' ■
•Si; ..
i'
!' *,
":£
■■ ' ’
^ružinsld4pilT|ili
ILUSTROVAhl LIST ZA MESTO IN DEŽELO	JL	C
Cena 2 Din
Izhaja ob Četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal štev. 345. Račun pofihie hranilnice v Ljubljani štev. 15.393
LjubBjana, 29. Junija 1933
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse leto 40 lir, v Franclji 50 frankov, v Ameriki in povsod drugod 2 dolarja
Št. 25-26 Leto V
*>' cv
/<> £	o
v~*y <?■>.*'
*•
rem drugem delu života zaradi prehudega napora. Vobče ni ravno nevaren, opreznost je pa posebno na mestu pri ljudeh, ki imajo zabrekle žile. Pri njih nastopi pogosto na obeh nogah žilni krč, ki silno boli, zato ga premagajo le zelo spretni plavalci. Posledica krča je pogosto smrt z utopljenjem, ker plavalec ne more uporabljati nog. Četrta zapoved je torej:
Pazi, da se preveč ne utrudiš!
Otrpnitev srca, ki je posledica prehitrega skoka v vodo, nastopi časih tudi tedaj, če ostane kopalec predolgo v mrzli vodi. Višnjeve ustnice in stresajoči mraz sta poslednja alarmna signala telesa. Manj nevarna je ta stvar pri dobrem plavalcu kakor pa pri navadnem kopalcu, ker si z neprestanim gibanjem v vodi ohrani lastno temperaturo telesa. Pa tudi če Se nadaljuje na 4. strani
Kopaj se
Voda in solnce kot prijatelj in sovražnik. — 6 zapovedi za kopalno sezono
s
pametjo ?
Pazi, kadar skočiš na giavo!
Glavo drži kar mogoče globoko, križ upogni, z nogami pa udari navzgor!
Tretja nevarnost, na katero premalo pazijo, so nepričakovane globine v vodi. Nevarne so zlasti za neplavalce, ki se kopajo na plitvih krajih na bregu, pa iz radovednosti zaidejo v čedalje globljo vodo. Nenadoma jim utegne zmanjkati tal pod nogami, in v tisti sekundi smrtnega strahu dobe živčni šok v možganih. Pogreznejo se v vodo in pogosto utonejo na razmeroma zelo plitvem mestu. Taka nesreča se mnogim zdi nerazumljiva. Isto velja tudi za vrtince. Tudi tu je ponavadi manj nevarna sila vode kakor pa psihični moment strahu. Zato pazi na tretjo zapoved:
Bodi skrajno oprezen v neznanih vodah!
Krč v vodi tudi ni redka prikazen. Nastane v nogi, roki ali pa na kate-
Nešteto je nevarnosti pri kopanju, ki jih navaden človek ne pozna ali jih pa prezre. Mnogo nesreč se ne bi zgodilo, če bi se kopalci teh nevarnosti zavedali.
Najvažnejša točka je velika razlika v temperaturi. Razumljivo je, da išče človek po najhitrejši poti ohladitve, če mu je vroče. Kakšna je pa stvar z medicinskega stališča?
Človeško telo si z naporom ali pa s solnčno toploto zviša lastno temperaturo s 36 na 37 stopinj ali pa še bolj. Srce jačje deluje, kri kroži hitreje. Temperatura vode je, denimo, 22 stopinj. V trenutku, ko se človek zažene v vodo, znaša razlika temperature 15 stopinj.
Ta znatna toplotna razlika se prvi mah pokaže kot hud šok na kožo, ki se kakor v krčil skrči. To požene kri, ki se je zaradi vročine ali napora vsa zbrala v vnanjih delih tkiva, nazaj v žile, da zaščiti krvno in
vobče telesno toploto. Zaradi poprejšnjega napora preobremenjeno srce temu navalu krvi ni več kos. Zato se preveč razširi in po nekaterih krčevitih utripih odneha — srce ohromi. Če hočemo takega človeka obuditi v življenje, ga moramo na umeten način pripraviti do dihanja, masirati mu srce in ga galvanizirati.
Zato je prva zapoved pri kopanju:
Ohladi se, preden greš v vodo, in se previdno spuščaj vanjo!
Skoraj prav tako nevaren je ploski prilet na vodno površino pri skoku. Začetniki in taki ljudje, ki hočejo biti preveč oprezni, po navadi pri skoku z glavo ne skočijo dovolj pravokotno na vodno gladino, ker se
boje, da se ne bi prekopicnili. Tako prilete plosko na vodo, od česar nastane šok trebušnih mišic, čigar učinek je podoben boksaškemu udarcu v želodec. Zato pazi na drugo zapoved:
^foiipeile leače plele/o
Indci^ ki se Igrajo z življenjem
glasovi. Cim dalj je piskal, tem živahnejša je postajala kobra v košari, dvigala je glavo in se končno splazila na tla. Oči je srepo upirala v nebrižno piskajočega Indca, a tudi on jo je točno opazoval. Nenadoma je piščal ostro zažvižgala, hkratu je pa še Indec z usti oglušujoče prižvi-žgaval. V tistem hipu se je kobra vzpela in z vratnimi mišicami napravila »klobuk«.
Mi smo se seveda na mestu umaknili za nekaj korakov, kajti to stanje pri kači je znak, da je razdražena. Videli smo, da bo v naslednjem hipu napadla. Toda Singhar je mirno piskal svojo strašno melodijo. Niti takrat, ko je bila kača s svojo glavo samo še pol metra od njegove, se ni premaknil. Kača je nihala z glavo z desne v levo. Indec je pa s svojo piščalko točno sledil nihljajem njene glave. Opazili smo, da ji ponuja Indec svojo piščal za vgriz. Strupene kače pičijo le v gibajoče se stvari. Nenadoma je kača zagrizla. Bliskovito, po navadi tako hitro, da smo komaj opazili, je šinila glava naprej in se v hipu spet umaknila. Singhar je nebrižno in z največijm mirom piskal dalje, kajti kača je vgriznila v trdo lončeno piščal, kar jo je silno zabolelo. Drugič ne bo vgrizla v tak trd predmet, to je Singhar dobro vedel. Pri vsej stvari je umetnost le v ročnosti in spretnosti krotilca, ki tako rekoč tišči svojo trdo piščal kači v žrelo. Paziti mora seveda, da mu pri tem ne zagrabi roke. Plazilka je postala kajpada zaradi tega čedalje bo'lj razdražena in je nihala z glavo vedno hitreje z leve v desno. Tudi Indec je pospešil takt svoje pesmi
in nihljaje svoje piščali. Čez nekaj dni se je kača prepričala, da je škoda vsakega truda, če bi se zaganjala in grizla v to trdo piščal. Usločila se je še vedno, klobuček ji je še vedno nabreknil, toda grizla ni več, pač je pa plesala, kakor ji je mojster požvižgaval.
Strašna zapestnica
Ko se je žival tako privadila Sing-harju, si jo je drznil oviti okrog vratu ali pa okoli gole roke. Če zagrabiš belouško ali kakšno drugo nedolžno kačo za rep in jo zanj hipoma dvigneš, da ji visi glava navzdol, se takoj vzpne in se ti ovije okoli roke. Toda nobena strupena kača tega ne zmore. Kadar jo obesiš z glavo navzdol, je igrača v tvoji roki in ostane negibna v tem položaju. To dejstvo je izrabil Singhar z veliko spretnostjo v svojo korist. Kače je dvigal vedno tako, da so jim glave visele navzdol. Žival se je počutila skrajno neudobno in ji je menda kar odleglo, ko si jo je ovijal krotilec okoli roke. Nikoli ni pri tem sikala ali skušala gristi.
Nekoč se je pa Indcu vendar tudi ta trik ponesrečil. Pred Singharjem je spet plesalo nekaj kober, ki so se pa nenadoma med seboj spoprijele. Strup enakim živalim ne škoduje, le od ugrizov jim ostanejo ostudne, težko ozdravljive rane. Singhar jih je spretno ločil. Eno je zagnal v košaro, dočim je držal drugo nebrižno stisnjeno pod komolcem. Nenadoma se je pa stresel, iztrgal kobrino glavo iz lehti in jo v loku zagnal v košaro. Kača ga je dvakrat ugriznila tik ob komolcu. Samo štiri kaplje
»Vsako leto umre v Indiji dvesto tisoč ljudi od kačjega pika.« V poročilih angleško-indskega kolonijalnega urada najdemo to strašno vest, ki nam jasneje kakor vsi primeri dokazuje, kako nevarne se indske kače. Najnevarnejša in nam hkratu najbolj znana je kobra ali naočarka, ki ima to ime zaradi očalom slične risbe na glavi. Stari Portugalci, ki so prvi raziskovali bajno Indijo* so Bo imenovali »cobra di capella«, po slovensko — »klobučarka«, ker ji v razdraženosti nabrekne vrat tik pod glavo v obliko klobuka. Od njenega ugriza umre odrasel zdrav človek v dveh minutah, če ni pri roki učinkujočega protistrupa. Revni indski drvarji, zlasti pa otroci nimajo niti pojma o raznih serumih in injekcijskih brizgalkah, zategadelj vsi ti siromaki od kačjega pika umro.
Grozljiva pesem piščali
Prav zaradi tega, ker je kobra najbolj nevarna, so si jo krotilci kač izbrali za svoje umetnije. Čarovnik ali kačji rotilec ima pred svojima prekrižanima nogama vrečo ali pleteno košaro, kjer čuva nekaj odraslih na-očark. Ko odveže vrečo ali pa odpre košaro, igra na svojo piščal preprosto, strahotno javkajočo in cvilečo melodijo. Čez nekaj trenutkov zleze kača iz svoje kletke, se splazi tik piskajočega Indca, dvigne glavo in se sikajoče zažene proti njemu. Njene [kretnje sledijo taktu piščali. Čarovniku se dajo kače brez odpora prijeti, ko jih spravlja nazaj v košaro.
Tisti, ki po navadi več vedo, pravijo, da so čarovniki tem kačam izdrli strupena zoba in ju tako napravili nestrupena. Tako početje bi pa ne imelo zaželenega uspeha, ker tičita tik za strupenima zoboma še dva druga, ki prevzameta v hipu, ko bi sprednja nasilno izdrli, njuno funkcijo. Razen tega pa izdiranje teh strupenih zob nima smisla, ker ostane v kačjem žrelu še zmerom vrečica s strupom. Če bi hoteli kačo imunizirati, bi ji morali torej odstraniti to vrečico, toda s tem bi kačo umorili.
V Hagenbeckovem zoološkem vrtu se je nekoč pojavil indski rotilec kač, ki je prispel z odpravo slonov iz Indije. Pred nami je izvlekel iz kačje kolibe odrasle kobre, ki so plesale na njegovo povelje. Vsi smo vedeli, da so kače zdrave in imajo vse svoje zobe; zaradi tega smo moža še natančneje opazovali. Med predvajanjem smo si večkrat ogledali to ali ono žival, ali ima res vse svoje čekane. Ugotovili smo, da so vrečice s strupom zvrhoma napolnjene.
Čarovnik zaklinja plazečo se smrt
Singhar Madeo ima svojevrsten način za odgajanje kač. Vsako kobro, ki smo mu jo pokazali, je spretno in z naglim gibom zagrabil tik za glavo in jo prav tako ročno potisnil v ko-laro. Nekaj korakov za košaro se je vsedel na prekrižani nogi in momljal dobre pol ure nerazumljive besede, ki so nekam pomirjevalno vplivale na strupene plazilce, ker so se ti že po prvih njegovih besedah umirili in so h koncu ležali negibno v košari, gele zdaj je pričel Singhar
J »iskati na svojo piščal. Strašno cvi-eČi in gluSeče čivkajoči so bili ti
Na Dunaju, v juniju.
V dvoriščni zgradbi neke dunajske glavne ulice je stanoval Joseph Leip-ner in premišljeval kako se bo drugi dan pretolkel. Slabo se mu je godilo; poslednji šiling je sicer plodonosuo porabil, a prav to je tako žalostno, da ga več ni. Takih neprilik je bil Leipner že kar vajen in je zmerom našel kak izhod iz teh gmotnih zagat. Sicer nikoli na neoporečen način! Tudi tokrat si je nameraval spretno karkoli koristnega prisvojiti.
Pohajkoval je po »Karntnerici«, smuknil čez »Graben« proti »Hohe-Marktu«, ko je nenadoma opazil ono, česar je iskal. Pred majhno, skromno trgovinico so viisele tri lepe obleke, skrojene po angleškem okusu.
Josph Leiipner je postal s svojo spretno roko kmalu lastnik lepe obleke. Doma jo je temeljito pregledal in ugotovil, da je lepa, dobra in celo elegantna. V glavo mu je pri tem šinila sijajna misel. Pri vhodnih vratih obcestne hiše je nabil tak napis:
»Joseph Leiipner, krojač. Obleke od 20 šilingov navzgor.«
Če premislimo kako malo denarja je to, bomo tudi razumeli, da so se kupci začeli pridno oglašati pri »krojaču« Ledpnerju. Vsakogar ei je sprva dodobra ogledal, namreč njegovo postavo, ker ga je v mislih oblačil v svojo lepo, toda ukrademo obleko po angleškem okusu.
»Izvolite! Kar naprej prosim!« je vabil; »zdii se mi, da se vam bo tale obleka podala kakor vlita. Napravil sem jo nekemu gospodu, ki je pa ni plačal.«
V treh dneh je »svojo« obleko pomeril šestim kupcem. Šest kupcev ie bilo v novi obleki navdušenih ob pogledu nase, toda vsakemu je bilo treba neko malenkost popraviti. Tistih par šilingov za popravilo je vsak rad primaknil.
Joseph Leipner je bil čuvstven človek. Vsakega kupca je znal s strokovno utemeljenimi izgovori potolažiti, vsakega je zabaval z najnovejšimi šalami in pripovedovanjem šaljivih prigod, od marsikoga si je še v znak prijateljstva in dobrodušnosti izposodil kak šiling in ga prosil, naj-mu za to pošlje svoje obleke in plašče v likanje. Likal sicer teh oblačili ni, pač jih je pa nemudoma odnesel v zastavljalnico.
Toda taka »krojaSka« obrt ni za večno. Lepega dne so Leipner ja zaprli. Na sodniji je zatrjeval, da je kar tako nenadoma začutil neodoljivo nagnjenost za krojaštvo. Menil je celo, da bi postal prav gotovo dober krojač, če bi mu dali za to časa.
Sodnik se mu je prijazno nasmehnil:
»Časa bi radi, dragi Leipner? No, pa naj bo zaenkrat dvanajst mesecev.«
krvi so bile znak smrtonosnih ugrizov. Poklicali smo takoj zdravnika in stekli po injekcijsko brizgalko s serumom proti kobrinemu strupu. Indec je pa med tem z največjim mirom vstal, pobasal še ostale kače v košaro in jo pokril.
Indsko čarobno zdravilo
S prijaznim nasmeškom nas je z zdravnikom vred odpravil in smuknil v svojo sobico, kjer je iz kovčega privlekel majhno steklenico s temno-rjavo tekočino. Privoščil si je tega napitka točno en požirek. Niti za kapljo več, niti za kapljo manj. Zahvalil se nam je za prijazno pripravljenost in izjavil, da bo drugo jutro že zdrav ko riba. Nato je legel. Zdravnik je sedel ob njegovi postelji vso noč. O polnoči je Singharja stresla lahna mrzlica in roka mu je nekoliko-* otekla, toda proti jutru je Singhar trdno zasmrčal. Obedoval je že z največjo slastjo svoj riž. Bil je spet popolnoma zdrav in čil. Okoli ugriza se je rana malo ognojiila, čez nekaj dni je pa odpadel kos mesa ob ugrizu v velikosti dvajsetdinar-skega kovanca. Sličnih brazgotin je imel že več po rokah, kar je dokaz, da jo je že večkrat izkupil.
Tajnosti svojega čarobnega zdravila nam ni hotel za noben denar izdati. Zdravila ni še preiskal noben evropski kemik in nam je njegova sestavina povsem neznana; diši pa močno po dišavnih zeliščih. Singhar nam je povedal, da si ga krotilci pripravljajo po tajnem receptu za svojo lastno rabo. Vsak Indec, ki potuje z odpravami v Evropo, nosi steklenko takega zdravila s seboj — in vsak vodja indskih umetnikov in čarodejev ve, da nobenega teh junakov ne pripraviš do tega, da bi se poigraval s kačami, če mu je pošlo to čarobno zdravilo. Zaradi tega vprašajo vsakega krotilca kač, preden pojde na evropsko turnejo, kolika je količina njegovega čarobnega zdravila, da lahko vsaj na oko presodijo, za koliko časa kaže takega tiča angažirati.
Singhar sam je bil zaradi pogostih ugrizov že dokaj nesprejemljiv za kačji strup, kljub temu pa ne bi odnesel zdravih peta, če bi ne nosil s seboj svojega čudodelnega napitka. Tokrat ga je ugrizla kača sredi poletja, ko je strup mnogo jačji in hitreje deluje nego pozimi ali jeseni. Ista kobra, ki je prejšnji dan ugrizla Singharja, je ubila drugi dan dve veliki podgani in odraslo kuro, ki so že v 70 sekundah izdihnile. To je jasen dokaz, da je bila žival izredno močna in zdrava.
Mi se pa nismo mogli dovolj načuditi novi skrivnosti čarobne Indije, ki nam ostane s svojimi nerazrešenimi tajnostmi zmerom dežela mistike in čarodejstva.	*
Banka Baruch
15, Rue Lafayctte, PARIŠ
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najku-lantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bru-xelles; Holandija: št. 1458-66, Ded. Dienst; Francija: št. 1117-94, Pariš; Luksemburg: št. 5967, Luxemburg. <— Na zahtevo pošljemo brezplačno šaše čekovne nakaznice.
Stcašifo
m
Kdor ga pozna, mo ostane zvesti
Že od nekdaj pomaga Schichtovo terpentinovo milo gospodinji temeljito prati in vzdrževati v hiši red in čistoto.
Torej: Pazite prav posebno na izvirni ovoj in na varnostno znamko „JELEN". Potem se Vam ni bati ponarejenih mil.
&CHICHT
TERPENTINOVO MILO
m
..ampak poprej za namakanje.-Zenska hvala!
S.T.D.4-3?
PRILJUBLJENI JUGOSLOVANSKI, IZDELEK!
Oslo, v juuiju.
Na zapadnem Norveškem je Vig-eues, majhno mestece, ki bi svetu nikakor ne delalo skrbi, če bi tam v zadnjem času ne strašilo. Sredi tega malega mesteca stoji silno stara že na pol podrta hiša, kjer že delj časa nihče ne stanuje. Hiša je enonadstropna, streha je zgrajena v konico; okna so umazana, kar še poveča vtis splošnega razpada. Domačini so bili tako navajeni na to hišo, da se ni nikdo obregnil obnjo. Taka kot je bila, je morala stati v vigsueški ulici. Ce bi jo bila mestna občina podrla, bi se prav gotovo vsak meščan mimogrede spomnil, da je tu vendar nekoč stala stara hiša s šiljasto streho.
Nedavno je pa postala ta bajta središče zanimanja vsega Vigsuesa in še preko njegovih meja pretežnega dela Norveške. Nekega jutra so se pred to staro hišo ustavili vsi pometači, ki so hiteli na delo, kajti na šipi pritličnega okna je bilo jasno videti neki obraz. Obraz starega moža! Redka bela brada je obdajala velo visečo brado, na čelo so mu pa-dajji redki in dolgi snopiči sivih las, na nosu so mu slonela velika očala, oči so bile uprte v tla. Obraz je bil povsem negiben, kakor na sliki. Prestrašeni pometači so jeli glasno klicati zgodnje pešce, kočijaže in kolesarje, ki so se vsi strmeče zazrli v obraz na šipi. Množica je naraščala od minute do minute. Vse je gledalo menda bolj prestrašeno kakor začudeno v to pošastno prikazen. Še pre-
fta&HM/ana skopost
V Edinburghu, junija.
Mac 0’ Niell je bil vzoren trgovec, iki si je s pridnostjo svojih rok in z vzgledno štednjo uredil iz male čevljarske trgovinice veliko tvrdko Mac 0’ Niell & Co., ki ima odličen sloves in več podružnic. Toliko obrekovana 'škotska skopost — ki pa v resnici 'ni tako strašna, kakor jo slika na tisoče plehkih šal — se je v tem pri-jmeru popolnoma potrdila. MacO’Niell [je živel nad vse skromno. Štednja je ['bila njegov šport. Varčeval je, kjer !je le mogel in znal. Način njegove štednje je bil tak, da bi se vsak [zdravnik nad njim spotikal, če bi ga Mac 0’ Niell obiskal. Sicer pa na srečo ni hodil k zdravniku, tako resno še nikdar ni obolel! Take reči so se mu zdele luksus.
Nekega dne je pa dobremu Mac 0’Niellu resnično slaba zapredla; strahovito se je bil prehladil. Kljub itemu je odšel tudi ta dopoldan z doma, da z Argusovim očesom pregleda poslovanje v glavni prodajal-nici svojega podjetja. Spotoma je sre-Ičal nekega znanca, odličnega zdravnika. V tem srečanju je videl prst božji, zato je ustavil zdravnika in !mu potožil:
»Doktor, strahovito sem bolan!«
Zdravnik, ki je skopuha poznal, se •Je prijazno nasmehnil in zaskrbljen 'vprašal kaj ga boli in kje.
Mac 0’Niell je odvrnil: »Zdi se mi, da me vse boli, toda želodec bo menda najbolj v neredu.«
»Poglejva, prijatelj! Trdno zaprite .oči in pokažite jezik, dragi Ma' |0’ Niell.«
den je tistega dne zašlo solnce, je videlo staro in mlado v vsem Vig-suesu to čudno sliko. Vsi so govorili samo o njej. Slika na šipi je postajala čedalje jasnejša. Najstarejši meščani trde, da je to točna slika starega čevljarja, ki je pred davnimi leti stanoval v pritličnih prostorih te hiše in je prav pri tem oknu ves dan sedel in nabijal čevlje.
Neki znan norveški kemik se je odpravil v Vigsues in skuša zdaj od-gonetiti ta čudež. Prebivalstvo malega mesta živi v trdni veri, da je čudež. Upajmo, da bo kemiku uspelo rešiti to zadevo. Ob uri, ko pišemo to poročilo, je videti ta obraz starega čevljarja še zmerom na šipi; prebivalci Vigsuesa &o še zmerom prestrašeni zaradi tega prečudnega dogodka in se ogibajo v širokem loku te hiše strahov.
Radovedni smo na rešitev te uganke. Na Danskem se je nekoč že nekaj sličnega zgodilo. Na neki šipi se je nenadoma prikazala slika žene, ki je pred leti pletla ob istem oknu nogavice in jo je pri tem ubila strela. Znanstveniki so bili takrat mnenja, da je sliko tiste žene blisk zarisal v šipo. Zdaj ugibajo tudi v Vigsuesu, ali ni morda v tisti šipi neka plast, ki absorbira svetlobo, slično kakor emulzija fotografske plošče. In čeprav bo znanstveno raziskovanje potrdilo to domnevo, bo ostal za vse Vigsueščane to le »čudež«, in bo vsak prepričan, da je v drobni šipi uklenjen čevljarjev duh...
Škot se je neizmerno razveselil, da bo zastonj zvedel, kaj mu je, in je hitro pokazal jezik in trdno zaprl oči. Čakal je na izid preiskave, čakal je in še čakal... Okoli sebe je slišal spočetka pridušeno hihitanje, ki se je mahoma spremenilo v vsesplošen grohot. Ves prestrašen je odprl oči in videl okoli sebe vse polno ljudi, ki so se mu smejali in rogali. Hitro je skril še jezik in plašno pogledal po zdravniku. Toda ta je bil že zdavnaj izginil...	*
StavM^ifta i/uecia
Hollywood, v juniju.
Nekoč je bil Hollywood filmski raj, shajališče vse filmske promi-nence, sanje vseh nadarjenih in zabitih, znanih in nepoznanih filmskih igralcev in statistov v Evropi. V Hol-lywoodu je bilo pač tako: Vsakomur vilo, vsakomur neomejeno in neskaljeno srečo, vsakomur slavo! Življenje v Hollywoodu je bilo polno filmskih navad in razvad; tudi v zasebnem življenju so ljudje igrali, izmišljevali so si nove mode, nove tipe in morili s svojim igralskim življenjem sebe in svoje vrstnike. Še danes ta dan je tam življenje tako, čeprav so se prilike neverjetno spremenile.
Znan igralec, ljubljenec in obože-vanec mladih deklet v starem in novem svetu, je povabil nedavno vse holly\voodske filmske odličnike na slavnostno večerjo, ki jo je pripravil v proslavo svojega poslednjega filmskega uspeha. Manjkali so samo še gospodje operaterji v belih haljah in Jupitrove obločnice, pa bi lahko xnjrne duše filmali to večerjo za naj-
odličnejši družabni film. Tako igralsko je bilo vse to videti, tako umetno, tako brez najmanjšega odtenka resničnega življenja! Dame so bile oblečene v pestre fantastične obleke, nališpane in ovešene z dragulji. Govorili so filmski, gibali so se filmski, saj drugače ne znajo več. Preveč so bili tega navajeni. Zdi se jim, da je sleherna njihova kretnja fotografirana, sleherna beseda posneta v mikrofonu.
Ko je bila večerja na višku svojega sijaja, se je življenje samo usmililo teh bednih pomilovanja vrednih ljudi, ki so zaradi poklicnega dela zatrli svoj lastni »jaz«. Namestu operaterjev in tehničnega osebja se je nenadoma prikazalo krdelo do zob oboroženih tolovajev, kar je v hipu spremenilo vse navzočne slavnostne goste v prave pravcate ljudi z dušo in telesom. Najdrznejši igralci junaških vlog so kaj kmalu ležali zvezani na tleh, dame so se pa resnično onesvestile. Roparji so nagrabili za dobrih 30.000 dolarjev nakita in ogromne vsote v gotovini. Nato so izginili kakor kafra.
Najzanimivejše je pa to, da ta napad ni bil naročen. Bil je resničen, bil je poln življenja, ki je kakor nalašč prišlo v goste tem bednim ljudem, ki žive v filmskem Hollywoodu le navidezno življenje.	*
BuMecfaUn se- {c uc&zal
Berlin, v juniju V velikem podjetju se je pričelo delo že ob sedmih zjutraj. Vratar, ki je točno ob sedmih prišel v svojo ložo, je moral vestno pripaziti, da se ni nihče neopaženo vtihotapil v pi-
sarno, če je prišel prepozno. Pisal se je Fric Bullerjahn. Šele četrt leta je bil na svojem mestu, toda pred-stojniki so bili z njim nad vse zadovoljni, vsekako zadovoljnejši kakor z njegovimi predniki, kajti odkar vrši Bullerjahn vratarsko službo, še ni prijavil nikogar zaradi zamude. Zdelo se je, da se je vse osebje fanatično oprijelo točnosti, odkar jih nadzira Bullerjahn iz svoje vratarske lože.
To sicer ni bilo res, pač pa nekaj drugega. Osebje ni bilo nič točnejše nego sicer, sleherni dan je ta ali oni zamudil službo. Toda prebrisani Bullerjahn je imel navado, da je grešnika ali grešnico poklical k sebi v ložo in ga vprašal, medtem ko je napravil z roko nedvoumno kretnjo? »Zdi se vam, da ste prišli prepozno ...« a ko je začutil novec v; odprti dlani, je nadaljeval: »toda v: resnici še ni ob sedmih.« Izvlekel je čudežuo uro iz žepa, ki še res ni kazala sedme.
Pri neki lepi nameščenki pa se mu ta trik ni obnesel. Vprašal jo je po svoji navadi, odprl dlan in ravno hotel izvleči svojo čudežno uro, toda lepa gospodična ga je premerila od nog do glave, zaničljivo našobila usta in ponosno brez besede odšla v svojo pisarno. Fric Bullerjahn je smatral za svojo dolžnost, da dekle prijavi, a gospodični se je prav tako zdelo umestno, da naznani prevestnega Bullerjahna.
Preiskava, ki je bila za marsikoga zelo neprijetna, je dognala, da si je Bullerjahn prisleparil na račun nekaterih zamudnikov lep kupček denarja. Bullerjahna so takoj odpustili, uro pa naravnali po radiju. *
Plačilni
Velemestna novela
Ko se je Franc zjutraj prebudil, Je imel čisto določen občutek: danes je jubilej.
Le kakšen?
Aha: danes je minilo ravno leto dni, kar se je ločil od Margite. Danes pred letom dni sta se poslednjič videla. Potem je Margit šla. Kam? Ni vedel in tudi ni maral vedeti.
Zelo rada sta se imela. Nikoli ne bo pozabil časa pred poroko. Vsako popoldne sta se dobila v majhni kavarni v bližini njenega stanovanja. Ce je zaprl oči, je razločno vse videl pred seboj. Gladke mize, nad katerimi je vedno plaval oblak cigaretnega dima, kozarce, ki je v njih odsevala luč, vnetega plačilnega natakarja, ki je s tucatom časopisov v rokah hitel od gosta do gosta. In potem, iznenada so se vrata odprla in vstopila je Margit. Margit, drobna, živahna, s smehom sreče na svežih, nikoli ne našminkanih ustnicah.
Ali je bila to ista ženska, ki se mu je pozneje polagoma tako odtujila? Od dne do dne bolj tuja sta postajala drug drugemu. In potem je prišla ona druga ...
Margit je prav imela, da ga je zapustila. In vendar: kako je moglo ono bežno doživetje odtujitev dokončati, kako je moglo oba človeka, ki sta se tako rada imela, čisto odtrgati drugega od drugega?...
Franc se je otresel spomina, kakor se človek otrese deževnih kapelj z obraza. Končano. Opravljeno. Nikoli več ne pojde v ono malo kavarno, nikoli več ne bo videl Margite. V drug lokal gre, nič ne gleda okoli sebe, meša svojo črno kavo in lista po časopisih ...
*
»Danes je leto dni, kar sem ločena od Franca,< je rekla Margit.
Njena mati je prikimala.
»Bog ve, ali še živi z ono drugo?« je vprašala.
Margitine ustnice so se stisnile.
»Me ne zanima,« je mrzlo odgovorila.
»Zakaj ne bi šla malo ven,« je začela mati čez nekaj časa. »Zmerom
čepiš doma, in še tako mlada si... Poprej si vsak popoldan kam šla.«
»Takrat sem imela sestanke s Francem.«
»Franc, zmerom Franc. Zakaj si se pa dala ločiti, če še zmerom nanj misliš?«
Margit ni mogla več strpeti.
»Pa grem res malo ven. Do svidenja!«
Margit je počasi krenila po že mračnih ulicah. Brez smotra.
»Prav za prav ga imam še vedno rada,« je premišljala. »Toda nazaj vendar ne morem več. Tisto takrat je bilo nezmiselno. Ali je bilo treba, da sem morala meni nič tebi nič zbežati od njega? Vsak človek napravi kdaj kakšno neumnost. In morda...«
Ne. Ta stvar je končana.
Začelo je deževati. Majhne, mrzle kaplje. Margit je stopila v kavarno. V čisto tujo ji, majhno kavarno.
Natakar je prihitel k njej. In ji rekel:
»Gospod čaka že celo uro, milostljiva.«
»Kateri gospod?«
Tam je sedel in jo gledal. Bil je — Franc.
»Margit?«
»Franc...«
In potem sta sedela drug nasproti drugemu in nekaj časa sploh nista govorila, In potem sta mahoma sedela z roko v roki, in vse je bilo čisto tako kakor nekoč.
»Tisto je bilo čisto navadna neumnost, draga. Ni bilo treba, da si...«
»Tiho, dragi! Otročja sem bila. Morala bi bila sama s tem obračunati, toda imela sem te tako rada, in...«
»Zdaj ostaneva skupaj,« je rekel Franc.
»Da,« je odgovorila Margit.
Čez nekaj časa je vprašala:
»Ti, povej, ali nisi nekoga tu čakal?«
»Jaz? Ne. V tej kavarni sem danes prvič v življenju. In ti?«
»Slučajno sem prišla noter, in plačilni me je takoj pripeljal k tej mizi. Tudi jaz še nikoli nisem bila tu.«
en m prej
s pravilno nego obraza
In se obrnite na Izučeno kozmetičarko
DARINKO VDOVIC
LJUBLJANA, Gradišče 4
vhod skozi trgovino
»Čudno... Gospod plačilni!«
Prišel je. S tucatom časopisov v rokah.
»Kako ste mogli vedeti?« je začel Franc.
Plačilni se je nasmehnil.
»Ne menjajo se samo gostje kavarn, temveč tudi natakarji.« In že je hitel dalje.
»Ta človek si naju je zapomnil,« je zašepetala Margit.
»Da, prav gotovo. In pomisli, jaz ga prvi trenutek še spoznal nisem, najinega angela varuha.«
»Čudno...« Margit je prikimala. »Kako nehvaležen je prav za prav človek, ali ne? Tale je pokazal toliko človeškega zanimanja in interesa — a mi? Petdeset par napitnine mu vržemo, to je vse.«
»Veš kaj, ko se vnovič poročiva, ga poprosiva za pričo.«
Oba sta se zasmejala.
Stari natakar, ki je bil ravnokar šel mimo njiju, si je pa mislil:
»Lepo je, če ostaneta dva človeka tako dolgo skupaj. Res lepo ...«
Nadaljevanje z naslovne strani
T
ne bi bilo te nevarnosti, ni priporočati predolgega ostajanja v vodi, ker se lahko prehladiš. Če ima voda povprečno toploto 22 stopinj, je za neplavalca več ko dovolj, če ostane v njej 15 do 25 minut. Seveda je v toplejši vodi nevarnost manjša. Zato pazi na peto zapoved:
Ne ostajaj predolgo v vodi!
Bolje je, da greš večkrat v vodo, kakor pa da bi ostal predolgo v njej.
Pri kopanju se ljudje solučijo. To se zdi nedolžna stvar, pa ni. Tudi tu velja isto kakor zastran prehitrega skoka v vodo: vsaka prenagla izpre-memba toplote telesu škoduje. Posebno je odsvetovati, da bi šel z mokrim in ohlajenim telesom na solnce.
Zdrava zagorela barva, ki si je vsi želimo, se doseže dosti laže ob enakomernem solnčenju tudi na nepre-vročem solncu, kakor pa s predolgim poleganjem v solncu. Voda, pesek in sneg odbijajo solnčne žarke tako jako, da se ti niti ni treba izpostavljati direktnemu solnčenju. Rjava barva kože naj bo znak telesnega zdravja in ni nikjer rečeno, da bi se moral do nje dokopati preko opeklin in bolečin. Solnčarica, ki nastane zaradi predolgega posedanja v solncu, je pojav lokalne vročice in nastane zaradi prehudega razkroja tkivnih tekočin. Če je koža vzlic opeklinam še dalje izpostavljena obsevanju, se ne vname samo epidermis, to je vrhnji del kože, temveč tudi spodnja kožna plast, tako imenovana cutis, da, v posebno hudem slučaju celo celično tkivo v najspodnjem delu kože; seveda grozi nevarnost tudi odtod, da si tako rano pri kopanju kaj lahko še zastrupiš. Če je vneta kožna ploskev precej velika, utegne nastopiti smrt, in sicer smrt od zmrznje-nja. Telesna zaščitna plast — koža — v tem slučaju ne more več vezati toplote telesa, telo odda preveč toplote in človek zmrzne.
Zato ne pozabi šeste zapovedi:
Bolje je, da si malo manj rjav — samo da ne dobiš solnčarice!
HUMOR
Če gospodinja preveč komandira
Gospodinja je bila nejevoljna, da slikar tako dolgo ni gotov s pleskanjem sob. Zato reče Mini: »Mina, pojdite v salon, in recite pleskarju, ki venomer poje, da se mu ni treba z eno roko ves čas držati za lestev, naj se rajši lestve oklene s koleni, z obema rokama naj pa pleska, da bomo vendar že gotovi!«
Mina gre, kakor ji je gospa naročila, in se vrne nazaj:
»Pleskar je rekel, če je že tako, bi ei končno še v podaljšek hrbta lahko zateknil tudi kak čopič in z njim obenem pleskal po tleh!«
Med zaljubljenci | »Takšna si ko sladkor!«
»Tako sladka?«	<
»Ne — tako rafinirana!«
•Vi'}
Zagovoril ga Je Ko je bil papež Leon XIII. le kardinal, mu je neki diplomat, da ga •pravi v. zadrego, ponudil cigaretno
dozo, na katere pokrovu je bila naslikana naga ženska. Vprašal ga je, kako mu slika ugaja. Poznejši papež ga je pa duhovito zavrnil z vprašanjem: »To je najbrže vaša gospa soproga?«
Židovska
Gospod Veilchenduft je imel navado, da je pri vsaki stvari, karkoli se je zgodilo, rekel, da bi bilo lahko še mnogo hujše. Njegovi prijatelji so ga zato radi dražili, toda Veilchenduft svoje navade vseeno ni pustil.
Nekega dne je prišel k njemu prijatelj in mu razburjeno pripovedoval, da je lepo gospo Nelly K. njen mož zalotil pri zakonolomu in da je najprej ženo ustrelil, potem moža, nato pa še sebe.
»Strašno,« je vzkliknil Veilchenduft, »toda lahko bi bilo še mnogo hujše!«
»6e hujše?« se je začudil prijatelj.
»Seveda, včeraj cena bil namreč Jas pri njej.«
Moderno
»Kako dolgo se morajo jajca kuhati?«
»Tako dolgo, milostljiva, da pokadite cigareto!«
Napačno zdravljenje
»Takšna smola! Da sem moral ravno jaz priti mazaču v roke!«
»Saj vas je vendar popolnoma ozdravil, ali ne?«
»To že. Toda potem mi je zdravnik povedal, da me je na čisto napačen način zdravil.«
Po ovinkih
»Veš, očka, našega učitelja imam zdaj zelo rad.«
»To me pa veseli!«
»Zato bom rajši še eno leto pri njem ostal.«
Doslovno
»Obtoženi ste, da ste Naceta vrgli Bkozi okno!«
»To čisto ne drži, gospod sodnik. Stvar je bila taka, da sva ee malo. •porekla, pa sem ga prijel za vrat,
potegnil k oknu in ga držal nad ulico. On se je pa začel dreti: ,Ali me izpustiš, drugače pokličem stražnika*. In ker ne maram imeti s policijo nikakega opravka, kaj sem hotel, sem ga pa izpustil!«
Zato!
»Slavko, tvoja naloga o psu je doslovno ista kakor pri tvojem bratu. Kako je to?«
»Ker je isti pes, gospod učitelj!«
Premetenec
»Mama, kaj je hujše, če pridem pod avto ali če si hlače strgam?«
»0, ti otrok! Seveda je dosti hujše, če prideš pod avto!«
»Vidiš, mama, kakšno srečo sem imel. Poglej, hlače sem si strgal!«
Mož je kriv!
»Ali že veš najnovejše? Mejačeva sta se ločila!«	>
»Res? In kdo je kriv?«
»On!«- 'm«! '	«!;	^
»No, to sem si koj mislila’ Kaj Je pa napravil?«	t,
.»Nekega dne se je nepričakovano vrnil domov!«
MOST VZDIHOV
ZGODOVINSKI ROMAM NAPISAL MIC H EL ZEVACO
79. nadaljevanje
XXX
»Jettatura«
Dogodki, ki jih bomo v teh poglavjih popisali, se zgoščujejo v en sam dan, dan 1. februarja.
Kadar hoče učenjak proučiti kakšno snov, plin, tekočino, ali trdno tvarino, mora napraviti analizo, to se pravi, razločiti posamezne sestavne dele tvarine in proučiti vsakega posebej, drugega za drugim.
Nato napravi sintezo, to se pravi, rekonstruira snov iz znanih sestavin.
Naj nam čitatelji ne zamerijo te primere, toda zdi se nam umestna. Tudi dramatski dogodek je treba proučiti v vseh njegovih sestavnih deliti, če ga hočemo dobro razumeti.
Tako si bomo torej ogledali drugo za drugo epizode, ki so se vse zgrnile na ta usodni dan 1. februarja, čeprav so prišle iz različnih virov.
Mi bomo napravili analizo, eitatelj naj si pa napravi sintezo.
1. februarja torej proti petim zjutraj je bil policijski šef Gvido Gennaro še zmerom po-koncu.
Noč je bil prebil s tajnimi sestanki s svojimi glavnimi agenti.
Nato je spal dve uri v naslanjaču, nekaj malega pojedel in zalil zajtrk s steklenico starega vina, da si nabere moči.
Potem je odprl okno in pogledal ven.
Pritajena tišina je vladala v Benetkah.
Na temačnem nebu so sijale nekatere zvezde in na obzorju so vstajali iz megle zvoniki in kupole cerkva. Počasi se je vzpenjal na nebu zadnji lunin krajec.
Ta tišina je bila pretresljiva.
Toda Gvido Gennaro ni mislil nanjo.
»Hladno jutro je,« je zamrmral in zaprl okno, »toda prav kmalu bo vrače... Benetke spe... Toda čez nekaj ur bo prebujenje strašno.«
Energično si je pomel roke in izpraznil še poslednji kozarec.
Nato je stopil v sobo, ki jo je imenoval svoj toaletni kabinet; zavzemal je pri njem vele-važno mesto.
Tam je imel celo zbirko skrbno katalogiziranih kostumov, lasulj, brad, kozmetičnih sredstev, skratka vsega, kar je potrebno dobremu gledališkemu igralcu in dobremu policistu.
Gennaro je zmerom posvečal veliko skrb oblačenju. Njegov ponos je bil da se je znal tako dobro napraviti, da ga celo njegovi zvesti niso spoznali.
To jutro se je pa še s posebno skrbjo preoblekel.
Oblačil se je kakor pravi umetnik v tej stroki.
Ko je bil gotov, se ni mogel premagati, da se ne bi zmagoslavno nasmehnil.
Zakaj še sam se ni spoznal.
Izbral si je bil kostum lakeja v doževi palači, tako da bi mogel ostati ves čas v doževi bližini, ne da bi ga kdo spoznal.
Napravil se je v starega, v službi osivelega lakeja.
»Hej, gospod Foscari,« je dejal s porogljivim usmevom, »predstavim vam najzvestejšega, najbolj neobhodnega, najrazumnejšega, najbolj la-kejskega vseh vaših lakejev.«
To rekši je policijski šef odšel z doma pri nizkih vratih, ki so služila samo njemu.
Nekaj minut nato je stal pri vhodu v doževo palačo, kjer je bila že zavzela mesto četa švicarskih helebardirjev.
Gennaro se je ne brez neprilik prerinil skozi vrste vojakov, stopil v palačo in si z geslom takoj priboril vstop v Foscarijev kabinet.
Geslo je bilo, kakor se ute. icio naši bralci -še spominjati, Most vzdihov.
Gennaro se ga je bil že večkrat poslužil, kadar je hotel ob katerikoli uri podnevi ali ponoči k dožu.
Toda dožev kabinet je bil prazen.
»Oho,« je zagodrnjal policijski šef, »pa ponovimo nekoliko naše male zadevice. Zdi se mi, da niso preveč na slabem... Danes je veliki dan, Gennaro... Pripravlja se tradicijonalna in velika svečanost!... Poroka doža z Adrijo... Samo kdo bo drevi dož?... Altieri? Foscari? Candiano? Naj zmaga kdorkoli, pravi zmagovalec bom jaz!... če pogledam po Foscariju, vidim, da sem mu ne-obhodno potreben, sicer mi je pa tudi dal besedo... Prva listina, ki jo bo podpisal, ko se vrne v palačo, bo moje imenovanje za velikega inkvizitorja... Lepo... Poglejmo zdaj k Altieriju. Storit sem mu neprecenljivo uslugo, ko sem mu izdal, da je Candiano sam v hiši na Olivolskem otoku... Sicer tega ni znal izrabiti, tem slabše zanj... toda zato ni nič manj res, da sem mu uslugo storil. Vrhu tega je za Altierija toliko kakor dokazano, da poznam zaroto, te bi bilo treba, bi mu za to dal neovrgljive dokaze. In vendar ga nisem izdal, drugače zadeva ne bi šla svoje normalne poti. Torej sem mu moral biti skrivaj vdan. In za to vdanost, ki je edina zajamčila uspeh njegovega podjetja, je treba lepega plačila: mesta velikega inkvizitorja. S te strani gre vse dobro, bene, benissime. Ostane še Candiano. Sporočil sem mu, kaj pripravlja Candiano in kaj snuje Altieri. Razen tega ga nikoli nisem hotel prijeti, čeprav sem ga večkrat imel v oblasti. Tudi s te strani je moja vdanost jasna in nedvoumna. Sicer je Candiano res govoril o tem, da bo odpravil mesto velikega inkvizitorja... toda tako daleč še nismo, in jaz bi mu s kakšno lepo za-sedico, ki bi ga iz nje ravno še o pravem času rešil, že znal dokazati, da je veliki inkvizitor in še kako potreben v Benetkah... Iz vsega tega se vidi, da so zadeve treh sovražnikov, ki si danes stopijo nasproti, korenito zmešane in nejasne, med tem ko moja stvar imenitno stoji. Najmanj dva od njih bosta podlegla, in naj bo tretji, ki ostene živ in zmagovit, kdorkoli, bo moral z menoj deliti. Ali ni to višek umetnosti?... Ah, Gennaro, če bi bilo nebo pravično, če ljudje ne bi bili tako zaslepljeni, bi moral tvoj genij...«
V tem veselem premišljanju je policijskega šefa zmotil nenadni vstop Foscarija.
Prvi mah ga ni niti spoznal.
»Zakaj ta preobleka?« je vprašal nato, ko je bil gotov, da ni ta postarni in vljudni lakej nihče drugi kakor policijski šef.
»Visokost,« je odvrnil Gennaro, »dal sem sporočiti Altieriju, da me ne bo v Benetkah. Zato ne bi bilo dobro, da bi me spoznal. V tej preobleki bom lahko ves čas v bližini vaše Svetlosti, in generalnemu kapitanu ne bo niti na um prišlo, da bi dvomil o vrlem lakeju, ki bo korakal za vami.«
»A zakaj ste Altieriju rekli, da zapustite Benetke?«
»Vaša Svetlost ne razume? 'Zarotniki bi lahko iz nezaupanja do mene še poslednjo minuto izpremenili svoj bojni načrt. Ce pa mene ne bo, jih ne bo strah...«
Foscari je bil poln občudovanja.
V ostalem se je dož zdel dobre volje.
Vsi pomisleki v njem so se razpršili. Strah, ki ga je časih izpreletel, je izginil. Zavest bližajočega se boja mu je vrnila ves nekdanji pogum.
Foscari je bil mož drznih udarov in nevarnih podjetij. Saj je zgrabil beneškega škofa pred glavnim oltarjem Svetega Marka, saj je prijel Candiana sredi svečanosti, v njegovi lastni palači!
Boj!... Zdaj postaja vsaj položaj jasen.
Že dolgo je živel v neprestanem strahu pred neznano nevarnostjo.
Kje ga bodo skušali zadeti?
In kdo bo tisti, ki ga bo udaril?
Negotovost ga je navdajala z mrkim razpoloženjem.
Zdaj ko je nevarnost poznal, ko je vedel imena, dan in druge okoliščine, se ni več bal.;
Foscari je bil gotov zmage.
In vendar je bila v tej jasnosti še ena temna točka.
»Še zmerom nikakih vesti o Rolandu Can* dianu?« je vprašal.
»Še zmerom ne, Svetlost.«
»Tak ga ni v Benetkah?«
»Lahko vam rečem samo to, era ga včeraj še ni bilo«, je odvrnil Gennaro, ne da bi bil lagal — bralci bodo že videli, zakaj.
»Torej«, je povzel dož, »ga tudi... zdaf ne bo?«
»Glede te točke, Visokost, se moram zadovoljiti samo z verjetnostmi in domnevami.«
»Da slišim...«
»Sami veste, s kakšno hitrostjo ta človek’ izpreminja svoja bivališča... Mislite, da je v, Benetkah, pa vam v Rimu ubije Imperijo. Mislite, da je v Rimu, pa izveste, da je v piavski soteski, kjer počenja sumljive reči... Mislimo, da je v soteski... pa bo nemara že čez uro na Lidu.«
»In po kaj bi prišel?« je vzkliknil dož in se zmračil.
»Vaša Svetlost naj ne pozabi, da gre samo za domneve. V domnevah sem močan. Nu, domnevam torej... Pravim, da domnevam... da je Candiano obveščen, kaj se pripravlja."•
»In kdo naj bi ga bil obvestil?«
»Kdo bi vedel! To so samo domneve. A če je obveščen, je gotovo, da bo hotel biti tu. Na tak način,« je v duhu dogovoril Gennaro, »če bi Foscari uzrl Candiana... mislim, da bom potem imel pri njem še več zaslug!...«
»In kakšni so njegovi nameni?« je povzel dož. Kakor vidimo, je še to jutro, ko sta bili v; nevarnosti njegova krona in njegovo življenje, bolj na Candiana mislil kakor pa na zaroto.
»Njegovi nameni?... Spet so samo domneve, ali bolje, to pot so verjetnosti. Candiano mrzi Altierija; sovraži ga na smrt. Zdi se mi, da mu je glavni smoter ugonobiti generalnega kapitana... tako da bo danes hočeš nočeš vaš zaveznik...«
»Da,« je zamišljeno pritrdil dož, »tako da mu potem ostane samo še en sovražnik... to se mi zdi jasno.«
»Točno, Visokost, zelo točno!... Toda vse to velja samo za primer, da Candiano ve, kaj se danes pripravlja, in to je zgolj domneva...«
»Bomo videli«, je dejal Foscari in obraz mu je zasijal v vedrosti, ki si je iz nje napravil stalno krinko.
Toda to jutro je bila ita vedrost nehlinjena.
Zakaj ta človek z mrko energijo je postal miren tisti mah, ko je videl, da se pripravlja odkrit boj.
»Ali ste vse pripravili?«
»Da, Visokost. Na vašo zapoved so trg Svetega Marka zasedli Švicarji. Moji agenti in vohuni so na svojih mestih, raztreseni po vsej poti, kjer bo šel izprevod. Sledili bodo vaši Svetlosti in se zgrinjali okoli vas, tako da bo, ko prispete na obrežje, vse, kar je biričev v, Benetkah, zbrano pod mojim zapovedništvom. Vsakteri izmed njih je oborožen z bodalom in z nabito pištolo. Skupaj s Švicarji da to tisoč preizkušenih mož...«
»Imenitno, Gennaro... sijajno!...«
»Tudi jaz mislim, da je postopno priklju-čenje mojih agentov izprevodu srečna misel, ker s tem varujem pot in zberem naposled vse svoje ljudi na enem mestu. A to še ni vse, Visokost. Zadnje tri dni smo razdelili nemalo srebrnikov med ljudstvo, in mislim, da bo vsaj vsak tretji srebrnik glas, ki bo vzklikal za vas...<
»Sijajno, Gennaro, odlično...«
»In naposled,« je povzel policijski šef in se skromno priklonil, »sem razdelil več stotnij ljudi v straže po štirideset mož. Te straže bodo ob jdesetih vse hkratu zasedle vse važne točke v 'Benetkah. In potem se bodo na znamenje iz zvonika Svetega Marka iz teh straž oddelile Žete po dvajset mož.
Te čete bodo krenile na pot in jele kričati [vam v čast in slavo ter se jele zgrinjati proti doževski palači, kamor bodo prišle v istem času kakor vaša Svetlost.«
»Imenitno, Gennaro, čudovito...«
»Glede tega, kar se pripravlja na Lidu, je pa določeno, da vas bo slavnostno okrašena in z zastavami opremljena barka odpeljala na admiralsko ladjo, kjer bo pomočnik odsotnega škofa bral mašo. Admiralska ladja bo čakala kakih pet ali šest lučajev od nabrežja. Tisti trenutek se bosta vkrcali nanjo dve Altierijevi stotniji. Gotovo veste, da je tam vozel zarote: kakor hitro boste na ladji, postanete Altierijev ujetnik... Toda namestu, Visokost, da bi se na nabrežju vkrcali, boste dali znamenje. Moji dve ladji bosta tedaj razkrili topove in jih namerili na admirala. Isti mah bodo glavni zarotniki, ki bodo neprestano okoli vas, popadali od mojih ljudi smrtno zadeti na tla, drugi se bodo pa vdali. Vi boste izjavili, da je svečanost odgo-dena in se boste takoj odpravili nazaj v dožev-sko palačo, med tem bo pa v zvonikih bilo plat zvona in ljudstvo vam bo vzklikalo...«
»Imenitno, Gennaro, čudovito...«
»Visokost, moja naloga je, pokazati razum, kadar razmere zahtevajo... Na vas je zdaj, da ostanete pogumni in ohranite prisotnost duha...«
Foscari ni odgovoril na te besede, ki so bile izrečene kot nasvet in so zatorej dopuščale dvom o njegovem pogumu, ki je bil ravno nanj Foscari tako ponosen.
»Počakajte me tu,« je dejal dož, »grem, da ee dam obleči.«
Zakaj Foscari je moral biti danes v svečani ©bleki z doževsko krono na glavi.
V palači je že zavladalo vrvenje.
Visoki civilni in cerkveni dostojanstveniki, častniki, člani Sveta desetorice, tajnega sodišča, ivsi državni uradniki so bili tu zbrani in vrhovni ceremonijski mojster je dodeljeval vsakemu izmed njih prostor, ki ga bo zavzel v izprevodu.
Tudi Altieri je bil tu.
Miren in mrzel, od časa do časa smehljajoč se, je dajal zarotnikom zgled neskrbnega poguma.
Bil je eden izmed redkih v tej množici z nemirnimi obrazi, ki je ohranil vso hladnokrvnost.
Altieri je z junaštvom obupa izigraval svojo poslednjo kvarto.
In to mu je podeljevalo islo neustrašnost kakor Foscariju.
Med tem se je bilo že čisto zdanilo.
Zarotniki in doževi prijatelji so govorili o nepomembnih stvareh in od 'strani prežali drug na drugega.
Od časa do časa je nastala nenadna tišina, podobna vznemirljivi tišini v prirodi, ko se pripravlja k nevihti.
In potem so prav tako nenadoma razgovori ispet oživeli v še večjo vročičnost in smeh, ki (je zakrival tesnobo.
Pogled na to množico je bil isti kakor na [večer zaroke med Leonoro in Rolandom.
Pod prav tako bleščečim uniformami so se kakor takrat lesketali pol zakriti oklepi; pod živobarvno svilo so prav tako rožljale železne srajce, in na prav tako slavnostnih obrazih so ibdle zapisane iste gluhe pretnje.
' Samo da je ljudstvo zunaj molčalo.
Toda ta molk ljudstva je splošno tesnobo še povečal.
Zdajci so se odprla velika vrata, tista vrata, ki so držala v dvorano Sveta desetorice.
Skozi ista vrata je bil nekoč izginil Roland (Candiano s poslednjim ljubečim smehljajem Leonori.
Prikazal se je Foscari, v svečani uniformi, 6 krono na glavi, z doževskim plaščem okoli ra-inen in s težkim mečem ob boku, z ročajem, ki •e je tako lesketal od dragih kamnov, da bi člo-
V 24 URAH
barva, pllsira in kemično čisti obleke, klobuke Itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice i. t. d. Pere, suši, monga in lika domače perilo
tovarna JGS. REICH
LJUBLJANA
vek dejal, da je izrezan iz enega samega de-manta.
Dva ceremonijska lakeja sta nosila krajce njegovega velikanskega plašča.
Spredaj je stopal ceremonijski mojster.
Za njim šest lakejev.
In takoj za Foscarijem spet šest lakejev.
Potem so prihajali odličniki iz doževe palače, takisto v spremstvu lakejev.
In naposled je izprevod zaključilo štrideset orjaških helebardirjev.
V tem redu je skupina stopila v velikansko doževsko dvorano, pred očmi nekdanjih beneških dožev, ki so jo gledali iz svojih okvirjev na stenah, in pred očmi zbranih velikašev, patrici-jev, uradnikov in častnikov.
Foscari je stopal s počasnim, svečanim korakom.
Tedaj je dvanajst glasnikov zatrobilo kratko fanfaro.
Vstop Foscarija v uniformi tako nezaslišanega bogastva, z roko, opirajočo se na ročaj meča, z visoko vzravnano glavo in bleščečimi očmi, je napravil nepopisen vtis.
Doževi prijatelji so ga pozdravili z bučnimi vzkliki.
Zarotniki so molčali.
Toda Altieri je z močnim glasom zavpil:
»Živel dož!«
Množica zarotnikov je razumela, da njihov voditelj s tem ni hotel izkazati simpatij Foscariju, čeprav se je zdelo, da ga pozdravlja. In prihodnji mah je zadonel mogočen krik iz neštetih ust:
»Živel dož!« ...
Foscari je razumel...
Zakaj oči vseh mož, ki so tako vzklikali, so bile uprte v generalnega kapitana.
Spet so glasniki zatrobili fanfaro.
Potem je ceremonijski mojster z dostojanstveno kretnjo zapovedal mir, in na množico jo legla zlovešča tišina.
Takrat so stopili proti dožu člani Sveta desetorice in ga pozdravili.
»Bodite tudi vi pozdravljeni,« je odgovoril Foscari, »budni čuvarji naših zakonov, vi, up zvestih, strah izdajalcev ...«
Te besede je izgovoril s tako sonornim glasom, da je Altieri, ki je že krenil proti njemu, obstal in nenadoma pobledel; v množici zarotnikov so neštete roke zgrabile za ročaje bodal.
Malo je manjkalo, da ni že takrat prišlo do spopada.
Toda že se je Altieri pomiril in rekel z razločnim glasom, da so ga vsi slišali:
»Moji častniki in jaz,« je dejal, »smo srečni, da moremo spremljati vašo Svetlost k lepi svečanosti, ki se pripravlja ...«
»Svečanost,« je odgovoril Foscari, »bo tako lepa, kakor si le moremo želeti, ker ji boste vi prisostvovali. Zahvalim se vam, gospod generalni kapitan, vam in vašim častnikom ...«
Nato so stopili naprej člani visoke duhovščine in za trenutek so prisotni pozabili na to, da bi utegnil biti v pravkar izgovorjenih besedah skrit grozeč pomen.
Za duhovščino so razne državne ustanove, zastopane po svojih najodličnejših članih, po vrsti pozdravile Foscarija.
Med temi formalnostmi je ceremonijski mojster sestavljal sprevod in vsakomur dodelil njegovo mesto.
Le za Altierija je bila izjema.
Zakaj dož je izrečno izrazil željo, da bi ga imel kraj sebe.
Ko so bile vse te priprave končane, so začeli zvoniti vsi zvonovi pri Svetem Marku.
To je bilo znamenje za odhod
Od zunaj so udarjali nedoločni glasovi množice, ki se je zbirala iz radovednosti.
Tedaj se je izprevod zgenil in krenil po stopnicah Velikanov.
V trenutku, ko je zavil na trg Svetega Marka, so glasniki v škrlatni svili z zlatimi našivi zatrobili zmagoslavno koračnico, tri sto duhovnikov, vikarjev in kanonikov s škofovim pomočnikom na čelu je jelo peti liturgične pesmi, množica je zagnala navdušeno vzklikanje, in sredi vsega tega sijaja in pompa je stopal Foscari s počasnim korakom, z dvignjeno glavo, s trdimi očmi, z roko pripravljeno vsak trenutek, da izdere meč.
Eden izmed obeh lakejev, ki je nosil krajce njegovega plašča, je venomer nemirno stregel zdaj po množici, zdaj po Foscariju in Altieriju.
Ta lakej je bil Gvido Gennaro, policijski
šef.
Polovica poti od doževske palače do Lida je potekla brez incidenta.
Množica je vzklikala.
Altieri se je od časa do časa pomembno spogledal s svojimi glavnimi zarotniki.
Foscari je žarel.
Ljudstvo je zanj!
Zdaj o tem ni mogel več dvomiti.
Nenadoma se je pa izprevod ustavil.
Foscari je tisti trenutek stal na enem izmed neštetih mostov, ki drže čez kanale.
Most se je na obeh straneh dvigal.
V trenutku ko se je izprevod ustavil, je stal dož ravno na vrhu mosta.
Tako je mogel zelo daleč videti.
In je tudi res daleč videl.
Pred njim povprek se je širilo nabrežje, ki je bilo črno od ljudi. Na drugi strani nabrežja sta bili dve ozki uličici, ki sta se združili pred pristaniščem in tako tvorili ozek trg, kjer se je bila nabrala množica radovednežev. Tudi na oknih, okrašenih z zastavami v vseh mogočih barvah, so gledali ljudje.
»Zakaj smo se ustavili?« je zamrmral Foscari.
Zdajci je množica na malem trgu utihnila in v izprevodu, ki se je bil ustavil na mostu, je nastala smrtna tišina.
Vse glave v množici so se odkrile.
Foscari je prebledel.
Tudi Altieriju je vsa kri izginila z obraza.
To, kar je ustavilo dožev izprevod, je bil drugi izprevod, ki ga je presekal s pravico, ki jo ima samo smrt...
Bil je mrtvaški izprevod ...
Dvanajst lakejev v žalnem je nosilo na rokah težko krsto in na njej so ležale insignije velikega inkvizitorja.
Takoj za krsto je stopala ena edina ženska.
Oblečena je bila v črno.
In neizmeren črn pajčolan jo je ogrinjal vso, od nog do glave.
»Leonora!« je gluho zamrmral Altieri. ^
Šla je mimo, ne da bi bila videla bleščeči prizor, ki jo je obdajal.
Duhovniki s svečami v rokah so krenili mimo...
Otožni zvoki pogrebnih pesmi so počasi zamrli ...
In dožev izprevod je spet krenil na pot...
Takrat so se Foscarijeve in Altierijeve oči srečale.
In oba moža sta videla, da sta oba enako bleda, kakor bi si vsakdo od njiju govoril:
»Katerega od naju zadenejo uroki tega srečanja? ... Komu od naju velja j e 11 a t u r a tega pogrebnega izprevoda? ...«
Še danes ta dan je jettatura strašna stvar. Če se vam v Benetkah, Milanu, Rimu ali pa v Firenci pripeti, da srečate pod mrak staro žensko s prstenim obrazom in črno oglavnico, bežite:
Mogoče je j e 11 a t o r a.
Če zagledate zunaj na polju, na ovinku samotne poti, puhteče od solnčne vročine, starega negibnega pastirja, ki vas od daleč opazuje s krivogledimi očmi, bežite:
Mogoče je j e 11 a t o r e.
Gospodarski problemi pred 2©0® leti
'IjMi u porab 1 jg dne vno C h lorofl otllf
To dokazuje, dobra je ta zobnq pasta. Šamo opazujta Ijudi^Jalco ®fo Bd zanemarjajo iiegQ zoq in spoznali boste, fcSkb fffijetn<* 5	8. presenetijo sveža usta .z ne*
|govanimi zobmi. - Dobiva se povsodj ‘Tuba Din. 8.-, velika tuba Din. 13.—
Film v Jugoslaviji leta 1932
Iz zagrebškega »Filmkuvirja?
Sredi prvega stoletja po našem štetju, torej okoli 800 let po ustanovitvi večnega mesta, je bila videti oblast rimskega cesarstva mogočnejša nego kdaj prej. V stoletnih bojih so vkorakale zmagoslavne rimske legije v severno škotsko, na jugu globoko v neznane dežele, na vzhodu daleč v azijske pokrajine. Vse državne meje so bile močno utrjene in se onih narodov, ki so živeli onstran nasipov, jarkov in utrdb, ni bilo bati. Taka je bila zunanja politična slika. V notranjosti pa je vladala kriza. Celih dvesto let ni bilo v rimski državi miru. Vojna je sledila vojni. Zmerom znova so morali pošiljati cele vojske, da so pomirili uporniške duhove podjarmljenih narodov. Po'leg tega so bili med strankami vedni prepiri, med deželnimi mogotci spori, ki jih niso urejevali z duhovnim orožjem, temveč s krvavimi pouličnimi poboji in malimi strankarskimi vojnami.
Skoraj sleherni mogotec je imel svojo zasebno armado. Ljudstvo se
nikakor ni moglo umiriti. Italija je bila spočetka poljedelska dežela. Kmetje so dali sinove za vojsko, ki je ponesla rimsko slavo po vsem svetu. Kmečki fantje, ki so se zdravi vrnili iz velikih in dolgotrajnih bojev, so prijeli na domači grudi za lopato in motiko, da bi 6i s skromnim življenjem nekaj malega prihranili. Morali so pa na žalost izprevi-derti, da nima prodajna vrednost pridelkov prave cene v primeri z na-i porom in težkim delom. V času dolgih vojn so nakupili špekulanti in vojni dobičkarji velike kose zemlje, iki so jih obdelovali sužnji. S pomočjo celih armad neplačanih delavcev so |-tl veiliki gospodje lahko dajali svoje l pridelke ceneje nego mali kmet. j Kmeta, čeprav ni mogel ničesar pro-jdati, so brez usmiljenja vrgli iz hiše, [če ni v redu plačeval davkov in drugih dajatev.
Udinjati se je moral za nesvobodnega nevoljnika ali se je pa odpravil s trebuhom za kruhom v mesta, ki so bila prava zbirališča najbednej-
ših med bednimi. Tu se je ustvarjal proletarijat, ki je bil zaradi ne-povoljnih prehranjevalnih prilik zapisan smrti od gladu. Cene življenjskim potrebščinam so se dvigale, plače in mezde so pa bile čedalje manjše. Vse to je rodilo sovraštvo, sovraštvo do bogatinov, ki so diktirali cene, sovraštvo do prodajnih družb in lastnikov monopolov, ki so po pretkanih »sjrdincih« uganjali vse v kozji rog.
Stara rimska republika je bila vzor preprostosti, varčevanja in poštenosti, nova republika in Neronovo cesarstvo, s katerim nas seznanja najnovejši Millov film »V znamenju križa«, pa utelešena nadutost, razsipnost in laž. Neka majhna četica izbrancev je imela oblast in denar. Oni so vladali po mili volji. Naročali so si orožje, najemali vojake, samo da so zmogli vsak najmanjši odpor. Vse težnje, želje in zahteve po reformaciji so jim bile odvratne. Tiberij in Gaj Grakh, dva mlada moža iz odličnih rimskih družin, sta
skušala rešiti problem nezaposlenosti s tem, da sta predlagala agrarne in naseljevalne reforme. Toda še prej nego sta utegnila svoje lepe ideje uresničiti, so ju zavratno umorili plačanci njunih sovražnikov. Množice, ki so živele v strašanskem pomanjkanju, so pitali oblastniki s sijajnimi predstavami. Naklonjenost naroda so si kupovali z grozotnimi živce razburjajočimi boji gladiatorjev, spopadi divjih zveri in sličnimi predstavami. Za njih je veljalo ge-silo: »panem et circenses« (kruha in zabave jim dajmo!).
Zakaj si prav za prav danes ta dan belimo glave s problemi, ki so bili pred dvema tisočletjema aktualni? Zakaj pišemo o 6tvareh, ki so bile vzrok razpadu največjega cesarstva starega veka? Zato, ker nam zgodovina očitno govori, da niso naše današnje skrbi, brige in naši problemi nič novega, da so jih poznali že od pamtiveka. In že zato, ker nam zgodovina kaže pravo poi iz kaosa naših dni.	*
Zagrebški kini skupaj imajo 6500 sedežev, vsi beograjski pa 7500, v Vršcu jih je 2200, v Novean Sadu 2000, V Osijeku 1700, v Skoplju 1600, v Sarajevu 1300, v Subotici, v Panče-in in Zemunu po 1200, v Ljubljani 1020, v Splitu 990 in v Nišu 820. Vsak dan obratuje samo 68 kinov, šestkrat na teden trije, petkrat pet, štirikrat 20, trikrat 27, dvakrat 107, enkrat tedensko 107, po potrebi pa 5.
V Dunavstoi banovini je največ kinematografov (112: zvočnih 56 in 56 nemih), potem v Savski (62: zvoe-36 in 26 nemih) in v Dravski (47: zvočnih 31 in 16 nemih).
V Drinski jih je 20 (14 zvočnih, 13 nemih),
v Moravski 15 (11 zvočnih, 4 nemi),
v Vavdarski 15 (9 zvočnih, 6 nemih),
v Vrbaski 15 (4 zvočni, 11 nemih),
in v Zetski 4 (1 zvočni, 7 nemili).
Koliko kinov je v posameznih državah
Po neki statistiki iz leta 1930 (od takrat se ni gradilo mnogo novih kinematografov) je bilo na vsem svetu 58.000 kinov. Na Združene države jih odpade 20.500 z 18,500.000 sedeži. V latinski Ameriki je bilo 4.470 kinematografov, v Kanadi 1000, na Dalnjem Vzhodu 3.600, na bližnjem azijskem Vzhodu in v Afriki 714, a V Evropi izvzemši Rusijo 26.290.
V Nemčiji jih je bilo 5170 z 1,900.000 sedeži;
v Franciji 3.400 (2500 vsakodnevnih); na Angleškem 4.400; v Italiji ‘2.400 (1.300 vsakodnevnih); v Španiji 2.070 (300 vsakodnevnih); na Češkoslovaškem 1.200 (samo v Pragi jih je 100); na Švedskem 1.188 z 200.000 sedeži; na Poljskem 780 (samo v Varšavi jih je 50);
v Avstriji 800 s 400.000 sedeži; v Belgiji 700 (v Bruslju 78. v Anver-su 32); na Madžarskem 500; v Rumuniji 360 ('’ Bukarešti 30); v Jugoslaviji 338 (64 vsakodnevnih, 90.000 sedežev); v Švici 300.
Promef programov
Število programov, ki jih poedini kinematografi menjajo na leto, je zelo različno, in sicer od 100 do 800 programov na leto. Vsi kinematografi pri nas menjajo okoli 24.000 programov, to se pravi, da se tolikokrat sklenejo pogodbe za razne programe med vsemi lastniki kinov in vsemi našimi filmskimi zavodi.
Vsi zagrebški kinematografi predvajajo skupno okoli 300 programov, v Beogradu 800, ker je tam nekaj kinov, ki menjajo večkrat tedensko programe. V Novem Sadu predvajajo okoli 300 različnih filmov, v Osijeku 240, v Skoplju 250, v Sarajevu 210, v Subotici 180, v Pančevu 300, v Ljubljani 130, v Splitu 240, v Nišu 240 itd.
Šlevilo obiskovalcev in dohodki
Leta 1932 je bilo v vseh jugoslovanskih kinih prodanih 11,834.000 vstopnic za 96,800.000 dinarjev.
Leta 1931 jih je bilo prodanih
12.035.000 (torej za 201.000 več), skupno za 107,794.000 dinarjev.
Lani je bilo torej prodanih le za
201.000 vstopnic manj kakor predlanskim, kar pomeni, da je število obiskovalcev ostalo približno enako. Ker je pa vsota plačane vstopnine za celih 10,980.000 dinarjev nižja, je jasno, da so bile po večini prodane le cenejše vstopnice, ali pa so se vstopnine znižale. (Se nadaljuje)
DeSovanie Ufšne ekspedicije pri nas
Poročali smo že, da se mudi velika Ufina filmska ekspedicija v naših krajih in ima nalogo posneti zanimivosti in lepote naše zemlje. Vodja ekspedicije dr. Schultz namerava preko določenega roka ostati pri nas, ker namerava snemati stvari, ki jih prvotno ni imel na programu, to pa zgolj zato, ker je našel pri nas izredno lepe motive.
Z najtesnejšim sodelovanjem oceanografskega instituta, torej z gg. dr. Ercegovieem in dr. Šoljanom so izdelali redke posnetke rib in rakov našega Jadrana. Na ta način bo videl svet jasne slike o bogastvu našega morja. Posneli so vse zanimive biološke momente raka in ostalih morskih živali. S tem snemanjem so imeli velike preglavice, ker je morje nagajalo. Jadran ne da rad svojih prebivalcev!
Razen tega so posneli iz vojaških vodnih letal zrakoplovne postaje v Divuljah, krasote naše obale in naših otokov. Nad Splitom so krožili ogromni hidroplani tipa Dornier Wall in obleteli vso obalo tja do Dubrovnika. Operater g. Mahla je pod odličnim vodstvom naših spretnih pilotov zaprl v svojo kamero venec naših otokov. Zdaj je ekspedicija zaposlena s filinanjem v Šibeniku.	*
Tigellinus, Marens Superbns in Marcia v lilmu »V znamenju križa«
itousb&U, c&zicski &kca\ Aca&cev Ut ICa&da/
Alžir, kjer se zliva profinjen pariški luksus z najpestrejšim orientalskim življenjem v slikovito vrvenje, je danes ta dan cilj potujočih tujcev.
Potapljači te pozdravijo z umetnijami
Komaj smo se v pristanišču izkrcali, nas je že obkolila množica napol nagih arabskih dečkov. Kar pot so nam zastavili. Vlačili so nas za rokave, neki so se nam celo obešali na nahrbtnike in vsak je pri tem kazal s prstom čez obalni zid. Najmanj deset metrov globoko je kilo do vode. Ali so mar ti fantje hoteli, da jih pomečemo v morje? Menda ne, ker so se nenadoma zagnali čez zid na glavo v morje. Iz globine so vpili vsevprek »ici« — tukaj! — da bi nas opozorili nase. »Attention« — pozor! Nekdo je zagnal bleščeč frank v vodo. Kakor ribice v akvariju, če jim zaženeš drobtinico kruha, so se potopili dečki na dno, da poiščejo srebrni novec. Vse je strmelo v radovednem pričakovanju. Hip na to se je pokazala nad vodo iztegnjena roka in kmalu še smejoč se obraz srečnega paglavca. Med prsti je držal srebrni frank. 'Ljudje so navdušeno ploskali; stvar je silno zabavala. V morje je kar deževalo novcev in dečki so imeli polne roke dela. Niti najmanjšega kovanca niso zgrešili. Dečki so drzni in spretni plavalci, ki v ničemer ne zaostajajo za odrasdmi potapljači,
Celim družinam je to kruh
Sčasoma so se ljudje porazgubili. Nekaj nas je še ostalo, ki smo se zanimali za trgovski uspeh te igre. Kmalu nato smo zaslišali oster žvižg. Iz skladišč so prišli starejši Arabci, siromašno oblečeni in bosi. Šli so k obrežju svojim otrokom naproti, ki so med tem plezali po železnih klinih obalnega zidu. Sleherni deček je imel polna lica, ker je imel v ustih vse polno novcev, ki jih je prestregel. Očetje so nastavili dlani in spravili denar v žepe. Še v usta so pogledali dečkom, da bi jim ne ostal »pomotoma« kakšen novčič za seme. Pravijo, da se s tem zaslužkom preživi vsa družina do prihoda prihodnje ladje.
Arabski okraj
To strašno revščino človek nehote pozabi, ko se znajde v središču Al-žira med visokimi, krasnimi palačami. Bajna mošeja nas opozori na vstop v arabsko četrt. V največji naglici smo nekaj malega pojedli in se v hotelu preoblekli. Komaj smo se pa pokazali na ulici, že je bilo okoli nas krdelo uslužnih Arabcev, ki opevajo v vznešenih besedah svoje vodniške zmožnosti. Vsak je najboljši in najzanesljivejši vodnik! Za popoldne zahtevajo sprva petdeset frankov, postajajo cenejši, toda ko jih še za pet 'frankov ne maramo, nam obrnejo hrbet in nam v krepkih kletvicah dokazujejo lepoto svojega jezika. Mi smo tako že od kraja zavračali sleherno vodstvo; hoteli smo biti sami in nemoteno opazovati vrvenje okoli nas.
Kasbah! Hoteli smo tja, v ta siromašni okraj Arabcev in Kabilov, ki je stal ohranjen v svoji prvotni obH-ki sredi velikih in bogatih moder-
= Spomini s potovanja po Afriki =
nih hiš. Oblasti bi sicer lahko tam marsikaj popravile, toda s tem bi odvrnile tujce, ki jih prav ta prvobitna »romantika« tesnih ulic mika in vabi. Ce povprašamo stražnika, kje je najbliže do Kasbaha, nam uslužno pove pot, razen tega nam pa še jame predavati o silnih nevarnostih, ki preže tam na nas. Začenja z nedolžnimi žeparji in konča z roparskim napadom.
Izr francoskega dela nas pelje ozka, smeti in umazanij polna uličica do ozkih kamnitih stopnic, ki drže v tesnih zavojih v arabsko mesto. Jedki smrad nas duši vso pot. Ko smo dospeli na vrh, ugotovimo, da Arabci kar čez ograjo opravljajo svoje potrebe, ker ni na vsej poti niti enega javnega stranišča. Domačinom to ni nič mar; navajeni so tega.
Žene za mrežami
V »soukih« na obeh straneh ulice cvete trgovina. Zdi se kakor neutrudljivo valovanje belih halj in turbanov. Pri nas v Evropi se nam zdi trgovina brez žensk nemogoča, tukaj je pa videti le moške. Podoba je, da je to mesto brez žensk. Arabke smejo iz hiše le v najnujnejših primerih, in še takrat morajo biti pokrite s črnim pajčolanom, kakor jim veleva koran. Vsa stanovanjska okna so z mrežo in lesenimi palicami obita. Nobeno oko ne sme videti notranjščine njihovih domov. Znano je pa,
da žive za temi zamreženimi okni zakonske žene Arabcev. Žene za omrežjem! Vso pravico do življenja in uživanja imajo le moški! Žena je v teh krajih stvar, reč, predmet — ki si ga moški kupi.
Pojdimo dalje! Na »Mont d’Alger«, na »hrib«, kakor ga domačini sami imenujejo. Tukaj je vse polno arabskih — kavarn. Kakor na Francoskem in na našem jugu so stoli in mize nastavljene do srede ceste. Vse je polno, sleherni stol zaseden, seveda z moškimi. Udobno vlečejo vodne pipe in se neverjetno udobno počutijo, čeprav jim pripeka solnce naravnost v obraz. Mi se potimo da je joj! Na vsakem vogalu so po trije stražniki, zlasti ob vhodih v ulice z javnimi hišami. Domačini imajo nož za pasoin kaj rahlo zataknjen! Krvavi pretepi zaradi teh ljubezenskih deklic, ki so vsevprek Arabke, so na dnevnem redu.
Ko prispemo na vrh »hriba«, opazimo cel polk črnih vojakov, ki imajo tam gor svoje vojašnice.
Razgledamo se! Pod nami je staro arabsko mesto, še niže visoke hiše francoskega dela. Od pristanišča se nam izgublja pogled v sinjino morja, ki se zdi brez kraja, kakor da je strnjeno z nebesnim obokom.
Zanimiva je ta dežela, bogata je njena zemlja, trgovina je dobro razvita in živahna, in vendar je v njej toliko tisoč siromašnih in zaostalih ljudi...	*
pA&stuti Spada Ut...
konec	11	ictnc	vo\nc	ocožniki	^	j
Francoski listi so nedavno poročali, da je dne 28. maja močna orožniška eskorta ujela razvpitega razbojnika Andreja Spado. Tega kralja korziških banditov so prijeli v hiši njegovih staršev v Coggi, severno od Ajaccia. Pred aretacijo so morali hišo dolgo oblegati.
Nagega so ga prijeli
Spada se je moral gol javiti pred hišo, da bi ne mogel kjerkoli v obleki skriti orožja. Več orožnikov ga je nato spremilo v sobo, kjer so mu do natančnem pregledu oblačila dovolili, da se je oblekel. Branil se skorajda ni. Govoril je zmešano, gledal brezumno okoli sebe in si je vobče prizadeval, da bi napravljal vtis blazneža. Ko so ga z močne stražo privedli do glavnih zaporov v Ajacciu, je čakala nanj ogromna množica ljudstva. Preden se je vdal, je stavil le tri pogoje: Punta, stara rezidenca razbojniškega plemena Romanettijev, se mora spet sezidati. Njegovega brata, ki je zaprt v Ajacciu, morajo pri priči izpustiti z Antonietto Lecco in več častniki vred, ki vzdihujejo po nedolžnem v zaporu. Poslednji pogoj je bil, da mu na svojo čast zagotovijo, da ne bo usmrčen na giljotini. Orožnikom so bili Andrejevi pogoji kaj malo mar, dasiravno je bil jetnik nad vse dragoceno bitje, ki je dolgo vrsto let strahoval Korzičane. Niti pisma, v katerih je prosil prečasti-
tega škofa ajaškega za sliko Matere božje, ga niso mogla razbremeniti.
Dezeriei
»Journal« prinaša zanimivo živ-ljensko zgodbo Andreja Spade. Rodil se je 13. februarja leta 1889. v Ajacciju. Njegov oče Garino je Sardinec, mati, Anamarija Berti, pa Francozinja. Andrej Spada je bil prvikrat obsojen 21. aprila 1918. leta, proti koncu svetovne vojne. Kot topničar francoske vojske je ubežal. Ne zaradi strahopetnosti, temveč iz elementarnega protesta zoper kakršnokoli disciplino in oblast. Vojno sodišče v Mansu ga je obsodilo zaradi ubega na tri leta ječe. Kmalu nato je z amnestijo dosegel svobodo, ki bi jo lahko še danes ta dan užival kot pošten človek, če bi ne bil šel 6. oktobra 1922. leta plesat v kavarno »Sari d’Orcino«. Tistega večera so se stepli. Orožniki so hoteli prijeti Dominica Rutilija, Spadovega prijatelja, češ, da je pobil nekega genovskega mornarja. Spada je streljal. Ubil je sicer orožnika Caillauxa in smrtno ranil narednika Parentj, toda Rutilija je vendarle rešil.
Od tistega dne je klatež in razbojnik. Z Rutilijem sta snovala maščevanje. V Lopigni so se spoprijeli. Krčmarja Torreja je zadelo pet krogel, Rutilijevega brata so nevarno ranili. Kdo neki je streljal? Ta strašni zločin je ostal nepojasnjen.
Dne 3. januarja 1924. se je zgodila velika tragedija v Fiuoselli. Spado in Rutilija so presenetili v kolibi nekega sardinskega pastirja, kjer sta prenočevala. Po strahovitem boju, v katerem sta našla smrt pastir in njegova slara mati, so Rutinija ujeli, Spada, gibčen in prebrisan fant, pa se je izmuznil. Toda svojega tovariša je vse do zadnjega hrabro branil. Policijskega nadzornika Papinija je med bojem krogla zadela v srce, orožnik je bil pa hudo ranjen. Kdo je bil ubijalec? Sam Spada! Po nepisanih častnih pravilih razbojnikov se je sam pismeno prijavil sodišču v Ajacciu. Rutilija so obsodili na smrt in ga kasneje pomilostili. Ista usoda je doletela nekaj mesecev nato Spado, toda on si je z drznim pobegom skrajšal zaporno kazen.
Krvna osveia
Tri mesece po obsodbi je v družbi bandita Antonellija, ki so ga kasneje ubili, zagrešil najostudnejše zločinstvo. Iz velike razdalje je streljal na starega Giocunda in njegovo hčerka, ki sta stanovala v samotni hišici ob vzhodni obali. Oba je ubil. Giocundo je bil stric nekega Spadovega tekmeca in je svoječasno pregovoril Andrejevo ljubico, da se mu je izneverila. Dotlej je ubijal Spada samo orožnike, toda tokrat se je osvetil tudi onim, ki so mu izpodkopali ljubezensko srečo. Spada se potika okoli, živi kakor doslej, ogiba se ljudi in je od sile previden.
Temu prvemu resničnemu umoru so se kmalu pridružili roparski napadi in drugi umori. Dne 18. maja je napadel kurirja, ki potuje na poti od Ajaccia do Lopigne. Nekega starega svojega prijatelja, Vitua Riccija, je dal ubiti, ker se ni uklonil njegovim odredbam. Kasneje je ubil Še dva orožnika. Ta grozodejstva so spravila vso Korziko na noge.
Vse ga zasleduje
Še peščica romantičnih oboževalcev se je odvrnila od njega. Odslej je bilo njegovo življenje enako usodi preganjane divjačine. Končno so ga vendar ujeli. Repetirna karabinka za velike razdalje, trocevna lovska puška, kratkocevna pištola »Parabel-lum« in dolgocevna vojaška pištola ter ordonančni samokres je bilo orožje tega razbojnika, ki je bila na njegovo glavo razpisana nagrada 200 tisoč frankov.	*
hak/ečil Uefoe+ct,
Halle, v juniju. Najznamenitejši orijentalski poznavalec je bil profesor Wilhehn Gese-nius, ki je dolgo let predaval na univerzi v Halleju. O hebrejskem jeziku je spisal nekoliko znamenitih knjig.
Nekega dne ga je obiskal siromašen študent in ga prosil, naj mu zniža pristojbino za predavanja. Ge-senius je odkimal in odklonil prošnjo. Študent ga je pa prosil in prosil, »Kaj pa'mislite o meni?« ga je jezno nadrl Gesenius.
»Mislim, da ste največji Hebrejec naših dni,« je odvrnil študent. Gesenius se je zaradi dvoumnosti tega odrezavega odgovora nasmehnil in dovolil bistremu študentu brezplačno obiskovanje predavanj.	*
riino!
Kalvarija ljubezni
Roman Iz naših dni. — Napisal P. R.
Ljudmila je prijela babico za roke. Potegnila jo je s seboj k stolu, jo posadila nanj in ji sedla nasproti. Bilo je že skoraj čisto tema. Toda ta mrak jo bil kakor nalašč za zaupne pogovore... kakor nalašč za žalostno izpoved... Jela ji je pripovedovati, kaj se je zgodilo od tiste tragične noči, ki je prišla za katastrofo. Nič ni izpustila. Pripovedovala ji je o Horvinovi strasti do nje in o pasti, ki bi bila ‘skoraj padla vanjo. In ko je prišla do tega, kaj ji je kirurg izdal glede njenega moža, se je uboga starka nenadoma vzpela na stolu itn vzkliknila:
»In ti si mogla verjeti?... Verjela si pošastnosti tega razbojnika?... Kaj ne vidiš, da si je vse to izmislil samo za to, da te odvrne od Cirila?... Ah, j Ljudmila, to je hudo, to je zelo hudo, da si tako izgubila vero v svojega moža!«
Zažugala je z rokami proti človeku, ki ga še poznala ni, pa je kljub temu čutila zanj samo prezir in sovraštvo.
»To še ni vse, babica... Tudi jaz nisem prvi mah pripisovala njegovim besedam nikakega pomena... Tudi jaz mu nisem verjela niti črkice. Toda kmalu sem dobila dokaze, ki ti dokazi so bili na žalost tehtni in neovrgljivi...«
»Dokazi!... Oh, ko bi mogla videti te dokaze!...«
Ljudmila je povzela:
»Bila sem pol mrtva od strahu... od groze... In ! potem me je ta človek pustil za trenutek samo s ^Cirilom, ki je ležal brez zavesti na postelji... Tedaj sem se spomnila, da je imel moj mož zmerom pri <*ebi mojo sliko. In prešinilo me je, da ta slika ne sme priti v roke temu lopovu... Ne, ne sme!... In ko sem pogledala po Cirilovih žepih, iskaje svojo sliko, sem našla pismo... pismo, ki ga je napisala ženska roka... naslovljeno na Cirila in z datumom istega dne... Pismo je bilo podpisano... In tako nisem mogla ndč več dvomiti, da je med njima nekoč res obstajalo razmerje... in da je to razmerje vladalo še tedaj... Ah, tak je bil torej moj Ciril, ki sem mu vse zaupala, ki bi dala življenje zanj!...«
l' 1
Pri poslednjih besedah je spet srd premagal Ljudmilo. Marta je sklonila glavo, kakor da je vsega tega preveč zanjo. Toda takoj nato jo je spet dvignila. In v njenih dobrotljivih očeh je zasijal blisk.
»Ne,« je vzkliknila, »to še ni dokaz!... Ta človek je bil po tem, kar si mi pripovedovala, vsega zmožen. Ali ni nemara on skoval to zaroto proti mojemu ubogemu sinu? Aid ni mogel dati on napisati to pismo in ga vtihotapiti v Cirilov žep, v trdni veri, da ga boš tam našla?«
»Tudi meni je prišla ta misel... Rajši sem hotela verjeti zvestobi kakor izdajstvu. In če je že takrat dvom napolnil moje srce, sem bila prepričana, da ga bom naposled vendarle pregnala od sebe in da se bodo spet vrnili časi, ko bom Cirila prav tako ljubila kakor sem ga nekoč. Neprestano eein si ponavljala:
,Ne... moj Ciril ni zagrešil takšne podlosti... Ciril te ženske sploh ne pozna... Ime, ki je napisano v tem pi9mu... tega imena najbrže nikoli še |elišal mi... nikoli ga ni izgovoril.* In glejte, nekega dne je z nasmehom... izgovoril ravno to ime... ime, ki ga nikoli ne pozabim... ime, ki ga je večkrat po vrsti izgovoril. Kaj rečete na to, babica?«
Njene poslednje besede so se skoraj izgubile v ihtenju in solzah. Marta to pot ni vzdignila glave.
In vendar ni mogla, ni hotela verjeti v krivdo svojega sina... Ne, ne, preveč je bil Ljudmilo lju-jfbil... Pred poroko... takrat je mogoče res imel kakšno manjšo ljubezen... kakor vsi moški njegovih jlet... Da, to bi bilo mogoče. Zakaj Marta ee je zdaj, ko »e je zamislila v prošlost, spomnila nekega dne — o, že dolgo je od tedaj, nekega vročega avgustovega dne je bilo, ko je bil zadremal na postelji pri čitanju časopdea — da je takrat v sanjah izgovoril neko ime. Takrat se mu je nasmehnila... Gotovo je jbiio ime kakžoe lepe deklice, ki ee je eezuonil *
»-V'Y...rjC-f,-; 1. r*....Uhv- »At
24. nadaljevanje
njo pri svojih študijah... Potem jo to ime, kakršnega naši ljudje nimajo, spet pozabila.
Minute so minevale v tem obujanju spominov. Marta je vstala in poskusila še poslednjič ugovarjati:
»Ali ni bilo to samo golo naključje?... Nisi na to nič mislila?...«
Toda Ljudmila je odkimala.
»Dokaz je bil to pot neovrgljiv. Ciril me je izdal in varal. Ta udarec je bil zame strašnejši od •tistega, ki je zadel Cirila. Šla sem vase in mu skušala oprostiti, skušala pozabiti. Izključeno! Nekdanje zaupanje in ljubezen sta umrli v meni. In jaz, ki sem še pred nekaj meseci tako zelo ljubila svojega Cirila, jaz, ki sem samo zanj živela in vanj upala... vidite, babica, danes ga le še prenašam, toda ljubiti ga ne morem, ne morem nikoli več!«
Ihtenje ji je raztrgalo grlo. Toda Marta še zmerom ni obupala:
»Ne govori tako, Ljudmila. Ce je Ciril zagrešil kakšno majhno napako, ne verjemi, da bi bil zmožen takšne lopovščine. 0, saj ga ni človeka na svetu, ki bi bolje vedel, kako te je ljubil, kakor jaz. Matere se ne motijo, kadar sodijo svoje otroke... In tudi, če je tisto pismo res kakšna ženska napisala Cirilu, je moglo biti le otročarija!«
Mlada žena je brez besede vstala. Na nočni omarici je stala sveča. Ljudmila jo je prižgala. Rumenkasta luč je raztrgala temo, ki je vladala v sobi. Potem je Ljudmila odprla torbico, ki jo je bila položila v predal nočne omarice. Iz nje je vzela majhen papir. Razgrnila ga je in ga stisnila babici v roke.
»Otročarije, pravite? Prečitajte, babica!...«
Marta je morala poiskati svoje naočnike v žepu. S tresočimi se rokami si jih je naravnala na nos in se sklonila, da bi bolje videla... Drgetala je kakor papir v njenih rokah. In ko je prišla do zadnje vrste, se ni mogla premagati in iz ust se ji je utrgal pridušen krik:
»Adelina!«
To je bilo tisto ime, ki ga je bil Ciril tisto vroče popoldne v sanjah izgovoril. Nehote ga je polglasno ponovila. In presunjenje na njenem obrazu je bilo tako očitno, da je Ljudmila vzkliknila:
»Tak poznate to ime, babica?«
Toda stara Marta se je zgrozila:
»Kaj pa misliš!«
»Resnico — zakaj vaš nemir vas izdaja. Ali ram je mar Ciril govoril o tej Adelini?«
Obraz nesrečnice je postal trd in neizprosen. Oči so ji zagorele.
»Prisežem, sdnaha, prisežem, da ne...«
»Oh, jaz nesrečnica!...«
»Ne verjameš mi... Poslušaj... pri svojem Cirilu ee ti zakolnem, da ni res, kar misliš... da mi ni moj sin nikoli govoril o tej ženski.«
Vrnila je Ljudmili pismo. Roke so ji še zmerom drhtele. In potem je rekla:
»Obžalujem te, otrok moj, obžalujem iz vsega srca... Zdaj šele vse razumem, kaj se v tebi godi. Toda ti si dobra... in če ne moreš danes odpustiti, ko je tvoja rana še preveč sveža, boš pa pozneje odpustila. A dotlej, kolikšno gorje za vaju nesrečneža!«
Morala je spet sesti. Nekaj časa je molčala. Potem je pa nenadoma vstala, stopila k Ljudmili, ki jo je čudno gledala, prepričana, da mora starka nekaj vedeti, in jo prijela za roke:
»Poslušaj me, hoi moja, m ne srdi se name ta to, kar te bom zdaj prosila. Uboga starka sem, in to kar ti bom govorila, prihaja iz nepokvarjenega srca, brez skritih misli... Prav si storila, da si mi izdala to skrivnost. Iz vsega srca bi ti hotela prihraniti nepotrebno trpljenje. Tudi Cirilu bi ga
hotela prihraniti. In zato, poslušaj, kaj ti rečem.*
®'j	..j. flr
Njegova navzočnost te preveč boli... dan za dnem te spominja tega, kar se je zgodilo. Vidiš, Ljudi mila, zato je bolje, da odideš sama z otrokoma vi Švico. Pusti Cirila pri meni. Sama bom pazila nanj... Pazila sem nanj in ga negovala, ko je bil še otrok, pa bom še zdaj, ko je velik... In manj dolg čas mi bo in manj hudo, ko ne bom več tako sama... in tudi zate Ljudmila, bo tako bolje.«
Mlada žena je hotela ugovarjati. Toda beseda ni hotela iz njenega grla. Marta je pa nadaljevala:;
»Ko pride ura moje smrti — upam, da mi jo bo Cirilova navzočnost vsaj malo zavlekla — takrat pokličeš svojega moža k sebi. Boš videla, da tedaj ne boš več tako neizprosna... boš videla, da se bo tvoje srce do takrat izpremenilo, da bo namestu grenkobe stopila spet ljubezen v tvoje srce... in odpustila mu boš.«
Razširila je roke. In Ljudmila se je ihteč spu-, stila v njeno naročje
Pravi obraz
Ilona Matoš je postala gospa dr. Emerfka Hor-vina. Le-ta je prve dni po poroki tako dobro igral svojo vlogo, da ni slutnja grozne resnice niti za trenutek prevzela srce mlade Madžarke. Spoštovanje in nežnost, ki jo je občutila za svojega moža, je še zraslo. Zakaj čeprav je kirurg kazal silno ljubezen in strast, se ni vendar nikoli iapozabil do ničesar, kar bi moglo mlado ženo žaliti v njenih najglobljih ouvstvih.
Delal se je nežnega in pokornega, pripravljen, da ji vsako željo bere z obraza. In tako so mu je Uona sama od sebe, malone res osvojena, predala.
Že drugi dan po poroki je izročila Emeriku Horvinu velik ovitek, poln papirjev, in mu dejala:
»Od tega dne, prijatelj, je moje premoženje tvoje. Naloženo je večjidel v budimpeštanskih bankah. Tu imaš vsa potrdila o naložbah in vrednostnih papirjih. Daj jih prenesti sem. Dam ti pooblastilo, da smeš razpolagati z vsem mojim premoženjem: karkoli ukreneš, pristanem vnaprej.«
V Horvinovih očeh se je utrnil blisk, ki je pa takoj spet ugasnil. Hotel je ugovarjati:
»Kaj bova v tem trenutku govorila o denarju, draga Ilona! Saj dobro veš, da te ljubim zaradi tebe same in ne zaradi premoženja, in da bi mi bilo ljubše, da bi bila siromašna, ker bi bila potem manjša razlika med nama.«
»Ne, Emerik, če sem bogata, me zato ne smeš nič manj ljubiti... Vzemi tole. Saj si mi pravil, da si si moral izposoditi denar, da si si uredil svoj sanatorij. Poplačaj svoje upnike...«
Spet je odmahnil z roko in na obraz mu je legel oblak. Toda Ilona je vztrajala na svoji zahtevi, tako da je naposled res vzel ovitek.
»Samo zato to storim, da te ne razžalim, Ilona. Samo zato bom ravnal po tvoji želji.«
Še tisti dan se je Horvin pobrigal za prenos naložb in vrednostih papirjev iz. budimpeštanskih bank. In vzlic navidezni nebrižnosti, ki jo je kazal pred Ilono, je spravil stvar z vročično naglico v, red, tako da je bil že mesec dni nato večji del velikanskega Iloninega premoženja — malone trije milijoni — naložen v največjih ljubljanskih bankah1 in hranilnicah in na razpolago kirurgu, ki je lahko iz njega črpal, kakor ga je bila volja. Mladi ženi je ostalo okoli sedem ali osem pito tisoč kron, koli-* kor so bila vredna njena posestva v okolici Budimpešte. To stvar bo pa pozneje uredil.
Horvin je začel odplačevati svoje upnike. 9e enkrat je hotel, dobro vedoč, kaj mu bo žena odgovorila, povedati Iloni, kaj je napravil z njenim denarjem, toda ona ga ni hotela poslušati.
»Saj sem ti rekla, Emerik, da. ti popolno^* zaupam in da je vse pravkar napray$,.•<	<o
Od takrat je pustil vse pomisleke v nemar. Črpal je s polnimi rokami iz premoženja, ki mu ga je žena tako nesebično dala na razpolago, iz premoženja, ki si ga je pridobil z lažjo in lopovščino.
Zdaj ni več mislil na Ljudmilo Milavčevo. Sicer se še zmerom ni odrekel nadi, da bo nekega dne zlomil njen odpor, in kadar se je je spomnil, so njegove oči še zmerom rdeče zaža-•relle, toda ne več tako strastno kakor nekoč. Zakaj Že čez nekaj dni je moral spoznati, da ni neobčutljiv za Ilonine čare, za čudno skrivnostno lepoto mlade Madžarke.
Morda je nedoločni odpor, ki ga je slutil v nesrečni mladi ženi, še bolj podžigal kal strasti, ki je vstajala v njem. Prišle so minute, ko je mračni lesk v Iloninih očeh, lesk, ki ga je bilo skoraj strah, užgal v njem ogenj poželenja in strasti. Toda kakor hitro je Ilona opazila, da jo gleda, se je premagala in si celo prisilila nasmeh na obraz. Ali se ni mar obvezala k prisegi, ki jo mora pod vsakim pogojem držati?
Premagati mora odpor, ki jo je navdajal do njega. Prizadevala si je, da to doseže. Toda kako težko je to bilol Koliko bojev s srcem jo je stal ta boj, koliko bojev z odporom mesa!
Med tem so minevali dnevi. Mlada žena je bila rekla svojemu možu:
»So imena, ki jih ne smeva nikoli več izpre-govoriti!«
In Ilona je držala besedo.
Nikoli ni prišlo Cirilovo ime na njene ustnice... Toda zato je bilo tem žiiveje zapisano v njenih mislih in v njenem srcu... Horvin je to slutil ... Časih se mu je skoraj zdelo, kakor da ga hoče prevzeti ljubosumnost. In s spačenimi ustnicami si je v takih trenutkih dejal:
»Mislim, da sem dobro storil, ko sem se zavaroval ...«
Kaj je hotel s tem reči?
Nekega dne je Ilona slučajno nekaj odkrila... nekaj, kar jo je prvi mah malone vrglo iz ravnotežja.
Bilo je pod konec januarja. Nekaj dni prej so pripeljali v Horvinov sanatorij neko žensko, ki jo je povozil tramvaj. Kirurg je moral na njej izvršiti zelo nevarno operacijo. Ce bo sploh ozdravela, bo dolgo trajalo, preden bo okrevala.
Iloni se je ženska smilila, in tako jo je vsak dan prišla pogledat in tolažit. Tudi to popoldne je mlada žena stopala po stopnicah, ki so držale k bolniškim sobam.
Emerika Horvina ni bilo doma. Tiho je mlada žena stopila v sobo, kjer je ležala bolnica. Ope-riranka je spala. Ilona je že hotela oditi, tedaj je pa zaslišala iz sosednje sobe, katere okna so bila odprta, besedo, ob kateri je vztrepetala in nehote obstala. Prav razločno je čula to besedico... bilo je ime, ki ga ni hotela nikoli več slišati, ki je pa vzlic temu ostalo zasidrano v njenih mislih... Milavčevo ime... Prisluhnila je... In spoznala je glasova obeh mož, ki sta govorila. Bila sta dr. Ivanc in dr. Svetlič.
»Da, prijatelj,« je dejal dr. Ivanc nekam porogljivo, »da, včeraj sem jo srečal, ko je šla čez trg. Čeprav je bila globoko zastrta, sem jo vendarle spoznal... In takoj sem se spomnil tebe.«
»Mene? Zakaj?«
»Zato ker si takrat gledal za njo.«
»Jaz! Kaj ti ne pride na um!«
»Saj menda še zdaj nanjo misliš!«
»Ce ti rečem...«
»Nič ne govori... Lagal bi... Ali mar misliš, da nismo nič opazili, ko je prihajala gospa Mi-lavčeva k svojemu možu? ...«
»Kaj ste opazili?«
»Tvoj nemir ... Zardel si kakor nedorasla šolarka, kadar je šla mimo tebe. Jezeršek in jaz sva se ti na tihem smejala... ne iz zlobe, lahko verjameš. Zakaj človek ne bi imel takele nedolžne slabosti, ali ne? Samo da si ti preboječ... ti samo od daleč vzdihuješ... in to je tisto, zakaj sva se ti smejala.«
»Ivanc!«
»Ti jemlješ ljubezen dosti preveč resno, namestil da bi jo vzel z lahke strani, kakor je treba. Vidiš, takrat sva že mislila na to, da ti nekaj poveva zastran gospe Milavčeve, nekaj zelo zanimivega ... Potem sva si pa rekla, da bi s tem najbrže več škodila kakor koristila... da bi potem nemara še kakšno neumnost napravil... In tako sva rajši molčala.«
Nastal je trenutek tišine. Ilona je stopila bliže k vratom. Niti besedica tega razgovora ji doslej še ni ušla. Tedaj je dr. Ivanc še zmerom nekoliko porogljivo povzel:
»Ce ti nisva ničesar povedala o tej istoriji, ki sva jo odkrila, je to bilo, še enkrat ponovim, le iz obzirov do tebe. Dejala sva si: Svetlič je resno zaljubljen, in če mu poveva, je zmožen še kakšno neumnost napraviti... Ali sva prav imela? Ali sva pa nšpak napravila?«
»Napak sta napravila.«
»Misliš?«
»Da... Zakaj če je bilo takrat, ko je gospa Milavčeva še sem zahajala, res nekaj takega, ka-
kor si se izrazil, se je med tem razkadilo, odkar je več ne vidim. Dokaz za to je v tem, da zdaj za drugo gledam, da rabim tvoje besede.«
»Ni mogoče!«
»Zakaj ne!«
Spet tišina. In potem je dr. Svetlič z nekam stisnjenim glasom, kakor se je Iloni zdelo, vprašal:
»Kakšna je torej tista istorija, ki si pravkar o njej govoril?«
»Nu, nič takšnega ni... Prišel sem na sled pravemu vzroku, zakaj se je mlada žena iznenada tako izpremenila, da smo vsi morali opaziti to izpremembo.«
»Da, pred operacijo bi človek rekel, da svojega moža obožuje, potem se je pa skoraj zdelo, kakor da prihaja k njemu samo zato, ker je njena dolžnost.«
»Zadel si.«
»Kaj se je pa zgodilo?«
»Tole: Mlada žena je morala brskati v žepih svojega moža, ko je bila sama z njim. In tam je odkrila nekaj, kar ji je očividno odprlo oči.«
»Kako to veš?«
»Cisto slučajno. Saj še pomniš, da sva midva z Jezerškom spravila ranjenca v posteljo. Ko sva mu slekla suknjič, mu je padel iz žepa kos papirja, ki je dišal po parfumu... A ne samo to, dragi!... Ta papir se je, ko je padel na tla, razgrnil.. < Ne da bi kaj hudega mislila, sva ga preletela. In tedaj sva videla, da je ljubavno pisemce. Da si takrat videl Jezerška! Kar znoj mu je stopil na čelo od poželenja!«
»In potem sta spravila papir nazaj v žep?«
»Kajpada... saj je biila najina dolžnost. In nesrečnica je očividno odkrila ta papir... Zdaj razumeš, kaj jo je vrglo iz oblakov njenih iluzij!«
»Da... In tako je sovraštvo, ki se je zdelo, da jo je nenadoma prevzelo do moža, čisto razumljivo.«
Ilona je še zmerom prisluškovala. Vsa kri ji je izginila z obraza. Torej se ji je osveta, ki jo je zasnovala, izpolnila, njeno podlo dejanje je rodilo sadove! Milavčeva žena je prečitala njeno podtaknjeno pismo... in verjela, da jo je mož varal! Torej jo je zadela v njenem zaupanju, v njeni ljubezni!
A potem Emerik Horvin ni govoril resnice, ko ji je pripovedoval o nežni ljubezni, ki mlado ženo veže na Cirila? Tak je lagal? Da, o tem ni mogla več dvomiti. In ona je verovala v popolno odkritosrčnost svojega moža! Spoznanje, da se je zmotila v njem, jo je prvi mah grenko zapeklo.
Kopališka kabina
Gospa Kleinova: Ludvik, pomlad je tu... vsi so si že najeli kabine v kopališčih, samo midva še ne...
Gospod Klein: Kaj so si ljudje najeli, srček?
Gospa Kleinova: Saj sem ti jasno povedala: kabine v kopališču...
Gospod Klein: Zakaj neki?
Gospa Kleinova (malone v solzah): To imam zato, ker hočem varčevati... Druge gospe gredo že junija na Jadransko morje ali vsaj na Vrbsko jezero... To imam za zahvalo, ker se hočem zadovoljiti z majhno kabino v kopališču...
Gospod Klein: Nikar ne jokaj!
Gospa Kleinova: O, kako nesrečna sem! Za svojo skromnost moram še sirovosti poslušati... To bi stalo samo nekaj grošev... Toda kaj je tebi mar takih reči...
Gospod Klein (srdito): Koliko stane taka kabina?
Gospa Kleinova: Dve sto šilingov za celo sezono. Kaj ne, saj jo vzameva?«
Gospod Klein: Zastran mene!
Gospa Kleinova: Hvala ti... (Po kratkem premoru): Nekaj pohištva bi potrebovala zraven... Pecimo dve postelji, omaro, zrcalo, etažero, mizo, pa dva stola... Najbolje bo, če si na-
baviva jekleno pohištvo... Kaj ne, saj nimaš nič proti temu?
Gospod Klein (negotovo): Naj bo...
(Po poceni
zdaj
Gospa Kleinova: Hvala ti. kratkem premoru); Kakšna preproga, zavesa za okno in zelena mreža za muhe tudi ne bi škodovale...
Gospod Klein: Lepo. Toda mislim, da sva opravila?
Gospa Kleinova: Seveda. Samo tapete sem še pozabila. Četudi je to čisto navadna kabina, ne gre, da ne bi bila vsaj za silo opremljena... Ali mar ne?
Gospod Klein: Seveda.
Gospa Kleinova: Ker se boš pa ti moral vsak dan v mesto voziti, ne bi bilo nfipak, če bi si kupil mesečni blok za tramvaj in tedenski listek za obrežno železnico. Od postaje Donavske obrežne železnice si v pičlih tridesetih minutah pri čolnu, ki te prepelje do kabine... Za čoln pa tudi dobiš mesečni blok po znižani ceni — zakaj najvažnejše je vendar, da dobiva vse kar najceneje... Ali mar ne?
Gospod Klein (žalostno): Seveda.
Gospa Kleinova (po kratkem premoru): Zdaj ostane le še, da si kupiva majhen športni čoln.
Gspod Klein: Športni čoln? Kaj ga mar ne dobiva s kabino vred?
Gospa Kleinova (zaničljivo): O, ti naivnež! Coln si mora človek kupiti, ali bolje, mora si ga dati napraviti.
Gospod Klein: In koliko stane tak čoln?
Gospa Kleinova: Štiri do pet sto šilingov.
Gospod Klein: To je pa vendar...
Gospa Kleinova: Ni se ti treba tako ustrašiti vsote... Saj ne boš sam tro-škov nosil...
Gospod Klein: Kdo pa še drugi?!
Gospa Kleinova: Gospod in gospa Kudelka...
Gospod Klein: Kako to? Zakaj?
Gospa Kleinova: Sem že vse uredila... Meseca avgusta prevzameta kabino in čoln...
Gospod Klein: Zakaj pa ravno avgusta?
Gospa Kleinova: Ker se avgusta vendar peljeva na morje... Menda ne bom vsega poletja prebila v taki zanikarni kabini!...
Zvestoba
Beograd, v juniju.
Neki naš častnik je obiskal nedavno v spremstvu svojega zvestega sluge Monte Carlo. Iz radovednosti je šel tudi v veliko igralnico in jo
»znanosti na ljubo« stavil manjši znesek v igro. Dobil je. Sreča je Cesto opoteča, a našemu junaku je bila od sile naklonjena. Častnik je igral pozno v noč in stalno dobival. Z dobičkom 150.000 frankov se je vrnil v svoj hotel. V navdušenju nad tolikim dobičkom je zbudil svojega slugo in mu pripovedoval o bajni sreči. Truden je legel in trdno zaspal. Zbudil se je šele opoldne. Zaman je klical svojega slugo. Nekaj se mu ni zdelo v redu. Hitro se je oblekel in ugotovil žalostno resnico, da je zmanjkalo sicer zmerom zvestega sluge in pridobljenega denarja. Samo 5.000 frankov je bilo skrbno zloženih na pisalni mizi. Častnik je stekel na najbližnjo stražnico in prijavil rop in pobeg tatu, sam se je pa s prvim vlakom proti svojemu prvotnemu namenu vrnil v svoje malo garnizijsko mesto.
Ko je hotel doma odkleniti svoje stanovanje, mu je z žarečim obrazom zastavil pot njegov pobegli sluga.
Z upravičeno bojaznijo, da bi utegnil njegov gospodar, ki se je jedva pretolkel v življenju, priigrano vsolo spet zaigrati, je zvesti sluga pobral ves denar in jo jadrno odkuril v domače mesto ter tako spravil denar svojega gospodarja na varno, njega samega pa obvaroval morda krutega razočaranja.	*
G&šhet. Is
Sirov zavitek
Vzamemo 3U kg bele, presejane moke, 3 dkg vzhajanega kvasa, 12 dkg sladkorne sipe, 15 dkg sirovega masla, 3 rumenjake, V2 1 mlačnega mleka, žličko soli in nekoliko limonovih lupin. Dobro zmešamo in testo tepemo toliko časa, da se napravijo mehurčki. Potem pridamo še sneg iz 3 beljakov in pustimo testo poldrugo uro vzhajati.
Nato pripravimo sirov nadev: 1 kg svežega, mlečnega sira (6 Din) denemo v skledo, dodamo 2 celi jajci, 10 dkg sladkorne sipe, limonovih lupin, 5 dkg surovega masla, 12 dkg ryzin in mešamo 5 minut. Vzhajano testo tenko razvlečemo in pomažemo z nadevom. Trdo zvijemo in položimo v z maslom namazan model. Pustimo še’20 minut vzhajati, potem pomažemo zavitek z raztepenim jajcem in ga pečemo 3At do 1 uro. Pečenega potresemo z vanilijevim sladkorjem in serviramo mrzlega.
Makovi rogljički
Naredimo kvašeno testo, kakor je zgoraj popisano. Pustimo ga vzhajati poldrugo uro, potem ga razvaljamo in zrežemo na štirikotnike. Pomažemo jih z makovim nadevom, zvijemo v rogljičke in spet pomažemo z raztepenim jajcem in potresemo z mandlji. Pečemo 15 do 20 minut v srednje vroči pečici. Pečene potresemo z vanilijevim sladkorjem.
Makov nadev: V2 kg maka zmeljemo v mlinčku za kavo, dodamo V4 litra mleka, 12 dkg rozin, 2 žlici medli, nekoliko limonovih lupin, 8 dkg sladkorne sipe in 2 rumenjaka. Mak pustimo '/4 ure počasi vreti, ko ■ se ohladi, napolnimo z njim rogljičke.
Iz te količine pride 40—42 rogljičkov.
Mrežasti kolač
Naredimo vzhajano testo iz 3A kg moke in ga pustimo na toplem poldrugo uro vzhajati. Potem napravimo iz 3/4 kg kuhanega maka nadev. Testo raztegnemo za '/2 cm debelo na nizek kositer in ga z maslom namažemo. Makov nadev pomažemo enakomerno po testu. Iz ostanka testa naredimo tenke šibice in iz njih napravimo na kolač mrežo. Vse pomažemo z raztepenim jajcem, poškropimo z maslom in kolač pečemo V* ure. Ko je ohlajen, ga zrežemo na lepe rezine in potresemo z vanilijevim sladkorjem.
Fini kolači z marmelado
25 dkg fine moke zmešamo s pe-civnim praškom. Dodamo 20 dkg sirovega masla, 10 dkg sladkorne sipe, nekoliko soli, 10 dkg zmletih mandljev ali orehov, Vs 1 mleka in 2 jajci. Testo dobro pognetemo in razvaljamo na V2 cm debelo. Z modelčkom zrežemo okrogle kolače. Polovico kolačkov pomažemo z marmelado, na drugih kolačih pa naredimo z majhnim kozarčkom v sredi obroček in jih polagamo na prejšnje, z marmelado pomazane ter jih dobro stisnemo skupaj. Pečemo 15 do 20 minut. Ko so pečeni, napolnimo še zgornjo poiovico kolačkov, ki so v sredi izrezani, z marmelado in potresemo z vanilijevim sladkorjem.
Piščanci v papriki
Dva osnažena piščanca zrežemo na lepe kose in jih osolimo. V kozieo denemo 1 žlico masti, eno drobno zrezano čebulo, žličko paradižnikove mezge, nekoliko muškatnega oreška, malo majarona ter ščepec paprike.
TUše- fou ša
Vse dušimo počasi 15 minut. Nato vzamemo kose iz kozice ter napravimo svetlo prežganje iz žlice masti in žlice moke. Dodamo še 4 do 5 žlic kisle smetane, vse zamešamo ter pustimo še malo povreti. Če je omaka pregosta, prilijemo malo vode ali juhe, potem jo precedimo, vanjo položimo piščance ter jih pustimo kuhati še približno 15 minut. Serviramo z omako na okrogli skledi in garniramo s finimi cmoki. Solata. Torta ali močnati narastek.
(Za 5 oseb.)
špinačna jed
Potrebščine: % kg špinače, 10 dkg »posebne« klobase, surovo maslo, moka, mleko, pol limone in peteršilček.
Priprava: Špinačo skuhaš na hitro v slani vodi, jo precediš in pustiš, da se odteče. Med tem sesekljaj »posebno« klobaso (Extrawurst). Iz masla in moke napravi svetlo prežganje. K temu prilij kozarec mrzlega mleka in sok limone, sesekljan peteršilček in malo soli. Vse skupaj naj se kuha dokler se ne napravi gosta omaka. Pripravno skledo namaži z mastjo. Vanjo stresi najprej špinačo, potem »posebno« klobaso in naposled polij vse z omako in potresi s parmezanom. Jed naj se v skledi deset minut v pečici peče.
Za pripravo potrebuješ približno 20 do 30 minut.
Krompirjevi žličniki
Potrebščine: 1 kg krompirja,
1 žlico surovega masla, A kozarca moke, 2 jajci, sol, nekaj parmezano-vega sira in kot prikuho paradižnikovo omako.
Priprava: Krompir skuhaj v slani vodi, potem ga premečkaj in
polij s premešanimi jajčki. Zdaj primešaj še moko in surovo maslo, tako da se napravi testo. Zdaj vkuhaš žličnike v vodi. Naposled jih poliješ s paradižnikovo omako in potreseš s parmezanom.
Za pripravo potrebuješ pol ure«
Sadna rezina s čokolado,
ki se je bo vsaka gospodinja razveselila.
Potrebščine: 16 dkg čokolade, 16 dkg surovega masla, 16 dkg sladkorja, 16 dkg moke in 3 jajca.
Priprava: Vse potrebščine dobro zmešaj, testo razmaži v debelosti prsta na pločevino, ki si jo prej primerno namazala z mastjo. Zdaj obloži testo s poljubnim sadjem in daj v pečico.
Za pripravo potrebuješ 45 minut«
če še ne veš
Gumaste gobe so porabne za kakršnokoli čiščenje. Ako hočemo očistiti prah, nitke in lase iz oblekes preprog itd. je treba gobo le lahko ovlažiti. Seveda je treba stvari preje izprašiti. Nalahko jih drgnemo z ovlaženo gobo. Obleke in preproge dobe spet svež videz.
Povoščeno platno se kaj rado ob-drgne na vogalih in robovih. Da preprečimo prenaglo obdrgnjenje, podložimo na vogalih in robovih koščke usnja, ki smo ga izrezali iz nerabnih rokavic.
Pisane tkanine poletnih oblek dobe od potu pod pazduho nevšečne madeže. Z razredčenim salmijakovim cvetom, ali pa s kisom jih lahko odpravimo. Navadno je treba čiščenje večkrat ponoviti.
Zavese iz tila in zastori se prav radi lomijo, če jih škrobamo. Zelo priporočljiva je v ta namen želatina na-mestu škroba. Za liter vode zadostujejo tri do štiri ploščice.	*
Nekoliko originalna hoče biti vsaka ženska, zlasti na počitnicah, v kopališču ali pa po sprehodu, ko se hoče na virtu ali na balkonu malo spočiti.
Letos oblačimo s posebnim veseljem čez široke hlače, ki morajo biti v prav krepkih barvah, rdeče in modre, rumene ali malinasto rdeče,
še svveater iz črtastega, kockastega ali pikčastega trikoja. Ko zahladi, ogrnemo še kratek kep ali jopič, kakor kaže slika. Izrez na hrbtu je važna stvar.
Telesu skušamo dovesti kolikor mogoče mnogo zraka, solnca in toplote, zlasti na hrbtu pa napravimo izrez Čim večji.
Z bluzami je zmerom križ. Zmerom jih je premalo. Zanje izberemo blago iz bombaževine, organtina ali batista. Te tkanine so poceni in so videti sila mične. Diagonalno črtasto bluzo poživlja na široko zvezana ovratnica. Zelo elegantna je organ-tinasta bluza z velikimi krogi, ki nam jo kaže desna zgornja slika.
Bela bluza na levi spouaj je iz batista, nabori, ki so obšiti s čipkami, segajo komaj čez ramo, na rokavih pa sličijo zapestnicam. Desna bluza je iz rdeče in belo kockastega voala« Mali naborčki, prišiti vzdolž rokavcev in v štirikotu okoli izreza, so: prav srčkani.	•
Kopalne in obrežne obieice
Letenske bluze
za počitnice
Operacija z elektriko
Pred kratkim je kirurgija obogatela z noviim načinom, ki se je sijajno pbnesel. Pri mnogih operacijah ne režejo več z nožem, temveč z električno iskro. V ta namen so sestavili posebne diatermične aparate, iz katerih se steka električni tok po kablu IV »elektrodni nož«. Operater drži to elektrodo, torej kovinastii del, ki je iprenasičen z električnim tokom, za (poseben izoliran držaj. Če torej aparat priklopimo, se zaradi jake napetosti »proste modre električne iskre flz elektrode. Če položimo elektrodo, Iki je po navodilih operaterjev prire-jjena v različnih oblikah, na telesno tkivo, ga kresajoče iskre prežgo. Kirurg veže tako kožo, mišičevje in organe in kar je glavno: reže ne da ibi tekla kri. V trenutku, ko se tkivo ali mišica prežge, se na ožganih mestih takoj napravijo kraste, ki v hipu zapro odprte krvne cevke. Taka operacija ima tudi sicer mnogo prednosti: v prvi vrsti bolnik ne izgubi mno-
go krvi in se čas operaoije dosti skrajša. Pri operacijah z nožem je treba pri vsakem urezu v novo plast tkiva vedno znova skrbno zavezati krvaveče žile, ali pa zašiti. Pri »rezanju« z električnim instrumentom se krvaveče žile sproti same zapro. Ta prihranek časa je tem koristnejši za bolnika, ker ni treba dolgotrajne narkoze.
Najvažnejšo vlogo pa igra električno operiranje v takih primerih, ki jih v kirurgičnih krogih imenujejo nečiste. Če operiramo vneta mesta, ali mesta, ki so okužena z bakterijami, se utegne primeriti, da se kužne klice z nožem zaneso v odprte žile. Prav tako se na isti način preneso najmanjši delci raka, če izreže kirurg rakovo tkivo. Ti delci ostanejo v telesu brez krivde zdravnika in napravijo sčasoma spet novo rakovo oteklino.
Vsaka nadaljnja okužitev z bakterijami ali sličnimi klicami je torej pri električni operaciji izključena,
ker so vse krvne in sokovne odprtine v trenutku po vsem urezu prevlečejo s krastami.
Operacija z elektriko je torej že tako visoko stopnjo kirurške tehnike samo še blagodejno spopolnila in obogatila.	*
jili plešoče občinstvo, Da se zgodi po navadi drugače, ni čudno. Plesni učitelji so si izmislili nekaj novega, i :ir imenujejo »Knee«. Pri natančnem zasledovanju ritmike te najnovejše plesne pridobitve spoznamo, da jo !e nekoliko prekrojeua stara mazurka.
Spomenik iz surovega masla
V Kodanju bodo te dni odkrili na mestnem trgu velik spomenik kravo iz surovega masla. Ta kravji spomenik naj bi bil reklama za dansko maslo. Okoli in okoli bodo postavili visoke stene iz ledu, da se krava ne bo stopila. Zanimivo je, da je kip izdelal znan danski kipar.
»Knee« — najnovejši ples
Na vsakoletnem kongresu plesmih učiteljev, ki se vrši sleherno pomlad v Parizu, predvajajo najnovejše plese, ki bi naj v prihodnji zimi osvo-
Vstopnina po teži
Študentje tehniške visoke šole v Massachusettsu so nedavno priredili ples. Vstopnino so določili po čisto novih načelih. Za osnovo zo vzeli po 1 oent za vsak funt plesalkine teže, razen tega so pa določili še različne pribitke: po 20 centov za kostanjevo lase, 25 centov za plavolaske, 30 centov za rdečelasa dekleta itd. Plesni odbor se je pa bridko urezal: prišla so skoraj sama vitka dekleta s krojaško težo.
RUFF
clessert je naiboli priljubljeno darilo
				
mm	EM	mm	—	um
	■UHfli	|y—....	"""	Mimiuim
na
IliftVO TEOHAROVIC
nn n
' » ■■ ■	»}: ?..?■»■"r
OTlL
DNEVNO SVEŽE PRAŽENA •-
VCAVA
UZ3l_JBL_Z3 AN
-VODNIKOV TRS ST. S,—
GRADIŠČE 4 NAtPKonoMMt
Prvovrstno za vsa oblačila in uniforme
Rekord današnjih dni sta nizka cena in poznana odlična kvaliteta
Malinovec
pristen, naraven, s čistim sladkorjem vkuhan, se dobi na malo in veliko v
Lekarni dr. G. Piccoli Ljubljana
Tyršewa <Ouna|ska) 6
nasproti „Nebotlčnlka“
Mali cfflasi za vse žene
Potenje, kakor tudi vse neprijetne pojave, ki so v zvezi s potenjem, odstranite hitro s prijetno uporabo Oronit vode. 1 steklenica Din 30'—.
Lepe dekliške prsi so ponos vsake žene. Svojo lepo obliko dobe hitro in zanesljivo z masažo Eau de Lahore. Uporaba je enostavna, uspeh zajamčen. Cena steklenici Din 30-—.
Barva za lase, zajamčena v delovanju, enostavna uporaba, trajna v lepih nijan-sah, že leta nedosegljiva, je Oro barva. Stalnost barve zajamčena. 1 garnitura z natančnim navodilom Din 30‘—.
Šolnine pego in drugo nečistočo z obraza odstrani hitro in temeljito holandska Milch krema. Uspeh presenetljiv! Lonček Din 15'-.
Zanesljiva in preizkušena nega las je mogoča samo z Vodo iz kopriv, ker že po prvi uporabi izgine prhljaj, prepreči izpadanje las in pospeši rast, lasje pa postanejo valoviti in bujni. 1 steklenica l)in 30'—.
Opatica krema in milo, iz pravega litijevega mleka, omogoči uspešno nego obraza in telesa, posebno damam, ki imajo občutljivo in nežno kožo. Zakonito zavarovani in nedosegljivi izdelki. Opatica krema po Din 15'—, milo no Din 10-—.
l'asta Majalis je specijaina krema za umivanje in olepšavo. Uporablja se uspešno pri damah, ki ne prenesejo nobenega mila, a žele imeti dovršeno čist in umit obraz. 1 steklena doza Din 15’—.
Zrcalo vsako žene so njene roke, ki ostanejo s pomočjo kreme Je fais blanc vedno bele in gladke, kljub temu, da gojite šport in opravljate pisarniška in gospodinjska dela. Tuba Din 10-—.
Najfinejši puder, ki se zelo dobro prime obraza in ne propusti znoja ter daje obrazu vedno lepo, temno polt, je Porenal puder. Prvovrstna kvaliteta, fin parfum, lepe barve. 1 škatla Din 24’—.
Tekoče rdečilo za obraz je zelo priljubljeno, ker stalno ohrani barvo in preprečuje potenje. Tekoče rdečilo La Bella Bietta se dobi v najlepših naravnih barvah. t steklenica Din 15’—.
Lak za nohte, najfinejše vrste, daje nohtom sijaj briljanta. Zelo okusna večja stekleničica s čopičem Din 15’—, manjša stekleničica s čopičem Din 6'—.
Plavolaskam se ni treba bati za lepe plave lase. ker podeli Bloudin Dor že po prvi uporabi lasem lepo, zlato barvo s krasnim leskom. 1 steklenica z navodilom Din 15’—.
Že 30 let znana in priljubljena Nobilior krema za podnevi in ponoči, zanesljivo polepša in neguje obraz. Deluje hitro in zanesljivo. Cena 1 tubi Din 12’—.
Neprijetno dlačico z obraza, rok, nog in pod pazduho odstranite hitro in brez bolečin edino z Erbol praškom. 1 lonček 15’— dinarjev.
lOOO Din
plačam
ako Vam „Radio Balzam11 ne odstrani kurjih očes, bradavic, bul, trdo kože itd.
Vso tu in inozemske preparate sem poskusil, a prepričal sem se, da je Vaš „lladio Balzam11 pri pravilni in zadostni uporabi najboljši; zato ga vsakemu priporočam Prane Brenčič, galant. sedlar, Vrhnika. Zahtevajte povsod samo „Radio Balzam”. Lonček Din 10’— (predplačilo) na povzetje Din 18’— dva Din 28’-, tri Din 38’— pošlje
R. Cotič, Ljubljana VII Šiška)
Kamniška ulica 10 a (Janševa)
Prsti vas bole in nervozni ste V To so posledice tipkanja na pisalni »trni. ki je nepresleden, trd in okoren
Belo, lepo in čisto polt si pridobite samo s preizkušenimi sredstvi. Porenal krema za podnevi in ponoči vas no bo razočarala. 1 tuba suhe ali mastne kreme Din 18'—.
Vse gornje izdelke pošilja po pošti, po originalnih cenah Nobilior parfumerija. Zagreb, Iliča 34 ali Jelačičev frg br. 15-
Pisarni siroj naj piše sami
Takih želja je sto in sto. Toda takega stroja še ni in ga ne bo. Naiboli pa so približuje tej dovršenosti pisalni stroj
WOODSTOCK
Ta stroj se lahko imenuje višek tehnike. Izumitelji — ‘ameriški inženjerji — so ponosni na svoje delo.
Woodstock je v Ameriki zadnji dve loti najbolj razširjena znamka. Letos je dobila največja naročila za pisalne stroje tovarna Woodstock.
WOODSTOCK
ima poln in lahek udarec, njegov voz brzi kot bi imel tičja krila, pisava je čista in dovršena.
Kdor Woodstock le vidi. mu je naklonjen, kdor Woodstock preizkusi ve, da je to najboljši stroj, kdor na VVoodstocku dela samo par dni, se ne more ločiti od njega nikdar več, kajti Woodstock postane človeku desna roka.
Generalno zastopstvo za Jugoslavijo: Tipka družba z o. z., trgovina s pisarniškimi stroji in potrebščinami, Ljubljana, Gledališka ul 8. Telefon 29-70.
Izdaja w konzorcij »Družinskega tednika« K Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja H Kern, novinar; Uska tiskarna Merkur d, d, * Ljubljani; ‘	za	tiskarno	odgovarja	0.	MiMlek,	vsi	v	Ljubljani,