Fran Albrecht:
rj~\
Črni plameni.
I.
voj pogled je žarel, tvoj glas je drhtel, tvoja roka je mehko prosila, v tla uporne povesil oči sem in šel: tako sva se midva ločila . . .
In pala je črna in divja bolest, na src dvoje molk, rastoč iz noči, in planil v tujino sem svobodnih mest jaz — suženj, z očmi povešenimi.
B
II.
rez poljuba, brez solze, le opojna bolečina spremljala mi je srce, domovina.
Samo sen zločesti, laž krasnobežnega spomina, mi je bil pajdaš, o edina . . .
O edina med ljudmi, o edina križem sveta, ti iz celega srca ljubljena, prokleta !
O,
III.
loljufaj me, da te bom proklel in s prezirom in zasmehom te odel! Jaz ne znam klečati . . .
.Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 3.
114
Fran Albrecht: Razdvojen.
O ne spletaj mojih voljnih rok in ne daj mi vere vanjo, Bog! Jaz ne znam klečati . . .
Ti, ne čakaj, da ukaže dan, sama pahni me od sebe stran! Jaz ne znam klečati.
IV.
\J ne blodi okrog,
v sen mojih noči
ne stezaj rok,
ne vprašuj me z očmi . . .
A le bruhaj, vulkan, le poj, barbar! Samo bolan mi ne bodi nikar,
če v njeno telo si začaran, zaklet, ti vriskaj in poj, zato si — poet! . . .
Razdvojen.
LJaleč plove tema noči
v noč brezdanjo in brezkrajno —
srcu, ki se v njo vtopi,
kdo pokaže pot sijajno?
K tlom zadrsal je obraz, usta jeknila so: Bog! . . . Mrak-vrag pa se isti čas je zarogal vseokrog:
Sam se bori sam s seboj! Sam klubuj si, omahuj, obupuj in sam veruj: dan in noč je pred teboj!