Leto 26 ANGELČEh Stran 149 Cvetinomirski: 'Mati \JjfaMJ enska zavzdihne. B§gmjgc »Jaz tudi potujcm.., Celo življenje bom /*sj/*&jh znabiti potovala ...« (^K) »Kako to mislite?« »Zadela me je nesreča, gospod! Pomislite, pred tremi tedni je zasulo msojega moža v rudokopu. Zdaj sem pa s svojima otrokoma na cesti. Nihče me noče vzeti v službo, ker imam skrbeti za družino. Povsod pravijo, da bi jim otroci delali le zgago...« »Pa s čim se živite?« »Beračiti moram, ker me nihče noče v službo. Otroka sta pa tako lačna, rcvčka. Žc davtio nista bila toliko sita, kolikor bi bilo treba ... Je pač križ dandanašnje ...« Medtcm sta pričela otroka zopet jokati; še sedem let nobeden ni i-mel. Mati vzame enega izmed njiju na kolena. »Poldek!. .. Nikar jokaii! Jutri ti kupim kaj — čuješ! Kupim!...« Toda otrok v materinem naročju je ihtel brid-ko naprcj. »Lacen, mama ... Tluha!« Tudi otrok na tleh se je zgenil in pričel izte-zati roke proti materi. »Lacen! Lacen!« Materi so se udrle solze. »Mimica! Lepo te prosim, nikar jokati... Saj bi dala, ko bi lc imela ... Jaz nisem kriva, čc ti ne morem!« In vsi trije so jeli zdaj ihteti. To je bilo tako bolestnoin bridko, da je postalo še meni hudo pri srcu. — Zunaj je lilo naprej kakor v deročih rekah, ki so prestopile bregove. Grmelo je še vedno, Svctil je blisk na blisk, tako da se je posvetila vas pred menoj zdajpazdaj v krvavi luči, Dež je škropil v navpičnih krepkih curkih, kakor da pada težak, oster pesek z jokajo-čega neba. Stran 150__________ANGELČEK Leto 26 Mati in otroka ob njcj so čepeli nepremično na slami. Zeblo jih je. Posebno ofroka, ki sta bila le rahlo oblečena. Zdelo se mi je, da se gibljejo ma-teri ustnicc kakor v molitvi in da stiskajo njeni prsti raolck. Votlo je zagrmelo, krvav blisk je spet posvetil. Poldek v materinem naročju je od groze za-kričal. »Nikar se nič ne boj!« ga je pobožala mati. »Tudi jaz se bojim ...« je zajecljala na tleh J Mimica. j^H Mati je upognila tilnik, ^B »Kar potolažita se, revčka! Saj se bo kmalu 1 zvedrilo!« Pa se ni hotelo zvedriti. Lilo je naprej. Streha ! pri kozolcu je težko šumela od dežja. Skozi dolgo mrežo tenkih prekelj, ki so bile čisto prazne, je vel hud ledenohladen veter, ki je za ogli žalostno tulil. Morje hmelja v daljavi je bilo kakor izbičano; koli so se malone zibali. Mati je tiho poihtevala. Kar naenkrat pa si je popravila ruto na glavi in me je poklicala: »Prosim, gospod, ali bi bili tako dobri, da bi mi dali eno kronico .. . Se bota otroka vsaj enkrat dodobra najedla .. . Ali bi bili tako dobri?« Segel sem v žep, da preiščem, koliko imam še prav z.a prav. Imel sem vsega skupaj triinosemdeset ( vinarjev in nič več. Pa naj sem žepe obračal, kolikor sem hotel. Ko je imela mati moj denar, ga je skrbno za-vezala v konec robca in ga spravila v nedrije. r »Bog vam poplačaj!« se mi je solznih oči za- ^J hvalila. jjH »Ah kaj, če berač da beraču-------«. ^^ Ko je prenehalo deževati, sem se odpravil iz- I pod kozolca. Žep je bil prazen, ali srce mi je bilo j tako lahko, da bi bil najrajši vriskal čcz vso to j mjokro ravan. —