IVAN LAPAJNE: Kako smo zborovali pred 50 leti. (Učiteljska spominska črtica.) I. »Per aspera ad astra.« Če pride turist srečno na visoko goro, se z zadovoljstvom in zadoščenjem ozre nazaj na strmine. ki jih je preplazil, in z notranjo pohvalo se spominja svoje bravure, da je prešel čez več ali manj veliko nevarnosti. Toda tolaži se obenem z latinskim izrekom. ki smo ga postavili na čelo tej črtici. Tej primeri smemo prispodobiti način in okoliščine ter težave, ki so spremljale zborovanja slovenskega učiteljstva pred 50 leti in več. Do leta 1860. je vladal v Avstriji absolutizem; v tej absolutistični dobi ni bilo z zborovanji in društvi nič. Šele oktoberski diplom (1860.) in februarski patent (1861.), s krivičnim volilnim redom za državni zbor in deželne zbore, sta prinesla ustavo, četudi za Slovane le polovične vrednosti. Po delno srečno prestani vojni leta 1866. z Italijani in' Prusi, kateri slednji nas je pri Kraljevem Oradcu po svojem »Schulmeistru« pobil, po razglasitvi dualizma, ki je bil posledica vojne zgube. začelo se je v Avstriji novo življenje. Omogočilo je živahni pokret tudi med Slovani, sestavo in razglašenje temeljnih zakonov (§ 19.) in društvenega ter zborovalnega zakona (1867.). Zato so se v Avstriji tudi med Slovenci začele snovati čitalnice itd., v Ljubljani se je ustanovila »Slovenska Matica«, v Ljutomeru se proslavljala 1000-letnica Cirilove smrti (1864.), ondi je bil prvi slovenski tabor (1868.) itd. Tudi ljudskošolsko učiteljstvo se je pričelo gibati, najprej v nemškem rajhu, potem v Avstriji, kjer so zborovali največ le nemški učitelji na Dunaju in drugod, češki v Pragi, hrvatski, srbski in slovenski v Zagrebu (1871.). Slovenski, kranjski učitelji so imeli prvi svoj shod 1. 1868. v Ljubljani (na magistratu, katerega se je bil pisec udeležil kot takratni učiteljski pripravnik). Nova doba jih je zbudila, zgled sosednih učiteljev, »exempla trahunt«. Snovanje novih šolskih zakonov v letih 1868. do 1873. jih je vzdramilo, ko so se stari predpisi (stari čez 60 let), imenovani »Politische Schulverfassung« vrgli v koš in »ad acta«, je pričelo novo organizovanje in življenje. Leta 1868. je bil izdan novi državni šolski zakon, ki je uredil in upeljal državno šolsko nadzorstvo in zavrgel cerkveno šolsko nadzorstvo (konkordat). Zaposamezne dežele so se v 1. 1870. izdali posebni zakoni o šolskem nadzorstvu. L. 1869. je izšel novi državni zakon o uredbi. ustanavljenju, vzdržavanju ljudskih šol ter o učiteljskih pravicah. Tem temeljnim zakonom so v poznejših letih sledili še špecijalni deželni zakoni — na Kranjskem šele leta 1873. Ti novi zakoni so dali tvarino za novo življenje, za nova zborovanja, nova društva in — prepir. Z novimi zakoni niso bili nekateri stanovi in nekatere politične stranke zadovoljne. N. pr. duhovščina jih je grajala, ker je ž njimi izgubila absolutno oblast, ki jo je do tedaj imela nad šolami in učiteljstvom. Nemškutarje je jezilo, ker so učitelji, ki so imeli prvo besedo pri konferencah (domačih, okrajnih, deželnih), pospeševali v šoli in v zborih slovenščino, za katero so zahtevali povsod prvo mesto, kar novi zakoni niso zabranjevali, pač pa so nasprotno delovali izvršujoči organi: okrajni, deželni šolski nadzorniki, glavarji in drugi. Uspeh prvega zbQrovanja kranjskih učiteljev je bila ustanovitev »Kranjskega društva učiteljev«. Iz tega se je leta 1869. ali 1870. izcimilo za vse slovenske pokrajine »Slovensko učiteljsko društvo«, ki je nekaj let (4—5) čvrsto delovalo, potem pa zaradi hudega nemškega vladnega vetra utihnilo za 3—5 let. Pa kraalu se je zopet oživelo kot »Zaveza slovenskih učiteljskih društev«. — Na Štajerskem so se v letih 1869.—1873. osnovala učiteljska društva v Mariboru, Celju, Ptuju, ki so pa bila bolj nemška kakor slovenska. Le ljutotnersko okrajno učiteljsko društvo je imelo že prvotna opravila v slovenskem jeziku. V tem društvu je deloval pisec. Ker je z odločno besedo zagovarjal pri vsaki priliki slovensko stališče, se je zameril deželneinu šolskemu nadzorniku; očital mu je  »nelojalnost«. Sam namestnik se je takrat nad njim hudoval, zagrozivši mu: »Diesen Kerl muss ich von Luttenberg fortbringen.« —• Enako nepriličen je bil pisec okrajnemu šolskemu nadzorniku za ormoški okraj prof. K. Ko so učitelji or-, moškega okraja hoteli imeti tako svoje društvo, kakršno so imeli ljutomerski tovariši, namreč s slovenskimi pravili, se je ta tako jezil nad njimi in nad piscem in je nasprotoval, da nl prišlo do osnutka društva. II. Srce je prazno, srečno ni; Nazaj si up in strah želi. Prehitro je pisec odložil uredništvo in založništvo svojega strogo narodnega pedagoškega lista »Slov. učitelja« (en sam letnik, 1873.), ki je stal v odločni opoziciji zoper nemško-liberalno »Laibacher Schulzeitung« in deloma zoper slovensko-klerikalne&a »Učit. Tovariša«, ki ga je takrat urejeval blagi. učeni in pošteni učitelj Mat. Močnik. Leta 1874. je hotel pisec to delo nadaljevati. V ta namen je ustanovil »Učiteljsko društvo za slovenski Štajer« s pomočjo svojih zvestih sobratov, n. pr. v Ljutorneru (Blaž Pesnišek (umrl pred leti v Bosni), Janko Žirovnik (še aktiven v Borovnici), v ormoškem okraju, v sevniškem, celjskem, ptujskem, mariborskem in drugod. Društvo je ustanovil radi tega, da je začel pod njegovim okriljem zopet izhajati »Slovenski učitelj« (1874.—1877.) v istem duhu kakor leta 1873., in radi vzpodbude spodnještajerskega učiteljstva k delu v šolsko-narodnem smislu; kajti veliko boljših tovarišev je bilo nemškutarskega duha, ali pa so bili mlačni. Več učiteljev je bilo pa preveč mežnarske nature. »Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani«, ki je nekaj let budilo tudi štajersko učiteljstvo, je pa v dobi nemškega pritiska na Kranjskem (1872.—1877, Auersperg-Pirker) utihnilo. Kakršno nalogo si je naložilo to društvo za celi spodnji Štajer in kakšna so bila njegova pravila, to svedočijo vsi štirje letniki njegovega glasila (1874. do 1877.) in sledeči poziv k pristopu, ki se glasi s pravili vred tako-le: (Dalje prlh.).