Ksaver Fratinovec
Grm z zlatim cvetjem
(Kavkaška pripovedka.)
revni vasici sta živela mož in žena. Imela sta sina edinca. Bila sta pa silno ubožna. Edino ujih imetje poleg borne bajte je bila mala njivica, pa še to sta morala prodati. Kupil jo je sosed, skoroda prav tako reven kakor ona dva.
Novi gospodar prodane njive si je najel par volov in začel orati na kupljenein svetu. Nenadoina se je pa plug globoko zadrl v zemljo in lemež je udaril ob nekaj trdega, ki je čudno zažvenketalo.  Kmetič je ustavil in
prekopal  svet na tistem mestu bolj  na globoko,  pa je  privlekel na dan
zaklad:  lonec, poln zlatega denarja.
»Tega pa nisem kupil od soseda, ko lni je prodal njivo, torej je zlato njegova last,«  je rekel.
Pokril je lonec, ga zasul s prstjo in odhitel k prejšnjemu gospodarju, da mu pove o zakladu.
»Lonec z zlatom je tvoj,« je rekel, »zato nemudoma pojdi in ga vzemi!«
»Ne, ni inoj, ne!« je ugovarjal prejšnji lastnik. »]az sem zemljo teJii prodal, potemtakem je tvoj tudi zaklad, ki  si ga našel.«
»Saj lonca z zlatom vendar nisem kupil, zato je 011 še zmeraj tvoj,« je nejevoljen ugovarjal sosed.
>Tepec prismojeni!« je zavpil tudi nejevoljno prejšnji lastnik. »Sreča te je obiskala, pa jo z vsemi štirirai podiš od sebe. — Y naši rodbini so biH od nekdaj sami poštenjaki in tudi jaz hočein biti pošten. Tuje lastnino se še nisem dotaknil in se je ne bom. Zaklad si ti uašel na svoji zemlji, pa tvoj  je in mir besedi!«
Užaljen in jezen se je zadrl sosed  nanj:
»Ti si tepec, ti! Tudi moji predniki so bili.vsi pošteni in jaz jim ne maram delati sramote. Nočem tvojega zlata, pa ga nočem! Lonca nisem od tebe kupil.«
Moža sta se tako dolgo prerekala, da sta se nazadnje še spoprijela in stepla. Vsa razburjena sta šla h knezu in zatožila drug drugega.
Knez je oba mirno poslušal. \esel je bil ujune nenavadue poštenosti. Nobenega  ni  mogel   obsoditi.  Vprašal  je: »Ali imata otroke?«
»Jaz  imam  sina,«  je  rekel  bivši  lastnik njivice. »Jaz  pa hčer,«  je  rekel  sosed njegov.
»No torej,« se je nasmeliiiil knez, »ukazujein vaina, da se vajina otroka  vzameta,  a vidva najdeni zaklad  oddajta uovoporočencema!«
Oba reveža sta bila močno zadovoljna z modro rešitvijo knezovo. Objela sta se in prepevaje vesele pesmice odrinila domov. Povedala sta odločitev knezovo ženama in otrokoma. In vsi  so bili zadovoljni.
Kakor je bilo ukazano, tako se je zgodilo. Za mladi par sta soseda zgradila hišico, prikupila še nekaj zemlje, in ko je bilo vse pripravljeno, kar je potrebno za pošteno in zadovoljno življenje. so napravili svatbo. Svatba je bila vesela in mnogo  gostov je bilo  na njej.
Odslej so vsi skupaj živeli srečno in zadovoljno. Polje, ki so ga imeli, so obdelovali skupno z združenimi močmi in pridelovali na njem zelenjad, grozdje in žito. Nebo je blagoslovilo vzajemni trud. Tam pa, kjer je bil ležal zaklad, je zrasel rožni grm in na njem je pognalo vsako leto zlato cvetje^
Nekoč je pa sin modrega kneza šel na lov. Spotoma ,je prijezdil do kraja, kjer je rasel grm z zlatim cvetjem. Ko je zagledal čudoviti grm, se mu je zbudila pohlepnost po bogastvu. Vzpodbodel ,je konja, preskočil nizko ograjo in iztegnil roko, da bi grm izpulil. Pa gle.j čudo! Grm se je sam od sebe dvignil in splaval proti nebu.
Začuden je gledal mladi princ ta pojav. Grma ni mogel doseči. Obrnil je konja in ga pognal nazaj. Tedaj se je takoj spustil grm nazaj na svoje prejšnje mesto. Princ je hitro skočil h grmu, da bi ga izrval in odnesel. A spet se mu je grm umakuil proti nebu.
\es razjarjen je ukazal princ svojiin spremljevalcem, uaj uničijo in poteptajo vso setev, opustošijo vinograd in vse, kar je raslo tam okoli. Pa od tega ni imel ničesar: gnna ni dobil; s praznimi rokami še ,je vrnii] domovj
Gospodarja sta videla, kako knezov sin besni in pustoši njuno polje, pa upreti se mu nista upala. Bala sta se, da bi ju njegovi spremljevalci ne ubili.
Doma je sin povedal očetu, kaj je doživel. Oče ni nič odgovoril, ampak takoj je sklical svoje dvorjane in modrijane na posvetovanje. da bi mu povedali, kaj naj to pomeni.
Dolgo so se modrijani posvetovali, pa nihče ni znal razložiti zago-netne  dogodbe.  Nazadnje  se  oglasi  najstarejši  modrijan  in  pravi:
»Knez, tega prečudnega dogodka ti nihče od nas ne more pojasniti. Mislim pa, da bi se dal razjasniti, če pošlješ koga na daljno popoto-vanje po svetu.«
Vladar je bil zadovoljeu s starčkoviia nasvetom. Odpravil je svojega sina po svetu z naročilom, naj potuje po vseh. tujih zemljali in državab. iu išče razjasnitve temu čudežu. Sin je obljubil, da se prej ne vrne, da izve  vzrok  temu  zagonetnemu  dogodku.
Sitn gre in potuje po tujih, iieznaiiili krajih dolgo dolgo — brez-nspešno. Nekoč pa naleti v nekem mestu na zelo staro ženieo. Poprosi jo,  uaj  mu  razjasni,  če  more,  kako se  je  izvršil  tisti   dogodek.
Starka odgovori, da mu na njegovo vprašanje ne ve dati odgovora. Pač pa ro.il pokaže pot in pove mesto, kjer živi velemoder starec, ki mu bo   znabiti   vedel   dati   odgovor   na   njegovo   vprašanje.
Princ je odjezdil dalje in srečno prispel v tisto mesto k starcu. Raz-ložil mu je svojo zadevo. A starec — grbast je bil — je rekel:
»Mladeuič, ti si se zraotil. Jaz nisem tisti, ki ga ti iščeš. Moj starejši brat je, ki prebiva v sosednjem mestu, on ti inorda razjasni tvojo čudno zadevo.«
In starec je napisal pismo za brata, ga oddal princu iu ga odpravil dalje. Ko pa je princ prišel do starčkovega brata, se je ta začudil: ta starejši brat grbastega in sivolasega starca je bil na videz mnogo mlajši ko prvi brat. Imel je še prav malo sivih las in je bil še krepak.
;:Eh,« si je raislil princ, »starec rue je najbrž nalagal, ko je dejal, da je to njegov starejši brat.« Nato mu je predložil svojo zadevo. In brat grbastega starca je  rekel:
»Mladenič, ti si se zmotil. Jaz nisein trsti, ki ga ti iščeš. Jaz sem srednji brat, a najstarejši živi še dalje, pri morju; on je najmodrejši med nami in ti bo najbrž razjasnil, kar želi^c/
Hočeš-nočeš — princ se je napotil dalje in odjezdil k morju do tretjega brata. Ko je prišel do njega, se je še bolj čudil: to naj bi bil najstarejši brat? Saj je še čisto mlad, gladkega obraza, s črno brado in brez sivih las. Pa reče princ: »Prišel sem k tebi, da mi razjasniš, odkod se je vzel v vinogradu rožni grm z zlatim cvetjem? In kako to, da se je vsakokrat, ko sem ga hotel izpuliti, umaknil pred mojimi očmi proti nebu? In vsako-krat, ko sem odšel stran, se je spet spustil na zemljo, kjer je rasel. Razjasni mi, prosim. Pa še to mi razjasni: Kako je vendar to, da si ti najstarejši med brati, pa si na videz najmlajši. Tvoj srednji brat je že nekaj v letih, a tvoj najmlajši brat je že popoln starec, onemogel, sivolas in grbast?«
»Dobro,« pravi. stari mladec, »razjasnim ti tvo.je zagonetke. Prej si pa malo oddahni v moji hiši, ker si moj gost.«
Skupno so pojužinali. Po južini je prinesla žena starega mladca sladko melono na mizo, da bi jo pojedli. Mož pa je ukazal ženi, naj prinese di-ugo. Brez ugovora je žena odnesla melono v klet, a nazaj je prinesla prav tisto ko prej. Druge melone namreč v kleti sploh bilo ni. Dvanajst-krat je morala žena na moževo zahtevo odnesti melono in priti nazaj z njo. pa vedno je prišla brez godrnjanja. Ko so melono končno pojedli, je stari mladec začel s svojo razlago:
»Vidiš, mladi princ, v hiši smo imeli samo eno melono. Jaz sem seveda to dobro vedel, pa sem vendar velel ženi dvanajstkrat v klet, dasi je zdaj liudo vroče in so stopnice v klet globoke. In žena je vsakokrat spolnila  moje  povelje  in mi  ni  nič  ugovarjala,  ker je  zelo pohleTna  in
poslušna. Ali zdaj razumeš, zakaj sem jaz na videz mlajši ko inoja dva brata, dasi sein v resuici mnogo starej.ši od njiju? Srednji brat ima ženo ne slabo ne dobro, zato je on nekako v sredi ined nama. Najmlajši pa ima žeuo vražjo in zato je videti tako star. To, mladi prine, si dobro zaporani! — Kar se tiče tvojega prvega vprašanja, ti tole povera: Tisti kos zemlje, kjer je zrasel zlatocvetni grm, je revni kmetič prodal so-sedu. Ta je našel na njem lonec zlata, pa ga ni hotel vzeti, češ da tega ni kupil od prejšnjega gospodarja. Prejšnji lastnik pa v svoji poštenosti tudi ni hotel zase pograbiti bogastva, ki je bilo najdeno na prodanem svetu. Tvoj modri oče je pa razsodil spor tako, da je sosedoma ukazal, naj se njuna otroka poročita in zaklad njima oddasta. Na ta »ačin sta soseda stopila v medscbojno sorodstvo. Odslej so vsi pošteno in prija-teljsko živeli in zemljo skupno obdelovali. Rožni grrn z zlatim cvetjem •— to ,je pa plačilo za njih poštenje! Toda cvetje trgati z njega sraejo samo gospodarji tiste zemlje. Nihče naj ne iztegne roke iz zavisti po tujem  blagu,   ampak  vsak  naj  si  prizadeva,   da  si  svojo  srečo  zasluži.«
Princa je bilo sram, ko se je spomnil, da je opustošil vinograd in nničil polje. Zahvalil se je starcu in odbitel domov, da popravi, kar je zagrešil. Na svoje začudenje je pa videl, da sto.ji čudežni grm na svojem mestu; okrog njega pa je sadovnjak v najlepšem cvetju. In v sadovnjaku so izpeljani jarki in po njih se pretaka z gora voda za nainakabje.
Tako je uebo samo odškodovalo storjeno krivico in nagradilo po-šteno delo  z božjim blagoslovom.