mineva podobno kot med dopustom v apartmaju, pa
ne zato, ker bi imel premalo dela, temveč ker sem si ga v takšnih situacijah po neumnem
naložim preveč:
Tudi takrat, ko se odpravljamo z družino na morje, načrtujem, da bom v prostem
času prebral več knjig, napisal vsaj en članek, otroke naučil prepoznati morske živali
in rastline ter bil ljubeč partner. Vse te visokoleteče zamisli in obljube samemu sebi
nekako skopnijo med nenehnimi nakupi, pripravo hrane, čiščenjem ter drugimi
nujnimi opravili. Za knjige in pisanje ter vse drugo, kar sem nameraval še storiti,
časa preprosto ni toliko, kolikor bi si ga želel. (Podjed 2020: 80)
Ob koncu tega zapisa sem si zamišljal še, kako se bo stara formula s tremi »osmicami«
povrnila po vrnitvi na delovno mesto, nakar sem pripomnil: »Pa bo res? Ali pa bo čas v
pokoronski dobi morda tekel drugače?« (Podjed 2020: 80)
Na 27. dan izolacije je nastal zapis z naslovom »Pavza«, v katerem se je znova v
središču znašel čas. V njem sem razglabljal o premorih v gledaliških predstavah, ki so
včasih bolj povedni od besed, zvokov in podob. Ob tem sem pripomnil, da »solza v očeh
ali nasmešek v tišini povesta več kot tisoč besed«, nakar sem se znova obrnil k premoru, ki
smo ga doživljali med pandemijo covida-19. Omenil sem, da lahko med »dolgo pavzo«, kot
sem opisal medčasje, iznajdemo nove načine komuniciranja, ustvarjanja in raziskovanja,
ki bodo ohranili tišino in premore, pa četudi so ti mučni in dolgočasni. »Prav povezovanje
smisla in nesmisla, dolgčasa in zabave, hitrih in počasnih trenutkov,« sem pripomnil
ob koncu, »je namreč bistvo predstave, ki ji pravimo življenje. Namesto da pritisnemo
na tipko za hitro prevrtavanje, se splača občasno pritisniti na pavzo in življenje v celoti
izkusiti.« (Podjed 2020: 104).
Do konca svojih zapisov sem potem še večkrat omenil čas in se pridušal, kako čudno
mineva. Zapisal sem, recimo, da »[n]a domu otroke šolamo pet tednov, zdi pa se mi, da
je minilo bistveno več časa« (Podjed 2020: 134), in v poslednjem zapisu, ki je nastal na
36. dan karantene, nato navedel, kakšne spremembe sem opazil pri sebi in drugih v
medčasju, od tega, da sem se prenehal rokovati z ljudmi, do tega, da smo doma prodali
avtomobil in se dokončno znebili vozila v zasebni lasti, saj je ravno med pandemijo postal
prej breme kot koristen pripomoček. Precej zgovoren je tudi sklepni odstavek zadnjega
zapisa, ki govori o trajni krizi in normalizaciji nenormalnosti:
Namesto da razumemo pandemijo predvsem kot vojno in krizo, jo je bolje razumeti
kot normalen pojav, ki je za nekaj časa prekinil navidezno ravnotežje v svetu in
Spomini na medčasje
90
družbi. In ravno med takšnimi prekinitvami, ki so nujne, se zgodijo najzanimivejše
in najpomembnejše reči. Takšne, ki jih je vredno pogledati od blizu in jih zapisati.
(Podjed 2020: 142)
Pred objavo zapisov v knjižni obliki sem spisal še predgovor z naslovom »Zastoj« in
se v njem posvetil krožnosti časa. Pripoved sem začel z vožnjo v dežju po cesti, očitno v
času, ko smo še imeli avtomobil. Opisal sem, kako sem mlajšega sina peljal k tastu in tašči
v varstvo, med vožnjo pa prisluhnil skladbi skupine Dan D, ki prepevajo: »Čas bo zacelil
svet, čas bo pomlajšal ta planet. In ko naju ne bo, ostalo bo rožnato nebo …« Med simbolno
vožnjo v prihodnost sem nato retrospektivno, torej s pogledom v »vzvratno ogledalo«
časa, skušal pogledati, kaj vse se nam je zgodilo v medčasju, in ugotavljal, kako je virus
zavzel več medijskega prostora od vseh vplivnežev in vplivnic skupaj. »Virus SARS-Cov-2
je vplivnežem odščipnil prostor in nam odžrl čas,« sem ob tem pripomnil, »hkrati pa je
ponudil priložnost, da se ustavimo in premislimo, kaj pravzaprav potrebujemo in česa si
želimo.« (Podjed 2020: 9) Omenil sem še, kako mi je med karanteno zaradi zapisov, ki
sem jih ustvarjal in objavljal po omrežjih v angleškem in slovenskem jeziku, iz rok vse
bolj polzel čas, ki sem ga – nekoliko sebično – nameraval porabiti zase:
Ko je država oznanila, da bomo v naslednjih tednih preživeli večino časa med štirimi
stenami, sem si namreč pomel roke in si skrivaj rekel: »Odlično!« Mislil sem, da
bom imel končno več časa za branje in sprehode v naravo, in se veselil, da bomo
z družino odigrali namizne igre, ki so se leta prašile na omari. Navdušen sem bil
nad mislijo, da bova z ženo pogosteje kuhala zdrave jedi, pripravljene iz zelenjave,
ki bo zrasla na domačem vrtu, in sanjaril o romantičnih večerih, ki si jih bova
privoščila v osami. In kaj se je dejansko zgodilo? Obtičal sem pred zaslonom in
pisal predvsem o tistem, kar se mi je pletlo v glavi. In tako dan za dnem. Ko se mi
je dokončno uprlo zreti v lasten popek, sem se odločil končati z zapisi in pritisnil
zadnjo piko. (Podjed 2020: 11)
Ob koncu tega uvodnega zapisa, ki je dejansko nastal nazadnje, sem se spet vrnil
k pavzi, prekinitvi oziroma zastoju, ki sem ga primerjal s situacijo v prometu, ko se
sicer prižge zelena luč, vozila pa v gneči še vedno stojijo. Tudi ko sem prišel na cilj, pa
sem ugotavljal, da se tam začne nova pot, torej nazaj proti domu. In tudi Dan D so to
ponazorili v pesni, ki je igrala po radiu: »Čas bo rekel stop, čas je za še en krog, čas je za
še en krog …« (Podjed 2020: 12)
Omenjeno medčasje, ki ga simbolizira sklenjen krog, je mene in številne druge
raziskovalke in raziskovalce načinov življenja očitno spodbudilo, da smo se zazrli vase
in v lastne navade in prakse. Hkrati pa smo se znašli v nenavadnem klinču in resni
dilemi: kako v medčasju, ki smo ga preživljali med štirimi stenami, priti do ljudi? Kako
naj bomo z njimi, če pa moramo ostati med štirimi stenami? Ena od možnih rešitev se je
pokazala v napravah, ki smo jih v medčasju mnogi imeli pred nosom, namreč v pametnih
telefonih, računalnikih in drugih komunikacijskih pripomočkih, ki so omogočili vpogled
v tuja medčasja.
Dan Podjed
91
Biti tam na daljavo
Kaj torej storiti? Biti ali ne biti tam? In kako sploh biti tam, če pa ne moremo tja? V
času tovrstnega preizpraševanja, ki sva ga z Rajkom Muršičem povzela v članku, ki je izšel
v Etnologu (Podjed in Muršič 2021), sem se raziskovanja medčasja lotil bolj sistematično
in avgusta 2021 na omrežjih objavil poziv, v katerem sem zapisal, da me zanima, kaj se
zgodi, če so ljudje dolgo časa izolirani med štirimi stenami. Pri tem namenoma nisem
jasneje definiral, kaj pomeni »dolgo časa« in »med štirimi stenami«, saj sem želel pustiti
možnost, da se ljudje sami prepoznajo in odzovejo. Pripisal sem še, da iščem ljudi na
različnih lokacijah po svetu, ki so zaradi lastne odločitve ali krizne situacije doživeli
dolgotrajno izolacijo doma ali drugje v zaprtih prostorih. Ob pozivu sem v duhu spletnega
časa pripisal še ključnika (angl. hashtag) #stayhome in #ostanidoma, ki sta bila v času
prvega pandemskega leta pogosto deljena po omrežjih.
8
Odziv na poziv je bil presenetljivo dober. V nekaj dneh se je oglasilo dvanajst
ljudi, s katerimi sem se najprej pogovarjal po sistemu za pošiljanje direktnih sporočil po
omrežjih, potem pa še po Zoomu ali drugem telekomunikacijskem orodju za videoklice.
Vsaka od pripovedi, od katerih so se nekatere razvlekle v večmesečno dopisovanje, je
do mene prišla po zaslonu, namreč s pogovorom na daljavo. Najprej sem imel v zvezi s
tem nekaj zadržkov, saj se mi še vedno ni zdelo, da sem z ljudmi govoril povsem zares.
Občutek sem imel, da je pogovorom manjkalo nekaj fizičnega, taktilnega; motilo me je,
da smo bili skupaj zgolj virtualno, navidezno in da si nismo prišli dejansko blizu, kar naj
bi bil cilj etnografskega terenskega dela, namreč postati del neke skupnosti in spoznati
ljudi v celoti. Po ponovnem ogledu in poslušanju videozapisov s posnetki sogovornic in
sogovornic pa sem si premislil. Ugotovil sem namreč, da sem bil nedvomno tam, torej v
medprostoru, ki ga ustvarjamo z interakcijo. In znova se je izkazalo, da je nujno treba
pretresti koncept »biti tam« ter ga morda zamenjati z »biti tedaj« (prim. Podjed in Muršič
2021). Biti skupaj v času, pa četudi na daljavo, je posebej v medčasju vsaj tako pomembno
za spoznavanje izkušnje drugega človeka kot biti skupaj fizično, od blizu.
Z vsemi od omenjene dvanajsterice ljudi, ki so se odzvali na poziv, sem se nekaj
časa dogovarjal po sistemu za spletni klepet, kakršen je na primer Messenger, nato pa
se uskladil s sedmimi in se z njimi potem na daljavo večkrat sestal ter opravil tudi bolj
poglobljene in daljše pogovore. Od teh so bili štirje iz Slovenije, kar niti ni presenetljivo,
saj imam po spletnih omrežjih v državi, kjer živim, največ povezav, trije pa so se javili iz
tujine in mi, presenetljivo, zaupali svoje izkušnje tako iz časa pandemije covida-19 kot
tudi iz drugih situacij. Od oseb iz Slovenije sem govoril z direktorico centra starejših
občanov, ki je izolacijo spoznavala prek izkušenj varovancev njihove institucije, nato
z ustvarjalcem na področju plesa, ki se je v osami zakopal v pretekle travme in skušal
znova odkriti sebe, ter z mlajšo žensko, ki je pristala v psihiatrični ustanovi in se – že
tako izolirana od siceršnje družbe in vsakdanjika – spopadla še z dodatno izoliranostjo
in osamo med štirimi stenami institucije. Oglasil se je tudi umetnik, ki je razpet med
Londonom in Celjem in je – tako je bilo razbrati iz njegovih odgovorov – doživljal izolacijo
v času pandemije kot svojevrsten performans ter umetniško raziskavo. Iz tujine pa se
8
O tovrstnih ključnikih, ki so bili v pomoč pri digitalnem etnografskem raziskovanju navad med
pandemijo, in drugih vidikih digitalnosti v času pandemije sta poglobljeno razpravljali Ana Svetel in Veronika
Zavratnik (Svetel in Zavratnik 2021; Zavratnik in Svetel 2021).
Spomini na medčasje
92
je javila Poljakinja, ki se je v času t. i. popolnih zaprtij (angl. lockdowns) preselila v
stanovanje svojih staršev in tam ostala več mesecev, ne da bi s človekom spregovorila od
blizu. Ekstremno izkušnjo izolacije mi je predstavil možakar po rodu iz Tunizije, ki so ga
v Libiji za časa Gadafijevega režima ujeli med fotografiranjem judovskih spomenikov in ga
po zaslišanju strpali v samico, kjer je v izolaciji preživel več mesecev, in to z zmedenimi
občutki o prostoru in času. Na daljavo pa se je povezal z mano še plesalec in koreograf
iz Srbije, ki je zaradi težav z imunskim sistemom moral ostati izoliran več mesecev.
Njegovi zgodbi, ki se mi zdi za obravnavano medčasje posebej zgovorna, se podrobneje
posvečam v nadaljevanju.
9
Medčasje v kocki
Na daljavo – kako pa drugače – sem se leta 2021 pogovarjal z Markom (pravo ime je
prikrito), ki sicer stanuje v Beogradu, a je bil v času najinega pogovora v Novem Sadu. Z
njim me je povezal prevajalec, ki mi je sporočil, da pozna moškega iz tujine, ki bi mi lahko
predstavil svojo neobičajno zgodbo, kako je obtičal med štirimi stenami. Sogovorniku
sem se, ko sva se uskladila za srečanje po Zoomu, oglasil iz domače kuhinje, in to tako,
da sem v razvlečeni majici sedel za mizo, za mano pa se je, kar sem ugotovil šele ob
ponovnem ogledu posnetka, videl del nastlane shrambe, v kateri je gorela luč. On se je
z druge strani javil v vojaško zeleni majici brez rokavov, da so se na posnetku razločile
mišice na njegovih rokah in srebrnkasti verižici, ki sta mu bingljali okrog vratu. Njegov
obraz, ki sta ga obdajali beli žici slušalk, je bil nasprotje robate podobe telesa: velike oči z
rjavimi zenicami, polne ustnice, temna brada in brki, kratko pristriženi lasje. Blag je bil
tudi njegov glas, posebej v primerjavi z mojim, ki se je občasno pretvoril v vpitje, verjetno
zaradi podzavestnega vtisa, da je treba govoriti glasneje, če se sogovornik nahaja daleč.
In kakšna je Markova zgodba? Povedal mi je, da dela kot koreograf, a ima izobrazbo
tako s področja plesa kot tudi antropologije. Z uprizarjanjem umetniških plesov se ukvarja
v gledališču, sicer pa dela še kot pedagog, dramaturg in občasno raziskovalec. Je samostojni
umetnik, kar pomeni, da ni nikjer redno zaposlen in je tako iz prve roke seznanjen
s prekarnostjo in stalnim tveganjem tudi na poklicnem področju. Z antropološkimi
temami se ukvarja predvsem skozi koreografijo, saj ga zanima, kako povezati družbene
fenomene in ples. Marka pa poleg plesa in gledališča ter prekarnega dela zaznamuje še,
da je imunokomprimitirana oseba; ima namreč redko prirojeno obliko motnje, ki so mu
jo diagnosticirali v zgodnjem otroštvu, zaradi te pomanjkljivosti pa njegov organizem
ne proizvaja protiteles. Ta njegova motnja pa je drugi razlog, da je bil že pred pandemijo
covida-19 zaradi nenehnega soočanja z zdravstvenimi problemi vajen živeti v trajni krizi.
10
Zaradi šibkega imunskega sistema je Marko dovzetnejši za okužbe. Tako se je kmalu
po začetku pandemije v Srbiji okužil, in to že marca 2020. »Takrat se je začel ta kaos,«
je razložil v pogovoru, »saj je imel moj organizem veliko težav pri obrambi pred korono.«
Njegova celotna zgodba o kaotičnem letu je z medicinskega vidika precej kompleksna.
9
Druge pripovedi iz medčasja nameravam podrobneje obravnavati v monografiji Krizolacija, ki izide leta
2024. Nekatere ugotovitve, ki bodo v razširjeni obliki objavljene v knjigi, povzemam v tem prispevku.
10
O stiskah imunokompromitiranih oseb in ljudi s kroničnimi boleznimi med pandemijo covida-19 glej
Yong (2022) ter Manderson in Wahlberg (2020).
Dan Podjed
93
Zaradi njegovega zdravstvenega stanja se mu je namreč bolezen večkrat ponovila, vsako
ponovitev pa je spremljala huda pljučnica, ki je sicer značilna za covid-19. Te ponovitve
so se zgodile v nekaj fazah, in sicer od marca do decembra 2020. V tem času je prestal
tri hospitalizacije, ki so v celoti trajale pet mesecev; prva je trajala dva meseca, naslednja
ravno tako dva, tretja pa še en mesec. V procesu zdravljenja je njegov organizem šel, kot
je pojasnil, skozi avtoinflamatorni proces, zaradi česar se je infekcija podaljševala. Ker v
tem procesu njegovo telo ni proizvajalo protiteles, se ni moglo znebiti virusa. Čeprav se
je na nekatere terapije dobro odzval, se je bolezen ponovila, ko je prenehal s tovrstnim
zdravljenjem. Zdravniki so ob tem celo razmišljali, da se je vsakič znova okužil, a se,
kot meni sam, skoraj zagotovo ni. Kasneje so namreč dognali, da je bil virus očitno več
mesecev prisoten v njegovem telesu, zaradi česar se je bolezen pojavljala v »valovih«.
In kako se je njegova bolezen – in posledična izoliranost – sploh začela? Zbolel je, ko
je bil v Srbiji razglašen prvi primer covida-19, torej marca 2020, ko so razglasili izredno
stanje in uvedli »policijsko uro« oziroma omejili gibanje med 20. in 5. uro (še isti mesec so
ta čas podaljšali, in sicer od 17. do 5. ure, ob koncih tedna pa od 15. do 5. ure) ter starejšim
od 65 let celo povsem prepovedali izhode na prosto. V tistem času se je Marko zaradi vse
slabšega počutja odpravil k zdravniku in celo pomislil, če je morda staknil korono, a so
to možnost najprej izključili. Tako so ga že takoj na začetku začeli napačno zdraviti, saj
so bili testi na virus SARS-CoV-2 negativni. Zaradi njegovega zdravstvenega stanja so mu
zdravniki priporočili, naj ostane doma, in napotka se je striktno držal. Povedal je, da se
mu v prvem mesecu izolacija niti ni zdela nenavadna ali tuja, saj je bil takšnih situacij
vajen iz preteklosti, ko je kdaj zbolel. Namesto da bi šel ven, je delal predvsem po spletu,
na daljavo, dom pa je postal v tem času osrednji prostor za kreativno raziskovanje ter
razmišljanje o telesu, ob čemer je ustvaril več videoposnetkov in jih javno objavil. Vse to
je počel v začetku marca 2020, ko je tudi v Srbiji veljalo strogo popolno zaprtje. Kot se
spominja Marko, so bili takrat ljudje »kolektivno v strahu« in so se striktno držali pravil.
(Ko so se ukrepi kasneje zaostrili, so se začeli upirati, sistem strogih pravil pa je v dobršni
meri propadel.) Po tem prvem mesecu izolacije se je pri njem razvila resna pljučnica,
zaradi katere so ga sprejeli v bolnišnico, in sicer na oddelek, kjer sicer prejema svojo redno
terapijo, povezano z imunokompromitiranostjo. Namestili so ga v sobo, v kateri prej ni
nikoli ležal več kot dve, tri ure, kolikor so trajale njegove terapije. »Neverjetno se mi je
zdelo, da sem zdaj v tako veliki sobi ves čas sam,« je povedal. Po protokolu sta vanjo lahko
vstopili samo zdravnica in medicinska sestra, prepovedali pa so mu tudi obisk stranišča.
V sobi za šest ljudi z enim umivalnikom je bil tako povsem sam. Ker je bil utrujen od
bolezni, je večino časa preležal, kar je bila zanj še vedno »normalna situacija«, le da ni
smel biti v stiku z nikomer od zunaj.
Ker so v bolnišnici vseeno ni mogel ves čas zasedati sobo za šesterico, so ga
premestili v »znamenito stekleno škatlo«, kot je imenoval izolacijsko komoro s presojnimi
stenami, v kateri je bilo prostora le za posteljo in stol. Ko se je spominjal svoje izkušnje
iz medprostora in medčasja omenjene komore, je občasno pomolčal in se prijel za glavo.
»Sploh ne vem, kako naj to pojasnim,« je pripomnil, ko se je trudil opisati, kar je doživljal.
Nato je razložil, da nikoli prej ni ležal v postelji v takšni »kocki«, medtem ko je bilo v
bližini še pet tovrstnih komor, v katerih so bili ravno tako izolirani drugi ljudje. Ko se je
počutil slabo, je situacijo še nekako sprejemal, ko pa se mu je počutje izboljšalo, je začel
Spomini na medčasje
94
prostor dojemati drugače. »Vizualno je doživetje takšnega prostora grozno,« je pojasnil
med pogovorom. Postelja, na kateri je ležal, je bila namreč stara, vzmetnica pa zdelana.
»Tam se vse zdi umazano,« je dodal, »omet se kruši, povsod je prah, kovinski deli stola
in postelje so zarjaveli …« Zdelo se mu je, kot da se je vrnil v leto 1984, torej na začetek
epidemije aidsa, pri čemer se je spraševal, koliko ljudi je v takšnih komorah obtičalo še
v času Jugoslavije in kasneje Srbije ter v njih umrlo zaradi aidsa, hepatititsa in drugih
nalezljivih bolezni. »V takšnih trenutkih sem razmišljal, da je kovid neke vrste novi aids,«
je pripomnil in dodal, da se med bivanjem v »kocki« nikakor ni mogel otresti temačnih
misli. Posebej stresno je bilo zanj spoznanje, da so zbolele tudi nekatere medicinske sestre,
ki so prej skrbele zanj. Ena od njih je končala celo v komori poleg njegove in se tam borila
za življenje. »Dejstvo, da ljudje cepajo kot jaz, je bilo čustveno težko sprejeti,« je ob tem
pripomnil. V njegovi bližini so ljudje tudi umirali, denimo 25-letna mati samohranilka. V
bližnji komori je umrl tudi moški, ki je bil v štiridesetih letih, sicer športnik, maratonec,
njegova žena pa je preživela – in Marko jo je bodril skozi steklo, ko je predelovala to
čustveno naporno situacijo. Med bivanjem v »kocki« se je na lastne oči prepričal še,
da nekateri ljudje pridejo iz izolacije in se potem vanjo spet vrnejo, saj si očitno niso
do konca opomogli ali pa so znova zboleli. Kot je pojasnil, ga je ob takšnih opažanjih
pokonci držala izjemna energija zdravstvenih delavcev, predvsem medicinskih sester, ki
so pred njegovimi očmi »padale in se pobirale« ter se medsebojno bodrile, si pomagale.
Prav solidarnost med njimi in pacienti mu je pomagala sproti predelovati težko situacijo.
Po enomesečnem bivanju v izolaciji je kazalo, da mu terapija – vključno s prejemanjem
krvne plazme rekonvalescentov – pomaga pri ozdravitvi. Vse je že kazalo, da ga bodo
odpustili, a dva dni pred načrtovanim odhodom so se mu simptomi ponovili, zato je
moral ostati še mesec dni v komori, kjer je še naprej doživljal večplastnost izoliranosti.
V osamljenosti in samoti se je soočal s svetom v lastni glavi in vprašanji, ki so ga morila,
občasno pa se je skozi steklo pogovarjal z zdravniki in skušal razumeti razlage njegovega
zdravstvenega stanja. Te so ga potem še dodatno obremenjevale, saj je pri sebi tuhtal, če
nima ob kovidu morda še raka ali druge bolezni.
Šele po dveh mesecih bivanja v komori so ga končno poslali domov. Tam je najprej
deset dni prihajal k sebi, nakar se mu je zdravje spet poslabšalo, simptomi pa povrnili,
zaradi česar so ga spet poslali v bolnišnico in ga namestili v sobo s štirimi posteljami.
Tudi tam je bil še vedno izoliran, do njega je dostopalo malo zdravnikov in samo ena
medicinska sestra, hrano so mu prinašali k vratom. Tudi v tej obliki hospitalizacije je
preživel še dva meseca. Povedal je, da sta bili njegovi glavni komunikacijski sredstvi v
vsem tem času telefon in računalnik, pri čemer mu je bilo predvsem po telefonu bistveno
lažje komunicirati v času, ko se je počutil zelo slabo, ko pa se je počutil bolje, se je po
Skypu in Zoomu pogovarjal s prijatelji in sodelavci, vključno s tistimi, ki so ga ob krajšem
bivanju na domu poklicali in povabili k umetniškem projektu, v katerem naj bi sodelovala
peterica izvajalcev. Pritrdil je, da bo sodeloval, v pričakovanju seveda, da se mu bo stanje
izboljšalo, a se je dejansko poslabšalo. Kljub temu se je lotil pisanja besedila, ki so ga
potem izvedli v gledališču. »Tako sem poleg vseh teh stvari, ki so se mi dogajale, napravil
še to,« je ponosno pripomnil. In prav to delo, med nastajanjem katerega je prebral številne
knjige in zapise o covidu-19, mu je po njegovih besedah pomagalo, da se je izvlekel iz
depresivnih misli, ki so mu rojile po glavi.
Dan Podjed
95
V osami Marko torej ni bil povsem sam. Na daljavo so se mu ves čas javljali tudi
številni drugi ljudje, ki jih je srečal tudi med bivanjem v Nemčiji, in to celo tisti, ki ga
niso videli več kot desetletje. Kljub njihovi podpori pa je v medčasju neznosno pogrešal
dvoje. Prvič, manjkalo mu je gibanje, predvsem brezciljna hoja. In drugič, pogrešal je
dotik in objem, saj se ga v izolaciji ni nihče dotaknil, razen z gumijasto rokavico ali
med vbodom medicinske igle v telo.
11
V mesecih v izolaciji se je nekajkrat znašel tudi v
nesoglasjih, ki so bila povezana z birokracijo in predpisi. Ni mu bilo jasno, na primer, kako
si izboriti terapije, do katerih sicer ne bi imel dostopa, in pridobiti možnosti pogovora s
strokovnjaki za infekcijske bolezni. V enem takšnih pregovarjanj z vodjo oddelka, kamor
so ga namestili, je dobil anksiozni napad in začel jokati. Takrat je, kot pravi, »eksplodiral«.
Med čustvenim izbruhom je nemudoma dobil podporo medicinske sestre, ki ga je med
to njegovo krizo znotraj krize celo objela, ne glede na to, ali bi se okužila ali ne. In ta
»razredna razlika«, kot ji je rekel, se mu je zdelo izjemno simbolična; ugotovitev, kam in
h komu sodi, je bilo tako eno ključnih spoznanj njegovega bivanja v medčasju.
Po štirih mesecih z dvema dolgima hospitalizacijama so za Marka končno vzpostavili
terapijo, ki je vsaj približno delovala. Takrat so zdravniki domnevali, da se je njegovo
stanje dovolj izboljšalo, da so ga lahko spustili domov, v »polizolacijo«, kot je opisal novo
različico vmesnosti. Takrat, namreč v jesenskem času leta 2020, je začel postopno znova
delati in se vračati v gledališče. Nato pa se je skoraj čez noč virus v njegovem telesu znova
aktiviral, zaradi relapsa pa se je znova znašel v »kocki« na infekcijski kliniki. Med to
vnovično hospitalizacijo in vrnitvijo v staro situacijo je spet začel pri sebi razglabljati, da je
kovid morda oblika virusne bolezni, podobna aidsu, ki ga bo v sebi nosil za vedno in ne bo
nikoli zares ozdravel. Ravno v tem zanj najbolj kritičnem obdobju, ko je že skoraj obupal
in se sprijaznil s trajnostjo lastne krize, pa so končno našli primerno kombinacijo zdravil,
ki so zaustavila delovanje virusa. »To sem lahko ugotovil tudi brez testa, saj sem videl,
kako globoko lahko vdihnem,« je pripomnil. »In to spoznanje se mi je zdelo neverjetno.«
V tem zadnjem obdobju izoliranosti od siceršnjega družbenega dogajanja je, kot
pravi, začel razumeti nekaj, čemur pravi »anti-antropocentrični koncept«, namreč
da je nehumano dejansko inkorporirano v humanem. Spoznavati je začel, da ni več
zgolj plesalec, koreograf, oseba, posameznik, temveč je v bistvu »multituda različnih
nehumanih reči in bitij in tokov«, ki so onkraj človeka. Od tedaj ne gleda več na ljudi
zgolj kot človeška bitja, temveč so ti zanj »konstrukcije drobnih tokov, ki se pretakajo po
telesih«, vključno z njegovim. »Ugotovil sem še, da sam kot človeško bitje nimam skoraj
nobenega nadzora več nad vsem, kar se pretaka po meni,« je še dodal.
Čeprav je bila osamitev in fizična izločitev iz družbe zanj izjemno travmatično
obdobje, je na nenavaden način zaradi vsega, kar se mu je pripetilo v medčasju, tudi
srečnejši, saj je prav izolacija pomagala utrditi podobo resničnosti, ki je bila od nekdaj
nekoliko drugačna od večine ljudi že zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Njegov
organizem je bil namreč vedno v »posebni situaciji«, ta pa se je v času pandemije samo
potencirala. In zdaj? »Nisem več isti človek,« je odgovoril na vprašanje. Ljudi ga je bolj
strah kot prej, saj ve, da je ponovna okužba lahko zanj usodna, hkrati pa se vsak dan
11
Pri omembi dotika in objema je posebej izpostavil nianse teh dejanj. Ko se nekdo bori za življenje, po
njegovem potrebuje tolažilni dotik in objem, a ob tem obstaja tudi objem, ki pojasni, da bo vse v redu. Eno je po
njegovi razlagi torej tolažilni objem, nekaj drugega pa empatični dotik, ki pretvori človeka iz objekta v subjekt.
Spomini na medčasje
96
znova skuša prisiliti, da je v družbi, da dela in se druži, da ne ostaja preveč časa pred
zaslonom in med štirimi stenami. »Počutim se kot v računalniški igri,« mi je zaupal
na koncu pogovora ter razložil, da se trudi ves čas nositi masko, ko je med ljudmi, a to
zaradi dela v gledališču ni možno. Nenehno razmišlja še, kdo ga lahko okuži in s kom se
lahko sestane, saj povsod sluti tveganje. »Zdi se mi,« je dodal, »da name ves čas prežijo
nevarnosti, in včasih imam občutek, da sem v lanskem letu prešel na višjo stopnjo igre.
Mogoče je to, kar se mi je zgodilo, višja stopnja bivanja.« V igri, ki jo je omenil, pa ni
jasnih pravil. Maske se ne da nositi povsod in podobno se ni mogoče ves čas distancirati
od ljudi. Poleg tega mora vsak mesec še vedno iti v bolnišnico, da prejme terapijo, a tudi
tam se lahko okuži. V takšni kompleksni igri je po njegovem mnenju težko zmagati, zato
je zanj »vsak dan nova stopnja«.
Medčasje, negotovost in družba tveganja
Kot lahko vidimo iz Markove pripovedi, sta negotovost in tveganje ključna pojma, ki
opredeljujeta njegovo življenje, in to ne samo v medčasju pandemije in krize, temveč tudi
prej in potem. Njegovo življenje pa opisuje – metaforično, seveda – tudi situacijo v svetu, ki
se vse bolj potencira. Družbo tveganja, ki smo jo začeli vzpostavljati v prejšnjem stoletju,
smo očitno ponotranjili in se z njo vse bolj identificiramo. Ta izraz sta v osemdesetih
letih 20. stoletja popularizirala Ulrich Beck (2009) in Anthony Giddens (1991), in ne po
naključju ravno v tistem času. Aprila 1986 je stabilnost in predvidljivost »bipolarnega«
sveta, ki je bil domnevno uravnotežen med zahodnim in vzhodnim blokom, namreč
stresla nesreča v jedrskem reaktorju v Černobilu. Radioaktivni oblak se je iz tedanje
Sovjetske zveze razširil čez Evropo in povzročil strah med prebivalstvom, ki je po medijih
spremljalo, kako se po kontinentu širi nevidna grožnja.
12
Nevidna radioaktivna grožnja, ki
je po nekaterih razlagah prispevala celo h koncu vzhodnega bloka, se je razširila najprej
nad mesto Pripjat, nato pa nad Ukrajino in druge tedanje sovjetske republike, na primer
Estonijo, Latvijo, Litvo in Belorusijo, ter države vzhodnega bloka: Romunijo, Poljsko,
Vzhodno Nemčijo, Češkoslovaško itd. Železna zavesa ga seveda ni ustavila, saj je potoval
čez Jugoslavijo in Finsko ter se razširil po Zahodni Nemčiji, Avstriji, Italiji … Proti širjenju
ni zalegla niti informacijska blokada. Ravno nasprotno: govorice o skrivnostnem sevanju,
ki se širi iz Sovjetske zveze, so se zaradi blokade še okrepile in potovale od države do
države celo hitreje od nevidnega oblaka tveganja.
Podobno, torej v obliki govoric, se je v začetku leta 2020 po svetu začela širiti
nevidna in neotipljiva grožnja, ki je vplivala na Markovo življenje. V začetku leta se je
razširila informacija o smrtonosnem virusu, zaradi katerega se je ustavilo življenje v
kitajskih mestih, predvsem v Vuhanu. Svet so obkrožile šokantne podobe ljudi, ki so
stali v vrstah pred kitajskimi trgovinami, med njimi pa so zijale nekajmetrske vrzeli.
Ampak to je bilo daleč stran, na Kitajskem, dokler seveda zaradi virusa niso zboleli v
12
Kot je izvrstno prikazala nadaljevanka Černobil iz leta 2019, je pometanje radioaktivne nevarnosti pod
preprogo situacijo zgolj poslabšalo. »Ni krasno, ni pa strašno,« je najslavnejši citat iz nadaljevanke, ki se je pretvoril
v spletni mem, s katerim so ljudje po spletu skušali ustvarjati iluzijo normalnosti ob ekstremnih dogodkih, vključno
s pandemijo. To so sicer domnevne besede Anatolija Djatlova, namestnika glavnega inženirja elektrarne, ki je
nadzoroval preizkus njenega delovanja in še potem, ko se je situacija nenadoma poslabšala, nadrejenim zagotavljal,
da je vse v redu, čeprav seveda ni bilo.
Dan Podjed
97
Italiji. A še vedno je bila grožnja dovolj daleč, na drugi strani meje, dokler se ni približala
in prišla pred vrata. Ravnanje ljudi na Kitajskem se je hitro normaliziralo, vzdrževanje
»socialne razdalje« (angl. social distancing), kot so pravili vrzelim v vrstah, je postalo nekaj
normalnega. Normalizirala se je tudi uporaba zaščitnih mask, zaradi katerih so se še leta
2019 nekateri posmehovali azijskim turistom, ki so prišli z njimi na obrazu na dopust v
turistične kraje. Nepričakovano hitro so se spremenile celo telesne tehnike, za katere bi
pričakovali, da so globlje usidrane, denimo rokovanje in objemi ob srečanjih. Namesto
tega so se prijatelji, znanci in sorodniki začeli pozdravljati od daleč, z dvigom roke, se
suvati s komolci ali trkati s stisnjeno pestjo, da bi se izognili stisku dlani. Skratka, habitus,
o katerem je pred stoletjem razpravljal antropolog Marcel Mauss (1996), se je skoraj čez
noč spremenil zaradi nevidne grožnje, ki pa se ni širila v obliki radioaktivnega oblaka,
temveč kot viralni in informacijski oblak, ki je brez težave prehajal meje in se zažrl v vse
pore življenja ter postal, če se spet sklicujem na Maussa, totalno družbeno dejstvo. S tem
izrazom je namreč skušal opisati pojave v družbenem življenju, v katerih se prepletajo
religiozne, pravne, moralne, politične in ekonomske institucije. To je, skratka, tisto, kar
je vseprisotno in obstaja v sleherni situaciji, pa četudi nekako v ozadju. Je nekaj, česar
ne moremo spregledati. In v to se je preobrazil tudi virus SARS-CoV-2, ki se je znašel na
naslovnicah revij in časopisov, se kot animacija vrtel pred voditelji informativnih oddaj na
televiziji, se širil po omrežjih v obliki viralnih posnetkov in podob, t. i. memov, in postal
del vsakdanjih pogovorov. »Koliko je novih primerov?« je postalo skoraj tako samoumevno
vprašanje, izrečeno mimogrede, kot je bilo v predkovidskem času vljudnostno vprašanje
o vremenu ali počutju. Negotovost je, skratka, postala normalno stanje, ki se je kmalu
zatem že raztegnilo v nova medčasja ob drugih krizah.
Sklep
V letih 2022 in 2023, ko sta virus SARS-CoV-2 in bolezen covid-19 postopno izginila
z naslovnic, kriza še vedno ni izpuhtela, nova normalnost, ki so jo mnogi pričakovali na
začetku pandemije, pa se ni čudežno pojavila. Namesto tega so na plan prišle nove krize,
med katerimi so nekatere postajale očitne že v predkovidskem času, a smo jih pometli pod
preprogo, denimo podnebna kriza, ki je avgusta 2023 vplivala tudi na naravno katastrofo
v Sloveniji, torej na poplave in plazove, ki so povzročili večmilijardno škodo, druge pa
so se pojavile na novo, denimo vojna v Ukrajini in z njo povezana energetska kriza. Ob
tej trajni krizi, torej stalnem izrednem stanju in nenehni liminalnosti, ko za nekatere
skupnosti v Evropi in drugod po svetu čas teče na nenavaden način in se razteguje in
krči kot elastika pri skakalcu bandži, ki se nad reko – opletajoč z rokami – vzpenja in
pada po skoku z mostu, se znova spomnimo na Marka in njegovo neskončno agonijo,
ki se dejansko ni začela s covidom-19, temveč že bistveno prej, ko se je soočal s svojimi
zdravstvenimi problemi in nato še z zaposlitvenim statusom. Trajna kriza je v bistvu
osrednja metafora njegovega življenja, normalnost pa spopadanje z virusi in drugimi
patogeni. In Marko je s svojo zgodbo dejansko metafora za družbo, v kateri živimo. Biti
na preži je namreč postalo normalno stanje, ravno tako pričakovati, da se bo zgodilo
nekaj, kar ogroža zdravje in dobro počutje – ali pa počutje naših potomcev. Kriza je,
skratka, nova normalnost ali pa celo »kronično stanje«, kot pravi Henrik Vigh (2008).
Zato jo velja pri raziskovanju razumeti kot stalen etnografski kontekst, v katerem se
Spomini na medčasje
98
prepletajo in preobražajo različna dejanja in pomeni, in jo raziskati v vseh njenih formah
in pojavnostih: od okoljske, podnebne, finančne, politične, zdravstvene in stanovanjske
do energetske in še marsikatere druge krize. Ob tem se lahko vprašamo, ali je sploh še
smiselno razpravljati o medčasju kot posebnem oziroma izrednem obdobju, ki zaznamuje
»vrinek« v siceršnjo linearnost in zveznost »normalnega časa«. Vprašati bi se morali tudi,
če ni dveh temeljnih pojmov, ki sta zaznamovala pandemijo, torej »kriza« in »izolacija«,
bolje združiti v enega, ki bi mu lahko rekli krizolacija.
Morda bi morali začeti razmišljati tudi, da je medčasje ključna analitična prvina, ki
postaja med rednim izrednim stanjem, torej med krizolacijo, pomembnejša od siceršnjega
časa, nenehna »vrtoglavica«, o kateri razpravlja Knight (2021), pa je morda tista želena
in iskana nova normalnost. Ob tem pa bi lahko spet izpeljali primerjavo s skakalcem
bandži, ki se z mostu odrine v prazno in se znajde v stanju, ki mi Bjørn Thomassen (2018)
v angleški skovanki pravi limivoid, pri čemer združi izraza liminalnost (angl. liminality)
in brezno oziroma praznina (angl. void). Ta izraz pa bi lahko – če upoštevamo etimologije
besede liminalnost, ki je povezana s pragom – poslovenili kot pražnina. In ta pražnina, v
katero nenehno padamo, sicer pripeti na elastiko življenja, je morda še najboljši približek
iskane in želene nove normalnosti.
Ob tovrstnih razmislekih lahko sklenemo, da bi tudi v antropologiji in etnologiji
medčasje lahko bolj poglobljeno obravnavali ter s tem pojmom nadgradili »klasične«
koncepte vede, med katere sodi seveda tudi liminalnost. Ta pa se, kot sem skušal prikazati
v tem članku, v medčasju trajne krize, ki morda postaja nova normalnost, razteguje kot
neskončna elastika, brez katere je skok v brezno nezamisljiv.
REFERENCE
AFP
2020 Mystery Pneumonia Outbreak in China Sparks Fear of Deadly SARS Virus. CBS News. [15. 5. 2023].
ANDITS, Petra
2020 Waiting During the Time of COVID-19. Social Anthropology 28 (2): 220–221.
BECK, Ulrich
2009 (1992) Družba tveganja: Na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina.
BELL, Genevieve
2020 Pandemic Passages: An Anthropological Account of Life and Liminality during COVID-19. Anthropology
in Action 28 (1): 79–84.
COMAROFF, Jean
2020 When the Virus Makes the Timeline. Social Anthropology 28 (2): 245–246.
CRATE, Susan A.
2011 Climate and Culture: Anthropology in the Era of Contemporary Climate Change. Annual Review of
Anthropology 40: 175–194.
FABIAN, Johannes
1983 Time and the Other: How Anthropology Makes Its Object. New York: Columbia University Press.
FLANDER, Benjamin
2021 Epidemija in ukrepi za njeno zajezitev: Omejitev gibanja na občine in »policijska ura«. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo 72 (1): 51–64.
Dan Podjed
99
FRIEDMAN, P. Kerim.
2005 Armchair Anthropology in the Cyber Age? Savage Minds. [15. 5. 2023].
GELL, Alfred
2001 (1992) Antropologija časa: Kulturne konstrukcije časovnih zemljevidov in podob. Ljubljana: Študentska
založba.
GENNEP, Arnold van
1977 (1909) The Rites of Passage. London: Routledge & Kegan Paul.
GIDDENS, Anthony
1991 Modernity and Self-Identity: Self and Society in the Late Modern Age. Cambridge: Polity Press.
HOLT, Nicholas L.
2003 Representation, Legitimation, and Autoethnography: An Autoethnographic Writing Story. International
Journal of Qualitative Methods 2 (1): 18–28.
KNIGHT, Daniel M.
2021 Vertiginous Life: An Anthropology of Time and the Unforeseen. New York in Oxford: Berghahn.
LEITENBERG, Danaé
2023 ‘In and out of time’: Towards an Anthropology of the Mundane Experiences of Modern and Capitalist
Time. (Predobjava na spletu.) History and Anthropology: 1–21.
MANDERSON, Lenore in WAHLBERG, Ayo
2020 Chronic Living in a Communicable World. Medical Anthropology 39 (5): 428–439.
MASQUELIER, Adeline in DURHAM, Deborah
2023 In the Meantime: Toward an Anthropology of the Possible. New York: Berghahn.
MATHIEU, Edouard [idr.]
2020 Coronavirus Pandemic (COVID-19). Our World In Data. [16.
11. 2023].
MAUSS, Marcel
1996 (1923/1924) Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia humanitatis.
MUNN, Nancy D.
1992 The Cultural Anthropology of Time: A Critical Essay. Annual Review of Anthropology 21: 93–123.
OLMA, Nikolaos
2020 Looking into the Past, Living in the Future. Social Anthropology 28 (2): 332–333.
ONLINE ETYMOLOGY DICTIONARY
2023 Crisis. [26. 3. 2023].
OSCE/ODIHR
2020 OSCE Human Dimension Commitments and State Responses to the Covid-19 Pandemic. Varšava:
OSCE Office for Democratic Institutions and Human Rights. [16. 10. 2023].
PODJED, Dan
2020 Antropologija med štirimi stenami: Spoznavanje družbe in sebe med pandemijo. Ljubljana: Založba ZRC.
PODJED, Dan in MURŠIČ, Rajko
2021 Biti ali ne biti tam: Etnografija na daljavo med krizo in onkraj nje. Etnolog 31: 15–33.
RETHMANN, Petra
2020 Imagining our Futures in Different Keys. Social Anthropology 28 (2): 339–340.
SALAZAR, Noel B.
2020 Anthropology and Anthropologists in Times of Crisis. Social Anthropology 28 (2): 346–347.
SAMUELSEN, Helle in PARÉ TOÉ, Lea
2021 Covid-19 Temporalities: Ruptures of Everyday Life in Urban Burkina Faso. Medicine Anthropology
Theory 8 (1): 1–21.
STOCKING, George W. (ur.)
1983 Observers Observed: Essays on Ethnographic Fieldwork. Madison: University of Wisconsin Press.
Spomini na medčasje
100
SVETEL, Ana in ZAVRATNIK, Veronika
2021 Lovljenje mimobežnosti: Odsev epidemije na spletnih družbenih omrežjih. Glasnik SED 61 (2): 20–29.
SZAKOLCZAI, Arpád
2018 Permanent Liminality and Modernity: Analysing the Sacrificial Carnival Through Novels. London,
Abingdon in New York: Routledge.
ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina
2020 Strah in meje … Vsakdanjik. [17. 11. 2023].
TAVZES, Miloš
2002 Veliki slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba.
THOMASSEN, Bjørn
2018 (2014) Liminality and the Modern: Living Through the In-Between. London in New York: Routledge.
TORRES, Nicole
2022 Altered States: Liminality and Consciousness During COVID. Anthropology of Consciousness 33 (1): 5–9.
TURNER, Victor
1974 The Ritual Process: Structure and Anti-Structure. Harmondsworth: Penguin Books.
URADNI LIST REPUBLIKE SLOVENIJE
2020 Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike
Slovenije. Uradni list RS, št. 19/20 in 68/20.
VERBINC, France
1974 Slovar tujk. (4. izdaja.) Ljubljana: Cankarjeva založba.
VIGH, Henrik
2008 Crisis and Chronicity: Anthropological Perspectives on Continuous Conflict and Decline. Ethnos 73 (1):
5–24.
WHITEFORD, Linda M.
2020 A Room with a View: Observations from Two Pandemics. Anthropology Now 12 (1): 7–10.
YONG, Ed
2022 The Millions of People Stuck in Pandemic Limbo. The Atlantic, 16. 2. 2022. [17. 11.
2023].
ZAVRATNIK, Simona in CUKUT KRILIĆ, Sanja
2021 Migracije v času pandemije covid-19: Meje mobilnosti in družbene neenakosti. Teorija in praksa 58 (1):
72–87.
ZAVRATNIK, Veronika in SVETEL, Ana
2021 “Coronacoaster”: Local Reflections on Digital Social Networks. Etnologické rozpravy / Ethnological
Disputes 28 (1): 52–65.
Dan Podjed
101
BESEDA O AVTORJU
Dr. Dan Podjed je višji znanstveni sodelavec v Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU
in izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2010 je soustanovil Mrežo za
aplikativno antropologijo EASA in jo vodil do leta 2018, zdaj pa ima v njej funkcijo izvršnega svetovalca.
Leta 2013 je zasnoval dogodek Why the World Needs Anthropologists, ki je postal osrednje evropsko
stičišče aplikativnih antropologinj in antropologov. Raziskovalno se posveča izoliranim ljudem in
skupnostim, razmerju med ljudmi in tehnologijami ter razvoju izdelkov in storitev po meri ljudi in
okolja.
ABOUT THE AUTHOR
Dan Podjed, PhD, is a Senior Research Associate at the Institute of Slovene Ethnography
of the Slovenian Academy of Sciences and Art, and Associate Professor at the Faculty of Arts,
University of Ljubljana. He co-founded the Applied Anthropology Network (EASA) in 2010, was its
Convenor until 2018, and now serves as its Executive Advisor. In 2013, he conceived the Why the
World Needs Anthropologists event, which has become the main European meeting point for applied
anthropologists. His research focuses on isolated people and communities, the relationship between
people and technologies, and the development of people-centred and sustainable products and services.
SUMMARY
Memories of the meantime: A rear view on the times of crisis
The discussion focuses on the perception of the time during the COVID-19 pandemic and other crises.
It seeks to look at these periods in retrospect and from a critical distance to understand how liminal
situations affect people and society. In doing so, the article pays special attention to the meantime,
that is, the time in-between, in which the ordinary temporality is either stretched or shrunk, and in
either case is transformed into something new, that carries a different quality.
The article first introduces on overview of how anthropologists have worked to understand the
meantime during the pandemic, and then describes the recollections of an individual who was stuck
in a hospital isolation chamber because of their illness. The analysis builds on the question of how the
meantime is affected by a crisis, which, according to the dictionary definition, is both an “unfavourable,
intractable situation” and a “decisive moment or condition” or a “(decisive) turning point” that can
occur either in society or in a company or in an individual – and can last indefinitely or transform into
a new form of crisis. As the author explains, the “new normal” that many expected did not emerge
after the end of the health crisis, i.e. the COVID-19 pandemic. Instead, other crises emerged, some
of which had already been evident in pre-COVID times, such as the climate crisis, while the war in
Ukraine and the related energy crisis were less predictable.
In conclusion, the paper argues that a constant or permanent crisis has become a central metaphor
of contemporary global society, and perhaps even the new normal. In this light, it asks whether it is
meaningful at all to discuss the meantime as a special or extraordinary period that marks an “interlude”
to the otherwise linear and continuous nature of “normal time”. It also seems reasonable to ask whether
the two fundamental concepts that have characterised the pandemic – “crisis” and “isolation” – might
not be better combined into one, which could be called “crisolation”. Perhaps we should also begin to
consider that the meantime is a key analytical element that becomes more important than ordinary
time during the “ordinary emergency”, i.e. during the crisolation, and that the constant “vertigo”
discussed by Daniel M. Knight (2021) is perhaps the desired and sought-after “new normal”. With
all these considerations in mind, anthropology and ethnology could also consider the meantime in
more depth, using this notion to build on the classical concepts of the branch, including liminality.
Spomini na medčasje