E 1 a.
.o
/^e sladki vonj  cvetlic dišečih napaja zlatozarni zrak — te drobne pesmi so čebele, ta drobna knjižica uljnjak.
Čebele, izletite torej, med svet pohiti, mladi roj, na polje cvetno, na gredice, polet te prvi nesi tvoj!
1.
Krog cvetk šumite prilizljivo, da vse se rade vam odpro; medu si naložite, hčerke, da zadnji ulj napolnjen bo.
Vrnite skoro se mi, skoro, to zadnjo čujte prošnjo mi! — O napolnite, pesmi moje, z denarjem prazno mošnjo mi!
6
Bog, ta svet mi tvoj je ječa, kateri ti si sam ključar; zaprl si vanjo me in prošnje še moje nisi čul nikdar.
Ti veš, kako s telesom, z dušo udan sem svoji dragi jaz, kako li koprnim in ginem, da z njo delil bi sreče čas.
Ti veš, kako udanost večno prisega vsak ji dih in trip, ti veš, da ona me trpinči, če ne pogleda me za hip.
V nemirni noči tisoč pestrih ji misli priroji v glavo, in morda ena vsaj med njimi o meni govorila bo.
Ah, morda enkrat vsaj pomisli name — ko svet bo miren, tih —-name, ki ona mi edina bila je misel, zadnji vzdih!
»Ljubljanski Zvon« 6. XIX. 1899.
23
330
Kazimir pl. Radič: Ela.
3.
». . . .   Deset,   enajst,   dvanajst!«     Ta bas ima in oni gosli,
odbije ura polnoči,        v zvoniku     ro§> klarinet Je tudi vmes ™
in vrhu cerkve se železni                  nebeških godcev cel orkester!
petelin trikrat zavrti.                          NocoJ Je šod veseL saJ res ¦ ¦
Po celi cerkvi se z lestencev v trenotku luči zablešče, in orgel plavajoči glasi sladko, mehko zažubore.
Igra Cecilija, po tipkah kot senca prsti begajo, in valčka zibajoči takti po cerkvi se razlegajo.
Za orglami sedi svetnica, nocoj igra Cecilija, okoli nje stoji z godali vseh angelcev familija.
Plesavce pa kraljevi David
¦
ureja v vrste in ravna;
in sam jim prvi ples zapleše,
ko osem taktov odigra . . .
v
Ce vlada v raju taka radost, če vedno bo tako lepo, pobožna, ljubica, bodiva, da srečno prideva v nebo!
2-^a cerkve in namene dobre razdali drugi so denar, da Bog obvaruje jih zlega, ko s treskom privrši vihar.
4.
Jaz pijem z drago staro vino; na otomani smeh, dovtip le odgovarja tresku, gromu — drget ne straši naju šip.
A jaz za svoj denar napravil     »Predragi, glej, kako drevesa
na strehi sem si strelovod,         vihar tam lomi na bregeh!«
obvaruje naj  on me treska        »»Gradi grmado srednje večnim
in o nevihti vseh nezgod!          demonom na modernih tleh.««
Ko bliska se, grmi in treska,     »In strele pokajo, čuj, dragi,
zdaj  drugi v strahu koprne,       o čuj — da jemljejo mi sluh!'
kot deca vekajo proseče —       »»S topovi na demone strelja
jaz ne poznam bojazni te.          svobode in napredka duh!««
Vida: »Prosit!«
331
f.
robleme') aktualne včasih rešujem z drago ves večer cerkvenega koncilja bilo pač ni še takega nikjer!
Le šale z drago
Pa mislite:
uganja, da mu čas beži,
in   v   vseh   pomenkih   njunih
koristnega še bilo ni!«    zrna
Ves čas z učenimi vprašanji sinoči me je pitala, sedela mi je na kolenih, na glas iz knjige čitala:
»Izvor, idejo pa o božjem ima v razumu vsaka stvar, zato pa v stvari vsaki zremo ideje božje jasni žar.«
» »Umela si li to ?« « jo vprašam, roko ji položim ob pas. »Pa misliš res, da ženske kratke smo pameti in dolgih las?«
»Ideje božje svit posnamem na hip iz vsake ti stvari — Le vprašaj!«  mi odvrne huda, Ponosno vame vpre oči.
»»Pa reci brž, katera sije ideja v tvojih mi očeh, katera mi dehti opojno tako z medenih ustnic teh?««
»»Ta beli vrat, te beli prsi, katerih so idej odsvit? po kolkih koprnečih tudi ideje gledam žar razlit.««
»»Zakaj molčiš sedaj ? Katere ideje jasen mi odsev ti tvoji udi pač so bujni ? . . . Povej, najlepša izmed dev?««
»Ne veš? Nobena se z besedo posneti, draga, ti ne da?«« —¦ »Naj pride učenjak! On vsako idejo ti posneti zna . . .«
Kazimir pl. Radič.
„Prosit!"
J   rosit, prosit!«  in šampanjec skipel je iz zvonkih čaš ... Aj, kako se sladko pije na to lepo, lepo — laž !
Jaz pa kličem vas na  sodbo: Smelo dvigne naj  se ta, ki bi gledal srečo brata brez zavisti v dnu srca!
Vida.
l) Primeri razpravo »o idealizmu in idejah«. »Rimski katolik«, I. leto.
23*